Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
I U r e d n	ištvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25 1
Gorica	. , Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina: Mesečna	L	110
Poštno č(	;k. račun: štev. 24-12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	190
Leto IV. - Štev. 39	Gorica	-	25.	septembra	1952	-	Trst	Izhaja	vsak	četrtek
Angleški minister Eden v Jugoslaviji
Nobene rešitve v tržaškem vprašanju
NAŠA POT
Življenjska pot slovenske manjšine v Italiji je kristalno jasna. Jasna je, ker izhaja neposredno iz žive slovenske zgodovine, ker nosi v sebi bogastvo narodne duhovne veličine in ker je nosilka najsvetejših narodnih idealov.
Življenjske poti si slovensko ljudstvo ne bo utiralo s kabalističnimi obrazci judovskega marksizma ali s framasonskimi utvarami liberalnih gesel, ker mu je pot dana po lastnem narodnem bistvu in razsvetljena po trdi zgodovinski preiskušnji. Zadostuje, da se slovensko ljudstvo ozre na svojo zgodovino in da prisluhne svojemu najintimnejšemu bistvu, pa mu bo jasna pot, po kateri naj stopa v bodočnosti. Zadostuje, da ostane zvesto samemu sebi, to je, da je in hoče ostati slovensko, pa ve za svojo pot.
Zgodovina je uvrstila Slovence med narode s krščansko kulturo. Če je davnim slovenskim rodovom zasijala prva zarja krščanske kulture s sv. Cirilom in Metodom, se je kulturna zgodovina Slovencev dejansko začela okrog l. 1000 z brižinskimi spomeniki, ki so javna izpoved krščanske vere, in se razcvetela ob začetku novega veka s protestantovsko in katoliško versko obnovo, ki nam je dala poleg Trubarjevega Katekizma celo vrsto verskih knjig, ki so dolgo dobo predstavljale edino slovensko tiskano besedo. Živa beseda duhovnikov, ki so stoletja skoro edini izmed izobražencev ostali zvesti slov. ljudstvu, in slovenska verska literatura sta vdihnili prebujajočemu se slov. narodu krščanski obraz.
Slovenska narodna duša, ki je v svojih koreninah božja, je v svoji rasti in razpletu krščanska. Slovenska narodna pljuča dihajo na globoko in široko v ozračju krščanske kulture. Kot se nad vaškami hišami dviga pod nebo cerkev, tako se nad družinskimi slikami v izbi dviga razpelo; kot so duše naših mater iskreno verne, tako so srca naših otrok svetišča nedolžnosti. Oko slovenskega človeka je še vedno uprto v nebo in njegov pogled v življenje je še vedno nadnaravnega značaja. Zato pa sta slovenskemu človeku najvišja ideala: Bog in narod. Bog - vir onstranske sreče in vzorni vzrok tostranske popolnosti; narod - po krščanski ljubezni osrečeno občestvo vseh slovenskih ljudi.
Iz vseh teh predpostavk pa izhaja z logično doslednostjo, v kakšni smeri naj gre vse javno življenje Slovencev na Tržaškem in v Italiji. Tukajšnji Slovenci, ki smo še vedno skoro v celoti zvesti otroci katoliške Cerkve, bomo stopali po stopnjah svojih očetov in dedov, ki so skušali graditi srečo novih rodov na osnovi božjih in cerkvenih zakonov, ki so varen temelj resnične in ne-varljive blaginje. V luči krščanskih resnic in nezmotljivega učeništva kat. Cerkve bomo urejali svoje zasebno in javno življenje, svoje družinske in družabne odnose in tudi svoje svetovnonazorsko ter politično gledanje.
Svojo usodo bomo vzeli v svoje roke. Ne bomo je zuupavali propo-vednikom tujih ideologij in nočemo je vezati na lažnjiva gibanja, ki obljubljajo raj na zemlji, a ostva-rjajo pekel. Slovensko ljudstvo v Italiji in na STO-ju bo šlo slovensko pot, pot narodno zavednih in versko prepričanih stvariteljev resnične narodne sreče in blaginje.
V zadnjem političnem pregledu smo svoje čitatelje obvestili o zborovanju ministrskega sveta in parlamenta »Male Evrope« v Luksemburgu in v Strassburgu, ki jo tvorijo Francija, Nemčija in Italija ter tri države takoimenovanega Beneluksa. Imenovano zborovanje se je vršilo od 8. do 12. septembra. Poleg te federativne »Male Evrope« pa po-stoji tudi širša evropska mednarodna skupnost s svojim naj višjim organom, ki se imenuje »Evropski svet«. Člani te širše evropske skupnosti so tudi Anglija ter skandinavske države. »Malo Evropo« tvori do danes le šest držav, širši Evropi pa pripada 14 držav. Glavna razlika med obema organizacijama je tale: Mala Evropa je osnovana na federativnem načelu, je nadnarodna in naddržavna, in zato se v njej sklepa in glasuje na osnovi navadne večine, širša Evropa pa je le posvetovalni organizem, njeni sklepi niso za pripadajoče države obvezni, marveč le nekaki nasveti. Evropski svet je zboroval v Strassburgu od 15.-18. septembra. V ponedeljek je na zborovanju »Evropskega sveta« govoril Eden. Eden se je ob začetku svojega govora poklonil spominu bivšega zunanjega ministra in enega največjih italijanskih' diplomatov, grofa Sforze, ki so ga pokopali v soboto 6. septembra v njegovem rodnem mestu. »Sforza je večkrat obsijal s svojim velikim duhom razprave Evropskega sveta in kot večkratni zunanji minister Italije si je pridobil spoštovanje vsega sveta«, je izjavil Eden. Nato pa je Eden poudaril voljo Anglije sodelovanja v vseh evropskih ustanovah.
V ponedeljek 15. septembra se je De Gasperi razgovarjal pred svojim govorom o tržaškem problemu najprej s francoskim zunanjim ministrom Schumanom in zvečer je povabil na večerjo, ki se je vršila na italijanskem konzulatu, Edena. O tržaškem problemu sta se izčrpno razgovorila tudi Schuman in Eden. Scliuman je, kakor poročajo italijanski listi, Edenu predložil gledanje Francije, ki zagovarja stališče nevtralnosti zapadnih velesil do tržaškega problema. Francozi so prepričani, da je treba prepustiti Beogradu in Rimu, da najdeta osnovo sporazuma, in se izogniti vsaki obliki intervencije ali pritiska. Minister Eden se je udeležil večerje na sedežu italijanske delegacije; sprejel ga je De Gasperi; razgovor in večerja sta trajala 3 ure.
0 dogodku je bilo objavljeno naslednje uradno poročilo:	»Gospod
Eden je bil ta večer gost predsednika
predlaga italijanski
V nedeljo 14. septembra je imel Tito v Dolenjskih Toplicah velik govor pred ogromnimi ljudskimi množicami ob priliki 10. obletnice ustanovitve prvih partizanskih brigad. V uvodu govora je Tito podal zgodovino osvobodilne borbe proti okupatorju, za tem je zavzel stališče do Sovjetske Rusije, ki je hotela Jugoslovane »bratsko zasužnjiti Sovjetski zvezi«. Nadalje je Tito govoril o ogromni škodi 134 miljard dinarjev, ki jo je v Jugoslaviji povzročila letošnja suša in veliki pomoči, ki so
Ustanovitev »Evropskega sveta« je pomenila ostvaritev, ki je omogočila evropskemu kontinentu, da je ponovno pridobil vero v sebe. Edinstvo Evrope ni enostavno, ker je ena izmed značilnosti kontinenta njena vsestranska različnost. Gre za razlike ras, jezika, značaja, tradicij, delavnih metod, kulta in sloga in pravično je, da se te različnosti ohranijo. Eden pa je v svojem govoru še zlasti podčrtali dejstvo, da se je nevarnost napada na evropski kontinent znatno zmanjšala zaradi trdnosti in odločnosti svobodnih narodov do obrambe. Napad Zapada bi bil za napadalca prenevarna pustolovščina. Toda vojaška pripravljenost ne sme onemogočiti ali omejiti možnosti stvarnih pogajanj z Rusijo. Nasprotno, Eden je prepričan, da. rast vojaške moči Zapada le podpira stvar miru.
V torek pa je govoril v Evropskem svetu De Gasperi. De Gasperi je pohvalil Edenove predloge. Skupnost šestih naj bo osrednji zametek vedno širšega združevanja, ki naj se razvija od koraka do koraka. Od ožjih organizmov, kakor n. pr. jeklarskega in premogovnega poola in politične federacije šestih držav bo dobival svojo moč Evropski svet. Treba bo postopati po preizkušeni britanski formuli, to je po izkustveni poti. Izkustvo nam bo narekovalo najboljšo metodo, da dospemo do ustroja, ki bo v svoji celoti podoben britanskemu Commenwealthu, to je povezanosti angleških dominionov s svojim središčem v Angliji. Tako je De Gasperi docela izrazil svojo solidarnost z Edenovimi predlogi.
De Gasperija na intimni večerji na sedežu italijanskega zastopstva pri Evropskem svetu v Strassburgu. Pri večerji sta imela državnika dolg in prisrčen razgovor, med katerim sta pregledala splošen politični položaj s posebnim ozirom na Sredozemlje, na problem Evropskega sveta in jeklarsko premogovne ter obrambne evropske skupnosti. Ministra sta si izmenjala tudi svoja gledanja o Tržaškem svobodnem ozemlju in De Gasperi je očrtal stališče Italije do tega problema.«
Zastopnik italijanskega zunanjega ministrstva Perrone Capano je takole opredil stališče Italije do tržaškega problema: »Očividno je, da ne ostane nič drugega kol zahtevati celotno izvršitev tristranske izjave od 1948. leta, ce se onemogoči rešitev na podlagi medsebojnega sporazuma, ki ga je predvidel predlog »nepretrgane etnične narodnostne črte«.
list nMomento Sera"*
jo nudile in jo nudijo Jugoslaviji Amerika, Anglija in Francija. Obširno je govoril tudi o pritisku, ki ga izvajajo razni obiskovalci v Jugoslaviji, ki se ne strinjajo z njegovim režimom; ti kritiki mu priporočajo, naj uvede v Jugoslaviji več resnične in stvarne zapadne demokracije; odkritosrčno je priznal, da ga ti očitki utrujajo.
Pred resnimi očitki se Tito brani, kolikor ve in more, vendar njegova obramba ne more imeti prav nobenega učinka na zapadnega človeka.
Glavni del Titovega govora pa je bil posvečen tržaškemu problemu. V tem političnem delu svojega govora je razložil stališče Jugoslavije do tega problema. Tržaški narod naj svobodno vlada svoje ozemlje. Trst mora biti neodvisen, upravo naj kontrolirata guverner in viceguverner, ki naj bosta imenovana izmenoma po tri leta Italijana odnosno Jugoslovana. To je oblika kondominija ali souprave, ki jo smatra Tito za edino mogočo osnovo sporazuma med Italijo in Jugoslavijo, ki lahko zajamči trajno in mirno sožitje ter enakopravnost med obema narodoma in državama ob Jadranu. Nato je Tito po vrsti zavrnil vse italijanske predloge: tristransko izjavo, plebiscit in nepretrgano narodnostno črto. Vsaka delitev tržaškega ozemlja bi bila v škodo Jugoslavije in bi bila le vir novih nemirov in nesporazumov med Italijo in Jugoslavijo; Jugoslavija pa hoče živeti v trajnem sporazumu z vsemi svojimi sosedi in še najbolj z Italijo. Tito je odklonil energično •vsak pritisk na Jugoslavijo, da bi se z Italijo sporazumela glede Trsta v svojo škodo. »Momento Sera« je namreč pred kratkim napisal tole: »Sedaj morajo vzeti zapadne sile v eno roko palico, v drugo pa kruh in reči Jugoslaviji: Izberite kruh ali palico«.Tu lahko povemo, da niso jugoslovanski narodi prejemali nikoli od nikogar hrane pod grožnjo palice in da je ne bodo pod takimi pogoji nikoli od nikogar prejemali.
Mesec september je vsako leto za otroke kaj neprijeten mesec, ko se neha njihovo brezskrbno počitniško življenje in se morajo zapisati še za eno leto v šolo. Za starše pa je to mesec novih skrbi. V katero šolo vpisati otroka, morda v strokovno ali na gimnazijo, na učiteljišče ali na licej? Poleg teh skrbi so druge bolj materialnega značaja. Otroku bo treba nove obleke, obuvalo za zimo, kup denarja za knjige. Skrbi pač brez števila za starše. Toda to so stvari, ki niso tako bistvene in važne za narotlno celoto. Te in slične skrbi bo vsakdo premagal sam. Danes gre za nekaj važnejšega. Gre za obstanek naših šol.
V Sol. letu 1949/50 so slovenske šole v Italiji dosegle svoj višek. Imeli smo polnoštevilne razrede, močan naraščaj. V pan je je bilo trdno, da bomo v šoli vzdržali kakršenkoli pritisk. Toda prišlo je nepričakovano pred božičnimi prazniki, da so rimske oblasti na šuntanje goriških prepovedale optantom obiskovanje slovenskih šol vseh vrst. Zgrozili smo se ob tem in zaječali. Tudi protestirali. Toda kaj zmore protest človeka, čeprav je vsa pravica tega sveta na njegovi strani, če je dan v roke na milost in nemilost ljudem, ki so se zakleli, da ga uničijo?
Z izgonom optantov iz šol, je bil dan strašno hud udarec posebno našemu ljudskemu šolstvu. Od tedaj naprej si naše ljudske šole niso več opomogle. Vsako leto prisostvujemo, kaka usihajo. Razredi se redčijo. Ko se kak razred dovolj razredči, ga ukinejo in združijo dva v enega. Tako se stalno manjša število slovenskih razredov. In posledica? Prilike za ukinitev slovenskih šol so vedno številnejše. Lani so ukinili šolo v Krminu, letos mislijo ukiniti dva razreda v Gorici. Tako bo ljudska šola v ulici Randaccio postala štirirazred-niča. Tudi izven mesta bodo ukinili kak razred.
Da naše šole usihajo, ni krivda samo na krivičnih ukrepih ital. oblasti do optantov, temveč tudi na nas samih. Saj flovenske družine nimajo več otrok! Enega, morda dva in stop! Poglejmo po nekaterih vaseh. Par ital. družin napolnjuje svoje razrede,
Naše ljudstvo je preveč pouosno, da bi to sprejelo«, je dobesedno izjavil Tito. Schuman in Eden sta že poznala Titov govor, ko so ■/. De Gaspe-rijem razpravljali o tržaškem problemu v Strassburgu. Angleški tisk je Titov govor pohvalil in o njem pisal, da je umesten in korekten. Sicer pa je Tito v svojem govoru posebno poudaril, da je najbolj pametno, da se končna rešitev tržaškega problema odloži in da naj začneta Jugoslavija in Italija sodelovati na raznih popriščili, zlasti gospodarskem in obrambnem in se sporazumeta o Trstu, ko napoči ugodnejši trenutek.
Edenovo slovo Jugoslaviji
Eden je pretekli teden odpotoval v Jugoslavijo ter ostal tam cel teden. Najprej se je razgovarjal s Kardeljem in drugimi funkcionarji zunanjega ministrstva. Drugi dan je priredil v čast Edena in njegove gospe Tito v Belem dvoru na Dedenjah svečano kosilo. Razume se, da se je Eden razgovarjal o Trstu s Kardeljem in Titom na dolgo in široko, toda o Trstu ni hotel Eden podati nobene izjave. V soboto popoldne je Eden odletel v Dubrovnik. V ponedeljek se je z letalom podal na Brdo, da se dokončno dogovori s Titom. V torek zjutraj je odšel z ljubljanskega letališča na Dunaj.
Na dnevnem redu dunajskih razgovorov je tudi tržaški problem. Javljajo, da bo Tito v kratkem obiskal London, kamor ga je povabil Churchill v posebni poslanici, ki mu jo je izročil Eden.
da je veselje; številnejše slovenske družine pa pustijo, da jim razrede zapirajo, ker ni naraščaja. Bela kuga nas rodi tudi v narodno smrt!
In potem zajčevstvo tolikih slovenskih staršev. Ker jih je soseda v jezi zmerjala, da so »ščavi« ali rstitini«, si ne upajo več poslati otroka v slovensko šolo. Druge so na delu vprašali, kam pošiljajo otroka v šolo, pa so se takoj zbali že samo zaradi takega vprašanja in sklenili, da ne pošljejo več otrok v slovensko šolo. Znano je tudi, da se včasih prikažejo na vratih možje postave in vprašajo po sličnih informacijah. Pa je zopet strah v kosteh in prva prilika je dovolj, da otroku prepišejo na ital. šolo, ne oziraje se prav nič na moralno in tudi poznejšo materialno škodo, ki jo bo otrok utrpel, saj bo na ital. šoli otroku zaprt ves slovenski in z njim slovanski svet. Kako bi morali ostati taki starši osramočeni pred slovenskimi begunci in izseljenci, ki r tujini skrbe na vse načine, da njihovi otroci ostanejo Slovenci. K srcu naj si vznamejo besede patra Teotima, velikega prijatelja holandskih slovenskih izseljencev. Takole je ta mož govoril tik pred svojo smrtjo slovenskim staršem letos 23. marca:
y>Dragi Slovenci! Kako bo lepo, ko bomo slišali naše otroke govoriti v njihovem slovenskem jeziku. Veselimo se njih napredka. Zahvaliti se moramo vsem, ki se trudijo, da bi postali vaši otroci res pravi Slovenci. Pa tudi starši se morate zavedati svoje dolžnosti. Poznam očeta, ki mi je rekel: Moji otroci ne smejo v družini drugače govoriti kokor slovenski. Tako morate zahtevati od vaših otrok vi vsi, dragi slovenski starši. Ko bodo otroci odrasli, vam bodo za to hvaležni. Zato pa držimo skupaj in delajmo prav vsi. Le tako bomo dosegli svoj cilj.a (Glasnik Marije Pomagaj, št. 4, 1952).
Ob dejstvih, ki nam jih kaže naše šolstvo, se moramo zamisliti mi vsi, ki nam je mar blagor našega naroda. Naš sklep mora biti, da hočemo nepristransko potl-preti slovensko šolo z vsemi svojimi močmi. Slovenska šola mora živeti!
Evropski politiki in STO
,»Izberite kruh ali palico"
Za bodočnost naših šol
Sped. in abbon. post. • II Gruppo
typ6d»dui
Sedemnajsta nedelja po binkoštih
Nagovor svetega očeta zvezdoslovcem
Iz svetega evangelija po Mateju (22, 34-46)
Tisti cas so pristopili k Jezusu farizeji in nekdo izmed njih, ki je bil učitelj postave, ga je hotel skušali in ga je vprašal: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?a Jezus mu je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Doga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: 'Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe’. Na teh dveh postavah stoji vsa postava in preroki.«
Ko so pa bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: »Kaj se vam zdi o Kristusu, čigav sin je?« Odgovore mu: »Davidov«. Reče jim: »Kako ga torej David imenuje v duhu Gospoda, ko pravi: »Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog. -Če ga torej David imenuje Gospoda, kako je njegov sin?« In nobeden mu ni mogel ne besede odgovoriti in od tega dne se ga tudi ni nihče več drznil še kaj vprašati.
*
ZAPOVED LJUBEZNI - NAJ VEČJA zapoved:
Učitelj postave, judovski teolog, se ni prebližal Kristusu s pravim namenom, ni iskal luči, ne resnice, da bi jo spoznal in potem tudi vršil, ko je vprašal Gospoda, katera je največja zapoved, in če največja, tudi najvažnejša. Z dvojno dušo se je približal Jezusu, ne da bi prejel dobro, marveč, da bi zlo delal. V zadrego bi rad spravil Učenika - če bi bilo seveda mogoče! - s svojimi navidez dobrimi in gorečimi vprašanji; iskal je v Gospodovih odgovorih kaj takega, kar bi služilo kot vzrok obtožbe. Hotel ga je skušati! Kako velike skrivnosti skriva v sebi napuh, zloba človeka! In kako zaslepi človeka!
Moremo pričakovati kaj dobrega, če gremo iskat resnico z lažjo in hinavščino, s hudobnim srcem? Sko-ro je res, da človek ne ve več, kaj še hujšega si izmisliti, da bi žalil Boga, da bi si nakopal nase božje sovraštvo in božjo jezo!
II Kristusu moramo iti ne z lažjo, marveč z resničnim hrepenenjem in gorečo molitvijo. Iti h Kristusu kakor slepca pred Jeriho: »Gospod, da se odpro najine oči« (Mt 20, 33); kakor gobavci: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« (Lk. 17, 13); Kakor Zahej, ki je želel videti Jezusa ( Lk 19, 3); kakor Samaritanka, ki je Gospoda prosila; »Gospod, daj mi te vode« (Jn 4, 15); kakor Magdalena, ki je jokaje brisala hudobijo svojih grehov: naša pot h Kristusu bodi obžalovanje napak, poklonitev naše ljubezni, prošnja za odpuščanje!
*
Odgovor na vprašanje je ta učenik postave tudi prejel: »Ljubi Boga! Ljubi bližnjega kakor samega sebe!« Kako potrebno je spet si v spomin priklicati to veliko zapoved krščanstva v času, ko se zdi, da je ljubezen zginila s sveta! Ljudje so na to zapoved pozabili, ne poznajo več ljubezni, zato pa so tudi pozabili, da so si bratje! Zdi se, da se uresničujejo Gospodove besede: »Vstal bo narod proti narodu, kraljestvo proti kraljestvu!« (Mt 24, 7). Ves svet je kakor vulkan, iz katerega bruhajo žalostni in krvavi spopadi. Koliko narodov je radi socialnih sporov uničenih, strankarski boji slabe druge, vojna - resnična ali »mrzla« med narodi je na dnevnem redu.
V srcih ljudi je ugasnil ogenj ljubezni, one ljubezni, ki prihaja od Boga in jo Bog hrani, ona ljubezen, ki naj bi videla v bližnjem sebe samega, ki naj bi naredila vse narode sveta za veliko družino, razdeljeno sicer po volji božje Previdnosti v različne domovine, a v resnici povezane med seboj. Ker manjka te ljubezni, je sad današnjega sveta le samoljubje in sovraštvo z njihov i-
mi neštevilnimi in žalostnimi sadovi!
Da na razburkani svet spet pride mir in ljubezen, morajo ljudje živeti zapoved ljubezni in ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe ne samo v besedi, marveč tudi v dejanju!
Kako ljubezen izkazovati, nam to pove v današnjem berilu sveti Pavel. Takole našteva: v vsej ponižnosti in kratkosti: to sta kreposti, ki približata človeka človeku in preprečita toliko nevšečnosti;
s potrpežljivostjo: krepost, ki pre-
Svete podobe prodajajo
Kakor poroča agencija ARI, so bile mogoče dragocenosti iz katoliških cerkva na Češkoslovaškem, ki so predstavljale veliko umetniško vrednost, prepeljane in prodane v Ameriki in drugih državah z visoko valuto.
Posle prodaje opravlja posebna čeiioslo-vaška trgovska družba, ki ima svoj sedež v Ziirichu. Ta družba je pooblaščena po češkoslovaškem ministru za zunanje zadeve, da prodaja v tujino umetniška dela, ki so zaplenjena na Češkoslovaškem. Zadnje čase so ta družba in njeni švicarski pomočniki prodajali v prvi vrsti slike in druga umetniška dela, vzeta katoliškim cerkvam na Češkoslovaškem. Vse te slike in druge cerkvene umetnine izhajajo iz zaplemb, ki so se svoj čas vršile na podlagi posebnega odloka urada za cerkvene zadeve, ki ga vodi minister Fierlinger. Dekret pooblašča različne komisije, da napravijo seznam vse cerkvene imovine, da ugotove, kaj je odveč in ne brezpogojno potrebno za opravljanje verskih obredov. Odvisne stvari nato zbirajo v Pragi, odkoder jih nato pošiljajo v inozemstvo proti primernemu plačilu v dolarjih, zlasti v USA.
Katoličani v Egiptu
Zaradi zadnjih dogodkov se vsi več ali manj zanimajo za Egipt. Egipt ima 20 milijonov prebivalcev. Od teh je 200.000 katoličanov. Večina prebivalcev je muslimanska. 1,200.000 je kristjanov protestantov in pravoslavnih, 60.000 pa Židov. L. 1917 je Egipt uvedel diplomatske odnose z V a-tikanom. Apostolski internuncij mons. Le-vane predstavlja in zastopa v Egiptu Sveto stolico.
Egipčanska vlada prizna katoliško šolsko združenje, ki je bilo ustanovljeno 1. 1941, ki vzdržuje katoliški šolski pouk v 122 Šolah z 10.000 dijaki. Poučujejo jih frančiškani, jezuiti in redovnice raznih kongregacij.
Leta 1951 je bil prvič v zgodovini Egipta katoličan izvoljen za poslanca.
Med proti angleškimi demonstracijami so se vršile tudi protikatoliške demonstracija. Zaenkrat še ni mogoče predvideti, poroča agencija KIPA, kakšen bo položaj katoliške cerkve po zadnjih političnih dogodkih v deželi.
Katoliški shod v Avstriji
11.	septembra se je na Dunaju pričel katoliški dan v Avstriji. Ob pričetku so darovali slovesno sveto mašo ob navzočnosti kardinala Innitzerja. Sveta maša je bila brana v stolnici sv. Štefana na Dunaju. Med udeleženci je tudi zvezni predsednik Koerner.- Avstrijske oblasti so vsem udeležencem zagotovile stanovanje in vso drugo pomoč. Poštna uprava je izdala ob tej priliki posebno spominsko znamko. Razen tega je organizirala posebne poštne urade, ki so uradovali samo za čas kongresa. Katoliški dan je prvi po letu 1933, t. j. po okupaciji Avstrije po nacistih. V teku tega katoliškega dne so na več krajih člani katoliških mladinskih organizacij imeli spominske svečanosti na bitko v septembru 1683, ko so krščanske vojske s pomočjo poljskih čet pregnale Turke izpred Dunaja in tako preprečile izredno nevarnost, ki je takrat grozila krščanstvu.
Med drugimi manifestacijami ho v teku katoliškega dne tudi znanstveni kongres in razstava katoliških knjig spisanih po 1. 1915 v nemškem jeziku. Del razstave je prihranjen za dela znamenitih spreobrnjencev h katoliški veri iz vseh delov sveta.
prečuje divjost, prepire, nasilje in maščevanje;
prenaša je drug drugega v ljubezni: koliko napak imamo vsi, ki žalijo bližnjega proti naši volji, zato pa ljubezen, ki prihaja od Očeta v naša srca, vidi v vseh brate. »Opominjam vas torej: živite, kakor se spodobi za poklic... v vsej ponižnosti in lcrot-kosti, s potrpežljivostjo: drag dragega prenašajte v ljubezni in trudite se, da ohranite edinost duha z vezjo miru!« (Ef 4, 1-6).
*
Pojdimo h Kristusu v ponižnosti, k Njemu, ki nas je ljubil zares in se iz ljubezni do nas ponižal in ga prosimo, da nam vzame naše trdo kamenito srce in nam da res pravo, čuteče srce, ki naj ga napolni s pravo ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Krščanska ljubezen naših src pa bodi katoliška, kakor je vera, k~i jo izpovedujemo, katoliška: vse in vsakega objema v svoje naročje!
200.000	vernikov je prisostvovalo slovesni pontifikalni sveti maši, ki jo je ob zaključku avstrijskega katoliškega dne daroval papeški legat kardinal Innitzer. Navzoči so bili apostolski nuncij Mons. Delle Piane, avstrijski episkopat, predsednik republike Teodor Koerner in predstavniki francoskih, angleških in ameriških zasedbenih oblasti, kancler Figi, zastopniki vlade in številni drugi zastopniki avstrijskih in inozemskih oblasti.
Svečan zaključek katoliškega dne je bil popoldne, ko je ogromna množica navdušeno poslušala radijsko poslanico svetega očeta.
V Kolose ju
Stotine delavcev ureja oder in sedeže v rimskem koloseju. V areni namreč nameravajo v kratkem pričeti z igrami iz časov rimskega imperija.
Katol. znanstvenik
Slavni katoliški nemški biolog prof. Herman Muekermann je praznoval 30. avgusta
75. letnico svojega rojstva. Je ravnatelj Zavoda za antropologijo in profesor na tehnični univerzi v Charlottenburgu. Profesor Muekermann je znan po vsej Nemčiji in inozemstvu po svojih znanstvenih delih o evgenetiki. Je brat slovitega jezuita patra Fridericka Muckermanna, znanega pridigarja, ki je umrl 1. 1916 v Švici. Bil je dolgo preganjan od nacističnega režima.
Junaški škof
Newyork Times se je nedavno bavil v obširnem članku s smrtjo škofa Forda, ki je nedavno umrl v zaporih v komunistični Kitajski. Člankar opisuje škofa kot enega najodličnejših misijonarjev, ki si je med kitajskim prebivalstvom zaradi svoje globoke pobožnosti pridobil ljubezen in spoštovanje vseh, s katerimi je prišel v dotik. Njujorški časopis nadaljuje, da se je svet sedaj že naučil, kaj more pričakovati od Mao Tse Tunga in njegovih pajdašev.
Malikovanje Stalina
Agencija Unio Press Service poroča, tla Moskva povzdiguje in proslavlja Stalina v Sovjetski zvezi tako, da to presega vse meje in da se ne da primerjati s kakršnokoli versko proslavo. Za primer navaja Unio Press Service knjigo, ki je namenjena sovjetski mladini in se imenuje »Zemlja Ruskaja«. Tam je med drugim navedeno tudi tole: »Stalin, tvoje ime večno odmeva v naših srcih in tu v Kremlju lebdi na vseh krajih tvoja prisotnost. Gremo tja, kamor si ti stopil samo za hip. Pokleknimo, tovariši, in poljubimo svete stopinje njegovih nog«. Unio Press Service komentira te citate in pravi, da je res, da tam, kjer skušajo s silo iztrebiti iz človeške vesti češčenje pravega Boga, zapadejo v vedno malikovalstvo.
Če ni duhovnikov
Vsak dan umre nad 650 katoliških F ili-pincev, od katerih večina ne prejme sv. popotnice. Tako stanje bo trajalo vse dotlej, dokler bo kot je sedaj na Filipinih, en duhovnik za 7000 vernikov. Župnije so zelo obširne in tri četrt Filipincev ne more prisostvovati nedeljski sveti maši. Na filipinskih otokih je 2.400 duhovnikov. Ti morajo skrbeti za 16 milijonov vernikov in pokristjaniti milijone prel^valeev, ki so še pogani.
II. DELO RAZISKUJOČEGA DUHA
V drugem delu svojega govora je slavil sv. oče delo človeškega duha, ki si je podvrgel neizmerno vesoljstvo.
To delo je v resnici ogromno, pravi sv. oče, če pomislimo na začetno točko, odkoder se je dvignil tako čudovito proti nebu. Njegovi čuti imajo namreč le omejeno spoznalno moč ter so navezani na bližnji prostor in čas. Prva zasluga človeškega duha je bila, da je podrl ozko mejo, ki je postavljena njegovim čutom od same narave, s tem, da je iznašel orodje, ki je povečalo moč in natančnost njegovih čutov: iznašel je teleskop, ki je skoraj odpravil daljavo med očesom in zvezdami. Iznašel je fotografsko ploščo, ki zbira in zaznamuje še tako šibke žarke najbolj oddaljenih meglenic. Izmislil si je na tisoče razumnih metod, samo da bi mogel odkriti najbolj skrite pojave v naravi.
Človekov duh preiskuje naravo s pomočjo raznih eksperimentov t* laboratoriju ter sklepa na nove postave. Poznanje molekularnih spektrov mu omogoča, da preiskuje gotovo ozračje zunanjih planetov ter da more določiti sestavo, temperaturo in gostoto njihovih plinov. Poslužujoč se teorije in ugotovitev spektroskopične vede dviga svoj pogled do zvezd stalnic ter zbira natančne podatke o sestavi, temperaturi, gostoti in jonizaciji njihovih skrivnostnih ozračij. S pomočjo moderne teorije o kvantih tolmači spektralne črte ter nam razlaga njihovo pripadnost in izvor. Niti globine sončne notranjosti se ne morejo odtegniti njegovemu bistremu pogledu, tako da more slediti razkrajanju materije ter da nekako prisostvuje nuklearnim procesom, ki se vršijo v notranjosti Sonca in nadomestujejo energijo, ki jo izžareva Sonce že na milijarde let. Neustrašeni in drzni človekov duh se ne ustavi pred še tako katastrofalnimi pojavi kake »nore« edi »supernove« zvezde, meri velikansko hitrost izbruhanih plinov ter poskuša razložiti njihove vzroke. Obenem hiti za bežečimi meglenicami, se vrača po poti, ki so jo napravile te v preteklih milijardah let ter prisostvujejo nekako razvoju vsemirja ob jutru njegovega ustvarjenja.
Kaj je torej duh tega malega človeka, ki se kot materija izgublja v oceanu vesoljstva in ki si je vseeno upal pričakovati od svojih brezmejno malenkostnih čutov, da mu odkrijejo obraz in zgodovino neizmernega vesoljstva in ki so mu eno in drugo tudi razkrili? Na to vprašanje more biti le en povsem jasen odgovor in ta je, da pripada človekov duh k vrsti bitij, ki so bistveno različna od materije ter vzvišena nad njo, četudi hi bila ta brezmejno ogromna in velika.
III. VEČNI STVARNIKOV DUH
Slednjič se nam samo ob sebi vrinja vprašanje; ali bo mogel človekov duh rešiti poslednje uganke, ki jih krije v sebi, ali pa so morda skrivnosti narave tako ogromne in skrite, da jim človekov duh radi svoje notranje omejenosti in nesorazmernosti ne bo mogel priti nikoli do dna? Odgovor velikih duhov, ki so v skrivnosti vesoljstva najglobje prodrli, je zelo skromen in previden: Mi smo, pravijo ti ljudje, šele ob začetku; dolga je pot, ki jo bo treba prehodili in ki jo bomo tudi neumorno prehodili, vendar ni nobene verjetnosti, da bi mogel tudi najbolj genialen raziskovalec spoznati in tem manj rešiti vse uganke, ki so skrite v tvornem vesoljstvu. Te uganke zahtevajo bivanje neskončno vzvišenega Duha, Duha božjega Stvarnika, ki vse, kar biva, ustvarja, ohranja in vlada in ki s svojim neskončnim pogledom (intuicijo) pregleduje in razume, tako danes kakor ob zori prvega dneva ustvarjenja, »ko se je razprostiral nad vodami« (Gen 1(2).
Srečno in nadčutno je to srečanje človekovega duha z Duhom Stvarnika pri opazovanju vesoljstva. Ta Duh je v resnici Duh božji in ne morda nekaka duša vesoljstva, ki bi bila zlita z Njim, kakor sanja panteizem. Vesoljstvo samo se upira tej zmoti ter kliče, da je nekaj sestavljenega in da je pri vsej svoji lepoti in harmoniji nepopolno, kar se ne strinja z božjo popolnostjo Najvišjega Bitja. To je Duh božji, ki se loči in razlikuje od sveta, ki pa ne živi zunaj sveta v nekaki razsrjeni osamljenosti, kakor da bi prepuščal stvarstvo njegovi usodi, kakor trdijo teorije deistov, pač pa je pričujoč v svetu kot Stvarnik, Ohranitelj in vsemogočni Vladar. Nanj je navezan svet po svojem notranjem bistvu iti delovanju in je od Njega popolnoma odvisen.
To je Duh božji, ki se razodeva znanstveniku, ki je razumel smisel stvarstva z dihom dobrote in ljubezni, torej vse drugače kot mrzlo vsemirje. To je Duh božji.
ki se na poseben način osredotočuje in razodeva v človeku, ustvarjenem po njegovi podobi in sličnosti, ki ne smatra za nevredno napraviti človeka deležnega nerazumljivo ljubeznivega delovanja, kot je ravno odrešenje po njegovem skrivnostnem učlovečenju. Razširjeno pojmovanje vsemirja, ki je upravičeno odpravilo staro geocen-trično in antropocentrično pojmovanje vsemirja in ki je napravilo iz našega planeta nekak zvezdni prašek in iz človeka delec tega praška, nikakor ne nasprotuje, kakor so nekateri, razpravljajoč o skrivnosti učlovečenja, mislili, ne ljubezni ne vsemogočnosti Tistega, ki je zgolj duh in ki je kot tak neskončno vzvišen nad materijo, četudi bi bile njene dimenzije glede prostora, časa, mase in energije še tako ogromne.
Ob koncu svojega govora je izrazil sv. oče željo, da bi moderno pojmovanje astronomske vede, ki je bila ideal tako velikih mož, kot so bili Kopernik, Galileo, Kepler in Neivton, prinesla mnogo čudovitih sadov moderni astrofiziki, tako da bi astronomska podoba vsemirja dosegla tem večjo izpopolnitev.
Opozorilo dušnim pastirjem
»Misijonska nedelja« izide tudi letos kakor lani. Dobite jo pravočasno. Gg. dušni pastiriji se naprošate, da tukoi sporočite na Upravo M.N. - Riva Piaz-zutta 18, Gorica - koliko izvodov želite. Na prepozne naročitve se ne bomo mogli ozirati. Kdor ne bo naročil, mu »Misijonske nedelje« ne bomo poslali. To pa zato, da se izognemo nepotrebnim stroškom.
Ured. in uprava M.N.
Nov molitvenik
za češčenje presv. Rešnjega Telesa
Med našim narodom je javno skupno češčenje presv. R. T. zelo priljubljeno in razširjeno. K temu je pomagala bratovščina presv. R. T., pa tudi molitvenik Večna
molitev. Pač ni slovenske hiše, ki bi tega molitvenika ne poznala. Leta 1935. je izšel že v deseti izdaji!
Doktor Franc Jaklič nam je sedaj preskrbel nov molitvenik za ure češčenja: PRED BOGOM POKLEKNIMO (Buenos Aires, 1952). Ko sem knjižico zagledal, mi je takoj ugajala njena lična oblika lahka, prilična, da jo lahko deneš v žep, trdno in v usnje vezana; ima 416 strani. Tisk lep in jasen, s srednje debelimi črkami. Velja 700 lir.
Še lepša je pa njena vsebina.
Ponekod imajo pridigane ure češčenja, menda mislijo, da je nekaterim dolgčas pri molitvi. Pri uri češčenja pa pride predvsem v poštev molitev. Dr. Jaklič je vešče znal združiti pouk in molitev; pa tako, da verniki v molitvi sami izpovedujejo verske in moralne resnice, obenem premišljujejo, prosijo odpuščanja, zadostujejo, tudi za druge, se kesajo, prosijo blagoslova, ves čas pa častijo učlovečenega Boga v sv-. Hostiji. Ure so pisane v lepem jeziku, jedrnato, nazorno; prav lepo vpleta pisatelj svetopisemske dogodke in izreke: obenem pa je porazdeljenih v knjigi 34 evharističnih in Marijinih pesmi, najlepših.
Vse je dogmatično točno, si in n vzgojno; kaj bolisega ne moremo zahtevati, S ponovnim uporabljanjem tega molitvenika pri javnem ali zasebem češčenju presv. R. T. bo v duhovnem življenju župnija zelo napredovala.
Te molitvene ure vsekakor precej nad-kriljujejo v- vsakem oziru one iz Večni* molitve. Enajst jih je: v čast presv. Reš-njemu Telesu, Srcu Jezusovemu, Svetemu Duhu, Materi božji; potem za adventni, božični, postni, velikonočni čas; nadalje za misijone, cerkveno zedinjenje in blagoslov narodu.
Dušni pastirji! Uvedite ta molitvenik, veseli boste! Verniki, sezite po njem, ne bo vam žal! - Knjiga zasluži, da bi bila prestavljena v druge jezike.
Knjigo dobimo v kratkem tudi v Gorico in Trst.
Kakor hitro pride pošiljka, vam sporočimo.
Msgr. S. G.
Draga umetnina
Milanski občinski svet je skleni! kupiti poslednje Mihelangelovo delo »Pieta Ran-danini« za znesek 135 milijonov Lir. Umetnina je bila doslej privatna last neke rimske družine.
Iz življenja Cerkve
Leto IV. - štev. 39
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3.
GOSPODARSTVO
Kletarjeve skrbi in delo ob trgatvi
PARAFINIRANI SODI
niso za kipenje mošta. Predvsem se ne ve, čemu so sodi parafinirani. Navadno se hoče s parafino pokriti kakšno okvaro soda. Marsikdo namreč parafinira sode, če dišijo po plesni ali če so kisli.
Parafina povzroča, da so doge neprodu-šne, zrak ne more skozi nje do mošta. Mošt le slabo vre in zato ostane tak mošt dolgo sladek, navadno postane med tem še vleči j iv. Ker se kipenje v parafiniranih sodih dolgo vleče, se navadno med tem razvijejo še ocetne glivice in končno dobimo vino, ki je sladko, kislo in vlečljivo. Takega vina pa ni več mogoče popraviti.
V parafiniranih sodih pokipi mošt samo v slučaju, da je sod le na polovico poln, tako, da je že v sodu dovolj zraku, drugi pa da prihaja skozi veho. A tako vino postane navadno kislo.
Parafinirani sodi so na mestu v kletarstvu še le po drugem pretakanju, ko je vino že udelano in ga hočemo ohraniti takega, kot je.
SODI Z DEBELO GRAMPO
imajo iste slabe lastnosti, kot parafinirani sodi: zunanji zrak ne more prodreti skozi doge in grampo do mošta in vino ostane dolgo sladko.
Enkrat za vselej bi si morali zapomniti, da grampa ali vinski kamen v sodih prav nič ne koristi, pač pa da neredko škoduje. So namreč posebne bolezenske glivice, ki začnejo grampo razjedati in vino se spremeni v zavrelico, katere Uidi ni mogoče popraviti.
Zato pa grampa ven iz sodov, in to vsako lelo!
BETONI ALI VELIKI SODI
tudi niso primerni za kipenje mošta. Če ima sod nad 13 hi prostornine, ne proni-kne nikdar dovolj zraku skozi že itak debele doge do sredine vina, glivice morejo le počasi delovati in zato ostane tako vino dolgo sladko. Veliki sodi so predvsem na mestu za ustvaritev enotnih tipov vina, mošt pa pustimo kipeti v njih samo v slučaju, da imamo namen prodati še sladko vino kot sladko rebulo in imamo za to zagotovljenega kupca.	,
Za kipenje mošta so najbolj primerni sodi s 6 do 10 hi vsebine, ki niso parafinirani in iz katerih je odstranjena vsa stara grampa.
Če hočeš imeti dolgo sveže grozdje
potem ga pusti čim več časa na trti. Seveda je to praktično mogoče samo v bližini doma na latnikih.
Če pa hočeš shraniti doma grozdje in ga imeti dolgo časa svežega, potem odreži trtne rozge z grozdjem vred in postavi jih v posodo (kozarce, lonce, steklenice, itd.) z navad no vodo. Rozge lahko od zgoraj pri* krajšaš na kakšen list nad naj višjim grozdom. Seveda mora hiti grozdje zdravo. Najprimernejše so sorte, ki nimajo pregostih jagod, da se jagode kolikor mogoče malo dotikajo. Rozge z grozdi moraš odrezati samo v suhem vremenu, potem ko se je rosa že posušila.
Koliko časa ho ostalo grozdje sveže, za-visi v izdatni meri tudi cd prostora, ki
PIERRE L’ERMITE:
Nespametni svet
Roman iz druge svetovne vojne
Toda brž nato so se pojavili vsi možni ugovori. Na tej zemlji, polni sovraštva in ljubosumja, mora biti človek pri prvem navdihu zelo previden; ta navdih je namreč dober - torej nevaren.
Ali je pametno, da napravim takšen korak proti zaupljivosti, ki se bo razvedel in ga bodo naše harpije po svoje razlagale? In celo v primeru, da ne bo nihče za to zvedel - kai' P*> ni verjetno - ali ne bo iz tega izvirala vez prisrčnosti, ali ne bo to prvi neprevidni korak, ki me bo zapeljal k nagnjenju, katero v dnu duše želim in se ga bojim?
0.1 zadaj pa mi je posmehljiv škrat šepetal v uho: »Ali torej zares misliš, da je to tvoj prvi korak?«
Hotel sem odgovoriti nagajivemu škratu ter stopiti v labirint tega malenkostnega vprašanja vesti, ko se je nenadoma razlegel v noči grozotni glas tvorniške sirene, kateri so takoj odgovorile druge sirene iz okolice. Naznanjale so prihod nemških letalcev.
naj ne bo presvetel. Če bi bilo mogoče, bi bilo na mestu zažveplanje prostora z gorečim žveplom, ki zamori predvsem glivice plesni.
Rozgam v posodah z vodo premenjaj vodo tedensko in takrat tudi prireži nekoliko rozgo na spodnjem koncu.
V kakšni posodi naj vre mošt?
Za kipenje mošta je potreben zrak. Kot mi ne moremo živeti brez zraku tako ga nujno potrebujejo tudi kipelne glivice. V navadne sode prihaja zrak skozi doge do mošta in zato je kipenje nemoteno in hitro.
Je li mogoče znatno dvigniti proizvodnjo hrane za ljudi in živali?
Vsako toliko časa krožijo po listih razprave^ koliko ljudi lahko preživi naša zemlja. Nekateri pravijo, da lahko preživi 4krat toliko ljudi kot jih je danes, drugi trdijo, da bo v par stoletjih zavladala splošna lakota, če se bo človeštvo tako množilo kot se danes.
Kdo ima prav? Najbrže nihče. Že dosedanji izsledki kemije odpirajo vrata v neverjetne možnosti za pomnožitev hrane-. Nemci so že med zadnjo vojno uživali čokolado, za katero je bila glavna surovina premog. Sladkor že delajo tudi iz lesa in sladkor je zelo važno hranilo. Ameriški učenjak K. Star Chester trdi, da se s pomočjo izbranih selekcioniranih kvasil da spremeniti žaganje in druge lesne odpadke v beljakovine in to mnogo hitreje, kot spremeni žival travo ali zrnje v meso.
In živilska industrija dela komaj svoje prve korake. Zelo mnogo učenjakov se ukvarja danes s vprašanjem takoimenovane »fotosintesis«: v laboratoriju hočejo izvršiti tisto, ka je stvorila sončna luč in toplota v rastlini, ki na skrivnostem način stvori redilna zrna in sladke plodove. Če se to posreči, bo na svetu lahko živela poljubna množina ljudi.
Novo švicarsko orožje proti mikrobom
Mikrobi so s prostim očesom nevidna bitja, ki jih proučujemo z močnimi drobnogledi. Med mikrobi so škodljiva bitja, ki povzročajo različne okužbe in bolezni, so pa tudi koristna, ki se bojujejo proti škodljivim in ne dovoljujejo, di bi škodljivci prevladali.
V Švici preizkušajo sedaj neki aparat, ki izžareva neke žarke in ti ubijejo vse mikrobe, vse bakterije, ki se nahajajo v zraku, v tekočinah (v vodi), pa tudi v moki in tudi na trdih tvarinah. Poskušnje se vršijo pod uradnim vladnim nadzorstvom. S poskusi v hlevih so ugotovili, da je izžarevanje uničilo nad 95° / 0 vseh mikrobov, v sobi pa celo 99.99°/o, kar pomeni, da je od 10.000 mikrobov ostal živ samo 1.
Danci premagali živinsko jetiko
Jetičnih živali je mnogo, posebno če ni organizirane borbe proti jetiki.
Pred 20 leti je bilo na Danskem 80% živali več ali manj jetičnih, pred 10 leti še vedno 20°o, danes pa je jetika popolnoma zatrla. Hvalevreden je danski živinorejec še posebej za to, ker ni čakal vladnih ukrepov in državnih podpor za izločitev jetičnih živali - pozneje je bila priznana mala državna odškodnina - temveč
Zbor vseh teh alarmnih glasov je bil neskončno mračen, oznanjujoč nesrečo.
Videl sem Chantalovo, ko je planila k svojemu avtu. Stekel sem hitro k njej in ji zastavil pot.
»Ne, gospodična! Ukaz je, da mora ob alarmu vsakdo pustiti svoj avto, kjer je, ter iti v najbližje zaklonišče. Pojdite z mano!«
Peljal sem jo v grajske kleti, kamor so že vsi prepadeni tekli tvorniški čuvaj, vrtnarji in nekateri sosedje. Prinesli so tudi otroke, zavite v odeje... Prihitelo je tudi nekaj starih ljudi s plinskimi maskami, ki so jim opletale po hrbtu.
Iz daljave pa se je hitro bližal grom protiletalskih topov.
Eden izmed ciljev napada, ki se je razvijal v obliki pahljače, je bila gotovo naša tvornica z letališčem in bencinskimi rezervoarji.
Alarm je bil torej resen.
Vsi so nve vpraševali, ali so kleti, sicer trdno obokane, varne.
Seveda sem odgovarjal, da so, da ne bi širil malodušja. Sam pri sebi sem pa vedel, da ne bodo vzdržale niti srednje težkih bomb.
je poslušal svoje kmetijske strokovnjake, živinozdravnike in zadružne voditelje ter mnogo žrtvoval, samo da ima sedaj res zdrave živali.
Abesinska kava
Znastveniki pravijo, da je najbrže Abe-sinija sploh pradomovina kave. Dejstvo je namreč, da raste danes samo še v Abesiniji divja ali takoimenovana arabska kava.
Potrošnja kave se je med zadnjo vojno in posebno v teh povojnih letih zelo dvignila in se še dviga. Dočim so pred dvemi
O zadnjih sejali občinskega odbora v Nabrežini so časopisi prinesli razna poročila. Tudi naš dopisnik nam je poslal tako poročilo, katero objavljamo, ne da bi s tem kakorkoli hoteli prevzeti odgovornost za razplet dogodkov v občini Nabrežina-Devin.
(Ured.)
*
Seje občinskega sveta v Nabrežini odpirajo naši javnosti globok vpogled v nezdrave razmere slovenskega političnega življenja na Svobodnem trž. ozemlju.
Sredi avgusta t. 1. so občinski svetovalci prejeli od župana pismen poziv, naj do konca meseca sporočijo svoje pripombe k občinskemu proračunu, češ da mora biti najkasneje do 15. septembra predložen v odobritev Zav. voj. upravi. Ker v pismu ni bilo niti besede o sklicanju občinske seje, sta se svetovalca Drago Legiša in dr. Škerk obrnila za pojasnilo na župana, ki jima je sporočil, da nemarava sklicati sejo »nekje sredi oktobra ali v začetku novembra«.
Očitno je bilo, da misli županstvo sklicati ljudske zastopnike na posvetovanje v času, ko bo proračun že potrjen in odobren. Kakšen smisel ima - so se ljudje spraševali -sklepati o stvari, ki je že rešena ? Ali nimajo predstavniki ljudstva neoporečne pravice, da sklepajo o proračunu, predno se izroči oblastvom v potrditev? Kdo ima pravico jemati davkoplačevalcem svobodo, da pravočasno izrazijo svoje želje in zahteve?
Razen tega bi bili morali obč. svetovalci staviti pripombe k proračunu, ki ga sploh niso videli, zakaj županstvo do 14. septembra osnutka niti sestavilo ni in svetovalci bi bili morali izraziti mnenje o stvari, ki je niso poznali. Tudi drugih spisov niso imeli na vpogled, ker so jih predstavniki večine vzeli enostavno s seboj na dom, kar je nedopustno in protizakonito.
Da se na županstvu uvede red in zakonitost. ni opoziciji preostalo drugega, ko da zahteva sklicanje izredne seje obč. sveta. Kominformistieno - demokratski koaliciji je bila zahteva skrajno neprijetna, a je ni ■mogla odbiti, ker se po zakonu izredna seja mora sklicati v teku 10 dni. Iz zadrege so si pomagali tako, da so v največji naglici sklicali sami redno sejo ter stavili na dnevni red tudi predmete, predlagane od opozicije.
ZA ENAKOPRAVNOST SLOVENŠČINE
Med te je spadalo tudi imenovanje, tolmača. Vprašanje je važno, zanima vso slovensko javnost.
Zavezniški ukaz št. 183 je vpeljal v podeželske občine kot razpravni jezik poleg italijanščine tudi slovenščino. Po zakonu smejo Slovenci govoriti slovensko, Italijani italijansko, oba jezika sta enakopravna, oba v zakonu zaščitena.
Ko se je župan Terčon na prvi seji hotel poslužiti te pravice ter končal svoj slo-
Ko sem razmestil ljudi na razne zaboje, kakor je pač šlo, sem šel zopet ven, da bi opazoval podrobnosti napada.
In ko je bilo končano ter je sirena dala znak za konec alarma, sem poklical Chantalovo, ji pokazal mir velikih dreves, vedrost vse prirode, ki nas je obdajala, ter rekel: »Tu je Bog!«
Nato pa sem pokazal na kadeče se razvaline, na živali, ki so poginjale... na nekega nesrečnega, ki so ga tam doli nesli na okrvavljeni odeji: »To so pa naredili ljudje.«
Gledala je sinjo noč, v kateri je luna kar naprej svetlo vzhajala.
»To je žalostna resnica! Nasprotje je ostro ter ljudem ni v čast. Toda kako naj kdo danes ustavi tek stvari!«
»Kocke so padle! Naj sre, kakor Bog hoče!«
Spremljal sem Chantalovo do njenega avtomobila. »Na svidenje jutri!« sem ji rekel, »in ne pozabite več svojih ključev!«
»Ali sem jih jaz pozabila? To mi je vendar tako malo podobno.«
Kaj je pač hotela Chantalova s tem reči?
LIL
Mož, ki je bi! oh nočnem napadu ranjen.
desetletji ogromne množine kave potopili v morje (seveda samo v Braziliji, ki proizvaja skoraj 80% vse kave na svetu), je danes ne uničujejo več, pač pa obnavljajo nasade kavinega grmičevja, ker se kava z lahkoto proda.
To je tudi napotilo abesinsko vlado, da je začela skrbeti za pridelovanje kave in da so bile v zadnjih letih nasajene velike plantaže. Lansko leto je Abesinija izvozila okoli
100.000 vreč (po 60 kg) svojega kavinega pridelka, letos pa računajo z izvozom
150.000 vreč.
venski govor, so začeli kominformisti tolči po mizi in vpiti: »Italiano, italiano!«, nakar se je župan ukazu pokoril in jel prevajati svoj govor v slabo italijanščino. Ukazu kominforinistov se je pokoril tudi odbornik Floridan. Tudi na drugi seji dne 16. septembra je g. Terčon govoril v italijanščini.
Čemu vse to? Ali ni pisala Demokracija z dne 19. septembra, da je »v občinskem svetu 19 slovenskih svetovalcev in samo en Italijan, ki prav dobro razume naš jezik«? Vprašamo agneletovce, za koga govore v italijanščini? Ali radi prisotnega občinskega tajnika? Koga se boje in komu se ne marajo zamerili? Trgovec Terčon morda svojim italijanskim odjemalcem, toda mi ga opozarjamo, naj gleda najprej, da se ne zameri svojim slovenskim volileem.
Ali je že tako hitro pozabil, na kaj se je obvezal v volilnem programu? Obljubil je, da se bo boril za »resnično enakopravnost Slovencev z Italijani« in pa za to, da »mora slovenščina postati takoj uradni jezik Stoja« (člen 2 programa LSS). Zakaj ne drži dane besede?
Svetovalec Drago Legiša (SKSZ) je vsled tega povsem opravičeno stavil dva predloga:
1. da ne bodo Slovenci prisiljeni govoriti v dveh jezikih, je zahteval, naj se imenuje uradni tolmač; 2. da se ne obremeni obč. proračun, naj službo tolmača vrši občinski tajnik.
V SLOVENSKO OBČINO SLOVENSKI TAJNIK
S poslednjim predlogom se je Drago Legiša dotaknil zelo kočljivega predmeta. V Nabrežini je namreč občinski tajnik g. dr. Gerbini (bivši Gerbce), ki je sicer slovenskih roditeljev sin, a na žalost slovenščine ne obvlada. Nesposoben je prevajati slovenske govore, nesposoben voditi sejne zapisnike v slovenščini, čeprav spada po 300. členu »občinskega in deželnega zakona« med prve dolžnosti tajnika, da »vodi sejne zapisnike«. Ali naj radi tega, ker g. Gerbini ne pozna popolnoma našega jezika, Devinci in Nabrežinci plačujejo posebnega uradnega tolmača ?
Začasno je to sicer žalibog potrebno in zato so vsi svetovalci glasovali, da se imenuje stalni tolmač v osebi g.' Franca Grudna. Vendar je to samo začasna rešitev. Slovenci imamo neizpodbitno pravico, da se imenujejo v njih občine samo tajniki, ki znajo temeljito jezik ljudstva.
Zato je Drago Legiša predlagal, naj se izbere komisija, ki bo sestavila za pred-sedništvo cone in ZVU vlogo z zahtevo, da se v občino pošlje tajnik, zmožen opravljati vse funkcije, naložene mu v zakonu.
Toda kaj se je zgodilo? S kominformisti združeni agneletovci so Legišev predlog enostavno zadušili. O njem niso hoteli razpravljati niti ga župan Terčon ni maral dati na glasovanje. Vprašamo ga, s kakšno pra-
svojih ran ni preživel.
Chantalova, katero sem spremljal do njeneg- avtomobila, je bila precej zmedena ; nekaj minut zatem se je vrnila, ker ji je vest očitala, da se ni takoj ponudila za pomoč ubogemu človeku.
Našla me je pri nesrečnežu, ki je umiral.
Bila je zanj dobra bolničarka; olajšala mu je zadnje trenutke in njegovo ženo je potolažila. Oba, ona in jaz, sva obljubila, da bova pomagala njenim petim otrokom.
Moji sklep, da bom dober vedno in kljub vsemu, je moral drugo jutro v pisarni prestati trdo preskušnjo.
Očividno so govorili o alarmu... Toda skoraj nič o družinskem očetu, ki ga je plačal z življenjem, pač pa predvsem o tem, da je bila Chantalova ob tisti pozni uri sama v pisarni in da je šla z mano v zaklonišče v grajsko klet.
Le pomislite!... Kakšen strašen zločin!
Zvedel sem za vse, kar je Leona besedičila o tej reči, za vse domneve, za vse sumničenje, ki so jih izvajali iz cele vrste okolnosli, izvirajočih iz domišljije ali nastalih v prenapeti ljubosumnosti.
Tako mi postaja ženski oddelek zaradi Leone in njene propagande iz dneva v dan
vico je to storil? Take samovolje devinsko-nabrežinski volilci ne bodo več prenašali.
Njega in njegove pozivamo, naj jasno in nedvoumno povedo, ali mislijo, da spada v slovensko občino tajnik, ki zna slovensko, ali so drugega naziranja. Iz katerih razlogov so vzeli v zaščito slovenščine neveščega italijanskega tajnika Gerbinija? Koga se spet tu boje in komu se nočejo zameriti? O tem naj Demokracija piše!
ZA OBRAMBO SLOVENSKE ZEMLJE
Na občinski seji z dne 16. t. m. je bilo govora tudi o prodaji slovenske občinske zemlje zasebnikom. Reševati je bilo treba številne prošnje oseb, ki hočejo zidati v Nabrežini hiše. Med prosilci so bili domačini Slovcnei, v veliki večini pa doseljeni tujci. Tem priseljencem je bivši občinski odbor, kjer je g. Terčon bil podžupan, na žalost v celoti ugodil, tako da se danes more težko preprečiti, da se ukoreninijo na slo-* venski obali. Za to nosi g. Terčon vrhano mero soodgovornosti pred slovenskim ljudstvom. Svetovalcem iz opozicije ni na žalost preostalo drugega, kot vzeti na znanje, kar je bivši odbor s sodelovanjem g. Terčona že sklenil.
Pač pa so se uprli, da bi občina reševala tudi prošnje, vložene na županstvo v novejšem času. Dr. Škerk je predlagal, naj se zadeva odloži vsaj za 14 dni, da bodo imeli svetovalci dovolj časa preiskati vsak primer posebej ter tudi ugotoviti, ali ni med prosilci morda kdo, ki kupuje zemljo v špekulativne svrhe. Nikomur ni bolje znano kakor županu Terčonu, kako so nekateri kupovali prav poceni občinsko zemljo, da bi jo z mastnimi dobički prodali komurkoli. O tem bi se dale pisati kaj zanimive zgodbe!
Med najnovejšimi prosilci ni niti enega Slovenca. Domala vsi sveži priseljenci, med njimi eden celo iz Sicilije. In kaj se je zgodilo? Kominformisti in agneletovci so Škerkov predlog kratko in malo odbili. Pritiskali so, da je treba stvar takoj rešiti, češ da naj ljudje le zidajo, da gre vendar za »Nabrežinee« in slično. Niti 14 dni niso mogli strpeti, da zopet kos slovenske zemlje izroče tujcem.
Zakaj gazijo agneletovci z nogami obveze, ki so jih sprejeli pred slov. javnostjo? V 8. točki programa Liste slov. skupnosti je napisano dobesedno: »Oblasti ne smejo več razlaščati slovenske zemlje pod pretvezo javne koristi, v resnici pa s protislovenskim in raznarodovalnim namenom«. Demokracija je še v letošnji 32. številki pisala čez celo stran bojevite pozive z mastnimi naslovi: »Razlaščevanje pod krinko gospodarske pomoči in dobrodelnosti« -»Roke proč od naše zemlje« - »Ne damo svoje zemlje«.
Kako morejo tako pisati, če njihov najvplivnejši pristaši v Nabrežini brez vsakega očitka vesti na debelo izročajo slovensko zemljo tujcem? Kakšno pravico imajo protestirati proti prodiranju laških kolonistov na slovensko obalo, če sami to kolonizacijo podpirajo? To se pravi norčevati se iz bralcev Demokracije, iz pristašev tako zvane Demokratske zveze in vse slovenske javnosti.
Na to vprašanje naj Demokracija odgovori, ne pa da opisuje, kako je ta ali oni svetovalec iz opozicije »prebledel«, očita drugemu, da je bil domobranec, tretji si blažil razburjenost v »hladni kraški burji«, da je kdo šel na oddih v Jugoslavijo in slične neslanosti.
Naše ljudstvo je prepametno, da bi se mu moglo s takim praznim duhovičenjem prikrivali resnico! Časi cenene demagogije so za vedno minili!
bolj zoprn.
Lahko mi je reči in si ponavljati, da so te risarice samo orodje v službi moje misli ...da so nekatere med njimi to, kar morajo biti; druge pa so pod vplivom varljivega jezika; vendar se mi ne posreči, da bi svojo občutljivost zavaroval pred njihovim resničnim ali umišljenim zadržanjem.
Bridko mi je misliti, da se zaradi mene norčujejo iz gospodične Chantalove in da jo vlačijo v blato.
Tako sem zvedel, da imenujejo Chantalovo »Kaspijsko morje«, ker ni v zvezi z nobeno svojih kolegic.
Uboga gospodična!
Saj bi zelo rada govorila z njimi.
Toda če se obrne do koga, naredi vsak tako slovesen, eeremoniozen obraz, da rajši ostane v svoji neprostovoljni in mučni osamljenosti.
In povsod je Leona, ta kača, kot peklenska povzročiteljica te gonje.
Zdi se mi, da si zna preskrbeti sijajno doklado k plači »v potu svojega srca« kot pravijo tukajšne delavke.
Toda to se dogaja zunaj tovarne iu je njena stvar.
Kam plove Slov. dem. zveza na Tržaškem
Z GORI
Poročilo
V sredo 17. sept. so se v Gorici v Domu Brezmadežne sestali slovenski duhovniki iz goriške nadškofije v Italiji, da se porazgo-vorijo o raznih dušnopastirskih zadevah. Med drugim so obravnali tudi vprašanje sodelovanja s komunizmom in s komunističnimi strankami pri volitvah. Soglasno so se izrekli zoper vsako sodelovanje s komunizmom in zoper vsako povezavo pri volitvah s strankami, ki izpovedujejo brezbožni komunistični in totalitarni program. Zato svetujejo domačim politikom, naj na prihodnjih volitvah ne sklepajo kakih povezav z Demokratično fronto Slovencev, ker vidijo v njej stranko s komunistično in totalitarno ideologijo.
Obvestilo
V Gorici Via Mazzini št. 4/III so se naselile Marijine sestre od Čudodelne svetinje (bolniške sestre sv. Vincencija Pavel-skcga). Njih poklicno delo je strežba bolnikov po domovih. Kdor bi torej želel imeti dobro postrežbo bolnikov na domu, naj se obrne nanje. Sestre gredo bodisi v slovenske kot italijanske družine.
Matura v jesenskem izpitnem roku
Po odredbi naučnega ministrstva se zrelostni izpit (licejska matura) in učiteljski usposobljenostni izpit (učiteljska matura) pričneta 30. t. m. in ne 29., kakor je bilo prvotno določeno. Vrstni red za pismene naloge se zato pomakne za en dan naprej. Pričetek ustnega izpraševanja pa bo določen med pismenimi izpiti.
Krojni tečaj
Naznanjamo, da se bo vršil v Gorici krojni Tečaj E.R.E.-VI. za gospe in gospodične. Tiste, ki ga nameravajo posečati, naj se zglasijo dne 1. oktobra od 19. do 20. ure na šoli v ul. Randaccio 22-24, kjer dobijo vsa potrebna pojasnila.
Romanje v Barnas
Na roženvensko nedeljo 5. oktobra ob 1.30 popoldne bo zadnje romanje v tem letu k Materi Božji v Barnas pri Čedadu.
Vpisuje se pri g. Kteindienstu, fotografu na Travniku.
Mašniško posvečenje v Gorici
Preteklo kvatrno soboto je goriški nadškof podelil zakrament sv. mašniškega posvečenja dvema diakonoma goriške nadškofije in sicer č. g. Bilibiju in Mariniju iz Romansa. Istočasno je nadškof podelil tudi nekatere druge nižje in višje redove.
Doberdob
SMRT NAJSTAREJŠEGA MOŽA
V naši vasi smo pretekli teden slovesno pokopali najstarejšega moža v fari, Petra Lakoriča, starega 95 let. Prav do. zadnjih let je pridno hodil na delo, kar mu je, kot je sam trdil, podaljševalo življenje. Umrl je lepo krščansko smrt, kot je lepo krščansko živel. —
Smo v najlepšem času kmetskega leta, ko se spravljajo pridelki, posebno trgatev. Grozdju se pozna poletna suša, tudi gniloba mu ne prizanaša, a vendar vince obeta, da bo dobro.
V šoli preurejajo šolske prostore, da bo namesto 4 kar 6 šolskih sob. Ta preureditev je bila iz več vzrokov nujna.
Sodim jo samo po njenem običajnem vedenju v pisarnah tvornice.
Komaj pride, že začne precejati svoj jezik.
Oni dan - tega ne bom zlepa pozabil -ni imela niti časa odložiti klobuk in obleči delovni plašč, ko je že začela; rekla je, da je »trapasto«, če zahtevajo od nje, da pride v pisarno že ob pol devetih, ko je bila vendar vedno navajena prihajati šele ob devetih. Na resnost vojnih razmer ni pomislila.
To je veljalo ravnateljstvu, to se pravi: meni.
Nihče ne najde milosti v njenih očeh.
Sedaj se loti te... potem kake druge.
Vsak pride na vrsto... vsakega pozove pred svoj sodni stol in vsak je obsojen brez priziva.
Če jo človek sliši, ko govori in odloča s svojim zapitim glasom, bi mislil, da je utelešena popolnost, da bi vse šlo zelo dobro, če bi bila ona ravnateljica tovarne ali predsednica republike.
Njena ošabnost je brez mej.
Ona pa se tegu ne zaveda.
Večkrat moram misliti na tistega moža iz evangelija, ki je videl slamico v očeh svojega soseda, bruna v svojem lastnem pa ne.
Š K E G A
Prvo nedeljo v oktobru bo v Doberdobu sv. birma popoldne ob treh. Otroci se pridno pripravljajo, celo na pašo hodijo s katekizmom pod pazduho. Gospod škof jih bo gotovo vesel.
Štandrež
Prihodnjo nedeljo dne 28. sept. bo v naši cerkvi delitev zakramenta svete birme. G. nadškof pride ob 10. uri, nakar bo sv. maša in po njej sv. birma.
V šoli se je začelo vpisovanje otrok. Nadejamo se, da bodo starši napravili svojo dolžnost in bodo otroke vpisali v slovensko šolo in v slovenski vrtec.
Praznik grozdja v Gorici
Izredno lepo vreme je privabilo v nedeljo mnogo meščanov in tudi okoličanov na goriški Korzo in predvsem popoldne v ljudski vrt, kjer so bile okrog ribnika postavljene okusne stojnice in sicer iz kmetije dr. Casolo iz Fogliana, SATCA iz Angoris, in Pausi iz Ločnika. V teh stojnicah so bili razstavljeni najlepši sadni pridelki, v prvi vrsti grozdje. Zjutraj ob 11 uri je bila ob navzočnosti vseh goriških predstavnikov slovesna otvoritev, pri kateri je prefekt podelil dve nagradi, ki sta bili določeni za prodajalce sadja. Nagradi sta dobili trgovina Carmela Firincellija na Korzu in trgovina Antona Vidiča iz ulice IX. Agosto. Tudi druge goriške trgovine, ki so zelo okusno pripravile svoja izložbena okna, so bile deležne pohvale. Ker se komisija v nedeljo ni mogla zediniti, kateri trgovini naj bi prisodila prvo nagrado, so to določitev odnesli na prihodnji dan. Popoldne so precej poživile praznik grozdja narodne noše iz Furlanije in tudi od Sv. Roka, ki so uprizorile tudi nekaj plesov. Tudi za muziko je bilo preskrbljeno, tako da so Goričani in predvsem trgovci za hip pozabili na vsakdanje skrbi.
Cirkus „Apollo“ je prispel v Gorico
Na Rojcah se je že ustanovil veliki cirkus »Apollo«. V torek je imel svojo prvo predstavo.
Ta največji evropski cirkus potrebuje za prevoz osebja, potrebnega materiala in zveri kar štiri posebne vlake s skupno 180 vozovi. Da lahko postavijo »na noge« to veliko potujoče mesto, potrebujejo 18.000 k v. metrov zemljišča. Pod šotorom za predstave dobi lahko prostora 4000 ljudi. Cirkus, ki je last nemškega komendatorja Emila Wakerja, ima tudi lastne delavnice, lastne električne in telefonske centrale, tako da cirkus sam lahko postavijo na noge v 8 urah.
Državni natečaji
Prefektura sporoča, da je razpisan natečaj za 80 mest podporočnika pri policiji za javno varnost.
Prav tako je razpisan drug natečaj za 40 mest poročnika pri isti policiji.
Kdor se zanima, dobi potrebna pojasnila na prefekturi.
Premakljiva lestvica za kmetijske delavce
Po dolgotrajnih pogajanjih so dokončno podpisali sporazum med delavskimi sindikalnimi zastopniki in pa zastopniki gospodarstev s katerim se uvaja premakljiva lestvica tudi za kmetske delavce. Premak-
Vse to bi bilo razmeroma brez pomena, kajti kdor vedno kritizira, začne presedati. Toda oblastna, nasilna, prepirljiva Leona širi okoli sebe pravi teror.
Kadar pride navzkriž s katero svojih kolegic... ali s kakim uradnikom ali slugom, se nihče v pisarni ne upa vpričo nje govoriti z njim, obsojencem, v strahu, da bo tudi njega vzela na piko.
Če ima človek družino in zaradi tega mora služiti kruh, potem je razumljiv molk, ki ga šibkim zaukazuje strah, da ne izgubijo službe, oziroma da ne najdejo druge.
Leona misli, da ima prijatelje; ima pa le sužnje.
Tragično pri tej reči je to, da je ne morem odpustiti, ne da bi povzročil žaloigro v tvornici. Varuje jo namreč zelo vpliven politik, s katerimi je treba računati. V zakulisni politiki pač ni nič preprostega.
Sam glavni ravnatelj mi je priznal, da so razmere obupne, da zaradi njih sam trpi, a da mora molčati.
Včasih mi očitajo da sem šibak, da mi manjka trdnost nastopa.
Mislim, da to ni res, ne da bi se hotel hvaliti. Primerjam le prednosti in nevarnosti, ki bi se pokazale, če bi bila Leona odpuščena.
Ijiva lestvica pomeni, da se plače vedno avtomatično prilagojujejo vsakokratnim spremembam cen življenjskih potrebščin. Če se cene višajo, se plače avtomatično višajo; če cene padajo, tudi plače sorazmerno padajo. S tem je dosežen velik napredek pri socialni pravičnosti, ker res ni bilo prav, da so vsi ostali delavci uživali prednosti premakljive lestvice, samo kmetski delavci ne. Istočasno so z zakonom o premakljivi lestvici zagotovili tudi najnižjo dnevno plačo kmetskega delavca. Novi zakon stopi v veljavo s 1. oktobrom.
Trgovina z Jugoslavijo
Trgovinske zbornice so v mesecu avgustu izdale 20 uvoznih in 27 izvoznih dovoljenj v okviru Videmskega sporazuma za obmejne blagovne izmenjave. Uvozili so za
44.565.000	lir blaga, v veliki večini gradbenega lesa, premog, klavno živino in zdravilne rastline. Izvoženega je bilo za 38.073.856 lir blaga in sicer avtomobilski nadomestni deli, električni in hidravlični material, šivalni stroji, pisalni in računalni stroji, nadomestni deli za kolesa in motorna kolesa.
Zrelostni izpiti in vpisovanje na slovenskih srednjih šolah
V jesenskem roku se začnejo zrelostni izpiti na višjih srednjih šolah v torek 30. septembra ob 8. 30 s pismeno nalogo iz slovenščine.
Opozarjamo, da se zaključi vpisovanje učencev, ki so izdelali v poletnem roku 25. t. m., učencev pa, ki so izdelali v jesenskem roku, 30. t. m.
Rupa
V soboto 13. t. m. smo spremljali k zadnjemu počitku 78. letno vdovo Marijo Povodnik. Globoka žalost, ki jo je občutila zaradi izgube svojih treh sinov, je grenila zadnja leta njenega življenja. Bila je verna in krščanska žena, od vseh spoštovana, o čemer je pričala velika udeležba pri njenem pogrebu. Domači pevci so ji zapeli tri žalostinke. Ljubi Bog naj podeli večni mir njeni blagi duši! Preostalim naše iskreno sožalje.
V četrtek 18. t. m. pa smo imeli lep in vesel dan. Poročila se je namreč naša priljubljena gospodična Anica Preti, nečakinja tukajšnjega g. župnika Karola Reja, z g. Romanom Vuga.
Lepa in mirna se je prikazala nevesta Anica iz župnišča, kakor bi bila vsa oblita od belega čara. K poročnemu oltarju sta jo spremljala preč. g. župnik, njen stric, ter njena teta, g.čna Olga Reja. Pred cerkvijo jo je pozdravila belooblečena deklica s primerno deklamacijo ter ji voščila vso srečo v Bogu.
Po poročnem obredu in sveti maši, kateri smo prisostvovali skoraj vsi Rupenci je bilo posebno zanimivo in genljivo to, da se je duhovnik približal nevesti, ji prerezal modri trak z Marijino svetinjo, ki ga je kot članica Dekliške Marijine družbe zadnjikrat nosila krog vratu, ter ji spregovoril te besede: Doslej si bila Marijina kot dekle, odslej pa boš Njena kot žena. Lahko si vesela, ker Marijini otroci imajo pravico do veselja. - Ko sta se novoporočenca vračala iz cerkve, so njuni spremljevalci, - prijatelji, znanci in sorodniki, - metali »konfete« na desno in levo, otroci pa seveda na juriš nanje! To ti je bilo veselje! — Pred župniščem smo ex-gospodično Anico in njenega Romija kar obkolili ter jima podali roke s prisrčnimi voščili. Pred slavolokom, — na katerem se je blestel napis: Bog daj srečo! — pa so nekatere deklice v belih oblačilih, pod vodstvom g.čne
Ker so nevarnosti večje, prenašam gospodično in jo bom prenašal do trenutka, ko bo mera polna; tedaj bom igral vse za vse.
Ona ali jaz!
Pa nisem prav nič trdno prepričan, da bodo dali prednost meni.
Množica nič ne sluti o tej drugi strani kulis; zato sodi kot vrana, ki klati orehe.
Leona posluša tiste, ki govorijo.
V njeno korist pa bi bilo, če bi razumela tiste, ki molčijo.
Kolikokrat si mislim sam pri sebi kadar srečam to parfumirano baburo, ki peketa s petami po hodnikih: »Če bi vedela, s kakšnim veseljem bi te poslal na ono stran zidu!«
Sicer se pa zdi, da to sluti.
Zato se maščuje nad Chantalovo.
Če se ženska maščuje nad žensko, je nekaj strahotnega.
Uboga Chantalova!
LIH.
Ko sem danes zjutraj odprl okno, je bila pokrajina tiha in bela.
Snežilo je vso noč.
Strehe hiš, veje dreves, kupi sena v ravnini, ki dvigajo svoje debele trebuhe vzdolž poljskih poti... vse je bilo pokrito z
učiteljice Dore Maraž, zarajale ter z ljubkimi kretnjami zapele novoporočeneema v čast: ... Bog je ljubezen, — ljubezen je vse! Zvečer so se oglasili pa naši pevci. Tako se je zaključil ta lepi in veseli dan, — »kot se šika«, — s pesmijo.
Gospa Anica! V zlatem okviru ljubezni
S
Shod katoliških organizacij
Na misijonsko nedeljo 19. oktobra priredi Duhovska zveza v Trstu skupni shod vseh katoliških organizacij. Cerkveni del shoda se bo vršil v kapucinski cerkvi na Montuzzi, izven cerkveni del pa v dvorani Ljudskega doma v avditoriju. To je že peti vsakoletni shod, ki bo letos zajel vse naše cerkvene organizacije. Podrobnosti sledijo v drugem tednu.
Most čez Glinščico
Prejšnji ponedeljek je bil javnosti izročen novi most čez Glinščicno, ki teče med Boljuncem in Dolino. Most je zelo velik, saj so ga delali kar dobro leto. Od mosta so razpeljane po modernem načinu kar štiri lepe ceste. Vsa dela so stala 22 milijonov lir. Vse to je hvalevredno in zelo dobro. Ni pa prav, kar se je ob slovesnosti noveea mostu zgodilo, ozirama kar se ni zgodilo. Kot katoličani in kot Slovenci izjavljamo, da smo bili od italijanskih oblasti na prvi dan novega mostu zelo razžaljeni.
Kaj obsojamo kot katoličani? Novi most čez Glinščico ni bil blagoslovljen. Opustitev uradnega blagoslova je žalitev vsega prebivalstva, ki mu je most namenjen. To prebivalstvo je katoliško in vsi tujci, ki pridejo v naše vasi, naj to vedo in naj se po tem ravnajo! Med ljudstvom je bilo oni ponedeljek 15. sept. veliko povpraševanja, kako bo izvršen blagoslov, ki je bil doslej pri novih mostovih vedno v navadi. Te velike pomanjkljivosti ni zagrešila komunistična dolinska občina, ampak tržaška gospoda, ki se v naših katoliških in slovenskih vaseh žaljivo obnaša proti prebivalstvu.
Kaj obsojamo kot Slovenci? Čez most so si drznili italijanski gospodje v popolnoma slovenski občini raztegniti italjanski tro-barvni trak, ki naj bi ga neki predstavnik oblasti prerezal in tako most moderno »blagoslovil«. Trobarvni italijanski trak je sicer oni gospod res prerezal, a še prej je moral delavec pobrati zmečkani trak pod mostom, kamor ga je v sveti jezi pognal dolinski župan. Ko je namreč dolinski župan prišel k slovesnosti na novi most in videl pripravljeno italijansko zastavo, je storil samo svojo dolžnost in jo sam lastnoročno odstranil, ker v dolinsko slovensko občino italijanska zastava ne spada! Župan je pozneje v javnem govoru izrazil zavezniškim oblastem hvaležnost prebivalstva za novi most in istočasno dal italijanskim samozvanim gospodarjem, ki se bahajo z dolarskim tujim perjem, tako lekcijo, da si jo bodo kar dolgo zapomnili. Po končanem fašizmu še niso slišali v tako slovesni in resni obliki, da živimo v dolinski občini Slovenci, vsi drugi prišleci pa naj se obnašajo kakor gostje! Radi tega županovega dejanja je bilo veliko jeze v italijanskih listih po celem polotoku vse do Kalabrije. Kaj pravijo na vse to gg. zavezniki ? Dobro vemo, nič ne pravijo, samo čakajo, kdaj bo
iskrečim se bisernim snegom.
Mraz je suh, veter zelo oster.
Zato se nisem mogel upreti skušnjavi, napraviti po poljih priljubljeni sprehod, ki me opaja z radostjo, ker pri tem pozabim na vse.
Veden boj!... Večno razpravljanje. Nikdar ne biti samostojen! Nikdar nič napraviti iz lastne volje! Razum neprenehoma nadzoruje srca... Srce pa se razumu upira... Kako sem utrujen ob koncu marsikaterega dne!
V takih trenutkih se mi zdi, da sem. če se poglobim v naravo, v varnem zavetju pomirjive preprostosti Boga, ki je naravo ustvaril s tako ljubeznijo.
Požvižgal sem torej prijatelju psu... Vzel sem palico in se napotil preko polj.
Popolna puščava... nekakšna Finska; bilo je samo 10" pod ničlo; toda mraz je bil občuten, kajti snežni sunki severnega vetra so mi neprestano bičali obraz.
Bil sem toplo oblečen in imel sem trdne gamaše. Korakal sem miljo daleč po polju. Zmotil sem samo raj krokarjev, ki so kljuvali v kope sena in ruvali mlado žito, da bi si napravili zalogo živeža na kmetove stroške.
Kako prekanjeni in nezaupni ptiči so
vaše naj Vam blesti tega dneva spomin lep in sladak vse do konca vašega življenja, ki naj bo dolgo in srečno, če le mogoče, med nami preživeto, da boste s svojimi zakladi duha in srca ter s svojim lepim in prijaznim nasmehom še dalje in dalje ljubili naše otroke, — oni pa Vas.
DRAMSKI KROŽEK IZ ROJANA ponovi
v nedeljo 28. septembra v BAZOVICI igro v 4. dejanjih:
VRNITEV
Začetek ob 5h popoldne Vabljeni!
laski petelin zadavil slovenskega.
Pa ga ne bo ! Majhen petelin je trdoživ in na svojem dvorišču- svoj gospod!
Šolska obvestila
Višja šolska uprava sporoča, da so objavljene prednostne lestvice diplomiranih prosilcev za poverjena in nadomestna mesta na slovenskih srednjih šolah za šolsko leto
1932 53.
Te prednostne lestvice, ki so na vpogled od 18. do 27. septembra 1952 na Slovenski nižji srednji šoli v Trstu, ulica Scuola nuova št. 14/11, med 10. in 12. uro. vsebujejo povišanje točk v smislu Odredbe Prosvetnega urada Z.V.U. z dne 7. avgusta 1952.
Prosilci lahko predložijo prizive, omejene samo na novo označene povišane točke, dočim so vse druge postavke končno-veljaviie.
Lep uspeh
so imele duhovne vaje za tržaška dekleta. Prvi tečaj je bil namenjen dijakinjam, ki jih je prišlo 23. Zelo navdušeno so se pohvalile nad lepoto duh. vaj, ki jih je vodil g. Janežič. Ob slovesu so mnoge takole govorile: 2 dni duh. vaj je premalo, prihodnje leto hočemo tudi mi imeti 3 polne dneve!
Isti večer, ko so dijakinje zaključile delo za svojo duhovno prenovitev, so se prav tako pri čč. sestrah v ul. Ginnaslica zbrala kmečko-delavska dekleta. Teh je bilo 37, po večini v starosti okrog 20 let in še mlajša. Prišle so iz mesta in okolice. To ti je bilo petja in še kako ubrano so pele dvo in troglasno! P. Alfonz iz Honluee se je zelo potrudil in žel tudi lep uspeh s svojimi govori. Ob zaključku so se tudi fotografirale.
Z zadovoljstvom moremo ugotoviti, da je bilo na letošnjih duh. vajah v Trstu udeleženih 60 deklet. Skoda, da se niso v vseh župnijah odzvali povabilu! - Najbrže bo v novembru tudi pri čč. sestrah v ul. Besenghi en tečaj duh. vaj za slovenska dekleta. Kaj več o tem bomo še sporočili.
Darovi za sfclad L. Kemperla
250 L daruje neimenovana iz Doline.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
pač pa krokarji in kako dobro poznajo člo-veka! Na razdaljo dve sto metrov je star krokar dal znak in vsa jata je z jeznim krakanjem odletela, da bi se za mano zopet spustila na zemljo.
Ko sem se vrnil, ves omamljen od mraza in beline, so se mi zidovi gradu in hiš, tudi novih hiš zdeli sivi in umazani.
Prišlo mi je na misel, da delajo takšen vtis tudi najčistejše človeške duše, ko pridejo pred neskončno čistega Boga.
Ob pol devetih sem prišel domov. Srečal sem gospodično Chantalovo; tudi ona je bila lepa v svoji otožni lepoti.
Pod plavimi lasmi so bila njena od mraza zardela lica kot rožnati lističi. Imela je jopico iz črnega astrahana. Na snegu jo korakala lahno kot vitka mlada boginja. Ustavila se je pred Esmeraldo, ki se je ljubko postavila pred njo na zadnje noge, da bi dobila svojo ploščico čokolade.
Ko sem potoval po Grčiji, sem občudoval nek Dianin kip iz belega marmora. Chantalova ji je bila danes zelo podobna. Manjkal ji je samo lok in tul.
Na srečo ni Leona zvedela za mojo misel, kajti sicer bi mlado dekle drago plačalo minuto lepote, katero mi je podarilo, ne da bi kaj slutilo.	(Nadaljevanje)
TRŽAŠKEGA