Ivan Cankar, podoba iz sanj
Anna Bodrova
Specifika kronotopa v avtobiografski prozi Ivana Cankarja
V Rusiji ima proučevanje Cankarjevih del dokaj bogato tradicijo. Prvi je Cankarjevo delo ruski publiki predstavil slovenski slavist Janko Lavrin, urednik ~asopisa Slavjanskij mir, ki je izhajal v Peterburgu med letoma 1908 in 1911.
V ~asu Sovjetske zveze so, na primer, leta 1981 iz{li prevodi Cankarja v dveh knjigah1. S Cankarjevim delom so se ukvarjale J. I. Rjabova (v Moskvi), M. I. Rižova in M. L. Ber{adska (v Sankt Peterburgu). Trenutno je najpomembnej{a ruska poznavalka Cankarja moskovska slovenistka T. I. Čepelevska, ki je doktorirala iz Cankarjevih del2, tik pred izidom pa je tudi njena knjiga o Cankarju.
Zanimiv za proučevanje je problem tipologije avtobiografskosti in posebnosti poetike Cankarjevih avtobiografskih del. V sloven{čini se z avtobiografskostjo Cankarja ukvarjajo F. Bernik, I. Grdina in J. Čeh.
Velik delež avtobiografskosti imajo dela slovenskega pisatelja, ki so napisana v različnih literarnih zvrsteh (roman, črtica ali cikel črtic, avto-biografija, povest), v različnih obdobjih, zato pa jih povezuje podobnost tematike - "otro{ka in mladostni{ka leta" Ivana Cankarja (oz. avtobiografskih junakov). To so življenjepis Moje življenje (1914) in druga avtobiografska dela (na primer roman Na klancu (1902), zgodnje črtice in črtice cikla Ob svetem grobu (1910-1913), povest Grešnik Lenart (1915)).
Oglejmo si le nekatere med njimi z vidika njihove časovne in prostorske organiziranosti v njuni vzajemni povezanosti, ki jo je M. M. Bahtin poimenoval kronotop3 - to je kategorija, ki opredeljuje literarno zvrst dela.
1	Cankar I., Izbrannoe: V 2 t. Moskva, 1981.
2	Čepelevska, T. I., Romany ipov'esti Ivana Cankara 1900-1907godov: kandidatska disertacija. Moskva, 1990.
3	Bahtin, M. M., Formy vr'em'eni i hronotopa v roman'e. Ocerkipo istoričeskojpoetike // Bahtin, M. M., Voprosy literatury i estetiki. Moskva, 1975, str. 234-407.
Cankarjeva dela, ki jih bomo izbrali, se vežejo na isti material iz biografije pisatelja, torej v njih skoraj sovpada raven preteklosti, v katero pisatelj gleda z razli~nih ~asovnih distanc in s stali{~ razli~nih literarnih zvrsti.
O~itno je, da je v vseh avtobiografskih delih prisoten biografski kro-notop, v katerem je ~as povezan s tokom ~love{kega življenja, realiziran je posebej v za~etku življenjske poti v opredeljenih, v~asih tudi tipskih prostorih: na primer o~etov dom, {ola, cerkev, doma~e mesto ali vas.
Cankar je za~el pisati avtobiografijo Moje življenje, ko je bil že znan pisatelj, takrat ko je spoznal, da je osebnost s "pravico do biografije"4, ki je dokazala, da ima pravico biti "vklju~ena v kulturni spomin"5. Po besedah J. M. Lotmana "{e zdale~ nima vsak ~lovek, ki živi v dani družbi, pravice do biografije". Vsak tip kulture izdela svoj model "ljudi brez biografije" in "ljudi z biografijo". Človek, ki ima pravico do biografije realizira ne le rutinsko, srednjo normo vedenja, ki je obi~ajna za ~as in socium, pa~ pa neko težko in neobi~ajno, ki se drugim zdi nenavadna in ki od njega zahteva ogromne napore Za slovensko družbo tega ~asa je Cankarjeva odlo~itev, da postane pisatelj dvomilijonskega naroda brez svoje države, ne le nenavadna in neobi~ajna, temve~ tudi precej tvegana, saj pisatelju ni ponujala nikakr{ne ekonomske in socialne stabilnosti.
V	Mojem življenju se sre~amo z otro{kimi vtisi pisatelja, z njegovim ob~utenjem sebe in svoje individualnosti v mladosti. O~itno je, da je, tako kot v {tevilnih drugih avtobiografijah, v Cankarjevem Mojem življenju prisoten jasno izražen osebni biografski kronotop. Čas lahko v avtobio-grafiji obrnemo - pisatelj se vra~a k svoji preteklosti, k izvirom življenja, k rojstvu in odra{~anju. Avtobiografije imajo po navadi odprt konec, zato pa je prva ~asovna meja vedno jasno ozna~ena (pri Cankarju je to trenutek, od katerega se za~ne spominjati sebe: "Oko mojega spomina seže dale~, prav do tretjega leta moje dobe."7). Ena izmed razlikovalnih zna~ilnosti avtobiografske proze je medsebojno vplivanje dveh ~asovnih ravnin: ravni preteklosti in ravni sedanjosti ter posledi~no dveh subjektivnih ravni, tj. ravni zrelega pripovedovalca v sedanjosti in ravni njegovega jaza v preteklosti.
V	Mojem življenju za~ne avtor opisovati najzgodnej{i in najmo~nej{i spomin iz otro{tva - požar, v katerem je zgorela hi{a Cankarjevih - s stali{~a zrelega sprejemanja, z odraslo oceno: "Pogorela nam je hi{a in
4	Lotman, J. M., Literaturnaja biografija v istoriko-kul'turnom kontekste // Lotman, J. M., O russkoj literature. Sankt Peterburg, 1997, str. 805.
5	Prav tam.
6	Prav tam.
7	Cankar I., Izbrana dela: V10 z.v. Zv. VII. Ljubljana, 1954, str. 292.
obubožali smo docela," naprej pa že s stališča otroka opisuje lepoto ognja ter trdi: "To je bil najlepši dan mojega življenja."8
V	avtobiografiji Cankar upodablja prostore, ki so značilni za to literarno zvrst in ki jih lahko štejemo za topos te literarne zvrsti - dom (pogosto tudi njegova izguba): "Spomnim se na stari dom"9, šola: "Dali so me v šolo, v ono pusto, srepogledo"10, kraj za sprehode (goli, posušeni prod). Za topos literarne zvrsti bi lahko šteli tudi širjenje otrokovega obzorja, ko le-ta odrašča. Tako Cankar z ironijo opaža, da s časom "se mi je razširilo obzorje" za sto korakov "od mesarjevih klad do enajste šole pod mostom"11, zato je nadaljeval učenje pod mostom, ukvarjal se je z iskanjem različnih zanimivih predmetov in lovljenjem kapeljnov. Vendar je "goreče hrepenenje po nadaljnji učenosti" skrivalo nevarnost za avtorja pripovedovalca - ko je šel v globljo vodo kot po navadi, je skoraj utonil v reki. Še ena razvojna stopnja pri širjenju obzorja postane za avtobiografskega junaka najprej zanj nedosegljiva Ljubljana, ki se je počasi iz svetlih pravljičnih sanj, ki so bile vidne nekje v daljavi, začela spreminjati v realnost, ki je izgubila vso svojo lepoto - junaka pošljejo v Ljubljano, da bi nadaljeval izobraževanje.
Knjiga Moje življenje je ostala nedokončana. Verjetno je pisatelj potreboval drugo raven osmislitve svoje biografije, zato se je zatekal k drugim, "fiktivnim" literarnim zvrstem, pri tem pa uporabljal avtobiografizem kot literarni postopek.
Ob biografskem kronotopu so v avtobiografskih delih prisotne tudi druge oblike kronotopov, ki so pogoj za razlike med literarnimi zvrstmi.
Da bi se prepričali o tem, vzemimo za primer roman Na klancu. V njem na prvi pogled živo in polno odseva biografija pisatelja. Vendar dobi avtobiografski material drugačen prizvok. Dejstva iz svoje biografije Cankar vpelje v romaneskni svet fikcije. Tukaj je prisoten zgodovinski kronotop. Kot je znano, je Ivana Cankarja zanimala zgodovina njegovega naroda in je hotel celo napisati zgodovino slovenskega naroda, o čemer je pisal v spominih na Cankarja Janko Omahen12.
V	romanu Na klancu se Cankar vrača k virom - k zgodovini naroda. Po mnenju avtobiografskega junaka Lojzeta je ves slovenski narod obsojen na večno suženjstvo: "Obsojeni na smrt - ves trud, prijatelj, je brezuspešen in zato neumen; preobleci jih na zunanje, v srcu so hlapci in obsojeni na smrt!
8	Prav tam.
9	Prav tam, str. 293.
10	Prav tam, str. 295.
11	Prav tam, str. 293.
12	Omahen J., Obiski pri Ivanu Cankarju. Maribor, 1969, str. 104-107.
13	Cankar I. Izbrana dela: V10 zv. Zv. III. Ljubljana, 1952, str. 226.
Tako se krog zgodovine zapira. Ni naključje, da se v romanu ponavljajo tako tragi~ne usode junakov kot brezizhodni položaji v njihovih življenjih (na primer praznjenje hiše glavne junakinje Francke, ko jo postopoma, drug za drugim, zapuščajo mož, za njim pa še otroci). Praktično popolnoma sovpadata zgodbi nesrečne ljubezni mame Francke in njene hčerke Francke.
Življenje junakov je ciklično (rojstvo, zrelost in staranje: po Cankarju je življenje v trpljenju (s ponavljajočimi se variacijami) - smrt) in spominja tako na naravne kot na kmečke delovne cikle.
"Življenje je bilo enako, tudi obrazi so si bili podobni in kar so govorili, je bilo zmerom isto - ena sama strašna skrb v tisočerih besedah _ Propali obrtniki, kmetje, ki so jim bili prodali kočo in zemljo, pijanci, ki niso bili za nikakršno delo in so sami čakali, da poginejo kakor živina, v jarku, za plotom - vsi so se skrili na klanec."14 Cikličnost romana je v marsičem podobna času v folklori, v ljudski kulturi; po Bahtinu je to kolektiven čas, ki se meri z dogodki v življenju kolektiva. To je čas "produktivne rasti", ki se veže na naravne cikle (setev, cvetenje, zorenje, množenje plodov ali živine) in je nepreklicno povezan z zemljo. Človeško življenje in narava se dojemata v istih kategorijah. Smrt posameznikov, ki niso individualizirani, postane "setev, ki ji sledijo pomnoženi poganjki in žetev". Vendar lahko postane cikličnost tudi "negativna posebnost", saj je premik naprej omejen s ciklom, rast pa ni resnično razvitje15.
V romanu sta uporabljena vsaj dva sistema koordinat, dva glavna kronotopa: kolektivni kronotop ljudske kulture z zanj značilnim ustaljenim cikličnim redom in individualizirani biografski kronotop, za katerega je običajno zelo pomembna ideja razvoja. Pomembno je naslednje: ko mati avtobiografskega junaka in druge osebe v romanu naredijo poskus, da bi zamenjale svoj sistem koordinat, izstopile iz meja kronotopa ljudske kulture (ali ciklične zaprtosti zgodovine slovenskega naroda), se vanj znova vrnejo in tako se življenjski cikel ponovi.
Vendar se v življenju avtobiografskega junaka Lojzeta opažajo nove smernice, o čemer priča vprašanje: "Obsojen? Kdo ga je bil obsodil?"16
Lojze je postavljen pred izbiro, ali naj ostane v znanem sistemu koordinat ali preide v individualni biografski kronotop. Vendar mora junak, da bi to dosegel, nujno razviti lastno samozavedanje in zavest o pomembnosti svoje usode.
K svojemu otroštvu se Cankar vrača tudi v ciklu črtic Ob svetem grobu. V vsaki iz njih opazimo podobno kompozicijo: srečanje junaka z materjo
14	Prav tam, str. 96
15	Bahtin, M. M., Formy vr'em'eni i hronotopa v roman'e. Ocerki po istoričeskoj poetike // http://philologos.narod.ru/bakhtin/hronotop/hronotop8.html.
16	Cankar I., Izbrana dela: V10 zv. Zv. III. Ljubljana, 1952, str. 224.
in v večini črtic nesporazum z njo. To ni vedno srečanje v dobesednem pomenu: v črtici Njena podoba pride pred junakove oči materin portret, v črtici V tujini se pred trpečim junakom pojavi privid matere, v črtici Njen grob avtor pripovedovalec v mislih nagovarja mater med obiskom njenega groba. Po Bahtinovem mnenju je motiv srečanja, ki ima tudi funkcijo pri oblikovanju sižeja, vedno kronotopičen, čeprav nikoli ne obstaja osamljen: "Vedno je sestavni element sižeja in konkretne enotnosti celega dela in se posledično vključuje v njegov konkretni kronotop."17 Pri Cankarju je nesporazum z materjo trčenje dveh kronotopov - ljudskega (v okvirih katerega živi mati pripovedovalca) in biografskega (v katerem je junak - pripovedovalec).
V	Grešniku Lenartu se Cankar znova vrača k svojemu otroštvu in mladosti. Čas dogajanja v povesti Grešnik Lenart in avtobiografiji Moje življenje skoraj sovpada, čeprav je v Grešniku Lenartu zajet večji časovni izsek. Za razliko od avtobiografije Moje življenje, kjer je pripovedovalec prvooseben, je v povesti Grešnik Lenart, ki ima podnaslov Življenjepis otroka, pripovedovalec tretjeoseben in že s tem avtor poudari neosebno naravo dane biografije. Vendar je zgodba grešnika Lenarta Negode v marsičem pokazala dejstva iz Cankarjevega življenja. Pisatelj da junaku celo svoj rojstni datum, poleg tega je ime Lenartove matere, Neža, enako imenu Cankarjeve matere, kakor tudi število otrok v družinah Cankar in Negoda (12 otrok) ipd. Toda v dani pripovedi avtor pogosto uporabi izmišljena imena junakov in se s tem distancira od pripovedi, saj dobi večjo svobodo za umetniško interpretacijo življenjske izkušnje. V prvem delu Grešnika Lenarta pogosto srečamo motive, ki jih poznamo iz drugih avtobiografskih Cankarjevih del: zgodba o družini s klanca, upi staršev na svetlo sinovo prihodnost, očetovo pijanstvo in njegov odhod od doma, trpljenje in smrt matere.
Avtor nas vodi od enega poglavja k drugemu, do vrhunca v devetem, ki je središče pripovedi. Pri tem imamo lahko prva poglavja za pripravo in pojasnilo usodnega dogodka v življenju junakov, medtem ko nam naslednja kažejo usodni postopek Lenarta, kako krade denar svojemu "dobrotniku", licemeru Ferencigu, in težke posledice tega greha.
V	Grešniku Lenartu je viden še en tip kronotopa, ki se pojavlja v "zgodnjekrščanskih življenjepisih svetnikov, ki govorijo o spreobrnjenju" (po Bahtinovi teoriji kronotopa), v katerih se junak upodablja v dveh ali treh pojavnih oblikah - v podobi grešnika do ponovnega rojstva, v podobi svetnika po krizi in ponovnem rojstvu, včasih pa v podobi trpečega
17 Bahtin, M. M., op. cit. http://philologos.narod.ru/bakhtin/hronotop/hronotop1.html.
grešnika (čas očiščujočega trpljenja in borbe s sabo). V danem tipu kronotopa "ni razvoja, je pa kriza in ponovno rojstvo"18. Zvezo z življenjepisi svetnikov kažejo tudi druge ravni besedila Grešnika Lenarta - dokaj pogosto omenjanje svetnikov, pa tudi prizor, ko folklorni junak, kralj Matjaž, še v zibelki preda avtobiografskemu junaku meč, ki predstavlja posebno, njemu namenjeno misijo.
Tako spoj individualnega biografskega kronotopa s kronotopom življenjepisov svetnikov (vezanim na ljudsko religioznost) in kolektivnim folklorno-mitološkim kronotopom predstavlja prizadevanje Cankarja, da bi združil dve kulturni paradigmi: sodobno, "moderno", tipično za zahodnoevropsko literaturo s preloma stoletij s kolektivnimi "predmodernimi" narodnimi vrednotami. Tako torej, avtobiografizem v Cankarjevih delih je povezan z narodnostno problematiko, individualno se združuje z občim, kolektivno se spoznava prek osebne izkušnje.
8 Bahtin, M. M., op. cit. http://philologos.narod.ru/bakhtin/hronotop/hronotop2.html.