Štev. 12. V Trstu, 23. marca 1895. Letnik YIII. Vlada in viša hierarhija. Praški nadškof kardinal Schonborn, brat sedanjega pravosodnega ministra grofa Schonborna, mudi se uže več tednov v Rimu. Ves tav čas je židovsko novinstvo, sosebno pa glavno glasilo Židovske zveze, polnilo predale o potovanju velikega cerkvenega dostojanstvenika. Hotelo je vedeti, da kardinal Schonborn je šel v sporazumljenju z našo notranjo vlado posredovat, da bi papež zavrnil razposajene t. z. krščanske socijaliste, katere v to stranski polovini vodijo sedaj princ Liechtenstein, dr. Lueger, svečenik in urednik Scheicher in drugi. Znano je, da uže dolgo časa traja nekako navskrižje med krščanskimi konservativci in krščanskimi sooijalisti. Prvim je ostalo staro glasilo „Vaterland", drugi pa so si posebe vstvarili „Reichspost". V kolu prvih so konservativni pristaši koalicije, v krogu drugih pa so različno barvani krščanski antisemiti nemške narodnosti, s katerimi v gospodarstvenih in socijalnih vprašanjih soglašajo tudi mnogi Slovani. Krščanski socijalisti ali nasprotniki velikega, v židovskem duhu gospodujočega kapitala so prišli vsled zagovarjanja svojih načel v nasprotje tudi s fevdalskim kapitalom, in ker je fevdalno veleposestvo v tesnih zvezah z višo hierarhijo, je jasno, da so ti krščanski antisemiti prišli polagoma v nemilost tudi pri velikih in najviših cerkvenih dostojanstvenikih. Zvito židovsko novinstvo je izrabilo to položenje na svojo korist. Začelo je hujskati škofe proti stranki Liechtensteinovi ter povdarjati, kakor da bi ta izpodkopovala avtoriteto škofov in v obče kat. cerkve. Viši hierarhi, katerim ni ugajalo nekako samostalno postopanje krščanskih socijalistov, so začeli sami bližati se temu, kar je nalašč in dosledno vsak dan dokazovalo židovsko novinstvo. Potem je prišlo še to. V koaliciji je sedaj po številu in umetnem vplivu največa, nemška liberalna, prek in prek požidjena kapitalistiška stranka. V koalicijski vladi sta sosebno dva ministra, prišedša iz te stranke, njena dejanska zaščitnika. Nič ni umevnišega nego to, da je tudi vlada priskočila domišljeno razžaljeni avtoriteti škofov na pomoč, ali, pravilniše povedano, vlada sama je iskala pomoči pri škofih, da bi z njih posredovanjem ukrotila požidjeni nemški liberalni stranki toliko neprijetne in protivne krščanske socijaliste. Dejanski je sedaj dokazano, da kardinal Schonborn je šel s posebno spomenico v Rim, katero naj bi uvaževal Leon XIII. ter dal na njo odgovor, s katerim bi se zmanjšal sedanji vpliv krščanskih socijalistov. Spomenico pa je podpisalo le 5 škofov, med drugimi so se nekateri branili podpisati jo. Židovstvu je do tega, da bi se uničil antisemitizem sosebno na Dunaju in na Nižeavstrijskem; Dunajski nadškof je spomenico v resnici tudi podpisal. Podpise še drugih škofov bi pa bili radi imeli, da bi toliko laže dokazali v Vatikanu, kakor da bi krščanski antisemiti dejanski slabili avtoriteto škofovsko. V Vatikanu, kjer se bavi sosebno papež Leon XIII. tudi s socijalnim vprašanjem, ne morejo biti neznane socijali-stiške stranke, naj imajo uže katerikoli pridevek. Vsled tega znanja tudi ni šlo posredovanje kardinala Schonborna gladko od rok, in oficijozen list koalicijske, zajedno zunanje naše vlade, je izjavil, da nekaj se sicer ukrene v Vatikanu v zaščito škofovske avtoritete, ne pa toliko, kakor so želeli v tem in onem taboru. Ta oficijozna izjava je tudi prvi glas, ki svedoči, da vlada in škofje so v tem posebnem slučaju postopali v sporazumljenju, da so viši hierarhi potrebovali vlado v svojem dejanskem ali le domišljenem interesu, in da je koalicijska vlada iz kakoršnih si bodi svojih interesov potrebovala škofe v podporo pri teh interesih. Ravno to medsebojno podpiranje vlade in više hierarhije je tu značilno in z našega stališča tudi vredno, da se zabeleži posebe. Vlada, kolikor podpira v tem slučaju škofe proti krščanskim socijalistom, ima izvestno svoje posebne posvetne in politiške interese pred očmi, in ti interesi, kakor smo označili, se dostajejo posebno velike koalicijske stranke. Le radi tega se je vnel ves novinski Izrael za škofe, katere drugače izpodkopuje do dejanskega vničevanja. Škofje sami pa, tudi ko bi zaščiščali zgolj verske in cerkvene interese, ne morejo trditi, da ti dejanski ali dozdevni interesi niso združeni s posvetnimi interesi, vprašanje pa ostaje še vedno, ali je bil tu posvetni ali hierarški interes veči. To, da potrebujejo hierarhi posvetne pomoči v za-ščiščevanje verskih in cerkvenih interesov, ne kaže na normalne razmere. Ako je konstatovano, da škofje v posebnih slučajih pomagajo vladi, more se dogoditi, da pridejo pozneje v nasprotje pri jedilih in istih vprašanjih. Vlade se menjajo, in s tem se menjajo tudi nazori o državnih potrebah in interesih. Jedna vlada more potrebovati škofe proti kaki določeni stranki, druga vlada pa utegne iskati pomoči pri istih škofih za isto stranko, proti kateri se je obračala poprejšnja vlada. Ako se pokaže, da škofje podpirajo vsako vlado, potem izpodkopujejo sami svojo avtoriteto, in te jim ne morejo dovolj braniti niti njih dosledni in stalni zagovorniki. Naj veča napaka in največe zlo pri takem položenju pa je v tem, da imajo škofje svoja glasila, katera zagovarjajo njih postopanja jednako in z jednega in istega stališča, kakor da bi ne bilo treba razločevati posvetnih od verskih in cerkvenih stvarij. Tu pa zopet zakrivijo največ viši hierarhi sami, ker mislijo, da morejo z isto avtoriteto zagovarjati posvetne in politiške stvari, kakor branijo verske in cerkvene interese. S takim združevanjem popolnoma in dejanski različnih interesov pod zaščito jedne in iste avtoritete vstvarjajo se navskrižja v narodih, strankah in množicah, in to tem bolj, kolikor bolj se jim razvija razum za strogo razdeljevanje dolžnostij in potreb, katere imajo v cerkvi, z druge strani pa v javnem, posvetnem in politiškem življenju. V interesu hierarške avtoritete bi pač bilo, da bi škofje povdarjali sami, kedaj govore kot škofje in kedaj kot navadni, dasi izobraženi, morda tudi skušeni politiki. Le v prvem slučaju morejo obdolževati stranke in množice, kolikor se ne pokore njih avtoriteti, v drugem slučaju pa so podvrženi obči posvetni kritiki, naj si prihaja od krščanskih socijalistov ali pa še neprijetnejših strank. Dokler je bilo politiško življenje nerazvito, in dokler so bile množice v obče nevedne, mogla je jedna in ista avtoriteta, naj si je bila duhovenska ali posvetna, veljati in vzdržati se nasproti naseljenju v skupnosti, dandanes pa se kljubu zaprekam razmere boljšajo, in za posvetne potrebe in interese ne bodo mogli dolgo več mešati tega, kar je disparatno ali do cela različno in drugo drugemu nasprotno. Množice uže razločujejo stanovske interese in bodo tudi v drugih vprašanjih ločile verske od posvetnih stvarij in skrbij. Potem pa napoči doba, ko bodo prisiljeni škofje in vlade, stvari imenovati pri pravem imenu, in če bodo škofje pomagali vladam, ali vlade škofom, bodo množice vedele, za kaj gre, in take razmere bodo "vsekakor ugodniše tudi za avtoriteto škofov in vlad. Sedaj se ve da trpe pa še vedno stranke, stanovi in množice radi politike, ki združuje pod jedno in isto firmo različne in nasprotne interese. To dokazuje poseben slučaj, ki se je dogodil na Slovenskem 1. 1887. Bismarck je bil tedaj zapazil, da nekateri avstrijski Slovani se hočejo kulturno utrjevati v nasprotju z dosedanjo latinsko-germansko kulturo. Takoj je posegnil vmes pri veliko-nemškem poslaniku na Dunaju, in ta je vedel zasukati stvari takö, da je kar nepričakovano kakor strela izpod neba Dunajski „Vaterland" priobčil skupni pastirski list, podpisan od škofov ilirske metropolije. V tem listu so viši hierarhi kazali na opasnost, ki neki grozi katoliški veri in državnim interesom od domišljenega stremljenja k panslavizmu in ortodoksizmu. Celo niže svečeništvo se je obdolževalo takega stremljenja, in to vse na podstavi domačega latinizatorskega in potem židovskega, perfidno izrabljenega ovaduštva in laganja. Ko je izšla nato v zaščito nižega svečeništva posebna, na nemškem jeziku tiskana brošura („Zur Steuer der Wahrheit"), in ko se je poprijel v istem duhu iste zaščite tudi „SI. Svet", začel je na Slovenskem prvi pri-vilegovani rimski katolik v svojem, z istim naslovom krščenem glasilu udrihati po nas in zagovarjati škofe tako, kakor da bi bili nezmotljivi ali avtoritativni tudi v posvetnih in v politiških stvareh. Tako zagovarjanje hierarške avtoritete v politiških vprašanjih je trajalo in traja na Slovenskem še do današnjega dne. Goriški metropolit je menda sam priznal, da bi ne bil podpisal nikdar takega dokumenta, ki je dal povod protislovanskemu novinstvu, da so se škofje hvalili, Jugoslovani, sosebno pa Slovenci in njih niži svečeniki pa blatili in črnili, ravno tako, kakor hvalijo židovski in oficijozni listi sedaj kardinala Schonborna, in kakor črnijo in ovajajo isti listi sedanje nemške krščanske socijaliste. Ta dva slučaja o boju proti krščanskim socijalistom in Jugoslovanom, zlasti Slovencem, sta popolnoma analogna, le da proti Slovencem se je bilo postavilo prusofilsko in židovsko novinstvo v interesu velikonemške Bismarckove politike, v tem ko se bije sedaj boj v interesu Dunajskega in avstrijskega Židovstva. Če tega nočejo pripoznati nekateri škofje, odprejo se jim oči pozneje, kakor so se bile kmalu odprle ilirskemu metropolitu v gornjem slučaju. Slovencem in Slovanom avstro-ogerskim pa je dober pomoček za spoznavanje stvarij tudi sedanji boj proti krščanskim socijalistom. Gledč na skupni pastirski list, razglašeni 1. 1887. proti Slovencem in njih nižim dušnim pastirjem, je mogel organ, ki ga piše v istem duhu še sedaj dr. Mahnič, in je mogel latinizatorski, na Slovenskem izdavani dnevnik, še tajiti skupno postopanje škofov z vlado ali vladnim vplivom; nasproti krščanskim socijalistom so pa tako zvezo razkrili židovski in oficijozni organi. Slovenski, češki in drugi latinizatorji so zagovarjali doslej hierarško avtoriteto tudi v posvetnih stvareh; v na-skrižju s krščanskimi socijalisti je polit, stran sedaj razodeta in umevna tudi širšim množicam. To je velik napredek v spoznanju, ki dojde dobro tudi tistim slovanskim mi-sliteljem in dejateljem, kateri se z velikimi težavami bore za tiste slovanske tradicije, katere bi mogle oživiti med zapadnimi Slovani staro moč slovanske kulture, s tem pa te Slovane utrditi v zaščiščanju svoje narodnosti in svojega jezika proti zapadni kulturi. Branitelji slovanske kulture morejo kazati na boj proti krščanskim socijalistom, kot na politiški boj, kot na boj, ki se ne vrši v verskem in cerkvenem interesu, ampak v zaščito kapita-listiške stranke, prve in najmočnejše zaščitnice vsega avstrijskega židovstva. V ta boj poseza tudi koalicijska vlada in potrebuje zato pomoči više hierarhije. Taka je bila tudi leta 1887., in škofje so nastopili tedaj in nastopajo sedaj kot politiki ; kot taki pa imajo le toliko veljave ali avtoritete, kakor drugi posvetni ljudje in politiki. Zaradi tega bode za avtoriteto škofov kot cerkveno avtoriteto toliko bolje, kolikor manj bodo nastopali kot politiki, in kolikor bolj se bodo postavljali kot zaščitniki verskih interesov. Zato pa imajo prav tudi tisti, ki priporočajo škofom, naj rajši obračajo glavno skrb za svobodo cerkve, in ta svoboda se razteza tudi na svobodo pri imenovanju viših hierarhov. Naj dosezajo tisto svobodo, ki je bila pri izbiranju viših hierarhov v prvih krščanskih dobah, in sicer v smislu apostolskih sporočil. Potem bode bolje za cerkev in avtoriteto škofov, ker odpadejo tista navskrižja in nasprotja, ki nastajajo med višimi pastirji in verniki zaradi avtoritativnega postopanja prvih tudi v politiki. Dajte Bogu, kar je Božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Ločite svojo cerkveno avtoriteto od avtoritete, ki jo morete imeti kot politiki. Avtoriteta škofov v politiki se kvalitativno ne razločuje od politiškega razuma preprostih državljanov. --^^-** Zemljedelna kriza v Rusiji. Le misli so naše, ne pa tudi njih smeri . . . Shakespeare. V zadnjih „Drobtinicah" smo govorili o teh križih in težavah, katere trpi v danih časih rusko zemljedelje. Navedli smo nekoliko prav naglednih primerov o tem, da ruski zemljedelec pri vsem svojem izobilju žita trpi pomanjkanje i stisko na levo i pravo, ker ne more spečati svojega pridelka po ceni, katera bi mu povrnila vsaj trud i stroške, kakoršnih potrebuje obdelovanje polj. Pa na-gledni primeri vzbujajo pogostoma nedoverje. Ljudje ne-lahkoverni pravijo, da posamni primeri malo ali pa čisto nič ne značijo. Jaz bi se ve da prvi prav rad podpisal tak pesimizem, ko bi on bil obosnovan na dejstvih neopro-vrgljivih; takih dejstev pa ni, žalibože — da jih ni! Pač pa imamo dejstva drugega roda, katera nekako govore za to, da je naše zemljedelje doseglo takih predelov svojega razvitja, kateri mu kar bezobzirno narekajo usodo-polno: „stoj, ali nazaj!" Ta dejstva izražajo se najodločneje t rladinih naredbah, katere imajo izključni namen, pomagati gorju, splošnemu gorju. Pri ministerstvu zemljedelja otrorili so „ceatcico x033HCTBeHHHH coB^Tt", koji sestaja iz raznih vladinih činov i iz prvovrstnih zemljedelcev vse ruske zemlje. Celo poljsko zemljedelje ima t tem sovetu svojega predstavi-telja. Pri vas bi tak sovet okrstili imenom bolj glasnim, narekli bi ga more biti „zemljedelnim parlamentom" ali pa še kako drugače; pri nas se za glasnimi nazvanji ne gonijo, pač pa se trudijo, da bi «iio AtoTt, kakor se pravi po-naški, i navedeni zemljedelni sovet uže skoro cel mesec zaseda i pretehtava sredstva, katera gredo od srca ruske zemlje. Sklepov je bilo uže na cele desetine, pa vseh teh sklepov j e smisel le j eden : Da bi dokazali ruskemu selskemu ljudu, ruskemu velikemu posestvu resno vladino skrb o razvoju i napredku zemljedelne kulture kot glavne podstave bogatstva i sile matuške Rusije. Mi ne menimo, da bi skoro uresničili se vsi sklepi zemlje-delnega soveta, mi celo menimo, da jih mnogo propade na vselej, ne po svoji negodnosti, a po nedostatku sredstev, kakoršnih zahteva izvršenje podobnih velikih naredeb; če pa vsaj desetorica iz besede postane meso, tudi tedaj bo storjeno veliko delo, katero ojači klavrni duh ruskih zemljedelcev-truženikov, o kojih jedino skrbi vlada; kajti lenivci i požeruhi so se sami davno obrekli na gibelj, njim razun robote ni pomoči, a robota je bezvzvratno kanila v dolgo večnost... Drugo, še bolj važno, nego zemljedelni sovet pri ministerstvu zemljedelja, pa je nedavna izjava naše vlade' da začne takoj pokupovati zrno neposredno od kmetov i velikih posestnikov v svoja hranilišča, iz kojih bo hranila najprej svoje vojske, a kar ga ostane od vojsk, ga bo prodajala tudi v zasebno imovino, seveda po ceni, koja ji dobička pač ne da nobenega, pokrivala pa jej bo le njene vlastne stroške. Ta vladina trgovina z zrnom vršila se bo po njenih pomočnikih, med kojimi menda zemstva ne bodo poslednja. Kolikor jaz umem to stvar, bo ta vladina naredba imela velikanske posledice za vse naše državno življenje, da ne govorimo takoj o zemljedelju i njegovih predstaviteljih, naj bi kakorkoli davili i dušili ubogega zemljedelca oni lopovi, kojim po ruski pravijo x.Ttöime TproBuu (trgovci z žitom); ne zadavijo, ne zaduše ga več tako lehko, kakor se je to godilo doslej, posebno pa v novejše čase, odkar se je skrčil izvoz ruskega žita za mejo, ali je vsaj postal bez dobička. Vladen ščit je za tak narod, kakoršen je narod ruski, mogočen ščit, nujna opora, neizbežna ohrana. Za ta ščit se skrije pri sedanjih okolščinah tudi mnogo-kateri iz ruskega zemljedelnega bojarstva, katero je v bolj povoljnih časih glasno grlanilo proti vsemu, kar je kazalo vladino opeko (skrb). Kako je pač istina ruska pogovorka : He njuofi rt, ko-jio,ne3i>, iipnroBaThca boahuh HaiuiTtca. . Da i leto 1891. se pri vladini žitni trgovini ne povrne, kajti njena hranilišča bodo istinite žitnice, ne pa taki „aauacHue isara-3IIHH", kakošne so se pokazali zemski žitni skladi omenjenega leta, v kojih je bilo žita manj, nego pa pajčevine i mišjakov. Nemčija je takoj ocenila, kakor gre, to našo novinko na poprišču zemljedelnem ter kliče svojemu vladarju mnogoznačiteljno : „Ex Oriente lux" . . . Božidar Ivorcov. Na stolu boce »e rumene, Ko stidne diere mlade, A do njih eno cviet mladosti, Domovine nam nade . . . I tresnu čaše, stol se stresa, I ko da tresnu grom, Dvoranom burno uzklik ori: Da živi mili dom ! Utiša sve ... tek jednom bratu Glé, nadimlju se grudi I začne: „Bračo, sudrugovi Mi hrvatski smo ljudi, Za doj (Našim mhdim Mi sinci jedne majke drage, Hrvati mi smo svi . . . Da živi mili dom hrvatski, A dolje s dušmani! A ovu času za slobodu, Nek zna se posvuda, Da Hrvat za nju samo živi I da je ljubit zna . . .* I tresnu čaše, stol se stresa, Da dršče soba sva, Dvorana grmi od poklika: Da živi Hrvatska • . . rodoljubom). I zdravice se redom ore Za domovine spas . . . Al sve se manje družbe mlade I rjedje čuje glas . . . Gle ranjenika! Več i pod stol Odsmicaše se padom, A usne šapču ko iza sna: Dk, za dom ... za dom . . . Za čas bi tiho tek pod stolom Još ču se jecaj koj, A zidi ko da tajno šapču: „Vesel se dome moj! Oj sretna budi, domovino, Ta sinci su ti to, Sto za te idu u boj s čašom I padaju pod sto--— 0 pijte samo, ludi sinci, Dok ima svietom vina, 1 u boj s čašom. pa če sretna, A, sretna biti domovina . . ." Slobodi čete još napijat, Dušmanu spremat grob, I za dom čete pod stol padat — A narod bit če rob! . . . Kaln ich i. Zabavna knjižnica „Matice Hrvatske". Podgorka. Slika iz hrvatskoga Primorja, napisao Vj. Novak. Sv. CLXII—XIV. Ciena 75 nvč. Zagreb. — Med nadarjenimi in plodovitimi hrvat. pisatelji zavzemlje odlično mesto Vj. Novak; snov svojim povestim jemlje redno iz žitka hrvat. Primorcev, krševitih Istranov ali Dal-matincev ob kraljevskem Jadranskem morju. Tudi „Podgorka" — Luca Tokičeva — je primorsko dekle. Sedeča v čolnu trebila je nekega dne ribe; kar se odveže čoln od kola in zanese jo daleč od brega; vesla pa so obležala na obali. V tej sili*) in grozi prihiti jej na pomoč carinski stražar: Mile Samardžija, sin kočarja iz Krasna blizu Velebita. — Želja po izobrazbi, ugledu in moči je gnala Mileja iz očinske hiše v svet na veliko žalost zapuščenega starca očeta. „Tvoja pamet mogla bi te uČiniti velikim gospodinom; al na tom putu s mesti ce te ženska glava!" Tako mu je kot dečku prorokovala ciganka, in prerokovanje se mu izpolni; strastno se zaljubi v jedro, še nedolžno Luco, — kmalu pa i ona vanj, dasi je njen pošteni, odkritosrčni ded velik nasprotnik — „bričem", financarjem. Tem namreč vlada prepoveduje, da bi se ženili, predno nimajo vsaj desetih službenih let; financarji žive torej s svojimi ljubicami kar v — divjem zakonu, s čimur dajo vsemu Primorju pohujšanje. A „kri je pač čuden sok"; — niti najboljše devojke se ne premišljajo slediti vabilu svojih ljubih v — divji zakon, saj se nadejajo, da se za malo let poreče i pred popom. — Milin pobratim Pejnovic živi takisto s svojo Kato in z dvema detetoma, nadeja pa se, da bode skoro imenovan nad-stražarjem, ko se bode smel poročiti na posebno prošnjo. Žal, da je s tem upanjem združena i britka bojazen: ne bode li morda mesto njega imenovan pobratim, vzorno vestni Mile? —in kaj potem, ko uže Kata same nestrpnosti boleha radi sramotnega zakona! Strast Milina pa raste z dnem in konečno prične nagovarjati Luco, naj stopi ž njim v divji zakon. Luca se mu dolgo ustavlja, naposled pa premaga i njo ljubezen, da zbeži v noči na domenjeno mesto, a še v zadnjem trenotku jo reši spomin na mater. Med tem pa je Mile nehote zasačil pobratima na službeni nepoštenosti, ki postane javna; vendar zatisne predstojnik iz vsmiljenja do Pejnoviča obe očesi. Pobra-timstvo pa je povsem skaljeno; tekmeca si postaneta tiha sovražnika. Dogodi se pa, da rešijo financarji na morju v viharju tri ljudi; med reševalci je bil tudi Mile. O tem činu zvedeli so i na najvišem mestu: reševalci so bili z veliko slovesnostjo odlikovani s križci; Mile pa je bil poleg tega imenovan še — nadstražarjem. Med čestitanjem ljudstva ozre se Mile na nesrečnega pobratima, njegovo smrtno upadlo lice ga presune do dna srca, zato odkloni toli zaželeni avancement, zjokavši se na Pejnovi-čevih prsih, ki postane mesto njega nadstražar. Velikodušni Mile se odpove nato sploh cesarski službi, obleče zopet kmetsko odelo, zasnubi Luco, katero mu z veseljem blagoslovi poštenjak ded, ter jo povede v Krasno. Poleg tega glavnega dejanja plete se — žal, malo prisiljeno — še pogajanje za načelniško dostojanstvo med tremi kandidati, katerih najnesposobnejši je doseže. „Podgorka" ima mnogo krasnih in pretresljivih prizorov ; zlasti pa je pohvale vredna zdrava in jasna reali-stika pripovedanja, ki je prosta tiste, pri nas Slovencih še toli ljubljene solzne, motne, romantične sentimentalnosti in osladno bojazljivega izogibanja spolov. Novak je vzoren *) čudno je, da Luca, kot dete morja, ne ume plavati! pesnik ljubavi, prijateljstva in domoljubja; smatra pa, kakor da bi bila vsemu idealnemu govoričenju in nate-zanju glavna motorja — kri in sebičnost! *) Jos. Golob. --- DOPISI. Na Dunaju, 19. marca 1895. (Gregorčičeva proslava.) „Slovenija" priredila je 18. t. m. Gregorčiču, najznamenitejšemu pesniku in narodnemu mučeniku slovenskemu, kakor nam ga je naslikal v slavnostnem govoru g. Gruntar, — koncert, katerega se je udeležilo poleg mnogih Dunajskih Slovencev (med temi štiri dame) jako mnogo slovenskega in slovanskega dijaštva. Točke programa, tamburanje in petje, zvrševalo se je z veliko preciznostjo in sigurnostjo, zlasti ugajale so Foersterjev „Njega ni", Hubadove „narodne pesni" ter posebno Vilharjevo „Slovo". Po zvršenem vsporedu pričel se je zabavni del, vrstile so se pesni (petje vodil je spretno g. 0. Dev) in govori, resno in humoristično. Prečitali so se tudi mnogi telegrami iz raznih krajev, — le iz Ljubljane ni bilo nobenega. — Pojavilo se je ta večer tudi mišljenje večine slovenskega dijaštva, ko je g. Oražen napil odločnemu, neustrašenemu delovanju v prid domovine, ki ima svojo zaslombo le pri sorodnih slovanskih rodovih, — česar pa nočejo uvideti nekateri v domovini, ki nočejo umeti navdušenja in prepričanja mladine. G. drž. poslanec dr. Ferjančič spominjal se je pesnika Gregorčiča, ki je napovedal slovenskemu narodu vstajenja dan, — ki tudi dojde, in v kar bode delovala „narodna stranka", katere naj ne obsoja dijaštvo, ako ne vidi sadu in delovanja njenega. — Tolažba na bodočnost bila nam je pač slabo zadostilo! G. dr. Janko Pajk „ulival je olje miru in sprave na razburjene valove", kakor se je poetiški izrazil sam; in napil pevcem, ki so ta večer dokazali svojo veliko iz-vežbanost. Povdarjali so še od nekaterih stranij potrebo jedinosti in sloge v domovini, od druge, zakaj to ni mogoče; napivali damam, drž. poslancem, slovanskim akad. društvom itd., in tako približala se je kmalo pozna ura, ki je odločila razhod. „Slovenija" sme biti zadovoljna z vspehom koncerta ; slovenski dijaki pa z vspehom razgovorov, ker se je dokazalo, da njim velja še vedno geslo „trd bodi, neizprosen mož jeklen", — ker se je pojasnilo, da so zavedni in odločni, da ne pristajajo v nobeno vero v avtoriteto samo, temveč prostodušno stopijo pred svet in ne zakrivajo nikomur svojih idej in svojega prepričanja, idej in prepričanja, ki prej ali slej dovede Slovence k zmagi! Alfa. V Gradcu, 20. marca. (Prešernova slavnost slovenskega akad. društva „Triglav"). Med vsemi slovanskimi koncerti, kar jih je letos doživel nemški Gradec, bil je brez dvoma koncert „Tri-glavov" najizbornejši, najlepši in največi. Lepa množica *) Kolikor goji pesnik Novak nazor sebičnosti pri opevanju ljubezni in prijateljstva, moramo povdarjati, da je na napačni poti nizke realistike, ki ponižuje naravo ariških naro lov v obče, nemškega in slovanskega pa še posebe; kajti med temi narodi nahajaš pri teh afektih dejstveno in tudi v beletristiki vzorov popolne med-sebojnosti in tudi čiste nesebičnosti, ki se, ako treba, žrtvuje tudi z življenjem. Op Ur. povabljencev napolnila je Anske dvorane skoro uro pred koncertom; prostor bil je napolnjen do zadnjega kotička, in našteli smo nad 600 oseb. Gotovo lepo število, vzlasti če premislimo, da je bila vsaj tretjina Nemcev, sijajen dokaz, kako prodira slovanska glasba v tujih in sicer gotovo ne prav prijateljskih krogih. — Po kratkem, a jedrnatem pozdravu delavnega predsednika g. M. Pod-lesnika nastopil je izborno šolani godalni srbsko-slovenski orhester ter kot uvod z vso preciznostjo sviral Reissiger-jevo ouverturo „Felsenmiihle". Gromovito ploskanje dokazalo je vrlim igralcem in vzlasti nadarjenemu njih vodniku g. Gojmiru Kreku, kako ve ceniti taka proizvajanja občinstvo, ki je razvajeno v muzikalnem in lepoglasnem vkusu. Na to nastopi medicinec gosp. J. Stratek ter ob spremljevanju na klavirju zapoje krasno Vilharjevo „Zviezdo". V prvič imeli smo priliko čuti obsežen, lep, sonoren glas nadepolnega pevca; dasi ni še dovršen, izšolan baritonista, priznati mu je treba finost v prehodih, in če se bode uril pridno, prerokujemo mu sijajno bodočnost. Slov. hrvatski akademiški tamburaši znani so kot vrli glasbeniki. Tamburica je tradicijonalen narodni instrument, primere z gosli seveda ne strpi. Bali smo se torej prevelikega kontrasta, ki bi ga zakrivile tamburice same, ne proizvajalci. A bili smo presenečeni o toliko izbornem udaranju. Vsa čast njim in njih vodji g. Pod-lesniku. Tudi skladbe so bile kaj srečno zbrane: Ipavec-Nerat-ovi „Teharski plemiči" in Mascagni-Gučijev melodram „Cavalleria rusticana". Poleg imenovane skladbe, igral j» orhester še več komadov kakor: Čajkovskega; Barcarole op. 57. VI., M. Glinke: Menuet f-dur in „Češke narodne pesni". Kar smo povedali o prvi točki, velja tudi o vseh teh: finost in dovršenost v sviranju, visoka tehnika teh, deloma gotovo ne lehkih skladeb in proizvajanje z razumom in srcem. Imeli smo vtis, kakor bi slušali samo umetnike. Glavno zaslugo seveda ima, kakor uže povedano, pri tem g. Krek, ki je s požrtvovalno pridnostjo vadil in vodil ves čas naš orhester in pevske zbore. G. drd. med. Bele Stuhca pač poznamo vsi. O njem veljajo besede: „če zapoje, vse pogleda". Čista, krasna intonacija, živahnost predavanja, dovršena izreka, izredno krepak, zvonki in obsežen glas, — vse to ga stavi v vrsto opernih pevcev. Zato je tudi tako diven vspeh dosegel z Ipavčevim „oolničku", kateremu je dodal šejedno točko "VVagnerjevega „Tannhauserja". Njega spremljal je drugi ne manj izvrstni bas-bariton, Poljak g. drd. med. Sierhamer, na klavirju. Zbora bila sta dva in sicer Ipavčev „Kdo je mar" z godbo in Forsterjev „Venec Vodnikovih pesnij" za klavir in harmonij. Prva pesen, dasi ne lahka po kompoziciji sami, igrala in pela se je v občno zadovoljnost in pohvalo. Priliko smo imeli občudovati divni, mogočni glas g. drd. med Sierhamerja; želeli bi, da bi nam bila še kedaj prilika dana čuti ga. Na klavirju spremljal je zbor uprav dovršeno g. drd. med. Victor Supan, ki je pozneje pri Vodnikovem vencu takisto mojstersko prebiral harmoniju tipke. — Foersterjev „venec" je priznano težka skladba; a čudili smo se, kako izvrstno so peli pevci to pesen, ta melodijozni potpuri slovenskih, skoro ponarejenih napevov. Vtis, kateri je ta zbor napravil na poslušalce, bil je izreden, in ploskanju ni bilo ne konca ne kraja. — Slavnostni govor govoril je jurist g. K. Šavnik. Govoril je dobro in razmotrival pomen „Prešernovega večera", obujajoč v nas spomin na prvega našega poeta. V srcih vseh obudile so besede govornikove odmev, kar so poslušalci pritrdili z burnim ploskanjem. Koncertu sledil je komerz. Razvijal se je takoj po-četkom jako živahno in trajal v najboljši zabavi in radosti do ranega jutra. Lepa vrsta dam ostala je pozno v noč v veseli družbi, in marsikatero sivo glavo opazili smo v naši sredini. Za zdravico vrstila se je zdravica, domovini, rodoljubom, došedšim navlašč k slavnosti ta večer iz domovine, Srbom, Hrvatom, Čehom, Bolgarom itd. Vmes pa so pevci popevali slovenske in slovanske narodne in dijaške popevke. Tako nam je minil ta večer, gotovo vsem neizbrisen v spominu, ki ga je doživel, zabeležen v zlato knjigo društva „Triglava", kateremu gre vsa zahvala in priznanje na tem izbornem užitku. A—r. -- OGLED PO SLOVANSKEM SVETU. a) slovenske dežele. \ V Čitalnici slovanski v Trstu je imel g. dr. Trno-plesar predavanje: „Uvod v narodno poezijo srbsko-hrvatsko". Kazal je na razne strani na značaj v obliki in vsebini narodnega pesništva. Kolikor možno, priobčimo to zanimivo razpravljanje tudi v našem listu. Italijansko časopisje. Minister Schonborn je na interpelacijo zastran konfiskacij italijanskih listov na Primorskem rekel: „To nakupičevanje zaplen v razmerno kratki dobi moramo si tolmačiti tako, da je vsled predobro poznanih dogodkov na Primorskem tudi italijansko časopisje izgubilo zavest, kako daleč sega mera, preko katere vodi pot do nedozvoljenega kritikovanja vladnih naredeb". „Edinost" pa pravi na to : „Izvestno laško časopisje bilo je vsekdar tako, kakoršno je sedaj : odurno v pisavi, lažnjivo v svojih poročilih, brezsvestno v borbi proti svojim politiškim in narodnim nasprotnikom. To časopisje je vsekdar in sistematično dušilo v onih krogih, do katerih seza njegov vpliv, čut lojalnosti do dinastije, spoštovanja do države in pravičnosti do sodeželanov" ... Deželnozborske volitve v Istri. C. kr. namestništvo v Trstu objavilo je te dni naredbo, s katero razpisuje nove volitve za deželni zbor istrski. Kmečke občine bodo volile svoje poslance dne 16. maja t. 1., mesta, trgi in obrtni krajevi ter trgovinska zbornica v Rovinju dne 21. maja in veleposestniki dne 24. maja t. 1. — Italijani se boje nekoliko teh volitev, ker vidijo, da Slovani se zavedajo svojih pravic. Listina istrskih porotnikov. Lahi v Istri dosegli so te dni zopet nekak vspeh. Izšla je namreč nova listina porotnikov za prihodnje porotno zasedanje okrožnega sodišča v Rovinju. Prejšnja listina bila je ovržena vsled pritožbe Lahov, ki bi menda hoteli, da bi bili vsi porotniki izključno Italijani. Nova listina je sestavljena tako, dajo laški listi ne morejo prehvaliti, češ, da se je z novo listino odpravilo „nasilstvo proti istrskim Italijanom". Poslanec Spinčič je v drž. zboru radi te nove listine stavil interpelacijo. Glasbena Matica v Ljubljani je dne 11. t. m. priredila svoj II. sezonski koncert. Velika Dvorakova sinfo-nija je uvajala kot prva točka. Slov. občinstvo, katero je prvič na domačih tleh čulo tako velikansko orhestralno delo, je kazalo zanje fin razum in veliko zanimanje. Brahms-ove pesni , so tudi prvič prišle na slovenski kon- cert in so kot ljubke skladbe našle dovolj občudovalcev. Bendlov „Tambor" nam je kazal čist plod nove češke glasbe, Handl'ov „Alleluja" pa je prav gromovito vspel. — Najvažnejša točka nam Slovencem pa je bila nova St. Pirnatova „Žalost", katero hočemo kot biser prave, narodne skladbe z visokim čustvom in do cela prosto-narodnim besedilom vzporediti takoj poleg Foersterjeve „Ljubice" in „Kitice". Burna zahvala, katera je donela skladatelju, bila je povsem opravičena. Največi del za prospeh koncerta, kateremu je prisostvovalo do 500 oseb — njih tretjina z dežele — pristaje pa neumornemu koncertnemu vodji g. M. Hubadu. 11 Slov. akad. ferijalno društvo „Sava" je vložilo, kakor smo uže poročali, vladi nova, v jeseni sklenena pravila v potrjenje. Deželna vlada v Ljubljani pa je društvu na podstavi novih pravil nadaljnji obstanek prepovedala in navela kot vzrok protizakonitost štirih na-redeb, katere so bile vse neizpremenjeno obsežene v starih pravilih. No, stara pravila so se bila vložila v eri Taaffe-Winkler, nova sta pa zavrgla Windischgratz-Hein, patrona koalicije na Dunaju in v Ljubljani. — Društveni odbor je sklenil, svoje pravice krepko in trdno do zadnjega braniti, in je vložil po častnem članu, dr. I. Tavčarju, pri-ziv na ministerstvo notranjih poslov. Ob velikonočnem času priredi „Sava" v Ljubljani veliko društveno slavnost s plešem, h kateri bo povabljena vsa savska družina, to je častni člani, starešine, domačini in gosti društveni s svojimi rodbinami. t2 Štajerski Nemci — Bismarcku. Štajerski Nemci, ki ob 801etnici Bismarckovi klečeplazijo pred ljutim sovražnikom Avstrije, izročijo Bismarcku med drugimi darili krasno častno kupo, v kateri bodo vdelani grbi raznih štajerskih mest. Med „nemškimi" mesti, katerih grbi bodo odsevali z Bismarckove kupe, nahajajo se tudi mesta: lladgona, Brežice, Ormož, Slovenjigradec in Slovenska Bistrica. Na kupi bode naslov: „Za 80. rojstni dan — 1. aprila 1895. Slovenci štajerski hočejo na posebnem taboru in drugod protestovati proti trditvi, kakor da bi bila vsa atirska uže nemška, v imenu katere se hočejo prusofili štirski pokloniti Bismarcku. Koroško. Deželni šolski sovet je prepovedal rab-ljenje slovenščine pri krščanskem nauku v vseh Prevalj-skih šolah, in celo V Lješah, kjer so v II. razredu razun dveh deklic vsi otroci slovenski. Otroci ne smejo več slovenskih katekizmov nositi t šolo. Krempljev spomenik. V Mali Nedelji na Štajerskem ustanovil se je odbor, ki hoče postaviti pokojnemu tamoš-njemu župniku, prvoboritelju in pisatelju Ant. Kremplju dostojen spomenik. Spomenik se odkrije letos avgusta meseca s primerno slavnostjo. Odbor za Krempljev spomenik prosi častilce pok. Antona Kremplja blagovoljnih doneskov. Darove v ta namen sprejemata g. Iv. Skuhala, dekan in dr. Anton Mihalič, zdravnik, oba v Ljubljani. b) ostali slovanski svet. Državni zbor. Tudi ta teden se je nadaljevalo razpravljanje davčne reforme. Pri tej nadrobni debati spre-jemljejo le malo popravkov, takih pa uže celo ne, ki jih predlagajo od opozicijonalne strani. Nemška levica se je itak zavezala, da bode molčala k vsemu. Saj jej to tudi ugaja. Druge nemške, kakor slovanske stranke, dokazujejo po iiovinah, kako nepopolna je ta reforma, kako bode obteževala „male ljudi". Veči dohodki se razmerno manj obremenjajo. Do pravega davka na borzo ali na potrate ne pride. Očitajo tudi, da davčna reforma ne seza do posrednih davkov, pri katerih je potreba tudi velikih iz-prememb. Pododsek za volilno reformo nadaljuje svoje delo; obžalujejo, da je glavno levičarsko glasilo ovadilo načrt o V. kuriji z 2 oddelkoma. Ovadili pa so to, ker se boje, da bi konservativci ne bili na dobičku, ko bi iz V. kurijo prišlo 70 novih poslancev. Na Moravskem se je zgodila v jamah za premog zopet velika nesreča. Vsled tega se je vnela huda debata v drž. zboru, in posl. Pernersdorfer je zahteval, naj se zasnujejo komisije zo nadzorstvo pri rudnikih, in naj se zakoni prestroje za rudokope. Češki namestnik je izdal kot predsednik deželnega šolskega soveta štiri ukaze ravnateljstvom srednjih šol in okrajnim šolskim sovčtom glede na odgojevanje mladine. Prvi ukaz se nanaša na lojalnost in avstrijski patrijotizem, drugi na gojenje narodne in verske strpnosti, tretji na prepoved, da dijaki ne smejo nositi narodne troboj-nice, in da je treba razobešati na šolskih poslopjih avstrijsko državno zastavo, in četrti na to, da dijaki ne smejo nabirati ničesar, ne denarja, ne kaj drugega t namene, za katere niso dobili dovoljenja. — Kaj namerja namestnik Thun s temi ukazi, je jasno; doseže li pa svoj namen, je več nego dvomno. S takim pritiskom spravi se morda marsikateri dijak v pogubo, a ž njim utrdi se le se radikalizem, ker vliva olje v ogenj. Zaradi izjemnega stanja v Pragi ni udušil narodne zavesti; zaradi ukazov pa ne spremeni mišljenja češkega naroda. Pod pepelom bode morda žerjavica tlela nevidna, ugasne pa gotovo ne. Češki narod pa ostane nespremenjen kljubu temu, da akademična društva ne smejo imenovati svojim častnim članom slavnega pesnika Svatopluka iJecha. Tudi so ti najnovejši ukazi obrnem najbrže na napačno adreso. Med nemškim dijaštvom na Češkem se vceplja veliko-nemška ideja, Schonererijanstvo in prusko pickelhai_ber-stvo; to se je godilo pred Dunajskimi punktacijami in se godi dalje, in kar je najvažneje, ne vsled pritiska na nemško narodnost. Med Čehi pa se porajajo tu pa tam neobičajne pojave vsled abnormalnega politiškega stanja in pritiska. Naj se da češkemu narodu, kar mu gre, pa ne bode treba čuvati ne šolske mladine, ne drugega na-seljenja. Hic Rhodus. ... ft. Leski gimnazij v Opavi vzdržuje češko šolsko društvo. Ker pa ima isto društvo vsestranski jako velikih stroškov, prosilo je, da bi ta gimnazij prevzela vlada popolnoma, ali da bi vsaj plačevala nekatere profesorje. Proti temu pa se je z vso odločnostjo uprl deželni šolski sovet v Opavi, prepustivši šolski družbi, da zaprč potrebni gimnazij, ako nima potrebnih sredstev za njegovo vzdržanje. Morava. V Kromerižu je imelo važno polit, društvo „Slovansky spolek" 12. t. m. občni zbor. Lani je imelo društvo 6 velikih shodov. Mnogo je pripomoglo, da je narod lani priredil po vsej Moravski več krajevnih narodopisnih razstav, s katerimi se je pripravil za letošnjo veliko narodopisno razstavo v Pragi. Predsednik, veleza-služni dr. Dorazil je kazal na potrebo, da se narod vzgaja k odkritosti in poštenosti, da se vzgojč značaji. Tajnik g. Al. Kusak je sporočil, da so bila predavanja v 35 občinah, in sicer vsa narodopisna. Tako se narod pripravlja! Galicija. Stranka sv. Jurija je zasnovala osrednji odbor za deželnozborske volitve. Ona noče narodu vsiljevati kandidatov, pač pa delati za take, ki so čistega, poštenega značaja, in ki hočejo delovati ruskemu narodu v prospeh. Tudi tako zvani koalovani in potem mladi Malorusi imajo svoje volilne odbore. Stara narodna stranka obsojuje najbolj napravljenje separatištiških oportunistov Barvinskega in Vahnijanina. Volilni odbor poslednjih ni drugega, kakor poddružnica volilnega odbora Poljakov. Stara ruska stranka zbira okolo sebe vse nezavisne rodoljube in se stalno poteza za narodno avtonomijo. Hudi boji čakajo to jedino narodno stranko avstrijskih Rusov, in vidi se, da ti Rusi imajo tudi svoje „domagatelje", kakor Slovenci svoje Klunovce in bukljevce. Ogersko. V zbornici poslancev je govoril Koloman Tisza tako, kakor bi hotel zopet stopiti v ministerstvo. Njemu se ve da je madjarsko in židovsko dosedanje „liberalno" vladanje prva točka politiške modrosti. Da bi se prikupil na zgorej, povdarjal je, da je neizogibna potreba stati in ostati pri duvalistiški pogodbi od 1. 1867. Vse stranke tega madjarskega zbora pa razpravljajo svoja načela tako, kakor da bi na Ogerskem ne bilo drugih narodov. V zbornici magnatov je prišla na dnevni red cer-kveno-politiška točka o svobodnem bogosluženju. Pri prvem glasovanju je bilo za predlogo in zoper njo jednako glasov. Pri nadrobni debati je dobila pri jednem odstavku konservativna stranka magnatov večino glasov; radi tega se cerkvena predloga vrne zbornici poslancev. V Nitri je bila volitev jednega državnega poslanca. Tu so se vršila največa nasilstva, ko so poslali v mirni kraj cele čete vojakov in žandarmov. Se ve da je tako zmagal vladni kandidat Latkoczy z 930 glasovi proti grofu Zichyju, ki je kot kandidat katoliške stranke dobil 294 glasov. Jeden poslanec je povdarjal veliko korupcijo večine poslancev madjarske zbornice. Ti ljudje so v mastnih službah raznih uradov in podjetij. Hrvatska. Sedaj zaključeno zasedanje sabora je bilo plodno — za skrčenje dosedanjega volilnega prava in druge politiške svobode. Naposled se je pokazalo v saboru navskrižno mnenje o narodni hrvatski zastavi. Bosna. Letos je vlada prepovedala praznovati praznik sv. Save, ki je narodni svetnik srbskega naroda. Prepo-povedujejo se tudi narodne zabave, recitovanje narodnih pesnij itd. Zunanji Slovani povprašujejo : Kam to meri ? Vidi se, da premaguje v teh čisto slovanskih deželah protislovanski vpliv. Srbsko. Govore, da kraljica Natalija se vrne v Belgrad, kjer delajo priprave za slovesni sprejem. — General Horvatovič jeden najzasluženejših srbskih vojskovodij je umrl. — Vlada se pripravlja na volitve, katere je odločil kralj Aleksander s posebnim ukazom, da bodo 15. aprila. Izmed 240 poslancev za skupštino voli korona 60 poslancev. Skupština se snide letos 19. maja, to je jeden mesec po završenih volitvah. Bolgarska. Okrožnico, ki jo je izdal bolgarski eksarh Ivan cerkvenim oblastim povodom 251etnice ustrojenja bolgarskega eksarhata, glasi se v glavnih mislih takole : Najprvo se dostaje narodnostni pomen dogodka onega dne, ko so milijoni Bolgarov prestali smatrati se Grki. Pripo-znanjem bolgarske cerkve dosegel je bolgarski element to, kar je narodu najmilejše, namreč avtonomijo cerkve in šole. Nadalje naglaša okrožnica, da je bila Turška vedno pripravljena k temu, da popolnoma izvrši dotični ferman, toda tej želji ustavljale so se zapreke, ki jih je konečno odstranil ekumenski patrijarhat. Rusija. V Kijevu bode 1897. ruska gospodarska (kmetijska) razstava. Ministerstvo je odločilo 10.000 rub. podpore. Dne 15. aprila otvori se v Parizu ruska narodopisna razstava. Porota v Rusiji. Glasilo ruskega ministerstva pravosodja, objavilo je v poslednjem zvezku izjavo senatorja Konija, predsednika revizijskega odseka, kateri nadzoruje pravosodni red. Sklep članov tega odbora se glasi: članovi poverjenstva prišli so do osvedočenja, da porotna sodišča, ki so se uže krepko ukoreninila v ruskem življenju, niso le dorasla svoji zatlači, ampak so v obče najboljša sodna oblika, katero si moremo misliti. Vsi zločini in prestopki, ki se zavračajo na društveno zlo stanje, najdejo najboljše sodnike v porotnikih, kajti njim ni odtujeno in nepoznano življenje. Vsa ugovarjanja in pritožbe proti poroti so ne-osnovana, kar se je dokazalo po vestni preiskavi. Porotno sodišče oplemenjuje ljudsko nravstvenost in povzdiguje pravno zavest v narodu tako, da je v ruskem pravnem življenju neobhodno potrebna. — Kar se dostaje sodnega postopanja porote, sklenilo je poverjenstvo, da se ji prej razširi delokrog, nego pa skrči. Iz Rusije. „Slov. Sv." je poročal o smrti Vsevoloda Krestovskega, urednika „Bapiu J^Hemi." Ta list je bil do sedaj jedini veljavni ruski list v Poljski. Vidite torej, da ruskemu občinstvu sploh, posebno pa v Poljši, pak ni moglo biti vse jedno, kdo bo izbran naslednikom pok. Krestovskemu. Izbranje to se je nedavno zvršilo. Padlo je na g. Timanovskega, bivšega predsednika Varšavske okrožne sodnije. T. Timanovskega je ruska vlada nazna-čila tudi v komisijo, katera pregleduje vse zakone sod-nijskega svojstva. Mož uže 16 let služi v Poljši, katero torej pozna, kakor svojih pet palcev. G. Timanovskij pa je doslej tudi uže precej pisal po strokovnih listih i v „Nov. Vr.", torej pripada k ljudem 'spretnega peresa. Znanja je, skušanja je tudi, pa teh dveh lastnostij bo še vendar le premalo, če se bodoči urednik „Var. Dnev."ne povzdigne bolj visoko, nego je letal pokojni Krestovskij: po našem bo na tej poziciji odločilen politiški takt, kateremu pa ni niti pisane, niti empirične nauke, politični takt tenki sluh, kateri je pa prirodni dar Božji. Iz Varšave gredo vesti, katere kažejo, da so z novim izbranjem g. Suvalova prav zadovoljni; ruski glasovi pa se do sedaj še niso oglasili. Quidquid id est, bezsporno pa je to, da je to mesto nepBOCTenenuofi rocyji,apcTBeHnofi BaacHOcni. Sint dii propitii! ' B. Tv. Dostavek uredništva. Glede „Varš. Dnev." so češki „Nar. Listy" dokazovali potrebo, naj bi se i nadalje bavil s Slevanstvom zunaj Rusije, kakor se je to izborno vršilo za uredništva prof. Kulakovskega. Ta potreba je radi tega toliko važna, ker mnogi ruski politiški listi zajemajo le preveč iz tujih in motnih virov, in Pe-trograjski ..cbt.ti," pritrjuje, da je to tužna istina. Se ve da bolj priležno je, vsesti se za mizo Dunajske kavarne, pa tam poročati v Petrograd, Moskvo itd. iz židovskih, protislovanskih novin. Kolikor se s tem zagrešajo ruski dnevniki, kriva je organizacija dotičnih izdajateljev in podjetništev, katera morda varčijo s tem, da ne nameščajo takih publicistov, ki bi porabljali sami slovanske vire ali bi se celo v raznih slo'\anskih mestih sami poučevali o raznih slovanskih narodih. No, nekatera ruska izdanja imajo vendar uže povoljno dobrih poročil tudi o neruskem Slovanstvu, a za "V. Dnevnik" je dobre orga-pizacije še posebe potreba, ko poljski vpliv zatira pravo poročevanje o Slovanih. -——.. ZiMES. Namen nemških zasebnih sni se jasno kaže na Češkem V Pragi n. pr. je t takih šolah 1165 čeških in 1563 nemških otrok, (ločim ni na čeških zasebnih šolah nobenega nemškega učenca. Med omenjenimi nemškimi otroci je pa tretjina židovskih, to je 5G1. Na češko-katoliških zasebnih šolah na Češkem je 2101 čeških in 31 nemških otrok, zadnjih torej kak 1 ys°/0 vseh Nasprotno je pa na nemško-katoliških šolah 1204 nemških in 884 čeških otrok, torej je več nego 41% čeških učencev. — Iz tega se lehko razvidi, da slovanske šole hočejo ohraniti narodnost slovanskih otrok, nemške pa hočejo ponemčiti slovanske otroke. Tako je na Češkem, pri nas so pa razmero še žalostnejše. Jasen primn- j rdnakop ravnost i namv podaje uradni izkaz o osnovnih šolah na Češkem Po tem je na Češkem 300 meščanskih in 4820 osnovnih ljudskih šol. Na jedno šolo v obče spada 181 učencev, toda na jedno češko šolo 213, na jedno nemško samo 144. Na jeden razred prihaja obče 68 učencev, na jeden češki razred pa 75, na jeden nemški le 61 učencev. Jedno češko šolo ima 1352 Čehov, jedno nemško po uže 1015 Nemcev. Glede na število učencev bi moralo biti 3446 čeških in 1842 nemških šol. dočim je čeških samo 2869, a nemških 2251. — Od meščanskih šol jih je 173 s češkim in 127 z nemškim učnim jezikom,' dočim bi jih morali imeti Čehi z ozirom na število učencev 205, dasi je na nemških meščanskih šolah do 16% učencev češke narodnosti. Jedna češka mešč šola prihaja na 23-656 Čehov, jedna nemška pa uže na 16 859 Nemcev. — Od ljudskih šol jih je y6v96 s češkim in 2124 z nemškim učnim jezikom Torej ima 1279 Čehov ravno tako jedno ljudsko šolo, kakor 2-'>7 Nemcev. Ako bi se pa razdelile šol» pravično po narodnosti (ali celo po „oličevalnem" jeziku) učencev, morali bi jih imeti Čehi 589 s 1544 razredi več, nego jih imajo. Tako vzgleda jednakopravnost na osnovnih šolah na Češkim , kaj je pa še le pri nasl —ji. Dom i olitehnikon i> Levoou, r katerem bodo imeli ubožnejši dijaki politehnike stanovanje po ceni, se bliža svojemu dovršenju in se o Ipre z oktobrom t. 1. Vseh more stanovati 59, odr.osno 80 dijakov za ceno po 4 gld. na mesec. V pritličju jo prostorna jedilnica, kuhinja, stanovanje za vratarja in postrežčeke, kopelj, pralnica in skladišče. — Ali bi ne mogla požrtvovalnost slovenskega naroda napraviti take dome z.i slovenske dijake na Dunaju in v Gradcu? u. Slovenski ope ni pevec v Nemčiji. Slovenski operni pevec g. Josip T r t n i k, ki je minole sezone pel v Opavi, angažovan je z:i naslednjih 10 let kot prvi junaški tenor na dvorni operi v Draž-dunih. Za prvo leto določena mu je plačs, 13.00) marek. KNJIŽEVNOST, „Zaveza slovenskih učiteljskih društev" je zasnovalo „Knjižnico za mladino" ter izdalo uže I. in II. zvezek.V posebnem članku „Dom." priporoča štirski rodoljub, naj bi se ta knjižnica širila povsod med narodom. Knjižnico izdaje in urejuje Andr. Gabršček v Gorici. I. snopič ob-seza: „Dva brata", povest, „Milosrčna Zorana", povest. II. snopič pa obseza: „Veselje in žalost", povest. Iz nemškega poslovenil Janko Leban. Prilično več o tem važnem podjetju. „Serbska Etijana". 10 1. s\vojich wjesnych mjenach. Wopisal Jurij Jakub, Farar w. Njes\vadčidle. očečin 1894. Str. 151. \v. 80. Plači 2 kr. 40 np. ,Pracovna". Ta krasni list, ki priobčuje vzorce narodnega šivanja in lepotičja na kroju, kaže, kakega ročnega dela naj se držč Slovanke. Stoji za četrt leta 55 kr. in izhaja v Pragi. Naj si ga naroče vsaj za poskušnjo tudi Slovenke, videle bodo, da so storile prav. Vkus v „Pracovni" priobčevanih in razlaganih vzorcev je tak, da ga občudujejo tudi tujke. Äyua, KiBHaceßHH .iiict apynitba .TopcKii BiijeHan;". ypelpyje KMiKeBHii o^6op. I^eraite 1895 fo^iiHa I., CBecna II. Str. 144. — Ravnokar izšedši zvezek za februvar ima bogato vsebino. Navajamo iz beletristiškega dela le sestavek : „A-iOKcaH^ap II., nap oc.To6o,T,iuau napoja, pe-ijiop.ttaTop h iipocejeTiLian, Pycnje, n nap AaeKcaaaap III., nap Miipa. Iliime npo. Ka3aHCKor jHHBepaHTeTa A. H. AjieKcaHspoB. — Iz književnostnega dela: „IljecHiiK h BiiJia" oä HirKO.Te I. PeueHanja Jockfm XoaeHeica in „Cb6th CaBa y njecanau oji; Hßana MapraHOBiiba. lIpiiKa3 —o—. Mesečnik „üyia* stoji za Avstro-Ogersko (vključno Bosno in Hercegovino) 2 gld. na leto ; za vse ostale zemlje 3 gld. Naročnino je treba priposlati pod naslovom: Uprava društva „Gorski Vijenac" — Cetinje —-■ Črna Gora. „IIpocejeTa". JIhct 3a upKBy h niKOJiy. Ta list je začel zopet izhajati, in sicer ga izdaje kancelarija črnogorskega ministerstva prosvete in cerkvenih poslov na Cetinju. Stoji na leto zunaj Črne Gore 3 gld. ter priobčuje cerkvene govore, znanstvene in poučne razprave, vesti o šoli itd. Ifapb-Oceo^odurejib, npeo6paaoBaTe.ii> n iipocBf.THTe.TL Poccin, impepaTopt AjieKcaHAept II. llTenie A. II. Aiie-KcaHji,poBa. Hs/tame Ka-aaHcicaro 06m,ecTBa TpesBoem 1895. Str. 24 fol. Takö se zove krasno tiskana, s sliko carja Aleksandra II. olepšana knjižica, opisujoča v velikih potezah življenje in delovanje tega vladarja. no 3axojiycTbHM%. PaacKaati n