787
Štirje soneti
(Šestnajstletni) Miklavž Komelj
Z vonjavo cerkve si se zasteklila.         '
Besede spet so srečale predmete. Zadihala si skoz lase odklete. Ko šla boš, se boš z rimo pokropila.
In jaz te kot hipnotiziran gledam. Tvoje molitve vse bi rad opravil in si iz videnj čvrsta tla sestavil, pa se sesipanja preveč zavedam.
Vem, da šele takrat bom spravljen s časom, ko bom ob najbolj žejni misli nate utonil v svojo najbolj vrelo lavo.
Ko bom zaspal, me boš pokrila z glasom. V sanjah bom za hipec stopil vate. Prebudil se bom s pesmijo pod glavo.
Beneški dož me večkrat je povabil na vožnjo z gondolo po gotskem zraku, a zmeraj sem poslovil se že v mraku, da ne bi mi kak duh oči ugrabil.
788
Miklavž Komelj
Zdaj sem na svoje tresenje pozabil, vso noč čolnaril sem kar na oblaku in sem naplavil se na slanem tlaku. Preveč sem videl in sem se izrabil.
Bi šel domov ali v Svinčeno ječo? Povsod so že ljudje iz raznih krajev, a mene zdaj zanima le tišina.
Ne bom se mešal med tulečo gnečo. Preselil se bom kar na Most vzdihljajev. Moj Bog! Povsod je dom. Povsod tujina.
Mladost je najbolj, najbolj kruta milost, ko na brsteča usta pada prah in veš, da jutri jih zaraste mah in neodžejana razlušči v gnilost.
Kdo mi je dal tako želeče prste? Zločinec je, kdor išče kratek čas, ko naredim z vsakim dihom jaz jeklen korak do gnusne črne krste.
Pokrajina tam čez je neodkrita,
a le trohnenje sili mi v oko.
Še tvojo glavo vidim kot lobanjo.
Z življenjem le slučajno je pokrita,
pa vendar lepa je tako zelo,
da bi mogoče dal še večnost zanjo.
Prelep pozdravček, moja ljuba Smrt! Če sem opeval stanja brezimenska, bom vendar tudi tebe, saj si ženska in že od rojstva vate sem zazrt.
Saj sploh ne skrivam, da se imava rada, in vem, da bom prestopil skozi tebe
789                                                                                                             Štirje soneti
v novo in svetlejšo radost sebe, še zadnje mučenje mi bo naslada.
In če bi bil za tabo prazen krater, bi te še bolj ljubila moja kri, čeprav z zavestjo, da se ne zveliča.
Prosil bi te kot ljubico in mater,
da s prsti bi zastrla mi oči,
da ne bi nikdar, nikdar videl niča.