514 Listek. zlovoljnežu in zagovednežu ne bi dala patvoriti v karikaturno spako. In baš analitiška metoda, ki sta jo Schreiner in Bezjak tako lepo izkoristila za nemški pouk na naših ljudskih šolah, dasi je edino pametna in /uspešna pri jezikovnem pouku, in dasi so bili vsi imenitni pedagogi vseh časov nje pristaši, ima vkljub vsemu temu toliko očitih in prikritih, deloma zlovoljnih, deloma nerazsodnih nasprotnikov, da jo je treba nekaterim, ki jo mrze zlasti iz komodnosti, kar naravnost oktroirati. — Te dni je na neki učiteljski konferenci na Štajerskem poročal nekdo o »Prvi vadnici« ter trdil, da jo bo treba po njegovi izkušnji še temeljito predelati, češ, da Schreiner in Bezjak sta pač dobra pedagoga, pa malo praktična učitelja. Prav bi bilo, da bi se nasproti takim neugodnim, po našem mnenju neupravičenim glasovom pojavili drugi ugodni glasovi, ki bi se takisto opirali na prakso; praksa proti praksi! Ne rečemo, da bi bili »Vadnici« brez hib; a vse te hibe — mi poznamo knjigo precej natančno — se ne do-stajejo bistva in celega načrta, ampak so zgolj postranske ter se po temeljiti izkušnji lahko odpravijo pri drugem natisku; ali greh bi bilo radi njih obsojati celo delo. Onemu nevšečnemu referentu pa mi pravimo: Najboljša knjiga je v rokah nespretnikov in nevoljnikov topo orodje, a spreten in vnet učitelj doseže uspehov tudi s prilično slabo knjigo; vsekakor pa sta Schreinerjevi-Bez-jakovi »Vadnici« doslej daleko najboljši knjigi te vrste, in ako nam je že nemščina neizogibna liki izvirni greh, potem je že vendar bolj umestna naravna analitiška metoda, ki obeta vsaj nekaj uspeha, nego pa duhomorna gramatiška metoda, ki je seveda komodnim, malomarnim učiteljem najboljše sredstvo za formalno (?) izobraževanje-ter disciplinarno kročenje nebrzdane mladine. Bojni klic »bravec« in protiklic »bralec« še vedno odmevata po našem časopisju, in videti je, da se zanimanje za to vprašanje loteva vedno širših krogov. Da smo mi brez krive sramežljivosti in brez samoliubne trdovratnosti odobrili ono mnenje, kj__se_je dokazalo kot pravo, dasLje nasprotno naši dosedanji rabi, tega nam vobče nihče ni štel v greh, celo laskamo si, da smo mi s svojo hitro in odločno izjavo kolikor toliko pripomogli, da so se doslej skoro ; vsi javni glasovi izrekli v prilog »bralčevcev«, katere je tako izvrstno organi-" zoval prof. Ilešič. Samo neki dovtipnež (A. K.) je v »Slov. Narodu« v podlistku neke sobotne številke sicer zadovoljivo kvitiral našo prostodušno izjavo, a pri tem si ni mogel kaj, da ne bi bil zbil par cenenih žaltavih dovtipov o zmešanih učenjakih in slovničarjih; mi mu jih prav od srca privoščimo, posebno če se mu je z njimi posrečilo napraviti kaj reklame za pečenega bravca Pod Pečjo. Take zlogolke hudomušneže bi bilo pač zaman prepričavati, o čemer so prepričani vsi naši čitatelji, ki so dobre volje, da se baš »Zvon« nerad vmešava v slovničarske posle, in baš zategadelj je bil »Zvon« prvi, ki se je brez pomisleka oklenil PJeteršnikove pisave, češ, da sedaj slovenskim urednikom ne bo nič več treba slovničariti, ko jim bode možno kar slepo slediti priznani avtoriteti. Prikupil i vi se nam -avci in -ivci pač nikdar niso zdeli, a ker se v znanstveno preiskovanje njih upravičenosti nismo niti utegnili niti marali spuščati, smo doprinesli tudi ta »sacrificio d' intelletto« zaradi ljubega miru in ljube edinosti. Naravno in umevno pa je tudi, da nas je z veseljem navdal Peruškov dokaz njih teoretiške neupravičenosti; ali ne bi bilo puhlo dosledničarstvo, ako bi bili zaklopili oči in zatvorili ušesa napram Peruškovim razlogom ter vztrajali m navzlic boljšemu prepričanju pri -avcih in -ivcih samo zategadelj, da nam kak dovtipnež ne bi mogel očitati nedoslednosti in »zmešanega učenjaštva«? - Listek. 515 Žal nam je le to, da so bile naše nade o ednovitem pravopisu prenagljene, in da se ga_ ni še tako naglo nadejati; kajti dasi so bralcevci očitno zmagali na celi črti, vemo vendar iz zanesljivega vira, da se bravčevci in ,čov-narji^'nikakor še ne mislijo vdati, nego da se pripravljajo na vztrajen odpor. Lahko si mislimo, kakšno bo njih dokazovanje; proti Perušku, ki je neovržno dokazal, da je po etimologiji pisati -alec, -ilec, bodo poudarjali zgodovinsko stališče, češ, ako so skozi tri stoletja pisali naši pisci -avec, -ivec, tedaj velja ta pisava, bodisi etimološki prava ali kriva. Toda mi imamo še eno železo v ognju, in dasi bi bilo modro, da bi je šele tedaj iz njega vzeli, kadar bi prišli nasprotniki na dan s svojim orožjem, vendar to storimo že sedaj, ker s tem morda zaustavimo nadaljnjo akcijo bravčevcev ter tako preprečimo neplodni boj. Mi sodimo, da vsi naši novejši pravopisci z Levstikom, Skrabcem in Pleteršnikom vred so grešili pri preustrojitvi našega pravopisa v tem, da so pač uvaževali fonetiški, etimološki (zlasti Levstik) in zgodovinski (zlasti Skrabec) princip, a so prezrli neko četrto načelo, ki sicer ni nič druzega nego modifikacija zgodovinskega stališča, a ni nič manj važen temelj vsakemu pravopisu nego ona tri načela; a to načelo veli: Piši po sedanji rabi! ali z drugimi besedami, tudi v pravopisu veljaj geslo: Ouieta non movere! (Prim. Maretič v ravnokar izšli knjigi, o kateri poročamo na strani 517. in si. Pripravljeni smo že, da nam poreko: Ali ne podpira bas to načelo -avcev in -ivcev, ki so bili tristo let v rabi, ali niso baš -avci in -ivci »quieta«, ki se jih ne smemo dotikati ? — Prav to je »punetum saliens«; tu zastavimo svoj vzvod. Ko sem se nekoč s pokojnim Oblakom razgovarjal o pisavi »solncc« in »sonce« in sem mu omenil, da je Skrabec neovržno dokazal, da treba pisati »sonce«, tedaj me je zavrnil nekako tako-le: »Res je, da je Metelko zakrivil pisavo »so/nce«, in zapeljala ga je kriva analogija stare slovenščine (vlzk : volk = sKnce : solnce); ali pomisliti je treba, da so bile vse slovenske šole izza Metelkove dobe pod vplivom Metelkove slovenščine — pred Metelkom sploh nič slovenskih šol ni bilo — in današnji rod, kolikor seje naučil citati in pisati, je privajen pisavi »so/nce«; čemu ga torej begati na ljubo historiški pisavi, ki je navzlic večstoletni trajnosti ostala neznana širšemu narodu, ker le-ta do sedanjega stoletja ni znal niti citati niti pisati slovenski« . . . Fiat applicatio! Če je pokojni Oblak (in v popravlj eni izdaji svojega pravopisa tudi Leveč) po pravici priznal veljavo mladi pisavi »solnce« z ozirom na ukoreninjeno rabo, ki je plod šolskega pouka, po isti in še po večji pravici gre prednost -alcem in -ilcem, zato ker je le-te odobrila in sprejela novodobna šola izza 1. 1869. — ali prav ali pa krivem, to čisto nič ne de — in je -alcem in -ilcem privajen ves današnji čitajoči in pišoči rod, zlasti ves rod, kolikor ga je pohajalo šolo izza imenovanega leta. — Ali ni pri takih razmerah upravičena zahteva: Quieta non movere ! ? Koliko velja napram tem tridese-terim letom nove šole, v katerih se je znanje čitanja in pisanja razširilo do zadnje selške koče, ona tristoletna, za naš narod vprav gluhonema doba, v ¦ kateri sploh ni bilo nič narodnih šol, ali pa so bile — izza Marije Terezije pa menda do 1. 1848. — nemške! Ali je treba ponoviti le-to prejasno dokazovanje glede čistega izgovora sjonantnega 1-a? Mislimo, da bi bilo odveč, analogija je preočitna. Ako bi bili naši ortocpiki nauk o »bezjaški« izreki sonantnega 1-a sprožili ter uveljavili pred tridesetimi leti, ko so novodobni učitelji takorekoč šele pričeli orati ledino na- 516 Listek. rodne izobrazbe, tedaj bi bila ta raba dandanes najbrž že utrjena. Toda tačas se ni zganil nobeden naših pismoukov ter se pobrigal za ortoepiko v ljudski šoli, in tako so učitelji, sami sebi prepuščeni, po svoji pameti ali nespameti, učili, da črka / se izgovarjaj kot glas /; in celo naravno je, da pri tem niso delali nikakršnega razločka med srednjim in trdim 1-om; do tega so jih tirali že sami oziri na črkovanje. Kdo bi si upal ali mogel sedaj po tridesetih letih to prakso strmoglaviti, tudi ko bi se dala »bezjaška« izreka sonantnega 1-a vkovati v tako tesno pravilo, kakor je zloglasni, pomanjkljivo sestavljeni § 11. Levčevega pravopisa? — Torej tudi tukaj velja: Quieta non movere! Omenjeni četrti postulat ni naša iznajdba; saj tiči takorekoč v bistvu pravopisja, in njegova moč se pokaže v vsakem pravopisu v njega razvitku prej ali slej; ali uvaževanje tega postulata je v nas Slovencih pravo Kolumbovo jajce, in da je je našel ali Levstik ali Skrabec ali Pleteršnik, bi nam bilo prihranjenega mnogo neplodnega in brezuspešnega novotarjenja, s katerim so se ljudje po nepotrebnem begali. Toda čemu bi rekriminacije delali; ravno brez-uspešnost mnogih Levstikovih, Škrabčevih in Pleteršnikovih etimoloških in historičnih novotarij naj bi naše vplivne in odločilne pravopisnike uverila, da je s tistim postulatom vsekakor treba računati. Se ni prekesno; po ljudski sodbi, ki se je baš sedaj izvršila nad Levčevim pravopisom, je postala neizogibna le-tega remedura; naj se pri le-tej primerno uvaži tudi četrto pravopisno pravilo: Quieta non movere! Pregled letošnjih srednješolskih programov nam ni napravil mnogo veselja. Pisani so seveda — izimši izvestje nižje gimnazije ljubljanske — v nemščini, in bati se je, da nam še ta bela vrana počrni prihodnje leto, ko se menda mala gimnazija ljubljanska razširi v veliko; kajti po programih novomeške in ljubljanske velike gimnazije sodeč, je zakon narave tak, da izvestje velike gimnazije ne sme biti slovensko. Res, žalostno je videti, da smo v Avstriji edini narod, ki nima nobene svoje gimnazije, sploh nobenega celega srednjega učilišča v svojem jeziku, a naši veliki politiki se strastno prepirajo o najvišjih problemih politiškega visokoslovja ter se zato ne utegnejo baviti s takimi malenkostmi, kakor je poslovenjenje naših velikih gimnazij, katero je bilo nekdaj skoro najvažnejša točka našega narodnega programa. Popolnoma v soglasju s to našo mizerijo so seveda tudi razprave v iz-vestjih, ki so kajpada vse nemške, izimši zopet razpravo v izvestju male gimnazije ljubljanske (»Konstantin Veliki kot vojak«, spisal kot nadaljevanje razprave: »Konstantin Veliki kot kristjan« v izvestju 1. 1895/6. prof. Jos. Jenko). Tudi letno poročilo novomeške gimnazije ima betvico slovenščine, namreč: »Govor ravnateljev ob vladarski petdesetletnici Nj. c. in kr. apostolskega Veličanstva cesarja Franca Jožefa L« Da je bil govor slovenski, je pač ustrezalo Taktičnim jezikovnim razmeram te gimnazije; zato tem bolj v lice bije ostalo nemški pisano izvestje, ki je vendar v prvi vrsti namenjeno našemu slovenskemu občinstvu. — Pisatelji drugih razprav, večinoma naši rojaki ali polrojaki (Vo-dušek, Markič, Svoboda, Belar . . .), pa so začutili potrebo, prinesti svoje da-rilčece na oltar nemške »almae matris«; naj si zato oceno svojih dušnih plodov izposlujejo od nemških kritikov; želimo jim le, da bi jim bili le-ti milejši nego oni ocenjevatelj v Zarnckejevem »Centralblattu«, ki je nekemu nemški pišočemu .„ razpravljaču našemu prav suho povedal, da to, kar je dobrega v njegovi raz--* pravi, ni novo, a to, kar je novo, ni dobro. Da se pa sili neki naš parojak, ki