l p/(, p M1 a d e n c e \( gojenec v vstavu sv. Frančiška Salezija v Torina. V laškem jeziku spisal 18GG duhoven Janez Boško vodnik tega vstava. tmmM.k mmm m Evezck 2. Cena IO. Itr. Na svitlo dan mesca malega šerpama 1870. A dovoljenjem Vis. čast. škofij s tva ljubljanskega. ? .. Natisnila R. Eger v Ljubljani. Slovstveni namen katoliškega društva. Katoliška družba daje sem ter tje na svitlo male knjižice in jih sama zaklada. Namen tacih knjižic je podučiven in vedril en ali kratkočasen, vselej pa primeren družb inemu namenu. DruŽniki dobivajo take bukvice brez plače, vender pa ne smejo na dolgu biti s tem, kar v družbo plačujejo, kadar kaka knjižica na svitlo pride. Tisti udje, kipo- zneje pristopijo, nimajo pravice do bukvic, ki so pred njih pristopom prišle na svitlo; morali, bi jih torej ku¬ piti, ako bi jih želeli imeti. Kar je bukvic odveč, se prodajajo. Cena slehernih bukvic je na vsako knjižico postavljena. Voditelj, ki ga odbor postavi za izdajanje knjižic, oskerbuje primerne reči ali tvarine v ta namen, naj so že izvirni spisi ali prestave itd. Razprodajavci ter razširjavci teh knjižic med na¬ rod dobivajo po 20 odstotkov za svoj trud. Kteri želč to prevzeti, se oglase pri gosp. predsedniku. Gledalo se bode, da bodo izhajale prav koristne knjižice, kakor že 'perva in druga kažete, ki imate na¬ men Že naj pervo mladino s prelepimi zgledi modrega otroka in mladenčka Dominika nedolžne ohraniti. Kniali nasledva tudi kaj primernega za bolj odrašene itd. Močno je torej želeti, da bi se te bukvice prav obilno razširile med narod, zlasti med katoliško mladino. Popravek. K strani 31, 1. zvezek, spodej priden! še te-le besede: in jih vabit k edinosti s sveto katoliško cerkvijo; ker pa tega zdaj še ne morem in ne vem, že mi bode kdaj mogoče, zato bom saj za njih spreobernjenje zvesto molil. Zapisati se hočem zato v bratov- šino sv. Cirila in Metoda, ki dan na dan moli za spreobernjenje ne- zedinjenih grekov.) 35 Dokončanje poglavja XI. Dominikova gorečnost za zveličanje duš. Dominik so je Teokrat pritožil v pogovorih do tovaršov, da mnogi imajo tako malo gorečnosti za to, da bi male otročiče podučevali v verskih resni¬ cah. Pa je res, da veliko veliko otrok obilno prav hudega in pregrešnega stori, ker ni nikogar priču¬ jočega, da bi jim dopovedal, kako velik greh je to ali to pred Bogom. Rekel je Dominik: „Koliko ubogih dečkov bode morebiti šlo v pogubo zato, ker ni nikogar, da bi jih v veri podučil!“ Pri naj huji nevarnosti namreč dostikrat ni nobenega tako um¬ nega, tako vestnega ali pa tako serčnega tovarša, da bi jim modro ali tudi resno povedal in djal: moji ljubi tovarši! to-le, kar vi mislite storiti, je pa velik greh; Bog ne daj kaj taeega početi! V tej in tej zapovedi je prepovedano, zakaj Bog pravi: „Ne imenuj po nemarnem Božjega imena; ne kradi; nič nečistega ne more v nebesa“ i. t. d. Dominik je to v djanji skazoval, kar je go¬ voril. Neki dan pripoveduje tovaršem ob času od¬ diha podučljiv izgled. Eden tovaršev ga hoče zmo¬ titi in reče: Kaj te skerbe te reči ? Kaj me skerbč ? odgovori Dominik; skerbč me, ker duša mojih to¬ varšev je odrešena s kervjo Jezusa Kristusa; skerbč me, ker smo vsi bratje . . ; skerbe me, ker Bog 36 priporočuje, da pomagajmo eden drugemu k zveli¬ čanju ; skerbč me, ker če se mi posreči kako dušo zveličati, zavarujem tudi zveličanje svoje lastne duše. Dominik je bil kaj srečen v lepem opravilu, delati za zveličanje svojega bližnjega. Komaj je prišel v svoj kraj domu na oddih, precej so ga ob¬ dajali otroci njegove enakosti, manjši, pa tudi veči. Bilo jim je prav posebno veselje se z njim krat¬ kočasiti. Imel je pa seboj marsikterih lepih spo¬ minkov iz šole, ki jih je dobival za svojo pridnost, ali si jih je sicer od višjih sprosil. To so bile male bukvice, križčiki, podobice, svetinje ali kaj druzega. Izpraševal jih je zdaj iz keršanskega nauka, zdaj sicer o njih dolžnostih, in dajal jim je darilca po odgovorih. S tim je marsikterega pridobil, ga peljal seboj k spraševanju iz keršanskega nauka, k molitvi, k sv. maši in k drugim opravilom, kjer so se po¬ božnosti vadili. Tako, postavim, je učil nekoga prav lepo in pobožno križ delati. To se utegne komu zdeti malenkost; meni se pa dozdeva, da še veliko odrašenih ne zna križa delati „pobožno“ in „z duhovnim pridom:“ Marsikteri ljudje pa tudi sicer ne znajo nikoli čisto prav križa delati, .ker se ga niso od otročnosti prav naučili. — Bil je Dominik med drugim v skerb vzel dva bratca, ki ju je učil brati, pisati, na pamet praviti katekizem, in pomagal jima je pri jutranji in ve¬ černi molitvi, da sta jo lepo opravljala. Vodil ju je v cerkev, učil z blagoslovljeno vodo se pokropiti. 37 Takrat, ko marsikteri mladenči o šolskih počitnicah sem ter tj© pohajajo in čas tratijo, je Dominik podučljive reči pripovedoval svojim sorodnikom, ali drugim tovaršem, kteri koli so ga poslušali. Tudi doma je vsak dan hodil sv. Rešnjo telo obiskovat. In tu je bilo kaj sladko veselje zanj, če jo pridobil kacega tovarša, da je z njim šel v cerkev. Smč se torej reči, da Dominik ni opustil nobene priložnosti, kjer koli je mogel kako dobro delo storiti, ali moder svčt dati. Poglavje XII. Dogodki in lepe, šege, kako se s tovarši obnašati. Misel, duše Bogu pridobivati, Dominika nikjer ni zapustila. Kadar so imeli počitek, je bil on duša razvedrila; toda kar je govoril ali počel, je vselej merilo na njegov lastni ali pa na druzih du¬ hovni prid. Imel je pred očmi lepe nauke o od- goji in priljudnosti, da ni segal drugim v besedo, kadar so govorili. Ako so pa tovarši utihnili, je precej sprožil kake vprašanja o šoli, zgodovini, šte- vilstvu, kakoršne so prijetno delale tovaršijo z njim. Če je kdor si bodi obernil govor na opravljanje ali kaj enacega, je on vmčs segel, bersnil kako oso¬ ljeno, ali povedal basen ali kaj druzega, da je smeh napravil. Tako je odvernil kremljanje od oprav¬ ljanja in je ubranil, da tovarši niso Boga žalili. 38 Dominikov veseli obraz, njegova živa lastnija ga je priljubljevala tudi manj pobožnim tovaršem. Vsak je bil vešči, ako je dobil priložnost se z njim kratkočasiti; in radi so sprejemali opomine, ktere je sem ter tje o pravem času vpletal. Neki dan je eden njegovih tovaršev želel na¬ praviti se v šeme ali maškare. Dominiku pa ni bilo všeč in mu reče: ali bi bil zadovoljen, ko bi bil res taki, kakoršnega se hočeš napraviti, z dvema rogovoma na čelu, s pčd dolgim nosom, z obleko kaeega spakarja? O nikoli no; odgovori tovarš. Tedaj, pristavi, ako ne želiš imeti tacega obraza, zakaj se hočeš tacega kazati in kaziti lepi obraz, ki ti ga je Bog dal? Neki dan ob času oddiha se kar neprevidoma prištuli človek med mladenče, ki so se kratkočasili. Oberne se k enemu in začne govoriti, pa tako na glas, da so vsi drugi lahko slišali. Zvijačnik, da bi jih k sebi privabil, v začetku pripoveduje burke, da so se smejali. Kanali so ga na kupe obdajali in na ušesa vlekli čudne reči, ki jim jih je klatil. Komaj vidi, kako je obsut, oberne govorjenje na verske reči, in po navadi tacih širokoustnežev začne reči kvasiti, da je bilo groza; naj bolj svete reči je smešne delal in vsim cerkvenim ter duhovskim o- sebam je jemal poštenje in dobro ime. Nekteri pri¬ čujočih, ki take brezbožnosti niso poterdili, pa se niso upali ustavljati, so preč šli. Precej veliko nepre¬ vidnih je ostalo in so ga dalje poslušali. Neprevi- doma pa pride med tim Savio vmes. Komaj da 89 spazi, kakošne moke je to govorjenje, ne praša za nobenega človeka več, se zdajci oberne k tovaršem in reče: Bežimo od tod, pustimo tega nesrečnega človeka; on nam hoče dušo ugrabiti. Mladenči po¬ slušajo glas tolikanj ljubeznjivega in krepostnega to- varša, in zdaj se odpravijo vsi proč do zadnjega od tega satanovega poslanca. Le-ta vidi, da je od vsih zapušen, jo pobere in ni ga bilo več viditi. Drugi pot se hočejo nekteri iti kčpat. Ta reč je sploh nevarna, ondi pa je bilo nevarno še posebej. Da molčimo od nevarnosti za čednost, je ondi tudi voda tako globoka in dereča, da večkrat požre ka- eega nesrečnega kopavca. Dominik to spazi in jih iše odverniti, ter jim pripoveduje zdaj to, zdaj uno. Kadar pa vidi, da so terdno odmenjeni v včdo, ta¬ krat odločno govori: ne, je rekel, jest nočem, da bi hodili v vodo. — To ni nič hudega. — Nepokorni ste svojim višjim, v nevarnost so postavite pohuj sevanj e dajati ali pa pohujšani biti, ali pa v vodi smert storiti, ali to ni hudo? — Ali nam je vroče, da ne moremo več pre¬ našati. — Če ne morete prenašati vročine tega sveta, ali hote mogli pa prenašati strašno vročino v peklu, kterega si greste služit? Te besede jih ginejo, opustč namen, se začnč z njim kratkočasiti, in o določenem času gredo z njim v cerkev k duhovnemu opravilu. V 40 (Kolikrat je taka tudi pri Ljubljani in po de¬ želi! Nespromišljeni zapeljejo eden druzega, in celo ob nedeljah gredč kopat se namesto k Božji službi. In kako ostudno in nesramno je to, da dostikrat kar brez vse obleke po vodi brodijo ali se ob vodi po bregovih potikajo! Gorjč stokrat mladenču, ktori sramožljivost zapravi, ker zgubil je naj lepši mla¬ dostni cvčt. Kolik greh pa je, zraven tega še celo Božjo službo opušati, to keršanski nauk uči.) Nekteri drugi mladenči, vneti za srečo in bla¬ gor svojih tovaršev, so se zedinili v družbo s tim namenom, da bodo gledali spreobračati samopašne tovarše. Savio je bil naj gorečniši mod njimi. Ako je imel kaj sladkega, lep sad, križec, svetinjo', po¬ dobo ali kaj enacega, jo prihranil za ta namen. Kdo to hoče, kdo hoče? je klical gredč proti njim. Jest, jest, so vpili in tekli k njemu. Počasi, je rekel, dal bom tistemu, kteri mi bo naj bolje od¬ govoril , kar ga bom prašal iz keršanskega nauka. Prašal pa je naj bolj razposajene, in če so mu le nekoliko primerno odgovorili, jim razdal male darila. Druge je pridobival po drugi šegi; sprejemal jih je, vabil da naj z njim gredč, se z njimi po¬ govarjal, tudi igral, če je kazalo. Z naj veči na¬ vdušenostjo seje z njimi igral, kakor je bilo viditi; na enkrat pa je igro pretergal in rekel tovaršu: ali greš z menoj, greva v saboto k spovedi? Ker še ni bilo tako blizo, ali da bi mu vstregel, odgo¬ vori, grem. Dominiku je bilo to dosti in igra na¬ dalje. Dominik pa mu je večkrat ponavljal tisti 41 „ gromi* in učil ga je lepih prilikah; kako se je treba prav spovedovati. Kadar pa pride sabota, gre z njim v cerkev, še pred njim spoved opravi, ali ga tudi spovedniku že naprej napove;, mu' do¬ pove po spovedi, kako naj se Bogu zahvali. Tako je delal pogosto, to je bilo njemu veliko veselje, tovaršem pa velik prid; velikrat se je namerilo, da marsikteri razmišljenec ni nič pridobil pri pridigi za svoj dušni blagor, podvergel pa se je bogoljub- nemu prigovarjanju Dominikovemu. Primerilo se je včasi, da je kteri skoz teden obetal, v saboto ga pa ni bilo. Kadar ga je Do¬ minik zopet dobil, se je malo z njim prijazno po¬ šalil, da je taki omahljivec, malo ga opominjal in na novo oserčeval. Rekel mu je: stori si silo in skerbi, da se dobro spoveš, boš vidil, kako polno veselja bode 'tvoje serce. In res, ko se je tako spovedal, je šel precej k Dominiku s silo zadovolj¬ nim sercem. Res je, mu reče, v resnici sem vesel in zadovoljen; v prihodnje bom bolj pogosto k spo¬ vedi hodil. V občinah mladenčev so večkrat nekteri, ki se drugi z pjimi malo menijo, ker so okorni, ne¬ vedni , manj odgojeni, ali pa jim kaka nevšečnost britkost dela Taki nosijo butaro zapušenja, ravno kadar so naj bolj potrebni poterjenja od dobrega, prijatla. Dominik si je delal take za prijatle. Pribli¬ ževal se jim je, poživljal jih s kakim dobrim po¬ govorom, jim dajal dobre svete. Torej se je več- 42 krat zgodilo, da je Dominik take z ljubeznjivimi besedami od velikih grehov odvernil. Kteri koli so imeli tedaj kake pri težnosti, so se zatekali k Dominiku, in kteri so imeli britkosti, so čutili polajšek, kadar so jih njemu razodeli. Tako je imel Dominik pot odperto, da je neprene¬ homa skazoval ljubezen do bližnjega in si množil zasluženje pri Bogu. Poglavje XIII. Duh molitve pri Dominiku. — Njegovo češenje Matere Božje. — Šmarnice. Med darovi, s kterimi je bil Bog Dominika obogatil, je bil posebno imeniten ta, da je imel gorečnost do molitve. Njegov duh je bil tako na¬ vajen z Bogom se pečati, da je svoje misli zbiral in serce k Bogu povzdigoval v vsakem kraju, tudi v naj večem šumu. Kadar je molil v občini z drugimi, je bil vi- diti prav kakor angelc. Nič se ni ganil in z dušo in s telesom je bil k molitvi zbran. Klečč se ni na nič naslanjal, obraz je bil vesel, glavica nekoliko naklonjena, oči pobešene; ti bi bil rekel, da je drugi sv. Alojzi. Dosti je bilo viditi ga, da je človeka k do¬ bremu ginil. Vojvoda Cays, prednik družbe sv. Alojzija, je leta 1854 pri duhovnem opravilu vidi) 43 mladenča moliti s toliko pobožnostjo, da je ves stermel. Po opravilu je želel vediti, kdo je ta de¬ ček, kteremu se je tako čudil. Bil pa je Dominik Savio. Čas, ki je bil mladenčem odmenjen za oddih, je Dominik skorej vselej razdelil v dve polovici. Le polo¬ vico je obernil za počitek, drugo pa ali v duhovno branje, ali pa za kako molitev, ki jo je šel z ne- kterimi tovarši pred sv. Rešnje telo v cerkev opra¬ vit za duše v vicah, ali Marii Devici na čast. Češenje Dominikovo do Marije Device je bilo kaj posebno. Ysak dan se je v kaki reči zatajil nji na čast. Nikoli ni vpiral oči v obličje druzega spola; na poti v šolo ni oči pasel. Včasi je šel blizo očitnih burk ali komedij, ktere so tovarši gle¬ dali s toliko pohlepnostjo, da niso več vedili, kje so. Ko so Dominika prašali, če so mu te glume ali komedije bile všeč, je odgovoril, da ni nič vidil. Kakor razjezen ga torej eden tovaršev popraša nek¬ daj : Kaj pa misliš početi z očmi, ako ti ne bodo služile za to, da bi tč reči gledal? Služiti mi imajo za to, da bom gledal obličje naše Matere Marije, kadar bom šel k nji v sv. raj, ako bom vreden, je odgovoril. Častil je posebno, neomadežano Marijno Serce. Vselej kadar je prišel v cerkev, je šel pred njen altar jo prosit, naj mu pridobi milost, da bode svojo serce vselej ohranil prosto vsakih nečistih misel ali želja. Marija, je rekel, jest hočem biti z mir a j tvoj otrok; dosozi mi, da prej 44 umerjeni, kakor da bi storil kak greh zoper spodobnost. Vsak petek si je pritergal nekaj oddiha in jo šel z drugimi tovarši v cerkev obmolit krono Ma- rijnih sedem žalost, ali pa saj litanije žalostne Matere Božje. Tudi druge je vabil k češenju Ma¬ rije Device. Neki dan je sam svoj plajšek slekel in ga posodil tovaršu, ker jo bilo mraz, da je šel z njim v cerkev molit. Kdo bo pa popisal, kako vnet za svojo nebe¬ ško varhinjo Marijo je bil Dominik v mescu maj- niku? Pogovoril se jo s tovarši in vsak dan tistega mesca je zunaj tega, kar je bilo v cerkvi, še kaj posebnega storil z njimi vred Marii na čast. Pri¬ pravil si je lep venček spodbudnih izgledov , ki jih je z velikim veseljem pripovedoval tovaršem ter jih je z njimi vnemal k Marijnemu češenju. K sv. Obhajilu je ta mesec hodil vsak dan. Tudi to- varše je spodbudoval, da naj ta mesec spoved in sv. Obhajilo opravijo. Že vse odveč bi bilo popisovati, s koliko go¬ rečnostjo je z drugimi skerbel za napravo in lepoto šmarniškega altarčka. Poglavje XIV. Kako je hodil k »povedi in k sv. Obhajilu. Skušnja uči, da naj močnejši stebra čednosti sta spoved in sv. Obhajilo. Velikrat jo pogosto 45 prejemanje sv. zakramentov še edini pomoček, ki je zmožen človeka obvarovati smertnih pregreh v otročjih, mladenških in poznejših letih. Y začetku, ko je prišel v vstav sv. Frančiška, je hodil Savio vsak mesec k spovedi in sv. Obha¬ jilu, kakor je bila ondi navada; pozneje pa veliko veliko bolj pogosto. Slišal je neki dan z leče te-le besede: Mladenči, ako želite stanovitni biti na poti v nebesa, se vam priporočajo tri reči: hodite po¬ gosto k spovedi; pogosto k sv. Obhajilu; izvolite si spovednika, kteremu si upate odpreti svoje serce, — nikar pa ga ne menjajte brez sile. — Dominik je dobro razumel te svetovanja; pa ne le razumel, ampak tudi spoluoval. Razodeval se je Dominik svojemu spovedniku na tanko in čisto zaupljivo. Zato je bil pa Do¬ minik srečen in vesel. Rekel je, če imam kako pritežnost v sercu, grem k spovedniku, kteri mi svetuje po Božji volji. Zakaj Jezus Kristus je djal, da beseda spovednikova je za nas kakor be¬ seda Božja. Ako pa želim kaj velicega, grem pre¬ jet sv. Hostijo, v kteri je „Corpus, quod pr o nobis traditum est“, to je, ravno tisto telo, tista kri, duša in božestvo, ktero je Jezus Kristus daroval za nas na križu svojemu večnemu Očetu. Kaj mi manjka k sreči? Kič ne na tem svetu: manjka mi samo , da bi zamogel vživati razgernje- nega v nebesih Hjega, kterega zdaj z očesom vere občudujem in molim na altarji. Y tacih mislih in občutkih je imel Dominik v 46 resnici srečne dni na zemlji. Od tod je izvirala tista jasnost, tisto nebeško veselje, ki se je prese- lovalo v vse njegove djanja. 'Njegovo življenje je bilo vse skozi tako, kakor se spodobi tistemu, ki tako pogosto k sv. Obhajilu hodi. Bilo je njegovo obnašanje po vsih stran čh brez graje. Povabil je vodnik gosp. Boško njegove tovarše, naj mn povedo, če so skoz tri leta, ko je bil Savio med njimi, nad njim zapazili kak pogrešek, ki bi ga bilo treba po¬ boljšati, ali pa kako čednost, da bi se mu morala priporočati ? Vsi pa so zedinjeno terdili, da pri njem niso nikoli nič našli, kar bi bilo graje vredno; pa tudi da niso vedili čednosti, ki bi mu jo bilo treba še prid jati. Njegovo pripravljanje k sv. Obhajilu je bilo kaj spodbudno. V večer pred sv. Obhajilom, prej- den je šel k počitku, je opravil molitev v ta na¬ men in sklenil je vselej: Česen, hvaljen hodi Jezus v naj svetejšem Zakramentu! Zjutraj je doveršil spodobno pripravljanje. Zahvala po obhajilu pa je bila brez mere. Ako ga niso klicali, je veči del pozabil na zajutrek, na čas oddiha in včasi tudi na šolo, ker se je mudil v molitvi, ali bolj prav, v premišljevanji dobrote božje, ki po neizrekljivem načinu deli' ljudem zaklade svojega nezmernega usmi¬ ljenja. Bilo mu je priserčno veselje, če je mogel kako uro ostati pred Jezusom v presv. Zakramentu. Naj manj po enkrat na dan je hodil nespremenljivo ga obiskovat, in vabil je tudi druge, naj z njim gredd. 47 Molil je posebno z gorečnostjo v ta namen, da bi se nadomestovalo za krivice in skrunjenja, ki jih presv. Serce Jezusovo terpf od krivovercev, nejever- nikov in hudobnih kristjanov. Po opravljeni dolgi spovedi, kar je bilo že omenjeno, je začel hoditi k spovedi po dvakrat na mesec, potlej vsak teden, in enako k sv. Obhajilu. Vidil je pa spovednik, koliko korist si pridobiva mladeneč za duhovno življenje v sv. zakramentih in svetoval mu je iti po trikrat na teden k sv. Obhajilu, in skoz eno leto je hodil celo vsak dan. Se vč, da k ti tako posebni milosti ga je priprav¬ nega storila le njegova redka in resnična čednost, njegovi veliki napredki na poti popolnamosti. Da bi bile njegove Obhajila tolikanj bolj ro¬ dovitne in da bi se dan na dan toliko bolj vnemal k novi gorečnosti, si je vsak dan postavil poseben namen za sv. Obhajilo. Tako-le je razdelil Obhajila skoz teden: V nedeljo. Presveti Trojici na čast. V ponedeljek. Za moje dušne in telesne dobrotnike. V torek. V čast sv. Dominika (to je, svo¬ jega pomočnika) in angel varha. V sredo. V čast žalostne Matere Božje za spreobernjenje grešnikov. V četertek. Za duše v vicah. V pete k. Na čast Kristusovega terpljenja. Vsaboto. V čast presv. Marije Device za njeno varstvo v življenji in v smerti. 48 Lepa lastnost pri dobri mladim je ta, da se rada pridružuje k duhovnim opravilom, zlasti ki zadevajo sv. Rešnje telo. Dominik se je z navdu¬ šenim veseljem vdeleževal vsili tacih svetih obredov. Prod sv. Rešnjim telesom, ki so ga nesli k bolniku, je precej na kolena pokleknil, kjer koli je bilo, in spremljal ga je do konca opravila, ako je bas imel. Neki dan so šli blizo memo s sv. Rešnjim telesom k bolniku. Pota so bile blatne. Ker ni imel ravno boljega mesta, poklekne kar na blatnat prostor. Eden tovaršev mu to pozneje očita in pristavi, da ni potreba si tako obleko umazati, da tudi Bog tega ne tirja. Dominik priprosto odgo¬ vori : kolena in hlače — vse je Gospodovo, torej mora vse služiti v to, da se mu čast in hvala daje. V enakem primerljeju je vidil neki dan vojaka, ki je stal ravno ko so šli mem njega s sv. Reš¬ njim telesom. Ni si upal reči mu, da naj poklekne, vzame iz žepa malo rutico, jo stegne na umazane tla in migne vojaku, da naj si dd z njim postreči. Vojak, naj pervo zbegan, potem pusti na stran ruto in poklekne kar na pot. V praznik sv. Rešnjega telesa je bil z dru¬ gimi tovarši oblečen kakor klerik in poslan k pro- eesii ondotne duhovnije. Šel je z naj večini vese¬ ljem, in to mu je veljalo za toliko darilo, da bi mu večega nihče ne bil mogel podeliti. 49 Poglavje XV. Dominikove pokorila. Dominikova mladost, njegovo šibko zdravje pa nedolžno življenje ga je gotovo izgovarjalo, da bi mu ne bilo potreba si posebnih pokoril nakladati. Dobro pa je bilo Dominiku znano, da težko mlade- neč ohrani nedolžnost brez pokorjenja. Ta misel je storila, da pot terpljenja se je njemu zdela tako prijetna, kakor bi bila s cvetlicami posuta. Za pokoro je poterpežljivo prenašal krivice in zoper- nosti; vedno je krotil svoje počutke in se v naj lepši spodobnosti ohranil pri molitvi, v šoli, pri učenji, na oddihu. V tacih pokorilih se je vedno vadil, in to je dolžnost za slehernega človeka, da se na poti čednosti ohrani, zato se pri tem ne bom mudil. Nakladal si je Dominik še druge, telesne po¬ korila in mertvenja, ktere so mu pa njegovi višji prepovedovali, nekaj zavoljo njegove mladosti, nekaj zavoljo slabega zdravja in družili vzrokov. V svoji gorečnosti je bil določil, da se bo vsako saboto ob kruhu in vodi postil na čast Materi Božji; ali spo¬ vednik mu je prepovedal. Še veliko družili prema¬ govanj in mertvenj si je želel nakladati, prepove¬ dano pa mu je bilo kar koli si bodi početi brez poprejšnjega prašanja in privoljenja. Zdihoval je torej neki dan: Oh revež jest, res sem v zadregi! Dominik Savio. 4 : 50 Zveličar pravi, da ne pojdem v nebesa, ako ne bom pokore delal; meni pa je prepovedano pokoro de¬ lati : kakošne tedaj bodo moje nebesa ? ,,Pokora, ki jo Bog od tebe tirja, je pokoršina. Ubogaj, in dosti je“, mu je odgovoril njegov vodja. V to se je vdal, in bil je miren. Poglavje XVI. Kako je Dominik spodobnost ohranil v vsili svojih zmožnostih, kako se zatajal. Kdor je Dominika vidil, kako je bilo njegovo zunanje obnašanje čedno in vse skozi spodobno, se mu je zdelo, da to je pri njem že od natore dana lepa lastnost, da mu je tako pristvarjeno in se mu ni treba za tako čednost nič truditi. Pa to ni bilo tako. Kteri so ga bolj na tanko poznali in sker- beli za njegovo izrejo, zamorejo skazovati, da si je on veliko prizadeval, da je njegov lastni trud delal v edinosti z božjo milostjo. In to ga je storilo tako čednega in spodobnega. S svojimi prav živimi očmi je imel dosti truda in silo si je mogel delati, da jih je v zbranosti ohranil. Pravil je večkrat to-le nekemu prijatlu: „V začetku, ko sem si bil postavo storil, da hočem — in po vsaki ceni hočem gospodovati svoje oči, sem naletaval na dosti veliko težavo“. Bil je tako čeden in zderžen v svojih pogledih , da izmed vsih, ki so ga poznali, se ne spomni nobeden, da bi ga 51 bil kdaj vidil v tem le količkaj meje naj ostrejše spodobnosti prestopiti. Djal je večkrat: Oči ste dve okni. Skoz okna pride, kar kdo hoče, da pride. Mi zamoremo pripeljati skoz ti okni angela, ali pa tudi rogatega satana, ter je eden ali pa drugi go¬ spodar našega serca. Meki dan zunanj mladeneč nespremišljeno pri¬ nese v hišo časnik z nespodobnimi in zoperverskimi figurami. Truma dečkov ga obdd, ogledovat te spake, ki bi bile s serdom pretresle turke in pogane same. Tudi Savio bližej teče, misleč, da bo kako spod- budljivo podobo vidil. Ali kadar se približa, se na glas zavzame, na to prime list v roko in ga sterga na majhne kosce. Tovarši obstojč stermeči, — gledajo se med seboj in molčč. Spregovori pa Savio in reče: O mi sirote! Bog nam je oči dal, da bi gledali lepoto njegovega stvarjenja, vi pa jih v to obračate, da ogledujete take nesnage, ki jih je iznašla človeška hudobija v pogubo naših duš! Ste mar pozabili, kar vam je bilo tolikrat oznanovano? Gospod Bog nam pravi, da že po enem nespodobnem pogledu si z zadol- ženjem dušo omadežamo; vi pa si s tacimi rečmi oči pasete! Zraven tega, da je bil tako varen z očmi, pa ni bil manj zderžen v govorjenji. Kadar je drug govoril,'je on molčal, in več¬ krat je umolknil, da je pustil drugemu besedo. Praz¬ nili reči ni nikoli govoril. Tudi takrat, kadar ga 4 * 52 je kdo razžalil, je znal gospodovati jezik in jezo. Neki dan je tovarša opomnil zavolj neke na¬ pačne navade. Ta pa, ne da bi hvaležno opomin sprejel, začne gerdo divjati. Obklada ga z zmer¬ janjem , potem ga s pestmi bije in z nogami suje. Savio, stareji in močneji od unega, se vendar ni drugač maševal nad njim, kakor po keršansko. Za- rudečilo ga je sicer v lica, pa krotil je jezo in rekel samo te-le besede: Odpustim ti; hudo si storil; nikar z drugimi tako ne delaj. — O predragi slo¬ venski mladenči! koliko hudih pobojev bi se ne zgo¬ dilo po deželi, — koliko izmed vas bi jih po ječah ne tičalo leta in leta, — koliko grenkih solz bi prihranili sebi in staršem, ako bi znali z bližnjim tako ravnati, kakor je delal Savio. Opustite ostudno jezo in gerde tepeže! To ni le silo pregrešno in silovito nevarno, ampak tudi gerdo, ostudno, divja¬ ško, neusmiljeno. Marsikaj bi se dalo povedati, kako je zataje¬ val tudi druge počutke, pa le nekoliko naj omenim. Po zimi je imel ozebljine na rokah, pa nikoli se ni zato pritožil; viditi še le je bilo, da mu je to ljubo. Če so veči ozebljine, bolj bodo teknile k zdravju, je djal večkrat, — mislil pa si je, k „duš- nemu zdravju”. — Kjer prebiva več mladenčev ali sploh ljudi skupaj, so zmiraj kteri vmes, ki niso nikoli zadovoljni. Zdaj tarnajo čez verske opravila, zdaj čez natančni red, zdaj jim ni dosti spanja, zdaj so jedi preslabe. V vsem najdejo kaj, da mermrajo in lahko še druge nezadovoljne delajo. Taki reveži so pravi križ za višji tacih na¬ prav, ker njih mevžavost je knžljiva in močno škodljiva, in celo lahko napravi na dobrem imenu in doželenem vspohu k var delajo. Modri Savio se je temu ravno nasproti obnašal. Iz njegovih ust ni bilo nikoli besedice, s ktero bi bil nevšečno tožil ali godernjal. Mraz ali vroče, lopo ali gordo vreme, taka ali taka jed: Dominik je bil zmiraj dobre volje. Ako so tudi tožili drugi, da je jed preveč ali premalo kuhana, plovka ali preosoljona, — njemu je bilo vse prav. Mudil se je navadno po jedi v obednici, da je pobiral mervico in drobtine kruha in drugih jedi, ki so jih tovarši popušali po mizi ali po tlčh raztresene, in povžival jih je kakor slastno reč. Vsak ostanek je on spoštoval in po- vžil. Nekteri so se temu čudili, on pa je zakrival svojo spokornost, rekoč: ,,Kruhki se ne jedč coli, in če so že razdrobljeni v mervice, je eno delo za zobe že opravljeno 44 . Da ni tega delal iz sneduo- sti, se je vidilo tudi od tod, ker velikrat je svoj oddelek jedi dal tovaršem. Na vprašanje, zakaj s toliko skerbljivostjo zbira te ostanke, ki bi marsi- kteremu stud delali, je odgovoril: Kar imamo na svetu, vse je predrag dar od Boga; izmed vsih da¬ rov po njegovi sveti milosti pa je živež naj veči, ker z njim nam življenje ohrani. Zato je naj manjši del tega dani vreden naše hvaležnosti, in res za¬ služi, da se hrani z naj veči natančnostjo. 54 Čevlje tovaršem snažiti, iztepati prah iz oblek, bolnikom v naj revniših potrebah streči, pometati in druge enake reči opravljati — to je bilo njemu kakor prijetno razvedrilo. Rekel je večkrat: Vsak naj stori, kolikor more; jest nisem zmožen za ve¬ like reči, kar pa premorem, to hočem opravljati v veči Božjo čast. Premnogotere so zatajevanja, ki jih je imel Dominik v navadi in kažejo, da je v tako mladih letih v resnici hodil po poti popolnamosti. Jesti reči, ki so bile njegovi slasti nasprotne , ogibati se prijetnih; krotiti oči tudi v dopustljivih rečeh; za¬ tajevati svojo voljo; prenašati s popolno vdanostjo vse, kar je telesu in duhu zoperno — to so bile njegove vedne vaje. Velike in male priložnosti, pa tudi čisto neznatne reči je Dominik vedil z veliko spretnostjo tako obračati, da je svoje življenje po¬ svečeval in zvikševal zasluženje pred Bogom. Dalje sledi v tretjem zvezku. I f Kaj naj si misli in na ktero stran naj se oberne mk katoliški Avstrijan v sedanji vojski. Spisal grof Viljem VVurmbrand, pervosednik katoliške družbe. (caMastala je vojska med Francijo in Prusijo. 3 @) To je dogodba glasovita. jv Da vsak katoličan to iz serca obžaluje, in se mu 'mera do počenjanja tistih, ki so brezvestno sklicali to šibo Božjo, bodi si iz častilakomnosti ali hlepenja po gospodovavstvu, razume se samo po sebi. —■ A milovanje in studenje doveršenega djanja kar nič ne spremeni; ta stvar je tudi taka, da o nji vse govori, toraj tudi katoli- čanje slovenskega in nemškega jezika. Predno pa človek govori, naj to, o čemur govori, zrelo prevdarja. — Premislimo tedaj to žalostno vojsko in njene nasledke. Rečem pa „nasledke,“ kajti zgodovinarja morda mika vediti, zakaj se je vojska začela, nam pa je to skorej vse eno v tem trenutku, ko si že Francoz in Prus nasproti stojita čakaje, kedaj se bota udarila. — Gotovo je le to, da sta se Napoleon in Bismark ali Francoz in Prus že dalj časa šerpo gledala, in da so oboji krivično rav¬ nali; še bolj gotovo je, da eden in drugi hočeta svet za nos voditi; naj bolj gotovo je pa, da je vse njuno zago- tovljanje in rotenje, da si nočeta čisto nič tujih dežel prilastiti, le prazno besedovanje; Prusu tega ne verjame nihče, javaljne pa tudi kdo Francozu. Kdo izmed nju več ali manj resnico na glavo stavi, kdo je več ali manj kriv ali je Francoz, kakor se vidi, 56 ta pot Prusa prehitel, ali pa se sam na limanice vjel, in ali on hoče kriv biti vsega prepira, to je nam prav vse eno. Prezrimo tedaj začetek vojske in mislimo le na se¬ danjost in prihodnjost. Pravi katoličan mora tudi biti dober deržavljan in domoljub, sicer ni pravi katoličan. V prejšnjih časih je avstrijanski deržavljan, na tujem vprašan, kdo si? odgovoril: „Avstrijan sem in sicer doma sem naPemskem, Ogerskem, Tirolskem i. t. d. “ Dan danes ne slišimo takega odgovora, kajti beseda Avstrijan, ki obsega vse narode in dežele avstrijanskega cesarstva, rada zaostaja. Ne glede na Ogre, ki poznajo le Cislajtanijo, deželo tastran Litave, ki je v zvezi ž njimi, velike splošnje očetnjave Avstrije pa ne poznajo več, in to po vradni poti, da ne rečemo, da jo taje, tudi Avstrijo pozablja marsikak Pemec, včasi tako ravnči tudi ta ali uni Štajerec, Korošec in Kranjec, bodi si Nemec ali Slovenec. Da! Nemecs svo¬ jimi navadnimi besedami: „Nemec sem“, večkrat pozablja Avstrijo, kakor Slovenec. To je žalostno, kaj pa da, prav žalostno! Pa drugač ni moglo priti, in to je le nasledek tega, ko je od leta 1848 vsako ministerstvo, izločivši Belkredijevo, hotelo po- nemčevati ter vse po enem kopitu strojiti; tako ravnanje pa je nepravično, tedaj tudi nekatoliško. Tsakako se mora zopet serce vneti in stalno ohraniti za veliko-avstrijansko očetnjavo „za veliko-avstrijansko zavestali to le more storiti vlada, ki se strogo derži katoliških podstav, vlada, ktere podlaga je pravica, „ju- stitia regnorum fundamentum“. Da se pa ta podlaga ne zgreši, mora vlada vsaki deželi, vsakemu narodu, vsakemu vero-izpovedavanju pravična biti, t. j. slehernemu naj dd, kar vsaki zmed njih po svoji osebnosti in lastniji, po svojih potrebah smč in more zahtevati, pa tudi ne več. Da pa centralizem, ne glede na ponemčevanje, ktero je bilo ž njim v zvezi, ni izgovor vsakega prava, da tedaj tudi ni pot k spravi, to nam priča skušnja 22 let, v kterili se je ta veliko-avstrijanska zavest skoraj popolnoma zgu¬ bila. Ker je razlika avstrijanskih dežel in ljudstev bist¬ vena, je pa izvor vsakega prava federalizem, ki se na¬ ravnost izpeljuje iz zveze, s ktero veže vladarjeva oseba vse posamezne dežele. 57 Ogersko si je prisililo svoje pravo, in njemu na ko¬ rist poprijeli so se drugi narodi federalizma, ker tako i- menovan dvalizem zdravemu človeškemu umu vendar ni drugega, nego federativna zveza med Ogerskim in novo skovano deržavo Cislajtanijo. Po tem dvalizmu je postala vlada, kakor govori stara šaljiva prislovica, dohtar obojnega prava — namreč dohtar pravice in nepravice. Pravice za uno stran, nepravice za to stran Litave. Ako hoče postati vlada za dohtarja obojnega prava v pravem pomenu, tedaj prava deržavljanskega in cerkve¬ nega, je neogibljivo potrebno, da se postavi na katoliško stajališče, in iz tega stajališča naj se poprime federalizma. Potem je sprava mogoča in gotova, — gotova, re¬ čem, ker je zedinjenje v eno veliko celoto po spravni poti živa potreba, in je ta potreba veliko tehtnejša, kakor pa stara jeza in kljubovanje. Kadar je pa sprava doveršena, potem se bode av- strijanska zavest sčasoma povernila sama. Zgoraj povedano nam pred oči stavlja, zakaj da se oziramo na vojsko iti njene nasledke stoje na podlagi ve¬ like Avstrije; prevdarimo, primerimo še, kakošna korist in kakošen zleg izvira Avstriji iz zmage ali pobitja te ali une bojne stranke. Neko malo korist, ako se preveč ne motim, nam je že vojska denes prinesla, mislim namreč, da čutilo, kako namreč vsi skupaj spadamo in eden drugega v varstvo potrebujemo, tedaj prava avstrijanska zavest se je vendar sem ter tje zbudila, dasiravno se še ni popolnoma pre¬ dramila. Spoštujemo nemški in francoski narod ter mu vse dobro želimo, a za prusko in francosko vladovanje ali velevlast se nam nikakor serce ne more ogreti, kajti tega, kar je francoska vlast storila Avstriji 1. 1859 in kar je Prusija tačas zamudila — in kako ste obedve velevlasti 1. 186G igro premenile, vsega tega v Avstriji več rodov ne bode moglo pozabiti. Vendar Francija je pri vsem jmnogo manj zakrivila kakor Prusija; kajti Napoleona v'" laški vojski ni toliko gnalo hlepenje po deželi in sovraštvo do Avstrije, kolikor strah pred Orsinovimi bombami in boječnost pred mašče¬ vanjem laških karbonarjev, ktere je mislil vtolažiti s po- 58 ropano Italijo. Tudi 1. 1866 bi bila javaljne Francija toliko zamudila, ko bi bila mogla naprej viditi žalostni izid vojske za Avstrijo. Priča tega nam je, da Francija ni bila nič kaj dobre volje, kadar je vidita, kako Prusija močna postaja in se razširja, še manj pa je bil Ludovik Napoleon zadovoljen s to prusko svojeglavim srečo, ker se je poslednja vojska tako končala, kakor ni nihče pričakoval. Prusija ne mara tudi 1. 1859 ni pričakovala tako nesreč¬ nega izida vojske za Avstrijo, pa se ga je serčno rado- vala, in si ga po svoji moči v korist obračala, da je mogla Avstrijo od dveh strani z vojsko napadati. * Prusija je tudi Avstrijane, v vojski vjete, silila vojskovati se zoper Avstrijo! To je gnjusoba in okrutnost; kaj tacega Francija ni storila 1. 1859, še celo ne z vjetimi Lombardi in Benečani. To je izdajstvo nad vojskino šego in mednarodnimi pravicami; pričakujemo pa, da se bo Prusiji s polno mero odmerilo, kedar zajmejo posiljene Pruse v sedanji vojski. Ako bi tedaj pri eni ali drugi velevlasti raji vidili zmago, ni to tolikanj iz sočutja do nje, marveč iz so¬ čutja do samega sebe — do Avstrije. Prevdarimo enkrat prav hladnokervno, oklepaje se samo stvari, kaj bode nastopilo ali kaj utegne nastopiti, ako zmaga ta ali una stran. In ko to dobro prevdarimo, spoznali bomo, česa si imamo želeti in česa Boga prositi, ali da bi namreč francoska ali pruska velevlast zmagala. Ako zmaga Prusija, kaj nas potem čaka? Prusija je od svojega začetka pa do dan danes der- žava, ki si dežele z ropom pridobiva. Podlaga tej deržavi je bil rop nad nemškim viteškim redom; na tej podlagi so dalje zidali, ko so Poljsko, Saksonsko, Avstrijansko, Hanoversko in Nasavsko oropali, ko so si vojne moči vsih južnih nemških deržav prisvojili, kar sicer vradno ni iz¬ govorjeno, pa djansko izpeljano. Te južne deržave, Ba- densko, Bavarsko in Virtemberško, dan danes niso niti proste niti zvezne deržave, ampak djansko pruske vazalne dežele, posiljeni Prusi so, njih kralji in knezi so Prusom bolj v strahu kakor egiptovski namestni kralj turškemu cesarju. *) Poslednje avstrijansko posojilo se je smelo prodajati v Pa¬ rizu, — v Berolinu ne. 59 Francoz ima pregovor, ki se glasi: „Pri jedi dobi človek pravo slast. 11 I)a je ta pregovor resničen, to je Prusija do sedaj pokazala vsaki trenutek. Ali mar kdo misli, da bo imela zmagovalna Prusija končano vojsko ko častivni dvoboj, in da bode potlej nasprotniku, kterega je zmagala, roko podala, in da bota potem bratovščino pila ?! No, kdor kaj tacega veruje, ta je v resnici terdne, ali bolje rečeno, smešne vere. ■—- Ako so prejšne zmage Prusiji le dober tek napravile, kako bo še le sedaj gladovna, ako se ji posreči, da pozoblje francosko armado! — S čim si bo pa utolažila ta glad? Vsakako v perviversti z nemškimi avstrijskimi deželami, in pa tudi s pokrajino teržaško. — Ako se ji to po sreči izide, kaj se zgodi s Kranjskim? Postavimo: Avstrija ne razpade in se ne razruši po¬ polnoma, temuč po zgubi svojih nemških dežel prenaredi se v madjarsko-slovansko deržavo, ali se bo Kranjsko tej prištevalo? Gotovo da ne! Kajti že po svoji zemljepisni legi se bo pritaknilo veliki in veličanski nemški deržavi. Ako pa Prusija pozoblje avstrijske nemške dežele, mar ne bode Štajerskega in Koroškega nemškim deželam prištevala? Ali bo mar tam bivajoče Slovence izločila iz nemških deržav? Gotovo da ne; ravno tako ne — pa še tudi manj, kakor je severni Šlezvik vkljub praškemu pomirju Danskemu odstopila. Se vč, da Prusija, akoravno zmaga Francijo, tega prisvojenja ne bo mogla kar zapovedati; se vč, da se bode Avstrija branila, — mogoče, da tudi zmaga; pa tudi, ako se to zgodi, bi nastopila gotovo in nepreklicljivo strašna vojska, ako zmagajo Prusi Francoze. Vojska, še tudi zmagovita vojska, je strašen zleg, ako se naj bolje za nas izide; kakšnega zlega se pa mo¬ remo nadejati, ako so ne izide tako dobro, in poslednjič, kakošnega pa ta čas, ako se vojska za nas slabo konča? Kar pa katoličanom nikakor ne sme malomarno biti, to je osoda Rima. Kaj pa Rima čaka, ako Prusija zmaga? Mislim, da je jasno kot beli dan, da Prusija svojemu dobremu prijatlu Talijanu kar nič ne, bo branila, ako bi hotel seči ne le po Rimu, ampak tudi po južnih Tirolah, po Dalmaciji in Terstu. Mislimo si tudi tukaj naj boljši slučaj, ki bi se mogel zgoditi, da Avstrija odbije vsaki napad talijanski, imamo vendar kakor nasledek pruske zmage vojsko na dveh straneh, kakor 1. 1866, in ako 60 tudi na obeh straneh zmagamo, le vendar imamo dvojno veliko hudo. Kaj pa ima pričakovati svet, ako zmaga Francija? Da Francija hrepeni po Renu, je že navadna govo¬ rica; tudi se je pokazalo, da ima skominaste zobe po Belgiji. — Postavimo tedaj, zmagovavna Francija doseže, kar si želi, kakšno škodo Avstrija terpi zavoljo tega? Cisto nobene ne! * Ko je Ludovik XIV. Habsburško rodovino oropal, in je Burbonec zasedel španjski prestol, reče Ludovik XIV : »Pirenejskih gor ni več.“ Mogoče, da pred zmagovalnim Ludovikom Napoleonom tudi zginejo te meje, in on si prisvoji Španjsko in Portugalsko, ali mar Avstriji škoduje? Kaj še! Tako imenovana zedinjena Italija (dasiravno še nikakor ni edina) že sedaj Franciji preglavico dela; — ali bo mar zmagovalna Francija Talijanu dovolila, da se še vjači z Rimom, Terstom, Dalmacijo, južnimi Tirolami? Nikakor ne! Avstrija se tedaj zmagovalne Francije prav nič nima bati, ne posredoma (direktno) pa tudi neposredoma (indi¬ rektno) ne, to je, ne kar na ravnost, pa tudi zastran oko¬ liščin ne. Ako so Francija zares tako povekša, bo potem veliko važnejša velevlast, ali ima pa to slabe nasledke za Av¬ strijo? Knez Kavnic, eden naj slovečniših deržavnikov, in pozneje Napoleon, kteremu iznajdenosti v deržavnih rečeh nihče ne bo odrekoval, spoznala sta veliko korist, če je Avstrija s Francijo v zvezi. Zato je vzela za sopruga Nadvojvodina Marija Antoiuette Ludovika XVI, nadvoj- vodina Marija Ludovika pa Napoleona. Te zvezi, se ve, niste nikakor dosegle svojega namena in ste terpele le malo časa. Pa zakaj? Perva ni bila kos revolociji ali francoski vstaji, drugo je pa hotel Napoleon v to porabiti, da bi bil ž njo dospel do gospodovavstva čez vesoljni svet, ne pa da bil ohranil mir v Evropi. Zavoljo te zlorabe se je zveza raztergala, in ko se je po Napoleonovem zadolženji nit zaveze pretergala, je pa padel Napoleon sam. *) Govor je tukaj zgolj v oziru na korist ali nokorist Avstrije; če je nravno prav ali ne prav, to je zopet druga stran. Vr. Gl Tildi Napoleonu III nihče ne bo odrekoval deržav- niške razumnosti; tedaj bi bilo lahko mogoče, da bi mu prišla na misel zveza z Avstrijo enaka, kakor je bila za časa Kavnica in Napoleona. In to bi ne bila nesreča za Avstrijo. Resnično je sicer, da vidimo v srednjem veku skoraj vsaki čas nemške cesarje v boji s Francijo, in da so na¬ sprotna težnja in zavist in druge strasti bile tolike in so po nekoliko še zmiraj, da je skoraj nemogoča poštena zveza med Nemčijo in Francijo, ktera bi ostala kaj dalj časa, —■ a cesarji iz rodovine habsburg-lotarinške niso več nemški cesarji, in od Cislajtanije ne spada k Nemčiji le en pedanj zemlje, in je tedaj stan Avstrije vse drugačen kakor je bil do 1. 1804 (ko se je cesar Franc odpovedal nemški kroni), in tudi sedaj je vse drugače kakor je bilo od 1. 1804 do 18GG. Sovraštva, kakoršuo je bilo med Francijo in Nemčijo, med Francijo in poliglotno (muogo- jezično) Avstrijo, ni več. Avstrija mora v pervi versti skerbeti za Avstrijo, in naj tedaj sklepa zvezo le s takimi vlastmi, ktere na njo ne gledajo, kakor Prusija od nekdaj, z zavidljivim očesom. Taka vlast, ki ni zavidna Avstriji, je — Francija. Ko se je bil Napoleon III povzdignil na cesarski prestol, je rekel: „cesarstvo je mir“. Ali je on to sam kedaj verjel, ali je to pri resnici ali po ironiji rekel, tega n« vem, da se pa ta izrek ni poterdil, to vsi vemo. — Poštena zveza med obema cesarstvoma, Avstrijo in Francijo, ta bi uterdila mir v Evropi, ker bi vsakega miru draživca lahko ukrotila. In mir v Evropi, ta bi bil njen blagoslov. Pa vernimo se nazaj k sedanji vojski. Dosihmal smo govorili le od zmagovalne Francije, ki bi rabila zmago le sebi na korist in poveličanje, pa postavimo, Francija noče se povekšati, nakauuje le zemljevid prenarediti, da zopet vravmt tako imenovano evropejsko ravnovažje in nazaj dobi svojo odmeno („prestige“*); ona (Francija) hoče ošabno Prusijo zopet nazaj postaviti v pohlevno mejno grofijo; hoče zopet_ obnoviti Saksonsko, ki je vsakemu zavezniku do zadnjega zvesto; hoče le nazaj dati poropano Šlezijo in obnoviti nemško zvezo, da bi bila *) Napoleon namreč hoče sveta pokazati, da je on in Francija osoda Božja na tem svetu, in to imenuje „prestige“. 62 prava zveza ne vazalstvo, — mogoče pravimo da Francija vse to hoče, in utegnila bi to biti za Francijo naj boljša in naj 1 olj varna politika. Ali bi bila Avstrija pri tem na škodi? Nikakor ne! Mogoče je, da vsled tega postane večja — vsakako pa pridobi časti in vpliva že s tem, da se ošabnemu Prusu peroti pristrižejo. Toliko od Francije in Prusije. Treba pa je obravnavati še z drugimi poštevi, in to je Angleško in Rusko, Laškega smo že tako omenili. Francosko brodovje je Angliji močno nepriležno. Nikakor ni nemogoče, da Anglija poišče in najde pretvezo, da vdari po francoskem brodovju. To pa je tudi vse. Da bi zmagovalna Prusija gospodovala po jadranskem morju, tega Anglija ne more želeti, in da si je Prusija Hanove- rausko prisvojila, to je Angležu tern v peti. Ako Francija zmaga Prusijo, francosko brodovje za¬ voljo tega ne bo večje. Ta zmaga tedaj Angliji ne bo na škodo, poprej bi to utegnilo biti, ko bi se zmagovalna Prusija tudi na Adriji vkorenila ter se tam razširjala. Ko bi po dokončani vojski Francija iz vojske hotla korist zajemati, in bi prestopila pirenejske gore, potem bi Anglija ne mogla ostati liladnokervna. To pa je vprašanje, za ktero bi se potem mogla pomeniti Anglija s Francijo, ki bi pa Avstrije kar nič ne zadevalo. Bolj imenitno pa je vprašanje, kaj bo Rusija storila, ko zmaga ta ali uua stran? Ako Francija zmaga, je mo¬ goče — mogoče, pa ne gotovo, da pride Rusija zmaganemu Prusu ali znabiti mejnemu grofu braniborskemu v zadnjem trenutku na pomoč; pa mislim, da to ne pomeni toliko. Rusa kaj težko premagaš v domači deželi, zunaj dežele pa še ni nikdar kaj veličastnega storil. Ako vzame mi¬ sija zmagano Prusijo pod svoje peroti, najde tam zmago¬ valno francosko armado in ž njo združene vojne čete svo¬ bodne južnih in severnih nemških deržav, kajti ko zmaga Francija, potem je konec te umetne gorečnosti do Prusa in prisiljeni Prusi, kakoršni so postali ne le leta 1866, ampak tudi 1. 1815 ali pa že veliko poprej, ne bodo se veselili Rusa, zato da bi pod njegovim varstvom zopet postali Silo-Prusi. Rekel sem, če zmaga Francija, mogoče je, da Rusija priteče Prusiji na pomoč, —rečem pa, ako zmaga Prusija, potem je gotovo, da Rusija potegne s Prusijo. 63 Kaj pa potem čaka Avstrije? Rusija utegne oko zatisniti, ko bode Prusija šarila po Nemčiji ia nemških avstrijanskih deželah, sama bo pa roke stegnila po Galiciji, po Ogerskem, Hrovaškem in po drugih slovanskih avstrijanskih deželah. Potem pa bi bila gotova velika slovanska deržava, od ktere tudi v Avstriji nekteri prav lepo sanjajo. Iz teh sanj bi se pa prav bridko prebudili. Kar posebej Slovence zadeva, bi bili vsakako izklju¬ čeni iz te velike slovanske deržave, kajti spadajoči k voj¬ vodini štajerski, koroški in kranjski, ktere dežele pa Pru¬ sija za nemške spozndva, bi Rusija odstopila Slovence nemškemu zaveznemu bratu, in gorje potem njih narod¬ nosti. Ako imajo Slovenci danes razlogov dovelj' prito¬ ževati se, da svet ni pravičen njihovi narodnosti, bi potem morali kar na ravnost obupati. Enako bi se godilo Čehom ; tudi oni bi morali postati prisiljeni Prusi. Ne glede na to, da ta čas, kedar dva ropata, si tudi rop delita, Rusija se bo mčgla ozirati na pruski pohlep po teh z nekaj Nemci namešanih deželah; pa sicer tudi Rusija teh slovanskih delov ne bo tudi nič kaj bridko po¬ grešala, ker njihova zemljepisna lega se ne prilega njeni deržavi, ktera bi se raji na vzhod in jug skupaj zlagala. Postavimo pa, Rusija bi rekla: Ne en Slovan se ne sme zgubiti! in bi jili zares vse združila v veliki slovanski 'deržavi: ali bi bilo to na srečo avstrijanskim Slovanom? No, o tej sreči ve pripovedovati razterta in pomandrana ruska Polonija! — O vi sanjavci! poglejte na svoje poljske brate v Rusiji , in ako ste katoliČanje, dobro očala na nos nataknite in glejte, kako se godi Vašim verskim bratom in Vaši sveti veri, ter gotovo ne bodete želeli, da bi se te sanje spolnile. Izrekel sem svoje prepričanje, da se bode mogla Avstrija, če zmaga Prusija, sama brez Rhsa boriti za svoj obstanek, 'm da bode kakor 1.1866 na dve strani zapletena v vojsko. Ako je-Prusija proti Pranciji zmagovalna še v zvezi z Rusijo, ima Avstrija vojsko na tri strani. Ako tudi Avstrija zmaga na vse tri strani, 'je žertovala v tej vojski na milijone denarja in gotovo več kakor 100,000 svojih hrabrih sinov. 64 In tako velikansko žertovanje, taka nesreča brez konca in kraja za Avstrijo bi bila neposrednji nasledek pruske zmage, in vse to še le v tem slučaju, ko bi Av¬ strija na vse strani srečna bila v vojski. — To pa skoraj ni mogoče! Ali more tedaj Avstrijau sploh, oziroma na svojo lastno korist, brez razločka na vero, in ali more vzlasti avstrijski katoličan ktere koli narodnosti želeti, da bi Pru¬ sija zmagala?! Odgovor je jasen vsakemu. — Ravno tako jasno je pa vsakemu, kam naj se oberne Avstrija s svojo vojno močjo, da sama sebe ohrani, ako bi jo pruska inteligen- eija toliko naganjala, da ne bi mogla ostati neutralua; ravno tako bi se Avstrija dobro mčgla oborožiti, da vojska ostane omejena na vojskujoče deržave, ko bi se Francoz ne zmenil za njeno neoboroženo neutralnost. K sklepu omenim še to, da izrekam svoje misli o sedanji vojski le dobrim in pravim Avstrijanom, posebno pa kolikor je katoličanov med njimi, vzlasti pa udom ka¬ toliške družbe za Kranjsko. Z neavstrijanskimi uemčurji v Avstriji, z republikanci, z ljudmi brez vere in versko vnemaruimi, z ljudmi, ki se iz oportunske (vetrove) koristi vsakemu vetru udajo, in poslednjič tudi z Avstrijanci nemške narodnosti, ki so sicer dobrega serca in poštenih misli, kteri pa, ko so jih razžalili posamezni Slovani, ča¬ sopisi ali kaka stranka, so tako hudo užaljeni, da vse Slovane sovražijo, in sicer tako sovražijo, da v svoji zaslepljenosti mislijo, da je vse prekucijsko, kar po Slo¬ vanu diši in kteri, smešno je povedati, ko bi ne bilo tako žalostno — obstanek in blagor Avstrije pričakujejo le od nemških frajmavrerjev, z vsemi temi nekolike hudobnimi, • večjidel pa milovanja vrednimi nimam nič opraviti. Zamorcev umivati ne bodem skušal.