Knjižnica Mirana Jarca Rozmanova 26 Položaj muslimanov v Novem mestu Univerza: realnost ali sanje? Intervju: dr. Vlado Miheljak Potlač: Genialna rešitev Kneza Miloša številka 5, letnik 6, 17. marec 2003, cena 450 SIT | www.park-on.net 8000 Novo mesto GLASUJ ZA Revija Park je dostopna gostom v naslednjih lokalih in frizerskih salonih 'N McDonalds Ljubljanska 27, Novo mesto Knjigarna Goga Glavni trg 6, Novo mesto Pumpa bar Topliška 9a, Novo mesto1 r Kult klub Muzejska 3, Novo mesto KULT. KLUB /" V Frizerski salon Renata Topliška cesta 1, Novo mesto N frizersfii salon J r Frizerstvo in lasuljarstvo Ljubljanska 80, Novo mesto Smolenja vas 3, Novo mesto V ____________ K0BREEK ______J \ Bar Gloria Prešernov trg 3, Novo mesto V________________________________J Frizerski salon Jure Kandijska 19, Novo mesto V__________’_____________________J r v Frizerski studio Simona Marjana Kozine 3, Novo mesto Naročniki revije Park so naslednje ustanove in podjetja: Mestna občina Novo mesto Seidlova 1, Novo mesto Mestna občina Novo mesto r v Plesni center Dolenjske Novi trg 7, Novo mesto gsm: 041 754 911 Avtogalant izdelava izpušnih cevi Ob potoku 10, Novo mesto r KNJIŽNICA Knjižnica Mirana Jarca Rozmanova 26, Novo mesto Real nepremičnine d.o.o. Kočevarjeva 2, Novo mesto r e a iy r Avtohiša Berus Avtohiša Berus Podbevškova 1, Novo mesto \___________________________________________J r Dolenjski muzej Muzejska 7, Novo mesto DM _____J Branko Tratar s.p. projektiranje, posl. posredovanje, nadzor Ul. talcev 2, Novo mesto tel: 07 33 80 900 C }r a Studio Vire like Vaštetove 15, Novo mesto V_____________________________________________J V KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE KC Janeza Trdine Novi trg 5, Novo mesto V j Jernej Jakše s.p. Bršljin 32, Novo mesto gsm: 041 647 319 MONTAŽA IN POPRAVILO \ VODOVODNIH INŠTAUCIJ r Visio d.o.o. Metelkova 7b, Ljubljana OŠ Bršljin Kočevarjeva 40, Novo mesto \_______________________________________________y r v. MM &M Ključavničarstvo Majcen Cegelnica 33, Novo mesto V Konvikt d.o.o. Novi trg 1, Novo mesto _________ n v i k t REKLAMNA AGENCIJA r v SOLSKI CENTER Novo mesto Šolski center Novo mesto Šegova 112, Novo mesto Z' Cvetličarna Cvetnik Ljubljanska 27, Novo mesto Podbevškova 4, Novo mesto A Športi d.o.o. Košenice 83, Novo mesto V____________________________________________z z' RIC Novo mesto Novi trg 5, Novo mesto Trgovine Silver S11*V®S R Novi trg 1, Novo mesto BTC Ljubljanska 27, Novo mesto Z CIK Trebnje Kidričeva 2, Trebnje www.ciktrebnje.si \____________________________________________Z z" Urko Ljubljanska 22, Novo mesto tel: 07 393 17 80 Naroči se na park! Tel.: 07 393 08 12 Fax: 07 393 08 00 park@park-on.net uvodnik MNMB / (ti VOf Izgubljena legitimnost Regija Sto besed na mesec............................... Tomaž Levičar: Muslimani pri nas Mitja Simič: Naravna in kulturna dediščina ogrožena................. Kolumna Borut Peterlin: Londonski dnevnik 3 Bariča Smole: Dobro in zlo................................ Uroš Lubej Morda bi morali Novomeščani vendarle kdaj priti na kakšno sejo občinskega sveta, čeprav se tam, kot radi poudarjajo naši zastopniki, v glavnem odloča o tem, kam postaviti kakšno svetilko. Toda kje bi v resnici morala zasvetiti svetilka? Izkušnja prve prave seje občinskega sveta je pokazala, da bomo v naslednji štirih letih priča teku tihe glasovalne manufakture, saj se na pripombe opozicije pozicijski svetniki, predvsem tisti iz vrst največje stranke LDS, sploh ne oglašajo. Svetniki tam svetijo. Stranka SMS, ki je pred volitvami obljubljala gradnjo novih stanovanj, javnosti ni in kot kaže nikoli ne bo pojasnila, zakaj se je proračunska postavka, ki določa višino investicij v stanovanja v rebalansu za leto 2003 zmanjšala s 30 milijonov sit na 3 milijone sit. Lista za Dolenjsko očitno ne bo nikoli pojasnila svojim volilcem, zakaj je glasovala proti predlogu Francija Koncilije o izenačitvi postavk za Rdeči Križ in Karitas. Posvečenim niso posvetili - zgolj za to, ker v koalicijski pogodbi piše, da bo koalicija zavrnila vsak amandma opozicije. Stranka LDS ni pojasnila, zakaj v rebalansu proračuna niso izražene njihove predvolilne obljube o gradnji kolesarskih stez in otroških igrišč. Tiho so prižgali svetilko proti. Zanimivo je bilo videti župana Kovačiča, ki je potem, ko je opozicija napadla njegov rebalans proračuna, za trenutek pogledal po svojih strankarskih kolegih, ki pa na pripombe Kolenca, Koncilije, Škerlja, Levičarja in Štuparjeve niso uspeli niti spregovoriti. Ali v resnici podpirajo svojega župana? Zaenkrat ga še podpirajo, toda zgolj z roko, ne z usti. Kovačiču ni preostalo drugega, kot da je amandmaje opozicije (»v tišini mrtvih, ki ne slišijo mrtvih«) dal na vnaprej izgubljeno glasovanje. Farsa se je zaključila na koncu seje, ko je predstavnik Športne liste (sicer tudi član LDS) Rafko Križman svetniku, ki je hotel podati neko pobudo, zabrusil: »Samo kratek bodi!«. Skratka, politik je tam za to, da molči. * * * Vzorec politične ignorance grozi s tem, da bo izgubljena sama legitimnost mandatov, ki so bili podeljeni na nekih volitvah. V veliko bolj brutalni obliki se izkazuje na ravni države. Vlada, podprta s skorajda celotno paleto parlamentarnih strank, toda brez večje podpore civilne javnosti, je »začela« kampanjo za Nato. A v njej ne bo prostora za domače strokovnjake in politike RAZLIČNIH mnenj, ampak nam kmečko pamet solijo »gostje«, ki so na račun davkoplačevalcev prišli gostovat k Janezkom. Toda to je zgolj nadaljevanje retorike, v kateri so nasprotniki vladne politike vnaprej diskreditirani, ponižani lumpi, nevredni razprave. Ali je to zgolj retorika? Vse bolj se kaže kot obris neke nove politike nasilja. V imenu cilja, ki naj bi nam prinesel več miru, več varnosti, več demokracije, se ruši ta mir, ta varnost, ta demokracija. Veljalo bi podvomiti o čistosti samega cilja. Ko bomo državljanke in državljani soočeni z glasovnico o vstopu v pakt Nato, bomo morali predvsem razmisliti o tem, ali imajo politiki, ko govorijo o varnosti, v mislih NAŠO varnost ali bolj varnost svoje politične kariere. ★ * * Parkova okrogla miza Univerza na Dolenjskem: realnost ali sanje? Kolumna Marijan Dovič: Etniteta Tina Ban: Dolenjska, pokrajina mistike................ Fotopub Samo Vidic: Snovvboard................................ Encyclo Dante Kristan te odžaga............................... Intervju Andreja Kopač: Vlado Miheljak......................... Internet Pogovor z Urošem Mesojedcem in Petrom Geršičem........ Parkovo soočenje Za in proti vstopu v Nato: Slavko Gegič vs. Luka Juri. Globalizacija Marko Vide: Pohod za mir III Matjaž Brulc: Testiranja na živalih kmalu prepovedana. Fotozgodbe Maškarada, Cubismo, Gimnastike, Goga gre v Sarajevo Infopark Kulturni napovednik................................. Kultum ............................................. 19 V evforiji natovske kampanje pa je v pozabi ostal tisti drugi listič, veliko bolj usoden, z veliko večjim vplivom na naše vsakodnevno življenje. V tem trenutku bi namreč morala Slovenija s svojimi državljankami in državljani še enkrat temeljito premisliti vse vidike sicer nespornega vstopa v Evropsko unijo, kar pa se zaradi zgrešene strategije naših političnih elit ne bo zgodilo. Evropska unija je v očeh naše vlade, kot vse kaže, nekaj drugotnega, saj nam ne bo ona zagotavljala gospodarske rasti, ampak Nato. Ne bo nam ona zagotavljala ugleda v svetu, ampak Nato. Ne bo nam ona zagotavljala demokratičnega razvoja, ampak Nato. In konec koncev, absurdna teza, Evropske unija, ki je politična unija najbolj razvitih držav sveta, naj ne bi bila nikakršen varnostni porok, ampak je to zgolj Nato. Naša politika izgublja sijaj legitimnosti. Parkextreme ................................................ Strip....................................................... Potlač ..................................................... park: kolofon regionalni mesečnik odgovorni urednik: Uroš Lubej številka 5, letnik 6 ISSN 1408-7189 uredništvo: Tina Ban, Marijan Dovič, Iztok Kovačič, Petra Ostanek, Boštjan Pucelj, Damir Naslov uredništva: Park Skenderovič, Damijan Šinigoj, Prešernov tre 8 8000 Novo mesto oblikovanje: Igor Ajdisek naslovnica: Iztok Kovačič e-mail: park@park-on.net ilustracije: Iztok Kovačič web: www.park-on.net lektorica: Nina Štampohar Telefon: 07 393 08 12 filmi in prelom: Špes Grafika Trženje, naročila, distribucija: tisk: Tiskarstvo Opara, Mali Slatnik Marjeta Kocjan ustanovitelj: Društvo novomeških študentov gsm: 031 854 421, tel: 07 393 08 12, izdajatelj: Založba Goga, Novo mesto marjeta. kocjan @ park-on. net direktor: Gregor Macedoni Janez Lamovšek esm: 041 312 655 janez.lamovsek® park-on. net SPREHODI SE PO SVOJEM PARKU! Naročnina se plačuje za obdobje od naročila do konca tekočega letnika (juii| 2003). Prekmtev naročila je možna s pisnim preklicem m sicer 10 dni pred koncem naročniškega obdobja (1. julj 2003). Naročniki imajo 1W popust, študentje m dijaki 20%. Naročnina za turno znaša 35 EUR, z letalsko dostavo 40 EUR. parlemesto Kronisti: ° Boris Blaič, Tomaž Levičar, Tina Ban, Uroš Lubej 2. seja občinskega sveta Rebalans po hitrem postopku Boris Blaič Druga seja novoizvoljenega občinskega sveta bi morala biti že konec januarja, a so jo zaradi koalicijskih dogovarjanj prestavili na začetek februarja. Če je do takrat kdo še gojil upanje, da bo v novem svetu drugačen tudi postopek odločanja, mu je, če ne prej pa med samo sejo, lahko postalo jasno, da je novemu županu uspelo sestaviti izredno trdno in disciplinirano koalicijo, pravcati glasovalni stroj, ki kljub morebitnim individualnim pomislekom glasuje v skladu z koalicijskim dogovorom. Tako je uspelo vladajoči večini na zadnji seji brez večjih težav obravnavati vse točke dnevnega reda in sprejeti pripravljene sklepe, med drugim tudi rebalans proračuna za leto 2003 in odlok o reorganizaciji občinske uprave. S sprejetjem rebalansa po skrajšanem postopku je občinski svet proračunske odhodke za 2003 povečal za 1,2 milijardi tolarjev, in sicer z načrtovanih 5,5 milijard na 6,7 milijard tolarjev. Župan mag. Boštjan Kovačič je kot glavni razlog za hiter sprejem rebalansa navedel spremenjene potrebe občine na področju investicij, ki jih je svet s sprejemom rebalansa povečal za 1,2 milijardi tolarjev, oziroma z 1,4 na 2,6 milijarde tolarjev. Večina povečanih odhodkov se nanaša na investiciji v zazidalna načrta Podbreznik/ Imos (700 milijonov) in Adria (120 milijonov), ki jih bo občina pokrila z enakimi sredstvi iz naslova komunalnega prispevka. Ostale povečane odhodke bodo krili s prodajo zemljišča »Pod topom« v vrednosti 180 milijonov, za katerega občina še išče investitorja, s prodajo dela stavbe KC Janeza Trdine za potrebe VŠUP v vrednosti 69 milijonov ter s prerazporeditvijo sredstev na ostalih področjih. Hitremu postopku in to že na drugi seji novokonstituiranega sveta so nasprotovali opozicijski svetniki, ki so pri sprejemanju rebalansa predvsem pogrešali podatke o realizaciji lanskega proračuna. Metka Stupar (lista F. Koncilije) je menila, da bi rebalans predhodno moral obravnavati odbor za davčno politiko, proračun in finance. Rebalans je ocenila kot neuravnotežen in izrazila pomisleke ob znesku zadolženosti občine (skoraj 1,5 milijarde tolarjev), kjer so obresti že skoraj dosegle višino glavnice. Franci Koncilija je ob sprejemanju rebalansa vložil dva amandmaja. V prvem je predlagal, da bi svetniki iz postavke »nakup objekta za kulturna društva« (71,5 milijonov) prenesli 10 milijonov na postavko »Narodni dom« (3 milijone), v drugem pa, da bi s postavke Rdečega križa (3,5 milijonov) en milijon prenesli na postavko Karitasa (0,7 milijona). Svetniki vladajoče koalicije so oba amandmaja zavrnili. Leopold Kolenc (NSi) je menil, da hitri postopek pri sprejemanju rebalansa pomeni nezaupnico Odboru za davčno politiko in proračun in finance ter da rebalans ni naravnan razvojno, pri čemer je omenil zmanjševanje sredstev na stanovanjskem področju. Tomaž Levičar (DNM) je ocenil, da rebalans ne odraža predvolilnih obljub koalicijskih strank, saj po njegovem prepričanju proračun ne namenja dovolj sredstev za otroška igrišča, kolesarske steze in preventivno zdravstvo, medtem pa se povečuje postavka za Rock Otočec. Anton Škerlj (DNM) je opozoril, na zmanjševanje vlaganj v stanovanja in stanovanjska posojila (iz 30 na 3 milijone) ter zmanjševanje postavke »akcija zaščite kulturne dediščine« (iz 18 na 2 milijona). Ob tem je občinski upravi predlagal, da tako velike spremembe v predlogu rebalansa v bodoče temeljiteje obrazloži in z obrazložitvami posreduje delovnim telesom ter nato obravnava v dvofaznem postopku. Na Levičarjeve očitke o financiranju Rock Otočca je odgovoril Franci Kek (Lista za Dolenjsko), ki je povedal, da Rock Otočec ni njegov osebni projekt, da občina k celotnemu proračunu (42 milijonov), od katerega pretežni del sredstev ostane v Novem mestu, prispeva le manjši del (3 milijone), ter da druge občine tako odmevne projekte podpirajo z znatno višjimi deleži. Po zaključku razprave je občinski svet kljub izraženim pomislekom brez novih amandmajev sprejel pripravljeni predlog rebalansa. . \ Pojasnilo V prejšnji številki revije Park je bilo v članku Oživitev Narodnega doma zapisano, da je Skupina 3 mini in Baltazar dobila za produkcijo gledališke predstave 100 000 tolarjev dotacije od mestne občine Novo mesto, za dvorano, ki je v lasti občine, pa je morala odšteti 120 000 tolarjev. Račun (datiran 15. 5. 2000) je v resnici znašal skupaj z davkom 104 720 tolarjev in ne 120 000, kot je bilo zapisano. Sicer pa so bile številke tako ali tako drugotnega pomena, saj je bilo bistvo moje izjave uperjeno proti načinu dela občine in ne proti KCJT, s katerim že ves čas izredno uspešno sodelujemo. Želel sem poudariti, da kljub vsem visokoletečim besedam, ki se dotikajo podpore gledališču v Novem mestu, vseeno prihaja do tega, da mora skupina igralcev, ki premore toliko entuziazma, da brez kakršnega koli honorarja napiše avtorsko besedilo, zrežira in odigra predstavo, na koncu še plačati, da lahko sploh igra v svojem mestu, ki si menda “iskreno" želi gledališča. Celotno izjavo pa je izzval izražen predlog, da naj bi kulturniki sami zbirali denar (kolikor kdo lahko) za obnovo stavbe, ki je sicer v lasti mestne občine. Mitja Ličen, 3 Mini in Baltazar Težavice novomeških gigantov Selitev pod vprašajem? Uroš Lubej Iz podjetij Adria in Revoz že kar nekaj časa prihajajo informacije o selitvi Adrie Mobil na novo lokacijo in o prodaji Adriinih prostorov Revozu. To je med drugim povezano s tem, da namerava Renault, ki je večinski lastnik Revoza (66,68 % po podatkih uprave), novomeški tovarni zaupati ekskluzivni projekt novega vozila. Šlo bo za avtomobil nižjega razreda od clia, začetek proizvodnje je, kot je bilo objavljeno že v pogovoru predsednika uprave Revoza s časnikom Delo (22. februar), predviden za leto 2006. Med drugim je tu omenjeno tudi to, da naj bi omenjeni projekt odprl 400 novih delovnih mest. Naložba je sicer vredna 200 milijonov evrov in med drugim predvideva tudi širitev tovarniškega prostora na prostore Adrie Mobil. Ta naj bi se v primeru uspešnih pogajanj z Revozom preselila v Češčo vas, za kar je bil na občinskem svetu sprejet tudi ustrezen ureditveni načrt, ki od občine predvideva investicijo glede komunalne opremljenosti in razširitev ceste. Tu pa se, kot kaže, nekaj zapleta, vsaj če bi po sodili po izjavi Michela Boutona v internem glasilu Revoza, Renome, kjer pravi: »Tako Revoz kot Adria imata močno željo, da pogajanja (o prodaji sedanjih prostorov Adrie) uspešno zaključita, saj je vsak od njiju prepričan, da gre skorajda za zgodovinski trenutek ... Upam, da se bomo dogovorili v prihodnjih tednih. Veliko bolj nas skrbi spoštovanje obljub občine Novo mesto, ki, kot kaže, težko sledi ritmu odvijanja dogodkov « Kaj konkretno se v teh pogajanjih dogaja, nam ni uspelo zvedeti, vendar kot kaže stvar ni tako alarmantna, čeprav je določeno zaskrbljenost v naših gigantih vendarle lahko čutiti. Sonja Gole, direktorica Adrie Mobil, pravi takole: »Trdim, da je projekt pomemben tako za oba poslovna subjekta (Adrio in Revoz) kot tudi za ožje in širše okolje. Seveda ob tem dejstvu pričakujemo maksimalno angažiranje vseh vpletenih, pri čemer ima občina Novo mesto pomembno vlogo. Čas je omejen in hkrati eden bistvenih elementov projekta, zato odstopanja aktivnosti od predvidenih rokov niso dopustna. Prepočasno reagiranje pri razreševanju težav, ki jih je pri tako zahtevnem projektu logično pričakovati, pa lahko ogrozi projekt. Sestanki na relaciji Adria - Revoz - občina NM potekajo usklajeno in po potrebi, na katerih obravnavamo posamezne problematike in iščemo optimalne rešitve.« Sonja Gole pa je odločno zavrnila namigovanja, da bi občina kakor koli pogojevala nova pogajanja. Pojasnilo pa so nam poslali tudi iz Revoza: »Glede na to da so pogajanja o selitvi podjetja Adria na drugo lokacijo še vedno v teku, v tem trenutku, razumljivo, še ni mogoče povedati dosti konkretnega. Kot sem že omenil v več pogovorih, pogajanja z Adrio potekajo dobro, tudi z županom MO Novo mesto g. Boštjanom Kovačičem smo se že srečali na sestanku, namenjenem prav tej temi. In kljub temu, da smo v okviru tega sestanka prejeli s strani župana nekatere konkretne obljube, nas skrbi, ali bo občina dejansko te obljube v ustreznem roku tudi izpolnjevala,” je zapisal Michel Bouton, predsednik uprave. STU O 03.0 MHZ Kdaj do cenejših stanovanj? Mestna občina Novo mesto in Stanovanjski sklad Republike Slovenije še vedno usklajujeta osnutek pisma o nameri, ki naj bi postalo podlaga za podpis pogodbe o partnerski gradnji neprofitnih najemnih stanovanj v Novem mestu. Po besedah direktorja Stanovanjskega sklada Edvarda Ovna sta se z novomeškim županom Boštjanom Kovačičem sredi januarja dogovorila za skupno gradnjo 10 do 20 stanovanj, a so kasneje tako iz Novega mesta kot tudi drugih občin prišle še nove zahteve. »Najprej moramo evidentirati vse potrebe in ugotoviti realne možnosti, šele potem se bo nadzorni svet odločil, kaj vse je moč realizirati. Morda se bomo morali odločiti za počasnejšo dinamiko ali zmanjšati obseg gradnje stanovanj, a do podpisa pisma o nameri z novomeško občino bo prišlo«, zatrjuje Oven, ki je prepričan, da mora pismo o nameri postati realen in uresničljiv načrt in ne le mrtva črka na papirju. Pooblastila podžupanov Potem ko je občinski svet skladno s koalicijsko pogodbo imenoval Miloša Dularja za podžupana in Martino Vrhovnik za poklicno podžupanjo, je ostalo odprto le še vprašanje, kakšna pooblastila bosta imela nova podžupana. Zdaj je znano tudi to. Vrhovnikova, ki bo v primeru odsotnosti ali zadržanosti župana opravljala njegove funkcije, je poleg pristojnosti pri številnih upravnih in kadrovskih postopkih, zadolžena še za medobčinsko sodelovanje, kmetijstvo, turizem in splošne zadeve ter za koordinacijo dela koalicijskega sveta. Dular je od župana dobil pooblastil pri prostorskem planiranju, stavbnih zemljiščih in komunalnih zadevah, spremljal pa bo tudi delo občinskih javnih podjetij s področja stanovanjskega, prostorskega in komunalnega področja (Zarja, Komunala), kar je precej več od napovedovanih pristojnosti, ki naj bi segale le na področje stanovanjske problematike. Koncilija brez funkcij v občinskih odborih Na drugi seji občinskega sveta MO Novo mesto pri razpravi o sestavi delovnih teles občinskega sveta ni šlo brez nasprotovanja Francija Koncilije, ki je edini svetnik, ki v naslednjih štirih letih ne bo član niti ene komisije ali odbora. Koncilija se ni strinjal z odločitvijo komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, ki jo vodi Boris Dular, da ga ta ni predlagala v odbor za okolje in prostor, čeprav se je njegova lista ravno zaradi članstva v tem odboru odpovedala petim od pripadajočih desetih mest v občinskih delovnih telesih. Medtem ko Dularjeva komisija ni podlegla pritiskom Koncilije, je na drugi strani 19 svetnikov postalo član več kot ene komisije ali odbora, članstvo v kar štirih delovnih telesih pa so zasedli Adolf Zupan (LDS), Sašo Stojanovič Borštner (LDS) in Tomaž Levičar (Društvo Novo mesto). Na isti seji so svetniki brez razprave potrdili tudi sestavo nadzornega sveta občine, ki mu bo naslednja štiri leta predsedoval Franc Klobučar (predlagatelj SDS), podal soglasje k vnovičnemu imenovanju Andreje Pleničar na mesto direktorice Knjižnice Mirana Jarca. Sedmerica za direktorja Na razpis mestne občine Novo mesto za mesto direktorja Kulturnega centra Janeza Trdine, ki je bil objavljen sredi februarja, se je prijavilo sedem kandidatov, poleg sedanje dii ektorice KC Janeza Trdine Črtomire Maljuna še Janez Pezelj, Matjaž Vrčko, Sašo Murtič, Matija Logar, Bojan Bencik in Pavel Borse. Komisija občinskega sveta za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja pod vodstvom Borisa Dularja bo pripravila predlog za imenovanje direktorja, ki bo podan v obravnavo oziroma sprejem občinskemu svetu predvidoma že na marčevski seji. Pred obravnavo na občinskem svetu bosta svoje mnenje glede predloga komisije podala še strokovni svet in svet zavoda KC Janeza Trdine. Na prireditvi Novega medija zbranih skoraj pol milijona za obnovo Narodnega doma Na letošnji podelitvi naslova naj meščana in naj meščanke, ta je pripadel Antonu Škerlju in Ruži Kovačič, je okoli 160 obiskovalcev prireditve s STO BESED na mesec prostovoljnimi prispevki zbralo 84.000 tolarjev za obnovo Narodnega doma, še pred samo prireditvijo pa so organizatorji s prodajo podarjenih umetniških del Janka Orača, Jožeta Kotarja in Uroša VVeinbergerja v ta namen zbrali 410.000 tolarjev. Prireditev, ki jo organizira časopis Novi medij, tokrat prvič ni potekala na Otočcu, ampak v Narodnem domu. »Ko smo z akcijo začeli pred šestimi leti, smo z njo hoteli le preveriti branost časopisa, a je zadeva prerasla svoje okvirje in postala tradicionalna. Letošnja podelitev mi je bila od vseh še najbolj všeč, saj je imela posebno vsebino. Rdeča nit programa je bila namreč zgodba o zgodovini Narodnega doma, ki so jo na kreativen pačin uprizorili člani gledališke 3mini in Baltazar. Žal mi je edino to, da je kar 'nekaj ljudi ostalo pred vrati«, pravi urednica Novega medija Jasna Šinkovec. Pentagram, novomeška grozljivka Kaj se je zgodilo z Blažem? Je vsega kriv Davorjev satanistični obesek? Čigavi so krvavi ostanki na stranišču? Na ta in mnoga druga vprašanja boste odgovor dobili aprila na premieri filma Pentagram avtorja Žige Virca, ki bo štiri mesece po svojem prvem projektu, Repuiem for the Burek, kmalu predstavil prvi novomeški horor film. Ekipa mladih ustvarjalcev je Pentagram posnela februarja v štirih dneh, trenutno pa je film še v montaži. Za mesec maj napovedujejo nov projekt, in sicer komedijo, poleti pa nameravajo posneti še celovečerni film. Škofija v Novem mestu zaenkrat »še zori« Novomeški prošt Jožef Lap je ža Park dejal, da so aktivnosti glede oblikovanja novih škofij v Sloveniji, in s tem tudi novomeške, v mirovanju. Razloge za to vidi v menjavah nuncijev, pa tudi stališče slovenskih škofov glede tega problema, ki ga je pred leti izpostavil papež Janez Pavel Drugi s svojo pobudo za delitev cerkve na več škofij, kar omogoča večjo zbližanost cerkve z verniki, se je spremenilo. Ideja glede novih škofij v Sloveniji, ki se je razplamtela pred nekaj leti, naj bi tako še nekaj časa zorela. “Ko bo v Novem mestu univerza, tedaj bo tudi škofija, oziroma ko bo tu škofija, tedaj bo tudi univerza", pravi dialektično prošt Lap. Svetovni dan voda Leto 2003 je Organizacija združenih narodov razglasila za mednarodno leto celinskih voda. S tem želi vzpodbuditi vladne in nevladne organizacije ter posameznike k odgovornemu ravnanju z vodami in k povečanju skrbi zanje. V slovenskem prostoru se bolj kot s pomanjkanjem pitne vode, kar je pereč problem marsikje po svetu, predvsem v nerazvitih delih, srečujemo s problemom onesnaževanja voda. Ena primarnih nalog je zato spodbujanje ustreznih modelov obnašanja na področju kmetijstva in ravnanja s komunalnimi ter industrijskimi odplakami, ki najočitneje doprinašajo k problemu onesnaženja podtalnice in površinskih voda. Posebne akcije novomeške občine ob mednarodnem letu celinskih voda menda niso predvidene, velja pa najaviti izdajo knjižnega dela, ki ga ureja Sandra H. Grum pri Založbi Goga, v katerem bodo zbrani prispevki uglednih avtorjev, strokovnjakov, ki razmišljajo o odnosu do reke Krke. Delo naj bi izšlo konec meseca aprila, ob dnevu Zemlje, ki je letos posvečen vodam. Kje bo igrala Krka v naslednji sezoni? Po zmagi v četrtini finala pokala Uleb nad špansko Lleido na eni strani in serijo treh zaporednih porazov v jadranski ligi (C. Zvezda, Maccabi, Olimpija) na drugi, so košarkarji Krke v nenavadnem položaju, ko se jim istočasno odpirajo vrata v evroligo in zapirajo O v pokalu Uleb. Še bolj neobičajno pa je to, da bo usoda Krke odvisna tako od njihovih lastnih nastopov, kot od razpleta prvenstev v Španiji in Jugoslaviji, nenazadnje pa tudi od vodilnih mož Uleba. Najbolj optimistični sicer trdijo, da si je Krka nastop v evroligi priborila že z uvrstitvijo v polfinale, drugi trdijo, da si mora Krka za kaj takega najprej prek Juventuda prebiti do finala, tretji pa dodajajo, da se morajo v finalu pomeriti z Parmeso iz Valencie. Zanesljivo je le to, da v evroligo vodi osvojen pokal Uleb, povod za vse ostale špekulacije pa je kvota štirih španskih klubov, ki bodo v naslednji sezoni nastopali v evroligi. Ob tem da imata Real in Barcelona v evroligi že zagotovljeno mesto do leta 2006, se bosta tja uvrstila še dva najbolje uvrščena kluba domačega prvenstva. Ena od teh bo skoraj zagotovo Parmesa, ki je trenutno vodilna na lestvici, druga dva kandidata pa sta Unicaja in Estudiantes, ki je ob Juventudu in Parmesi še tretji španski polfinalist pokala Uleb. Dilema je v tem, ali bo Uleb vztrajal pri kvoti štirih klubov ali bo v primeru zmage Špancev v pokalu Uleb, ali celo evrolige, to kvoto razširil. Možje iz Uleba zaenkrat o tem še modro molčijo, prav tako pa tudi morebitno sedmo mesto Krke v ligi Goodyear še ne pomeni dokončnega slovesa od nastopa v naslednji sezoni pokala Uleb. Če bi naslov državnega prvaka v Jugoslaviji namreč osvojila Crvena Zvezda, bi za evropsko tekmovanje v naslednji sezoni zadoščalo tudi sedmo mesto. »Veleposlanik« Evropske unije na obisku v Novem mestu Vodja delegacije Evropske komisije v Sloveniji Erwan Fouere je obiskal Novo mesto. Med drugim je bil na obisku v podjetju Krka in tudi na Visoki šoli za upravljanje in poslovanje, kjer je odgovarjal na vprašanje študentov. Namen njegovega obiska pa je bil predvsem javna razprava, na kateri so ljudje imeli možnost z njim debatirati o »prihodnosti Slovenije v EU«. Razprava je tekla o različnih posledicah, ki jih bo z vstopom v EU doživela Slovenija in naša ožja regija. Seveda pa se Fouere ni mogel izogniti vprašanjem, povezanimi z Natom. Poudaril je, da EU nikakor ne pogojuje vstopa v EU z vstopom v Nato. Poleg tega je trdil, da je Evropska unija kot močna politična zveza tudi močan varnostni porok in da tudi sama razvija lastne varnostne mehanizme. K temu je dodal, da je Irska, iz katere sam prihaja, tudi članica EU, pa vendar ni članica Nata, in da je s tem popolnoma zadovoljna. Anarhistični knjižni sejem Avtonomna cona Molotov pripravlja 1. balkanski anarhistični knjižnji sejem, ki bo potekal od 27. do 30. marca v Ljubljani. Ob sejmu bodo organizirali tudi predavanja, okrogle mize, predstavitve anarhističnih skupin, dogajale se bodo video in dia projekcije, koncerti itd. Na ta način bodo poizkusili utrditi solidarnost in komunikacijo z drugimi anarhističnimi ter levičarsko-revolucionarnimi skupinami iz republik nekdanje Jugoslavije. Vse založbe in distribucije vabijo, da se priključijo sejmu s svojim materialom. Nizozemski aktivisti proti Bushevi politiki Aktivisti po vsem svetu kar tekmujejo, kdo bo na bolj kreativen način izrazil svoje nestrinjanje z ameriško mednarodno politiko. Nizozemci so zgroženi nad ameriško ignoranco Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v Haagu. Američani so že mnogim državam vsilili bilateralno pogodbo, ki določa, da se ameriškim vojakom sme soditi le v ZDA. To je spodbudilo nizozemske aktiviste, da so na obali Haaga začeli zidati nasip, ki bo predvidoma dolg en kilometer. V simbolnem jeziku naj bi predstavljal jez pravice oziroma obrambo svetovnega pravnega reda pred ameriško agresivnostjo. Akcijo podpira večina večjih nizozemskih medijev. Začela se je 27. februarja in naj bi bila končana 11. marca. Zadnji del nasipa bodo dokončali ameriški državljani, ki se ne strinjajo s politiko Busheve vlade. Oblikovanje pokrajine predvidoma do 2004 Boris Blaič, Uroš Lubej Ministrstvo za notranje zadeve je v začetku marca predstavilo načrtovane spremembe nove zakonodaje s področja lokalne samouprave, ki naj bi zaživela prihodnje leto. Nova zakonodaja med drugim predvideva tudi uvedbo pokrajin z upravnimi organi, kamor bi država prenesla del nalog. »Ideja reforme je v decentralizaciji. Najprej bo potrebno določiti naloge in način financiranja pokrajin, šele potem bomo zarisali tudi meje novih pokrajin. Mnenje strokovne skupine je, da naj novih pokrajin ne bi bilo več kot osem, čeprav smo obravnavali tudi predloga, ki predvidevata šest oziroma dvanajst pokrajin«, je povedala državna sekretarka na ministrstvu za notranje zadeve Astrid Prašnikar. Kot vemo, 143. člen naše ustave sicer predvideva uvedbo pokrajin, vendar na ravni samostojnega dogovora med občinami, kar je kakopak povzročilo, da se to ni nikoli zgodilo. Kar se tiče podobe Dolenjske pokrajine, bo ta v varianti 6 oziroma 8 regij obsegala Dolenjsko, Posavje in Belo krajino, v varianti 12 regij pa le Dolenjsko in Belo krajino. Sicer pa naj bi nova zakonodaja odpravili tudi nekatere pomanjkljivosti zakona o lokalni samoupravi. Predlog zakona o občinah tako predvideva, da je novo občino možno ustanoviti le na področju z več kot 5000 prebivalci, da je član občinskega sveta tudi župan, da morajo imeti občine z več kot 10.000 prebivalci poklicnega župana, občine več kot 20.000 prebivalci vsaj dva podžupana, mestne občine pa vsaj enega poklicnega podžupana. Predlog zakona prinaša tudi večje pristojnosti krajevnim skupnostim, ki se bodo lahko imenovale tudi vaške oziroma četrtne skupnosti, predvideva pa tudi ustanavljanje interesnih zvez dveh ali več občin. Predlog zakona o sistemu lokalne samouprave uvaja odškodninsko odgovornost tako občine kot tudi funkcionarjev in članov kolegijskih organov, ki so glasovali za protipravno odločitev, ki se lahko za tak primer na lastne stroške zavarujejo pri zavarovalnic. Na področju lokalne samouprave pa bodo imeli pravico voliti in biti voljen tudi tujci s stalnim prebivališčem, predlog novega zakona pa določa tudi nezdružljivost funkcij župana in poslanca ter funkcij v lokalni samoupravi s položajem predsednika vlade, ministra in državnega sekretarja. Zelo pomembna pa je seveda tudi pripravljena sprememba zakonodaje glede financiranja občin, saj dosedanja ureditev po študijah Ministrstva za notranje zadeve ne uresničuje niti ustavnih načel niti evropske listine o lokalni samoupravi. Pomenljivo je na primer dejstvo, da kar dve tretjini slovenskih občin prejema »finančno izravnavo« iz državnega proračuna, kar pomeni, da finančni viri občin, kot jih predvideva obstoječi zakon, ne zadostujejo nalogam, ki naj bi jih občine opravljale, po drugi strani pa stimulira občine k čim večji porabi. Je kdo videl župana? Boris Blaič »Internetizacija je epohalni izziv sodobnega komunicianja«, nagovarja župan MO Novo mesto mag. Boštjan Kovačič obiskovalce občinske spletni strani (www.novomesto.si). Malo nižje najdete povezavo »Kje je danes župan?«, ki naj bi radovednim obiskovalcem razkrila kje in kaj danes počne mag Kovačič. Klik na povezavo vas pripelje na stran, kjer najdete kratek županov življenjepis, govor, ki ga je imel ob prevzemu dolžnosti pred občinskim svetom ter arhiv objav. Ta pa je popolnoma prazen že vse od časov dr. Antona Starca. Uradni odgovor županovega kabineta zakaj v tej rubriki v skoraj treh mesecih ni bila objavljena niti ena informacija se glasi: »Rubrika Kje je danes župan? je bila v minulem obdobju manj uporabljana zaradi dejstva, da je župan zaradi narave dela v minulem času, večino časa preživel na delovnih posvetih s sodelavci in partnerji v svojem kabinetu v mestni občini, medtem ko je rubrika zamišljena kot informacija, kje (na katerih prireditvah in drugih dogodkih) lahko občani župana srečajo osebno.« No, v času županovanja mag. Kovačiča rubrika ni bila uporabljena »manj«, ampak prav nič, pa tudi župana je bilo mogoče v zadnjem času osebno srečati vsaj na regionalnem gospodarskem forumu na Otočcu, na podelitvi nagrad športnik leta, na prireditvi Naj meščan, na seji občinskega sveta in še marsikje. Ne glede na to, pa se je občinska spletna stran dobro prijela pri organizatorjih kulturnih vsebin, ki tam redno objavljajo napovedi dogodkov, novice dokaj redno objavljajo tudi nekateri novomeški mediji, tam se nahaja tudi bogat arhiv občinskih dokumentov, v zadnjem mesecu pa je bolj ali manj zaživel tudi forum. KULT. KLUB Verske manjšine pri nas Muslimani s svojim položajem zadovoljni, želijo si molilnice Tomaž Levičar V Sloveniji po podatkih vladnega urada za verske skupnosti deluje 31 registriranih verskih skupnosti, med katerimi je po številu vernikov daleč največja rimskokatoliška cerkev, sledita pa ji pravoslavna cerkev ter islamska skupnost. Tako vsaj kaže popis prebivalstva iz leta 1991 ter nekatere novejše javnomnenjske raziskave FDV. Problematika Islamske verske skupnosti je seveda najbolj aktualna. Legitimna pravica skupnosti glede ureditve verskega objekta - gre seveda za sedaj že razvpito džamijo oziroma kulturni center v Ljubljani, za izgradnjo katerega si prizadevajo že od leta 1969, ko je tedanji vrhovni poglavar Islamske skupnosti v Jugoslaviji predal prošnjo za izgradnjo islamskega kulturnega centra v Ljubljani - je povsem po nepotrebnem postala zadeva javne polemike. Po nepotrebnem namreč zato, ker ima verska skupnost po ustavi in veljavni slovenski zakonodaji do tega pravico ter ji te pravice in z njo skladnih zahtev nikakor ni treba dodatno opravičevati, še najmanj pa se spopadati z netolerantnim delom javnosti in celo politike, pri čemer je eden od kolovodij slovenskih antiislamistov kameleonski in pogosto nestrpni politik ter predsednik SNS Zmago Jelinčič. Direktor_vladnega urada za verske skupnosti dr. Drago Čepar, ki pravi, da je urad z muslimani v dobrih odnosih in stalnih stikih, z nami ne deli vtisa o netolerantnosti Slovencev. Za Park je dejal, da “urad nima podatkov, sam pa ne vtisa o nestrpnosti Slovencev. Posebej ne do manjšin, oziroma narodnosti ali verstev, ki se pri nas pojavljajo kot manjšinska," ter dodal: “Menim, da smo v preteklosti kot narod in v zadnjem desetletju kot država pokazali v vojnah, naravnih nesrečah in tudi v svoji zakonodaji občutljivost in odprtost za manjšine, da smo bili gostoljubni do novo naseljenih. Mislim, da se naša zakonodaja in praksa lahko s ponosom primerja z zakonodajami in praksami drugih držav. Res pa je, da imajo vse verske skupnosti, največja največ, svoja odprta vprašanja, preteklih desetletjih dobili zaposlitev. Nekaj jasnejšo sliko o številu muslimanov in pripadnikov drugih verskih skupnosti bodo ponudili podatki popisa prebivalstva 2002, ki jih bo Statistični urad RS objavil v letošnjem aprilu. V Sloveniji ima Islamska verska skupnost trenutno ljj^9 13 odborov oz. džematov, organizirani so v Ljubljani, na Jesenicah, v Škofji Loki, Tržiču, Kranju, 'v Celju, Trbovljah, Velenju, Mariboru, Kočevju, Kopru, Ajdovščini in Novi Gorici. Očitna siva lisa je širša Dolenjska. Tu namreč takšnega odbora ni. Pri tem je zanimivo, da je Slovenija prišla v prvi močnejši stik z islamom prav na območju Dolenjske, točneje v Beli Krajini, ob vpadih Turkov. Merima Rizvič je dejala, da si želijo odbor islamske verske skupnosti v Novem mestu ustanoviti v letošnjem letu, s tem pa je seveda povezana tudi želja po manjšem verskem objektu, t.i. mesdžidu. Pri reševanju prostorskega problema za vernike islama upajo tudi na pomoč Mestne občine Novo mesto. Verniki z Dolenjske sedaj sicer opravljajo svoje obrede predvsem v lastnih domovih, ob večjih verskih praznikih, denimo ob ramadanu, pa odhajajo tudi v molilnice drugod po Sloveniji ali pa v zagrebško džamijo, ki je največja evropska. Letos so tukajšnji muslimani ob ramadanu opravljali obred v prostorih novomeškega zbirnega centra za begunce. Želje, še manj pa potrebe po izgradnji džamije po besedah Rizvičeve v Novem mestu oziroma na Dolenjskem ni. Tudi tajnik Islamske verske skupnosti, g. Suljič, je v razgovoru za Park dejal, da si želijo džamijo zgraditi le v Ljubljani. Ta džamija bo središče vernikov ob praznikih, drugje po niso f Sloveniji pa bodo zagotovo zadostovale manjše pripre molilnice. Seveda smo g. Suljiča spomnili na besede bilo s muftija Osmana Dogiča, ki je v sedaj že razvpiti izraž« oddaji na POP TV dejal, da namerava Islamska mu je verska skupnost zgraditi džamije povsod, kjer ima prost skupnost organizirane odbore. Tajnik verske mesti niso formalno organizirani, pa župan Kovačič izraža pripravljenost za srečanje z njimi. Pravzaprav naj bi bilo srečanje organizirano z njimi na njihovo že izraženo pobudo že v bližnji prihodnosti. Pravi, da mu je znana njihova želja, da bi rešili svoje prostorske probleme z ureditvijo molilnice v Novem mestu. Na novomeški občini smo tudi izvedeli, da Vse kaže na to, da je Novo mesto tudi do pripadnikov verskih t.i. manjšin, ki prebivajo med nami, tolerantno mesto, da vidi v raznolikih verskih in nasploh kulturnih praksah svoje bogastvo in privlačnost. želje in potrebe ali načrte. In tako je tudi prav, to je razvoj, in čeprav ne vidim nestrpnosti, ne mislim, da je prav spati na lovorikah, la sožitje si je treba dejavno prizadevati. In Urad to dela." Podobnega mnenja je za novomeški prostor tudi Merima Rizvič, ki je predsednica novomeškega kulturnega društva Bošnjakov v ustanavljanju - Sevdah (beseda v bosanščini pomeni pesem, upanje, optimizem, veselje). Rizvičeva pravi, da v novomeški občini in širše muslimani ne čutijo nobenih posebnih problemov, čutijo se povsem enakovredne državljane. Tajnik Islamske verske skupnosti v Sloveniji, g. Suljič, pa je dejal, da v različnih sredinah po Sloveniji zaznavajo različen odnos do muslimanov, a kakšnih omembe vrednih problemov ne zaznavajo. Število muslimanov v Novem mestu in na Dolenjskem ni znano. Sklepati bi mogli le na podlagi popisa prebivalstva iz leta 1991, pri čemer pa nas je tajnik Islamske verske skupnosti, g. Suljič. opozoril, da tedanji popis ni omogočal izjasnjevanja za Bošnjake, zaradi česar se je, kot ocenjuje, precej ljudi izjasnilo za Jugoslovane ali pa se glede tega sploh niso izrekli, kar nadalje pomeni, da tedaj ugotovljeno število muslimanov gotovo ni povsem ustrezno. Poleg tega pa bodo tokratne številke najbrž večje tudi zaradi morečega dogajanja na tleh nekdanje Jugoslavije, ki je v Slovenijo prignalo precej Bošnjakov oziroma muslimanov. Neuradne ocene so, da sedaj v Sloveniji prebiva blizu 100.000 muslimanov, ki pa živijo pretežno v urbanih sredinah, kar je povezano s tem, da so to tudi industrijski oziroma zaposlitveni centri, v katerih so ekonomski migranti iz republik nekdanje Jugoslavije, med njimi tudi iz Bosne, od koder prihaja največ muslimanov, v skupnosti Suljič nam je dejal, da mufti Dogič te besede preklicuje, da so bile pretirane, izrečene nehote v razgretem ozračju televizijske oddaje. To, mimogrede povedano, očitno kaže na to, da Slakova Trenja bolj silijo v pompoznost in izkoriščanje afektiranosti sodelujočih kot pa v iskanje pretehtanih odgovorov sogovornikov. Suljič je tudi dejal, da bodo v Islamski verski skupnosti vztrajali pri realizaciji džamije v Ljubljani, ki je pač prestolnica države, največje mesto in tudi geografsko ugodno situirana, zato džamija tja najbolje sodi, ter nimajo namena te zahteve preseliti v kako drugo slovensko mesto. Suljič je mnenja, da bo potrebno potrebe vernikov na Dolenjskem zadovoljiti z ureditvijo manjše molilnice. Pri reševanju problemov na Dolenjskem bodo po svojih močeh pomagali tudi v Islamski verski skupnosti, kakor bodo sodelovali z nasveti in na druge primerne načine tudi pri registraciji odbora islamske verske skupnosti v Novem mestu. Gre za postopek, ki se začne z izrazom želje vernikov, izpolnitvijo posebnega vprašalnika ter vložitvijo prošnje za registracijo džemata v okviru mešihata, nakar urad, gre praktično za formalnost, izda odločbo. Kot smo izvedeli iz razgovora na novomeški občini bo k temu projektu s svojo aktivno pomočjo pristopila tudi občinska oblast. Novomeški župan mag. Boštjan Kovačič je dejal, da prebivalcev občine nikakor ne ločuje na podlagi njihove verske pripadnosti ter da ima občina do vseh enak odnos. Dejal je tudi, da je v občini Novo mesto v navadi, da se župan vsako leto, praviloma v spomladanskem času, sreča s predstavniki verskih skupnosti, ki so tu organizirane, po potrebi, če je izražena volja, pa se z njimi sreča tudi v vmesnem času. To navado bo kot novoizvoljeni župan zadržal. Ne ozirajoč se na to, da muslimanski verniki tu še konkretnega objekta, ki bi mogel ustrezati potrebam vernikov islama v Novem mestu še nimajo v mislih, iskanje konkretne možnosti za to bo pač tudi stvar pogovorov z muslimansko skupnostjo. V primeru, da bi prišlo do novogradnje, pa veljavni prostorski dokumenti tovrstne gradnje, torej gradnje objekta za namen opravljanja verskih obredov, ne omogočajo, ker v tem obdobju pač tovrstne zahteve niso bile izražene. Če do teh zahtev sedaj pride, pa bodo na Mestni občini Novo mesto skladno z zakonodajo in izraženimi željami oziroma zahtevami pristopili k spremembi prostorskih aktov. Pravijo, da zakonskih ovir, da bi bili tovrstni objekti postavljeni, pač ni, še več, potrudili se bodo pomagati pri reševanju tovrstnih zagat. Tudi novomeški prošt Jožef Lap, ki smo ga povprašali glede njegovega odnosa do omenjenih prizadevanj tu živečih muslimanov, pravi, da v ustanovitvi odbora islamske verske skupnosti ter rešitve s tem povezanih problemov v Novem mestu ne vidi nič slabega, da je to pač svobodno dejanje vernikov posameznega prepričanja. Vendar pa prošt Lap hkrati poudarja, da se moramo zavedati, da Evropa, kjer bivamo, stoji na krščanstvu in krščanskih vrednotah ter so te tukajšnjim ljudem bližje in jih moramo gojiti tudi v prihodnje. Upati smemo in vse tudi kaže na to, da je Novo mesto tudi do pripadnikov verskih t.i. manjšin, ki prebivajo med nami, tolerantno mesto, da vidi v raznolikih verskih in nasploh kulturnih praksah svoje bogastvo in privlačnost. V to smer bi morali vtiriti tudi plamenečo razpravo o džamiji v Ljubljani, ki bo najbrž ponudila kot stranski in vsekakor dobrodošel produkt tudi nekaj več vedenja prebivalcev Slovenije o muslimanih, islamu, koranu in mošejah. Gre torej tudi za večanje bogastva v ljudeh samih. To bi morali sprevideti celo v ljubljanski občini. Avtocesta na Dolenjskem Koliko naifavne in kulturne cediščine bomo povozili? Mitja Simič Dolenjska in Posavska regija nestrpno pričakujeta izgradnjo dolenjskega kraka avtoceste od Biča do Obrežja. Tranzitni promet na Balkan se povečuje, hkrati pa močno gospodarstvo regije za svojo konkurenčnost potrebuje kar se da dobre prometne povezave s svetom. Dokončanje slovenskega avtocestnega križa pa se iz leto v leto bolj odmika in zahteva večje vsote denarja. V takih razmerah ni ravno priporočljivo govoriti o negativnih vplivih avtoceste na naravno in kulturno okolje, saj to lahko vzpodbudi burne očitke, da je gradnja avtoceste tako počasna in draga ravno zaradi takšnih nergačev, ki jim tako ali tako nikoli ni nič prav. Kaj in zakaj sploh varovati? Varovanje naravnega in kulturnega okolja je »izum« 20. stoletja, ko je človekova sposobnost poseganja v naravo in okolje dobila takšne razsežnosti, da lahko ogrozi naravne procese ali izpodje kulturno identiteto ljudi in " prostora. Varstvene poglede pri nas in po svetu zastopajo tako nekatere vladne ustanove kot del nevladnih organizacij. Slovenija ima povsem spodobno prostorsko zakonodajo. Prvi temeljni cilj novega Zakona o urejanju prostora je »zagotavljati vzdržen prostorski razvoj« (po definiciji je to zagotavljanje take rabe prostora in prostorskih ureditev, ki ob varovanju okolja, ohranjanju narave in trajnostni rabi naravnih dobrin, varstvu kulturne dediščine in drugih kakovosti naravnega in bivalnega okolja omogoča zadovoljitev potreb sedanje generacije brez ogrožanja prihodnjih generacij). Si sploh lahko želimo še kaj lepšega?! Ko pa se spustimo z višav zakonskih načel in ciljev na trdo dolenjsko zemljico, zadeve kroji predvsem še denar. Vse, kar se ne da izraziti v tolarjih ali evrih, kot npr. naravna ohranjenost, prostorska skladnost, identiteta, kulturno izročilo itd., vtem računu pač nima cene. Pojem racionalnosti se enači z izračunom najnižje cene na tekoči kilometer. Postaviti avtocesto v na drobno členjeno dolenjsko krajino je nekaj podobnega, kot da bi se lotili dopolnjevanja fine risbe s pleskarskim valjčkom. Vendar poti nazaj ni več. Avtoceste so preplavile Evropo in bodo presekale tudi naše kraje. Slej ko prej. Takšna je božja (beri politična) volja. Načrtovalcem avtocest sicer ne moremo očitati diletantizma, vendar pa se zdi, da v določenih primerih le (še) ni bilo storjeno čisto vse, da bi negativne vplive na naravno in kulturno okolje spravili na najmanjšo možno mero. Takšnih točk je na dolenjskem kraku avtoceste kar nekaj: dokončno uničenje presihajočega jezera in načrtovano podrtje domačije, vrednotene za kulturni spomenik pri Biču, potek trase po dolini Temenice in ob trebanjskem gradu, pa pod Hmeljnikom in pod Starim gradom ter nenazadnje lokacija velikih cestnih postojank pod gradom Mokrice. V celoti gledano se je izmed vseh varstvenih segmentov še najbolje organizirala slovenska arheološka stroka, ki je za potrebe zahtevnih arheoloških projektov oblikovala posebno strokovno telo z imenom SAAS (Skupina za arheologijo avtocest Slovenije). Ta je v naše kraje pripeljala najsodobnejše arheološke standarde, kar med drugim pomeni, da se najpomembnejše sledove starodavnih kultur ohrani v čim večji meri nedotaknjene, hkrati pa se preostali prostor na trasah avtocest obravnava po postopkih t. i. prostorske arheologije. Vendar pa je marsikdo, ki je lani videl ogromna arheološka dela od Biča do Obrežja, ob tem zarobantil, kaj je tega sploh treba in koliko bo vse to davkoplačevalce stalo. Izredno pomembna arheološka odkritja, ki pišejo zgodovino tega prostora praktično na novo, se pri nas pač ne morejo meriti s pomenom, ki ga imajo za naša življenja npr. razni dnevi ugodnih nakupov pri »najboljšem sosedu«. Trenutno najbolj vroča tema na dolenjskem kraku avtoceste je bodoči potek trase mimo Trebnjega. Na prvi pogled se zdi od politike favorizirana možnost ob obstoječi magistralni cesti (t. i. dolinska) povsem logična. Je najenostavnejša in najcenejša. Toda dno doline od nekdaj predstavlja mokrotna ravnica ob Temenici, zato tam nikoli ni bilo vzdolžnih komunikacij, ampak so se te vedno umikale na njeno obrobje. Zaradi vlažnosti je Temenica ohranila visoko stopnjo naravne ohranjenosti. Naselje s cerkvijo na eni strani doline in gradom na drugi predstavljata močna prostorska poudarka. Njuna postavitev v prostor na rahlo dvignjeni legi tvorita enkraten prostorski dialog, ki ga drugje pri nas ne srečamo. Območje Trebnjega prestavlja tudi izredno pomembno arheološko območje, ki je bilo poseljeno že od prazgodovine dalje, v rimski dobi pa dobi značaj pomembne obcestne postojanke (Praetorium Latobicorum) s suburbano naselbino in grobiščem. Takšen poseg v kulturno dediščino, kot jo predvideva dolinska varianta, nima primerjave v projektu izgradnje avtocest v Sloveniji, tako po dolžini (1800 dolžinskih metrov) kot glede bližine gradu. Posegi v območja kulturne dediščine so bili do sedaj izvedeni le v tistih primerih, kjer ni bilo nikakršnih možnosti drugačne izpeljave trase avtoceste. V primeru Trebnjega takšna alternativa (pobočna varianta) vseskozi obstaja in jo je pred osmimi leti že potrdil trebanjski občinski svet, saj je hkrati tudi najugodnejša za nadaljnji prostorski razvoj tega kraja. Zanimiva pri tem je spremenljiva aktivnost državne politike na tem odseku, saj je odvisna od naklonjenosti ali nenaklonjenosti trenutnega župana oz. županje do dolinske variante. Rešitev zapleta pri Trebnjem je ključnega pomena za nadaljevanje avtoceste tako v smeri proti Novemu mestu in Obrežju kot za navezave v smeri Mirnske doline in Sevnice. Sporočilo državne politike je že dlje časa jasno, čeprav nikoli eksplicitno povedano: »Sprejmite najcenejšo varianto, ali pa bomo v nedogled zgubljali čas in denar za različne študije, primerjave variant, optimizacije itd.« Zato postaja močno gospodarstvo dolenjske regije nestrpno in hoče avtocesto čimprej. Zdaj je že jasno, da dolinsko varianto, ki jo lahko dobimo tako rekoč takoj, podpira razmeroma močno trebanjsko gospodarstvo skupaj z novo županjo, ki prihaja iz finančnih logov. Ostali dejavniki v Trebnjem so večinoma proti - nekateri zato, ker so po stari trebanjski navadi itak vedno proti županu, drugi z argumenti. V novomeški občini pod Starim gradom pa je »zanimiva« nedotakljivost nekega objekta s skladiščnimi prostori ob njem, katerega ohranitev očitno odtehta načrtovano izgradnjo prek 500 m dolgega viadukta po dolini potoka Lešnica. Objekt uporablja Krka d.d, njegova vsebina pa ni čisto jasna, saj je območje zamreženo in brez kakršnegakoli napisa. Z izgradnjo viadukta bi se bistveno spremenila krajinska slika širšega območja Starega gradu (ki je vrednoten kot kulturni spomenik državnega pomena), trajno pa bi bil razvrednoten tudi pogled z gradu. Usklajevanja se tudi na tem delu vlečejo že več kot pet let, vendar niso tako odmevna, saj je kulturnovarstveni vidik tukaj v svojih prizadevanjih bolj ali manj osamljen. Splošna klima med ljudmi je namreč takšna, da ni pomembno, če kje povozimo kakšno dolino ali odbijemo kakšen kos gradu, ki se itak podira, le da se avtocesta v čim večjem ovinku ogne našim dvoriščem. Med tovrstne »zanimivosti« lahko štejemo tudi odločitev »višjih inštanc«, da se pod Mokricami (ki so prav tako ovrednotene za kulturni spomenik državnega pomena) dovoli izgradnja velikih parkirišč za tovornjake z bencinskima servisoma, in to kljub negativnemu stališču pristojne varstvene službe prek celotnega postopka. Zdaj lahko vsakdo, ki z juga vstopa v državo, takoj opazi, da smo razvita bencinska država, grad Mokrice, ki je nekoč obvladoval ta prostor, parbi voznike verjetno samo motil pri njihovi zbranosti. Do končne izgradnje avtoceste na Dolenjskem je torej še kar veliko nejasnosti. In če se povrnemo na omenjeno primerjavo avtoceste z risbo in pleskarskim valjčkom: če že širine pleskarskega valjčka ne moremo zmanjšati, poskrbimo vsaj za to, da ga bo vodila spretna roka, ki bo pri tem naredila čim manj škode, ki se je ne da izraziti v tolarjih ali evrih. Londonski dnevnik 3 Na nek način vračanje domov Borut Peterlin Marec je tu! Pripravljam se za svoj glavni projekt in junija bom zaključil svoj podiplomski študij na London College of Printing. Veselim se, da bom šel domov, a to ni domotožje. V zadnjih osmih letih, sem jih pet preživel zdoma.V Pragi, Italiji in Londonu. Domotožje doživljam drugače. Razmišljam o domu, kaj je sploh to in kaj mi pomeni? Vedno sem mislil, da je dom samo eden, a trenutno imenujem tri prostore moj dom. Sobica v vzhodnem Londonu, velikosti 3x4 m, stanovanje v bloku, na Mestnih njivah in seveda hišo v Straži, kjer sem odrasel. Moram izbrati le en dom? Nekoč sem v šali rekel, a resno mislil, da je dom moje telo, pa še to je le začasno prebivališče. Sem na poti, v prehodu. Iz enega mesta v drugo, iz enega dneva v drugega, iz ene izkušnje v drugo, iz pepela v pepel. Misel osvobajajoča, me pomiri in moj korak je veliko lažji. Veliko potujem, a nisem popotnik. Nisem popotnik, turist, ki bi prišel pogledal naredil nekaj posnetkov z namenom, da jih kot trofejo pokaže doma in se pohvali kje je bil, kaj je videl. Dogaja se mi, da vedno kamor pridem imam občutek, da bi tu lahko živel. Sicer ne za vedno, a gotovo nekaj časa. Izbral sem poklic fotografa, ki je eden redkih poslanstev, ki mi omogoča vpogled v življenja tujcev. Absolutni voajer! S fotoaparatom kot ključem, sem vstopil v vsakdanjik menihov, policistov, doktorjev, romov, narkomanov, siromakov in multimiljonarjev. Ko vidiš svet iz nešteto zornih kotov, spoznaš, da je tvoja resnica le ena izmed in da imamo vsi isto potrebo po sreči. Vedno, ko potujemo, vzamemo s seboj poln koš naših pogledov na svet, naših osebnih kriterijev, s katerimi potem ocenjujemo neznan kraj, neznano osebo. Igram nenavadno igro. V tujem kraju si grem ogledat turistično znamenitost in jo primerjam s svojo predhodno predstavo objekta. Nenavadni prizori se odkrijejo in oko vidi veliko več v samemu sebi, kot na objektu. Naslednja stopnja te igre vključuje ljudi. Vsi imamo predsodke o določenih profilih ljudi. Ko spoznavam tujca izpostavim svoj predsodek dejanski situaciji, se predsodki topijo kot sneg na soncu. Poskušati zamenjati zorni kot in videti svet kot ga vidi tujec. Ne morem vam povedati, koliko sem se naučil na tak način. Videti svet skozi druge oči je res privilegij. Prava presenečenja pa čakajo, ko se vrnem domov, na Dolenjsko in se igram isto igro. Primerjam Novo mesto, ki se ga spomnim z Novim mestom, ki ga vidim. Prijatelje, ki jih srečujem in se sprašujem ali so se kaj spremenili? Spoznavam, da če se je kdo spremenil, potem sem se sam. Vesel sem. Nekaj sem se spet naučil, nekaj novega spoznal. To je tisto kar šteje, ne pa fotke. Dobro in zlo Bariča Smole Pogosto se zdi, da je na vsakdanji ravni dobro tisto, kar je dobro zame, kar mi v določenem trenutku koristi; zlo pa da je nasprotje tega. Ljudje se imamo za razumne in naj bi razum tudi uporabljali. Kaj pa če komu razum pravi, da mu prija nekaj, kar drugim povzroča škodo? Da ga ne briga, če kak mogočnež povzroča milijonom drugim zlo, ker to nima nobene zveze z njim? Ker pač ni kaplja vode v neskončnem oceanu? Vsakogar žene želja po sreči, to je v človekovem interesu. Mar niso za to dovoljena vsa sredstva? Želje je treba zadovoljiti. Včasih so to želje po moči, po vladanju, po bogastvu. In zakaj bi si morali prizadevati za srečo drugih, če pa si drugi ne prizadevajo za našo? Nasproti temu so ljubezen, moralnost, dobrota. Ne v človekovem razumu ne v instinktu teh osnov nesebičnosti ni. Bi te norme lahko izvirale iz spoznanj starih prerokov, božjih poslancev in učiteljev? Npr. Mohameda, ki se mu je v votlini nekoč prikazal nadangel Gabrijel, ga potegnil na svojega božanskega konja in sta tako obiskala nebesa? Veliko dobrega je naredil, a njegov fanatizem je povzročil tudi veliko zla. Iz velikih Knjig? Koliko ljudi je bilo pobitih, ker niso verjeli tega, kar je bilo zapisano v eni vrsti knjig? Ali s TV? To je tako, kot bi potovali samo po zemljevidu. Informacijska tehnologija ima sicer to dobro stran, da nas seznanja, ampak tudi zlo se kaže kot virtualno, izven izkušenj in zato mnogokrat izven možnosti vrednotenja. Filozofija in religija, etika in morala, povsod je polno definicij dobrega in zla, mnogo napotkov za dosego mere. Nekateri pravijo, da je sočutje in z njim povezano dobro nadnaravno stanje, ki je prišlo v ljudi s sprejemom metafizičnih in transcendentalnih vednosti, da je duh ustvaril vednost o tem iz lastne narave in se je odkritje te vednosti razlagalo v skladu z verovanji in vzgojo tistega, ki jo je doživel. Naj bo kakor koli, očitno je, da zlo in dobro še vedno obstajata. Največje zlo je vojna, četudi jo opravičujejo z izkoreninjenjem zla. Sliši se skoraj tako, kot bi opeklino zdravili z ognjem. Preprosti ljudje, ki so vedno na dnu, včasih rečejo, da je vsako zlo za nekaj dobro. To meji na fatalistični relativizem. Slabo je preprosto samo slabo in zlo samo zlo in nič več. Je že res, da človek v tisočletjih v nekaterih pogledih ni stopil niti koraka naprej. In še vedno je vse v znamenju dvojnosti: hudiča in boga, dobička in zadolženosti, sile in pravice, vojne in miru. Ko boste tole brali, vojna verjetno že bo. In bodo tudi ljudje, ki ji bodo nasprotovali, ne zaradi enega ali drugega oblastnika, ampak zato, ker ločijo dobro od zlega. Najsi dobro in sočutje izhajata iz česar koli, fino je, da obstajata med ljudmi. Kajti v nasprotnem primeru bi res morali ugotoviti, da človek ni del ravnovesja v naravi, da je edina nesrečna in škodljiva katastrofa, ki se je zgodila svetu. --------------------------------------\ RADIO MAX 88.9 81 87.6 FM Gubčeva cesta 27, 8210 TREBNJE tel. 07/34-81-545 ali 555 e-mail: radiomax@siol.net ______________________________________/ Parkova okrogla miza Univerza na Dolenj realnost ali sanje? Boris Blaič, Uroš Lubej Tokrat so povabljeni sogovorniki v klub LokalPatriot prišli, celo tisti iz mestne občine Novo mesto. Prišli so novinarji in bili smo v središču pozornosti in naša tržnica Meta je bila zelo zadovoljna z nami, ker je to nekakšna promocija. Mi pa smo seveda zgolj angažirani novinarji in preverjamo, ali ima tisto, kar nam politiki povedo, kaj možnosti za uresničitev. Skratka, druga Parkova okrogla miza je načela temo četrte slovenske univerze. Zakaj je četrta univerza sploh potrebna, kakšne so možnosti za njen razvoj, katere so največje težave na poti k njeni dejanski vzpostavitvi in nenazadnje, kdo je tisti, ki bi moral prevzeti večji del pobude v svoje roke? To so bila vprašanja, na katera so skušali odgovoriti predstavniki novomeške občine, ki so se tokrat odzvali Parkovemu pozivu, predstavniki posavskih občin Krško in Brežice, ki šele razvijata prve visokošolske programe, predstavniki Visokošolskega središča Novo mesto, ki je z Visoko šolo za upravljanje in poslovanje (VŠUP) zaenkrat edini nosilec samostojnega visokošolskega programa v širši dolenjski regiji, ter ravnatelji novomeških višjih strokovnih šol. Čeprav je svet novomeškega visokošolskega središča pred nedavnim podal oceno, da je možno univerzo v Novem mestu ustanoviti do leta 2006, je dekanica VŠUP Ana Blažič v svojem uvodnem nastopu tako napoved ocenila za preuranjeno, a je na drugi strani opozorila tudi na pospešen trend pri ustanavljanju novih univerz in visokih šol. »Če so bili novo univerzo sposobni ustanoviti drugje, je to možno tudi pri nas. A ob tem je treba povedati, da so imeli snovalci primorske univerze že leta 1991 na tem projektu zaposlenih 11 ljudi, medtem ko ima Visokošolsko središče na tem področju od lani enega človeka.« Jožica Čampa, ki je torej edina zaposlena na Visokošolskem središču, je povedala, da jim je v zadnjega pol leta uspelo okrepiti ekipo in vzbuditi interes okolja, pri čemer je omenila sestanek z župani širše jugovzhodne regije, kjer je bila sprejeta načelna politična odločitev o podpori, medtem ko je k ustanovitvi visokošolskega središča znotraj regionalnega razvojnega programa zavezano tudi gospodarstvo. »Ali bo politika obljubo držala, pa bomo videli,« je dodala. Da je Dolenjska močna gospodarska in izvozna regija, ki pa se srečuje z izobrazbenim in kadrovskim deficitom, je opozoril svetnik novomeškega občinskega sveta in bivši podžupan za družbene dejavnosti dr. Boris Dular. To je za Dularja zadosten razlog, da je novomeška občina pristopila k razvoju visokega šolstva. »Menim, da Ščitimo svoje interese Pogovor z dr. Jožetom Mencingerjem Uroš Lubej V pripravah na Parkovo okroglo mizo smo naredili tudi kratek pogovor z rektorjem ljubljanske univerze dr. Jožetom Mencingerjem, ki je odgovoril na očitek, češ da zavira razvoj novih visokošolskih središč, in ocenil stanje in možnosti razvoja visokega šolstva na območju JV Slovenije. Predstavniki regionalnih visokih šol se pritožujejo, da Univerza v Ljubljani ne dovoli svojim učiteljem predavati izven univerze in da s tem zavirate njihov razvoj. Zakaj prihaja do tega? Razlog je enostaven. To znižuje kvaliteto pouka na UL. V desetletju se je število študentov UL podvojilo, število učiteljev pa se je le malo zvišalo. Dolžnost univerzitetnega učitelja pa je tudi raziskovalno delo. Če samo predava od enega konca Slovenije do drugega, za raziskovalno delo nima časa, zato kvaliteta pouka lahko le pada tako na matični fakulteti, še manj pa je vredna na takšnem regionalnem središču. Učitelji, ki predavajo na vseh koncih, prav gotovo ne ustvarjajo zdrave konkurence lastni univerzi. Najbrž je razumljivo, da kot rektor skrbim za interese UL. Vendar dajem dovoljenja za dodatno zaposlitev na regionalnem središču na predlog dekana vsake fakultete, saj ta pozna stanje na svoji fakulteti, ki ga sam ne poznam. Najbolj odločno pa nasprotujem temu, da bi naši učitelji ustanavljali šole; to obravnavamo kot kršitev konkurenčne prepovedi. Če kdo med njimi hoče ustanoviti šolo, naj jo kar ustanovi, toda prej naj se odloči, kje bo, na UL ali na takšni visokošolski ustanovi. Kako ocenjujete razvoj visokega šolstva na področju JV Slovenije? Tega razvoja ne poznam. Morda lahko tam nastane tudi univerza. A za vsako univerzo je treba zagotoviti študente, učitelje, prostore in denar. Zdi se mi, da manjka predvsem dvoje: učitelji in denar. Število habilitiranih učiteljev je v Sloveniji omejeno. Z enakimi denarnimi sredstvi oziroma njihovo prerazdelitvijo se ne da delati novih univerz in najti novih učiteljev; že zdajšnje univerze imajo premalo denarja predvsem za materialne stroške in prostore. Kaj bi morali storiti, da bi prišlo do ustanovitve četrte univerze? Na to ne znam odgovoriti, a najprej bi bilo treba ugotoviti, ali je ustanovitev četrte univerze sploh smiselna. Sam ji gotovo ne bi nasprotoval, če se s tem ne bi prizadeli interesi UL. Na njej je morda mogoče zaposliti mlade kvalitetne in ambiciozne učitelje, ki na UL težko napredujejo. To bi ustvarilo pravo, tudi za UL koristno konkurenco. Nujno je potreben dogovor Pogovor s prof. dr. Janezom Usenikom Uroš Lubej Prof. dr. Janez Usenik je bil med ustanovitelji VŠUP-a, kasneje se je z vodstvom šole zaradi razlik v pogledih na kvaliteto študija razšel. Zaposlen je na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani, vključen pa je tudi v delo in projekte Valvasorjevega raziskovalnega centra v Krškem. Kako ocenjujete razvoj visokega šolstva v Novem mestu? Menim, da smo v zadnjih 10 letih kljub doseženemu žal mnogo zamudili in z današnjim stanjem ne bi smeli biti zadovoljni. V Novem mestu imamo le eno samo visoko šolo. Predvsem zadnjih pet let je bilo storjenega premalo, kar lahko takoj ugotovimo, ko se primerjamo s Primorsko oz. s Koprom, ki je imel tedaj, ko smo ustvarili našo visoko šolo, en samostojni visokošolski zavod (menedžment), eden pa je bil v Portorožu (turizem). Sedaj imajo v Kopru univerzo, mi pa še vedno zgolj eno šolo! Poleg siceršnjih porodnih krčev in pomanjkanja ustreznih kadrov - ki pa bi se v petih letih že morali pridobiti - so eden glavnih vzrokov ozki osebni in privatni interesi. Novomeška visoka šola v petih letih ni uspela ustvariti niti specialističnega programa, kaj šele, da bi prerasla v fakulteto, je pa uspela diplomirati neverjetno množico študentov, kar je nekoliko neobičajno. Na tak način se kvalitete ne dosega. Upam, da bo novi župan ukrepal modro in premišljeno ter v strpnem dogovoru tako z državo in sosednjimi občinami kot zlasti s posameznimi parcialnimi interesi doma uspel sanirati sedanje nekoliko konfuzno stanje in ustvariti resnično jedro prihodnjega razvoja. Kakšne so, po vašem mnenju, možnosti za razvoj univerze? Moja pričakovanja so realna in umirjena, morda celo nekoliko pesimistična. V zadnjih treh letih se je temeljito zbudila tudi sosednja regija Posavje, ki nikakor ne sme in ne more biti izvzeta iz načrtovanja in ustanavljanja novih visokih šol in fakultet. V Krškem je bil pred tremi leti ustanovljen Valvasorjev raziskovalni center, katerega naloga je ustvarjati novo znanje in ga prenašati v prakso. V ta namen je ta zavod organiziran v tri divizije: raziskovalno delo (inštituti), izobraževalno delo (visoke šole, fakultete) in aplikacijo (tehnološki park). Pred več kot dvema letoma sem v okviru Valvasorjevega raziskovalnega centra predstavil projekt z delovnim imenom »Univerza jugovzhodne Slovenije«, ki je dvignil kar precej zanimanja in tudi prahu po naši deželi. V projektu je predvidena ustanovitev univerze, ki bi dobesedno (v geografskem smislu) pokrivala celotno jugovzhodno Slovenijo, to je območje od Kočevske prek Dolenjske, Bele krajine in Posavja vse tja do Kozjanskega, skupaj torej območje, ki obsega kar lep kos naše države in premore kar lepo število državljanov, poleg tega tu poteka cestni koridor, ki je vitalnega pomena za povezavo Evropa -Azija, tu se bodo v zelo bližnji prihodnosti formirali logistični centri kot vozlišča nadnacionalnega in globalnega gospodarstva, tu se ustvarja energetski bazen Slovenije itd. Kakšen je bil odziv na vaše pobude? Na osnovi izhodišč in vizije tega projekta so se že sestajali župani lepega števila občin, vendar (vsaj doslej) do končnega dogovora ni prišlo. Kot mi je poznano, so bili resni stiki med posavskimi in dolenjskimi občinami navezani, dogovorjen je bil tudi skupni sestanek, vendar so se predstavniki novomeške občine zadnji hip premislili in začeli delovati po svoje. Prav tedaj ko naj bi sedli za skupno mizo in skušali uskladiti skupni projekt, se to ni zgodilo. Namesto da bi se na ponudbo Krškega, ki je imelo precej jasno vizijo, vsaj pogovarjali o morebitnem skupnem nastopu, o problemih, o_željah, o namenih in podobno, so iz neznanih razlogov v Novem mestu prav tedaj ustanovili visokošolsko središče in začeli delati po svoje. Seveda je to popolnoma legitimna in avtonomna odločitev, vendar se bojim, da na takšen način univerze na našem koncu verjetno ne bomo imeli nikoli. Dovolj velik nasprotnik je že država, ki (jasno) noče dati denarja, pa tudi vse tri univerze, ki (jasno) tudi ščitijo svoje interese. Ce do dogovora med nami ne bo prišlo, se bo res tudi na našem koncu zgodilo podobno, kot na Primorskem na relaciji Koper - Nova Gorica. moramo najprej vzpostaviti kvalitetne programe, iz katerih bodo izšli kvalitetni diplomanti. V začetni fazi se namreč lahko naslonimo na zunanje strokovnjake, a kmalu jih bomo morali ustvarjati sami. Ne smemo pozabiti tudi na ustanovitev inštituta kot centra raziskovalnega dela«, je povedal Dular, ki je še napovedal, da bo novomeški župan Boštjan Kovačič v kratkem predstavil projektno skupino Četrta slovenska univerza. »Pri tem pa ni naš cilj, da bi ravno Novo mesto postalo središče prihodnjega univerzitetnega kampusa, čeprav se zdi, da bi bilo primeren center. Posamezne fakultete in visokošolski programi so namreč lahko tudi drugje, npr. v Posavju, Beli krajini itd«, je še povedal Dular in dodal, da ima država prav, ko v prvi vrsti zahteva kvaliteto in zato podpira neke vrste organski razvoj prihodnje univerze. Vodja oddelka za družbene dejavnosti občine Krško Jadranka Gabrič je povedala, da tako kot dolenjsko tudi posavsko gospodarstvo občuti pomanjkanje izobraženih kadrov in da je posavska regija po izobrazbeni strukturi med zadnjimi. »V tem kontekstu ~ smo v regijski razvojni program zapisali, da je visokošolsko izobraževanje ena od naših prioritet, o ustanovitvi visokošolskega središča pa se resno pogovarjamo vse tri posavske občine. Zametek takega središča je Valvasorjev raziskovalni center v Krškem, če pa se bo tudi dejansko razvil v visokošolsko središče, še ni jasno. Zaenkrat smo osredotočeni na Posavje, zavedamo pa se, da lahko o univerzi razmišljamo le skupaj, pri čemer mislim na sodelovanje dolenjskih, posavskih, belokranjskih, morda pa tudi kozjanskih in celo zasavskih občin«, je povedala Gabričeva. Njenemu mnenju o skupnem nastopu se je pridružila tudi podžupanja za družbene dejavnosti občine Brežice Milena Jesenko: »Tudi mi se zavzemamo za ustanovitev visokošolskega središča, ki bi se razvilo v Posavju, vendar tako kot v Krškem tudi pri nas vidimo perspektivo v povezovanju, ki bi vodilo v ustanovitev univerze jugovzhodne regije. V Brežicah se usmerjamo v razvoj trgovine, turizma in storitev, tako da smo ustanovili delovno skupino za pripravo visokošolskega programa za trgovino in turizem. Izdelali in odposlali smo že tudi elaborat in zdaj z optimizmom pričakujemo odgovor ministrstva za šolstvo in šport. Upamo, da bodo zadeve čimprej stekle, kar pa se tiče pridobivanja potrebnih kadrov, smo v navezi tudi z zagrebško univerzo.« Iz kabineta župana novomeške občine je prišel Slavko Gegič, ki je povedal, da je VŠUP ob pomoči novomeške občine pred časom pridobil nove prostore, da so nove kapacitete za potrebe višješolskega programa zagotovili tudi Srednji kmetijski šoli, da se je bivši župan Anton Starc z ministrstvom za šolstvo in šport dogovoril za preureditev enega od stolpičev dijaškega doma v študentski dom, in nenazadnje, da je občina pred časom obnovila in posodobila Knjižnico Mirana Jarca, s čimer se zagotavljajo potrebni pogoji za umestitev četrte slovenske univerze v Novo mesto. Predsednik komisije za ustanovitev Visoke šole za tehnologije in sisteme pri Visokošolskem središču Novo mesto Božo Kočevar ]e predstavil nov visokošolski program, ki bo predvidoma vseboval tri smeri, in sicer proizvodno inženirstvo, info-inženirstvo in procesne tehnologije, strokovni elaborat o novem programu pa bodo na ministrstvo za šolstvo in šport odposlali te dni. »Cilj naše komisije je ustanoviti kvaliteten visokošolski program, ki bo zadovoljil tehnološke potrebe novomeškega in dolenjskega gospodarstva, pri čemer mislim na podjetja kot so Krka, Revoz, Trimo, Novoles, Danfoss, TPV, Adria idr. Če namreč hočemo to gospodarstvo zadržati na sedanji ravni oziroma generirati napredek, potrebujemo strokoven tehniški kader«, je prepričan Kočevar, ki je še povedal, da bodo nosilci predmetov novih programov habilitirani profesorji, asistente in druge sodelavce pa bodo iskali med strokovnjaki iz gospodarstva in med kadri novomeškega šolskega centra, za posamezna specializirana področja pa so za gostovanja že dogovorjeni tudi z nekaterimi profesorji iz tujine. Ravnatelj Višje šole za strojništvo Drago Simončič je predstavil pomembno dejstvo, da je moč izobrazbeno strukturo dvigovati tudi z izobraževanjem odraslih, ki prek višjih in visokih šol lahko prihajajo do univerzitetne izobrazbe. Iris Ucman, ravnateljica Višje poslovne šole, kjer deluje program poslovni sekretar, načrtujejo pa tudi nov program računovodje, je sicer podprla razvoj visokošolskih središč in univerze, a je obenem opozorila tudi na težaven položaj višjega šolstva, ki je pogosto zapostavljen prav od visokošolskih in univerzitetnih programov, saj številne šole na svoje smeri ne sprejemajo diplomantov višjih šol. Vida Hlebec, ravnateljica Višje strokovne šole - program kmetijstvo, gre za najmlajši novomeški višješolski program, je pokazala na velik pomen izobraženosti prebivalstva na podeželju, kar še posebej velja pri ohranjanje kulturne krajine, zaradi česar tudi oni načrtujejo nov program te smeri. Parkova druga okrogla miza se je tokrat zaključila brez jeznih izbruhov nad oblast, ki so zaznamovali njeno predhodnico. Pravzaprav nam je bilo vsem skupaj kar malo dolgčas. Ni nam preostalo drugega, kot da zaključimo z mirovniškim sklepom, da bo zgolj s sodelovanjem lokalnih skupnosti (občin), lokalnega gospodarstva in obstoječih višješolskih in visokošolskih programov mogoče tudi gospo državo prisiliti, da bo začela razmišljati o četrti univerzi. Juhuhu! FOTO: ŽIGA VIRC Iskanje glasbe tretjega tisočletja Etniteta Marijan Dovič Po Evropi in svetu se množijo glasbene zasedbe in festivali z označbo folk, etno ali tudi world mušic. Njihovo število in popularnost rasteta, alternativa vseprisotnemu popu postaja - etno. Nasmejani črnci iz Malija, Alžirije ali Konga, godci iz Irana, Kubanci v salsa omaki, perujski fruličarji, irski poskakovalci, turške plesalke, estonski big bendi ali rezijanski goslači-citiraši so redni gostje svetovnih etno/folk festivalov. »Listen global«, se navdušuje publika najrazvitejših držav Zahoda in vedno znova odkriva in se naslaja nad pristnostjo, nepopačenostjo te godbe, ki da je amerikanizirani pop še ni okužil. Toda ali je sodobni etno res stik s tistim prvobitnim, glasbenim bistvom različnih kultur sveta? Ali pa iščemo v teh zgodbah nekaj, česar ni mogoče najti? Nekaj, česar nikdar ne bo mogoče rekonstruirati? Etnomanija je res izvila nacionalno glasbo iz trezorjev, kjer je pred desetletji gnila kot arhivski dokument. Toda v resnici je le kalup, trend, v katerega se danes glasbeniki morajo vključiti - da preživijo. Dajte nam tisto, kar hočemo. Igrajte tisto, kar naša ušesa želijo slišati. Črnci naj ritmično nabijajo po bobnih in pojejo magične repetitivne vzorce, Perujec naj nas spomni na prelet kondorja, Irec na orgiastično poročno slavje pijanih rdečeličnežev ... Etno kalup širi možnosti za preživetje glasbenikov. Hkrati pa zbuja nevarno iluzijo pristnosti in neposrednega stika ter nas usmerja na že zdavnaj preživela nasprotja med naravnim in umetnim, pristnim in nepristnim, Pa vendar se moramo sprijazniti z dejstvi: vso to glasbo smo že slišali, vse to je že zdavnaj spuščeno skozi zahodni filter, če ne drugače, skozi način prezentacije. Tistega, kar iščemo, ne moremo najti niti tam, kjer naj bi se rodilo. Ne bo pomagala pot v Mali, Mali je že prišel k nam: Živjo, stari, evo mene na stratokasterci in maršalu ... Kar vidimo in slišimo, je tisto, kar smo naredili sami. Všeč nam je naša lastna podoba v različnih preoblekah. Identiteta. Entiteta. Etniteta. Sodobni etno ni nujno kvalitetna protiutež sodobnemu popu. Etno je lahko, oprostite izrazu, navaden drek. Bullshit Etnopopeja. Poskakovanje pijanih in razglašenih hipijev. Imamo pa že raje Madonno in Sade, prosim lepo. Kadar sodobni etno privzema obliko eklektične »world mušic«, kar pomeni, da recimo avstrijski bend v svojo glasbo meša različne vzorce iz drugih glasbenih tradicij, bodisi afro ritme, polinezijske harmonske ali južnoameriške melodične vzorce, imamo izbirčneži več možnosti za estetsko zadoščenje. Ampak ne, kvalifikator »world mušic« ali »eklektično« sam zase nikakor še ne pomeni kaj sladostrastnega. Pač pa le pušča prostor za to, da se glasba odpre, Etno širi možnosti za preživetje glasbenikov, hkrati pa zbuja nevarno iluzijo pristnosti in neposrednega stika ter nas usmerja na že zdavnaj preživela nasprotja med naravnim in umetnim, pristnim in nepristnim. razvije ... morda v smer improvizacije, v smer nepredvidljivosti, presenečenja. Le tako nam lahko glasba sporoča kaj novega, ne pa le starih zgodb. Isto sranje, drugo pakovanje. Uho ima evolucijo. Predvsem vsako posamezno uho, ki ob rojstvu posameznega homo sapiensa začenja iz ničle in se lahko razvija v neomejene višine. (Sky is the limit.) A mnogokatero uho se pač nauči ljubiti vedno iste zgodbe in se ne zmeni za lastno evolucijo, ki je tedaj predvsem evolucija stagnacije. So poslušalci novodobnega etna kljub vsemu bolj odprta, bolj navdahnjena publika, ki sledi ozkim in napornim potem lastne senzibilnosti? Gre za poseben tip publike, o tem ni dvoma. Prišpekulirajmo si tipičnega etno poslušalca, ki ta hip ekstatično poskakuje na kakšnem etno festu: ljubi tuje kulture, bolje od sonarodnjakov obvlada tuje jezike, rad potuje, je pacifist in se ima za intelektualca ali nekakšnega alternativca, verjetno je danes tudi protiglobalist in protiamerikanist. Etno identiteta? Pokaditi džoint s črncem in pljuvati na Busha? Ne, dragi moji. Mora nam iti predvsem za glasbo. In če nam gre za glasbo, moramo etno deliti, seveda s širokim pasom, na dva kosa, tako kot vsako drugo glasbo. Dobri etno - zlobni etno. Zanič etno. Merilo ni »pristnost«, merilo je naše uho. Ne iščimo etna, iščimo glasbo. Ne pozabimo, večina Slovencev posluša etno. Samo etno. Vsak dan etno. Med nami so. Zagotovo. Zagonetno. Zagovedno. Govedno. Rešitev je, kot vedno, vsaj deloma v vaših rokah-, v vaših glavah in v vaših ušesih. Dolenjska Pokrajina mistike Tina Ban Z mojim univerzitetnim profesorjem, ki se med drugim ukvarja tudi z mistiko, sva pred kratkim debatirala o tem, da je Dolenjska ena od najbolj mističnih slovenskih pokrajin. Zakaj? Med drugim tudi zaradi svojevrstnih naravnih danosti. V na videz ukročeni, kopasto zaobljeni pokrajini, je še vedno prisotna divjina. Dvignjena nad kotlino, kot nekakšna oaza z dvema pragozdovoma, izrednim bogastvom ptičjih vrst, medvedi ter volkovi in risi, ki so v Sloveniji sicer že skoraj iztrebljeni. To so Gorjanci, prostor, kjer regija diha kot čista natura, čista prvinskost. Gorjanci so eno redkih gozdnih območij, v katerem prevladuje bukovo drevje. Bukovi gozdovi so s\/fetli in lahko prehodni, saj v njih ni goste podrasti. Energija, ki jo izžareva bukev, piše Patrice Bouchardon, je povezana predvsem s trdnostjo, odpornostjo in vitalnostjo. Če koga, potem so se te lastnosti gotovo prijele ljudi iz podgorskih vasi. Gorjanci kot vzpetina predstavljajo pokrajinski jang, vode in doline, po katerih tečejo, pa njegovo nasprotje - jing. Tudi voda je s svojo energijo odločilno posegla v prostor in človeška življenja. Po reki se imenuje celo največja novomeška tovarna. Brez Krke, termalnih in zdravilnih vod si Dolenjske ni mogoče predstavljati. Mozaik jinga med drugim dopolnjujejo tudi številne kraške jame. Dolenjski človek ohranja vez s svojo pokrajino. S posebno strastjo obdeluje vrtove in vinograde ali pa se gre lovca ali ribiča. Zemeljska energija je pri nas precej neraziskana in za mnoge popolnoma neverjetna stvar. Pa vendarle se pojavljajo glasovi, ki trdijo, da se tudi v teh krajih nahajajo močne energetske točke. Različni viri so mi zatrjevali, da naj bi bila ena od njih v gozdu okoli cerkvice sv. Roka pri Šmihelu. Čudne stvari se dogajajo tam, pripovedujejo. Sama pa sumim Pleterje. Že zaradi svoje zaprtosti so kartuzijanski samostani precej skrivnostni kraji. V času pred Marijo Terezij9 so bili na Slovenskem kar trije, preživel pa je samo pleterski. Kartuzija v štajerskih Žičah je bila zgrajena natanko na križišču t. i. zmajevih repov. Gre za presečišče zemeljskih energetskih žil, ki naj bi vodile iz Severne prek Srednje Evrope proti Mediteranu in iz Zahodne proti Balkanu. Med obiskom samostanskih razvalin to točko mnogi obiskovalci (med njimi tudi sama) začutijo kot močno vibracijo, toploto in mravljinčasti občutek v telesu. Morda pa ni naključje, da je bilo prav nad njo postavljeno tisto najsvetejše - cerkveni oltar. Morda so kartuzijani obvladovali ta znanja. In morda bi podobna žarišča odkrili tudi v pleterskem samostanu. Dolenjska, še posebej Gorjanci, pozna tudi tradicijo puščavništva, ki se je ohranila do danes. Še posebej Gorjanci so od nekdaj privlačili mistične samotarje, ki so se tja umikali od vsakdanjega sveta, da bi lahko v tišini in miru molili, meditirali ali se ukvarjali s kozmičnimi skrivnostmi. O njih je pisal že Janez Trdina, med drugim tudi v svoji bajki Vlah Elija. Maloštevilni pleterski menihi s svojimi celicami in življenjem v tišini danes v mnogočem spominjajo na te samotarje. Niso pa edini. Pravi puščavnik živi malce čez greben, na hrvaški strani Gorjancev, pravi Marjan Strajnar, ki ga med zbiranjem podatkov za svojo knjigo o Gorjancih občasno obišče. Novemu mestu zaradi njegovega mrtvila pogosto pravijo mesto duhov, vendar ta cinična metafora ni povsem iz trte izvita. Duhovi in prikazni so očitno prisotni v dolenjski ljudski podzavesti. Trdina v bajki Dr. Prezir pripoveduje, da je po Novem mestu blodila prikazen (takrat seveda že pokojnega) navečjega slovenskega pesnika. Njegova Julija se je primožila v Novo mesto, natančneje v graščino, ki se danes imenuje "ta stara bolnica”. Prešernov duh pa naj bi ji v jasnih mesečnih nočeh na gladino Krke prihajal pet podoknico Luna sije, kladvo bije, da je uboga reva leta in leta hirala od groze. Duh je upodobljen tudi na portretu Dragotina Ketteja. Za pesnikom na sliki stoji medel obris njegove anime-muze, Novomeščanke Angele Smole. 0 kakšnih drugih prikazovanjih nimam podatkov. Piko na i pri umevanju relativnosti vsega bivajočega verjetno postavljajo Cigani. Pokrajinam, kamor se priselijo, vtisnejo nekakšen magičen pečat. Kaj bi bilo brez Ciganov Prekmurje, kaj španska Andaluzija ali romunska Transilvanija? Pri kom bi se sicer navdihoval Vladek, kje španski Lorca? Kdo bi nam lahko v tem prostoru bolje pokazal strast do živeti - živeti trenutke? Kdo drug bi nam lahko dal bolje vedeti, da je mogoče čutiti, slutiti, zaznavati svet tudi na drugačen način? Kakor koli diskriminirani, spregledani in zapostavljeni, njihove prisotnosti ni mogoče izbrisati. Ni jih veliko, toda povsod okoli so. Tudi dol pod našimi bloki živijo. Pred dobrim desetletjem se je v gozdiček ob cesti priselil neki mož s svojo družino. Dober Cigan je bil, so pravili sosedje, kar je pomenilo, deloven, zaposlen v eni od novomeških tovarn. In potem je, pripovedujejo naprej, v nekem prepiru ubil lastnega sina. Narobe svet! Oče sina. Cigani so tudi Ojdipa postavili na laž. Zrelativizirali so vse, celo Freuda. Na laž postavljajo tudi naše hitenje, stres in pehanje za vsem, kar mine. In samo tisti, ki tega ne vedo, jih - ko jih v svoji obremenjenosti opazujejo brezbrižno pohajkovati -zmerjajo z lenuhi. Magičnost dežele pod Gorjanci je fascinirala tudi umetnike. Večinoma ne domačih, ampak prišleke, ki so v njej znali prepoznati tisto, česar se lokalci sami sploh ne zavedajo. Kaj šele, da bi se s tem znali ponašati. Kot prvega je navdihnila Gorenjca, Janeza Trdino. V svetu dolenjskih kmetov, viničarjev, beračev in ciganov je odkril morje fantastičnih in pravljičnih podob: povodne možje, ki so živeli v Krki in njenih pritokih, gorjanske coprnice in vile, velikane, hrabre junake, ki so premagovali Turke ...Vse do dvajsetega stoletja je bila dolenjska zavest še močno prepojena s poganskimi, mitskim in magičnim. Če je verjeti Ljubljančanu, Matetu Dolencu, ki je konec sedemdesetih izdal roman Vampir z Gorjancev, je takšna tudi danes. Dante Kristan Napiši vragu na čelo »dobri angel«, vrag le ostane vrag. S.DeVille Time Čas je iz sklepa spahnjen, spah je iz časa sklepljen. Spah, krah, prah, prah. Kako je fino, ko pomlad prihaja. Ko vržemo razsebe težke zimske face. Ko znova greje sonce nas, ki nam življenje daje. Ko se ženska garderoba menja v bolj lahkotno in prosojno smer. Ti sreča. Ko se natura nam pokaže v vsem svojem neizmernem erotizmu (mimogrede: nezadržno se bliža tudi čas, ko treba bo saditi čudno rožo, iz katere v starih časih so konopec svaljkali). Ah, ko bi le globalna scena ne bila tako jebeno depresivna. Fino bi bilo, ko bi lahko kot pusta hrusta kremirali še kakšnega resničnega robusta. Naprimer kako ikono global-analnega političnega življenja, pa morda kakšno sveto kravo, ki nam veselo serje na glavo. Da se znebimo zla, kot se od zime poslovimo. Da, lepo bi bilo. Vendar to pač tako ne gre, mar ne? Ne. Ne. Nam je usojeno da patimo i da na kraju fino platimo. Usojeno da trpimo, hrepenimo, da že faking koprnimo po nekem svetu, ki vsaj približno bi lahko mu rekli svet. Zaman se trudimo, želje in resničnost so nam navzkriž. Zato pa vzhičeno prirejamo karnevale, rajanja, bale velike in male, da se jebi ga malo razvedrimo. Že res da pri nas ni toliko joškov in riti kot v pregovorni Braziliji, smo pa zato bolj fejst nažgani. VVaiting Še vedno čakamo da norec fukne bombo, bombo dehtečo, bombo plamenečo, tak sladkobno pretečo. Fukni jo norec fukjeni, fukni. Je mar mogoče, da je ne bi? Jebe se tebi, ti itak služiš če je svetovna vojna. Ma daj. Vrzi jo spektakularno arbitrarno, vrzi jo neznansko sanjsko, vrzi jo lahkotno grehotno, fukni nam jo na pomlad, ko bodo rožice cvetele. Uf, kako bodo dišale, ko jih doseže nuklearni holokavst. Samo fukni jo že enkrat da si bomo na jasnem pizda. Ker mi čakamo. Mi čakamo. Mi te čakamo pizda ti matrna retardirana kavbojska. Mi te čakamo in ne vemo, kam bi se dali, zato se prosim odloči, da bomo lahko nadaljevali svoja bedna sorry-ass življenja. V miru ali v vojni ali v zlatu ali v blatu. Zdaj namreč ne vemo. Stekaš ti zavrtež zagamani? Mi ne vemo, koji kurac nas še čaka. Prekleti zmazek izrojeni, ki seješ smrt s tako lahkoto, kakor da bi pil vodo. Pa tebe vsi ogrožajo človek. Saj mi ne vemo, če ne bomo mogoče kmalu tudi sami na udaru. Ne bi bilo nič čudnega, kakor so stvari krenile. Ne vemo, ali naj varčujemo ali zapravljamo, ali naj se drogiramo ali abstiniramo, naj sploh še hodimo v službo, šolo, fitnes, plesne vaje, ča ča ča. Mislim, ker če bo zdaj kar kataklizma, če bomo razfukali svet kot ga poznamo, naj sploh še plačujemo vse te davke, sklade, stanovanjske sheme, pokojninski drek? Odloči se že enkrat, mater ti, da se bomo lahko organizirali. Ti zlo. Ti drek. Ta jajca se vam vlečejo kakor noč na Ruskem, kadar je tam najdaljša. Daj nam končno te ognjemete nepozabne, daj nam srd arabski, daj sindrom Kitajski. Naj zgorimo skupaj v presvetli gloriji, ker mi smo tako dobri, da bomo šli u kurac z vami. Ali pa nam daj mir, crkni in utoni v svojem govnu, teksaškem kravjeku iz katerega si prilezel. Joj, ko bi te vsaj kdo ustrelil. Tebe in še kakšnega kretena. A kaj, ko tvoja sorta ne premine. Ne, ne, to je trdovratno kot najtrdovratnejši plevel, vedno znova se kot feniks iz pepela izrojeva. To sega preko vsake rase, nacije, celine. Kar naprej se množijo nove in nove še bolj zakrknjene generacije drekačev, ki jim je človečnost tuja. Psihopati. Da nas jebejo, da nas dokončno zjebejo, da nam utrujajo, da nas morijo in da zapravijo še eno šanso, da kot človeška vrsta ostanemo vsaj pogojno normalni. Zla je ta vaša logika. Zlogika pizda. Bomba da, voda ne, nafta da, hrana ne, mi da, vi ne, mi vse, vi...eee...jebi ga, mi vse. Kaj je to zlo, ki preveva vso našo planeto. Je hudič v nas, ali smo mi v hudiču, gotovo je le eno, da gremo tja, k hudiču. Vsa ta naša zahodno odišavljena pravljica, ta slaba metafora. Vse to smrdi, da je za kozlat. Zato samo povejte gospodje, kdaj boste izvolili fuknit to vašo sveto bombo, da se pripravim, da ne bom slučajno zajebal in šel v službo, kajti ni lepšega na tem svetu, kot malo hedonizma in razvrata pred večnim snom. ILUSTRACIJA: GAŠPER KLANČAR Counting Računaj samo s smrtjo: s tem si olajšaš življenje in smrt. Misli si o življenju: če ga izgubim, zgubim stvar, ki se zanjo le norci pulijo: saj si le dih, odvisen od vseh izprememb neba, ki venomer pretijo domovanju, kjer ti prebivaš: smrt te ima za norca, ker ji hitiš naproti, dasiravno pred njo bežiš. Tvoj najboljši počitek, to je sen: želiš si ga, pred smrtjo pa, ki je najboljši sen, te stesa strah. Ti nisi ti, zakaj sestavljen si iz neštetih zrn, ki jim izvor je v prahu. Srečen nisi, ker hrepeniš po tistem, česar nimaš, kar pa imaš, pozabljaš. Siromašen si, tudi če si bogat. Kaj pa tvoji prijatelji? Teh ni. Celo tvoj zarod, ki te za očeta kliče, še ta preklinja putiko, kap, naduho, da te niso že prej pobrale. V tebi ni mladosti in ne starosti, oboje je kot sen, ki ga po obedu sanjaš - ko si mlad, si revež, ki mu starost reže kruh, ko pa si star, imaš vsega - le ognja, lepote in moči, da bi užival to, kar imaš, ni več...Je potemtakem na tem, kar se življenje imenuje, še kaj posebnega? Je. Tisoč smrti se skriva v njem, in vendar nas je strah poslednje smrti, ki vse izravna. Stili Še vedno je čas, ki ga tu zapravljate, vaš čas. park:intervju dr. Vlado Miheljak: Ne rabim dvajsetmetrske rakete, da bi se počutil varnega! Andreja Kopač Čeprav mi ne bi bilo treba, vsako sredo še vedno stečem na faks poslušat njegova predavanja. Ob njih ponavadi dobijo moje male sive celice toliko hrane, da jo potem prebavljajo še lep čas. To je tudi edini razlog, da visim na faksu in ga poslušam. Kako kdaj kaj zamomlja. Se razjezi. Si prikima. In hiti z besedami. Na FDV je eden redkih, ki ima celo leto polno največjo predavalnico. V osemdesetih je pisal kolumne za Mladino, nato za Dnevnik, trenutno pa za Sobotno prilogo. V njih se dotakne vsega in vsakogar. Nemalokrat si da duška na račun te ali one politične odločitve, tega ali onega pametnjakoviča. Ob tem je piker, poln prebliskov, metafor in črnega humorja. Aktiven je pri raziskavah javnega mnenja, raznih okroglih mizah, je komentator in še marsikaj. Kaj bi ga posebej predstavljala... Raje naj povem, da mi vsak njegov odgovor zdaj postavlja vsaj ducat novih vprašanj. Človek vodnjak me je namreč s svojimi odgovori večkrat zapeljal v čisto druge vode. A vendar sem poskušala iz njega izbezati čimveč drobcev, ki naj bi ga vsaj približno prikazali v luči, kot ga vidim jaz. Toplega, širokega človeka z ogromno datoteko in brez dlake na jeziku. Intervju je nekakšen sprehod čez bolj ali manj aktualne teme: Nato, Irak, Amerika, volitve 2002, stranke, šola, mladi... Formalnemu začetku sledi nepredviden konec: Vlado študent. Ali bi si upali napovedati rezultat referenduma o Natu? Rezultat bo 60 odstotkov ali malo manj za in 40 odstotkov proti Natu. To bo kisla zmaga pro Nato opcije in dovolj spodoben poraz nasprotnikov. Videli boste, kako se bodo naslednjih 14 dni vrstila soočenja, kako bodo vabili tuje ministre. Ne bo pa recimo irskega, finskega, avstrijskega zunanjega ministra, ki na stvar gledajo drugače. V taki situaciji je težko, ker to niso parlamentarne volitve, kjer ima vsaka opcija svojo minutažo in svoje termine, kjer lahko izrazi svoje stališče. Zame ni ključno vprašanje, ali gremo v Nato ali ne, ampak na kakšen način se o tem odloča! Nato ne razrešuje vprašanj demokracije! Dejstvo je, da če bi izvedli referendum v Clintonovih časih, bi šla stvar gladko čez. Kaj menite o tem? Seveda bi šla, ampak ne morete ocenjevati stvari ločeno od konkretne oblasti. Zdajšnji ameriški diskurz je Začrtan dolgoročno. Sprememba tega diskurza se je v vsej svoji razsežnosti pokazala šele sedaj. Clinton je bil sicer bolj simpatičen, ampak isti strukturni momenti kot zdaj so bili že pod njim! Počel je iste stvari, vendar z nekoliko več stila. Ko je imel težave z Monico, je spustil rakete na farmacevtsko tovarno v Sudanu in pobil veliko ljudi. Kakor Miloševiae bi moral tudi on priti pred kazensko sodišče, pa ni prišel in tudi nikoli ne bo! Tudi zdajšnje stanje v Natu, kjer ima prvo in zadnjo besedo Amerika, kaže na to, da kakršna koli razprava v njem ni možna! Ker Francija in Nemčija solirata, so ju začeli diskvalificirati. Demokratična razprava velja le v toliko, kolikor se strinjaš z Ameriko! In v tem je problem! Slovenije v nobenem primeru ne bo konec, vendar pravica do izbire mora biti! Ni res, da bo vstop v Nato cenejši! Vstop v Nato bo dražji! V nenatovskih državah gre za vojsko pol manj denarja. Iz tega izhaja vprašanje, če to potrebujemo. Verjamem, da je mercedes boljši avto od mojega. Ampak mercedesa ne bi imel, me ne zanima, ni moj stil. Ne rabim mercedesa ne dvajsetmetrske metrske rakete, da bi se počutil varnega! Za razliko od Amerike se v Sloveniji na temo Nata lepi drugačna problematika. Zdi se, da gre za razpon med politično prakso in kritično javnostjo, neupoštevanje in podcenjevanje javnosti. Je to preizkušnja za demokracijo in javno besedo, še posebej če upoštevamo Ruplove zadnje izjave o lumparijah ...? Govori o lumparijah, samo da nobena ni znana! Poleg tega so postopki v demokraciji predvideni: izjava, diskusija, soočenje mnenj, oporekanje, civilna nepokorščina. Če je to lumparija, potem je demokracija lumparija. Že od 18. stoletja naprej se v Angliji med torijci in vigi odvija polemika, ali je poslanec zastopnik ali pooblaščenec. Se pravi, ali ga ti pooblastiš, da v tvojem imenu govori, ali zastopa tvoj interes. Včasih je to enostavno. Recimo, ko je 80 odstotkov ljudi za EU, to ni problematično. Ko pa je javno mnenje razcepljeno, je vprašanja, kako naj delujejo poslanci. Sodobna politična teorija in praksa demokracije je, da prakticira pojem in prakso responzivnosti. Politika mora biti responzivna! Ko te responzivnosti ni možno doseči drugače, mora politika uporabiti mehanizem neposredne demokracije. Politik pa se mora znati odločiti, koga naj zastopa kot poslanec! Ali tisto polovico volivcev, ki so za Nato, ali tisto, ki so proti Natu. Ker se ne zna odločiti, prepusti odločitev javnosti. Referendum bo v vsakem primeru uspel, pa če bomo šli v Nato ali ne. Po tem se ne bo prav nič zgodilo. Vsaj do nedavnega je tako kazalo. Zdaj pa se je pokazalo, da Nato le ni tako enostavna zadeva. Razhajanja med Ameriko in staro Evropo kažejo na pravo vlogo novih Nato držav. V eni od Sobotnih prilog vaš kolega Alkalaj navaja, da v primeru, če Slovenija ne gre v Nato, ne bo ob ugled naša država, ampak njen politični vrh. Sami sebi napovedujemo nek črn scenarij, ki ga ni. Če je Nato porok demokracije, se namhjdi kot nenatovski državi nič ne sme zgoditi. Če se nam bo pa zato kaj zgodilo, pa je Nato nekaj, v kar ne smemo iti! Nato zvija roke! Čeprav jih v Avstriji ne more, ker je rekla Keine Zuge! Drugače je v Italiji, ki ne upa reči ne. V Španiji je kar 90 odstotkov ljudi proti Natu, oblast pa je za in ima zato hude težave. Španci se namreč od svoje nesrečne državljanske vojne naprej nikoli niso spustili v kakšno zavezniško avanturo. Tudi Slovenija spada med tiste protiljudske režime, ki se bojijo lastne javnosti! Zdaj so nas Turki odrešili reševanja nerodne situacije, ko ZDA ne smeš reči ne, pa veš, da jih boš dobil po glavi, če ne boš rekel ne. To je problem slovenske responzivnosti. Zaradi tega imperativa, fatalizma, smo postali politično neracionalni. Politično neracionalnost lahko povežemo tudi z neodločnostjo predsednika države, ki se je z vilnsko izjavo pošteno zapletel. Lagal je, predsednik države je lagal! Rekel, da tega ni videl, vendar ga je Rupel postavil na laž. Zadnja možnost tega je, da so se vsi trije uskladili, da Rupel pristopi k vilnski izjavi. Menite torej, da so politični kiksi, ki zadevajo neresponzivnost slovenske politike, postali nekakšen trend? Pokojni beograjski profesor Ivan Čurliae je nekoč opisal, v čem je bil problem Srbov: Srbi niso dojeli, da je bila Jugoslavija možna, ampak ne nujna skupnost. Funkcionirala je, dokler je, ker pa v njej ni mogel zaživeti demokratični sistem, je propadla. Srbi tega niso dojeli in so začeli na stvar gledati fatalistično. Ravno ta balkansko-komunistični fatalizem je danes zaznati v slovenski oblasti! Nato je bila možna opcija pod Clintonom. Zdaj je malo drugače. Problem je v tem, da vsi politiki po vrsti, od Kučana do.desne opozicije, trdijo, da za Nato ni alternativ. Če je država v taki situaciji, ko ni alternativ, je prva žrtev tega fatalizma demokracija. Ali je Nato potemtakem naperjen tudi v razbijanje evropskih demokracij? Nato je žrtev evroameriških odnosov. Nata ni zunaj politične skupnosti in politične volje. Nato ničesar ne razrešuje! Ko se politična skupnost nekaj odloči, Nato enostavno v to gre! Je vojaška organizacija, v kateri ni prave demokracije, zato nikakor ni obrambni steber demokracije. Salezarjeva Portugalska je vanj vstopila s fašizmom in bila v Natu njegov čas. Grčija je med vstopanjem v Nato izvedla državni udar. Kasneje je postala stabilna in zaželena članica, a so bili nad njeno demokracijo Američani vseskozi zaskrbljeni. Turčija ni zadostila nobenemu od petih kriterijev vstopa v Nato, je pa strateško pomembna in je prišla v Nato brez težav. Vendar je tudi Nato na preizkušnji. Po hladni vojni nima več svojega nasprotnega pola. Zato z novimi članicami prolongira soočenje z vprašanjem, kam naprej. Nove članice pomenijo nove trge za vojaško industrijo. Dejstvo je, da se Amerika čuti ogroženo. Ostalo ji ni ničesar več kot to, da je edina vojaška velesila. Svetu nima več kaj ponuditi, tehnološko je zaostala. Po levi in desni jo prehitevajo nove ekonomije, zato ni jasno, kaj bo počela čez dvajset, tridest let. Svoj pomen lahko ohrani le z vzpostavitvijo nove hladne vojne. In zdaj natančno to počne. Amerika dolgoročno od vsake vojne ekonomsko nekaj pridobi. Kaj menite, da se bo v primeru vojne zgodilo na svetovnem trgu? Napovedujete recesijo? To je zdaj vprašanje. Amerika bo nekako stabilizirala svoj interes na tem območju. Jasno pa je, da gre predvsem za interes Nata. Tam okoli Iraka je Izrael edina država, ki ima notranjo demokracijo. Vse ostalo so diktature. V Savdski Arabiji vlada skorumpiran riadski režim, kjer ni nobenih človekovih pravic. Sadama Huseina in njegove destruktivnosti ne bi podcenjeval, čeprav je Irak glede na okoliške države v bistveno boljšem stanju. Ima največ pismenih žensk z največ pravicami in odlično zdravstveno zaščito. Ker nima toliko bogastva kot Kuvajt ali Savdska Arabija, ljudje živijo veliko bolj izenačeno. Zadnja vojna na tem območju, Puščavski vihar leta 1991, je bila medijsko precej sterilna. Nič krvi, žrtev, razdejanj. Kakšna bo prihajajoča vojna? V prvi vojni leta so šele po treh mesecih začele kapljati grde podrobnosti. Američani so se hvalili, kako so zadeli Sadamov bunker sredi Bagdada, v resnici pa so zadeli civilni bunker in pobili vsaj 150 otrok. Govorili so, kako imajo intiligentne rakete, ki natančno dosegajo cilj, toda civilnih žrtev je bilo neizmerno veliko. Uničili so ogromno infrastrukture, ki ni imela nobene zveze z vojaško strategijo. Vodovodne sisteme in podobno. Tam je to velik problem, saj se stvari ne da na hitro obnoviti. Če bodo stolkli vodovodni sistem, bo več ljudi umrlo zaradi tifusa in zastrupitev kot zaradi vojne. Kdaj bodo na tron stopile ženske in namesto vojn uvedle malo reda in sociale? Kdaj bo prva ženska predsednica ZDA? V Ameriki lahko kmalu, ker imajo Hillary Clinton, ki je od hudiča. Je izjemno sposobna, iz ozadja je že vodila marsikaj pri Clintonu. Njega namreč to ni kaj dosti zanimalo, znal pa je ljudem zaupati. Ženi je zaupal, ker je vedel, da je sposobnejša od njega. Zaupal je Alu Goru, čeprav je bil njegovo nasprotje. Clinton je hedonist, nastopač in je s tem pridobival množice, Gore pa je nesimpatičen, a izjemno sposoben, asketski in natančen. V njegovem času je bil ustvarjen največji suficit v državni blagajni v zgodovini ZDA. S selitvijo predsedniške pisarne v Harlem je Clinton poskrbel za to, da so postali nekoč rizični deli New Vorka čisto spodobni za živeti. Hillary Clinton pa je imela že takrat pripravljen program, da bi vsi Američani dobili minimalno zdravstveno zavarovanje, saj jih je zavarovanih manj kot 30 odstotkov. Program žal ni uspel. Ocene so bile, da če bi ji uspelo, bi to pomenilo največjo ameriško revolucijo po odpravi sužnjelastništva. Hillary ima imidž trdne, racionalne in pokončne žene, zato je sprejemljiva tudi za republikansko Ameriko. Za to ima bistveno več možnosti, da postamne predsednica, kot denimo Žid ali črnec. Mi smo še daleč od prve dame, ampak imamo Drnovška, človeka koalicij. V drugem krogu predsedniške igre se je močno potrudil in izpilil svoj nastop, zdaj pa je spet poniknil. Njegova knjiga Moja resnica razkriva nekaj mračnosti njegovega karakterja: predsodki do tujega, lažna skromnost, nekomunikativnost. Kako to ocenjujete? Ni ravno odločen tip. Ima defenzven stil, hkrati pa je v njem zelo avtoritaren. Že način, kako je vodil LDS, je dovolj zgovoren, saj v nobeni stranki ni bilo take hierarhije. Nikdar ni govoril, pri njem ni bilo nobene diskusije, češ, ali bo po moje ali pa je konec igre. Nekoč sem napisal, da je bil bolj v koaliciji z LDS, da je bila to nekakšna oblastna koalicijska pogodba. Sam se ni nikoli identificiral z njimi. Prvič je bil zraven v Jugoslaviji, ko si moral ohraniti živce. Takrat je bilo treba samo balansirati in nič narediti. Zato je bil idealen v času razpadanja Jugoslavije. Drugič pa je bil zraven pri koalicijah. Leta 1996 je Janša trdil, da so takrat oni zmagali. Bilo je nekako pol pol brez LDS. Drnovška so takrat vabili v koalicijo in mu v zameno za to mislili dati eno ministrstvo. Drnovšek se je z njimi pogajal, nikoli ni rekel ne. S svojim mencanjem in neodločnostjo je vse spravil v tak obup, tako da so se med sabo skoraj poklali. Na koncu je sam je izbiral, koga bo vzel v koalicijo. Vzel je ljudsko stranko, lahko pa bi vzel tudi socialne demokrate, pa bi bilo isto. Končno je obvladoval dve tretjini parlamenta ob sicer izgubljenih volitvah. Tudi tu je bil idealen. Kakšen je torej njegov psihološki profil vodje? Kakšen tip vodje je naš Janez? Ima močne voditeljske potrebe in introvertnost. To je zelo redka kombinacija, ker so politiki ponavadi ekstrovertni, torej nakladači. Sicer je tipičen predmoderni tip voditelja, ki ima distanco do ljudstva. 0 njem se nič ne ve, kot vladar je zagoneten. Ravno to je vseskozi razjedalo liberalne demokrate. Vsi so vendar tekmovali za njegovo naklonjenost, a nihče ni vedel, pri čem je. V tem je bila njegova moč. Na ta način je vse držal v šahu. A bi lahko rekli, da je trenutna koalicija izpeljala idealen prestop iz komunističnega v kvazi demokratični režim? Obraz se je sicer zamenjal, v glavah pa se ni kaj prida spremenilo ... Razen Lojzeta Peterleta so danes na oblasti sami nekdanji komunisti. In vsem je v malih možganih ostala komunistična oblast in obnašanje. Ta neresponzivnost. Pu duši so vsi komunisti! Črni, rdeči, kakršni koli že so! Ena stranka je postala pet strank. Lojze Peterle seveda ni bil edini, ampak je eden redkih, ki ni bil v partiji. Vsi, ki kaj pomenijo v slovenski politiki, so bivši komunisti. Drugo pa je naslednje. V Sloveniji ne bi bilo niti približno 40 odstotkov ljudi za Nato, če ne bi bili na oblasti liberalni demokrati in združena lista. Ker so na oblasti, so zapadli fatalizmu. Če bi bili v opoziciji, bi bili združena lista in liberalni demokrati soglasno proti, ker jih poznam vse po vrsti. Združena lista bi bila celo histerično proti Natu, ampak ker so zdaj pač na oblasti, so nekako zlomili roke svojim ljudem. Še edini, ki je bil javno proti Natu, Tone Anderlič, je pred kratkim v Magu dejal nasprotno. Mene najbolj preseneča Jelinčič, ko je na hitro sproduciral nekakšno nevarnost, ki nam po zaupnih informacijah sodeč bojda grozi s Hrvaške. Jelinčiča ne gre jemati resno. Zadeva pa je nevarna, ker se ves čas nekaj preigrava s Hrvaško. Hrvaška je naša soseda. Je bila preden je bil Nato in bo še dolgo po tem, ko Nata več ne bo. S Hrvati moramo odnose urediti diplomatsko, ne pa vojaško! Vojaška sila ne more razrešiti naših odnosov! Golobič je v Delovi anketi napisal, da nam bo vstop v Nato pomagal pri naših sukcesijskih pogajanjih, zlasti pri dolgovih Ljubljanske banke. Mi moramo dolgove plačati!!! Zato ker ti dolgovi so, in če hočemo imeti dobre odnose, moramo to urediti! Nobena sila ne bo dolgoročno razrešila naših odnosov. Tri mesece trajajoče povolilno obdobje je za nami. To je čas, ko lahko že pogledamo nazaj. Kaj je desnosredinska opcija v tem času pridobila od relativnega uspeha Barbara Brezigar? Ne kaj dosti, ker kandidatura BB ni bil sistemski projekt. Relativno uspešno so izbrali osebo, ki se je prilagodila sodobnemu nastopu individualiziranih volitev. Šlo je za »politaiment«, za nekakšen šov. V njem je znala prikupno govoriti ne glede na to, da je bilo povedano vsebinsko izpraznjeno. Ampak delovala je všečno. BB je dosegla približno toliko, kolikor potencialno lahko nese pomladna politična opcija. Sicer je šibkejša od levoliberalne, a vseeno ne toliko, kot se kaže sedaj. Slabi jih nesposobnost političnih voditeljev in medsebojna sprtost. S tem javnosti ne morejo nagovarjati. Kot komentatorja volilnih rezultatov so nekatere motile vaše retorične nespretnosti. Slovenci so očitno še vedno bolj dojemljivi za to, kako se jim pove, namesto kaj se jim pove. Žrtev tega je bil kandidat Bučar. Kaj menite o tem? Ni moja stvar, kako me ocenjujejo. Klima, ki je delno še vedno v naši logiki, je antiintelektualna. Zaželeno je nizanje dejstev, transparentnost in odsotnost refleksivnosti. Če govoriš tako, da zraven razmišljaš, težko govoriš v izdelanih stavkih. Bučar pač razmišlja. To ni tako enostavno, ker včasih ne moreš tekoče izvesti misli. Misel se dodeluje, ko začneš, ne veš natančno, kam boš prišel. Kako pa komentirate relativno dobre rezultate neodvisnih list na občinski ravni? Imajo ljudje dovolj raznega strankarskega predalčkanja? To je specifika občinskih volitev. Delno imajo ljudje res dovolj partikracije, delno pa se na lokalni ravni vedno oblikuje neka skupnost, ki jo hoče predstavljati. Deluje kot interesna združba, ki se zaveda, kaj zmore. To se na državni ravni kljub nezadovoljstvu s strankami ne more zgoditi, saj ni nobene možnosti, da prodre kdor koli izven strankarskega sistema. Zato je svojevrsten fenomen tale Černjak in njegova SMS, ki nima nobenega programa, ampak je znala pritisniti na tiste, ki so popolnoma apolitični. Svoje volilce nagovarja nekako takole: Nas prava politika ne zanima. Se pravi, tudi mene ne zanima, ampak bom v našem imenu poskrbel za vaše interese. Tako je zato, ker se nobena druga stranka ni znala odzvati na potrebe apolitične generacije. Je to možno samo v Sloveniji? Ja, v stabilnih demokracijah to ni tako enostavna zadeva. Že samo za utrditev zeleno-alternativne list po svetu je bilo potrebno veliko muk. Je pa zanimivo, da Černjak nagovarja precej podorno telo kot alternativne liste. V sodobnem svetu se ob klasični strankarski razmejitvi na levo - desno pojavlja nova delitev, kjer so na eni strani republikanci, na drugi pa zeleni. Pri nas se je pokazalo, da je to me_sto zasedel na eni strani Jelinčič, na drugi pa Černjak. Nova razmejitev na moderno - postmoderno vključuje trdne moderne vrednote varnosti in moči, nasproti tem pa njihove postmoderne hibride, kjer vrednostni sistemi razpadajo. Zanimivo je, ta razmejitev v Sloveniji celo bolje funkcionira kot v originalnih okoljih, v Franciji in Nemčiji. Pri nas se ima LDS za levosredinsko stranko, vendar so v njej dejansko skoncentrirane vse ekonomske in politične moči, kar je v Evropi tradicionalna desnica. Kako komentirate torej to hibridno strankarsko situacijo v Sloveniji? To je produkt postmoderne družbe, kjer nič več ni jasno. Danes imate republikance v Ameriki, ki sicer latentno, a dominantno uveljavljajo interese enega sloja in ene rase, hkrati imajo zunanjega ministra črnca in Condoleezo. Še pred dvajsetimi leti je bilo nepojmljivo, da bi katerega koli črnca približali republikancem. Nekaj takega, kot je za 80 odstotkov Slovencev nepojmljivo, da bi v naši prestolnici stala - džamija. Kaže, da predsodki k nam prihajajo v nekakšnih ciklih. Po beguncih, prebežnikih in Romih, so zdaj na vrsti Muslimani. Grozljivo je, da imajo predsodki v civilni družbi tolikšno zaledje. Oddaja Trenja na to temo je bila že novinarsko sporna, ker je bilo vse skupaj videti kot teritorij za izražanje nestrpnosti. Proti gradnji džamije je skupno klicalo kar 60 tisoč ljudi! To ni zelo reprezentativna anketa, a sem prepričan, da rezultat kakšne druge ankete ne bi bil bistveno drugačen. To je spet problem politike, ker tega ne problematizira dovolj. Politika bi morala imeti toliko hrabrosti, da ne rečem jajc, da bi rekla: Mi imamo ustavo in ne se hecat! Džamija je vendar eno od svetišč, v katerih državljani zadovoljujejo svoje verske potrebe! Nato in džamija sta dva primera popolne nerenspozivnosti slovenske politike! Glede prisotnosti politike v šolah zagovarjate vvebrovsko tezo o ločenosti šole in politike. Vendar to na FDV, kjer predavate, skoraj ni možno, saj je veliko profesorjev politično aktivnih (Lukšič, Grizold, Bebler, Rupel, Bohinc ...) Na mojih predavanjih se nikoli nisem vrednostno opredeljeval. Ravno zato, ker sem kot kolumnist bolj izpostavljen, toliko bolj pazim na to. Ne spomnim se, da bj me kdaj zaneslo in bi začel politizirati. Predavam politično psihologijo, kjer govorim tudi o političnih teorijah in volilnem vedenju. Predmet razprave je lahko politika, ne pa politična pozicija. Ali na fakulteti poteka med profesorji kakšna diskusija? V kolikor smo povabljeni na okrogle mize. Kdaj pa gremo tudi na kakšno kosilo. Takrat kaj predebatiramo. Ob tem je najbolj zanimivo to, da kadar koli govorimo zasebno, so razlike med nami bistveno manjše. Da ne rečem, v katero smer. Tega ne razumem. Da ne govorimo o politični eliti! Sem namreč človek tistega časa, ko smo kot družba skupaj pili, potem pa so eni šli v politiko, eni pa ne. Čudno je to, odkod na enkrat ta soglasnost političnega razreda, čeprav vem, kako ljudje razmišljajo zasebno. Tu lahko nastanejo velika presenečenja. Kako gledate na vaše študente? Med predavanji si ponavadi mislim, saj me poslušajo, saj razumejo, kaj hočem povedati. Včasih vidim tiste zadaj, ki me gledajo. Ampak ne vidim povprečja, ker v množici vedno vidiš le posameznike, nikoli skupine. Čisto mi pa pade motivacija, ko grem mimo in vidim, kaj imajo na mizi. Novice, Jano, trač revije. Ampak to niso kdor koli! To so naši bodoči politologi, sociologi, novinarji! Z vami je bilo verjetno drugače. Ko sem prišel sam študirat v Ljubljano, sem imel dve potovalki, v eni se imel par cunj, v drugi pa par knjig. Takrat je bilo to standarno. Seveda sem od takrat prebral še milijon stvari, ampak v osnovi sem bil že takrat popoloma okužen z branjem. Vse, kar mi je prišlo pod roke, sem prebral. Nisem si mogel predstavljati, da bi dan začel brez kave, cigaret in časopisa! Nisem si predstavljal, da je možno dan začeti kako drugače! Tudi na predavanja nisem šel, dokler nisem časopisa prebral! Zdaj pa se čudim, ko vsi hodijo na mojega predavanja. Že celo leto imate polno največjo predavalnico. Očitno ljudje pridejo zaradi vas, ne zaradi snovi. Zdaj bo verjetno drugače, ker prihaja sonce in toplo vreme. Sicer pa je izguba časa, da predavam to, kar že v knjigi piše. Ko sem sam hodil na faks, vsi so predavali tako razen Pečjaka. Na predavanja sem hodil samo zaradi njega, ker je naredil predstavo iz tega! Potem pa sem prišel v Berlin in videl, da tam sploh ne gre tako! Knjiga je za študirati, predavanja pa so za refleksijo! V tretjem letniku, kjer predavam psihologijo osebnosti, pa so že vsega naveličani. Vseeno je, a si dober ali ne. Nimam sicer občutka, da bi imeli kaj posebej proti meni, a mislim, da jim grem včasih na živce! V raziskavi Mladina 2000 vidite EU kot neko neskončno možnost za mlade. Ampak mladi čutijo, da EU prinaša možnosti le za majhen odstotek najboljših. V tej raziskavi ničesar ne interpretiram, le povzemam. Mladi v EU vidijo veliko možnost, hkrati pa so zelo zaprti in nemobilni. Slovenci so hecni, po eni strani imajo velike integrativne aspiracije, večina pa jih ne bi šla niti v sosednjo faro, kaj šele, da bi šli v Evropo. Čeprav menim, da se bo to kmalu spremenilo. Država in družba pa mobilnostnega potenciala niti malo ne spodbujata! Nobene podpore ni, da bi študentje študij manj zavlačevali in hitreje končali. Status si podaljšujemo na vse možne načine ... Veste, kje je bilo v bivši Jugoslaviji največ študentov na prebivalca? V najbolj nerazviti pokrajini na Kosovu. Zakaj? Bil je pač interes, da ne sme biti nezaposlenih. In najlažje je, da ljudje študirajo. Si predstavljate, da bi vsi slovenski študentje v štirih letih in pol končali faks in prišli trkat na vrata različnih firm? To bi Slovenijo razneslo. Država igra tu neko dvojno igro. Po eni strani je zainteresirana, da vi hitro doštudirate, hkrati pa je vendarle družbeni interes, da se to še malo potegne. V Sloveniji majhen sistem omogoča nekakšno part time oportunity. Nekaj delaš napol in preživiš. To pomeni, da nisi v breme državi. Postmoderni trend podaljšane mladosti je v bistvu interes države. Nekaj delaš, mama pa ti lika in kuha. In ti je fajn. Enim je to fajn, enim pa ni! No, seveda ne, ampak z vidika države je to fajn. Če si pri mami, se ne buniš preveč, ker imaš zagotovljeno neko osnovno preživetje. Če si lačen, se pa buniš! Vseeno kaže, da se je zganil uporniški potencial mladine v antiglobalizacijskih in protivojnih demonstracijah. Del mladine postaja vendarle mobilen. Saj je tudi čas drugačen! Zdaj imate globalne interesne skupnosti, ki se lahko po celem svetu povezujejo in postanejo vplivna interesna skupnost. Včasih to ni bilo možno, saj si bil v svoji bizarnosti sam in omejen z okoljem. Danes recimo sporočajo italijanski antiglobalisti slovenskim, kje se bodo gibali železniški transporti z vojsko, da jih lahko slovenski ustavijo in tako naprej. Ryan air ti omogoča, da se odpelješ v demonstracije v London za relativno majhen denar. Sam sem hitro začel štopati. Ko sem šel iz svojega malega kraja v Amsterdam, ki je bil takrat hipijevska meka, je bil to pravi podvig! Danes je to tako, kot bi šel v kino. Znanje jezikov in univerzalni ekonomsko-kulturni prostor pomenita konec omejitev. Včasih je bilo to veliko težje. Medtem pa je drugi del mladine popolnoma zadovoljen z vsem, kar jih obdaja, in se ne čuti poklicane o čemer koli odločali. To je mlajša generacija s svežo volilno pravico. Kako gledate na to - nerespozivnost z druge strani? Volilna pravica je čisto generacijsko določena in je moreš nikomur odvzeti. Tisti, ki zagovarjajo nižji prag volilne pravice na 16 let, imajo nekaj močnih argumentov. Čeprav osebno nisem za nižanje volilnega praga, ker vključevanje apolitičnih volilcev gotovo ne izboljša družbene klime. Zagovorniki nižjega praga trdijo, da moraš s šestnajstimi leti sprejeti nekaj življenjsko zelo pomembnih odločitev. Ko pa se je treba na referendumu odločiti za neko čisto nepomembno stvar, naenkrat postaneš nekompetenten. V tem je perverznost in temu težko oporekam. Hkrati pa nisem prepričan, kaj bi z znižanje volilnega praga dosegli. Slovence pa bolj skrbi njihov finančni prag. Po vaših raziskavah sodeč je z gmotnimi razmerami nezadovoljnih vse več državljanov. Kako gledate na to? Vsi vidijo globalno situacijo zgolj čez svojo življenjsko izkušnjo. Podobo sveta doživljaš skozi osebne frustracije. Nekdo, ki mu gre slabo, nikoli ne more biti zadovoljen. Čeprav je mogoče za to čisto sam kriv. Zadovoljstvo se povsod korelira z zasebnim stanjem. Materialno stanje je nujen, a ne zadosten pogoj za zadovoljstvo. Ste že bili v Novem mestu? Kaj menite o malih mestih, je regionalizem oziroma seciranje Slovenije na mini občine za vas dobra poteza? V Novem mestu sem že bil, enkrat sem nekaj predaval, je že dolgo tega, tako da niti ne vem več, kako izgleda Novo mesto. Sam sem še iz manjšega mesta, iz Ljutomera, ki si domišlja, da nekaj je, da ima neko zgodovino, ampak to ni nič! To so neki spomini, to je tako kot aristokracija, ki hodi vjjreluknjanih pelcih in si domišlja, da nekaj je. Živel sem v tipično majhnem okolju, vsi smo hodili v glasbeno šolo, še jaz, ki nimam posluha. Regionalizacija le še bolj poudarja ta drobna gnezda. Vsa Slovenija skupaj je kot predmestje Ljubljane! Kakšna Ljubljana, lepo prosim! Šele ko pridete v Pariz, začutite, kaj je mesto! park: i nternet Internetno podjetništvo Revolucija se skriva v idejah posameznikov Primož Žižek T-media je novomeško IT podjetje. Je edino dolenjsko podjetje, ki se nahaja v vrhu slovenske spletne industrije. Seznam njihovih naročnikov to potrjuje. Gre za skupino mladih strokovnjakov, ki so uspešno združili znanja računalništva, arhitekture, marketinga ter jih uspešno združili v ponudbo celostnih tehnoloških in konceptualnih rešitev za uspešen spletni nastop. Kdo se skriva za T-medio? V prvi vrsti Uroš Mesojedec, priznan slovenski računalniški strokovnjak, internetni ideolog, avtor knjig s področja računalništva in eden od urednikov revije Monitor, Rupert Gole, mladi slovenski znanstvenik, bodoči doktor, arhitekt z občutkom za oblikovanje in tehnologije, Peter Geršič, bodoči magister, komunikolog, strokovnjak za uporabo novih komunikacijskih tehnologij v poslovne namene in Tomi Malenšek, ki je direktor podjetja. Združili so moči in v letih delovanja izoblikovali poslovni model, ki prinaša rezultate. Z Urošem in Petrom smo govorili o stanju interneta in informacijske družbe pri nas. Enter! Internet je eden temeljnih elementov informacijske družbe. Kako merimo, ali je v nekem okolju internet razvit ali ne? Koliko ljudi se v Novem mestu aktivno ukvarja z razvojem --------.-.-j----------------- ---------------------------------------— ■—p--------------------------->—: *-----------j— i-;---------:|: prenašajo na spletne strani. Kar pa sploh interneta? Kako dobri smo v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti? Težko govorimo o razvitosti interneta, če prej ne ločimo tehnološke razvitosti od razvitosti uporabe interneta. Tehnološka razvitost, kamor štejemo hitrost interneta, možnost dostopa do interneta in konec koncev ceno uporabe interneta, je tako le eden od pokazateljev »razvitosti interneta«. Vzemimo tehnološko razvitost le kot enega od pomembnih pogojev za razvoj uporabe interneta. Druga komponenta razvitosti interneta, ki je po mojem mnenju bolj zanimiva za raziskovanje, je gotovo uporaba interneta, kjer je poglavitno vprašanje, kako uporabniki internet uporabljajo, za kakšne namene, kako pogosto, ali uporabljajo vse interaktivne storitve, ki jih internet omogoča ... S tega vidika tudi ne smemo zmanjšati števila ljudi, ki se »aktivno ukvarja z razvojem interneta« le na tiste, ki se ukvarjajo z razvojem tehnologij ali postavljanjem spletnih strani. Posebnost interneta glede na ostale načine elektronskega ali množičnega komuniciranja je prav dejstvo, da vsak lahko po svoje prispeva k razvoju in napredku. Pomembni so torej tudi tisti, ki sodelujejo v klepetih, forumih ... tudi oni razvijajo internet prek individualne participacije. Če to povzamemo, lahko ugotovimo, da Novo mesto glede razvitosti uporabe interneta ne zaostaja za ostalimi slovenskimi mesti, čeprav ima vodilno vlogo gotovo še vedno Ljubljana. Dejstvo pa je, da nas nič ne ovira (infrastruktura npr.), da ne bi ostala mesta presegli. Pri tem je ključno predvsem znanje, ki ga gotovo imamo. Globalna narava »omrežja vseh omrežij« presega lokalne omejitve in prav v tem je njegova največja moč. Danes smo priča prodoru idej iz vseh koncev sveta, ki ga najlepše ponazarja fenomen proste izvirne kode: programov, ki se razvijajo s pomočjo prostovoljnih prispevkov ljudi z vseh koncev sveta. Nikogar ne čudi, da so vodilni razvijalci v teh projektih doma iz Brazilije, Mehike, Italije, tudi Slovence najdemo med njimi. Tak fenomen brez interneta preprosto ne bi bil mogoč. Tako težko govorimo o lokalni razvitosti interneta, priložnost je tu, le izkoristiti jo je treba. Res pa je, da pri nas najdemo določene nepravilnosti na tržišču ponudnikov dostopa do interneta. Današnje razmere so sicer izjemno vzpodbudne, vendar je vprašljivo, koliko časa bodo zdržale. Verjetno gre za tipični »dumping«, izničevanje konkurence s prenizkimi cenami. Samo upamo lahko, da bo država poskrbela za neoviran dostop do interneta pri šolajoči se mladini in ostali zainteresirani javnosti, ki ne premore zadostnih sredstev, da bi si lahko plačevala drag priključek na internet. Na slovenskem trgu se bije velik boj med ponudniki internetnih in IT rešitev. T-media je podjetje, ki je specializirano na področju razvoja večpredstavnih oblik spletnega nastopa. Imate številne naročnike. Krka, Alpina, Adria Mobil, Iskraemeco, Salomonov oglasnik, mestna občina Novo mesto, ministrstvo za kulturo, Terme Čatež in mnogi drugi. Koliko ljudi sodeluje pri tem? Katere kadre pogrešate? Od kod prihaja konkurenca? Naše podjetje je res začelo kot ponudnik večpredstavnostnih rešitev, ki so bile v času našega nastanka omejene predvsem na multimedijske CD-ROME. Z razvojem spleta smo vse več naših dejavnosti prenesli na nov medij, še vedno pa gradimo naše rešitve na podlagi univerzalnih, standardiziranih zapisov in tehnologij, ki nam omogočajo, da vse medije, nosilce informacij, obravnavamo na enak način. Z drugimi besedami - za nas predstavlja jedro reševanja problema izgradnja univerzalnega podatkovnega skladišča in mehanizmov njegovega izkoriščanja, s pomočjo katerih potem izdelamo kar koli naročnik želi: spletne strani, informacijski kiosk, CD-ROM, celo tiskana gradiva. Aktualen primer takšnega pristopa so spletne strani mestne občine Novo mesto, ki so pravzaprav »stranski produkt« našega dela na informacijskem kiosku, ki ga bomo javnosti predstavili v kratkem, in CD-ROMU s turistično predstavitvijo novomeške občine. Poglavitni izziv smo videli v vzdrževanju tovrstnih sistemov, ki ga je prenesel prehod iz CD-ROMOV v splet. Medtem ko so podatki na ploščku nespremenljivi, je splet medij, ki zahteva nenehno osveževanje in dopolnjevanje podatkov. Naša podatkovna skladišča so tako žive shrambe podatkov, iz katerih lahko vedno znova črpamo najbolj sveže in aktualne podatke. V svetu in tudi pri nas potekajo procesi intenzivne informatizacije krajev, občin, regij. Kateri koraki se vam zdijo najpomembnejši, da bi Novo mesto postalo kvalitetna informacijska družba? Kako internetno pismeni smo Novomeščani? Res je, 'prav v zadnjem času raziskovalce interneta vedno bolj zanimajo internetne skupnosti kot podaljšek obstoječih geografskih skupnosti, saj vidijo v njih ogromen potencial za spremembe v kakovosti komuniciranja med npr. uradnimi ustanovami in občani. Ali lahko postane Novo mesto kakovostna informacijska družba je vprašanje, ki potrebuje najprej odgovor na vprašanje, kaj informacijska družba sploh je. Menim, da moramo najprej odgovoriti na to vprašanje, ugotoviti, kaj sploh hočemo doseči ter nato graditi t. i. »informacijsko družbo«. Novomeščani smo internetno pismeni približno tako, kot ostali ljudje po Sloveniji in - gledano povprečno - v svetu, kar pa seveda ni dovolj. Če želimo informacijsko družbo, moramo imeti tudi »informacijske« državljane ali občane - ljudi, ki imajo dovolj znanja o tem, kaj vse internet omogoča in kako različne storitve uporabljati. Brez izobraževanja in znanja ne moremo stopiti v nikakršno obliko informacijske družbe. Seveda pri tem ne gre, da ne bi omenili »digitalne ločnice«. Internet mora biti na voljo vsem, pri čemer bo potrebnega še veliko dela in naporov, da bomo vanj povezali tudi ruralne in manj dostopne predele. Kaj nam pomaga e-dohodnina (če jo bomo kdaj dočakali), če jo bo izpolnilo le nekaj tisoč ljudi? Če bi imeli naši uradni organi pravo vizijo, bi v koncesijska pravila za UMTS uvrstili tudi člen, ki bi omogočal nediskriminatorno in cenovno ugodno izkoriščanje podatkovne povezljivosti, ki jo ta protokol omogoča za vse prebivalce Slovenije. Brez dvoma je prav brezžična tehnologija povezovanja prava pot v prihodnost, saj ne vsiljuje omejitev, zaradi katerih so danes hitre povezave na voljo le v mestnih središčih. Internet spreminja naše navade, običaje, delo. Na katerih področjih življenja lahko pričakujemo, da bo imel internet v prihodnje še posebno velik vpliv? Najverjetneje na tiste, za katere to najmanj pričakujemo. Pred nekaj desetletji so napovedali pisarno brez papirja, pa je niso omogočili ne internet ne osebni računalniki. Spremembe se v družbi vedno dogajajo prepleteno - tehnološki razvoj se prepleta z družbenim. Lahko pa odgovorim, česa si v prihodnosti želim: da bi dobili vsi državljani resnično moč komuniciranja prek interneta, da bi bil vsak glas lahko slišan in upoštevan, kar se sliši seveda zelo utopično. Vendar so vse kristalne krogle ponavadi takšne. Zelo hitro se bliža trenutek, ko bodo regulativni organi posegli v dogajanje na internetu. Začelo se bo z davki, nadaljevalo z bolj ali manj prikrito cenzuro, odklapljanjem segmentov omrežja itn. Internet bo gotovo preživel kot poslovno omrežje, ki bo od uporabnikov zahteval plačilo, ki bo sorazmerno z želeno kakovostjo storitve, kaj pa se bo zgodilo z neprofitnim delom? In ravno ta del je najbolj zanimiv, saj ne gre za nič manj kot novo socialno revolucijo. Veliko vprašanje je, kako dolgo bodo oblastniki trpeli razraščajoča se socialna gibanja v spletu in ali bo civilni družbi uspelo vzpostaviti alternativna omrežja, ki bodo preživela tudi - bog ne daj - internetni mrk zaradi, denimo, vojne proti terorizmu. Internet ni samo tehnologija. Katera znanja, poleg tehnoloških, so še potrebna za uspešen nastop na svetovnem spletu? Gotovo internet ni le tehnologija. Za uspešen nastop na spletu je pametno poznati vsaj obrise tehnologije, ki je trenutno aktualna, ob tem pa ne gre brez znanj marketinga, znanj, povezanih s komuniciranjem, množičnimi mediji ipd. Sam rad pravim, da je internetna predstavitev ogledalo podjetja. Težko boste našli dobre spletne strani slabih podjetij in obratno. Podjetja in organizacije, ki imajo slabo notranjo strukturo, premalo znanja glede odnosov z javnostmi ali marketinga, svoje neznanje velikokrat ni slabo, če s pomočjo strokovnjakov hitro reagirajo na opaženo. Pomembno se mi zdi tudi, da odgovorni v podjetjih in agencijah v stiku z internetom ne pozabijo na svoja znanja, ki so jih prinesli iz marketinga, odnosov z javnostmi ali medijev. Vsa ta znanja so lahko izvrstna podlaga za uspešno internetno predstavitev. Zavest o nujnosti kakovostnih spletnih predstavitev je pri vodilnih podjetjih in organizacijah v naši državi že dozorela, je pa še precej kalne vode, ki se bo v kratkem zbistrila. Ko bodo odgovorni končno spoznali resnično naravo interneta, predvsem njegovo komunikacijsko plat, se lahko nadejamo pravemu razcvetu spletnih storitev, ki ne bodo le izolirani otočki v internetnem morju, ampak medsebojno povezane spletne mega aplikacije. Internetna podjetja so poslovni hit po vsem svetu. Zdi se, kot da je padec IT borznega indeksa Nasdaq na industrijo deloval vzpodbudno, kot katalizator. Vedno več podjetij je, ki ustvarjajo delovna mesta in profite z delom na internetu. Komentar? Dvomim, da je pri nas in po svetu vedno več podjetij, ki ustvarjajo delovna mesta in profite izključno z delom na internetu. Prej bi dejal, da se položaj razčiščuje, kar pomeni, da so (bodo) na trgu ostala le podjetja z jasnim poslovnim modelom in strategijo preživetja. Kar se prav nič ne razlikuje od ostalih industrijskih panog. Občina naj bi v naslednjih letih na področju informacijske družbe izvedla kar nekaj vzpodbudnih razvojnih korakov. Ali ste pri tem s svojim znanjem in izkušnjami pripravljeni sodelovati? Z veseljem v srcu se nadejamo takšnih projektov in naša velika želja je, da bi sodelovali pri tovrstnih podvigih. Pohvalimo se že lahko s postavitvijo spletnih strani mestne občine Novo mesto, in to je bil gotovo le prvi korak, nekakšen temelj prihodnjega razvoja. In še: kaj mora vedeti o internetu vsak, ki internet razume kot priložnost in želi igrati aktivno vlogo v informacijski družbi prihodnosti? Vsak, ki želi izkoristiti internet kot priložnost, mora najprej razumeti, da se internetna revolucija ne skriva v internetu, ampak v naših revolucionarnih idejah. V glavah naprednih posameznikov, ki za sabo potegnejo še ostale ljudi. Internet je sam po sebi zgolj tehnologija, kot nož, sekira ali avtomobil. Le s pravo zamislijo lahko prerežemo vezi, ki nas vežejo, presekamo s preteklostjo in se odpeljemo v lepšo prihodnost. / N grafični studio repro studio Novo mesto 07 338 0 338 \_____________________J URKO, enota Novo mesto, Ljubljanska c. 2 1 —i o/ J:Jwyj popust za dijake in študente Koncertni cikel Jazzinty - produkcija LokalPatriot koprodukcija Kulturni center Janeza Trdine Slovenska premiera: OVER THE RAINBOVV aranžer in dirigent Vlado Batista Inastopajo: Alenka Godec, Blaž Jurjevčič, String.si & Obalni komorni orkester K promocija nove plošče pri zbirki Goga Musiča Koncert bo v torek, 25.03.2003 ob 19.30 v veliki dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu. TV Novo mesto, d.o.o. Podbevškova 12 tel.: 07/39 30 860 trženje: 07/39 30 872 faks: 07/39 30 870 e-pošta: uredniki@tv-nm.si splet: www.tv-nm.si sponzor meseca ŠMARIHŠKB TOPLICE ^Študentski 10 ŠTUDENOTV OZ. DIJAKOV BO NAGRAJENIH Z VSTOPNICO ZA BAZEN NAGRADNA IGRA v MESECU JANUARJU V sredo, 5. februarja 2003, je izbrana komisija DNŠ - Študentskega servisa izvedla nagradno žrebanje, kot zaključek nagradne igre za študente in dijake v mesecu januarju. Deset izžrebancev je bilo nagrajenih s smučarsko vozovnico za Krvavec. Eden od desetih srečnežev, pa ne boš verjel-a, si tudi ti: 1. SLAK Darjan, GOR.MEDVEDJE SELO 9, 8210 TREBNJE 2. BRODNIK Katja, ULOF 3, 8210 TREBNJE 3. SKUBIC Mateja, ŠENTVID PRI STIČNI 1A, 1296 ŠENTVID PRSTIČNI 1. ERŽEK Matic, ULICA IVANA ROBA 58, 8000 NOVO MESTO 5. BOBNAR Tina, GOR.GLOBODOL 32, 8216 MIRNA PEČ 6. KRALJ Helena, TRŠKA GORA 91, 8000 NOVO MESTO 7. DRAGAN Kristina, CANKARJEVA UL. 35, 8210 TREBNJE 8. GUŠTIN Manica, SKAUCKEGA 6, 8000 NOVO MESTO 9. KRALJ Lovro, VERDUN 7A, 8323 URŠNA SELA 10. BALE Igor, PRELOGE 1, 8230 MOKRONOG Mestna občina Novo mesto Praznovanje občinskega praznika 2003 Urnik prireditev Dohodnina, gledališka predstava KUD Otočec 28. marec v Straži, 29. marca v Gabrju, 3. aprila Stopiče Večer ženinov, gledališka predstava KUD Prečna 28. marec na Otočcu, 29. marca v Stranska vasi, 4. aprila v Šmarjeti 1. pohod na Sv. Vid 29. marec, ob 9.uri, izhodišča: Uršna sela in Ljuben 1. Nogometni turnir Mestne občine Novo mesto za županov pokal 30. marec, ob 8,30, Šmarješke Toplice Slovesna vročitev donacije Lions kluba Novo mesto Društvu slepih in slabovidnih Dolenjske 4. aprila, ob 16. uri, Kulturni center Janeza Trdine Otvoritev razstave Gledališče v Novem mestu 4. aprila, Narodni dom Mednarodni turnir v košarki na vozičkih Od 4. do 6. aprila, ŠD Marof Sveta maša 6. aprila, ob 9. uri, Kapiteljska cerkev Promenadni koncert Mestne godbe Novo mesto 6. aprila, ob 13.30 uri, Glavni trg Novomeški tek 6. aprila, ob 14. uri Svečanost ob 8. aprilu, svetovnem dnevu Romov 6. aprila, ob 17. uri, Novi trg Slavnostna seja občinskega sveta, podelitev občinskih priznanj in nagrad 7. aprila, ob 19. uri, Kulturni center Janeza Trdine Taborniška akcija Ilegalec 12. aprila, ob. 9.uri, po Novem mestu Vljudno vabljeni parleml adi Parkovo soočenje Mladi politiki o Natu ZA VSTOP: Aroganca ZDA ni enako NATO Slavko Gegič Slovenija bo s članstvom v NATU postala še bolj. angažirana in odgovorna članica mednarodne skupnosti, ki ne skrbi zgolj za lastne interese, temveč ji ni vseeno za surovo nasilje diktatorjev in krvavih gospodarjev vojn na Balkanu, v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki ali kjer koli drugje. S članstvom postaja Slovenija del družine odgovornih držav, ki si pomagajo in skupaj skrbijo za lastno varnost in varnost ogroženih drugod v svetu. Čeprav številčno majhna bo Slovenija lahko pomembno vplivala na odločitve te najučinkovitejše obrambne organizacije na svetu, postala bo enakovreden partner, ki bo lahko (tudi s pravico veta) odločal. Kakšen vpliv ima majhna država, zgovorno kaže ravnanje (liberalnodemokratske vlade) Belgije v primeru nasprotovanja vojaške intervencije v Iraku. Z drugimi državami bomo skupaj sprejemali odločitve, ne pa da bi jih drugi sprejemali mimo nas. Slovenija je odločitev o članstvu v NATO že zdavnaj sprejela, že ves čas svoje samostojnosti pa se pospešeno pripravlja na vstop. Kot prioritetni zunanjepolitični cilj ga obravnavajo skoraj vse politične stranke (z izjemo oportunističnih lovcev na vabila v Odmeve). Volilci in volilke smo na vseh volitvah politike zavezali k uresničevanje te naloge. Državni zbor je ustrezno politično odločitev sprejel 11. aprila 1996, vse parlamentarne stranke pa so vstop v NATO podprle s skupno izjavo leta 1997. Zaradi opisane odločenosti so tudi vse dosedanje slovenske vlade vodile politiko pridruževanja tej zvezi, Slovenska vojska sodelujejo v mirovnih misijah, v Sloveniji pa je leta 1998 potekala največja vaja severnoatlantske zveze v kateri od partnerskih držav. Po več letih trkanja in razbijanja po severnoatlantskih vratih so se ta odprla in nas je tako zelo želena družba le povabila medse. In kaj se zgodi? Po tolikih letih diplomatskih prizadevanj, priprav na članstvo, prilagajanja Slovenske vojske NATOVIM standardom in na vseh parlamentarnih volitvah verificirane odločitve o vstopu se tik pred vstopom omaje prepričanje državljank in državljanov v lastne odločitve. Zavrnitev članstva bi bil fiasko, ki bi močno škodoval strpno in vztrajno grajenemu ugledu mlade države. Zavrnitev članstva bi Slovenijo gotovo postavilo ob bok politično nestabilnim državam. Postali bi nezanesljiv partner. Za ugotovitev, kakšno je tržno povpraševanje po nezanesljivih partnerjih (tudi v EU), pa verjetno ni potrebno zgubljati besed. Nasprotniki vstopa enačijo aroganco imperialistične Busheve Amerike z zvezo NATO. Prepričan sem, da je prav izenačevanje teh dveh kategorij ključni vzrok za številne dvome glede severnoatlantske zveze, ki smo jim priča v zadnjem obdobju. Izenačevanje zveze NATO z ameriškim rožljanjem z orožjem v zalivu je groba manipulacija, saj se je prav v tem primeru pokazalo, da NATO ni oddelek Pentagona, pač pa samostojna organizacija, v kateri so ZDA vplivna in pomembna članica in nič več kot to. NATO je toliko ameriški, kolikor je španski ali turški. Zavedati pa se je treba, da zaradi današnjega nestrinjanja z Bushevo politiko ne smemo obsoditi Slovenije na izolacijo in vrnitev v klub balkanskih držav v naslednjih desetletjih. In kakšna je pravzaprav alternativa zvezi NATO? Je to nevtralnost, je to samostojna pot ali vidimo našo varnost v nekakšni evropski obrambni strukturi? Pot do nevtralnosti ni pogojena samo z našo odločitvijo, temveč je odvisna tudi od odločitve drugih držav, ki nas morajo za nevtralno spoznati! Nevtralnost je potrebno tudi braniti, pa ne z resolucijami, temveč s puškami in letali, ki ne bodo padla s hrušk, ampak jih je potrebno kupiti. In že smo pri stroških. Eden ključnih argumentov nasprotnikov vstopa je izjemno povečanje obrambnih stroškov. In zopet smo pri paradoksu; nevstop ne pomeni nižje obrambne stroške, temveč ravno nasprotno. Samostojno zagotavljanje varnosti je veliko dražje, kot če to počnemo skupaj s partnerji. S članstvom bomo dobili več varnosti za manj denarja. In ne samo to, od NATA bomo dobili več, kot bomo lahko prispevali - dobili bomo izdelano, preizkušeno in celostno varnostno shemo. Slovenija ta hip za varnost namenja 1,5 % bruto domačega proizvoda (BDP), enako kot Nemčija ali Danska, Španija namenja celo 1,2 % BDP, Italija pa 1,9 %. Švedi svojo nevtralnost plačujejo z 2,1 % BDP, namenjenega za obrambne izdatke. Drži sicer, da se bodo slovenski stroški ob vstopu zaradi prilagajanj standardom NATA začasno zvišali, dolgoročno pa bo kolektivna varnost cenejša od alternativ. Pomembno je poudariti tudi to, da se od nobene članice ne pričakuje, da prevzame takšno finančno breme, ki bi predstavljalo grožnjo gospodarskemu razvoju in blagostanju njenih državljanov. Evropska obrambna struktura ne obstaja. Zadnji tovrsten poskus je bila Zahodno Evropska unija (ZEU), ki jo je pred leti močno izpostavljala predvsem Francija, danes pa ta organizacija izvaja zelo omejene naloge. Razvijati Evropsko vojsko in hkrati članstvo v NATU bi bilo neracionalno podvajanje obrambnih struktur. V kolikor bo nastala obrambna organizacija, lastna samo stari celini, bo nastala kot nadgradnja obstoječega stanja. Obstoječe stanje pa se imenuje NATO. In kako si bo večina Evrope zagotavljala varnost do takrat? Skupno, v severnoatlantski zvezi, kar dokazujejo tudi že znana dejstva! EU in NATO sta se leta 2002 dogovorili o uporabi sredstev in zmogljivosti zveze NATO v operacijah EU, evropske sile za hitro posredovanje pa bodo namenjene izključno manj zahtevnim mirovnim, humanitarnim in reševalnim nalogam. Pomembno je omeniti Laekensko deklaracijo iz leta 2001, ki govori o tem, da krepitev varnostnih zmogljivosti Evropske unije ne pomeni ustanovitve evropske vojske. Ko se odločamo o vstopu, ne smemo pozabiti mirovnih operacij zavezništva v naši neposredni bližini: BiH, Kosovo, Makedonija. Živimo v varnostno nestabilni regiji, zato je prispevek zavezništva k miru v naši neposredni bližini dragocen, in v tem je lahko vloga Slovenije, ki okolje dobro pozna, izjemnega pomena. Ne gre pa samo za sodelovanje v mirovnih operacijah, NATO pomaga ljudem tudi drugače: poplave na Češkem in v Ukrajini, požari v Makedoniji, snežni viharji v Ukrajini in Moldoviji ali potresi v Turčiji. Vsepovsod je NATO učinkovito reševal življenja in premoženje ljudi. In za konec še to: Obrambna zveza je zvesta univerzalnim načelom, zapisanim v ustanovni listini OZN: živeti v miru z vsemi, varovati demokracijo, svobodo in pravno državo. In kar je mogoče (glede na naše neposredno okolje) še posebej zanimivo: napad na eno od članic je napad na vse zaveznice. (Slavko Gegič je nekdanji predsednik Mladih liberalnih demokratov in demokratk, sedaj pa sekretar mestnega odbora LDS Novo mesto.) PROTI VSTOPU: Nato je slaba naložba! Luka Juri Po mnenju nekaterih je Nato skorajda ekološko-družbena oranizacija, kjer članice medseboj bedijo za ohranjanje demokracije, intervenirajo v ekoloških nesrečah in skrbijo za medsebojne masovne vložbe v gospodarstvo. Žal temu ni tako. Nato, ki je nastal kot posledica podpisa Severnoatlantskega zavezništva, predstavlja varnostno-politično organizacijo, ki je nastala kot obrambni klub v dobi hladne vojne in je učinkovito branila Evropo pred verjetnimi apetiti Sovjetske zveze, danes pa se je ta organizacija temeljito spremenila. Nato je spremenila svojo namembnost Po padcu Berlinskega zidu in koncu hladne vojne je Nato začel iskati novo vlogo. Prvotno so njegove članice iskale svoj novi namen v razširitvi, čemur pa je večinoma nasprotoval prav njen najvplivnejšji del, ZDA. Ob spremembi zunanjepolitične strategije Washingtona pa se je tudi pogled Departmenta of State in tako Bele hiše na Nato temeljito spremenil. Številne analize so namreč pokazale, kako lahko Nato postane stredstvo, s katerim lahko ZDA uspešno delijo in tako šibijo enotnost in učinkovitost - tako tudi mednarodno težo - Evropske unije, kratkoročno pa lahko VVashington prek Nata pridobi pomembne privilegije v Vzhodni Evropi. Nato kot sredstvo ZDA za delitev in šibitev enotnosti Evrope Da ZDA takšno politiko spretno uresničujejo, je postalo očitno prav v primeru iraške krize, kjer so uspele razdeliti enotnost politike Bruslja, predvsem s pritiski na nove članice Nata (Poljska, Madžarska, Češka) in na tiste države, ki v Nato želijo vstopiti (med njimi, žal, tudi Slovenija). Primerov, ki takšno tezo potrjujejo, je več: pismo osmih članic Nata, ki podpirajo politiko ZDA, med katerimi so skupaj z Veliko Britanijo in štirimi desničarskimi vladami Nata tudi vse tri države, ki so v Nato vstopile leta 1999: Poljska, Češka in Madžarska. Poljski nakup vojaških letala, ko se je odločila za dražjo in manj kakovostvo ponudbo Lockeed Martina iz ZDA z F-16, ne glede na to, da sta se na razpis javila tudi Dassault Mirage iz Francije z Mirage 2000 in Švedski Saab s svojim letalom JAS-39 Gripen. Podpis Vilenske izjave, ki je povzemal pismo osmih držav članic Nata, ki podpirajo politiko ZDA do Iraka, med podpisnici te izjave pa je žal bila tudi Slovenija! Povečana verjetnost terorističnih napadov Z vstopom v Nato bodo v Sloveniji nastanjene vojaške enote ZDA in drugih držav članic Nata, in sicer bodo pri nas v začasnih ali stalnih vojaških oporišč. Vojaške enote ZDA so žal pogosto tarča terorističnih napadov in kot si ne želimo, da bi se ti napadi dogajali nasploh, si toliko manj želimo, da bi se zgodili v Sloveniji, kjer bi se med žrtvami lahko znašlo tudi Slovenci. Nastanitev vojaških oporišč so dosedaj zagovorniki vstopa v Nato izključevali, ampak dejstvo, da je ministrstvo za obrambo že preučilo to možnost in določilo lokacije, kje bi ta oporišča lahko bila, je zagotovo zasrkbljujoče. Poleg tega je slovenska politika že dokazala, da ji ni mar za kršitev izrečenih obljub in namenov: takoj po sprejetju pomorskega zakonika je ob pritiskih VVashingtona le-tega brez razprave spremenila, tako da je po novem dovolila vstop v slovenske vode plovilom z jedrskim orožjem oziroma na jedrski pogon. Več denarja za vojsko in orožje Vstop v Nato bo ne glede na prepričevanje vlade nedvomno pomenil zvišanje vojaških stroškov - to pa ne toliko zaradi povečanja sredstev, ki bodo šla za posodobitev vojske, ampak predvsem zaradi dejstva, da morajo posamezne države članice zavezništva same financirati sodelovanje v mednarodnih operacijah. In glede na to, da analitiki predvidevajo povečanje števila Natovih vojaških akcij izven svojih meja (kot v primeru ZRJ), bo Šlovenija morala financirati delovanje svojih enot izven svojih meja, kar pa je izredno drago. Poleg tega ne pozabimo, da bo z vstopom v Nato Slovenija plačevala za postavitev vojske, ki bo lahko delovala le v sklopu Nata, in sama ne bo več zmogla braniti naše države - formalno (5. člen Severnoatlantske pogodbe) in politični pa nikoli ne bomo imeli zagotovila, da nas bo Nato v primeru težav res branil! Manj denarja za gospodarstvo in socialo Ob povečanju denarja za vojaške namene bo ostalo manj sredstev za uresničevanje drugih projektov in med temi je socialni sektor prvi, ki zaradi tega trpi. Dolgoročno bo tako trpel sektor pokojnin, a tudi zaposlovalnih programov, zdravstva, predvsem pa izobraževalni sektor - zmanjšala se bo vsota štipendij in drugih oblik državne pomoči za študij. Madžarska je morala ob vstopu v Nato zmanjšati sredstva za socialo, to pa je opravičevala s tem, da bo zmanjšanje uravnovešeno z večjim vlaganjem iz tujine. Žal pa tega vlaganja ni bilo v pričakovani višini oziroma je šlo predvsem v zasebne namene - prvi, ki so torej trpeli zaradi vstopa so bili nižji družbeni sloji. Vstop v Nato bo pomenil dolgoročno dušenje gospodarstva Če bo država želela obdržati isti standard življenja, bo morala povišati svoje prihodke - torej bo morala povišati davke. Takšno povišanje bo razumljivo dušilo domačo gospodarstvo. To zaskrbljujoče dejstvo pa dolgoročno pomeni, da bo domači družbeni proizvod nižji, in začela se bo negativna spirala manjšanja državnih prihodkov - višanja davkov - nižanja družbenih standardov. Slovenska politične elita se ni zmožna upreti pritiskom ZDA Seveda bi bilo veliko zgoraj omenjenih negativnih posledic možno omiliti, če bi slovenska politična elita imela razdelano državno in zunanjepolitično strategijo in če bi se znala upreti pritiskom in zahtevam VVashingtona. Žal pa temu ni tako. Primerov je več, od že omenjenega pomorskega zakonika do sprejetja zakonodaje, ki je škodovala uspešni domači farmacevtski industriji v prid ameriške, do podpisa Vilenske izjave, omahovanja vlade pri odločitvi o prošnji ZDA za dovoljenje prevoza vojaškega orožja prek Slovenije, ali imunitete ameriških vojakov pred ICC. NATO vam bo gotovo žal Zaradi vseh zgoraj omenjenih razlogov mi ne preostane drugega, kot da zaključim, da je za Slovenijo dobro, da vstopi v Evropsko unijo in ne vstopi v Nato! (Luka Juri je predsednik Mladega foruma ZLSD.) Dokumenti upora ark:global izaci ja Najvecja demonstracija v zgodovini Marko Vide Pohod za mir 15. februarja 2003 je bil največji logistično-organizacijski projekt v zgodovini človeštva. S pomočjo interneta in klasične analogne tehnologije »ust do ust« so različne skupine organizirale mirovna zborovanja v večjih mestih v Oceaniji, Avstraliji, na Antarktiki (!), v Aziji, na Bližnjem Vzhodu, v Evropi ter v Severni in Južni Ameriki. Skupaj so organizatorji načrtovali, da se bo zbralo okoli 5 milijonov ljudi. Prišlo nas je prek 10 milijonov. Del načrtovanja in soorganizacije pohoda v Ljubljani je kot vedno prevzela tudi ekipa v Novem mestu. Napisali smo manifest in ga razposlali večini nevladnih organizacij in aktvistom v Sloveniji (med drugim tudi sindikatom), z njim pa smo jih pozvali k aktivni soorganizaciji ter udeležbi na pohodu. Pripravili smo letake in »flyerje« ter jih raznesli po mestu, poklicali prijatelje ter prijatelje od prijateljev in njihove prijatelje ter jim razložili, da so vabljeni na največjo svetovno »fešto« v zgodovini. Glede na to, da se je pohoda udeležilo na tisoče udeležencev, lahko rečemo, da je bil odziv dober. Manjši shod je bil sicer organiziran tudi v Novem mestu, vendar so moderne akcije tako necentralizirane in organizacijsko ohlapno povezane, da smo zanj (absurdno) izvedeli šele zadnji trenutek. Rezervacije za Ljubljano so torej obveljale. Dan D Navsezgodaj zjutraj v soboto, 15-tega, sva s Katjo in njeno mat odbrzela proti Ljubljani. Med potjo smo imeli neko čudno debato o tem, ali ima ženska pravico hoditi naokrog razgaljena, oziroma ali je v primeru posilstva kriva ali ne. Katjina mat je zavzela strogo krščansko fundamentalistično držo, naj ženske hodijo zakrite in v sramu svojega telesa, Katja nasprotno in letom primerno pa je zavzela držo, naj se ženska ne sramuje sebe in svoje seksipilnosti. V glavnem - s Katjo sva se dogovorila, da bo ona napisala članek o tej nadvse zanimivi temi, jaz pa o pohodu. In gremo naprej. Pohod je bil načrtovan za 17-uro, tako da sva v Ljubljani odložila mat in odbrzela naprej proti Logarski dolini. Na sanjkanje, seveda. Med potjo sva iz ljubega dolgčasa in klasičnega »firbca« nadaljevala debato o seksualnosti in neverjetno zakompliciranem odnosu med moškim in žensko, tako da sva v Logarsko prispela, kot bi trenil. Tam je Katjin fant Tomaž in njegova ekipa odšla na plezanje v ledeno steno, s Katjo pa na sanke. Kot bi trenil je bila ura štiri, časa in piv je počasi zmanjkovalo, tako da smo se Katja, Tomaž in jaz stlačili v avto in končno odbrzeli proti Ljubljani. Teoretično gledano bi lahko prišli iz Logarske doline v Ljubljano, parkirali in stekli na Kongresni trg v eni uri, če bi bile ceste popolnoma prazne, če bi imeli hitrejši avto in če nas ne bi neprestano mudilo na WC. Zato sem rahlo zaskrbljen, da bomo zamudili biti del 10 milijonskega zborovanja, poklical Matejo, ki je že bila na zborovanju in ji naročil, naj poišče organizatorja ter mu sporoči, da iz Celja prihajata dva polna avtobusa željnih udeležencev in da naj nujno prestavi začetek mirovnega pohoda za približno pol ure. Kot ponavadi me niso ubogali. Sonce je zahajalo in ura je kazala pol šesto popoldne, ko je hrabra ekipa prispela v prestolnico. Nekje blizu Prešerca smo parkirali in tekli, kot so nas noge nosile. Oziroma po pravici povedano sem jaz tekel, Matjaž in Katja pa sta za mano imela svoje manifestacije zaljubljenosti. V glavnem ... z Matejo, Kovačem, Žano in Miho ter drugimi somanifestatorji smo se dobili na Prešercu ... Bilo je skorajda mistično, saj je šlo za nepregledno množico pet tisoč ljudi, več tisoč svečk, na stotine bakel. V ozkih ulicah stare Ljubljane se je procesija vila v navidezno neskončnost. In smo šli. Čez Prešerca, Stari trg in Zoisovo do Slovenske in nazaj do Kongresnega trga. Bilo je mlado jn staro, večinoma Slovencev, pridružili pa so se nam tudi Hrvatje, Italijani in Španci, ki so s svojimi temperamentnimi vzkliki »Viva la Madrid!« poživili dokaj umirjeno procesijo. Ta je nadaljevala z izvirnimi vzkliki v stilu »UUUuuuuuu!« Ja, večinoma je šlo za »U«. Ko smo zaokrožili nazaj do parka Zvezda so nas uradni organizatorji skušali z kuhanim vinom, narezki in kulturnim programom zvabiti nazaj v park. Ker nas je večina želela naprej do ameriške ambasade, so nam z sklenjenimi rokami zaprli pot. Au! »Mistejka e Mejka!« Nismo prišli iz vse Slovenije in bratskih držav, da bomo končali pot tu. In smo šli na levo, mimo »živega ščita« naravnost mimo parlamenta do ambasade. Ambasada je bila kot vedno ob takšnih dogodkih klasično trdno varovana z zaščitno ograjo, policijskim kordonom in konjenico. Tam smo bolj ali manj večglasno peli Zdravljico, »Give peace a chance« ipd, vesele narodne pesmice. Žal tudi tokrat ni bil nihče pripravljen prebiti zaščitne ograje, tako da je lokalna ekipa poskušala priti do ambasade z druge - desne strani ceste, ki pa je bila prav tako zaprta. Manjša gneča na tej strani, pa nam je omogočila da smo »preslišali« policijske radijske zveze, po katerih so nervozno debatirali o tem, da zadeva ni bila napovedana do te mere in da se pohodniki nočejo vrniti v park Zvezda. Glavni problem je bil menda v tem, da nekdo iz vlade ne more parkirati svojega vozila. »Au! Zelo nerodno.« No, kar ni uspelo policistom, je uspelo mrazu, saj je po dveurnem pohodu že dokaj zlezel v kosti, tako da se je množica počasi le premaknila do parka in kuhanega vina, še prej pa pred ambasado in parlamentom odložila svoje svečke. mejitve za kozmetično industrijo Testiranja na živalih kmalu prepovedana Matjaž Brulc - Kot je nedavno sklenil evropski parlament v Bruslju, bo po letu 2009 v Evropski uniji (EU) prepovedano prodajati kozmetične preparate, ki so bili testirani na živalih. Organizacije za zaščito pravic živali so si z močnimi pritiski na evropske zakonodajalce (leta 1992 je bilo proti tovrstnim poskusom zbranih kar dva milijona podpisov in pol) utrle pot do pomembne zmage v vojni, ki po njihovem mnenju sicer še zdaleč ni končana. Na tako pomembnem trgu, kot je EU, kjer potrošniki za kozmetiko na leto porabijo za okroglih 44 milijard dolarjev, bo nov zakon povzročil kar nekaj tegob. Te bodo skušali olajšati tako, da bo zakon stopil v veljavo šele daljnega leta 2009, v tem času pa bodo proizvajalci lahko razvili alternativne metode testiranja. Do sedaj so bili ti testi že prepovedani v nekaterih evropskih državah kot so Velika Britanija, Nemčija in Nizozemska, medtem ko sama prodaja kozmetike, testirane na živalih, v teh državah ni bila z ničemer omejena. Kritiki nove zakonodaje opozarjajo na možnost izgube delovnih mest v evropski kozmetični industriji, prav tako pa bodo takšni ukrepi povzročili selitev laboratorijev na drugo stran schengenske meje. In poleg tega, da bo na policah evropskih trgovin manj izbire za potrošnika, se lahko pričakuje še nova trgovska vojna z ZDA, kjer domujejo največji svetovni proizvajalci kozmetike. Debata o etičnosti testiranja preparatov na živalih se vrti okoli dveh polov, ki vsak na svoj način opravičujeta svoje FOTO: BOŠTJAN PUCELJ test), ki je iznašel test za t. i. okularno iritacijo. Gre za test, katerega namen je ugotoviti škodljivost določenega preparata za človeške organe vida. V ta namen se uporablja bele zajce, ki imajo zelo občutljive oči in slabo razvite solzne žleze. V posebnih kletkah, ki onemogočajo premikanje glav, se zajcem na oči nanese testirana snov, nakar se v določenem časovnem obdobju, ki lahko traja do sedem dni, opazuje njihova reakcija. Druga metoda se skriva pod nazivom LD50 test. Lethal Dose 50 nam pove, kolikšna vnešena količina snovi povzroči smrt pri polovici testne skupine. Pri tem se uporablja večje število živali, čas opazovanja pa se lahko razširi tudi na dva meseca. Nekaterih smrti pri tovrstnih testiranjih ne povzroči sama smrtonosna narava substanc, temveč prevelike doze, ki enostavno blokirajo delovanje notranjih organov. Kritiki tovrstnih in mo metod opozarjajo na neznanstveno naravo testiranj - zaradi subjektivnih ocen raziskovalcev se rezultati od enega do drugega laboratorija lahko pogosto precej razlikujejo. Poleg tega zahtevajo tovrstni eksperimenti veliko število poizkusnih živali, konec koncev pa se še vedno zanemarja možnost, da na primer zajčje oko nima veliko skupnega s človeškim očesom. V zadnjih desetletjih se pospešeno razvijajo in vse bolj tudi uporabljajo nekatere alternativne in humanejše metode testiranja. In vitro testi se tako osredotočajo na celične in molekularne mehanizme, s katerimi testirana snov izvaja Nove tehnologije in novo znanje počasi izrivajo klasične nehumane metode testiranj in lahko se nadejamo, da jih bo v prihodnje samo še manj in manj. početje. Na eni strani so naročniki in znanstveniki, ki svoje metode legitimizirajo s trditvijo, da je nekaj mrtvih podgan še vedno bolje kot nekaj mrtvih ljudi. Na drugi strani pa so zagovorniki živalskih pravic, ki prvim očitajo nehumanost, hkrati pa tudi nekoristnost in jalovost njihovega početja. Človeško znanje o delovanju živega organizma je dolgo časa slonelo na špekulacijah antičnih in srednjeveških mislecev. Medicina, ki je iz tega izhajala, je vzroke za bolezni dolgo časa utemeljevala na konceptu štirih telesnih sokov, katerih razmerje določa človekovo zdravje, ozdravljala pa s pomočjo rastlin in univerzalnega puščanja krvi. Do prvih tehtnejših spoznanj pride ob koncu srednjega veka na podlagi praktičnih opazovanj -obstajal je le en način, kako spoznati notranjost in delovanje človeškega ali živalskega telesa. Nedvomno humanejša se znanost danes do neke mere še vedno uporablja širok spekter praktičnih metod, ki v danih okoliščinah velikokrat pomenijo edino možnost. Dandanes temelji testiranje na živalih na domnevi, da je živalski organizem verodostojen indikator človeških reakcij na neko toksično snov. Vendar se je že nekajkrat izkazalo ravno nasprotno - nekatera zdravila so se kljub ugodnim rezultatom pri živalih izkazala usodna za ljudi in obratno. Thalidomid, ki so ga predpisovali nosečnicam, je bil do prepovedi vzrok tisočim prizadetim dojenčkom po vsem svetu. Po drugi strani pa za ljudi bojda nenevaren aspirin povzroča hude deformacije pri novorojenih psih, mačkah, miših in podganah. Pri testiranju kozmetičnih preparatov sta bili še do nedavnega najbolj razširjeni dve metodi. Prva je dobila ime po ameriškem znanstveniku Johnu Draizeju (Draize svoje toksične efekte, ki jih je mogoče na ta način lažje in zanesljivejše opazovati. Pri tovrstnih testiranjih se ne uporablja več živali, temveč umetno vzgojene kulture človeških celic, mikroorganizme in nenazadnje tudi računalniške simulacije. Slovenski zakon o zaščiti živali, ki je stopil v veljavo leta 1999, se je ob nastajanju prilagajal direktivam iz Bruslja. Zakon v 21. členu določa ustanovitev posebne etične komisije, ki po presoji izdaja dovoljenja za opravljanje poskusov na živalih. V istem členu je tako zapisano, da se dovoljenja ne izda, kadar gre za etično nesprejemljive cilje, denimo preizkus bojnih sredstev, testiranje kozmetičnih preparatov, alkohola in tobaka, ter za poskuse, kjer se uporablja sredstva za hromljenje mišic in se ta izvajajo brez anestezije. Povprašali smo tudi po domačih logih in izvedeli, da v novomeškem farmacevtskem podjetju Krka ne testirajo kozmetičnih preparatov na živalih. V izjavi za javnost so poleg tega zapisali, da so:»/.../ Krkini dobavitelji surovin preverjeni, svetovno znani proizvajalci, ki z vso odgovornostjo sodelujejo pri zakonodaji ter pri razvoju novih alternativnih metod za testiranje.« Testiranje na živalih tako ostaja realnost pri nas in po svetu; na živalih se namreč še vedno izvajajo testiranja zdravil. Ob vseh burnih debatah in številnih mnenjih, bi bila takojšnja prepoved vseh testiranj kljub vsemu nepremišljeno dejanje, ki bi se končalo s hudimi posledicami za ljudi. Vendar pa nove tehnologije in novo znanje počasi izrivajo klasične nehumane metode testiranj in lahko se nadejamo, da jih bo v prihodnje samo še manj in manj. m * rkriotpzgodbe / J w J" I (mm1 r Mojčin pustni karneval, SD Marof --—— K '■# Z1 | Goga gre v Carjevo Hr i s koncertni cikel Jazzmty, KC ■«* !3« 3B W 3' uh ikA^bniTvriK I ni I 'V Organizatorji iri"umetniki ijm? i,,5- sloven^«ta . ^ [irnir vMinasti Mitja Petkovšek z zaročenko 4 iMr .(i omipitipark Kulturni napovednik Ponedeljek, 17. marec 19.00 Uroš Zagožen, Otvoritev fotografske razstave Fotopub, LokalPatriot Torek, 18. marec Torek, 25. marec 19.00 Buena Vista Social Club, glasbeni dokumentarni film, R: Wim Wenders, LokalPatriot 19.30 19.00 K-Pax, dimišljijska drama, I: Kevin Spacey, Jeff Bridges, R: lan Softley, LokalPatriot Sreda, 19. marec 19.00 Dohodnina, gledališka predstava, P: Gledališče Otočec, Kulturni center Četrtek, 20. marec 17.00 Otroški pevski zbori, revija, Kulturni center Sobota, 22. marec 19.30 Folklorno društvo Kres, nastop, Kulturni center (tudi nedelja) Over the Rainbovv: Alenka Godec, Vlado Batista, String.si, Obalni komorni orkester, koncertni cikel Jazzinty, Kulturni center Sreda, 26. marec 19.30 Večer ženinov, gledališka predstava, Kulturni center Četrtek, 27. marca 18.00 Med Eskimi in severnimi jeleni, potopisno predavanje Andreja Rustje, Knjižnica Mirana Jarca Petek, 28. marca 19.30 MePZ Revoz, koncert, Kulturni center 22.00 Murat & Jose, koncert, LokalPatriot Sobota, 29, marca 19.30 Zgodba o odrešilnem trpljenju, gledališka predstava, KUD Klas Mirna, Kulturni center Nedelja, 30. marca 19.00 Oliver Dragojevič, koncert, ŠD Marof 19.30 Mišolovka, gledališka predstava, ŠPAS teater, Kulturni center Dogodek meseca: Over the rainbovv V okviru koncertnega cikla Jazzity se bo po Brini, Cubismu odvil še koncert mešane zasedbe Over the Rainbovv. To bo tudi prva predstavitev istoimenske plošče, ki bo izšla pri Založbi Goga. Over the Rainbovv je nastajal kot časovni sprehod, pravi o njem Vlado Batista. Najprej v dvajseta leta s skladbo September Song k filmu Čarovnik iz Oza preko brazilske bosse nove A. C. Jobima do velikih plesnih dvoran, kot je Tuxedo Junction v Birminghamu. Batista je glasbo tistega časa na trenutke priredil po svoje, pri čemer mu je pomagal Renato Chicco, solist na klavirju. Poleg aranžerja in dirigenta Vlada Batiste, in Renata Chicca kot vokalistka nastopa Alenka Godec, park:kul tum /Marijan Kozina: Zbornik tekstov Glasbena šola Marjana Kozine, Novo mesto 2002 Marijan Dovič So dogodki, od katerih na koncu ne ostane veliko. In so taki, ki odmevajo, pa jih vendar, kot vsako stvar, čas odnaša v pozabo. Izvedba operete Majda je nedvomno ostala v spominu mnogim Novomeščanom, ki so pridno napolnili športno dvorano in - tako verjamem - iskreno uživali ob poslušanju te lahkotne, a izredno duhovite glasbe. V spominu je gotovo ostala tudi glasbenikom Novomeškega simfoničnega orkestra, ki se je pod vodstvom ambicioznega dirigenta Zdravka Hribarja lotil te naloge, tako zahtevne za amaterski orkester, in mladim pevcem, solistom, ki že obvladajo svojo obrt, pa morda še iščejo svoje pravo mesto v svetu opernega petja. Majda je pustila tudi svojo materialno sled: dobro uro glasbe, posnete v živo je izdala Glasbena šola Marjana Kozine, in treba je reči, da je glasba dobro odigrana in da bi bila slika celote že kar profesionalna, če bi bilo mogoče tudi pevce posneti v boljših okoliščinah (športna dvorana je pač neprimerna za snemanje, svoje pa je pristavilo še dejstvo, da so pevci morali biti ozvočeni). Drago Jančar: Privlačnost praznine Literarni eseji, Študentska založba, Ljubljana 2002, 5900 SIT DRAGO JANČAR PRIVLAČNOST PRAZNINE Bariča Smole Bclctrina Drago Jančar je v premisleku o Inkretovi knjigi Na robu zapisal, da je "(...) to knjiga, ki bi mimo shajala brez vsakega uvodnega zapisa ali spremne besede, ... ki ji ni mogoče napisati ne predgovora ne pogovora.” Pa vendar je v tej knjigi literarnih esejev in zapisov poleg urednika Čandra tudi sam napisal kratek predgovor, čeravno tudi to pisanje mirno shaja brez vsega. Zatorej naj bo tole samo informacija o esejih, zapisih, premislekih ob knjigah in časopisnih beležkah v Privlačnosti praznine (tako je razdelke v knjigi poimenoval avtor). Čeravno se je dalo katerega od zapisov (npr. tudi Upor bralcev) prebrati tudi v že prej izdani knjigi, je dobro, da so se zbrali pod eno streho. Četudi manj opazen, pa je svojo otipljivo (knjižno) sled pustil tudi mednarodni simpozij o našem rojaku Marjanu Kozini, ki je nedvomno eden najbolj pomembnih slovenskih skladateljev. Zbornik prinaša dvanajst razprav predavateljev, ki niso bili le iz slovenskih logov, temveč smo v Novem mestu gostili tudi tri Dunajčane, Hartmuta Kronesa, Huberta Reittererja in Andreasa Holzerja, ter Pražanko Vlasto Reittererovo. Res je, da so tujci osvetlili predvsem splošno glasbeno in kulturno ozračje krogov, kjer se je izobraževal mladi skladatelj; pestro dunajsko glasbeno življenje nasploh, življenje na dunajski glasbeni akademiji in Kozinove študijske kolege, lik Josepha Mara, skladatelja in Kozinovega dunajskega profesorja, ali mednarodno ozračje na živahnem praškem konzervatorju, kjer se je Kozina šolal pri znamenitem Josefu Suku. Malo se dotika konkretnih problemov, povezanih s Kozino, tudi prispevek Petra Vodopica, ki analizira splošni duhovni in politični položaj v tridesetih letih z evropske in jugoslovanske perspektive, in prispevek Igorja Grdine, ki analizira duhovno-kulturno ozračje v Novem mestu v tem času; Grdina, ki je prispeval tudi nov libreto za Majdo, se vendarle dotakne nekaterih vprašanj, povezanih s tem Kozinovim mladostnim delom. Zgodovinar Stane Granda pa poudari živahne glasbene razsežnosti življenja v Novem mestu (predvsem sakralno glasbo, ki se je razcvetela po zaslugi Sattnerja in Hladnika). Tako nam ob splošnem vtisu, da ostaja v zvezi s Kozino vendarle še precej nedorečenega, in priloženim novim operetnim libretom preostane pet razprav, ki se bolj ali manj poglobljeno ukvarjajo s Kozinovimi deli: Pavel Mihelčič s Kozinovo Simfonijo, Borut Smrekar z opero Ekvinokcij, Andrej Misson s kantatnimi deli, Darja Koter s samospevi, Primož Kuret, ki je simpozij tudi pripravil in zbornik uredil, pa komentira Kozinove glasbeno-estetske nazore, kot jih je Kozina razvijal v svojih publicističnih tekstih. Iz teh razprav se nam razkrivajo mnoge odlike tenkočutnega skladatelja, ki zna svoje estetske izbire tudi teoretično utemeljiti in ki se zavestno odloči za »pristopnejšo« glasbo v času atonalnih in serialnih revolucij v glasbi, iščoč svoj pravi obraz v razmerju do napredujoče »komercializacije«. (Ravno Kozinova Majda je dokaz, da je bil že mladi Kozina odprt za prihajajoče nove sloge, npr. jazz, dixieland ali tango, in za spajanje ter podiranje žanrskih meja.) Kozinova mnogostranost in fleksibilnost sta gotovo vzrok, da je njegova glasba danes znana skoraj vsem Slovencem: bodisi skozi pesmi iz Kekca in drugih filmov, ali poznavalcem, ki jih je pritegnila Kozinova zahtevnejša glasba. Žal je to glasbo redko mogoče slišati -in glasba je glasba le tedaj, ko se posluša. Tega ne more rešiti noben simpozij in noben zbornik. Zato je dobro, da imamo poleg knjige tudi zvočni zapis Majde, še bolje pa bo, če se bo Kozinova glasba (katere privrženec sem skoraj brez zadržkov tudi sam), čimveč izvajala. Tudi ali predvsem v Novem mestu, s pomočjo našega simfoničnega orkestra, ki je že večkrat dokazal, da je za to zrel in da bi lahko postal prepričljiv posrednik Kozinovega glasbenega sporočila. To je delo o literaturi in zato priporočljivo branje za vse, ki pišejo, skrbijo za to, da knjige ugledajo beli dan in za bralce. Naj začnem zadaj, pri Časopisnih beležkah in Premislekih ob knjigah. Tisti, ki nam je literatura tako ali drugače stalna ali vsaj pogosta spremljevalka, v njih zasledimo ne nujno sorodne misli o posameznih delih, gotovo pa izvirne poglede. Jančar razgrinja tiste na domača dela in tudi nekatera tuja. Zanimiv je zapis Literatura in angažma, ker vemo, da je avtor v svojih novelah, dramah in romanih na način poglobljene literarne obdelave vedno tudi sam angažiran. Če hočete, je lahko to kratka učna ura na temo, kako napisati (socialno) angažirano delo, ne da bi pri tem zdrknil izven polja literature v politiko, moralo itd. Boelova Skupinska slika z gospo te prvine ponotranji, jih sprejme kot imanentne. In ob tem učenju seveda ni mogoče spregledati avtorjevega (tudi o nemoči pričujočega) vprašanja, koliko takšna literatura sploh lahko spremeni. Bralca zapisi včasih tudi napotijo na branje kakšne spregledane knjige; mene so na Ponovitev Petra Handkeja. V enem izmed esejev, Nekaj pripomb o romanu Katarina, pav in jezuit, nam avtor odstre pogled v svojo literarno delavnico. Na začetku je bila misel, da bi nastalo delo, ki bi imelo strukturo baročnega oltarja, nato je bil zgodovinski okvir, sredi katerega je glavna ženska oseba, katere pot je sicer stvarna, romarska, a vodi v imaginarno, sledil je študij virov, pa tudi potovanja v paragvajske misijone. Prozaik mora čutiti resničnost zemlje, svetlobe in zvokov, da bi lahko vse to prepletel z imaginacijo, s fiktivno osebno zgodbo; samo tako se lahko fluid združi z zemljo in se zamesi v krhko, a trdno testo romanesknega tkiva. Laterna magica Vaclava Havla potrjuje, kako lahko beseda postane meso: Havlova usoda je na nek način ponovitev absurdne situacije iz Jančarjeve igre Zalezujoč Godota. Mestu in položaju literature v sodobnem svetu sta posvečena tudi eseja Upor bralcev in Privlačnost praznine. Branje je urejanje; iz neskončnih informacijskih labirintov, verjame avtor, knjiga rešuje iz kaosa. Kaj pa je privlačna praznina? To je tisto, kar iz Amerike, žal pa tudi od drugod prinašajo pisci, ki se imajo za pisatelje, a so entertainerji. Po Jančarju je to posledica demokracije; z enakostjo, toleranco in odprtostjo in bratstvom je prišla založniška industrija, ki raste iz duha kreativnega pisanja, iz literarnega tast fooda. Namesto napetosti, ki raste iz odnosa med jezikom in vsebino, tudi iz nemira, se pojavlja rokodelstvo z ohlapnimi stavki in vsebinsko praznino. V središču zabavniške literature je izpraznjen sodobni človek, lačen transcendentnih surogatov. To je pač čas, v katerem se prodajni uspeh enači s kvaliteto. In še citat o “svetli” prihodnosti (O knjigah in drugih demonih): Skratka, svet bo razdeljen na manjšino, ki bo brala, in večino, ki tega ne bo počela. Večina bo na to, česar ne bo počela, ponosna. (...) V zadnji fazi bodo pripadniki večine, ki ne bo brala, stali pred kontrolnimi kamerami v kotu samopostrežnih trgovin in govorili vanje. Kajti kamer tudi ob najboljšem možnem razpletu ne bo za vse ... Knjiga, ki vzbudi samopremislek in povzroči, da se bralec ustavi in določi svoje koordinate. Ni za "lahko” branje. Je za samospraševanje. Besim Spahič: ^/Kulturni marketing Študentska založba 5900 SIT Matjaž Brulc V poosamosvojitveni Sloveniji je vprašanje nacionalne kulture postalo eno osrednjih družbeno-političnih tem. Spomnimo se le na burne polemike, ki so vzniknile ob sprejemanju nacionalnega kulturnega programa leta 2000. Vsekakor ostaja dejstvo, da so v postsocialističnem svetu potrebni novi prijemi in rešitve pri obravnavanju tako pereče teme, kot je kultura. Eden izmed odgovorov se ponuja v obliki kulturnega marketinga. Pisec knjige, doktor komunikologije, predavatelj na sarajevski univerzi in avtor pred dvema letoma izdane knjige Politični marketing ter številnih drugih razprav in člankov s področja trženja, novinarstva in kulture obravnava problematiko marketinga na precej različnih in na prvi pogled nezdružljivih področjih. V knjigi, ki je pravzaprav zbornik različnih člankov, esejev in razprav, se med drugim srečamo z marketingom na področjih ekologije, športa, predstavitev mest in gospodarstva, spomeniškega varstva ter kulturnih ustanov. SSKJ označuje pojem marketing kot »načrtovanje in usklajevanje investicij, proizvodnje, prodaje in propagande s potrebami in možnostmi tržišča.« Ob vstopu Slovenije v EU se bo tržišče za našo kulturno produkcijo nedvomno povečalo in potrebno bo zagotoviti orodja za njeno preživetje. Ob tem se porajajo vprašanja naše razpoznavnosti, kaj so posebnosti slovenske kulture in kje bo njeno mesto v kulturnih praksah velike Evrope. Spahiae je zagovornik teze, naj se v neprofitnih kulturnih ustanovah uvaja promocija s standardnimi marketinškimi prijemi. Takšnemu pristopu lahko očitamo nagnjenost k preveliki komercializaciji in nujni všečnosti najširšemu občinstvu, kar običajno vodi v upad kvalitete. Produkcija lahko postane v takih primerih (pod)povprečna, lakmusov papir najširšega občinstva in ne časa, v katerem živimo. Spahiae to na tihem priznava, ko pravi, da »znaten del pravih umetniških in kulturnih vrednot ni in ne bi smel biti klasično profitno blago.« Avtor nas vodi po tematikah, ki bolj ali manj zadevajo marketinške strategije, in v knjigi lahko med drugim najdemo napotke za načrtovanje planskih strategij, smernice pri zastavljanju kadrovskih in materialnih struktur, problematiko celostne podobe, načine komunikacije s publiko in z ostalim poslovnim svetom ... A bolj ko se oddaljujemo od začetnih poglavij, bolj je prisoten občutek razvodevanja osnovnega koncepta knjige. Ne moremo se znebiti občutka, da gre kljub vsemu le za nabor z vseh vetrov nabranih spisov, od katerih so nekateri že precej daleč od problematike kulturnega marketinga (npr. Narkomanija v osnovnih šolah), za nekatere pa se zdi, da so v knjigi zgolj zato, da bi užaljen avtor pokazal svoj prav (recenzija bioakustične opere Dotiki). In ob vsej teoriji bi nam nemara lahko avtor s praktičnega stališča predstavil kakšen novejši primer kvalitetno zastavljene marketinške strategije. Navkljub povedanemu imamo pred seboj zanimivo branje ne le za laike, temveč predvsem za tiste, ki krojijo kulturno-umetniške strategije v našem okolju. V kolikor tega še nismo storili, je sedaj mogoče skrajni čas za definiranje ciljev, ambicij in strategij naše kulture, pri čemer je bistvenega pomena dobro poznavanje naše makro in mikro klime - kaj imamo in kako ter s katerimi orodji lahko to najbolje ponudimo svetu. Za na konec lahko absolutno pritrdimo Spahičevi trditvi, da je (na žalost) v naši kulturni politiki še vedno preveč strankarskih interesov, neprimernega kadrovanja in samopašništva ... In vse to na račun kulture. URŠA & PR - HOMO LUDENS (MENART) To je zgodba o posrkavanju. Odraščajoča in vase srkajoča mladenka Urša naleti namesto na resnicoljubne in poštene ljudi, ki seveda vedno I zmagujejo le v pravljicah, na zlaganost sveta in umanjkanje resnice. To| je strašni udarec sveta odraslih. Ta nas posrka slej ko prej. A Uršo je posrkal še preden je lahko doumela domet svojih spoznanj. Njene eksistencialno pomembne ugotovitve, ki pravzaprav pomenijo in morajo pomeniti šele začetek uresničevanja človekovega bistva, je posrkal in poplitvil založnik in neka produkcijska skupina, ki pod eno streho ustvarja ravno prav zlagane in zatorej dobro prodajane medijske produkte, kot tudi prvovrstne izmečke (o tem sodim po intervjuju z neko instant blek-pop glasbeno skupino v februarski številki neke novomeške revije). V svojem visoko vzhičenem stanju in zanosu, ki sledi iz spoznanja čiste resnice, ustvarja Urša & Pr dišeče tehnološke prdce. Naj jih spustim le nekaj iz bogate zakladnice prepetih verzov. Tu je modra ugotovitev o potrošni družbi, ki se ob znižanih cenah sploh ne zaveda, kakšen nategavs je to itn. V isti sapi, vendar malenkost zakrito, pa je potrošništvo pravzaprav precej dobrodošlo. V neki drugi pesmi ima tisti, ki svet vrti, toliko opraviti z bujenjem Slovenije v dobro jutro, kolikor ga sploh je. Homo Ludens je izraz stanja družbe in naj bi budil nore ljudi v resnični svet. A kaj ko norec norca oplaja že tu v resničnem svetu in je ta edini, ki sploh obstaja. Biti nor za norce - to ne pomeni biti buden. In biti nor za budne ne pomeni biti nor! Po svoji pretenciozni plati Homo Ludens kleči na zaspanem vokalu, ki pa kljub vsemu - to lahko zapišem -najde svoje svetle trenutke v koščkih, kjer se glasba preveša in je dovoljena kakšna mala improvizacija, v kateri se začuti potencial. Kleči po malem na slovensko pop-pevkarskem slogu simfo-rock generacije in ni slutnje po kakšnih večjih glasbenih posodobitvah. Skoz celotno ploščo preveva neko združenje pevcev - tako imenovan zbor, ki pomaga pri refrenih, in v pesmi Kdo vrti ta svet izzveni kot tisti poosamosvojitveni združeni pop glasbeniki, le da je tokrat sporočilo notranje politične narave. To je stara zgodba o posrkavanju. (od ena do deset ocena pet) TERRA FOLK - PULOVER LJUBEZNI (MUSIČ NET) Če smo 'morda že slišali za uspeh skupine Terra Polk, pa zagotovo večina od nas še ni slišala njihove glasbe, da bi lahko odkrila skrivnost uspeha. Stvar je sila preprosta. Na eni strani imamo izkušene in prekaljene glasbenike, virtuoze, na drugi material tradicionalnih viž temperamentnih narodov, od židovskih do irskih, od istrskih do ruskih itn. Če se študirani, izkušeni glasbeniki spustijo v obdelavo tega materiala, ga s svojo nadarjenostjo, natančnostjo in znanjem nadgradijo in prepletejo z drugimi temami drugih glasbenih stilov, če ob tem pokažejo zraščenost z inštrumentom in lahkost improviziranja, povrh pa nastopijo še zabavljaško, potem nas preprosto odreže. In kako naj ne odreže večkulturalno Evropo, ki potrebuje prav to? Terra Polk nas nagovarja z mednarodnim jezikom strasti, s tempom, ki šamane spravlja v ekstazo, s komičnostjo, ki nas dela ljudi, z neizmerno ljubeznijo do glasbe; z lahkoto prehaja glasbene svetove in z virtuoznostjo gradi mostove; to so nove dimenzije glasbenega užitka! Plošča je posneta v živo na koncertih v nekaj slovenskih klubih. Za še boljši užitek je Terra Polk seveda treba slišati in videti v živo. Igranje vedre etno-folk glasbe s preskoki v drugačne teme in drugi prijemi so blizu teatru, če ne celo cirkusu. Odziv publike govori o strašni energiji in vzburjenju: ploskanje, vriskanje, smeh - to so simptomi splošnega veselja in navdušenja. Pih! Pulover ljubezni naj se znajde med vašo novo garderobo, (od ena do pet ocena deset) Janez Lamovšek e treme FOTO:BOŠTJAN PUCEU 3Ž in surfanje Driancev Lani, ko sem želel napraviti nekaj zares ekstremnega za ParkExtreme, sem se odločil za smučanje z Gorjancev. Z vrha. S Trdinovega vrha. Ali Svete Gere, kakor hočete. In vse je bilo OK, samo Grdin je zamočil. Ga ni bilo. Smo sicer odsmučali, a ker ni bilo fotografskega materiala, ni bilo članka. Le kdo bi mi verjel na besedo, vas prašaml? Odgovorni urednik mi že ni, zato pa tudi je odgovoren. S sabo sem vzel ekipo napol podivjanih mladcev, za kar mi je bilo takoj ko smo štartali od antene, žal. Namreč, zapodili so se med drevesa kot med slalomske količke, le da se drevesa ne upognejo, ko treščiš v njih. Adrenalina je bilo več kot dovolj, kaj bi tajil. Ko smo recimo prišli do nekakšne drče (ali pa je bila nekoč v funkciji drče), ki je bila zelo podobna bob stezi in je bila preozka za vijuganje ali pluženje, globoko v dolini pa je med gostimi drevesi izginjala v ostrem ovinku, da sploh nisi vedel, kaj je naprej in ali se bo dalo zaustaviti, so se mladci zapodili kar na slepo v dolino. Smuk preža in morda zaprte oči. Kaj pa vem. Mimogrede, veste, kako spoznate smukača na morju? Edini je, ki na čučavcu bere časopis ... Kaj je to čučavac? Eh Torej, mladci so se v presledkih zapodili v neznano in glede na hrup sem bil skoraj povsem prepričan, da za ovinkom ni bilo primernega prostora za zmanjšanje hitrosti, da jih je zaustavilo drevje, kar je boleče. Čeprav ko sem vpil, ali je varno, so mi vsi stokajoče zagotavljali, da je. Pač po načelu, če sem se zajebal jaz, se daj pa še ti! Da je bilo boleče, pa samo domnevam. Ker sem smuči odpel in odkrevsljal par sto metrov peš. In tako še nekajkrat. Pa pripombe o mojih letih gor ali dol. Ko smo zašli na hrvaško stran, smo smuči itak vsi sneli in dobro uro po cesti v hrib hodili nazaj. Vmes pa ves čas vpili, da bi preplašili medvede in opozorili hrvaške jagre, da smo samo miroljubni Janezi. Preden smo prišli do Gospodične, je enega pancar tako ožulil, da ga je sezul in hodil bos. Verjetno je zaradi tega bolj potegnil, s Tomijem pa sva zaostala. In se veselo muzala ob začudenih pogledih planincev, ki so opazovali sled bose leve noge in se čohali po glavah. Verjetno so mislili, da so prišli na sled gorjanškemu Jetiju ... OK, letos sicer idej ne primanjkuje, ne primanjkuje pa niti snega, zato sem predlagal, da ekspedicijo ponovimo, tokrat s fotografom. Bacek je bolj zanesljiv, ampak ne smuča. Kar je v redu, ker nekdo mora itak avto peljati v dolino. Ekipo sem tokrat bolj previdno izbiral. Od prejšnje ekipe sem s sabo povabil samo Tomija, ki je itak za vsako neumnost, pa še računalnik se mi je nekaj pokvaril. Načrt je bil med potjo dol dovolj ga gnjaviti, da bi znorel in mi obljubil, da pride pogledat mašino, sam da mu bom dal mir. Povabil sem še Dvornika in Valerijo (če bi recimo spet zašli in bi srečali kakšnega medveda, je vedno v redu imeti s sabo kakšnega, ki teče počasneje od tebe, sorči Valerija!), Joco se je pa kar sam ponudil. Verjetno si je zaželel malce medijske slave, pa se mu oropati banke ne da. Se raje pridruži Extremovcem, pa je. Dan D. Klasika. Nikogar ni. Debelo, DEBELO sem zamudil, pa nikogar še ni bilo. Mare je dobil vročino (morda je slišal, da Valerije ne bo in da potem on najpočasneje teče!?), Joca je pa nekaj prst bolel, in čeprav sem mu rekel, da bomo smučali in ne streljali, se ni dal. Smučal ne bo, bo pa šel poleg. OK. Tomi, Joco in jaz se naložimo v moj jvto, sproti poberemo še Backa in smer -frdinov vrh. Nevado sem tiščal kot bika, še josebej, ko smo švignili mimo Gabrja. Cesta je )ila sicer splužena, a je spet snežilo in je bilo icvega snega vsaj 20 cm. Užitek, vam povem. KAKA- HA LC\/£tt park:strip TMTUD *WŠIC^ Š€TA< Jt jt h| )0>6WA OftUPllt) V TtŽKl DOietUM iEHU\ (KO JE H?>Ml ŠtT ŽE "HK 110 no( IKctL S SMOJO(K<>T 40 JE Sfctt MVfeUoVMHO WE^L, TOUtlKO STWHOEtl m JoilTOK •• • i\S^: Hr.K fcooON-^.HoiJlEN ENOTA P&7Z& UMunES ti $<§£'-(1); ]TT ... Hmm... lokalno trobil Škandalozno! Siloviti protesti ob Dnevu žena Krka odpušča vse ženske nad dvajsetim letom starosti! Kampanja don Kove spravila Krko pred stečaj - Reorganizacija kadrovske strukture bo prinesla rešitev - Za delavke ni izhoda Na tiskovni konferenci, na kateri je Krka predstavila lanske poslovne rezultate, je prišlo do presenečenja. Pokazalo se je namreč, da rezultati še zdaleč niso tako blesteči, kot se je pričakovalo. Še več, za trenutek se je zdelo, da je Krka na robu stečaja. “Slabi poslovni rezultati zame niso presenečenje. V volilno kampanjo tistega Boška don Kove sem namreč zmetal toliko denarja, da bi z njim lahko postavil Busha mlajšega za predsednika združenega Iraka in Severne Koreja. Če bi kandidiral Dolfi von Telezupan, kot sem predlagal fantom iz tako imenovanega štaba Liberalne demokracije, bi ne samo dosegli gladko zmago, ampak bi ta zmaga vsakemu navrgla kakšen tolar ali dva. Toda konec koncev sem v kandidaturi don Kove videl izziv, saj mi je sam prijatelj Putin rekel, da se podajamo v nemogočo avanturo. Odvrnil sem mu, da če je naftnim mogotcem uspelo z Bushem, bo tudi meni z don Kovo,” je katastrofo na tiskovni konferenci pojasnjeval Knez Miloš Toda prvi mož Krke ne bi bil prvi mož Krke (in ostalih struktur in podstruktur dolenjske regije in nekaterih vzhodnih delov Rusije in Mongolije), če ne bi iz nekoliko prekratkega rokava izvlekel genialne rešitve, ki nimajo para v zgodovini -razen z bogato zakladnico njegovih lastnih genialnih rešitev, na primer tiste, ko je Lekove delnice prodal in si kupil terenca ne da bi trenil z levim očesom. “Medtem ko moji podrejeni delajo množične samomore, sem sam že našel rešitev. In lahko vam povem, da zrem da v prihodnost Krke z nasmeškom nad levim ušesom. Odločil sem se, /VJZZsfi? Naroči se na Park, da se ne bo Potlač naročil nate!? da bom pomladil ženski kolektiv. Prva Krkašica ne sme biti starejša od 20 let, mora biti samska, delno biseksualna, odprta za nove ideje in niti ni tako zelo nujno, da obvlada delo z računalnikom. Seveda boste vi novinarji takoj vprašali zakaj. Preprosto: s tem bom ubil dve muhi na en mah, da ne omenjam množico ubogih majhnih komarčkov. 1. Vsi vemo, da mlajše ženske sicer nimajo večje storilnosti, vendar pozitivno vplivajo na moški del vodstvenega kadra. Sam sem vendar najboljši primer za to! 2. Krka je v lanskem letu za potrebe (kmh) vodstvenega kadra (mene, hehe) porabila milijone in milijone kuvajtskih dolarjev, da ne omenjam ukrajinskih rubljev in poljskih dinarjev. Na poslovnih sestankih v moji zidanci, namreč moje ostarele tajnice in pr-ovke namreč niso mogle slediti tempu nas, omladincev. Omagale so že po petintridesetem litru cvička, tako da nam ni preostalo drugega, kot da smo v težkih nočnih urah najemali drago tujo delavno silo. S tem, ko bom v kolektiv pripeljal mlade rodovitne Dolenjke, dišeče po senu in bazičnem milu, bo potreba po omenjenih profesionalkah izginila. Skratka, računam da bom s tem letno prišparal 11,5 milijarde sit, kolikor trenutno znašajo Krkini neodplačani dolgovi." V težkih razmerah si Krka seveda ne more privoščiti, da bi ob novem kadru ohranila tudi starega, zato se pred rezidenco Kneza Miloša že sedemnajsti dan potekajo siloviti protesti nekdanjih Krkašic, delnice Krke pa znova rastejo. Kupujte Park, da boste lahko brali Potlač, že 32 mesecev najbolj brano rubriko v mestni občini Novo mesto, Tovarni zdravil Krka in Društvu novomeških študentov!? Potlač, lokalno trobilo Diretor: Dr. Novšek Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran) Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen Specialna enota: Šizi (poveljnik), Metadoni (v.d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana) Tajnik: Nacek Pacek 22 Glavni štab: Rotovž email: potlac@drustvo-dns.si Knjigarna Goga Glavni trg 6 8000 Novo mesto tel (07) 393 0 802 knjigarna@zalozba/goga.si Delovni čas pon - pet: od 9h - 19h sob: 9h do 13h Novo pri Založbi GOGA ' Vinko Moderndorfer Temno modro kot september < založba Goga Nova zgoščenka Založbe GOGA Glasujte za najboljši album Goga Musiča v letu 2002 na strani www.zalozba-goga.si in poslušajte oddajo “Ritmi sveta” na Studiu D (vsak četrtek v marcu ob 19.30), kjer bodo predstavljeni tekmujoči albumi in razglašen zmagovalec! PARK 03 ^-3 § Q-iD. =r O'CQ fn 3 a- P =!■ ^ CD Z3 N P 3-° ^ O CD CD cr pr ca = o ^ q 3 C/) —J m a wo —I =■ D) S: O g' O < a ro s p-g C/D "D §-7C O => 00 rt- a CD_ P cr cd Q- p 3^ N =3 O O 7T ^ ^ CD CZ —^ -— p D3 CD = O. [\ gg l/l 0 n m H m 0 m Z m 71 > r m 0 71 0 C ■0 a S " 3- $ * O O S; °5. g'S. || o g s, * 3 ■O 0 O (ft a &) £.3 3 O 3 “ o •+ (A 01 S 8 < 0< 3 o sl: 2,3 ■■■ C T § ^ 3 2 ■o ^ a w " N s a &) &;i » N 0< 3 «■ a g S. 0(0 0 fi) rt. (A< S' (A 0 < o< o »i Ig 1 3 ** 3 c i!S r1 o< <2^ cr o &) ^ l| 0< (A 3 ? m 0 O S ^ “ s |o‘ &) fi) (D * JI sr 'I &) XI s s o a' ?*s (A< III 857/2003 n I:" o | l: S I Ni (f® SKB banka d.d., Ajdovščina 4, 1513 Ljubljana