Svoljsak.qxp 8.12.2005 17:13 Page 101 101 Arheo 23, 2005, 101–107 O treh razstavah v Posoèju © Drago Svoljšak Nova Gorica V Posoèju so bile v zadnjih letih postavljene in za javnost odprte tri stalne arheološke razstave, ki si zaradi tema- tike, ki jo obravnavajo, pristopa in funkcije, ki jo oprav- ljajo v svojih okoljih, vsekakor zaslužijo nekaj misli, dobro besedo ali kritièno presojo. Gre za razstavo – muzej v Osnovni šoli na Mostu na Soèi (odprta februarja 2000), stalno arheološko razstavo "Naplavine obsoške zgodovine" v Tolminskem muzeju (odprta februarja 2003) in stalno arheološko razstavo "Fluvio Frigido, Castra, Flovius, Ajdovšèina" v Ajdovšèini (na ogled od septembra 2003). Da bi te za arheologijo na Primorskem in, zakaj ne, tudi v Sloveniji in drugod pomembne raz- stave ne ostale brez omembe v arheoloških glasilih, sem se, èeprav vpleten v njihovo nastajanje, odloèil popisati jih v spomin zanamcem in spodbudo morebitnim kri- tikom oz. ocenjevalcem. Dve razstavi, ajdovska in tolminska, sta bili v strokovnih krogih že opaženi in sprejeti z odobravanjem. Ustvarjal- ci stalne arheološke razstave "Fluvio Frigido, Castra, Flovius, Ajdovšèina" v Ajdovšèini Beatrièe Žbona Trk- man, Nada Osmuk in Drago Svoljšak so za svoje delo 17. maja 2004 prejeli nagrado Slovenskega muzejskega društva, avtorjem arheološkega dela stalne razstave "Naplavine obsoške zgodovine" v Tolminskem muzeju Mihi Mlinarju, Dragu Svoljšku in Beatrièe Žbona Trk- man pa je priznanje podelilo Slovensko arheološko druš- tvo 18. novembra 2004. Stalna arheološka zbirka v Osnovni šoli na Mostu na Soèi Arheološka razstava v Osnovni šoli na Mostu na Soèi ima korenine v letih 1979 in 1980, ko je bila med zašèitnimi arheološkimi izkopavanji (Goriški muzej 1971–1983) v obmoèju železnodobne naselbine odkrita v nizu predelo- valnih delavnic tudi dolga stavba z veè prostori, ki je bila v izkopavalnem dnevniku oznaèena kot "Ha hiša 15". Takrat se je pokazalo, da je bila umešèena natanèno v tloris nove osnovne šole, kar je arheološko ekipo Goriš- kega muzeja (D. Svoljšak, B. Žbona Trkman, J. Šubic Prislan) spodbudilo, da je predlagala ohranitev objekta in situ in vkljuèitev v novo zgradbo šole. Odlièno ohranjeno temeljno strukturo s tlaki in drenažo je z odloèbo ustrezno zavaroval Zavod za spomeniško varstvo Gorica iz Nove Gorice (N. Osmuk), zato je halštatska hiša pod obilnim zemljenim nasutjem vendarle lahko doèakala svoj dan – ob nenehnem prizadevanju in trdovratnem vztrajanju konservatorke N. Osmuk, ki ni popustila lokalnim pritiskom in oèitkom (prim. npr. polemiko v Primorskih novicah in Delu, maj 1983), da prav želez- nodobna dedišèina in naèrt za muzejèek v osnovni šoli krepko zavirata in celo za nedoloèen èas odlagata zidavo oz. dokonèanje šole. Na škodo šolarjev in kraja, seveda! V reševanje arheološkega spomenika je bila leta 1980 vpeta tudi komisija, v kateri so bili poleg pobudnikov (D. Svoljšak, N. Osmuk) še dr. Ljudmila Plesnièar, dr. Iva Curk in (èasu primerno) tudi politik Mitja Rotovnik v imenu SZDL (!) ter seveda takratni ravnatelj šole Vid Miklavèiè. Za njim se je z arheologi bojevala ravnatelji- ca Jožica Jarc, vendar zelo strpno in z vse veèjim razumevanjem za sožitje šola – arheološka dedišèina, nato pa so se razmere nenadoma toliko spremenile, da je bilo v ravnateljskem mandatu Branka Loncnerja mogoèe šolo in tudi muzejski prostor v njej dokonèati. Nedvom- no so pri tem osrednjo vlogo odigrali takratni tolminski župan Julijan Šorli, "minister" za kulturo na obèini Tolmin Rafael Šuligoj in državni sekretar na Ministrstvu za kulturo RS Silvester Gabršèek. Zamisel arheologov je takoj, še v povojih, vkljuèila v projekt arhitektka in projektantka nove šole Marjeta Šenk, njena razporeditev tlorisa pa je obveljala tudi ob dokonèanju zamisli leta 2000. Muzejski prostor oklepajo telovadnica, razredni del šole in njeni pomožni prostori, tako da je dostopen posebej in tudi neposredno iz šolskih prostorov. Muzej naj bi namreè deloval tudi kot uèni prostor! Po osnovnih naèrtih Projekta iz Nove Gorice in z denarjem Ministrstva za kulturo RS ter Obèine Tolmin, je gradbena dela izvedlo podjetje Gradbenik iz Tolmina. Vsa odloèilna muzeološko-konservatorska dela (osvet- litev, klima, ureditev zemljenega bloka in prezentacija Ha hiše, zasteklitev hodnika, tlak…) pa so bila opravljena po napotkih arheologov ter kljuènih izvedbenih skicah in predlogih arhitekta Jerneja Hudolina iz Restavratorskega centra RS. T. i. dolga hiša ali Ha hiša 15 je ohranjena v muzejskem prostoru v vseh sestavinah, ki so bile dognane in odkrite med izkopavanji, to pa so: nosilni temelji in temelji pre- delnih sten, suhozidna drenaža, zemljeni tlak. Zaradi nivojskih potreb je halštatska stavbna ostalina dvignjena nad hodno površino prostora za okoli 0,60 m in vklenje- Svoljsak.qxp 8.12.2005 17:13 Page 102 102 Drago Svoljšak O treh razstavah v Posoèju na v betonski obroè. Ta je v izvedbi razstave uporabljen kot nosilec pisanih in risanih pojasnil. Suho grajeni kam- niti deli stavbe so toèkovno zlepljeni, tako da je poveèana njihova obstojnost (izvajalec Gradbeništvo Gregorc, Ajdovšèina), zaradi raziskovalnih potreb narejene sonde v hišnem tlaku pa je tehnološko dognano zapolnila keramièarka Alenka Gololièiè z Mosta na Soèi. Med zidavo šole deloma poškodovani deli drenažnega zidu (na mestu, kjer so bila usklajevanja obsega muzejskega prostora s prehodnim hodnikom šole najtesnejša!) so bili nadomešèeni z gradivom iz prazgodovinskih virov (oblikovno in vrsta kamna) po merilih in položajih iz terenske dokumentacije. Na originalni temelj vzhodnega prostora je postavljena lesena nadgradnja, in sicer v tolikšni meri, kolikor jo je bilo mogoèe zanesljivo pre- poznati v tridesetih na Mostu na Soèi odkritih in raziskanih stavbah iz starejše železne dobe. To pa so: nosilno temeljno bruno, temeljno bruno preène stene, pokonèni vogalni in vmesni stebri, lesen stenski opaž. Skelet stene ob drenaži (to je bila notranja, deloma v poboèju stojeèa stena v vseh hišah) je izpeljan po vsej dolžini stavbe (okoli 11,50 m) in je uporabljen kot nosilec razstavnih panojev. Samo zaradi stabilnosti oz. varnosti je bil temu osnovnemu skeletu dodan povezovalni venec, poleg tega pa so bili za pritrjevanje desk v tramove uporabljeni leseni "žeblji", posneti po etnoloških vzorih. Naèrt rekonstrukcije lesenih delov, za katere je bil uporabljen hrastov les (po vzorcih iz Ha hiše 11; maketa je razstavljena v Tolminskem muzeju), je izdelal akadem- ski slikar in specialist restavrator mag. Miran Eriè (Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani), izvedli pa so jo tesarji Franc in Darko Povše, Maks Poznajelšek, Anton Buèar in Jože Bevc iz Zagorja ob Savi v sodelovanju s sponzorjem, lesno industrijo SVEA. Arheološko razstavo, katere središèe je Ha hiša 15, sta po avtorski zamisli in scenariju D. Svoljšaka (upokojeni arheolog) oblikovali arhitektki Polona Zupanèiè in Mojca Turk iz Ljubljane. Raèunalniško nare- jene rekonstrukcije so delo strokovnjakov za raèunal- niško projektiranje in vizualne komunikacije ARXEL, d.o.o., iz Ljubljane, risarske stvaritve pa je prispeval slikarj Igor Rehar. Nosilce panojev in vitrine je po naèr- tih oblikovalk razstave iz železa (simbolika!) izdelalo podjetje Èernilogar, d.o.o., iz Poljubinja. Domaèi arhe- olog Miha Mlinar iz Tolminskega muzeja, ki je oskrbnik muzejske zbirke v Osnovni šoli na Mostu na Soèi, je k izpeljavi naèrta prispeval svoje znanje, mladostno za- gnanost in spretnost. Središèe arheološke razstave na Mostu na Soèi je torej in situ ohranjena železnodobna stavba oz. njeni izvirni stavbni elementi, kar je, vsaj po mojem védenju, svo- jevrstni in redek (èe že ne edini) primer v evropski arhe- ologiji in muzejski dejavnosti. Zaradi suhogradnje sta bili ohranitev in predstavitev – brez nasilnih posegov v struk- turo stavbe, takih, ki bi morda poveèali njeno trdnost in obstojnost, odvzeli pa bi objektu njegovo prvobitnost – svojevrstna muzejsko-konservatorska preizkušnja. Hkrati se je pojavil na videz nerešljiv problem zaradi vlage, saj v prostor obilno izhlapeva vlaga iz nedotaknjenega zem- ljenega bloka s stavbo, ki je še vedno nespodrezan in tudi drugaèe neizoliran spojen s svojim nekdanjim naravnim okoljem. Ker je bila ta dolga hiša prva v nizu obrtnih delavnic – v njem so bile še lonèarjeva delavnica in peè ter tri ko- vinarske delavnice – ki so stale ob ulici, nasuti s peskom, je tudi v novem muzejskem prostoru ulica nakazana s soškimi oblicami, iztekae pa se v perspektivièno nadalje- vanje raèunalniško izdelane podobe celotne ulice. Na ta naèin je obiskovalcu vsaj približno omogoèeno doživeti nekdanjo podobo železnodobne obrtne cone, saj so vsi objekti v upodobitvah rekonstruirani. Predstavitev posoškega stavbarstva, s katerim je naselje na Mostu na Soèi obilno obogatilo slovensko in evropsko vednost, je poleg rekonstrukcije na temeljih Ha hiše 15 težišèe slikovno-besednega dela arheološke razstave, tako da si obiskovalec lahko predstavlja, kako so gradili, kako so v stanovanjskih objektih živeli in tudi, kaj so poèeli v delavnicah, vse zaèinjeno še z izborom v stavbah naj- denih predmetov. Uvodni del, ki ga zaèenja slikoviti opis Mosta na Soèi Cirila Kosmaèa v noveli Pot v Tolmin, odstira poleg geografskih danosti še pregled razvoja naseljenosti Mosta na Soèi od bronaste dobe dalje do zamrtja arhe- oloških naselbinskih prednikov današnje vasi v pozni antiki oz. zgodnjem srednjem veku in skuša z nekaj pogledi (razglednice iz zbirke Mihe Mlinarja) prièarati podobo kraja pred letom 1939, ko je za jezom v Podselu nastalo umetno jezero in so v njem izginile globoke tesni Soèe in Idrijce, ki so bile nekoè temelj varnosti tamkaj- Svoljsak.qxp 8.12.2005 17:13 Page 103 103 Arheo 23, 2005, 101–107 šnjih naselij, hkrati pa so bile neponovljiv posoški na- ravni biser. Vrhunec, ki ga je naselje v sotoèju Idrijce, Soèe in Baèe doživelo v starejši železni dobi, ko je posoš- ka skupnost svoje bistvo udejanila v t. i. svetolucijski kul- turi, je na razstavi ujet v kotièku, posveèenemu naèinu pokopa. Ta v duhovnem izrazu Posoèje približuje venetskemu naèinu življenja, svetolucijski kulturi pa poleg samosvojega stavbarskega mojstrstva (posoška hiša, prim. D. Svoljšak, Casa di tipo "isontino" a Most na Soèi, Archeologia delle Alpi 5, 1999, 269–294) in neka- terih drobnih materialnih dobrin (npr. svetolucijska fibu- la) odmerja posebno mesto v železnodobni regionalizaci- ji vzhodnih Alp. Zakljuèni del razstave je odmerjen raziskovalcem arheološke preteklosti Mosta na Soèi – J. Szombathyju in C. Marchesettiju, še posebej pa svetolu- cijskima župnikoma Tomažu Rutarju (1807–1877) in Alojziju Carliju (1846–1891). Prvemu kot odkritelju in pionirskemu poznavalcu arheoloških starožitnosti Mosta na Soèi, drugemu kot sodobniku in kronistu arheoloških raziskovanj v èasu, ko sta tam obilno in pridobitno nad- vse uspešno delovala dunajski in tržaški muzej. Carli si je prizadeval, da bi v korist arheološki beri oba zagrizena tekmeca spravil, pa tudi sam se je preizkusil kot izkopavalec. Arheološka razstava je tako majhna zaokrožitev arhe- ološke preteklosti Mosta, droben izsek iz siceršnjega obilja, ki so ga razkrila zašèitna arheološka izkopavanja v naselbinskem arealu (40.000 m 2 ) in s tem popestrila evropsko železnodobno arheologijo s podatki o zametkih urbanizma (prim. D. Svoljšak, Zametki urbanizma v železnodobni naselbini na Mostu na Soèi, Arheološki vestnik 52, 2001, 131–138), spoznanji o stavbarskem znanju in bivanjski kulturi ter mnogimi podrobnostmi o vsakdanjiku posoškega življa v prvem tisoèletju pr. Kr. Vrednost arheološke zbirke v osnovni šoli pa je tudi povsem simboliène narave: kraj je po veè kot 150 letih arheoloških raziskovanj in "odtujevanja" izkopanin (Trst, Dunaj, Gorica, Nova Gorica, Tolmin) – to imajo domaèi- ni za izgubo lastnine in odtrganost od korenin – dobil nekakšno zadošèenje, prostor in vsebino, v kateri se lahko prepoznava in s ponosom predstavi domaèi in tuji javnosti. Stalna razstava v Tolminskem muzeju "Naplavine obsoške zgodovine" – arheologija Potem ko se je aprila leta 2000 Tolminski muzej po dobrih treh desetletjih (od leta 1968) loèil od Goriškega muzeja in s tem prevzel od nekdanje matiène hiše vse zadolžitve na podroèju novih obèin (Tolmin, Kobarid, Bovec) v mejah nekdanje obèine Tolmin, si je za delovno nalogo med drugim zadal postavitev stalne muzejske razstave in v njenih okvirih seveda tudi arheološki del, za katerega so naèrti segali še v èas "vladanja" Goriškega muzeja. Nalogo je do kraja izpeljal kustos za arheologijo v Tolminskem muzeju Miha Mlinar, pri pripravi scenari- ja zanjo in tudi pri izbiri gradiva pa sta sodelovala še Beatrièe Žbona Trkman iz Goriškega muzeja in Drago Svoljšak, do leta 1998 nekakšen skrbnik arheološke dedišèine na Tolminskem ter raziskovalec nekaterih kljuènih najdišè v zgornjem Posoèju, npr. v Tolminu, Kobaridu, Mostu na Soèi. V tem delovnem kolegiju se je izoblikovala odloèitev, da naj bo razstava v Tolminskem muzeju pogled v arheološka obdobja Posoèja v celoti, kar v geografskem smislu pomeni poreèje reke Soèe in njenih pritokov Koritnice, Baèe, Idrijce in Vipave. S takšno geografsko umestitvijo – kljub nekaterim ugovorom, predvsem o upravièenosti vkljuèevanja Vipavske doline v Posoèje – so se snovalci razstave ognili umetnim admi- nistrativnim (obèinskim) razmejitvam, takšno odloèitev pa so podpirala tudi dognanja o arheološki preteklosti, ko so se prav v teh geografskih razmerah izoblikovale skup- nosti, kakršni sta bili v prazgodovini svetolucijska in id- rijska kulturna skupina. Za izpeljavo takšne zamisli – in bila je tudi zares udejanjena! – je bilo seveda odloèilno brezpogojno sodelovanje Goriškega muzeja, saj prav ta muzejska hiša hrani arheološko gradivo, ki je bilo v Posoèju odkrito po letu 1964 (leto namestitve arheologa v Goriškem muzeju), z izjemo najdb iz Kobarida – Gradiè in še nekaterih drugih najdišè (Zavod za varstvo kulturne dedišèine Gorica, Nova Gorica) ter Tonovceve- ga gradu pri Kobaridu (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). Ob tem se nam je znova zastavilo vprašanje upravljanja z arheološkimi najdbami, prenosa gradiva v muzeje kot edine zakonite in usposobljene hranitelje arheoloških izkopanin, ob tem pa tudi vprašanje varovanja avtorskih pravic oz. trajanja le-teh. Desetletja po drugi svetovni vojni in tudi v svobodni Sloveniji je bil to dvoboj brez Svoljsak.qxp 8.12.2005 17:13 Page 104 104 Drago Svoljšak O treh razstavah v Posoèju pravega uèinka! Nasploh se zdi, da je hranjenje arhe- oloških najdb na Slovenskem velik problem, saj so depo- ji po muzejih bolj ali manj improvizirani (pri tem ne gre spregledati, da arheologi hranijo gradivo skrbno in zgled- no kljub skladišènim nedoreèenostim!), veliko veèino na novo pridobljenega gradiva pa kot izkopavalci, ki opra- vijo najveè terenskih raziskav, hranijo kar Zavodi za varstvo kulturne dedišèine ali po novem enote osrednje- ga zavoda Republike Slovenije. Pred leti zastavljeni naèrt ministrstva za kulturo, po katerem naj bi v nekaj letih uredili ta zagotovo osrednji problem muzejev in hranje- nja, se je klavrno konèal – tudi v Goriškem muzeju, v katerem je bil za arheologijo pripravljen dober in finanèno ocenjen naèrt, izvedljiv v enem zamahu, a je ostalo le pri besedah in skici. Stalna arheološka razstava v Tolminskem muzeju (oblikoval jo je arhitekt Ranko Novak, v strokovnem pogledu pa so pomagali številni arheologi) je zasnovana kot pregled arheoloških dob v Posoèju od kamene dobe do naselitve Slovanov. Uvodni del je odmerjen Soèi, hrbtenici teritorija, ki ga razstava obravnava, njeni zem- ljepisni umešèenosti in vlogi, ki jo igra v življenju ljudi, ki ob njej živijo. Arheološke najdbe iz struge Soèe ali njenih pritokov (Vipava, Mrzli potok) od bronastodobnih do antiènih, kakršni sta npr. ari iz njenega spodnjega toka, posveèeni božanstvu Aesontiju, kažejo na njeno svetost in s tem posebno veljavo. So kot nekakšen arhe- ološki izraz Gregorèièevega slavospeva tej slovenski alp- ski reki in zato ima uvodni del razstave naslov Krasnà si, bistra hèi planin. Potem se arheološki klobèiè poèasi odvija, odvisno od tega, kolikšno sled je katero od obrav- navanih obdobij v Posoèju zapustilo, koliko gradiva je bilo na voljo za postavitev v vitrine in koliko je v sliki, risbi in besedi moè povedati. Vsak èas je kartografsko predstavljen in po gostoti najdišè obiskovalec lahko pre- pozna bodisi poselitvene vzorce bodisi arheološko (ne)raziskanost. Zgodbo, saj prav za zgodbo tudi gre, zaèenjata neander- talec iz Divjih bab in njegova pišèal (kopija), kame- nodobni èas pa dopolnjuje tudi še povsem sveža najdba mezolitskih kamenih orodij na planini Pretovè pod Mrzlim vrhom. To je nedvomno zanimivo odkritje v visokogorju, ki ga "dolgujemo" nearheologom ali lju- biteljem (?) arheologije. Teh je vse veè in vse pogosteje vdirajo na že znana arheološka najdišèa ter iz njih metodološko oporeèno trgajo v zemljenih plasteh ohra- njeni èlovekov zapis ali spomin, ali pa preprièani, da poèno nekaj, kar bi sicer morali arheologi (saj bi najbrž zares morali!), na svojih topografskih sprehodih (npr. kar "triglavani" sami v Triglavskem narodnem parku po sle- dovih bohinjsko-posoškega železarstva) odkrivajo nova arheološka najdišèa in si kot "odkritelji" tudi jemljejo pravico do raziskovanja le-teh. Pravi roparji in zaslužkar- ji (!) so v tej drušèini "detektoraši". V tolminski zbirki je tudi kar nekaj pridobitev izpod njihovega krampa: npr. depoja s Kanalskega vrha in Turjeve ali Kovaèeve jame pri Robièu. Oba sta središèe poglavja o bronasti dobi v Posoèju, za katero je Miha Mlinar naslov Sonce – vir živ- ljenja našel kar v bronastih kolesastih obeskih, sonènih simbolih iz prebogatega depoja s Kanalskega vrha. Posoška bronasta doba (srednja in pozna) je v vsem neloèljivi del (srednje)evropske bronastodobne podobe, pa vendar, v nasprotju z bolj nakljuènimi pojavi èlovekove navzoènosti, npr. v neolitiku (kamnita orodja, posebej sekire) ali eneolitiku (npr. sekire iz Brij, Trušenj ali Banjšèic), kaže, da je takrat oživela severna evropska pot v jadransko zaglavje ter da je bilo Posoèje del kaštelirskega naselbinskega vzorca, èeprav s svojevrstno obrambno doktrino (enostranska zapora v obzidjih gradišè). Povrhu pa je bilo iz stavbnih ostalin, odkritih na Mostu na Soèi, že moè izlušèiti tudi nekaj podrobnosti o bronastodobnem graditeljstvu in si drzniti te drobce povezati v dokaj zgovorno in privlaèno maketo. Nasploh so makete – poleg že omenjene še primer železnodobne stavbe in rimskodobne hiše iz Mosta na Soèi – risarske rekonstrukcije ali tudi izvirni deli stavbne opreme (npr. ognjišèe iz železnodobne hiše, glinast sten- ski okras) živahen in privlaèen razstavni vložek. Bivanj- ski kulturi svetolucijske posoške skupnosti v starejši železni dobi je odmerjenega dovolj prostora, tako da ob že omenjeni maketi in ognjišèu zaživijo tudi druga do- gnanja o posoškem železnodobnem stavbarstvu in v lite- raturi že uveljavljeni oznaki posoška hiša v sklopu železne dobe v Alpah. Nedvomno se je v železnodobnem delu razstave vredno ozreti še po grobnem inventarju sve- tolucijskih grobišè (Most na Soèi, Tolmin, Kobarid), ki so ga z odkritji na ledini Repelc na Mostu na Soèi z zelo kakovostnimi in povednimi predmeti (npr. atiški skifos z upodobitvijo sove) obogatila izkopavanja Tolminskega muzeja in s tem ne še povsem, vendar pa v dobršni meri Svoljsak.qxp 8.12.2005 17:13 Page 105 105 Arheo 23, 2005, 101–107 zapolnila vrzel v snovni ponudbi svetolucijskih grobnih arheoloških najdb. Teh je namreè zaradi zgodovinsko povsem razumljivih razlogov najveè na tujem, v Trstu in na Dunaju. Vsekakor je razstavi v prid in obiskovalcu v zanimiv poduk svetolucijski kulturi Posoèja odmerjeni opisni uvodni pregled, ki predstavlja zemljepisni obseg te alpske skupnosti in njeno upravno-teritorialno orga- niziranost, njen èasovni razvoj, raziskovalce njene zapušèine in je v njem kot najznaèilnejši izraz njene us- tvarjalnosti izpostavljena svetolucijska fibula. Zares, odkritelj svetolucijske nekropole in njen prvi glasnik, župnik Tomaž Rutar, je zadel v polno, ko je sredi 19. sto- letja za Most na Soèi (tedaj še Sv. Lucijo) zapisal: "Tu se nahajajo znamenite stvari, prihodnjost bode pokazala." Ta Rutarjeva daljnovidna misel, ki jo razstava povsem potrjuje, je tudi geslo prikaza železnodobnega tisoèletja v Posoèju. Škoda le, da v tem delu, v posebej za to odmer- jenem prostoru, ni prikaza kobariškega svetišèa, ki bi z dragocenostjo predmetov in njihovo poduhovljeno vsebi- no smiselno zaokrožil predstavitev življenjskega utripa Ambisontov. Z geslom Od murusa do mirišèa sta na tolminski arhe- ološki razstavi zaobjeti antika v Posoèju in naselitev Slo- vanov. Spretna besedna igra v geslu to obdobje tudi sim- bolno izpoveduje, kamnita ura iz Lok pri Kromberku, enega izmed kar številnih rimskih kmeèkih dvorov v Vipavski dolini, pa je predmetni simbol prehajanj in spreminjanj v demografski, politièni, civilizacijski in splošni življenjski naravnanosti posoške preteklosti. Za vpogled v rimski èas, ki se je v Posoèju zaèel že zgodaj v drugem stoletju pr. Kr. in se zelo prepoznavno prepleta z zamirajoèo železno dobo v njeni mlajši, idrijski inaèici, so bile postavljalcu na voljo najdbe tako iz zgornjega Posoèja (npr. Most na Soèi, Tonovcov grad) kot tudi iz Vipavske doline (npr. Loke, Sv. Pavel nad Vrtovinom), kjer se je ob magistralni rimski cesti iz Akvileje v Emono zgostila antièna poselitev. Izvzeto je le rimskodobno naselje in trdnjava ob Hublju na tleh današnje Ajdovšèine, ki je predstavljeno na samostojni stalni muzejski razstavi v Ajdovšèini. In epilog, ki je morda tudi eden od vrhov razstave: odkrit- je staroslovanske lonèenine na ledini Repelc na Mostu na Soèi (Tolminski muzej, 2000) izprièuje slovansko stopi- njo v Posoèju že v 7. stoletju. Stalna arheološka zbirka v Tolminskem muzeju je dober preplet slike, besede in predmetov (panojev in vitrin). Predmeti ponazarjajo besedila, torej niso namenjeni sami sebi (kot se pogosto in rado zgodi arheološkim muzej- skim razstavljalcem), kadar pa je to vredno in potrebno, so tudi posebej poudarjeni zaradi njihove oblikovne vred- nosti ali drugaène povednosti. Niè pretirano ni zato reèi, da je tolminska razstava – pa èeprav bodo podrobni oce- njevalci na njej najbrž našli zmote ali vrzeli, pomanj- kljivosti in napake – prava sinteza dogajanja v arheološ- kih obdobjih v Posoèju. Stalna arheološka zbirka v Ajdovšèini V Ajdovšèini je od septembra 2003 na ogled stalna arhe- ološka zbirka Goriškega muzeja z naslovom "Fluvio Frigido, Castra, Flovius, Ajdovšèina". S postavitvijo stalne arheološke razstave v muzejskih prostorih prenovljene hiše na Prešernovi 24 v Ajdovšèini ob mogoènem požganem starem mlinu pri Hublju so se uresnièila dolgoletna upanja in prizadevanja arheologov in muzealcev ter (najbrž) tudi Ajdovcev, da bi lahko doma podoživljali žitje svoje rimskodobne predhodnice. Goriški muzej je s tem dejanjem še razširil svojo moèno razvejeno razstavno ponudbo v obliki muzejskih zbirk (grad Kromberk, Solkan, Sv. Gora, Medana, Štanjel, Lipica), ki so organizacijsko zagotovo trd oreh, a so najboljši naèin, da muzejem naklonjeni publiki omogoèa- jo sreèanja z dedišèino, ki bi sicer zaradi pomanjkanja razstavnega prostora v matièni hiši èemela na depojskih policah. Povrhu pa jo, dedišèino namreè, predstavlja v okoljih, v katerih je nastajala, in je zato še posebej privlaèna kot uèilo. Arheološka zbirka v Ajdovšèini ima naslov "Fluvio Frigido, Castra, Flovius, Ajdovšèina". Že naslov, ki ga bo pozoren obiskovalec razstave do kraja doumel šele, ko se bo dovolj natanèno ozrl po ponujeni vsebini, posebej v poglavju "Viri", nosi v sebi vse prelomnice v antièni in zgodnjesrednjeveški zgodovini kraja, ki jih izprièujejo spremembe njegovega imena in s tem tudi njegove vloge v mejah nekdanjega rimskega imperija. S tem sta namreè tesno povezana vzpon in padec naselbine ob sotoèju Hublja in Lokavšèka, njeno pomembnost na strateško in prometno nadvse zanimivi lokaciji pa najbolje kažejo poimenske uvrstitve v itinerarje, zemljevide in vojaške Svoljsak.qxp 8.12.2005 17:13 Page 106 106 Drago Svoljšak O treh razstavah v Posoèju priroènike antiènega sveta. Najstarejši viri omenjajo mansio Fluvio Frigido kot postajo ob kljuèni cesti, ki je matico rimske države, Italijo, prek Akvileje povezovala s Srednjo Evropo, Balkanom in Podonavjem. Sledi ime mutatio Castra. To poimenovanje se je uveljavilo po letu 270, ko so naselje obzidali in utrdili s 14 stolpi (Castra je množinski samostalnik srednjega spola, ki oznaèuje z veè utrdbami oz. stolpi utrjeni kraj; v drugih sklonih je na razstavi uporabljena poslovenjena oblika, npr. v Kastrih, iz Kaster …) in je poleg prometnih potreb – prepregališèe in poèivališèe – prevzelo tudi pomembne vojaške naloge v vojni krajini Claustra Alpium Iuliarum. To so rimski vojaški strategi umestili v razmeroma lahko prehodno alpsko predgorje med Kvarnerskim zalivom in zgornjim Posoèjem do podnožja alpskih vršacev. Središèe tega obrambnega sistema je bilo v trdnjavi Ad Pirum na Hruši- ci, zaledni naselji pa sta bili Nauportus (današnja Vrhni- ka) v Ljubljanski kotlini in trdnjava Castra v Vipavski dolini. V tej je bil tudi sedež poveljstva te vojne krajine. Ni èudno, da je bila trdnjava, vešèe umešèena kot branik in nadzornik pod alpskimi klanci, upodobljena tudi v vojaško-administrativnem priroèniku Notitia dignitatum iz 5. stoletja. Èe upoštevamo pomembnost ceste, ki je povezovala Akvilejo (današnji Oglej) z Emono (današ- njo Ljubljano) in je preèkala alpske zapore, nas prav tako ne èudi, da se je prav v njenem zaledju bila krvava bitka pri reki Frigidus (o tem, ali je to Hubelj ali Vipava, si strokovnjaki še vedno niso povsem na jasnem), ki se je trdno vtisnila v spomin Rimljanov in je bogato zabeleže- na v pisanih antiènih virih. Njen izvir in tok sta skupaj z istoimenskim naseljem, postajo Fluvio Frigido, narisana tudi na antiènem zemljevidu Tabula Peutingeriana. Tre- tje predslovansko ime današnje Ajdovšèine, Flovius, je prav tako povezano z bojem, bitko med Langobardi in Avari leta 663 na pragu langobardskega èedadskega vojvodstva, ob mejni reki in tam stojeèem naselju. Na- sploh pa velja, da je današnje ime Ajdovšèina dobila po razvalinah svojih antiènih predhodnic, ki so na novo, slo- vansko prebivalstvo v Vipavski dolini v 7. stoletju delo- vale kot mesto skrivnostnih Ajdov, zapušèina njim tujega ljudstva (ajd = pogan, velikan). Arheološka razstava vsebinsko sledi opisanemu naslovu, tako da ponazarja vsako izmed èasovnih in razvojnih stopenj v rasti antiène Ajdovšèine, in to z izbranimi poglavji, v katerih se odèitavajo tudi arheološka odkritja na obmoèju antiènega naselja. Na tak naèin so predstav- ljeni obzidje in stolpi na mersko ustrezni kulisi tr- dnjavskega tlorisa, pa t. i. atrijska hiša, najveèji bivalni objekt, kar je bilo doslej raziskanih v notranjosti trdnjave, izraba za stanovanjske namene po opustitvi v 5. stoletju, kopališki kompleks ali terme, svetišèe iz 1. stoletja in kar so pionirska stoletja v rasti naselja ob Frigidu še zapusti- la sledi, pokopališèa (posebej najbolje raziskano zahodno pokopališèe ob vpadnici z oglejske strani). Vsako poglavje ima dokumentarni del na panojih, ki ponazorja arheološko odkrivanje, èasovno umestitev, namen in tudi domnevni videz odkritih stavb, zraven pa so v vitrinah na ogled tudi v stavbah odkriti predmeti. Ti s svojo razno- likostjo omogoèajo razliène vpoglede v življenjski utrip Frigida in Kaster: npr. graditeljstvo (kamnoseški stavbni deli,opeka) in bivalni standard (ometi, tekoèa voda, zasteklitev), prehranjevalne navade (pivsko ter namizno stekleno in lonèeno posodje, kuhinjska lonèenina, amfore), oblaèilno kulturo (kovinski našitki, nakit), oborožitev, družabnost (igralne plošèice, termalni pripo- moèki), zdravilstvo, s pridatki v grobovih pa tudi duhovnost in verovanja rimskodobnih prebivalcev Ajdovšèine. Povrhu nagrobniki (veèinoma odlitki, saj so izvirniki v Deželnem muzeju – Museo provinciale v Gorici) sporoèajo tudi imena nekaterih prebivalcev rim- skodobnega naselja, njihovo zaposlitev (upravitelj srenj- ske zemlje), njihove družinske vezi ter družbeni položaj (mož – žena – sin – sužnja) ali njihovo zlo usodo (smrt med napadom razbojnikov v hrušiških gozdovih). Raz- stavljeni predmeti skupaj z uvodnimi pojasnili (zgodovinski oris, èasovni trak, ceste in miljnik) izprièu- jejo tudi tesno povezanost Frigida in Kaster z zaledjem, bodisi s svetovljansko Akvilejo (Oglej), od koder so Rimljani že od 2. stoletja pr. Kr. širili svojo omiko ter politièni vpliv, bodisi tudi z drugimi okolji rimske države onstran alpske pregrade. Podoba antiènih predhodnic Ajdovšèine, do kakršne je prišla arheologija (kljub mnogoterim zadregam in ovi- ram, ki jih je morala premagati, in kar prepogostim unièe- valnim posegom novograditeljev), je plod nekajstoletne- ga zanimanja za njene starožitnosti. Prav temu zanima- nju in predvsem arheološkim raziskovanjem v drugi polovici 20. stoletja je s pregledom zgodovine razisko- vanj posveèen kar dobršen del razstave. S tem so se avtorji oddolžili kronistom in raziskovalcem ter obudili Svoljsak.qxp 8.12.2005 17:13 Page 107 107 Arheo 23, 2005, 101–107 zgodovinski spomin, obenem pa sta zanimanje in raziskovalna vnema dokaz pomembnosti ajdovskega mostišèa v prometni in vojaški strategiji rimskega impe- rija. Navsezadnje je vsakdo prispeval svoj kanèek znanja in spoznanj v mozaik bogate, raznolike arheološke preteklosti Ajdovšèine. Skupaj z enkratno (na Slovenskem zagotovo) ohranjenostjo obzidja in stolpov ter nadvse zanimivim urbanistiènim prepletom antike s sodobnim mestnim tkivom razstava omogoèa – tudi kot nova turistièna privlaènost Ajdovšèine – obiskovalcem pouèno in za oko prijetno sooèenje s èasi, ki so v mar- sièem zaznamovali evropske razvojne tokove. Zadnji rod arheoloških izkopavalcev in raziskovalcev ajdovske preteklosti (D. Svoljšak, N. Osmuk, B. Žbona Trkman) je tudi porodnièar stalne arheološke razstave "Fluvio Frigido, Castra, Flovius, Ajdovšèina". Obliko in podobo ji je ustvarjalno odmerila in zasnovala arhitektka Evita Lukež v tesnem sodelovanju z inovativnim mizar- jem Damjanom Lozarjem (Damles, d.o.o., Dobravlje) in v niè manj plodnem (v organizacijskem, svetovalnem in donatorskem pogledu) sodelovanju s Castrumom, d.o.o., iz Ajdovšèine. Denarno sta razstavo omogoèila Ministr- stvo za kulturo Republike Slovenije in Obèina Ajdovšèina, nastala pa je v okviru Goriškega muzeja in pod strokov- nim vodstvom arheologinje Beatrièe Žbona Trkman.