PLANINSKI VESTNIK 5ÄÄSB
v slastno jed, potem se pa pritožuje, da sem zajedjiv. Kakšen pa naj bi - po njegovem - bil v položaju, v katerega me ¡e sam porinil? Naj bi se premagal in sočnega grižljaja ne pojedel? Njegovo pisanje je mogoče stisniti na agitatorsko formulo: Kdor je za Prisojnih, je »demokratičen«, -■zanesljiv«, »pluralističen«, »skladen z ustavo«, kdor je za Prisank, je "Smešen«, »neresen«, »zaslepljen« in »zajedljiv«. (Vse to so M od reja nove oznake. Da »pikolovsko« ne ponavljam vseh, s katerimi se je izkazal.) (Tak, »smešen«, »neresen», »zaslepljen« je bil po vsej priliki tudi Kugy, ki ne pozna »Prisojnika«, četudi je največ hodil s trentarskimi vodniki - torej soškimi, in za soško obliko imena se E K. žene, zakaj se torej ne pobriga za sta roži tn o trentarsko obliko imena naše gore? - in se je posebej trudil za ohranitev kar najbolj ljudske oblike krajevnih imen. Ampak če E. K.-jevi vzvišenosti nekaj ne paše, tisto reč - in je vseeno, kaj je - pobriše v jarek. Gotovo pa mi bo nekoč tudi zaupal, in to zanj, ki je tako »zanesljiv«, nikakor ne bo pretežko, katero gorovje v Sloveniji se imenuje »Primorske gore«, kot ga on imenuje. Ali pa se bo spet
Menina
VERA PIPAL
Lepa in mogočna gornjegrajska dama se iz zime zbuja. Vsa je še zaspana
Kar lepo je spala v zimi tej Menina. Ni pa se spočila Velika planina,
Vivodnik z vrha gledal je Menine zimsko veselico Velike planine.
Lepa in mogočna gornjegrajska dama je pač mnogo rajši z Vivodnikom sama!
obregnil ob moje »pikolovstvo«, kar ne bo pomenilo nič drugega, kot da naj požegnam njegovo šlamparljo. [Torej ni tako zelo zanesljiv?]) Še ta formula mu je oblečena v klklo zdrajsanih in ščuvašklh (samo to, o kakih argumentih ni sledu) floskui (kje so v mojem pisanju polresnice, kje sem prizanesljiv do lastnega pisanja, kje sem mu kratil demokra-tičo pravico do razglašanja lastnih nazorov?) in kardeljanskega političnega pouka kot posebne odlikef?) izobraženega človeka, ki se šteje za, ali vsaj hoče biti, ugleden javni glas, (Da v mojem »tonu ne misli polemizirati«, je bilo vnaprej jasno. To Izjavo kot tudi tisto o polresnicah in ves zguljeni časopisni repertoar iz nekaterih Pisem bralcev bi si bil [tudi meni) lahko prihranil.)
Stanko Klinar {brez ^gospod"}
Franc ali Fran Kocbek?
Priznam, nekaj časa je bilo zanimivo prebirati čustvene izlive gospe Pavle Karče iz Mozirja, planinke in vnukinje nadučitelja Kocbeka, kot se je legitimirala v oktobrski številki Planinskega vestnika. Čustva so seveda, tembolj, če so pravilno usmerjena, pozitivna vrednota, vendar je potrebno ob tem upoštevati meje in kriterije, kdaj so stimulativni del življenja in dogodkov znotraj njega. Drugo plat medalje namreč kažejo dejstva - argumenti. In v razpravi o pravilni rabi Kocbekovega imena se velja ozreti in po možnosti tudi spoštovati argumente.
Meni osebno in še nekaterim (zakaj niso navedena imena?) je očitano, da smo nadučitelju Kocbeku spremenili rojstno ime. Sveta preproščina, znanstvena fantastika, po mojem nevedno sprenevedanje! V nečem sva si, upam vsaj tako, z gospo Pavlo Karče enotna. Namreč v tem, da lanskoletno praznovanje 135-letnice Kocbekovega rojstva, zgodita se je v Gornjem Gradu, in zapis o njem v publikaciji Šepetanja stoletnih viham i kov ter omenjanje njegovega imena na planinskih obletnicah na Menini planini, Okrešlju in Molički planini, ni ostalo neopaženo. Konč-
no, njegova lik in delo si pozornost še kako zaslužita. Slednje trdim kot skromen poznavalec njegovih del in prizadevanj za ohranitev slovenskih planin in narodne omike vobče.
Glede zapisovanja njegovega imena pa je vendarle potrebno upoštevati določena merila in spoštovati dejstva. Kocbeka so ob rojstvu v krstno knjigo (škofijski arhiv v Mariboru) vpisali z Imenom Franciscus Šaleški (svetnik rimskokatoliške cerkve). Povsem razumljiva latinska raba imena -nemška bi se glasila Franz in slovenska Franc, V zgodnjih izdajah njegovih del je zaslediti nedorečenosti glede uporabe njegovega imena V knjigi Pregovori, prilike in reki iz leta 1887 je kot avtor zapisan Fran Kocbek, v Vodniku za Savinjske planine iz leta 1894 je naveden kot soavtor Fr. Kocbek, v Planinskem koledarju za leto 1922 pa je kot urednik podpisan Franc Kocbek. Enako so njegovo ime zapisovali v zgodnjih izdajah Planinskega vestnika. Iz tega kaže sklepati zgolj to, da je bil Kocbek precej brezbrižen, ko je šlo za tiskano rabo njegovega imena. Povsem verodostojno in dokazljivo pa je moč govoriti o rabi njegovega Imena na podlagi ohranjenih zapisnikov Slovenskega planinskega društva Iz leta 1893 (vpisna knjiga prve »Gornjegrajske koče« na Menini planini) in Narodne čitalnice v Gornjem Gradu ter po žalski šolski kroniki. Iz planinske vpisne knjige je nedvoumno razvidno, da se je Kocbek praviloma podpisoval Fr. Kocbek, v dveh primerih Franc Kocbek (20. 6. in 15 7. 1898) in nikoli Fran Kocbek. Tudi v odbor Narodne čitalnice v Gornjem Gradu je bil na XIII. občnem zboru 17, januarja 1892 izvoljen nad učite I j Franc Kocbek. Na različnih, tudi najodgovornejših funkcijah Narodne čitalnice je Kocbek deloval do 20. marca 1930 leta. Dokazljivo neizpodbitno dejstvo je, da je v 38 letih čitalniškega delovanja skozi zapisnike dosledno zapisovan in podpisovan kot Franc Kocbek Tudi v obdobju, ko je bil sam tajnik (zapisovalec) in predsednik (podpisoval ec) zapisnikov Narodne čitalnice. 79