1171 Kako se privadiš letenja Ni čas za slavčkov ljubkovanje: pot je nasuta, plot brez dil - nasmeh škrbin, ki skoznje, nanje zida dan, gradi april; kjer komaj kdaj se v zaporedju delo z leti prepozna v novih njivah, v ptičjem petju, med amplitudami snega; kjer, kot po zvezdah ločiš zimo, zveš iz meščevih oblin, da dež diši zdaj po aprilu, jesenski dež kot naftalin - ko v noč koncertnih abonmajev, ko ni več marec, ni še maj, lahko dvanajstega po mlaju pustimo vrata na stežaj ter beremo še z večjo vnemo z balkonov, z okenskih polic, kaj letos na sosednjem bregu nam piše maj glede kresnic, in kdaj, zračunano po mrazu, gre hruška v rod, zacvete gozd, kdaj s frat pokuka Janko Glazer in iz poseke Robert Frost. 1984 Marjan Stroj an 1172 Marjan Strojan PISMO Kaj sem postorila v tem jutru? Predvsem - ne velikih vprašanj! Vstala, zaspala, pomila od kosila? Mogoče —, po dolgem času lep dan. Mraz je spet. Hiša — gora ostankov nedokončanih opravil. Na policah sonce, kozarci vloženih cigančkov, vršičkov, čebulic, domačih zdravil. Hrast... je ponoči spet tolkel ob streho. Grede so v gnoju, iz grape vali se kakor iz čajnika: teloh prilezel je v suši do praga čez prazne cevi. Kako bi ti rekla, ko greš na pot... led je, ivje po strehah, med okni še mraz; potem pa robidnice, vlaki, poletje -a v mescih so leta, stoletja ta čas. Vsekakor, vsekakor zdaj vsak nekaj išče: lisice, sinice, ljudje, otročad, pospravljat, iztepat, gret, zračit stranišče in če je voda, po možnosti prat -prat, saj se je zima v kopalnico skrila, zaprla za sabo dver, pipe, odtok in se zarila v star kup perila, v rjuhe zavita kot mrtev otrok. Spod v hosti po smrekah rohni in razsaja, spet skopam družino, spravim se v red! ker tam dol, moj ljubi, se nekaj dogaja in tisto je staro stotisoče let. 1984 KAKO SE PRIVADIŠ LETENJA Povedal bom, kako to gre. Najprej ti, v snežnih zametih, visoko v hribih poči guma. To se zgodi blizu tvojega doma, a zelo daleč od vulkanizerja. Malodane sedeš na avtobus, ki ne pride in ki ga tudi nimaš s čim plačat. Peš se podaš, z levim prednjim kolesom pod roko (ali tako nekako) v dolino. Popoldne prispeš v na primer oddaljeno kulturno in industrijsko središče Litija, Kako se privadiš letenja oddaš kolo Zdravcu, ki ga že od mladih nog nisi videl in ki je, medtem ko si ti odrasel, odštudiral, dobil otroke, se poročil in postal voznik osebnega avtomobila - postal vulkanizer. Potem se nekaj časa nič ne zgodi. Končno pade noč. Greš k ženi od Zdravca, ki ga ni doma. Rečeš, če je že popravljeno, da bi rad kolo. Doma sta tudi dva Zdravcu podobna otroka in pes, ki misli, da si prišel, da bi kradel. Žena pojasni psu, da se moti. Otroka igrata šah. Čez pet minut odpelje zadnji avtobus v oddaljene gorske kraje, ki so - bolj ko nimaš denarja za karto in bolj ko se bliža ura odhoda - vse dlje. Žena kliče Zdravca v gostilno. Zdrave pride. Avtobus odpelje. Vzameš svoje, adijo Zdrave, petintrideset jurjev? Nimam. Potem se sred noči odpraviš na pot in še bolj sred noči med zameti sedeš pred partizanski spomenik na levem odcepu od glavne ceste, od koder se pot prične strmo vzpenjati navkreber. Prižgeš zadnjo cigareto. Tu so Nemci postrelili petindvajset članov nekega nesrečnega odreda. V črni noči te stiska pri srcu, če bi kakšnega srečal. V soju zadnje cigarete se, vsakič ko potegneš, rdeče zasvetijo njihova imena. Spodaj pod njimi šumi voda. Še dobro uro hoda, feltna in guma vse težja, vsakič za petindvajset kil. V mislih si ponoviš pot: ovinek-sem-tja-gor-not... Idealna noč za letenje. Potem se dvigneš, z gumo na hrbtu, razprostreš roke nad dolino, zajadraš čez smreke in med gorskimi vrhovi dosežeš svoj cilj. 1984 1173 1174 Marjan Strojan PISMO Kako je kaj s tabo? Imaš tudi ti tak čuden občutek, če avgusta sneži? Mene to moti, čeprav ni dokaza, da je najine ribe vrag vzel od mraza. Včasih sem mislil,"da so v vsem neke meje. A kdo bi to vedel: — poglej azaleje, pa tudi limone! Kaj vem, kaj jih jebe, včasih so rasle kar same od sebe. Bo pa verjetno res nekaj narobe, če gre polagoma vse skup po gobe .,. Ne vem, kdo je s kom, kadar sva sama; a občutek imam, da je nekaj med nama, nekaj med nama, kar mi govori, da tisto, kar je, nisva ne jaz ne ti. 1979 NA LIDU Pusti. Ne jemlji! Imaš, kar si dal: do konca pesem, pesmi kot zvezde v potoku. Nekdo jo bo nosil na rokah, jemal. Svoj poraz počastiš s slavolokom. Ne jej! — plesen v kruhu, v medu strup! Jeva se, kot je morje Benetke;------ a hvali nesrečo, blagoslavljaj obup; celo to že vse drugo odtehta. Ljubimca sva. Ostaneva. Od glave do pet. Ker, kdo naj glavo s petami pomerja? Kadar sem s tabo, stoji medzvezdni promet, in muza pri naju večerja. 1984 Zapriva knjigo, oče. Naj ugasne tvoja jeza. Naj zvodeni strup vic. Človek je iz železa. Kako se privadiš letenja Ne bom stoletja gnil z učenimi poeti. Ne Cerber, Had, ne Vrag - rja požre me z leti. Mogoče manj boli. Mogoče nas manj gane. A tudi tu ... šeol, šeol! za leve in Kristjane. 1979-1987 ES WAR Godna v spanju, v pečkah zrela EINMAL brajda z vinom zadiši. Bolj kot v latah izabela noč nanagloma zori. V krogih kanje, v gobjem risu vse bolj manjkajo poti, vsaka zase kakor ose zvezde pikajo v oči. Bolj nagosto kot omela zvoki včerajšnjega dne mrzlo sedajo na čela bukev in žare. V mrak sezidan čez nebesa, v ladjah gozdnih katedral kakor jelen brez telesa vstaja mesečev opal. Es war einmal, es war einmal. 1984 1175