ffil m N. 51 r MM -SftV1*' C. _-.iL. ' \ KOEDAR DROŽBE sv. MOHORJA rr u = ZA LETO v . tO- U. ^ » ~ 3 jt\mm HrvaUko: Siečanj. češko: Leden. Poljsko :Styczen. RuskoJlHBapb. Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji Zn. Ko je bilo dopolnjenih osem dni. Ink. 2, 21. 22 23 24 25 26 27 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Novo leto. Obrez. Gospodovo. Makarij, opat; Martinijan, škof. Genovefa, dev.; Salvator, spozn. Tit, škof; Izabela, kraljica. Telesfor, p.muč.; Simeon Stolpnik. Sv. Trije kralji. Razgl. Gosp. Valentin, škof; Lucijan, mučenec. Dvanajstletni Jezus v templu. Luk. 2, 42—52. * A, Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota l.po razgl. Gosp. Severin, opat. ]) Julij an in Bazilisa, mučenca. Pavel I., papež; Agato, papež. Higin, pap. muč.; Božidar, opat. Arkadij, mučenec; Ernest, škof. Veronika, dev.; Bogomir; Leoncij, šk. Hilarij, šk.; Feliks iz Nole, spozn.® f* nNf flfllf HIR; tJMIC O ženitnini v Kani Galilejski. Jan. 2, 1—11. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2.po razgl. Gosp. Ime Jezusovo. Marcel, papež; Ticijan, škof. Anton, puščavnik; Sulpicij, škof. Sv.Petra stol v Rimu; Priska, d. m. Kanut, kralj; Marij in Marta, m. Fabijan in Boštjan; Majnrad, opat. Neža, devica mučenica. _ m f. rt Jezus ozdravi gobavega. Mat. 8, 1—13. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. po razgl. Gosp. Vincencij, m. C Zaroka Marije Dev.; Emerencijana. Timotej, škof; Babila, mučenica. Izpreobrnitev Pavla, ap.; Amand. Polikarp, škof; Pavla, vdova. Janez Zlatoust, cerkveni učenik. Julij an, škof; Marjeta, devica. CM CM CM Jf J? ko:Stodeni. Češko . Lisi opad. Poljsko: Liblopad. Rusko: Mofl6pb. 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Dnevi Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji God vseh svetnikov. Vseh vernih duš; Just, mučen. Viktorin, šk.; Hubert, šk.; Ida, kralj. Karol Boromej, šk.; Modesta, d. Zn. f* 45 Dajte cesarju, kar je cesarjevega. Mat. 22, 15—21. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 22. pobink. Caharija, oče Jan. Krst. Lenart, opat; Sever, škof. ® Prosdocim, škof; Engelbert, škof. Bogomir, škof; Deodat, mučenec. Božidar (Theodor), muč.; Orest, muč. Andrej A vel., spozn.; Trifon, muč. Martin, škof; Mena, mučenec. ff* H! I? Hiš 46 Jezus obudi Jairovo hčer. Mat. 9, 18—26. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 23. pobink. Martin, pap. muč. Stanislav Kostka, sp.; Didak, spoz. ( Jozafat Kunč., šk. m.; Serapion, m. Leopold, vojvoda; Jedert, devica. Edmund, škof; Otmar, opat. Gregorij, škof; Viktorija, muč. Odon, opat; Evgen, spozn.; Hilda. m m ih I4! 47 O gorčičnem semenu. Mat. 13, 31—25. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 24. pobink. VarstvoDev.Marije. Feliks Val., spoz.; Edmund, kr. © Darovanje Marije Dev.; Kolumban. Cecilija, dev. muč.; Maver, mučenec. Klemen, pap. muč.; Felicita, muč. Janez od križa, spozn.; Hrizogon, m. Katarina, dev. muč.; Jukunda, muč. CŠf cM '(IN Jf jr j? 48 O razdejanju Jeruzalema in o sodbi. Mat. 24, 15—35. Nedelja Pondeljek Torek Sreda četrtek 25. pobink. Konrad, škof. Virgil, škof; Ahacij, škof. Eberhard, škof; Jakob iz Marke. Saturnin, muč.; Filomen, muč. D Andrej, apostol; Justina, dev. I Zapisnik. Vreme. 1. teden: oblačno in neprijetno. 2. „ jasno in lepo. 3. „ mraz, dež in sneg. 4. „ oblačno in neprijetno. Lunini Izpremenl. © Ščep dne 6. ob 4-45. ( Zadnji krajec dne 13. ob 8'17. © Mlaj dne 20. ob IS. ]) Prvi krajec dne 29. ob Nebeško znamenje. Solnce stopi dne 23. ob 10. uri 54 minut zjutraj v znamenje strelca (J&-). Don se skrči za 1 uro 13 min. Dan je dolg 10 ur 5 min. do 8 ur 52 min. Deželni patronl. 2. Just na Tržaškem. — Leopold na Gornje in Nižje Avstrijskem. — 27. Virgilij na južnem Tirolskem. hrvatsko: Proainac. Češko: Prosinec. PoljiUorGrudzien. Rusko: /l,eKa6pb. 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Dnevi 11 Petek 21 Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Eligij, škof; Natalija, dev. muč. Bibijana, m.; Pavlina; Kromacij, šk. Zn. ** 49 O poslednji sodbi. Luk. 21, 25—33. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. advent. Frančišek Ksav., sp. Barbara, dev. m.; Peter Zlat., spozn. Saba, opat; Krišpin, mučenec. Miklavž (Nikolaj), šk.; Apolinar.® f Ambrozij, škof; Agaton, muč. Brezmad. spočetje Marije D. Peter For., šk.; Sirij, šk.; Valerija. iff H jgr. H 50 Janez Krstnik v ječi. Mat. 11, 2—10. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. advent. Loretanska M. B. Damaz, papež; Trazon, opat. Sinezij, muč.; Epimah, mučenec. C Lucija, devica muč.; Otilija, devica. Spiridijon, škof; Nikazij, škof. Jernej, škof; Kristina, devica. Evzebij, škof; Albina, dev. muč. m CMt 51 Janez Krstnik pričnje o Kristusu. Jan. 1, 19—28. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. advent. Lazar, škof; Berta, vd. Gracijan, škof; Vunebald, opat. Nemezij, muč.; Favsta, vdova, f Kvatre. Liberat, mučenec. © Tomaž, apostol; Glicerij, muč. Kvatre. Demetrij in Honorat, m. Kvatre. Viktorija, devica. i Oflif J? Je? J? a SJE A. 52 Janez Krstnik poklican v prerokovanje. Luk. 3, 1—(j. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. advent. Adam in Eva. Božič. Rojstvo Gospodovo. Štefan, mučenec; Arhelaj, škof. Janez Evangelist; Fabijola, vd. Nedolžni otročiči; Kastor, m. ]) Tomaž, škof; Trofin, mučenec. David, kr.; Liberij, m.; Nicefor, m. i fff f* fft 53 Simeon in Ana oznanujeta Gospoda. Luk. 2, 33—40. 311 Nedelja Ned. pred Nov, letom. Silvester, Zapisnik. Vreme. 1. teden: jasno in mrzlo. 2. „ veter in oblačno. 3. „ južno in dež 4. „ mrzlo, veter in sneg. Deželni patron. 14. Spirldi, Lunini Izpremenl. ® Ščep dne 6. ob IS. ( Zadnji krajec dne 12. ob S H. © Mlaj dne 20. ob 4'38. ]) Prvi krajec dne 28. ob IS. on v Dalmaciji. Nebeško znamenje. Solnce stopi dne 22. ob 11. uri 51 min. zvečer v znamenje kozla (a3E). Začetek zime. Najkrajši dan in najdaljša noč. Dan se skrči do dne 22. za 19 minut in zopet zraste do konca meseca za 2 min. Dan je dolg 8 nr 51 min. do 8 ur 34 min. Kakšno vreme in leto se pričakujeta? Pričakuje se bolj suho leto. Pomlad bo suha in mrzla z mnogo slano, poletje zelo vroče, jesen suha; zmrzovati začne že meseca oktobra. Zima je tudi mrzla in suha. Prva pomoč v nezgodah. Dokler ne pride zdravnik, stori sledeče: Ako kdo začne bij uvati kri, naj bolnik popolnoma mirno sedi ali leži. Pošlji takoj po zdravnika, medtem pa mu nakladaj na prsi, led, ali vsaj mrzle obkladke. Daj bolniku po malih koscih ledu. Ce ni ledu pri rokah, raztopi v vodi soli in mu dajaj po žlicah slano vodo. Skuhaj hvoščevega čaja, daj ga shladiti in dajaj bolniku dve žlici vsake četrt ure. Če je koga pičila kača, zaveži ud nad rano kolikor mogoče trdno. Rano treba izsesati (ustnice ne smejo biti ranjene); strup naj se izpljune. Bolnik naj se ne boji. Dajte mu močnega čaja ali kave; zelo dober je rum. Če je koga zadela kap, položi ga na postelj ali klop, glavo pa je treba visoko postljati. Na glavo se devajo mrzli obkladki. Tesno obleko je treba sleči, na lidke in prsi mu devaj gorčični obliž. če koga prime krč pri srcu, ovij mu debelo platno namočeno okrog nog in zagrni ta obkladek z volneno odejo; prsi mu pri Brcu umivaj z vodo in vinom. Če kdo iz rane hudo krvavi, ker se je nrezal, ali je padel, zapri rano, stisni jo vkup, da zrak ne pride v rano. Omij rano z vodo in arniko in obveži jo s čistim platnom ali karbolno vato, namočeno v arniko. Dobro je dotični ud nad rano trdo obvezati. Ce se je komu kri vnela (zastrupila), skuhaj senenega drobca in ga obveži na otekli ud kolikor mogoče vročega; nakladek ponovi v 15 minutah. Če kdo hudo krvavi iz nosa, skuhaj hvošča, ohladi ga in hladnega naj noslja bolnik v nos. Dokler ni čaj skuhan, naj bolnik noslja vodo zmešano z očetom. Vsekavati se ne sme, tudi naprej naginjati ne. Daj mu mrzle vode na tilnik, če mogoče mrzel poliv na hrbet. Če je kdo ozebel (zmrznil), prenesti ga je treba skrbno, da se mu ne zlomi kak ud. Naj se prenese v mrzlo sobo in drga s snegom in mrzlimi prti, dokler se koža ne otaja. Ko se koža že ogreje, se sme soba polagoma razgreti. Drži mu pod nos sal-mijaka ali eteija. Nikdar se ne sme zmrzli človek prenesti takoj v toplo sobo. če je kdo omedlel, položi ga na klop, glavo mu deni nizko, pri vratu in na prsih mu obleko odpni, v obraz in na prsi mu škropi mrzle vode, pod nos mu drži amonijaka (salmijaka) ali očeta, daj mu vina ali dobrega žganja. če kdo vsled padca izgubi zavest, položi ga ravno na klop, sleci mu tesno obleko, škropi mu čelo in prsi z mrzlo vodo. Treba ga umetno pripraviti k dihanju. Če je koga popadel pes, zavi mu ud nad rano kolikor mogoče trdno, daj na rano obkladek s 3°/o karbolno kislino. če se je kdo ožgal, daj na rano mrzlih obkladkov, če opeklina ni prehuda. Mehur je treba spodaj odpreti, da voda z rane odteče. Pri hudih opeklinah treba napraviti obliž (žavbo) iz lar nenega olja, jajčnega beljaka in kisle smetane. Ta obliž se na dan dvakrat menja. Če se je kdo utopil, položi ga, da na strani leži, potegni mu jezik ven, da se voda more izteči, pripravi ga umetno k dihanju. Ako se je kdo zadušil, če je komu kaj obtičalo v grlu, da se hoče zadušiti, šegetaj ga v grlu, da začne bljuvati. Oe se je kdo zadušil v plinu, nesi ga na prosto ali v dobro prezračeno sobo. Če se je kdo obesil, prereži vrv in ga previdno snemi. Pripravi mu umetno dihanje. Če se je kdo zastrupil, naj pije veliko mlačne vode, ki je z oljem, maslom ali soljo zmešana, tako da začne bruhati. Devaj mu na glavo mrzle obkladke in gorčični obliž na želodec in lidke. Kdor se je zastrupil z mišnico (arzenik), naj pije mleko, ali jajčnega beljaka. Zoper zastrupljenje po nikotinu (tobaku) treba dati zdravila, da bo bolnik bruhal, treba laksirja in naj se mu daje čistega terpentinovega olja 30—40 kapljic naenkrat izpiti. V tem slučaju ni dajati masti in olja. Pri zastrupljenju po zelenem volku (kotlo-vinski zelenici) daj bolniku sladkorja in surovih jajc, ne dajaj mu pa oreta, masti ali olja. če si je kdo zlomil ud (roko, nogo), položi ga v naravno lego in pazi, da bolnik ostane pri miru. Obloži mu ud z deščicami in priveži jih. Če si je kdo zmečkal kak nd, pusti zmečkano meso pri miru in delaj le mrzle obkladke. Lestvica za pristojbine kolkov ali štempljev. I. Kolek za menice. II. Kolek za pisma. Do 150 K . — K 10 v Do 4 K . . — K — v Do 20 K. . . . — K 14 v črez 150 do 300 » . - » 20 » črez 4 do 40 . — » 14 » erez 20 do 40 * . . • . — » 26 » 300 » 600 » . - » 40 » » 40 » 80 » . — » 26 » » 40 » 60 » . , , , — » 38 » 600 » 900 » - » 60 » 80 » 120 » . . — » 38 » » 60 » 100 » . . . . — » 64 » » 900 » 1.200 » . - » 80 » » 120 » 200 » . . — » 64 » » 100 » 200 » . . . » 1 » 26 > » 1.200 » 1.500 * 1 » — » - » 200 » 400 » . . 1 » 26 » » 200 » 300 » . . . . 1 » 88 » » 1.500 » 1.800 » 1 » 20 » » 400 » 600 » 1 » 88 » » 300 » 400 » . . . . 2 » 50 » » 1.800 » 2.100 » 1 » 40 » » 600 800 » . 2 » 50 » 400 » 800 » . . . . 5 » — » » 2.100 » 2.400 » 1 » 60 » » 800 » 1.600 » . 5 > — » » 800 » 1200 » • . . ■ 7 » 50 » » 2.400 » 2.700 » . 1 » 80 » » 1.600 » 2.400 » . 7 » 50 » » 1200 » 1600 » , . , , 10 » — » » 2.700 » 3.000 » 2 » — » » 2.400 » 3.200 » . 10 » — » » 1600 » 2000 » . . . . 12 » 50 » » 3.000 » 6.000 4 » — » » 3.200 » 4.000 » . 12 » 50 » » 2000 » 2400 » . . . . 15 » — » » 6.000 i> 9.000 » 6 » — » » 4.000 » 4.800 » . 15 » — » » 2400 » 3200 » . . . . 20 » — » » 9.000 » 12.000 » 8 » — » » 4.800 » 6.400 » . 20 » — » » 3200 » 4000 » . . . . 25 — » » 12.000 » 15.000 » 10 » — » » 6.400 » 8.000 » , . 25 » — » » 4000 » 4800 » . . . . 30 » — » » 15.000 » 18.000 » 12 » — » » 8.000 » 9.600 » . 30 » — » » 4800 > 5600 * . . . . 35 » — » » 18.000 » 21.000 » 14 » — » » 9.600 » 11.200 » . 35 » — » » 5600 » 6400 » . . . . 40 — » » 21.000 » 24.000 16 » — » » 11.200 » 12.800 » . 40 » — » » 6400 » 7200 » . . . 45 » — » » 24.000 » 27.000 » 18 » — » 12.800 14.400 » . . 45 » — » » 7200 » 8000 » . 50 » — > » 27.000 » 30.000 » 20 » — » » 14.400 » 16.000 » . 50 » — » » 8000 » 8400 » . . 52 » 50 » > 30.000 33.000 » 22 » — » » 16.000 » 16.800 » . 52 » 50 » » 8400 » 8800 » . . . . 55 » — > » 33.000 » 36 000 » . 24 » — » » 16.800 » 17.600 » . 55 » — » » 8800 » 9200 » . . . . 57 50 » itd. od vsakih 3000 kron za 2 kroni več, itd. od vsakih 800 kron za K 2-50 vee, pri itd. od vsakih 400 kron za K 2 50 več, pri pri čemer se znesek pod 3000 kron računa čemer se znesek pod 800 kron računa sa čemer se znesek pod 400 kron računa za za polno svoto. polno svoto. polno svoto. III. Kolek za pogodbe. Najvažnejše poštne določbe. A. Določbe za pisemsko pošto. Navadno pismo v Avstro-Ogrsko, v Bosno in Hercegovino ter v Nemčijo ne sme presegati 20 gr (gramov). Navadno pismo v vse avstro-ogrske, bosniSke in hercegovinske kraje (izvzemši sandžak Novi Bazar) in celo Nemčijo s Helgolandom, imeti mora poštno znamko za 10 v (vinarjev). — Pismo nad 20 gr do vra-čnnši 250 gr v vse avstro-ogrske kraje, v Bosno in Hercegovino ter v Nemčijo imeti mora poštno znamko za 20 v. Pisem nad 250 gr težkih ne sprejema pisemska pošta. Take odpošiljatve se odpravljajo po vozni pošti. — Le uradna, poštnine prosta dopisovanja sprejema pisemska pošta tudi v domačem prometu do 2'/;» kg (kilograma); taka pisma namenjena na Ogrsko, v Bosno in Hercegovino pa le do 1 kg. Pisma v inozemstvo. V Ne m čij o stanejo pisma do 20 gr težkih 10 v, nad 20 do 250 gr 20 vj v Ornogoro in Srbijo za vsakih 20 gr 10 v; v druge države do 20 gr 25 v; za vsakih nadaljnjih 20 gr pa 15 v več. Za priporočena (rekomandirana) pisma plačati se mora kot priporočilno pristojbino brez razločka teže tako za tu- kakor za inozemstvo poleg navadne pisemske pristojbine še 25 v. Priporočiti se smejo vse pisemsko-poštne pošiljatve. Povratnico (retour-recepis) se prideva pismu le na izrečno zahtevanje. Za to plača oddajnik 25 v. Dopisnice so dovoljene v celem obsežju svetovno-poštnega društva. Jste stanejo za vse kraje Avstro-Ogrske in cele Nemčije 5 v; v Ornogoro in Srbijo 5 v; v druge k svetovno-poštnemu društvu spadajoče dežele 10 v. Dopisnice s plačanim odgovorom stanejo dvakrat toliko kakor navadne dopisnice; dovoljene so v notranjem prometu Avstro-Ogrske in v vse dežele svetovno-poštnega društva. Tiskovine. Kot tiskovine proti znižanim pristojbinam za take pošiljatve se dopuščajo: knjige, mehko in trdo vezane, slike, karte, objave itd., tiskane, kamnopisane in fotografirane. Zavite morajo biti tako, da se lahko pregleda njihova vsebina, ter ne smejo obsegati nikakoršnih pisanih prilog ali dostavkov. Dovoljeno pa je pri cenilnikih lastnoročno vpisovanje cen in podpisavanje imen; pri korekturnih polah korekturni dostavki, celo na posebnih lističih; pridevati se sme tudi rokopis. V notranjem prometu, potem v onem z Nemčijo ne smejo tiskovine prekoračiti teže 1 kg, v ostalem svetovno-poštnem prometu pa ne teže 2 kg. Nefrankovane ali kot tiskovina pretežke pošiljatve pošta zavrača. Pristojbina za tiskovine v notranjem prometu Avstro-Ogrske, z Bosno in Hercegovino ter z Nemčijo je 3 v do 50 gr; 5 v do 100 gr; 10 v do 250 gr; 20 v do 500 gr; 30 v do 1 kg. V vse ostale dežele svetovno-poštnega društva je za vsakih 50 gr 5 v. Vzorci in poskušnje blaga. Poskušnje blaga se morajo v vrečice, zabojčke ali zavoje, ki se dajo odpreti, tako zaviti, da se lahko pregleda vsebina. Imeti ne smejo nobene kupne vrednosti in nobenih drugih pisanih opazk, kakor ime ali tvrdko odpošiljavčevo, naslov prejemnikov, tovarniško ali trgovsko znamenje, številke, cene, težo in mero blaga, ter koliko ga je na razpolago. Dalje ne smejo poskušnje blaga presegati 30 cm v dolgosti, 20 cm v širokosti in 10 cm v visokosti, kakor tudi ne teže 350 gr. Pristojbina za vzorce in poskušje blaga v notranjem prometu Avstro-Ogrske in v onem z Bosno, Hercegovino in Nemčijo je do 250 gr 10 v, od 250 do 350 gr 20 v. V ostalem svetovno-poštnem prometu 5 v za vsakih 50 gr, najmanj pa 10 v. Ekspresna pisma morajo imeti j ako natančen naslov in opazko „pr. ekspres". Ekspresna pristojbina iznaša v okraju oddajnega poštnega urada vedno le 30 v in se mora naprej plačati. Ako pa naj se izroči pismo zunaj oddajnega kraja (mestne proge), zaračuni se vročnino z 1 K za vsakega 77a km (kilometra) za prejemnika, odračunši že plačanih 30 v. Poštno-denarne nakaznice (komad po 3 v) do zneska 1000 K sprejeti mora vsak poštni urad. Pri navadnih (ne brzojavnih) poštnih nakaznicah v Avstro-Ogrsko in Liechtenstein se plača za zneske do vračunši 20 K 10 v, do 100 K 20 v, do 300 K 40 v, do 600 K 60 v, do 1000 K 1 K. V Bosno in Hercegovino je od denarnih nakaznic plačati: do 50 K 20 v, do 100 K 30 v, do 300 K 60 v, do 600 K 90 v, do 1000 iT 1 K 50 v. V Nemčijo in Luksenburg je plačati od po|tnih nakaznic: do 40X20 v, za vsakih nadaljnjih 20X10 v; v Ornogoro, Srbijo in Turčijo (c. kr. poštne urade) je plačati do 50 K 20 v, do 100 K 40 v, do 300 K 80 v, do 600 IT 1 K 20 v, do 1000 K 2 K. Pristojbine za denarne pošiljatve po nakaznici v druge vnanje države je plačati za vsakih 50 K 25 v. — V Angleško, Irsko, Meksiko, Neu Seeland, Peru, Rusijo, Transwaal: za vsakih 25 K 25 v. Za denarne pošiljatve po nakaznici izven Avstro-Ogrske je porabiti »mednarodne poštne nakaznice", katerih komad stane 3 v. Za brzojavne denarne nakaznice se morajo poleg navadnih pristojbin plačati tudi še posebne za brzojavno odpošiljatev itd. Zalepke po 11 v se rabijo kakor pisma. Kdor hoče navadna pisma nazaj vzeti iz poštnega urada pred odhodom ali po odhodu pošte, naznaniti mora to dotičnemu poštnemu uradu pismeno ter se obvezati, da ostane odgovoren za vsako škodo, katera bi mogla nastati iz tega, da se pismo nazaj vzame. Ravno tako se tudi naslov že odposlanega pisma ali druge pošiljatve lahko premeni. Pokazati se mora dotičnemu poštnemu uradu lastnoročno pisan, popolnoma enako glaseč se naslov, in ako je pismo zapečateno, tudi isti pečat. Pri priporočenih pošiljatvah se mora na vsak način pokazati in oddajnemu uradu izročiti prejemni list. Pristojbina za že odposlana pisma je v notranjem prometu 35 v, v dežele mednarodnega poštnega društva 50 v. Zgodi se to lahko tudi brzojavnim potom. B. Določbe za vozno pošto. Vozna pošta odpošilja: Denarna pisma in zavojčke (pakete) z denarjem, listine z navedeno vrednostjo; zaveznice in dr.; pisma brez vrednosti, ki tehtajo nad 250 gr; vozno blago, naj je vrednost navedena ali ne, do 50 kg; pošiljatve proti poštnemu povzetju; vrednostna pisma in poštne zavojčke. Naslov pri voznopoštnih pošiljatvah mora biti popolnoma jasen; naveden mora biti kraj, dežela, kakor tudi mestni okraj, ulica in hišna številka. Denarna pisma se morejo oddajati zaprta ali odprta; odprta le do teže 250 gr in v vrednosti od 1000 K naprej. Pri rabi poštno-uradnih zavitkov za denarna pisma (komad po 2 v) zadostuje za-pečatenje z dvema pečatoma; ako se rabijo pa drugi zavitki, spravljati se morajo denarna pisma v navzkrižne zavitke in zapreti s petimi pečati. — Zavita denarna svota se mora na naslovu pisma navesti po svojih delih. Pošta jamči pri zaprtih pismih samo za izročitev nepokvarjenega pisma, ne za njegovo vsebino. Vrednostni papirji, dolžna pisma, delnice itd. se morajo vedno zaprti oddati; navesti se mora njihova vrednost, ter naj se zapečatijo s petimi pečati, ako se porabi navzkrižni zavitek. Vozno-poštne pošiljatve morajo se vsebini primerno zaviti in trdno zapreti, da se ne more priti do vsebine, ako se ne odpr6 ali poškodujejo zavojčki. Na zaklepe zavoja (šive, špranje, konce vrvice itd.) pritisniti se morajo pečati v zadostnem številu. Vsem voznim pošiljatvam pridejati se mora poštna spremni ca (komad stane 12 v). Kupon poštne spremnice se sme porabiti za pošiljavčeva priobčila ter ga sme prejemnik odrezati. Brez navedene vrednosti se morejo vozno-poštne pošiljatve tudi pošiljati v notranjem prometu. V slučaju, ako se izgubi pošiljatev ali pa poškoduje, povrne poštni zavod od dokazane škode za 3 kilograme 15 K, za 5 kilogramov 25 K in za vsak nadaljnji kilogram 5 do 6 K. S poštnim povzetjem smejo vozno-poštne pošiljatve do znezka 1000 K pošiljati vsi avstro-ogrski ter bosniško-hercegovinski poštni uradi in do istega zneska tudi v Egipet. Denarni znesek, katerega ima plačati prejemnik pošiljatve poštnemu uradu, navesti mora oddajnik na obeh naslovih (na zavojčku in na spremnici) pod zaznamkom v vrednosti z besedami: „povzetje......K .. . v", natančno s številkami in črkami, in sicer pri pošiljatvah v inozemstvo tudi v veljavi dotične države. Spremnica za poštno povzetje je različna od navadne poštne spremnice in stane komad 12 v. Povračilo, za poštno povzetje iznaša za Avstrijo, Ogrsko, obsedne dežele, Ornogoro in Srbijo po '/»"/oi to je 1 v od vsakih 2 K, najmanj pa 12 v. Ekspresne pošiljatve. Tudi vozno-poštne pošiljatve dostavljajo se na zahtevanje takoj po njihovem prihodu s posebnim selom naslovniku v stanovanje. Na zavojček kakor tudi na poštno sprem-nico se mora razvidno zapisati beseda „ekspres" ali ,,s posebnim selom". Pristojbina za ekspresno vročitev pri pošiljatvah v mestne okraje iznaša 50 v. Za pošiljatve v deželne okraje iznaša ta pristojbina 1 K na daljavo 71/* km za prejemnika, odračunši že plačane pristojbine. Dostavnine je plačati za denarna pisma do 1000 K= 10 v, nad 1000 K za vsakih 5000 K ali del tega = 20 v; za zavoje do 5 kg teže in do 1000 K vrednosti = 10 v, nad 5 kg teže in do 1000 K vrednosti = 20 v; za poštne nakaznice do 1000 K = 6 v. Za samo obvestitev (aviso) denarnega pisma ali zavoja se plača 4 r. častiti h p. n. novih udov Družbe sv. Mohorja leta 1910. Pokrovitelj: Prevzvišeni, premilostljivi gospod gospod Joief Kalin, knez in škof krški, c. in kr. Njih Veličanstva tajni svetnik, papežev prestolni prisednik, doktor bogoslovja itd. itd. itd. I. Goriška nadškofija. 1. Dekanija Bovec. Bovec. Poverjenik: Vidmar Ivan, dekan. — Novi udje: n Jos., c. kr. davkar; Mavric Fran, Mozetič Mirko, učitelja; Čerin Ivanka, učit. c. kr. čipk. šole; Breščak Fr., cerkovn.; Novak Jos., poslovodja; Jerman M., trg. pom.; Klavora Ad., obč, sluga; Vidmar H., c. kr. dom. nadpor.; Čulk Mar., Klavora Al.; Cernigoj Vek., šol. vod.; Kenda And., Mihelič Ant., Mlekuž And., Trebše Ant., Mlekuž Vikt., Furlan Marija, Fnrlan Olga; Žbogar Andrej, c. k. fin. stražnik. (P. Bovec.) 136 Cez-Soča. Poverjenik: Štrukelj Mih., vikar. — Novi ud: Vulč Jožefa. (P. Bovec.) 49 Log. Poverjenik: Andrejsek Frančišek, kurat. — Novi udje: Trinko Agata, Vencelj Jož., Novak Ivanka. (P. Log.) 65 Soča, Poverjenik: Štolfa Ivan, župn. upr. — Novi udje: Domevšček Jos.. Komac Andr., Kravanja Ant., Gašperčič Matija, Kavs Jan.; Mlekuž And., Kašca Iv. (P. Soča.) 26 Srpenica, Poverjenik: Kunšič Ivan, kurat. — Novi udje: Berginc Friderika, Melihen Al., Žagar Ter. (P. Srpenica.) 118 Trenta. Poverjenik: Medveš Otilij, kurat. — Nova uda: Kravanja Ter., Pretner Mar. (P. Soča.) 28 Število družnikov: 3 dosmrt. 419 letnih. 2. Dekanija Cerkno. Cerkno. Poverjenik: Dr. Knavs Fr., dekan. — Novi udje: Obid Fr., krčmar; Peternel Tonica, Lahajnar Mar., Golob Franc, Klemente Mar., Močnik Andrej, Mavrič Fr., Pagon Fr., Kržišnik Pavel. (P. Cerkno.) 203 Bukovo. Poverjenik: Klopčič Fr., župnik. (P. Cerkno.) 39 Jageršče. Poverjenik: Sok Ant., župn. upr. — Novi udje: Lapanja Anton, Božič Peter, Jeram Janez, Tušar Anton, Lapanja Franc, Božič Katarina, Kranjc Marija, Lapanja Marija in Franč., Oblak Venčeslav. (P. Cerkno.) 41 Novaki. Poverjenik: Fon Jos., kurat. — Novi udje: Bizjak Viljem; Katnik Val., učit.; Bevk Lovro, Kobler Antonija, Jemec Anton., Peternel Mar., Kokelj Luc., Peternel Ter., Mohorič Koz., Bric Mar., Kokelj Jan., Peternel Terez., Mezek Terez., Bric Jan., Respet Fr., Frelih Ana. (P. Cerkno.) 75 Otalež. Poverjenik: Buda Vinko, župni kurat. — Novi udje: Božič Jakob, Prebel Fr., Svetik Edvard, Tratnik Marijana, Tušar Ivana, Brejec Marij., Eržen Mar., Bevk Kat., Najpridnejši učenec, Najpridnejša učenka. (P. Cerkno.) 85 Ravne. Poverjenik: Hliš Fr., žup. upr. — Novi udje: Bevk Al., Močnik Fran, Štravs Ivan, Kafol Marijana, Prezelj Terezija, Stravs Jerica. (P. Cerkno.) 30 Orehek. Poverjenik: Hliš F r., vikar. (P.Cerkno.) 27 Sebrelje. Poverjenik: Ivančič J., žnp. uprav. — Novi udje: Erjavec Mar., Eržen Jan. z dr., Hvala Mar., Kobal Mar., Medved Katarina, Ozebek And., Pagon Mar., Skvarča Fil., Vojska Janez, Vojska Juri z dr. ^ (P. Slap ob Idriji.) 85 Število družnikov: 5 dosmrt. 580 letnih. 3. Dekanija Črniče. Črniče, Poverjenik: Murovec Ivan Nep., dekan. — Novi udje: Podgornik Rud., Lojk Fr., Volčič Ant., Košuta Emil, Slamič Jož., Leban Olga, Podgornik Ivanka, Leban Ermina, Kosovel Polda, Kosovel Mar., Cigoj Pet., Rebek Ida, Brecelj Am. (P. Črniče.) 95 Ajdovščina. Poverjenik: Novak Alojzij, žup. upr. — Novi udje: Tominc Jož., krojač; Lulik Iv., brivec; Štokelj Ant., mlad.; Gostiša Roz., gosp.; Batič Mar., Slemič Karola, Žigon Mar., dekl.; Curk Anton. (P. Ajdovščina.) 73 Batuje. Poverjenik: Leban Ignacij, župnik. — Novi udje: črmelj Ivan, Pirjevec Jos., Jekše Ciril, Bavčar Alfred, Plahuta Al., Brbuč Zofka, Vetrih Adolfa, Valetič Jožefa, Brbuč Bogomir, Pišot Iv., Batič Judita. (P. Črniče.) 69 Kamnje, Poverjenik: Kosec Josip, župnik. — Novi udje: Baje Al., Vodopivec Val., Slejko J., Lozar Ant., Lozar Al., Peršič Fr., Podgornik Iv., Rustja Ant., Vrčon Al. (P. Črniče.) 105 Sv. Križ. Poverjenik: Kodre Ivan, župnik. — Novi udje: Batič Alojz, Rustija Vinc., Stegovec Andr., Petrovčič.Al., Rovtar Leop., Bizjak Mirko, Hrobat Al., Koloini Ant., Velikonja Ladisl., Jerkič Al., Vovk Stanko, Mrevlje Kristina, Hrobat Alojz., Pavlič Mat., Batič Emil., Trebižan Georgija. (P. Sv. Križ-Cesta.) 109 Lokavec. Poverjenik: črnigoj Henr., vikar. — Novi udje: Batagelj Avg., Slokar Leop., Rovtar Mar., Novinec Ant., čoha Al., Soban Mar., Slokar Raf., Kete Mar., črnigoj Alberta, Podgornik Roz., Kovač Ang., Kompara Ferd. (P. Lokavec.) 86 Osek. Poverjenik: Franke Fr., vikar. (P. Šempas.) 82 Otlica. Poverjenik: Meznaršič Ed., žup. upr. — Novi udje: Blažko Al., Bolčina Fr., Liker Angela, Polanc Fr., Pergar Angela, Likar Angela. (P. Ajdovščina.) 110 Šempas. Poverjenik: Grča Blaž, župnik. — Novi udje: Špacapan Janez, Leban Terez., Živec Fr., černatič Ant., Škarabot Jož., Terčič Fr. (P. Šempas.) 125 Sv. Tomaž. Poverjenik: Polj šak Alfonz, vikar. — Novi ud: Batagelj,Anton. (P. Sv. Križ-Cesta.) 51 Velike Žablje. Poverjenik: O. Hij eronim, 0. C. (P. Sv. Križ-Cesta.) 43 Število družnikov: 13 dosmrt. 934 letnih. Opomba. Častiti župnijski poverjeniki so razprto, dosmrtni družbeniki pa z ležečimi črkami natisnjeni. — Na koncu družnikov SnnniiA cm n xr nVlonili ■nrief aTriH imo nnSfa T^VCfl vsake župnije smo v oklepih pristavili ime dotične pošte. Koledar 1911. 18 Goriška nadškoflja: 4. Devin; 5. Gorica; 6. Kanal; 7. Kobarid. 4. Dekanija Devin. Devin. Poverjenik: Msgr. Skožir Jožef, dekan. — Novi ud: Colja Josip, mlad. (P. Devin.) 52 Brestovica. Poverjenik: Kos Jož., vikar. — Novi udje: Peric Len., Semolič Ter., Pahor Fr., Perdec Jož. (P. Tržič.) 35 Doberdob, Poverjenik: Bressan Jož., c. osk. (P.Tržič.) 25 Gabrije. Poverj.: Zega V., kurat. — Novi udje: Pelicon L., Mozetič Franč., Juren Jož., Devetak Mar. (P. Rubije pri Gorici.) 49 Jamlje. Poverjenik: S ko čir Jož., dekan. — Novi udje: Pahor Mar., Soban And., Bagon Iv., Pahor And. (P. Tržič.) 18 Kostanjevica. Poverjenik: Bratina Anton, vikar. — Novi udje: Dugulin Zofija, Mozetič Emilija, Terčon Franč., Tomažič Jos., Kolman Jos. (P. Kostanjevica pri Gorici.) 29 Mavhinje. Poverjenik: Pavlin Vek., kurat. — Novi udje: Legiša Silv., Gruden Mar., Sies Angela. (P. Devin.) 36 Nabrežina. Poverjenik: Cargo An g., kurat. — Novi udje: Kukanja Josip, Gabrovec Janez, Makarovič Aolo, Cesare Hamlet, Caharija Marija. (P. Nabrežina.) 74 Opatjeselo. Poverjenik: Kos Simon, kurat. — Novi udje: Gorjan Roža, Marušič Ferd., Perdec Tom., Žavadlav Just, Marušič Franica, Marušič Leopold, Pahor Jož., Vizintin Antonija, Marušič Karol, Pahor Al., Pahor Jož. (P. Rubije pri Gorici.) 87 Šempolaj. Poverjenik: Bratina Alojzij, duh. —Novi udje: Terpin Anton., učiteljica; Gabrovec Dragotin, Urdih Zofija, Milič Izabela. (P. Nabrežina.) 33 Temnica. Poverjenik: Pipan Alojzij, vikar. —Novi udje: Stepančič Marija, učiteljica; Stantič Janez, Colja Friderik, Škabar Franc. (P. Kostanjevica pri Gorici.) 32 Zgpnik. Poverjenik: Nčmec Bogomil, župni uprav. — Novi udje: Cuperla Angel, mizar; Košuta Jož., Milič Fr., Milič Ivan; Milič Melhijor, krojaški mojst.; Milič Viktor, Milič Alojzija, Milič Jožefa, Milič Jožefa. __ (P. Prosek.) 46 Število družnikov: 5 dosmrt. 511 letnih. 5. Dekanija Gorica. Gorica. Stolna župnija. Poverjenik: Dr. A. Pavlica, prof. bogosl. — Novi udje: Bevk Fr., Cotič Antonija, Cotiž Ivana, C. kr. učiteljišče, Družina Kos, Javornik Jož., Jug Franc., Kremžar Fr., Kumperger Ant., Kuglič M., Leščak Mar., Molar Jož., Med-veščik Iv., Nanut Avg., Novinc Jož., Ostriš Apolon., Paušič Jož., Peršič Iv., Prosen Bogomil, Ranzporhor M., Saksida Pepca, Špa-zapan Jož., Šušmel Jož., Ušaj Mar., Vidove Mar., Vuga Viktorija, ZejRoz.; Lavrenčič Rud., prof.; KBnig Ana, Vuga Just (673). — Osrednje semenišče. Poverjenik: Filipič Al. — Novi udje: Grnsovin Jos., Carlet Hektor, Brnobič Mirko, Bregant Iv., Nartnik A., Pahor Oskar (21).— Franč. samostan. Poverj.: O. Bazilij Dolin ar. — Novi udje: Cimerman Šolan, Sušnik Julij, Schiffrer Bruno (26). (P. Gorica.) 720 Št. Andrež. Poverjenik: Kosovel Jož., kurat. — Novi udje: černe Anton., Krošelj Ant., Kosič Mar., Lupin Urš., Marušič Jož., Taboj Mar. ' (P. Gorica.) 171 Bate. Poverjenik: Oubej Al., kurat. — Novi udje: Fabijan Emil., Radinja Avg., Petrovčič Ant., Bitežnik Kat. (P. Grgar.) 33 Čepovan. Poverjenik: Rejec Jak., župnik. — Novi udje: Brce Jožef, učit.; Bratuž Jožef, Kafol Štefan., Kafol Mar., Hojak Mar., Vogrič Ang., Murovec Mar., Brezovšček Jož., Podgornik Kat., Podgornik Krist., Hojak J., Kogoj Cir., Hvala A. (P. Cepovan.) 118 Sv. Gora. Poverjenik: O. Konštantin Luser. — Novi udje: Kovačič Rud., Zimic Franč., Knjižn. III. r. o. franč. (P. Solkan.) 32 Gorenja Tribuša. Poverjenik: Leban Albert, kurat. — Novi udje: Škvarča Matevž, Ličar Ant., Podgornik Al., Vončina Fil., Makuc Amal., Kumar Anton., Brezavšžek Franč., Ličar Kr., Podgornik Marija. (P. Slap ob Idriji.) 56 Grgar. Poverjenik: Godnič Jos., kurat. — Novi udje: Kat. si. izobr. društvo, Juretič Mar., Lazar Mar., Murovec AL, Miljavec Iv., Leban Fr., Kuljad Luc., Pavlin Karolina, Bastjančič Terezija, Valantič Albina. (P. Grgar.) 117 Kronberg. Poverjenik: Vodopivec Vinko, vikar. — Novi udje: Vižin Al., Križaj Kar.. Pavlin Am., Višil Al., Bertulin Kat., Cej Krist., Makuc Val., Velikonja Kat. (P. Solkan.) 88 Lokve. Poverjenik: Plesničar A., župnik. — Novi udje: Stepančič Iv., učitelj; Krivec J., Cej Pet., šuligoj Ferd., Gruden Rozalija. (P. Trnovo pri Gorici.) 80 Sv. Maver. Poverjenik: Mašera Jos., vikar. — Novi udje: Doljak Ivan, Pintar Jožefa, Pintar Marija, Radinja Mar., Radinja Valentina. (P. Pevma.) 34 Pevma. Poverjenik: Kumar Iv. Nep., kurat. — Novi udje: Primožič P. Fr., Bevčič Rud., Mikuluž Rud., Hlede Petra, Klanjšček Valent., Krajnik Kat., Modre Jožefa. (P. Pevma.) 92 Podsabotin. Poverj.: Terpin A., vikar. — Novi udje: Belčič Maks, Marinič B., Terčič Kat., Terčič P., Valenčič J. (P. Pevma.) 37 Ravnica. Poverjenik: Špicer Janez, vikar. — Nova uda: Pavlin Ign., Plesničar Jožef. (P. Solkan.) 61 Solkan. Poverjenik: Kolavčič Janez Ev., župnik. — Novi udje: Kirchlehner Josip, Šviligoj Ivan, Pregelj Fr., Mervič Blaž, Skok Franc, Bajt Iv., Bašin Jož., Drašček Št,, Lorencuti Anton, Poberaj Jož., Abramič Andrej, Leban Viktor, Cičigoj Franč., Jug Krist., Koršič Alojz., Doljak Ant., Vižin Marij. (P. Solkan.) 211 Trnovo. Poverjenik: Kodrič Fran, kurat. — Novi udje: Štiks Egidij, Rijavec Al., Rijavec Jož., Volk Henrik, Hvala Ivan, Lipičar Evg., Perčič Just. (P. Trnovo.) 61 Število družnikov: 30 dosmrt. 1881 letnih. 6. Dekanija Kanal. Kanal. Poverjenik: Berlot Anton, župnik-dekan. — Novi ud: Sorgo Ivanka. (P. Kanal.) 151 Avče. Poverjenik: Gregorčič Si m., vikar. — Novi udje: Kovačič Št., Makarovič Andr., pl. Posareli Fr., Šuligoj Iv., Presen Mat., Testen Jan., Kovačič Eng., Madon Jan., Cvetrežnik Mih., Gašperčič Just. (P. Avče.) 41 Banjšice. Poverjenik: Ušaj Josip, kurat. — Nova uda: Žbogar Jan., Žbogar Anton. (P. Grgar.) 44 Deskle. Poverjenik: Mežan Vinko, vikar. — Novi udje: Kodelja Josip, Berlot Marija, Gašparin Lovro, Grebenjak Anton, Vodičar Luc., Zimic Mar., Kralj Julija, Medvešček Mar., Gomišček Milena, Podberšček Pavlina, Blažič Jožef. (P. Plave.) 62 Gorenjepolje. Poverjenik: Vidmar Josip, duhoven. — Novi udje: Stanič Št., Tinta Roža, Gabrijelčič Amalija, Gabrijelčič Mar., Goljevšček Lucija, Vuga Katarina, Gabrijelčič Ant., Cargo Katar., Debenjak Alojz., Mugerli Kat. (P. Kanal.) 45 Kai. Poverjenik: Grbec Anton, kurat. — Novi ud: Pertout Štefan. (P. Avče.) 41 Levpa. Poverjenik: Sedej Jan., kurat. — Nova uda: Kolenec Ivan, Bavdaž Ivan. (P. Avče.) 60 Lokovec. Poverjenik: Klanjšček Franjo, kurat. — Novi udje: Tušar Franjo, učitelj; Šuligoj Jurij, Šuligoj Luka, Vončina Jos., Gorjup Blaž, Vončina Rok, Šuligoj Matevž, Podgornik Ant., Bremec Ana, Šuligoj Anton., Murovec Mar., Šuligoj Josip, Kuštrin Jos., Hvala Štef., Ličer Leop., Šuligoj Jos., Šuligoj Štef., Bremec Ciril. Vončina Frančiška, Mokrin Leop., Mauri Fr., Renko Jakob, Šuligoj Pet., Paušič Franč. — Poverj.: Winkler Jožef, župan. — Novi udje: Bremec Alojzij, Šuligoj And., Leban Franc, Renko Jožef, Murovic Janez, Humar Ant., Leban Štefanija, Šavli Janez, Winkler Izidor. (P. Cepovan.) 99 Lom. Poverjenik: Kroupa Bedfich, kurat. — Novi ud: Pavšič Miha. (P. Sv. Lucija ob Soči.) 49 Marijino Celje. Poverjenik: Milanič Jos., kurat. — Nova uda: Melink Rok, Mugerle Karol. (P. Kanal.) 45 Plave. Poverjenik: Mežan Vinko. — Nova uda: Krašček Jos., Gabrijelčič Dragotin. (P. Plave.) 25 Ročinj. Poverjenik: Košir Iv., kurat. — Novi udje: Malnic Jožef, org.; Laščak Peter, Gerbec Val., Kuk Jož., Faletič Franč., Bevčar Jož., Mugerli El., Bevčar M., Brežigar J. (P. Ročinj.) 76 Srednje. Poverj.: Kadenaro Jož., župnik v p. — Novi udje: Hudales Jos., Taurer Kristj., Levišček Anton, Ambi Josip, Namar Andrej, Pušnar Kat. ' (P. Ročinj.) 19 Zapotok. Poverjenik: Milanič Josip, uprav. — Novi ud: Velišček Jožef. (P. Kanal.) 13 Število družnikov: 18 dosmrt. 752 letnih. 7. Dekanija Kobarid. Kobarid. Poverjenik: Peternel Juri, dekan. — Novi udje: Dr. Več Henrik, zdravnik; Berginc Alojz., Gaberšček Mar., Kovačič Ant., Konovec Ljudm., Miklovic Mar., Martinec Pet., Ursič Mar., Kranjc Jan., Breska Jak., BreskaMiha; Zavrtanik Mila, učiteljica; Sovdat Janez. (P. Kobarid.) 228 Borjana. Poverjenik: Shejbal Jožef, vikar. (P.Kobarid.) 35 Breginj. Poverjenik: Matelič Al., žup. upr. — Novi udje: Šinigajaa Alojzij, Borjančič Miha, Bric Ana, Bric Andr., Rakar Anton, Školč Mar. (P. Breginj.) 46 Kred. Poverjenik: Fon Jak., vikar. — Novi udje: Zidan Iv., Rob Kat., Bon Jož., Mervic Iv., Jurkošek Fr. (P. Robič.) 46 Livek. Poverjenik: Batič Valentin, kurat. — Novi udje: Pokorny Fr., Ušaj Ant., Šturm Olga, Medveš Kat., Hrast Andrej, Matelič Jožef, Kudin Marija. (P. Livek.) 86 Logje. Poverjenik: Knavs Valent., vikar. — Novi udje: Ločniškar Fran, učit. vod.; Rosič Rudolf, Rosič Frančišek, Rosič Franjo. (P. Breginj.) 26 Sedlo. Poverjenik: Lazar Jožef, cerkovnik. — Novi udje: Kosmačin And., Sabotič Ad., Kramar Fr., Špehonja Jož., Gašperut Jož., Cuš Ant., Kramar Ivan. (P. Breginj.) 41 Staroselo. Poverjenik: Manzini Anton, vikar. — Novi udje: Kranjc Kat., Cencič Kat., Antih Amal., Kragelj Jos., Lukan Goriška liadškofiju: 8. Komen; 9. Kormin; 10. Ločnik; 11. Št. Peter; 12. Tomin. 19 Marija, Berginc Marija, Maligoj Marija, Gujon Otilija, Kranjc Franjo. (P. Kobarid.) 29 Trnovo. Poverj.: Ferfolja Jos., vikar. — Novi udje: Fon And., Matajurc Mar., Fon Ana, Knez Amal. (P. Kobarid.) 26 Število družnikov: 13 dosmrt. 651 letnih. 8. Dekanija Komen. Komen. Poverjenik: Valentinčič Ig., dekan. — Novi udje: Ravbar Anton, trg.; Gregorič Fr., Budal Marija, Godnič Franca, Jazbec Kristina, Kovači č Ivana, Kovačič Anton., Stepančič Alojz, Šuc Silva, Stolfa Ivana. (P. Komen.) 104 Branica. Poverjenik: Šmid Fr. Ser., kurat. — Novi udje: Marijina dekliška družba, Katol. slov. izobr. društvo, Bajt Franjo, Abreht Jož., Bratoševec Ant., Terbežan Ant., Terbežan Iv., Žgur Fr., Benko Koz., Curk Roz., Kobal Fran5., Ukmar Fr., Bizjak Fr., Cehovin Iv., Cehovin Rajm., Sorta Al., Štembergar Anton, Ukmar Jos., Bizjak A., Oehovin K.. Štembergar Fr. (P. Štan jel na Krasu.) 52 Gabrlje. Poveijenik: Valentinčič Št., kurat. — Nova uda: Cehovin And., Makovec Amal. (P. Štanjel na Krasu.) 35 Gabrovica. Poverjenik: Vuga Janez, vikar. — Novi udje: Colja Ant., Colja Maks, Grmek Fr., Jerič Fr., Jerič Viktor, Luin Jož., Luin Peter, Ostrouška Jožef, Pipan Jož., Volčič Ant., Žrjal Janez, Colja Emilija, Colja Evgenija, Kavčič Leop,, Luin Franč., Makovec Mar., Švara Em., Švara M., Ostrouška J. (P. Komen.) 42 Gorjansko. Poverjenik: Oblak Karol, kurat. — Novi udje: Metljak Jož., Kosmina Ivan, Petelin Al., Metljak Teodora, Suban Julija, Kosmina Fr., Petelin Mar., Božič Edv.. Pangos Al., Furlan Pavla, Škabar Ivana, Suban Ant., Pahor Jož. (P. Nabrežina.) 45 Kobljaglava, Poverjenik: Grilanc Jos., kurat. — Novi udje: Abram Gašp., Testen Kat., Germek Jožefa, Germek Jos.. Abram Roz., Germek Al., Zega Karol. (P. Štanjel na Krasu.) 32 Lipa. Poveijenik: Vuk Leop., vikar. — Novi udje: Derman Olga, Kavčič Franč., Kavčič Ter. (P. Komen.) 15 Pliskavica. Poveijenik: Abram Filip, vikar. — Novi udje: Zeijal Jos., Rebula Jos., Kosič Izid., Žerjal Jos., Širca Fr.. Štolfa Henr., Šuc Henr., Vodopivec Al., Širca Ivana, Grgič Roz., Petelin Kar., Vrabec Avg., Šuc Mar., Žerjal Ivana, Sušteršič Ivana, Žerjal Felicita. (P. Komen.) 68 Rihenberg. Poverjenik: Strancar Josip, župnik. — Novi udje: Besednjak Ant., Furlan Fr., Vidmar Mih., Birsa Ant., Birsa Štef., Mihel Iv., Furlan Iv., Cebron Anton. Negro Mar., Krševan Ant., Robič Maks, Mihelj Ant., Sever Al., Birsa Fr., Ličen Anton, Jekše Fr., Zgonik Raf., Pečenko Ivan, Birsa Ang.. Mihelj Krist., Mihelj Bern., Furlan Roz., Benko Fr., Krševan Karol, Ličen Mar., Bandelj Št., Vidmar Fr. Jos. (P. Rihenberg.) 148 Skrbina. Poveijenik: Kragelj Mih., župnik. — Novi udje: Cernigoj Alojz., Fakin Ant., Fakin Vikt., Lozej Karol., Makovec Valerija. ' (p. Komen.) 34 Šmarje. Poverjenik: Kranjec Fran, župnik. — Novi udje: Benko Filip, Kretič Jož., Gregorčič Rozal., Poljšak Marija, Samec Fran«- (P. Šmarje pri Ajdovščini.) 76 §tanjel. Poveij.: Gleščič Ant., kurat. (P. Štanjel na Krasu.) 50 Stjak. Poveijenik: Franke Ivan, kurat. — Novi udje: Poekar Jan., Muha Fr., Saražin Jan., Saražin Jak., Škapin Marija; Saražin Katarina, Mislej Mihaela, Mohorčič Marija. Žgur Rozina, dekleta. (P. Sežana.) 60 Veliki Dol. Poveijenik: Stubelj Leopold, vikar. — Novi udje: Kumar Antonija, učit.; Prinčič Jos., Bažar Gabr., Trobec L.. Ostrouška Roz., Orban Leop., Trobec Teodora. (P. Komen.) 36 Vojšoica. Poveijenik: Cigon Karol, vikar. — Novi udje: Dugulin Ant., Spačal Iv., Colja Ter., Milanič Anton., Mulič Franč., Juren Josipina, Masten Mar., Pahor Franč., Pirec Pavlina, Juren Ivana- (P. Rubije pri Gorici.) 39 Število družnikov: 22 dosmrt. 814 letnih. 9. Dekanija Kormin. Kormin. Poverjenik: Peteani Jos., dekan. (P. Kormin.) 21 Mernik. Poverjenik: Spagnul Beni, kurac. oskrbn. — Novi ud: Štakola Ant. (P. Dolenje.) 10 Število družnikov: 1 dosmrt. 30 letnih. 10. Dekanija Ločnik. Ločnik. Poveijenik: Filipič Janez, č. kan., dekan.—Novi udje: Colja Boštj., Gadnik Pet., Šfiligoj Mar. (P. Ločnik.) 23 Biljana. Poverjenik: Kumar Lnd., župnik. — Novi udje: Movja Josip. Bnčinel Fr., Markočič Pavlina, Markočič Karol., Reja Olga, Sfiligoj Karol., Kožlin Josip. (P. Biljana.) 48 Cerovo. Poveijenik: Ivančič Matija, vikar. — Novi udje: Bregantič Jož., Markončič Miha, Koršič Jan., Skok Val., Klinec Iv., Prinčič Mar., Prinčič Gen. (P. Št. Feijan pri Gorici.) 75 St. Ferjan. Poverjenik: Jarec Jan. Ev., kurat. — Novi udje: Mužina Boštj., Klanj šček Fel., Ciglič Frč., Dornik Kar., Gabrovec Terezija, Karara Antonija, Komjanc Karolina, Knez Marija, Knez Elizabeta. (p. gt. Ferjan pri Gorici.) 79 Fojana. Poverjenik: Kumar Lud., župnik v Biljani. — Novi udje: Mavrič Al., Kocijančič Elizab., Kocijančič Mercedes, Žamar Angela, Markovic Anton, Ferman Jožef, Pulc Ferdinand, Kos Jožef- (P. Biljana.) 21 Gradno. Poverjenik: Podobnik Ivan, vikar. — Novi udje: Drnovšček Fr., Drnovšček Pet., Korešič J., Kristančič Jož., Makorič Angel, Marinič Fr., Marinič Pet., Obljubek Mih.; Orel Rih., učit.; Podvršček Mih., Sirk Iv., Srednik Mih., Šturm J. (P. Kojsko.) 50 Kojsko. Poverjenik: Marinič Fran, župnik. — Novi udje: Kristančič Jož., Vendramin Karol., Pahor Fr., Marinič Jož., Feri Jan., Pušnar Lovro, Grbec Katar., Sosolič Angela, Lenardič Pet., Lenardič Jan.. Jančič Viktor., Komavli Ant., Zuljan Mar., Stekar Klement., Jakin Mih. (P. Kojsko.) 61 Kozana. Poverjenik: Blažko Alfonz. — Novi udje: Debenjak Stanko, Prinčič Franc, Reja Anton, pl. Reya Vencel, Simčič Ivan, Debenjak Alojz, pl. Reja Milena, Velušček Veron., Prinčič Ema, Kmečka hranilnica Kozana-Vipolže. (P. Kozana.) 68 Kožbana. Poverjenik: Golja Jožef, župnik. — Novi ud: Korečič Jul. (P. Dolenja.) 23 St. Martin. Poverjenik: Kodelja Josip, župnik. — Novi udje: Pojavnik Pavlina, Figar Jos., Velišček Ang., Velišček Jož., Simčič Josip. (p. Kojsko.) 80 Medana. Poverjenik: Kurinčič Janez, kurat. — Novi udje: Zorzut C., Pulec A., Kristančič Jož., Gmojnot Mart., Cukijati H., Sviligoj Mar., Boštijančič Jož , Gradnik Avg. (P. Kormin-Biljana.) 88 St. Lovrenc. Poverjenik: Uršič And., župnik. — Novi udje: Benedetič Blaž, Sfiligoj Anton, Šavrin Ivan, Peršolja Jož., Sfiligoj Mar., Ambrožič Olga, Ambrožič Angel., Mišigoj Pepca, Golob Mar.; Ribičič Ana, učit.; Urbančič Antonija. (P. Biljana.) 31 Podgora. Poverjenik: Vuga Ciril Metod, kurat. — Novi udje: Brešan Mat., Bizjak Pavla, Brežgar Mar., Gomišček Lovro, Hvalič Rud., Jerončič Fr., Justin Mar. Magd., Markič Št., Mugerli Jožefa, Pušnar Franč., Ščurk Al., Bregant Kristina, Kuri Franč. Brežgar Olga. (p. Podgora.) 114 Vedrijan. Poverjenik: Lenardič Fr., vikar. (P. Kojsko ) 20 Vipolž e. Poverjenik: Pirih Jak., vikar. — Novi udje: Prinčič Ana, učit.; Školaris Ana, Benedetič Emil, Klinec Anton, Jakončič Lad., Komic Egidija, Kristančič Anton, Škorjanec Jož., Benedetič Celestin. (p. Kozana.) 59 Število družnikov: 10 dosmrt. 830 letnih. 11. Dekanija Št. Peter. Št. Peter. Poverjenik: Pavletič Gotard, dekan. — Novi udje: Cernic Ang., Farna knjižn., Rajšp Iv. (P. Št. Peter.) 117 Bilje. Poverjenik: Al|ram Josip, kurat. — Novi udje: Černic Anton., Blazica Roman, Cerne Iv., Devetak Leop., Gorjan Evgen, Komel Emilija, Krševan Gustav, Silič Jos.. Spacapan Ana, Trčon Albina, Petrovčič Janez, Ušaj Petrina. (P. Bilje.) 176 Dornberg. Poveijenik: Juvančič Lov., župnik. — Novi ud: Cigoj Leopold, kaplan. (P. Dornberg.) 98 Gradišče. Poverjenik: Primožič Josip, vik. uprav. — Novi ud: Gospodarsko društvo. (p. Renče.) 18 Miren. Poverjenik: Rojeclvan, župnik. — Novi udje: Pahor Gabr., Pelikan Amal., Lavrenčič Ant., Vuk Leop., Reščič Urška, Briško Fr., Mozetič Rok, Ličen Pet., Kobole Katar., Ožbolt Ivan, Frfolja Al., Štanta Anton, Svigelj France, Boškin Jožef, Komidar Ivan, Blažič Just. Fratnik Lud., Crevljarska zadr., Florenin Kat., Nanut Rok, Ožbot Mar., Cotič Iv., Pavletič Uršula, Maraž Leop., Trampuž Jožef. (p. Miren.) 206 Prvačina. Poveijenik: Primožič Jos., župnik. — Novi udje: K. si. izobraž. društvo, Cerne Fr., Kavčič Jos., Vodopivec Leopold, Zupane Karol, Furlani Alojz., Leban Fr., Sulič Milka, Zorn Neža, Gregorič Jos., Sulič Iv., Šušmelj Al., Furlani Petrina, Gregorič Raf., Sulič Al., Saksida Rud., Saksida Ciril. (P. Prvačina.) 113 Renče. Poverj.: Pipan Val., župnik. — Novi udje: Pregelj Avg., Mozetič Jožef, Brumat Jož., Pregelj Miha, Lukežič Štefan. (P. Renče.) 131 Sovodnje. Poverjenik: Lavrenčič Franjo, vikar. — Novi ud: Petejan Frančiška. (P. Rubije.) 75 Vogersko. Poverj.: Remec Iv., župnik. — Novi udje: Furlani Rih., Nardin Olga, Breščak A., Jarec Fr. (P. Št. Peter.) 72 Vrtojba. Poverjenik: Štrekelj Edvard, vikar. — Novi ud: Mozetič Amalija. (p. Št. Peter.) 137 Število družnikov: 5 dosmrt. 1138 letnih. 12. Dekanija Tomin. Tomin. Poverj.: Kragelj J., dekan in č. kan. (P.Tomin.) 325 Dol, Tribuša. Poveijenik: Kos Jož., župn. npr. — Novi udje: Jež Mat., Sinkovic And., Lapanja Ant., Bremec Jak., Kobal Jan., 20 Goriška nadškofija: 13. Razne dekanije. — Krška škofija: 1. Beljak; 2. Borovlje; 3. Celovec. Mrak Marija, Jež Amalija, Rijavic Frančiška, Hvala Terez., Hvala Emilija. (P. Slap ob Idriji.) 70 Drežnica. Poverjenik: Kalin Jožef; kurat. — Novi udje: Kanalec Jož., Berginc Jan., Ivančič Jož., Rakušček Jož., Gregorčič Mar., Ivančič Kat., Berginc Jožefa, Koren Anton, Koren Ana. (P. Drežnica) 114 Grahovo, Poverjenik: Se dej Ni k., vikar. — Novi udje: Humar Jak., Šorii Peter, Bravničar Marij., Brovč Mar., Koren Iv., Brovč Neža, Cvek Mar., Floijančič Neža Golja Mar . Hvala Ivan, Kenda Al., Laharnar Roz., Lesjak Mar., Šorli Franč. (P. Grahovo.) B8 Idrija ob Bači. Poverjenik: Razpet Fr., župnik (P. Sv. Lucija ob Soči.) 47 Kamno. Poverjenik: Božič Izaj, vikar. — Nova uda: Nuk Jos., Skočir Katarina. (P. Kamno.) 45 Libušnje. Poverjenik: Leben Ivan, kurat. — Novi udje: Medved Andrej, Rutar Anton, Skočir Franc, Fon Marija. Kafol Andrej. (P. Kobarid.) 108 Sv. Lucija. Poverjenik: Fabijan Jož., župnik. — Novi udje: Perne Ignacij, Leban Jožef, Božič Amalija, Fratnik Jožef, Božič Nada, Klančnik Mihael, Bavdaž Marija, Kenda Alojzija, Skrt Ant., Kovačič Iv., Kavčič Katarina, Namar Iv., Skert Andrej, Gaberšček Filip. (P. Sv. Lucija ob Soči.) 141 Nemški Rut. Poverjenik: Lazar Ant., župnik. — Novi udje: Fejjanc Frančiška, Kemperle Jožef; Bizalj Jožef, posestnik; Rutar Lovrenc. (P. Hudajužna.) 40 Obloke. Poverj.: Pirec Val., vikar. — Novi udje: Crv Ivana. Brelih Iv., Obid Fr., Černe And. (P. Hudajužna.) 36 Pečine. Poverjenik: Štrekelj Andrej, vikar. — Novi udje: Troha Ana, Mrak Pet., Pisk Jan., Kuštrin Iv.. Mrak Urša, Laharnar Fr.. Hvala Mohor. (P. Slap ob Idriji.) 32 Podbrdo. Poverjenik: Kragelj Valentin, župnik. — Novi udje: Lenar Ant., Pirih Matevž, Panjtar Ant., Cufar Fr., Goručen Barbara. (P. Podbrdo.) 68 Podmelec. Poverjenik: Kovačič Ivan, župnik. — Novi udje: Gabršček Marij., Neumann Jož., Seljak Ana, Kos Iv., Kogoj And., Beguš Ign , Kenda Ljudm , Kenda Jan., Hvala Fr, Kenda Jož. z druž., Šorli Ivan z druž, Brelih Luka, Drole Jožef ml., Humar Mihael, Berlic Anton, Zupan Ivan. (P. Podmelec.) 130 Ponikve. Poverjenik: Štrekelj Andrej, admin. — Novi udje: Kobal Andrej, Kofol Marija, Lapanja Egidij, Kenda Ro-zalija. (P. Slap ob Idriji.) 27 Roče, Poverj.: Kocijančič Miki., župnik. — Novi udje: Krivec Jož., Kovačič And., Trušnovec Al. (P. Slap ob Idriji.) 31 Stržišče. Poverjenik: Seljak Ivan, vikar. — Novi udje: Gatej Luka, Kikelj Jožef, Kikelj Barbara. Munih Frančiška, Torkar Marija. (P. Hudajužna.) 28 St. Vidska gora. Poverjenik: Peternel Henrik, župnik. Novi udje: Volarič Bog., učit.; Biček Miha, Kobal'Fr., Laharnar Tom., Makuc And.. Ozebek Jož., Ozebek Pet., Vogrič Jan., Kobal Ter., Poljak Mar., Razpet Jož., Rijavec Marj. (P. Slap ob Idriji.) 74 Volče. Poverjenik: Zarli Ant., župnik. — Novi udje: K. s. izobr. društvo, Duša Vinko, Majnik And., Oblaščak Katar., Lužnik Franč., K. s. izobr. dr. „Danica". (P. Volče.) 132 Število družnikov: 34 dosmrt. 1472 letnih. 13. Razne druge dekanije na Goriškem. Gradež. Muslavič Nazarij, c. k. fin. nadstražn. (P. Grado.l 1 Ronchi. Poverjenik: Bressan Jož., kaplan. (P. Ronchi.) 2 Gradiška. Poverj.: Mužina Jož., c. k. podnr. (P. Gradiška.) 42 Tržič. Poverjenik: Kren Ivan, župnik-dekan. — Novi udje: Peric Iv., Verderber Maks, Sgomba Ant., Rijavec Ivan, Pere Eliz., Skerbič Fil., Legiša Fr., Fornazarič Iv., Bajt Iv., Batič P., Mizarit Val., Batista Emil, Dieudonne Krist., Cotič Fr. (P. Tržič.) 17 Število družnikov: — dosmrt. 62 letnih. Število vseh družnikov goriške nadškofije: 159 dosmrtnih 9974 letnih, vkup 10.133 udov. II. Krška škofija. 1. Dekanija Beljak. Beljak. Poverjenik: Trunk Juri, župnik. — Nova uda: Leitgeb Anton, Martič Marija. (P. Beljak.) 44 Brnca. Poverjenik: Katnik Franc, župnik. — Novi udje: Kofler Roza, Dermuc Kat., Uderman Ant. (P. Brnca.) 48 Dev. Marija na Žili. Poverjenik: Meško Ksaver, župnik,— Novi udje: Ožgan And., Colner Magd., Frank Jož., Kobnarič Jož., Krencer Roz., Kržišnik Kat., Melher And., Merteli Jož., Milnerič Mar., Pirker Katar., Sgiarovelo Jan., Trupe Ter., Unterveger Ter., Varum Neža, Žerjav Marija. (P. Beljak.) 71 Št. Lenart pri sedmih studencih. Poverjenik: Bergman Fr., župnik. — Npvi udje: Aprisnik Alojz., Gregori Mar., Klampferer Rud., Mertl Mar., Pihler Marij., Stark Ludmila, Vuherer Julijana, Vurcer Josip, Valas Josip. (P. Rekarjavas.) 79 Loče. Poverjenik: Knaflič Jakob, župnik. — Novi udje: Šavnik Gregor, Gogola Ana, Uršic Jan., Bergman Jožefa, Gajler Tilda. (P. Loče.) 68 Podklošter. Poverjenik: Stres Anton, župnik. — Nova uda: Kropfič Janez, Stres Marija. (P. Podklošter.) 29 Šteben. Poverj.: Jerman Juri, župnik. (P. Malošče.) 76 Število družnikov: 14 dosmrt. 401 letnih. 2. Dekanija Borovlje. Kapla. Poverjenik: Ogriz Jan., dekan. — Novi udje: Hafner Val., Olipic CJlrik, Schiitz Gr., Mostečnik Mar., Oraže Mar., Singer Uršula, Šašl Mici, Trunk Magdalena, Cirgoj Mar., Veračnik Ana, Zablatnik Angela. (P. Svetnaves.) 88 Bajtišče. Poverjenik: Primožič V. (P. Borovlje.) 8 Bilčovs. Poverjenik: Teul Anton, župnik. — Novi udje: Gabrijel Josip, Bašte Ant., Beguš Ant., Hercele Lucija, Jesenko Urš., Kulnik Barbi, Miškulnik Kat., Morak Mar., Rajhman Janez, Rajhman Rupert, Šrot Micika, Šelander Janez, Safran Anton. (P. Bistrica v Rožu.) 109 Borovlje. Poveijenik: Klemenčič Anton, župnik. — Novi udje: Wieser Mar., j&ancinger Mar., Trepel Matevž, Prek Albin. (P. Borovlje.) 33 Glinje. Poverjenik: Primožič Val., župnik. — Novi udje: Oraš.V., Barovnik Zefi, Slanovc Ana. (P. Borovlje.) 28 Št. Janž v Rožu. Pov.: Fugger J., župnik. (P. Svetnaves.) 64 Kotmaraves. Poverj.: Rotter R., župnik. (P. Kotmaraves.) 85 Podljubelj, Poverj.: Arnnš Janko, župni npr. — Novi ud: Krivic Martin. (P. Podgora v Rožu.) 36 Sele. Poverjenik: Nagel Ivan, župnik. — Novi udje: Klančnik Franč., Mak Gregor, Rakušek Štefan, Mak Val., Lokan Filip. (P. Borovlje.) 75 Slov. Plajberg in Ljubelj. Poverj.: Einspieler A, župnik. — Novi udje: Travnik Šim., Potisk Pet., Tarman Zmag., Kropivnik Mar., Kropivnik Urš., Albert Miha. (P. Podgora v Rožu.) 60 Sveče. Poveijenik: Šuster Janez, župnik. — Novi udje: Kikl Mar., Gattemik Mar.. Kusterle Urban, Fuger Matevž, Fajnik Apol., Šnidar Tom., Bute Pavel, Ožekar Barb., Plavc Pet., Kuraš Marj.,vUkovicer Jož., Lanzner Jož. (P. Bistrica v Rožu.) 130 Šmarjeta. Poverjenik: Šercer Anton, župnik. — Novi udje: Ibovnik Jan., Volte Ožbe, Volte Voltan, Volte Jak., Šajnik Miha, Ibovnik Ana, Jaklič Filip, Smrečnik Matevž, Ibovnik Janez. (P. Šmarjeta v Rožni dolini.) 52 Žihpolje-Golšovo. Poverjenik: Mihi Franc, župnik. — Novi udje: Koberer Ana, Mesner Ant., Vivod Antonija. (P. Žihpolje.) 54 Število družnikov: 21 dosmrt. 801 letnih. 3. Dekanija Celovec. Celovec. Tiskarna. Poverjenik: Msgr. Podgorc Val., tajn. dr. sv. Mohorja. — Novi udje: Keber Toni, Prosen Amand, Ravnik Mar., Matičifi Ivan, Stnhec Josip, Binder Matija, Mich&lek Otmar, Skofler Jera, Šoba T., Kos Iv. (84). — Del. društvo. Novi udje: Pečnik Ant., Zorko Jan., Starš Ivana, Kramar Cecil., Rus Egid, Vincek Št., Potočnik Lovro, Tamburaško društvo, Mladeniško dr. ,Zora', Anko Franc, Piskernik Ant., Cešarek Al., Reinwald Lov., Kamnikar Fran, Tomaž Fran, Vrečnik Urš., Heric Terez., Serajnik Marija, Barle Ivana, Wornig Marija, Oliva Ivana, Gregorč Marija, česnik Ter., Domnik Kr., Cernic Ana, Šturm Mar., Carf M. (61). — Semenišče. Poverjenik: Razgoršek Vinko. — Novi udje: Mente Konr., Ruprecht Vikt., Čebul Fr., Lamprecht Jan. (15). — Marijanišče. Poverjenik: Dr. Cukala Fr., prefekt. — Novi udje: Čeru Viktor, Hainschurej Fran, Ažman Fran, Poljane Ivan, Ropatsch Val., Kropil Jož. (28). — Sv. Duh. Poverj.: Zeichen Jos., špiritual. — Novi ud: M. Alojzija (13).— Sv. Lovrenc. Poverjenik: Kolarič Fr., kn.-šk. duh. sv., predm. župnik (21). — Kapuc, samostan. Poverjenik: Cejan o. Otokar. — Novi udje: Turnšek o. Emanuel, Koren br. Vid, Engelsberger br. Maksimilijan (10). (Celovec.) 232 Breza. Poverjenik: Kapun Valentin, župnik. — Novi ud: Janežič Urh. (P. Kriva Vrba.) 18 Gospa Sveta. Poverj.: Bizer A., dekan. (P. Gospa Sveta.) 16 Hodiše. Poveijenik: Sporn Janez, župnik. — Novi udje: Borštnik Ana, Sabotnik Ana, Sebung Ana. (P. Hodiše.) 64 Št. Jurij. Poveijenik: Virnik Fr. S., župnik. — Novi udje: Urabl Jož., Vehar Jem., Sorc Ivana. (P. Celovec.) 8 Krnski grad. Poveijenik: Smažik Henrik, župnik. (P. Gospa Sveta.) 3 Krška škofija: 4 Dobrlavas; 5. Pliberk; 6. Rožek; 7. Spodnji Dravograd; 8. Šmohor, 21 Otok. Poveijenik: P eter man Josip, župnik. — Novi ud Dojak Primož. (p. Otok.) 27 Poreče. Poveij.: Z&k Anton, župnik. (P. Poreče ob jezeru.) 7 Skofiče. Poverjenik: Singer Štef., soproviz. — Novi ud: Biirger Adolf. (P. Vrba.) 43 Smartin na Dholici. Poverjenik: Pere Matija, župnik. (P. Poreče ob jezeru.) 23 Vetrinj-Zakamen. Poverjenik: Snedic Janez, župnik. — Novi udje: Cvander Bogoljub, Kovač Jan., Miki Uršula, Sebaher Matevž. (p. Vetrinj.) 46 Tanzenberg. Opat dr. Ecker M. Bonifacij. (P. Gospa Sveta.) Število družnikov: 38 dosmrt. 440 letnih. 4. Dekanija Dobrlavas. Dobrlavas. Poverjenik: Randl Matija, prošt. — Novi udje, Grašer Franc, Novak Frida, Rohrmeister Mar., Ujc Lukež, Vogel Janez. (p. Dobrlavas.) 111 Apače. Poverjenik: Lin asi J o s. (P.Galicija.) 25 Galicija. Poverjenik: Ceh Vaclav, župnik. — Novi udje: Hribar Alojz., Schmauz Ana, Merlič Luka, Halier Anton, Sinčnik Simon. ' (P. Galicija.) 37 Globasniea. Poverj.: P še nični k J., župnik. (Globasnica.) 62 Jezersko. Poverjenik: Lubej Ivan, župnik. — Novi udje: Virnik Ana, Nahtigal Jan., Weiseisen Jan., Urbanček Jož., Erjavc And., črv Jak. (P. Zgornje Jezero.) 63 Kamen. Poverjenik: Boštjančič Janez, župnik. — Novi udje: Kos J., Cenkel M., Zapečnik M., Hafner Ter. (P. Tinje.) 26 St. Kancijan. Poverjenik: Poljanec V., župnik. — Novi udje: Kačnik Pran, Tržičnik Jož., Rotar Kat., Gross Mar., Wurm Franč., Krasnik Ter., Štefelnova Mici. (Škocijan v Podjuni.) 120 Korte. Poverjenik: Tojnko Rok, sooskrbnik. — Novi udje: Kuhel Aleš, Ihten Marj., Stern Marj. (P. Zgornje Jezero.) 26 St. Lipš. Poveijenik: Huter Alojzij, župnik. — Novi udje: Bodlej Vinc., Jamer Janez, Safron Mar., Tomaž Jož., Avprih Jak., Petek Hel., Petek Kat. (P. Dobrlavas.) 79 Mohliče, Poverj.: Boštjančič Jan., župnik. (P. Galicija.) 13 Obirsko. Poveijenik: Tojnko Rok, žnpni upr. — Novi ud: Karničar Gregor. (P. Železna Kapla.) 30 Ravno. Poverjenik: Lubej Ivan, župnik na Jezerskem. — Novi ud: Ljudska knjižnica. (P. Zgornjo Jezero.) 30 Rebrca. Poverjenik: Petek Fr., komendator. — Novi udje: Kožel Klara, Komendator za pet pridnih šolarjev. (P. Miklavc.) 50 Steben pod iuno. Poverjenik: Pšeničnik Jernej, župnik. — Novi ud: Rupreht Alojz. (P. Globasnica.) 26 St. Vid. Poveij.: Svatoil J., župnik. (P. Št. Vid pod Juno.) 92 Železna Kapla. Poverjenik: Germ Matej, župnik. — Novi udje: Piskernik Ant., obč. tajnik; Haberc Miha, Jerlih Jera, Kac Jože, Kelič Mar., Male Lenka, Malovršnik Ant., Malovršnik Marj., Mubi Rezika, Ober Ivana, Perč Lenka, Prušnik Fr., Radovednež Mirko, Radušnik Liza, Župane Jerica. (P. Železna Kapla.) 197 Zitaravas. Poverj.: WeiB Val., župnik. (P. Miklavc.) 87 Število družnikov: 19 dosmrt. 1055 letnih. 5. Dekanija Pliberk. Pliberk. Poverjenik: Hornbok Janez, kaplan. — Novi udje: Aleško Ant., Buchwald Jan., Dobnik Lovrenc, Fajnik Ivan, Figo Matevž, Filip Ana, Hali Elizab., Korpar Jožef, Kues Lonca, Vilerv Mar., Rudolf Mat., Skuk Micka, Slapar M. (P. Pliberk.) 257 Črna. Poverjenik: Kirchmajer Karol, župnik. — Novi udje: Adamič Ana, Hercog Ana, Muhar Zof., Permanšek Gregor, Piko Andr., Piko Mart., Reiser Ivanka, Ročnik Fr., »Šlieser Ana, Strucv Jak., Volavčnik Amal., Žunter Jan. (P. Črna.) 128 St. Danijel. Poveijenik: Serajnik Ivan, župnik. — Novi udje: Arnold Marija, Čebul Alojz., Hace Mar., Klemenjak Marija, Koroš Kat., Pečnik Jerca, Potočnik Jož., Rane Ter., Vavh Urška, Zupančič Ivana. (P. Prevalje.) 51 Guitanj. Poveijenik: Križaj Avgust, župnik. — Novi udje: Sekalo Mar., Križaj Ant., Ocvirk Liza, Lečnik Fr., Krivograd Fr., Rožank Roz., Kučej Mar., Lečnik Fr., Vidner Len., Lačen Franc, Steharnik Pet., Petrej Mart., Gutovnik Filip, Bartonek Antonija, Savotnik Anton., Schauer Jak., Božej Fr., Lesnjak Mar., Žaže Liza, Dretnik And., Kučej Urh, Dobnik Apol., Boženk Hel., Ruš Mat., Pečolar Ant., Gmajner Fr., Frece Jan., Janko Anton., Mori Ant., Mrak Jera, Gracej Miha, Cadež Ant., Lopan Jan., Domej Julijana, Osojnikar Janez, Peter Marija, Plesnik Amal., Vesjak Ivan, Kokal Mart., Gostenčnik Jan., Sakotnik Anton, Pratnekar Juri. Strasser Ivana, Jež Mar., Reich Ant., Kokal Ivana, Koprivnik Cec., Oster Jak., Oster Jož., Molvan Jernej. (P. Guštanj.) 101 Javorje. Poveijenik: Božič Fr., župnik. — Novi udje: Petrič Ang., Stupar Miz., Mežnar Jan., Modrej Filip. (P. Črna.) 27 Kazaze. Poverjenik: Kukačka Jožef, župnik. — Nova uda: Lah Jernej, Žagar Uršula. (P. Sinčaves.) 45 Koprivna. Poverjenik: Hojnik Ivan, župnik. — Novi udje-Polanc Fr., Lojen Mar., Logar Rezika. (P. Črna.) 37 Kotlje. Poveijenik: Štingl Fr., župnik. (P. Sinčaves.) 54 Možica. Poverjenik: Premru Franc, župnik. — Nova uda: Janže Neža, Hrietz Franc. (P. Možica.) 126 Prevalje, Poverjenik: Kesnar Ant.,„župnik. — Novi udje: Bauh Neža, Cegovnik Filip, Čebula Fran, Cičko Miha, Kos Jožef, Wald Ferd., Lipovnik Justa. (P. Prevalje.) 198 Smihel pri Pliberku. Poverjenik: Vintar Josip, župnik. — Nova uda: Bošank Mar., Mert Marj. (P. Šmihel pri Pliberku.) 186 Strojna. Poverjenik: Serajnik Ivan, župni uprav. — Novi udje: Gorinšek Terez., Mavrel Marija, Rebernik Rozalija, Smrečnik Katarina. (p. Prevalje.) 21 Vogrče, Poverjenik: Sekol Ivan, deficijent. — Novi udje: Kokošinek Franc, Konečnik Anton, Koprivnik Pav., Korat Urška, Lipuš Juri, Petrovnik Klara, Skrubej Štef., Thaler Franc, Žmavc Marjeta. (P. Pliberk.) 69 Zvabek, Poverjenik: Uranšek Fran, župnik. — Novi udje: Strgar Jan., Krištof Katar., Jeromel Micka, Kolter Jan., Krajnc Juri, Potočnik Šim., Peter Mar., Pistotnik Gust., Scherzer Mart., Tratar Št., Visočnik Val., Žvegar Ter., Žvegar Verona, Mihev Alb., Resman Terezija. (p. Pliberk.) 66 Število družnikov: 33 dosmrt. 1313 letnih. 6. Dekanija Eožek. Domačale, Poverj.: Schaubach Fr., dekan. (Podravlje.) 20 Dvor. Poveijenik: Fric Jožef, župnik. (P. Vrba.) 64 Na Dravi. Poverjenik: Loigge J. — Novi udje: Krajnc Pet., Kopajnik Jož., Pongrac Franč., Aihholcer Jan. (P. Ledenice.) 26 St. Ilj. Poverjenik: Schneditz Jan., župnik. — Novi udje: Valentinič Val., Rosaj Mih., Brešan Ferd., Šaler Alojz., Aihholcer Ter., Groblacher Seb., Šefman Kat. (P. Vrba.) 50 St. Jakob v Rožu. Poveijenik: Ražun Matej, župnik. — Novi udje: Abruč Mar., Fantur Pet., Fuger Neža, Derrola Janez, Kirher Mar., Šušteršič Fr., Tomljanovič Mar., Otovic Miha. (P. Sv. Jakob v Rožu.) 153 Kostanje. Poverjenik: Dragasnik Janez, župnik. — Novi udje: Biirger Ivana, Hoja Terezija, Pusbaum Mart., Melcher Magd. (P. Vrba.) 38 Lipa nad Vrbo. Poverjenik: Lavrinc Ferd., soprov. — Novi udje: Attl Jožef, Filipič Janez, Oremus Urban, Škrbina Marieta. (P. Vrba.) 17 Logaves. ^Poverjenik: Singer Stef., župnik. — Nova uda: Fantur Mar., Žvan Janez. (P. Vrba.) 34 Pečnica. Poverjenik: Loigge Jan., župnik. — Novi udje: Cajnko Franc, Krištof Ana, Božič Fr., Smole Jože, Maurer Peter. (P. Ledenice.) 25 Podgorje v Rožu. Poverjeni*: Drunecky Janez, župnik. (P. Podgorje v Rožu.) 50 Rožek. Poverjenik: Hiittner Drag., župnik. — Novi ud: Zeichen Anton. (p. Rožek.) 42 St. Jurij na Strmcu. Poverjenik: Lavrinc Ferd., župnik. — Novi udje: Andervvald Jož., Falle Kat., Ivančič Tom., Ivančič Fr., Lesjak Jožef. (p. Vrba.) 37 Skočidoi. Poverjenik: GabrOn Ant., župnik. — Novi udje: Oraš Ant., Ulbing Jan., Mamec Fr., Lasnik Val., Schuster Andr., Kulnik Mat., Drave Tom.. Klemens Tomaž, Čejnik Jan., Zanker Katarina, Trap Marija, Weber Janez, Janda Josip, Kernjak Ant., Drabosenik Janez. (P. Podravlje.) 52 Število družnikov: 25 dosmrt. 583 letnih. 7. Dekanija Spodnji Dravograd. Spodnji Dravograd. Poverjenik: Izop Cvetko, prošt, dekan. — Novi udje: Poplas Anton, Duller Marija, Lakovnik Karol, Kodrun Marija. (P. Spodnji Dravograd.) 38 Libeliče. Poverjenik: Vogrinec Anton, župnik. — Novi udje: Pesičer Jož., Čuješ Fr., Saberčnik Mart., Pečnik Jož., Vrhnjak Miha, Kvasnik Metka. (P. Libeliče.) 62 Ojstrica. Poverjenik: Lučovnik Ivan, župnik. —Novi udje: Brod Fr., Grublnik Micka, Honceva hiša, Pečnik Julijana, Šuler Terezija. (P. Spodnji Dravograd.) 23 Suha, Poveijenik: Uranšek Franc, soprov. — Nova uda: Kogler Anton, Kravt Neža. (P. Pliberk.) 29 Število družnikov: 1 dosmrt. 151 letnih. 8. Dekanija Šmohor. Šmohor. Poveijenik: Msgr. Držanič Ivan, vitez Franc-Jožefovega reda, dekan itd. (P. Šmohor.) 6 Zilska Bistrica. Poverjenik: Warmut Jan., župnik. (P. Zilska Bistrica.) 48 Blače ob Žili. Poverjenik: Ulbing Tom., provizor. — Novi udje: Assinger Ana, Ahac Mar., Bliiml Uršula, Ferlič Luc., Frank 22 Krška škofija: 9. Tinje; 10. Trbiž; 11. Velikovec; 12. Razne dekanije. — Lavantinska škofija: 1. Bistrica Slovenska. Neža, Kropfl Jan., Kropil Jerca, Kropfl Luc., Kropfl Urš., Lusnik Mar., Leiler Jerca, Lusnik Mar., Miče Neža, Mortl Mar., Mortl Val., Picliler Jerca, Šap Terezija. (P. Blače ob Žili.) 46 Borle. Poverjenik: Krejči Martin, župnik. — Novi udje: Pfeifer Gabrijel, Kraker Ant., Pip Greg., Rogi Rud., Pip Katar., Sleik Apol., Jost Mar., Popotnik Kat. (P. Goriče ob Žili.) 47 Brdo, Poverjenik: SturmAnt., župnik. — Nova uda: Wallner Franc, Turner Elizabeta. (P. Brdo pri Šmohoiju.) 54 Čače. Poverjenik: Havliček Franc, župnik. — Nova uda: Lepušic Urša, Horvat Rezika. (P. Čajna ob Žili.) 27 Gorje, Poverjenik: Miklavič Jožef, župnik. (P. Zilska Bistrica.) 28 Št. Jurij ob Žili. Poveijenik: Riepl Matej, župnik. — Novi udje: Mente Bernhard, Rahoj Marija, Cimerman Valentin, Satler Matilda. (P. Št. Jurij ob Žili.) 66 Melviče. Poveijenik: Hafner Urh, provizor. — Novi udje: Hebein Rud., Moderndorfer Lenart, Mortl Boštjan, Raušer Andrej. Šerman Andrej, Weber Janez, Jank Terezija, Kreneker Marija. (P. Brdo pri Šmohorju.) 38 Št. Pavel ob Žili. Poverjenik: Jank Vinko. (P. Oajna.) 11 Št. Štefan ob ZiM, Poverjenik: Pelnftr Anton, župnik. — Novi ud: Drumel Marija. (P. Št. Štefan ob Žili.) 32 Število družnikov: 18 dosmrt. 385 letnih. 9. Dekanija Tinje. Tinje. Poverjenik: Binspieler Greg., prošt. — Novi udje: Sicher Eva, Urank Albin, Tišler Jože, Kalan Jož. (P. Tinje.) 42 Grabštanj. Poveijenik: Bayer Št. Fr., župnik. — Novi ud: Kvančnik Marija. (P. Grabštanj.) 74 Št, Jakob ob cesti. Poveij.: Greiner Š., župnik. (P.Celovec.) 10 St. Lips. Poveijenik: Serajnik Volbenk, župnik. — Novi ud: Mesner Ana. (P. Škofjidvor.) 10 Medgorje In Podgrad. Poveijenik: Kaplan Ant., župnik. — Novi ud: Mak Roza. (P. Zrele pri Celovcu.) 37 Št. Peter. Poverjenik: Serajnik Peter, provizor. — Novi udje: Kutej Primož. Nastran Štefan, Pintar Uršula, Preiterl Matilda, Prašič Ferdinand, Pušnik Marjeta, Seidenader Fani, Taupe Marija. (P. Grabštanj.) 33 Podkrnos. Poverjenik: Wieser Jan., prošt. — Novi ud: Rop Tomaž. (P. Žrelc pri Celovcu.) 30 Pokrče. Poveijenik: Maierhofer Jan.K., župnik. — Novi udje: Ilgovc And., Doner Jan., Znegel Mar. (P. Grabštanj.) 37 Radiše, Poveijenik: Kogelnik Ivan, župnik. (P. Žrelc pri Celovcu.) 61 Slov, Šmihel. Serajnik Volbenk, soprovizor. — Nova uda: Krištof Neža, Trabe Štefanija. (P. Škofjidvor.) 12 Timenica, Poverjenik: Sakelšek Št., župnik. — Novi udje: Ožank Franca, Fric Št., Krigl Mar., Juri Liza; Ferlič Val., org.; Krasnik Val., Priden šolar, Fiksl Val. (P. Celovec.) 13 St, Tomaž. Poveijenik: Brabenec Janez, župnik. (P. Škofjidvor.) 17 Žrelc. Poverjenik: Dr. Arnejc Jan., župnik. — Novi ud: Wresnegger Janez. (P. Žrelc pri Celovcu.) 15 Število družnikov: 10 dosmrt. 381 letnih. 10. Dekanija Trbiž. Trbiž. Poverjenik: Krant Val., dekan. — Novi ud: Brandl Apolonija. (P. Trbiž.) 5 Število vseh družnikov krške škofije: 196 Pontabelj. Poverjenik: Eichholzer Jož., župnik. — Nova uda: Grilc Miha, Tribuč Anton. (P. Pontabelj.) 6 Rabelj. Poverjenik: Goričan o. Ciril, župnijski upravitelj. — Novi udje: Cuder Josipina, Kofol Rozina, Kolenc Leopoldina, Kompare Kristijan, Kotnik Ciril, Kret Jožef, Mogert Mar., Sovdat Ivan, Vencelj Anica, Zezula Franica. (P. Rabelj.} 19 Ukve. Poverjenik: Kolerič Jakob.— Novi udje: Majcinger Neža, Ehrlich Jak., Janah Reza, Miškot Reza, Samonig Liza. (P. Ukve.) 45 Žabnice, Poverjenik: P. Adolf Ca de ž, župnijski upravitelj. — Novi udje: Fr. Rihard Darovic, Pečar Egidij, Stark Tomaž, Žerjav Ana. (P. Žabnice.) 29 Število družnikov: 2 dosmrt. 102 letnih. 11. Dekanija Velikovec. Velikovec. Poveijenik: čemer Simon, dekan. — Novi ud: Zingler Peter. (P. Velikovec.) 18 Djekše in Kneža. Poveijenik: Hraba Karol, župnik. — Novi udje: Hubelnik Aleš, Napečnik Jožef, Prohart Terezija, Lobnic Tomej. . (P. Djekše.) 67 Gorenče. Poverjenik: Volavčnik Jan., soprovizor.— Novi udje: Liendl Feliks, Jurič Mar., Liendl Ana. (P. Ruda.) 21 @rebinj. Poveijenik: Krammer Fl., župnik. (P. Grebinj.) 38 Št, Jurij na Vinogradih. Poverjenik: Benetek Ant., provizor. — Novi udje: Benetek Marija, Dreier Ana, Markec Mar., Peternel Jož., Radešnik Mar., Rainer Al., Rebernik Št. (P. Zg. Trušnje.) 26 Klošter. Poveijenik: Kindlman Jak., župnik. — Nova uda: Kunčič Tomaž, Morak Janez. (P. Grebinj.) 52 Krčanje. Poverjenik: Drdlik Jož., župnik. (P. Grebinj.) 23 Št. Peter na Vašinjah. Poveijenik: Rosmann Fr., župnik. — Novi ud: Grilic Izidor. (P. Št. Peter na Vašinjah.) 59 Ruda. Poverjenik: Volavčnik Jan., župnik. (P. Ruda.) 49 Št, Rupert pri Velikovcu. Poverjenik: Treiber Fr., župnik. — Novi udje: Ramuš Anton, Murko Adam, Prušnik Jan., Morak Terezija, Drumbl Ana, Rabič Marija, Rainer Marjeta, Vajdlič Barba, Bauer Pavlina, Lipnik Lenka, Rožič Julika. (P. Velikovec.) 114 Šmarjeta pri Velikovcu, Poverjenik: Dolinar Iv., provizor. — Novi udje: CideoFr., ErjakMar., Haimburger Franč., Karlbauer Helena, Klacer Fr., Klacer Neža, Krištof Ana, Ovšan Franc, Pušl Marjeta, Reš Jož., Drtnik Eliza. (P. Zgornje Trušnje.) 52 Št. Štefan. Poverjenik: Ebner Jan., župnik. — Nova uda: Primož Gašper, Ruš Marija. (P. Vovbre.) 26 Vovbre. Poverjenik: Ebner Jan., soprovizor. — Novi udje: Gorencel Mici, Janeš Lovro, Napečnik Fr., Napečnik Miha, Plantan Mici, Rabič Fr., Rabi Mici, Racer Mat., Rase Ter., Slamanik Mar., Volbank Val., Skrlinova hiša. (P. Vovbre.) 50 Število družnikov: 9 dosmrt. 586 letnih. 12 12. Razne dekanije. • St. Pavel. Poverjenik: P. Salezij Pire, benediktinec. (P. Št. Pavel v lavantinski dolini. Volšperk. Poveijenik: Meršč o. Evgen, kapucin. (P. Volšperk.) 12 Šmihel v lav. dolini 3. — Št. Andraž 1. — Glinski z., Šoba Kat. (P. Pragersko.) 90 Studenice. Poverjenik: Cede Jožef, župnik. — Novi udje: Kitek Šim., Krajnc Janez, Stoporko Albert, Slomšek Marija, Šrot Neža, Tancer Mar. (P. Studenice.) 90 Tinje. Poveijenik: Medvešek Jan., župnik. — Novi udje: Dušej Mart., Stegne Mar., Dovnik Mar. (P. Slov. Bistrica.) 73 Sv. Venčesl. Poverjenik: Gregčrc Pankracij, župnik. — Novi udje: Brence Pet., Justinek Ant., Mihelak And., Mlakar H., Lavantinska škofija: 2. Braslovče; 3. Celje; 4. Dravsko polje; 5. Gornjigrad. 23 Kresnik I., Oblonšek Mar., Tomažič Mar., Šega Ter., Vintar Roza. PliberSek Ana, Skrbiš Matilda, Gregorc Ant. (P. SI. Bistrica.) 79 Število družnikov: 8 dosmrt. 1226 letnih. 2. Dekanija Braslovče. Braslovče. Poverjenik: Vogrinec Ivan, kaplan. — Novi udje: Juhart Fr., Perger Ant., Piki Mat., Rojnik Fr., Vodlak Fr„, Vodovnik Ant., Hojnik Fani, Menih Kat., Podbregar Mar., Rojnik Jos., Korun Kar., Malinger Jan., Milher Jož., Remic Jan., Rovšnik Ant., KokoVnik Mar., Praprotnik Neža, Puncer Mar., Rovšnik Neža, Tovornik Neža. (P. Braslovče.) 231 St. Andraž. Poverj.: Jodl Ivan , župnik. (P.Velenje.) 82 Gomilsko. Poverjenik: G r ob el š ek Iv a n, župnik. — Novi udje: Funda Jožef, Janežič Ant., Lobnikar Ant., Muhovic Jauez, Rojnik Juri, Sajovic Anton, Turk Fr., Turk Jož., Vordev Jakob, Vitanc Jak., Zaveršnik Fr., Zupan Ant., Borin Anton., Javeršek Albina, Lobnikar Rozalija. (P. Gomilsko.) 112 St. Juri ob Taboru. Poverjenik: Zdolšek Franc, župnik. (P. Št. Juri ob Taboru.) 166 Marija Reka. Poverjenik: Gričnik Alojz., župnik. — Novi udje: Otavnik Fr.. Pišek Fr., Podbregar Rudolf, Potočnik Anton, Nemivšek Mart., Orešnik Julijana. (P. Sv. Pavel pri Preboldu.) 29 Sv. Pavel pri Preboldu. Poveijenik: Plešnik Mih., župnik. — Novi udje: Stenovec Anton, Tratnik Matevž, Polavder France, Vedenik Julijana, Brinar Marija, Golavšek Frančišek, Šribar Frančiška. (P. Sv. Pavel pri Preboldu.) 195 Smartin na Paki. Poverjenik: Kolarič Jožef, župnik. — Novi udje: Berdnik Ivan, Florjane Iv., Bizjak Fr., Močnik Franc, Goričar Iv., Primožič Mar., Šumljak Apol., Turinek Urš., Meh Iv., Rakun Mar., Žuža Mat., Bizjak Ana, Berlisk Jakob, Cukijati Fr., Toter Mart., Reberčnik Tom., Kramec A. (P. Rečica na Paki.) 155 Vransko. Poverjenik: Irgl Fr., župnik. — Novi udje: Brinovc Fr., Pencelj Jož., Razpotnik Frančiška. (P. Vransko.) 179 Število družnikov: 15 dosmrt. 1134 letnih. 3. Dekanija Celje. Celje. Poverjenik: Ogradi Fr., opat. — Novi udje: Neuwirt Jan., Jazbec Mar., Zdravlič Iv., dr. Ban Adam, dr. Kalan Ernest, dr. Koderman Kar., dr. Srebre Gvido, dr. Zdolšek .Tos., Požun H., Trstenjak Al., Kunej Ant., Grilc Ignacij, Turin Štef., Grilec Fr., Martinčič Iv., Bobek Mil., Puncer Fr., Strenčan Juri, Stern Ant., Crepinšek Al., Heisinger Mart., Skale Jak., Vošnjak Gusti, Kolenc A., Belej Mar., Belej Kat., Jug A., Veber Urš., Vrečar Iv., Motoh Mar., Vrisk Al., Cajhen A., Legvart Terez., Vrečko Al., Vengust Marija, Zličar Amalija, Cokelc Marija, Polak Anton., Zabukošek Maks. (P. Celje.) 525 Gotovlje. Poverjenik: Zupančič Jak., župnik. — Novi ud: Volavšek Juri. (P. Žalec.) 82 Griže. Poveijenik: Krančič Ivan, župnik. — Novi udje: Cencel Anz., Fric Mih., Goršek Neža, Goršek Jož., Gaberšek Mar., Košec Fr., Knaflič Mih., Pražnikar Jože, Škorja A. (P. Griže.) 125 Sv.Jakob v Galiciji. Poverjenik: Košar Jan. Ev., župnik,— Novi udje: Posojiln. in hranilnica, Šola v Galiciji, Šola v Pirešici, Gosak Sim., Arnšek Franc., Falant Fr., Florjane Fr., Leber Ferd., Reher Fr., Straže Juri, Veber Mar. (P. Žalec.) 101 Sv. Peter v Sav, dol. Poverjenik: Dr. Jančič Ivan, župnik. — Novi ud: Kač Fr. (P. Sv. Peter v Sav. dolini.) 159 Polzela, Poveijenik: Atteneder Jos., župnik. — Novi udje: Cede Fr., Omak Iv., Kolenc Vinko, Mešič Ant., Terglav M., Vaši Jak., Mežnar Albina, Serdoner Fr. (P. Polzela.) 146 Teharje, Poverjenik: Cemažar Jan., provizor. — Novi udje: Oretnik Ant., Fendre Fr., Mestinšek Apol., Mlekuž Lovr., Obržan Jan., Orožen Alojz, Povalej Alojzija, Škobrne Fr., Strnad Jožefa, Tanšek Jak., Valentinič Neža, Žohar Fr. (P. Štore.) 191 Žalec, Poverjenik: Schreiner Fr., kaplan. — Novi udje: Dr. .Tehart Ant., kaplan; Kat. izobr. dr. Žalec, Kopriva Fr., Razboršek Hel., Verzulak Mat., Wenzig Ter., Zagoričnik Iv. (P. Žalec.) 210 Število družnikov: 34 dosmrt. 1505 letnih. 4. Dekanija Dravsko polje. Hoče, Poverjenik: Grušovnik Adam. dekan. — Novi udje: Heller Št., Hasabent Fr., Škoijanc Mar. (P. Hoče.) 215 Cirkovce, Poverjenik: Bavšl Anton, župnik. — Novi udje: Medved Kat., Pernat Hel., Sagadin Lenka, Gojkovič Ter., Medved Fr., Lah Jož., Vuk Jan., Lah Mar., Lešnik Julij., Vuk Hel., Lah Mar., Celan Mar., Freitag Št., Napast Roza, Sagadin Ant., Medved Anton. (P. Pragersko.) 286 Sikolje. Poverj.: Goričan Matija. — Novi udje: Debenak And., Huber Srečko, Šikoljska požarna bramba, Šikoljska posojiln., Sikoljska mlekarna, Širec Fr., Hadnar Ant. (P. Pragersko.) 20 Črnagora. Poveijenik: Tertinek Mat., župnik, — Novi udje: Šoštar Fr., Galun Miha, Mohorko Mart., Korošec Ant., Orešek Jak., Kozoderc Ant., Pulko Mar., Jeza Ana, Lubej Mar., Sluga Rozalija, Predikaka Neža, Gajšt Ivana, Ciglar Kat., Lisenc Ter., Gojkovič Jož., Kovačič Jož. (P. Ptujska gora.) 60 Fram. Poverjenik: Muršič Franc, župnik. — Novi udje: Fregl Juri, Hojnik Št., Juršnik Mart., Kobalej Fr., Kobalej Pet., Kobalej Jan., Koren Jož., Podjavršek Juri, Prelog Jan., Štern Fr., Vranjek Fil., Vrečko Matevž, Jurič Mar., Longin Rozal., Vešnik Mar., Brdnik Marko, Kobalej Jož., Brdnik Genov., Bedenik Alojz., Mom Mar., Štern Ana, Vabič Joz., Žrjav Mar. (P. Fram.) 148 St, Janž. Poverjenik: Škorjanc Mat., župnik. — Novi udje: Hrovatek Ema, učit.; Posojilnica, Bandur Jož., Cebe Juri, Čerič Fr., Ceh Luka, Doki Fr., Ekart Ant., Ekart Greg., Ekart Martin, Furek Jan., Godec Fr., Greif Št., Golob Aleks., Golob Ant., Kalčič Miha, Klemen Juri, Klasinc Lovro, Klasinc Mart., Koser Štefan, Krijpfl Fr., Kropfl Lov., Klasinc Lov., Marčič Jan., Ogrizek Jak., Pahič Mih., Pišek Jan., Pušnik Fr., Sagadin Fr., Šolar Fr., Turek Mih., Zel Fric, Zel Jož., Žunkovič Mih., Žunkovič Tomaž, Cafuta Mar., Fric Mar., Klasinc Barb., Klasinc B., Kurbus Mar., Rodošek Mar., Selinček Mar., Tement Neža, Toličič Ana, Toplak Ana, Fric Marija. (P. Ptuj.) 148 Sv. Lovrenc. Poverjenik: Ozmec Jožef, župnik. — Novi udje: Damijan Mar. ml., Damijan Mar. st., Dolenc Fr., Drevenšek Hel., Peršuh Franč., Rakuša Rozal., Vidovič Neža, Vrtnik Marija, Vuk Anton., Zaje Fr. (P. Ptuj.) 150 Slivnica. Poveijenik: Hirti Fr., župnik. — Novi udje: Fras Simon, Sagodin Alb., Beranič Fr., Damijan Fr., Frass Fr., Jakolič Mart., Jurič Jak., Mohorko Fr., Nahtigar Št., Peteline Matej, Rop Fr., Sušeč Fr., Šetor Jern., Šetor Fr., Vele Ant., Vrečko Florijan, Zorko Mih., Žagavec Fr., Erjavec Mar., Falež Mar., Finžgar Ivana, Florijančič Ant., Frangež Ana, Habjanič Hel., Horvat Ter., Krček Ana, Mahorko Terezija, Ogrizek Eliz., Strmšek Elizabeta, Žnidar Anton., Maroh Neža, Mohorič Marj., Terment Ant. (P. Hoče.) 300 Število družnikov: 17 dosmrt. 1310 letni. 5. Dekanija Gornjigrad. Gornjigrad. Poverjenik: Dovnik Fran, dekan. — Novi udje: Hostej Fr., Špeh Jan., Prbovšek Jož., Bevc Jožefa, Majko Marija, Terbovšek Mar. (P. Gornjigrad.) 142 Bočna. Poveij.: Potokar Gr., župnik. — Novi udje: Brezovnik Fr., Slatinšek Franč., Tevž Fr. (P. Gornjigrad.) 82 Sv. Frančišek. Poverjenik: Dupelnik Gregor, župnik. — Novi ud: Goričar Rok. (P. Sv. Frančišek v Sav. dol.) 102 Ljubno. Poverjenik: Dekorti Jožef, župnik. — Novi udje: Brunet Fr., Bevšek Fr., Fludernik Fr., Kaker Val., Vozočnik Fr., Visočnik Jak., Žmavc Fr., Bačun Ana, Benda Mar., Jeraj Marija, Juvan Frančiška, Kočever Klara, Kopušar Ana, Lichteneger Ana, Pungartnik Rozalija, Simonetti Marija, Terbovšek Jerica, Marijina družba. (P. Ljubno.) 235 Luče. Poveijenik: Lekše Fr., župnik. — Novi udje: Kladnik Bajmund, Breznik Albin, Dežman Silv., Dežman Franč., Erjavec Štefan., Grudnik Fr., Jež Barba, Ložekar Mar., Mlačnik Matilda, Mlačnik Matevž, Moličnik Fr., Moličnik Anton, Nadlučnik Marija, Novak Ana, Robnik Kunig., Robnik Jan., Robnik Urš., Planinšek Cila. Prepadnik Fr., Prepadnik Liza, Plesnik Al., Sedlšak Monika, Škrubej Jan., Žagar Cecilija. (P. Luče.) 168 Marija Nazaret, Poveijenik: O. Salvator Zobec. — Novi udje: Celinšek Jož., Gornik Ant., Gornik Fr., Krajner Fr., Remic Jernej, Sabotin Franc, Tominšek Janez, Turk Janez, Velam Jak., Goričar Josip, Hren Elizab., Muzga Marija, Fekner Marija, Matko Franc. (P. Mozirje.) 94 Mozirje, Poveijenik: Fischer Anton, župnik. — Novi udje: Crnevšek Marija, Kovač Jož., Petrič Fran, Sedovšek Janez, Spruk Marija. _ (P. Moziije.) 120 Novaštifta. Poveijenik: Ferme Got., župnik. — Novi udje: Breznik Angela, Nadvešnik Jož.. Suhoveršnik Mar., Ščinkovec Fr., Pik Ant., Piki Ana, Pistotnik A., Golob Sim. (P. Gornjigrad.) 75 Rečica. Poverjenik: Podhostnik Andr., župnik. — Novi udje: Crešnovar FL, Dolinar Jan., Flere Fr., Goltnik Ant., Hlačun Jož., Hudales Jožefa, Hribernik Jož., Kropovšek Jož., Praznik M., Prislan Fr., Rečička šola, Štavt Jos., Štruclj Jož., Tratnik Janez, Venek Jan., Šetinšek Mar., Petrin Ana. (P. Rečica.) 211 Šmartno. Poverjenik: Kitak Jakob, župnik. — Novi udje: Blekač Jak., Golob Fr., Jeraj Jan., Nadvežnik Pet., Purnat Matija, Remic Iv., Napotnik Ana, Remic Mar. (P. Mozirje.) 104 Smihel nad Mozirjem. Poverjenik: Gunčer Jos., župnik. — Novi udje: Naraločnik Boštj., Stakne Gera, Kotnik Gr., Vačovnik Gr., Gregorc Jan. (P. Rečica.) 51 Solčava. Poverj.: Šmid Mil., župnik. — Novi udje: Cvetko Juri, kapi.; Klemenšek Ant., Klemenšek Jož., Klemenšek Fr., Knez Al., Kos Matija, Tisovnik Magdal., Vršnik Marija, Dolinar Lucija, 24 Lavantinska škofija: Jarenina; 7. Konjice; 8. Kozje; 9. Laško. Erjavc Mar., Grmel Pavlina, Knez Mar., Ošep Marj., Pavalc Mar., Selišnik Angela, Štiftar Marija, Tisovnik Marija, Selišnik Suzana. (P. Solčava.) 159 Število družnikov: 73 dosmrt. 1470 letnih. 6. Dekanija Jarenina. Jarenina. Poverjenik: Čižek.Tos., dekan. — Novi udje: Fuchs ,Tau., Božnik Ant., Deučer Fr., Fras Al., Gornjak Jožefa, Jurančič Mar.. Lorber Julj., Pavalec Jož., Pavalec Pet., Plaveč And, Perner J., Pruher M., Roj A., Rošker M., Šavperl K. (P. Jarenina.) 194 Št. Ilj v Slov. gor. Poverjenik: Vračko Evald, župnik. — Novi udje: Eferl Jan , Hodi .t., .Tare Fr., Kežman Jul., Majer Fr., Muster Fr., Pilch Sim., Tekavc .Tož.. Kebrič Anton.. Polzi Uršula, Toplak Roza, Fiedler Jožefa, Kolunder Otilija, Pezdiček J., Krebs Franica. (P. Sv. Ilj v Slov. gor.) 125 Sv, Jakob v Slov. gor. Poverjenik: Kapler Ivan, župnik. — Novi udje: Breznik Andr.. Peklar Liza, Rebernik Ivana, Cvetko Feliks, Knuplež Jan., Leš Fr., Stingl Jož., Škofič Ant., Živko A., Brecelj Klara, Crnčič Ivana, Robin Julijana, Verbošt Ana, Bračko Marija. Farazin Jož., Muršec Jos., Pišlerič Ivana, Purgaj Julijana, Škofič Kar., Polič Št. (P. Sv. Jakob v Slov. gor.) 171 Sv. Jurij ob Pesnici. Poverjenik: Žemljic Matija, župnik. — Novi udje: Bajerič Mar., Brus Kuna. Gaube Jan., Golob Mar., Herič Ferd., Hrastnik Hel., Muhr Otil., Orgel Al., Schlager Al., Walcher Pavla, Wutte Andr. (P. Zgornja sv. Knngota.) 82 Spodnja sv. Kungota. Poveijenik: Kociper Anton, župnik. — Novi udje: Marinšek Anton, Ranner Jož., Šavperl .Tan., Žunko Fr., Grušovnik Mar., Kosi Ana, Lederer Neža. (P. Pesnica.) 58 Svečina. Poverjerik: Janžekovič Vid, župnik. — Novi udje: Jarc Janez, Knuplež Terez., Rat Peter, Simerl Mat., Trobos Karol. (P. Zgornja sv. Kungota.) 83 Število družnikov: 8 dosmrt. 705 letnih. 7. Dekanija Konjice. Konjice. Poveijenik: Hrastelj Fr.. nadžupnik-dekan. — Novi udje: Prorazil Vaclav, Drofenik J., Ahtik Rudolf, Mastnak M., Kramar Cvetko, Trabusiner Bern., Žoher Fran, Bezovnik Ignacij, Kukovič Ant., Založnik Fr., Potočnik Mar., Blazina Ana, Bobik Amal., Brglez Ant., Brglez Roza, Crešnjar Anica, Crešnjar Fran., Faktor Mar., Filipšek Ter., Fink Ter., Frim Ter., Furman Katar., Gorinšek Ana, Gošnik Mar., Gošnik Neža, Jevšenak Kat., Jamnikar Jož., Jošt Mar.. Juhart Kat., Kokol Mar., Kolar Jed., Konec Marj., Korošec Kat., Kostevc Mar., Kostevc Rud., Kukovič Mar., Miheljak Anica, Mišak Frid., Mohorčič Cilka, Pliberšek Peter, Povh Anton, Povh Hedv., Prevernik Neža, Prosenak Mar., Pučnik Ign., Pučnik Miha, Rak Micika, Rugl Jožefa, Sikošek Mar., Skrbinšek Jožef, Šega Ter., Šuberger Ter., Tkavc Jul., Ungar Simon, Verdnik Neža, Vidmar Alojz., Zalaznik Mar., Žnidar Mar. (P. Konjice.) 246 Čadram. Poverjenik: Bezenšek Juri, župnik. — Novi udje: Breznik V., Kranjec Fr., Plenkelj Fr., Gričnik Fr. (P. Oplotnica.) 89 Sv. Jernej. Poveijenik: Žičkar Marko, župnik. — Novi udje: Novak Leopold., učit.; Bračič Fr., Doberšek Jak., Enci Matilda, Furman Janez, Jevšenak Anton, Jug Neža, Šprajc Matevž, Paj Rozalija. (P. Sv. Duh-Loče.) 62 Kebelj. Poveij: Kansky Jan., župnik. (P. Oplotnica.) 59 Sv. Kunigunda. Poverjenik: Šelih Juri, župnik. — Novi udje: Vomer Ivan, učit.; Klinčar Fr., Golenač Ant., Vidmar Jan., Fakin Mart., Kvas Ferd., Obrovnik Juri, Marinšek Marjeta, Malec Fr., Gričnik Jan., Pučnik Frančiška, Obrovnik Ivana. Koprivnik Alojzij. (P. Zreče.) 81 Sv. Duh-Loče. Poveijenik: Koželj Fr., župnik. — Novi udje: Brence Jož., Bezjak Mar., črnoga Mar., Belak Jan., Fevžer Anton., Kračun Vinc., Pšeničnik Janez. (P. Sv. Duh-Loče.) 103 Prihova. Poverjenik: Kumer Karol, župnik. — Novi udje: Dover Mar., Gorinšek Janez, Gumzi Julij., Gonde Neža, Hribrnik Alojz., Juhart Matevž, Iskrač Ant , Leskovar Blaž, Lorenčič Blaž, Pleško Fr., Povh Fr., Polegek Ant., Pšeničnik Miha, Rožič Neža, Rečnik Ant., Schild Fr., Leskovar Ter. (P. Konjice.) 181 Skomer. Poverj.: Kozoderc Jan., župnik. (P.Vitanje.) 25 §tranice. Poverjenik: Kačicnik Gašp., župnik. (P. Konjice.) 37 Špitalič. Poveijenik: Goričan Ivan, župnik. — Novi ndje: Esih Ant., Grašič Št., Habijan Fr., Hribernik Matevž, Iskrač Hel., Javornik Gr., Jošt Jož., Kožuh Mar., Kramberger Julij., Kukovič Jožefa, Tukovič Ter., Marzidovšek Marj.. Najpridnejši šolar. Podgoršek Anton., Podgoršek Fr., Rančan Mar., Robar Ter., Rumež Bern., Zorko Neža, Verbič Roz. (P. Konjice.) 61 Zreče. Poverjenik: Karba Matija, župnik. — Novi udje: Mravljak Karol, učitelj; Hrovat Janez, Matevž Franc, Pečnik Marija. (P. Zreče.) 67 Žiče. Poveijenik: Košar Jak., župnik. — Novi udje: Hlastec Peter, Ambrož Marija, Areh Anton., Galuf Mart., Labotar Marija, Ratej Fr., Slane Alojz. (P. Sv. Duh-Loče.) 71 Število družnikov: 11 dosmrt. 1071 letnih. 8. Dekanija Kozje. Kozje. Poveijenik: Tomažič Murko, duh. svet. in dekan.— Novi udje: Korošak Jož., Kramberger Ign., Kramar Rud., Petančič Martin, Kovačič Anton, Mulec Žitko, Recelj Matija, Roje Mihael, Jagrič Jos., Kastelic Fran, Kosi Ant., Krajnc Adolf, Moškon Fr., Umek Alojzij, Zvonar Jak., Ahačič Ana, Bosina Hel., Haler Jož., Jazbec Jos., Kozole Neža, Muha Katar., Simončič Jul., Tovornik Marija, Uduč Ter., Zupan Ter. (P. Kozje.) 123 Buče. Poveijenik: Krajnc Jak., župnik. — Nova uda: Kodrin Jan., Volavšek Jera. (P. Buče.) 78 Dobje. Poveijenik: Vurkelc Jem., župnik. — Novi udje: Guček Jernej, Lokovšek Helena, Novak Lud., Ocvirk Roza, Robič Jan., Selič Luka, Tovornik Franč., Tovornik Marko. (P. Planina.) 101 Olimje. Poverjenik: Kotnik Jožef, župnik. — Novi udje: Belina Lov., Plevnik Jak., Budalek Ant, Šturbej Matija, Toplišek Al., Žlender Matevž, Kovačič Janez, Amon Minika, Hrvatič Ana, Volavšek Amal., Zorko Am., Zakošek Franč., Križnik Jul., Veršec Jan., Plevnik Fr. (P. Podčetrtek.) 54 Sv, Peter pod Sv, gorami, Poverjenik: Tombah Jožef, duh. svet. in župnik. —Nov^udje: Levstik Fr., Žolgar Roz., učit.; Balon Vinko, Planine Jan., Cepin Fr., Škvorc Aleks, Božiček Jož., Jagrič Janez, Hudina Jož., BratuJa Rozal., Pregrad Juri, Ulčnik Martin, Osojnik Mar., Klavžer Anton, Kovačič Jož., Pratengrazer France, Bratuša Jan., Kravarič Mar., Hudina Anton, Geršak Fr., Sinkovič Fr., Terner Jan., Omrzu Jan. (P. Sv. Peter pod Sv. gorami.) 122 Pilštanj, Poverjenik: Rauter Jakob, župnik. — Novi udje: Brundič A., Čepin Ana, Gorjup Jož., Klavžer Fr., Kovačič Miha, Leskovšek Jan., Lesnika Ant., Vrenko A. (P. Pilštanj.) 157 Planina. Poverjenik: Gartner Fr., župnik. — Novi udje: Šolska knjižica, Dernjač Am., Gračnar Fr., Kolman Ad., Križnik Anton, Leskošek Mih., Lončarič Jožef, Šeško Mat., Šnek Gašper, Neimenovan. (P. Planina.) 72 Podčetrtek. Poverjenik: Pivec Stef., župnik. — Novi udje: Škorjanc Mat., Šeligo Mar., Šelekar N. (P. Podčetrtek.) 110 POdsreda. Poverjenik: Vaupotič Mat., župnik. — Novi udje: Klavžar Jan., Les Mart., Omrzel Anton, Robek Janez, Simončič Ferdinand, Špiler Janez, Zupan Jožef, Bevc Marija, Preskar Ana, Šket Frančiška. (P. Podsreda.) 102 Polje. Poveij.: Drofenik Ant., župnik. (P.Podčetrtek.) 49 Prevorje. Poverjenik: Skerbs Rom., župnik. — Novi udje: Opresnik Mar., učit.; Antlej Mar., Ferlič Mar., Lah Val., Kobav Fr., Kurent Jož., Žagar Jan., Pere Mar. (P. Pilštanj.) 68 Št. Vid na Planini. Poveijenik: Ribar Anton, župnik. — Novi udje: Antlej Fr., Belak Miha, Poljšak Miha, Jazbinšek Jan , Seničar Jož., Antlej Luc., Bevc Ter., Čepin Amal., Gračnar Jožefa, Vovk Luc. (P. Planina.) 103 Zagorje. Poverj.: Hlastec Fran, župnik. (P. Pilštanj.) 33 Kozje-Zdole. 2 Število družnikov: 13 dosmrt. 1161 letnih. 9. Dekanija Laško. Laško. Poverjenik: Dr. Krulje Fr., dekan in nadžup. — Novi udje: Bezgovšek Karol, Cepuš Mar., Frece Barb., Flis Janez, Hrastnik Mar., Jager Jož., Kačič Fr., Klinar Juri, Krašek Rozal., Medved Am., Šanc A., Vouk J.. Zavšek M. (P. Laško.) 204 Dol. Poveijenik: Veternik Anton, župnik. — Novi udje: Abram Neža, Babič Fr., Bantan Kar., Centrih Mar., Centrih Leop., Draksler Jan., Godec Ant., Grešak Mar., Hartman Ang., Holešek Jan., Holešek Mart., Hribšek Matej, Jenko Peter, Marčinko Mar., Mori Jan., Pintar Al., Plaznik Jož., Ramšak Franč., Rebol Anton, Romih Fr., Vnuk J., Vnuk V., Deželak A. (P. Dol.) 232 Sv. Jedert. Poverjenik: V&clavik Robert, župnik. — Novi udje: Belej Ap., Borišek Eva, Kajtna A. (P. Laško.) 75 Jurklošter. Poverjenik: Tribnik Karol, župnik. — Novi udje: Zorko Jan., Pušnik Mart., Rovtar Jož., Žužek Fr., Žagar M., Zalokar Hel., Šmit Ant., Ulaga Ter. (P. Jurklošter.) 35 Sv. Lenart. Poverjenik: Časi Franc, župnik. (P. Laško.) 75 Loka. Poverjenik: Šket Mihael, župnik. — Novi udje: Kacijan Franc, Moro Ivan, Pohar Jožef, Medved Jožef, Robera Amadeo. (P. Loka.) 78 Marija-Širje. Poveijenik: Gmeiner Karol, župnik. — Novi udje: Kadunc Terezija. Brečko Angelca, Zalezina Jožef, Biglez Jožef, Jakun Andrej. (P. Zidanmost.) 42 Sv. Marjeta. Poverjenik: Janžek Ed., župnik. — Novi udje: Golob Maij., Brečko Rud., Šopar Jož. (P. Rimske Toplice.) 65 Sv. Miklavž. Poverjenik: Kolarič Jož., župnik. — Novi ud: Petrovič Sim., učitelj. (P. Laško.) 71 Trbovlje. Poverjenik: Erjavec Peter, zlatom., duh. sv. in župnik. — Novi udje: Cukjati Eliz., Čamar Franč., Drolc Franc, Franchetti Fr., Hribar Ana, Kolenc Dom., Lenič Št., Majner Juri, Mak Lenart, Osolnik Ana, Strajhar .Turi, Škrbec Mat., Vihar Mart., Žerko Fr., Divjak Antonija. ' (P. Trbovlje.) 297 Lavantinska škofija: 10. Sv. Lenart; 11. Ljutomer; 12. in 13. Maribor levi in desni breg; 14. Marenberg. Razbor. Poverjenik: čepin Vinko, žnpnik. — Novi udje: Komlanc M., Prečko Gregor, Pompe Jož., Zupane Jož., Šmit Hel. Veber Marija. (P. Loka.) 42 Sv.Rupert. Pov.: Horjak Jan., prov. (Št. Juri ob juž. žel.) 75 Število družnikov: 23 dosmrt. 1268 letnih. 10. Dekanija Sv. Lenart v Slov. goricah. Sv. Lenart v Slov. gor. Poverjenik: Janžekovič jlos , župnik. — Novi udje: Beloglavec Matilda, Bračko Barbara, Cuček Matija, Daičman Jan., Domšek Ant., Kramberger And., Kramberger Jan., Poiič Mar., Rajšp Mar., Rozman Jakob, Sakolšek Ant., škof Fr., Tavžič Friderik, Zelenko Lenart, Zver Franc; dr. Tiller Franc, c. k. sod. adj.; Žigait Franc. (P. Sv. Lenart v Slov. gor.) 207 Sv. Ana na Krembergu. Poverjenik: Dr. Suhač Anton, župnik. — Novi udje: Divjak Liza, Kraner Jožef, Krajnc Alojzija, Kolerič Jan., Lorbek Jak., Nudi Mar., Ornik Al., Padovnik Franc, Rajšp Ivana, Raner Mart., Ratmon Apolon., Šluga Jan., Spindler Ant., Steinbauer Maij., Semlič Fr., Senekovič Leop., Spindler Ana. Zemljič Ana. (P. Sv. Ana na Krembergu.) 160 Sv, Anton v Slov. gor. Poverjenik: Vraz Anton, župnik. — Novi udje: Fekonja Franc, Fras Mihael, Terstenjak Val., Veršič Simon. (P, Sv. Anton v Slov. gor.) 150 Sv, Benedikt. Poverjenik: Zmazek Fr., župnik. — Novi udje: Šerbec Jož., učit.; Breznik Magd., Lesjak Konr., Fekonja Anton., Ferlan Mar., Križanec Mar., Strmšek Lud., Strnad Fr., Šantl Jan., Verblač Fr., Vogrinec Ana, Zupan Jan., Vogrin Julij., Ketiš Jak., Jager Janez. (P. Sv. Benedikt.) 192 Sv. Bolfank v Slov. gor. Poverjenik: Vodošek Jos., žnpnik. — Novi udje: Jannš Janez, Šuta Karol, Švarc Lovrenc, Arnuš Ana. (P. Sv. Bolfank v Slov. gor.) 102 Sv. Juri v Slov. gor. Poverjenik: Šijanec Anton, župnik. — Novi udje: Ketiš Alojzij, Ornik Jan., Pezdiček Jan., Pfeifer K., Senekovič V., Črnko T., Tož N., Zorjan A. (Sv. Juri v SI. g.) 233 Marija Snežna. Poverj.: Lah Mart., župnik. (P. Cmurek.) 43 Negova. Poverjenik: Bratkovič Fr., župnik. — Novi ud: Lukovnjak Karol. (P. Ivanjci.) 169 Sv.Rupert v Slov. gor. Poverjenik: Pajtler Ivan, župnik. — Novi ndje: Feldhofer Jan., Fras Lud., Krajnc Fr., Muršec Kar., Nerat Fel., Pihlar Konrad, Pukšič Jož., Živko Kar., Fras Marija, Lešnik Terezija. (P. Sv. Lenart v Slov. gor.) 155 Sv. Trojica v Slov. gor. Poverjenik: Frančiškanski samostan. — Novi udje: Cauš Pet., Dvoršak Al., Potrč Fr., Bela Fr., Eilec Al., Minih Al., Erman Janez, .Takopec Al., Roškar Al., LaObacher Mar., Breznik Terezija, Nedelko Marija, Sager Ivana, Zemljič Filom. (P. Sv. Trojica v Slov. gor.) 137 Število družnikov: 23 dosmrt. 1525 letnih. 11. Dekanija Ljutomer. Ljutomer. Poverjenik: Škamljec Ognjeslav, kaplan. — Novi udje: Baukart Janko, Robič Julij., učit.; Kovačič Iv., Kosi Franc, Mihalič Martin, Potočnik Mar., Razlag Fr., Smodiš Janez, Trstenjak Jak., Vrabelj Št., Mihalič Matija, Zemljič Mat., Jagrinec Št., Mihalič Ter., Rep Ter., Vrbnjak Jak., Kavčič Julij., Rožman Jak., Bohinec Mar., Šef Iv., Kosi Jan., Vršič Jož., Viher Alojzij. Škrjanec Jožefa, Kovačič Mar., Skrlec Julij., Žuman Fran, Voglar Franč., Viher Martin, Vrabelj Franč., Mavrič Jožef, Plečuh Neža Markovič Alojz., Skrlec Julijana. (P. Ljutomer.) 463 Sv. Juri ob Sčavnici. Poverjenik: Kunce Jan., župnik. — Novi udje: Cimerman Jož., Domajnko Alojz., Golnar Mar., Kocmnt Fr., Klobasa Jožefa, Kraft Anton., Lukovnjak Jož., Stramič Mart., Šantl J., Vaupotič Ant., Vrbnjak Jan., FleiCinger Fr., Kuzma Mart., Vavpotič Amal. (P. Št. Juri ob Ščavnici.) 265 Kapela. Poverjenik: Meško Martin, župnik. — Novi udje: Bračko Fr., Berdin Magd., Frank Jan., Filipič Avg., Hedžek Fr., Jurjevič Mart., Kavčič Lovro, Lenartič Ana, Novak Ana, Nemec Ivana, Regoršek Jan., Rižnar AL, Štelcar Fr , Strnišča Ign., Vozlič Mar., Zadravec Jožefa. (P. Radenci.) 265 Sv, Križ pri, Ljutomeru. Poverjenik: Weixl Josip, župnik. — Novi udje: Štraus Mihael, Eilec Jož., Ferenc Al., Fiirst Vikt., Križanič Jož., Kosi Vinc., Kosi Jožefa, Magdič Fr, Marinič Mih., Pučko Ant., Rozman Al., Strajnšak Jož., Štuhec Mar., Štuhec Al., Yrbajnšak Jožef, Zmazek Ivana, Znidarič Jakob, Stajnko Marko, Zibek Alojz., Kosi Mar., Rukec Alojzij. (P. Križovci.) 311 Mala Nedelja. Poverjenik: Soštarič Ferd., župnik. — Novi udje: Bohanec Filip, Bohanec Franč., Balažek Štef., Budja Ivana, Filipič Jak., Hanželj Jan., Hanžekovič Mart., Ivajnšic Fr., Kovačič Ant., Kosi Jož., Kosi Ana, Kocuvan Jož., Malek Jož., Magdič Iv., Murkovič Al., Spindler Fr., Trofenik Mar. (P Mala Nedelja.) 119 Sv. Peter pri Radgoni. Poverjenik: Osenjak Mart., župnik. — Novi udje: Adanič Jan., Hamer Fr.. Horvat Jak., Kajdič Jak., Kavčič Terez., Krajnc Mih., Kramberger Mat., Maček Fr., Osojnik Mar., Vozlič Roza, Golob Janez. (P. Radgona.) 299 Veržej. Poverjenik: Janžekovič Lovro, župnik. — Novi udje: Zitek Ignac, Antolič Franc, Denčar Katarina, Ivanšič Jož., Batič Franjo. (P. Križovci.) 59 Število družnikov: 29 dosmrt. 1752 letnih. 12. Dekanija Maribor levi dravski breg. Maribor. Stolna župnija. Poverjenik: Moravec Franc, stolni župnik (65). — Poverjenik: Majcen Gabr., c. k. prof. v p. — Novi udje: Cajnkar Tom., Cerinšek Jan., Jakhel Rud., Karba Vek., Lichtenwallner Fr., Pušenjak Vlad., Sernec Ivanka, Šepec M. E., Šoštarič Ivan, Tratnik Karol, Troha Karol, dr. Turšič Iv., Zdolšek Jos., Žabota Iv. (59). — Predmestna župnija Matere milosti. Poverjenik: Frančiškanski samostan. — Novi udje: Puh Jožef, Munda Mar., Lubej Mart.. Hofbauner Vekoslav, Zebot Franc, Bezjak Janez, Bračko Roza, Wales Alfonz (196.) — Bogoslovje. Poverjenik: Dr. Matek Mart., stolni kan., ravn. bog. — Novi udje: Hohnjec Franc, Grifič Ignacij, Holcman Pav., Holcman Vinc., Lukman Fr., Medved Anton, Oblak Janez, Peršuh Ant., Rezman Al., Toplak Fr., Vesenjak Pavel, bogoslovci; Bevc Neža, Golob Lucija, Parašuh Antonija, Deučer Cecilija, Gubenšek Ana (83). (P. Maribor.) 403 Sv, Barbara pri Vurbergu. Poverjenik: Mihalič Josip, župnik. (P. Sv. Barbara pri Mariboru.) 120 Gornja sv. Kungota. Poverjenik: Eferl Matija, župnik. — Novi udje: Judar Juri, Roj Anton, Cremošnik Jožefa, Poš Marija. (P. Gornja sv. Kungota.) 34 Kamnica. Poverjenik: Novak Anton, župnik. - Novi udje: Dobaj Al., Erhart Ign., Fišer Konr., Handl Mar., Harb Al., Goznik Mar., Jančič Al., Kurnik Iv., Kalunder Ant., Kern Mar., Lampreht Fr., Ledenik Jožefa, Marksl Magd., Puhman Anton., Puhman .Tan., Runf .Tan., Strnad Ant., Smolnik Alojz., Zorko Mar., Žunko Ant., Papež Mart., Mrajnik Jan., Mlinarič Ant., Žunko E. (P. Maribor.) 130 Sv. Kriz pri Mariboru. Poverjenik: Kocbek Anton, župnik. — Novi udje: Dobaj Janez, Dobaj Val., Pajtler Konr., Dobaj Urš., Zrnko Julija, Žunko Elizabeta. (P. Gornja sv. Kungota.) 88 Sv. Marjeta ob Pesnici. Poverjenik: Frangež Jernej, župnik. — Novi udje: Osana Roman, Fekonja Ignacij, Polič Marija. (P. Sv. Marjeta ob Pesnici.) 135 Sv. Martin pri Vurbergu. Poverjenik: Lajnšic Anton, župnik. (P. Sv. Martin pri Vurbergu.^ 100 Sv. Peter pri Mariboru. Poverjenik: Štrakl M., župnik. — Novi udje: Duh J., Duh Mart., Ribič Fr., Wagner Jak., Brlič Ter., Kaloh E., Karmel Jera, Kirbiž Al. (P. Maribor.) 159 Selnica ob Dravi. Poverjenik: Hrastel Gregor, župnik. — Novi udje: Hojnik Mar., Tovornik Micka, Rebernik Neža, Počevnik Jož., Grušovnik Mar., Hlade Mar. (P. Selnica.) 58 Število družnikov: 48 dosmrt. 1179 letnih. 13. Dekanija Maribor desni dravski breg. Sv. Magdalena v Mariboru. Poverjenik: Gaberc Simon, kanonik. (P. Maribor.) 138 Devica Marija v Puščavi. Poverjenik: Zrnko Gašper, župnik. — Novi udje: Goričan Henr., Kušnec Fr., Gorjup Terez., Kušnik Franč., Lampreht Mar., Peteršinek Mar., Žavcer Marjeta, Adam Jan., Sorko Prid. (P. Sv. Lovrenc nad Mariborom.) 127 Lembah. Poverj.: Kocuvan Ant., župnik. (P.Bistrica.) 38 Sv. Lovrenc v Puščavi, Poverjenik: Stabuc Jem., kaplan. — Novi udje: Pušnjak Katar., Schweiger Julij., Podlesnik Jos., Martinčevič Franč., Petek Mar., Pavlič Tom., Kozjek Leop., Kozjek Rud., Osvald Cita, Kop Ter. (P. Sv. Lovrenc nad Mariborom.) 122 Ruše. Poverjenik: Burcar Božidar, župnik. — Nova uda: Kosmač Vinc., Erhartič Št. (P. Ruše.) 120 Število družnikov: 38 dosmrt. 507 letnih. 14. Dekanija Marenberg. Marenberg. Poverjenik: Hecl Avgust, dekan. — Nova uda: Sašnik Jan., Brezovnik Ivan. (P. Marenberg.) 32 Brezno. Poverjenik: Volčič Miro, župnik. — Novi udje: Adam Tomaž, Arih Jernej, Doubek Jož., Dovnik Mar., Gradišnik Len., Grogl Ant., Grum Jan., Grum Jož., Hartman Pet., Kališnik Sim., Knjižnica farna, Kozjak Gr., Lederhas Jul., Lencl Ant., Pažek Jan., Peteržinek Krist.-, Plazovnik Ant., Pokržnik .Tan., Rebernik Al., Rižnik Jan., Ropič Ant., Sabathy Ern., Sluga Pet., Stepišnik BI., Stepišnik Jan., Stih .Tem., Trnjak Ant., Vizjak Pet., Verdovnik Juri, Vezovnik Ant., Voh Amal., Volčič Janez, Vrčko Ant., Zajko Fl., Žveglič Hel. (P. Brezno.) 43 Muta. Poverjenik: Hurt Fr.,,župnik. — Novi udje: Tertinek Ferd., Priveržek A., Kocjan Al., Ceru Mar. (P. Muta.) 43 Sv. Ožbolt. Poverjenik: Bračič And., župnik. — Novi udje: Donik Pav., Glavar Ap., Hartman Eva, Hartman Mih., Krel And., Kure And., Narat Jan., Peteržinek S., Senčar R. (P. Brezno) 41 26 Lavantinska škofija: 15. Nova cerkev; 16. Ptuj ; 17. Rogatec; 18. Stari trg; 19. Šaleška dolina. Pernice. Poverj.: Hrašovec Henr., župnik. — Nova uda: Palko Sim., Sajavec Liza. (P. Muta.) 26 Radvanje. Poverj.: Ivane Ivan, župnik. — Novi udje: Ribič Pet., Galer Jan., Skntnik Mar. (P. Muta.) 13 Remšnik. Poverjenik: Podvinski Anton, župnik. — Novi udje: Hiter Al., Koležnik Marija, Kos Alojz., Lešnik Ign., Milch-berger Matija. (P. Marenberg.) 80 Število družnikov: 2 dosmrt. 276 letnih. 15. Dekanija Nova cerkev. Nova cerkev. Poveijenik: Dr. Gregorec Lavosl., kanonik in dekan. (P. Vojnik.) 90 Črešnjice. Poveij.: Kociper Rud., župnik. (P. Vojnik.) 18 Dobrna. Poveijenik: Kakovič Frid., župnik. — Novi udje: Kukovič Amal., Arlič Kristina, Antloga Ana, Dobovičnik Štefan, Kramar Martin, Dobovičnik Barb., Narekš Mart., Pohajač Franc, Podvršan Karol, Musl Fr., Šibavc Ant., Vanovšek Vikt., Dupelnik Terezija, Pušnik Marija, Kovač Mar., Zidar Apol., Firm Miroslav. (P. Dobrna.) 112 Frankolovo. Poveijenik: Presečnik Gregor, župnik. — Novi udje: Kračun Fr., Gorenšek Jož., Jošt Miha, Žerovnik Drag, Korošec Jož., Vrišer Metod, Čretnik Fr., Valentine Ter., Hriberšek Ivana, Zabukošek Mar., Hribernik Ter. (P. Vojnik.) 105 Št. Jošt. Poveri.: Munda Janko, župnik. (P.Dobrna.) 17 Šmartin v Rožni dolini. Poveijenik: Kos Alojzij, župnik.— Novi udje: Brežnik Matija, Cigelšek Fl., Kruleč Jan., Kruleč Mar., Krznar Alojz., Pintar Fr., Ramšak Miha, Videnšek Jan., Videnšek Jan., Žlavs Blaž. (P. Šmartin pri Celju.) 86 Vitanje. Poveri.: Arzenšek Al., župnik. (P.Vitanje.) 101 Vojnik. Poveijenik: Vodušek And., župnik. — Novi udje: Ačko Jurij, Adamič Jož., čečko Alojzij, Dobrotinšek Jan , Dreml Anton, Goijanc Franjo, Kramršek Jak , Kroflič Jož., Kruleč .lože, Lasman Pav., Lebar Mart., Lužar Fr., Novačan Mih., Pečnik Mart., Poklšek Mart., Ravnak Mih., Rezar Ant., Samec Val., Trobiš Jem, Velenšek Jan., Kovač Anton., Kovač Anton., Okorn Mar., Planine Mar., Potnik Ter., Regoršek Neža, Spes Mar., Strmšek Frančiška, Zupanek Antonija. (P. Vojnik.) 250 Število družnikov: 11 dosmrt. 768 letnih. 16. Dekanija Ptuj. Ptuj. Mestna nadžupnija. Poveijenik: Pšunder Ferdo, vikar. — Novi udje: Lenart Franjo, Kojc Ignacij, Firbas Marija, Kolarič Anton (88). — Sv. Peter in Pavel. Poveij.: Povoden Norbert, župnik.— Novi ud: Colnarič Jan. (271). (P.Ptuj.) 360 Sv. Andraž. Poveijenik: Očgerl Jakob, župnik. — Novi udje: P. Ouček Ant., franč.; Fekonja .Tak.. Hanželj Fr., Jost Fr., Papst Janez, Rotar Slavko. Arnuš Agata, Kovačec Otilija, Ljubeč Franc. (P. Sv. Andraž v Slov. gor.) 96 Hajdin. Poverjenik: Toman Janez, župnik. — Novi udje: Pak Neža, Šimenko Andr., Marčinko Anton., Rozman Mar., Ko-stanjevec Fr., Kancler Fr., Zorko Jož.. Lenart A. (P. Ptuj.) 160 Sv. Lovrenc. Poveijenik: Sinko Jož., župnik. — Novi udje: Izobraž. društvo, Kovačec Jan., Koželj Al., Novak Jož., Zorko Jak., Erhatič Franc, Lajh Ant., Vrabl Martin, Šešerko Mih., Holc Lav., Bec Anton, Flos M., Vrabl Cecilija, Križan J., Bohinc Franjo, Vičar Fr. (P. Juršinci.) 188 Sv. Marjeta. Poverjenik: Šuta Vekoslav, župnik. — Novi udje: Gregorec Suz., Bombek Pet., Cvetko Fr., Cuš Fr., Cuš Ant., Fric Fran, Horvat Jož., Kolenc David, Majerič Pet., Rantl Franc, Šacer Jan., Tomažič Št., Vavpotič Jak., Vogrinec Juri, Vučak Fil., Žiher Fr., Lončarič Ana, Vilčnik Liza. (P. Sv. Maijeta pri Mošk.) 208 Sv. Marko. Poverjenik: Skuherskv Leopold, župnik. — Novi udje: Golob Leop., Kolarič Štef., Kostanjevec Ivana. Ljubeč Al., Pivko Pav.. Zagoršak Gen., Župec Tom. (P. Ptuj.) 189 Polenšak. Poverj.: Sinko Jož., prov. — Novi udje: Kuhar M., Majcen Anton, Grašič Nežika, Pintarič Jan, Vesenjak Anton, Toplak Ana, Žuran Jerica, Habjanič Marija, Janžekovič Neža. (P. Juršinci.) 81 Sv. Urban. Poveijenik: Tomanič Jan., župnik. — Nova uda: Romih Ant., Kermek Jožef. (P. Urban pri Ptuju.) 134 Vurberg. Poveijenik: Kokelj Alojzij, župnik. — Novi udje: Fanedl Ant., Cvetko Anton., Gomilšek Fr., Kramberger Jan , Kraner Jan., Kuhar Mar., Mihelič Fr., Nerat Mar., Pihler Anton. Rojko Ign., Muršec Jak., Plajnšek Ter. (P. Vurberg.) 110 Število družnikov: 25 dosmrt. 1500 letnih. 17. Dekanija Rogatec. Rogatec. Poveijenik: Šalamon Fr.. dekan in nadžupnik. — Novi udje: Egartner Ign., Gobec Ter., Kitak Alojz, Mojzer Anton, Plavčak B., Toman Mar., Železnik Fr., Kitak Fr. (P. Rogatec.) 112 Kostrivnica. Poverj.: Višnar Fr., župnik. (P. Podplat.) 128 Sv. Ema. Poveijenik: Plepelec Jož., župnik. — Novi udje: Mešiček Ljudmila, Gobec Flor., Šibi Ant., Peperko Janez, Stoklas Blaž. (P. Pristova.) 101 Sv. Florijan, Poverjenik: Roškar Dav., župnik. — Nova uda: Cajzek Fr., Pirš Anton. (P. Rogatec.) 65 Sv. Križ tik Slatine. Poverjenik: Korošec Fr., nadžupnik. — Novi udje: Prah Vinko, Ogrizek Mirko, Krušec Jan., Lesjak Jan., Lipnik Fr., Mešiček Fr., Mešiček Karol, Mikše Ant., Pelko Leop., Perkovič Jos., Prah Mat., Toman Jan., Trčič Juri, Drovenik Ema, Fiihrer Mar., Janžek Anton., Lovrenčič Franč., Plemenitaš Ant., Sticher Kat., Vrešak L., Žurman Em. (P. Rog. Slatina.) 212 Sv. Peter na Medv. selu. Poverj.: Gomilšek Fr. S., župnik. — Novi udje: Drofenik Al., Drofenik Ema, Fink Andrej, Korun Roza, Kostajnšek Liza, Rupnik Fr., Stojan Jož., Šket Jož., Škorc Liza, Škoijanec Jurij, Šmid Mat., Vozlič Jan. (P. Pristova.) 173 Sv. Rok ob Sotli. Poveijenik: Šegula F. S., župnik. — Nova uda: Pavlovič Blaž, Cesar Roza Mar. (P. Rogatec.) 27 Stoprce. Poverjenik: Keček Andrej, župnik. — Novi udje: Kukovec Eliz., učit.; Bedenik Jan., Bakšek Fr., Drofenik Lizika, Godec Alojz., Kodrič Otilija, Kopša Fr., Topolovec Sim., Voglar Jož., Vtič Juri, Žerak Helena. (P. Rogatec.) 85 Žetale, Poverjenik: Merkuš Ant., župnik. — Novi udje: Kamenšek Juri, Kopše Jem., Mohorko Mart., Blazina Jernej, Puh Matija. (P. Žetale.) 102 Število družnikov: 12 dosmrt. 995 letnih. 18. Dekanija Stari trg. Stari trg. Poverjenik: Šlander Ant., č. kan. in dekan. — Novi udje: Mladeniški in dekliški odsek, Dvornik Pavel, Kališnik Mar., Ubel Urša. (P. Slovenj Gradec.) 112 Dolič. Poverj.: Ulčnik M., župnik. — Novi udje: Glažar G., Golčar Jožef, Obrovnik Alojzij, Repotočnik Karolina, Tempran Ignacij. (P. Mislinje.) 71 Št. Ilj. Poverjenik: Rath Pavel, župnik. — Novi udje: Dr. Rauchman Leop., zdravn.; Kaffon Ign., nadučit.; Mithans Minka, učit.; Posojilnica v Št. Ilju, Bralno društvo v Št. Ilju, Arnešnik Avgust, Britovšek Anton, Borovnik Janez, Cas Mart., Gracl Juri, Hrastnik Rok, Hudournik Anton., Jaklin Fani, Jeseničnik Franc, Jeromel Len., Jeromel Jož., Kokolj Franc, Kaudek Al.. Križovnik Juri, Krenkar Fr., Kokolj Neža, Legat Anton, Langeršek Avgust, Levovnik Jan., Mavc Roz., Mastnak Joz., Naglič Ant., Novak BI., Nestl Mar., Orter Filip, Pirš Vinko, Blazovnik Mih., Pauh Dom., Polenik Pet., Pušnik Fr., Pelko Mar., Rotovnik Juri, Rihar Mar., Rošor Mar., Rutnik Frane., Sušeč Lenart, Šplihal Anton. Šuligoj Fr., Schmidhofer Jan., Šertelj Jožefa, Teržan Mirosl., Tretjak Jož., Tretjak Fr., Tevž Miloslava, Trjek Jož., Vrečko Ana, Večko Eva, Zeitl Anton. Završnik Mar., Zaponšek Mar., Furian Jožef, Pintar Ant., Cvikl Vinc., Miklavc Minka. (P. Mislinje.) 132 Sv. Jan. Poveijenik: Mojžišek Ant., župnik. — Novi udje: Potočnik Peter, Hergolt Ang., Knap Franc. Rogina Franc, Hegar Marija. (P. Meža ob Dravi.) 38 Sv. Miklavž. Poveijenik: Vračun Franjo, župnik. — Novi udje: Karlin Vincenc, Tisnikar Vinc., Tučman Franc, Škerlovnik Anton. (P. Slovenj Gradec.) 45 Pameče. Poverjenik: Jurko Ivan, župnik. — Novi udje: Kopitar Iv., Presečnik Matija, Hovnik Franc, Dobrun Mar., Izak Val.. Marzel Ana, Mravljak Aleš, Plaznik Jožef, Pogorelčnik Fr., Robin Lov., Škoflek Mar., Škoijanc Jak., Turker Blaž, Verhovnik Juri, Vrbač Jak., Ačko Jožefa. (P. Slovenj Gradec.) 55 Sv. Peter, Poveij.: Lom Fr., župnik. (P. Meža ob Dravi.) 42 Podgorje. Poverjenik: Pecnik Fr., župnik. — Novi udje: Firšt Jan., Jevšnik Jak., Korošec Fr., Kristan Juri, Lenart Jožef, Lesnak Mar., Prevočič B., Skobir Juri, Spanžel Fr., Strmčnik A., Strmčnik M., Simon Liza, Vitko Fr. (P. Slovenj Gradec.) 63 Razbor. Poverjenik: Krohne Josip, župnik. — Nova uda: Mežnar Hel.,. Plešivčnik Hel. (P. Slovenj Gradec.) 41 Sv. Rok. Poveijenik: Pernat Jernej, župnik. — Novi udje: Jesičnik Jan., Klančnik Ter., Tavzel Kat. (P. Šlovenj Gradec.) 15 Slovenj Gradec. Poverjenik: Cižek Alojzij, m. župnik. — Novi ud: Prevačnik Martin. (P. Slovenj Gradec.) 37 Šmartin. Poverjenik: Lenart Janez, nadžupnik. — No udje: Štaleker Anton, Kac Janez, Rotovnik Fr., Slemenik Anton, Izak Ferd., Kresnik Jan., Gams Ant., Hribernik Fr., Rutar Mar., Bricman Mar., Krajnc Mar. (P. Slovenj Gradec.) 112 Št. Vid nad Valdekom. Poverjenik: Repolusk Fric, župnik. — Novi udje: Merkac Martin, Karničnik Marka, Marzel Lovrenc, Herloh Fr., Herioh Jož., Kun Mart., Rednak Franc, Tamše Roza, Vocovnik Verona. (P. Mislinje.) 60 Število družnikov: 19 dosmrt. 804 letnih. 19. Dekanija Šaleška dolina. Škale. Poveijenik: Botner Ivan, dekan — Novi udje: Koprivšek Mar., Martinšek Jan., pl. Justenberg Mina, Selcer And., Lavantinska Škofija: 20. Šmarje pri Jelšah; 21. Velika Nedelja; 22. Videm; 23. Vuzenica. 27 Slapnik Juri, Lešnik Mar., Kaš Matevž, Arlič Jan., Vrtačnik Neža, Miklavžina Pr., Ložnik Jan , Friškova Fr. (P. Velenje.) 208 Belevode. Poveijenik: Sorn Anton, župnik; — Novi udje: Hriberšek Jera, Kotnik Pr., Hudobreznik Ant., Navodnik Anton, OvSjak Prani'., Platner Rozalija. Rezoničnik Liza, Ramšak Liza, Veit Jožef. ' (P. Šoštanj.) 46 Sv. Janez Kr, na Peči. Poveijenik: Strašek Mihael, župnik. — Novi udje: Glušic Juri, Glušic Matevž, Gril Pran, Jurko Jožef, Lesjak Mart.. Lešnik Jak., Malovšek Fr., Rezman Ant., Podpečan Rud., Povh Jak., Povh Jož., Rupret Al., Uranjek Mar., Videnšek Jak., Videnšek Luk., Vinder Marka, Ramšak Iv. (P. Velenje.) 74 Šmartin pri Šaleku. Poveijenik: Cizej F. S., župnik. - Novi ud: PodpeSan Vinko. (P. Velenje.) 105 Sv. Mihael pri Šoštanju. Poverjenik: Govedič Ivan, župnik. — Novi ud: Orožen Neža. (P. Šoštanj.) 120 Sv. Til pri Velenju. Poveijenik: Kolar Anton, župnik. — Novi udje: Drev.Tož., Kopitar Al., Rojnik Ana. (P.Velenje.) 84 Šoštanj. Poverjenik: Stanovšek Mih. — Nova uda: Goršek Mici, Perovec Fr. (P. Šoštanj.) 37 Zavodnje. Poveijenik: Rožman Jan., župnik. — Novi udje: Cvikl Mat., Kavšak Vinc., Poznič Jan., Verko Fr., Janžovnik Roz., Knez Ter., Smrečnik Hel., Sovinjek A., Ževart M. (P. Šoštanj.) 36 Zgornja Ponikva. Poverj.: Kunej J., župnik (P.Velenje.) 47 Število družnikov: 4 dosmrt. 753 letnih. 20. Dekanija Šmarje pri Jelšah. Šmarje pri Jelšah. Poverjenik: Bohanec Ivan, dekan. — Novi udje: Rihtarič Fr., Šramel Mart., Šket Ant., Močnik Karol, Cuieš Rok, Podrepšek Kar., Krumberger Leop., Rodež Fr., Baštevc Jan., Golčman Fl., Anderluh Jak., Cakš Val., Orač Ant., Pezdevšek Amalija, Belej Mar., Pezdevšek Janez, Jagodič Mih., Bedrač Juri, Vizjak Rok, Pecko Ant., Herič Jan., Cuješ Jos., Smole Jos., Strnad Jos., Novak Jos., Gružer Rud., Vehovar Jan.. Dečman Ant., Novak Fr., Goručan Kar., Klemene Jos., Verk Ema, Galič Mar., Pekovšak Fr., Jesenko Mar., Pezdevšek Fr., Slatinšek Anton, Vehovar Jul., Pecko Elizab., Žolger Marija, Pekovšak Ana, Pilko Mar., Cinglak Cilka, Vodopivc Rot., Vodopivc Katar., Lorger Ana, Erjavc Cilka, Lorger Jer., Žmaher Mar., Zidar Julij. (P. Šmarje.) 196 Dramlje. Poverjenik: Ogrizek Franc, župnik. — Novi udje: Vidmar Peter, Brečko Juri, Doler Ant., Guzej Jož., Hohler Peter, Jevšinek Ana, Knafelc Gašp., Kopinšek Julij., Kožar Mart., Kuk Anton. Križnik Fr., Lavbič Mih., Marzidovšek Mar., Mulej Anton, Petek Fr., Podkrajšek Jan., Slemenšek Ant., Štante Mar., Švetelšek Blaž, Vrbič Fr., Vrbič Ign. (P. Dramlje.) 116 Sv. Juri ob južni žel. Poveijenik: Mikuš Val., župnik. — Novi udje: Brežnik Ivan, Zorko Ivan, Lešnik Ivan, Goijup Janez, Faliž Simon, Oset Fr., Brglez Hel., Vrečko Hel., Malgaj Amalija, Oset Katarina. (P. Sv. Juri ob juž. žel.) 259 Kalobje. Poverjenik: Kostanjevec Jožef, župnik. — Novi udje: Bukovšek Mar., Jazbec Fr., Kopriva Jan., Mulej BI., Mastnak Ana, Murn Mart., Romih Mar., Šumej Ant., Tržan Alojz, Zeme BI., Najprid. učenec, Najpr. učenka, Ojstršek J. (P. Sv. Juri ob j. ž.) 90 Sladka gora. Poverjenik: Krajnc Martin, župnik. — Novi udje: Filej Juri, Vrbovšek And., Urleb Ign., Poljšak Juri, Jutršnik Jan., Kovač Mar., Dekl. Mar. dr. (P. Šmarje pri Jelšah.) 100 Slivnica. Poverjenik: Kozinc Janez, župnik. — Novi ud: Stoper Jožef. (P. Slivnica, i 66 Sv. Martin na Ponikvi. Poverjenik: Kreft Alojzij, župnik.— Novi udje: Pevec Juri, Ribič Ant., Cigler Ana, Ferlež Frančiška. (P. Ponikva.) 160 Sv. Štefan. Poveijenik: Z dol seli An dr., župnik. — Novi udje: Plevšak Jož., Štancer Jan., Šega Al., Tepež Jož., Žaberl Fr., Bizjak Jos., Kampošek Neža, Pajek Mar. (P. Šmarje.) 80 Sv. Vid pri Grobelnem. Poverjenik: Rampre Fran, kaplan. — Novi udje: Arzenšek Ana, Cimerman Martin, Podgoršek Ant., Povalej Kr., Vodeb Jož., Zaje Fr., Zidar Franč, Oebular Anton., Cakš Anton, Cakš Jož., Cander Tom., Canžek And., Cuješ Jožefa, Esih Janez, Golež Franc, Hrovat Franč., Kaša Mart., Kokot Hel., Kopriva Ana, Ljubej Mart., Mastnak Ter., Mlakar Ant., Mramor Ana, Novak Ana, Pevec Fr., Ratej Fr., Ribič Jakob, Rožencvet Terez., Šraml Jožef, Vaupotič Franjo, Zidar Franjo, Žmahar Al., Žogan Marija. (P. Grobelno.) 111 Zibika. Poverjenik: Krajnc Jožef, župnik. — Novi udje: Vidali Roz., učit.; Pevec Juri, Jost Miha, Rancinger Mart., Drame Rok,.Čoki Rudolf. (P. Pristova.) 79 Žusem. Poverjenik: Šebat Anton, župnik. — Novi udje: Cimerman Elizab.. Hrovatič Fr., Hrovatič Mar., Šturbej Val., Žlof Fr., Toplišek Jan. (P. Loka pri Žusmu.) 42 Število družnikov: 16 dosmrt. 1283 letnih. 21. Dekanija Velika Nedelja. Sv .Miklavž pri Ormožu. Poverjenik: Stuhec Fran, kaplan. — Novi udje: Dolinar Matija, Kolarič Magda, Koser Štefan. (P. Sv. Miklavž pri Ormožu.) 127 Ormož. Poverjenik: Gliebe Andr., m. župnik. — Novi udje: Ivanuša Matija, Kopriva Ant., Majerič Mih., Markovič Iv., Masten Mat., Pučko Fr., Stojko Ant., Vidman Iv., Cuš Jož., Balažič Mar., Hernja Zala, Kukec Al., Magdič Zofija, Zoijan Ana. (Ormož.) 144 Šredišče. Poverjenik: Cajnkar Jakob, župnik. — Novi ud: Dogša Stanislav. (P. Središče.) 200 Svetinje. Poveijenik: Bratušek Fran, župnik. — Novi ud: Mikložič Marija. (P. Ivanjkovci.) 148 Sv. Bolfenk. Poveijenik: Zadravec Ivan, župnik. — Novi udje: Kragol Juri, Gregorinčič Ivan, Habijanič Peter, Hrg Ana, Kocjan Jožef, Kos Fr., Kovačič Iv., Levanič Iv., Orešnik Martin, Pere Ign., Petek Št., Pokrivač Stanisl., Posojilnica, Ribič Alojzij, VezjakvKonr., Vičar Juri, Zadravec C., Zadravec Marij., Zadravec Mat., Zganjar Julija, Lukman Ger., Lašič Lovro, Šegula France, Govedič Antonija. (P. Sv. Bolfenk.) 106 Sv. Lenart. Poverjenik: Zadravec Peter, župnik. — Novi udje: Janžekovič Mart., Megla Blaž, Ozmec Jožef, Rihtarič Mar., Vesenjak Mar. (P. Velika Nedelja.) 89 Sv. Tomaž pri Ormožu. Poverjenik: Caf Jakob, dekan. — Novi udje: Podgorelec Mar., učiteljica; Antolič Julij., Golob Al., Kolarič Mar., Kosi Jak., Krajnc Mih., Kukovec Mar., Majerič Al., Mladeniška zveza, Petek Iv., Plohi Eliza, Rajh Vido, Rheiss Kar., Rižnar Ana, Majcen Fr., Meško Ant., Horvat Mat. (P. Ormož.) 254 Velika Nedelja. Poverjenik: Menhart Jak., župnik. — Novi udje: Antolič Ant., Petek Fr., Puklavec Juri. (Vel.Nedelja.) 208 Število družnikov: 10 dosmrt. 1266 letnih. 22. Dekanija Videm. Videm. Poveijenik: Verk Henrik, dekan. — Novi ud: Zveglič Ana. (P.Videm.) 117 Artiče. Poverjenik: Potovšek Josip, župnik. — Novi udje: Hupak Jož., Kostevo Jan., Mlakar Terez., Pinosa Ana, Žabka Vid, Derenda Ana. (P. Brežice.) 132 Bizeljsko. Poveijenik: Raktelj Rud., župnik. — Novi udje: Lupšina Jan., Zagmeister Mar., Mihelin Ant., Keliier Karol, Kajs Neža, Kocjan Jan., Beline Ant., Lupšina Jožefa, Pinterič Vincenc, Geršak Fr., Jelčič Iv., Schneberger V., Premelč And., Gregi Ant., Sottler Barbara. (P. Bizeljsko.) 153 Brežice, Poverjenik: Mešiček Jos., mestni župnik. — Novi udje: Šolinc Juri, Škofca Jož., Ogorevc Jož., Petričič Ant., Rus Mih., Vimpolšek Al., Hofl«r Ana. (P. Brežice.) 193 Dobova. Poveijenik: Pernat Anton, žnpnik. — Nova uda: Pinterič Franc, Blaženič Ter. (P. Dobova.) 132 Kapele. Poverjenik: Presker Karol, župnik. — Novi udje: Culetto Alojzij, Mramor Štefan, Požar Jan., Tresket Ant., Vogrinc A.nton. (P. Dobova.) 102 Koprivnica. Poveijenik: Prešern Janez, župnik. — Novi udje: Kozole Mart., Kozinc Jak., Kos Fr., Petan Ana, Vodopivec Anton., Vertovšek Ter. (P. Koprivnica.) 108 Pisece. Poverjenik: Srabočan Ant., župnik. — Novi udje: Izobraževalno društvo, Schagl Jos., Iljaž Just., Umek Jož., Medved Jož., Šepetavc Jan., Postržin Mar., Presker Ant. (P. Pišece.) 180 Rajhenburg. Poverjenik: Tratnik Jožef, kaplan. — Novi udje: Šola v Rajlienburgu, Agrež Fr., Abram Mart., Bogovič Jan., Brenko Jož., Boštjančič Mar., Brili Neža, Bedene Ant., Bahčič Fr., Cemič Marija, Cešek Martin, Golob Janez, Golob Mar., Hribaršek Franč., Ivačič Julij., Kozinc Al., Kadivnik Jož., Kralj AL. Kovačič Neža, Kožuh Jož., Kranjc Krist., Kokole Jož., Miklavčič Martin, Malič Jak., Novak Albina, Neureiter Jož., Omerzu Uršula, Pavlič Terez., Radej Al., Rostohar Ana, Radej Al., Rezec Mar., Remiti Alojzija, Strgar Jakob, Urh Alojzij, Vodeničar Ana, Valenčič Jož., Zalokar Jan., Zemljak Anton., Zupane Jak. (P. Rajhenburg.) 282 Sevnica. Poverjenik: Gorjup Peter, kaplan. — Novi udje: Kokot Mar., Rak Jož., Pompe And., Vertačnik Karol., Bobnič Ter., Božič Marko, Drobne Jera, Frece Joz., Krajnc Lud., Radej Agata, Kanej Marija. (P. Sevnica.) 209 Šromlje. Poverjenik: Turkuš Štef., župnik. — Novi udje: Petan Jože, Kalan Mart., Volčanjšek Ter., Molan Ana, Petan Mar., Šrajc Anton. (P. Sromlje.) 71 Zabukovje. Poverjenik: Stoklas Matija, župnik. — Novi ud: Jazbec Rudolf. (P. Sevnica.) 35 Zdole. Poverjenik: Šoba Al., župnik. (P. Videm.) 119 Število družnikov: 24 dosmrt. 1809 letnih. 23. Dekanija Vuzenica. Vuzenica. Poveijen.: Jurčič Jos., nadžupnik. — Novi udje: Orešnik Mar., Kričej Jan., Kumer Jos. (P. Vuzenica.) 61 Sv. Anton na Pohorju. Poverj.: Panič Jož., župnik. — Nova uda: Lorenci Anton., Prohart Ivana. (P. Vuhred.) 37 Št. Primož. Poverj.: Lorbek Iv., župnik. (P. Vuzenica.) 13 Ribnica. Poverjenik: Fišer Andrej, župnik. — Novi udje: Urnaut Jožef, Žganer Karol, Miklavc Amalija, Turjak Edv., Urh Janez. (P.Ribnica.) 132 28 Lavantinska škofija: 24. Zavre. — Ljubljanska škofija: 1. Cirknica; 2. Idrija; 3. Kamnik. Trbonje. Poverj.: Sigi Jožef, župnik. — Novi udje: Jeznik Tom., Kališnik Mar., Matej Ant., Rataj Fr. (P. Vuzenica.) 38 Vuhred. Poverjenik: Črnko Josip, župnik. Novi udje: Javornik Miha, Kac .Tos., Koren Al., Kure Pet., Werdnik Marko, Končnik Jan., Irgl Zofka. (P. Vuhred.) 37 Število družnikov: 7 dosmrt. 311 letnih. . 24. Dekanija Z a vrč. Zavrč. Poverjenik: Kralj Jos., dekan. — Novi udje: Gavez Miha, Možina Janez, Simonič Mina, Mumlek Jožefa, Pravdič Mar , Jugovec Ter., Liber Ana, Kokot Barb., Kokot Julij., Gavez Ana, Žiher Mar., Ornik Krist., Ris Matilda. (P. Zavrč.) 142 Sv. Barbara v Halozah. Poverjenik: Vogiin Janez, župnik. — Novi udje: Cenčič Jožef, učitelj; Blažek Jakob, Državna učna delavnica za košarstvo, Blass Emil, Jurgec Ivanka, Rakuš Hedv., Vogrin Ant., Zakrajšek Fr., Belšak Mar., Topolovec Roz., Jnrgec Andrej. (P. Sv. Barbara v Halozah.) 246 Leskovec. Poverj.: Kralj Davorin, župnik. Novi udje: Drevenšek Jož., Emeršič Juri, Fošnarič Juri, Kozel Jakob, Koren Neža. (P. Leskovec.) 69 Sv.Trojica v Halozah. Poveijenik: O. Bernardin Šalamun, kaplan. - Novi udje: Drevenšek Pet., Feguš Jož., Košinič Janez, Kozel Jan., Mere Jož., Pernek Fr., Petrovič Al., Strucl Fr., Tominc Matevž, Zajšek Ant., Drevenšek R., Trafela G. (Podlehnik.) 94 Sv. Vid pri Ptuju. Poverjenik: P. Alfonz Svet, župnik. Novi udje: Gandč M., učit.; Hentek Ant., Krajnc Kat., MevcJož., Rogina Sim., Svenšek Jož., Šimenko Marjeta, Vindiš Ant., Cafuta Anton. (P. Sv. Vid pri Ptuju.) 166 Število dražnikov: 5 dosmrt. 712 letnih. Število vseh družnikov lavantinske škofije: 475 dosmrtnih, 26.290 letnih, vkup 26.765 udov. IV. ljubljanska škofija. 1. Dekanija Cirknica. Cirknica. Poverjenik: Kunstelj Fr, dekan. Novi udje: Matičič Jak., Erjavec Franč., Otoničar Mar., Šemeč Ana, Debevec Ivana, Vičič Frančiška. (P. Cirknica.) 206 Babnopolje. Poverjenik: čeme Leop., župni upr. — Novi udje: Troha Jan., Troha Fr., Najpridn. učenec, Najpridn. učenka, Lipovec Marko, Ožbolt Jan., Veber Ivana, Turk Hel., Mlakar Ant., Janež Ana, Poje Ant., Šoštarič Tom., Žagar Jož., Janež Mar., Ožbolt Ivana, Mohorič Filip, Troha Jož., Veber Jož., Kobal Zinka, Troha Mar., Ožbolt Fr., Vesel Mar. (P. Stari trg pri Ložu.) 55 Begunje pri Cirknici. Poverj.: Dimnik Frančišek, župnik. (P. Begunje pri Cirknici.) 76 Bloke. Poverjenik: Koritnik Jak., župnik. Novi udje: Pakiž Fr., Štrukelj Jan., Dobravec Janez, Hitij Matija, Zakrajšek Franc, Izobraževalno društvo, Zgonec Janez, Koščak Mar., Bačnik Mar., Lešnjak Franč., Plos Mar., Anzeljc Marj. (P. Nova vas.) 170 Grahovo. Poveijenik: Rajčevič Fran, župnik.- Novi udje: Kobal Jos., nadučit.; Kotnik Jakob, Krajec Andrej, Mišič Matija, Štritof Mar., Žnidaršič Neža, Šega Marj. (P. Grahovo.) 107 Lož. Poveijenik: Prezelj Makso, trgovec. (P. Lož.) 22 Planina. Poverjenik: RiharŠt., župnik. — Novi udje: Milavec Alojz., Kolar Mar., Seljak Mar. (P. Planina.) 71 Stari trg. Poverjenik: Havptman Peter, župni uprav. — Novi udje: Bajec Maks, naduč.; Jerina Jak., Antončič Jak., Hace Fr., Kropin And., Mulec Fr., Ovsec Ivan, Strle Fr., Strie Matevž, Jereb Ter., Mlakar Franč., Šola Igavas. (P. Stari trg pri Ložu.) 341 Sv. Trojica. Poverjenik: Bajec Lud., župnik. — Novi udje: Vižin Anton., učit.; Bajec Mar., Hribar Jak., Petrič Janez, Modic Gašp., Štrukelj Ant. (P. Nova vas.) 62 Unec. Poverj.: Regen Jož., župnik. — Novi udje: Ivančič Jak., Žust Fr., Matičič Leop. (P. Unec.) 67 Sv. Vid. Poverj.: Pavlin Fr., župnik. — Novi udje: Podlogar Fr., Tekavec Fr., Berzek Fr., Popit Franč. (P. Begunje.) 68 Število družnikov: 18 dosmrt. 1227 letnih. 2. Dekanija Idrija. Idrija. Poverjenik: Ar k o Mih., dekan. - Novi udje: Pire Mat., prof.; Beričič Fr. mL, Peljhan Fr., Poženel Fr., Rupnik Pet., Treven Ign., Bizjak Jos., Dermelj Fr., Hrovat Mar., Jazbec Fran, Koler Franč., Lipužič Urš., Mervic Mar., Murovec Antoa., Rupnik Barb., Šubic Franč., Tejkal Pavla, Žonta Joz., Jereb Val., Kenda Jern.,vKlemenčič Al. (P. Idrija.) 440 Črni vrh. Poverjenik: Abram Ivan, župnik. Novi udje: Istenič Mart., Medved Ter., Zajec Mar. (P. Črni vrh.) 166 Godovič. Poveijenik: Bobek Al., župnik. — Novi udje: Cvek Fr., Skvarča Leop., Diehl Karol, čuk Ivaila, Ipavec Mar., Gantar Neža, Leskovec Ap., Popit Ana, Vidmar Marija, Strnad Fr., Žust Frane. (P. Godovič.) 56 Gora, Poverj.: Lah Lovro, župnik. (P.Idrija.) 34 Hotedršica. Poverj.: Jarec Al., župnik. (P. Hotedršica.) 63 Ledine. Poverj.: Jelenec Jan., župnik. (P.Logatec.) 24 Spodnja Idrija. Poveijenik: Mrak Ivan, župni upr. — Novi udje: Dekliška zveza, Bogataj Anton, Bremic Ivan, Corn Marija, Gnjezda Al., Hladnik Franč., Močnik Fr., Peternel Jan., Peternel Jož., Peternel Mar., Podobnik Al., Poljanec Ter., Rupnik Franč., Uršič Janez, Vončina Ivanka, Vončina Peter, Zelenec Frančiška, Kavčič Ivan. (P. Idrija.) 156 Vojsko. Poverj.: Cuderman Jož., župni upr. — Novi ud: Bončina Ivana. (P.Idrija.) 80 Zavrac. Poverjenik: Ferjančič Jakob, župnik. Novi udje: Kavčič Jakob, Puc Janez, Trček Katar., Petrič Mar., Likar Franč., Jereb Jan., Mlinar Franč., Oblak Fr. (P. Idrija.) 54 Žiri. Poverjenik: Vidmar Jožef, župnik. Novi ud: Grošelj Janez. (P. Žiri.) 201 Število družnikov: 21 dosmrt. 1253 letnih. 3. Dekanija Kamnik. Kamnik. Poverjenik: Supin Karol, kaplan. Novi udje: Smolnikar Elizabeta, Bergant Janez, Brežič Marija, Burja Janez, Dimnik Marj., Flere Ant., Jerinc Jos., Kapus Anton., Kočar Fr., Kotnik Ivana, Lenarčič Iv., Medved And., Močnik Mar., Nahtigal Luka, Orešnik Franč., Petek Jan., Pirš Antonija, Pogačar Anton, Polak Mar., Resnik Jos., Schmiedmeier Ferd., Škerjanc Fr., Škeijanc Kat., Žebovc Ign., Žebovc Mar. (P. Kamnik.) 272 Dob. Poverjenik: Gerčar Jan., župnik. — Novi udje: Zamik Josip, trg.; Grošelj Mar., Majdič Mar., Pangerčič Katarina, Pučko Andrej, Jasenc Peter, Majdič Frančišek, Grošelj Jožefa, Merkužič Andrej. (P. Dob.) 182 Domžale. Poveijenik: Bernik Fran, župnik. — Novi udje: Telov. odsek ,Orel', Brojan Val., Cerar Miha, Šlibar Val., Žendar Fr., Habjan Ant., Čolnar Ter., Hafner Mar., Knific Ter., Mišvelj Ivana, Pavli Luc., Kvas Franč. (P. Domžale.) 173 Gozd. Poveijenik: Podobnik Alojzij, župnik. - Novi ud: Urh Franc. (P. Gozd.) 37 Homec. Poverj.: Mrkun Ant., župnik. Nova uda: Kočar Mar., Koželj Vinc. (P. Radomlje.) 114 Komenda. Poveijenik: Bernik Val., župnik. Novi udje: Burger Jožef, Košir Fr., Lipar Fr., Grošelj Katarina, Jenko Mar., Jereb Barbara, Juvan Mana, Lah M., Perne Ana, Železnikar M., Kavčič France, Kopitar Mih., Maleš Mih., Rakef Fr., Erce Neža, Juhant Fr., Letnar Mana, Lukanec M., Obrulek Franč., Ravnikar Frančiška. (P. Kamnik.) 154 Mekinje. Poveijenik: Rihar Franjo, župnik. Novi ud: Golob Jožefa. (P. Kamnik.) 85 Mengeš. Poveijenik: Kusar Fran, župnik. - Novi udje: Borštnar Jan., Čolnar Franč., Gabrič Polona, Habjan Mar., Jerko Hel., Knez Ter., Kompare Ant., Košak Fr., Kosec Franč., Krušnik Jera, Mušič Jan., Mnšič Anton., Novak Kat., Pirnat Jernej, Skok Ter., Starin Franč., Šabelj Marij., Tomelj Mar., Tomšič Cec., Ves Jožefa, Ves Ignacij, Veiter Mar., Vidic Mar., Zabret Mar., Žankar Franc. (P. Mengeš.) 281 Motnik. Poverjenik: Zore Anton, župnik. - Novi udje: Uran Jož., Drolc Jan., Hribar Mart., Kalan Fr., Koželj Frančiška, Pograjc Ter. (P. Motnik.) 68 Nevlje. Poverjenik: Rihar Leopold, župnik. — Novi ud: Kimovc Mana. (P. Kamnik.) 54 Radomlje. Poveij.: Lovšin Ant., žup. v p. (P.Radomlje.) 44 Rova. Poverjenik: Vole Jož., župnik. — Novi udje: Hribar Tom., Plankar Juri, Prek Mar. (P. Radomlje.) 57 Sela. Poveijenik: Jamnik Ant., župnik. - Novi ud: Šolska knjižnica. (P. Kamnik.) 70 Spodnji Tuhinj, Poverjenik: Kljun Janez, župnik. — Novi udje: Pestotnik Jakob, Vrankar Alojz, Pančur Jož., Štrajhar Ag., Tomec Frančiška, Podbelšek Ivanka. (P. Šmartno v Tuh.) 68 Stranje. Poyerj.: Cegnar Jož., župnik. Novi udje: Dolinšek Mar., Eijavšek Franč., Jerše Franč., Močnik Fr., Prelesnik Ivana, Rodei Ivana Uršič Mar. (P. Kamnik.) 54 Špitalic. Poverjenik: Mezeg Anton, župnik. — Novi udje: Drolc Al., Hrastove Fr., Jeras Ant., Tome Tomaž, Zeleznik Juri, Železnik Urb., Slov. katol. izobraž. društvo, Farna knjižnica, Cerkveni pevci. (P- Motnik.) 57 Vodice. Poverj.: Žujžek Sim., župnik. (P. Vodice.) 163 Vranja peč. Poveijenik: Krek Fran, župnik. Novi udje: Kržič Miha, Močnik Aleš, Narat Fr., Narat Jan., Zalaznik Jernej, Pavlič Mar., Šmešnjavec Mar., Družina Žabar. (P. Kamnik.) 50 Ljubljanska škofija: 4. Kočevje; 5, Kranj; 6. Leskovec; 7. Litija. 29 Tunice. Poverjenik: Kralj Matija, župnik. Nova uda: Lah Ter., Lanišekova spodnja hiša. (P. Kamnik.) 67 Zgornji Tuhinj. Poverjenik: Štrukelj Ivan, župnik. - Novi ud: Smolnikar Fr. (P. Šmartin v Tuhinju.) 60 Število družnikov: 41 dosmrt. 2069 letnih. 4. Dekanija Kočevj-e. Kočevje. Poveij.: Erker Ferd., dekan. (P.Kočevje.) 13 Banjaloka. Poverjenik: Medved Anton, župnik. Novi udje: Briški Jože, Cetinski Urš., Corel Ant., Delač Matija, Marinč Gregor, Rački Neža, Rogale Jož., Žagar Mar., Žagar Ivan, Žagar Janez. (P. Banjaloka.) 64 Fara pri Kostelu. Poverjenik: Cešarek Al., župnik. — Novi udje: Bauer Uršula, Majetič Marj., Majetič Neža, Marincelj Neža, Briški Jož., Marinč Mar., Marinč Urš., Piškur Ana, Rački Marija, Delač Jož., Južnič Tom., Cetinski Ana. (P. Fara.) 114 Nemška Loka. Maurin Juri. (P. Nemška Loka.) 1 Osilnica. Poverjenik: Bajec Jakob, župni nprav. Novi udje: Rutar Pet., Jama Jos., Eront Mat., Malnar Pij, Osvald Iv., Poje Ant., Poje Ant., Šercer Ant., Šercer Jos., Šercer Štef., Žagar Ant., Gašparac Jos., Rugule Ant., Ferbežar Kat., Klepec Helena, Markovič Ana, Tomec Mar., Žagar Ana. (P. Osilnica.) 52 Spodnji Log. Poveij.: Kucler Marija. (P. Nemška Loka.) 8 Stara Cerkev. Poverj.: Epih Jož., župnik. (P. Stara Cerkev.) 9 Topla Reber. Škulj Fr., župni upr. (P. Stari Log.) 1 Število družnikov: 4 dosmrt. 258 letnih. 5. Dekanija Kranj. Kranj. Poverjenik :~Kob Var Anton, dekan. — Novi udje: Dr. Dolar Simon, Kenda Robert, c. kr. gimn. prof.: Sirotišnica, Bnkovnik Mar., Geiger Mici, Hojkar Ign., Kern Iv., Markič Fani, Noč Ivanka, Pajer Neža, Pogačnik Al., Premozar Franč., Srakar Franč.? Škofic Kat., Svegelj Ang., Tičar Nace. (P. Kranj.) 313 Besnica. Poverjenik: Pokorn Fran Ser., župnik. Novi udje: Brenkuš Anton, Rozman Marija, Eržen Marija, Leben Mar. (P.Kranj.) 52 Cerklje. Poverjenik: Dolin ar Franc, žnpnik. Novi ud: Labernik Franč., učit. (P. Cerklje.) 226 Duplje. Poveijenik: Stenovec Anton, župnik. — Novi udje: Kristan Jož., Jazbec Anton, Šter Jak., Boncelj Mih., Vrdir Janez, Zaplotnik Roz., Šolar Franč. (P. Tržič.) 60 Goriče, Poverj.: Zupane Jem., župnik. (P.Kranj.) 62 Sv. Jošt. Poveijenik: Bazboršek Jak., ekspozit. — Novi ud: Brce Janez. (P.Kranj.) 29 Kokra, Poveij.: Nemec Ant., župnik. (P.Kokra.) 29 Kovor. Poveijenik: Rozman Juri, župnik. - Novi udje: Peternel Jera, Gros Jož., Frantar V., Kos Fr. (P. Tržič.) 47 Križe. Poveijenik: Zabukovec Janez, župnik. — Novi udje: Repovš Hel., učit.; Kralj Jan., Štefe Jan., Zaplotnik Franc, Zaplotnik Fran, Aljančič Jera, Cadež Mar., Golmajer Mar., Legat Mar., Mali Marj., Maičnn Ivana, Mlinar Mar., Narobe Fr., Pavlin Marija, Sedlar Marija, Stare Mar., Žepič Katarina, Kokalj Janez. (P. Retnje pri Tržiču.) 171 Mavčiče, Poveij.: Klobus V., župnik. — Novi udje: Kosmač Mar., Zevnik Fr., Novak Jož., Zlate Jož. (P. Kranj.) 98 Naklo. Poveij.: Seigerschmied J. M., župnik. (P.Naklo.) 100 Podbrezje. Poverjenik: Vondrašek Vaclav, župnik. (P. Podbrezje.) 77 Preddvor, Poverjenik: Lakmajer Fran, župnik. — Novi udje: Aleš Ant., Cuderman Agata, Hladnikova družina, Jakovec Franč., Kaštrun Mar., Košnjek Fr., Kodermanovi iz Mož., Mubi Marij., Naglič Mih., Roblek Urš., Rozman Frani., Šavs Kat., Šavs Fr., Vreček Mat., Gregorec Fr., Podpeskar L. (P. Tupalič.) 109 Predoslje. Poverjenik: Zupane Ign., župnik. — Novi udje: Ažman Jan. ml., Mavec Katar., Markun BI., Ribnikar Ant., Škofic Franč., Štefe Fr., Umnik Jož. . (P. Kranj.) 105 , Smlednik, Poveijenik: Barbo Mih., župnik. - Novi udje: Cebašek Jan., Dolinar Ivana, Hujan Mana, Petač Mar., Petelinkar Franč., Vrlic Lud., Konjar Al., Burnik Iv., Cebašek Fr., Germek Marija. (P. Smlednik.) 218 St.JUrška gora. Poverjenik: čibašek Vinko, župni uprav. — Novi udje: Kat. slov. izobr. društvo, Marijina družba, Rebernik Miha. , (P. Cerklje.) 40 Šenčur. Poverj.: Šiška Janko, župnik. — Novi udje: Jekovec Fr., Cnderman Alenka, čumin Ivana. (P. Šenčur pri Kranju.) 206 Šmartin. Poveijenik: Šareč Al., župnik. — Novi udje: Lenard Fridolin, Bajzelj Jan., Lampret Ivan, Berčič Jak., Berčič Tomaž, Gori anc Peter, Gros Jan., Jekovec Pet., Ješe Ant., Lebar Anton, Vilfan Fr., Porenta Jan., Mamič Roz., Dolenc Mar., Lesičnik M., Tepina Marjeta. ' (P. Kranj.) 249 Trstenik. Poveij.: Mi k š Ivan, župnik. — Novi udje: Štefe Mat., Kern Jak., Gregorec Fr. (P. Kranj.) 60 Tržič. Poverjenik: Potokar Jožef, župnik. Novi udje: Rovs Albert, Janežič Ivan, Kurnik Luka, Kovčič Ivana, Kristane Ant., Meglič Lovro, Miak Jož., Primožič Ivana, Babič Jož., Šolar Ivana, Zupan Ant., Meglič Fr., Potokar Mar., Razboršek Marija, Malenšek Ivan, Triller Lovro. (P. Tržič.) 300 Velesovo. Poverjenik: Srešar Jos. K, župnik. — Novi udje: Cebulj Mih., Košnjek Mana, Murnik Jan., Sajovic Jan. (Cerklje.) 84 Voglje-Voklo. Poverjenik: Okorn Matija, benef. Novi ud : Osel And. (P. Šenčur pri Kranju.) 53 Zapoge, Poverjenik: Jakelj Gregor, župnik v p. Nova uda: Jenko And., Vehovec Marij. (P. Smlednik.) 34 Število družnikov: 106 dosmrt. 2616 letnih. 6. Dekanija Leskovec. Leskovec, Poverjenik: Schtoeiger Fr., dekan. - Novi udje: Arh 11., Avguštin Fr., Božič Fr., Božič Fr., Pire Jan., Račič Fr., Gregoršanec Mar., Murn Neža, Škofljanec Roz. (P. Leskovec.) 130 Boštanj. Poverjenik: Kerin Mart., župnik. — Novi udje: Eijavec Mar., Globočnik Mar., Hribar Cec., Jekoš Neža, Lipar Jož., Novšak Ant., Vene Jernej. (P. Radna pri Sevnici.) 93 Bučka. Poverjenik: Rebol BI., župnik. — Novi udje: Železnik Fr., Koki Mar., Gorenc Ter. (P. Bučka.) 51 Cerklje. Poverjenik: Gabrič Anton, župnik. Nova uda: Pire Fr., Gerdovič Leop. (P. Krška vas.) 80 Čatež. Poverj.: Rudolf Alojzij, župnik. (P.Krška vas.) 82 Sv. Duh. Poverjenik: Žust Jakob, župnik. — Novi udje: Smogavec Ant., Bizjak Ter., Božič Mart., Bučar Fr., Cerovšek Jan., Cerovšek Janez, Cuzi Ana, Debevec Al., Drmovšek Jož., Fabjan Jožefa, Hribšek Fr., Kapler Jož., Kočnar Ana, Kuhar Jože, Lekše Jan., Puntar Franc, Rot Ana, Rupan Amal., Starec Alojz., Vajdič Ana, Vrtevšnik Julija, Žarn Fr,, Dimec Jan., Pire Al., Bizjak Ant., Žarn Ivan. (P. Krško.) 74 Št, Jernej. Poverjenik: Lesjak Ant., župnik. — Novi udje: Likar Pet., Rudež Mar., Pakše Fr., Bevec Fr., Bučar Jož., Črtalič Jernej, Frančič Jem., Gorišak Fr., Grgovič Ant., Golob Fr., Luzar Jan., Miklavčič Jan., Nučič Ant., Rolih Fr., Radešček Jož, Rad-kovič Mart., Rukša Mart., Simončič Jož., Simončič Jan., Strojin Fr., Turk Jož., Vidmar Ign., Zorko Jož., Zevnik Jan., Judež Ant., Vrtačič Jož., Colarič Mar., Mihina Joz., Miklavčič Terez., Pirnar Mar., Tnrk Urš., Kušljan Fr., Kovačič Fr., Pavlič Jož., Sive Fr., Bobič Ter., Fabjančič Ter., Gorišček Ana, Šimc Urš., Zupan Mar., Najpridnejši učenec IV. razreda. (P. Št. Jernej.) 247 Kostanjevica, Poveijenik: Pavlič Damjan, mestni župnik. — Novi ud: Recelj Jera. (P. Kostanjevica.) 74 Križevo. Poveijenik: Pavlič Kozma, župnik. — Novi udje: Pacek Fr., Gričar Mih., Dolmovič Al., Colarič Ant., Banič Franc, Grame Jož., Dolmovič Mar. (P. Sv. Križ pri Kostanjevici.) 74 Krško. Poverjenik: Renier Ivan, m. župnik. — Novi udje: Dr. Trenz Ferd., okr. zdr.; Korbar Ivan, Levičar Iv., Petelin Mar., Šribar Ivana. (P. Krško.) 92 Raka. Poverjenik: Borstnar Josip, župnik. — Novi ud: Cizerie Franc. (P. Raka.) 117 Studenec. Poverjenik: Horvat Mih., župnik. — Novi udje: Lakner Vinc., Maik, Mikolič Fr., Mlakar Ant., Mlakar Jan., Pire Jan., Žnidaršič Mart., Ajdnik Mar., Kocijan Mar., Lisec Mar., Pire Mar.,vVezjak Liza. (P. Radna pri Sevnici.) 40 Skocjan. Poveijenik: Bohinjec Pet., župnik, — Novi udje: Novak Martin, Dojmoč Neža, Kirar Maijeta, Kirar Franica, Tršinar Neža. (P. Škocjan.) 100 Vel. Dolina. Poverjenik: Gnjezda Jan., župnik. — Novi ud: Hranilnica in posojilnica. (P. Jesenice na Dolenjskem.) 52 Število družnikov: 24 dosmrt. 1282 letnih. 7. Dekanija Litija. Šmartno. Poverjenik: Rihar Matej, dekan. — Novi udje: Copar Iv. ml., Dobrave Jan., Dolšek Jan., Dolšek Fr., Goršič Mar., Havptman Franc, Ilovar Franc, Kozlevčar Ant., Perme Pavel Jag., Planinšek Fr. Zag., Poglajen Ant., Regali Jan., Ruparjeva hiša, Skubic Franč., Štok Jož., Verbajs Jožefa. (P. Šmartno pri Litiji.) 181 Dobovec, Poverjenik: Ocepek Jož., župnik. — Novi udje: Dolanec Jož., Kovač Jan., Hribovšek Helena. (P. Trbovlje.) 26 Dole. Poveijenik: Filler Vacl.,lupn. (P. Dole pri Litiji.) 52 Hotič. Poverjenik: Hromeč Jan., župnik. (P.Litija.) 21 Janče. Poverjenik: Dobnikar Jan., župnik. (P.Litija.) 19 Javorje. Poverjenik: Indof Franc, župnik. — Novi udje: Končar Franc z družino, Pograjec Frančiška, Golf Marija. (P. Šmartno pri Litiji.) 36 Št, Jurij pod Kumom. Poverjenik: Zamuda Florijan, gostilničar. (P. Radeče.) 13 Konjšica. Poverjenik: Mohar Peter, ekspozit. — Novi udje: Muhovec Helena, Zagorc Martin, Brezovar Marija, Dolanc Mat., Dolinšek Zorka, Prošt Jožefa, Repovš Angela, Dežman Franca, 30 Ljubljanska škofija: 8. Ljubljana; 9. Loka. Beja Janez, Resnik Marija, Leben Peter, Kotar Brigita, Blaznik Janez. (P. Zagorje ob Savi.) 15 Kresnice. Poverjenik: Dolinar Iv., župnik. — Nova uda: Vodlan Alojzij, Rovšek Ivana. (P. Kresnice.) 42 Št.Lambert. Poverj.: Ogrizek J., župnik. (P. Sava ob j. ž.) 42 Litija. Poverjenik: Režek Pet., župnik v p. — Novi udje: K. s. izobraž. društvo, Tičar Benj., Borštnar Zora. (P. Litija.) 79 Polšnik. Poverjenik: Globelnik Iv., župnik. — Novi ud: Kotar Franja. (P. Litija.) 37 Prežganje, Poverjenik: Jaklič Karol, župnik. — Nova uda: Gospodaril Roza, učit.; Kastelic Josipina. (P. Litija.) 43 Primskovo. Poverjenik: Plešic An t., župnik. — Novi udje: Gorišek Marija, Jeršin Fr., Kastelic Fr., Zidar Marija, Klemenčič Ignacij. (P. Šmartno pri Litiji.) 44 Radeče, Poverjenik: Hiersche Fr., župnik. — Novi udje: Ubožna hiša, Brlogar Mar., Hmelj Emil., Plazar Jera, Pivc Marija, Simončič Ter., Svet Ter. (P. Radeče.) 103 Sava ob juž, žel. Poverjenik: Koblar J os., župnik. — Nova uda: Radej Avgusta, žel. postajenač. soproga; Marzidovšek Jakob. (P. Sava ob južni železnici.) 39 Svibno. Poverjenik: Koprivec Peter, župnik. — Novi udje: Dolinšek Mart., Martinčič Jožef, Zajec Mih., Ban Mar., Tomažič Alojzija, Zavrl Jera, Zupane Leop. (P. Radeče.) 71 Štanga. Poverjenik: Saje Mihael, duh. sv., župnik itd. — Novi udje: Koleša Fr.; Aljaž Jas., cerkv.; Zavrl Reza, Avsec Jož., Koleša Franc, Manegulija Mina, Frelih Neža. (P. Litija.) 60 Zagorje ob Savi. Poverjenik: Rott Gotard, župnik. — Novi udje: Ašič Al., Bukovšek Franca, Kisovec Mar., Kušar Mat., Likar Ivan. (P. Zagerje ob Savi.) 171 Število družnikov: 19 dosmrt. 1074 letnih. 8. Dekanija Ljubljana. Stolna župnija v Ljubjjani. Poverjenik: Dr. Merhar Alojzij, st. vikar. — Novi udje: Premrl Stanko, Ambrožič Franja, Anžift Ant., Berjak-Šober, Blaznikovi nasledniki, Kras Iv., Lindič Rozal., Leskovec Vinko, Merhar Franica, Strucel Lavoslava, Vrhovnik A., Gorjanec Dav., Skaberne Minka, Plečnik Josip, Megušar Leopold. (P. Ljubljana.) 379 Bogoslovje. Poverjenik: Oberstar Ognj., bogosl. — Novi udje: Komlanec Ant, Lunder Alojzij, Omahen Ign., Cegnar Jan., Klopčič Jos., Rogelj Jos., Jaic Mart., Skubic Štef., Bulovec Joief, Hiti Fran, Hoenigmann Fr., Kokel Fr., Mohorč Iv., Naglič Blaž, Petrio Gabr., Pibernik Leop., Plevnik Ant., Potočnik Rud., Skebč Venceslav, Širaj Jakob, Škrbec Matija, Šušteršič Fran Sal.. Vilfan Matej, bogoslovci. (P. Ljubljana.) 53 Sv. Jakob v Ljubljani. Poverjenik: Barle Jan. Ev., mestni župnik. — Novi udje: Baland Gabriela, Dernikoviš Jožefa, Kischer Vikt., Ferderbar Fran, Gljušič Ana, Gregorič Pav., Gostinčar Fr., Hrovat Al., Ižanc Anton., Jarc Fr., Kratochvil Lud., Pfeifer Jos., Podpevsek Ana, Setnikar Al., Sluga Mar., Šinkovec Neža, Toplikar z rodb., Varšek Kat., Viršek Matija. (P. Ljubljana.) 408 Sv. Peter v Ljubljani. Poverjenik: Zorko Fran. — Novi udje: Zore Fran, Božičnik Marija, Brajer Ivana, Čebulj Ivana, Črnivec Fr., Gerdina Anton., Gojenke pripravnice v Licht., Hameršak Pav., Jerneje Stanko, Klnn Anton, Krnc Antonija, Moškerc Iv., Strojan Josip., Šorn Mrh., Toncatova hiša, Toni Mar., Zajec Ivana, Zorman Franc. (P. Ljubljana.) 748 Frančiškanska župnija. Poverjenik: O.Placid Fabiani. — Novi udje: Br. Vital Drevenšek, Baumkircher Ana, Bardutzkj L., Bostele Miha, Dolenec Ter., Gomiler Jerica, Horvath Jan., Jurčič Ana, Klobčič Mar., Koder Mar., Ložar Mar., Markelj Hel., Matjan Val., Marenšič Ivanka, Medved Ivana, Misson Josip, Mohor Josip, Palčar Fr., Pave Jožefa, Perušek Mar., Piccoli Gabriel, Podlipnik Fr., Pogačnik Val., Rojina Ant., Sattner Mar., Svetlin Mar., Sedlar Jož., s. Špelak Roza, Trontel Cilka, Zaje Fr. (P. Ljubljana.) 623 Trnovska župnija. Poverjenik: Koeehler Viktor, kaplan. — Novi udje: Breskvar rodb., Oepon Marj., Češnovar Mar., Fiala Ivana, Grdodolnik Ivana, Gril Luc., Juvan Rozika, Kadunc Marija, Kavčič Beti, Koderman Pavla, Koritnik Josip, Kršič Jožef, Logar Matevž, Podbevšek Jožefa, Podpečan Mar., Ponikvar Jak., Poženel Val., Samec Iv., Savinšek Minka, Strmole Katar., Šešek Helena, Urbanija Jos., Zalaznik Ivana. (P. Ljubljana.) 434 Uršulinski samostan. Poverjenik: Bulovec Mih., spiritual. (P. Ljubljana.) 19 Prisilna delavnica, Poverjenik: Šega Viktor kurat. — Novi ud: Pulerle Franc. (P. Ljubljana.) 16 Brezovica. Poverjenik: Hoenigman Fran, župnik. — Novi udje: Kavčnik Mat., Marinko Ig., Peklaj M. (P. Brezovica.) 104 Dev. Marija v Polju, Poverjenik: Muller Ivan, župnik. — Novi udje: Čuda Jan., Dovč Ant., Jekovec Juri, Dovše Fr. z dr., Dolčič Mar., Gole Franč., Kožuh Ivana, Mejač Iv., Ocvirek Alojz., Šket Jožefa, Trtnik Urš., Višnjevar Mar., Vodnik Fr., Kontnova družina, Mačkova družina. (P. Dev. Mar. v Polju.) 327 Črnuče. Poverj.: Stazinski Nik., župnik. (P. Ljubljana.) 90 Dobrova. Poverjenik: Plantarii Jož., župnik. — Novi udje: Fabinc Fr., nadučjt.; Bognarjeva hiša, Miklavževa hiša, Šmekova hiša, Božič Miha. Češnovar Jan., Pezdir Jan., Kunaver Jan., Dovjak Iv., Z»r Mar., Bizjak Mar., Kovač Luka, Armič Fr., Vrhovec Ant., Oven Ivana. (P. Dobrova.) 136 Golo. Poverjenik: Kunauer Jan., župnik. — Novi udje: Virant Fr., Mehlin Jože, Golob Jan., Glinsek Jan., Intihar Jernej, Štebljaj Feliks. (P. Ig.) 22 Ig. Poverjenik: Dr. Mauring Ivan, župnik. — Novi udje: Mežan Angela, Pirman Miha, Šenk Ivan, Zabukovec Franja, Zgonc Franja, Župec Jož. z dr. (P. Studenec-Ig.) 132 Sv. Jakob ob Savi. Poverjenik: Jemec Ant., župnik. — Novi udje: Izobraževalno društvo, Gajhen Ant., Ivanič Mat., Porenta Fr., Kokalj Kat. (P. Dol pri Ljubljani.) 69 Ježica. Poverjenik: Zupan Simun, župnik. — Novi udje: Knez Miha, Sever Lovro, Dornig Mar., Dovč Mar., Koderman Mar., Zakotnik Angela. (P. Ježica pri Ljubljani.) 155 Sv. Katarina. Poverjenik: Pavlin Andrej, župnik. — Novi udje: Bukovec Jan., Bukovec Ter., Češnovar P. (P. Medvode.) 29 Preska. Poverjenik: Brence Jan., župnik. (P.Medvode.) 87 Rudnik. Poverjenik: Šlibar Gregor, župnik. — Novi udje: .Tesih Jakob, Zupan Gotard, Kozina iz Srednjevasi, Žitnik Ivana, Žulj Meta. (P.Ljubljana.) 60 Sora. Poverjenik: Finžgar F. S., župnik. — Novi udje: Alič Ign., Bernik Ft., Benedik Marij., Čarman Jož., Dobre Ivan, Dermota N., Frlic Ana, Smovec Fr., Stanovnik M. (P. Medvode.) 162 Sostro, Poverj.: Bartel Bertold, kaplan. (Sp. Hrušica.) 205 Šiška. Poverjenica: Štrukelj Marija. — Novi udje: Keršič Tončka, Omahen Terez., Šuštar Lucija, Unk Miha, Velkavrh Eliz., Bedina Karol, Novak Jan. (P. Sp. Šiška.) 66 Šmartno pod Šmarno goro. Lesar Janez, župnik. — Novi udje: Peterlin Neža, Pečnik Maks, Keber Jožefa, Žagar Ivan, De Monte Mar., Smole Pavla. (P. Št. Vid pri Ljubljani.) 109 Tomišelj. Poverj.: Knific Jos., župnik. — Novi udje: Izobr. društvo Modic Jak., Japelj Ivana. . (P. Studenec.) 50 Vic-Glince. Poverjenik: P.Avguštin Čampa,vsup. — Novi udje: Bardorfer Jos., Belič Jernej, Breskvar Rudolf, Cadež Marija, Demšar Lovro, Dimic Mar., Drašler Jak., Drobtina Anton., Goršič Roz., Gosar Dora, Jager Ter., Jarc Ivana, Keber Mar., Ločnikar Ant., Medič Apol., Oblak Mar., Petkovšek Mar., Petrovčič Marija, Pire Marj., Požlep Ant., Prebil Ant., Rupret Mar., Starčnik Ivan, Svetlič Iv., Šuštaršič Lov., Tt Sar Fr., Velkavrh Mat., Vrhunc Iv., Križnar Marjeta. (P. Vič.) 284 Sv. Vid. Poverjenik: Zabret Val., župnik. — Novi udje: Cerar Ivana, Dolenc Jera, Doležal Bertl, Dolničar Neža, Dolničar Neža, Južina Jan., Kopač Franc, Kordež Jož.. Robida Al., Skalar Jož., Šenk Ljudm., Kreč Iv., Stare Anton., Suwa Ana, Suwa Ant.,. Štrukelj Kat., Šuštaršič Jož., Warto H. (P. Sv. Vid p. Ljub.) 361 Zavod sv. Stanislava. Poverjenik: Eržišnik Jožef, prof. — Novi udje: Obreza Cir., Podbregar Pav.. Kvas Fr., Semič Iv.. Vilian Jan.,yKlinar Fr. Rudolf Jos., Gorše Iv. (P. Št. Vid p. Ljub.) 37 Želimlje. Poverj.: Erjavec Iv., župnik. (P. Studenec.) 22 Število družnikov: 156 dosmrt. 5031 letnih. 9. Dekanija Loka. Stara Loka. Poverjenik: Kumer Fr., dekan. — Novi udje: Bozovičar Mina, Dolenc Tomaž, Gaber Fr., Kuralt Mina, Lampič Ivana, Lavrič Fr., Logonder Mar., Šifrar Mar., Šifrer Štef., Triler Mar., Tušek Iv., Vilfan France, Hribernik Mar., Hribernik Janez. (P. Škofja Loka.) 161 Bukovšica. Poverjenik: Ilovski Albin, župni upr. — Novi udje: Mrhar Iva, vod. šole; Bernik Al., Šturm Mar., Benedik Mar., Šraj Rotija, Dolenec Neža, Pogačnik Urš. (P. Selca.) 41 Dražgoše. Poverj.: Pfajfar Ant., župnik. (P.Železniki.) 49 Javorje, Poverjenik: Pfajfar Janez, župnik. — Novi ud: Pipan Mar., učit. (P. Poljane.) 64 Sv, Lenart. Poverjenik: Sever Franc, župnik. — Novi ud: Mesec Janez. (P. Selca.) 55 Leskovica. Poverjenik: Kos Matevž, župni uprav. — Novi udje: Frelih Fr., Mezeg Juri, Peternel Al., Rejc Val., Gartnar Marij., Kežar Micka, Mlakar Kat., Lendero Milko. (P. Gorenja vas.) 58 Lučine. Poverj.: Dolinar Ajit,., župnik. (P. Gorenja vas.) 48 Nova Oselica. Poverjenik: Zoreč Franc, župnik. — Novi udje: Cej Uršula, čadež Marijana, Marijina družba, Kacin Janez. (P. Gorenja vas.) 75 Poljane. Poverjenik: Bamoveš Jem., župnik. Novi udje: Demšar Fr.', Demšar Jak., Fortuna Rudolf, Kužnar Marij., Božnar Franč., Božnar Hel., Subic Amal. (P. Poljane.) 223 Reteče. Poverjenik: Meršolj Jan., župnik. — Novi udje: Avguštin Ant., Babnik Ant., Brešič Jan., Habjan Ant., Kuralt fi., Križnar Jan., Vilfan Jan., Gaber Franč., Krajnik Mar., Stucin M., Vilfan Mar., Brence Jera. (P. Škofja Loka.) 68 Ljubljanska škofija: 10. Moravče; 11. Novo mesto; 12. Postojna; 13. Radoljica. 31 Selca. Poverjenik: Rožnik T., župnik. — Novi udje: Ferlan Mat., Tavčar Mat., Pavlič Katar., Ravnikar Mar., Peternel Mihael, Benedik Marija, Rožnik Marija (226). — Poverjenik: Megušar Janez (58). (P. Selca.) 284 Sorica. Poverjenik: Karlin Juri, župnik. — Novi udje: Veber Mar. z dr., Gasser Ana, Jan Ana, Jensterle Marij., Kejžar Franica, Markelj Franica, Torkar Ana. (P. Sorica.) 77 Stara Oselica. Poverjenik: Soukup Janez, župnik. — Novi udje: Bogataj Franc, Bogataj Janez, Guzelj Janez, Petrnel Jakob, Pivk Jožef, Primožič Valentin, Šturm Ivana, Vidmar Kat. (P. Gorenjavas.) 94 Škofja Loka. Poverjenik: Šinkovec Avgust, župnik. (P. Škofja Loka.) 346 Trata, Poverjenik: Brajec Josip, župnik. — Nova uda: Mrak Anton., Oblak Katar. (P. Gorenjavas.) 165 Zalilog. Poverj.: Eržen Fr., župnik. — Novi udje: Ceferin Urš.,vMohorič Mar., Šturm Ivana. (P. Železniki.) 45 Žabnica. Poverj.: Cik Karol, župnik. — Novi udje: Poienta Jož.,vPorenta Franč., Rajgelj Fr., Šifrer Fr. (P. Škofja Loka.) 88 Železniki, Poverjenik: Marčič Valentin, župnik. — Novi udje: Demšar Gregor, Koblar Micka, Kosec Barb., Levičnik Ne*a, Mlakar Ivana. (P. Železniki.) 126 Število družnikov: 53 dosmrt. 2014 letnih. 10. Dekanija Moravče. Moravče. Poverjenik: Bizjan Janez, nadžupnik, dekan. — Novi udje: Doberšek Jož., Jerman Al., Lavrač Jan., Merčun Ant., Vidrgar Fr., Bolte Urš., Juvančič Mar., Kunaver Mar., Bizilj Val., Rogelj Val., Smrkolj Fr., Jerina Ivana, Korimšek Ant., Podbelšek Franč., Rokavec Urš. (P. Moravče.) 154 Blagovica. Poveijenik: Hartman Jos., župnik. - Novi udje: Cerar Ern., Bergant Benj., Lavrič Fr., Hrovat Ana, Kraševec Mar., Resnik Franč., Marijina družba. (P. Lukovica.) 75 Brdo. Poveijenik: Slak Matija, župnik. Novi ud: Kersnik Anton, grajščak. (P. Lukovica.) 114 Čemšenik, Poverjenik: Zelnik Josip, župnik. - Novi udje: Potovčeva hiša, Škrabarjeva hiša, Golčnik Anton, Konšek Blaž, Lavrin Peter, Ludoviko Leopold, Pole Vincenc, Šerak Janez. (P. Medija-Izlake.) 143 češnjice. Poverjenik: Kepec Franc, župnik. — Novi udje: Slapar Alojzij, Klemen Ivanka, Brodnik Marjeta, Žibert Helena. (P. Šmartin v Tuhinju.) 33 Dol. Poverjenik: Kastelec M., župnik. — Novi udje: Rabne Marija, z druž., Snoj Ana. Skerbič Marjeta, Valjavc Blaž, Kadivc Jan.. Crnilec Jan. (P. Dol pri Ljubljani.) 96 Sveta Gora. Poverj.: Knižek F., župni upr. (P. Vače.) 50 St. Gotard. Poveijen.: Hribar Anton, župnik. — Novi ud: Grohar Jak. (P. Trojane.) 77 Sv. Helena, Poverj.: Rihtaršič Jan., župnik. — Novi ud: Mihelčič Tomaž. (P. Dol pri Ljubljani.) 93 Ihan. Poveijenik: Antončič Anton, župnik. — Novi udje: Bitenc Mara, učit.; Gregorin Jan., Hribar Fr., Vodnik Fr., Kokalj Fr., Pogačar Štefanija. (P. Domžale.) 72 Kolovrat. Poverjenik: Knol Adolf, župnik. — Novi udje: Lazar Franč., Pollak Avg., Brvar Ana, Leveč Anton., Šeslar Jož., Pukovic Marija. (P. Medija-Izlake.) 51 Krasnja. Poverjenik: Kadunec Fran, župnik. — Nova uda: Močnik Fr., Rihter Fr. (P. Lukovica.) 47 Št. Ožbalt. Poverjenik: Piskar Janez, župnik. — Novi ud: Smrkolj Alojzij. , (P. Trojane.) 26 Peče. Poveijenik: Žagar Jož., župnik. — Novi udje: Avbelj Fr., Knez Franč., Kos Fr., Stegnar Jan. (P. Moravče.) 24 Koutny Butja, Henigman JUar., Kerovec Jož., Klopčič Frančiška, Legnar Marija. (P. Medija-Izlake.) 42 Vače. Poverjenik: Golmajer Josip, župnik. — Novi udje: Barlič Ivana, Hribar Mar., Majdič Jože, Štrubelj Jan., Tič Feliks, Nemec Jože. (P. Vače.) 76 Vrhpolje. Poverj.: Šparovec F., eksp. (P.Moravče.) 29 Zlatopolje, Poverj.: Medved Jan., župnik. (P. Lukovica.) 19 Število družnikov: 26 dosmrt. 1221 letnih. 11. Dekanija Novo mesto. Novo mesto. Poveij.: Gnidovec Jos., kap. vik. — Novi udje: br. Teobald Pavlovčič, br. Gotfrid Webar, Darovec Fr., Dr. Ažman Ciril, Prosen Peter, Ropaš Lavoslav, Durini Emil, Kiissel Neža, Strajnar Vek., Schmidt Roz., Kastelic Luc., Pikel Mar., Šlajkovič Jožefa, Grum Mar., Nimrod Ana, Rifelj Mar., Kastelic Ana, Murn Ana, Andrejčič Hema, Kiissel Viki, Medved Franč., Šval Fr., Šproc Anton, Schweiger Hedviga, Lubi Fani, Najboljša učenka dekliške ljudske šole, Medved Josip. (P. Novo mesto.) 231 Bela cerkev. Poverjenik: Žnidaršič Ant., župnik. — Novi udje: Pucelj Fr., Seničar Kar., Avsec Ant., Hrastor Ant., Klobučar Mart., Makovec Mart., Crvan Terez., Habjančič Ana, Jordan Ana, Nagode Maij., Seničar Ant., Virant Mar. (P. Št. Jernej.) 52 Brusnice. Poverjenik: Nemanič Mart., župnik. — Novi udje: Bedek Franc, Kump Andrej, Matko Peter, Rajk Juri, Turk Miha, Uhernik Janez, Medle Neža, Gornik France, Klvišar Janez. (P. Brusnice.) 71 Cermošnjice. Poverjenica: Klemen Marija, c. kr.pošt. — Novi ud: Rozman Al., uradnik. (P. Oermošnjice.) 6 Mirna peč. Poverjenik: Lovšin Anton, kaplan. — Novi ud: Canželj Fran. (P. Mirna peč.) 182 Podgrad, Poveijenik: Oesenj Andr., župnik. — Nova uda: Sekula Fr., Ambrožič Ivana. (P. Novo mesto.) 34 Prečna. Poveij.: Šmidovnik A., župnik. (P.Novo mesto.) 92 Soteska. Poverj.: Vole Al., župnik. (P. Straža.) 41 Stopiče. Poverjenik: Porenta Jak., župnik. — Nova uda: Funtek Fel., kaplan; Žagar Marija. (P. Novo mesto.) 104 Šempeter. Poverjenik: Češarek Fr.. župn. (P.Šempeter.) 76 Šmarjeta. Poverjenik: Zaman And., župn. (P. Šmarjeta.) 110 Šmihel. Poverjenik: Tome Valentin, kaplan. — Novi udje: Škrlj Marija, prof. soproga; Robas Ivan, Hladnik Ana, Kostevc Fr., Bačar Franca, Lužar Janez. (P. Novo mesto.) 128 Toplice, Poverjenik: Erzar Franc, župnik. — Novi udje: Gregorc Drag., učitelj; Gela Gašper, uradn.; Blatnik Mat., Bučar Jan., Grabnar Janez, Gorše Ant., Gradišar Mat., Henigman Jože, Hočevar Fr., Hutar Jak., Judnič Jak., Klemenčič Blaž, Knavs Fr., Kobe Karol, Krese Adolf, Pelko Florj., Picelj Fr., Poreber Franc, Strniša Jan., Šenica Ant., Šenica Mart., Šostarič Karol, Vrtar Jan., Bavdek Ana, Bradač Ana, Horše Urš., Hočevar Mar., Ivančič Fr., Rakoše Mar., Vrtar M., Žefran Fr., Pelko Franca. (P. Toplice.) 113 Vavtavas. Poveijenik: Zakrajšek Janko, župnik. — Novi udje: Slov. kat. izobraž. društvo, Pugelj Mar., Pire Fr., Počervina Jan., Drenik Ana, Marolt Marija. (P. Straža.) 98 Število družnikov: 32 dosmrt. 1306 letnih. 12. Dekanija Postojna. Postojna. Poverjenik: Perme Leop., kaplan. — Novi udje: Oič Ant., Ivančič Ag., Inocente Iv., Jurca Pav., Jernejčič Janez, ■Turca Ant. ml., Kodele Iv., Krebelj Kat., Muhič Ter., Ogrizek Ant., Perko Jernej. Vilhar Marija, Marijina družba, čeč Alojzij, Ceč Franc. (P. Postojna.) 172 Hrenovice. Poverjenik: Zupan Ivan, župnik. — Novi udje: Zalar Jern., Oič Jan., Vidmar Jan., Sturm Mar., Jurjevčič Terez., Udovič Alojz., Cič Ivana, Fajdiga Mar., Bizjak Al., Fajdiga And., Fajdiga Fr., Gruden And. (P. Hrašče pri Postojni.) 161 Sv. Ivan. Poveijenik: Remškar Val., kurat. — Novi udje: Perenič Fr., Zwolf Jož., Malneršič Ana, Maver Iv. (Prestranek.) 57 Orehek. Poverj.: Mensinger Jož., kurat. (Prestranek.) 37 Št. Peter na Krasu. Poverjenik: Abrarn Anton, kurat. — Novi udje: Polh Jož., Adam Ivana, Gašperšič Fr., Hussu"Marija, Karba Pavla. (P. Št. Peter na Krasu.) 157 Razdrto. Poveijenik: Dežman Janez, kurat. — Novi udje: Garzarolli Izabela pl. Thurmlack, Blažek Rud., Bezeg Ivana, Dolenec Alb., Premrl Ant., Sener Jern., Vrabič Pavla. (P. Razdrto.) 34 Senožeče. Poveijenik: Hrovat Janez, župni upr. — Novi udje: Šifrar Ant., kapi.; dr. Gregorič Vinko, zdrav.; Koritnik Vid, Kat. slov. izobraž. društvo Senožeče, Suša Mihael, Hreščak Jernej, Cehovin Mart., Vidmar Jak., Kocijančič Franč., Suša Mar., Gerželj Marija. (P. Senožeče.) 83 Slavina. Poveijenik: Laznik Josip, župnik. — Novi ud: Glažar Janez. (P. Prestranek.) 125 Studeno. Poverjenik: Janež Dom., župnik. — Novi udje: Požar VI., naduč.; Mayer Julija, učit.; Podboj J ust. (P. Postojna.) 130 Trnje. Poverj.: Železny Al., kurat. (P.St. Peter na Krasu.) 65 Vel. Ubeljsko. Poverjenik: Gornik Fr., župnik v p. — Novi udje: Petrovčič Meta, Premra Mat., Širca Eliz. (P. Razdrto.) 23 Število družnikov: 48 dosmrt. 996 letnih. 13. Dekanija Radoljica. Radoljica. Poverjenik: Novak Jan., dekan, č. kanonik. — Novi udje: Ferant Milena, Lenič Ana, Tomeo Neža, Pristov Franc, Jeglič Marija, Tomše Frančiška. (P. Radoljica.) 128 Begunje. Poveijenik: Kleindienst Jakob, župnik. (P. Begunje pri Lescah.) 113 Bela peč. Poveijenik: Krajec And., župnik. — Novi udje: Meteben Jakob, c. kr. dist. stražm.; Lukan Anton, c. kr. gozdar; Šup Apolonija, Rotter Marija. (P. Bela peč.) 10 Bohinjska Bela. Poverjenik: Mrak Mat., župnik. — Novi udje: Arh Josipina, učit.; Jezeršek Mat., Knafelj Marija, Stojan Val., Blaževa druž. (Bela), Krištanova druž., Skminčeva družina. (P. Bohinjska Bela.) 93 32 Ljubljanska škofija: 14. Ribnica; 15. Semič. Bled. Poverjenik: Oblak Jan., župnik. — Novi udje: Kunčič Jan., Rogač Blaž, Svetina Jan. (P. Bled.) 158 Bohinjska Bistrica. Poverjenik: Piber Jan., župnik in dež. posl. — Novi udje: Javornik M., učiteljica; Mencinger J., železn. čuv.; Ravnik Mat., Dobravec Jan., pos.; Markelj Leop., žel. čuv.; Bučar Jos., žel. delavec. v (P. Bohinjska Bistrica.) 191 Brezje. Poverj.: P.Marijan Širca. — Novi udje: Kleindienst Fr., Polajnar Jos., Volk Rozalija. (P Radoljica.) 47 Breznica. Poverjenik: Potočnik Tomaž, župn k. - Novi ud: Rev Marijana. (P. Žirovnica.) 133. Dobrava pri Kropi. Poverjenik: Vrankar Jos., župnik. — Novi udje: Bohinc Ant., Košir Mar., Šoberl Jan. (P. Podnart.) 66 Dovje. Poveijenik: Alj až J ak., župnik. (P.Dovje.) 151 Gorje pri Bledu. Poverjenik: Ažman Jan., župnik. — Novi udje: Langerliolz Jan., kaplan; Ambrožič Reza, Črne Ivana (T.), Koželj Vinko, Steiner Ivana, Vodnjov Jakob, Zima Jera, Zumer Viktor. (P. Gorenje Goije pri Bledu.) 225 Jesenice. Poverjenik: Skubic Ant., župnik. — Novi udje: Skubic Franja, Bogataj Ant., Klander Jan., Sovine Elizab., Kopčar Fr., Pšenica Marija, Smolej Pavel, Javorski Franja, Verglez Jan., Narad Mar., Zvezda Iv., Stravs Franc, Legar Jera, BruSan Jožef, Stražnik Jan., Robič Jan., Špec Jan. z dr., Tancar Al., Pišek Mar., Rakovec Ant.,' Morič Roza, Razinger Ign., Vidic Konrad, Koler Julijana, Mežek Jan., Jenko Fr., Razinger Angela Vidmar Janez, Ažman Jož., Prevc Mat., Šekek Uršula, Medja Ant., Ažman Albina, Klinar Jožef, Zmota Perpetua, Zmota Felicita. (P. Jesenice na Gorenjskem.) 326 Kamna gorica. Poveijenik: Ažman Šim., župnik. — Novi ud: Vari Karol. (P. Kamna gorica.) 105 Koprivnik. Poverjenik: Steržaj Fr. Ks., župnik. — Novi udje: Benedik Miha, Beznik Franca, Blažin spodnji, Dijak Janez, Dobravec Martin, Korošec Fr. z dr., Markež Polona z dr., Sušnik Janez. (P. Bohinjska Bistrica.) 70 Koroška Bela. Poverjenik: Košir Fr., župnik. — Novi udje: Bačar Anton, Ravnik Simon, Baraga Marija, Kreuzer Magdalena, Malej Andrej, Jane Janez, Čop Jakob, Smolej Simon, Vole Anton, Vengar Marija. (P. Javornik.) 185 Kranjska gora. Poveijenik: Frohlich Jos., kaplan. — Novi udje: Lenart Jos., c. kr. sodn.; Arih Jan., Gregori Jan., Hauptman Jožef, Košir Franca, Pečar Marijana, Peterman Al., Smolej Marija, Šefman Katra, Škrabar Fr. S., Žerjav Gabrijela, Arih Neža, Kerštanj Helena, Kerštanj Marija, Robič Jan., Dimnik Jera ; Bezeg Karol, c. kr. davčni kontrolor. (P. Kranjska gora.) 145 Sv. Križ. Poverjenik: Juvan Fr., župn. upr. — Nova uda: Oblak Apolonija, Čop Katarina. (P. Jesenice na Gorenjskem.) 26 Kropa. Poveijenik: Oblak Valentin, župnik. — Novi udje: Plžničar Jos., nadučit.; Praprotnik Jožefa, Leš Jan., Pire Jožefa, Rajgelj Eliza, Rejec Mar., Šlibar Jak., Šolar Fr. (P. Kropa.) 64 Lesce. Poverjenik: Lovšin Iv., župnik. (P.Lesce.) 80 Lese, Poverjenik: Bleiweis Fr., župnik. — Novi udje: Krsnik Mat., Zupan Kat., Zupan F., Milač S., Švab M., Štular M.. Ovsenik M., Hladnik Kat. (P. Tržič.) 3l Ljubno, Poveijenik: Vilman Gašp., župnik. — Nova uda: Skala Jožef, Cvenkalj Marija. (P. Podnart.) 53 Mošnje. Poverjenik: Trpin Iv. Krst., župnik. — Novi udje: Gogala Ant., Nunar Iv., Vovk Ant. (P. Radoljica.) 68 Ovsiše. Poveijenik: Križaj Nikolaj, župnik. — Novi udje: Šlibar Jan., Novak Alojzij, Dežman Mar., Štular Mar., Tomše Mar., Šolar Marija, Mohorič Marija. (P. Podnart.) 46 Rateče. Poveijenik: Lavtižar Jos., župnik. — Novi udje: Stojan Fr., Rožič Sabina, Juvan Al., Mertelj Jož. (P. Rateče.) 86 Ribno. Poverjenik: Kramar Jan., župnik. — Novi udje: Farna knjižn.. Grilc Franca, Pangerc Jan. ml., Arh Mat. (P. Bled.) 73 Srednja vas. Poverjenik: Berlic Iv., župnik. — Novi udje: Smukavec Boštjan, Kavčič Andr., Zvan Fr., Strgar Ant., Odar Jak., Arh Jan., Stare Jak., Markež Franca, Cvetek Urša, Kravanja Urša, Tancar Marijana, Arh Ivana, Cvetek Uršula, Strgar Moj., Ražen Mina, Zupanec Janez. (P. Srednja vas.) 228 Zasip, Poverjenik: Fertin Ignacij, župnik. — Nova uda: Eržen Ivan, Korošec Gabrijela. (P. Bled.) 72 Število družnikov: 79 dosmrt. 2894 letnih. 14. Dekanija Ribnica. Ribnica. Poverjenik: Dolinar Franc, kanonik. — Novi udje: Bolha Frančiška, Lesar Alojzij, Mihelič Ant., Pakiž Angela, Peterlin Jan. (P. Ribnica.) 338 Dolenjavas. Poverjenik: VrhovšekFr., župnik. — Novi udje: Pogorelec Viktor, Košorok Franc, Merhar Karol, Pust Fr., Boječ Frančiška, Boječ Rozalija. (P. Dolenjavas.) 99 Draga. Poveijenik: Žnidaršič Anton, župnik. — Novi udje: Janežič Jan., Lavrič Fr., Lavrič Fr., Lavrič Jož., Turk Fr., Urh Fr., Zvašnik Gr., Cimprič Ivana, Knavs Magd., Kovač Mar., Mavrin Franč., More Mar., Urh Franč. (P. Draga.) 82 Dobrepolje. Poveijenik: Eamoveš And., nadžupnik. — Novi udje: Arko Anton., pošt. upr.; Klin.: Fran, Jaklič Ladisl., Babič Al., Babič Jos., Boštjančič Jož., Cimperman Jos. z dr., Črne Ivana, Grm Mar., Hočevar Jan., Hočevar Jos. z druž., Hočevar Valent., Kastelic Jož. z dr., Lenarčič Iv., Marolt Jern. z dr., Meglen Fran, Novak Ant. z dr., Novak Mar., Petrič Fr. z dr., Pirnat Ter., Strah Fr. z dr., Strnad Jan., Strnad Jos., Škulj Ign., Šporar Ana z dr., Štih Jožefa, Štupnik Anton, Vidmar Marija, Žnidaršič Frančiška. (P. Videm pri Dobrepoljah.) 203 Gora pri Sodražici. Poverjenik: Lavtar Jos., župni upr. — Novi udje: Peček Fr., Vesel Iv., Belaj Št., Lavrič Jan., Krže Fr., Čampa Matej, Košir Val., Mihelič Iv., Samsa Jože, Čampa Prim., Gornik Andr., Krže Jan., Košmrl Ant., Samsa Fr., Turek Marija, Tretji red sv. Frančiška, Marijina dražba, Arko Marija, Levstik Amalija, Marolt Marija, Arko Frančiška, Arko Frančiška, Krže Ivana. (P. Gora pri Sodražici.) 38 Sv. Gregor. Poverjenik: Krumpestar Fran, župnik. — Novi udje: Adamič Al., Gorjup Ant. z druž., Marolt Fr., Modec Jan., Oblak Anton, Prijatelj Anton, Mestek Mar., Ogrinec Marija. (P. Ortnek.) 107 Loški potok. Poverjenik: Pravhar Jožef, župnik. — Novi udje: Telovadni odsek Orel, Avstelj Jos., Bartol Jos., Bartol Franč., Benčina Ant., Benčina Jos., Benčina Mar., Bencina Franč., Bambič Mar., Debeljak Ivan, Debeljak Lud., Debeljak And., Gregorič Iv., Kordiš Ant., Knavs Iv., Kordiš Al., Košmerlj Franč., Košmerlj Jan., Košmerlj Karol, Knavs Kat., Kordiš Karol, Košmrl Jakob, Košir Jožefa, Košmerl Karol, Lavrič Janez, Lavrič Janez, Lavrič Jakob, Levstek Jan., Lavrič Jož., Lavrič Jan., Levstek Al., Levstek Fr., Lavrič Jan., Lavrič Franc, Lavrič Jož., Mohar Joža, Mihič Matija, Mohar Tone, Mikulič Jos., Mohar Jan., Roječ Franč., Samsa Neža, Šega Jos., Šega Fr., Tauzes Leop., Turk Mar., Vesel Mar., Vesel Lud., Vesel Jos., Zbačnik Fr., Mihič Hub. (P. Travnik.) 265 Rob. Poverjenik: Zabukovec To m., župnik. — Novi udje: Mavec Mart., Stražišar Mat., Zgonec Jan., Žužek Leop., Giromi J., Hočevar Jos., Klančar Ang., Marolt N. z dr. (P. Velike Lašče.) 93 Sodražica. Poverjenik: Traven Fran, župnik. — Novi udje: Cvar Fr., Gabrovšek Iv., Gregorič Iv., Lesar Jož., Košorok Leop., Kukec Mar. (P. Sodražica.) 213 Struge. Poverjenik: Gol'f Anton, župnik. — Novi udje: Bačnik Janez, Kaplan Fr., Malešič Bogomir, Nose Ant., Zupančič Janez, Ferkulj Marija, Pele Angela, Rus Ivana, Samec Ana. (P. Videm pri Dobrepoljah.) 68 Škocijan pri Turjaku. Poverjenik: Jereb Janez, župnik. — Novi ud: Štrukelj Jan. z dr. (P. Turjak.) 54 Turjak. Poverjenik: Medved Anton, župnik. — Novi udje: Majdič Leop., Šušteršič Ant., Zevnik Mar. (P. Turjak.) 34 Velike Lašče. Poverjenik: liamovš Jakob, župnik. — Novi udje: Krašovec Andr., Rožman Fr., Adamič Mar., Andoljšek Marj., Gradišar Mar. ' (P. Velike Lašče.) 219 Vel. Poljane. Poverjenik: Lavrenčič Ant., župni uprav. — Novi ud: Andolšek Marija. (P. Ortnek.) 39 Število družnikov: 22 dosmrt. 1830 letnih. 15. Dekanija Semič. Semič. Poveijenik: P. Dost&l Stanko, župnik. — Novi udje: Pavše Janez, Šober Matija, Boben Ana, Gorše Jera, Judnič Ivanka, Ogulin Ana, Plut Ana, Štravs Frančiška, Štakelj Katar. (P. Semič.) 126 AdlešičL Poverjenik: Šašelj Ivan, župnik. — Novi udje: Mikuž Iv., Crnič Juri, Gabrijan Pet., Šikonja Ivan z dr., Veselič Peter. Peteh Mar., Rožman Mar., Šikonja Ivanka, Miketič Marija. (P. Črnomelj.) 76 ^rnomelj. Poverjenik: Kubinek Ivan R., m. župnik. — Novi udje: Kat. slov. izobraž. društvo; dr. Šturm K., odvetnik; Vidmar Mart., Neimenovan, Plaveč Janez, Skube Rajm., čjikonja Ivanka, Medic Roza. (P. Črnomelj.) 147 Dragatuš, Poverjenik: Novak Jos., župnik. — Matkovič Juri, Kobetič Janez, Žvab Miha, Klobučar Kristina, Ulašič Ana, Tabor Ana, Kobetič Mar., Verderber Neža, Stajdohar Ana, Svetič Katar., Panjan Mar., Mihelič Ana, Šuštarič Mar. (P. Črnomelj.) 60 Metlika. Poverjenik: Dovgan Franjo, prošt, dekan. (P. Metlika.) 202 Podzemelj. Poverjenik: Rome Jožef, župnik. — Novi udje: Bitnar Pav., kaplan; Mlad. izobr. društvo, Tepec Juri, Slamorezec Marko, Šuntar Gašp. (P. Gradac.) 62 Radovica. Poverj.: Novak Mat., župnik. (P.Metlika.) 63 Stari trg. Poveijenik: Zupančič Fr., župnik. — Novi udje: Znane Mara, učitelj.; Butala Jožef, Jaklič Mar., Knjižnica šolska, Kobe Katar., Koče Marko, Kralj Ana, Kump Iv., Verderber Ivan. (P. Stari trg pri Kočevju.) 60 Sinji Vrh. Poverjenik: Jerič Alojzij, župnik. — Novi udje: Miserova družina, Fortun Mara, Madr6nik Mare, Simonič Franja. Žalec Franja. (P. Vinica.) 25 Ljubljanska škofija: 16. Šmarije; 17. Trebnje; 18. Trnovo; 19. Vipava; 20. Vrhnika. Preloka. Poverjenik: Kadunc Matija, župnik. — Nova uda: Radovič Peter, Zunič Marko. (P. Vinica.) 25 Suhor. Poverjenik: Pavlovčič Jak., župnik. — Novi udje: Ambrožič Fr., Ljubi Ant., Štefanič Jan., Košir Fr., Žlogar Janez, Konda Mar., Težek Bara, .Jelenič Mar., Težak Neža, Šuklje Kat. (P. Suhor.) 74 Vinica. Poverjenik: Konig Juri, župnik. — Novi udje-Brozovič Fr., Radovič Jožef, Trempus Ciril, Hudak Mare, Lesica Jelka, Majerle Mare, Kajin Mare. (P. Vinica.) 49 Število družnikov: 35 dosmrt. 934 letnih. 16. Dekanija Šmarije. Šmarije. Povelj.: Trček Mih., dekan. (P. Šmarije-Sap.) 113 Javor. Poverjenik: Klinec Jernej, žnpnik. — Novi ud-Jakopin Josip. (P. Sp. Hrušica.) 39 St. Jurije. Poverjenik: Debelak Jan., župnik. — Novi udje: Cerar Ang., učit.; Perme Jan., Goršič Mart., Križman Ant., Viršek Mart., Skrjanec Mar. (P. Grosuplje.) 58 Kopanj. Poverjenik: Žužek Fran, župnik. — Novi udje: Skoda Anton z dr., Žgajnar Janez, Greben Ana, Križman Terezija. (P. Grosuplje.) 46 Lipiglav. Poverjenik: Šolar Josip, župnik. — Novi udje: Gale Fr., Jesih Val., Kastelic Fr. ml. (P. Šmarije-Sap.) 45 , folica. Poverj.: Švigelj Jos., župnik. (P. Višnja gora.) 81 St. Vid pri Zatičini. Poverjenik: Vidergar Ivan, župnik. — Novi udje: Grabljevic Jan., Koleša Alojzij, Lavrih Anton, Selan Ign. z druž., Kaščeva hiša, Medved Fr., Zajec Alojzija, Zupančič Jan. z ženo. (P. Št. Vid pri Zatičini.) 419 Višnja gora. Poverjenik: Texter Konrad, župnik. — Novi udje: Dr. Peitler Fr., Vehovar M., c. kr. sodnika; Brezovar Matija, Erjavec Franjo, Jeršin Janez, Mohar Ant., Novak Jan., Zupančič Florijan. (P. Višnja gora.) 218 Zatičina, Poverjenik: Cistercijanska opatija Zatičina. — Novi udje: Godec Pavlina, Kosten Ter. z otr., Lampret Ign. ml., Lesjak Ter. s hčerami, Ljubič Ana, Mavsar Ant., Lampret Pet. z dr., Skubic Ant. z dr., Urban Jož. z dr., Vidic Hel., Zaletel Mar., Zupančič Marija. (P. Zatičina.) 141 Zalina. Poverj.: Schiffrer Lud., župnik. (P.Višnja gora.) 131 Število družnikov: 19 dosmrt. 1272 letnih. 17. Dekanija Trebnje. Trebnje, Poverjenik: Nag ode Ivan, dekan. — Novi udje: Šola v Dolenji Nemški vasi, Gabrijel Jakob, Šega Ferd., Kramar Marija. (P. Trebnje.) 216 Čatež. Poverjenik: Povše Henrik, župnik. — Novi udje: Brandsteter Jak., Korbar Ana, Zidar A., Pevec Fr. (P. Vel. Loka.) 59 Šentjanž. Poverj.: Nemanjič Iv., župnik. (P. Šentjanž.) 85 Sv, Križ pri Litiji. Poverjenik: Papež Anton, kaplan. — Novi udje: Borštnar Jož., trg.; Borštnar Fr., Grm Al., Kirm Fr., Bradeško M., Prime Mar., Grden Jožefa, Petje Ana, Kotar Anton, Jelševar Franč. z dr., Strah Jan., Golob M. (Sv. Križ p. Litiji.) 100 Št. Lovrenc. Poverj.: Oblak Ant., župnik. (P. Vel. Loka.) 80 Mokronog. Poverj.: Bukoivitz H., župnik. (Mokronog.) 79 Št. Rupert. Poverjenik: Mervec Janez, župnik. — Novi udje: Knez Jan., Kotar Ant., Lokar Jož., Lukek Fr., Lukek Kar., Sovše Jak., Rugelj Ign., Sitar Al., Stermole Fr., Anžiček Marija, Knavs Mar., Kermel Mar., Kovačič Jul., Malenšek Jož., Marolt J., Bec Iv., Breznikar Fr., Praznik Ivan, Bevc Marija, Eufroni Mar., Grčar Ana, Okrošček Rafaela, Odlazek Mar., Starič Al., Štrajhar Terezija, Bartol Blaž, Petelin Mar., Zobec Mar., Kopitnik Marija, Zupan Angela. (P. Št, Rupert.) 225 Trebelno. Poverjenik: Hladnik Jan., župnik. — Novi udje: Zore Lud., Gričar Ant., Hrastar Mih., Nahtigal Rud., Zavrl Jož., Andrlič Mar., Kocjan Ter., Kragelj Mar., Krese Joz., Krese Mar., Seiko Ivana; Kunč Alojz., Okorn Jera. (P. Trebelno.) 94 Sv, Trojica pri Mokronogu. Poverjenik: Vidmar Fr., župnik. — Novi udje: Brlan Dragica, pošt.; Janežič Ivana, Knez Helena, Omahen Jak., Rajec Amal., Zore Jožefa, Gorenc Franc. (P. Tržišče na Dolenjskem.) 61 Število družnikov: 19 dosmrt. 980 letnih. 18. Dekanija Trnovo. Trnovo. Poverjenik: Dr. Kržišnik J. M., dekan. — Novi ndje: Hirschman Al., Vičič Ana, Muha Dragot., Kušlan Vekoslav, Potepan Joz Šestan Joz., Prime Terez., Telček Rud., Vrh Ivana, Skok Ant., Šajn Jožefa, Valenčič Jos., Uljančič Pav., Majdič Ant., Batista And.,! Strnad Rud., Štembergar Jan., Zefrin Anton, Brne Mar., Milavec Ivan, Ivančič Jos., Logar Jos., Baša Jan., Razpor Jan., Grlj Fr., Bevčič Ant., Potepan Ant., Belčič Mar., Logar Joz., Benigar Ivana, Tomšič Ivan, Kovačič Iv., Botegan Jožef, Hrvatin Kat., Kljun Fr., Prime"Al., Žagar Mar., Mikuletič Regina, Prime Kat., Zadel Jožefa, Kastelic Ant. (P. Trnovo.) 224 Koledar 1911. Harije, Poverjenik: Borštnar Janko, kurat. — Novi udje: Gerl Jožef, Boštjančič Franc, Jagodnik Jože, Jenko Janez, Matko Prane. (p. ilirska Bistrica.) 31 Knežak. Poverjenik: Pehani Al., župnik. — Novi udje: Slavec Iv., Keš Mar., Fatur Jernej, Cvetnič Valentina, Šicelj Mat., Novak Marija, Fatur Franč., Šajn Mar. (P. Knežak.) 89 Košana. Poverj.: Lenasi Kar., župnik. (P. Košana.) 82 Prem. Poverjenik: Škerjanec Mart., župnik. — Novi udje: Baje Iv., Bobek Gašp., Cvetan Ant., Fabjančič Ant., Frank Fran, Gašperšič Jan., Gašperšič Jan., Kovačič Jos., Maslo Jak., Renko Iv., Stavanja Iv., Sterle Ant., Bašec Marij., Mršnik Franč., Perenič Franč., Počkaj Anica. (p. Prem.) 91 Suhorija. Poverjenik: Bojanec Anton, kurat. — Novi ud: Volk Peter. (p. Košana.) 56 Smlhel pri Nadanjtm selu. Poverjenik: Zorko Fr., eksp. — Novi udje: .Maver Fanči, učit.; Farna knjižnioa, Gospod, in konz. društvo, Mlekarska zadruga, Posojilnica, Cvetnič Janez, Hrovatin Matija, Kabiža Marija, Medved Ant., Penko Jan., Rolih Leopold, Spetič Fr., Frenta Jož., Valenčič Ivana, Valenčič Matija, Vidigoj Fr., Vidigoj And., Zrinšek Jan. (P. Št. Peter na Krasu.) 72 Vreme. Poverjenik: Škerjanec Jan., župnik. — Novi udje: Prelec Vilj., Sila Jos., Martinčič Jan., Orel Ant., Gerbec Franč., Prunk Ana, Prelec Jož. (P. Vremski Britof.) 71 Zagorje^ Poverjenik: Groznik Fr., župn. vik. — Nova uda: Rabič AL, Celigoj Franja. (P. Zagorje na Notranj.) 68 Število družnikov: 16 dosmrt. 768 letnih. 19. Dekanija Vipava. Vipava. Poverjenik: Lavrič Andrej, dekan. — Novi ud: Tetrič Terezija. (p. Vipava.) 95 Budanje. Poverjenik: Debevec Jan., župnik. — Novi udje: Curk Ter., Kodele Fr., Krašna Ad., Krašna Franč., Krašna Janez, Krašna Roz., Najpridnejši učenec, Najpridn. učenka, Krašna Ivana, Krašna Jožefa, Krašna Roza. (P. Vipava.) 70 Col. Poverjenik: Jane Ivan, žnpnik. (P. Col.) 65 Erzelj. Poverjenik. Kralj AL, admin. — Novi udje: Ferjančič Rud., Bizjak Ant., Gulj Ivan. " (P. Vipava.) 23 Goče. Poverjenik: Kralj Alojzij, kurat. — Novi udje: Ferjančič Ivan, Bezeg Gabrijela, Krečič Mar., Curk Feliks, Zluban Jožef. (p. Vipava.) 60 Lozice. Poverj.: Klemen Iv., župnik. (Št. Vid pri Vipavi.) 39 Planina. Poverjenik: Pravst Albert, župni uprav. — Nova uda: Strancar Ant., Poljšak Franc. (P. Vipava.) 47 Podkraj. Poverjenik: Kalan Jakob, župnik. — Novi udje: Robljek Vinko, nadučit.; Ljudska šola, Marij, družba, Bajec Ant., Puc Andrej. (p. Col.) 56 Podraga. Poverjenik: Koller Gustav, župnik. — Novi ud: Trošt Amalija. (p. Št. Vid pri Vipavi.) 55 Slap pri Vipavi, Poverjenik: Tabor Ant., župnik. — Novi udje:vCuk Pavla, Furlan And., Lavrenčič Mar. (P. Vipava.) 48 Sturije. Poverjenik: Kromar Ivan, župnik. — Novi udje: Breeelj Jožef, Grum Fr., Kroner Franč., Valič Amal., Turk Karol, Kastrin Avg., Repič Jan., Stibilj And., Vidmar Juri, Baje Marija, Krtelj Anton., Mesesnel Pavla. (P. Ajdovščina.) 102 Ustije. Poverjenik: Jerič Ant., kurat. — Nova uda: Bratina Al., Ferjančič M. (P. Ajdovščina.) 33 Št. Vid pri Vipavi. Poverjenik: Demšar Jan., župnik. — Novi udje: Fabčič Ivana, Kodelja Franc, Trošt Anton. (P. Št. Vid pri Vipavi.) 47 Vrabče. Poverjenik: Cemažar Franc, župni upravitelj. (P. Št. Vid pri Vipavi.) 23 Vrhpolje. Poverjenik: D^jak Henrik, župnik. — Novi udje: Lavrenčič Al., Mare Jožefa, Cuk Katar., Ambrožič Mar., Ukmar Ant., Premru Fr., Kodelja And. (P. Vipava.) 70 Število družnikov: 15 dosmrt. 818 letnih. 20. Dekanija Vrhnika. Vrhnika. Poverjenik: Gantar Lovro, dekan. — Novi udje: Lj. šola Brezovica, Lj. šola Ligojna, Lj. šola Drenov grič, Jnrca Ana, Pilpah Franja. (P. Vrhnika.) 263 Bevke. Poverjenik: Poljšak Anton, ekspozit. — Novi udje: Poljšak Vikt., Leskovic Kat., Japelj Mar.; Sodnik Marija, učit. (P. Vrhnika.) 68 Borovnica. Poverjenik: Dr. Prešeren Anton, kaplan. — Novi udje: Debevec Jakob, Furlan Fr., Hrovatin Anton, Hrovatin Juri, Jereb Jožef, Korošec Jan., Kranjc Mat., Leben Fran, Petrič Ant., Korošec Franč., Pajsar Ivana Troj ar Mar. (P. Borovnica.) 178. Cmi vrh. Poverjenik: Benedičič Jak., župnik. — Nova uda: Trobec Fr., Osredkar Franč. (P. Polhov Gradec.) 58 Horjulj, Poverjenik: Pristov Jožef, župnik. — Novi udje: Bizjan Mar., Boh Neža, Cankar Mar., Jereb Ana, Keršmanec Jan., Kogeljšek Ant., Kogeljšek Franica, Končan And., Končan Franč., 3 34 Ljubljanska Škofija: 21. Žužemberk. — TržaSko-koprska Škofija: 1. Buzet; 2. Dolina; 3. Jelšane; 4. Kastav. Koprivec Fr., Korenčan Mar., Medič Neža, Mlinar Mar., Mrzlikar Mar., Muha Fran, Pečenik Jan., Pohleven Fr., Potočnik Franica, PotrebujeS Anton, Prebil Janez, Rozman Jera, Rus Marij., Sečnik Št., Stanovnik Fr., Stanovnik Ant., Velkovrh And., Velkovrh Mar., Vrhovec Neža, Zalaznik Jan. (P. Horjulj.) 162 Št. Jošt. Poveijenik: Nagode Josip, župnik. — Novi udje: Buh Jak., Grdodolnik Jož., Jesenovec Mat., Oblak Ivana. Tominc And., Grdodolnik Matija. (P. Vrhnika.) 63 Logatec. Poverjenik: Lavrič Josip, župnik. — Nova uda: Musec Andrej, Jerina Fran. (P. Dol. Logatec.) 176 Podlipo, Poveij.: Možina Iv., župnik. (P.Vrhnika.) 47 Polhov Gradec. Poverjenik: Čebašek Iv., župnik. — Novi udje: Novak Mar., Randl Anton., učit.; Geijol Mat., Hribar Ant., Hribernik Jan., Hribernik Ant., Hribernik Jož., Jankovec Janez, Laznik Jan., Plestenjak Ant., Rus Jan., Čamernik Fr., Pustovrh Jan., Trobec Ant., Železnik Fr., Dolenec Katar., Lamovec Marija, Slana Mar., Ambrožič Mar., Dolenec Iv. (P. Polhov Gradec.) 200 Preserje, Poveij.: Gerzin Mat., župnik. (P. Preseije.) 87 Rakitna. Poverj.: Magajna A., župnik. — Novi udje: MikuS Fr., BorStnik Mar., Kržič Mart., Susman Fr., Debevec Fr., Kižič Mat., MikuS Mar., Korošec Ana, Mikuš Mar. (P. Borovnica.) 36 Rovte. Poverjenik: Sušnik M. — Novi udje: Brenčič Agata, Bogataj Mat., Jereb Iv., Jereb Jan., Jereb M., Jereb M., Kogovšek Ana, Kogovšek J., Kogovšek Fr., Kogovšek E., Kogovšek M., Križaj J., Kuno Jak. ml., Malovrh A., Mlinar Jak., Nagode T., Oblak P., Ostrman Fr., Peternelj E., Podobnik Iv., Rudolf M., Skvarča A., Treben Jan., Trček M. (P. Rovte.) 107 Sv, Trije Kralji. Poveijenik: Miklavčič Ivan, župni upr. — Novi ud: Miklaviič Matevž. (P. Rovte.) 4B Zaplana. Poverjenik: Mihelčič Iv., župnik. — Nova uda: Možina Fr., Otrin Matej. (P. Vrhnika.) 35 Število drušnikov: 25 dosmrt. 1490 letnih. Število vseh družnikov ljubljanske škofije: 793 21. Dekanija Žužemberk. Žužemberk. Poverjenik: Tavčar Mih., dekan. — Novi udje: Floijančič Vekosl., Jarc Ant., Jerše 'Jan., Penko Rozal., Urbančič Miha, Zupec Mar., Duler Jan.','' Gtoenčič Reza, Horvat Mar., 'KoSiček Vinc., Valant Janez. (P. Žužemberk.)1-' 182 Ajdovec. Poverjenik: Poljak M., župnik. (P.Žužemberk.) 72 Ambrus. Poverjenik: Žavbi Iv., župni upravitelj. — Novi ndje: Flak Karolina, Glivar Jožef, Gregorič Janez, Hočevar Jožef, Hrovat Janez, Hrovat Alojzij, Papež Marija, Pugelj Janez, Žavbi Uršula. (P. Zagradec-Fužine.) 47 Dobrniče. Poverjenik: Kralj Franč., župnik. — Novi udje: Miklič Frančišek, Zaletel Juri, Blatnik Anton, Tomažin Ivana. (P. Dobrniče.) 92 Hinje. Poverjenik: Zbašnik Fr., župnik. — Novi udje: Kat. slov. izobraž. društvo, Tekavčič Mart., Pečjak Jož. z dr., Škufca Marija; Vrhovec Stanko, učitelj; Družine: Matičeva, Mohoričkova, Birtova, Kopinova, Jemavsova, Birtova, Komarjeva, Primoževa. (P.Žužemberk.) 110 Krks. Poverjenik: Pešec Fr., župnik. (P.Krka.) 127 Sela pri Šumberku, Poveijenik: Podlipnik Jos., župnik. — Novi*.udje: Gregorčič Fr., Kastelic Ant., Osvald Ana, Trunkel Marija, Zupančič Franc, Krevs Franc, Zaletel Uršula, Kmet Anton. (P. Zagradec-Fužine.) 27 Šmihel pri Žužemberku. Poverjenik: Gabršek Franč., župni upravitelj. — Nova uda: Dekliška Marijina družba, Zaletel For-tunat. (P. Žužemberk.) 25 Zagradec. "Poverjenik: Berlan Engelbert, župnik. — Nova uda: Lekan Franc, Lukančič Jožef. (P. Zagradec-Fužine.) 46 Število družnikov: 14 dosmrt. 714 letnih, dosmrtnih, 32.051 letnih, vkup 32.844 udov. 1. Dekanija Buzet. Buzet, Poverjenik: Karelič Mat., uprav. župe. — Novi udje: Ravpolič Pet., obč. nač.; Klarič Ant., bivši ohč. nač.; Hrvatin Iv., obč. zastop.; Rajčič Herm., not. konc.; PavletičAna; Cerovac Miha, žel. čuv.; Lovišček Jak., c. kr. fin. org.; Lazič Julij, duh.; Gregorec Jan., poslovod. posojil.; Prašel Ferd., posest, in kovač; JustiRanko; Finderle Ant., obč. odbor.; Drasčič Jak., c. k. nadšumar; Sancin Iv., Flego Fr., nar. zastop.; Kovač Kat., GolčarF"ranjica; Zupančič V. Tržaško-koprska škofija. Rodik. Poverjenik: Elsnic Jos., župnik. — Nova uda: Čeh Anton., Parapat Frančiška. (P. Kozina.) 49 Slivje. Poveijenik: Hreščak Anton. — Novi udje: Mezgec Jož., Jaknlin Ter., Juriševič Mar., Cetin Franč., Skočaj Ant., Lukač Iv., Segulin Fr., Gropajc Jož., Valenčič Jož. (P. Materija.) 32 Škocijan. Poverjenik: Stemberger Ante, župni upr. v p. (P. Divača.) 28 Vatovlje. Poverjenik: Dolenec Vinc., eksp. (P.Divača.) 12 Število družnikov: 3 dosmrt. 610 letnih. (P. Buzet.) 19 (P. Slum.) (P. Cerovlje.) (P. Roč.) (P. Lanišče.) Iv., ravnatelj. Brest. Poverjenik: Ellner Ant., župnik. Grimalda, Poveijenik: Mikiša Andre. Hum. Flego Ivan. Lanišče. Poverj.: Grbac Ant. Roč. Poveij.: Ružička Rih., župnik-prodek. — Novi udje: Maljavac Jos., Semlič Ant., Leskovic Jos., Tonkovič Š. (Roč.) 17 Število družnikov: — dosmrt. 47 letnih. 2. Dekanija Dolina. Dolina. Poveij.: Zupan Jož., dekan. (P. Dolina.) 100 Barka. Poverjenik: Cepar Jos. — Novi udje: Ambrožič And., Gustinčič Jak., Prelec Mar. (P. Divača.) 7 Boršt, Poverjenik: Cvejn Fr., župnik. — Novi udje: Kosmač Anton, Zahar Mih., Zobec Jožef, Zobec Mohor, Glavina Antonija, Hervat Jožefa, Kosmač Anton., Kosmač Zof., Marc Anton., Petaros UrS., Zobec Mar. (P. Boršt.) 65 Boljunec, Poveijenik: Urbančič Ant., nadučit. — Novi udje: Kraljič Rud., Maver Mar., Zobec Mar. (P. Boršt.) 24 Ricmanje. Poveijenik: Bogateč Krist., nadučit. v pok. — Novi ud: Furlan Marija, učit. (P. Boršt.) 7 Brezovica. Poverjenik: Normali Ivan, župnik. — Novi ud: Magdič Fran, kaplan. (P. Materija.) 52 Divača. Poverjenik: Martelanc Aleks., duh. — Novi udje: Marijina družba, Druž. Šajna, Gerželj Mar., Hosnar Mat., Kravanja Jos., Lukežič Ljud., Perhavec Štef., Žnidarič Fr. (P. Divača.) 70 Draga. Poveijenik: Vranjac Ivan, duhovnik. — Novi ud: Mihalič Anton. (P. Boršt.) 7 Gročana. Poverjenik: Zalokar Ivan, župnik. — Novi ud: Leonardis Gregor, učit. (P. Kozina.) 33 Klanec. Poveijenik: Šašelj Milko, župnik. — Novi ud: Možina Jožefa. (P. Klanec.) 34 Lokev. Poveijenik: Theuerschuh Ivan, ekspozit. — Novi udje: Arko Leop., naduč.; Hreščak Al., učit.; Placer Miha, Muha Karol., Škabar Amal., Ban Franč., Perhavec Mar. (P. Lokev.) 58 Podgorje. Poveij.: Hab&t Jož., kurat. — Novi udje: Poljak Fr., Koren A., Tavčar And., Grzetič M., Poljak J. (P. Podgorje.) 35 3. Dekanija Jelšane. Hrušica. Poverjenik: Rogač Ant., dekan. — Novi udje: Kariž Mar., Fabjančič Mar., Ukovič Alojz., Cek Jos. (P. Podgrad.) 51 Jelšane, Poveijenik: Velhartickj Josip, župnik. (P. Jelšane.) 98 Golac. Poverjenik: Benkovič Josip. — Novi ndje: Bubnič Hel., Gojak Ivan, Gojak Tomaž. (P. Obrov.) 17 Mune. Poverjenik: PospiSil Franc, župnik. — Novi udje: Zadkovič Ant., Valetič Iv., Fabijančič Mate, Grubiša Jure, Dujmovič Miho, Dujmovič Mate. (P. Podgrad.) 16 Pasjak, Maslo Ante, učitelj-vod. (P. Jelšane.) 1 Podgrad. Poveijenik: Markič Mat., župnik v pok. — Novi udje: Jelenič Št., Jagodnik Iv., Kresevič Mar., Dodič Jak., Ilijaš Anton. (P- Podgrad.) 39 Podgraje. Poveijenik: Jenko St. — Novi udje: Ljudska šola, Iskra Mar., Iskra Marjeta, Iskra Mar., Jakšetič Zof., Iskra Marija, Poklar Mar., Roje Ivana, Roje Emilija, Štefančič Mat., Potočnik Marija, Vrh Amal., Ličan Al., Rutar Franč., Uljan Milka, Poklar Franč., Maljevac Jak., Mikuletič Jožefa, Rolih Franč., Šuštar Neža, Vale Frančiška. (P. Ilirska Bistrica.) 73 Pregarje. Poveijenik: Logar Rajko, duhovn. — Novi udje: Cek Ant., Gustinčič Iv., Tomažič Iv., Zadnik Mar., Valenčič Iv.. Tomažič Mar., Plestenjak Roza. (P. Obrov.) 34 Število družnikov: 4 dosmrt. 325 letnih. 4. Dekanija Kastav. Kastav. Poverjenik: Ryšlavy Franjo, dekan. — Novi ud: Baf Fran, nadučitelj. (P. Kastav.) 21 Klana. Poveijenik: Koruza Ivan, župnik. — Novi ud: Barak Peter. (P. Klana.) 11 Sv. Križ. Poverjenik: Žiganto Ivan, kaplan. — Novi udje: Novak Ivan, učit.; Žekar Mirosl., Hrvat. čit. Srdoči, Marčelja Iv., Devjak Kat., Petrovič Mar., Adamič Jos. (P. Kastav.) 16 Lovran. Poveijenik: Sinec Fran. (P. Lovran.) 7 Rukavac. Poverj.: Petr&k Jos., kaplan. (P. Frančiči.) 9 Tržaško-koprska Škofija: 5. Koper; 6. Krkavce; 7. Opčina; 8. Osp; 9. Pazin in Pičan; 10. Piran; 11. Tomaj; 12. Trst. Opatija. Poveijenik: Dnbrovič Mate, kaplan. — Novi udje: Andlovič Alb., Čuk Neža, Ulčar Mar., Potočnik Ant., Kaplanijska knjižnica. (P. Opatija.) 33 Veprinac. Poveij.: Klnn Zorko, ž. upr. (P. Ičiči.) 2 jjuS,;i..Vpl08ko. Poverjenik: Defar ,Simon, župnik. — Novi nd: Zupna knjižnica. (p. Volosko.) 14 Število družnikov: 4 dosmrt. 109 letnih. 5. Dekanija Koper. Koper. Poveijenik: Kramberger Pran, kazniln. kurat. — Novi udje: Čopič Filip, Hlača Olga, Pegan Rom., Dominko Kar., Jenko Josip. (P.Koper.) 88 Dekani. Poverjenik: Slamič Anton, župnik. — Novi udje-Fortuna Peter, Pohlen Ant,, Obad Pr., Valentič Mar., Kosmina Fr., Cergol Jos., Piciga Marij., Piciga Jan., Fortuna Mar., Makor Roža, Obad Karol., Gregorič Nik., Kozina Iv., Muzlavič Avguštin, Toškan Dan., Piciga Nazarij. (P. Dekani.) 78 Rižan-Lazaret. Poveijenik: Košir Jos., župn. uprav. — Novi udje: Brezar Ignacij, Angelini Ant., Purger Melh., Piciga Marija, Apollonio M., Bertok Mir., Bertok Mar., Bertok Tom., Bordon St., Vatovec Z., Bertok Jos. (p. Koper.) 63 Število družnikov: 3 dosmrt. 226 letnih. 6. Dekanija Krkavce. Krkavce. Poveijenik: Škerbec Matevž, dekan. — Novi udje: Breč Iv., Kirin BI., Kleva Iv. (P. Buje.) 41 Sv. Anton. Poverj.: Pipan Iv., župnik. — Novi udje: Jakomin Ant., Moženič Ivan, Jakomin Jos. Avg., Pobega Roža, Cah Roža, Jakomin Anton. r (P. Koper.) 33 Kostabona. Poveij.: Cemažar Jak., župnik. (P.Koper.) 30 Marezige. Poverj.: Kemr Fran, župnik. (P.Koper.) 33 Pomjan. Poverjenik: Schiffrer Iv., župnik. — Novi udje: VilervAnt., Peroša Iv., Furtanič Jak. (P. Pomjan.) 24 Smarije, Poverjenik: Cemažar Jakob, župni upr. — Novi udje: Brajnik Mat., Grizonič Ana, Grizonič Pet. (P. Koper.) 67 Truike. Poverjenik: Rebolj Matevž, župnik. — Nova uda: Lovrečič Karol, Jerman Jože. (P. Koper.) 43 Število družnikov: 3 dosmrt. 268 letnih. 7. Dekanija Op čin a. Opčina, Poveij.: Slavec Ivan, dekan. (P. Opčina.) 113 Bazovica. Poverjenik: Počivalnik Ignac, žnpnik. — Novi ud: Grgič Jožef. * (P.Bazovica.) 65 Katinara. Poverjenik: Strinar Jos., župnik. — Novi udje: Grdina Franč., Petaros Pet., Jurjevčič Iv., Biščak Ant., Gulič lv., Pregarc Gabrijela. (P. Boršt.) 123 Kontovelj, Poveij.: Košir Ant., žnpnič. (P. Prosek.) 37 Sv. Križ, Poverjenik: Furlan Andr., župnik. — Novi udje: Košuta Št., Sulčič Mar., Tretjak Ivana. (P. Sv. Križ pri Trstu.) 81 Prosek. Poverjenik: Martelanc Ivan M., župnik. — Novi udje: Verhovc Gregor, Stoka Mat., Danev Ljudm., Briščik Zofija. (P. Prosek.) 52 Trebče. Poverj.: Hrovatin Ant., župnik. (P. Opčina.) 38 Število družnikov: 3 dosmrt. 506 letnih. / 8. Dekanija O s p. Osp. Poverjenik: Piščanc Gabrijel, župni uprav. — Novi ud: K. s. izobr. dr. v Kačkoljah. (P. Črnikal.) 41 Kubed. Poverjenik: Škvarč Franjo, župnik. — Novi ud: Čepek Anton. (P. Črnikal.) 28 Movraž. Poveijenik: Švegelj Peter, župnik. — Nova uda: Grdina Ivan, Najpridnejši učenec. (P. Buzet.) 17 Plavi je. Poverjenik: Piščanc Gabr., župni uprav. — Novi udje: Čok Rup., Hrovatin Mar., Parovel Francka. (P. Žavlje.) 28 Predloka. Poveijenik: Sancin Jožef, župnik. — Novi udje: Andrijašič Jožef, Majer Iv., Marsetič Iv., Primožič And., Sav Jož., Semec Rud., Srti Jož., Srti Jož., Slane Iv., Start Iv., Štepan And., Ogrin Mar., Zdenko Fedora. (P. Črnikal.) 45 Tinjan. Poverjenik: Svetič Josip, župnik. — Novi udje: Cupin Ana Cupin And., Cupin Iv., Serbo Ant., Serbo Ivana, Serbo Vincencij, Šturman Alojzija. (P. Dekani.) 18 Število družnikov: — dosmrt. 177 letnih. 9. Dekanija Pazin in Pičan. Pazin. Poverjenik: P. Fortunat Goli, frančiškan. — Novi udje: Bolonič Pet., naduč.; Mohorič-Tomažič Iv., Belulovič Matilda, Halama Franjo. (P. Pazin.) 58 Tinjan. Poverjenik: Križman Josip, župni uprav. — Novi ud: Paglavec Milica, učit. (P. Tinjan.) 6 Žminj. Poveij.: Filipič Pravdoslav, župnik. (P.Žminj.)5 Število družnikov: 3 dosmrt. 66 letnih. 10. Dekanija Piran. "4 -ll ffRl') Kaštel. Poveijenik: Mandid Iv., upr. župe. (P. Buje.) 4 Korte, Poverjenik: Šonc Lud.,. župni uprav. — Novi udje: (Babic Ivana, Grbac Jož., Medoš Jan., MedoS'Anton., Medoš Juri Mejak Jož., Moratto Matija, Panger Jan., Prinčič Ivana, Rosinovič Jož., Tončič Ant., Bernardi Jož. (P. Portorose.) 87 Piran, Poverjenik: Kolar Peter, c. k. nadkontr. — Novi ud: Žari Valentin, c. k. asistent. (p. Piran.) 3 Število družnikov: 1 dosmrt. 93 letnih. 11. Dekanija Tomaj. Tomaj. Poverjenik: Sila Matija, dekan. — Novi udje: Piskernik Mar., Bole Pavla. Starec Kristina, Žiberna Franč., Orel Ivan, Požar Mar., Uršič Mar., Miklavec Josip. (P. Dutovlje.) 90 Avber. Poverjenik: Lampert Karol, župnik, — Novi udje: Berščak Jan., Gulič Fr., Tomažič Alojzija. (P. Dutovlje.) 26 Dutovlje. Poverjenik: Grzetič Edo, župnik v pok. — Novi udje: Lovrenčič Vinko, Candek Josip, Štok Ivac, Gomezel Vinko Stok Vikt., Gomezel Fr., Štok Andr., Gomezel Jos., Tavčar Ivan' Tavčar Frančiška. (p. Dutovlje.) 44 Kazlje. Poverjenik: Dekleva Blaž, umir. župnik. — Novi udje: Majcen Vincencij, Vran Mar., Gulič Olga. (P. Sežana.) 28 Kopriva. Poveijenik: Knavs Jos., vikar. — Novi udje: Sonc Leop., Jurca Anton., Zega And., Ukmar Ivana, Gulič Št., Vrabac Justin, Mrcina Franjo, Petvar Jan., Ukmar Al., Novič Benjamin Vrabec Justin. (p. Dutovlje.) 35 Povir. Poverjenik: Novak Jožef, župnik. — Novi udje: Rebec Fr., Kocjan Ant., Kariž Anton., Karii Franč., Mahnič Kat., Kocjan Frančiška, Mahnič Franč., Pelan Julija, Lovrenčič Olga. (P. Sežana.) 69 Repentabor. Poveijenik: Krančič Josip, župnik. — Novi udje: Guštin And., Škabar Alojz., ŠkabarJože, Furlan Al., Škabar Kar°l- x (P. Opčina.) 50 Sežana. Poverjenik: Omers Jožef, župnik. — Novi udje: Druga stotnija c. in kr. pešpolka št. 97, Četrta stotnija c. in kr. pešpolka št. 97, Bizjak Leop., Furle Josip, Husu Anton, Kontelj Jos., Macarol Kar., Miklavec Jan., Miklavec Jož., Rodica Franc, Cebulec Ag., Pirjeveo Mar., Piijevec Mar., Tavčar Franč., Ukmar Pavla; Turšič llermina, učit. (P.Sežana.) 121 Skopo. Poverj.: Kranjec Ant., župnik v p. (P.Dutovlje.) 17 Storje, Poveijenik: Notar Anton, ekspozit. — Novi udje: Kmečko društvo, Mahnič Marija, Vidmar Jožefa, Dolgan Ivanka, Majcen Anica, Žiberna Pepica, Benčina Marija, Uršič Ana. (P. Sežana.) 29 Število družnikov: 8 dosmrt. 501 letnih. 12. Dekanija Trst. Trst, Stari sv. Anton. Poverjenik: Ukmar Jakob, duh. pom. — Novi udje: Birsa Iv., Bončina Franč., Janežič Ana, Miklavčič Veron., Pleterski Jos., Ratej Julija, Rolle Kati, Urbiha Ivan (98). — Novi sv. Anton. Poverjenik: Tul Ivan, kaplan. — Novi udje: Babnik Anton, Bavčar Olga, Bastjančič Viktorija, Bremic Marija, Cergolj Iv., Delak Josip., Jermal Mar., Kaltnekar Josip., Katalan Marija, Kobula Mar., Konjedic Ter., Dr. Kovačič Feliks, Kreševič Josip., Lautežak Ang., Lukančič Terez., Lukman Luc.' Mostečnik Apol., Pahor Mar., Peruš Ivanka, Potrata Mihaela, Požar Matilda, Rebec Anton., Robnik Frančiška, Smeh Ivana, Strojanšek Marija, Škerbec Mar., Trošt Kar., Umek Franc, Vertovec Edvard, Zamperlo Josip., Bobnik Franč., Kostanjšek Sim., C. k. jetnišnica, Kravos Viktor, Rangan Anton., Trost Karola, Valentinčič Ana (588). — Sv. Jakob. Poveijenik: Brumen Adrijan, kaplan. — Novi udje: Biščak And., Dujec Ivana, Fabčič Just, Fabijan lv., Fortuna Mar., Humar Ant., Kovačič Jos., Ljubič Al., Mrak Ivan, Misigoj Marj., Oražen Amal., Pozru Ana, Stajer Fani, Šlager Jos., Stare Val., Dr. Vrabar Maks, Zablic Vincencij, Velikonja Maijeta, Merhar Jak., Godnič Jos., Duša Mar., Škerjanc Mar., Firm Anton, j Iliješ Ter., Stenovic Ivana, Lenasi Mar., Vede Mar., Czurda Ana, Korošec Blaž (1?9). — Sv. Vincencij Pavi. Poveijenik: Z in k Andr., mestni kaplan (71). (P. Trst.) 946 Barkovlje. Poveijenik: Kjuder Anton, župnik. — Novi udje: Cuban Jak., Ferluga Kar., Martelanc Angel, Makuc Marija, Mozetič Franč., Pertot Lud., Piščanc Raf., Skeri Karol., Spanger Luc., Scheimer Ema, Tavčar Ivan, Tavčar Anton., Verša Emilij, Vošner Pav., Žgur Ivana, Ralca Karol., Stiplovšek Fr., Miklavec Jos., Šramel Anton. (P. Trst.) 145 Sv, Ivan pri Trstu. Poveijenik: Čok Anton, kaplan. — Novi udje: Potočnik Mar., Sušelj Mar., Škerlovaj Fil., Vran Mar., Jurkič Avg., Perhinek Dora. (P. Sv. Ivan pri Trstu.) 151 Rojan. Poveijenik: Bonač Franc, kaplan. — Novi udje: Posega Ida, Cok Irma, Sorre Amal., Bajželj Greg., Lavtižer Ivan, Marovt Alojzij. (p. Trst.) 223 36 Tržaško-koprska škofija: 13. Razne dekanije. — Poreč in Krk. — Senjska in dalmatinska. — Zagrebška. Škedenj. Poverjenik: Macarol Jos., župnik. — Novi udje: Godina Viktor., Godina Virg., Hvala Fr., Kavali^Urš., Lah Josip, Mislej Drag., Macarol Mar., Officia Ivan, Schweitzer Vekoslava, Sajovic Anton., Zavrtanik Adolf, Srebrnik Ign. (P. Škedenj.) 157 Število družnikov: 46 dosmrt. 1576 letnih. Število vseh družnikov tržaško-koprske škofije 13. Po drugih dekanijah. Šterna. Poverjenik: Nedved Ant., župnik. (P. Oprtalj.) 5 Buje. Poverjenik: Arbanassich M., kaplan. (P. Buje.) 2 Gradina. Poverjenik: Zega Ivan, eksp. — Novi ud: Radin Ivan, posestnik. (P. Oprtalj.) 3 Število družnikov: — dosmrt. 10 letnih. : 78 dosmrtnih, 4514 letnih, vkup 4592 udov. VI. Škofiji Poreč in Krk. Poreč. Poverj.: Pakovič Eman., stolni dekan. (P.Poreč.) 11 Brioni. Poverjenik: Turk Juri, c. k. fin. str. pregl. — Novi udje: Potočnik Dav., Negode Ivana, Uršič Ter. (P. Brioni.) 6 Juršiči. Poverj.: Velikanje Josip. (P. Vodnjan.) 9 Labin, Poveijenik: Verdnik Martin. (P. Labin.) 5 S. Lovreč. Poveijenik: Hrdy Ferd., župnik. — Novi ud: Roter Marko. (P. Labin.) 6 Pulj. Poverjenik: Polutnik Ant., c. k. verouč. — Novi udje: Šorli Ant., Raztresen Iv., Cerkvenik Juri, Močnik Juri, Srebotnik Fr., Starec Jos., Presen Stipko, Bačnik Fran, Knafelj Jos., Hrelja Tom., Osovnikar Maks, Šoba Ana, Gelj Mar., Vole Iv., Turšič Iv., Kankelj Jos., Pezdič Al., Bigollo Ter., Pahor Št., Pire And., Kaši Mar., Vrtovec Milan, Gregorič Al., Erman Fr. (P. Pulj.) 82 Karojba. Poveij.: Stavžlik Fr., župnik. (P. Motovun.) 2 Barban. Pindulič Dinko, kanonik-župnik. — Sv. Martin. Jereb Val., župni upr. — Višnjan, Rejc Josip, posestnik. — S. Vincenat. Svijetlicii Fr. 4 Število družnikov: 9 dosmrt. 116 letnih. Krk, Poverjenik: Vogrič Franjo, c. k. dav. prakt. — Novi ud: Žič Anton. (P. Krk.) 36 Cres. Poveijenik: Maračič Ivan, kaplan. — Novi udje: Crivellari Jos., kan.; Justič Mate, ž. uprav.; Radoševič Josipina, učiteljica. (P. Cres.) 20 Vrbnik. Poverj.: Volarič Fr., župnik. (P. Vrbnik.) 3 Rab. Poverj.: Zahija Pet., župnik-provikar. (P. Rab.) 4 Omišalj. Poverj.: Mužina Mih., župnik-dek. (P. Omišalj.) 5 Mali LošinJ. Poveij.: Šabalja P., kaplan. (P. Mali Lošinj.) 2 Število družnikov: — dosmrt. 70 letnih. VII. Škofije senjska in dalmatinske. SenJ. Poverjenik: Dr. Lončarid Ante, prof. (P. Senj.) 16 Reka. Poverjenik: Solter o. Angjeo, kapne. — Nova uda: Gustin Ivan, Trkelj Andrej. (P. Reka.) 101 Trsat. Poverjen.: 0. Romnald Jereb. — Nova uda: Bavec Franja, Kostajnec Marija. (P. Sušak.) 26 Gerovo. Poverjenik: Župni urad. (P. Gerovo.) 8 Grižane. Poverjenik: Matasič Matija. (P. Grižane.) 2 Rakovica. Poveijenik: V a n j ko v i č Mi ha e l, dekan, župnik. (P. Rakovica.} 8 ribir. Poveij.: Lorbek Franjo, kanonik. (P. Bribir.) 2 krljevo, Jankovič Ivan, župnik. — Modruš. Milošič Anton, župnik. — Josipdol. Glad Zdravko, župnik. 3 Število družnikov: 8 dosmrt. 158 letnih. * » * Zadar. Poverjenik: Vrečko Jak., poštni kom. (P. Zadar.) 11 Batahovina, Poverjenik: Brilli Josip, h. kaplan. — Nova uda: Anič Ant., Kriletič Ant., župnika. (P. Gravosa.) 5 Benkovac. Poverjenik: Pepelnak Miha, c. kr. orožn. stražm. (P. Benkovac.) 2 Drniš. Poveijenik: Endlicher Avgust. — Novi udje: Arbeiter Ant., Schetina Pav., Werdnik Jan. (P. Drniš.) 6 Sinj. Poverjenik: Jarh Josip, učitelj glasbe. — Novi ud: Br. Samuel Dular. (P. Sinj.) 3 Spljet, Poverjenik: Žnidaršič Ivan, c. k. asist. arh. muzeja, — Novi udje: Makarovič Rudolf, Šolske sestre pri sv. Ciprijanu. Milosrdne sestre v dež. boln., Levičnik Vinko. (P. Spljet.) 14 Šibenik. Poveijenik: Pipan Anton, c. in kr. morn. kurat. (P. Šibenik.) 9 Dubrovnik. P. Vizintin Al., franj. — Karin. 0. Gorenc Anton, franj. — Makarska. Br. Praprotnik Justin. — Zemunik. Samostan trapistov. 4 Število družnikov: 3 dosmrt. 51 letnih. VIII. Zagrebška nadškofija. Zagreb, Poverj.: Dr. čebušnik Val. — Novi udje: Šraml Mar., Merhar Adolf, Kovačič Mijo (68). — Poverjenik: Seiger-schmied M. — Nova uda: Aušič F., Antolič M. (19). (P.Zagreb.) 87 Čakovec, Poveijenik: O. Tišler Timotej. — Nova uda: Tomašič Terezija, Gavez Alojz. (P. Čakovac.) 13 Gornji Mihaljevec. Poverjenik: Gasparlin Miha. — Novi udje: Žmdarič Mih., Kocijan Ter., Novak Fr. (P. MiksavAr.) 52 Grabovnica. Poverjenik: Štiberc Juri. — Novi ud: Apatič Viktorija. (P- Pitomača.) 5 Karlovac. Pov.: Samostan franjevački. (P. Karlovac.) 5 Klanjec. Povelj.: Frančišk. samostan. (P. Klanjec.) 4 Krašič. Poverj.: Horvat Jos., ravn. učit. (P. Krašič.) 4 Mače. Poverjenik: Noršič Vjekosl., kaplan. — Novi ud: pl. Kalaj Juraj, učitelj. (P. Mače.) 3 Mursko Sodišče. Poverjenik: Levačič Ivan. — Novi udje: Novak Jožef, Ourin Jožef, Goričanec Matjaš, Trojnar Ivan. (P. Mursko Središče.) 22 Pregrada. Poverj.: Šturlič Mato, kaplan. (P. Pregrada.) 10 Samobor. Poverjenik: O.Efrem Turk, franč. — Nova uda: Novak Mijo, Podružnica „Hrv. kršč. rad. saveza". (P. Samobor.) 13 Kiš Sabatka, Poverjenik: Muhvič Anton, trg. — Novi ud: Seršan Ivan. (P. Kiš Sabatka.) 7 Strigova. Poverjenik: Ivko Ivan, župnik. — Novi udje: Fio Št., Frav Andraž, Jambrovič Tom., Kosti Mat., Knechtl Juri, Knechtl Miha, Lešnjak Juri, Horvat Št., Bedekovič Ant., Ohman Mat., Perger Ivana, Pufek Jak., Rans Mat., Rodik Anton., Stojko Magd., Tevčič Lud., Tkalčič Melh., Trstenjak Jož., Valpotič Tom., i/ličar Aleksander. (P. Mura-Szerdahely.) 134 Sisak. Poverjenik: Dr. Medjimorec Mih. (P. Sisak.) 15 Varaždin. Poverjenik: Lehpamer Josip, kanonik. — Novi udje: Šašel Jan., Fržič Milutin, Županec Juri. (P. Varaždin.) 39 Varaždinske Toplice. Pove^enik: Zadravec Alojz, župnik. (P. Varaždin.) 3 Virovitica. Poveijenik: O. Krajnc Krizostom, gvard. — Nova uda: Pevec Ivan, Gomzi Ant. (P. Virovitica.) 7 Garešnica. Poverjenik: Rožman Ivan. (P. Garešnica.) 2 Novakovec. Poverj.: Štimec Juri, trg. (P. Dekanovec.) 2 Voloder. Poverj.: Pozderec Uršula. (P. Popovača.) 2 Jaška. Poveij.: Franjevački samostan. (P. Jaška.) 2 Molve. Poverj.: Župna knjižnica. (P. Vijje.) 2 Gornji Kraljevec. Tukczar Štefan. — Hum. Župna knjižnica. — Sv. Ivan Zel i na. Kačečnik Frid. — Sv. Ivan Zabno. Hec Fr. — Koprivnica. Dragšič Marj., Osianik Mih. — Kostajnica. Peer Mar. — Kutina. Fischtr Emil. — Ošterc. Bučar Viktor, župnik. — Pokupsko. Štimec Alojzij. — Požega. Br. Kraljevič Elzearij. — Svibovec. Štimec Josip. — Taborsko. Pucka župna knjižnica. — Vagovina, Kovač Ant. 14 Število družnikov: 23 dosmrt. 424 letnih. Djakovska. — Bosniške. — Somboteljska in drage ogrske. — Sekovska. — Videmska. 37 Djakovo. Poveijenik: Cepelič Milko, prelat in žnpnik. — Novi nd: Vidiavič Mat., kapelan. (P. Djakovo.) 15 Irig. Poveijenik: Ferkovič An dr., župnik. — Nova uda: Rostobar Fr., radar; Znidaršič Al., stolar. (P. Vrdnik.) 17 Osijek. Poveijenik: Kamnikar Jos., zborovodja. — Novi udje: Friedrich Iv., kaplan; Mirkovič Ljubomir, uradnik prve hrv. sted.; Sovinšek Ivana. (P. Osijek.) 26 IX. Djakovska škofija. Mitrovica. Poveijenik: Strniša Pet. — Nova uda: Cvrkovič Ivan, kaplan; Fttrst Jos., pivovar. (P. Mitrovica.) 7 Ruma. Poveijenik: Neubauer Franjo, katehet. — Novi ud: Oberleitner Josip, župnik. (P. Ruma.) 2 Dolnji Miholjac. Sibenik Roza, soproga kr. kot. pristava. — Golubinci. Vukovič Franjo, upr. župe. 2 Število družnikov: — dosmrt. 69 letnih. Sarajevo. Poverjenik: Hadrovič Stjepan, kan. — Novi udje: Glabačnik Antonija, Bradnik Ivan, Pinter Juraj, Rebernik Marija, Podboj Ivan, Pissenberger P., Strucalj Iv. (P.Sarajevo.) 61 Banjaluka. Poveijenik: Msgr. Maleševič Fr., župnik. — Novi udje: May Henrik, župnik; Resnik Ant., krojač; Džaič Ana; Krošelj M., stolar; Osterman Iv., Roič Rud. (P. Banjaluka.) 16 Cajnica. Poverjenik: Zmavc Mart., c. in k. okr. stražm. — Nova uda: Prasny Franc, oružnički postajevodja; Jovanovič Rade, trgovec. (P. Čajnica.) 6 Drvar. Poverjenik: Drenšek Ant. (P. Drvar.) 6 Dubica. Poveij.: BožičMatija, pos. (P. Dubica Hrvatska.) 4 Bosniška Gradiška. Poverjenik: Dular Fr., okr. višji živino-zdravnik. — Novi ndje: pl. V&riačič Micika, pl. Gjurkovečki Lud., gospici; Samostan č. sester v Maglaju, Samostan č. sester v Bosn. Gradiški. (P. Bosniška Gradiška.) 8 Gradačac, Poverjenik: M o h o ri č A., župnik. (P. Gradačac.) 3 Grmeč. Poverjenik: Slutej Janez. (P. Bosniški Petrovac.) 2 X. Bosniške škofije. Ivanska. Poverjenik: Kern Ant. (P. Banjaluka.) 4 Posušje. Poverjenik: Paravan Franjo. (P.Posušje.) 6 Prijedor. Poverjenik: Motore Jos. — Novi ud: Molan Jan. (P. Prijedor.) 5 Tuzla. Poverjenik: Mervar Iv. — Nova uda: Čadež Gašper, Čatež N. (P. Tuzla.) 12 Usora. Poverjenik: Meršnik Jože. — Novi ud: Majetič Jakob. (P. Usora.) 2 Visoko. Poverjenik: Domicelj St., žel. delovodja. — Novi ud: Cerne Franč., soproga žel. delovodja. (P. Visoko.) 13 Višegrad. Poverjenik: Zaloker Oto. Zenica. Poverjenik: Cukale Iv. (P. Višegrad.) 3 Novi ud: Vari Marija. (P. Zenica.) 11 Bugojno. Oblak Avg., kot. sud. — Domanovič. Kossutta Karol. Sanskimost. Bitenc Iv. (2 izt.). — Maglaj. Požar Marija, gospa. Ravno, Don Eaguž Ivan, župnik. 6 Število družnikov: 8 dosmrt. 160 letnih. XI. Somboteljska in druge ogrske škofije. Tišina. Poveij.: Dr. Ivanocy Fr., č. kan. (Ferenclak.) 40 Belatinc. Poverjenik: Rous Marko, kmet. — Novi udje: Zver Iv., Herič Ana, Bakan Jož., Kovač Št, Škrjout Iv. (P. Belatinc.) 83 Gornji Sinik. Poveijenik: Labrio Matija. — Novi ud: Mukič Martin. (P. Felso-Szolnok.) 11 Martinjancl, Poverjenik: Gyorek Mih. (P. Martinjanci.) 5 Sv.Sebastijan. Poverj.: Klekl J., župnik. (Sv.Sebastijan.) 8 Vizlendva, Poverjenik: Piicko Pavel. — Novi ud: Magyar Ana. (P. Szarvaslak.) 4 Turnischa. Poverjen.: Horvat Ivan. (P. Turnischa.) 3 Tatabanja, Poverj.: Pirtušek Pongr., kov. mojster. — Novi ud: Gorenc Anton. 2 Gornja Lendva. Poverjenik: Bednarik Rudolf, žnpnik. 2 Čren80vec. Poveijenik: Utrosa Mih. (P. Cserfold.) 16 Cankova. Dvoršak Matija. — Malaczka. Zorzut Ferd. — Vel. Kanlža. Mihelič Tereza. — Rakovica. Tomašič Tomaž. — Grdssling. Krajnjak Edvard. — Budimpešta. O. Horvat Anton, kapucin. — Požun. Vodopivec Jos., c. in kr. nadporočnik. — Vasvar. P. Glašič Egidij, dominikanec. — Sombotelj. Kuhar Istvan. 9 Število družnikov: 2 dosmrt. 181 letnih. XII. Sekovska škofija. Gradec. Poveijenica: Gomilšak Gerta (Dominikanergasse 8, H.). — Novi udje: „Nada" slov. društvo, Pack Valentin, T^šek Janez, Zupane Martin (83). — Poverj.: Slov. katol. akad. tehn. dr. „Zarja". — Nova uda: Šneider Kristina, Slov. kat. izobr. društvo „Kres" (24). — Poveij.: Dr. Zdešar Ant. (Mariengasse 48) (45). — Poveij.: Ljubša Matija, c. kr. kurat (11). (P. Gradec.) 163 Admont. Poveijenik: O. Pavec Ivan. (P. Admont.) 6 Cmurek. Poverjenik: Lopič Janez, župnik. — Nova uda: Moršič Janez, Resnik Marija. (P. Murek.) 6 Donavvitz. Poveijenik: Glastovec Ivan, kovač. — Novi ud: Marenk Adalbert. ' . (P. Donawitz.) 8 Sv. Duh pri Lučanah. Poverjenik: Rožman Jakob, župnik. — Novi udje: Gradišnik Fr., Lorbek Ign., Vališer Mar., Krampi Matija, Šlaher Mar., Kroll Miha, Tacer Anton., Tacer Jera, Kavran Jan., Knap Jož., Pečovnik Fr. (P. Lučane.) 48 Falkenburg. Poverjenik: O. Ran t aša Ljudevit, lektor. 3 Fohnsdorf. Poveijenik: Stergar Janez. — Novi ud: Gorišek Matija. (P. Fohnsdorf.) 8 Gratkorn. Poveijenik: 0. Vidav Benedikt. — Nova uda: Slabotnik Marija, Jevšenek Jožefa. (P. Gratkorn.) 12 Knittelfeld. Poverjenik: Mušič Pet., ključavn. — Nova uda: Osterman Ivan, Sever Antonija. (P. Knittelfeld.) 8 Lankovice. Poverjenik: P. Mansuet Bernardič, franč. — Novi ud: Vizovnik Juri. v (P. Lankowitz.) 14 Lipnica. Poveijenik: Cirič Benko, kapucin. — Novi ud: Požar Benon, kapucin. (P. Leibnitz.) 15 Lučane. Poveij.: Rožman Jos., kaplan. (P. Lučane.) 27 Miinzenberg. Poverjenik: Zajec Franc. — Nova uda: Skutelj Jožef, Divjak Lorenc. (P. Seegraben bei Leoben.) 5 Spielfeld. Poverjenik: Muršec Ant., župnik. (Spielfeld.) 7 Wies, Poveijenica: Klavora Jožefa. (P. Wies.) 5 Mettersdorf. Poverjenik: P. Vavpotič Kalist. (P. loco.) 2 Moderbrugg. Poverj.: Rode Lorenc. (P. Moderbrugg.) 2 Miirzzuschlag. Poverjenik: Rupar Ivan, oskrbnik bolnišnice. (P. Murzzuschlag.) 2 Sv. Peter pri Gradcu. Poverjenik: Schalamun Ant, dežel, kurat. (P. Sv. Peter pri Gradcu.) 2 Radgona. Poverjenik: Ribič Lud., kaplan. — Novi udje: Mossl Franc, kaplan; Wurmbrand grofica Otilija, Cmur Alojzija, Jaušovec Rozalija, Padarič Jožef, Pavel Elizab., Vinkovič Alojzija, Pinterič Katar., Turha Marija. (P. Radgona.) 79 Schwanberg. Poveijenik: 0. Sattler Angelus, kapucin. (P. Schwanberg.) 2 Veitsch. Poverjenik: Kerpač Jožef. (P. Veitsch.) 2 Apače. Jurkovič Anton, mlinar. — Bruck a. M, Mohorič Minica. — Deutsch-Feistritz. Stier Helena. — Farrach. Spanžel Luka. — Feldbach. Vozlič Leopold. — Gnas. Ožinger Jožef. — Griibming. Wiirmer Mina. — Gross-Florian a. d, L. Farer Rihard. — Hartberg. 0. Wagner Žiga, gvard. — Judenburg. Struger Jak. — Kotvogel. Osioald Mar. — Murau. Br. Tarča David, kapucin. — Puntigam. Bunderla Nik. — Unzmarkt, Kovarik Avg., žnpnik. — Waltendorf. Mahnič Al., dež. uradn. — Wildon. Strmšek Jož. 16 Število družnikov: 37 dosmrt. 405 letnih. XIII. Videmska nadškofi j a. Videm. Poverjenik: Trinko Iv., prof. — Novi udje: Pividori Ang., Šimic Jos., Velišič Zora, Cekon Mar. (P. Videm.) 33 Ažla. Poverjenik: Lovo Jakob, kaplan. — Novi ud: Jusič Karol. 3 Bijača. 4 Dolenji Barnas. Škur Josip, kaplan.. 1 Landar. 6 Gorenji Barnas. 10 Ronec. Poverjenik: Batič Val., kurat v Liveku. — Novi udje: Birtič Val., Birtič Pet., Birtič Mar., Berginjan Jan., Butera Ang., Jereb Lov., Martinič Ana, Klavora Jož., Mučič Em., Orehinja Vikt., Sirak Jož., Šturam Andrej, Soku Jožef. 26 38 Razni kraji. — Amerika. Marsin in Brišča. Poverjenik: Batič Valentin. 25 Čedad. Poverjenik: Skamnik Jobip, gostilničar. 12 Sv. Peter Slov. Poverjenik: Gujon Anton, župnik. — Novi udje: Medved Antofl..,Rakan Iv., Baluh Mar., Gusota Iv., Kjabudini, Anton, Družba Mar. hc., Hvala Mar., Birtifi Avg., Modrijan Peter, kitar Jakob, Karlič Kristina. — Poverjenik: Domeniš Valent., Saplan. — Novi ud: Petričič Marija. (P. Livek.) 45 Matajur. Poverjenik: Blažutič Al., duhovnik. — Novi udje: Skarbinac Jan., Fulmin Jan., Gosova Alojz., Gošnjak Moh., Smonova Alojz., Matiz Urb., Žubil Ant., Ferdinand Franc, Zajlova Jožefa, Fulminova Virg., Pafieikim Ant., Zuanella Mar., Cernoja Veron., Maurifi Al., Goles Jož., Rečankfn Janez, Pers Val., Peran Alojzij, Medved Št., Stefič Ant., Cernetič Jan., Njesin Al., Kassin Alojzij, Markifi And., Jerep Mar.. Lukei Jan., Pafiei And., Moruščak Ant., Cehova Alojz., Petričič Andr., Kos A. F., Medves Virgin., Kudrič Jožefa Kudifi Val., Lučioukin Jož., Cendon Fr., Sekli Jož., Slunder Mih., Juretič Val., Sturam Iv., Loščak Alojz., Slunder Ant., Jellina And., Dus Angelin. Agostin in Mežnoju, Mulonova Amal., Oballa Virgilij, Tamasič Miha. 76 Drenkija in Sv. Volbenk. Poverjenik: Domeniš Ant., župnik. — Novi ud: Grhec Marija. 14 Sv. Lenart. Poverjenik: Petrifiič Ivan, župnik. 7 Sarzenta. 1 Srednje, Poverjenik: Durjava Josip, kaplan. — Novi udje: Hvalica Št., Hvalica Iv., Lauretič Andr., Cernetič Ivan, Simončič Ant., Tomazetič Peter, Hvalica Matilda, Drekonja Mar., Durjavič Justina, Cernetič Emilija, Lauretič Cec., Hoscak Ana, Dugar Mar., Loščak Amal., Benčar Mar., Durjavič Regina, Tomazetič Alojzija, Simončič AndAJ.' Iui' B'K 20 Erbeč. 4 Trbelj Gorenji. Poverjenik: Tomažetič Aleks., kaplan. — Novi udje: Kos Ivan, Hvalicay3m., Guš Ana, Bukovac Valentin, Matevčič Jos., Dekliška Marijina družba. 16 Kosca. Poverjenik: Guš Anton, kaplan. — Novi udje: Dekl. Marijina družba, Zdravlič 41., Tomažetič Jož., Tomažetič Andrej, Rukli Ant., Oviščak Val., Čuk Ter., Skavnik Al. 15 Laze. 6 Oblica. Poverjenik: Monkar Natal, kaplan. — Novi udje: Bledič Jož., Predan Iv., Šaligoj Iv., Bukovac Kar., Predan Aleks., Predan Josip, Dugar Marija. 13 Prešnje. Drešfiak Ivan, kaplan. 1 Kravar. Poverjenik: Križetič Lucijan, kaplan. — Novi udje: Hvalica Jan., Klinac Val., Šibav And., Šibav Ant., Bukovac Alojz., Šibav Amal., Štulin Anton., Hvalica Mar., Šibav Alojzija, Hvalica Marija. 11 Grmak. Poverjenik: Cernota Peter, kaplan. — Nova uda: černetič Marija, Loščak Alojzij. 12 Zavrh. (Tarcento.) Poverjenik: Kuleto Bazilij. — Novi udje: Pinosa Val., Lendaro Št., Negro Josip. 4 Prapetno. Poverjenik: Zuferli Natalij, kaplan. — Novi ud: Salamant Anton. 3 Tarpeč. 2 Topolovo. Trasnjak Anton. 1 Število družnikov: 12 dosmrt. 325 letnih. XIV. Razni kraji. Dunaj. Poverjenica: Šusteršič Anica, c.kr.poštna ofic. (X., Reisingergasse 10). — Novi udje: Bregar Anton, Boškin Melh., Cernigoj Avg., Faninger Bruno, Levpušček Fr., Pivec Rup., Podnar Katar., Razboršek Josipina (34). — Poverjenik: Mladič Janko, c. kr. rač. rev. (HI., Vordere ZollamtsstraBe 7) (16). — Poverjenik: „Straža" slov. katol. izobraž. dr. (VI., Wallgasse 27). — Novi udje: Kralj Jož., Jakše Ivan, Nagu Anton, Rasbergar Anton, Pušnik Hel., Komar Ter., Bernik Minka, Petrovič Julka, Koženy Ter., Pfefferer Otil. (53). — Drugi (19). (P. Dunaj.) 122 Praga. Knjižnica kr. češkega muzeja, Fersch Alojzij. 2 Solnograd. Cibič Jernej, Vindišar Anton. 2 Hali. P. Themel Erih, gimn. prof.; Fr. Fister Didakus. 2 Innsbruck. Knjižnica sholastikov družbe Jezusove, P. Kostanjšek Gratus, Warschib Anton. (P. Innsbruck.) 3 Jaroslav. Pogačnik Fani, Jug Marija. 2 Monichkirchen. Alešovec Peter, gostiln, in trg. — Ringelsdorf. Dr. Picigas Leop., župnik. — Weissenbach. Ozebek Martin. — Blansko. Ježek K. & R. — Dačice. P. Sp&lenka Anzelm, franč. — MalomSrice. Dr. Opletal Jos. Al. — Praca. Koudelka Al., župnik. — Rajec. Jan&ček Janez, c, kr. fin. kontr. — Jičin, Kubeš Cenek. — Krumlov. P. Kakuška Fr. — Nešvice. Javomik Jan. — Karlin, Pohunek Fr., župnik. — Slany, Skrbinšek Jožef, c. kr. prof. — Langwies. Kuh Mar. — Schieferegg, Trunk Fr. Mil., grajščak. — Steyr, Uranič Jos. — Scharding. Pregelj Iv., c. in kr. generalmajor v pok. — Brixlegg. Šinkovec Janez. 18 Število družnikov: 17 dosmrt. 138 letnih. * * * Gladbeck. Poverjenik: Cesko Janez. — Novi udje: Urh Leop., Drešar Jan., Smit Mih., Struna Ant. (P. Gladbeck.) 18 Carnap. Poverjenik: Boch Jakob. (P. Carnap.) 5 Hamborn. Poverjenik: Koster Viljem, duh. rekt. — Novi udje: Aškerc Mar., Breznic Aleks, Demšar Valent., Deželak Jožef, Dolšek Mar., Duhpol Anton., Jevšek Ant., Kokalj Janez, Kranjc Jan., Labotar Al., Oblak Ana, Pavlia Mih., Sterbenk Jož., Šeler Ant., Šoln Apolon., Sturbej Jož., Zajec Matevž, Zavasnik Janez. (P. Hamborn.) 86 Osterfeld. Poverjenik: Konte Jakob. (P. Osterfeld.) 17 Penzberg. Rihernik Simon, Matt Marija. (P. Penzberg.) 2 Gingen a. d. Fils. Sovin Katarina, Jesenik Marija. 2 Sodingen. Poverjenica: Resnik Julijana. (P. Sodingen.) 4 Helveg. Storman Martin, Drugotič Janez. (P. Schonebeck.) 2 Hochheide. Poverjenik: Jenster Janez, kaplan. — Novi udje: Bajde Fran, Krof Martin, Janežič Alojz. (P. Hochheide.) 7 Lindenhorst. Steiner Ernst, Hauptman Jan. (P. Lindenhorst.) 2 Meerbeck. Poverjenik: Hegenktitter Avg. (P. Mors.) 17 *Gelsenkircben. Som Neža. — Langenbohum. Richter Franca. — Altenessen. Grandošek Fran. — Batenbrock. Grandošek Franc. — Derne. Ulepič Marija. — Diisseldorf. Koennecke Terezija. — Hausham. Odlazek Celestina. — Mors. Gorenc Štefan. — Resse. Kralj Miha. — Unser Fritz. Saverč Mart. 10 Število družnikov: 1 dosmrt. 171 letnih. * * * Baar. (Švica.) Piccolini Rachele. 1 Rim. Poverjenik: Dr. Miljan Josip. 4 Pariš. Malovic Jean. 1 Sofija. Poverjenik: Bezenšek Ant., profesor. — Nova uda: Hrvatska zadruga, Godina Dragotin. 7 Število družnikov: 1 dosmrt. 12 letnih. XV. Amerika. A. Severna Amerika. I. Kanada. Canmore Alta. Kocjan Janez z ženo, Kralj Franc z druž. 2 Grand Forks. Logan J. M. 1 Mili Creek. Moravec Jos. 1 Število družnikov: — dosmrt. 4 letnih, n. Združene države. (U. S. A.) Arizona. (Ar.) Bisbee. Henič John. 1 Arkansas. (Ark.) Huntington. Valentin John, Lovša Alojzij, Zupan Franc, Dim Josip, Špendal Jan., Medved Ant. — Jenny Lin d. Což M., Dremelj Anton, Vodišek Fr. — LakeVillage. Tušek John. 10 California. (Cal.) S. Francisco. Rev. Turk Franc (2 izt.), Bižal Pet., Ivanetič Jan., Jonke Marko, Lovrin Jan., Majerle Pet., Rus Jan., Skala Ana, Smrekar Martin, Stariha Janez, Sterk Mar., Troej Matija. — Salnias Cal. Nemanich N. 14 Colorado. (Colo.) Deary Idaho. Jakša Štefan. — Denver. Sodar Mat., Prelesnik S., Papež Mar., Boje Kat., Jelnikar Jak., Blatnik Jan. in Mar. — Erie. Vidič Iv. — Leadville. Perše John Rev. (5 izt.), Sever Anton z druž., Zaitz Fr. z druž., Čik Jak. z dr., Rozman Ant. z dr., Slane Ant. z dr., Godec Ant. z dr., Podržaj Jos. z druž., Bradač Fr. z dr., Brinsky Pet. z dr., Pezdirc Nik. z druž., Lenič Jos. z dr., Molešič J. z dr., Jakopič G. z dr., Sadar Fr. z družino, Stariha John, Jarc Jos. z druž., Skala John, Šusteršič Jos. z druž., Stibernik Iv. z druž., Malenšek Jakob. — Pueblo. Rev. P. Ciril Zupan O. S. B. (25 izt.), Rev. P. Peter Zupan 0. S. B., s. Cirila Zupan O. S. B., s. Ljud. Zupan O. S. B., Kern Franca, Boje Franc, Blatnik Mar., Bambič Franc, Centa Jan. z dr., Čepe Mihaj Erbida Ant. z ženo, Erjavec Josip, Erjavec Jos., Fabijan Andr., Geršič Mart., GermJos., Grebene Fr., GrahekMat., Gregorič Miha, GlačAnt., Gaber Franca, Hribernik Ant., Hočevar Peter, Holst Franca, Hervat Jos., Hervat Fr., Hočevar Ant., Jerman Jak., Jerman Mat., Janež Fr., KukarMar., Klobučar Jurij, Kolbezen Amerika. 39 Mart., Kaplan Ivana, Krašovec Julija, Kocilija Josip, Lekše Fr., Lukšetič Marjeta, Medic Matija, Mrhar Jan., Meglen Anton z dr., Mayer Mat., Mehle Fr., Nemanič Mart., Novak Mat., Okičič Marko, Purkat Jos., Purkat Andr., Perka Jos., Pertekel Ant. z dr., Princ Gašp. z dr., Princ Jan. z dr., Pugel Jos., Papež Miha z dr., Petkovšek Fr., Bes Janez, Rus Josip, Rus Janez, Roje Janez, Rabida Janez, Strumbel Mohor, Steblaj Jos., Snedec Mar., Šimonič Jernej, Skube Jan., Stepanič Josip, Šuštar Josip, Škeijanec Josip, Šukle Anton, Vidmar Jakob, Vidmar Jernej, Vidmar Jernej, Železnjak Juraj, Cernilec Ivan, Giažer Jak., Drobnič Jos., Kolar Katra, Papež Urban, Zupančič Janez. — Silverton* Hribar Lojze. — So. Caron. Majnik Val. — Sorpris. Jamnik Miha. 150 Idaho. (Id.) Al ene. Jesih Mat. 1 Illinois. (111.) Aurora. Pregl Jožef, Mrva Fr., Lokar Franc, Stritar Jožefa, Jakoš Jož. z ženo, Jeraj Anton, Mrs. Secor Mar. — Bradley. Jerina John, Makovec Frančišek. — Buda. Sihor Anton. — Carbon Hill. Mustar Anton, Korevc Janez z druž., Oven Jož., Novak Fr., Stare Jan., Bregar Jož., Klobučar Jan., Jaklič Jakob, Skubic Uršula, Korevo Mart. z ženo. — Chicago. Tomažič Andr., Tomažič Fr. — Rev. Sojar A. (5 izt.), Kumar John, Lotrič Andrej, Meser Ivan, Fabjan Janez, Brunskola Josip, Petrovčič Iv., Korenčan Andr., Štefančič Iv., Mašič Karol, Pazderc Nik., Kozjek Franc, Kremesec Mart., Mladič Lovro, Gerbajs Frank, Kosmač Ivan, Janež Jak., Gostič Mar., Planine Jan., Avguštin Fr., Drešček Jos., Zelij Peter, Pungerčar Anton, Koenik Josip, Hiti Jan. — Kranjec John, župnik (7 izt.); Oerne Frank in Marija, Šetina Jože in Kat., Medosh Fr. in Marg., Šute Matija in Katar., Podlipec Lovro in Ter., Gruidl Jera in Urša, Šašek Fr. in Ivanka, Mastnak Mici, Trkman Mar., Samotorčan Lovr. in Jožefa, Pirnar Mat. in Anton. — Elmhurst. Milost Karolina; Podgornik Št., Lestav Št. Stejko Franc. — Gransville. Ostanek Ant. — Joliet. Rev. Susteršič F. S. (3 izt.), „Amerikanski Slovenec", Šolske sestre sv, Fr., Adamič John, Bluth Jak., Butala John z ženo, Crnovič Rok, Culik Fr., Flajnik Jurij, Flajnik Mar., Gerkšič Jos., Gerkšič John, Glavan Ant. z ženo, Govednik Ant., Gregorčič John z druž., Grčar Al., Gril Franč., Gergoraš Nik., Jansekovič Al. z ž., Jerman John, Juričič Mart. z dr., Jurjevič Jos., Jursinovič Anton, Klemenčič Jos. z druž., Klepeo Nik., Klepec Jos., Klobučar Pet., Kocjančič Ant. z ženo, Korevec Fr. z druž., Kostelec Anton z dr., Kostelec Jos. z dr., Kovač Jos., Kozoglav John, Kramarič Ant. z druž., Križan Ana, Lavrič Mat., Lavrič Fr. z druž.. Lekan John, Liberšar Anton, Lilek Ant., Loparec Jurij, Maček Mih., Malovrh Jurij, Mandel John z druž., Marentič Ana z dr., Meteš Mar., Muc John, Muhič Jos., Mušič Mary, Nemgar Ant., Ogulin Jan., Panian Jos., Panian John, Papež Mih., Papež Fr., Pazderc John z ženo, Pazderc Ant. z dr., Petric John, Plut John, Planine Ant., Planine Leo, Poč Katarina, Rogel Fr. z dr., Rogina Jurij, Rogina Ana, Rus Fr. z druž., Rus Jož., Simonič John, Sitar Jos., Skrinar Mar., Skul Fr. z druž., Skubec Jak., Slak Martin, Snedec John, Solnce Jak. z ženo, Špelič Fr. z druž., Stanfel Štef., Štiglič Fr. z druž., Strnišča Al., Stublar John z ženo, Stukel Mat., Spelič Ana z dr., Šraj Ant. z druž., Tažak Mart. z druž., Tažak John z ženo, Tažak Barbara, Tomac Pavel, Trlep Fr. z ženo, Trlep Jos., Trlep Fran, Urbančič Mihael, Uršič Mihael z ženo, Videtič Josip, Vičič John, Vidic Jož., Vogrin Ana, Volan Mart., Vraničar John z dr., Vreček Fr., Vardjan Mih., Zaletel John z druž., Zoran Franč., Žlogar Fr. z dr., Zmajč Mart., Žnidaršič M. z dr., Horvat John, Nemanič Mat., Lesar Fred., Gregorčič Mat. z dr., Prus John, Filak John, Gregorčič M. — Lada. Rev. o. Venceslav Šolar, 0. S. B. — L a Salle. Kastigar A. J., župnik; Kastigar Ančka, Kastigar Ludovik, Škoflanc Mat., Špicmiler Franc, Drolc Friderik, Juvančič Jak., Debevc N. J., Livek J., Bregač J., Vegelj J., Oerne Franc, Juričič J., Brinovec Ant., Baškovec Mat., Mežnaric Anton, Komp V. M., Baznik Ant., Dular Fr., Gende J., Kupšek F., Šebat Fr. z dr., Petelin J., Besal Mat., Teršelič Mih., Lopatič M., Kač Blaž, Brglez Jož., Drnač Mar., Furlan Jož., Zorčič Ant., Štrukelj A., Lušina Jožef, Zorčič N., Potočnik J., Urbanija Marija, Cemič M. — Waukegan. Umek Janez, Opeka Fr., Cepon Andrej, Rep Jan., Gožel Ign., Oelešnik Fr., Štefanič Juri, Mrlak John, Varšek Ivanka, Jereb Fr., Jereb Valentin, Košir Andr., Terček Peter. — Ogrin Mat., Stržišer Jan., Brunet Mart., Belec Fr., Suhadolnik Mar., Setničar Jan., Plut Jan.. Dobrovolc Jan., Korenčan Andrej, Lah Al., Petkovšek Jan., Svete Ant., Setnikar Mar., Svete Fran, Kern Ivanka, Košer Fr., Sedaj Fr. — Grimšič Jak., Antač Fr., Leban Jožefa. — Lincoln. Tavčar Val. — North Chicago. Svete Franica. — Pana. Kukman Ivan. — Stoy. Kambich Jan. — Venice. Rev. Podgoršek A. P. 264 Jowa. (Jowa.) Lijons. Štefanič John.— Riggs. Skala Jan., Buthala Josip. 3 Indiana. (Ind.) Anderson. Pintar Fr. — Clinton. Prašnikar Fr., Rozina Fr. — Indianopolis. Pfeifer Marija, Rudman AL, Mervas Jos., Pugelj Cec., Jug Jem., Ivančič Jos., Mišer Al., Struna Anton, Radež Josip, Bizjak Lovro, Cesnik Luka; Rev. Smolej Ivan, župnik (3 izt.); Stanfelj Jern., Zevnik Joe, Hribernik Jan., Lušček Fr., Klobučar Fr., Može Fr., Stergar Al., Fon Al., Matelič Fr., Stanič Avg^-Beršnak Fr., Manfredo Iv., Zore Jos., Drešček Fr., Radež Fr., Jeriček Franc. 34 Kansas. (Kan.) Chicopee. Speiser Marica, Randl Mart., Orožen Ant., Kastigar Jož. — Ktowfoft. Dobrave Jan., Potrbin Jan., Wegel Fr. — E. Mineral. Špeh Marija, Dolenc Ivana. — — Kansas Oity. Bižal Jan., Drganc Ant., Dragos Jos., Juštin Nik., Gorišek Mart., Kreus Jan., Martinčič Ferd., Milčinovič Pet., Poje Jak., Požek Jak., Ritmanič Miha, Špehar Pet., vVovk Jos., Zupan Jak., Žagar Blaž, Žagar Ant., Novak Katra, Žagar Ana, Prebilič Marjeta, Veselič Marjeta, Bratkovič Karol, Guštin Marko, Cvitkovič Jož.; Janžekovič Ivan, trg.; Mihalič Ant., Stimec Jož., Košmerl Jož., Virant Jož., Vraničar Juri, Šercar Neža, Križ Mar., Inelac Pet., Malnar Neža, Mihor Pet., Majerle Kat. — Weir City. Obregar Pavel, Valonšek Ana, Breznik Pavla, Povodnik Jožef, Cerar Al. — Cherokee. Lomšek Mat. (2 izt.) — Oolumbus. Schuster Fani. — Frontenac. Kozman Anton. — Pittsburg. Pajk Marija. — Louisville. Rev. Ciček Bonaventnra. 55 Michigan. (Mich.) Calumet. Rev. Klopčič L. F., župnik (10 izt.); Tisk. društvo „Glasnik", Izobraževalno društvo „Phoenix"; dr. Plautz Jos., Schneller Pavel, javna notarja; Agnič Jos., Agnič T. Jos., Butala Jakob, Bohte Ant., Bohte Jos., Bohte Fr., Bajuk Barb., Benčič Mar., Benčič Ivan, Brula Ana, Butala Jožefa, Cvenk Mart., Cešarek Jos., Fortun Pet., Frankovič Marko, Gazvoda Jos., Gazvoda Ivan, Gazvoda Alojz, Grahek D. Josip, Grahek D. Ivan, Grahek Josip, Grahek Jak., Gosenca Iv., Gerdešič Josip, Hrvatič Jos., Hrvat Juri, Iller Ivan, Hemič Jak., Ivec Jak., Jančar Josip, Jenič Mart., Jerman Jan., Judnič D. Ivan, Judnič Fr., Judnič Iv., Junke Marko ml., Kestner Ivan, Kobe Pavel, Kobe F. Mat., Kobe A. Mat., Kostelec Iv., Kočevar Jos., Kopš Mart., Kopš Jos., Kralj Ivan, Kralj Ant., Kovačič Fr., Koče K. Jurij, Kobetič Iv., Kam-nikar Fr., Kurr Marija, Kunič Matija, Kump Juri, Kocjan Jak., Klobučar Iv., Klobučar Iv. T., Likovič Mat., Likovič D. Matija, Lavrenčič Jos., Lakner Iv., Meteš B. Jos., Murn Martin, Mušič T. Iv., Mušič Peter, Mušič Fr., Macele Jos., Mesner Fr. ml., Majerle H. Pav., Mojhar Kat., Marzini Fr., Malenšek Martin, Mrak Nik., Mervič Miha, Miketič Jos., Medved Iv., Mukavec Pet., Malinovič Iv., Novak Fr., Novak Iv., Ovniček Jos., Plautz J. Ivan, Plautz Mar., Plautz Franč., Prebilič Mat., Perušič Mih., Puhek D. Ivan, Puhek Miha, Plut Iv., Pugelj Mat., Panjan Št., Rom Jos., Rožič Iv., Špehar Štefanija, Špehar Juri, Špehar Mih., Špehar B. Pavel, Špehar D. Pet., Špehar D. Pavel, Špehar D. Miha, Srebrnjak Jos., Srebrnjak Al., Stariha Jak., Štraus Martin, Sedlar Mat., Sedlar R. Jos., Simonič Martin, Smuk Ivan, Sunich Katar., Sunich Franca, Sunih D. Iv., Samida Mat., Šuštaršič Iv., Šuštaršič Mart., Šuštaršič Jak., Sprajcar Matija, Štamfel Franc, Šopčič Ivan, Štefanec Jos., Štefanec Mar., Štukelj D. Jos., Štajer Iv., Šterk Marko, Šterk Ana, Štavdahar Št., Štefanič Peter, Šeringer Jos., Urbas Andr., Vertin Jakob, Verderber Štefan, Veselič Pet., Vidmar Jos., Wertin Neža, Zorko Fr., Zorman Jak., Zupančič Jos., Zupančič Iv., Belopavlovič Peter. — Houghton. Rev. Režek Anton Ivan. — Geenland. Kraker Jos. — Iron Mountain. Bahor Ana, Kozan Uršula. — Ironwood. Kure Josip. — Wakefield. Pogorele Mat., Komovc Matija. 160 Minnesota. (Minn.) Albany. Plemel John, Plemel Katar., Oerne John, Buckers Mar. — Št. Anthony. Mailey Andrej, Gogala Ant., Pevc Katarina, SchifErer Mar., Gasperlin Mihael. — Aurora. Rev. Pirnat Al., Kastelc Mat. z dr., Cebin Ant. z dr., Nartnik John, Pucelj Jos., Cvek Ant. z dr., Mrvar Anton z druž., Kovač Ana, Nose Al., Virant Jos. z druž., Žolnir Josip, Prijatelj Pet., Krašovec Jos. z dr., Grahek John z dr., Škrbec Jos. z druž., Štajdohar Pet. z dr., Smolič Ant. z dr., Geršič Jan. z dr., Škraba Pet. z dr., Dremelj Mat. z dr. — Biwabik. Rev. Šaloven Fr., Baudek Mat., Cerkvenik Ant. z rodb., Delak Jak., Glavič Juri, Globokar Fr., Hegler Ant., Hren Fr., Kariž Fr., Kariž Jak., Kariž Jan., Kočevar Iv. z rodb., Miklavčič Ig., Pazdirc Fr., Sever Mart. z rodb., Simonič Iv. z rodb., Stopnik Iv., Šile Jož., Vuk Ant. — Brockway. Trobec Ivan, župnik (2 izt.); Oman John, Legat Mat., Hlebajna Gr., Zupan And., Poglajen Jan., Srna Terez., Jan Mina, Mrkun Franc, Legat Andr., Hlebanja Jak., Peternel Jera, Peternel Tom., Stegnar Mina, Blenkuš Mar., Golob Fr., Legat Jan., Legat Mart., Oman Mar., Zupan Jan., Petrič Pet., Omanova družina, Mrak Mar., Kapus Neža, Smolej Gr. A., Koželj Mat., Zima Jan., Slamnik Lovto, Peternel John, Legat Val., Hudovernik M., Slivnik Jos., Žumer Jak., Kocijančič Lenka, Justin Jos., Trobec Fr., Žumer Ant., Peternel Lenka, Smolej Gr., Šebat Reza, Peternel Gr. z dr., Burja Jera, Prešern Iv. — Chisholm. Rev. Tscholl John, Skubec Iv., Stržiža Jan., Terlep Ant., Hegler Ignacij, Speh Jan., Krže Ivan, Korbar Ign., Prebil Al., Pasič Helena, Globokar Jos., Rus Ant., Grizold Ant., Globočnik Fr., Prebil Bern., Trhlen Luka, Brenčič Gašper, Kočevar Mar., Spenko John, Lany Jožef, Gašperič Jož., Arko John, Strle Frank, Hren Ant., Perčič Vinko, Bahor Mat., Kuzma John, Robnik Rud., Rose Greg., Žužek Jož., Geršič Mat., Kožer Ivan, Macele Mat., Jančar Jože, Korbar Ivan, 40 Amerika. Severinsky Fr., Barnbič AnMn, Kožar Luka, Ulčar Fr., Bavec Iv., Jakša Jožef, Bavec Ivan, Jakša Jožef. — CLo h u e t. P. Lampe Sim. 0. S. B. — St. Cloud. Mil. g. Trobec Jakob, škof; Skumavc Prim. — Oollegeville. Mr. Oman Jobn. — Delano. Rev. Šavs M., župnik. — Elizabet h. ReJv. Tomazin Ign., Maurin Jan. ■+-Ely. Rt. Rev. Buh Jos. (3 izt.), Blut Marko, Skala Jos., Matetič Mat., Gorše Karol, Perušek Louis, Seliškar Josip, Gnidica Janez, Oražem Fr., Matetič Nik., Oblak Jos., Šikonja Jos., Grum Jera z druž., Ahačevčič Fr., Agnič Mat., Otrinja Janez, Osterman Jan., Peček Fr., Palčer Jos., Habjan Mih., Jerman Jos., Rauch Štef., Pengal Fr., Zobec Jan., Plut Jos., Majerle Jan., Gorše Neža, Golob Fran, Jerič Jan., Skala Mart., Ložar Neža, Brozič Juri, Dolenšek Fr., Preširn Marija, Šprajcar Jož., Štajer Neža, Peshel J. (3 izt.), Kovač Jos., Vidmar Mar. — Eveleth. Rev. Bilban Mat. (12 izt.), Govže Alojzij, Lukano Janez, Klun Ant., Traven Fr., Pleše Jan., čož Al., Smerke Jan., Šprohar Ant., Žnidaršič Jan., Hrovatič Franc, Šukle Martin, Ulašič Jan., Ustnik Jan., Brine Mar., Brine Geo, Malevič Jan., Lavrič Fr., Rakovec Eliz., Kvaternik A., Palčič Ant., Gregorič Gregor, Kerzišnik Luka, Šaver Geo, Debevec Fr., Korelc Jos., Perušek Fr., Simonič Jos., Kožar Mat., Stipetič Mat., Brimšek Jan., Blejc Ant., Kastelic Jan., Šebat Fr., Trampuš Fr., Sterle Jan., Težak Ana. Lamuth Jan., Ambrožič Fr. — Gilbert. Rev. Schiffrer J. E. (3 izt.), Erčul Anton, Mestnik Jan., Babič Ign., Babič Jos., Špenko Fr., Kern Jan., Miklič Mar., Dolenc Al., Lolar Frank, Fr ancel Jan., Olanšeč Mike, Kern Jos., Kukar Leo, Kapp Josip. — Hibbing. Zajec Jan. — Marystown. Rev. Varh Jos. — St. Michaels. Rev. Mikš A. — Minneapolis. Pesderc Jos., Straus Janez, Klemenčič Ana. — S. Paul. Rev. Božja V., Rev. Solnce John M., Logar Anton. — Rice. Miss Trobec ivana. — Rogers. Rev. Mažir F. K. — Shakopee. Rt. Rev. Plut Alojzij, Rev. Remškar G. I. — Tower. Rev. Ferjančič Josip (5 izt.), Ahčin Štef. z druž., Bajuk Katarina, Brajo Vlad., Brula Jan., Brula Josip z dr., Erčul Tom., Erčul Leopold z druž., Erčul Josip, Gornik Ant., Grahek Jos. z druž., Hočevar Anton z druž., Jakša Jan. z druž., Jamnik Jan. z dr., Japelj Jan. z dr., Kastelčeva družina, Korelec Katar., Lušin Janez, Majerle Jan. z ženo, Murn Fr. z druž., Nemanič Juri, Peče Jan. z druž., Plantan Fr. z druž., Stonič Jos. z dr., Schweiger Fr., Škala Jak., Štefanič Ant. z dr., Tanko Jan. z draž., Toleni Ant. z dr., Tomec Mat. z druž., Vajda Jan. z druž., Vesel Matija z dr., Zobec Ant. z ženo, Zobec Jan. z druž., Zalar Jož. z druž., Žnidaršič Jos. z druž., Kralj Fr., Miklič Jan. z dr., Šporer Fr. z dr., Težak Marko z dr., Zupančič George z dr., Mušič Mih., Stepan Ant. z dr., Vrban Pav. — Watkins. Rev. Vilman A. 318 Montana. (Mont.) Aldridge. Planinšek Jos., Zobec Gregor, Petek Karolina, Gleč Franč., Zadnik Alojz., Šetnic Mart., Glach Ana. — Anaconda. Rev. Pirnat Jan., župnik (2 izt.); Fink Janez, Prosenik Franc, Kočevar Martin, Rom Marija. — Butte. Osterman Pet., Osterman Ivan, Malnerič Antonija. — Klepec Jan., Barič Jos., Mravinec Janez, Krmel Jan., Tomazin Ant., Hoff Al., Tomazin Pav., Papeš Jak., Mihelič Luka, Šutej Jan., Stajdohar Mih., Krašoc Mark., Meglen Janez, Sturm Franc, Planik Matija, Gasparič Jan., Petelin Franč., Furlan Jan., Šink Jak., Lavrenčič Mar., Rev. Pirnat M. (4 izt.) — StmiŠa Anton. — Chimney Ročk. Miklič Ant. — Deer Lodge. Wertin Jak. — Dillon. Videk Ant. — East Helena. Ambrožič Jož. z druž., Šneler Katra, Maronič Ivana, Smole Ant. z druž., Turšič Mih. z druž. — — GreatFalis. Privolšek Jan., Mohar Jož., Može Fr. — Helena. Pirnauer Josipa. — Vidmar Anton, Turk Mih., Perko Mihael. — Roundup. Plut Martin. 54 Nebraska. (Neb.) Omaha. Oštir Marija, Simonsich Matt. — South Omaha. Rev. Zaplotnik J. L., župnik; Derganc Mart., Jerman Jos., Kompare Fr., Krašovec Ant., Milkovič Leop., Požek George, Schweiger Kat., Spreitzer Katar., Žitnik Mar. 12 New lersey. (N.-J.) Newark. čagran Matija. 1 New Mexico. (N.-Mex.) Sawyer. Bartol Anton. 1 New York. (N.-Y.) Brooklyn. Češark Al., Vogrič Peter z druž., Štaudohar Ant. z dr., Leban Jos., Zupan Vinko, Zupan Iv., Zupan Tončka, Zupan Stanko, Zupan Pepca, Ridl Marija, Mišvel Marija, Fišer Ema, Hotko Franc, Miklus Kristina, Stanič Martin. — Buffalo. Gosar John. — Callicoon. Gosar P. Cyrilus. — Gowanda. Šimnoveo Jernej. — Haverstraw. Rev. Blaznik A. L., župnik. — Little F alls. Pohleven Josip, Ruparšek Jaka. — „Glas Naroda" (555 izt.), Slovenic Publ. (Jo., Croatian News Co., „Hrvatski Svijet", Sakser Frank, Sakser Anton., Lupša Frank, Lupša Karolina, Lupša Frank, Lupša Joško, Lupša Lena, Avsenik Al. z druž., Burgar Ant., Burgar Franja, Burgar Franica, Burgar Tonček, Drčar Mar., Zevnik Vinko, Zevnik Mar., Zevnik Teod., Adamič Iv., Jeglič KI., Pezdir Oton, Hasset Mar., Mrs. Levstik Frank, Benčina Tončka, Pleško Iv., Andolšek Lojz, Urek Mih., Dolinar Fr., Lakner Bert., Robič Kristina, Jurkas Iv., Muhič Pet. z dr. — Trunk Juri, Tomec Mar., Mavrin Marjeta, Mlakar Mar., Pfeifer Cecil., Ulčar Ivana, Pavlič Katar., Peterlin Fani, Prudič Josip, Sme Ana, Lovše Ivana, Kosec Franc. — Zakrajšek o. Kazimir, Vodošek o. Salesij, Murn o. Anzelm, Samostanska knjižnica, Knjižnica katol. slov. dekl. društva, Ave Marija, Družba sv. Rafaela, Vavpotič Val., Bučar Iv., Hribar Fr., Volek Ivan, Zakrajšek Urška, -Peterka Franč., Pavli Luka, Pavli Iv., Ferlin Ivanka, Pezdič Franč., Gostič Marija, Oražem Anton., Stirn Jos., Habjan Mar., Povše Mar., Hribar. Rozal., Seršen Katar., Stimac Mar., Stempelj Franč., Vogrič Peter, Škrabe Jos., Erhatič Al., Stuhec Fran. 649 Ohio. (0.) Barberton. Hribar Vitus, župnik; Dermiš Urš., Petrič Marj., Žnidarčič Marija. — Bellaire. Božič Franca. — Bridgeport. Hočevar Mih. z ženo; z družinami: Hočevar Andrej, Hočevar Andr., Hoge Peter, Mirtič Frank, Matkovič Fr., Hočevar Fr., Smrekar Jan., Šuštaršič Al., Straus Mat., Supan Al., Slokan Fr., Simončič Jož., Salar Vikt., Resnik Ant., Kocjančič Jož., Kovačič Jan., Kovačič Pet., Gregorčič Franc, Gričar Jan., Gorše Jan., Guna Fr., Legan Mart., Perko Jož., Prino Jož., Spendal Fr. — Cleveland. Rev. P o nik v ar B. J. (12 izt.), Rev. Blažič J., Holmar Mat., Glavič Jož., Kmet Ant., Levstek John, Kaušek A., Šola sv. Vida, Prme Fr., Lunder Jož., Wencel J., Zbačnik Val., Mohorčič Jak., Špeh Jan., Škulj Jan., Kastelic Fr., Otočevar Ant., Boldin Fr., Dulc Matija, Novak Ant., Potočnik Mar., Schoenwetter Mar., Kolar Jan., Vintar Jan., Vidmar Fr., Oražem Fr., Mavsar Jož., Kranjc And. z dr., Kašič Ant., Zakrajšek Ant., Vidmar Geo, Zaveršek Fr., Vegelj Jož., Kmet Mih., Suhadolnik Fr., Pižem Ant., Šifrer Janez, Grm Jan., Gornik Jan., Mišmaš Jan., Starič Josip, Jerše Jan., Steblaj Al., Ermakora Matija, Živoda Ign., Turk Fr., Kolman Dorot., Pešič Apol., Lunder Št., Štupar Anton., Cugovic Jos., Kužnik Jos., Jerše Jan., Kovač Št., Bajt And., Ocepek Ant., Zamejc Franč., Čelesnik Fr., Šuštar Ign., Oblak Fr. z dr., Smolič Fr., Primčič Ant., Sajovec Jos., Koman Jan., Pajk Jos., Jančar Fr., Malenšek Matilda, Rus Jan., Zakrajšek Fr., Saje Jan., Bobnič Marija, Hrovat Jos., Modic Jan., Wahčič Jožefa, Ponikvar Ana, Lavrič Jos., Jevšnik Fr., Pisek Jan., Mivšek Fr., Sterman Robert, Milaveo Mar., Ponikvar Ant., Brodnik Jan., Ahčin Ant., Kromar Jan., Mevžek Apol., Srpan Al. — Dr. Seliškar J. M., Mihelčič J., Lah Louis, Penko Fran, Kaserman Ign., Vrhove Matevž, Grdina Ant., Bašča Ant., Mlakar Cec., Logar Ant., Ogrin Jož., Petkovšek Mat., Vintar Karol, Bajt Andr., Macerol Jos., Nose Jos., Bartol Ign., Terček Iv., Orožen Jož., Osredkar Jože, Triep Vinko, Pelan Fr., Vovk John, Scbluge Ign., Zakrajšek Tom., Straus It., Skul Jos., Lipovšek Jos., Zorman John, Toporiš Frank, Štepic Ignacij, Prijatelj Ant., Doljak John, Šibenik Val., Cimperman Ant., Jurca Fr., Makovec Rih., Glavič John, Garbas Anton, Zakrajšek Frank, Snežec Mar., Gabrovšek John, Gornik Jos., Sile Mat., Koren Jan., Kane John, Grdinc Jak., Lonko Ant., Pograjc Jos., Skul Anton, Grdina John, Princ Jože, Skul Fr., Povše Mar., Pire Al., Kalich Ed., Pire Stanci, Pierce Pavel, Schwalb Leo, Jarc Jos., Jarc Ela, Glavič Ivanka, Pire Al., Rev. černe J., Milavec Jo«., Malnar Mar., Marinič Judita, Lausche Al., Lausche Frančiška, Lausche Frank, Boldan Mart., „Amerika".1—'Kenik Fr., Beseničar Mar., Karlinger Drag., Maver Roman, Zakrajšek Mar., Suhadolnik Lovro, Piro Jan., Slov. nar. čitalnica, Trbovec Jož., Kalister Jos., Setnikar Miha, Pikš Jos., Lekan Ign., Sodik Jos., Jurca Fr., Mandel Krist. — Collinwood. Rev. Smrekar Andr., župnik; Antončič Franc, Anžlin M., črne Jan., čuk M., Dremelj Fr., Fabjan El., Gorišek M., Ivančič Fr., Jenko Juri, Kolenec Al. z druž., Kralj K. z druž., Kržmanec A., Lovše Franc, Namar And., Novak Al., Ogrinec J., Okički Jan., Omahen Ignacij, Pogorelec M., Pucelj A., Sašo Fr., Skebe M., Skebe K., Smrekar M., Strmole M., Struna Jan., Vidrih Iv., Zupančič Fr. — St. Lawrence. Rev. Lavrič Jos., Adler Ant., Bavzon Karol, Baznik Ign., Blatnik Vene., Bokar Franč., Gliha Ant., Globokar Anton, Globokar Dom., Godec Al., Hočevar Mar., Hrovat Fr., Hrovat Fr., Jančar Jak., Janežič Jan., Jerič Jos., Jerič Jos. z dr., Kastelic Fr., Kastelic Jakob, Kern Martin, Kmet Jan., Kravcar Al., Kuhelj Ign., Kužnik Fr., Lekan Janez, Lekan Jos., Lipoglavšek Jan., Lokar Jan., Marinčič Ant., Marinčič Fr., Marinčič Jos., Maver Fr., Maver Jan., Mervar Tom., Miklavčič Ant., Miklavčič Jan., Novak Matija, Papež Mar., Perko Domen, Perko Fr., Peskar Mar., Potisek And., Sadar Jos., Seršen Anton, Slak And., Suhadolnik Franč., Šoba Mih., Škerl Ant., Štepec Ign. z. druž., Štepec Jožefa, Šusteršlč Krist., Susteršič Jan., Verhunec Ana, Vidmar Jan., Vodnik Rotija, Zakrajšek Juri, Žnidaršič Mih. — Lorain. Rev. Štefanič J. A., župnik; Slov. farna šola sv. Cirila in Metoda, Ule Ant., Tomažič Iv., Krainc Fr., Klinar Mar., aletel Fr., Zaletel Jos., Jakopin Ant., Lerbaher Ferd., Bnčar Iv.. rne Iv., Lenček Ant. ml., Zore Jos., Kosten Fr., Primožič Ivan, Polutnik Hel., Svet Iv., Krištof Ivana, Eisenhart Ana, Gams Mar., Škeijanc Iv. ml., Mramor Jos. in Mar., Rahotina Peter, Ambrožič Fr., Debevec Ant., Palčič Iv., Perušek Jos., Tomšič Fr., Tomažin Fr., Breščak Ant., Sever Pr., Durjava Franc, Omahen Iv., Virant Al., Rahotina Ant., Tomažin And., Zalar Mar., Tomšič Iv., Svet Ant.; Svete Jos., javni notar; Svete Ivanka. — Maynard. Rant Janez. — Moli al a. Ferlan Fr. 362 Amerika. — Afrika.in Azija. — Dodatek. 41 Pennsylvania. (Pa.) Adamsburg. Nemo Jan. — Alleghany. Z družinami: Ve-cbiščar Jan., Kostelec Ant., Ogrinc Jan., Petač Fr., (razhoda Martin. — Allenwood. Selek Ivan. — Arroyo. Blaznik Mar. — Belleforte. Luka?, Štef. — Bessemer. Šerjak Jak. — Braddock. Dr. sv. Alojzija (2 izt.), Germ Iv. (5 izt.), Kikelj Matevž, Hrovat Al., Lozar Jos., Tekavc Ant., Drašler Ant., Neman John, Broncelj Jak. — Bradley. Drašler Iv., Drašler Fr., Banovec Mar., Stuova Kat. — Bridgeville. Rev. Zalokar Jos., Dolenc Mar., Fidej Katar., Pajenk Hel., Zalokar Ivana, Pogačnik Mar., Smolej Mar., Petrovčič Marij., Drnovšek Luka, Gašpari Fr., Krek Iv., Kržišnik Iv., Ferlič Jak., Vrtačnik Iv., Zupane Frank, Renko And., Pleteršek Rud., Horvat Jos., Tavčar Mart., Zagoijan Franc. — Brownsville. Frank Jakob. — Burdine. Dijak Marija. — Connemaugh. Pristave Frank. — Cornwall. Rev. Moder A. F., rektor. — Cuddy. Guzelj Polona. — Duryea. Petemel F. — Everson. Russ Pet., Sterbucel Eliz., Mrak Juri. — Eiport. Hribar Anton, Kogovšek Fr., Ulčar Josip. — Falls Creek. Slak Lojze. — Forest City. Rev. Tomšič Josip, Kaplja Ignacij, Klopčič Mih., Zaverl Al., Šivic John, Zidar Fr., Oražem Andr., Ponikvar Jos., Prudič John, Zalar Ant., Anžlovar Jos., Zidar Jos., Miklavčič Al., Rižnar Ant., Kamin Jos., Matos Primož, Gerčman Mart., Cuk John, Rokavec Mart., Petrič John, Buceneli Jos., Zidar Jos. ml., Kamin Mat., Gerčman Ant., Ger-movšek Ant., Grum Mat., Groznik Ign., Krištof Ign., Derk Ant., Peterlin Jos., Bokal Ant., Omahen Al., Cijar Ant., Bralno društvo, Leben Fr., Svete Mar., Lavš Fr., Suhadolnik John, Potočnik A., Telban John, Sume Vinc., Zalar Jož., Pevc Franc, Zidar Jožefa, Planinšek Jos., Borštnik Ant., Švigelj Fr., Sever Fr., Beber Greg., Ravnikar Gašp., Oven Urš., Drašler Janez, Eijavec Jan., Pušnik Frank, Majhen Kocijan, Osolin Jan., Gorenc Jos., Spec Ign., Ozel Jan., Dušak Jos., Pavcar Franc, Capuder Lovro, Petrovčič Josip, SkubicAnt., Zalar Jan., Ošter Mart., Mustar Jan. in Luo., Neimenovan (2 izt.). — Greensburg. Kebč Frank, Klemenčič Jan., Kebe Marjeta, Kovač Marija. — Homer City. Močilnikar F. — Johnstown. Gabrenja Eliz., Hreščak Gr., Zalar Matija, Rovan Ana, Miklavčič Ivan, Počkaj Ivan, Pečjak Ivana, Hreščak Reza, Pašič Miha, Merše Pepica, Karlič Mike, Tomec And. — Loydell. Smel Jos. — Luzerne. Juvan Jera, Bnrgar Al. — Mayersdale. Henikman Kat. — Mc Donald. Lukan Pet. — Neadowlands. Mezek Tone. — Moon Run. Gaspari Frank, Sremljan Fr. — Morgan. Oblak Matevž. — Pen Argyl. Makuc Cila. — Pitts-burg. Rev. Mertel John C. (4 izt.), Rev. Verhunec Jos., Mravinc Matija, Tomec Frank, Skof John, Cogha A. J., Vidina Mih., Costič Frank, Stampehar Juri, Novak John, Ostronič Marko, Golobič J., Hrovat Jož., Flajnik Juri, Stepne Fr., Pavlešič John, Želko John, Miketič Juri, Miketič Rud., Krive Marij., Kiren Louis, Krese Fr., Colarič Mary, Veselič Juri, Balkovec Fr. — Pleasant Valley. Avbelj Fr., Prostor Ivan, Perko Fr., Demšar Fr., Martinčič Tom. — Republic. Gričar Andrej. — Rockwood. Hočevar Mar. — Sharon. Gorenc Matija, Bratkovič Jos. — Smithdale. Božan Apolonija. — Steelton. Rev. Azbe Fr., župnik (8 izt.); Rev. Gladek Luka, Kofalt Marko, Kraševec Martin, Butala Martin, Število vseh družnikov v Ameriki: 26 Benčič Jos., Bratina Fabjan, Petrašič John. Petrašič Ant., Žlogar Martin, Notre 'Dame sestre, Šola sv. Petra, Najpridnejši učenec, Najpridn. učenka. — Universal. Previč Juri. — W e s t Newton. Kajtne Vinko, Jermek Mih., Koritnik Kat., Hostnik Mat., Kavčič Gašpar. — Wick Haven. Sladič JoS. si'' 228 Texa8. (Tex.) S. Antonis. Rev. Knafelc Jožef. 1 Utah. (U.) Castle Gate. Petrič Jan. — Scofield. Jesenšek Janez. — Sunnyside. Zalar France. — Winterquarters. Terbovc Jan. 4 Virginia. (Va.) Monroe. Lipuščak Jos. 1 Washington. (Wash.) Black Diamond. Porenta Gregor. — Clayton. Stare Jakob. — Cumberland. Schmalz Bernard. — Enumclaw. Krašovec Jemej. — Roslyn. Kalan Martin. — Valley. Zalokar Andrej, Skok Jož., Mrak Jož., Stare Jož., Tomše Mat., Malley Mar., Peternel Apol. 12 Wi8Consin. (Wisc.) Daviš. Penko Fr. — Fairchild. Gregorčič M. — Grafton. Haložan Jak. — Milwaukee. Winkler Frank, Krapše Terezija. — Sheboygan. Strubek Josip, Klemše Anton. — West Allis. Pakiž Marko, Pakiž Marija, Petrin Val., Crnovšek Mart., Trček Ant., Kališnik Jan., Šega J., Prešnik Liza, Miklič Ant., Krivec Fr., Sem Mart., Sluga Eliz., Vodovnik Jan., Sagadin Leopold, Hren Ant., Tratnik Jožefa, Hvala Frank, Košorog Jožef, Benda Jožef, Simone Frank, Klemenčič Al. Pečar Konrad. 35 Wyoming. (Wyo.) Cumberland. Cirej Fr., Orešnik Monika. — Hudson. Bičhek Pavel. — Ročk Springs. Mrak Ana. — Superior. Kokal Ivan. 5 Število družnikov: 18 dosmrt. 2358 letnih. IS. Južna, Amerika. I. Argentina. Buenos Ayres. Bregantič Karol, Femec Franica. 2 Parana. Tinta Janez, Cijan Janez, Cijan Anton, Devetak Mar., Primčič Jožef. 5 Entreerio. Benedetič Alojz, Benedetii Ant., Podvrste Al., Podvršič Jan., Prinčič Franc., Furlan Mar. 6 Villa Libertad. Fr. Pavsich A. 1 Število družnikov: 7 dosmrt. 7 letnih. II. Brazilija. Jahu. Vitzler Fran. 1 S. Jaquim. Pintar Jos., Ambrož Jan., Šušel Št., Šabec Ign. 4 Koreio Durado. Cesnik Anton (2 izt.). 2 S. Paolo. Kac Fr. — Hoderič Vincenc, sodar; Swiensen Adalbert, 0. S. B.; Hrašovec Jan., Ferijanec Jan., Schlenz Henr., Krebenc Marko, Vever Fr., Pfeifer Fr., Wieduer Jos., Babič Julija, Struc Jan., Samsa Jak., Ferfila And., Petrovčič J., Koren Mat. — Agudos. Stecher Ant. 17 Viktoria. S. Spirito. Seigerschmid Ciril, prof. — Soroco-bana. Šoba Jak. 2 Število družnikov: 1 dosmrt. 25 letnih, dosmrtnih, 2416 letnih, vkup 2442 udov. XVI. Afrika in Azija. Aleksandrija. P. Stanet Evg., slov. kurat; br. Rok Kastelic, Slovenske šolske sestre, Društvo „Kršč. zveza Slovenk", Azil Fran Josipa; Velkovrh Jak., pek; Jalen Jožefa, Kavčič Ana, Kladovšček Ana, Košuta Terezija, Strelec Mar., Živec Mar., Albareia Ivan, Oernič Štef., Debelak Jakob, Fernus Iv., Fernus Jan., Ketti Vek., Kocman Iv., Komel Rok, Krševan Kar., Leban Fr., Silič Ernest, Verdikon Ivan, Zarli Fr., Agius Roza, Antončič Josip., Antončič Just., Ballyan Virg., Bandelj Karol., Bavcon Mar., Bratina Ema, Brankovič Katar. Brce Ana, Cotič Roz., Ootič Ter., Oerne Flora, Crnologar Kat., Oufar Eliz., Oufar Ida, Cuk Alojz., Cuk Anton., Darmanin Ana, Dernač Mar., Dominko Alojz., Ferletič Jožefa, Frandolič Katar., Gabršček Mar., Gabršček s. M. Magd., Gabršček Neža, Giovanetti Just., Gorjan Just., Gregorič Mar., Hribar Ivana, Hrovat Jožefa, Hrovat Mar., Jagodic Hel., Jalen Ter., Jerkič Ant., Kern Urš., Klinkon Kat., Komelj Mar., Komelj Jožefa, Kovač Fr., Kovačič Ivana, Kovačič Katarina, Krpan Karolina, Kumer Urš., Lavrenčič Fort., Leban Alojz., Lipoš Al., Merljak Krist., Monfreda Mar., Muznik Ter., Muznik Ida, Obresa Franč., Papež Mar., Pire Mar., Pezdevšek Apol., Plak Ana, Pregelj Ivana, Pregelj Roza, Rijavec Ivana, Rutar Mar., Rutar Mar., Slokar Katar., Stepančič Ana, Šavli Luc., Tušar Mar., Ukmar Marj., Velišček Pavla, Velkovrh Mar., Vodopivec Jožefa, Žagar Krist., Zora Lucija, Žgur Marija, Knjižnica (5 izt.), Društvo „Jugoslavija". 102 Kahira. O. Benigen Snoj, br. Tom. Perovšek, Društvo sv. Cirila in Metoda v Kahiri; Koban Lovr.; dr. Pečnik K., zdravn.; Mozetič Fr., Sulic Al., Volk Avg., Arčon Klem., Bratkovič Matilda, D' Anna Mar., Droč Fr., Ferletič Berta, Ferletič Ver., Figar Kat., Gabršček Ana, Gašperšič Mar., Golja M., Goijup M., Gregorčič R., Gregorič M., Hainrichar M., Hrovatin Vinc., Jančič Ivan, Jordan Jož., Jug M., Kavčič Ana, Kolenc Julija, Leban Cir., Lenardič Karol, Mariani Helena, Mavrič Pavla, Melihen El., Melihen Jož., Mlekuž El., Možina Vikt., Mrak El., Pavlin M., Pikon Urš., Polan M., Povodnik Mar., Primožič Ter., Prinčič Fr., Radetič Jož., Rutar M., Rutar M., Saksida M., Simčič Ant., Savrič Urš., Skomina Em., Stanta Raf., Sulič M., Šulin A., Šturm A., Trebše Fr., Tušar Ter., Tutta M., Ukmar M., Vogrič Jož., Vuga Amal., Zwolf Terezija, ^nidaršič Angela, Vresnik Klementina. 65 Jeruzalem. Dr. Ehrlich M., ravn. avstr. hospica; Germ Ant. 2 Tsinanfu. (Kitajsko.) P. Kovač Veseljko, apost. misij. 1 Vladikavkaz. Ruttar Matevž, Turlikar Ivan, Prapotnik Eliza, Terlikar Jožef. 4 Število družnikov: 10 dosmrt. 164 letnih. 42 Novi dosmrtni udje. — Kratek pregled vseh 68. udov. XVII. Imenik novih dosmrtnih udov. Do konca rožnika 1909 so vstopili kot dosmrtniki Bledeči čč. udje in pristopnino vplačali v ,,Matico": 2316. Pudgar Ana, Črna. 2317. Knjižnica sholastikov Družbe Jezusove v Inomostu. 2318. Ecker A. M., inful. opat tancenberški. 2319. Svjetličič Jos. Zvonomir, učenec ljudske šole, S. Vincenat. 2320. Kolenc Ivan, poslovodja tiskarne Dr. sv. Mohorja, Celovec. 2321. Winkler Izidor, fant, Lokovec. 2322. Malnič Jožef, organist, Ročinj. 2323. Gabrijel Josip, Bilčovs. 2324. Šinigajda Alojzij, Breginj. 2325. Kovač Marija, Bovec. 2326. Zore Anton, župnik, Motnik. 2327. Cajhen Anton, Sv. Jakob ob Savi. 2328. Selan Ivanka, Sostro. 2329. Selan Helena, Sostro. 2330. Jeršč Valentin, kaplan, Poljane. 2331. Medved Jožef, Novo mesto. 2332. Ravbar Anton, trgovec, Komen. 2333. Požar Benon, kapucin, Lipnica. 2334. Bizjak Viljem, Novaki. 2335. Vidmar Fr. Jos., Rihenberk. 2336. Stoka Betka, Katinara. 2337. Oman Janez, Zilska Bistrica. 2338. Miklavčič Matevž, Sv. Trije Kralji. 2339. Fakin Val., železn. sprevodnik v p., St. Gotard. 2340. Pacek Franc, Križevo pri Kostanjevici. 2341. Stravs Miha, poštar, Sv. Križ pri Ljutomeru. 2342. Marine Ernst, občinski tajnik, Sv. Pavel pri Preboldu. 2343. Šolska knjižnica, Sv. Pavel pri Preboldu. 2344. Mavrič Anton, posestnik, Bočna. 2345. Hladnik Rajko, Luče. 2346. Zarnik Josip, trgovec, Dob. 2347. Pitamic Franc, Kamno. 2348. Zore Ludovik, Trebelno. 2349. Brecelj Jožef, Šturije. 2350. Stegne Marija, Tinje na Štajerskem. 2351. Matjašič Vinko, Sv. Tomaž pri Ormožu. 2352. Cvetko Juri, kaplan, Solčava. 2353. Klemenšek Anton, Solčava. 2354. Klemenšek Jožef, Solčava. 2355. Klemenšek Franc, Solčava. 2356. Knez Alojzij (Penkov), Solčava. 2357. Kos Matija, Solčava. 2358. Tisovnik Magdalena, Solčava. 2359. Vršnik Marija, Solčava. 2360. Kaštrun Marija, Preddvor 2361. Košnjek Franc, Preddvor. 2362. Rozman Franica, Preddvor. 2363. Fortuna Peter, Dekani. 2364. Knjižnica 3. reda, Mar. Nazaret. 2365. Virant Franc, Tomišelj. 2366. Zabret Fran kaplan, Bled. 2367. Langerholz Janez, kaplan, Gorje. 2368. Premrl Stanko, stolni vikar, Ljubljana. 2369. Ambrožič Franja, Ljubljana. 2370. Šola v Podgoiju, Stari Trg na Štajerskem. 2371. Lokovšek Helena, Dobje. 2372. Kumer Simon, Šmihel nad Pliberkom. 2373. Strgar Janez, Žvabek. 2374. Bizjak Janez, Breznica. 2375. Slov. kat. izobr. društvo, Komenda. 2376. Knjižnica P. P. Glavarjeve ustanove, Komenda. 2377. Orešnik Matija, Spodnji Dravograd. 2378. Jušič Karol, Azla na Beneškem. 2379. Jaklič Ladislav, Dobrčpolje. 2380. Kline Franc, Dobrepolje. 2381. Zdolšek R., strok, učitelj, Šmihel pri Novem mestu. 2382. Smolnikar Elizabeta, Kamnik. 2383. Dekliška Marijina družba, Šenčur. 2384. Kat. slov. izobraževalno društvo, Šenčur. 2385. Grošelj Janez, Žiri. 2386. Poljanšek Martin, Zg. Tuhinj. 2387. Žagar Marija, Stopiče. 2388. Zore Franc, Ljubljana. 2389. Polajžar Terezija, Rogatec. 2390. Neuwirt Janez, oskrbnik, Celje. 2391. Jazbec Marija, knharica; Celje. 2392. Kavčič Ana, Aleksandrija. 2393. Košuta Terezija, Aleksandrija. 2394. Karlinger Karol, Cleveland, Ohio. 2395. Čopič Filip, kazn. paznik, Koper. 2396. Krajnc Jožef, Dobrna. 2397. Colnarič Janez, Ptuj. 2398. Lenard Fridolin, Šmartin pri Kranju. 2399. Birtič Valentin, Reneč na Beneškem. 2400. Ljudska šola v Rajhenburgu. 2401. Kapus Barbika, Apače na Koroškem. 2402. C. kr. jetnišnica v Trstu, Via Collegio 6. 2403. Dr. Kotnik Franc, c. kr. gimnazijski profesor, Celovec. 2404. Lokajner Franc, Sv. Duh pri Leskovcu. 2405. Ortl Tončka, dekle, Braslovče. 2406. Šnabl Rudolf, gimnazijec, Kamnik, Kranjsko. 2407. Schoff Ludovik, revizor „Zadr. Zveze", Celovec. 2408. Br. Koren Vid, kapucin, Celovec. XVIII. Kratek pregled vseh čč. udov. 1. Goriška nadškofija....... šteje 159 dosmrtnih, 9.974 letnih, vkup 10.133 (— 262) udov. 2. Krška škofija......... 71 196 n 6.242 n n 6.438 (— 64) jj 3. Lavatinska škofija........ jj 475 n 26.290 jj n 26.765 (+ 868) « 4. Ljubljanska škofija....... ji 793 »j 32.051 jj jj 32.844 (— 390) jj 5. Tržaško-koprska škofija...... jj 78 n 4.514 n n 4.592 (— 123) jj 6. Škofiji Poreč in Krk....... n 9 n 186 n jj 195 (— 3) n 7. Senjska in dalmatinske škofije . . . jj 11 n 209 n jj 220 (— 7) u 8. Zagrebška nadškofija...... n 23 jj 424 jj jj 447 (— 32) jj 9. Djakovska škofija........ n — jj 69 n jj 69 (+ 1) n 10. Bosniške škofije........ jj 8 n 160 n jj 168 (— 3) n 11. Somboteljska in druge ogrske škofije . „ 2 jj 181 n jj 183 (— 38) n 12. Sekovska škofija........ ji 37 jj 405 n jj 442 (+- 1) n 13. Videmska nadškofija....... jj 12 jj 325 jj n 337 (+ 98) n 14. Razni kraji v Avstriji in ostali Evropi jj 19 n 321 jj jj 340 (— 28) JJ 15. Amerika........... jj 26 jj 2.416 jj jj 2.442 (+ 314) u 16. Afrika in Azija........ „ 10 n 164 „ j? 174 (- 57) jj Vkup . 1858 dosmrtnih, 83.931 letnih, vkup 85.789 (+ 275) udov. Številke v oklepih ( ) pomenijo več ( + ), ali manj (—) udov od lanskega leta. Umrli dosmrtni udje. — Glasnik. 43 XIX. Imenik umrlih dosmrtnih .udov. Nadalje so se nam naznanili naslednji dosmrtniki, ki so v Gospodn zaspali in se priporočajo v molitev in blag spomin: 440. Cizej Ana, Ljutomer. 441. Žibovt Urban, Solčava. 442. Donik Elizabeta, Maribor. 443. Pilih Ana, Vojnik. 444. Hren Janez, Sv. Jurij ob južni železnici. 445. Erman Marija, Lankovice. 446. Hrašovec Fran, c. kr. sodni svetnik v p., Gradec. 447. Miklavčič Karol, Sv. Križ. 448. Dovnik Karol, benef., Voglje. 449. Potočnik Tomaž, župnik, Breznica. 450. Demšar Janez, župnik, Št. Vid pri Vipavi. 451. Ažman Janez, župnik, Gorje. Glasnik Družbe sv. Mohorja. L. 1911. da Družba vsakemu udu, kakor do zdaj, šest knjig za ceno dveh kron. Da pa si udje lahko knjigo, ki jim morebiti ne bi ugajala, zamenijo, se izda še sedma knjiga. Izdale se bodo sledeče knjige: 1. Koledar za leto 1912. 2. Deseti brat. Slovenskih .Večernic 65. zvezek. Hustroval J. Vavpotič. 3. Hrvati. Spisal f J. Stare, uredil in izdal Fr. Neubauer. 4. Nežnim srcem. Spisal Ks. Meško. Ilustroval S. Šantel. 5. Zgodbe sv. pisma, 17. zvezek. 6. Molitvenik za šolsko mladino. 7. V zameno se izda knjiga: Bazne povesti, ako kdo ne želi „ Zgodb sv. pisma" 17. zvezek. Kdor hoče dobiti vseh sedem knjig, doplačaj 60 vin. Zelo se bodo udje razveselili Večernic, kajti Družba jim bo dala kot Večernice biser iz slovenskega slovstva, Jurčičevo povest: „Deseti brat"; ilustracijo knjige pa je prevzel g. J. Vavpotič v Idriji in prepričani smo, da ljudje dobe v tej knjigi slovstveno in umetniško darilo, ki stoji na višini sedanje književnosti. Kdor želi knjigo v prt vezano, doplača 50 vin. Že pred leti je vposlal Družbi medtem umrli kr. ravnatelj Stare spis „Hrvati", ki ima namen nadaljevati, kar je Družba pričela, geografiške in etnografiške spise: Kitajci in Japonci, Bolgarija in Srbija, Pri severnih Slovanih, zdaj pridejo Hrvati in v teku časa, če mogoče, drugi narodi na vrsto. Mladino bodo razveselili mladinski spisi, okrašeni z izvirnimi risbami g. prof. Šantla. Gosp. Meško je Družbi spletel in podaril venec najlepših svojih stvari, ki so deloma že objavljene, deloma nove: „Poljančev Cencek", „Petelin in gosak", Romanje na goro", „0 fantu, ki je iskal raj". Gosp. prof. Santel pa je prevzel risbe. Ta knjiga bo velike slovstvene in umetniške vrednosti. Kdor želi knjigo lepo vezano, doplača 50 vin. Zgodbe sv. pisma so se letos zopet uvrstile med redne družbine knjige, ker je zanimanje za to knjigo veliko, in se zanjo zglaša toliko naročilcev, da se je zdelo odboru pametno, dati jo zopet med redne knjige. Za letošnjim zvezkom pride le še eden in potem je to delo dokončano. Zgodovina slovenskega naroda se bo nadaljevala prihodnje leto, ker še gradivo ni vse pripravljeno in se potem potrebuje še nekaj časa, da se poskrbe tudi ilustracije, zlasti se potrebuje časa za izvršitev izvirnih risb. Kot molitvenik se objavi prihodnje leto „Molitvenik za Šolsko mladino". Opetovano se je od udov že izražala želja po otroškem molitveniku. Sestavil se je in se je posebno oziralo na šolske potrebščine. Veroučitelj bo v šoli s pomočjo tega mo-litvenika lahko poučeval otroke o sv. spovedi, o sv. obhajilu, o sv. maši in o sv. birmi. Za spovedni, Obhajilni in birmanski pouk se lahko poslužuje te knjižice, ki je namenjena otrokom v starosti od 10,—12. leta. Da pa ljudje ne bodo nevoljni, ker je ta molitvenik le majhen, se bo dal vsem udom vezan z rdečo obrezo in veznine ne bo treba posebej plačevati. Kdor želi ta molitvenik z zlato obrezo in zatiko, doplača 40 vin. Izven šesterih družbenih knjig izide še sedma leposlovna knjiga z izbranimi spisi najboljših pisateljev tako, da bodo zadovoljni tudi tisti, ki morebiti Sv. pisma ne želijo. Kar je Družba lani obetala, da bo skušala pridobiti tudi slovenske umetnike, ki naj delajo in rišejo za družbine knjige, se je letos že izvršilo in upamo, da bodo v bodoče slovenski umetniki še v večjem številu delali za Družbo in v ilustracijskem delu kazali slovenskemu ljudstvu svoje zmožnosti. Cena vseh knjig, katere je družba izdala in katere ima še v zalogi, se je izdatno znižala, da se ustreže družnikom, ki si želijo nakupiti knjig izdaj prejšnjih let. Gg. poverjenikom se Družba za njihov trud zopet zahvaljuje. Poverjeniki imajo res z nabiranjem udov mnogo dela, posebno, če je treba paziti na knjige, ki jih žele udje zamenjati. Družba je prepričana, da tudi letos število udov ne bo nazadovalo, marveč da ostane na višini, ki je toliko častno za naš narod. Največ truda in sitnosti napravlja gg. poverjenikom nabiranje udov in razdeljevanje knjig v velikih župnijah. Morebiti se da to delo nekaj olajšati. Ako kateri poverjenik to želi, mu pošljemo brezplačno vplačilne listke, ki jih dobe udje pri vpisovanju in s katerimi se imajo izkazati, kadar pridejo po knjige. Velike župnije pa kaže razdeliti v več sekcij, na pr. po podružnicah; v vsaki sekciji naj se poveri zanesljivim osebam vpisovanje udov; posamezni imeniki naj se izroče g. poverjeniku župnije, Družba pa bo lahko tudi knjige poslala naravnost na naslov, ki se ji bo naznanil za vsako sekcijo župnije posebej. Ako se nabiranje vrši vsaj za večino udov takoj, ko se jim izroče knjige, se da tudi nekaj dela prihraniti. Listnica urednikova. Imenik. Družba je letos opustila popolni imenik; nekaterim društvenikom ta uredba ne bo po volji, drugi ne bodo ugovarjali. Tako se je stvar uredila iz ozira na varčnost, katero je treba v družbinem gospodarstvu. Imenik je zase cela knjiga, ki se vsako leto spremeni le za trinajsti do šestnajsti del, vse drugo pa ostane, kakor je bilo prejšnje leto. Kdor tedaj želi poiskati ali pogledati kako ime, naj pogleda v koledar prejšnjega leta. Tretje leto pa mu bo Družba itak zopet dala popolni imenik, le dve leti ga namerava opustiti, ker se v dveh letih na osem imen spremeni le eno, torej je sprememba tako malenkostna, da ni opravičeno tiskati isti imenik vsako leto na novo. Prihranek se bo porabil v to, da se lepše opremijo druge knjige. Zaupamo v poveijenike, da razjasnijo stvar družbenikom, kateri žele videti svoje ime v imeniku, in da zaradi opuščenega imenika ne bodo pustili družbenikov izostajati. Radi anons so prišle nekatere pritožbe, zlasti radi „Florijanau. Družba upošteva protialkoholično gibanje v popolni meri kot vele-važno socijalno prikazen. Družba je tudi pripravljena, to gibanje podpirati z vso odločnostjo, a Družba ni družba abstinentov in zato ji menda nikdo ne sme očitati, ako med inserate vzame kako naznanilo, ki ji je pošlje izdelovatelj likerjev, viničar, pivovarnar itd. Vsaj so širni kraji v naši domovini, ki žive ob pridelovanju takih pridelkov, posebno vina, in porabe opojnih pijač ne bo odpravil nikdo. Da pa je treba ustvariti postavnih mej, urediti prodajo navadnega žganja, omejiti in urediti delovanje gostiln, treba je, da začne država zatirati pijančevanje, zdaj ga pa le pospešuje iz fiskaličnih razlogov. Nekateri družbeniki godrnjajo, ker se nahaja med pisatelji semtertja kako ime, ki jim ni po volji. Pripoznamo, da so taki pomisleki nekako utemeljeni in zlasti tam utemeljeni, kjer je morebiti dotični pisatelj v ospredju nam nasprotne stranke. Ce Družba objavi spis takega pisatelja, dotičnik brez dvojbe zadobi novega ugleda v ljudstvu sploh, a na drugi strani ni dvojbe, da lep spis dvigne tudi ugled Družbe in sicer bolj kakor ugled pisatelja, in nasprotnikov spis dvigne tudi ugled krščanske stranke, če o duhovnikih piše tako lepo, kakor letos opisuje g. Gangl duhovnikovo delovanje v zadnjem poglavju povesti: „ Trije rodovi." Pregovor pravi, da „človek nikomur ne sme biti tako nasprotnik, da bi se ž njim ne mogel zopet sprijazniti in mu podati roko." Torej potrpimo v tem oziru in ne bodimo hudi, če ljudje, ki so se nam sicer nekoliko odtujili, prinašajo cvetlic na božji oltar. K nekaterim posamnim pismom imamo sporočiti: V Bad. S starimi molitveniki se je lani poskusilo, ker tako razpravljajo stare molitvenike na pr. tudi pri Družbi sv. Jožefa. Od mnogih strani so prihajala poročila, da so novim udom ugajali tudi molitveniki prejšnjih let. Sv. pismo se kmalu konča. Poročate, da izmed 128 udov molitvenika 88 noče, drngod pa je razmerje drugo, in če bi molitvenik želela le tretjina družbenikov, 44 Glasnik. bi ga morali dati, zato podajemo odslej drugo knjigo v zameno, da je vsakomur ustreženo. V Sv. Bolfank. Pišete nam: „Moj čut je bil zelo žaljen, ko sem zagledal tiste karikature, j>odobe smešnic v koledarju" — b zakaj? Tisti gospodje v fVakti ali strganih hlačah so vsi iz Nemčije. Vreme se v bodoče lahko vpiše po ključu, a za letos prišla nam je Vaša želja prepozno. V Kaz. „Večernice niso ugajale . . bi ne bila li boljša prestava, kakor slabo izvirno delo?" Da, za ljudstvo, ki bere, a Družba mora služiti tudi pisateljem in zato je pač zlata srednja pot prava. Potem pišete: „Ali bi ne bilo mogoče izdati za šolsko porabo zgodbe . . takšna knjiga bi dobro došla katehetom." Letos izide v družbini zalogi „Razlaganje cerkvenega leta" ali priljubljeni „Slovenski Goffine"; delo se bo nadaljevalo in ozirala se bo Družba pri tem na potrebe šol in duhovnikov. Prej ko mogoče izide ljudski katekizem in zgodbe za ljudstvo, bodisi kot družbina knjiga, bodisi poleg družbenih. V Cleveland. Pošiljatve v Ameriko so odšle pravočasno, a tamošnje razmere so druge, kakor tukaj, kar gospodje v Ameriki sami najbolje vedo. Pošiljatve pa obležijo, ker do zdaj Družba nima zastopnika, ki bi jih takoj pošiljal dalje. Prosimo pa tudi nujno, da naj noben poverjenik ne pozabi sporočiti nam, ako se preseli. Vi pišete: „Ako ne bo knjig v enem mesecu, moram nastopiti drugo pot; to je vendar nesramnost od Družbe, da denar sprejme, knjig pa ne odpošlje." Tožbe ali „druge poti" seveda ni bilo treba, ako Bog da, se bo v bodoče vse povoljno uravnalo tudi za Ameriko. V M. Vaš predlog, poslati knjige do 1. oktobra in potem določiti obrok za vplačevanje udnine do 1. decembra, se nam zdi zelo pameten. Prosili bomo, da se zglase še drugi gg. poverjeniki k temu predlogu. „Ta čas imajo ljudje denarja, ker so si črez poletje zaslužili, in kmetje so prodali svoje pridelke." Seveda imajo ta čas tudi drugih plačil več kot dosti, a vsekako bi bil ta obrok ugoden. V Kap. Vi sodite, da zadošča imenik vsako deseto leto, le popolnoma ne sme izostati in „da bi se morale navesti vse župnije po posameznih dekanijah s številom svojih udov — plus ali minus, kakor prošlo leto." Ta nasvet se nam zdi pameten in se bo izvedel; pri imeniku pa bomo zdaj enkrat krenili srednjo pot, da ga izdajamo trelje ali četrto leto popolnega. V L-o. Pišete nam: „Ako bo družba še dalje pošiljala ... ove smeti, bo število še bolj padlo. Ce se odbor noče ravnati po želji poverjenikov, sploh ne bomo več pobirali udnine; tudi ni treba miškulance z 8 knjigami." Uvidevamo, da imajo gg. poverjeniki v nekem oziru prav, a vendar upamo, da število družbenikov ne bo padlo, ker pasti ne sme. Potrpimo z ljudmi, ki so drugih misli, svet bi bil menda dolgočasen, ako bi ljudje bili vsi ene vrste. Le tedaj bi smeli in morali gg. poverjeniki odložiti delo, ko bi Družba ne zagovarjala več tistih načel, za katera je ves čas delala. Dokler pa si Družba prizadeva z vsemi močmi dajati ljudstvu zdravega, od krščanskih načel prešinjenega berila, podpirati domače pisatelje in umetnike: dotlej je gg. poverjeniki ne morejo zapustiti. V Mak. Vi mislite, da „mora število udov začeti padati" — morebiti ne, ker ljudstvo vedno več bere. Želite si: „Kratke zgodbe po velikih posnete," stvar pride v doglednem času. „Berilo in evangelji" izidejo to jesen; „Veliki katekizem" se od mnogih strani prosi. Nov „Živinozdrav-nik" je ravnokar izšel. G. Dular ga je popolnoma predelal.' Tudi na druge nasvete se bomo hvaležni ozirali. V -Rep. „Ljudje imajo vsled počasnega čitanja knjig zadosti za več let." Mislimo, da ne. Nekateri da, ali navadno ljudstvo s staro knjigo nima posebnega veselja, kakor s staro obleko ne. Novo ga zanima z novostjo in zanimanje jih spravi k branju. V Sv. Martin. Na liberalce se ne oziramo, kakor sodite, marveč le na dobro stvar. Vzemite lepo knjigo „Trije rodovi" in videli bodete, kako pisatelj lepo piše o duhovniku. Laudate Do-minum omnes gentes! Kdor hoče služiti dobri stvari, in če je žid, ga ne smemo odganjati. I{ a č u n dohodkov in stroškov za izdavanje družbinih knjig za 1. 1909. Dohodki 1. Mohorjani so vplačali: Letnina udov.............K 168.650-— Veznina..................28.558'66 Poštnina in odpravnina.........„ 4.977'31 Dosmrtnine, volila...........„ 2.583-85 2. Za prodane stare in nove knjige se je skupilo . „ 9.648-19 3. „Matičnih" obresti je bilo...........3.585'— 4. Raznih prejemkov........... „ 101-72 Skupni prejemki ... K 218.104-73 Stroški 1. Nagrade pisateljem za knjige 1. 1909. . .< . .K 2.722.30 ., „ za prihodnje knjige . . . „ 9.682-— „ umetnikom za dela 1.1909.....„ 240,— „ „ „ bodoča leta . . . . „ Ž.550-— 2. Za fotografije, avto- in fototipije za 1. 1909. . . „ 698.36 „ „ „ prih. leta . „ 1.054-28 3. Tiskarni za papir.............86.535-80 „ „ stavek, tisk in stereotipiranje . . . „ 56.126-90 Za shrambo knjig.............1.056-60 4. Knjigovezniško delo..........„ 44.652-70 5. Uprava...............„ 7.500"— 6. Ekspedicija knjig............„ 3.433*32 7. Dosmrtnina in volila vložena v „Matico" . . . „ 2.583-85 7. Razni stroški............. „ 1.085-07 Skupni stroški ... K 219.921'18 Če se od stroškov v znesku ......... K 219.921-18 odštejejo dohodki v znesku......... „ 218.104-73 se pokaže primanjkljaj..........K 1.816-45 ki ga je Družba pokrila z drugimi dohodki. Matica. Glavnica je znašala 31. grudna 1908 1.....K 84.391-66 1. 1909. ji je prirastlo po dosmrtnini in volilih. „ 2.583-85 Skupno imetje matičino je znašalo torej 31. dec. 1909 K 86.975-51 Pri nabiranju in vpisovanju udov prosimo častite gospode poverjenike, naj blagovolijo paziti: Da nabiranje družnikov pričnejo takoj po prejetih knjigah in sklenejo z zadnjim dnevom meseca januarja; vpisovalne pole z denarjem vred pa z napisom: Družba sv. Mohorja v Celovca, pošljejo frank o zanesljivo do 5. februarja 1911. — Veliko dela in sitnosti napravljajo Družbi taki udje, ki ob določenem času letnih doneskov ne plačajo; zato vse častite stare in nove družnike nujno prosimo, naj pristopijo o pravem času Družbi in odštejejo letnino gg. poveijenikom. Kdor se pozneje oglasi, ne bode se več štel za uda. ampak mora plačati za knjige kakor po knjigarnah; po knjigarnah pa velja šestero letnih knjig okoli 7 kron. Letnina znaša 2 kroni za vsako posamezno osebo ali ustanovo, dosmrtnina za vsako osebo, za' župnijske ali šolske knjižnice in društva (hiše ali cele družine se ne sprejemajo za dosmrtne ude) 30 kron naenkrat, ali po 16 kron dvakrat v teku enega leta. Na naročila brez denarja se družba ne more ozirati. — Posamezni udje, ki se neposredno pismeno oglašajo pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu, morajo poleg udnine plačati še 60 vin. poštnine in 40 vin. opravilnih stroškov, enako tudi do-smrtniki, ki so se pravočasno oglasili in ki želijo knjige na dom. — Taki kraji, ki ne štejejo več kot 15 udov, morajo po družbenih pravilih dodati letnini še 40 vin. za opravilne stroške, t. j. za zavoj, spremnico s kolekom itd. Udje v Ameriki morajo vsako leto plačati letnine 1 dolar, da se jim zamorejo knjige poslati pod križnim zavitkom ali pa v zaboju franko. Amerikanci, ki želž postati dosmrtni udje, plačajo enkrat za vselej 15 dolarjev, to pa zaradi vsakoletne poštnine, ki sama znaša okoli 2 K 60 vin. — Naslovi naj se razločno zapišejo in ravno tako imena pošt, oziroma železniških ali morskih postaj. Kdor stopi prvokrat v družbo, naj izrecno pove, da je nov družnik. Imena, najprej dosmrtnih in potem letnih udov, naj se zapišejo razločno (najprej priimek, potem krstno ime) iz vsake župnije, in kjer se stan pripisuje, udje enega in istega stanu zaporedoma. Zadostuje pa tudi priimek in krstno ime vsakega uda. Kdor je iz družbe iztopil in zopet pristopi, ali kdor se je preselil iz ene župnije v drugo, ne vpiše se kot nov, ampak kot star ud. — Dosmrtni udje naj se vsako leto vpišejo in na listini podčrtajo. Poudarjati je nam, da se imena dosmrtnih ali ustanovnih udov ne smejo premeniti; kakor je bilo ime v začetku zapisano, tako mora ostati. Preselitev, možitev ali smrt dosmrtnega uda naj se na koncu pole naznani. Na izpremembe stanovališča med letom se družba ne more ozirati, ampak vsak ud dobi knjige tam, kjer se je vpisal. — Knjige naj se prejemajo le po čč. župnijskih poverjenikih do bližnje železniške postaje. Stroške, katere so imeli gg. poverjeniki za odposlatev denarja in prejem knjig, morajo jim udje povrniti. Posameznim udom se knjige odpošljejo le na take kraje, kjer ni nobenega poverjenika blizu. — častite gg. poverjenike prijazno prosimo, naj na čelu vpisovalne pole natanko zapišejo, koliko je udov, letnine, dosmrtnine, denarja za stare knjige, veznine in drugega denarja; enako naj blagovolijo vselej pristaviti, ali želijo knjige sprejeti kot vozno blago po železnici ali v manjših zavojih po pošti, in sicer do katere postaje ali pošte. Na reklamacije se Družba more le tedaj ozirati, ako se ji naznanijo v osmih dneh po prejemu knjig. Odbor družbe sv. Mohorja. V Benetke. (Potopisna črtica.) Spisal F. Mulec. o slečemo mi in narava nam tako zopern zimski plašč, je za potovanje najboljši čas, posebno v južne solnčne dežele. Mikalo me je obiskati Benetke in občudovati staroslavne krasote tega čarobnega mesta. Kogar pač tja tudi ne bi mikalo, kdor je slišal, da so tam ulice v morju, na katerem se giblje namesto kočij in tramvaja po ulicah naših mest, brez števila ličnih čolničev. Benečanski prebivalci, ponosni Italijani, seveda tudi znajo ceniti važnost in znamenitost njihovega mesta, kar spoznajo tuji potovalci prav dobro iz tega, da se je treba vedno in povsod za mošnjo držati, kjer je kaj posebnega videti. Kdor hoče potovati, pač ne sme obračati kronice trikrat v roki na eno in drugo stran, prej ko jo misli izdati. Kar sem tam videl, mi ostane za celo življenje v prijetnem spominu, kajti sličnega ko Benetke, nam ne nudi nobeno drugo mesto na celem svetu. Občudovati pač moramo vztrajnost in marljivost ustanoviteljev tega mesta, ki so postavili v moiju na majhnih močvirnih in nizkih otokih trdna in varna bivališča tolikim tisočem duš. Šlo je to seveda tudi jako krepko na račun Slovanov — kajti kam so izginili krasni nekdanji kraški gozdovi ? Stari Benečani so jih posekali ter utrjevali z njimi svoje rahle otoke in zidali potem na trdno podlago iz kraških hrastov svoje razkošne palače in trgovske hiše. Torej stojijo današnje Benetke takorekoč na slovanskih tleh — smejali bi se pač temu pristaši in sinovi ze-dinjene blažene Italije — pa kaj, zaradi tega ne bodo izruvali stare slovanske podlage ter je nadomestili z italijanskim grmičjem in jim mi tudi nočemo ničesar očitati, akoravno je škoda velika za naše lepe gozdove; pa kaj hočemo zoper to, kar se je nekdaj zgodilo. Vseh spominov na Slovane v Benetkah pa naši dragi sosedje vendar niso izbrisali in sicer nam priča, da so bili stari Slovani z Benečani v ozki dotiki, „Riva degli Schia-voni" (po slovenskem „obrežje Slovanov"). To ime izvira iz srednjega veka, ob času, ko so Benetke najbolj slovele, ker so se takrat pred tem obrežjem ustavljale kupčijske ladje Slovanov iz Istrije in Dalmacije in oddajale tam svoje blago na obrežje. Pastimo pa sedaj različna premišljevanja in pričnimo s potovanjem. Pri odpotovanju sem imel smolo z vremenom; bil je velikonočni pondeljek, snežilo in deževalo je ob enem — žalosten pričetek spomladi! Cula je bila zvezana, palica pripravljena — a vzel sem namesto te dežnik — in dopust izprošen, kaj sem hotel vkljub slabemu vremenu, ko hajdi na pot. Volil sem pot preko Celovca, kajti mikalo me je, si ogledati svetovno znano Vrbsko jezero blizu Celovca — toda žalibog videl sem le vodo krasnega jezera — kajti ves svet je bil v snegu, kakor sredi zime in ves v blatu. Videl sem potem v Celovcu na Novem trgu znamenitega celovškega zmaja s svojim premagovalcem velikanom. Nato sem dal Celovcu slovo ter odrinil po novi bohinjski železnici dalje proti jugu. Upal sem najti na Bledu nadomestila za to, kar mi je vreme na Vrbskem jezeru spačilo, toda tudi tukaj je ječala vsa narava pod krutim vladarstvom aprilovega vremena. Ves razgled je bil zaprt, gore je zakrivala gosta megla, tako da mi ni drugega preostajalo, kakor dremati in se dolgočasiti v železniškem vozu. Krasen je bil pogled iz drvečega vlaka na Blejsko jezero s cerkvico sredi jezera — res pravi biser naše slovenske domovine. Ni torej čuda, da število letoviščarjev na Bledu od leta do leta narašča. Ko bi mi čas in sredstva dopuščala, nikamor drugam bi ne hodil srkati črez leto svežega zraka, ko na Bled. Dalje je drvel in pihal vlak proti jugu, kakor da bi se tudi njemu studilo to zimsko neprijetno obličje in ga mikalo v naročje solnčne, cvetoče goriške dežele. Kar na mah se je pod Tolminom spremenila vsa narava — res prav zanimivo je bilo — na eni strani pred predorom skozi visoko gorovje bila je grda zima, na drugi strani, ko smo prišli iz temne luknje, nas je pozdravila cvetoča zelena spomlad. Kmalu je stal vlak v Gorici, kjer sem mu dal za kratek čas slovo in se hotel malo odpočiti ter se radovati na tako nagli, prijetni spremembi. Zdelo se mi je kakor v sanjah, ko gledam to pomladansko krasoto blaženega goriškega podnebja. Bilo je skoraj tako, kakor da bi čital staro bajko o princu, ki se je izgubil na lovu in padel v globoko luknjo, po kateri je taval v temi vedno dalje, dokler ni prišel v popolnoma tujo, čarobno deželo. Napravil sem kratek sprehod po mestu, ogledal si lepi mestni vrt in goriški stari grad; potem pa zopet z vlakom naprej proti cilju — v Benetke — preko Trsta. Svet tik železnice med Gorico in Trstom je zelo pust, nič drugega kakor samo kamenje, in milo se mi je zdelo, ko sem primerjal to mrtvo ozemlje naših bratov z mojo ožjo domovino, s prelepimi Slovenskimi goricami. Vendar je okolica prav zanimiva, in občudovanja vredna je roka, ki je stvarila ta železniški tir. Drug novi svet se odpre potovalen, ko dospe v Opčino. Krasen je od tukaj razgled na Trst, krasnejši in zanimivejši še na čarobno, veličastno Jadransko moije. Kdor zagleda prvič to brezmejno površino vode, ki se morje imenuje, temu je nekako čudno pri srcu, česar mi pač ne bo treba natančneje popisovati, kajti kdor je to skusil, temu je čut znan, drugemu pa ga ni mogoče natanko popisati. Marsikateremu se zdi nekako čudno,- kako je mogoče, da ta luža nima konca; kamor segajo oči, nič drugega kakor voda modrozelene barve. Brez števila ladij, velikih in majhnih, giblje se semtertja, kakor oblaki pod nebom. Za nas, ki bivamo daleč od tam med našimi zelenimi gorami, je seveda obisk morja še posebnega užitka, kateri se nam nudi malokdaj v življenju. Ne-popisljive krasote je sprehod ob morju, na pr. ob cesti iz Trsta proti cesarskemu gradu Miramar. Bilo je morje ravno precej burno, ko sem korakal ob zidani cesti tik morja proti imenovanemu gradu. Spomnil sem se pri tej priložnosti prelepe naše narodne pesmi „Buči, buči morje adrijansko ...."; valovje je res bu-čalo v trenotkih, da lastnega glasa ni bilo slišati, teplo s silo ob zid ter se izgubilo zopet v brezštevilnih majhnih kapljicah kot bela megla v brezmerni vodi. Valovje je šumelo pri navalu ob zid vedno hujše in sem se moral kmalu odmakniti od obrežja na nasprotno stran ceste, če sem hotel ostati suh. Tako sem dospel v čarobni Miramar, kjer sem občudoval od mehikan-skega cesarja Maksa, nesrečnega brata našega cesarja, stvarjeno krasoto. Zapustiti sem zopet moral ta raj ter se podati v Trst, kjer me je parnik že čakal, da me douese do cilja mojega potovanja. Nekoliko so me „mravlje spre-letele", kakor pri nas doma v Slovenskih goricah pravijo, če se kdo česar samo tako malo boji, ko sem se vračal iz Miramara ob morju nazaj v Trst in premišljeval, da bodem jadral o polnoči črez to divje in ne-dogledno morje. Ob dvanajsti uri ponoči je odrinil naš parnik „Metkovič" iz Trsta in dospel okoli sedme ure zjutraj v staroslavne, čarobne Benetke. Vožnja na ladji ni bila ravno prijetna, tako hudo pa vendar ni bilo, kakor sem si domišljeval in kakor sem od tega ali onega prej slišal; seveda z „mačkom" bi ne smel na ladjo — takšnemu bi se pa res hudo godilo. Zelo sem pogrešal postelje, katere mi ni bilo mogoče več dobiti, ker sem se prepozno za to oglasil in so bile že vse oddane. Zaspan in utrujen sem bil, vendar sem pogumno vztrajal; slabše se je godilo moji soprogi, kajti nežni spol je vedno nekoliko bolj občutljiv, kot mi možaki. To neprestano zibanje na ladji seveda ni ravno prijetno, in se človeku prav lahko začne v glavi in želodcu vrteti, posebno če je bolj občutljive narave, ter je poleg tega še zaspan in utrujen. Veličastno je na morju ob času solnčnega vzhoda. Kakor iz živega srebra je vsa morska površina in ono neprestano gibanje v malih valovih napravi res čaroben vtis. Kakor že omenjeno, je dospel naš parnik „Metko-vič" okoli sedme ure zjutraj v Benetke. Pred luko smo imeli še čast pozdraviti italijanskega finančnega uradnika, ki je s svojimi pomagači marljivo prebiral našo prtljago in slednjič, ko ni nič sumljivega ali prepovedanega našel, je prilepil na naše kovčeke nekakšne koleke. Ž njimi oboroženi smo imeli dovoljenje, se podati iz parnika v „gondole" ter v teh hiteti na suho, kajti veliki parniki ne morejo do obrežja, ker je morje tam preplitvo. „Gondole" so majhni, lični čolniči, v katerih imata dve ali štiri osebe prostora; te „gondole" so v Benetkah bolj potrebna reč, ko pri nas izvoščeki, kajti kdor noče vozniku dati zaslužka, lahko gre peš. Drugače je v Benetkah, kjer je večina ulic v vodi in so torej tukaj „gondole" neobhodno potrebne, če hočemo dalje, ali pa od ene na drugo stran. Vozniki teh čolnov (ves- lači), tam „gondolieri" imenovani, so veliki kričači, ki poznajo tujca na prvi pogled, in zaradi tega je treba biti vsakemu potovalen kaj previdnemu in si ne sme pustiti vsega perja oskubiti. Imajo ti ljudje sicer tarife, pa kako bi se naj naš „gondoliere" vedno za te tarife brigal, ker se mu zdi za svoj žep bolj primerno, ako zahteva za kratko vožnjo, kolikor se mu zljubi. Vsled tega je tedaj zelo primerno, se prej za ceno pogoditi. Slično se je meni pri odpotovanju iz Benetk zgodilo. Bilo je ponoči in je začelo deževati, vsled česar se mi je mudilo, kar je bilo krivo, da sem pozabil na previdnost; kajti bila mi je le prva skrb, priti iz deža na ladjo pod streho. Namignil sem torej najbližnjemu veslaču, vstopil v njegovo kočijo ter mu ukazal veslati do ladje, ki je stala od obrežja približno 100 metrov oddaljena. Skromni „gondoliere" pa za ta veliki trud ni več zahteval, kakor dve kroni, ker sem ga vprašal po zaslužku šele, ko sem stal že na krovu ladje. Seveda so meni vsled te predrznosti kar lasje kvišku vstajali, prav rad bi ga pošteno oštel, žalibog da nisem italijanščine toliko vešč, drugače bi me pa ne razumel. Nisem pa dolgo premišljeval — on je hotel mene namazati, jaz bom pa njega — ter mu stisnil nemo eno kronico v roko, stopil obenem na parnik ter mu kimal iz ladje v pozdrav in slovo. Mož je bil seveda tudi z eno krono zadovljen, ko je videl, da se nisem dal oskubiti. Kdor se ne zna s temi kričači pošteno skregati, za tega je ta pot najbolj priporočljiva. Ko se je naš parnik vstavil pred obrežjem, ga je pričakovalo že vse polno črnih gondol, ki so v lepem redu spravile vse potnike iz ladje na suho. Z gondolo lahko dospemo v najnotranje dele mesta, vendar je prva skrb vsakega potovalca, da se iznebi prtljage in od potovanja malo odpočije. Jaz sem si volil „Hotel Cavaletto", do katerega me je peljala gondola po mnogih ovinkih med starimi, umazanimi hišami. Najprej na suhem je pa, kdor izstopi na nasprotnem obrežju, ki se imenuje „Riva degli Schiavoni" (obrežje Slovanov), ki je razun Markovega trga največji in najlepši suhi del mesta. Obrežje Slovanov je najdaljša, najbolj široka in najlepša ulica v Benetkah ter leži tik ob morju (glej sliko). Ob njej stoje večinoma stare, lepe palače in je izprehod tukaj kaj lep. Tukaj stoji tudi mogočen spomenik italijanskega kralja Viktorja Ema-nuela L, ki je, kakor znano, ustanovitelj zedinjene Italije. Če korakamo po tem obrežju dalje, dospemo v mestni vrt, ki je za potovalce iz severnih krajev vsled njegovega južnega značaja posebno znamenit. Prvi cilj vsakega obiskovalca čarobnih Benetk je gotovo prekrasna cerkev sv. Marka in staroslavna doževa palača. Zgradila se je cerkev sv. Marka v 9. stoletju, prvič je pogorela leta 976. ter se po tem požaru kot bazilika zopet sezidala. Poškodoval jo je pozneje še večkrat ogenj, vendar je vsakokrat postala iz razvalin vedno krasnejša stavba, tako da se je v 15. stoletju cerkev v današnji obliki zgotovila. Krasna je glavna fasada s peterimi velikanskimi vrati in veliko galerijo nad portali. Galerijo kinča četvera vprega iz pozlačenega brona, katera izvira najbolj gotovo iz kakšnega slavoloka rimskega cesarja Nerona. Cela glavna stran, kar se razvidi iz podobe, je sestavljena iz samih stebrov s pisanim mozaikom na zlati podlagi. Notranjščina cerkve kaže tudi bogat mozaikov kinč na kupolah in postranskih stenah. Krasen je glaven oltar, katerega kinčajo zlate in srebrne plošče z dra- gimi biseri; vendar je ta zaklad večinoma zakrit, le pri velikih cerkvenih elavnostih ga je mqgoče videti. Kdor si hoče še ogledati bogato cerkveno zakladnico, Biora plačati 50 centesimoyiuVfttopnme. Palača dožev je sezidana v krasnem gotiškem slogu. Bodi tukaj omenjeno, da so se nekdanji bene-čanski vojvode, ki so bili obenem vladarji, imenovali doži. Pričela se je graditi v 9. stoletju. Ravno tako, kakor cerkev sv. Marka, je tudi palača dožev mnogokrat pogorela ter se zopet pozidala, in postalo je iz starih razvalin vedno krasnejše poslopje. V začetku 17. stoletja se je palača po hudem požaru zopet prenovila, kakor jo še danes vidimo. Ko je Genova v miru leta 1381. pripoznala morsko oblast Benetk, je rastla moč te ljudovlade vedno bolj ter prišla do vrhunca v začetku 16. stoletja. Bila je takrat ravno tako bogata in mogočna, kakor so se je tudi druge države bale. Ne le trgovina in obrt sta cveteli v „kraljici Adrije", ampak tudi umetnosti in znanosti so dosegle v tem času najvišjo stopinjo popolnosti in slave. Umetnostim je prišel posebno čas po miru leta 1540. zelo v prid, in stvarilo se je takrat v Benetkah obilo mojstrskih del, ki se smatrajo še danes kot nedosežni zgledi. Na vrhuncu svoje slave in moči pred-očuje Benetke slavna krasna stavba doževe palače, ki, sama na sebi mojstrski čin stavbarstva, hrani mnogoštevilne umotvore prve vrste v slikarstvu, kiparstvu itd.; kaže nam prav jasno, kaj je najmogočnejša italijanska ljudovlada takrat zmogla, in kakšen zunanji sijaj jo je obdajal. To nam predočuje prav dobro krasna historična slika, ki jo najdemo v eni mnogoštevilnih galerij omenjene palače. Slika nas vede v dvorišče, obdano s krasnimi arhitekturami, iz katerega vodijo velikanske mramornate stopnice do sedeža vlade. V tem dvorišču sta sedaj dva železna vodnjaka, in sve-čanostno blagoslavljanje lepšega teh dveh (leta 1556.), ki se vidi na sliki na levi strani, je predmet omenjene slike. Kakor napis ob robu bogato okinčanega vodnjaka kaže, ga je stvaril bene-čanski livar Nikolo de Conti pod vlado vodje Fran-cesco Venerio. Spredaj na desni se približuje na sliki stari vodja ob roki svoje lepe hčerke; njemu sledijo senatorji in drugi visoki dostojanstveniki v vsem blesku, katerega je zahteval običaj države pri takšnih svečanostnih dogodkih. Vodja namerava ravnokar do-gotovljeni umotvor si ogledati ter ga blagosloviti s tem, da popije prvo kupico vode iz tega vodnjaka. V to svrho so benečanske plemenitašinje v narodni noši, kakor je to še danes pri sličnih dogodkih običaj, privlekle vode iz vodnjaka. Častna deva čaka vodjo na stopnicah vodnjaka z dragoceno kupico, da mn ponudi prvi požirek čiste vode. Ko sem prišel po Markovem trgu v bližino cerkve sv. Marka in palače dožev, kateri stavbi sta ena tik druge, me je napadla kar cela četa možakov različne starosti, ter so se mi ponujali za vodnike v cerkev in palačo. Ne vem, ali imajo ti ljudje jastrebove oči ali pasji nos, da poznajo že od daleč vsakega tujca, katere smatrajo prav gotovo večinoma za Nemce, ker vedno rentčiojjft »Fuhrer, Fuhrer" (vodniki Te kuhali se nič ne prime, če ga preziraš, tedaj capljajo tako ofalgo za človekom, dokler jstjii ft§f^gi.ne pri katej$i vratih ali pa iz Marko veva trga. Tuhtal in tuhtal sem, kako bi se teh sitnežev lahko hitro iznebil in končno se spomnim latinskega izraza „apage" (ki se pravi: poberi se). To je učinkovalo! Menim, da so to ti prežalci razumeli. Opazil sem tudi, da so ti vodniki od nekaterih beneških podjetij podkupljeni, ker nekateri hočejo po-tovalca z vso silo pridobiti za obisk tovarne za mo-zaikove izdelke in nadalje tudi tovarne za steklenino. Dal sem se zapeljati od enega veslača — kajti tudi ti agitirajo — le za tovarno za steklenino, ki leži na drugi strani velikega kanala; jadrali smo torej proti tovarni. Pa kam sem prišel? Od tovarne nisem nič videl, pač pa bogato izložbo krasnih rob iz stekla, kar je poleg izdelovanja mozaika znamenita industrija benečanska. Smoter takega obiska je namreč le ta, da Palača dožev z Markovo cerkvijo v ozadja. se tam kaj kupi in da tujcu nekaj lir izpulijo. Kar pri vhodu so me sprejele tri osebe; jaz sem bil od njihove prijaznosti kar presenečen. Ni jim prišlo na um, da bi mi razkazali tovarno, ampak prodajalci so bili, in kaj sem hotel drugega, ko kupiti četrtlitersko kupico s sliko cerkve sv. Marka za spomin, ki me je stala tri krone. Popolnoma neznana stvar večini benečanskih prebivalcev so konji, vozovi, bicikli in automobili. Teh tudi praktično ne morejo rabiti, kajti njihove ulice, kolikor jih imajo, so zelo ozke, na katerih se še človek sam komaj dalje premika; ves promet se giblje tam po kanalih v čolnih. Mesto Benetke leži na 118 majhnih otokih ter biva tam okoli 155.000 duš. Skozi mesto vodi poleg mnogoštevilnih ozkih ulic 160 kanalov, kakor v naših mestih ulice. Za pešce tvorijo zvezo od enega otoka do drugega mostiči, kojih se nahaja približno 400 v celem mestu. Na zapadni strani mesta, proti italijanskemu obrežju, leži še mnogo majhnih in nizkih otokov, katere je bistri um in vztrajnost člo- veška zopet porabila za svoje namene. Ti otoki vežejo Benetke s suhim, kajti od tod vodi čre^r morje dolgi most, kateremn služijo ti otoki kot podlaga; ta most služi le železniškemu prometu. Most so sezidali Avstrijci ob časa, ko so bile Benetke še ^aSe", toda sinovi blažene matere Italije so že pozabili na to dobroto, ker politično Avstrijce hudo črtijo; nazivljajo nas splošno „tedeschi" (to je: Nemci). Pred leti so sprožili modri Benečani misel, da bi se postavil še en most, ki bi služil potnikom in vozovom. Vendar se je to opustilo, ker so mestni očetje vsled mnogih opominov sprevideli, da bi potem Benetke veliko izgubile na svoji čarobnosti in znamenitosti. Kako so pač Benečani zijali — bolj nevedni so morda celo mislili, da je sam hudi duh prišel iz pekla — ko je leta 1901 neki Amerikanec kot prvi po širokem Markovem trgu z biciklom nekoliko časa ponosno se semtertja vozil. Seveda se je prebrisani policiji kmalu posrečilo, se tega najbrž čarovnega moža polastiti. Pobasali so ga z biciklom vred v gondolo ter se zibali ž njim ponosno po velikem kanalu v rotovž, kjer je „slavni" Amerikanec za svoj slavovod moral plačati 25 lir kazni. Misliti si moremo, da je bil pri tej priložnosti veliki Markov trg ves poln različnega občinstva. Smešno je — seveda za nas — resnično pa je bilo. Na Markovem trgu najdemo poleg sitnih vodnikov še druge berače; in sicer so to znani benečanski golobi sv. Marka, katerih kar mrgoli po trgu, kakor mravelj v mravljišču. Živalice so res tako ljubke in krotke, da se mora paziti, da se jih ne pohodi. Na trga sedi mož, ki prodaja v majhnih papirnatih vrečicah koruzo, s katero potem tujci pitajo priljubljene Markove golobe. Prav zanimivo je gledati, kako živalice mrgolijo semtertja. Golob se usede človeku na roko, kakor na kako vejo, ter zoblje s prav mirno vestjo mu ponujeno koruzo. Drugi zleti na ramo ali celo na glavo ter čaka; in če čepiš, imaš celo gosta na kolenih. Ko sem to gledal in pital te nikdar site kljunčke, sem se spomnil tudi znanih pernatih pevcev graškega mestnega vrta in v nasadih starega grada. Če sediš tam na klopi in žvižgaš, kakor bi jih klical, kar ptički prav dobro poznajo, ali pa trosiš okoli sebe nekoliko jim priljubljenih pinjol, tedaj se zbere iz vseh grmov in kotov prav pisana družba okoli tebe. Vse križem, kosi, vrabci, liščki, ščinkavci itd., in mnogo jih je med temi, ki se ne sramujejo ti vzeti piče iz roke. Na starem gradu poznam čuvaja, katerega ptički tako dobro poznajo, da pridejo k njemu, če le enkrat ali dvakrat zažvižga in mu jemljejo potem ponujena zrnca celo iz ust. Sedaj pa zopet nazaj v Benetke! Poleg golobov najdemo tam tudi še druge berače, ki hočejo biti gosti tujcev, ali pa na račun njihovih mošenj si privoščiti kakšen poseben grižljaj. Zanimala me je tudi notranja stran mesta, zato sem zapustil za nekaj časa živahno stran ter korakal v notranje, umazane ulice in zabredel v nek kot, da bi se skoraj zgubil. Igrala se je tam tolpa umazanih, razposajenih otrok. Seveda so me tudi ti spoznali hitro kot tujca, ker sem iskal poti, po kateri bi prišel ali dalje ali nazaj. Kakor na komando so planili vsi proti meni ter me, seveda v njihovem jeziku, ciganili, da jim naj kaj dam, kar sem spoznal iz tega, kako so stegovali roke proti meni. Seveda sem tem pobalinom namesto „pagati" (denarja) pokazal le palico, češ kdor mi pride bliže, dobi eno. Odmaknili so se sicer malo od mene, ko so videli, da jim ne dam nič za svalčice; predrznejši pa so se še plazili nekaj časa za menoj ter ciganili, dokler jim nisem popolnoma izginil izpred oči. Ko bi imel tam tujec namesto skritega denarja v žepu na sebi perje, oskubili bi ga, kakor mlado vrano. Oglejmo si še nadalje nekoliko po Benetkah, prej ko damo temu stališču stare slave najbrž za vselej slovo. Dragi čitatelj, pokličiva veslarja, ki naju naj pelje na otok sv. Jurija, ki leži nasproti „ obrežju Slovanov". Na tem otoku stoji lepa cerkev sv. Jurija, ki je za potovalce posebno znamenita po stolpu, kateri nadomešča sedaj pred nekaj leti razrušen Markov stolp. Prekrasen razgled se nudi potovalen iz tega stolpa črez Benetke in daleč segajo naše oči proti zahodu preko lagun. Daleč v zahodu zapazimo suho obrežje italijansko in gorovje okoli staroslavne Akvileje. Pred nami vidimo veliki kanal, ki se vije v ovinkih skozi mesto, in ob katerem stojijo krasne palače starih be-nečanskih plemičev in bogatašev. Vožnja s čolničem po velikem kanalu je nepozabljive vrednosti; krasne palače z ličnimi oboki in okni, kakor jih ne najdemo v nobenem drugem mestu, nam ostanejo v večnem spominu. Nehote se mora potovalec spomniti onih mogotcev, ki so to krasoto stvarili in se zibali v njej; njih že davno ni več, pač pa nam kažejo njihova dela, kako mogočni, bogati in tudi marljivi so bili. Vse na svetu je minljivo in pregovor pravi: dež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti. Res je tako, Benetke so videle krasne čase veselja, bogastva in slave; vse je izginilo in nič drugega jim ni ostalo, kakor spomin na staro slavo ter čarobnost in znamenitost mestne lege. Rekel sem opolnoči: „Adio la bella Venezia" in stal na krovu ladje, dokler ni ugasnila zadnja luč mi izpred oči ter nič drugega videl ko zvezde na nebu in krog sebe vodo. Na mizi se kadi kosilo, družina stopi naokoli, ukloni lice vernomilo in gospodar naglas zamoli: „V imenu tvojem smo se zbrali, ki ljubimo te z dušo celo, otroci veliki in mali, da okrepčamo se za delo. Tedaj zasveti se po sobi, kot da je zlato solnce blizi. v milini rajski in svetlobi prijazen tujec stopi k mizi. „Po tvoji, o Gospod, besedi, kjer dva sta, kjer trije so zbrani, v imenu tvojem, ti si v sredi med njimi kakor v družbi znani. „Jedilo ti nam blagoslovi, da použijemo je zdravi, ti, ki so tvoji vsi darovi, ki vse nam daš ob uri pravi." Desnico stegne in kosilo prekriža ž njo in zašepeče: „0 naj bi dobro vam teknilo in dvignilo moči medleče!" Družina ostrmi preprosta, ko sveti blagoslov zasliši — a skoro vsi spoznajo gosta nebeškega v ubogi hiši. Pobožen vzdih se vsem izvine: „V imenu tvojem tukaj zbrani iz srčne kličemo globine: Gospod, Gospod, pri nas ostani!" Anton Medved. Koledar 1911. I Ave Marija siromašne matere, Rodil se nov je zimski dan, odplavala je sanja, čez pusto, s snegom krito plan slovesno zvon pozvanja. Pod streho slamnato drhti sirota vzdihujoča, iz srca k nebu ji puhti iskrena prošnja vroča: „Pod slamnat si stopila krov ljubezni polna svete, da sredi zimskih nam mraz6v rodiš nebeško dete, da nam Odrešenika daš, da nas osrečiš s Sinom, ki zatiralec — bogataš ne bode nam trpinom. Glej Mati milosti, dobrot, za sebe te ne prosim, za drobni, nežni molim plod, ki ga pod srcem nosim, za dete, ki na slamico ga denem preperelo. I detece i mamico živinče le bo grelo." Utihne zvon, — obzor gori, rudijo že nebesa. To prvi žar je milostni nebeškega očesa. Marija — zarja zre z modrin na kočico sirotno, za njo pa solnce — Božji Sin smehlja se ji dobrotno. Franjo Neubauer. Ob vrnitvi. Pozdravljena, o mati domovina, srčno pozdravljena stotisočkrat! Po letih, ko pestila me tujina, ubog se vračam, v boli le bogat. Ko sem odhajal, in je zvon pozvanjal v domači cerkvici, vabeč nazaj, koliko zlatih sanj tedaj sem sanjal, odprt že na stežaj sem gledal raj ... Dehtele lehe so, in gozd drhtel je, skoz stvarstvo vse je sladka pesem šla, črez njive rodne topel veter vel je in trosil cvetje je črez polja vsa. Poln blagoslova bil je dom življenja — a slepa bila duša in oko, po tujih krajih polna hrepenenja, v tujini sta iskala srečo vso. A ko so kraji tuji se odprli, in sem zaslišal tuj in trd govor, ko so ljudje mi mrzli v lice zrli, težak na srce padel je tovor! Kako sem vztrepetal tedaj v bolesti: Kam sem zabredel, kaj sem zapustil? Kam še zaidem na neznani cesti? Kam sedem k mizi in kje bom nočil? Kam sedem k mizi? — K revščini sem sedal, zavžival z boljo trdi, pičli kruh, in z boljo v sinje sem daljave gledal, domov je v hrepenenju plaval duh. Poslušal spet domače je zvonenje, poslušal njiv domačih je šelest, poslušal je domače govorjenje, in gledal leh domačih je prelest. In gledal v nizki je domači hiši očeta, mater, brate in sestre — „Ti, mali, vzemi si per6 in piši izgubljencu črez gore in morje. Napiši mu, kako da mati toži, kako da meni pešajo moči, mordd jesen že naju v grob položi — in tega kriv si, sin nesrečni, ti..." Zakričal trd je glas ... minile sanje, pričelo delo spet se, suženjstvo; a ko me noč zazibala je v spanje, spet sanje k tebi, dom moj, plule so ... A zdaj te zrem, ti sveta rodna gruda! Kako na tebi lepše vse cveti! In sad tvoj — vreden pač je dela, truda, in najsi tudi borno obrodi. Saj sad je domovine! Ves sladkejši, kot sad stoteren je na tujih tleh! In solnca soj, ah, tukaj je toplejši jeseni kot drugod v poletnih dneh! In govor naš! — Ah, duša vsa drhti mi, ko sluša godbo sladkih besedi! In te oči! Iz vseh še govori mi ljubezen vsa nekdanjih lepih dni... Zato pozdravljena, o domovina, srčno pozdravljena mi tisočkrat! V vseh upih varala me je tujina, na rodnih tleh spet srečen sem, bogat... Ksaver Mesko. -m- Povest v verzih. Spisal dr. Ivan Pregelj. 1. Sirota. Ali vi oči poznate tiste rjave, kakor one ki jih ima Jurko mladi? Ko dve živi lastavici, ko dva ognja v temni noči, ko dva škrata v temnem logu, vsenemirne, vedno svetle, ko da niso še jokale, nikdar jutra še zaspale, ne zaspale bele zore, nikdar videle bolesti niti bede, niti truda. . . Mal klobuček vrhu kodrov, za klobukom petelinje jim per6 poklone dela. Samo Jurko sam ne sluti, da tak »strašno bistro" gleda. Ravnokar sedi na paši, krave so zašle v grmovje, kjer je senčni hlad brez muhe, on pa tam sedi sred paše, pridno mravljo opazuje, opazuje, premišljuje. Vzdrami ga iz sanj in misli šum ob glavi in brenčanje. Jurko vstane, za žuželko pohiti, jo opazuje, opazuje, zasleduje, dokler ne odkrije gnezda. Jurko od veselja vriska. Ali pomni, pomni Jurko, da ni rože je brez trnja, in brez truda in vbadljajev sladkega medu ne najdeš. Roke z mahom si ovivši lice skrivši, seže v gnezdo; zabrenče mu topoglavi rjavi čmrlji mimo glave. Vzdihne Jurko, kraj ušesa zaskeli ga in zapeče, Jurko v dir spusti se z brega, stisne gnezdo za obleko. V varno senco jo zavije, pred se vrže ugrabljeno. Zdaj prsti iz tal zajame na skelečo devlje rano. In pojema bol skeleča, Jurku jasno lice vriska. Sat razbere iz mahovja, slamico si drohno vlomi, srče sladko tekočino. „Kje so krave?" Glas nenadno vzdrami iz gostij ga sladkih. „Krave, krave.".. tamle menda." „0 moj Jurče, nepazljivi, s tebe nič ne bode prida, paseš in varuješ čredo, res lepo varuješ čredo!" „0h, lepo te prosim, Miha, pa nikari ne povedi!" „Kaj bi pravil," vzdihne hlapec zlekne v travo kraj otroka. „Rekli so, da moraš priti!" „Kam pa?" „Kam, domov seveda!" „Pa zakaj? Saj ni še solnce šlo za gore, jaz ne idem!" „Pa boš šel, hudoba mala!" „Pa ne grem!" „No, pa ostani, mati, rekli so, umira!" „Moja mati?" „Tvoja mati! Čuj, „za Bogom" je zaklenkal." ,,Miha dragi, a povej mi, in zakaj umira mati?" „Kaj jaz vem, neumnost mlada!" Jurče se spusti po stezi, kraj vrzeli se ustavi: „Da umira, praviš Miha?" V" solze brizne in ko divji maček skrije se v grmovju. Miha v misli poglobi se: Saj ji dobro tu ni bilo, reva je, odkar je živa. Ali nekdaj kakor roža je cvetela. Miha, Miha. nihče nikdar ni izvedel kaj je tebi v srcu tlelo, ko si vse življenje nosil radi nje bolezen v srcu. Bolje ji bil6 bi revi, da drugače je volila, vzela tebe, Miha, Miha. Solza priigra v oči mu, solze bridke sram ni starca, dalje snuje misel tožno: Tisto leto, ko je toča v petih farah žito vzela, sta poročala, še vidim ju, ko sta iz cerkve prišla: ona jasna, vedra, živa, on zaspan — že takrat pil je. Drugo solzo starec briše. In potem je kar izginil, samo pustil jo z otrokom, rekli so, da je za morjem. Njej pa je bilo prehudo. Pride k nam. „Za deklo vzemi k sebi me Selan," mu reče, ,,glej, saj vidiš, nimam doma, jutri boš prodal!" „Sam kupim," deje kmet, „prav, pa ostani! Ves prekup za najemnino, kar prislužiš, za gostilo." Nič ni rekla, a hud<5 je bilo revi v hiši tuji, težje meni, ko sem videl, kak Selan izrablja revo. Starec tretjo solzo briše. Vzdigne se in skliče čredo in odžene proti domu. Kdo bi pasel, danes pasel? Bela hiša sredi brega, med košatim drevjem v sredi, ko kraljica v halji pestri. Skromna koča par streljajev vstran samuje, ogleduje poželjivo si sosedo. V beli hiši blagostanje, v skromni črni, črna beda. V beli hiši trda duša kmeta skopega Selana, v črni, skromni, izrabljena mehka ženska moč umira, na ležišču nizkem bleda, stara, glej, leži ženica, prsti žuljavi, drhčoči, so ovili se krog križa, pot obliva bledo lice, iščejo oči nekoga. „Ali ga še ni?" „Še ni ga," zašepeče staro ženšče v kotu, trudna spet zadremlje. „Jurče, sin moj! Ponj pošljite!" Tu odpro se burno vrata. „Mati," vzklikne deček, plane k bolni materi, k postelji. „Saj ne smete še umreti, saj bom priden, rad bom vstajal, nič več len, ne bom nagajal!" Skloni se bolnica kvišku, in objame mati sina: KRevček moj!" „0 mati, mati!" „Yse lepo Selana slušaj, priden bodi, Jurko, moli!" „Ne umrite!" stoče Jurko. Ali ženi lice bledo prebledi še huje, trudna klone glava; šepetaje govori na uho sinu: „Jaz sem trudna, zdrav ostani, ne pozabi nikdar name! Oče tvoj, moj sin, moj Jurko, oče tvoj — če vrne kdaj se, vse sem, reci, odpustila! To mu reci!" „Mati, mati!" „Ti obljubi mi v tolažbo, da ne boš lagal nikoli, revežev podil od hiše, niti pil, obljubi, Jurko!" Glej, in dečku bledo lice zarudi, ko dvigne roko: ,.Nikdar, mati!" „Z Bogom, Jurko!" Zazvoni pred črno hišo, z jasnim zazvoni zvonilom. Bog ponižal se je v hišo, v zadnji uri tolažitelj. Miha dojde s čredo, prime Jurka za roko in vede ga s seboj pred hišo. Jurko v prah poklekne. Ko je s paše proti domu šel po stezi, je z nogo zadel ob kamen. Kri curlja iz bose noge in v kaluži se nabira. Jurko ve, da mati vmira, druge ne pozna bolesti, topo gleda v kri na zemlji. Pride muha, sede k mlaki srče kri — bolestno krikne Jurko, vdari, ali muha odleti in sede znova. Znova Jurko je zamahnil: „V tretje ne uideš," misli sam pri sebi; v tem odpro se vrata in nekdo zakliče: „Jurko, mati so umrli!" 2. Ne pričaj po krivem. Kmet Seldn po hiši hodi, trdo stopa in premišlja. Kaj premišlja trdi kmet? Ali žito bo bogato, ali bo brez dežja košnja, ali sadja bo za mošt? O vse dalje misli kmet. Morda davek premišljuje, ki vse večji tare kmeta, in doklade, in občinske stroške druge in bremena? O vse dalje misli kmet: Ne rodi dovolj več njiva, ne donese dosti reja, niti gozi in ne živina. Da, kdor zna, drugače služi lepe dnarce si na tihem, lepe novce in brez truda. Kmet Selan pred hišo stopi in ozre se po dolini; radost mu srce zalije: Vsa ta stran je moja, vsa! Vsa? Ne moti se Selan! Ona hišica v vrbovju skrita, ti gradi posestvo, tale mala skromna točka, ko nalašč in prav na sredi tvojega ... Selan, poslušaj, vrag šepeče na uho mu: Ona hiša bodi tvoja! Pot priročna, mlin zgradiš si, mlin donese ti cekinov! A Selan zamaje z glavo: Kaj bi, ko je ne prodaja, žena stara ali trda, težka z ženo trmoglavo. Sem in tja po gozdu ide, kmet Sel&n, drevesa gleda, gleda deblo, gleda drugo, gleda tretje. Vražji zajci, kak le zarod gonobijo. Vrag šepeče kmetu v dušo: Zajci, zajci, lepi zajci, slep si, to so oni zajci, ki redi jih ona doli, ona ob potoku žena. Kmet zamaje s svojo glavo: Oh, to bi lepo ne bilo! Ali vrag šepeče znova: Le veruj mi, to so koze, vzemi koze, vzameš hišo. Zatopljen v te mračne misli vrne kmet Selan domov se. Sreča Miha gospodaija, pravi hlapcu gospodar: „Nisi nikdar nič opazil Miha, vse se mi dozdeva, Cilka v mojem gozdu koze pase, nisi nič opazil?" Miha resno zmaje z glavo: „Koze že ima, seveda, a da bi jih v tvojem pasla . . ." „Pa jih pase! Ona mala gleda nanje, z Jurkom večkrat sem opazil jo na paši, fant bi morda več povedal." Po večerji kliče fanta k sebi kmet, tako mu reče: „Nič ne laži, po pravici vse povej, kako si videl Cilkine kozč na našem!" „Cilkine kozč na našem —" ko zasč ponavlja Jurko. „Saj si jih, nikar ne taji!" „Jaz nikoli," vzklikne Jurko. „Jaz pa rečem, da mi reci, da si videl, si razumel?" „Sem razumel, ali videl —" „Tiho, pravim, ko te vprašal bode jutri oče župan, reci trdno, da si videl. To porečeš in za praznik nov klobuk dobiš!" Očesa zagorijo fantu, deje: ,.Oče, jaz ne smem lagati!" „Trmoglavec," vikne kmet, „ali slušaj ali idi!" Otrok pade na kolena. „Ali bodeš torej slušal?" „Jaz ne morem!" „Trma vražja!" „Mati rekli so: ne laži!" Kmet molče pogleda fanta in odide. Hujše Jurku pri Selanu dan na dan je: Zgodaj vstani, lačen pasi, za kosilo čuj zmerjanje, za večerjo trdi vdarci, huje Jurku slej ko prej je. Srce trga bol mu mlado, gre, poišče hlapca Miho: „Gospodar ko podivjal je, nisem hotel se lagati!" „Zlato dete," reče hlapec, „ki ti zlo je še neznano! I brez tebe je opravil, dve podkupil si je priči, in sedaj gorje je Cilki, tožbo proti nji naperi: Koze vstran in škodo plačaj! Jutri pride komisija." Vse doume Jurko, ide žalosten na vrt in sede v travo, glavo skloni, joče. „Otrok mili," glas ga vzdrami iz otožnosti, „ usmili se me trudnega, daj eno izmed jabolk mi, na vrtu!" In ozre se Jurko, reven človek kraj ograje prosi. Jurko k deblu gre, ga strese, sladkega nabere sadja. „ Tukaj jej te, pa molite za ubogo mojo mater!" „Jaz' ti dam, ti tat tatinski," krikne jezno glas Selanov, ,,kakor da dovolj ne sneš sam, še za druge vrag mi kradeš!" Jurko v ustnice zobe je bil zasekal in prebledel. Nanj zamahne gospodar; vdari ga po belem licu in črez celo, kri oblije lice fantovo, brez sape pade onesveščen v travo. Miha ga v seno odnese: „Kaj si storil, da razkačil si tako ga, Jurko, Jurko!" „Reveža sem se usmilil, kot mi je velela mati!" „Dete revno!" vzdihne starec. „Jaz več nisem dete, Miha, - ne bojim se več, še jutri pojdem z doma!" „Kam le pojdeš, on je varih tvoj!" „K županu jutri greva skupaj Miha. Rana v noči ne zaceli, pričala bo zame jutri." In strmš ozre se hlapec na otroka in pomisli: „Da, nocoj postal je — mož!" 3. Slovo. Z Miho Jurko se razstaja, solze bridke toči Jurko, solze skriva stari hlapec. „No, pa pojdi, no pa pojdi, pa se spomni včasih name!" „Z Bogom, Miha, še v dolini poslovim se." „Čakaj hipec, starec, glej, sem, vse pozabim; zate hranim nekaj, Jurko. Tvoja mati so mi dali, »mu izroči,« so mi rekli, »kadar poj de od SelanaV Reče Miha in povezan robec stisne mu med prste. Malo je, za prvo silo! Solze nove Jurku v lice silijo, ko gre v dolino. Gre po stezi, kmet ga sreča: „Ko boš gladen, se že vrneš, o, le pojdi, seme zvito, ali ko se lačen vrneš, huje bo ti, trma grda." „Vrnem se," zakliče dečko, „spomnit vas na „lačne koze"! Z Bogom oče!" Pooblači kmetu lice se osorno, a besede ne izreče niti črne, niti bele. Gre v dolino rosno Jurko, krene v hišo kraj potoka. Stara Cilka za ognjiščem, mlada hčerka je ob strani, mlada bere, stara sluša. „Dobro jutro, ljuba mati!" „Jurček," klikne deklica. „V svet odhajam, ostanite zdravi!" „Oh, ubogo dete!" Ženi v lice bridke solze, deklici bridkost na lice: „Zdaj ne bova nič več pasla," deje Jerica, „koz6 so vzeli nam in ti odhajaš!" „Saj ne grem zares za vedno —" „Zgodaj je še, prav gotovo nisi danes nič še jedel, Jurko," reče žena, „daj, prinesi, Jerica, mu malo mleka, lačen res ne sme oditi, in na pot mu vreži hleba." „Ob, saj nič ni treba, mati!" „Kaj boš, otrok!" Starka vzdihne. „Jaz bi te že ne pustila, pa ko je tako, o Jezus, saj vse slutim, tudi sami s hčerko pojdeva po svetu, kdo se kosal bi s Selanom. Plačaj mi sodnijske stroške mi poreče; kje naj vzamem? Lačen davno te je hiše, kar ne kupi, prislepari. Ali Bog ne daj mu sreče, Bog ne daj mu mirne ure!" Vrne Jerica se z mlekom, starka lice izprijazni. „Jej, moj Jurče, in na pot si kruha vzemi," dekle mlado ko sestrica ž njim blebeče, njemu pa gre žalost v dušo. Težko solze pridržuje, poslovi se od ženice. Deklica pa ga pospremi do razpotja. Ko dve tički v tuj se log sta izgubili, zdaj pa iščeta si gnezda, iščeta otožni ptički. . . „Z Bogom, Jurče!" „Zdrava bodi in pa pridna in ne joči, jaz bom vedno mislil nate; knjige ti bom kupil v trgu tiste, kjer so levi notri..." „... in pa sloni in pa kače," radostno še peče ona. „Ali res boš, Jurče?" »Kaj pa!" „Srečno hodi!" „Z Bogom, srečno, tole mamici odnesi!" In potisne ji med prste materino ostalino. Trikrat sta se poslovila, trikrat se nazaj vrnila, trikrat zopet se ločila. O srce nedolžno, mlado, ki še lilije in rože sanjaš bele, tudi tebi solze bridke že so znane, ki srce jih naše plače ob slovesu v solz dolini. . . Krene Jurko proti vasi, ide mimo bele cerkve, med grobove pot zavije; materin sin grob poišče, tožen se na njem izplače. Solnce zlato nanj ozira se prijazno, solnce ljubo, kod ga bodeš pospremilo, morda v bedo, ali v srečo, ali v grob ? . . . . 4. Na novem domu. Pred gostilno sredi trga voz obložen in naprežen. Moka v vrečah, pivo v sodih, sol, sladkor v zabojih ličnih. Kvišku pne blaga se gora a nad njo, ko drzen lovec vrhu snežnega Triglava stari Mence povezuje sode in zaboje, vreče, da ničesar v gorski klanec z voza ne bi palo; gleda Jurko in premišlja igre: Glej, človeku vse prav pride, takrat me sicer bolelo, ko mi kamenje grmelo z stavbe je na golo glavo. Jaz povezal bi drugače! „Oče," vzklikne, „danes boste slabo, zdi se mi, vozili!" „Kaj deš, fant?" povpraša Mence. „Da povezali ste slabo; tale sod se vam izliže in za njim zaboj in vreča, tu bi morali vezati!" „Lej ga, lej," se smeje Mence, „menda me ne boš učilo, kak se tovor privezuje; trideset že let vozarim, še nikoli, to ti rečem, vozil ni nesrečno Mence!" „Pa naj bo po vašem, oče!" Jurko ide, in voznik je segel v vajeti, požene; voz naprej, za vozom Jurko. Koj nad trgom bela cesta v hrib se spenja, kakor kača, ki prileze izza skale, tista bela, z zlato krono. Jurko pa vse drugo misli. Tole bi bil6 življenje, če vozaril bi po svetu. Zdaj sem tukaj, zdaj drugod že, tu postanem, se pošalim, tam povprašam, kaj je z zdravjem, tam poterjam stari dolg. Z bičem počim v rosno jutro, vivček si nažgem; lepo je, oh, lepo je cestovati, v misli poglobi se človek, se s konjičem pogovarja, tole vidi, tole sliši, prej ko se zave, doma je. K sočnati večerji sedeš in prešteješ si zaslužek, oh, lepo je cestovati! Ni domislil Jurko vsega, glas voznikov ga predrami. Vstavil voz je stari Mence, opazuje ga in maje, maje z glavo, ne razume: Glej ga spaka, fant je vedel! Res se sod je bil izlizal. „Saj sem pravil," vzklikne Jurko, na pomoč vozniku skoči. . . Bila sta sicer vsa mokra prej ko vse sta spet zložila, a da se tako izteklo, prav je Jarku in vozniku. Mence ga na voz povabi in postrani ga pogleda in zanjuha, važno vpraša: „Kdo pa si?" „Iz Zapotoka, rajne Urše, pri Selanu sem pastir bil, zdaj po svetu idem iskat kruh in delo." Mence važno kima z glavo: „Pa kaj mlad si še, se zdi mi! Čudno, da so te pustili!" „Nič ni čudno, saj je moral, sam župan ga je prisilil." „Te je straboval, kajneda?" „Radi jabolka bi skoro bil ubil me!" „0, poznam ga," deje Mence, „grd je človek, da tožari rad, sem slišal! Nič se mi pošten ne vidi! Kam pa hočeš ti?" „Po svetu!" „Fant, po svetu ni dobrote, križ je v tujcih, sam sem skušal v mladih letih, ko smo v Ture vsako pomlad odhajali." „Ne bojim se dela," deje Jurko, „in med tujci meni težje pač ne bo, ko doma, saj doma sem tudi tujec!" „A.li nimaš več nikogar?" „Prav nikogar, mati v grobu, oče — oče menda tudi!" In voznik zamišljen kima, kaj Meneč premišlja stari? Fant ne zdi se mi neumen, in pošten se zdi mi tudi. Star si, Mence, sam si, Mence, vzemi fanta, kaj bi hodil sam po svetu, dosti jela bo imel pri tebi, dela tudi ne premalo, bogme! To je mislil, tole rekel: „Z mano pojdi, fant, ne bo ti hudega, in pa domač si. Konjem kmalu se privadiš, in doma je tudi treba močne roke; sestra vsega več ne zmore, stara, stara je postala moja Neža, sestra moja, ne pozabi, ker se nisem nikdar ženil. Ali hočeš torej z mano?" „Tu le roko!" „Mi ugajaš! Fant, to treba je zaliti i Hej, Marijana! Vina gori!" „Kaj vesel si, voziš sina?" Ženi Mence de slovesno: „Če še ni, pa lahko bode!" 5. Dvoje pisem. Pismo drobno v pozni uri piše Jurko s trdo roko. Težko piše trda roka, vajena je težkim delom, kaj s peresom naj bi mehkim. Trikrat že začel je Jurko; enkrat se je zapisalo, enkrat se je pomazalo, enkrat se pero je strlo. Vzdihne Jurko, pero novo si natakne, čisto polo predse dene, se prekriža, kakor treba je pred delom, težkim delom, da od roke in pa dobro ide delo. Tole je zapisal Jurko: „Draga Jerica! Najprvo te pozdravim, črez doline in črez hribe in črez reke te pozdravim in ti pravim: dobro se godi mi tukaj, pri Mencetu sem za hiapca, konje cedim, tudi vozim in pa orjem. Vsi so dobri, stari Mence in pa Neža. Vsi so dobri, nič ni žal mi, da odšel sem od Selana. V cerkev imamo pa daleč, a se vozimo; po tebi mi je dolg čas. Tiste bukve sem ti kupil in ti poslal po Brcetovi Terezi, ki kupčuje s perutnino. In te še enkrat pozdravim in pa mater in te prosim, če boš kaj imela časa, mi sporoči, si li knjigo že prejela. Z Bogom, z Bogom, živijo! Tvoj Jurij Skala, hlapec pri vozniku Mence pošta: Sveta Katarina." Jurko vstane. Lice mlado mu je v delu zarudelo. List pospravi zdaj v zavitek, naslovi kot ve in more, ves vesel nato se vleže in zadremlje. Rano v jutru pismo je oddal na vasi. . . Trikrat sedem dni minilo, dvakrat je vso noč grmelo, enkrat treščilo na vasi. Pa ti pride belo pismo, belo pismo je za Jurka. Tole Jerica mu piše: „Ljubi Jurče! Hvala lepa in za knjigo še posebej, celo že sem jo prebrala, tudi mamica jo bere. Ko smo tvoje pismo brali, vsi smo bridko se jokali, jaz pa bila sem vesela; mamica pa vedno joče, pa ničesar ne povejo. Ali jaz sem ugenila, pa ne pravi ti nikomur! Sicer ugenila nisem, Miha mi je vse povedal, da Selan nam hišo hoče vzeti, jaz pa ne razumem, kaj bi on jemal nam hišo, saj že ima eno, vidiš, nekaj pa je vendar res le: oh, nič več lepo doma ni kar ni tebe in ker mama vedno jočejo, kaj misliš, saj ne bodejo umrli? Rekli so, da naj ti pišem, tudi Miha mi je rekel, naj pozdravim te, je rekel. Strašno hudo se postaral, zdaj ni nič več pri Selanu, k nam je prišel gostovat..." Tu se ji je zapisalo, čitati ne more Jurko pismo spravi. Se zamisli: Tista grda črna muha slastno kri človeško pije, ali v tretje ne uideš! In z zobmi zaškrta Jurko in odide nem za delom. . . 6. Brat in sestra. Luč brli se pri Mencetu v mali sobici nad vrati, kakor mala, izgubljena zvezda sredi temne megle. Tiho vse okrog, le v gozdu rahlo pošumeva drevje; v vasi laja pes na luno v travi muren ni zaspal še. Bled pramenček blede luči seva mimo bele ceste ko prikazen — V sobi mali stari Mence, sestra Neža sedla sta za belo mizo. Stara sta oba že, stara, le oči so žive, mlade, ali danes, ko da skrb jih, ko da žalost je skalila. „Pa bi se bil ženil," deje Neža in pogleda bratca. „Kaj boš to," odvrne Mence, „križ je z ženo, nič ni žal mi, le prepir imel bi v hiši, saj sem tudi sam opravil!" „Saj ne rečem," vzklikne Neža, „kaj pa tožiš, da nikogar nimaš, da oko bi v smrti ti zatisnil!" „Ljuba moja," deje brat, „tega ne"umeš, to se reče, glej, tako je: star si Jože, star, si mislim, kmalu bode treba iti. Trideset si let vozaril, pridno delal, gospodaril, hišo si prislužil, njive in še kaj postrani, vidiš, a čigavo bo vse tole? Neža tudi ne bo večno! In potem? Glej, tujec pride in pobere, kar si s trudom si prislužil in še spomnil se v molitvi te ne bode. Domačin ima srce vsaj, ali tujec — " „Vidiš, Jože," deje sestra, „pa bi vzela k sebi kakošno siroto, dobro delo narediva, dobro delo za po smrti!" „Saj to mislim," deje brat, „a pomisli, da ni lahko ravno takega izbrati, ki je res dobrote vreden. Eevežev se res ne manjka ali so pa vsi pošteni? Midva sva bila poštena, nočem, da roke krivične moj pošteni bi imetek razsipale, uživale." „Kaj pa naš?" odvrne Neža. „Kteri naš?" povpraša Mence ; glej, in lice se radosti starcu razjasni, previdno sukal je besede, sestri ni zaupal in se bal je, bo li tudi zadovoljna, bode li ž njim tistih misli. Zdaj pa, ko da nič ne sluti, ponovi vprašanje zvito. „Juri menda," deje Neža. „Lej, saj res," odvrne Mence, „ti imaš res dobro misel! Revež je!" „Pošten pa tudi, to ti lahko rečem, Jože. Sprva nisem ga umela, delala sem mu krivico. Priden, delaven, pohleven, ali včasih mu je lice kar naenkrat pobesnelo. Oj, sem rekla, fant je zloben, nekaj ima, nekaj skriva, pa le čakaj, grem in pazim vestno nanj, tako ga spazim nek večer pod staro hruško. Tam sedi in bere, bere, glavo na roke nasloni. Se približam, nič ne čuje, ga pokličem, kvišku plane; in kaj misliš ... on je jokal. Vprašam, kaj mu je, ne črhne, vprašam v drugo, on zaplače: „Mati," reče, „davno vidim, ne zaupate preveč mi, opazujete me vedno; jaz ne vem, kaj sem zakrivil. Prvi materi obljubil zvesto sem, pošten ostati in zato hudo boli me, da mi ne zaupa druga!" „Ali Juri, Bog pomagaj," rečem, „kdo te kaj dolžil je, saj sem vprašala samo te, kaj da jočeš." „Pa berite," deje fant. „Le sam preberi!" Bere, bere in solze mu silijo na bledo lice. „Glejte," reče, „hišo bode jim prodal in jaz ne morem pomagati!" Dragi Jože, veš, kaj sem nato storila? Poizvem za tisti dolg in odpošljem v Zapotok." „Prav tako," odvrne brat. „Fant zlata je vreden," reče Neža, „sicer ga poskušaj. Nič ne ve za tisto svoto, primi ga in bodeš videl, kaj poreče. Bevež, hudo ga bolelo bo, a vendar, saj poplačava mu trikrat." „Ti si res ko sama prat'ka," reče sestri Mence, vstane. „Vidiš, Neža," nadaljuje, „zdaj po letih petih enkrat zopet sem vesel od srca." „Kaj bi, spat bo treba iti," ga zavrne sestra Neža, a v oči ji mehka rosa priigra in tudi njemu čudno mehko glas odmeva ko ji lahko noč zavošči. Osivela, v trudih, v delu ljubita se brat in sestra, kot sta kdaj se — kodrolasa . . . Drugo jutro na vse zgodaj Mence Jurka k sebi kliče: „Jaz ne vem ..." Mence zakašlja, „jaz ne vem . . . mogoče ti si vzel, saj veš, nekak mošnjiček!" Fant debelo ga pogleda. rKak mošnjiček?" ^ . „No, kaj bodeš, jaz ga nisem, Neža ni ga, kdo pa drugi,..," spet zakašlja. „.Taz, da kak denar bil vzel bi? Oče, jaz nikoli, nikdar!" Vstopi Neža, pismo stisne Jurku bledemu med prste. Mence gre zamišljen k oknu, Jurko čita in ne ume. „Oče," vzklikne, „tu berite, pravi, da poslal denar sem. jaz pa čisto nič ne urnem!" Mence čita in pogleda ostro fanta. „ . , „Fant, kako to? Torej vendar —" „Jaz ne lažem, vikne Juri, kakor stena prebledi, oči mu divje zagorijo Ali Mence dalje ne vzdrži, objame fanta in zakliče glasno: „Fant, to je bil A le šala, od sedaj, vse kar je moje naj bo tvoje; kar te mati je učila, jaz ponavljam, jaz, Meneč, tvoj drugi oče!" 7. Še enkrat brat in sestra. Popoldansko solnce vroče se na večer je nagnilo, daljše že so sence, veter v vroči zrak hladu prelija, potnik vstavi se na cesti, vstavi se in odpočije. Kaj, da tebi tak mudi se, revna potnica, vsa prašna v hrib pehaš se, sedi v senco, odpočij si, do večera je še daleč — In ozre se žena na brežino, sede, sede v travo, se zamisli: Rekli so, da je ko kamen, morda odpodi me revo, morda sem zastonj hodila, ne na pisma, ne na prošnje ne odgovori, o Mati božja, omehčaj srce mu, praznih rok da ne spodi me! Kaj storim naj z otročiči, kaj z ubogimi, sirota! Njemu vsega je v obilju, brat je grof, a sestra bede mrje in gladu na cesti! — Zopet dvigne se ženica^, ide v breg počasi, trudna. Že od daleč ji naproti gleda bela, lepa hiša Sladka groza jo prosi ne. Kako lepo hišo ima mesto one stare bajte, kjer sva rojena kdaj bila. Dobro se godi mu, dobro, meni pa hudo je bilo! O moj Bog, kje že so časi, ko še srečna tod sem bila; o zakaj sem zapustila hiša te. Oj rodna hiša! Prišel je in mi je rekel, pojdi za menoj! In vse sem zapustila, mu sledila; saj zapisano tako je: žena zapusti očeta, mater svojo, gre za možem. Mož moj ljubi! Nikdar nisi žalega mi storil, nikdar, ko tedaj, ko sem ti rekla: Vstani, in me nisi slušal. Nisi slišal, spal si spanje sladko, večno ... A sirota jaz z otroci v tujem mestu kaj brez tebe bi počela? Glej, otroci gladni mrejo, beda je najmlajše vzela, vzela bode nje in mene. Vstavi žena se pred hišo, ko da vanjo si ne upa. Glas osoren iz dvorišča jo pozdravi in ji pravi: „Pojdi le naprej, lenuhov ne podpiram, imaš roke, pojdi, delaj!" „Brat moj, Jaka, ne poznaš me? Ne poznaš me?" „Kaj ? Pa nisi ti, Polona?" „Jaz sem, Jaka!" „No, pa vstopi, sedi, vidim da si trudna, odpočij si!" „ Dragi Jaka, prej ne sedem, da povem ti, kak težko mi je, umreti moram sama in otroci, če se ti me ne usmiliš." Jezno brat pogleda sestro in osorno ji odvrne: „To si pisala že davno, saj si vsemu sama kriva, branil zgodaj sem dovolj ti, z delavcem se mi ne moži, danes je in jutri ni ga!" Ali sestro jok premaga: „Brat si mi, na koga naj se še uboga jaz obrnem! Bog te bo pokaral, Jaka, če zavržeš me siroto! O, saj zase ne bi prišla, vem, da si ko sama skala, a otroci, a otroci..." Govor solze ji vdušijo. Brat po sobi gorindoli, lice spačeno, srce je trdo, trše je ko preje! „Ker vselej groziš mi z Bogom, pa naj Bog ti sam pomaga!" „0, saj bo, a tebi, tebi bo gorje, še klical bodeš siroto: o vrni, vrni se še enkrat, da popravim, kar zagrešil sem bil v zlobi! Jaka, z Bogom!" „ Torej ideš!" „Idem!" „Tu imaš za silo, ali to si mi zapomni, več ne hodi, meni dal ni nihče nič!" Ne stegne žena roke, bratu tole reče: „Nisem prišla sem beračit, sem le prosit sestra brata!" „Kot sem rekel, tole imaš, bodi sestra, bodi mati, jaz poznam le: vsak glej zase!" „0, da, ti še preveč gledaš, ne šumč zastonj ljudje vsi, da krivica je na tebi in na tvojem blagu, Jaka!" „Pa naj te ljudje redijo," vikne mož, srdito vrže ji denar pred noge in zakolne in odide. S solzami denar pobere sestra in plačoč odide. In ko šla je po brežini, srečala je staro ženo, in spoznala jo je Cilka: „0h, kako sem vsa vesela," deje, „plačat nesem, Bog je sam usmilil se me stare!" „Tole reci mu," odvrne ji Polona, „da še živ je eden, ki črti hudobo. Prišel je potrkat k njemu, on mu vrata je zaprl! Enkrat vsak se vrč napolni, in njegov že prekipeva!" In plačoč po beli cesti si ponavlja: ne ko sestro, ko najslabšo beračico me odpravil je od sebe! 8. Zimske noči in njih gosti. V logu kakor volk zavija vihra, staro drevje lomi, plače, piska, zateguje mimo voglov pri Selanu. Spijo sladko posli v slami v pernici le kmet ne spi. . . Trikrat luč privil Selan je, trikrat zopet jo odprl; ni mu spati; čudne misli mu roje po težki glavi, rezek mraz mu ude stresa, težek strah na srce pada, v davnih dni spomin pogreza se mu duša v leta mlada . . . Takrat, ko si še na vasi s fanti vriskal v dneh pomladi, takrat, ko še nisi mislil o bogastva vsej nasladi; kar črez teden si prislužil, v praznik vžival v družbi dragi, takrat, ko te ni skrbelo, da ko spiš tatjč čuječi te okradejo, tedaj si spaval sladko, spaval mirno. Bil li nisi takrat srečen? V trudu so ti dnevi prošli, mož dozorel si bil v delu; nisi včasih po pokoju in po družbi zahrepšnel? Drugi so neveste zbrali, se ženili. . . tudi ti si včasih ljubil. . . Nočeš tega? Ni ti slika taka draga? A tedaj si vse obljubljal: vzel te bodem, moja bodeš; in potem — le nisi vzel je, vzel si drugo, vzel bogato, ona pa je od bridkosti se izplakala do smrti. . . In si bil bogat. A srečen? Sebi v muko, ženi v peklo, grabil si samo za blagom. A srce je prazno bilo, nikdar srečno. Sestro svojo, ki za glasom šla sred je, si sovražil in sovražiš in zavidaš v vsem bogastvu: ona v revščini je srečna, v zlatu ti ne moreš biti! Daj, zaduši glas po sreči, ropaj, grabi, tlači v bedo: ti ne moreš biti srečen naj ne bodejo še drugi! Lepa, žalostna tolažba! Komu grabiš? Li ne čutiš, mraz po udih ti naznanja, da so časi že jeseni nastopili. . . Komu grabiš ? Vse bo za teboj ostalo, ti pa pojdeš pred Sodnika: Kdo je krivo priče plačal, kdo sirote tiral s hiš? Kdo lagal siroti mladi, kdo pošteni ženi vzel mir in doto in jo mučil vse do smrti? Te je strah? Idi, vstani, vživaj, pij, kaj bi hranil, da veseli vžijejo za tabo drugi! Nagne čutaro in pije, spanec rad bi si pripil. V težkih sanjah še vzdihuje in z rokami v temo krili. Tak bogat si in ne spiš! Dan za dnem in noč za nočjo huje ga skrbi morijo. Vabi gostov si na dom, potepuhov in pijancev, pije ž njimi, se zabava in igra do bele zore . .. Kaj mu je denar, on rad bi enkrat spet pokojno spal. . . In k sosedu sosed stopi, maje z glavo, ali sosed poslovivši se od druga resno pravi, modro reče: Kar krivično je dobljeno, bo ko pleve razneseno! 9. Ko Miha pripoveduje. Mine zima, mine pomlad, mine dnevov pasjih doba, krajši dnevi, daljša noč je. Rumenijo temni gozdi, mrzla sapa vleče v jutru. Dobro mu, ki ima hišo, v hiši žetev, drva, živež. Ali onemu hudo je, ki sejal ni, žel ničesar. Mož postaren sredi ceste take misli morda misli? Tujec zdi se mi v teh krajih, daleč hodil je, život je vklonil žitja tovor težki, ali morda so strasti ga, ali morda težka beda? Kdo ve, morda pa oboje . . . Noč se dela, kje boš legel tujec trudni? Le ga dojde starec siv, naš znanec Miha. Z božje poti on se vrača, krenil z Brezij odhajaje k sveti Katarini; Jurko silno je vesel bil starca. „Oče niso nič več trdni, zna jih vzeti danes, jutri, meni pa godi se dobro," se je hvalil Jurko Mihu. In kaj vse mu je naročil: „To recite, to nesite Jerici, saj zdaj že mora biti lepa in velika!" „Taka ni ko ti," je Miha mu odvrnil, „ali vedi, lepše je ne bo neveste rečem ti, pod zapotoškim zvonom — in pa, res ne lažem, če ti rečem, da jo vse je samo Jurče, samo Jurče." „Ali res?" „Kako pa ne bi! To sem prosil Mater božjo, da mi da še doživeti, da bi vaju starec videl pred oltarjem!" „Toda, Miha, kdo bo zdaj na to že mislil!" V takih mislih dojde tujca. „Bog daj dobro!" „Amen v veke!" „Trudni smo!" „0, trudni, trudni!" „In še daleč?" „Sam Bog vedi, kam naj tujec denem glavo." „Pa stopite z mano, mož, do vasi ni blizu, tema vas zajame!" In moža sta krenila s poti po bregu. Jerica ju je sprejela, dočakala ju z večerjo. Miha jo pogleda, pravi: „Kaj bi rekla, kod sem hodil?" „Ej, na božjo pot na Brezje, morda ste si Bled ogledal'?" „Bled je Bled, a jaz ti rečem, Jerica, da ni ga fanta, pa ga ni več, kakor Jurko." „Miha, ste ga zopet pili!" ,.Kaj bom pil, kar res je, res je! Šema!" „In kako, je zdrav li, kak je? Velik? Kaj je rekel?" „Glej, kako sedaj sprašuje, le potrpi, vse počasi. Tole dal mi je za tebe, nesi Jerici, je rekel, — in je rekel —" „Kaj je rekel?" „No, saj rečem, da je rekel." „Rekel je —" „— kaj mi besedo venomer prejedaš, pusti, da povem, kot se spodobi. — Rad ga imam, to ti rečem, skoro rajši kakor tebe. Pa sem mislil, ga obišči, in ni prej miru mi dalo. In kako me bil vesel je, »oče« mi je rekel, čuješ, kaj pa Jerica? Le rudi!" „Kaj ste vi mu rekli, oče?" „Kaj naj rečem, po pravici sem povedal, kakor gre se: Prišel lahko bi v obiske, pa boš videl, sem mu rekel. Oh, je rekel, ko ne morem, oče niso nič kaj močni, saj bi rad, a zdaj ne morem. Vidiš, dekle, pa je rekel: to ji nesi! No, le vzemi, saj je zate, glej, glej, sama svila in pa draga, draga." Tujec zlezel je za peč in na roke naslonivši glavo, dremlje, včasih vzdihne, zdaj se vzpne po koncu, reče: „Kdo pa je ta Jurko?" Miha postrežjivo mu odvrne: „Rajnke Urše, Bog ji dobro daj siroti; mož zapustil jo z otrokom bil je v bedi. Notri v smrt se je trudila, tega fanta zapustila. Fant poštenje, ima srečo in pa pamet — ni ko oče, Bog za greh ga ne pokaraj." Tujec znova skloni glavo. Jerica je k Mihu sedla, oh, deklica toliko bi rada vedela, prašala. „Je li velik?" „ Kakor gora, rečem, konja ti premakne, cel junak." „In ima brke?" „Ima nekaj mišje dlake, pa počasi že vse pride." Miha zdeha, ali dekle mu donese vina, toči in sprašuje, nadleguje. „Dobrega srca zares je," nadaljuje stari Miha, „tri me ure je napajal, vse lepo sva zgovorila. Le Selana nič ne more. Pusti Bogu maščevanje, sem mu rekel, ali fant je zmajal z glavo: Mojo mater je trpinčil, preoblagal z delom, tega ne pozabim! Tudi črez očeta toži. Poizvedoval povsod je že po njem, povsod brezsledno." Zgane tujec za pečjo se, Miha zopet nadaljuje: „Bog ve, srečo ima Jurko, pa je fant je tudi vreden, se ni vrgel po očetu, le pomisli, še v nedeljo on ne pije; in ne kolne, ne igra, nikdar ne laže, a srce, ko angel dobro." Zopet vzdihne starec v kotu. „Mož, ste morda li kaj bolni?" ga sočutno dekle vpraša. „0, prav nič," odvrne tujec, vstane, stopi k luči. „ Jezus!" vikne ves iz sebe Miha. „Kaj vam je," zakliče dekle. „0če je njegov!" šepeče hlapec in debelo gleda. „Torej nisi še umrl?" „Nisem, ali kmalu bodem, ne ženite me iz hiše. In po sina mi pošljite, on mi mora odpustiti!.. J* Drgetoč na klop omahne, tisto noč še je izdihnil. . . 10. Ko dobljeno — izgubljeno. Grozno noč prečni Selan je, vse do zore ni zatisnil bil očesa, mraz in grozen, sta sedela mu ob strani, sta sedela, vanj strmela. Jutri te zapro . . . krivične plačal priče si, a smrt je, kar si spletel, vse odkrila. V smrti človek se ne laže, v smrti ne pozna poguma, drgetoč ponavlja grešnik: Bog me vdaril, krivo pričal sem podkupljen, Bog me tepe. Čuje vas to vest usodno, čuje in telesa stresa groza temna, mimo okna gre Selan, opazi bolni zapeljivca, divje krikne: Ti si kriv, proklet mi bodi, ti si kriv, da sem prisegel po krivici... In bolniku onemogle vse moči so. Strezni se Selan na mestu, in domov pobegne plašen. Celo noč ne spi, premišlja: zdaj odpro se, zdaj odpro se hišna vrata, mož pravice prag prestopi in ga zveže. Čuj, sedaj! Do jutra čaka, a dočakal ni nikogar. Njega Bog že sam je vdaril, treba svetske ni mu kazni, rekli kmetje so, molčijo. Toda njemu v temni grozi dnevi ginejo v samoti, ginejo moči mu starcu. Le ozri se in tolaži: To je moje, to je moje! Sanjaj, sanjaj — davno drugi njive orjejo ti črne, gozde sečejo zelene, brazdijo ledino cvetno, branajo zorano zemljo. Sanjaj, sanjaj — ko dobljeno, bilo vse je razneseno. Samo prazna, gola hiša, samo hiša je ostala, tema v hiši in samota; posli šli so, šli so radi. Glej, še pes se je zatekel, pes pozabi gospodarja. Žalost gre Selann v dušo, dvigne roko in zakolne. A šepeče glas vesti mu: Ne preklinjaj, sam si kriv si, sam si kriv si, kar sejal si, žanješ; idi vase, moli! — Je prepozno! drug: odzove glas se v njem: Kaj hočeš, pojdi, vzemi vrv in se obesi! To sramoto, to sramoto, kdo prenese; s prstom bodo za teboj povsod kazali: Kakor cesar se je nosil, pa je kradel, prav godi se, prav, hudobnežu na cesti. Vzemi vrv in se obesi! Kaj drhtiš? Te groza stresa? Za ognjišče truden sede, greje si premrle ude in iz čutare gorkote in tolažbe pije gladen. Siče kakor gladna kača plamen kvišku. On pa dremlje, čudne sniva sanje starec. Čudna ga svetlost obdaja, čudna ga sladkost obhaja. Si ti, sestra? Ne zameri, takrat sem hud6 ti delal; žal mi je; prav, da si prišla! Me ne maraš? Sedi k meni, pusto mi je, vsi so, glej, me zapustili! Nočeš, nočeš! Vzdihne starec, glava klone v spancu nižje med plamene. Žena moja! Prav, da prideš, sezi v roko, pozabiva, odpustiva si vse težko! Vidiš, vedel sem, da prideš, žena moja. Zopet vzdihne. Ho, hej, Jurče, ne zameri, tisto v jezi sem napravil! Ali sem te hudo, Jurče? Kaj mi koze oponašaš? Glava tone niže, niže, plamen šviga višje, višje, zdaj vzplamti — Selan omahne, plane kvišku: „Jezus, Jezus!" Plane v sobo, kamor stopi, ogenj, dim, vsa hiša v ognju. „Jezus, Jezus!" Komaj ogenj so vaščani ugasili; v njem okostje so dobili, roke sklenjene v molitvi. Ali te je Bog zavrgel, trda duša? Kdo razsodi? Ni li v uri zadnji bridek te obiskal kes za grehe, morda vendar, morda vendar. . . . 11. Miha si zadnjo solzo otre. • V bel oblak prahu zavit voz drdra po beli cesti. Iskri vozijo konjiči, poka bič, a le v zabavo, Bog ne daj, na konjske hrbte. Te poznal navade Mence ni nikoli, tudi danes samo iz veselja poka. Kaj bi ne, saj sina vozi, snubit ide k stari Cilki. Miha ju je bil posetil in prinesel bil vesti je: „Ni poprej miru mi dala, me podila: Pojdi Miha, reci mu, da mora priti, saj to res že več lepo ni, da na nas je vse pozabil." Fant zavije brke kvišku: „Jaz bi že, a kaj vi, oče?" „Fant," mu pravi stari Mence, „kar naprezi, se obleci mi praznično, greva snubit." Sedli v voz so, govorijo o vsem, kar se je zgodilo. ,.In Selana da je vzelo?" Mence resno z glavo maje. „Tisti muhi, umeš Miha, sodil Bog je, tisti muhi!" Jurko reče, ali Miha ne razume sicer, vendar z glavo mu prikima važno in pristavi: „Vse zapil je, nekaj malega ostalo sestri je in pa otrokom. Vse se res je izpolnilo, kakor rekli so na vasi: Kar krivično je dobljeno, bo, ko pleve razneseno." „Kaj pa oče moj?" popraša Jurko Miho — ali hlapec nič ne reče; Jurko videl solzo ga je bil otreti — a po čem, to ve le Miha. „Vsi smo slabi!" deje Mence. „Vsi!" pristavi Jurko, Miha pa pogleda resno fanta. „Še spolnuješ, kar obljubil materi si v zadnji uri?" „Vedno," vzklikne Jurko glasno. „Prav tako!" odvrne Miha, „ker tedaj ne boš ko oče!" „Kaj je ž njim?" „V tem trojem oče tvoj se je pregrešil, Jurko." „Še nikoli nisem slišal!" „V šolo hodil tvoj je oče, a nekdaj grdo je lagal in so ga domov poslali. Lepo je imel posestvo, a grdo je delal s posli, jim odtegoval plačilo; enkrat eden mu podpali. Od tedaj je iz obupa vdal se pitju — zdaj razumeš. A on — našel je tolažbo, kdo ve, če jo je — Selan?" Vsi so resni. Krog ovinka so zavili. Kdo pa tam le sredi ceste z belo ruto jih pozdravlja? Jurku v lice kri zapluje, prepoznal je Jerico, a Miha reče: „Ni pol ure ni strpela, o mladina, o mladina!" Se oči mu porosijo, tiho šepeta sam zase: „Sreča sladka, ko dve srci najdeta se sredi pota! Ali vsakemu sojena ni bila ta sladka sreča, ni bila..." Otre si solzo . In otrl si je zadnjo, zadnjikrat to pot, bil solzo. V hiši Jurčeta „pastirja" niso plakali nikoli, še najmlajši, bogme, redko . . . Svet. Ko radosti boš polna, duša moja, poj! Ko boš otožna, z Bogom se porazgovori v molitvi zbrani v tihi noči, v prvi zori! Ko boš preganjana pravici v kvar, neomajno stoj! A ko od nizkosti ljudi v zavisti žgoči boš po nedolžnem ranjena — prezirno molči! Ksaver Meško. Povest. Spisal dr. Ivan Pregelj. račilo se je; stari Čuk je počasi krevsal s polja proti domu. V nogi ga je trgalo, da je venomer sam s seboj modroval in vzdihoval: „Dež dobimo, dež! Presneta noga, kako to trga, trga!" S takimi neljubimi občutki je prišel do prve hiše v vasi. Mlad, junašk fant je bil pred hišo in obtesaval debel hlod. „Ali se tako mudi?" je dejal Čuk, „Peter, vsekal se boš, saj je že tema!" „Ne bo sile, stric," je odvrnil fant. „Pa sem jo bil le skupil," vzdihne mož, „pri belem dnevu, da me še zdaj ta vražja noga boli, niso šale." To rekoč je Čuk sedel na klop pred hišo. Fant pustivši delo se mu je pridružil. „Lepo sta napravila s Simonom, lepo!" je dejal po kratkem premoru Čuk. „Prej taka podrtija, zdaj je pa kar veselje pogledati vajino hišo. Samo malo premajhna bo za oba, zdaj že gre, zdaj, kaj pa, ko se poročita. Kar tako pa menda ne ostaneta." „Bo že kako," je odvrnil fant. „Kaj boš, saj vrejo nekaj ljudje. Vrbanova gleda za Simonom." „Jaz pa še nič ne vem," je odvrnil nekako začuden fant, „stric, ta bo bosa." ,,Kaj, bosa? Pa ga vprašaj!" Fant ni odvrnil ničesar. Čuk pa je govoril naprej: „Sitno bo potem, jaz mislim, Peter, še najbolje bi bilo, da greš potem v svet, oba ne moreta doma..." Začuli so se tačas koraki, okolu vogla je priko-račil nekaj od Petra starejši fant —. „Kaj pa imate, Čuk," je dejal, „o ženitvi se pa ne govori tako na glas, da sem vas slišal konec Zorma-nove njive. Tega pa ne, da bi me poročali na cesti, če bo kdaj čas za to, napravimo po krščansko v cerkvi." „1 no, ljudje pravijo, kaj meni mari," je ugovarjal Čuk, vstal in poslovivši se kmalu odšel. Brata sta nekaj časa molče obsedela pred hišo. Zdelo se je, kakor da je obema nekaj na srcu, a si ne upata govoriti o tem, dasi čutita, da bi mogla in morala. Prvi, ki je prekinil molčanje, je bil Peter. „Če pa resno misliš," je dejal, ,,ne vem, zakaj bi mi zakrival. Saj sem pripravljen oditi v svet, ti pa delaj, kakor se ti ljubi —." „Ti si vedno enak," je odvrnil Simon, „sam ogenj te je. Kdo pa reče, da je res, kar ljudje govorijo. Če sem z Vrbanovo govoril kdaj, nisem nikoli o poroki, marveč edino — o tebi!" „0 meni?" „0 tebi," je dejal Simon in nekako tožen vstal in hotel v hišo. Na pragu je postal in dejal: „In zdaj bi bil lahko tudi ti odkritosrčen in mi povedal kako je z vama." Peter ni odvrnil na to besedo nič, šel je za bratom v hišo. Molče sta povečerjala; že se je bil Simon dvignil, hoteč iti v hlev na seno, ko ga ogovori Peter. „Ti si vedno tako možat, Simon, s teboj ne morem govoriti kakor bi rad. Kakor da si mi oče, nikoli ne morem govoriti o vsem s teboj. Zato oprosti! Z Vrbanovo sva se včasih rada videla, zadnje čase pa res ne vem več kaj, mene se ogiblje in išče tebe —" „— da govori o tebi!" je nadaljeval Simon, in lice se mu je nehote nasmehnilo. .,Fant," je dejal, „spravi stvar na jasno in potem povej kaj. Jaz ti gotovo ne bom delal nobenih ovir, jaz nikoli, Peter." Simon!" je dejal Peter. Nista si voščila lahke noči, dasi sta oba čutila tačas globoko, kako globoko umeta bratovsko ljubezen. Taka so srca; ne izpoved6, kar bi rada ... II. Pred dobrim letom je bila umrla stara Tršanka, zapustivši svojima sinovoma skromno posestvo. Skozi petnajst let je sama gospodarila, sama opravljala vso posestvo, trpela ko črna živina in bila pri tem dobre volje, videča kako lepo ji raseta sina. V dneh, ko je bila vsa onemogla, užila je še edino veselje, ki sta ji ga sina mogla napraviti, namreč to, da sta ji z veliko vdanostjo stregla in ji olajšala dobo bolezni. Ko je starka zaslutila, da gre h koncu ž njo, poklicala je Simona k sebi in mu razodela vso svojo bolest pri odhodu. „Ti si stareji, to si zapomni Simon. Ne da bi imela Petra raje ko tebe. vendar mi pravi en glas, da naj te opomnim na nekaj. Simon, ali mi hočeš napraviti eno veselje?" ,.Mati, le govorite!" „Vidiš," je nadaljevala starka, „malo je, kar dobita po meni, ne bo dovolj za oba, eden bo moral po svetu, eden izmed vaju, kakor vajin oče. Če je hotel, da živimo jaz in vidva s Petrom, je moral v svet po delu ... In enkrat se ni vrnil..." Starka je vzdihnila, sinu se je storilo milo. Objelo ga je z boljo in toliko, da ni zaplakal. „Mati," je dejal, „le povejte, kaj hočete." Starka je jokala. Ko se je utešila, je rekla presekano in proseče: „Četudi bi ti bilo težko, Simon, pojdi raje ti, Peter je mlajši, Peter naj bo doma. Boš videl Simon, ko boš umiral, ti bo dobro, če mi storiš to!" „Pa bom, mati!" je obljubil Simon. Na vse to se je spomnil Simon to noč, ko dolgo ni mogel zaspati. Nenavadno svečana se mu je zazdela naenkrat vsa želja pokojne matere, začel je umevati, da mu bo ta želja, katero izvesti je bil obljubil, globoko posegla v življenje. Potem ko je bil trdno sklenil, da bode gotovo obdržal svojo besedo, je bil zaspal. Prebudil se je pozno in planil po koncu. Bil je že jasen dan. Simon je zaslišal pred hišo glas svojega brata, ki je govoril z nekom. „To se že napravi," je dejal, „s Simonom moram še govoriti, da ostane on doma. Pa nič ga ni videti, menda je že odšel v gozd. Pa sedi, sedi Jerica, saj se ti ne mudi?" „Tudi!" je odgovorila deklica, a Simon je spoznal, da je vendarle sedla — ,.Poprašal bi te nekaj, Jerica," je dejal črez nekaj hipov Peter, „če ne boš huda!" „0 le vprašaj!" „Ali res maraš Simona?" „Jaz?" se je začudilo dekle. „Ti! Vsaj ljudje pravijo nekaj, le povej Jerica, saj nisem hud, a meni bi bila to že lahko zaupala, če že ne za drugo, zato ker je on moj brat in pa —" „Peter," je odvrnila deklica, „veruj mi, jaz nisem nikoli mislila na to in tudi rekla nisem nikoli nič, kako more Simon to govoriti!" „0n tega tudi ne pravi, ljudje pravijo, in jaz sem si mislil, da je morda res kaj; Jerica, ti zadnje čase mnogo govoriš ž njim —" „In on zdaj misli, on misli?" je hitela preplašena deklica. „Tiho, tiho Jerica," je fant deklico tolažil, „saj mi je vse povedal. Zakaj govoriš ž njim samo o meni?" „Ne vem!" je odvrnila deklica. „Ti veš," je odvrnil fant, „a meni ne poveš, ko vendar veš, da ne mislim na druge ko nate." „Potem, kaj prašaš," je odvrnila šegavo deklica. „ Jerica!" „ Peter!" „Torej res?" „Res, Peter; zdaj me pa pusti, jaz moram domov. Torej pridi ti ali pa Simon. Kaj ne, da bosta. Oče ne morejo več." „ Danes grem jaz, snubit poj de pa Peter, Jerica, kaj ne ?" je dejal Simon, pojavivši se na vratih v hlev. Oba sta se prestrašila. Simon, videč njiju zadrego, je rekel: „Kaj bosta! Meni je prav. Le tiho Peter. Jaz sem starejši in vem kaj delati. Torej oče ne morejo sami orati?" se je obrnil k deklici. „Da," je odvrnila ona. „Potem pa kar pojdiva," je dejal Simon, „če ne bo Peter ljubosumen, kaj?" „Nate ne!" je odvrnil Peter, dokaj boljše volje. In ti, Simon, ne bodi hud," je dejala deklica fantu, ko sta šla proti domu,,.mogoče nisem vse prav delala.." „Kaj boš, Jerica, Peter je dober fant in če bosta pridna, vama ne bo sile. Jaz vama tudi ne bom napoti." „Kam pojdeš?" je vprašala deklica. „V Ameriko!" je odvrnil fant otožno. — Nekaj tednov za tem je Simon v resnici jemal slovo. Srce se mu je trgalo, ko je odhajal iz rojstne vasi. Ni bil eden onih, ki gredo brez pomisleka v svet, zato je bil otožen; vedel je, da nobena tujina ne more biti to, kar dom. Vedel pa je tudi, da mu doma ni ostati. Saj je še za brata hiša ozka. In ne le t<3: lepo si je bil včasih naslikal svojo srečo doma. Oženil bi se, delal bi pridno in vsi bi imeli vsega dovolj. Peter bo srečen, on ostane doma, dobi dobro in pametno ženo. Zakaj Peter in ne on? Ali je morda ni vreden, ali on ni vreden sreče? In spomnil se je materine želje. Svetlo mu je postalo pred duhom. Da pride do tega, da bo moral v svet, je pričakoval, da pa pojde pod takimi razmerami, tega ni mislil nikoli. „Mati!" je vzkliknil, „če bi ti ne bil obljubil tedaj, česar si prosila, kaj bi se bilo zgodilo s tvojima sinovoma —." In začel je uspešno koračiti po cesti, mrmrajoč sam zase: „Dobro to, da so ljudje o tem le govorili in nič vedeli." Tako je bil Simon premagal svoje srce. Lahko boš umiral junak, ki si samega sebe premagal! III. Petnajst let je bilo prešlo po teh dogodkih. Jesenskega popoldne je bilo, ko se je pripeljal v vas neki tujec in izstopil pred vaško gostilnico. Odslovivši voznika je tujec stopil v pivnico. Gostilničar je uzrši novega gosta prihitel v mračno sobo in prižgal luč; troje mož pri oknu, zatopljenih v igro, ni tujca niti opazilo. Igrali so strastno, kakor igrajo vsi, ki igrajo za denar. Tujec je dolgo časa motril enega izmed onih, potem naslonil glavo na roke in se delal, kakor da ne pazi na nič. V resnici pa je opazoval venomer one tri. Igrali so molče, vendar je eden postajal vse bolj občutljiv; videlo se mu je, da izgublja. Bil je lep človek, malo bled, toda gotovo ne eden onih, ki jim je igra in pijača že vzela vse razmisleke. Izgubljal je in začel postajati glasen. Zdajpazdaj je zaklel. Tovariša, kakor da ne sliši ta, nista si dajala znamenj, toda tujec je takoj spoznal, kako stoje stvari: igrala sta pogovorjena, njiju žrtev pa je bil tretji. Tujec je spoznal v njem svojega brata Petra. Naenkrat se je dvignil ta. „Kaj? Že greš?" je vprašal eden izmed onih. „Obrala sta me!" je odvrnil Peter in izlil kozarec vina vase, „z vama pa že ne več, nikoli več." „Kaj d6 tebi," je dejal zopet oni, ako izgubiš par grošev, saj imaš brata, ki je bogat." „Če je on, je on, jaz nisem," je odvrnil jezno Peter. „Pameten nisi, če ga ne poprosiš nič." „Jaz že ne! Taka šema pa še nisem." „Glej ga, kako je ponosen. Jaz pa mislim, denar je le denar, pa ga vzemi od Petra ali Pavla." Peter ni odvrnil nič. Premišljal je, kako kruto mu je potreba denarja. Kakor da je njegov soigralec uganil njegove misli, segel je v suknjo in privlekel iz nje listnico polno bankovcev. „Saj ti posodim, če hočeš. Brat ti pošlje, v treh mesecih mi vrneš s polnimi obrestmi." „Ali misliš resno?" „Resno! Koliko hočeš?" „Daj dvesto!" Peter je vzel denar in podpisal možu zadolžnico. „Za liter vina daj, za obresti, Peter, kaj bi že hodil." „To pa, naj bo, ne igram pa res ne več —." Tujec je ves čas zasledoval počenjanje Petrovo. Nekaj časa so možje pili in govorili, kmalu pa so zopet igrali. Peter je bil znova ujet, pozabil je ravnokar storjeni sklep. Kdo ve, kako bi se bilo še to končalo, da ni vstopila tačas mlada žena z otrokom v naročju v sobo. Stopila je k igralcem. „Peter, prosim te, pojdi domov." „Kaj, ti si?" je dejal malo v zadregi Peter. „Kaj pak, saj ni kokoš!" je dejal oni, ki je bil Petru denar posodil. „Le molčite," je odvrnila žena, „vi, vi —" „Oho, kaj pa, kaj pa?" „Vi, slepar, vi, vi — ali zdaj hočete nas? Sram vas, sram! Peter, prosim —" Peter je bil vstal; gledal je na ženo in na tovariša. V tem je zagledal tujca. Strmel je vanj — Ali že ga je prijela žena za roko in ga vlekla s seboj. — Tujec se je oddahnil —. „Ha-ha," se je smejal eden izmed igralcev svojemu tovarišu, „ta bi ti dala! Kar sapo ti je zaprla!" „Molči," je odvrnil ta, „jaz vem, kaj delam. Baba se bo še kesala za svoje besede. Tu notri jo imam!" To rekoč se je potipal po listnici, kamor je spravil zadolžnico. „V treh mesecih ali plača ali pa —" Pri teh besedah se je bil tujec dvignil iz svojega kota in pristopil k njima ter z rahlim smehljajem dejal: „Če bi hoteli, jaz sem voljan odkupiti vam ono zadolžnico." Mož je en čas molče gledal na tujca, potem dejal: „Za kaj vam bo?" „To je moja stvar; ali jo daste?" „Ne, moj dragi." „Potem jo pa kar uničite, ne dobite itak nič zanjo. Jaz sem priča. Pri igri izposojen denar ni izterljiv." „Kdo pa ste vi?" je dejal začuden oni. „Ali jo torej daste?" „Tu jo imaš, če daš obresti." Simon je papir spravil in odštel denar in se potem vrnil v svoj kot. Kmalu pa je vstal, dal napreči in se še iste noči odpeljal. Igralca pa sta še dolgo modrovala, kaj bo iz one zadolžnice. „Če nima zame vrednosti, je nima menda tudi zanj," je dejal eden, „mene je sicer pošteno plačal. ." „Pa za sleparja si prikrajšan —" „Molči," je jezno odvrnil prvi, morda zavedajoč se, da je na krivih potih, ker da bi bil odpustil Jerici, tega ni tovariš od njega pričakoval. — Gostilničar je drugo jutro vse to povedal Petru. Ta se je prijel za glavo in vzkliknil: „Moj brat je bil, moj brat! V taki družbi me je videl, zdaj je vse preč —." Žena pa je bila od onega večera mirna. Peter je bil drugi. . . IV. Pisal je bratu. Prosil ga je odpuščanja in obljubil postati drugačen. Črez nekaj tednov je dobil pismo od brata. Svaril ga je, rekel jasno, da ga je zelo bolelo, ko je moral oditi tako. Peter naj se nikakor ne zanaša nanj. V pri gibu mu sicer pošilja v plačilo za to, da je imel toliko poštenja in se ni obračal nanj po denar, plačano zadolžnico in obenem nekaj denarja s pripombo „samo za otroke". — Trije bankovci so padli iz zavitka na mizo. Peter se je začudil in bil ves iz sebe. Že davno ni imel toliko denarja v rokah. Čital je iznova bratovo pismo, ponovil večkrat ono opazko „samo za otroke" in z nekako nevoljo zganil bankovce — ki niso bili njegovi —. Sedel je in spisal ponižno pismo bratu, zahvalje-vaje se mu, in se potem odpravil, da odnese pismo na pošto. Žena se je vrnila s polja in ga srečala. „Pismo sem spisal na brata, pa nesem." „Daj Mirku, kaj boš nosil sam." „Saj imam čas, Jera, in če imaš kaj potrebnega, ti s to potjo kupim." Žena ni bila vajena ugovarjati, rekla je samo: „Peter, pa pridi kmalu!" „Kmalu Jera!" je klical mož in krenil proti vasi. Bil je vesel. Kaj bi ne bil človek vesel? Par tednov sem, ko zopet vestno vrši svojo nalogo, in glej, že mu je Bog naklonjen. In denar ima. Denar, da, toda kaj, ko ni njegov. In Petru so kakor v svarilo šumele venomer po ušesu besede: „samo za otroke". . . Ko je bil pismo oddal in nakupil ženi nekaj kuhinjskih potrebščin, ostalo mu ni od denarja ravno nič, razun oni trije bankovci. Napravil se je proti domu, toda, ko je prišel do gostilne, ni mogel, da bi ne stopil vanjo. Popil je merico vina, menjal bankovec. Že je hotel oditi, ko vstopita onadva moža, znana nam od onega večera. Po sili sta ga ustavila. Peter je bil kmalu pozabil, da mora iti. Pil je ž njimi, pa to bi še naj bilo, Peter je ta večer zopet igral. Proti polnoči je slabe volje koračil domov, napol pijan, napol razjarjen — od bankovcev mu je bil ostal edino še drobiž —. To ga je delalo treznega, zavest, da je nepoboljšljiv. Že od daleč je videl luč doma. Čudno se mu je zdelo. Pospešil je korake. Našel je ženo v solzah in vso obupano. Molče mu je pokazala na zibelj, kjer se je najmlajše dete kuhalo v vročnici. „In tebe še domov ni!" je mislil sam pri sebi Peter in prašal: „Ali umira?" Žena je udarila v plač. Peter se je sesedel v kot. Bil je treznejši ko v jutro . . . Otrok mu umira, on pa sedi tu, ker ne more po zdravnika; zakaj ne more? Nima li bankovcev „samo za otroke"? Krčevito se je prijel za glavo. Žena je skočila k njemu: „Peter, kaj ti je, Peter!" On pa je skočil k zibelki, vrgel se ob nji na kolena in vikal: „Dete moje, dete, odpusti mi, da sem te okradel, da sem te —" Dalje ni govoril; žena gaje prijela, in kakor da sluti ono grozno besedo, ki ne sme biti izgovorjena, tudi po tem ne, če bi otrok umrl, mu zamašila usta z roko. On pa je obrnivši se k ženi prosil odpuščanja, pojasnil ji vse, kaj je napravil. Nič ni rekla žena. „Odpusti Jera, nikoli več, nikoli. . ." In glej, žena se je sklonila nad moža, objela ga in zajokala: „Peter, moj mož!" V. Dete je okrevalo; Peter je delal ko živina. V enem mesecu je stopil pred ženo in ji izročil bankovec. „Za otroke!" je rekel. In delal je pridno dalje in bil srečen, da mu gre delo izpod rok. Črez mesec dni je žena spravila drugi bankovec. Tu pa je zadela Petra nesreča. Pri podsekavanju drevesa ga je bilo ošinilo drevo z vejo tako močno, da je moral dolgo pustiti delo. Ni ga toliko bolela rana, kakor zavest, da še ni popravil svoje lahkomišljenosti. Pri sami misli, da stopi zdaj Simon v sobo in ga popraša: ,,Peter, kje imaš bankovce?" ga je spreletela groza in sramota, sramota pred bratom, ki je bil zaradi njega toliko žrtvoval: dom in srečo. Videl je, da bi bil Simon Jerici mnogo boljši mož ko on, lahkomišljenež, čutil se je krivega pred njo in pred njim in pred otroci. Dolgo mu ni bilo mogoče strpeti v postelji. Napol ozdravljen je začel pohajati znova na delo. A ni šlo od rok. Oslabel je bil. Do smrti truden se je zvečer vračal in svotica do zaželjenega bankovca je rastla počasneje ko prej . . . Toda s krepko voljo je premagal svojo telesno šibkost. En teden pred Božičem je izročil ženi še tretji bankovec. „Nič več nimam za priboljšek za praznike," je rekel, „Jera, pa bomo, upam, vendarle veseli, če bomo le zdravi." Žena ga je hvaležno pogledala in mogoče je Peter prvič v življenju okusil tisto srečo, ki bi bila lahko pod vsakim krovom, kjer je mož dober in žena možu vdana. „Slab sem nocoj," je rekel Peter po večerji in šel zgodaj spat. Spal je nemirno, proti jutru je padel v globoko omotico, kuhala ga je vročnica. Tako so potekali tisti dnevi do Božiča, težki dnevi za ubogo ženo, ki je prečula vse noži ob moževi strani, boječa se neizmerno zanj, ker je bila spoznala, kako dober je. Zdaj, ko bi po teh viharnih dneh začela lepše življenje, zdaj naj ga izgubi. Ta misel ji je trgala možgane. Bolnik je mnogo trpel. Preganjale so ga mučne sanje, plakal je, prosil. Videlo se je iz vsake njegove besede, kako močno se ga je bila prijela misel na one tri bankovce. Venomer je govoril o njih in žena je jokaje vzklikala: „0 Jezus, še znorel bo zaradi njih!" V takih urah se je približal sveti večer. Jera je sedela v sobi pri možu, otroci so bili v kuhinji. Naenkrat pa je zaslišala tuj glas, pogovarjajoč se z otroci. „Ues, ata so bolni?" „Hudo so bolni!" je dejal najstarejši dečko. „A kako je tebi ime?" „Janezek sem, in ta je Peterček in ta je Jerica in ta je Simonček." »Pojdi k meni, Simonček," je govoril tuji človek, „če me imaš kaj rad, pa dobiš to-le!" „Daj!" se je odrezal najmlajši. „Pa mi reci stric!" ,.Stric, stric," so začeli otroci vikati vsi vprek. To je bilo materi že preveč, prihitela je v kuhinjo. Na ognjišču je sedel tuj mož, krog njega otroci, on je segal v žep in delil med nje — zlate. „Mama, to so stric," so vpili otroci. „Kdo ste?" je vprašala začudeno Jera. „Ali me ne poznate? Kako je Petru?" „Jezus, Simon," je vzkliknila žena in prej ko se je mož zavedel, mu je bila poljubila roko. „Nikari!" je dejal Simon. „0h, slabo mu je, slabo, pa zdaj bo vesel, pojdite k njemu." „Ti mi reci, saj si nismo tuji —" Peljala ga je nato v spalnico. „Peter," je rekla žena, „Simon je prišel!" ,,Simon ?" Bolnik je odprl oko, se nasmehnil — „No, Peter no! Kako pa, kako ?" Oko se mu je orosilo. Presedel je vso noč ob bratovi postelji. Petru se je obračalo na bolje. . . * * * Vprašal se je stari Čuk, ki je mnogo mislil in globoko mislil, če je bil pri vsem tem Simon srečen. Ljudje so sicer pravili, da ni, dasi je bogat, in sicer zato ne, ker je sam. „Prosim vas," je dejal Čuk, „če je to sreča, da se človek oženi —" Zakaj Čuk stavka ni dokončal, ne vemo, čuli pa smo, da je Peršičeva Franica vrlo dekle in da ima posebno „dopadenje" nad Amerikancem, ki tudi ni izgubil po svetu vsega srca. Mogoče je Franici katera njenih tovarišic nevoščljiva, mi ji ne bomo . . . Prepovedan sad. Ob beli cesti se žare „Tako so rdeče, kakor kri!" „Noben me ne zatoži drag, prelepe črešnje z nizkih vej. Ozre se milo na drevo. drevesu malo se pozna, Po cesti lačen šolar gre, „Nikjer človeka blizu ni, če jih natrgam poln klobuk — in kar ne da mu več naprej. saj ne zaloti me nikdo." kaj čakam? Brž! Pogum velja." Natrga jih, pozoblje dve: „Sladak je prepovedan sad. „Kako sladak je sad!" veli. Nikjer človeka ni okrog. Tedaj mu zleze strah v srce, Nikdo ni spazil, da si tat, in v srcu vest se oglasi: a eden ve, in to je — Bog." Anton Medved. PREPOVEDAN SAD. Jesenske vode. Zadivljen zrem jesenske vode, ki travnike poplavljajo; ni skale, ni jezovi trdni jih ne ustavljajo. Kako der6, kako šume, in v silnem srdu se penč! Kedo pač neti ta srd jim silni sveti? . . . Ko sile te prirodne gledam, slabosti svoje se zavedam, slabosti tvoje, narod moj! Kje silni, sveti srd je tvoj, kje tvoja moč, da vse sovrage poženeš črez domače prage, da kot jesenske vode silne podreš ovire neštevilne, da pohitiš naprej mogočno, brezobzirno črez polje širno, ki nima mej?! , Tja črez prosvete polje in svobčde pohiti kot jesenske vode! Kadar vzkipi tvoj sveti srd, bo kmalu ležal jez podrt. Sovražnik tvoj je brezobziren, a ti naj boš ponižen, miren kot virček, ki krot&k, miran z domače je gorice pritekel do ravnice, in ki črez tujo plan neslišno se pretaka in tuje travnike namaka, ki ne šumi in ne bobni, ne dere in se ne peni, ki v tujo reko se izlije, če ne zgubi se brez sledu in zgine v tuje zemlje dnu, ki željno, hlastno ga popije?! Ne! — ti kot tok deroč vode bobneče in šumeče, nevzdržno le naprej hiteče, pokaži srd, pokaži moč! Tako si kot jesenske v6de pribori prosto pot do srečnejše usode! Franjo Neubauer. Pomlad. 1. Pomlad prihaja. V zlatem čolničku Vesna se vozi k nam črez morje. Lastovke lahke, slavčki nad čolnom brzim letč. V svetle ji laske bilk je in travic venček zelen, zvončkov, trobentic, drobnih marjetic šopek vpletčn. Stopa med večnim živim zelenjem smrekovih loz. Mlade ljubezni himno vzneseno poje ji kos. Čolnič pristane: — stopi kraljica mlada na breg. Dahne: — iz dolov, z bregov izgine zadnji še sneg. Stopa med poljem: -v širnem kraljestvu sinjih višav vneto proslavlja drobni škrjanček večno Ljubav. Trosi po tratah, trosi po gozdih cvetje mladti. Dahne, in breze, mlade neveste v popje gred6. 2. Pomladni noči. Kaj tako tiha si, kam si zamišljena Kakor devojka v ljubezenske sanje, v daljo zamišljena zroč. Kam si zamišljena? Niti ne dahneš, s krili ne zganeš! Kakor ptica kraljeva ponosoa, kadar z razpetimi krili mirno vozi visoko se gor nad zemljč. Kam si zamišljena? V cvetje akacij, opojno duhtečih? V slavčevih glasov sladkost koprnečih? noč? Kam ti oko strmi, črno oko, polno skrivnosti globokih,? Divna, čarobna si najbolj takti, kadar brez diha, mirna in tiha ysa si zamišljena. Najbolj te ljubi duša tak6, duša, ki sama zamišljena sanja, duša, ki sama skrivnost je brezdanja. 3. Luni v parku. Kakor ponosna .kraljica prihajaš pod veličanstvenim ti slavolokom, stebri visoki so lipina debla, spletajo v vence nad tabo se veje, s cvetjem vonjivim opajajo te. Pot zmagoslavno ti spremljajo slavci s petjem čarčbnim, z nebeškimi glasi. Ti pa s sijajnim prihajaš obličjem, siplješ svetlobo srebrno na pot. — Luna, še mojo mi stezo razsvetli, čiste mi luči po srcu razlij, da odbeži pred kraljico svetlobe zlobna kraljica temž iz sred! S himno vzneseno potem te pozdravim, s himno vznesčno, z najlepšimi spevi, kakor te slavčeva pesem pozdravlja, divna kraljica pomladne noči! Franjo Neubauer. •st^* iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiimiiiiimiiiiiiiiniiiimimiiiiiiiii iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiifliiiiiiiiiiiiiijiiiiijjiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiifiiifiiii Nikolaj Šubič Zrinjski, vitez Sigetski- Spisal Ivan Steklasa. rasnih zgledov domoljubja in požrtvovalnosti slljfm, imajo vsi narodi, a med njimi gotovo Slovani niso zadnji. Posebno se pa v tem pogledu odlikujejo južni Slovani, ki so morali skoz celih petsto let braniti svojo vero in svoj dom pred sovražnikom celega krščanstva, pred okrutnim Turkom. Bolgarska, srbska, hrvaška in slovenska polja so se natapala s krščansko krvjo; mnogi junaki so pali v teh neprestanih borbah, ki so najstrašneje besnele po hrvaških in ogrskih zemljah, kajti tukaj je bila meja turškemu gospostvu. Ves iztok je že ležal podjarmljen strašnemu sovražniku, samo še Hrvati in Slovenci bijejo strašne boje, ki so pa vendar bili slednjič spaso-nosni za oba naroda, saj je znano v zgodovini, da Hrvaške in Slovenije Turek ni osvojil, čeravno jih je večkrat napadel ter neusmiljeno pustošil. Med vsemi junaki, katerih imena nam je zaznamovala zgodovina iz teh časov, je gotovo najslavnejši Nikolaj Šubič Zrinjski. Bil je potomec slavne in močne rodovine Šubičev, katerim je bila pradomovina Dalmacija, ter so se po posestvu svojem, mestu Bribiru, zvali tudi Bribirski. Pradedje njegovi so bili na glasu že Z8L čdiSBi narodnih kraljev hrvaških. Leta 1347. jim je podaril kralj ogrski in hrvaški, Ljudevit Veliki, posestvo Zrinj v gornji Hrvaški, ter so se od zdaj po tem gradu imenovali Zrinjski. Ali kakor sijajno solnce nadsije jasne zvezde, tako je nadkrilil z viteštvom in slavo Nikolaj Šubič vse svoje, četudi jako viteške prednike. On se je narodil od očeta Nikolaja in matere Helene, hčere slavnega bana Ivana Karloviča, 1.1507. Nikolaj- je imel še dva brata, tudi slavna v obrambi domovine, in tri sestre, omožene za prve velikaše hrvaške. Komaj je Nikolaj Šubič malo odrastel, že napade silni turški sultan (cesar) Ogrsko, a v bitki na mo-hačkem polju so bile potolčene hrvaške in ogrske čete in sam kralj Ljudevit II. je izgubil življenje v neki močvari. To se je zgodilo leta 1526. Hrvati so si tedaj izbrali za svojega kralja Ferdinanda L iz prejasne rodovine Habsburške, na Ogrskem pa se je hotel prestola polastiti knez erdeljski Ivan Zapolja. Da pa laglje doseže svoj cilj, pokliče nesrečni odpadnik turškega sultana Sulejmana na pomoč. Leta 1529. popelje Sulejman silne svoje čete na Ogrsko, a od tukaj proti Dunaju v nadi, da bode lahko podjarmil vso ostalo Evropo, če si osvoji to mesto. Toda hudo se prevari; krščanski vitezi so branili to mesto tako | Koledar 1911. I hrabro, da ga Turki niso mogli osvojiti, a med junaškimi branitelji se je odlikoval tudi že mladi Nikolaj in to tako, da ga je cesar Karol V. nadaril s konjem in z zlato verižico. Od tega časa se je ponašal Nikolaj kot pravi junak v vseh bojih proti Ivanu Zapolji in njegovemu varihu Sulejmanu. Njemu je bila namenjena v vsaki bitki najtežja naloga; moral je namreč voditi ali prednje ali pa zadnje čete, a to svojo nalogo je izvršil vselej sijajno. Posebno rad je vodil konjike ter je konjeništvo tudi popolnoma prenstrojil. Sovražniki so se ga silno bali. Večkrat je odločil zmago, ko so cesarski že omahovali, če se je le pokazal na čelu svoje čete. Tako je prihitel leta 1542. cesarskim na pomoč v bitki pri Pešti in sovražniki so se kar razpršili. Pa že na njem je bilo videti, da je junak. Njegova visoka postava, vnetost in živahnost je kazala, kaj je on. Bil je radodaren in pravičen vsem svojim podložnim; zatorej so ga pa tudi vsi ljubili in šli z njim, kamorkoli jih je vodil, v življenje in smrt. Vedno je bil zmagonosen in to je še bolj povečalo zaupanje v njegovo vodstvo. Radi hrabrosti ga je imenoval kralj Ferdinand I. na Požunskem zboru leta 1542. za bana hrvaškega. S tem imenovanjem se mu je odprlo še širje polje, kjer je imel priložnost pokazati veliko svojo vojaško sposobnost in junaštvo. Na čelu hrvaške vojske je on hrabro razbijal Turke, kamorkoli so prihrumeli. V času miru pa, ki je bil na soglasno zahtevanje hrvaških stanov s Turki sklenjen na pet let, se je trudil Zrinjski, da se trdnjave popravijo, a neke na novo sezidajo, da bode mogel, ko preteče čas miru, Turke tem krepkeje v njih pričakati. V priznanje vsestranskega truda Nikolaja Zrinj-skega za občno varnost v teh burnih časih, mu je podaril kralj Ferdinand bujno Medmurje na večne čase. Leta 1556. se odreče Nikolaj Zrinjski banski časti, pa sprejme čast mojstra tavernikov (dvorska služba); a leta 1561. je imenoval kralj Ferdinand Nikolaja na lastno njegovo prošnjo za zapovednika trdnjave v Sigetu. Kralja Ferdinanda I. nasledi njegov sin Maksimilijan II. (leta 1564.—1576.), a pri njegovem kronanju za ogrskega in hrvaškega kralja je bil Nikolaj Zrinjski prvi ter je nosil pred novim kraljem zlato jabolko. V zboru pa, ki ga je v kratkem sklical Maksimilijan, da se določi, če se ima pridržati mir, ki je bil sklenjen s Sulejmanom za letnih 30.000 cekinov, je govoril Nikolaj navdušeno proti miru ter predlagal, da se s Turkom iznova začne boj. Sicer se njegove navdušene besede niso uslišale, nego se je od strahu pred Turki davek popolnoma odštel; navzlic temu sultan vendar-le ni miroval. Vzrokov turški cesar sicer ni imel za vojsko, vendar pa se je našla vselej, kadar je mislil napasti krščanske zemlje, kakšna prilika, na katero se je naslanjal pri svojih podjetjih. Prvikrat ga je poklical na Ogrsko Ivan Zapolja, da mu pomore v borbi proti cesarskim, kar se je tudi zgodilo, a zadnjikrat se je podal sultan Sulejman na Ogrsko vsled prošnje Ivana Žige Zapolje, sina Ivana Zapolje, ki se je hotel z njegovo pomočjo vzdržati za kralja v borbi proti Maksimilijanu. V Zemunu se je Ivan Žiga Zapolja poklonil sultanu ter prejel od njega naslov vojvode erdeljskega. Komaj se je bil odstranil Zapolja, že zbere sultan svoje vojaške svetovalce okoli sebe, da se ž njimi posvetuje o daljnem vojskovanju. Najpoprej bi se imel osvojiti Jager, a potem Dunaj. Svetovalci sultanovi so bili neodločni ter niso vedeli, kaj bi se moralo storiti. Mnogi so bili za to, da se udari naravnost na Dunaj, a trdnjavi Jager in Siget pustita na strani. Sulejman pa je precej uvidel, zakaj se njegovi svetovalci ogibljejo Sigeta; bali so se namreč Zrinjskega kot živega ognja. Sultan se zatorej na nje razsrdi ter reče: „Molčite, plašljivci, ki se bojite siromašnega grofa; on je predrzen ter se hoče moji zmagonosni vojski zoperstaviti; za to drzovitost ga hočem kaznovati. Ti, Sokolovič, odrini s svojo četo dalje ter mi pripravi pot. Najpoprej mora pasti Jager, potem Siget in potlej poiščemo krščanskega cesarja; jaz mu hočem prikratiti pot, jaz hočem sam k njemu priti ter ga iskati, dokler ga ne najdem. Tako naj mi pomore Bog in Mohamed, njegov prerok." Na te besede, katere je govoril Sulejman v naj-veči razburjenosti, se ni upal nobeden niti črhniti, kajti vsak je poznal oholost in strogost sultanovo. In ravno so se začeli svetovalci razhajati, kar prisope glasnik, katerega je poslal Hamsa beg, ter javi, da je Drava odnesla most, pa pogoltnila tudi mnogo ljudi. „Tvoj rob, Hamsa beg, te ponižno prosi, sijajni vladar, ne trati zastonj denarja in ljudi ter ne delaj mosta poprej, dokler Drava ne uplahne!" Sulejman pa se razsrdi na glasnika ter zavpije nanj: „Odnesi se in povej Hamsu begu, da mora most zgotoviti, dokler pride moja vojska. Ako ga ne naredi do tega časa, bode visel Hamsa beg! Poberi se!" Glasnik se začudi, prikloni in odide. Zdajci zapove sultan, da se ima vojska vzdigniti. Toda komaj se to zgodi, že pristopi drugi glasnik Sulejmanu ter mu sporoči, da je Mehmed paša pogubil svojo četo. Njega je bil namreč sultan poslal, da mu pripravi pot, a za to je zvedel Zrinjski ter precej odredil proti njemu svoje čete. Pod zapovedništvom Gašparja Alapriča, Vuka Parapatoviča, Nikolaja Kovača in Petra Patačiča se vzdigne tisoč konjikov in toliko pešcev proti sovražniku. Pri Šiklošu se sestanejo, tukaj obkolijo turški tabor, ga nagloma napadejo in osvoje. Turki vsi preplašeni se niso znali niti braniti, nego so razbežali in se potopili po bližnjih močvarah, kar jih niso pobili kristjani. Tudi turški zapoved-nik in njegov sin sta padla. V turškem taboru so našli kristjani osem velblodov, ki so nosili denar v žakljih ter mnogo orožja in drugih vojaških priprav. Samo neznatna četica Turkov se je rešila ter pobegnila k veliki vojski, da javi tukaj razsrjenemu sultanu ta žalostni dogodek. „Ti boš to plačal, Zrinjski, in tvoji ljudje! Proti Sigetu, vi paše moji!" In zdaj se vzdigne mnogoštevilna vojska proti Oseku, kjer je dal Sulejman napraviti 3734 metrov dolg in 10 metrov širok most, ki se je delal sedemnajst dni. Štiriindvajset ur je prehajala vojska črez ta most, potem pa se podala proti Pečuhu, kjer se je sultan vselil razkošno, dokler ni zapovedal, da se udari proti Sigetu. Zrinjski je dobro vedel, kaj ima pričakovati od sultana in njegove ogromne vojske ter se je odločil boriti za življenje in smrt proti svojemu in vsega krščanstva neprijatelju. In Zrinjski je dobro računil, sultan se je zares podal iz Pečuha proti Sigetu. Ravno se je razgovarjal s svojo soprogo in hčerjo o veliki nevarnosti, ki jim je zdaj zapretila in o težkem svojem položaju kot zapovedniku trdnjave ter o vdanosti svojih podložnih, ki so sklenili ž njim živeti ali pa umreti. V tem trenutku prijezdi stotnik Paprutovič v dvorišče grada. Zrinjski hiti k oknu, da vidi, kdo je, kajti slutil je, da je prišel nekdo javit o neki važni zadevi. Ko pa zapazi Paprutoviča, reče svojim: „Zdaj bodemo pa nekaj važnega slišali, Paprutoviču se mudi." In komaj je te besede izgovoril, je že stopil Paprutovič v sobo ter pozdravši prisotne javil, da se je Sulejman vzdignil iz Pečuha proti Sigetu. „Dobro tedaj! Zadnja ura se približuje! Mi hočemo Turka svečano sprejeti, kakor se spodobi takemu gostu. Take časti, moji otroci, ne doživi vsakdo, take časti namreč, da pride sam sultan iz Carigrada obiskat siromašnega grofa s stotisoč spremljevalci. Toda tega obiskovanja ne sme niti on, niti vsi njegovi, ki so prišli k meni v trdnjavo, vse svoje življenje pozabiti. Jaz jim hočem dati spominke, da jih bodo imeli dovolj za vse njihovo življenje, če ne bodo raje moje nasipe s svojimi telesi učvrstili ter mi tako ležeči skazovali podložnost!" „Dobro, zapovednik," pravi na to Paprutovič, ki je razumel zasmehovanje iz besed Zrinjskovih. „Da! Mi hočemo nametati cele nasipe palih Turkov pred našim Sigetom ter v sredini postaviti stolpe, namreč stebre iz turških glav, ki bodo na tak način dokazovali ostalim njihovim bratom hrabrost obleganih." Zrinjski pritrdi Paprutoviču, in obe ženi, ki ste poslušali preplašeno te razgovore, se slednjič ohrabrite, ko ste slišali, kako prezirno govorita oba junaka o sovražniku in smrti. Eva, preblaga soproga Nikolajeva, in njena hči ste bili plemeniti ženi. „Tudi me hočeve," reče Eva, »storiti vse, kar bode mogoče, za obrambo Sigeta ter vas povsod podpirati. Žrtvovati hočeve vse, kar imave, samo da rešimo svojo čast. Tudi žena ima svojo častno nalogo, četudi je večkrat najžalostneja, namreč umirajoče tolažiti in ranjenim pomagati. S teboj, moj Zrinjski, in z vami, vsi hrabri boritelji, hočeve vzdržati v najhujem boju, z vami se boriti za našo domovino, za našega kralja in za našo vero!" „Da, za našo domovino, za našega kralja in za našo vero!" zakličejo navdušeno vsi skupaj. Zdajci prihiti spet drugi glasnik v grad ter sporoči, da se sovražnik približuje. Zrinjski se poda s Paprutovičem v orožarno, kjer je bilo pripravljeno različno orožje za obrambo trdnjave. Precej so se začeli voziti od tukaj topovi na različna mesta po nasipih, drugo orožje so razdelili med branitelje. Zdaj je bilo vse živo v malem Sigetu. Vsak je bil na svojem mestu zaposlen ter se trudil, da bode trdnjava čim bolje utrjena. Bila pa je tudi že skrajna potreba. Največji top, imenovan ,,biser", je bil postavljen na za- padni strani, kjer je bil edini pristop mogoč do mestnih vrat. Dva druga topa pa sta bila odpravljena v trdnjavico sred mesta, kjer se je mogla posadka do zadnjega braniti, ko bi bilo že ostalo mesto po sovražnikih osvojeno. Potem se je razdelil še smodnik in ostalo strelivo, da je bilo za sprejem sovražnika vse pripravljeno. Na mestih, kjer so bili nasipi prenizki, jih je dal Zrinjski povišati, a prebivalcem novega mesta je zapovedal, da morajo svoj imetek spraviti v grad, ker bi se jim drugače uničilo vse, ko bi sovražnik zapalil njihove lesene hiše. Tako je poskrbel zapo-vednik v mestu za vse, a prebivalci so spolnovali točno vse, kar se jim je zapovedalo. S hrano in strelivom je bila trdnjava dovolj preskrbljena, toda nasipi niso bili dosti močni, a za njimi je bila utaborjena mala posadka 3000 mož, ki pa so bili vsled složnosti in pogumnosti dosti strašna moč. Bilo je 5. avgusta leta 1566, ko se je Sulejman utaboril pred Sigetom. Zrinjski je pozdravil sultana s strelom iz „bisera" ter dal vse nasipe pregrniti z rdečim suknom, kar je sovražnika hudo razsrdilo. Sultan se je zaklel, da bode svojega protivnika, siromašnega grofa, za to njegovo predrznost strašno kaznoval. Ko je Zrinjski zvedel, da misli Sulejman udariti na Siget, je poslal jadrnike na Dunaj, da izprosijo tamkaj pomoči, kajti dobro je uvidel, da se ne bode mogel sam dolgo boriti proti ogromni vojski. Toda zastonj! Dolgo je čakal Zrinjski na odgovor, že je obupal, kar zasliši nekega dne glas trombe, in četa konjikov pridirja proti trdnjavi. Bila sta Alapič in Jaranič, ki sta se vrnila nazaj v Siget, ko sta Mehmed bega premagala in razbila njegovo vojsko. Kako se je razveselil Zrinjski, ki je videl zopet svoja dva tovariša, kako sta se vračala z bogatim plenom in mnogimi ujetniki. Toda to veselje je bilo kratkotrajno, kajti skrb za obrambo trdnjave ga je vedno trla, čeravno je pričakoval pomoči od cesarja. Zdajci javi stražar, da se neki jezdeci približujejo trdnjavi. Bil je to cesarjev poslanec, ki je prinesel od samega cesarja Maksimilijana pismo. „Dobro došel, Peter Vilaki, dobro došel kot cesarjev poslanec in kot moj prijatelj! Gotovo si mi prinesel vesel glas od mojega premilostljivega gospoda, čigar zastavo moram hrabro braniti proti Turku, pa jo tudi bodem, tako mi Bog pomozi! Ali tudi Gesarjeve pomoči potrebujemo in pričakujem, kajti brez nje moram postati žrtva sovražnika krščanstva poprej ali kasneje. Povej mi, ali pride dosti vojakov? Slišal sem, da se je tamkaj zbralo mnogo junakov za križarsko vojsko proti Turkom. Kaj je na tej stvari?" Vilaki poseže po pismo ter ga izroči Zrinjskemu, rekoč: „Berite! Iz tega boste videli, kaj imate od Dunaja pričakovati. Jaz mislim, da malo. Sicer pa se nahaja na Dunaju vojščakov iz vseh krajev sveti Tukaj so Nemci, Francozi, Angleži, Španjolci, Lahi in drugi zbrani pod svojimi zapoved-niki. Pa tudi denarja prihaja na Dunaj od vseh strani za te čete; papež sam je poslal petdeset tisoč cekinov za to križarsko vojsko." „Pa vendar," pravi Zrinjski, „ cesar še zdaj odlaša udariti na Turka, da mu pokaže, kaj premore gospodar krščanstva proti turškemu sultanu." • „Res je," odgovori Vilaki, „kaj pa je osemdeset tisoč mož iz vseh strani svetd proti turški vojski, katere se šteje na sto tisoče? On misli, da se mora vojska še zbirati, ko bi hotel z uspehom udariti na sultana. Pa kaj bi na moje besede pazil? Cesarjevo pismo ti bode najbolje razjasnilo, ali moreš pričakovati od njega pomoči ali ne. Tedaj beri!" Zrinjski odpre cesarsko pismo ter hlastno bere, samo da čim preje pride do zaželjenev besede: pomoč pride; toda tega ne najde v pismu. Žalost se polasti junaškega srca, kajti zdaj vč dobro, kaj se mora zgoditi. „ Vilaki, hvala ti za tvojo ljubav, da si mi prinesel cesarsko pismo in da nisi gledal na nevarnosti, ki so ti grozile na potu! Kakor je iz tega pisma jasno razvideti, ne moremo se nadejati od te strani pomoči. Cesar piše, da naj se hrabro držim s svojimi vojaki; na pomoč se naj ne zanašam, ker cesarska vojska je preslaba, da bi se mogla uspešno boriti s turško, kajti v enem dnevu se mora nesrečna usoda odločiti za celo krščanstvo. Pri Rabi se je utaboril nadvojvoda Ferdinand, ki je zapovednik križarski vojski. Tam hoče pričakati Turka. Jaz te poznam, moj hrabri Zrinjski, jaz poznam tudi tvoj verni narod; zdaj je potrebno za domovino umreti!" „Da, da, umreti!" odgovori on, „jaz se ne obotavljam, kadar me cesar kliče v boj; jaz se smrti nisem nikdar bal, kar sem pokazal v mnogih bitkah; tudi brazgotine na mojem telu to dokazujejo. Vendar pa mi zdaj srce trepeče, ko pomislim na svojo ženo in na svojo hčer, ki bi morali z menoj umreti. Da jih odstranim iz trdnjave, bi mi zamerili moji ljudje, a morda začeli celo omahovati in vendar jih je treba zdaj najbolj navduševati. Ali jih bodem mogel v zadnjem trenotku rešiti, ko bo že vse izgubljeno razen smodnišnice? In to me žalosti, dragi Vilaki. A kaj je za mene? Iz moje krvi bo narastel nov narod, ki se bo osvetil našim sovražnikom za po-končevanje in pustošenje. Ali zakaj bi morala tukaj zgubiti svoje življenje moja soproga in hči ali pa še morda priti v roke divjim Turkom kot robkinji? Zares, ko pomislim, Vilaki, da bi ju Turki mogli uloviti žive, mi utriplje srce in jaz bi pohitel ven v turški tabor ter sultana prebodel v njegovem šotoru." — „Prenehaj, zapovednik Sigetski," pravi nato Vilaki, „ne predstavljaj si svoje usode še hujše, nego je. Jaz hočem paziti na tvoje drage v najhujšem boju in ko se boš boril morda že s smrtjo, bodem gledal, da jih rešim in osvobodim. Ali ti je prav?" Zrinjski mu mesto odgovora pod& roko ter ga objame. „Vilaki, plemeniti mož, jaz te postavljam za zapovednika konjiški četi namesto bolnega stotnika Lascya ter se ti zahvaljujem, da hočeš pomoči mojim dragim. Tvoja beseda mi je porok tvoje zvestobe. Ti sultan pa bodeš zdaj izkusil, da vernost ni prazna domišljija, da nas navdaja ljubezen do domovine ter smo pripravljeni zanjo in za našega vladarja darovati svojo blago kri vsak čas!" Po teh besedah se podasta oba junaka iz grada, Zrinjski na nasipe in trdnjave, Vilaki pa k svoji četi, da se pripravi vse za boj, ki se je imel zdaj začeti. Turki so precej, ko so se utaborili pred Sigetom, postavili na tri mesta svoje topove, iz katerih so mogli streljati v mesto. Ko je Zrinjski to zapazil, je pozval vso posadko v grajsko dvorišče, da slišijo cesarjevo poročilo in njegov odlok. Poedini zapovedniki so se bili že sešli. Stari Alapič, Juranič, Paprutovič, Vilaki se živahno razgovarjajo, oborožena vojska pa stoji mirno in molči ter čaka radovedna, kdaj bode stopil Zrinjski iz grada. Komaj pa se on prikaže na vratih, ga pozdravi hrabra četa s krepkim „živio". Zrinjski se zahvali resnobno za ta pozdrav. Njegov nastop je bil svečan in vsakdo je moral občudovati in čislati junaka. Zatorej so pa tudi vsi gledali n* nanj ter ga smatrali za svojo zaslombo v največji nevarnosti. „Ljubi sobojevniki," začne on govoriti, „usodepoln je trenotek, v katerem se zdaj nahajamo. Vi veste vsi, da se je utaboril Turek pod našimi zidovi ter naperil svoje topove na nas, da pokonča nas in trdnjavo. Mi smo sami sebi pripuščeni, nobena pomoč se nam ne približuje; cesar Maksimilijan, ki nas obžaluje radi našega žalostnega stanja, ne more nam priteči na pomoč, ker mu je vojska še preslaba, da bi se mogel s Sulejmanom boriti ter nas rešiti. Toda on računa na našo vernost, na našo hrabrost ter ljubezen do domovine in vladajoče rodovine. Zanaša se na naše zaupanje v Boga, ki nas bode vzdržal v največji sili ter nam podelil moč, da se borimo proti stokrat močnejšemu sovražniku. Vsemogočni v nebesih, moji sobojevniki, bode varoval nas s svojo roko, in v znamenju križa nam podelil zmago. Vsak izmed nas tedaj naj bode na svojem mestu junak skoz in skoz, ter naj gleda in porabi vse svoje sile, da odbije jani-čare in druge turške vojake, kolikor bo le mogoče. Varujte vašo kri, ali vašega življenja ne, žrtvujte ga za svojo domovino ter pokažite vrstnikom svojim in potomcem, da ste navdušeno umrli za domovino, vsak vesel in ponosen, da je žrtvoval zanjo, kar je imel najdražjega. Vaša hrabrost bode navduševala naše otroke in rojake še v kasni dobi. Vas spremlja v boj molitev celega krščanstva, ki prosi pri Bogu za našo zmago, da preženemo sovražnika iz naše zemlje. Ravnajte se po mojem zgledu ter po vaših vodjah, ki bodo storili vse, samo da se zmaga. Ko padem jaz, potem bodite pokorni mojemu hrabremu tovarišu Ala-piču, kateremu naj bi dragi Bog dal srečo, da dogotovi ono, kar ni bilo meni sojeno. Kar se pa tiče vas samih, držite se strogo vojaškega reda in strahu. Jaz zahtevam od vas pod kaznijo smrti, da ste svojim zapovednikom brez ugovora pokorni. Vsak ima ostati tako dolgo na določenem mestu, dokler ga ne zameni drugi. Nobeden ne sme brati turškega pisma, ki bi bilo v mesto vrženo, mora ga precej odnesti svojemu zapovedniku in ta ga vrže potem v ogenj. Medseboj je zabranjeno tajno dogovarjanje, in kdor zapazi kaj takega, mora precej javiti. Zapomnite si dobro, sobojevniki, te zapovedi, in mislite na to, da je mogoče samo po strogem vojaškem redu zmagati in da Hrvat ne pozna izdajstva. Dalje zapovedujem vam, da nimate sovražniku zaprinašati. Kogar dobite v vaše roke, tega morate pokončati; kaj bi mi z ujetimi, saj se moramo sami siromašno hraniti. Tudi vsi Turki, ki so ujeti v naši trdnjavi, morajo umreti, kajti mogli bi se z našimi sovražniki dogovarjati ter nam mnogo škoditi. Tam gori na stolpu plapola rdeča zastava z belim križem; ona je znamenje naše vere, za katero hočemo naše življenje žrtvovati. To znamenje naj vas bodri, ko bi začeli omahovati in pod tem znamenjem pojdite v nebeško veselje! In zdaj prisežem Bogu vsemogočnemu, voditelju vojsk, Bogu kristjanov" — zdaj se Zrinjski odkrije, potegne meč in poklekne —: „ Jaz Nikolaj Zrinjski prisežem tedaj troedinemu Bogu, cesarju in domovini vernost do smrti. Božja milost naj me zapusti za vselej, ko bi jaz vas, bratje, hotel zapustiti. Zmago ali pa smrt sem pripravljen vselej deliti z mojimi Hrvati. To prisežem Bogu, pravičnemu sodniku. Amen!" „Zdaj pa prisezite vi, bratje moji!" Pri največji tišini pristopijo Alapič, Juranič, Paprutovič in Vilaki k Zrinjskemu, se razkrijejo in stari Vilaki spregovori glasno: „Mi prisežemo v tvoje roke, grof Nikolaj Zrinjski, vernost Bogu, cesarju in dragi domovini, do smrti, do zadnjega moža! Mi prisežemo tebi, našemu zapovedniku, tebe poslušati, kakor bodeš nas vodil po tvoji najbolji volji, do smrti, do zadnjega mož&. Tako nam pomozi Bog. Amen!" To prisego so govorili za svojimi zapovedniki vsi oboroženi vojaki. Bil je to svečan trenotek, pa tudi izpodbuden za vse, kajti navduševal je drug drugega, saj je obdajala vse enaka nevarnost — vsem je bilo določeno, za domovino umreti. Ta znameniti prizor je sklenil Zrinjski z veselimi in svestnimi besedami: „Zdaj smo zedinjeni za življenje in smrt! Bog, gospod nebeških čet, ki se bodo borile z vami, je slišal vašo prisego! Gorje verolomniku!" Komaj je on spregovoril te besede, je zaorilo po vsem dvorišču: „Mi se hočemo boriti do zadnjega iz-dihljeja za Boga, cesarja in domovino!" Zdajci zagrmi prvi top iz^ sovražnikovega tabora. Vsi pohite na svoja določena mesta. S tem je bilo dano znamenje za borbo. Iz turških topov je grmelo, da je bilo groza; vendar pa krogle radi velike daljine niso mogle izpo-četka nič naškoditi. Turki se namreč radi velikih močvar niso mogli Sigetu precej približati. Zdaj pa je zapovedal Sulejman, da se morajo močvare korak za korakom z zemljo zasuti, da se bodo mogli s topovi pomakniti proti trdnjavi. Vso šumo v okolici so posekali ter les pometali v močvare, vrh tega pa so nasuli kamenje, zemljo in pesek. Toda to delo je vendar-le počasi napredovalo. Zdaj zapovč sultan zopet napasti novo mesto, katero je pogumno branil Zrinjski; pa se vendar vkljub hrabri obrambi ni moglo obraniti, kajti Turki so ga naskakovali s treh strani. Noč in dan je trajala silna borba, in vendar se sovražnik ni še niti za pedenj približal mestu. Turki se vrnejo v svoj tabor; črez tri tisoč jih je ostalo na bojišču. Pa tudi oblegani so mnogo trpeli; med ostalimi je bil Vilaki težko ranjen ter so ga Turki ujeli in s seboj odvedli. Tukaj je umrl vsled hudih ran. Sultan ga je silil pred njegovo smrtjo, da mu odkrije ves obris trdnjave Sigetske, toda bilo je vse zastonj, od njega ni dobil nobene besede. Umirajoč je spregovoril: „Jaz umiram za svojo vero, za moj narod in za mojo domovino!" Ko so pa Turki ponovili napad na mesto, se je umaknil Zrinjski s svojimi četami v staro mesto, kajti izprevidel je, da se prve postaje ne dado več braniti. Komaj pa je zapustil novo mesto, že je začelo goreti; Turki so ga zažgali z raketi. Na pogorišču so se zdaj utaborili Turki ter od tukaj napadali staro mesto. Še enkrat so mislili kristjani Turke od tukaj pregnati, ali se jim ni posrečilo. Dvesto vojakov pod vodstvom Radvana in Danela napade janičarje, toda nobeden teh junakov se ne povrne v trdnjavo. Janičarji so izsušili okope, jih napolnili z lesom, kamenjem in prstjo ter napravili moste črez močvare. "V kratkem zgori tudi staro mesto in Zrinjski se mora podati v pravo trdnjavo. To hitro napredovanje pri obleganju je pospešil Ali Portuk, ki je neusmiljeno rušil s svojimi topovi nasipe Sigetske ter tako pripravljal janičarom pot v mesto. Sultan mu je zato podaril petdeset tisoč cekinov. Ali Portuk je vsled tega postal še bolj predrzen ter je prihajal večkrat čisto pod zidine Sigetske. To pa ni dolgo trajalo. Neko jutro pade zadet od krogle iz topa. V krvavih borbah so oblegani izgubili že polovico svojih jljudi. Pa tudi Turkov je že mnogo padlo; v štirih tednih, odkar so začeli mesto oblegati, je bilo gotovo pobitih črez štiri tisoč vojakov; pravega uspeha pa vendar še do zdaj niso videli. Sulejman je bil vsak dan bolj nemiren in razburjen; in to je njegovemu zdravju mnogo škodilo. In čeravno mu je zatrjeval njegov zdravnik, da naj se varuje, ker je že star, a zdravje mu slabo, in dasi so vrhtega dokazovali njegovi vojskovodje, da oblega zastonj trdnjavo Sigetsko, vendar ni popustil, nego je vpil: „Borite se, borite! In če janičari nočejo več poslušati, gonite jih z bičem v boj in streljajte jih od zadej. Siget mora biti moj!" Sčasoma pa se je vendar Sulejman premislil, kajti preveč ljudi bi bil moral žrtvovati za Siget. Zato pokliče velikega vezirja (svetovalca) Sokoloviča k sebi ter mu zapovl, da se poda k Zrinjskemu ter ga nagovori na predajo trdnjave. Veliki vezir je sicer Sulejmanu razložil, da je Zrinjski preznačajen, da bi popustil, vendar je moral le oditi v krščanski tabor. Z malim spremstvom, spredaj s trobentačem, se je približal Mehmed Sokolovič trdnjavi, kjer se je Zrinjski ravno posvetoval s svojimi tovariši. Kar zadoni tromba, in na straži stoječi častnik javi Zrinjskemu, da je prišel sultanov poslanec, ki bi rad ž njim govoril. Zrinjski privoli, da pristopi, toda svojim zapovč, da ostanejo v bližini. Kako se začudi, ko opazi Sokoloviča, prvega svetovalca sultanovega. „Kaj hočeš, veliki vezir? Tvoj gospodar mora nekaj važnega od mene zahtevati, ko tebe pošilja k meni", nagovori Zrinjski glasnika. „Moj sijajni gospodar ti sporočuje vso svojo milost ter zahteva od tebe, da mu izročiš trdnjavo Sigetsko, katere tako ne moreš obraniti in za katero si žrtvoval že toliko'ljudi. Tedaj spametuj se in stori konec krvavi borbi, v kateri bodeš izgubil življenje slednjič tudi ti ter vsi ostali branitelji." Zrinjski je poslušal nevoljno besede Sokolovičeve ter mu odgovoril, ko je končal: „In drugega mi nimaš nič povedati? Potem je škoda, da si prišel semkaj, kajti jaz se zovem Zrinjski in ne poznam izdajstva." ['"- „Ali pomisli vendar," nadaljuje Sokolovič, „da imaš ti ženo in hčer pri sebi, kateri bi imeli nečastno bodočnost, ko bi jih ulovili sovražniki!" „Ti ne poznaš moje žene niti moje hčere — vi živih ne boste ulovili, oni bode te z menoj za domovino umrli!" odgovori Zrinjski. „Sicer pa moj gospodar ne zahteva predaje Sigeta zastonj. On ti poklanja Hrvatsko kot dedno kraljevino—." „Prenehaj!" zavpije Zrinjski, „dovolj je teh ponudb, s katerimi me misli sultan pridobiti kakor kakšnega lakomnega zanikrneža, ki je pripravljen za ničemurno last prodati svojo čast in svojo domovino!" „Če te tedaj ne more nič ganiti, da sprejmeš predlog mojega gospodarja, morda te bode to-le: Da veš, tvoj sin je ujet v našem taboru in če ne popustiš, mučen bode počasi do smrti, — to je sultanova odločna volja in njegov sklep." ,,"Resnično," izdahne Zrinjski potrt od velike žalosti, „resnično, Gospod me je hudo obiskal! Moram li tedaj zares kelih žalosti do dna izprazniti ? Moj sin Jurij ujet v turškem taboru?" „Dvomiš li o tem? Po-gledaj proti našemu taboru in opazil bodeš tamkaj plapolati njegovo zastavo," odgovori Sokolovič. Zrinjski pogleda in zares opazi zastavo; zatemni se mu pred očmi, žalost in jeza ga spopade, toda hitro se ohrabri ter pravi: „Mehmed Sokolovič, povej tvojemu gospodarju: Kakor sem precej izpočetka odgovoril, da se zovem Zrinjski in da ne morem za nobeno stvar na svetu postati izdajalec; tudi hočem Siget braniti do svoje smrti. In moja žena se hoče žrtvovati s hčerjo za domovino kakor tudi vsi ostali moji podložni. Pristopite tedaj vi, ki ste naju poslušali in povejte temu možu tukaj, da ste pripravljeni umreti za Boga, cesarja in domovino!" Izgovorivši te besede odpre vrata ter pokliče svoje pred se. Soproga, hči in zapovedniki vstopijo, ponove svojo prisego ter enoglasno zavpijejo: „Mi se hočemo boriti za našo domovino do smrti, tako nam Bog pomozi!" „In moj sin Jurij," reče Zrinjski, „se bode pokazal vrednega svojega očeta. Mehmed Sokolovič, tebe odpuščam!" Velikega vezirja so spremili potem do vrat, od koder je pohitel s svojim spremstvom v turški tabor. In tako je čuvstvo dolžnosti premagalo celo očetovsko ljubezen, kajti Zrinjski bi bil rajši svojega sina žrtvoval, nego da se izneveri svoji veri, cesarju in domovini. In kakoršen je bil zapovednik, takšni so bili tudi njegovi podložni, zvesti in nepodkupljivi v vseh skušnjavah. Komaj se je vrnil Sokolovič, ga je že Sulejman, ki ga je težko pričakoval, poklical k sebi. »Tedaj, Sokolovič, kakšen odgovor si mi prinesel?" vpraša ga sultan ter ostro pogleda, kakor da bi ga hotel preskušati. „0 milostljivi gospodar, Zrinjski ti poroča, da se zove on Zrinjski in da ceni čast bolj, nego kraljevsko krono; domovino bolj, nego življenje svojega sina; on in njegova rodovina ter vsi njegovi podložni so pripravljeni, žrtvovati se za vero, domovino in cesarja!" Veliki vezir obmolkne. Sultanu pa ni bilo dobro, moral je poslati po svojega zdravnika, ki se je izjavil, da je stanje onemoglega sultana prav nevarno. Glas o tem se je raznesel tudi med vojsko, kar je mnogo škodilo turškemu podjetju, kajti neke čete se niso hotele nič več boriti, ker so znale, da je za obleganje Sigeta zavzet samo sultan, a vsi njegovi vojskovodje proti temu. • Medtem pa se je ponavljal napad za napadom proti Sigetu; toda trdnjava vendar še ni bila osvojena. Kar so sovražniki dosegli, je bilo to, da je bilo novo in staro mesto požgano in porušeno. Pa četudi je tisoče in tisoče Turkov popadalo, vendar so prihajale na zapoved sultanovo nove čete, saimo da se osvoji Siget. Ali-paša, namestnik egiptovski, je padel v boju in Zrinjski si je osvojil dve zastavi. Tri dni kasneje se je zopet udarjalo na trdnjavo, vendar tudi zdaj brezuspešno. To vse pa je vplivalo na sultana tako škodljivo, da se je bilo zanj bati. Vsak dan je bil slabejši, čedalje bolj se je smrt približevala, ali Siget še le ni bil osvojen. Sulejman je včasih divjal, kakor da je zbesnel, kajti to je bilo njemu nerazumljivo, kako bi se mogla tako mala trdnjava s tako maloštevilno posadko braniti proti njegovi vojski, ki je štela na stotisoče vojakov. Ves besen je silil svojo vojsko na napad proti Sigetu. Kar pristopi k njemu njegov zdravnik ter ga tolaži, da naj se pomiri, kajti razburjenost bi mogla njegovemu življenju storiti konec. „Vi potrebujete miru, miru, ako nočete šteti vaše življenje na ure ali celo na minute. Tedaj varujte se, moj gospod cesar!" „Varovati se? Pa jaz varovati se?" odgovori srdito Sulejman ter se prežimo nasmeje. „Mir je zame smrt, samo borba mi je življenje. In jaz hočem živeti ter —" in pri teh besedah se zruši na posteljo vsled velike slabosti in zdravnik je imel dosti posla, da je zopet obudil starega junaka iz omedlevice. Slednjič se mu to vendar posreči. Ali zdajci prihiti Mustafa, zapovednik čet, v sultanov šotor ter ga prosi: ,,Pre-milostljivi gospodar, daj zapovedati tvoji vojski, da odrine od Sigeta, mi ga ne bomo osvojili, pa če ga napadajo tndi vedno nove čete. Zrinjski je besneč lev; kjerkoli se pokaže, povsod se ga prestrašijo tvoje čete ter se hočejo samo v begn pred njim rešiti. Gorjč onim, ki ne morejo pobegniti; gotovo poginejo od njegove roke. Naši se že protivijo boriti — oni mislijo, da Zrinjskemu pomagajo nevidljive moči." „Kaj stvar še ni končana, kaj trdnjava še ni osvojena?" vpraša sultan ves srdit. Komaj pa je on to izgovoril, je že pristopil Begler beg Rumilski k sultanu ter mu sporočil: „Zrinjski je zmagal, on je naše čete potolkel in njegovi topovi gonobijo strašno bežeče čete." „Kaj — pobiti smo, pobiti od siromašnega grofa — pa jaz gospodar Stambulski? Ti lažeš, revše, lažeš, naprej z vojsko še enkrat — napad! — napad!" kriči sultan ves obnemogel. Ko je pa opazil, da nima prave volje niti Mustafa niti Begler beg, da izvedejo njegovo povelje, zgrabi za bodalce ter ga vrže na Begler bega, rekoč: »Poberi se v pekel, bojazljivec! Napadajte, napadajte! Siget —Siget!" Bile so to zadnje besede, katere je izpregovoril sultan. Dogodilo se je to 5. septembra leta 1566. Zdravnika njegovega so precej zadavili, samo da se ne izvč nič o smrti Sulejmanovi. Vezirji pa so se med seboj sporazumeli, da bodo molčali tako dolgo o smrti sultanovi, dokler ne pade Siget in dokler ne bode novi sultan Selim II. v Carigradu zasedel prestola. To se jim je posrečilo, da so prevarili vojsko in celo zapovednike; vsak dan so se izdavale vojski zapovedi, kakor da jim to ukazuje njihov gospodar. Tako je bila za nekoliko časa smrt sultanova prikrita. Veliki vezir je medtem nadaljeval obleganje Sigeta. Dan na dan se je prelivala kri in slednjič je napočil tudi usodepolni dan za Siget. Bilo >je 7. septembra. Turki so trdnjavo napadali od vseh strani; notranje mesto je bilo zažgano že 5. septembra. Zrinjski se je moral s svojimi tovariši podati v notranji ostrog, ker so Turki streljali v trdnjavo od vseh strani. Huda je bila ta borba; vsak korak so morali z orožjem osvojiti, dokler se niso kot levi boreči se med sovražniki in ognjem rešili v zadnje pribežališče. Turki, ki so dozdaj prelili neizmerno mnogo krvi, so začeli napadati tudi ta zadnji ostrog. Zrinjski in njegovi bojevniki so bili zdaj izgubljeni, kajti v notranjem ostrogu niso imeli niti streliva, niti živeža. Toda cele tri dni se je Zrinjski še obupno boril. Lakota in žeja je oblegance strla. Zdaj začne pa še gradišče goreti. Turki so ga zažgali z raketi in osmoljenimi venci. Nobene pomoči ni bilo več; Zrinjski in njegovi so si mogli izvoliti le smrt, in sicer v plamenu, ali pa od lakote in žeje ter od meča turškega. Od tritisoč jih je ostalo le še šeststo, a za obrambo sta jim preostala samo še dva topa, in zid, ki jih je imel braniti, se je začel rušiti, a vrhtega so zažgali Turki še notranjo trdnjavico. Vsled teh okolnosti je sklical Zrinjski zadnjikrat hrabre branitelje na notranji grajski dvor. Poprej pa je še hotel svojo ženo in hčer izročiti Juraniču, da bi jih odpeljal skoz podzemeljske* prehode iz trdnjave. Toda Juranid se je hotel do zadnjega izdihljaja na strani svojega zapovednika boriti; pa tudi Zrinjskijevi se niste dali ločiti v tem zadnjem trenotku. In dasi se je Zrinjski temu protivil prav odločno, je vendar-le slednjič popustil, ko ga je njegova soproga objela ter se resnobno in pogumno izjavila, da ga ne more zapustiti, nego da hoče ž njim umreti. „Daj mi meč, kajti jaz hočem s teboj v boju pasti!" To so bile njene odločne besede. Zdaj pristopi pa še hči k njemu ter mu reče: „Oče, ljubi oče, pusti me, da s teboj umrjem, ter se tako osvobodim dolgotrajnega in sramotnega robstva; dovoli meni in materi, da s teboj dosežemo nebeški raj in mir!" »Tedaj, otroci moji, pristopite, da vas objamem! Z Bogom zedinjeni hočemo vsi umreti!" sklene Zrinjski odu-ševljen, ko se je prepričal, da so mu soproga in otrok ter vsi ostali zvesti do smrti. Napočilo je megleno in oblačno jutro. Bilo je to zadnje jutro v življenju sigetskih junakov. Vsi so pričakovali zadnjega udarca. Poprej pa, nego so se podali na svoja določena mesta, so se zbrali še vsi enkrat k skupni pobožnosti, da se tako pomirijo z Bogom. Okrepčani in veseli, kakor da gredč na kako svečanost, pričakujejo svojega vojvodo Zrinjskega. Le tega je oblekel njegov sluga Franc Zorek v najlepšo obleko, kakor je bilo navadno na največe praznike. Obleka mu je bila od vijolčastega baržuna, ista, ki jo je nosil na dan svoje svatbe. Razen tega je obesil okoli vrata ono zlato verižico, ki mu jo je poklonil cesar Karol V. za prvo njegovo junaštvo v bitki pred Dunajem leta 1529., glavo pa si je pokril s črnim z zlatom vezenim klobukom, ki je bil ozaljšan s krasnim diamantom. Ključ od trdnjave je spravil k sebi in razen tega vzel s seboj sto cesarskih cekinov, katere bi imel dobiti tisti, ki ga bode slekel, vrhu onih tisoč zlatov, katere je sultan obljubil za njegovo glavo, da se ne bode mogel pritožiti radi premalega plena. Od mnogih sabelj, katere je rabil v bitkah pri Pešti, Oseku in pred Dunajem, si je izbral poslednjo, rekoč: »Ta-le je dobra! To mi je dal moj oče pred Dunajem. Ž njo se je boril sam, in ž njo sem si pridobil tudi jaz še kot mladenič prvo slavo. Tako naj mi izvojuje v zadnjem mojem boju tudi poslednjo mojo čast." In tako oborožen stopi Nikolaj Zrinjski med svoje verne. »Spominjate se," pravi on, »svoje prisege! Mi moramo iz trdnjavice. Ali hočete tukaj zgoreti, ali pa od lakote umreti? Umrimo rajši kot možje! Jaz vas hočem voditi; storite, kar bom jaz storil!" Zdajci se začuje zopet silno vpitje iz turškega tabora, vsa sovražna vojska udari na trdnjavo. Tudi Zrinjski in šeststo njegovih tovarišev, kolikor jih je še ostalo, zle ti proti grajskemu mostu. Tukaj sproži Zrinjski še zadnjikrat veliki top, ki je stal pred vrati, na besneče Turke; šeststo se jih naenkrat zruši, ali na vso žalost zadene tudi Zrinjskega krogla in potem še druga, on omahuje, vendar pa poseka še z vso močjo nekoliko Turkov, dokler ga ne zadene slednji strel in on izdahne z mečem v roki. Toda šele zdaj se vname strašno klanje, kajti zvesti sodrugi padlega zapovednika hočejo njegovo smrt maščevati; vse pada pod njihovimi meči, dokler jih ne obdajo mnogoštevilne turške čete. V tej zadnji, najstrašnejši borbi ostanejo vsi mrtvi, samo Gašper Alapič se reši. Ko so zvedeli janičarji, da je padel Nikolaj Zrinjski, zavpijejo vsi od radosti ter pohiti k mrtvemu junaku, da ga odnesejo svojemu zapovedniku. Junak je še živel. Vojskovodja ga zapove položiti na top ter mu odsekati glavo. In to se je po nalogu hitro izvršilo. Medtem pa so Turki zasedli most ter branitelje potisnili v gorečo trdnjavico, kjer so v strašni borbi izgubili življenje nekateri od meča janičarskega, drugi pa od besnečega ognja. Kar zagrmi strašno in smod-nišnica zleti v zrak s tritisoč Turkov in z grofico Zrinjsko, ki je v zadnjem trenotku smrtne borbe vrgla gorečo bakljo v smodnišnico, samo da se reši sramotne sužnosti. Tako je tedaj slednjič Siget padel v roke Turkom, toda ne kot trdnjava, niti kot mesto, nego kot podr-tina in ruševina, okoli katere je ležalo kot nasip dvajsettisoč turških trupel. Zrinjskijeva glava je bila nataknjena pred šotorom sultanovim na visok kol; kasneje so jo sneli ter poslali v Rabo cesarskemu vojskovodju grofu Salmu. Še dandanes se morejo videti sigetske razvaline, katere obdajajo zdaj lepi vinogradi. Cesar je pripoznal zasluge grofa Nikolaja Zrinj-skega ter je njegovemu edinemu sinu Juriju, ki je ostal v cesarskem taboru, ne pa, kakor je trdil veliki vezir Sokolovič, ujet bil od Turkov, zapovedal iz državne blagajne našteti osemtisoč goldinarjev. In ko so se kasneje omožile še tri preostale Zrinjskijeve hčere — ena se je žrtvovala z materjo v Sigetu — je nadaril cesar Maksimilijan II. vsako z lepimi čašami v vrednosti po petsto goldinarjev. To pa je storil cesar rodovini padlega junaka zato, da vidi svet, kako se ima ceniti vernost podložnih do predpostavljenih, četudi v6 sicer vsak, da se take vrline ne dado z blagom ali denarjem poplačati. Za taka junaška dela je druga nagrada, in sicer slaven spomin, ki ostane v zgodovini narodov za vselej nevenljiv. Nikolaj Zrinjski sam je rekel svojim junakom pred glavno bitko, da jih bode potomstvo slavilo, in to se je tudi uresničilo, kajti junaštvo njegovo in njegovih tovarišev ne slavi samo hrvaški narod v svojih pesmih, toliko junaštvo hvalijo vsi narodi. Leta 1866. je bilo tristo let od slavne smrti Nikolaja Zrinjskega, in na celem Hrvaškem ter sosednem Ogrskem se je svečano proslavil ta dan. Ogri so velikemu junaku postavili tudi lep spomenik v mestu Sigetu. In ti, dragi bralec, ko prideš v kraljevi Zagreb, opazil bodeš v dolnjem mestu med mnogimi lepimi trgi posebno enega, ki se odlikuje po svoji krasoti od vseh ostalih — in ta je trg Zrinjskijev, kjer še sicer ne stoji spomenik našega junaka, ali ga bode krasil gotovo v kratkem času. S tem činom bodo Hrvati dostojno proslavili svojega neumrlega junaka ter postavili svoji mladeži očividen zgled požrtvovanja za vero, domovino in cesarja. Franjo Neubauer: Sodnik - Plačnik. Soneti. i. Jetnik. Pončs ti moj, ti zvezani titan,1 jetnik vkovan, a svtibode željan! Molčiš, — tako molčali so svetniki, ko so trpinčili jih oblastniki. Molčiš, trpiš, ker ni pogum ti dan, pogum drzan, ki vsak ozir mu je neznan. Zamirajo nečuti tvoji kriki, — tako umirali so mučeniki. Trpiš, molčiš, — o ne, — le svet ne čuje, kako mi duša vsa trpeča vpije: „Pravični vse krivice naj maščuje!" Ne sliši svet, a čuje me Sodnik, ki ve, da mi za pravdo srce bije, On maščevalec večni in plačnik. 2. „Oče, odptisti!" Ti čuješ dušo, do neba vpijočo, ti, ki od mene težji križ si nosil, vis&č pa za trinoge svoje prosil: „Z rok6 jih ne udari maščujočo!" Ti Vseodpuščajoči, Dobri, Blagi za nje si prosil, ki so zapeljani in zaslepljeni, divji, razdivjani krvavi vsaki rogali se sragi. A, si li molil, prosil i za njč, ki zaslepljeni, slepi niso bili, ki zapelj&vali so in slepili?! Za nje, ki vedeli so, kaj storč, če tebe usmrte, Nedolžnost sveto, samo da strast nasitijo prokleto?! titan = velikan iz starogrških bajk. 3. Ti — Pravica. Slabtist odpuščaš, zlobo pa kaznuješ, krivice ne trpiš, Pravica ti! Odpuščaš vse, a tudi vse maščuješ, zato zaupa vate, kdor trpi. Zato vzdihujem k tebi, ti me čuješ, umeš, kaj me boli, teži, mori. Pač meni je skrivnost, kako ti snuješ, a vem: krivice v sklepih tvojih ni. Zato pustiš, da težki nosim križ, zato kaznuješ me, da me svariš, naj ne prodam nebes za raj minljivi. Ko zaslepljen po stezi hodim krivi, nastelješ trnja mi bodečega, da rani me, vzbudi blodečega. 4. Ti bivaš. O vem, ti bivaš, dasi svet taji te! Ti bivaš poln skrivnosti čudovite, v globine zro oči ti ognjevite, ki niso jim nobene tajne skrite. Poznaš srce, — ustvarjeno je zate, položil vanj zaklade si bogate , in mu dejal, naj čaka zarje zlate v nadzemskem raju, naj zaupa vate. A to srce po sreči hrepeni, ki se na zemlji sladko mu smeji, in vendar vsak mu hipec zagreni. In hrepeni in muči se in joče, v obete zemeljske zaupajoče, obetov tvojih razumeti noče. 5. Molitev. Ko trudno se zaprfe oko, zaspijo mučiteljice moje, bolečine, a z dnevom z novo silo se vzbudijo, rodeče nove misli in spomine. Ah ti, ki trepetajo svet časti te, ozri se name z vedre visočine, le del moči daruj mi silovite, glej, moč slabi mi, up mi peša, gine. Bojim se hipa, ko se svet stemni, ko dan izgine mi izpred oči, na dušo pa mraku pošast mi leže. In strta duša bo od silne teže, moči me zadnje zapuste takrat, zavlada kruto mi obupen jad. 6. Ne obupam. Ne, ne, nikdar! — Ob meni si in v meni. Da ne omagam, me držiš krepkti, in srcu prigovarjaš ti ljubd, ko plaka ob nadeji izgubljeni. Napadajo so vragi razbesnjeni s srdito, nebrzdano me močjtf. Odženeš ti z mogočno jih rokč, da plašno razbeže se razpršeni. Sovražniki: pekla, sveta oblast, slepilcev, zaslepljencev divja strast ne morejo me pahniti v propast, ker grom besed veli jim silnih tvojih: „Preveč izkušati čestilcev svojih ne dam, in ž njimi sem v pretežkih bojih." 7. Vihar. V oblaku veličanstven kralj sediš, vihar ti brado sivo razpihava, doni ti iz oblaka gromovita slava, iz njega z glasom gromkim govoriš. Plašan pod nebom bega vetra piš, vsak listič na drevesu podrhtava, trepeče v smrtni grozi vsa narava, ko v svetem srdu govoriš, pretiš. Trepeče vse, — a tudi zaupljivo obrača vse se k tebi, prosi, moli, da odpustiš, da rešiš milostljivo. Do tebe vonj molitev dopuhti, ozreš na zemljo se, na njene b61i, beseda tvoja vihro umiri. 8. Po nevihti. Čistčjše in svetlejše lesketa oko se tvoje po nevihti besni. To ni pogled več hudi, strašno-resni, to milosti pogled je brez meja. Ko jasno spet se lice ti smehljd, ko na modrini se žari nebesni, demant blesti v modrini se očesni trpina, ki te hvali iz srcž. Zahvaljen, slavljen bodi vekomaj, če gromko govoriš, da svet se stresa, če bliski švigajo ti iz očesa. Zahvaljen bodi, kadar blag sijaj očesa govori, da spet kot dete zemljana si pri vil na grudi svete. 9. Mini iskal sem. Iskal miru ob viru žuborečem, ki drag ostal mi iz mladčsti raja, iskal v lesovju ga v nebo kipečem, ki vonj ciklamnov polni ga, opaja. Iskal sem ga v vinogradu rodečem, ki grenke znoje kmetiču oslaja, v pihljanju vetriča vrh gor hladečem, ko solnce v krasu čarobnem zahaja. V ok<3 nedolžno sem pogled potčpil in gledal angela, kako počiva, ko mirno-jasno je očesce sklopil. Na tujem in doma sem ga iskal, kjerkoli duša mi ljubeča biva! — nikjer ga ni, nazadnje sem spoznal. 10. Pred tabernaklom. Pribežal v hram sem mistični,1 molčeči: pred tabernaklom večna luč gori, v svetišču tem skrivnostnem bivaš ti, ki naš razum ne more te doseči. Zažgal sem ti kadila dar dišeči molitve, ki iz dna srca puhti, zaprosil te, da sprejmeš te darf, da jih nikar odbiti in zavreči. V nebesa izpuhtelo je kadilo, srce pa slaj nebeški začutilo, poguma čilo začutilo silo. Šepčt skrivnostni šel je skozi hram: „Kdor tužen težko breme nosi sam, naj pride k meni, jaz ga pokrepčam!" 1 mistični = skrivnostni. i ■ 11 ■. ■ ■ ..in ■. i in . 111.111.....i,.... i . < i i Grobni napisi. Sy. Jurij na Strmcu. i. Tu počivata častivredna župnika Št. Jurske fare, sorodna po slovenski krvi in domovini, še bolj po krščanski veri, upanju in ljubezni. (Spredaj.) Tu na gori sta pasla pridno zvesto svojo čredo, tam na gori Sion uživata plačilo oba. (Na levi strani.) Rožna dolina me je rodila v časno življenje, prerodila v nebo solzna dolina zemljč. (Na desni strani.) 1871. (Na spomeniku župnikov Bucela in Lesjak.) 2. Umrl si v moči mladih let, odpre naj raj ti oni svet. 1881. 3. Premnogo trpljenja, skrbi in nadlog, v nebesih poplača naj mili ji Bog. 1882. 4. Nikar, nikar se ne solzimo, kvišku, kvišku se ozrimo, upajmo, da duša gori, je med angelskimi kori. 1896. 5. Prosi angelček za nas na onem svetu, da pri nebeškem zopet te vidimo Očetu. 1901. 6. Mnogo si trudila se, trpela, zato v nebesih si zdaj vesela, tam gori se vidimo spet, Iger angelski kori prepevajo: „Svet!1' 1901. Črna. l. Nedolžni otročiči, usmilite se, v nebesih Boga prosite za grešnike vse. 2. Bogu in Mariji vaju izročim, da bi zame molila, le to si želim. 3. Vse mine, vse zgine, le večnost trpi, ljubeznivim naj torej luč večna gori. Nabral Ksaver Meško. 4. „Kam ste, oj deklice, šle brez slovesa ?" Angelce gledat v sveta nebesa. K Jezusu klicani tam lepi so angelci, pa so še naju vzeli s seboj. Lepše je zgoraj v angelski hiši, pesmi prepevamo, Jezusa gledamo, venček Mariji spletamo bel. Vidive solzice v vaših očesih: V raj se ozirajte, solze otirajte, saj Jezusa vedno prosive za vas. In ko zapustite revni ta svet, tedaj, oj ljubi, se vidimo spet. B. Z Bogom, oče, mati, z Bogom, vi prijatelji, z Bogom v sreči in nesreči, z Bogom, draga Črna. 6. Oh, le ure kratke sem pri vas srečen bil, le malo sladke radosti sem tu na svetu užil. 7. Mir in pokoj naj ti bo! Kmalu nam tudi ura bije, da za tabo pridemo, in se vsi skup veseli zopet snidemo. Le tam je sreča, mir doma, kjer zdaj je duša rajnega. 8. Draga mati tukaj spi, duša v raju naj živi, ko pa pride sodni dan, Bog vsem daj to desno stran. 9. V slovo vam kličem iz temne jame: Ne jokajte — molite zame, in Bogu služite zvesto, da v raju spet se združimo. 10. Glejte, jaz počivam tukaj, saj pridete vi vsi za menoj pod zemljo. Pa večno tukaj ne bomo ostali, iz grobov bodemo enkrat vstali: Trobenta zapela bo sodni dan, in sodil nas vse bo Jezus sam. 11. Bridko je ločiti od blage žene se, težko pozabiti skrbne matere, to nas še tolaži, kar vera uči, da bomo enkrat vstali vsi, in se na večno združili. 12. Tukaj počiva tisto srce, ki vas je ljubilo nekdaj črez vse. Oj, ljubi oče, mati, bratje, sestre, oh ne zabite, kak vroče ljubili smo se. Kazaze. l. K življenju lepšemu se zbudi, pred Bogom spomni nas se tudi. 1883. 2. Za vso skrb, ljubezen milo, Bog jim večno daj plačilo, duša pa naj uživa raj, da enkrat skupaj vstanemo in se na desni združimo, da bi vsi tak srečni bili, in se skup tam veselili. 1898. 3. Kratki so dnevi na svetu za nas, Hitro nam mine odločeni čas. 1898. 4. Naj je truplo konec vzelo, vera mi spričuje to: vekomaj ne bo trohnelo, Jezus ga obudil bo. 1900. 5. Nemila smrt ga pokosila, ker Božja volja je to bila, vsi dragi znanci in sorodniki, naj bi v molitvi se ga spominjali. 1901. 6. Naj truplo v zemlji mirno spi, naj duša se v nebesih veseli. 1903. 7. Preljubi starši prosite Boga za vaše otroke v dolini solza, da pridemo k vam v sveto nebo, kjer božja ljubezen nas vezala bo. 1907. 8. Tukaj počiva v Gospodu zgodaj utrgana in nepozabljena cvetka N. N. Ne zdramijo te solze grenko-vroče, ki lijejo po licih skrbni mami, in nam zaman srce za tabo joče. Počivaj v miru in na svidenje tam gori nad zvezdami. Lipa. l. Dragi mož, otroci, poglejte na me, kjer moje mlado truplo trohni, spomnite se sami na se. 1897. 2. O preljuba hčerkica, od staršev močno ljubljena, še bolj pa od Boga, da te je vzel s tega sveta. 189 . 3. Žalostni te sem položimo v hladno zemljo, ljuba hči, s solzami te pokropimo; prosi za nas tam v večnosti. 1899. 4. Ne žalujte, žena, otroci, prosite raj Boga za me, Bog je tako odločil, moje ure so prešle. 1901. 5. Truplo mirno naj počiva, duša pa naj raj uživa, dokler skupaj vstanemo, se na desni združimo. 1903. 6. Ker si zvesta in dobrotljiva bila, naj ti bode zemlja mila, srečno je nama teklo življenje, Bog nama daj tudi večno svidenje. 1904. 7. Kjer brat in sestra se veseli, tja srce moje hrepeni, da bi v ljubezni se sklenili in nikdar več ne ločili. 1907. 8. Spavaj, spavaj, draga mati, Bog ti s krono trud tvoj plati. 1908. 9. Človek, od žene rojen, kratko časa le živi, užije trpljenja veliko, malo pa veselih dni. 1908. 10. Sladko spavaj, draga mati, brez trpljenja, brez ovir, a v nebesih večno uživaj za plačilo dušni mir. 1909 Marija na Jezeru (Prevalje). i. Zgodaj cvetka je zvenela, svoje drage zapustila, ki solze zdaj točijo in na grobu molijo: Mirno tu počivaj zdaj, večna luč ti sveti naj! 1903. 2. Šla si za njima, ki sta te rodila, z njima v grobu ti truplo trohni, tri sestre in brata si zapustila, tudi znanci po tebi žalujejo vsi. 1908. 3. Naglo, naglo konec vzeme na tem svetu vsaka reč, naglo se življenje sklene, človek je in ni ga več. Kličem zdaj iz temne jame: Molite, o otroci, zame. iona 4. Počivaj, mlado srce blago, saj enkrat bodeš zopet bilo, v veselju, v stanovitni sreči se z nami bodeš spet združilo. 1900. 5. Rahlo naj te zemlja krije, spavaj, mati, prav sladko, luč nebeška naj ti sije, mir in pokoj naj ti bo. Pa četudi si od nas obrnila svoj obraz, mi vsi skupaj bomo tukaj tebe pomnili vsak čas. 1900. 6. Glej, o človek, truplo moje, mlado še, pa bo strohnelo! Spomni se, da tudi tvoje kmalu bode odcvetelo. Milo kličem iz temne jame: Molite, ah, molite zame. 1901. 7. Glej, o človek, na ta moj spomin! Jaz sem tudi živel z vami, zdaj ležim v tej temni jami. Naglo, naglo konec vzeme tu na svetu vsaka reč, naglo se življenje sklene, človek je in ni ga več. 8. Mlada žena je zvenela, svoje drage zapustila, ki solze po nji točijo. Dragi znanci in prijatelji vsi v molitvi bodo se je spominjali. 9. Skoz ta vrata v večnost gremo, zapustimo revni svet, blagor nam, ki dobro vemo, da vsi bomo vstali spet. Truplo v hladnem grobu spi, duša v večnosti živi. Št. Danijel nad Pliberkora. i. Našega imena se sčasom spominjali ne bodo. Bukv. Modr. 2. 1839. (Letnica smrti je 1839, a napis iz poznejše dobe, kakor kaže pravopis.) 2. Z daljnjih krajev semkaj pridem, da prav mirno tu živim, zdaj v ljubezni spet odidem, naj med vami v grobu spim. Naj se truplo v zemljo dene, ker postaralo se je, dušo Jezus k sebi vzeme, naj le k Bogu vrne se! 1880. 3. S solznimi očmi položimo zdaj mi vas tukaj v hladni grob. Rahlo naj vas zemlja krije, luč nebeška naj vam sije, mir in pokoj naj vam bo! Kmalu nam tudi ura bije, da za vami pridemo. 1891. 4. Tukaj počiva pastir pri svojih ovčicah . . . Z Bogom! Grem k Očetu. 1895. (Na spomeniku župnika Rakeba.) 5. Skozi groba temna vrata se odpre nam hiša zlata. 1895. 6. Zelen mah trnplo pokriva, duša naj v miru počiva. 1897. 7. Prej m i večen venec v raju, tukaj bode večen tvoj spomin. 1897. 8. Zapustila solzno je dolino, preselila v boljšo se je domovino, kjer joka ni, kjer ni skrbi, kjer vse se večno veseli. 1898. 9. Tukaj trupla prah počiva, duša tam plačilo uživa, kličem milo iz temne jame: Moli, o prijatelj, zame! 1903. 10. Delo rajni je dokončal, zanj delavnik je nehal, zdaj ga je Gospod poklical, da mu bo plačilo dal. Spremljamo na zadnji hoji njega truplo sem k pokoji. 1909. 11. Kot angelčki ljubi ste šli iz sveta, v angelski družbi za nas prosite Boga. 1909. 12. Ljubi starši, da bi v miru počivali, vam voščimo vsi prav iz dna srca, da bi sveti raj veseli uživali, goreče prosimo milega Boga. ^^ 13. Bog, ki vsako delo plača verno, plačaj vam ljubezen neizmerno, ondi večno srečo vam prisodi, ki zastonj ste jo iskali todi. 1909. 14. Bog mu večni pokoj daj, večna luč mu sveti naj! (Na mnogih grobih.) Strojna. 1. Veliko poskusil po svetu okoli, od svojih višjih slabo poznan, srce čutilo mnoge je boli, vse zabim zdaj in denem na stran. Truplo tu se naj počije, kjer sem našel tihi mir, in kedar k sodbi ura bije, vzemi nas k sebi, Jezus, naš pastir. 1883. (Na spomeniku župnika Coceja.) 2. Ljuba mati, naj truplo vaše mirno spi, in duša se v nebesih veseli. 1892. 3. Hitra smrt jih je pokosila, v enem trenutku sta sklenila trud življenja svojega Bog večni jima daj sveti raj. 11853. (Na grobu posestnika in hlapca, na katera se je zvrnil voz stelje in sta našla tako skupno smrt.) Možica. 1. Ste hodili, se solzili za ovčicami, nas ljubili, dobri bili svoje žive dni. Sladko spite, se spočite dobri naš pastir, Jezus mili, ljubeznivi daj vam večni mir. 2. Bogu in Mariji vas vse izročim, da bi zame molili, le to jaz želim. 3. Naglo je zapustil mater, brata, sestro tu na svet'. Toda križ na grobu pravi: Saj v nebeški tam višavi srečen vas objel bom spet! 4. Bog ji daj v miru počivati, veselje nebeško tam uživati. 5. Kratki so dnevi na svetu za nas, naglo nam mine odločeni čas, blagor njim, ki v Gospodu zaspč, v slavi nebeški se tam prehude. 6. Spomni se nas pred Bogom, ki v dolini solz vzdihujemo. Št. Jakob t Božu. l. Ljubi brati in sestrice, ne žalujte za menoj, saj ne veste ure, dneva, ko pridete še vi za menoj. 2. Kakor belo lilijo Bog nedolžnost presadi, kratek čas je vse trpelo, v svetem raju zdaj cveti. 3. Le spavaj, deklica mala, saj enkrat boš zopet vstala. 4. V rožnem vrtu čakala bom, starši, vas, kadar bo slišal se trobente glas, pa pridem z Jezusom po vas. 5. O starši, ne žalujte, naj oko se ne solzi, saj nekdaj se bomo zopet videli. 6. Mirno spavaj ljubček ti, pod gomilo večnosti, uživaj tamkaj veselje z Bogom na večne čase. 7. Ah, ljubljenec moje duše, spomni v nebesih se mene! 8. Le počivaj, le počivaj, dragi ljubček, sladko spi, in na svojo mater čakaj, da s teboj se spet združi. 9. Odkar so nesli te iz hiše in položili v temni grob, solze si tvoja mati briše, le k tebi priti si želi. Oj, kje si sinček zlati, kak se po tebi toži mi! Oh, ko bi se odprla vrata in se prikazal tvoj obraz, vratu bi se ti oklenila in ljube gledala oči, od sebe bi te ne pustila, tam hočem biti, kjer si ti, v nebesih se veseliti ter s teboj združena biti! 10. Svet sem zapustil in šel sem od vas, pri Bogu bom prosil na veke za vas. 11. Kratki so bili dnevi moji v tej dolini žalosti, zdaj se pri Mariji veselim, žalujočim staršem pomoči prosim in želim. 12. V tem vrtu zelenem hočem na svoje starše čakati, v nebesih pa z angelci Bogu čast in slavo prepevati. 13. Lepše solnce njemu sije, Lepša zaija rumeni, bratoljubje vlada v jami, greje prah žar ljubavi. 14. Srce moje ne žaluj, grenko žalost premaguj, vse, kar na svetu živi, le kratek čas trpi. 15. V življenju nam mila, v smrti nam nepozabljiva, Bog ti daj večni raj. 16. Za vso skrb in vse trpljenje Bog jim večno daj življenje. 17. Truplo tukaj mirno spi, duša v večnosti živi, dokler da trobente glas spet zbudi v življenje nas. 18. Zgodaj cvetka si zvenela, tvoje drage zapustila, ki solzice točijo in na grobu molijo: V miru tu počivaj zdaj, večna luč ti sveti naj! 19. Mlad mož — si mene zapustil, otročiče tri mi izročil, težko te pozabila bom, voščim ti nebeški dom. 20. Kristjan na zemlji ni doma, Kraljestva ud je večnega, le roma gori nad zvezdč, kjer bratje, sestre mu žive. 21. Bil je zgleden katolik in oče, slaven sadjar, odličen gospodar. Tvoj spomin naj živi med nami, ti raduj se nad zvezd&mi. 22. Križ drevo nam je življenja, v njem nam upanje zori, da, če s Kristusom smo trpeli, se snidli bomo v srečni večnosti. 23. Prečndna v grobu je temš,, le svete vere žarki mili to noč nam bodo razjasnili, Gospod življenja moč ima. 24. Le križ nam sveti govori, da vidimo se nad zvezdami. 25. Nje truplo tu v zemlji stanuje, nje duša se v Bogu raduje. 26. Naj, o ljuba mati, truplo vaše mirno v grobu temnem tu počiva, duša pa na mile prošnje naše naj nebeško tam radost uživa. 27. Počivaj v miru, predraga soproga, pozvala te smrt je prerano s sveta, kar ljubil sem kdaj, mi vzela je s tabo, pustila mi le je nebrojno solza. 28. Pomisli kristjan, da prideš za nam' — kdaj in kam?! 29. Draga mati naša, v miru naj počiva, duša njena pa pri Bogu milost uživa. 30. Ti, o Bog, usmiljen bodi, milo jih, o Jezus, sodi! V miru naj počivajo, sveti raj uživajo. 31. Na sodni dan se vidimo, ko angel bo zatrobil, pred Jezusa vsi pridemo, ki vse nas bode sodil. 32. Z velikim trudom si nas porodila, v skrbeh, težavah hudih nas vzredila, učila nas Vsevišjega častiti, rojake in slovenski rod ljubiti. 33. Zelo ste se trudili, sedaj ste nas zapustili, vsi po vas žalujemo, ko se vas spominjamo. 34. Za pokoj večni duši tvoji blagi molili bodo vedno ostali tvoji dragi. 35. Popotnik, rajnih grob le ogleduj, glej tu, kaj nas čaka, kaj bo tudi za tč. Oh, za dušo prav skrbno si prizaduj, mi pa prosimo, predno mimo greš, moli za njč. Oh, solzite se, cvetice, in povešajte glavice, ve ljubezni zveste znak, mati mila tu počiva, tu prezgodaj v grobu sniva, naj bi sen ji bil lehak! 37. Grozna ura je odbila, nam je mater pokosila, Jezus, v žalosti smo svoji, vsi pokorni otroci tvoji. Položeno v grob telo — Bogu bodi potoženo! - 38. Vse trpljenje je nehalo, tih in miren je ta kraj; sladko bode truplo spalo, Bog le duši pokoj daj, dokler k novemu življenju, plačat vse po zasluženju Jezus zopet združil bo vašo dušo in telo. 39. Mož vere, meča in peresa tukaj spi, Bogu, cesarju, domu služil vse je dni, od truda zdaj telo si odpočiva, plačilo duša v večnem Bogu uživa. (Na spomeniku Simon Janežiča. Verzi nabirateljevi.) Pečnica. i. Enkrat glas Odrešenikov nas iz groba zbudil bo, in poklical pred Sodnika našo dušo in telo. 2. O, kako brez skrbi hodi človek svoj nevarni pot, zdrav in srečen rad pozabi, da bo moral iti od tod. 3. čast, lepota in bogastvo, vse le kratek čas trpi, vse posvetno veličastvo v prah, v pepel se spremeni. 4. Vse trpljenje je minilo, tih in miren je ta kraj, truplo sladko bo počilo, Bog le duši dobro daj! 5. O, prezgodaj si zatisnil svoje milj ene oči, si nas v žalosti zapustil in podal se v grob noči. Cruštanj. 1. Tvoja ličeca rdeča, tvoje biserne oči, vsa kot rožica cveteča cvetju bila vzor si ti. Rajski vrtnik te ugleda, krasne cvetke je vesel, da ne bila bi zvenela, dušo mlado v raj je vzel. 1898 2. Tukaj ste s petjem Boga častili, da bi se v veke zdaj v njem veselili. 1900. (Na grobu sester-pevk.) V hudi nevarnosti. Huda je zima, snega se je nametalo kot bi hotelo zasuti vso vas. Človek se že ne upa več ven na prosto in zdaj še ta malopridna mladina! Skril se je nekdo za voglom sosedne hiše in uboga dekleta ne vedo kam uteči pred nevarnimi bombami, ki jih je napravil mali anarhist. 'i. 2. Naš angel zlati, otrok mlad, Po tebi, bratec, jokamo solzice, kak te imel je Bog pač rad, naj lahka ti odeja krije lice, da te je, cvetko, k sebi vzel, do dneva, ko v življenja novi zori prej kot ovenil cvet je bel. nam domovina lepša se otvori. Prezgodaj, oče, ste nas zapustili, po vas, premili, srce hrepeni, edino nam tolažbo zapustili: da vidimo zopet se ob koncu dni. Jezus, naš dobri pastir, vam daj večni pokoj in mir. Kazen. črtica. Spisal ovro Jeran se je prebudil iz težkega spanja. Pomel si je zaspane oči in se vzrl na okna. Skozi velike šipe je kukala v sobo prva zora. Polagoma in nevidno je vstajala izza gora v škrlatastem pajčolanu in z mehkimi prsti se je dotikala jasnega neba, snivajočih gozdov in mirnega, tihega polja. „Danes je konec mojega kraljestva. Danes je konec moji moči in gospodarstvu, konec radosti. Danes je prišla kazen." Zabolelo ga je v srcu, prijel se je za glavo, ki je bila vroča od bridkih in žalostnih misli. Tesno mu je postalo v dnši, nekako zaduhlo se mu je zdelo v sobi. Vstal je, se oblekel in pogledal na svojo ženo, ki je še spala. Glavo je imela obrnjeno malo v stran in na rdečih licih je bilo zarisanih par pisanih peg. „Kako ti spi! Kakor bi se ne zgodilo ničesar. In vendar mi prodajo danes grunt in hišo, njive, seno-žeti in polja, vse, vse. — Ta pošast, kako je ostudna!" Pljunil je na tla, odprl vrata in odšel previdno in tiho,' kakor se plazijo tatovi v nočnih urah. „Vun moram, vun, tja v vinograde in na travnike, da še enkrat in morda zadnjič ogledam njih cvet in lepoto." Splazil se je iz hiše in zavil za vasjo med vrtovi in vinogradi. Jasno jutro je vstajalo iz rosne noči. Nad dolino je ležala cela megla puhtečih kapljic. Kakor biseri so visele po trtnem perju in po tisočernem sadnem drevju, ki je stalo v najbujnejšem zelenju po vsej ravnini in obkrožalo vrste hiš in se ponosno dvigalo ob belih cerkvah. Blesteli so obronki Nanosa, Kovka in Čavna od prvih žarkov vzhajajoče zore, blestela so plodonosna slemena Vrabč, Štjaka, Erzelja in Planine. Ptičji kori so se prebujali iz spanja in žvrgoleli svoje pesmi. Slavec je drobil gori za vasjo in se kosal s slegurjem. Pridne lastavice so švigale po zraku, hladnem in polnem dehtečega vonja po cvetja in zelenju. Lovro Jeran je dospel na Zavratca. To je bil velik vinograd, posajen po najnovejšem načinu na močne hrastove kole in žice. Veselje je bilo gledati krepke šparovne in bogat zarod. Prehodil je vse vrste in jih gledal, kakor mladenič, ki se s krvavečim srcem poslavlja od svoje ljube za vekomaj. Na smrtni postelji leži tisti mladenič, up in nada staršev. Uvela so njegova lica in suhe roke. Zapisan je smrti, moči ga zapuščajo. Kako rad bi še živel, kako rad bi še delal, kako bi ljubil vse lepo stvarstvo, kako bi ljubil svoje dekle, svojo nevesto! A treba je misliti na grob in vzeti težko slovo. Bog s teboj, mladenič! Tako je bilo pri srcu Lovretu Jeranu. Razjokal bi s-e. kakor dete v materinem naročju! Kako je zasadil vinograd pred leti. Z veseljem ga je sadil in nadziral delavce. Upal je, da bo užival sad svojega truda. Ponosno bo korakal ob trgatvi z brentačem med trtami, se smehljal in računal, koliko dobička mu prinese letina. Trgači se bodo smejali, dekleta bodo pela, fantje vriskali. To bo veselje! Na koncu je obstal in se še enkrat ozrl po lepoti svojega dela in znoja. „Z Bogom, moj ponos in kras mojega grunta!" Ivo Česnik. Utrnila se mu je solza v očesu. Z rokavom jo je obrisal in stopal dalje po razhojeni stezi med rosnimi travniki. Sredi med njivami njegovih sosedov so ležale Loke. Vsako leto je vzrastlo na njih sedemdeset mernikov turščice, tiste s podolgastim zrnjem, ki mu pravijo „konjski zob". Na koncih je stražil dolge lehe sirk in solnčnice so se ozirale proti solnčni obli, ki se je imela skoro pokazati na jasnem nebu. Tudi Loke je prehodil Jeran in se poslavljal od njih, kakor bolnik od naravne lepote. Šel je dalje med njivami in vzel žalostno slovo od Močil in Ravni. Potem se je napotil na travnike. Daleč iz vasi je že bil. Tedaj je vzšlo solnce v vsej svoji pomladni krasoti. Zavladalo je življenje po dolini, po zlatih poljih so začeli hoditi delavci, obirati perje po trtah, škropiti, osipati krompir. Kakor božji hram je bilo tisto rodovitno polje, polno brlečih luči, polno svežega življenja in okrašenih stebrov, polno dehtečega kadila. Povsod doni v prebujeni naravi radostna pesem, molitev dela, truda in znoja: „Gospod, blagoslovi naš napor!" Jeran je stal sredi Žage. To je bil njegov največji travnik. Po dvanajst voz sena je nakosil na njem. Raven je bil kot miza, in kosa je tekla po njem. da je le kosec migal z rokami. „Z Bogom, moj ljubljenec!" je vzdihnil in krenil kvišku k senožetim, Biljam, Strtenicam in Lazom. Dolgo je hodil, da je obhodil vse posestvo in se poslovil od vinogradov, njiv, senožeti in travnikov. Naposled se je ustavil v ogradi, odkoder je bil najlepši razgled črez vso dolino in rojstno vas. Na veliki, okrogli njivi je rastel krompir, kroginkrog je pa bilo zasajeno sadno drevje: črešnje, jabolka, hruške in češplje. Kraj pota je stalo staro znamenje. Križani Zveličar je bil že ves trhel in preperel od dežja in nalivov, snega in zimske burje. Tam pod razpelom je sedel Lovro Jeran, utrujen od dolge hoje in duševnih bolečin. Zazvonilo je takrat v Vipavi sedem. In odzvali so se zvonovi po vsej dolini. V lepem pomladnem jutru so odmevali njih glasovi, kakor prijetni pogovori ljubečih src, ki pošiljajo hrepeneče vzdihe k Stvarniku. Jeran se je odkril, a moliti ni mogel. Solze so mu prišle v oči in obraz si je zakril z dlanmi. Mislil je na svojo usodo. Pred dvanajstimi leti je bil njegov dom trden. Pošteno je živel s svojo ženo, rajno Franco. Priden je bil in žena ga je podpirala v veselju in žalosti. Le nekaj mu ni dalo miru. Stari oče si je izgovoril četrti del in dvema hčerama precejšnje dote, ko mu je predal svoj dom. Tedaj ni ničesar ugovarjal. Kmalu potem pa je začel godrnjati in ljudje so ga hujskali. — Kreg in razpor je prišel v hišo, in ko je nekega dne skladal žitne snope na skedenj, se je hudo spri z očetom. „Hitite no vendar malo bolj! Samo žrli bi in drli, delali pa ne." „Saj delam, kolikor morem. Pravzaprav delam, kolikor hočem. K delu me ne moreš siliti," je odvrnil oče. „Odrli bi me najrajši! Če me ujezite, vam pomočem tisto posteljo in skrinje črez prag. Potem se pa spravite od hiše!" „Le poskusi!" „Grom in strela! Molčite!" „Tvoj oče sem." Tako sta govorila, in zgodilo se je, da je prišla hudobna misel v Lovretovo glavo, zavzdignil je roko in udaril očeta po glavi, da je padel nezavesten na tla. Prihitela je žena Franca in triletni sin Tinček je priskakljal iz hiše. „Kaj pa delaš, Lovro!" „Malo nauka sem mu dal, da me bo vedel zbadati." „Dedek, dedek, kaj vam je?" je jecljal Tinček. Oče se je zavedel, pogledal je sina z žalostnim in presunljivim pogledom, vstal in mu zažugal: „Boj se Boga, Lovro! — Zdi se mi, da je šel od nas božji blagoslov. Naj ne pride tvoj greh nad tvoje otroke!" Razjokal se je starec in od tedaj ni bil več vesel. Pol leta nato je umrl. Lovro je večkrat mislil na očetove besede. Če ga je zapekla vest, je stopil v klet in se napil. Minevala so leta, rastel je Tinček in Franca je pošteno gospodinjila, kakor je bila navajena izmlada. Tista leta je prišla v deželo trtna uš. Kakor bi kdo požgal ali osmodil vinograde in rodovitne trte, se je zdelo. Stari plodonosni nasadi so usahnili in po-bledeli v par mesecih. S solznim očesom je zrl vino-rejec to prikazen. Tudi Jeranu je bilo težko v srcu. Bil je pa napreden gospodar in povzetnega duha. In ko je slišal o novih trtah, ki se jih ne prime mrčes, je pričel polagoma saditi. Denarja ni imel, zato si je izposodil. Zadolžil se je bil pa že tedaj, ko je moral izplačati obe sestri. Tako je dolg narastel. „Začeti moram z novim podjetjem. Prinesti moram malo življenja v to zaspano vas," si je dejal. V mislih je imel načrt: kupi dva para konj, sezida veliko klet in začne kupčijo z vinom. Storil je tako. Prodajalci so mu upali, ker je imel veliko posestvo in si je znal ustvariti ime. Zgodila se mu je pa nesreča; hlapci so mu zvrnili cel sod vina, v euem mesecu sta mu poginila lepa konja. Žalosten je hodil okrog in ljudje so jeli izgubljati zaupanje vanj. Tiste dni mu je umrla žena. Prijela jo je zapljuč-nica in jo v tednu dni spravila pod zemljo. Potrt in pobit je lazil Lovro okoli, žalostno je pogledoval sina, ki ga je bridko zadela materina smrt. — Živela je tedaj v vasi bogata Angela iz Trsta. O njenem bogastvu in njeni prošlosti so si ljudje nami-gavali čudne reči. A naj je bilo njeno življenje ka-koršnokoli, doma je bila dostojna. Ko je videla Jerana osamljenega, se ji je zahotelo po njem. Bil je še krepak, prijetnega obraza in lepe postave. Začela se mu je nastavljati, in ko ga je nekega dne srečala zunaj vasi, ga je nagovorila. „ Zakaj si tako otožen, Jeran?" „Saj veš, kako je pri nas. Vse poj de k vragu. Žene nimam, da bi mi gospodinjila, dekle postajajo in lenuharijo, jaz sem nekako otopel, sin lazi kakor senca okrog." „Glej ga, če nimaš žene si jo pa poišči!" „Kje naj jo dobim! Mlada in bogata mene ne mara, uboge pa jaz ne maram." „Ti potrebuješ zastavno žensko, tako kakor sem jaz." „Katera me bo pa hotela?" „Saj še nisi nikjer vprašal. Kaj deš, če bi se midva vzela." „Midva?" „Midva, da. Kaj ti nisem všeč? Glej, ti mi zelo ugajaš. Prazna ne pridem k hiši, ne boj se. Ženska pa tudi nisem kar za smeti." Tako sta se dogovorila in dva meseca nato je bila poroka. Angela mu je prinesla k hiši šest tisoč, vpisala jih je na njegovo posestvo in mu jih izročila. Lovro je hvalil svojo ženo in vzklikal: „Rešen sem!" A revež se je varal. Ravno Angela ga je pahnila tako globoko, da ni mogel vstati. Ni se brigala za gospodinjstvo in kuhinjo, posedala je po vrtu, se šopirila in zmerjala dekle, hlapce in Tineta — vse vprek. Jeran ji je hotel stopiti na prste. Zadrla se je nad njim in mu očitala, da ga je vzela iz usmiljenja, da ga je rešila s svojim denarjem pogube. „Krčmo napravi! Tam bom delala z veseljem od jutra do večera." Toliko časa je tiščala vanj, da je odprl gostilno. In stregla je res od jutra do večera, pomagala piti in se pogosto opila, da ni vedela, kateri pivec je plačal in kateri ne. Jeran je jokal, ko je videl, kakšno življenje se je pričelo. Iz žalosti je pil in se prepiral z ženo. Tako je šlo nizdol. Tine je videl nesrečo v rojstni hiši in je vedel, da je kriva Angela. Zato jo je sovražil kot najhujšo nezgodo, ona mu je pa vračala sovražne poglede, črnila ga je pri ljudeh in mu ni privoščila lepe besede. ,,Pri nas propademo, moramo propasti," je dejal. „Meni ni več živeti doma. Takega življenja ne morem gledati." Navezal je culico in odšel. Noč ga je vzela. Ali je izginil v Ameriko ali kam drugam, ni vedela živa duša . . . Očetu pa je bilo hudo, da bi si iztrgal srce iz prsi. Še je kupčeval z vinom, ukazoval delavcem, hodil v vinograde, a prijela ga je pogosto žalost in pil je v takih trenotkih, da si ugasi bol in spomine na očeta. Pogosto ga je videl pred seboj. Oče ga je gledal z žalostnim in presunljivim pogledom in mu žugal: „Boj se Boga, Lovro! Zdi se mi, da je šel od nas božji blagoslov. Naj ne pride tvoj greh nad tvoje otroke!" Sredi dela mu je prišel ta spomin ali sredi vesele družbe, ko je pil in se hotel razvedriti. In zgodilo se je pogosto, da so mu prišle solze v oči in je sklonil glavo, kot bi ga bilo sram. Hlapci so često gospodarili. Pili so in hodili pijani okoli, kradli klobase, sir in slanino; dekle so gospodinjile in cvrle. Tako je moralo priti do propada in poloma. Angela je živela brez misli na jutri ali pojutranje. Če ji je omenil Jeran žalostno stanje gospodarstva in gospodinjstva, se je obregnila: „Meni nič mari, ti glej! Za svoje tisočake sem zavarovana na tvojem premoženju. Za hišo bo dovolj in dva vrta mi tudi ostaneta. Gostilničarka bom, kakor doslej, ti se pa poberi kamor hočeš, makari za svojim sinom v deveto deželo!" „Žena, kako govoriš! Tvoj mož sem. Mož in žena sta eno. Pred oltarjem si mi obljubila zvestobo." „Ha-ha! Mož in žena sta eno! Kdor si je to izmislil, ni poznal mene in tebe in življenja. Midva nisva nikoli spadala skupaj. Zato je najbolje, da hodiva svoja pota, ne gled6 na desno in levo in ne gledč na zvestobo." Jeran je zdaj spoznal svojo ženo docela, spoznal je tudi, da je pogibel gotova in morda blizu. Včasih mu je prišla misel, da bi zažgal hišo. Ponoči bi jo zažgal, ko bi vse spalo in pobegnil. Do tal naj pogori in v njej njegova žena, ki je kriva tolikega zla. Take misli so mu prišle v pijanosti in zapodil jih je kmalu od sebe. „Naj se zgodi, kar Bog hoče. Konca počakam. Potem pa vzamem palico v roko in pojdem kakor sin. Za njim pojdem in moram ga najti, če bi tudi odšel do konca sveta." Danes je prišel konec. Na javni dražbi prodajajo vse posestvo. Hladnik in Ogorevec kupita vse, nikogar ne pripustita blizu, niti bogatega Lokarja ne. Potem pa poprodasta na drobno in naredita mastne dobičke. Četrtgruntarji in kočarji plačajo svoje težko prislužene novce. Tako je premišljeval Lovro Jeran svojo usodo. Solnce je že stalo visoko, ko je pogledal okrog sebe in se ozrl po dolini. Oko mu je obstalo nad rojstno hišo. Natančno je videl doli na dvorišču postave, ki so se gibale semintja, sodnika je videl in pisarja in zdelo se mu je, kakor bi čul glasove ljudi, ki kopljejo grob njegovi lepi zemlji, ki razkosujejo zelene travnike, pisane senožeti, rodovitne njive in njegov ponos in kras grunta — vinograde. V srce ga je zapekel ta pogled. Kakor prokletstvo je ležala nad njim duševna mora. „Božji blagoslov je odšel od moje hiše," je žalostno vzdihnil. „Proč moram, proč! Tega pogleda ne prenesem." Vstal je in tedaj se je zavedel, da je sedel pod križem. Kakor hladilni balzam je del njegovi duši pogled na Križanega, ki je toliko trpel za rešenje človeštva. Kako mil je bil njegov glas, ko je prosil Očeta za svoje sovražnike, kako mil njegov pogled na mater in na Janeza, ki sta stala pod križem. Je-ranu je klecnilo koleno in zgrudil se je pred znamenje in molil in jokal dolgo, dolgo . . . Ko se je dvignil, je bil pokrepčan na duhu. Pogledal je na rojstno vas in na dolino, ki se je kopala v zlatih solnčnih pramenih, da je dehtelo vse ozračje od njenega prijetnega vonja. „Pojdem, da poiščem sina in izprosim blagoslova božjega zanj in zase. — Z Bogom, rojstna vas, z Bogom, dolina! ..." Urezal si je v grmu potno palico in po licih so mu tekle debele solze, ko je stopal preko travnikov in vinogradov .... Jesenski večer. Jaz ljubim oblačni jesenski večer, ko veter z listjem rumenim šumi, odnaša ga z drevja, skoz zrak ga podi, in vame se s silo upira, in pot mi in hod mi ovira. Jaz vetru kljubujem, jaz ž njim se borim, in nočem nazaj in ne v stran! Do cilja želj enega dalje hitim srčan in močan .... Če srdu kljubujem sovražne prirode, če njej se ustavljati znam, naj sili umičem se besne usode, slabič naj pred njo trepetam ?!. . . Vse moje življenje jesensk je večer, v njem veter, vihar in nemir. Ko vame zaganja vihar se togoten, naj trs se uklanjam slaboten? Naj veterček vsak ustavi korak, pogum mi odvzame in moč?! Ne! — Plašil ne bo me vihar divjajoč! Vse zbrati čem sile mladeniške čile! Skoz veter, vihar in nemir junaško napravim si tir. Naj sile besnijo usode, jaz hočem naprej — do svobodo! Do zlate svobode duh&, k pokoju in miru srca! SLEPEC. Zlati se, v žarkih solnčnih koplje se bogata, plodna sremska vsa ravnina. Ne vidi slepec solnca niti zemlje, igra ubožec: „Lepa naša domovina". Čuj, slepi mož, si gledal tudi ti nekdaj po teh poljanah ravnih, plodnih? Spominjaš se? Ti vzbuja melodija ljub&v do tal domačih, rodnih? Morda ljubezni več je v srcu tvojem do zemlje, ki ne vidi je oko ti slepo, kot v srcu mnogih, ki jo gledajo z očesi zdravimi vso rajsko — lepo. m- Igrajo pač, poj6 navdušeno o zemlji tej, ki jih gosposko hrani, a tujcu jo izročajo, prodajajo, ker sami v srcu so mu že prodani. A mnogi bolj so slepi, nego ti! Ne vidijo, kako naš narod gine, ne vidijo, kako za kosom kos Izgublja se od naše domovine. Tolažijo se: „Ni takč hud6!" Uteho v stran! — Tolažba smrt je dela! Tedaj le rešena bo domovina, če delavcev in borcev bo imela! Franjo Neubaiter. Marija, ti nedolžni cvet, da lepšega ga nima svet, lepota tvoja nam puhti, in čednost tvoja nas budi. Zato te ... Marija, senčno si drev6, ki vabiš nas, hladiš ljubk6; kdor v senci ljubki tej zaspi, pri tebi v raju se zbudi. Zato te ... Marija, ti si bister vir, kdor pije te, je srečen zmir, pekočo žejo ohladiš, utrdiš nas in poživiš. Zato te ... Marija, vetrič si lah&n, in me hladiš, ko sem potan, vse kužno, gnilo veješ proč, ti vetrič ljubko dihajoč: Zato te ... Marija, ti si zvezde žar, ko črez morjč buči vih&r; mornar, krmar če tebe vzre, nezgodi, smrti se otmč. Zato te ... Marija, ti si čolnič moj, oj vzemi, pelji me s seboj; o Mati, le veslaj, veslaj, iz sužnosti me pelji v raj. Zato te ... Marija, ti si tempel moj, pogosto hodim v hramček tvoj; v tem hramčku molim in klečim, sovraga nič se ne bojim. Zato te ... Koledar 1911. Marija, ti si grič visok, ki dviga se v nebd obok, kedor na gričku tam stoji, ničesar naj se ne boji. Zato te ... Marija, božji si oltar, iz raja te obseva žar, vsa lepa si, vsa zgledna si, ljubezni večne vredna si: Zato te ljubi večni Bog, in jaz te ljubim, tvoj otrok, o Mati ljubezniva. Slikal Gabrie! Maks. Marija, ti si moj zaklad, kako te ljubim, imam rad! Kedor zaklad le-ta im&, ne loči reven se s svetž. Zato te ... A. Hribar. III Ogljar Luka. Slika. Napisal irJPv)0zd ^ k*1 globok in širok, visoke skale so |y l molele iz tal, nevarni prepadi so zijali ob strmih stezah. Zašel sem in celi dve uri gem "blodil navzdol in navzgor, gledal na solnce, ki je trepetalo v šelestečih vrhovih mogočnih smrek in visokih bukev, gledal na desno in levo, hitel po mahoviti zemlji in ostrih čereh, med nizkim, gostim grmovjem lesk in trepetlik, med malinovjem in trdim praprotjem, a izhoda nisem našel. Šel sem iz Predjame skozi Pivški gozd in hotel pred večerom dospeti do doma. Do naše vasi je najbližja pot črez Farmance, kjer stanuje v samotni hiši logar. A vrag vedi. kako sem zašel! Izgubil sem pravo smer in hodil iz doline v hrib in spet v dolino. Žejen sem bil, da bi pil umazano vodo iz blatnega kala, pa je ni bilo. Nabral sem malin in si ugasil za trenotek silno žejo. Truden sem bil, pekli so me podplati na nogah, obraz sem imel opraskan od vej, ki so mi bile zdajin-zdaj ob lica in čelo. Hitel sem naprej in ne ustavil bi me ne dež, ne veter, dokler se ne bi zgrudil onemogel ali pa prišel do cilja. Nekje mora biti konec temu večnemu gozdu, nekje mora biti izhod. Ko sem se tako jezil in potil razburjen in nervozen, sem začul veselo žvižganje. Ustavil sem se in posluhnil. Od desne strani je prihajalo. Krenil sem tja in zagledal v dolini dim. „Kak ogljar kuha kopo. Hvala Bogu, da pridem že vendar enkrat do človeške duše," sem si mislil. Udri sem jo v dolino, da je listje šumelo pod mojimi stopinjami in so glasno pokale trhle veje. Tedaj je utihnil brezskrbni žvižg — in skoro sem zvedel zakaj. Ko sem prispel na dno, sem se ustrašil, da bi mi skoraj vzelo sapo. Na mali ravnini se je kadila z zemljo ometana kopa, pet korakov od nje je stala ogljarska bajta, zbita iz plohov in bukovih ter smrekovih kolov, pred njo je stal človek, velik in orjaški, da bi se meril s Štempiharjem. Široko se je raz-koračil, v mišičastih rokah je držal ostro sekiro na dolgem toporišču; oči so divje gledale, kot bi čakale na plen in bile pripravljene nasprotnika streti v prah. „Stoj, sicer je po tebi!" In obstal sem, kot bi bil ukopan v tisto ped zemlje. Niti besedice nisem mogel spraviti iz ust, če bi me tudi na mestu ubil divjak. A videlo se mu je, da nima tako zlobnega namena. Zasmejal se je tako glasno, da je odmevalo po gozdu, in prikazali sta se mu dve vrsti krepkih, zdravih zob. Morda so se mi zdeli tako beli zato, ker je bil njegov obraz črn, kot zamorčeva koža. „Ne zamerite! Mislil sem, da jo ubira nadme medved ali razbojnik." Njegov glas je bil debel in skoro surov, govoril je počasi in odmerjeno, kot bi se mu ne ljubilo odpirati ust. — Tedaj se mi je vrnila ravnodušnost in razložil sem mu svojo zadevo. „Prijatelj, daleč ste zašli od prave poti. Nocoj ne pridete do doma. V pol uri bo noč, do Farmanc je še debelo uro. Do tja bi znabiti prilezli počasi. — Kdo pa ste?" Razložil sem mu in mož je čudno izpremenil svoj obraz. „Vašega očeta sem poznal in vašega deda tudi. Doge sem mu delal in tesal trame; oglje je vozil v Trst in Gorico. Ali je še živ?" Ivo česnik. „Ne, pred dvemi leti je umrl, skoro devetdeset let je učakal." „Potem pa ne smete nocoj od tukaj. Pri meni prenočite, v moji bajti, in žgancev vam skuham. Še pogovoriva se kaj o starih časih. Veste, jaz sem Luka Ocepek." Stopil sem za njim v bajto in sedel na dolgo klop, ki je ob enem služila za posteljo. Ogljarske bajte so si do pičice podobne; tri metre so dolge, dva visoke in poldrugi meter široke. Zadnja stena je zidana ali spletena iz leskovih vej in zadelana z ilovnato prstjo, stranski steni sta iztesani iz smrekovih ali bukovih hlodov, za streho služijo ozki plohi. Ob stenah sta dve dolgi klopi, pri vhodu ali pa v zadnjem kotu kurijo ogljarji ogenj, nad katerim je zabit v strop dolg, lesen kavelj. Nanj obesi lačen samotar majhen kotliček, da si skuha žgancev. Pohištvo obstoji razun iz kotla še iz lončene sklede, ponve za zabelo, dveh, treh žlic, meha, v katerem hrani skrben gospodar koruzno moko, in barigljice ali čutare za vodo. Luka je kuhal žgance, jaz sem zdajinzdaj popil malo vode iz barigljice, ki je stala v kotu. Ni bila posebno dobra tista voda, a meni je dišala bolj kot star pikolit. In rahli žganci, zabeljeni z debelimi ocvirki, so bili prijetnejši za usta in želodec kot najboljše bržoljce. Pred jedjo in po jedi je Luka naredil velik križ in molil počasi, kot bi pel. Potem je prišla noč. Luka je popravil kopo z leseno lopato, postavil koš oprtnjak in nerodne grablje z dolgimi zobmi pred bajto, prinesel na ognjišče težko butaro dračja, sedel na klop, si prižgal pipo in vlekel v precejšnjih oddihih iz kratke cevi in gledal enakomerno v zubelj. Legel sem na klop, a zaspati nisem mogel. Preveč sem bil truden. „Kaj ne spite?" me je vprašal Luka črez pol ure, ko je opazil, da imam odprte trepalnice. „Ne morem. Štel sem do sto in nazaj, a ne za-spim. Slišite, Luka, povejte mi kaj o svojem življenju. Mogoče potem zadremljem." „Najprej bova molila rožni venec. Tako delajo v vsaki pošteni hiši. In tudi jaz ne opustim te stare navade, čeprav sem zrastel v gozdu med robatimi ljudmi. Ker ste moj gost, se morate ravnati po meni." In molila sva gotovo pol ure rožni venec. Čudil sem se tedaj Lukovi pristni pobožnosti in nepokvarjeni naravnosti. Zunaj je vladala prijetna noč. Šumelo in šelestelo je perje po drevju, komaj slišno so se zamajali vrhovi ob lahnem vetru — po vsem gozdu je odmeval tih šepet. Mesec je izšel tam za Postojno, njegovi odsevi so zatrepetali po gozdnih jasah in mahovitih dolinicah. Začul se je dolg, zategel glas. Lajal je lisjak. . . „Zdaj pa pripovedujte, Luka!" sem ga opomnil po molitvi. ,,No, no, bom pa pripovedoval prav polagoma, da zaspite, kot bi zibala mati otroka in mu pela pesmi." Nabasal si je pipo, vzel ogel iz žerjavice in prižgal. Stegnil se je na klop in dvigali so se dolgi kolobarji temnosivega dima proti stropu. Na ognju sta tleli dve debeli čoli in droben zubelj je plapolal po zakajeni bajti !ter odseval na črnem obrazu ogljarja Luke in na njegovih velikih izrazitih očeh. Luka je govoril počasi. Tako grmi za gorami v hudi suši in naznanja hlepečim srcem, da se vlije na mater zemljo pohlevna ploha, ki ohladi polja in travnike, brajde in vinograde. „Naša vas je srednje velikosti in do pičice podobna drugim. Takrat, ko sem bil jaz majhen, in to je bilo pred petdesetimi leti — so bile hiše večinoma še s slamo krite, nizke in zakajene. Dandanes so si sezidali ljudje kar cele palače, pa so manj zadovoljni kot tedaj. Zapravljivi so postali kot tisti rimski cesarji, ki so kristjane mučili, kakor sem slišal nekoč v Tam sta se vozila s kočijo, pila po hotelih in igrala karte z goljufi ter zapravila do dva stotaka. Potem sta prišla skesana domov in delala dalje, pila vsako nedeljo po navadi in si kvarila mlade moči. Kako ne bi pila! Pet krčmarjev se trudi in vabi ljudi k sebi z besedo in dejanjem, pet krčmarjev, pomislite, pet v vasi s šestdesetimi hišami. In jaz pomnim, da je bila samo ena gostilna. V tej vasi sem bil torej rojen. — Sredi vasi je stala hiša mojega očeta z malim vrtom. Moj oče je bil velik in močan kot hrast, mati pa majhna in okrogla. Nista me božala, trdo sta me vzgojila, kakor leži to v krvi mojim vaščanom. Največje zlo na svetu so jim Kitajsko obzidje (glej stran 40.), pridigi. Naša vas prekaša vse druge po lahkomišlje-nosti in zapravljivosti. Posebno mladina ne ve, kaj bi počela z denarjem. Zasluži veliko z gozdom, potem pa požene v nedeljo po grlu, pije in kvanta po gostilnah in ponoči se stepe za malenkost. Pet fantov se spravi na enega, pobijejo ga skoro do smrti, potem pa hodijo cele procesije k sodniji. Gospod se trudi na prižnici, pa je star in njegovih pridig so se navadili, da imajo čisto kosmata ušesa. Pred pustom se spravijo možje in fantje in zakoljejo prašiča, potem kuhajo, cvrejo, jedo in pijejo celo noč in cel dan. Lansko leto sta si zmislila dva fantalina, da bi bilo lepo pogledati malo po svetu. Začutila sta v žepu svetle kronce, ščegetale so ju in udarila sta jo v Trst. To je bilo pod jesen. solze, še celo ženo vidite redko jokati. Zato pa čutijo v srcu tem večjo žalost, če jih zadene nesreča. Jaz sem bil edinec. Komaj sem oblekel hlače, že sem gonil kravo na pašo. Z desetim letom sem pa šel z očetom v gozd. Od tedaj ga nisem zapustil, z vso dušo sem prirastel nanj in ljubim ga strastno. Takrat je v naši vasi začel poučevati gospod poleg krščanskega nauka tudi branje, pisanje in računanje. Meni ni bilo mari za tiste čačke, katekizem me je učila že doma mati, zato nisem imel sitnosti, ko je bilo treba k spovedi, birmi in sv. obhajilu. Znabiti še danes bolje znam poglavitne resnice kot marsikateri paglavec, ki trga po šest let hlače po šolskih klopeh. lil* Z očetom sem torej lazil po gozdu, se učil postavljati kopo in vihteti tesačo. In tekom let sva si prislužila veliko. Lahko bi si kupili četrt grunta, da ne bi živela več samotarskega gozdnega življenja. Bog je pa hotel drugače in njegovih naredb ne smemo preobračati. Dobre so in v naš prid, dasi jih večinoma ne razumemo. Ko sem dopolnil dvajseto leto, sem bil močan in krepak kot oče. In tisto leto mi ga je pobrala smrt. V gozdu se je hudo prehladil, dobil prsno vodenico in zapljučnico. Mati je tekala okrog padarjev in Postojnske konjederke, da bi pomagala. Nakopala si je še sama bolezen. Komaj smo zakopali očeta, je legla, zatekati so ji začele noge in jo bolele do smrti. Celo leto je ležala in trpela grozno. Takrat je zagospoda-rila v vasi kužna bolezen. Rekli so ji kolera. Črne pike so se pojavile po životu, v želodcu je dobil bolnik ujed, preobrniti mu ga je hotelo. Pol vasi je umrlo na tisti bolezni. Med prvimi je bila moja mati. Tako sem v enem letu izgubil stariše in življenje se mi ni zdelo vredno počenega groša. Gnusilo se mi je, in prav mi je došla kolera. Drugi so se bali bolnikov, branili so se nositi jih pokopavat, jaz sem v žalosti hodil iz hiše v hišo, se nisem bal prijemati za otrple roke, zatiskati očes, polagati v rakve in nositi jedila. Koliko tuge sem videl tedaj! A tudi veliko ljubezni in požrtvovalnosti. Otroci so objemali mrtve stariše, mati je dojenčka tiščala na svoja prsa in se bala zanj, kot ptica za svoje mlade, če jih zalezuje kača. V vsaki hiši je bil jok in stok. Zanemarjali so same sebe, niso se umivali, niso pometali in snažili postelj. Ženske so večinoma molile v cerkvi, moški so kleli berača, ki je zanesel kugo v vas. V soboto zvečer je prenočil pri sosedu Polenšku. V nedeljo zjutraj ga je našel hlapec mrtvega v listju. Zvilo je hlapca, zvečer je bil na mrtvaškem odru. Popoldne je prijelo mojo mater, opolnoči sem ji svetil. Tako je morila črna dekla s koso od jutra do večera. Gospod župnik je tolažil, molil, delil zakramente. Dohtar je mazal in dajal kapljic, bil pri roki povsod. A zaman je bila pomoč, dokler ni ustavil bolezni večni zdravnik in gospodar življenja. Vas je bila zastražena in nihče se ni mogel ukrasti vanjo ali iz nje. Povedal sem vam že, da sem se izpostavljal v največje nevarnosti, iskal sem smrti, da me združi z rajnkima. Ni je bilo, pač pa mi je prišlo novo življenje kot plačilo za trud in ljubezen do bližnjega. V tistih nesrečnih dneh sem dobil dekle, ki bi me moglo osrečiti. Tam na koncu vasi je stanoval v nizki hiši črev-ljar Miha. Obilo družine je imel, a s pridnim delom je vse preživljal, ženo in petorico otrok. Tudi v njegovo hišo je zagazila kolera s svojim morilnim orožjem. Tri otroke mu je pobrala. Tudi sam je zbolel in najstarejši sin Peter. Mati in osemnajstletna Manica sta stregli, jokali, vzdihovali in klicali na pomoč sv. Roka in vse svetnike. Tudi jaz sem prišel po parkrat na dan pogledat in tolažit. Gospod župnik je z besedo in dejanjem pomagal. Stara Meta, na pol gluha kuharica, je nosila vsak trenotek dobre svinjske juhe. Posebno za Miho se je gospod zanimal. Pa Bog je drugače sklenil, tudi črevljar je umrl in sina smo pokopali dva dni potem. Koliko je jokala Manica, vam ne morem popisati. Tolažil sem jo in delo ji je dobro. Videl sem, da mi je bila hvaležna. Niti besedice ji nisem rekel o svojih čustvih, ki so polnila že tedaj moje srce. Prekruti so^bili časi za take besede. Vedel sem, da gleda s čudovito vnemo na moje delo. In to mi je bilo dovolj. - > «•«■ Dan potem, ko smo zagrebli črevljarjevega sina, se je raznesla novica, da je zbolel gospod. Vsi so jokali, vsa vas se je zbrala pred župniščem in čakala name, ki sem stopil pogledat k bolniku. Zdravnik je stal ob postelji. Gospod je ležal v groznih bolečinah in se zvijal v bolesti, kot bi ga davilo v grlu in bi ga napadal krč. Duh je bil voljan pretrpeti vse muke, a telo je bilo slabotno in se je pokoravalo zakonom narave. Plamteče oči so bile uprte v Krista, ki je visel nad posteljo, razpet na križ. „Kaj bi radi?" me je vprašal zdravnik. Gospod je opazil, da se je prikradel nekdo v sobo. Obrnil je name pogled in slutil je, zakaj sem prišel. »Pozdravi farane, potolaži jih v Kristu in jim reci, naj molijo zame!" Popoldne se je pripeljal do vasi kapucin, močan in zdrav mož z dolgo črno brado, prepleteno s sivimi vlakenci. In tolažil nas je mesto obolelega gospoda. Tri dni potem je umrl gospod. K pogrebu sem ga seveda pomagal nesti zopet jaz. Tako žalostnega sprevoda nisem videl še celo življenje. Vsa vas je jokala, ženske so vile roke in šklepetale z ustnicami. Meta je tarnala celo noč na pokopališču. To je vse storila kolera, iz mož je storila otroke, iz žena obupane dojenčke. Povsod je bil jok, ki ni bil nikdar v navadi v naši vasi in je skoro izumrl zna-biti od tedaj, ko so Turki mesarili nedolžno deco in oskrunjali dekleta, svete cerkve, kapelice in grobove, vlačili v sužnost dečke, fante in može. Štirinajst dni je razsajala kolera kot povodenj. Potem je polagoma ponehala, črez mesec je odšel zdravnik. Tako smo vedeli, da je končala strašna šiba svoj tepež. Spomin je ostal neizbrisen na tiste dni in stari možje z grozo pripovedujejo o veliki nesreči. Meni je prinesla Manico. Kaj bi vam pripovedoval o njej, o njeni lepoti! Tisti čas sem ljubil njeno dušo, ki je bila bolj čista kot studenčnica. Lepa je bila in to je vse, kar rečem. Naše matere rode od nekdaj sinove junaške in hčere zale. — Dogovorila sva se in mati je pritrdila najini zaobljubi. Bil sem svoj gospodar, imel sem še nekaj goldinarjev v gotovini za vsako potrebo. Veliko sem seveda porabil v materini bolezni, ko nisem skoro celo leto prijel za delo v gozdu. Vojak nisem bil. Rekli so, da sem ravnodilec in prav so imeli. Hvaležen sem jim za tisto napako, ki so jo našli na mojem telesu. Tri leta jesti komis — in potem — hajdi še znabiti v Bosno! Tako sem bil prost vseh ovir in lahko bi se poročil precej. A umazana duša mi je prekrižala vse načrte in račune. Kržišnikov Groga je bil sin najbogatejšega kmeta v vasi. Z zavistnim očesom je gledal mojo in Mani-čino ljubezen. Na vsak korak mi je pazil, in Manici se je dobrikal, kjer se je mogel. Očrnil me je pri dekletu, da hodim pod druga okna, da marsikatera skrivaj za mano pogleduje in da se ji jaz nasmehujem. Začel sem zopet hoditi redno v gozd, doma me ni bilo po cele tedne, ko sem žgal oglje. Tako je imel zapeljivec dovolj prilike, da mi je izmaknil najdražje, ga ujel v mrežo in se poigral ž njim kot poreden ribič z ribo. Prepozno sem zvedel žalostno resnico. Groga se mi je hudobno nasmejal, Maničina mati me je odpravila s. par neprimernimi priimki, dekle mi je očitalo nezvestobo. Manici nisem zameril toliko ^kot materi, ki je sedla na limanice vkljub starosti. Želela si je za ženina bogatega kmeta. A kdor visoko leta, lahko - nizko, pade. Tu se je zgodilo po tem pregovoru. Žalosten in jezen na vse sem se zakopal v gozd, delal kope, tesal in tešil na ta način bolečino. Predno sem prav mislil, sem zacelil rano. Bil sem mlad, ponosen in v delu sem našel pozabljenje. A obnovila se je rana. Za Manico so začeli ljudje kazati s prstom. In zgodilo se je res, kar se je zgodilo redko v prejšnjih časih: dobila je sina. Upal sem, da jo reši Groga sramote, a ni se zmenil za greh, ki ga je storil. Zapustil jo je in si izbral bogato nevesto. Smilila se mi je Manica v srce, a pomagati ji nisem mogel. Le eno mi je bilo mogoče: odračunati fantovsko plačilo v obilni meri na Grogin račun. Počakal sem ga nekega večera pod vasjo in tam sem mu jih naložil petindvajset, da je obležal na mestu in krevljal pol leta. Slutil je, da sem jaz, poznal pa me ni in dokazati mi ni mogel. Manica je hirala in umrla črez pet let na jetiki, nato je mati redila sina Franceta, ki se je lepo razvijal. A Bog pomozi! Kaj bo ž njim po njeni smrti? Neke sobote sem se vračal zgodaj iz gozda. Na trati pred vasjo sem zagledal gručo otrok, ki se je glasno krohotala, v sredi je pa jokal deček, pretresljivo jokal in se besno zaganjal v deklice in fante. „France, kdo pa je tvoj oče?" . ga je dražil prvi. „Vsak izmed nas ima očeta, ti ga pa nimaš," je vpil drugi. „France nima očeta," je ponavljal cel zbor. „Imam ga, imam, da veste," je jokal France. „Pa ga povej!" Molčal je, tolkel na desno in levo in se grizel v ustnice. Dva starejša sta ga zgrabila za roke in vrgla na tla in tepli so ga. „Dajmo ga, dajmo ga, saj nima očeta!" V srce me je zabolelo, skočil sem med gručo, oklofutal otročaje na desno in levo in prijel fantka za roko. „Ne jokaj, Francek! Pojdi z menoj!" „Očeta nima, zato smo ga," je zinil najpredrznejši. „Tiho, še enkrat naj mu kdo kaj očita! Čutil bo mojo pest." Bojazljivo so se poskrili in me gledali od daleč. France je pa ihtel in zastonj sem ga tolažil. „Stric, ali je res, da nimam očeta?" „Imaš ga, Francek, vsak človek ima očeta. In vsi ljudje imamo tudi Očeta v nebesih." „Kdo je, kdo je, da jim povem?" In lepa misel mi je padla v glavo. Bil sem je vesel in še danes se je ne kesam. „Od danes sem jaz tvoj oče, Francek." „Vi, vi — ste moj oče?" Gledal me je z dolgim pogledom, potem je povesil glavo in molče stopal poleg mene. Vedel sem ga do babice in ji razložil neprijetno dogodbo in svoj sklep. Kitajsko obzidje (glej stran 40.). „Ti, Luka, da bi storil to! Nisem zaslužila tega ne jaz ne moja hči." „Otrok je nedolžen in treba je skrbeti zanj po vaši smrti. Groga se ne briga za take malenkosti, velik gospod je postal in kupčuje z lesom." Solza ji je zaigrala v očeh, le ena solza. Videl sem, da se kesa. Od tedaj sem imel cilj v življenju, ki je bil vreden dela in truda. France je hodil v šolo, kakor je velela postava; čeprav se mi je zdelo nepotrebnih polovico tistih čiri-čarov, mu nisem branil nikoli. Ko je dokončal svojo dolžnost, sem ga vzel s seboj v gozd in tam sem ga priučil vsemu, kakor je mene učil moj oče. Fant me je ubogal rad in mi je bil hvaležen. Poslušal je z veseljem moje nauke in modrovanje in ljubil samoto kot jaz. Ogibal se je vina, bil zmeren, trezen in varčen, da sem se mu kar čudil. Ko je dorastel in spoznal podlost svojega pravega očeta, ga je začel sovražiti. Prizadeval sem si z vsemi močmi, da bi zatrl ta njegov čut. Popolnoma se mi ni posrečilo. Vsaka nezgoda, ki je zadela bogatega Grogo pri njegovih podjetjih, ga je razveselila. Posebno mu je ugajalo, da so mu delali sive lase lastni otroci, ki ga niso hoteli ubogati. — Tako se maščuje lastna kri, če jo zaničuje rodni oče, če jo prezirajo in zasramujejo bratje. O Francetu in njegovi babici le še par besedi! Saj take zgodbe so si podobne kot jajce jajcu, eno je daljše in debelejše kot drugo. Morda je deset let tega, kar je umrla starka. Hišo in tistih par njivic je prevzel France. Nekaj si je prislužil sam, nekaj sem mu dodal jaz in ko so predlansko leto prodali na dražbi Starmanovo kmetijo, je polovico kupil on, si izbral pridno nevesto in danes redi živino in le malo go-zdari. Dobil je že tudi sinčka, ki sem ga bil vesel tako jaz kot on. Kadar mi je dolgčas, ležem iz svoje bajte in se poživim med mladimi. Silil me je, naj se naselim pri njem. Dokler mi Bog da zdravje in krepko naravo, rajši lazim po gozdu, poslušam ptičje petje in ponoči sanjam o preteklih časih. Ko mi bodo opešale noge in vid. pa poj dem v pokoj in se preselim k Francetu, da mi bo kuhala in prala njegova žena. Prej pa ne! In če mi bo, mi ne bo zastonj. Po smrti tako zapustim vse Francetu in njegovim otrokom, razun kar bo potreba za pogreb, zadušnice in večno mašo." Vstal je. Zamišljeno je zrl v zubelj nekaj časa, naložil znova tobaka v pipo in si prižgal. Zunaj je vel hladen veter, nalahno je šepetalo drevje, nekje je skovikala sova. „Ali še ne spite?" me je vprašal Luka. „Ne," sem mu odkimal. „Povejte še kaj o življenju v gozdu, Luka! Zelo mi ustrežete." Stegnil se je po klopi, parkrat tlesknil z roko po stegnu in začel: „Gozd! Kdo bi ga ne ljubil! Toliko povesti je v njem, toliko zgodb. To bi govorile stoletne smreke, da bi imele usta in jezike, to bi dopovedovali javorji. Kako so nekdaj lovili tod medvede, polhe in rise. Tudi o vašem starem očetu bi govorile. Sam vam je znabiti pravil, kako ga je strašil ris. Gori v Štefanovem hribu je prenočeval z Bernatovim Jurijem, ki je umrl predlansko zimo. V bajti sta sedela ob ognju, palila vsak svoj vivček in se pogovarjala o mladih letih. Zalajalo je tedaj nad njima in uganila sta takoj, kdo je pozni ponočni gost. Jurij se je prestrašil in mislil, da je ravno prišla njegova zadnja ura. Molil je in se obrnil v kot, da ne bi videl strašne zverine. Spomnil se je najbrž tudi tedaj, da je nekoč bral v nedeljo lešnike med mašo in ga je strašilo. Vsa dolina se je tresla pred njim. In tam je bilo največ lešnikov. Zlodej mu jih ni privoščil. Vaš ded je bil pa pogumen in ni izgubil nikdar hladne krvi. Postavil se je na stražo pred kočo in za kratek čas sekal mlado bukev. In prav, ko je ris pribevskal do koče, se je podrlo drevo proti njemu in ga spodilo v dolino. Doli smo bili mi: France, par ogljarjev in jaz. Nismo se ustra- šili zverine. Čemu? Saj bi mu makari sam razprašil gobec. Čakal sem pred kočo in tovariši okrog mene. Prilomastil jo je, da so kar pokale veje. Zavzdignil sem sekiro in mu preklal glavo, ko se je mislil zakaditi nadme. O tihotapcih bi vedel veliko govoriti gozd, o ro-kovnjačih, o tatu Medlišku, o vojaku, ki je šel na dopust in se prekucnil v brezdno, o ponesrečencih, ki so se podrle nanje smreke in prevrnili vozovi. O tem bi vedeli govoriti Pivški in Nanoški gozdovi cele noči. Pred sto leti je kar mrgolelo tatov, roparjev in razbojnikov po teh duplinah in dolinah. Noben popotnik ni bil varen pred njimi, marsikateri je obležal sredi ceste, ubit in oropan. Bili so tako predrzni, da se je treslo pred njimi ponoči ljudstvo po vaseh. Kaj še-le po kočah, ki jih je takrat ležalo le par ob cesti skozi Hrušico. Zlasti ob francoskih vojskah so se na-klatili od vseh strani beguni. Ko je prišel mir v deželo, so si nekateri sezidali hiše po skrivnih hribih in se udomačili, drugi so se prijeli ogljarstva, veliko so jih polovili in postrelili. — Tihotapci so bili boljši, pustili so ljudi pri miru, brigali so se le za tobak in leblajtarje, ki so jim nagajali, kjer so mogli. Nanos je bil tem brezdelnežem in klatežem pravo zavetišče. S Krasa so nosili svoje nahrbtnike in se tihotapili po skrivnih stezah do rovtarskih vasi, Idrije, Logatca in Pivke. Sleherno skrivališče, vsaka luknja jim je bila znana. Kmetje so jim šli na roko in jih skrivali, kupovali od njih tobak, ta in oni je stopil ž njimi v zvezo in ga razpečaval. Skoro v istem času je živel neki Medlišek. Doma je bil sredi tiste globeli, ki se razteza od Sanabora do Bele in dere po njej ob hudih nalivih mogočen hudournik. Danes je tista hiša podrta, le par zidov še stoji in malo strehe in zanemarjena kapelica pod dr-čato potjo s sveto družino, slikano na lesen podstavek. Kmalu bo dež in zimski vihar uničil še ta spomin lepih preteklih dni. Niže doli se je naselil nov posestnik, skrben gospodar, ki je kupil vso nekdanjo Medliškarijo. Zato je tudi podedoval stari priimek. V tisti bajti je bil rojen Medlišek, znamenit tat. Menda mu je bilo tako prirojeno; slišal sem staro ženico, ki je trdila, da mu je čarovnica pri rojstvu zarekla in da ni mogel nič zato, če je imel predolge prste. Že kot deček je kradel klobase. Ko je pa dorastel in hodil na dnino, je izmikal orodje in ga prodajal za slepp ceno. Kolikokrat je bil zaprt, a ni se odvadil. Naposled ga je obsovražil vsak človek in že otroci so s strahom čuli njegovo ime. Podivjal je in predrzno kradel plečeta, denar, obleko in obuvalo. Ves gozd je bil njegovo kraljestvo. Zasado je pretaknil in Pivški gozd, jemal voznikom pičlo kosilo in barigljice vina, ogljarjem slanino in moko. Imel je skrbno urejeno skrivališče v Medvedji loži, hrane dovolj za celo zimo, drv je nanesel vkup, preskrbel si je dobro posteljo iz listja in slame, tudi odeje mu ni manjkalo. A prišel je zanj dan plačila. Izsledili so ga pastirji. Sanaborci so ga zasačili, ko je ravno kuhal žgance. Zgrabili so ga in tirali v vas. Ko so zagledali onemoglo žrtev pred seboj, je vzrastla njih jeza. Na sebi je imel ukradeno obleko in klobuk Koritnikovega Groge. Črevlji so mu bili prekratki, zato je odsekal sprednji konec, da so prsti gledali beli dan. Ko je zagledal kmet Lazar svoje ukradene črevlje, je podivjal. Obdelovati je začel Medliška po nogah in vpiti, Koritnikov Groga mu je pomagal. Priletele so ženske in prosile, prišla sta tudi orožnika in ga odpeljala v Vipavo, in od tam so ga dali v Ljubljano, kjer so ga obsodili na pet let. Jet-niški zrak na ljubljanskem gradu ni bil pripraven za Medliška in sušica ga je menda kmalu pobrala. Dokler niso sezidali vražjih železnih cest, se je zgodilo največ nesreč po rudnikih in gozdovih. Že pogosta znamenja pričajo, da se je na tistem mestu naglo ločila kaka duša s tega sveta. Vaš oče je moral mlad zapustiti ta svet vsled take nezgode. Devetindvajset let, pa pojdi v cvetu pod zemljo! To vam je znano, čeprav ste bili takrat še otrok in ga niste mogli poznati. Povem naj vam rajši o neki drugi nezgodi! Trideset let bo skoro od tedaj. Bilo je poletnega jutra, ko smo podirali smreke. Ni bilo daleč od tistega globokega brezdna v Zasadi, kjer je bila v prejšnjih časih ledenica. Z nami je bil tudi moj Francek. Toliko časa me je prosil, dokler ga nisem vzel s seboj. Oddaljil se je od nas in prilezel k brezdnu. Za kratek čas je metal kamenje, ki je odmevalo po široki votlini in se valilo s police na polico, dokler ni pribobnelo na dno. Črez kratek čas začuje glas in vzdihe. Ni slišal natančno besedi, le neprestani klic: „Pomoč, pomoč!" je razumel. Prihitel je k nam in zmedeno pripovedoval : „V brezdnu je človek! Pomoči prosi. Pojdite poslušat!" „Francek, nemara si slišal glas kamna, pa si mislil, da te kdo kliče." „Ne, ne! Zdi se mi, da me je ogovoril, naj ne mečem škrli v votlino." „Ljudje božji, kaj, morda je res! To je nekaj groznega," sem vzkliknil. Napravili smo se k brezdnu. Drobna steza je peljala prav do roba, tako, da človek misli: „V dolino grem". V temni noči lahko zagazi v brezdno, v brez-danjo globino. „Oho, ali je kdo v brezdnu? Oho, človek, če si še živ po božji milosti, odgovori!" smo vpili v zevajoče žrelo, ki vzbuja strah in grozo, ako gledate vanj. „Ljudje, pomoč!" se je glasilo tenko in zdihujoče. „Ni dvoma, človek je in prav na dnu. Na nobeni polici se ni ustavil. Ves mora biti razbit in razmesarjen. Čudež je, da še živi," sem razlagal. „Dva po vrvi v Podkraj! Vrvi vseh treh zvonov bodo morda zadostovale." Odpravila sta se dva mlada in urna fanta. Medtem je ubožec vzdihoval; tolažili smo ga in izpodbujali k vstrajnosti, a odgovora ni bilo in bali smo se, da nam umre, predno prineso vrvi. Fanta sta se vrnila in posvetovali smo se, kdo pojde na dno. Največ poguma sem kazal jaz. Navezali so me, mi dali svetilko okrog pasu in čutaro vina in spuščal sem se polagoma. Na vsaki polici sem obstal in se priporočil angelu varihu, potem se drsal v božjem imenu po strašnih raskavih stenah nizdol. Ko sem prišel na dno, se je razgrnil strašen pogled pred menoj. Na skalah je ležalo razbito truplo, roke in noge so bile polomljene, prsti na rokah so bili razcefrani in so krvaveli. Okrog usten je ležal težek, bolesten izraz, na čelu je zevala krvava rana, lasje so bili strjeni od krvi. Ogledal sem si ubogo žrtev od nog do glave in zapazil vojaško obleko na razdrapanem telesu. Ko sem se natančneje ozrl na roke, sem zapazil, da tišči desnica krčevito usnjat pas, ki je bil ves razjeden in razžvečen. Revež si je krotil lakoto na ta tak način. Pogledal sem oči in zadel me je presunljiv in žalosten pogled. „Hvala Bogu, hvala Bogu!" so šepetale ustnice. Vzdignil sem glavo in nastavil k ustim čutaro. Pil je v dolgih požirkih, potem je oživel in mi hlastno pripovedoval s slabim glasom, da je tri dni v brezdnu, da je bil na dopustu par dni, da se je vračal k svojemu polku v Postojno, kjer je na orožnih vajah, da je v temni noči zašel in se ponesrečil, da je doma iz Zadloga in da se mi zahvaljuje. Bil sem v novi zadregi. Če bi ga navezal nase in bi vlekli oba naenkrat na vrvi, se lahko utrga. Da bi ga navezal samega, ko se ne more držati pokoncu, zopet ne gre. Bog mi pomagaj! Priporočil sem se Mariji in vsem svetnikom, ga navezal nase in sebe v sredi ledij in pod pazduhami z vrvjo. „Bog, moj patron in angel varih me varujte! — Hop, v imenu božjem vlecite, pa počasi!" sem zavpil. Take vožnje ne bi rad doživel še enkrat. Pogumen sem in srce mi ne skoči takoj v hlače, a rečem vam,« da me je takrat stresala groza. Smrdelo mi je v brezdnu in grozno je vplival zrak in globočina name. Zdaj in zdaj me zgrabi zeleni škrat za noge in povleče na dno, izpije kri in zadavi mene in ubogega vojaka. Pa varovala me je Mati Božja Svetogorska, h kateri sem se zatekel vsako leto enkrat in se bom vedno, dokler mi Bog da zdravje. Srečno sva se pri-cincala do vrha. Naredili smo nosila in ga odnesli v Podkraj, kjer se je spravil z Bogom in izdihnil še tisti dan. Tako, vidite, mnogo bi vedel pripovedovati gozd. Dandanes ni več tistega življenja v njem kot nekdaj. A nam je vedno najljubše prebivališče. Najbolj zdravega se počutim, tu. Mislim, da se moram ravno gozdu zahvaliti, da nisem niti enkrat bolan. Hranim se preprosto: jem zelje, krompir, fižol, žgance in vsake kvatre pogačo. Za kavo, ki je neobhodno potrebna vsaki ženski, se ne zmenim. Pijem le redko vino, žganja nikoli. Pravijo mi, da sem skop, a ne brigam se za čenče. Hodim svojo pot in se počutim najbolj srečnega. Včasih premišljujem, ko sedim pri kopi o hudobiji ljudi in dobroti božji. Zakaj ne udari Bog nekaterih lopovov? Groga je nakopičil toliko grehov, da bi jih ne seštel, za celo grmado jih je. Manico je osleparil, vdove je zatiral, pri posojilih je zahteval krivične obresti, par kmetov je pritiral na beraško palico. Mislim si že, da ga čaka plačilo, če ne tu, pa tam. Tam, tam bo velika mlaka. Kristus nam bodi milostljiv!" Luka je vstal, vrgel debelo čolo na ogenj, šel pogledat h kopi, jaz sem pa kmalu zadremal in sanjal o povestih ogljarja Luke. Črni mož s platneno srajco in hlačami hodnjačami, suhimi lici, velikimi čeljustmi, s sivo, zamazano brado, mišičastimi rokami in krepko postavo mi je začel ugajati. Pod raskavo skorjo je bilo mehko srce. Ko sem se zbudil drugo jutro, je že solnce plesalo v drobnih pramenih nad gozdom. Oglašali so se ptičji kori, brenčale so muhe med drevjem, ose in čebele so iskale medu po malinovju. Luka mi je postregel z žganci in me spremil do starega znamenja, ki ga je postavil moj ded na široko vej ato bukev. Od tam mi je bila znana pot na Farmance in Belo. Zahvalil sem ogljarja in se nisem kesal, da sem prenočil v njegovi bajti. -m Kitajsko Vsa severna meja velikanskega kitajskega cesarstva je zagrajena proti tatarski in mongolski deželi z velikanskim zidovjem. Človeštvo je gradilo malo tako velikanskih stavb, le piramide v Egiptu se dado s tem zidom primerjati. V nekaterih delih je ta zid že popolnoma razrušen, v drugih pa dobro ohranjen. Zid je dolg 2000 kilometrov, to je približno desetkrat tako dolg, kakor železniška proga iz Celovca v Trst. Deloma obzidje. Velikansko zgradbo je sezidal cesar Še-koang-ti, ki je vladal v 1. 246—200 pred Kr. Velikanski zid naj bi bil obramba zoper Mongole, ob enem pa lep spomenik cesarjeve oblasti. Celo tretjino prebivalcev vsega cesarstva je cesar prignal na delo. Granitni kvadri so se morali natančno obrezavati, da se med dvema niti žrebelj ne da vtakniti vmes. Gore in vode niso smele zgradbe zadržavati in vrh zidu je bila naprav- Kitajsko obzidje, se zid razteza po ravnini, potem pa se vzpenja tudi kvišku v planine, deloma je le eden, deloma pa dvojen zid. V rednih prestankih je zid utrjen s stolpi. Velikanska vrata vodijo semtertja skoz zid in služijo še danes kot mesta, kjer se plačuje užitnina. Kjer je zid še ohranjen v popolni moči, je pri tleh 7 m, x višini 4 m močan. Višina ni povsod enaka: v ravnini, posebno v jarkih, je zid visok 10 m, na hribih pa se zniža na 5 m. Temelj je napravljen iz obdelanega granita, zgoraj je zid napravljen iz opeke. Ta opeka je 50 cm dolga in 12 cm široka, torej dosti večja kakor naša. ljena pot, po kateri je moglo vštric jahati osem jezdecev. Dve tisoč let se je zgradba vzdržala, v 1.1465—1487 je bila zopet popravljena. Cesar Še-koang-ti bil je na to zgradbo tako ponosen, da je dal uničiti vse zgodovinske spise, razven tistih, ki so opisavali njegovo zgradbo; hotel je, da naj ljudstvo pozabi vse druge vladarje in se naj spominja edino le njega. („Kath. Missionen" 1910.) Dandanašnji zid nima nobenega pomena več. Med narodi pa je nastala prislovica o kitajskem zidu, ki brez potrebe loči soseda od soseda. Soseda, Povest. Spisal B a t o g. fSfpMoldne je zvonilo. Mili glas malega vaškega zvona se je razlegal po ozki dolinici tja yW;->9 do nizkih zelenih gričev, kateri so oklepali ^ v polkrogu vasico Žarno. Majhna je bila vas, komaj je štela trideset hiš. A imela je svojega . duhovnika, imela svojo ljudsko šolo. To je zadostno kazalo, da so bili prebivalci te vasi zavedni. Vedeli so, kolika dobrota je, ako je blizu duhovni gospod; vedeli, kolikih koristi donaša dobro urejena šola. Zato so pa oba, gospoda duhovnika in gospoda učitelja, spoštovali in ljubili. Marsikdo se je zatekel v župnišče, ko mu je bilo treba dobrega sveta. Tudi šola je bila vsakomur odprta, kateri si sam ni znal raztolmačiti kakega pisanja. Korist take vzajemnosti ni izostala. Ljudje na Žarnem so se med seboj ljubili in spoštovali. Le redkokedaj se je pripetilo, da sta se dve sosedi zbesedičili. In še tedaj je bila stvar kmalu končana. „E kaj, kdo se bode za kaj takega kregal," rekla je vselej pametnejša; „ko bi zdaj-le gospod mimo prišli in bi naju slišali?" „Prav praviš," odgovori druga in obe izgineta v hišah. Tako se je večjidel končalo vsako besedovanje. Sveti mir je tedaj vladal nad Žarnim in blagostanje se je udomačilo med prebivalstvom. Pa nobena reč na svetu ni večna. Tako je tudi nek dogodek razburil duhove na Žarnem, in po hišah je šumelo, kakor vrše valovi na razburkanem morju . . . To vam pa hočem zdaj pripovedati . . . Na koncu vasi ob bistrem potoku sta stali dve hiši. Prva, visoka in lepo pobeljena, je kazala, da prebiva v njej premožen kmet. Prostorno dvorišče pred hišo je bilo snažno pospravljeno. Na desni so bili hlevi za živino in skedenj, a na levi vrt za različno zelenjad. Dve visoki jablani pa sta stali v nasprotnih kotih na vrtu, kakor dva mogočna stražnika. Ta je gospodaril Jakob Dobnik, naj premožnejši vaščan. Takoj na drugi strani imenovanega vrta je imel svojo hišico Jurij Vodeb. Tista hišica se ni mogla nikakor primerjati s prej opisano. Bila je nizka in krita še s slamo. Pred njo je bilo tudi dvorišče, a zelo majhno, in hlev na levi strani komaj za tri repe. A še teh ni bilo notri. Ko je pri Dobniku prežvekovalo sladko seno do trideset glav, samotarila je pri Vodebu edina kravica. A dasi se je videlo tukaj siromaštvo, vendar je bilo tudi tu vse v lepem redu in snažno. Vsaka reč je bila na svojem mestu in kazala umnega gospodarja. Zato se je pa tudi mala kmetija dobro obnesla in z vsakim letom si je Vodeb bolj opomogel. Poldne je tedaj zvonilo. — Prijazni žarki pomladnega solnca so poljubavali ravnokar razcveli belo-rdeči cvet Dobnikovih jablan. Bližnji griči so bili odeti v praznično obleko, katero jim je na novo prinesla težko pričakovana vigred. — Bila je nedelja. Vse okoli je bilo veselo. Vrabci pred hišo so se valjali po pesku ter kričali, kakor razposajeni paglavci. Visoko v zraku je krožil kragulj ter z bistrim svojim očesom željno gledal mastno perotnino na Dobnikovem dvorišči. A nanjo si ni upal, kajti sedel je na klopi pred hišo stari Dobnik in mirno kadil iz kratke svoje pipice. Mož ni bil videti vesel. Nagubano lice mu je bilo temno in oči so gledale nekako otožno v veseli svet. Bil je Dobnik mož šestdesetih let in velike rasti, a starost je tudi njega nekoliko sključila. Sneg mu je pobelil lase. „Vse bi še bilo," dejal je včasih, „le noge me nočejo več nositi." In res je bil slab v nogah. Temu si je pa menda bil kriv sam. V mladih svojih letih je imel namreč mnogo kupčijskih potov. Po teh potih se je mož pa le vozil, kajti že takrat je bil premožen in je imel v hlevu več konj. Malo je hodil peš. Ako se pa človek vedno in povsod le vozi, ošibe mu noge. Tako se je godilo Dobniku. — Kaj naj vam povem o njegovem značaju? Bil je pošten, delaven, varčen, a zraven mož blagega, za vse dobro vnetega srca. Ko je zvonilo, je snel Dobnik klobuk raz glavo in odmolil. „Dolgo ga ni; kaj praviš, Barba, morda je slabo opravil?" Obrnivši se proti kuhinjskim vratom, je govoril postarni ženski, katera je v kuhinji pomivala posodo. „Pa res," odgovori ona, ter dela dalje. Barba je bila sestra pokojne žene Dobnikove. Bila je bolehna in je že dolgo bivala v Dobnikovi hiši, prej je pomagala, a zdaj je po smrti pokojnice gospodinjila sama. Bila je omožena, a zelo nesrečno. Mož ji je zapravil vse premoženje in z ostankom pobegnil v Ameriko, Bog si vedi kam. K sreči ji je bila sestra dobra in Dobnik usmiljenega srca, da jo je vzel k sebi, kjer se ji je bolje godilo kakor v zakonu. Kmalu se zasliši iz dalje peket konjskih kopit. V prah zavit voz se je naglo premikal proti hiši, kjer je obstal. Z voza stopi krepak mladenič ter izprezaje konja ogovori Dobnika: „Vse dobro, oče, jutri bode vse v redu." „Dobro, Janez, ali dolgo te ni bilo. Čakali smo te sinoči. V nedeljo se ne spodobi vozariti okoli. Ali si bil pri sv. maši?" „Bil, zjutraj na Kozjem." „No, da vsaj tega nisi zamudil. Zdaj pa pojdi južinat. Mrzlo je že." Rekši hoče Dobnik sam spraviti konja v hlev in pokrmiti, ker ravno ni bilo hlapca doma, a sin pravi: „Le pustite, oče, vam se ni treba mučiti. Ko poskrbim za žival, potem že pridem." Kmalu je bilo vse v redu, sin in oče sta sedela v sobi za mizo. Z veseljem opazuje Dobnik sina in molči. Imel ga je rad, in kako tudi ne? Saj je bil Janez edinec, kateri mu je od sedmero otrok še ostal. Vsi so v mladosti pomrli za jetiko, ki so jo podedovali od matere, katero je tudi lansko zimo Bog k sebi poklical. Povsod je imel srečo, le v družini ne. Spomin je Dobnika težil in bal se je še za Janeza, kateri mu je bil edino veselje, dasi je bil ta po zunanje videti krepak in popolnoma zdrav. Kaj bi počel, ako bi še njega izgubil? „No, ali je staremu Petru bolje? Ali ti je plačal dolg?" „Ne še, oče. Ali ozdravel je in prav zato me ni bilo že sinoči. Prišel je namreč iz mesta šele zvečer. Denarja pa ni imel in prosil me je, naj počakam do jutri, ker ima od nekod dobiti. Tam nisem hotel čakati, a jutri pojdem zopet tja." „Dobro. Zdaj pa še nekaj!" Umolknil je Dobnik in nekoliko časa gostejše oblake izpuščal iz svoje pipe. A kmalu je dejal: „Glej, Barba je stara. Vsega ne more sama več opravljati. Ko dobiš od Petra onih osem tisoč kron, poj deva v mesto k notarju in prepustim ti gospodarstvo. Potem pa veš, da si moraš poiskati nevesto." Sin molče pokima. Ni bil vajen očetu mnogo odgovarjati. Storil je vselej, kar mu je ta veleval. „Cejeva bi bila zate, kaj misliš?" reče še oče. „Imela bo lepo doto in pridna je." „Pa naj bo," d6 sin in vstane, da pogleda v hleve. Zadovoljen je bil Janez z očetovim predlogom. Vesel je bil, da ima tako skrbnega očeta. A najbolj ga je veselilo, da je oče izbral njemu Cejevo Franico. Saj je že dolgo mislil nanjo, a povedal ji je ni bil še nikoli, da jo ima rad. Pa čemu tudi? Katera se bode pa branila biti nevesta bogatega Dobnika? Ko se je zmračilo, odmolila je Barba rožni venec, in družina se je podala k počitku. Zvečer v krčme ni zahajal ne stari Dobnik, ne Janez. Le popoldan ob nedeljah si semtertja videl Janeza pri kozarcu vina. Nocoj pa dolgo ni mogel zaspati. Premišljeval je o stvari, katero je bil sprožil oče. Prihodnost se mu je kazala tako lepa! In kako je hotel živeti? Posestvo mora rasti, delo očetovo mora pod njegovim vodstvom še bolj uspevati in vse to bode vodila Franica! Zadovoljen sam s seboj je vstal drugo jutro še predno je solnce pogledalo zvedavo izza bližnjih gričev. II. Lep dan je bil. Vse prebivalstvo iz Žarnega je hitelo na bližnje njive. Ostajali so doma sami otroci. Po njivah pa je vse oživelo. Pred Vodebovo hišo je bil naložen voz gnoja. Stari Vodeb, mož pri sedemdesetih letih, siv in sključen, a dobrosrčnega obraza, je stopil ravno v hlev, da bi vpregel kravico v voz. Sin njegov, Matija, je bil čvrst mladenič srednje rasti, lepega, zagorelega obličja. Najgorši fant je bil v vasi. Njegova sestra Marica in mati Neža sta bili že na polju. Prav ko hoče Matija pognati kravico iz dvorišča, prikaže se stara Barba pri vrtni ograji, katera je ločila hišo Dobnikovo od Vodebove. Kakor je že to ženska navada, da se mora kaj pogovoriti, sicer zastane jezik, nasloni se tudi Barba na vrtno ograjo. — Mimogrede omenimo, da sta bili Dobnikova in Vodebova hiša od nekdaj prijazni. „Bog daj srečo, sosed," reče Barba, držeča v roki šop peteršilja. „Ali vozite tudi vi gnoj?" „Tudi, tudi; zadnji čas je," odgovori Matija ter hoče pognati. Ali ona ne neha. „Tudi mi bi danes vozili, ali Janez mora iz doma precej popoldan; hlapec je nekaj obolel, drugega pa ne moremo dobiti." „Kam pa gre Janez?" „1, terjat gre na Kozje. Menda bo prinesel danes štiri tisoč domov." Barba je imela poleg vse svoje poštenosti tudi to lastnost, da je sebe in svoje ljudi rada hvalila. „Štiri tisoč?" Oba se začudita. Mlajši pa še žalostno — dostavi: „Oj, ko bi jaz le polovico tega imel, tedaj —." Toda stavka ni dokončal, samo oči so se mu nekako čudno zaiskrile. Barba je menda to zapazila, kajti nasmehnila se je in pristavila: „Boš že še dobil, boš. Saj si priden — oženi se! Saj se bo tudi naš Janez. Pa tega ne smeta nobenemu povedati!" „Katero bo pa vzel," vpraša Matija. „1, glej no, menda Cejevo Franico!" Matija ni dalje vpraševal. Obledel je in se ugriznil v ustnici. Potem je pa hitro pognal kravo in ne spre-govorivši besedice je zamišljeno stopal za vozom. „No, tega je pa nekaj pičilo," govori Barba sama s seboj, ko zapazi to naglo in čudno spremembo. Potem pa stopa počasi z vrta proti hiši, kjer je Janez pripravljal voz za odhod. Popoldne pa je oddrdral po beli cesti proti Kozjemu. Iz cvetočega grmovja so ga pozdravljali drobni ptiči, hvaleči z glasnim petjem Stvarnika, kateri je podaril tako lep dan. Biserna voda je šumela veselo ob cesti in Janezu je bilo tako lahko pri srcu, da bi bil kar zaukal. III. Noč je nastopila. Po lepem dnevu se je pooblačilo nebo in le semtertja se je pokazala zvezda med pretrganimi oblaki. Jelo je škropiti. Pri Vodebu je sedela vsa družina na ognjišči in stari Vodeb je pripovedoval po končani molitvi o dobrih in slabih časih. Vedel je še marsikaj iz francoskih časov. Vsi so zvesto poslušali. Matija sam je bil danes slabe volje. Zamišljeno je zrl v plapoleči ogenj in videlo se mu je, da ne sliši pripovedovanja očetovega. Ubogi Matija! Težko mu je bilo pri srcu, ko je slišal, da povpraša Dobnikov Janez po Franici. Saj jo je on imel tako rad! A zdelo se mu je tudi, da ga ona rada vidi. In zdaj pride vmes ta Janez! Vzela ga bode. Kaj ga ne bi, saj je priden, spoštovan in najpremožnejši fant v okolici. Toda on, kaj bode ž njim? Ali bode mogel to prenesti? Z Janezom sta si bila dobra prijatelja. Kaj, ako bi mu vse razodel? Toda ne, tega pa že ne! Smejal bi se mu morda! — Take in enake misli so vrvele Matiji po glavi. — Stari Vodeb je opazoval sina in zapazil izpremembo na njegovem obrazu. Toda rekel ni sinu ničesar. Ta pa je vstal in namesto v svojo spalnico, je šel skozi vrata na prosto, kjer je začel že naletavati gosti dež. — Družina se je začudeno spogledala, kajti Matija ni bil vajen zvečer okoli hoditi. Toda mislili so vsi, da se bode kmalu vrnil. — Ali minila je ura za uro, toda Matija le še ni bilo. Vodebovi so se podali spat, a v skrbeh so bili vsi. „Kaj neki ima?" mrmral je oče sam pri sebi in ni mogel zatisniti očesa. „Gotovo je šel kam kaj pomagat," dostavi mati. ,,A čudno, da ni ničesar omenil." „Da bi se le kmalu vrnil," pravi oče v skrbeh. — Matija je med tem kakor brez glave blodil po stezah črez polje. Mislil ni ničesar, le glava mu je hotela počiti. Sam ni vedel, koliko časa že hodi okoli, a naenkrat je bil na cesti proti Kozjemu. Tam, kjer dela cesta velik ovinek proti Kozjemu, katero je od Žarnega oddaljeno kaki dve uri, je mala gosta hosta, zarastla z visokimi hrasti. Blizu te hoste je dospel. Samoten je bil ta kraj in ljudje so si marsikaj pripovedovali o strahovih, ki baje todi strašijo. Tudi Matija se je naenkrat domislil takih pripovedovanj. In res! Čuj, kaj je to? Zdelo se mu je. da je daleč za njim nekdo tako čudno in glasno zaklical: „Jezus Marija!" Potem je bilo naenkrat vse tiho. Matiji je postalo tesno pri .srcu. Zbal se je in urnih nog jo je krenil proti domu, ne ozrši se ne na levo, ne na desno. Še v postelji ni mogel dolgo zaspati. Le kratek spanec poln mučnih sanj mu je objel trudne ude. Oče in mati sta ga slišala, ko je prišel in še le tedaj sta mirno zaspala ... Zjutraj, še predno je dan zazoril, je hodil stari Dobnik po hiši. Semtertja je postajal in majal z glavo. „Pa ne, da bi se bil navadil ponočevati," mrmral je sam s seboj. „Dozdaj sem bil s fantom prav zadovoljen. Priden je bil in boljšega gospodarja ne bi potrebovala hiša. Hm, toda ta dva dni mi nekako dolgo noče s Kozjega! Še zdaj ga ni domov in do sinočnega večera bi se bil lahko vrnil trikrat!" Dobnik je vzel v roke zdaj to, zdaj ono reč, da bi kaj pripravil za delo. Toda nič kaj mu ni šlo izpod rok. Vedno in vedno je moral misliti na sina in te misli so bile celo mučne. „Na Kozjem sem slišal, da radi igrajo. In to visoko! Kaj, ko bi bil Janez zašel med igralce! Potem je izgubljen. Ta strast se ne da zatreti. Toda ne, to ni mogoče! ..." Med tem je hlapec vstal in začel je raznašati po dvorišču. Tudi Barba je prišla z zaspanimi očmi iz svoje spalnice. „£Ii ga še ni?" vprašala je zaspana starega. Toda odgovora ni čakala. Začela je nakladati drv na ognjišče in kmalu je plapolal rdečkast plamen kvišku. „Ni ga, in ni," mrmral je Dobnik in stopil na vežni prag, da bi opazoval vreme. Zjasnilo se je bilo in rdeča zora je vstajala izza sinjih, še z belo odejo pokritih gor. Onkraj potoka se je usedel slavec v grm in njegova pesem je božala staremu Dobniku uho tako sladko, da je za nekoliko pozabil sedanjosti in mučnih misli svojih. Med tem je stopil nekdo na dvorišče. Bil je mož kakih petdesetih let. Počasi se je bližal Dobniku, kakor bi se ga bil bal. Ta ga je zagledal še le, ko je stal pred njim. „Dobro jutro Bog daj, Dobnik!" „Bog daj, Bog daj! No, kam pa ti tako zgodaj, Marko?" Oni ne odgovori precej. Dobniku se je zdelo, da je mož nekoliko v zadregi in ne ve, kako bi začel. Mislil si je, gotovo ima kak nujen pot, potrebuje denarja in ga nima. Prišel je na posodo. Ker je poznal Marka kot moža-poštenjaka, mu reče: „No, no, Marko, morda kaj potrebuješ?" Toda ta še vedno molči. Še le na drago vprašanje začne: „Včeraj sem bil v mestu. Pozno ponoči sem prišel na Kozje, in ker me je dež zasačil, sem prenočil pri Gašperju." Ko je Dobnik slišal imenovati Kozje, vstal mu je neki sum, da bode pripovest Markova gotovo kaj v zvezi z njegovim sinom. Zato je silil: „No, le hitro pripoveduj dalje." „Saj pravim. Danes zjutraj jo krenem proti domu. A ko pridem tam pri ovinku do gozdiča, — toda, Dobnik, ne ustraši se in bodi pogumen, zagledam —" Stari Dobnik je prebledel. „No, zagledaš?" „Tvojega sina v — krvi." Prijel se je Dobnik za vrata, da ni omahnil in nemo je zrl pred se. Niti besedice ni bilo iz njegovih ust. Črez dolgo se je zdramil: „Ali je mrtev?" „ Ničesar več ne potrebuje," je odgovoril Marko. Kakor bi ga bil kdo pobil s pestjo, zgrudil se je Dobnik na tla. Barba, katera je slišala zadnje besede in padec, je zavpila na glas. Nesli so starega v postelj. Barba pa je tarnala in vpila ter si ni vedela pomagati. Kmalu potem so korakali štirje možje po cesti proti gozdiču. Dobro uro potem so prinesli Janezovo truplo domov. Na glavi je imel veliko rano. Konja in voza ni bilo videti nikjer. Še le tretji dan so ga našli v majhni vasici blizu mesta in pripeljali lastniku. Na Žarnem je bilo vse razburjeno. Hudodelstvo se je zgodilo v njih okolici, od vseh priljubljenega mladeniča so ubili. Vse je tarnalo in pomilovalo starega Dobnika, kateri je s sinom izgubil zadnje veselje. V Dobnikovo hišo se je vselila žalost. Starega je zadel mrtvoud in noge mu niso več rabile. Ležati je moral in videti mu je bilo, da težko pričakuje tudi on zadnje ure. Poklicani zdravnik je dvomljivo zmajal z glavo na vprašanje Barbino, ali bode kedaj okreval. Barba je jokala, da se je kamenu smilila. Tako se naenkrat lahko preobrne sreča v nesrečo, a človek vse ložje prenese, ako se vda v voljo onega, kateri nas po svoji neskončni previdnosti z nesrečo pripravlja, da bodemo kedaj vrednejši gledati njegovo obličje. IV. Janez je ležal na odru. Glavo je imel zavezano, a na beli ruti se je poznal črn madež krvi, katera se je bila na nji usedla. Mlado in staro, vse je hodilo kropit nesrečnega. Po poti pa so se ljudje razgovar-jali, kako se je moglo pripetiti tako hudodelstvo. V njihovem kraju celo o kakem pretepu nikdar ni bilo slišati, a zdaj pa naenkrat celo uboj! Toda tudi oropan je bil Janez. Onih štiri tisoč goldinarjev, katere mu je usodepolni večer odštel Peter na Kozjem, ni bilo več. Različna mnenja so nastala med ljudstvom in težko so pričakovali sodnijske komisije iz trga B. Najhujše je pa pretresla nesrečna ta novica Vo-debovega Matija. Blizu nesrečnega mesta je bil sinoči. Slišal je vzklik: „ Jezus, Marija." Takrat se je moralo zgoditi hudodelstvo. Morda bi bil lahko rešil Janeza, da ni tako strahopetno zbežal. Vest mu je očitala, da je tudi on nekoliko kriv Janezove smrti. Potrt in bled je hodil okoli hiše, ni si upal iti kropit k sosedu. Pri vsem tem še zapazil ni, da ga domači nekako od strani pogledujejo. Oče ga je zamišljeno opazoval in žalost mu je bila na obrazu. Mati si je v kuhinji večkrat na skrivnem otrla solzo, katera ji je šiloma porosila oko. Vedenje Matijevo ji ni bilo danes všeč in nehote se ji je vrivala misel: Kaj, ako bi bil Matija sinoči zraven pri hudodelstvu? Doma ga ni bilo, zjutraj je slišal o denarjih, a Janez mu je bil na poti tudi zaradi Franice, o kateri sta stara vedela, da je Matiji pri srcu. Vse to sta premišljala, toda drug drugemu sta se bala razodeti strašnih teh misli, in tako sta molčala oba. A zopet se ji kaj takega ni zdelo mogoče. Poznala sta dobro Matijo in bila sta nekako potolažena. Popoldne je prišla komisija. Gospodje so najprej izpraševali, kdo je ukazal Janeza prenesti domov. Saj vedo, da mora ostati mrtvec na mestu, dokler ne pride gosposka. Toda možje so se izgovarjali, da so mislili, da je Janez samo ranjen in ranjenca brez pomoči puščati bi ne bilo prav. Še le doma so spoznali, da je mrtev. Nato so odšli na ono mesto, kjer je bil Janez ubit. Tam je bil poznati še krvav sled, toda večinoma jo je izpral dež ponoči. Na strani ceste poznala pa so se v travi vozna kolesa in v blatu konjska kopita, katera so pa bila obrnjena proti Kozjemu, a ne proti Žarnemu. Sklepali so vsi iz tega, da je bil konj privezan k hrastu, a se je ponoči odtrgal in ubežal. Pri hrastu je ležala še srednje debela vrv. Drugega niso našli ničesar. Vrnejo se tedaj na Žarno, kjer zdravnik preišče truplo in trdi, da je smrt nastopila med deseto in enajsto uro zvečer. Začelo se je izpraševanje navzočih. Nobeden ni vedel povedati ničesar. Mislil si je vsak svoje, a gotovosti ni bilo. Eden izmed nosačev pa, Rekarjev Jože, je ostal zamišljen na strani in temno je zrl na tla. Preiskovalni sodnik to zapazi. Bliže stopi k Jožetu, potrka ga po rami in pravi: „Ali bi ti vedel kaj povedati?" Jože se zgane. Ne odgovori ničesar, le z ramami zmaje. Sodniku se je zdelo to sumljivo. „Govori, če ne, te bodemo prisili." Rekši pokaže orožnika, Jože se ne zmeni za žuganje. Mirno vpraša: „Kdaj pravite, da je Janez umrl?" „Sinoči med deseto in enajsto uro." „Sinoči sem bil na straži," pravi nadalje Jože. „Bila je vrsta na meni in hodil sem nekaj časa gori in doli po vasi. Začelo je deževati in skril sem se pred dežjem v Dobnikovo lopo. Enajsto uro sem še slišal biti, a potem sem naenkrat malo zadremal. Kar me zbudijo nagli koraki od Kozjega sem. Pogledal sem, ker je bila tema, nisem spoznal prihajajočega. Kmalu potem so pa zaškripala vrata pri Dobnikovem. sosedu — Vodebu, in nekdo jih je zapahnil za seboj." Okoli stoječi so ta govor pazno poslušali. Ali majali so neverjetno z glavami. „Sanjalo se mu je," dejali so vsi. Misliti si niso mogli, da bode sum takega zločinstva zvrnil na Vo-debovo hišo, katero so poznali vsi za pošteno. Jože je pa le svojo trdil. Sodnik je vedel dovolj za zdaj. Napotijo se k sosedu. Pri Vodebu so bili vsi doma, ko stopi gosposka v hišo. Matija pri tem pogledu prebledi. Bistro oko sodnikovo ni tega prezrlo. „Je bil kdo iz te hiše sinoči do enajste ure zunaj?" vpraša sodnik z resnim glasom. Matija stopi predenj in mirno reče: „Jaz, gospod sodnik." Oče in mati sta stala prestrašena v kotu, Marijca je trepetala po vsem životu. „Kje ste bili?" izprašuje sodnik dalje. Matija nekaj časa premišljuje, a nazadnje reče: „Tega še sam ne vem, gospod sodnik." To so bile usodepolne besede. Iz njih je takoj sklepal sodnik, da je Matija kriv, ker išče izgovor. V tem hipu stopi Dobnikova Barba v hišo. Hotela je prositi Vodeba, da bi bedel ponoči pri mrliču. Takoj je sprevidela, kaj se godi v hiši. „Ali ste videli, da je šel Janez včeraj iz doma," vprašuje dalje sodnik. „ Videl," odgovori mirno Matija. Barba se naenkrat domisli, da je ona to včeraj pravila Vodebovim. „Saj sem jaz povedala, staremu in Matiji. Še to sem povedala, da bo Janez imel pri sebi štiri tisoč goldinarjev." Matija je videl, da je izgubljen. Mrtvaško bledo mu je postalo lice in debele kaplje so se mu prikazale na čelu. Vse to je pa sodnik v svoje prav obračal. „ Ali je še kdo drugi v vasi vedel, kam gre Janez?" „Nobeden," odgovori Barba. „Torej, pojdite z nami," pravi nato sodnik Matiji. Začeli so preiskovati hišo, toda našli niso najmanjše stvari, katera bi bila sum potrjevala. Matija se voljno vda in odpravi. Predno odide, stopi k njemu oče. „Sin, verjamem, da si nedolžen! Na starost mi je Bog poslal to skušnjo, volja njegova se zgodi! Nanj se spominjaj in ne bode te zapustil!" Molče poda sinu roko. Temu pa padajo vroče solze nanjo. Mati in hči zaplakali sta glasno. Odpeljali so Matija . . . V. Lep je bil pogreb Janezov. Vas še ni videla enakega. A tudi žalosten je bil. Stari Dobnik je ležal doma in ni se ganil na postelji. Solza mu ni poro-sila bledega lica, ali v prsih mu je kipelo, da ga je skušalo zadušiti vsak hip. Barba sama ni mogla vsega opravljati. Vzela si je deklo, katera je v kuhinji odpravljala, med tem ko je ona ure in ure presedela pri postelji bolnikovi. — Tudi pri Vodebovih je bila v hiši sama žalost. Videl si le blede, od solza razorane obraze domačih žensk in temno nagubano lice starega Vodeba. Tiho in nekako čudno mirno je bilo v hiši, prav kakor bi kdo ležal na mrtvaškem odru. Po vasi pa je čudno vrelo. Ljudje so bili vsi zbegani. Dasi so bili prepričani, kako pošten je bil Vodebov Matija, vendar jih je bilo mnogo med njimi, kateri so dejali, da je on morilec. Denarji se že skrijejo, dejali so med seboj, in komaj čakali, da se zvrši preiskava. Matija je med tem sedel v preiskovalnem zaporu. Pri preslišavanju je vedno enako govoril in se svojim mirnim obnašanjem se je prikupil sodnikom, kateri so bili že skoro prepričani, da je nedolžen. Ali okoliščine so ga težile in dober izid še ni bil zagotovljen. Zaslišane so bile priče in pri tem se je zvedelo celo, da je Matija rad videl Franico, katero si je v nevesto izvolil Janez. Tudi to je bilo obtožencu v kvar. Prišel je dan glavne obravnave. Matija je tudi zdaj enako govoril in niso mu mogli dokazati dejanja. Končno je bil oproščen zaradi pomanjkanja dokazov. Tri dolge mesece je prebil v zaporu. Shujšal je bil med tem in kdor je poznal v njem prejšnjega čvrstega in krepkega mladeniča, zdaj bi ga ne bil več spoznal. Izginil je smeh raz njegova usta in oko ni imelo več onega mladeniškega ognja. Samo tedaj, ko so ga spoznali nekrivim, razsvetlil se mu je obraz in zaiskrilo oko, a kmalu je bil zopet teman in obupan, kakor prej v zaporu . . . Pozno poletje je že bilo. Visoko na nebu je plavalo solnce ter vroče svoje žarke pošiljalo na žejno zemljo. Molili so ljudje za dež, ali ni ga hotelo biti. Še rosa ni hotela padati, kajti skoro slednji večer jo je razpršil veter. Takega vročega poletnega dne je korakal Matija po prašni cesti proti domu. Veselje mu je širilo črez dolgo zopet prsi, katera so tako željno dihala v sebe čisti zrak. Ali misel na minulost mu je zopet nagubala mlado lice. Oproščen je bil. Toda, bodo ljudje verjeli, da je popolnoma nedolžen? Ali ni bil oproščen le zaradi pomanjkanja dokazov? Ogibali se ga bodo, kakor gobavega in doma mu ne bode prestati! Take in enake misli so mučile ubogemu Matiji glavo in srce. Pri vsem tem mu je pa še vest očitala, da bi bil oni večer morda lahka rešil Janeza in s tem odvrnil toliko nesreče in žalosti od hiše Dobnikove in svoje. Po vasi se je naglo razširila novica, da je Matija oproščen in da se vrača domov. Različno mnenje se je vzbudilo v ljudstvu. Boljši del je Matijo obžaloval in ga imel za popolnoma nedolžnega. Ali bili so vmes tudi ljudje, kateri mislijo o svojem bližniku rajši slabo, nego dobro. Imel je Matija prav, ko si je slikal tako temno nadaljnje svoje življenje. Ko je dospel v vas, so ga pozdravljali nekateri radostno, a drugi so se mu ogibali, ako je le mogoče bilo. Doma pa so ga sprejeli radostno in solze veselja so igrale v očeh cele družinice. „Bog svojih ne zapusti," dejal je stari Vodeb in hvaležno je vzdignil svoje oči proti nebu, zahvalivši se v kratki molitvici nebeškemu očetu. Matija je med tem že nekoliko pozabil prestanih izkušenj. Ali naenkrat je zapazil, da se ga vsi ogib-ljejo. Celo Cejeva Franica, zaradi katere se je bil še najbolj poprijel dela, se ga je že večkrat ognila ter pred njim povesila oči. Veselost, katera se mu je bila nekoliko vrnila, izginila je zopet in temnega obraza je hodil po svojih opravilih. Po dnevi se je nekoliko raztresel, ali toliko hujše mu je bilo ponoči. Mračne misli mu niso dale zaspati. Vročo glavo je pritiskal ob zglavje ali celo ob mrzel zid, da bi se mu burna kri umirila. „0 moj Bog, moj Bog, stori, da se dožene moja nedolžnost," zdihoval je s pretresajočim vzdihom. Premišljeval je, ali bi ne bilo dobro, ako bi prodal vse, kar ima ter se preselil drugam. Ali to misel je vselej zavrgel. S takim dejanjem bi potrdil sum v ljudeh. Vest ga peče, dejali bi vsi, zato jo je potegnil. Sklenil je ostati. Najbolj ga je pa peklo to, da morda tudi stari Dobnik ni prepričan o njegovi nedolžnosti. Sklene, da ga obišče. ,Živel Habsburg"-koračnica. (Slikal Kozak.) VI. Naglo je tekel dan za dnevom. Matija se je poprijel dela še bolj nego prej in očiten je bil blagoslov nad Vodebovo hišo. V kratkem je zadobila koča novo streho, krito z opeko. Ko si je Matija prislužil s krvavimi žulji nekoliko denarja, je začel po malem kupčevati z živino. Tudi tukaj mu je šlo vse po sreči. Kmalu je imel razširjen hlev in v njem troje lepih živinčet. Ta očiten blagoslov božji bi bil moral iz ljudi odpraviti najmanji sum o nedolžnosti Matijevi. A namesto tega, je učinil ravno nasprotno. Začeli so ljudje s početkoma na tiho, a pozneje glasno šepetati: „Kje pa jemlje Matija denar?" In pozabili so njegove neumorne pridnosti in delavnosti. „Saj je imel Janez oni večer pri sebi štiri tisoč," rekali so eden drugemu. Tako je sčasoma prišlo, da je imela večina v svojih srcih Matijo za morilca. Nekega zimskega dne se napoti na to težavno pot. Burja je tulila okoli oglov vaških hiš in pršila v oči droben naletajoč sneg. Vrabci so silili v hiše in sinica je tolkla z ozeblim kljunom na šipe z ledenimi rožami posutih oken. Mraz je bilo, da je škripalo. Matija stopi v Dobnikovo hišo. S temnim očesom ga sprejme Barba, ki se je v tem času silno postarala. Od onega usodepolnega dne ni nič govorila z Vode-bovimi. Posebno staremu Vodebu je bilo tako težko, a vdal se je in če je slučajno srečal Barbo, pozdravil jo je. Ta je pa vselej le molče hitela mimo njega. Tako se je med sosedoma nagromadila nevidna stena, katera jo je skušala razdrnžiti za vedno. Ko se je vrnil Matija domov, je ostalo vse pri starem. „Kaj bi rad," odgovori Barba osorno. „Z očetom bi rad govoril," odvrne Matija prijazno. „Ni mogoče, le pojdi, od koder si prišel," raztogoti se Barba. „Take ljudi, da bi on zdaj poslušal, ta bi bila lepa!" To vedenje je Matijo zelo užalilo in proti svoji navadi odgovoril je nekoliko bolj osorno: „Pa vendar bom govoril ž njim." Rekši odide po stopnicah v sobo, kjer je vedel, da leži Dobnik. Barba vije roke in polglasne besede: tat, morilec itd. so se ji vsipale iz ust. Med tem je Matija vstopil pri Dobniku. Ta je ležal na pol sedeč na rahli postelji. Zgodila se je ž njim velika izprememba. Bila ga je sama kost in koža in očesi sta bili tako globoko vdrti, da se je Matija ustrašil. Niti besedice ni mogel izpregovoriti pri tem pogledu. Pal je na koleni pred posteljo bolnikovo, prijel mrzlo njegovo roko, katera je ležala nad odejo in zjokal se je kakor otrok. Stari Dobnik se je čudil takemu vedenju in skušal mu je odtegniti roko. „Ali tudi vi verjamete, oče", stokal je Matija glasno. „Recite, da ne verujete in dali mi bodete nazaj življenje, katerega ne morem več nositi." Dobnik je omahoval. Prepričan ni bil, da je Matija nedolžen, zato je molčal. „Vi ne verujete," vzklikne Matija, skoči po konci in beži iz sobe. V tem je Dobnik napel vse svoje moči in polglasno je klical za odhajajočim: ,.Ako si nedolžen, se bode skazalo. Bog svojih ne zapusti! Ako si pa kriv, tresi se, kajti kazni božji ne uideš." Utrujen je zatisnil oči. Ko je Barba prišla pogledat, je že nekoliko zadremal. Matija pa se je doma zaprl v svojo sobo in nihče ga ni videl tisti dan. VII. Omeniti nam je še neke osebe, katero smo že slišali imenovati v tej povesti. Oseba ta je Peter Do-brnik, krčmar in posestnik na Kozjem. Precej ko prideš v Kozje črez novo popravljeni most, ugledaš veliko belo poslopje s prostornim dvoriščem in nanovo zidanimi hlevi za različno živino. Nad visokimi rameno pobarvanimi vrati visi železen rdeče pobarvan velik grozd, kažoč, da je tukaj gostilna. To je gostilna Dobrnikova, ali po domače: Petrova. Vstopimo! Iz veže na desno se pride v sobo za gospode. Čedne, lepo pogrnjene mize se nam prikupijo na prvi pogled. Pri peči v kotu na blazinastem stolu sedi človek majhne rasti, zabuhlega obraza ter neprijetno in nemirno zročih oči. Star je okoli petdesetih let. Debela in plešasta njegova glava ni prikupljiva. Nemirno se giblje na stolu in zre skozi okno v viharni zimski piš na cesti. To je hišni gospodar Peter Dobrnik. Ljudje na Kozjem imajo Petra za premožnega, Naselil se je pred kakimi dvajsetemi leti v tem kraju in začel kupčevati z razno drobnjadjo. V kratkem si je kupil lastno hišo in šlo mu je vse dobro. Pozneje si je napravil gostilno, a nad vse si je opomogel še le zadnja leta. Kakor iz tal so mu rastla zidališča in kupoval je zemljišče za zemljiščem. — Temu Petru je bil posodil pred štirimi leti Dobnik štiri tisoč goldinarjev. Ko je minil obrok, izplačal jih je Peter z obrestimi vred oni popoldan Janezu pred notarjem, kateri je napravil tudi pobotnico, s katero se sme dolg na Petrovem posestvu razknjižiti. Ko je Janez prejel denar, šel je še po svojih opravilih, a potem se je okoli desete ure vračal domov. — Kako je bila zanj tista noč usodepolna, nam je znano. Pri preiskavi je bil zaslišan tudi Peter, a vedel ni povedati drugega, kakor da se je Janez ob desetih zvečer vračal domov vesel in zdrav in da ga je on slišal odpravljati se iz svoje sobe, kamor je bil odšel prej ko po navadi, ker ga je bolela glava. Potem niso Petra več nadlegovali. Gostilna Dobrnikova je bila znana daleč na okoli kot ena najboljših. Postrežba je bila izborna in ljudje so radi tja zahajali. Ne more se pa reči, da bi bili tja zahajali zaradi gospodarja samega. To ne, kajti malokdo je našel v razgovoru ž njim kaj prijetnega. Bil je Peter sploh znan kot skopuh prve vrste in krajcar mu ni šel rad izpod rok. Vzeti je znal, vzeti, a dajala ni rada njegova roka. Zato so se ga ljudje izogibali. Viharna zimska noč je bila. Pri farni cerkvi na Kozjem je udarila ura dve ponoči. Po hišah je spalo že vse, le pri Petru je bilo še eno okno razsvetljeno. To je bilo v prvem nadstropju na zadnji strani hiše, obrnjeno proti malemu griču, kateri se polagoma vzdiguje precej za Petrovo hišo. S tega griča se je videlo lahko v spalnico Petrovo, ako ni bilo okno zagrnjeno. Prav v tej noči je na griču stala nepremakljivo črna velika oseba. Vihar je razsajal, da so drevesa škripala in vejevje je tolklo eno ob drugo, da je bilo človeka groza. Toda ona oseba se ni menila za vse to. Venomer je zrla tja na svetlo okno Petrove hiše. „Ta ne more imeti čiste vesti," mrmrala je sama s seboj. Peter je namreč slučajno pozabil zagrniti okno, ali si je pa mislil, da v tako viharni noči pač ne bode nobenega zunaj, da bi ga opazoval. Poglejmo še mi skozi okno. Od stropa je visela velika svetilka, katera je razsvetljevala sobo kakor dan. Za mizo je sedel Peter in štel je denar. Ali pri tem ni bil miren. Vedno se je oziral na desno svojo stran in prestrašen tja upiral oči. Zamahnil je z roko prav kakor bi hotel koga odpoditi, kateri se je hotel usesti k njemu. A oni le ni hotel oditi. Zato je Peter premenil svoj prostor in se usedel na drug stol. Toda tudi tukaj ni imel miru. Iz enega kota je begal v drugega in mrzel pot mu je stal na čelu. Spravil je denar v listnico, katera j.e ležala na mizi. Pristavil jo je bliže luči ter ogledoval jo z vso pazljivostjo. Ali naenkrat jo je spustil na mizo, kakor bi si bil na nji opekel vseh pet prstov. Nato jo je zopet pobral ter naglo zaklenil v miznico. Skrivnostni opazovalec se je pri tem pogledu čudno nasmehnil: ,.Da mora vendar vsak hudodelec ohraniti kak spomin, katerega se ne more iznebiti, in kateri ga prižene prej ali slej v roke pravici," mrmral je sam s seboj. „Zakaj ni oni-le tam te listnice sežgal? Bog ni dopustil!" Svetilka je med tem Petru vedno premalo svetila. Vsak trenotek jo je popravljal višje. Vse to je pač res kazalo o slabi vesti. Še le proti jutru, ko so dekle že začele raznašati po hiši, je ugasnil Peter luč ter legel h kratkem počitku. Tedaj je odšla tudi oseba z bližnjega griča. Ker je že nekoliko svetlo, si lahko ogledamo nočnega opazovalca. Visoka, krepka postava s puško na rami nam kaže orožnika. In res je bil to orožniški vodja Velkovrh. V svojem poslovanju je bil natančen in zvest, zraven prekanjen in zvit ter vsled tega svojim višjim zelo priljubljen. Domov prišedši si je Velkovrh zaznamoval neke reči v svoj zapisnik, a potem naglo odšel k sodišču. Dolgo je govoril s sodnikom. Nazadnje ga ta vpraša: „Ali ste pa svoje reči tudi gotovi?" „Popolnoma, gospod sodnik." Sodnik sede in napiše nekaj na pripravljen list. __Popoldan je pa sedel Velkovrh v kotu za mizo pri Petru ter se prijazno razgovarjal ž njim. VIII. „Veste, gospod Peter, da smo morilcu na sledu," dejal je med drugim Velkovrh. „Kakšnemu morilcu?" vprašal je Peter tako na tiho, da je oni komaj umel. „1 no, onemu, kateri je umoril Janeza Dobnika." Peter je vidno prebledel in si ni upal pogledati v obraz orožniku. Težko se je pripognil in vtaknil še eno poleno v peč. Pri tem je pa le še s silo spravil iz sebe: „A, tako!" Nato je umolknil in zrl v časopis, ležeč pred njim na mizi. Videlo se mu je, da se mu ne ljubi več govoriti. Ali Velkovrh ga ne pusti v miru. „In veste, kako smo ga zasledili?" vprašuje dalje. „Ne vem," reče Peter ter skuša vstati. A neka silna moč ga je držala priklenjenega k stolu. Velkovrhu zaigra rezek smehljaj okoli usten. „Našli smo nekje ono listnico, v kateri je bilo shranjenih onih štiri tisoč goldinarjev, katere ste vi odšteli Janezu." Zdaj se je Peter zasmejal. „No, potem ga pa že imate. Želim vam srečo, da vam ne uide," rekel je nekako zaničljivo. „In veste, kdo ima shranjeno ono listnico?" nadaljuje Velkovrh neusmiljeno. ,',No, zdaj je pa dovolj," zavpije Peter. „Vidim, da norce brijete iz mene." Hotel je vstati, a močna roka Velkovrhova ga je zadržala. ,,Nikamor z mesta, sicer vas takoj vklenem." Peter je sedel, ali bil je bled od jeze, katera mu je kipela v prsih. „Zdaj pa pojdite z menoj v vašo spalnico in tam pokažite Janezovo listnico, kajti vi jo imate!" Te besede so omamile Petra, kakor bi bilo treščilo vanj. „Kje imate pravico, da tako ravnate z menoj?" vpil je. „To mi bodete drago plačali!" Mesto odgovora potegne Velkovrh iz žepa list ter ga postavi Petru pred oči. Bilo je povelje, s katerim se ima Peter prijeti in odpeljati v zapor. Molče je stopal pred orožnikom v svojo spalnico. „Zdaj pa odprite to-le miznico," ukaže orožnik, kateri si je sinočni večer vse to dobro zapomnil. Kako je pa mogel Velkovrh spoznati, da je bila ona listnica res Janezova, vprašal bo marsikdo? Saj je listnica listnici podobna. To je prav lahko. Listnica je imela namreč v usnje vtisnjeni veliki črki: J. D. črno pobarvani, da so se že od daleč ločile od rdečega usnja. Ko je sinoči Peter ogledoval listnico pri luči, spoznal jo je Velkovrh lahko od daleč. Peter je videl, da je izgubljen. Pri postelji na mizici je ležal samokres. Velkovrh ga ni zapazil. A v trenotku je bil Peter pri njem in predno se je orožnik zavedel, je počilo in Peter je ležal na tleh v svoji krvi. Pognal si je bil kroglo skozi prsi. „Sam se je sodil," mrmral je Velkovrh sam pri sebi. Zdaj ni bilo več časa, da bi se preiskovalo. V hiši je začelo vreti vse skupaj. Ali orožnik ni pustil nobenega notri. Poslal je le hitro po duhovnika in gosposko. Sam pa je obvezal, rano samomorilcu, položil ga na posteljo ter varoval. Peter se ni dobro zadel, krogla je šla nekoliko nad srcem, in kmalu se je zavedel. Toda došli zdravnik mu je prisodil samo še nekoliko ur življenja. IX. Kakor blisk naglo se je raznesla po Kozjem novica, da si je Peter hotel sam pretrgati življenje. Kdor ni imel posebno nujnega posla, je koračil naglo proti gostilni, da bi se sam prepričal o nezaslišani novici. Semtertja je postajala gruča ljudi ter stikala glave šepetajoč med seboj. Na vse strani so ugibali, kateri bi mogel biti vzrok samomoru. „Ni vse zlato, kar se sveti," dejali so nekateri. „Peter je bil gotovo zamrežen črez ušesa, kako bi bil sicer v tako kratkem času navidezno obogatel! Zdaj mu pa žugajo z bobnom in odtegniti se je hotel tej sramoti." Drugi pa, kateri so videli orožnika v gostilni, so bili drugih misli: ,,Le glejte, zmerom smo dejali, da Peter ni obogatel po pošteni poti. Sleparil je, sleparil, in zdaj ga imajo v pesteh. Čemu bi bil prišel orožnik ponj, ako bi ne bile prišle njegove nepoštenosti na dan? Slepar nima dobrega konca!" Take in enake pogovore je za nekaj časa pretrgal glas malega zvonca, naznanjujoč, da se bliža duhovnik s sveto popotnico. Pobožno je odkrilo ljudstvo svoje glave ter čakalo na kolenih blagoslova. Naglih korakov se je približal duhovnik hiši ter izginil v njej. Dolgo uro se je mudil pri bolniku, a nihče ni vedel, kaj se godi notri. Pobitega obraza in solznih oči se je slednjič prikazal na pragu ter odšel proti domu. Kmalu zatem je prišel zdravnik in nato še sodnik s svojim pisarjem. Na postelji je ležal Peter bled, kakor novo pobeljena stena. Bil je miren, kajti potolažila ga je v zadnjih trenotkih tolažba sv. vere. „Gospod sodnik," je govoril bolnik, „hočem vam pripovedati žalostno dogodbo svojega življenja, naj-groznejšo, katero si mora izmisliti človek. Ne izpra-šujte me, temveč napišite, kar izpovem. — Daleč privede človeka pohlepnost, in pohlepnosti je bivala v meni velika mera. Nikdar nisem imel dovolj, vedno sem hotel imeti več. Začel sem z malim in ako ni šlo po pravici, pridobival sem vedno več z različnimi malimi in velikimi sleparijami in tako sem postal imovit. Marsikako solzo je izvabilo ubožcem moje ravnanje, marsikak vzdih je vpil proti nebu za maščevanje. Nekega dne mi šine v glavo, da bi začel neko podjetje s tujimi novci. Dasi sem imel denarja na obilo, izposodim si pri starem Dobniku štiri tisoč goldinarjev, nekaj tudi zato, da bi dal ljudem povod sklepati, da ni pri meni vse tako trdno, kakor se je dozdevalo. Dosegel sem to in zelo me je veselilo, kajti tudi to bi mi moralo postati v korist. Na kak način, to ne spada sem! — Nekega popoldne sem vrnil Janezu, sinu Dobnikovemu štiri tisoč goldinarjev. Težko sem mu jih vračal, prav roke so se mi tresle, ko sem jih odšteval in zli duh me je obšel, da mora ta denar še moj biti. Janez mi je povedal, da ima tisti popoldan še dovolj opravila in da se bode težko pred desetimi vračal domov. Tedaj je naenkrat v meni sklep dozorel. Proti večeru sem se delal bolnega in povedal v hiši, da grem v posteljo ter naj me nihče ne moti. A ko se je stemnilo, sem odšel natihoma skozi stranska vrata po stezah do onega gozdiča. Srečo sem imel, srečal nisem nikogar in vse je šlo po volji. Ne vem prav, koliko je morala biti ura, ko sem zaslišal od daleč Janezov voz. Ko se približa gozdiču, kjer je cesta nekoliko v reber, je šel voz počasi. Tedaj skočim od zadi in zasadim nož Janezu v sence. Zavpil je še: „ Jezus, Marija!" a potem ni bilo več glasu iz njega. Ker je konj hotel uteči, ustavim ga ter privežem za drevo. Nato sem pobral Janezu denar, odvezal konja in se peljal do bližnje križpoti, kjer sem ga spustil, kamor se mu je ljubilo. Jaz sem pa došel kmalu po polnoči po isti poti v svojo spalnico in nobeden me ni slišal. Janezove listnice nisem odstranil. Vedno mi je nek glas pravil, sežgi jo, sicer te bode še izdala! A ko sem stegnil roko, da bi jo odstranil, me je neka čudna moč zadrževala, da je nisem mogel. In ta moč je bila pravica božja, katera vse hudo poplača po za-služenju, čestokrat že tukaj na zemlji. — Kaj se je dalje zgodilo, vam je znano. Bog je zares neskončno usmiljen, da mi je zadnje trenotke vzbudil kes in da zamorem vsaj nekoliko popraviti storjene krivice. Zato naj vam povem še oporoko svojo: Ker nimam svojih, zapuščam polovico svojega imetja ubožcem. Oni štirje tisočaki z obrestmi vred naj se vrnejo Dobniku in ostanek naj dobi oni mladenič, kateri je po nedolžnem sedel v preiskovalnem zaporu. Prosim pa vse, katerim sem toliko žalega storil, velikodušnega odpuščanja, da mi bode Bog milostljiv!" Težko je govoril do tukaj, a potem utrujen nagnil glavo ter zatisnil oči. Zapisalo se je vestno vse in gosposka je odšla. Drugo jutro zgodaj je naznanjal mali zvon, da je Peter izročil dušo neskončno pravičnemu sodniku. Vso noč je pri njem prečni duhovnik in priporočal dušo, katera je bila usmiljenja božjega toliko potrebna. X. Na Žarnem še niso vedeli o smrti Petrovi. Vo-debov Matija je drugega popoldne sedel na ognjišču ter popravljal koše. Otožno je zrl na svoje delo in žalostno ga je opazovala mati. Ni ga bilo več veselja v Vodebovi hiši in vedno je vladala v nji nekaka mrtvaška tišina. Burja je tulila zunaj in to bučanje se je še najbolj ujemalo z Matijevo notranostjo. Kar se vrata odpahnejo in v hišo stopi birič Martin. Vsi se prestrašijo, kajti takih obiskov gotovo ni vesela nobena kmetska hiša. „Nikar se ne ustrašite, Vodebovi, danes nimam za vas nič slabege; vesele novice vam nosim! Matija, daj mi ga požirek; vem, da nisi brez njega! Zato ti pa jaz povem takih novic, da bodeš strmel." Rekši se Martin usede na ognjišče, a Matija mu res prinese kozarec domače slivovke. „Veš, Matija, moja pot sicer ni bila k tebi. Toda v vasi sem imel nujno opravilo in tedaj sem sklenil, da ti precej povem, kaj te je doletelo." In birič je začel razkladati včerajšnje dogodke na Kozjem z vso prirojeno mu zgovornostjo. Bolj ko je pripovedoval, bolj je žarelo lice Matiji. Ko je končal birič, pal je Matija na koleni in solze so mu začele padati po lici. Prav iz globočine svojega srca je vzdihnil: - „Zahvaljen bodi Bog za to dobroto, katero si izkazal meni nevrednemu grešniku!" Tedaj pa je pripomnil stari Vodeb: ,.Bog svojih ne zapusti!" Veselje je zavladalo v hiši. Matija se je obnašal kakor otrok in skoro ni vedel, kaj bi počel. „Kaj ti nisem pravil, Matija?" izpregovori birič. A Matija mu je donašal kozarček za kozarčkom, dokler biriču ni zlezla glava na prsi in je trdno zadremal. In glej, vnovič se odpro vrata. Črez toliko časa stopi zopet črez prag — Barba. Brez vsake besede stopi k Matiji, poda mu desnico, a z levico si briše solzne oči. „Ta-le je že vse povedal," dejala je nazadnje, kazoč biriča. „Ti, Matija, pa stopi k našemu očetu, želi te videti." In ni se obotavljal Matija. Kmalu je bil pri Dobniku. Ta pa je položil roke na njegovo glavo in govoril z resnim glasom: „Kaj ti nisem pravil, Matija? Ako si nedolžen, bode se izkazalo! Bog je uslišal mojo molitev! A ti, Matija, namestuj mi sina! Vse je tvoje, kar imam." „Ne, oče, ničesar ne vzamem. Sin vam hočem biti in vse delati za vas, a vzeti kaj, tega ne morem! Se manj bi mogel sprejeti to, kar mi je volil Peter." In ni ga mogel Dobnik pripraviti, da bi se bil vdal. * * * Kaj naj ti še pripovedujem, ljubi bralec? Matiji je sodnija prisodila del Petrovega premoženja, ali on ga je takoj razdelil ubožcem. Stari Dobnik je pa premišljal, kako bi Matijo pripravil, da bi vzel njegovo premoženje. Kaj stori? — Kmalu potem je Matija naprosil za roko Cejeve Franice in ni se branila. Tedaj je pa Dobnik izročil Franici vse kot ženito-vanjsko darilo in res se Matija ni več branil. Dobnik je leto potem izdihnil svojo blago dušo in kmalu za njim se je preselila v večnost tudi Barba, oba spoštovana in ljubljena od vseh, posebno pa od Matije in Franice. Na Žarno se je zopet vselil mir in edinost. Matijo so spoštovali vsi in premoženje mu je rastlo od dne do dne. Stariši njegovi so živeli še več let zadovoljni pri sinu, a Marijca se je omožila s pridnim mladeničem iz vasi in ostala na domu. Matija je pa še v poznih letih rad pripovedoval svojo zgodbo otrokom, katere mu je Bog podaril. Vselej je pa ob takih prilikah pristavljal: „Tako, ljubi otroci, skuša Bog ljudi in jim naklada nadloge in težave, da se očiščujejo in postajajo vrednejši tega, kar jim je pripravil na onem svetu. Ne obupavajte v takih žalostnih dneh, marveč zaupajte vselej na Njega, kateri svojih nikdar ne zapusti." Slike s Kanarskih otokov. Spisal J. Beličan. 1. Po hudi TOžnji. $>li si se kedaj vozil ponoči v visokem snegu, ko so ob cesti ležali visoki sneženi kupje, lesketajoči se v žarkih vozne svetilne? Tiho so drčale sani med nasipi belega snega dalje in dalje. Včasih so se vzpele kvišku, včasih se s sprednjim koncem nagnile globlje v sneg. Neprestano so se nagibale na desno in na levo, kakor prav tiho tekoča zibelka. Temu zibanju pa so nalahko bili takt komaj slišni udarci konjskih kopit. Kakor veter je dirjal konj po mehkem snegu. Videl nisi nič drugega, kot sneg okrog sebe in zvezdnato nebo nad seboj. Le kadar so se razmeknili beli kupje ob desni ali levi, je zablestela daleč na obzorju motna luč, brleča v gorko zakurjeni družinski sobi samotne koče. A vselej so se takoj nato snežni kupje zopet strnili v nepretrgano vrsto. In zopet nič drugega kot sneg in zvezde in enakomerno, rahlo, uspavajoče zibanje! Vse je ravno tako, kadar se ladja po hudem viharju sredi temne noči bliža varni luki!... Valovi se sicer ne zaganjajo več črez ladjo. Toda morje je še nemirno. Še vedno vstajajo ob obeh straneh hribi voda, črez in črez prekriti z belo peno. Valovanje morske vode je enakomerneje, počasneje, kakor dihanje zveri, ki se je v razdraženosti, v plamenu svojih strasti utrudila. Ob obeh straneh ladje se dvigajo in zopet potapljajo beli valovi, na katerih šepetaje žubori polagoma izginjajoča pena. Odsev ladjinih električnih luči iskri v penah, kakor v biserih, in se zrcali tu pa tam v gladki površini temnih valov. Ladja se še ni popolnoma umirila. Nekoliko se vzpenja in prevaljuje, kakor bi je bilo groza zveri, katere tuljenje je ravnokar prenehalo. Tiho plovemo med valovi dalje. Komaj se čutijo udarci strojevega bata, podobni utripanju srca, ki daje celemu ladjinemu telesu življenje. Veter je odgrnil od neba temnosivo preprogo oblakov. Kjer je prej švigal blisk, sedaj migljajo zvezde, katerih luč rahlo vztrepetava v gorkem ozračju. Beli vodni kupje okrog ladje in trepetajoče zvezde na nebu, to je vse, kar se vidi s krova. Le kadar visok val dvigne ladjo na svoja pleča, le tedaj se morda v daljavi pokaže pronikajoča luč parnika, ki nas je zapazil in nam z zažiganjem raznobarvenega bengaličnega ognja sporoča, kdo in odkod je. Čuvaj visoko gori na Koledar 1911. nastavku naše ladje ga je moral že davno opaziti. Kajti tudi naš stražar zažiga svoje bengalične plamenice. Naša ladja hiti urneje in urneje naprej med valovi, kakor bi hotela dohiteti, kar je zamudila v viharju. Ko se noč s svojim zvezdnim plaščem umakne jutru, se začno v daljavi kazati znamenja suhe zemlje. Iz morja raste velikansko pogorje otoka Tenerife.1 Čim bližje prihajamo do otoka, tembolj se čuti vonj subtropičnih rastlin, ki ga topel vetrič prinaša iz tene-rifskih gajev. Bele ptice-plahute, ki so ladjo spremljale od Southamptona do semkaj, ki so tudi v najhujšem viharju obkroževale jarbole, se poslove in pohite naprej ali gredo počivat na suhi zemlji, ali iskat boljše hrane, ali svojih starih gnezd, ali prostora za nova gnezda... Naproti jim prilete drobne žolte ptičice, kanarčki, ki sladko žvrgoleč in pojoč sedajo na vrvi, s katerimi so preprežene jarbole. Medtem ko smo opazovali jate ptic, se je ladja približala luki Santa Croz de Tenerife. Čaroben prizor! Ozadje tvori temnomodro nebo, zeleni, cvetoči gaji, vijoličasto skalovje in nad vsem vrhunec gore Pico de Teyde, ki je pokrit s snegom. Podoba sama — mesto in njega luka — pa žari v najpestrejših barvah. Pogled na mesto vpliva na nas kakor nežna pesem, ki jo čuješ iz daljave. Najlepši deli melodije ti pridejo na uho razločno, ker jih pevec poje s posebnim občutkom. Vse ostalo se izgublja v rahel piano in pianissimo. Tak vtis ti napravlja mesto Santa Cruz, ako zreš nanj z morja: Glavne poteze podobe so rajsko lepe; podrobnejši členi sicer niso slikani s čistimi barvami, toda vsled velike razdalje se ne vidijo razločno; in oko nehote zre v njih isti čar. Vsaj se čestokrat tudi najlepša stvar vidi lepa le, ako jo gledaš v pravi razdalji. 2. Kje je bil zlat? „Ali ste našli?" vpraša eden potnikov — Francoz Lebrun — zamorca Hamdija, stopivšega iz kuhinje. „Nič ne najdemo," odgovori Hamdi. „Tu v Santa Cruz izstopim. Odidem v pol ure. Ako dotlej ne najdete zlata, grem h kapitanu in na policijo." 1 Kanarsko otočje, nekdaj imenovano ,,Srečni otoki", sestaja iz sedmerih večjih otokov in nekaj majhnih otočičev. Večji otoki so: Tenerifa (100.000 prebivalcev), Gran Canaria, Fuerte ventura, Lanzarote, Palma, Gomera in Ferro. Po teh besedah odide Lebrun v svojo kajuto. Z zlatom je bilo tako-le: Tekom viharja je Francoz na krovu izgubil denarnico, v kateri se je med drugim denarjem nahajal tudi nemški zlat z letnico 1880. Še isti dan mu je Hamdi prinesel denarnico, trdeč, da jo je našel na krovu. Hamdi je prosil najdenine. Potnik je takoj pogrešil zlat in je dejal, da bo plačal najdenino, ko se najde zlat. Zdelo se mu je preveč, plačevati najdenino dvakrat, in to morda celo človeku, ki ni pošten. Za četrt ure pride kurjač Hamdi v Lebrunovo kajuto sporočat, da zlata ne morejo najti. Potnik gre s Hamdijem na krov. Ob stroju za nakladanje blaga se ustavi. „Tu ob tem stroju sem stal, ko mi je morala denarnica pasti iz žepa. Da bi se bila sama odprla, da bi bil samo en zlat padel iz nje, drugega nič, to se mi ne zdi verjetno. Mogoče je pa vse. Mogoče je torej, da se zlat nahaja tu v stroju. Iščite. Ako ne najdete v četrt ure, naznanim." Hamdi obstoji zamišljen ob stroju. Potnik se poda v obednico. Da lažje čaka, začne čitati na steni viseč tiskan oglas: Majhna pravila za življenje na velikih ladjah. G-rede v kopalnico bodi oblečen kolikor mogoče preprosto; potem se ti bo vsakdo tem raje izognil. V kopalnici ostani, kolikor časa se ti ljubi. Ako se ti zdi, se tam tudi lahko češeš, ali si snažiš zobe, ali režeš nohte itd. Drugi radi jako dolgo čakajo pred vrati. Načeloma deviji v nič kavo, čaj in sploh vso hrano; po tem se bo poznalo, da spadaš v boljše kroge. Na krovu uporabljaj samo tuje stole, knjige in daljnoglede. To je nekakšen splošno priljubljen komunizem. Za znamenja, ki se dajejo z zvoncem, se nikar ne brigaj: Ali se morebiti po hotelih kdo zmeni zanje? Kar se tiče vedenja pri mizi, se obnašaj kakor bi bil doma. Steklenice, zlasti take z rdečim vinom, postavljaj tako, da se bodo gotovo prevrnile, in padle na sosedov krožnik, ne na tvojega. Pri taki priliki se vino navadno pocedi sosedu na obleko — majhna šala, ki vselej vzbudi veliko veselosti. Ko obrabiš zobotrebec, ga položi tako, da ga sosed lahko uporablja dalje; s servijetami delaj nasprotno. Zelo se zanimaj za sopotnike. Skrbno jih povprašuj po vsem, česar ti ne marajo takoj razodeti. Sopotnik seveda želi, da ga vprašaš vse mogoče. Enako se zanimaj za ladjine častnike. Silno ti bodo hvaležni, ako se pobrigaš zanje, kadarkoli utegneš. V gosti megli vprašaj kapitana, koliko centimetrov daleč vidi. Ob dežju vprašaj prvega poročnika, ali morda v tem kraju tudi sicer večkrat dežuje. Najmanj petkrat na dan vprašaj častnike, ravno katero minuto bo dospel parnik v luko. To se namreč da vsak hip do minute natanko izračunati. Ladjini častniki sploh drugega dela nimajo, kot da si s takimi računi bistrijo um. Zvečer čuj dolgo. Naposled prekucni pred kajutami svojih sosedov tri ali štiri stole, zažvižgaj ali zapoj pouličnico, zadrleščni petkrat ali šestkrat svoja vrata in premeči še enkrat svojo prtljago, kar se da glasno, v znamenje, da se sedaj že vendar podaš v posteljo. Ko je Lebrun čital zadnje stavke pravilnika, je Hamdi tiho stopil v obednico. Potnik se je vprašaje ozrl v črnca. Hamdi mu je molče podal svetel zlat ter nato molče odšel. Že je hotel potnik zlat vtakniti v žep. A pogledal ga je še enkrat bolj pozorno; in glej, namesto številke 1880 se je blestela na njem letnica 1906! 3. Obalska šara. Na krov se vsuje nebroj ljudi, ki prodajajo ribe, pomaranče, fige, grozdje, smodke, kanarčke in umetno pletene stole. Revno ljudstvo! Obide te misel: Če so na Kanarskih otokih vsi taki, kakor ti-le, je ta ljud obžalovanja vreden. D&, obžalovanja vreden tudi v drugem oziru. Poglej te obraze. Posuroveli, podivjani! Nekateri kot pravi banditje, ki imajo vso podobo, kakor bi jih bil ravnokar snel z vislic ... A kanarskemu prebivalstvu v čast se mora priznati, da se toli podivjani subjekti nahajajo samo v pristaniških mestih. * * * „Mire caballero! Sto finih smotk za dvanajst peset."1 „Predrago. Ne knpim." „Za osem peset. — Za sedem! — Za šest!" „Ne kupim," odvrne potnik in se poda na drugo stran krova. Prodajalec, krepak Kanarčan, star kakih osemindvajset ali trideset let, zabuhel, bakren, po glavi oboden in potolčen, gre za njim. Začneta kupčevati tiho. Potnik si hoče smotke ogledati. Seže po škatlji. Prodajalec misli, da mu jo bo vzel, in poprime za škatljo z obema rokama. Nato pokaže potniku odprto škatljo od daleč. Komaj se razumeta. Potnik ne zna španščine. Prodajalec govori vse evropske jezike, a nobenega dobro. ,,Eno peseto," zakliče prodajalec nazadnje. Kup je sklenjen. Potnik dobi dragocene smotke zelo poceni, komad ne pride niti na belič! Oči vidno je blago ukradeno, in tat si ga ni upal prodajati na suhem. Na krovu tuje ladje je pa varen pred domačo policijo in pred lastnikom, katerega je okradel. * * * Poglej tu dvanajstletne paglavce, ki pridejo na krov prodajat vžigalice! Govore poleg svoje španščine portugalsko, italijansko, angleško, nemško, francosko. Toda nikar ne vprašaj kako! Čuj, kakšen vrišč so zagnali mali prodajalci vžigalic! Opazili so, da se nahajajo na krovu črnci. Zakaj, odkod, kam? Kje so ti črnci doma? Tako se vsujejo vprašanja na nekega mornarja, ki prvi hip kanarskega esperanta ne more razumeti. Polagoma razjasni dečakom angleški, da so beli kurjači stavkali, in da je parobrodno društvo sklenilo, odslej za kur- jaško službo najemati samo črnce. * * * V obraze nekaterih dečkov je strast že jako razločno začrtala svoje nelepe temne poteze. Ne da bi bili sploh vdani kdove kakšnim hudobijam! Ampak vzgoje nimajo. Vedno so na ulici. Še jest gredo domov le, če se ne morejo preživiti na cesti. Ker ni nikogar, ki bi nadziral njih vedenje, pride samo ob sebi do tega, da se pri njih veselje, žalost in jeza razodevajo nebrzdano, divje. Odtod tiste gube, ki se jim pojavljajo na licu v letih, ko bi lice moralo biti gladko. Najdejo se pa med temi dečaki tudi pravi cvetovi. Trinajstleten deček, pušeč svalčico, ti migne z roko, da pojdi z njim v kot, kjer se nahaja siderski stroj. Radoveden stopiš za njim. Vpraša te, ne želiš li kupiti fotografij. Ne odgovoriš, ker ne umeš, kakšne fotografije ima v mislih. Vtakne svalčico v usta, pomembno nagne glavo nazaj, naguba čelo, oči napol zapre, potegne krepko in imenitno dim iz svalčice — prav kakor kak velik — 1 Približno deset kron in pol in z važno kretnjo potegne iz žepa šop fotografij, seveda tistih, katerih prodajo vsak sodnik nagradi z zaporom. Zaničevaje pljuneš pred dečka in se obrneš proč. Deček pljune za teboj in krohotaje odide. * * * V mnogih lukah je podnebje jako nezdravo. Potnik je bil včeraj čvrst in čil kot riba. Danes nenadoma zboli, kakor hitro priplove ladja v luko. Ne pokaže se na krovu, ni ga v obednico, ne j6 in ne pije. Zapre se v kajuto in ostane v postelji. Vendar te vrste bolezen ni nevarna. Tudi ne traja dolgo. Na-zivlje se pristaniška mrzlica, ker se pojavi ob prihodu v luko ter izgine, brž ko ladja zopet dvigne sidro. Pristaniška mrzlica ima značilen simptom: Kadar se pojavi, se to zgodi samo pri potniku, ki je že kdaj prej obiskal dotično luko. 4. Interview. Gladka cesta vodi ob severni obali otoka Tenerife. Ravno toliko je od morja, da tudi v najsilnejšem viharju valovi ne morejo pljuskati na cesto ter poplak-niti z nje ljudi ali vozove. Pritlična, nekoliko lepše zidana hiša stoji v rebri nad cesto. Ob svetložoltih stenah se ovija brajda; grmi pisanih cvetlic gledajo skozi visoka okna in z ravne strehe dol. Vrtič, ki se razprostira ob hiši, je obdelan posebno skrbno. Krog in krog njega tvori vinska trta senčno streho. Po cesti počasi koraka potnik, noseč kovčeg v roki. Prišedši vštric ljubke hišice, se ustavi. „Tu morajo bivati zadovoljni ljudje," si misli, ko opazuje nenavadno snago in red okrog malega poslopja. Napoti se po rebru navzgor in proti hiši. Na pragu mu pride naproti star, belolas možak z obrazom, da se potnik stresne: oči in ves obraz kakor pravi hudič. „Kaj želite? Česa iščete?" „Stanovanja," odgovori potnik. „Pa ravno pri meni ? Kako je to ?" vpraša gospodar. „Ogledujoč vašo ljubeznivo hišico s ceste, sem si mislil, da tu brez dvoma bivajo — ne vem, kako bi rekel — no, da tu bivajo srečni ljudje, ker ima vaš dom izredno veselo, praznično podobo." „Prav ste uganili," odgovori gospodar smejaje; za hip se ozre mimo potnika tja po širnem morju; potem z nekakim pomilovalnim smehljajem na ustih pogleda prišleca od nog do glave. „Kaj pa ste — ako dovolite, da vprašam?" „Časniški poročevalec. Tu moj potni list." „Stanovanja vam ne morem dati v najem. Ves prostor potrebujem sam. Ako se pa ravno danes nimate nikamor dejati, vas rad brezplačno obdržim pod streho do jutri. To storim iz kolegijalnosti, ker sem bil tudi jaz dolgo let časniški dopisnik, ne po poklicu, ampak kot diletant. Če vas kdaj pot privede v Južno Afriko, v Johannesburg, poiščite tam v starih letnikih johan-nesburške ,Deutsche Zeitung'. Našli boste mnogo sestavkov s podpisom ..." Nato po vede gosta k mizi, stoječi v kotu vrta v hladni trtni senci. Predenj postavi sira, suhega grozdja, pomaranč in g<5fio — kanarski kruh. „Nas je več tu na teh otokih, ki se prištevamo še stari angleški zlatokopski gardi; to je bil zbor, ki je imel svoje čete zdaj v Kaliforniji ali Avstraliji, zdaj v Alaski ali ob Witwatersrandu. Mi tukaj smo tisti, ki imamo denar. Kar je pa mojih tovarišev bilo takih, da jih je denar imel, so vsi poginili, kakor zveri, kje v samoti, da njih trupla nikoli nihče ni videl in ne bo videl, kakor tudi nikdar ne boste našli trupla zveri, ki je poginila vsled gladu, bolezni ali onemoglosti, ne vsled lovčeve krogle. Šest nas je na Kanarskih otokih, ki mirno uživamo ostanke zakladov, katere smo si pridobili v Južni Afriki, Alaski, Kaliforniji, Avstraliji." „Pa kaj bi vam pripovedoval o takem življenju? Zlatokopskih zgodeb ste gotovo čitali dovolj. In verjemite mi, vse je res, kar ste našli v njih! To je divje življenje. Debelo pero mora imeti, kdor ga hoče popisovati." „Deset let sem že tukaj. Čudili se boste, ako vam povem, da se vkljub svojim sedemdesetim letom kar ne morem navaditi te-le tišine, tega-le lepega miru. Kakor bi bil pokopan! Vselej moram ven, kadar je ponoči morje nemirno. In ko se nagledam razpenjenih valov, ko se naužijem njih hrušča, šele potem lahko spet mirno zaspim. — Splošno ste pa prav povedali, ko ste rekli, da je tu zadovoljnost doma. Nikdar bi ne bil pričakoval, da bom na stara leta živel toli pokojno in zadovoljno, kakor živim." — Na Tenerifl: Pico de Teide. Stari mož se zamisli, gledajoč tja po sinjem morju, kjer daleč na severu plove bela jadrnica — bel cvet na ažurnem polju. „Zakaj ne jeste ?" se obrne slednjič do gosta. „A tako! Niste vajeni kruha kanarskih kmetovalcev. Glejte, to je jed, kakor nalašč za vroče kraje. Pšenica ali koruza se nekoliko opraži v ponvi, podobno kakor se opraži kava, preden se zmelje. Nato se zrnje da v mlin in zmleto se lahko hrani mesece in mesece, pa ne postane ne tohlo ne žarko. Kadar hočete jesti, vli-jete samo nekoliko mleka ali vode v to praženo moko, malo zmešate, in jed je gotova. Glejte tako-le.... Nekateri uživajo gtifio brez soli. Je skoro boljši kot osoljen. Tudi pečenega krompirja nihče ne bo solil, ker je brez soli boljši... „Ako se naselite kje blizu, me lahko večkrat obiščete. Rad vam bom povedal kaj zanimivega iz zlato-kopskega življenja. Tega vam pa ne bom svetoval, da bi postali zlatokop. Ako nimate mnogo železa v krvi, bi zlato vas imelo, ne vi zlata. Tudi mene je dolgo. In tista leta sem bil tak, kakor bi me jahal sam hudič: Le vedno več in več imeti. Vsak hip sem bil pripravljen ves svoj imetek in svoje življenje postaviti v nevarnost, da bi si pridobil še več! Sčasom sem se svojega jezdeca naveličal. Ko bi se bil iz- treznil nekoliko poprej, bi bil danes bogatejši in bi stanoval v palači, ne v majhni koči. Zadovoljen bi pa najbrže ne bil tako, kot sem. Glejte, kako je morje danes mirno; gladko, kakor zrcalo. Zakaj? Ker je bil pred kratkim hud vihar." 5. Bela hiša. Kdor je iskal prenočišča v visokih afriških gorah, ve iz lastne skušnje, kako je to težavno. Gorovje, ki je ognjeniškega izvora, kakor Kanarski otoki, je silno razdrapano. Splošno je voda zagladila najostrejše robove, odprala vrhuncem najbolj pobrušene osti, zasula z rodovitno prstjo premnoge soteske. Toda ognjeniški značaj gorovja se ne da nikdar popolnoma zatajiti. Rastlinstvo ravno na ognjeniških tleh najbolje uspeva. Prst, nastala iz razpadle lave, je kakor kruh. Grmovje in gozdno drevje, ki raste na njej, se tako preplete, da brez sekire ne prideš skoz. Morda si zašel visoko v goro, takd, da vidiš daleč tam ob robu obzorja otoke, ki so docela nevidni gledalcu, stoječemu tik ob obali. Dovolj si se že načudil plastem peščenca, skozi katere je nekdaj lava privrela na dan; dovolj si ogledal visoko nakopičene, žlindri podobne sklade strjene lave. Vonj pinijevega gozda in kras cvetja, ki polni gorske doline ter pregrinja strma pobočja, te ne miče več. Utrujen si, želiš si za danes počitka, zlasti ker se solnce bliža zatonu. Na zahodu se začenja morje živeje in živeje lesketati v solnčnem svitu. Otoki, ki se dvigajo iz morja na daljnem vzhodu, se vidijo vedno razločneje. Mrak je tu kratek. Komaj bo utonilo solnce v morju, bo tema, kakor v rogu. Ah, saj je blizu tu doli hišica, lepo belo poslopje, sredi vrta, polnega košatih temnozelenih pomarančnih dreves, na katerih se zlate zreli sadovi. V tej-le smeri pol ure, pa si boš lahko odpočil. Spustiš se urno v dol, hoteč na drugi strani splezati na griček, vrhu katerega se blesti celo poslopje v zadnjih solnčnih žarkih. Še si višje, kot precej široko teme hribca, na katerem stoji hiša. Dokler se bela zgradbica ne skrije v zelenju, ti pogled vedno uhaja k njej. Dospel si na dno dola in ne moreš dalje. Globok prepad zeva pred teboj. Po celi dolini se po dolgem razteza ozka, globoka razpoklina. Kakor zobje zlobne pošasti se ti reže iz globine škrbe čeri peščenca in strjene lave. Temnordeča, ponekod vijoličasta barva pečin daje vsemu še nekoliko groznejšo podobo. Nevoljen sprožiš, z nogo debel kamen v prepad. Zamolklo, mehko udari prhli lapornati kamen ob prhlo lavo na dnu prepada. Kaj preostane drugega, kot iti okrog brezdna. Začne se temniti. Vedno manj vidiš, kam bi stopil. S težkim nožem-krivačem1 režeš in sekaš grmovje, ki ti zapira pot. Po dolgem naporu dospeš na zorano pobočje griča, vrh katerega je bela hiša. Da bi bil le že na vrhu! Tema je. Vrhunec griča razločuješ samo po tem, ker se takoj nad njim začenja nebesni obok, posejan s svetlimi zvezdami. Prišedši do vrha nehaš paziti, kam bi stopal. V temni senci pomarančnih dreves parkrat pošteno padeš. A kaj za to! Da si le dospel do smotra. 1 Kanarec mu pravi podon. Na Kranjskem ga po nekod zaznamujejo s tujko šplevcar. Tačas, ko z gospodarjem použivaš večerjo, priplava luna na obzorje. "Vleče te ven, občudovat čarobni nočni prizor. Vino, močno kakor konjak, domač pridelek — vino de pais — se ti jame ustavljati, plačano pa je, torej ga je treba porabiti. Neseš ga pod borno verando pred hišo, pokličeš gospodarja, postaviš predenj ostalo vino ter šop evropskih smotk, in začne se pogovor brez konca. Okrogla, proti sredi rahlo nagnjena ravnica okrog hiše je žrelo ugaslega ognjenika — tako pripoveduje gospodar. Obljubi ti, da te bo drugi dan peljal krog in krog vrta, in da se boš lahko sam prepričal, kako to res ni nič drugega kot caldera, ognjeniško žrelo. Zgovorni mož pripoveduje, koliko sta se trudila njegov oče in on, da sta teme in pobočje griča obdelala ter obsadila. Torej boš nocoj prvič prenočil v žrelu ognjenika. Kakor v dvomu zreš po tiho šuštečem gaju okrog hiše. Ne moreš umeti blaženega miru v tej nekako plitvemu krožniku podobni globeli vrhu hriba. Celo lunini žarki rahleje in nežneje oblivajo tihi dol in mamljivo dehteči pomarančni gaj. Kako se sladki mir more ujemati z demonskimi silami, ki neprestano preže, kdaj bi ravno tu zopet izbruhnile na dan? Gospodar ugane tvoje misli. Z lahnim nasmehom reče: „V žrelih ugaslih ogjnenikov se bodo ljudje zmeraj radi naseljevali, čeprav je nevarno. Po calderah se namreč nahaja najrodovitnejša prst. Suše v takih kotlinah ni nikdar. Muhe se love na med. In pa, ko bi le toliko na to gledal, kje je varneje, bi se ne smel naseliti nikjer. Ognjenik lahko tudi tam nastane, kjer ga prej nikdar ni bilo." 6. Kako nastane greh. Malce banditskega duha pa le še tiči v nekaterih hribovcih, dasi morda ne več, kot v hribovskem ljudstvu katerekoli evropske dežele. Bandit ima posebno filozofijo. Ako se mu tujec izda, da ima denar, je bandit uverjen, da je tujec lopov, češ: „Kdor si je denar pridobil pošteno, se zanj toliko boji, da ga skrije. Lopovu je treba krivično blago vzeti. Če nas bo lopov napadel, ko bomo vršili to bogoljubno delo, se bomo branili. Noben sodnik nas radi silobrana ne more obsoditi." V Sant Andre na severni obali Tenerife se je nastanil bogati Amerikanec Tom Winbourne. Bil je globe-trotter, ki je prepotoval že razne kraje, zato se mu ni zdelo vredno, da bi se na Tenerifi vedel kdove kako previdno. Zlata verižica njegove ure, zlata igla v zavratnici, zlati gumbi manšet in zlati prstani, vse to je kar blestelo, kadar se je petični, dobro rejeni mož sprehajal v jasnem solnčnem svitu po ravni cesti. Španščino je govoril komaj za silo. Zašel je nekoč v majhno gostilno tik ob stranski gorski vasici. Hotel si je kupiti vina. Ali ga niso razumeli, ali so se le tako delali: Skratka, dva možaka vstaneta izza mize in se mu ponudita, da mu hočeta pokazati, kje lahko kupi vino. Winbournu se to zdi nerazumljivo, ker ima hiša vso podobo, kakor bi bila gostilna. Toda na potovanjih se ob vsakem koraku naleti na kaj, kar se zdi nerazumljivo; in potnik bi imel preveč opraviti, ako bi vsem takim ugankam iskal pojasnila. Možaka — po podobi Španca, kakor so vsi Kanarci — po kanarski šegi oblečena v ceno belo obleko iz bombaževine, srajco črez hlače in širokokrajen črn klobuk na glavi, korakata pred Amerikancem. Črevljev nimata. Kanarsko kmetsko ljudstvo hodi boso, ker na Kanarih ni kač. Pot vodi navkreber skozi gost palmov gaj. Mister Winbourne občuduje okolico. Večkrat se ustavi, vzame daljnogled iz torbe ter motri strme, razdrapane hribe in širno, pokojno, tiho morje. Ko pridejo nekako pol kilometra od gostilne, zmanjka poti. Winbourne vidi, da so prišli do soteske, kakoršne so si izdolbli kanarski hudourniki — rek in potokov na strmih Kanarih ni. Te soteske so ozke in globoke, pravi prepadi. Domačini jih imenujejo barranco. Slučajno je Winbourne pogrešil pot nekaj sekund, nekaj korakov prej, kot so prišli do roba prepada. Takoj je deloma vedel, deloma sumil, kaj se pripravlja. Segel je v žep, potegnil velik nož zaklopčar, ga odprl in stopil k obsežnemu palmovemu drevesu tako, da je imel deblo za hrbtom. Isti hip sta tudi njegova tovariša držala v rokah vsak en podon. Moža srajčnika sta se spogledala z nepopisljivo zlobnim nasmehom. To je Winbournu dokazalo, da je njegov sum opravičen. „Kako ukreniti, da bi se izšlo brez boja," je bila Winbournova edina misel. Prepričan je bil, da zoper svoja, bolje oborožena nasprotnika ne bo nič opravil, ako se spopadejo. Šine mu v glavo amerikanska ideja. V slabi španščini zakliče nasprotnikoma: „Podarim vama vse, kar imam tu. Počakajta. Razdelil vama bom." Najskrbneje opazujoč vsak gibljaj in vsak pogled nasprotnikov, prime Winbourne nož z zobmi, zaveže svoje dragocenosti v robec, držeč robec v desni, ga pokaže enemu nasprotniku in reče: „To je tvoje!" Drugemu nasprotniku pomoli v levici denarnico in mu de: „To je pa tvoje!" Ko rokovnjača hočeta planiti vsak po svojem plenu, vrže Winbourne denarnico in dragocenosti — na nasprotni breg prepada. Že sta se hotela lopova znositi nad Amerikancem ter udariti po njem. A ta se je glasno zasmejal in pokazal na nasprotni breg, kličoč: „Nekdo drug bo vzel!" Hkrati je z desnico, držečo nož, izvršil pomembno kretnjo. Ker svojih misli ni mogel razodeti z besedo, je povedal s ponašo, da se ne namerava podati brez brambe. Nasprotnika sta nevoljno drug drugemu nekaj zamrmrala; nato sta vsak v drugi smeri odhitela iskat Amerikančev denar in dragocenosti. Nekaj dni pozneje je Winbourne sedel v hotelu Quisisana nad mestom Santa Cruz. Po sosednji mizi je bila razstlana kopica časnikov. Vmes se je nahajala najnovejša številka tenerifskega časopisa „Pueblo Canario." Winbourne seže po njej. Med najnovejšimi vestmi najde kratko sporočilo: „Mrtvega so našli v soteski Barranco seco obče-spoštovanega posestnika in gostilničarja iz vasi Re-balaje: Don Diego Velludo Antolinez se je ponesrečil, ko je ob robu soteske sekal grmovje za kurivo. To se je dalo posneti iz tega, da so ob mrliču našli njegov podon in sveže nasekano hosto." Ravno sveže nasekane veje so Winbournu povedale, da je občespoštovani Don Diego najbrže umrl drugačne smrti. Od takrat je Winbourne denar in dragocenosti vselej in povsod skrival. Tem raje pa si je opasoval revolver, tako, da je usnjata revolverjeva nožnica nekoliko pogledovala izpod suknjiča. 7. Skalni dom. Nekega toplega pomladnega večera so se ustavili pred mojo v živo skalo izsekano hišico štirje sosedje, vračajoči se s polja. To so najemniki, živeči na nekaterih tukajšnjih zemljiščih, katera so last bogatega meščana. Moral sem jim razkazati, kako sem si opravil skalno hišico, ki sem jo vzel v najem za nekaj mesecev. To je dom, vsekan v mehek kanarski lapor, to je v zmes tvarin, katero je voda nanosila iz kredovih pe-ščenčevih plasti in iz skladov tercijarne lave. Na Kanarskih otokih je premnogo domov, ki so na tak način vsekani ali v lapor, ali peščenec, ali lavo. Skalna stanovanja so bila izsekana vsa pred štirinajstim stoletjem, to je predno so še Španci in Portugalci odkrili Kanarije. Na Kanarijah se nahajajoče, v skalo vsekane hiše so namreč brez dvoma delali ljudje, ki so že kje videli zidane hiše. Kanarski skalni dom je namreč izsekan tako-le: Preden se pride v hišo samo, se gre mimo kuhinje, ki je izsekana poleg vhoda v hišo; v kuhinji se nahaja ognjišče, tudi izklesano iz skale; kuhinjski strop je zaokrožen, kakor bi bil obokan, sprednje stene pri kuhinji ni, torej kuhinja nima vrat. Dim bi težko odhajal, ako bi vhod v kuhinjo ne bil popolnoma odprt. V hišo vodi štirioglata vratna odprtina. Hiša ima dva prostora, sobo za stanovanje in spalno sobo. Obe sobi imata popolnoma raven strop, kar je jako značilno, ker sta sobi prostorni. Iz sobe za stanovanje vodi v spalno sobo vratna odprtina, ki je zgoraj zaokrožena v obliki pravilnega polkroga, kakor bi bila zaobokana. Pod nekoliko visi proti vratom, ki vodijo iz spalnice v sobo za stanovanje; ravno tako je pod stanovalne sobe nekoliko nagnjen proti glavnemu vhodu. Pod je tudi skala. Ta stanovanja so jako suha in poletu hladna. Mnogokrat se nahajajo na kraju, odkoder je uprav čaroben razgled po dotičnem otoku in daleč tja po širnem moiju. Večinoma je prostor tako izbran, da se pred hišo nahaja zelena tratica ali prostorna naravna skalna terasa, blizu na desni ali levi vhoda pa pečina ali skalnat rob, ki najnavadnejšim vetrovom — severozahodniku in jugovzhodniku — zastavlja pot do prostora pred skalnim bivališčem. Potrebam kanarskega prebivalstva so skalna bivališča tako primerna, da bo brez dvoma zopet prišlo v navado, vsekavati hiše v skalo. A stara šega se bo ponovila v modernizirani obliki, če se bo. Kanarski otoki imajo neprijetno posebnost, da so na njih potresi jako pogosti. V taki deželi ni varnejšega doma, kot je hiša, izsekana iz skale. Morebiti je strah pred potresom v davno minulih dobah prebivalce Kanarij nagnil, da so si začeli delati take hiše ? Sicer so ognjeniškega izvora vse evropsko-afriške Ande, gore vseh otočij od Islanda, Azorskih in Ma-deirskih otokov dol do samotnih otočičev Sv. Helena, Tristan da Cunha in Diego Alvarez. Vendar se v tej vrsti potresi najpogosteje pojavljajo na Kanarih. Ali morda zato, ker tukaj otoško vrsto križa Atlasova gorska guba? S spoštovanjem stopiš v skalno hišo. Na misel ti hodita Homer in njegov Odisej in dejstvo, da so boji med evropskimi in maloazijskimi Grki brez dvoma rodili več kot enega pogumnega moža, ki si je upal pogledati, kakšen je svet onstran Herkulovih stebrov. Na misel ti prihaja blažena dežela zadovoljnih Feakov, v katero so Homerjevega Odiseja zanesli vetrovi in vali mogočno šumečega morja? Starejših hiš, kot so ti skalni domovi, ne najdeš na celem svetu. Kolikšno starost povprečno učaka zidana hiša? Komaj štiristo let. V Hamburgu kažejo „Am alten Pferdemarkt" najstarejšo hišo hamburškega mesta. Pa ni še docela štiristo let stara! Ali je bilo vredno, da so se toliko trudili, morda trudili za malenkosti, ljudje, ki so v tem skalnem domu bivali pred stoletji? Je-li bilo skrbi vredno, za kar so skrbeli dolga leta, ko je vendar vse tako kmalu minulo ? Homer bi rekel, da je prešlo, kakor premine srebrna pena bučno šumečega morja. Morska pena mine. Morje ostane. Ljudje, ki so nekdaj bivali tod, so minuli, kakor izgine morski val, za katerim ne ostane na svetu sledu. Vse resnično, dobro in lepo, za kar so se trudili in borili ljudje nekdaj, je pa ostalo. Boj popolnejšega zoper manj popolno, boj dobrega zoper hudo nikoli ne utihne, kakor nikdar popolnoma ne utihne veličastna, brezkončna pesem bučno šumečega morja. 8. Ura. Najemniki so pred mojim . bivališčem posedli po zidu, obkrožujočem mali vrtič. Postregel sem jim s cigaretami. „Čemu sta ta dva kola? Tukaj ravno pred hišo sta vam vendar napotu," vpraša eden obiskovalcev. „To je ura." „Ni mogoče! Včeraj, ko sem šel tu mimo, je ni bilo." „Naredil sem jo šele nocoj, ponoči, ko je bilo tema." „Zakaj ponoči?" „Ker po dnevu nisem videl." „Ta kola sta zabita tako, da gledata ravno proti severu, ako zrete črez nja. Po dnevu je brez magnetne igle nekoliko težje natanko določiti, kje je sever. Po noči, kadar je jasno, se pa vidi zvezda severnica, ki je ravno na severu. In sinoči sem kola zabil tako, da črta, potegnjena skozi kola, meri ravno proti severnici." „Caballero, vi nas vlečete," odgovori sosed Mateo. „Pojdite, pojdite, boste izmed toliko milijonov zvezd spoznali eno samo! Saj so vse enake. Kavka je enaka kavki, zvezda pa zvezdi. Če kavka zavrešči nad vami v zraku, kako morete reči, da je ravno tista, ki ste jo slišali danes tri leta. To ni vse vkup nič." „Don Mateo, kako pa vi svojega sina spoznate izmed toliko in toliko milijonov ljudi, ki žive na tem svetu?" „To je vse kaj drugega. Moj sin je drugačen, kot vsi drugi ljudje. Podoben je meni in nikomur drugemu. Zvezde so pa vse enake. Le poglejte jih. Prve se že vidijo, ker se mrači. No, Don Hernandez, pa ti povej, ali je katera kaj drugačna, če imaš boljše oči," se obrne do drugega soseda. „ Ampak, Don Mateo, vi sami ne veste pravega vzroka, zakaj svojega sina tako dobro poznate," odgovorim dvomljivcu. „Ko bi vi sina nikdar ne bili videli od dne njegovega rojstva do danes, ko je star že več kot petindvajset let, bi ga tudi ne poznali. Le zato ga poznate, ker se vas petindvajset let drži, kakor bi bil na vas privezan. Severna zvezda se pa tudi drži nekega velikega zvezdnega voza, ki ga boste ugledali na nebu takoj, kakor hitro bo še nekoliko temneje." „Ali na to uro samo po noči gledate?" vpraša Mateo. „Nanjo gledam po dnevu. Imam jo zato, da vsak dan lahko pravilno naravnam žepno uro. Po čem hočem sicer naravnati žepno uro, ako se mi ustavi? Saj tu v hribih nimate ur. In če bi jih imeli, bi najbrže ne šle prav. Lahko bi kdo odšel iz mesta Santa Cruz ob dveh popoldne, a ko bi prišel semkaj gori, sedemsto metrov nad morjem, bi bila tu ura morda šele eno." „To je vse mogoče," potrdi Hernandez. „Vendar ima doslej v celi naši vasi samo eden uro, pa še tisto navijajo le takrat, kadar so sami domači ljudje doma. Če imajo dninarje najete, jo puste, da stoji." „Mora pa tudi vaša žepna ura za nič biti, ako jo morate vsak dan naravnati," mi oponese Mateo. „In zdaj, ko imate ta dva kola, vam žepne ure treba ne bo. Lahko boste gledali na kola." „Kola mi povesta samo, kdaj je poldne. Kadar senca južnega kola meri natanko proti severnemu kolu, stoji solnce ravno na poldnevu, ravno na jugu. Ura pa navadno ni ravno tisti hip poldne, ko solnce stoji na poldnevu. Solnce ima namreč v tej reči svoje muhe. Kadar se mu mudi, potrebuje manj kot štiriindvajset ur v to, da drugi dan spet pride tjakaj, kjer bi opoldne pravzaprav moralo biti. A kadar solnce postane leno, tedaj porabi v take namene več kot štiriindvajset ur. In zvezdarski koledar mi pove, za koliko minut mora biti na moji žepni uri poldne prej ali pozneje, kot stoji solnce na poldnevu. Zdaj-le predpustom solnce vsak dan prepozno pride na poldne, in sicer vsak dan nekoliko pozneje. Ne vem, kaj mu je, da je ravno predpustom tako leno. Tekom posta zopet pride na red." „Poglej, Don Hernandez," se oglasi Mateo. „Vse je tako, kakor sem že dostikrat dejal. Ti moraš na solnce gledati, če hočeš vedeti, kdaj kosiš. To jaz vem brez solnca. Stavim, kolikor hočeš: Kadar je oblačno, po kosilu ne veš, ali si sit, ali si lačen, ne veš, si-li jedel, ali ne. Mene posnemaj: Jaz kosim opoldne, naj bo ura, kolikor hoče. In vsak dan dobro vem, kdaj sem kosil. Ura človeka samo bega. Vem, ko bi moja žena imela uro, bi mislila, da opoldne mora prinesti kosilo na mizo, je-li kuhano, ali ne. A to bi bilo popolnoma narobe. Sirova reč se ne sme postaviti na mizo, naj bo ura, kolikor hoče! In kakor je moja žena previdna, vem, da bi skrivaj uro nazaj dejala, kadar bi se ji ne ljubilo, dovolj zgodaj iti kuhat. Ura pri hiši samo red bega." 9. Časomer in kažipot. „Če hočemo biti natančni, moramo reči, da docela brez ure nobena hiša ni. Tudi vi, Don Mateo, imate nad svojo hišo uro, ki vam kaže čas," rečem sosedu. „Ni mogoče. In ko bi bilo res, bi bil tisto uro prodal že izdavnaj ter si kupil mešiček kubanskega tobaka." „Tu so cigarete. Prižgite si še eno." „Hvala, caballero." „V mestu Santa Cruz ste gotovo videli, kakšno uro ima veletržeč Ignacio Puentierrez v izložbenem oknu: Kaže sekunde, minute, ure, dneve tedna in dneve meseca." „Kaj pa so sekunde?" vpraša Mateo. „Ali so to tiste nove ponve, ki jih Ignacio Puentierrez kaže v oknih?" „Kaj je sekunda, se uče otroci v šoli." „Ko sem bil mlad, v naši občini ni bilo šole," reče Mateo. „Še zdaj tn ni tako, da bi vsak otrok moral hoditi v šolo," dostavi Hernandez. „Grlejte, tu na nebu je tista ura! Celo nebo je plošča, na kateri se vrtita dve kazali, ki sta pritrjeni sredi plošče. Poglejte rimsko cesto. Obe veji rimske ceste sta tisti dve kazali. Eno kazalo kaže na eno stran neba, drugo na drugo stran. Ozrite se po dolgem te-le palice, ki sem vam jo položil na skalo. Palica kaže zvezdo severnico. Ta zvezda je tečaj, okrog katerega se vrtita kazali nebeške ure. Dve nevidni roki sta nataknjeni na ta tečaj; in ti roki nosita vsaka po eno kazalo. Pri stenski uri kazalca nista enaka. Eden je krajši in širji kot drugi. Tudi pri kazalih nebeške ure vidite, da je eno mnogo širje. Zato se ne morete zmotiti, ko gledate na nebeško uro. Zvečer, ko se zvezde prikažejo, si zapomnite, proti katerem hribu kaže širje kazalo. Ko bo širja veja kazala ravno na nasprotno stran neba, bo jutro, to se pravi, bo dvanajst ura pozneje. V dvanajstih urah bo ta veja obhodila pol neba, v šestih urah samo eno četrtino. Kdor zvečer pogleda, kam kažeta veji rimske ceste, se bo tekom noči samo ozrl, kam kaže ta ali ona veja rimske ceste, in bo vsak hip lahko povedal, koliko je ura. Seveda so tudi časi in kraji, kjer se rimske ceste vidi malo ali celo nič. Tam je treba gledati na druge zvezde ki ravno tako krožijo okoli severnice kot rimska cesta." „Tudi mi po zvezdah poznamo, koliko je ura," odvrne Don Mateo. „Kadar je polna luna, vzhaja mesec zvečer. Ko je zadnji krajec, vzhaja mesec o polnoči. O prvem krajcu stoji luna zvečer tako na poldnevu, kakor stoji solnce takrat, ko je čas za kosilo. Tako ponoči luna pove, koliko je ura. Kadar lune ni, pa ni treba vedeti, koliko je ura ; takrat je tema; ne vidi se nikamor stopiti in je treba biti doma." „So pa vendar taki, ki morajo tudi takrat biti pod milim nebom, ko ni meseca, n. pr. mornarji," mu odgovorim. „In naj bi rimska cesta imela deset vej, ki bi kazale uro — mornarji bi na vašo nebeško uro ne mogli poznati, ako bi bilo oblačno," se odreže Mateo. „Zato pravim, ure so vse za nič. Vsaka ima to napako, da se lahko skuja takrat, ko je najbolj potrebuješ." „Na suhem lahko tako govorimo," odvrnem. „Za mornarja ima pa ura drugačen pomen. Mornar si uro naravnava po solncu, luni in zvezdah. Ura mornarju pove, do kam je priplul s svojo ladjo, kje se nahaja in v kateri smeri mora pluti, da pride do luke, ki jo želi doseči. Paziti mu je samo na to, kdaj dospe na poldne solnce, mesec ali katera večjih zvezd. Iz časa, ob katerem mornar vidi nebesno telo ravno na poldnevu, bo s pomočjo zvezdarskega koledarja izračunal, kako daleč je privozil ali proti vzhodu, ali proti zahodu. S pripravo, ki se imenuje sekstant, mornar izmeri, kako visoko nad skrajnim robom morja se nahaja ali solnce, ali luna, ali kaka svetlejša zvezda tedaj, ko dotično nebesno telo stoji na poldnevu. In iz te višine s pomočjo zvezdarskega koledarja izračuna, kako daleč je priplul ali proti jugu, ali proti severu." „Torej to se pravi, če mornar ne ve, koliko je ura, ne pripelje pravi čas barke domov," izpregovori Mateo razmišljen. „Meni se je ravno tako godilo, ko sem pustno nedeljo popoldne vozil barko iz mesta Santa Cruz semkaj gori proti našemu otoku. Megleno je bilo. Nisem poznal, ali je zgodaj, ali pozno." „In ali veste, Don Mateo, kaj bi se vam bilo zgodilo, ako bi v svoji hiši imeli uro?" ga vprašam. „Doma bi vam bila žena s svečo na stensko uro posvetila. Ker ure nimate, vam je ta sramota ostala prihranjena. Iz tega se vidi, da gospodar več spoštovanja uživa, ako v hiši ure ni, kot če v družinski sobi stenska ura čas kaže in kliče." 10. V viharju. Še so sedeli na vrtnem zidcu pred mojim skalnim domom Hernandez, Mateo, Andrč in Antonio. Daleč na severu se prikaže drobna lučica. Je-li zvezda, ali ladja? Miglja kakor zvezda, a njena svetloba se menja, kakor bi bila luč ladje. Vedno svetlejša in svetlejša se vidi in plava zmeraj bolj pod skrajno mejo obzorja. „Dve luči sta vštric," vzklikne Antonio. „Parnik je . . ." hočem izpregovoriti, a Antonio naglo dostavi: „Ne, tri luči so. Dve beli in v sredi zelena." Tudi ostali možje začenjajo razločevati tri luči. Parnik je vozil od otoka Madeire, a ne natanko proti jugu, ne popolnoma proti nam, temuč nekoliko proti jugovzhodu, v smeri proti luki mesta Santa Cruz. Zato se je videla zelena luč, ki jo ima vsak parnik na desni strani. Na levi ima rdečo svetilko. Na Tenerifi: Kmečki dom. Kmalu nato je zelena luč začela izginjati. Kakor v taktu se je prikazovala in izginjala. Ta čas pa je visoko nad nami veter bučno šumel med skalami. „Vihar imajo," opomni Hernandez. ,,Danes ie bilo ves dan tako vetrovno, da so se odtod videli beli grebeni valov! Tu sicer vetra ne čutimo dosti, ker se ubije v skalah, preden pride do naše vasi. Na morju pa mora danes biti hudo, ker ..." Sredi stavka preneha, ker so ta hip izginile vse parnikove luči. Možje vstanejo in začno pozorneje gledati po morju. „Kaj to pomeni?" „Ladja je s koncem k nam obrnjena," reče Mateo. „Ko bi bilo samo to, bi se vsaj ena bela svetilka morala videti. Ena belih svetilk je namreč pritrjena na sprednji strani prednje jarbole, ena pa na zadnji strani zadnje jarbole," odvrnem. „Morda je ravno zdaj kak val poškodoval jarbole?" dostavi Andrfc. Brž nato se spet prikažeta obe beli luči. Zelena se prikazuje le zdajpazdaj za kratek hip. „Kaj je neki bilo?" vpraša Antonio. „Najbrže so ustavili parni stroj," odgovorim. „To v viharju večkrat store. Včasih pridejo posebno visoki valovi, ki trajajo samo nekaj minut. V takem slučaju prihaja ladjin vijak popolnoma iz vode ven. Kadarkoli se to zgodi, zavrte strojeve ročice gredelj vijaka z nepopisno brzino, in nastane velika nevarnost, da se pokvari stroj, da se zlomi vijakov gredelj, ali da se odkrhnejo vijakove peroti, ko se vijak spet potopi v vodo. Zato morajo stroj ustaviti dotlej, da se poležejo najhujši valovi. Ladjine luči, ki jih vidimo odtod, so električne. In če se ustavi glavni stroj, se ustavijo tudi električni stroji, ki so z glavninim strojem sklenjeni. Seveda je poskrbljeno zato, da par lahko žene električne stroje tudi takrat, ko glavni parni stroj stoji. A take premenjave se v viharju vrše kasneje kot ob mirnem vremenu, ker so tudi mornarji nekoliko zbegani." „Podnevu sem odtod že dostikrat videl, da je tekom viharja velik parnik za nekaj hipov popolnoma izginil," opomni Hernandez. „To ni nič nenavadnega," odvrne Andre. „Kadar je ladja semkaj obrnjena s koncem, je itak ni skoro nič videti. Poleg tega je v viharju vedno ves krov zalit z vodo, v kateri se zrcali nebo, kakor se zrcali v vodi okrog ladje. Tako tudi tam, kjer je krov, vidiš samo tisto, kar zreš na kateremkoli delu morske gladine." „Nisem ravno strahopeten," reče Antonio, „a vihar, kot ga imajo ti-le tam v tisti ladji, bi mi vendar šel nekoliko do živega. Pa danes je že še, ker je jasno; in vedo, da bi bila pomoč blizu, če bi se jim kaj pripetilo. Ampak kadar je popolnoma tema! ... O po zimskem času kakšno noč severozahodnik tako pooblači, da s svojega ležišča skoro ne morem razločiti, kje so okna. Zgodilo se mi je že, da sem z rokami zakrilil pred seboj po zraku, češ, ali mi ne visi nekaj pred posteljo, da ne morem razločiti oken. V taki temi bi ne stopil rad črez prag. Zdaj pa v takšni temoti plavati sredi morja, in zraven vihar pa valovi, da se še mornarji radi privežejo, ako imajo dalje časa delo na krovu!" In tri zvezdice, migljajoče sredi valov, so vnovič izginile za kratek hip. Nedolgo nato so se zopet prikazale, kakor bi bile vzšle iz vode. In zopet so trepetale nad nemirnim morjem, prav kakor bi se bile tri zvezde utrnile z neba, se spustile na morje ter se ondi gugale in zibale na valovih grmečega oceana. In pogled je splaval gori k nebrojnim, neminljivim, skoro bi rekel, večnim zvezdam, ki so vodnice onim le na divjih valovih trepetajočim zvezdicam. Kakor bi bila zlata, na nebu blesteča očesca duše mornarjev, kateri so nekdaj poginili v viharju, obupno iščoč na nebu zvezde vodnice, ki bi pokazala rešilno pot, našli so pot, pravo pot do miru, ki jim zdaj kot nekakšna podzemska svetloba seva iz oči. 11. Jusuf, sin Harunov. Spremil sem možake do njih vasi. „In nad zvezdami? Ali je kaj, ali nič?" je vprašal spotoma Mateo. S tem vprašanjem se ni šalil. Bilo mu je resno. „Ali si tudi tukaj s takimi dvomi ubijate glavo?" se odzovem. „Nekateri naših gredo daleč po svetu in prineso domov marsikaj, o čemer nismo prej nič vedeli." „Če že hočete imeti odgovor, Don Mateo," mu odvrnem, „vam bom odgovoril s pripovedko, ki jo lahko čujete pri mnogokaterem stražnem ognju v prostrani Sahari tam-le na afriški celini. Harun al-Rašid, najslavnejši kalif Bagdadski, je umiral. Ljudstvo še ni vedelo o njegovi bolezni. A bil je že določen naslednik, Al-Mamun, sin Harun al-Rašidov. Umirajoči oče je slutil, da bi imeli nekateri dvorjani rajši kalifovega najmlajšega sina Jusuf a. Zadnje ure življenja je staremu kalifu grenila skrb, da bi po njegovi smrti utegnila nastati domača vojna, da bi se utegnil brat zoper brata bojevati za očetovo dedščino. Temne misli so trpinčile starega vladarja, ko je ležal v mračni sobani na postelji, pogrnjeni s sinjo svilo. Motno se je lesketal zlati okras sobane v trepetajoči luči svetilne, ki je viseč pod stropom pošiljala žarke skozi umetno brušeno temnozeleno steklo. Debele mehke preproge iz Smirne, vezene z naj-pestrejšimi cvetlicami, so pregrinjalo tla sobane, da se ni čula nobena stopinja črno oblečenih služabnikov, ki so kakor smrtne sence plaho begali ven in noter. Čuli so se le težki vzdihi starega junaka, čigar povelja je še slušalo vse, kar je bivalo od Črnega morja do Sudana, od Indije do zahodnjega roba zemlje.1 Tudi Omajadske kalife, vladajoče tedaj v Španiji, je mogočni Harun al-Rašid štel za svoje podložnike. Kordovo, krono Omajadov, je rad imenoval svojo drugo prestolnico. Umirajoči pozove sluga ter mu veli, naj mu pomaga sesti. Harun al-Rašid zaukaže poklicati najmlajšega sina Jusufa. Tiho vstopi Jusuf, ljubljenec kalifskega mesta. Bil je visokorasel, raven kakor cipresa, zal kakor cvetlica, ravnokar utrgana z vrtne grede. Zveneče je zabrenela z biseri okrašena sablja, ko se je priklonil pred ležiščem bolnega očeta. Harun al-Rašid se ozre nanj pozorno začuden. Motri sina s pogledom, kakor bi ga ne bil še nikdar videl. „ Jusuf!" izpregovori stari vladar. „ Jusuf, poslušaj glas umirajočega očeta. Danes ga čuješ zadnjikrat. Moj razum je terjal, da dedščino kalifov zapustim Al-Mamunu. Srce mi je velelo, da za naslednika izvolim tebe. Jusuf, veš, kaj je treba bolj slušati, razum ali srce. Si-li z mojim ukrepom zadovoljen?" Jusuf osupel stopi za korak nazaj. Lahno breneč udari njegova dragocena sablja ob mehko preprogo. Ko oče še enkrat vpraša, odgovori Jusuf: ,,Nikar me ne vprašaj. Ti si naslednik kalifov. Zapoveduj. Jaz bom ubogal." Harun al-Rašid lahno prikima, potem nadaljuje: „Kot moj posebni poslanec se podaš na potovanje v Egipt, Kordofan, Darfur in Tripolis. S knezi teh dežel skleneš nove pogodbe, v katerih bodo obljubili mojemu nasledniku isto zvestobo, katero so izkazovali meni." Ihteč se je poslovil Jusuf od očeta. Glasno jokajoč je odšel mladenič iz sobane. Sedemkrat se je povrnil, da bi se še enkrat in še enkrat poslovil od umirajočega kalifa. * * * Za varnost Jusufovega potovanja je bil Harun al-Rašid poskrbel, kar je najbolj mogel. Tudi zvezdo-znanec Abdala Ali je moral mladeniča spremljati. V Egiptu, Kordofanu in Darfurju je Jusuf srečno izvršil očetovo povelje. Odšedši iz Darfurja se je napotil skozi Saharo v Tripolis. Celo v puščavi je sin kalifov užival knežjo udobnost skoro kakor doma v zlatem Bagdadu. Glad, žeja, * * • * 1 Predgoije Finisterrae. vročina, mraz, skrajna telesna utrujenost, življenje brez doma in strehe, pustinja, iz katere ni najti pota — to so bile za Jusufa besede brez pomena, to so mu bile tajnosti, katere se mu še niso razodele. Mladenič se doslej ni zavedel, da je na sveta. Poznal je samo dan. Noči zanj ni bilo. Potujoč iz Darfarja proti Tripolisu je Jusufova karavana zašla: Vihar je z drobnim peskom zametel znake, po katerih bi se bilo moglo spoznati, kje je prava pot; nebo je bilo zakrito z gostimi oblaki. In v puščavi je oblačne dni kakor začarano, čimbolj se potniku mudi, tem hitreje pride zopet nazaj na lasten sled. Devet dni je blodila karavana po puščavi brez pota. Devetkrat so zadeli na lepo, shojeno pot, vijočo se po mehkem bledorumenem pesku. Devetkrat so od veselja zapeli radostno pesem. A vsakikrat so se črez nekaj ur obupujoč prepričali, da je bila pot zgolj njih lasten sled. In ko so spoznali zmoto, so vselej začeli poganjati kamele v hitreji in hitreji dir, da bi čimprej prišli iz začaranega kolobarja. * * * Zvečer devetega dne stopi Abdala Ali pred Jusufa in mu reče: „ Gospod, zaukaži karavani počakati na mestu, kjer smo, dokler se nebo ne zjasni. Potem bom izkusil po zvezdah določiti pravo pot. Brez kažipota od zgoraj je ne bomo našli; devet dni je iščemo brez uspeha. In ako še nekaj dni toli hitimo in begamo, kot zadnji čas, bodo živali svoj živež prezgodaj použile, bodo prezgodaj opešale: tako bi utegnila biti prava pot za nas brez koristi, ko jo najdemo." Jusuf se ozre v Abdala. Z zvezdoznanstvom se mladenič ni pečal nikdar. „Česar niti po dnevu ne moremo najti, ne boš našel v temni noči," odgovori sin Kalifov, čigar življenje je doslej bilo dan brez noči, dan od jutra do večera, dan od mraka do zore. „Noč mora biti, da moreš videti svetiljko, da moreš iti z njenim svitom in tako najti rešilno pot," odvrne Abdala Ali. Jusuf molči. Zvezdoznanec nadaljuje: „Noč mora biti, da zašli potnik more videti svoj dom, da more videti luči, ki migljajo iz očetovske hiše ter ubogemu potniku kažejo pravo stezo." Nekaj dni nato so se oblaki razblinili. Nastala je noč. Nebo se je iskrilo zvezd. V njih svitu je Abdala Ali vodil karavano do jutra. Ko je zora pozlatila vrhunce peščenih gromad, raztresenih po puščavi, so našli staro, z ostanki živalskih kostnjakov zaznamovano karavansko cesto, ki vodi iz Darfurja v Tri-polis. Bilo je to tisto jutro, ko je za večno zaspal Harun al-Rašid, najslavnejši bagdadski kalif." 12. Pastirčeva solza. Zakaj na Kanarijah ni kač? Ker so jih pregnale pastirčeve solze. Ondi, kjer se Pico de Teyde začenja v obliki stožca dvigati iz tenerifskega pogorja, se nahaja senčna, tiha dolina. Po dnu dolge, globoke, temne soteske vodi vanjo pot. Ob deževnih dneh voda nastopi črez pot in nihče ne more ne v dolino, ne iz nje. Gosto zarasel temnozelen pinijev gozd prekriva dno doline in njena strma pobočja. Nad gozdom pa dolino obkrožajo skoro navpične temnprdgče skale. Na tratici sredi gozda je nekdaj stala zakajena slamnata koča. V njej je bivala uboga vdova s svojim malim sinkom Juanitom.1 Revica je redila kozo, katero je mati pasla sama, dokler Juanito ni bil sposoben za pastirja. Naposled je deček vendar toli odrasel, da mu je mati zaupala kozo. Mati je Juanitu posebno naročila, naj s kozo ostaja v gozdu, naj nikar ne goni v skale, kjer je mnogo velikih, strupenih kač. Deček je vse obljubil. A na paši je bilo dolgčas. Juanito je začel premišljati, zakaj ga mati ni še nikdar vzela s seboj, kadar se je podala iz dolinice skozi sotesko v svet. Kaj je onstran skal, ki ograjajo dolinico? Ali tudi tam solnce sije? Ali tam tudi cvetlice krasijo zeleno trato pod temnimi, tiho šumečimi pinijami? Morda kače gori v skalah niso tako nevarne, kakor misli mati? Kaj, ko bi splezal vrh strmih, temnih skal in pogledal v širni svet? Take misli so Juanitu razgrevale glavico, ko je stopal za kozo po mehkem gozdnem mahu ter z desno in levo trgal pisano cvetje. Ugibal je, kakšen prizor se mu bo neki nudil z vrh skalovja. Zbudivši se iz svojih misli, je opazil kozo sredi pečin. Kakor bi tekmovala, sta plezala po čereh Juanito in njegova varovanka. Ko je Juanito prišel do vrha, je ostrmel. Ob prizoru, ki se je odprl pred njim, je pozabil koze in domače dolinice, pozabil je mater in sebe. Koliko dolin okoli in okoli! In vsaka lepša, kot ta, v kateri je bil doma. In te blesteče bele in pisane hiše, bele ceste, cvetoči vrtovi! A kaj je to, kar se razprostira okoli venca? Nebo ni; nebo je zgoraj. Modro je pa prav tako, kakor nebo? Kaj pomenja ta sinja gladina? In kaj pomenjajo drobne bele stvari, razsejane po tajnostni gladini? Ali so bela jagnjeta, ali so veliki beli cvetovi? Ne, jagnjeta ne morejo biti, ker ni pastirjev. Cvetovi to niso, ker izginjajo in se iznova prikazujejo, ker hite dalje in dalje v smeri, v kateri piše veter. Sneg tudi ne more biti, ker se prikazujejo vedno in vedno novi beli kosmiči, dasi je nebo jasno . . . Pastircu so potekale ure kakor trenotki. Približal se je večer. Juanito je hotel vedeti, kam bo šlo solnce, ker na zapadu ni bilo ne skal, ne gora, za katere bi se moglo skriti. Morda tukaj solnce niti ne zaide ? In kako daleč, daleč od tod se vidi solnčna obla! Pa je vedno mislil, da bi jo lahko z roko dosegel, ako bi zvečer stal vrh skal, ki se dvigajo okoli rodnega dola. In tajinstvena modra gladina je na zahodu postala zlata. Pozlatili so se oblaki, plavajoči ondi nad njo. Pogreznilo se je solnce v skrivnostno gladino. In ne dolgo nato je gosta tema zagrnila skalo, na kateri je stal pastirec Juanito. Dečka je obšla groza. Začel je klicati: „Mati, mati!" .Maatii!... Maatii!".. ga je porogljivo oponašal odmev. Juanito je začel premišljevati, kako mati gotovo joka, ker je temna noč, pa njega ni domov. Začelo ga je skrbeti, bo-li mogel najti kozo, katero je popustil daleč doli v skalah. 1 Izg. Huanitom. In obupan se je sesedel na skalno ploščo, poraslo z dišečim gorskim mahom. In vroče solze so mu kapale po licih v mehki mah. Utrujen od joka je zaspal. Ko se je drugo jutro zbudil ter se domislil dogodkov prejšnjega dne, je zopet bridko zajokal. Solza za solzo mu je kapala iz oči, ko je plezal nizdol v dolino, kjer je stala domača kočica. Kje je mati?! Preiskal je kočo, vrtič, trato in gozd. Prehodil je celo dolino, povsod iskal, vedno klical mater. Vse brez uspeha. O materi ni bilo sledu. Kača jo je bila pičila prejšnji večer, ko je v temi iskala otroka po skalovju. Vdova je obležala v skalah in je tekom noči umrla. Juanito je zašel celo gor do večnega snega, iščoč matere. Ni je našel. Od gladu in utrujenosti je izdihnil tam, kjer večni sneg poljublja cvetne gorske livade. Kamor pa je padla Juanitova solza, je vzrasla cvetlica s cvetom, podobnim sinjemu Juanitovemu očesen. Ljudje so cvetlici dali ime pastirčeva solza. In kjerkoli so zasadili pastirčeve solze, ondi so v kratkem vse kače izginile. Tako je prišlo, da na Kanarskih otokih ni kač. 13. Malo pšenice. Kdo jaše v temi vprek črez najlepše njive, vštric ceste? Zakaj ne jaše po poti? Ali ima slabo vest, da se ogiblje dneva in ljudi? To je Don Fernan Descanza y Verbena, caballero, znan po celem otoku lastnik štirih zemljišč, katerih vsako ima čedno hišico in vsa potrebna gospodarka poslopja. Don Descanza je brez poklica. Biva z rodbino v mestu Santa Oruz. Zemljišča je oddal v zakup, kakor to na Kanarijah stori vsak posestnik, če more. In kot je šega, plačujejo gospodu Descanzu njegovi štirje najemniki zakupnino tako, da mu izroče vsako leto vso pšenico, kar so je pridelali, ostale pridelke pa obdrže zase. Za pšenično posetev se porabi večina polja. Najemnik mora vsled tega pšenico kupovati, ker drugih pridelkov ni vselej dovolj za živež. Mora često od lastnega gospodarja drago kupovati pšenico, katero je pridelal z lastnimi rokami. Don Fernan Descanza y Verbena nocoj jaše nadzorovat svojega najemnika Senorja Manuela Vivandero, ki biva v tihi gorski vasici Manilleza. Dve leti je Vivandero pridelal čudovito malo pšenice, dasi je bilo posejano toliko, kot prejšnja leta. Kam pri Vivanderu izgine pšenica ob vsaki žetvi? To hoče dognati caballero Don Fernan Descanza y Verbena. Zato se ogiblje belega dneva in bele ceste. Tiho jaše. V velikih skokih tiho pohiteva za konjem veliki pes gospoda Descanza. Blizo Manilleze stopi Don Descanza s konja. Pri-veže ga k nizki palmi. Na ovratni jermen svojega psa pritrdi verižico, katero pripne za sedlo. Zavarovavši na tak način konja, se Don Descanza y Verbena poda na prežo. * * * „Buones dias, caballero ! Kako ste letos zadovoljni s pšenico? Z zemljišča, ki ga imam jaz v zakupu, ste je prejeli dokaj več, kot lani." Tako nagovori dva dni pozneje najemnik Don Manuel Vivandero svojega gospodarja Descanza, prišedšega po vasi. Don Descanza je danes jako dobro volje. Obraz mu kar blišči. „Popolnoma sem zadovoljen, Don Manuel, čeprav sem tudi letos pričakoval nekoliko več pšeničnega zrna," reče gospodar. „Zato je pa tudi ostali pridelek to leto silno boren, ker smo le pšenici stregli. Letos mi boste morali dati pšenico ceneje," odvrne najemnik Don Manuel. „Kaj pa, Don Manuel, ali imate pripravljene kaj več nastilje? Manjka mi stelje za konjski hlev, ki ga imam v Santa Cruz." Kakor bi se mu besedi škoda zdelo, tako počasno odgovori Don Manuel: „Nastilje imam komaj za svojo potrebo." „Pojdiva gledat!" se glasi kratek odgovor gospodarjev. Čilo koraka gospodar naprej. Mrtvo stopa za njim najemnik. Ko prideta do hiše, Don Manuel najprej pelje gospodarja po shrambah ter mu kaže, kako malo je dobil s polja tega, kar je po pogodbi last najemnikova. Zato se brani, da bi prodal gospodarju nastilje, ki leži v lopi za hlevom. ,,Drago ne boste plačali. Po ceni pa letos ne morem prodajati," odgovarja najemnik gospodarju, ku-pujočemu steljo. A čimbolj se najemnik brani, tembolj brede gospodar tja proti sredi lope, napolnjene z nastiljo. Vsak korak gospodarjev proti sredini malega poslopja ima to posledico, da je najemnik bolj voljan prodati. Naposled skleneta kupčijo. Gospoiar plača najemniku steljo po tisti nizki ceni, po kateri kupujejo gospodarji od zakupnika nastiljo, ki jo je zakupnik nabral na njih svetu. Don Manuel Vivandero je upal, da bo zdaj spravil gospodarja iz lope. Toda ne! Gospodar ostane notri. Veli najeti voznika. Najemnik Manuel se trikrat povrne iz vasi s sporočilom, da ne more najti nikogar. Četrtič ga gospodar pošlje, iskat voznika. Že je solnce zašlo. Že se temni. Šele zdaj prav počasi daleč odnekod priškriplje težak dvo-kolesni voz, s silno visokima kolesi, voz, kakršne uporabijo po vseh krajih, kjer je dobrih voznih potov malo ali nič. V voz sta bila vprežena dva suha konjiča, drug pred drugim. Začno nakladati steljo na voz. Celo gospodar sleče suknjič in pomaga. Pod steljo najdejo osemnajst vreč pšenice, enajst vreč turščice in velik kup lepega, debelega krompirja. Gospodar s steljo vred odpelje pseničo, turščico in krompir. — Voznik je imel z vožnjo posla vso noč. 14. Kanarska koza. Ni smešneje živali kot je kanarska koza. Že sploh je kozja fiziognomija prava spaka, ki najresnejšemu človeku zvabi smehljaj na ustnice, ako je natančneje opazuje. Kanarska koza je pa v tem oziru superlativ vsega kozjega. Gotovo je hudič vzel nase podobo tenerifskega kozla, ko je — kakor veli stara zgodbica — med službo božjo sedel na prižnično streho, naslonil koci-nasti hrbet ob Mojzesovi tabli ter začel na kos per-gamena zapisovati tiste, ki so se pogovarjali, smejali ali spali. Vse navzoče je že zapisal razen enega samega, ki je na koru ob orgijah klečal in molil. Zato je edini ta videl pišočega hudiča. Pergamen je bil poln. Hudič zgrabi s svojimi kozjimi parklji pergamen zgoraj in spodaj ter ga z vso silo raztegne, da bi se naredil prostor za nova imena. Toda iz desnega parklja se mu pergamen izmuzne, hudič, ki je pergamen nategoval sklonjen, omahne nazaj, rogovi kresnejo ob Mojzesovi tabli, uhlja klofita po tablah, kakor dva prazna žepa, brada zafrfra okrog gobca, ki je podoben najnesrečnejši obliki starih brezzobih človeških čeljusti; pri vsem tem imajo oči izraz največje resnobe, izraz obličja, ki se še nikdar ni zasmejalo, kakor bi iz neblago dišečega kozlovskega kožuha gledal prvi filozof celega sveta. Ob tem prizoru se zasmeje tudi edini pobožni molivec gori na koru ob orgijah. Hudič zapiše še tega in izgine . . . To bi bila prikazen kanarskega kozla. Ravno kanarska kozja pasma ima to posebnost, da je kozlič v prvih mesecih silno ljubek; ni živali, ki bi imela tako lepe kretnje, tako vabljiv, najlepšemu otroškemu glasku podoben glas, kakor kanarski kozlič. Če kozlička zajme na prostem vihar in huda, mrzla ploha, zažene krik, kakor bi jokal otrok. In ako greš gledat, kaj je, se začudiš, ko najdeš žival namesto človeka. Vzameš kozlička v naročje in ga neseš pod streho. Ko se živalica začuti na varnem, suhem in gorkem, začne polglasno meketati skozi nozdrvice tako zadovoljno, s tako mehkim, nežnim glaskom, kakor bi bil to otročiček, ki ga je mati položila iz mrzle kopeli v gorko posteljico. A konice rožičkov, ki se čutijo vrh glave pod dlako, obetajo, da bo iz te ljubeznive živalice zrasel prav grd kozel, tem grši, čim ljubkejši je zdaj kozlič. Narava tudi na Kanarijah posojuje po isti obrestni meri, kakor povsod drugod. Čim več je dala, temveč hoče imeti nazaj: Možak, ki je imel v mladosti Ado-nisov lepi obraz, je na starost takšen, da ga v glavo ni drugega kot same grde gube . . . Kanarska koza torej ne more tožiti, da se ji godi krivica. V nekem oziru pa vendar kozi, živeči na skalnih kanarskih otokih, ostane nekoliko nežnosti vedno, tudi potem, ko ji zrastejo po vratu ležeči, svedrom podobni rogovi. Ohrani neko rahlosrčnost, ki se menda pri nobeni drugi kozji pasmi ne opazuje v tolikšni meri. Glej jo, kako se vede na paši, dokler kozlič ni odrasel. Pastir mora nesti kozliča s seboj, ko žene kozo na pašo, sicer bi mati takoj prihitela iz gozda domov. Toda kozlič ne sme sesati, ko je star nad en mesec. Zato mu navežejo na gobček uzdo, katera mu drži med čeljusti majhen košček lesa; ta brzda mu brani sesati, pa ga ne ovira pri paši. Da se kozliček ne oddalji od prostora, kjer naj bi se pasla koza, ga treba privezati, pa tako, da mu vrv ne poškoduje udov. Naveže se mu na sprednjo nožico petlja, ki se ne more pretrdo zadrgniti, ker je vdeta v leseno cokljico. Mala lesena priprava je za dolgo vrv privezana h grmu. Kozlič ima toliko prostosti, da si lahko išče hrane v okrožju 5—10 metrov. Od tega mesta se tudi koza ne oddalji mnogo. Kadar mati, iščoč hrane, stoji tako, da mladiča ne vidi, ga neprestano kliče z meketanjem. Mladič na vsak klic odgovori z nežnim, otroškemu smehu podobnim glaskom. Kadar se po tihem gozdu razlega to klicanje in odgovarjanje med materjo in mladičem, se iz tega lahko posname, da se je mati, izvršujoč svojo dolžnost, oddaljila od mladiča, da se ne vidita, da pa hočeta biti po glasu združena. Ako se nad mladičem v zraku zaziblje roparska ptica, zažene kozlič vik, ki doni kakor glas polletnega otroka. In starka takoj meketajoč prihiti na pomoč, pritisne z životom mladiča h grmu, da ga skrije, ter napado-vavcu nastavi svoje dolge, tenke roge . .. Nad gozdom završi nevihta z mrzlo ploho in točo. Starka beži tja, kjer upa najti kočo. Ako jo spuste pod streho, obstoji na pragu ter v gozd obrnjena mekeče tako dolgo, da kdo odide iskat mladiča, ki se tačas materinemu meketanju odzivlje z žalostnim krikom. In starka spremi v gozd človeka, ki gre po mladiča, tudi če se dež uliva v potokih: Mati mora biti vselej zraven, kadar se kdo dotakne mladiča. V tednih, ko mali kozliček raste, kaže starka bistroumnost, katere sicer ni opaziti pri njej. Ako so jo pri tuji hiši včeraj z mladičem vred vzeli pod streho, in ako danes zopet pride nevihta, bo danes koza sama stopila v isti kotiček, ki so ji ga odkazali prejšnji dan, ter se bo stisnila k steni, kakor bi hotela reči: „Ravno tam bom, kjer hočete, in potrudila se bom, da vam ne bom napoti, samo da me z mojim ubogim mladičem pustite pod streho." 15. Stare šege. V gorsko kočo, zidano iz kosov rjavovijoličaste lave, sta prišla lord Anthony Coldholm in njegov pri- Kanarčan v svojem abrigu. jatelj vseučiliški profesor dr. Trinday. Hotela sta danes splezati še višje proti vrhu Pika de Teyde. A silna nevihta ju je prisilila, da sta 'morala poiskati zavetja v gorski kolibi. Na ognjišču, zgrajenem iz debelih kep, je veselo plapolal ogenj, da je oblak dima visel pod slamnato streho, ki je tvorila strop koče. Dobrodejna toplota je puhtela od ognja, da se je sopar kar kadil od mokre obleke, obešene pred pečjo. Rdeči svit ognja je pla-polaje razsvetljal kočo, ki ni imela drugega okna, kot v strehi majhno odprtino za dim in črevelj široko luknjo v spodnjem delu vrat. Na Kanarijah je navada, da se pri manjših zgradbah, zlasti pri samotnih kočah, pusti odprtina v vratih. Ponoči leži močan ovčarski pes znotraj pred durmi, tik ob odprtini. Ako se poslopju bliža nepoklican gost, ga pes lahko gre pozdravit, ne da bi gospodar moral v to svrho odpirati vrata/ Luknja v vratih za psa in luknja v debeli slamnati strehi za dim sta bili edini okni koče, v kateri sta počivala lord Coldholm in dr. Trinday. Vrata se škripajoč odpro in z velikima zvežnjema drv na ramah stopita v kočo vodnika obeh turistov: Luis in Ramon, oba že precej v letih. Širokokrajne klobuke jima je ploha poveznila popolnoma. Ograjena sta vsak v svoj beli, volnati abrigo, bel, silno debel koc, ki je okrog vratu zadrgnjen. Abrigo pokriva celi život do peta in ima podobo vreče, ki je spredaj po-dolgem preparana od vrha do tal. Kanarec črez svojo navadno belo katunovo obleko ogrne abrigo, kadar pride dež ali hlad. Suknjo, telovnik in črevlje sta turista obesila pred ogenj; napol oblečena sedita Angleža pred pečjo, pušeč smotke. Vodnika ponudita gospodoma vsak svoj abrigo. Nezaupno vzameta Angleža beli oblačili v roko; toda glej, abriga sta znotraj popolnoma suha. Lord Coldholm se zavije v Ramonov abrigo, Trinday d& Luisu njegov abrigo nazaj. Bose noge vodnikov so rdeče kakor rak. „Kako vendar, ali vas nič ne zebe?" vpraša lord Coldholm Ramona. „E, stara navada, gospod," odgovori mož in si pogladi sive brke. „Gozdi so tu polni kakta in vsakovrstnega drugega trnja," nadaljuje Coldholm. „Mislil bi, da si morate pri vsakem koraku zadreti trn v nogo." „Tudi jaz ne razumem, kako je to, da se le malokdaj zbodem," odgovori Ramon. „Ali ima celo gozd nekakšne starodavne šege, ali ka-li? Tako je, kakor bi se nas trnje samo ogibalo. Pa imamo tudi debele podplate, ki ne veljajo nič in se nikoli ne raztrgajo. Poglejte!" „ Večerje bo treba, večerje," zapove nato dr. Trin-daj Luisu; „in nekaj močnih žrebljev zabiti v steno, da se bosta nanje obesili razpenjači, v katerih bova prenočila midva razvajena Evropejca. Lačni smo in trudni. Treba bo večerjati in iti spat! Kaj menite, Luis, ali bo jutri lepše vreme?" Vodnik strokovnjaško dokazuje, da bo drugi dan brez dvoma jasno kakor ribje oko. „Prosim, gospod doktor, posodite mi svoj žepni mikroskop," vzklikne zdaj lord Coldholm. „Našel sem zanimivo žuželko, ki mi je popolnoma neznana." „Ali tega ne poznate?" se začudi doktor. „To je uš. Dajte jo sem. Slovesno jo bomo poslali v krtovo deželo ... Ali ste slišali?" „Grozno, grozno!" vzklikne lord ter si sega v lase in pod obleko. „Zdaj šele čutim, kako me ščegeta po glavi. Kdo ve koliko sem jih že nalezel?" „Tako-le se primite na prsih in na želodcu za vso obleko, kar je imate na sebi," ga poučuje profesor. „Nato podrgnite z obleko po životu semtertja; tako so se grški filozofi praskali v dobi, ko je grško mo-droslovje propadalo." Lord z največjo skrbljivostjo preiskuje svojo obleko od nitke do nitke ter godrnja pol jezno, pol šaljivo: „Če pridem s tem mrčesom v House of Lords, bodo dejali: Tonček, ti imaš uši; poberi se v zadnjo klop!" „Prav imate, da smatrate to reč od šaljive strani," ga tolaži profesor. „Stare šege! Kaj hočemo? Tudi na Tenerifi najbrže ne bote našli mnogo hiš, kjer uši rede načeloma. A tu smo tritisoč metrov nad morjem. In to se mora poznati pri vseh okoliščinah, tudi pri živinoreji. Sicer ste lahko popolnoma brez skrbi, da se vas ne bo nobena uš prijela. Žival si pašo izbira. To žuželko ste našli na abrign svojega vodnika, ali ne?" „Da," odgovori lord ter upre v profesorja pogled, poln upanja. „ Vidite!" povzame doktor Trinday. „Jazbec ne bo šel jazbin kopat v umeten mestni park. In uš se ne dotakne človeka, ki je skoz in skoz civiliziran, parfumiran ter Steriliziran, tako, da tudi enega naravnega laščka ni na njem." 16. Inglfcs. Nemec Hans Schmidt se je za nekaj tednov naselil na otoku Gran Canarja, v bližini vasi Otelaya, ki obsega mnogo v skalo vsekanih hiš. Našel je stanovanje v poslopju, v katerem živi zemljiški najemnik. Lastnik biva v Madridu. Schmidta tukaj vsakdo nazivlje samo el Inglčs. Ako v zmoti izpregovori nemško besedo namesto španske, reko: „Habla inglčs — Govori angleški." Kdo ve koliko desetletij ni razen Angležev noben Nešpanec stopil na Kanarske otoke. Zato Kanarec še danes pravi Anglež vsakemu Evropcu, ki ni španske narodnosti. Umljivo je, da Angleži v obilnem številu obiskujejo Kanarije. Bogat Anglež gre poleti itak rad na jug, da nekaj dni vidi zlato solnce, katero se mu doma skriva za gosto, mrzlo meglo. Madeirski in Kanarski otoki so pa prva postaja za angleške ljudi, katere vozijo v Južno Ameriko, v Zahodnjo in Južno Afriko, ter za ladje, ki plovejo okrog' Predgorja dobre nade v Vzhodnjo Afriko, Azijo in Avstralijo. Še vedno je namreč mnogo ladij, ki ne vozijo skozi Sueški prekop; te ladje ali pregloboko teko za plitvi prekop, ki meri na globino le okrog osem metrov, ali pa vozijo blago, za katero je tarif Sueškega prekopa predrag. Od tisoč kilogramov se plača deset frankov, če bi ladja vozila zgolj premog, bi se plačalo več kot petdeset odstotkov premogove vrednosti samo zato, da bi premog smel skozi sueški prekop! Trgovina in brodarstvo sta nanesla, da so angleški letoviščarji od nekdaj radi prihajali na Kanarske otoke. Zlasti odkar so v Južni Afriki našli zlato in dijamante, odkar se je med Kapstadtom in Londonom začel živahen promet, prihaja na Kanarije vedno več in več Angležev. Ostajajo samo v mestih in večjih vaseh, na Tenerifi samo v mestih Santa Cruz, Laguna in Orotova ali v vasi Tanoronte, na otoku Gran Ca-naria v mestu Las Palmas. Izven večjih krajev, ali daleč od cest, spajajočih mesta in večje vasi, je tudi dandanes težko videti tujca. Ako pa se pokaže v samoti, si ga pastirji od daleč kažejo, s hriba v hrib, kot posebno redko prikazen. Na razdrapani skali vrh hriba se morda pojavi Evropejec, letoviščar, belo oblečen, v eni roki solčnik, v drugi daljnogled. Na drugem hribu, čigar vrhunec je v zračni črti gotovo en kilometer oddaljen, se oglasi pastir in kriči proti tretjemu istotoliko oddaljenemu hribu: „Antonio-o-o!" „Qu6-e?" zadoni iz gostega gozda, pokrivajočega tretji hrib. „Donde-e !'u „Mirale por alti."2 Evropejcu, ki ni angleške narodnosti, zmanjka potrpežljivosti; pripne si pas za nekaj centimetrov tesneje in zakliče proti drugemu hribu: 1 Kje? 2 Poglej ga tam-le. „No soy Ingles!"1 In krava drugega pastirja se odzove z gromovitim glasom: „Mu-u-u!" Tudi dobro. Krava odgovori tujcu v svetovnem jeziku, ne brigajoč se za narodnostne razlike: Kravji in volovski volopuk. Dobra žival si gotovo misli: „Danes je tekmovanje za to, katera krava zna glasneje zamukati. In pri taki konkurenci nočem biti zadnja." Popolnoma brezuspešno je, ako v stranskih kanarskih hribih tujec Kanarcem dopoveduje, da ni Anglež. Ne verjamejo mu, češ, jezik ga razodeva, da ni Španec, torej je Anglež. Tako je, kakor je bilo pred kakimi petdeset leti na Kranjskem: Če je kdo v pozabljeni hribovski vasi ljudem še bolj dokazoval, da so Slovenci, vse je bilo zastonj. S čudovito trdo-vratnostjo so mu vedno in vedno odgovarjali: „Kako to, da nismo Kranjci? Saj govorimo po kranjsko!" 17. Razen denar. „Ta peseta ni dobra," vzklikne trgovec, ko mu hočeš plačati, ter ti da eno peseto nazaj. Pogleda ti nezaupno v oči, češ, ali si me hotel goljufati? Čudeč se vzameš peseto v roko. Popolnoma taka je kakor druge. Isti kov, isti srebrni lesk. A če jo vržeš ob mizo, nima žvenka, kakor kos svinca ali aluminija se čuje. Da odvrneš od sebe sum, rečeš trgovcu: „Takoj jo nesem nazaj dotičniku, od katerega sem jo prejel." To je pa lažje reči, kot storiti. Morda si včeraj v več krajih menjal in prejel več kot en komad srebrnih peset. Kako moreš danes z gotovostjo reči, kje si prejel ponarejeno peseto? A za vsako naklo se najde kladivo. Pomisli, kako so se vedli ljudje, ki so ti včeraj dajali denar. Fernandez Gosodona ti ga je naštel na mizo, da je vsaka perra2 glasno zažvenketala. Martin Arrogo je tudi položil denar pred te na mizo in ga poštel vpričo tebe. Emilio Ganego ti je pa več kot za štiri pesete denarja v veliki naglici stisnil v roko, ko ti je menjal en duro.3 Najbrže bo ta. Velja poizkusiti. Vzemi ponarejeno peseto in pojdi z njo pred prodajalno Dona Emilija Ganego. Stoj nekaj časa pred njegovimi odprtimi vrati, obračajoč v roki svinčeno peseto in ogledujoč jo z mračnim obrazom. Ko se ti bo zdelo, da te je Don Emilio Ganego opazil, vstopi. Čemerno vrzi ponarejeni denar ob prodajalno mizo ter vprašaj, je-li peseta dobra. Don Ganego bo slovesno zatrdil, da je pristna in veljavna. Kupi za pet centi-mov žveplenk in tako menjaj svinčeno peseto. Don Ganego jo bo — v trdnem prepričanju, da je pristna — še isti dan oddal dalje. Ponarejenega in vsled zastarelosti neveljavnega denarja je po španskih deželah mnogo in premnogo v prometu. Pri goljufih kot je Don Ganego, se je dosti lahko obvarovati škode. A najdeš še drugih sleparjev. Danes je vendar dospela denarna pošiljatev, katere si pričakoval več dni. Banka Miller Wolfson & Co. v 1 Nisem Anglež! 2 Perra grande = 10 centimov, perra chica = 5 centimov. 3 Duro = 5 peset; peseta = 100 centimov. Santa Cruz de Tenerife, po kateri je bila svota poslana, ti je odštela znesek v angleških zlatih. Gostilničarju si bil že za dva dni dolžan stanovanje in hrano. Plačujoč dolg, mu vročiš angleški zlat. Gostilničar pošlje natakarja menjat. Tačas pospravljaš prtljago v kovčeg, hoteč se odpeljati takoj, ko bo gostilničar plačan. Natakar se vrne z drobižem, med katerim se nahaja pristen, a zelo oguljen duro. Z nagubanim čelom pogleda krčmar duro in reče: „Ta ni dober. Čakajte. Dam vam drugega." Ponese oguljeni duro v sobo, se vrne z lepšim srebrnjakom za pet peset in ti ga da. Ko ga spustiš v denarnico, slišiš prazen žvenk, kakor bi padel kos aluminja med • ostali dobriž. Vzameš krčmarjev duro še enkrat v roko in opaziš, da je lažji, kot bi moral biti, ako bi bil srebrn. Ponujati ga gostilničarju nazaj, bi bilo brezuspešno: Smatra te kot dolžnika, ker te je dva dni čakal za plačilo. Natakarja, ki je ves čas stal poleg tebe in krč-marja, pokličeš v svojo sobo in mu rečeš: „Ta-le duro mi je dal krčmar. Zdi se mi lahek. Poglejte ga, je li pristen." „Docela pristen." Baranko na Kanarskih otokih (od hudournika razdrt svet). „Gostilničarju se moram izkazati hvaležnega, ker me je dva dni čakal za plačilo. Prosim, vzemite ta duro in pojdite z njim kupit smotk po deset centimov. Dal jih bom gospodarju ob slovesu." Natakarja dolgo ni nazaj. Slednjič se vrne z lahnim hudomušnim nasmehom okrog ust ter ti izroči smotke pa drobiž . . . V stranskih španjolskih deželah denarni promet ni brez poezije. Ko govore o denarju, se izražajo tako kakor ci-cerone, ki je v Latermanovem drevoredu stopil pred panoptikum in klical: „Vstopite, gospoda moja! Kateri so iz mesta, plačajo po dvajset helerjev, Šiškarji po dvajset beličev, Vičani po dvajset vinarjev; kdor je iz Kravje doline, plača eno dvojačo, kdor je v Kurji vasi doma, bo dal samo en „zeksar", Bežigrad deset krajcarjev, Vodmat po deset „soldov," kateri so iz Štepanove vasi, plačajo po eno desetico, vsi drugi brez razločka pa po dva „groša". Devet imen za eno samo kovanko. A to se še vse potrpi. Kajti to so imena za stvar, ki v resnici je. Kanarci pa v vsakdanjem govoru rabijo imena več kot enega takega denarnega komada, katerega nikjer ni. Real je izraz, ki pomenja petindvajset centimov. A takega denarja na Španskem ni. Toston je samostalnik, ki pomenja eno peseto in petindvajset centimov. O tostonih sliši potnik govoriti vedno. Vidi pa nikoli nobenega, ker nikjer nobenega ni. Ako te slučajno kdo hoče goljufati, ti začne hitro računati po pesih. En peso — ko bi kje kateri bil — bi bil vreden tri pesete in petinsedemdeset centimov. Štirje peso plačajo toliko, kot trije duro. — „Štirikrat 375 je namreč še zmeraj bilo 1600," tako ti zmagoslavno zatrdi hitri računar, ki te s svoje poetično matematiko izkuša zbegati. Vse lepo in resnično, ampak tujec brž prvi dan spozna, da mora računati tako kakor najpreprostejši kanarski kmet, to je samo po velikih perah (perra grande). 18. Srajca zadovoljnega. Čemu pravzaprav dela nekateri revnejših zemljiških najemnikov v Kanarskih hribih? Kaj ima od svojega dela? Koliko zasluži? — Nič. Od dela ima samo toliko sadu, da ne hodi brez obleke in da ne pogine lakote. Biva v koči, ki je sezidana brez malte; ko se je zidalo, se je med kose lave devala ilovica. Oken koča nima. Stropa nima. Luknja v začrneli slamnati strehi je puščena tako brezobzirno, da v dežju teče voda skoz odprtino v kočo. Sreča pa je, da kanarska deževnica rada takoj odteče, ako ima kam. In kakor je sredi vrat puščena odprtina za psa, tako je sredi praga izdolben jarček za deževnico. Voda rahli migljaj umeva, in nikdar se je v koči ne nabere toliko, da bi gospodar moral zavihati hlače, ali da bi si gospodinja morala izpodrecati krilo. Če je vode za nekaj milimetrov, ne škodi. Vsi člani rodbine so itak bosi. Posteljnjakov ni. Klopi ni. Skrinje in omare z dobro zaporo se prav tako redkokdaj vidijo. Mizo in stole mnogokrat družinski gospodar sam steše, in potem ti leseni izdelki navadno nimajo umetnostne vrednosti. Edini leseni stvor, ki je res umeten, so vrata. Nimajo ne tečajev, ne tečajnih ročic, ne kljuke, ne ključavnice. Nekoliko desk, nabitih na stebrič, ki se škripajoč in kričeč vrti spodaj v luknji, katera je vdolbena v prag, zgoraj v luknji, katera je vdolbena v tram nad vrati. Zvečer se vrata znotraj pripro k podbojem in podpro s kolom. Pa je tudi kol nepotreben. Za vrata, ki se odpirajo na znotraj, je revščina najboljša ključavnica, * * * Don Antonio Cabanao in njegova žena Dona Inez bivata kot najemnika v takšni koči. Nekega jutra ob prvi zori prilaja iz koče Dona Antonia Cabanao njegov veliki pes Feo. Nato zaro-poče kol za vrati. Vegasta vrata se škripajoč odpro, in iz temne, zakajene koče stopi venkaj v jasno, a viharno jutro Don Cabanao. Zavit je v debel abrigo, izpod katerega gleda samo desnica, držeča podon in vrv. Don Cabanao se napoti v bližnji gozd, bos, da nareže rastlin, iz katerih vlakna se pleto vrvi. Kadar Don Cabanao more pri obdelovanju najetega polja najti prosto urico, plete vrvi za prodaj. Tako se zasluži kak centimo, da se more kupiti obleka in dati kaj v hranilnico za starost. Ako na stara leta ne bo prihrankov, bo treba zadeti vrečo črez ramo ter iti od hiše do hiše beračit. Hreščeč se zapro vrata za Donom Cabanao, in Dona Inez jih spet znotraj podpre s kolom. Potem se na notranji strani pasje luknje prikaže debelo pletena slamnica, ki zagrne luknjo. Treba okno zakriti z za-storom, ker hladni severo-zahodnik z nepojmljivo silo poveva odnekod tam daleč onkraj Atlanskega oceana. In koča je visoko v hribih, kjer ima veter večjo moč, kot doli ob gorki obali. „Naj še spš eno uro, ker je mraz," zašepeta Dona Inez, stopajoč od vrat proti peči, da bi zanetila ogenj. Na tleh spijo štirje otroci, vsak na svoji vreči slame, vsak v svoj abrigo zavit. Juana in Clarita sta hčerki Dona Antonija Cabanao. Ignacio in Jose sta njegova nečaka, ubogi siroti brez staršev, Ignacio napol gluh, Jose skoro popolnoma. Domače ljudi Josč še razume, ker jih je vajen. Tujec mu pa ne more dopovedati pol besede. Ogenj veselo zaplapola v odprti peči. Mleko je pristavljeno v loncu, ki je iz kanarske ilovice ki radi tega malce pušča. Mokrota solzi skozi stene lonca, in lonec rahlo šumi ob ognju, podobno kakor razbeljeno železo v vodi. Kdo bi kupoval drage toledanske ali celo marseilleske lonce! Dona Inez pusti mleko ob ognju — sinočnje mleko, ker se bo današnje dalo potovki, da je ponese v mesto na prodaj. Nato gospodinja odhiti po prstih ven, izpusti iz hleva kokoši, natrese jim zrnja pred prag koče in vrže v hlevu nekoliko plevela kozama v jasli . . . Tu začuje ropot v koči. Kaj se je neki zgodilo? Otroci vendar še vsi spe! Urno odhiti v kočo. „Mati, mati!" ji zakliče od peči Juanita zmagoslavno. „Ravno toliko, da sem ujela mleko. Že je začelo prekipevati." „Ti si pridna," jo poboža mati po licu. Ropot in klic Juanitin je vzbudil Clarito. Gluha dečka je vzbudila gospodinja. Tačas se je povrnil Don Antonio Cabanao z zvežnjem piterskega vlakna iz gozda. Odložil je breme pred vrati. Šop jagod pa je nesel v kočo otrokom. Otroci se z velikim vriščem vsujejo okrog moža, hoteč jagode takoj. Toda Antonio stopi na stol, vtakne šop visoko gori za strešni tram in reče: „Pred mlekom ne jagod! Opoldne jih dobite. Naučite se potrpeti. Morali boste mnogo potrpeti, če boste hoteli, da se vam bo kdaj godilo dobro." Mala družinica posede ob gorki peči k zajtreku ter použiva gofio in mleko z zadovoljnostjo, kakor bi ne bilo boljše jedi na svetu. Kdor hoče na „Srečnih otokih" opazovati, kaj je sreča, naj ne obiskuje razkošnih, palačam podobnih vil, ampak naj pogleda v koče revnih najemnikov. Sv. Juri. Povest. Spisal Ksaver Meško. n PMl^f8^ ie hipoma zadrhtelo sirom naše domovine ^ItnK v velikem začudenju in v topli radosti? jJPft Kaj se je oglasilo kakor neskončno sladka pesem po vsi posvečeni naši zemlji? Kaj je zazvonilo kakor s srebrnimi kraguljčki od doline do doline, od hriba do hriba, od gore do gore? Povejte, kakšno čudo božje se je zgodilo?" „Res, čuda božja se gode. Nad poljem drobi škr-janček tople svoje pesmi; ob robu gozda drhti v sladkih sanjah mladostno, prazniško oblečena breza, ta nežna gospodična med drevesi; vsepovsod se budi in sili na dan novo življenje — ker naš vitez, sv. Juri, je prijezdil v deželo." „ Pozdravljen, sv. Juri, ti vitez vseh vitezov, zaščitnik naš in naš priprošnjik, ljubljenec naš in naše veselje..." * * * Glej, nenadoma se zdrzne in zdrami starček, čakajoč ob peči — ker njemu je še vedno zima navzlic blagodejnemu, življenje budečemu solncu pomladanskemu — da ugasne polagoma in neopaženo, kakor slabotno solnce v gosti megli ob zaspanem jesenskem večeru. Že sanja drugo življenje, večnost. Kakor zelo oddaljen odmev so mu odbegla leta in vsa prošlost, odmev, ki se je glasil kratek hip pač močno, a je naglo pešal in pešal in se izgublja že povsem v neznanih, dremotnih daljavah. A nenadoma, glej, se predrami večnost snivajoča duša, vzvalovi se pojemajoče srce. Oči, polslepe, že umirajoče temu svetu in solnčnemu dnevu božjemu, zadrhte v čudnem blesku. „Sv. Juri! — Ali ni vihral mimo na plamtečem vrancu sv. Juri ?" Pokoncu plane starček. Naglo, dasi z zelo trepetajočo roko odpre duri in pohiti na vežni prag. Z dlanjo si zasenči oči. Vznemirjen se ozira po beli cesti, tekoči mimo hiše. Gor in dol po dolini, na vrhove hribov, na grebene gora bega iskajoče oko. Glej, tam v daljavi, nad goro, ali ne jezdi tam žareč jezdec ? Kako mu plaheta v vetru valoviti plašč! Kakor goreča strela med mračnimi oblaki mu lesketa meč. Grive konja vihrajo v zraku kakor na vse strani plamteč snop solnčnih žarkov. „0 sv. Juri, vitez božji..." Velika moč zapolje starčku v velem telesu, kakor v onem davnem času, ko je drvel, razplamtel v srcu od mladostnega junaštva, razvnet od dotedaj nazna-nega, neizrazljivega pričakovanja, na brzem vrancu sovražnim vrstam nasproti. „Hej, junaško! Naša mora biti zmaga! Bog in sv. Juri!" Hipoma se prime starec z drhtečo roko za vroče čelo. Toplo, sladko hrepenenje mu vzvalovi srce. „Sv. Juri, junak vseh junakov, vzemi me s seboj! O sv. Juri, vitez božji, prosi zame ... Umiram ... O sv. Juri..." Pred hišo koncem vasi sedi starka, vela kakor trudna zemlja v pozni jeseni. Okoli nje igrajo vnuki in vnukinje, sami kodrolasi, rdečelični angelčki s seva-jočimi srečnimi očmi. Smeje se, da zveni daleč po vasi kakor glasovi bisernih zvončkov. A starka jih komaj sliši. Zapirajo se ji trudne oči, na vpadle prsi poki-mava slabotna glava. A nenadoma dvigne začudena glavo. Zavzeto, skoro plašno pogleda po vnukih in črez nje tja po polju in v daljavo. Ali je le sanjalo srce, ali je bila resnica? Ali ni hitel mimo na čudovitem vrancu svetel jezdec, da so pozvanjale zlate uzde, da so cingljale z biseri posute vajeti, in so se iskrile srebrne podkve? „Ali ni bil sv. Juri?" V sladkosti in v bridkosti zadrhti starki srce v davnih spominih. „Glej, ali ni bilo v prvi pomladi, ko je jezdil jezdec božji, sv. Juri, po deželi, in je pod toploto plamtečih njegovih oči in pod blagoslovom blagega njegovega srca klilo vse nanovo po njivah, travnikih, lokah in v logih — spomni se, o srce. Ali ni bilo tedaj, da je vzklilo tudi v tebi prvo sladko spoznanje in prvo bridko hrepenenje? Ali se nisva srečala tedaj vprvič z njim, ki sem mu dala srce in roko in sem delila z njim radost in gorje vse dolgo življenje? ... Da, resnično, pri podružnici sv. Jurja je bilo na semanji Jurjev dan ... A sedaj spi že leta v vrtu božjem ob isti kapelici sv. Jurja. — Čuj, ali ne kliče? — Ali prihaja sv. Juri, nepremagljivi junak, tudi pome?... Pozdravljen, svetli poslanec božji! Čakala sem že dolgo ... pohitiva ..." Začudeni zro vnuki babico, ko jo vprašajo, ali bo že kmalu čas malce. A dobra starka se ne zmeni zanje, jih ne pogleda, jim ne odgovori. Na prsi poveša glavo, mirno spi in se smehlja v sladkem snu, že dolgo zaželjenem ... Sredi polja stoji krepak mož. Resno se ozira po njivah. „Sv. Juri jezdi v deželo; treba bo prijeti krepko za delo. Otrok je polna hiša; davki so večji in večji; dolgovi še niso vsi izbrisani. Morda bodo, ko prijezdi sv. Juri črez leto in dan spet v deželo ... Prosi za nas pri Bogu, vitez sv. Juri! Blagoslovi naša polja na svetli svoji poti!" V molčeči, sanjavi noči si slonita na prsih v senci za veliko vaško hišo. Tiho se je splazila iz spalnice, da govorita zadnjikrat in se poslovita. Ni lahko slovo. „Ne bo trajalo večno. Ko pride sv. Juri spet v deželo, se vrnem, kakor upam. In ne praznih rok! Tedaj ti oče morda dovoli." ,.A dolgo je do tedaj. Ne hodi, dragi!" „Eno leto, glej, Ivanka. A potem — dolga leta sreče." „A če se ne vrneš ob letu?" Velika bojazen govori iz vprašanja in grenka bolest. Po mehkem mladem licu polzejo solze gosteje. „Pa pridem, ko prijezdi sv. Juri drugič v deželo. Ali počakaš, draga?" „Počakam, Tone, Bog ve! A dolgo bo! In svet je tako velik in poln nevarnosti. Če mi umreš v tujini!" „Ne umrem! A če bi, ti prinese sv. Juri pozdrave od mrtvega. Spomni se tedaj, Ivanka, da sem ti bil zvest na vseh svojih potih. In da sem šel v smrt zaradi najine sreče, se spomni!" A ne misli resno na smrt. Moč čuti v kipečem mladem telesu. „Brez strahu neznani prihodnosti naproti, kakor si šel brez strahu na zmaja ti, sv. Juri, da rešiš ujeto kraljičino! O sv. Juri, dodeli še meni zmago!" Zorno dekle sloni ob oknu. Sanjavo zre v bledo mesečino pomladanskega večera. Sočutna noč ji dela druščino; tiho se pogovarja z njo, kakor bi ji božala nemirno, bolno srce. „Kaj ti drhti duša, o dete, v tesnem nemira ? Kaj ti je pri srca tako bridko in tako sladko, da bi gorko zaplakala, a bi ob enem umrla od same sreče? česa pričakuješ, o otrok? Po čem hrepeniš? Česa se bojiš? Kaj ti klije tajno v globočini srca, a ti napolnuje že vse misli, vse hrepenenje, vse življenje?" „Ah, saj veš vse, molčeča prijateljica moja, veš tudi to! Dolgo je čakal nageljček nedotaknjen na oknu. Dolgo je snivalo mirno mlado srce. A sv. Juri je prijezdil v deželo in je jezdil mimo vas. Čuda rosi ob tistem času nebo na svet. In meni — ali je rosilo srečo ali nesrečo ? ... O sv. Juri, blagi vitez božji, varuj ti mlado mojo ljubezen, da je ne zalijejo in ne zaduše potoki grenkosti, iz prevar izvirajoči! Varuj me, da ne omadežujem svetlega bisera! In njega varuj, njega! Zahtevaj od mene, karkoli hočeš, vse ti dam, vse ti storim. Jutro za jutrom ti ponesem ob solnčnem vzhodu na oltar najlepših rož za jutranjo molitev in daritev. Le njega mi čuvaj in varuj ..." „Sv. Juri, sv. Juri! Da si le prišel, ti blagi, dobri naš sv. Juri!" Otroci tako! Vsi, kar jih je v vasi, fanti in deklice, zlatolase kakor božje Dete v jaslicah v božični noči, z lici in z očmi, kakoršne je dal Bog le najdražji in najkrasnejši svoji hčerki, neomadeževani, o grehu še ne sanjajoči nedolžnosti. Ker glej, polna in prepolna veselja in sreče so danes njih srca. Zato pozdravljajo tako radostno viteza nebeškega, kakor so mali Izraelci Gospoda, ko so mu mahali naproti z oljčnimi vejami in so mu klicali z jasnimi in kipečimi glasovi: „Hozana ti, sin Davidov! Blagoslovljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem 1" Glej, vse so ovenčali mali svetemu vitezu v čast, hiše ob oknih, durih in vratih, še živino, ki stresa začudena glave, ovite z najnežnejšim zelenjem in s cvetočimi črešnovimi vejicami. In mali sami so ovenčani tako prazniško, kakor je prazniško veselje src in sladkih njihovih oči. „0 sv. Juri, da si le prišel in si privedel s seboj nevestico svojo, toplo pomlad, ki nam je prinesla toliko zelenja in krasnega cvetja! Da bi ostal vedno pri nas, dragi, blagi sv. Juri" ... * * * Sedaj pa prihajam še jaz pred solnčno tvoje obličje, o vitez luči, toplote in dobrote, sv. Juri... O sv. Juri, ti najkrasnejši in najzvestejši med vsemi vitezi, čigar misli so bile beli limbarji, čigar hrepenenje je bilo solnčni žarek, segajoč od zemlje do neba, čigar slednji pogled je bil dobrota, čigar beseda je bila vedno resnica, čigar slednje dejanje je bilo blagoslov — daj, da nima nič nizkega prostora v mojem srcu! Viteška naj bode vsaka misel, tvojim lilijskim slična. Visoko se naj dviga moje hrepenenje, kakor visoko je hitelo tvoje na orlovskih perotih velike, viteške tvoje duše. Božajoča tolažba bodi slednji moj pogled. Naj ne rani nikoli nobeden ne v ljubezni mi vdanega ne sovražnega mi srca. Evangeljska resnica, iz nebes izvirajoča, v nebesa se vračajoča, bodi vsaka moja beseda, izgovorjena potrti, pomoči in tolažbe iščoči duši pod pečatom večne molčečnosti, ali govorjena stoterim in tisočerim. Daj, o vitez resnice in pravice, da bodo viteška, plemenita vsa moja dejanja, ah tako majhna in neznatna v primeri s tvojimi večno trajajočimi deli. V blagoslov naj bodo vsa, nikoli nikomur v žalost, v gorje ali v pogubljenje ... O sv. Juri, blagoslovi me, čuvaj me z junaško svojo roko, vodi me s svetlim svojim zgledom na vseh mojih potih, pri vseh delih! Da ne zaide slabotna, čestokrat omahujoča noga, da ne izgreši svetlega in visokega cilja duša, tolikokrat nemirna in zbegana ... A ne le zase, o sv. Juri, še bolj vdano in goreče prosim za našo domovino! Korenina tvojega viteštva, o vitez vseh vitezov, ali ni bila dobrota, blagoslov roseče usmiljenje s slabimi, zatiranimi in trpečimi? A glej, vsa naša domovina je preplavljena s trpljenjem in z žalostjo! Cvet tvojega življenja in viteštva je bila neomajna zvestoba. In glej, naša domovina ti je ob vsem svojem bridkem ponižanju in vsi svoji boli tako zvesto vdana! Dragoceni sad posvečenega tvojega življenja je bila zmaga nad sovražnim zmajem, ki je čuval s pre-žečimi, nikdar spečimi očmi dragoceni svoj plen, ujeto, nebeško krasno kraljičino. O ti, junak brez bojazni in brez strahu, si stavil za njo smrti v ceno svoje življenje in si rešil ubogo dete. O sv. Juri, reši tako našo domovino, zakleto, v spone robstva in v trpljenja vklenjeno kraljično! O sv. Juri, brani ti našo domovino, zlatolaso pe-pelko, od vseh teptano in zaničevano! O sv. Juri, čuvaj v ljubezni našo domovino, devo, vse ljubezni najbolj vredno ... Sv. Juri, zvesti vitez božji, sprejmi milostno revne naše prošnje in molitve. Ponesi jih pred prestol mogočnega svojega Gospoda in kralja. Dobrotljiv je in zvest: Ne zavrne priprošnje najzvestejšega svojih vitezov ... Ksaver Meško: Sem fantič z zelenega Štajerja, sem vedno korajžen, vesel, kdor se pa jezno in kislo drži, on štajerski fantič pač ni. Na Štajerskem hrib vsak lepo zeleni, in vinska trta rodi, in vsi ga tam dobre volje pij o in pesmi si zraven pojo. Narodna.1 Kako bi se torej naj kislo držal, kako bi veselo ne pel, saj fantič sem z lepega Štajerja, in duša je radostna vsa. Še ko bom umiral, si bodem zapel, in s petjem vzel s sveta slovo, in upam, da Bog me v nebo bo sprejel, pri Njem tam si v veke bom pel... 1 Prva kitica te pesmi je narodna. Skladatelj gosp. Bajuk je zložil na njo krasen napev. Neko pevsko društvo me je naprosilo, naj pesmico razširim. Ker pojo lepo pesem gotovo tudi drugi pevski zbori po slovenski domovini, objavljam še tri kitice, da jih lahko porabijo, kjer želijo. ___.. ,____ t Župnik Ivan Podboj. V spomin svojemu stricu napisal Št. Podboj. V začetku letošnjega februarja smo izročili zemlji truplo duhovnega svetnika in upokojenega župnika Podboja. Ker je imel rajnik vsepovsod polno znancev in prijateljev in bil tudi sottudnik Družbe sv. Mohorja, se mu spodobi tukaj postaviti če tudi skromen spomenik, namenjen zlasti vsem onim, ki so ga osebno poznali in z njim občevali, da ohranijo v blagem spominu njegovo podobo. Rojen je bil rajnik 17. decembra 1848 v Ribnici, znanem trgu na Dolenjskem, tam hodil tudi par let v šolo, nato pa šel v Kočevje, najbrž, da mu ne bi v tedaj še čisto nemških višjih šolah v Ljubljani delala nemščina preglavice. Leta 1861. je vstopil v gimnazijo. Bil je j ako živahen in vesel dijak in še danes se ga nekateri v Ljubljani spominjajo iz tistih let. Dovršivši latinske šole, je bil sprejet v ljubljansko semenišče in po štirih letih (1872) posvečen v mašnika. Nova maša je bila v Ribnici kar se da slovesna, zakaj stari Cene ob takih prilikah ni štedil z denarjem. Saj nova maša ni vsako leto v hiši! ^ V začetku septembra je dobil dekret za kaplana v Vipavo, precejšnja čast za novomašnika, priti takoj na dekanijsko faro. Tam je ostal dve leti in bil tudi navdušen član čitalnice, kakor kaže pismo njemu v slovo. Dve leti je bil nato v Logatcu, odtod pa je šel za kaplana v obširno dolenjsko župnijo Št. Vid pri Zatičini, kjer je služboval osem let. Ljudje so priljudnega kaplana kaj radi imeli in, ko se je poslavljal, je dobil od več strani pisma, kjer mu ljudje tožijo, zakaj gre strani. Da ga je že takrat začenjalo po malem ščipati in trgati po udih, kaže t diplom, ki je še ohranjen. V Trebnjem so namreč imeli vsi, ki jih je mučil protin, posebno društvo. Imenovali so se „Pavcarji", ker so imeli v društvenem pečatu nogo s prav oteklim palcem (pavcem), zakaj tu se največkrat začenja kazati ta bolezen. „Generalni štab te redne vojske Pavcarjev" v glavnem stanu v Trebnjem je Podboja, takrat šent-vidskega kaplana, imenoval za svojega pravega uda z značajem vojnega kaplana II. vrste. V diplomu ga opominjajo, da mora »izpolnjevati imenitne dolžnosti novega stanu z vso skrbljivostjo, da mora gosposko bolezen ,Pavcarije' pridno rediti s piščeti, purani, racami in zalivati jo z močnim starim vincem itd., kakor tudi vsako leto kake tedne se izgubiti v toplice." Zagotavljajo ga svojega posebnega sočutja, kadar ga bo zadela nesreča v tej novi službi, saj ve, da je največja tolažba v nezgodi zavest, da se drugim tudi tako godi. Na pomlad leta 1884. je bil prestavljen za kaplana v Slavino pri Št. Petru, „tja nekam v Istrijo", kakor Koledar 1911. so ljudje pravili. Tu ni bil dolgo; po dveh mescih je postal ekspozit v bližnjem Št. Petru, čez štiri leta pa je šel za župnika v Planino pri Rakeku. Da je prosil semkaj, je nemara pomagalo to, da je bil njegov stari oče v Planini doma in se odtod preselil v Ribnico. V svoji novi slHžbi je bil stric jako zadovoljen. Ljudje so ga radi imeli, krepki notranjski zrak mu je kar se da prijal in imel je tudi blizu železnico ter glavno cesto. Zlasti pa se mu je tu ustreglo z lovom, zakaj bil je od nekdaj navdušen lovec. Z rodovino kneza Windisch-Graetza, ki ima pri Planini velik grad Haas-berg in krasne gozdove, so se dobro razumeli, tako da so mu v gradu dovolili streljati v enem delu gozdov in ga vabili tudi na velike love. Zato pa je bil tudi on pripravljen grajskim ustreči, kjer je mogel. Lov je ostal do zadnjega njegovo veselje. Celo zadnja leta je moral vsako pomlad na divjega petelina; imel je na raznih straneh vsaj po enega „izgovor-jenega" na leto. Bilo ga je veselje poslušati, kadar je pripovedoval, kako in kje je že lovil in kaj vse doživel. Moral si pa biti vedno pripravljen, da se ti kar na lepem kaj izmisli, kakor je sploh lovska navada. Enkrat je ustrelil v knezovem lovu divjega petelina, ki je pa obtičal v gostih vejah in ga niso mogli spraviti doli. Knez pa je dal župniku na ljubo kar drevo posekati — bila je menda mogočna stara bukev — da so le dobili petelina! Posebno rad je hodil maševat na Planinsko goro; nekaj časa se je nameraval dati celo pokopati tamkaj. Navadno mu je knez dajal malega bosanskega konjička, da ga je jezdil v strmi breg. Nazaj grede se je večkrat ustavil kje v rebri nad Planino ter skušal pihniti kakega zajca ali srnjaka. Včasi je po cele ure čakal na divjačino, a ker se menda ni bil prej do dobrega zmenil, da se tam snidejo, dostikrat ni bilo nič. Izpostavljen prehladu v cerkvi in na obhajilih, zraven tega pa tudi na lovu, je čedalje bolj čutil bolezen, ki ga je opominjala že kot šentvidskega kaplana. Kadar ga je prijelo, je moral včasi cele tedne ostati v postelji. V toplice ni mogel tako bolan, ampak je moral čakati, dokler mu ni vsaj toliko odleglo, da je mogel na pot. Obiskoval je razne toplice, blizu in daleč, pred leti bil tudi v WOrishofenu, ko je še rajni Kneipp živel. Ko je leta 1902. nenadoma umrl topliški župnik, je začel stric premišljevati, kaj bi. Protin ga je vsako leto bolj mučil in edino to ga je pripravilo do tega, da je prosil tjakaj, zakaj le nerad se je ločil od Planine, kjer je služboval celih 14 let. V Toplicah se je v pretirano dostikrat kopal, po sto- in večkrat na leto, kar je moralo itak ne več krepko telo še bolj oslabiti. Protina se je sicer iznebil, a začel je bolehati na želodcu; odtod se je bolezen širila in v par mescih je bil strašno shujšal. Humor in dobra volja pa sta mu ostala zvesta, dasi je čutil, da se polagoma pripravlja na pot „med nebeške penzioniste". Še par dni pred smrtjo se je čul vesel smeh v njegovi bolniški sobi. Držal se je do zadnjega svojega pravila: „Bogu samemu se prav ne zdi, 6e se kdo kot kisla kumara drži; veselega človeka ljubi Bog, ne kislico, ki se drži na jok." Umiroviti se ni hotel dati, dokler je količkaj še mogel, zakaj delo v cerkvi mu je bilo največje veselje. Počasi se je pa sprijaznil s to mislijo, vendar pa se ni dal stalno upokojiti, ampak le za dve leti, češ, da bo imel vratica za nazaj še odprta. Maja meseca 1.1909. je zapustil Toplice. Šel je s težkim srcem, ker se je poslavljal od svojega poklica in s tem končal svoje duhovniško delovanje. Precej časa je na to živel v Iki ob morju, kjer imajo duhovniki svoje zdravilišče. Počutil se je tam zelo dobro,' morski zrak je pomagal tudi njemu, dasi „na stari suknji nova flika le malo časa ogle skupaj stika." Med duhovniki-bolniki so bile zastopane vse avstrijske narodnosti, a kmalu je postal župnik Podboj nekako vodja cele družbe. Gladko je tekla zabava pri kosilu in večerji, odkar so imeli njega za predsednika, če tudi je bil nemara on najbolj bolan izmed vseh; ker smo pa zdaj silno občutljivi glede jezika in mi Slovani neradi govorimo med seboj nemško, Nemci in Italijani pa še bolj neradi z nami po naše, je uvedel stric tam doli pri skupnih obedih kot občevalni jezik — latinščino. Spreten je bil stric od nekdaj in tako je kmalu v gladki latinščini pozdravljal odhajajoče in prihajajoče tovariše. Če je tu pa tam ušla kaka napaka vmes, so mu jo pač rade volje odpustili, saj so vedeli, da bi šla njim gotovo bolj trda. Pred sitnimi profesorji so bili pa itak varni med seboj. Latinsko je stric sploh rad pisal in prav gladko pisane latinske karte pri njem niso bile nič redkega. Ohranjena je tudi šaljiva latinska pesem o pivcih. Zapustivši Iko je napravil s svojim bratom malo potovanje po Dalmaciji do Kotora, nato pa se nastanil julija mesca v Kandiji pri Novem mestu. Nekaj časa je mislil pokoj preživeti v rodni Cenetovi hiši v Ribnici, a videč, da bolezen čedalje bolj napreduje, se je odločil za Kandijo, da bi imel pri usmiljenih bratih zdravniško pomoč vedno v hiši. Od septembra mesca je šlo zopet trajno navzdol s stricem, posebno ker se mu je jed čedalje bolj upirala. Uredil je vse za slučaj smrti, pisal v Ribnico, da ga pokopljejo na rodbinskem grobišču, sam si zložil celo grobni napis in sam zaigral na harmonij in zapel pesmi, ki naj mu jih zapojo pri pogrebu, vse to tako mirno, kot more le človek, ki je že sklenil račune svojega življenja. Pred božičem ni mogel več ma-ševati. Telo mu je odpovedalo vsako službo, le duh, močan in čvrst kot pred leti, ga je držal. Ko smo ga po praznikih obiskali, je bil že tako oslabel, da je moral parkrat počivati, če je hotel do vrat, vendar pa je po cele ure sedel zdržema pri mizi in pisal za Dolenjske Novice spomine starega lovca. Zdravnik in usmiljeni bratje so porabili vsa sredstva in mu stregli z največjo skrbjo, vse zaman! Smrt je terjala svojo žrtev! Sredi januarja je stric čutil, da se mu bliža smrt in odločno je zahteval od zdravnika, naj mu odkrito pove, koliko časa mu je še živeti. „Ste pa tudi mož za to?" „Da," odgovori stric. „Torej, gospod župnik, še štirinajst dni." „Hvala, gospod doktor, se bom vsaj vedel pripraviti!" In sedel je ter se poslovil še enkrat pismeno od svojih bratov in jih prosil, naj molijo za njegovo srečno smrt. Tudi v „Slovenca" je poslal še sam notico, da so mu dnevi šteti in da se priporoča v molitev. Ko je preteklo onih štirinajst dni, se mu je znova razžarilo upanje, toda črez par dni je legel in ne več vstal. Na pustno nedeljo, 6. februarja, je izgubil zavest in na vsa vprašanja odgovarjal le: „Gremo, gremo." Popoldne ob štirih je mirno zaspal. Na pustni torek popoldne so ga prepeljali iz Novega mesta v Ribnico. Čudno je bilo videti, ko smo ob enajstih zvečer spremljali krsto s stricem v trg in to na večer, ko se po navadi vse veseli. Molče je še enkrat govoril stric kot duhovnik, kako prazno je vse na svetu! V njegovi rojstni hiši so mu bili pripravili sobo, ki mu je bila živemu najljubša, m sredi med zelenjem in venci je še zadnjo noč počival poi krovom domače hiše. Drugi dan pa smo strica spremili na njegovi zadnji poti proti pokopališču, kjer počiva zdaj poleg svojih starišev. * * * To je v kratkih potezah življenje župnika Podboja. Gibalo se je v jako skromnih mejah, bolj skromnih, kot bi odgovarjalo njegovi veliki nadarjenosti in sposobnosti. A silil ni nikdar navzgor, dasi bi bil večkrat imel priliko. Knez Windisch-Graetz ga je ponovno vprašal, če li nima prav nobenih želja, zakaj s knezovim priporočilom bi mu bilo lahko doseči lepšo službo. Tudi duhovni tovariši so mu, kot se vidi iz pisem, napovedovali korarstvo ravno zaradi njegove bolehnosti in visoke izobraženosti, a se sam najbrž ni hotel potegovati za to. Za svoj duhovniški poklic je bil vedno bolj navdušen. Ponosen je bil posebno, da je on prvi ustanovil na Kranjskem Marijino družbo, ki so se potem tako razširile. Tudi pridigal je izredno rad in nikdar ga ni bilo treba dolgo prositi za slavnostnega govornika. Za govore se je jako vestno pripravljal in vse prej spisal, tako da je ohranjenih njegovih cerkvenih govorov na stotine. Kjer je služil, je skušal povsod po cerkvah napraviti kaj novega in pri tem ni štedil z lastnim denarjem. Vnetega Slovenca se je kazal vedno z besedo in dejanjem. Prejšnje čase je govoril ob raznih narodnih slavnostih po deželi, kot provizor v Št. Petru tudi navdušeno pozdravil Čehe, ko so obiskali našo deželo, v imenu pivške, košinske in bistriške doline. Dasi je bil, kot pravimo, še „iz stare šole," se je vendar do zadnjega časa znal prilagoditi naši dobi, ki terja od duhovnika vsestransko delovanje. Trudil se je v posojilnici, navduševal se za gospodarska in izobraževalna društva ter tudi v političnem oziru nastopal z veliko vnemo kot govornik na shodih. Na vsakem velikem shodu v Ljubljani si navadno dobil i njega, dasi za politiko ni bil rojen; bil je preodkrit in hodil najrajše ravna pota. V obče je znal ločiti nasprotnikovo osebo od njegovega naziranja in večkrat si dobil pri njegovi mizi ljudi popolnoma drugega mišljenja. Bili so mu dragi gostje in izogibal se je vsakega neljubega pogovora ali pa jih malo podražil s šaljivimi opazkami. Kar sem pa najbolj občudoval pri njem, je bil izreden dar ukloniti se brez ugovora in pomisleka ne le odlokom, tudi golim željam predstojnikov vkljub obilni svoji preudarnosti. Leta 1902. je prosil za de-kansko mesto v Kamnik, toda izvedel je, da želijo mlajšega gospoda tjakaj, in v zadnjem trenutku je prošnjo umaknil. Trmastega opozicionalca ni bilo v njem prav nič. Imel je nad vse razvit čut za celoto in zavest, ki jo tolikokrat pogrešamo pri nas, da namreč ne moremo naprej, če hoče vsak po svoji glavi hoditi svojo pot. Daleč taka krotka lastnost ne pripelja, to je res, a potrebna je! Stricu pač ni hodila na pot misel nase in na lastno korist, zato mu to ni bilo težko. Daleč na okrog je bil znan stric kot vesel in duhovit družabnik. Malo je bilo to gotovo že v krvi, in pa saj je bil pristen Ribničan in ti ne slove zastonj vsled svoje šegavosti po celi naši domovini! Če je bil pri volji, so se mu šale in dovtipi kar vsipali iz ust, da včasi družba ni prišla iz smeha. Zato so ga tudi jako radi vabili k sebi in z veseljem se dali vabiti od njega. Kot v cerkvi in na shodih, je govoril nad vse rad tudi pri mizi. Navadno se je prej pripravil, kot je videti iz ostaline, če pa je nenadoma gost pri-veslal v župnišče tik pred kosilom ali večerjo, je pa tudi iz rokava stresel pozdravni govor. Govoriti slovensko ali nemško, to mu je bilo vse eno, zadnje čase jo je pa rad udaril po latinsko. Dostikrat je kar verze spustil na gosta, gladke, ob enem pa, kot vse pri njem, ljubeznivo - šaljive. Desetim gostom nazdraviti po vrsti v verzih, to je bilo njemu lahko delo. Pesnik stric ni bil. V neki zdravici pravi sam: Jaz nisem poet po božji volji, le stihotvorec sem pri dobri volji, od daleč gledam na Parnas, pa veasi potegnem na ribniški bas. A ravno ti prosti verzi, narejeni po strogem pravilu: „rimaj se, če ne jih dobiš," so se stricu tako podali! Na zlati maši kanonika Sajovica je napr.nahrulil druge goste: Vi gospodje pri skledi, se li nihče ne oglasi k besedi? Ali ste prišli samo jest in pit pa molčat kot zid? In ko razlaga, zakaj je kanonik dočakal zlato mašo, meni: Veselega biti duha to za pol zdravja velja. In pa zmernost pri skledi in čaši, to tudi pomaga k zlati maši. Svojemu sosedu v Vavti vasi pa, ,.možaku celemu in vzor-fantu, pa še svojemu vina liferantu," želi za god v čudoviti nesebičnosti: Tvoj nograd naj veselo napreduje, vsako leto večje sode napolnjuje, zato ker vince se ti nič ne smili, ponavljaš vedno: „Mar ne boste pili?" Pridelaš dosti, ne prodaš ga kaplje, vse za „plačaj Bog" izkaplje! Zato naj trta tvoja nikdar ne opeša, jeseni neprestano škriplje preša! Tudi pel je rad in, kadar je naletel na mlade ljudi, ki so „rajše poslušali," nikdar ni mogel umeti, kako je to mogoče. Marsikatera pesem se je pri njem precej spremenila, dostikrat tudi razširila, posebno pa ribniške. Gostoljuben je bil stric do skrajnosti, to je bilo znano povsod. Včasih po cele tedne ni bil brez gosta. »Nekatera gostilna v moji fari ne izvede toliko vina kot jaz," se je šalil, vedno ponosen na svoje goste. On je bil sicer zelo trezen v jedi in pijači, včasih si je natočil le toliko, da je nazdravil gostom, a drugim je rad prigovarjal, češ: Kar po grlu dol zdrči, to človeka gor drži! Zložil pa je tudi precej resnih, tako ob 25 letnici svojega mašništva, ko se je poslavljal od Toplic, na čast par novomašnikom in ob stičnih prilikah. Vesti se je znal v vsaki družbi. Večkrat povabljen h knezu se je tekom let seznanil z mnogimi visokimi plemenitaši, ki so ga tudi večkrat obiskati, če so prišli v Haasberg. Večinoma je ostal z njimi v pismeni zvezi do konca in nekateri so se živo zanimati za njegovo bolezen. Posebno spoštovanje pa je imel do rajnega kneza Windisch-Graetza. Čital je stric precej iz raznih strok, posebno rad pa, kot svoje čase duhovniki sploh, jezikoslovne razprave. Več zvezkov je ohranjenih, ki jih je popisal z raznimi takimi drobtinicami, besedami, primeri in pregovori, katere je zasledil med prostim narodom. Pa tudi tu dobiš vmes dovtipe,t bodisi da jih je baš takrat slišal ali da jih je pridelal na domačem vrtu. Tudi knjige, kolikor jih je ohranjenih, imajo na robu polno opazk. Kar ga je kje posebno zanimalo, si je vedno izpisaval. I za zgodovino je imel veselje, nabral je precej za zgodovino Planine ter začel zase tudi kroniko topli ške fare. Od nekdaj je namreč stric rad pisal, dasi velikih stvari nimamo od njega. Največ je kratkih podlistkov, šaljivih povestic in poročil s potovanj. Kdaj je bil župnik Podboj v Toplicah, si vselej v kratkem izvedel iz „Slovenca". Tu je namreč začela izhajati cela vrsta člankov o tistih krajh, o bolnikih in kako jih zdravijo, vse pa v tistem prijetnem tonu, včasih zabeljenem z dovtipi in šalami, kot je znal pač on. Po navadi se ni podpisal, a spoznal si takoj, da je to Podbojevo pero. V tiste pisati je bilo sploh njegovo veselje. Dosti prilike za to je imel zlasti v svoji zadnji službi v Toplicah. Bil je nekako glavni agitator za to domače kopališče. Že takoj na pomlad je začel vabiti in naštevati vrtine gorkih kopeli ter vse, ki letos nameravajo priti, ko so pa začeli gostje prihajati, si vsak teden lahko bral v „Slovencu" — semkaj je največ pisal — kdo da je že tam in kdo je že na potu v Toplice. Pri vsakem gostu pa kaka opazka, tako da si se vselej zabaval čitajoč ta poročila. V prejšnjih časih je pisal tudi drugam, posebno v Zgodnjo Danico, kjer je izdal par životopisov. Na raznih krajih so izšle izpod njegovega peresa ribniške smešnice in vesele dogodbe, nekaj pa je nemara še neobjavljenih. Da ni pisal le za kratek čas, kadar je bil pri volji, bi danes imeti lahko od njega lepo zbirko okroglih povestic, originalnih po vsebini in obliki. Izmed njegovih spisov moramo omeniti posebno dva, ki sta posvečena spominu njegovih starišev. Iz obeh ti diha srčna vdanost do roditeljev. „Oče Cene" je izšel v Večernicah 1. 1890., „Cenetova mati" pa kot posebna brošurica leta 1898. Beseda mu teče povsod prav gladko in domače kot pri najboljših naših pisateljih. In še neka značilna poteza pri stricu: za denar mu ni bilo nikdar dosti mar. Iskal ga dostikrat ni niti tam, kjer bi ga bil moral dobiti. Kar je napisal, je bilo zastonj, razun morda v par slučajih, včasih je celo sam dal tiskati kako stvar in jo potem razdelil. Za društva in razne prireditve po deželi si y* od njega takoj dobil denarja. S posebnim nasmeškom je segel v desni žepek pri telovniku in stisnil, kot je bilo, kronico ali brus (petakon) ali pa kako zmečkano podobico brez svetniške podobe v roko. Denarja mn ni nikoli ostajalo, dokler je služil, zakaj gospodarstvo, za katero se ni kdo ve kaj brigal, ga je le „doli neslo". Kdor je z njim barantal za živino, konje ali karkoli, se mu nikdar ni bilo treba kesati. Zato se mu je pa silno dobro zdelo, ko je v pokoju dobival vsak mesec precej denarja v roko, ne da bi že čakale dekle in hlapci pred vrati. „Toliko denarja še nikoli nisem imel kot zdaj, zato sem vesel, da ga hoče kdo vzeti," je zatrjeval nekdanjim faranom, ki so ga prišli obiskat ter se branili vzeti „za malico pri Štemburju!" Naj si je prišla prošnja odkoder si bodi, če ne več, kaki dve kronici je le odrinil. To svojo radodarnost in željo povsod pomagati je pokazal tudi v svoji oporoki, zapustivši cerkvam in raznim dobrodelnim zavodom po majhne vsote, ker za velike denarje ni bilo. Saj je bil nemara kot mlad kaplan bolj pri denarju, kot zadnja leta. * * * Tak je bil torej naš rajni stric. On ni bil duh-velikan, ki bi bil kazal pot celemu narodu — za to je bilo njegovo mesto tudi preskromno — bil je zadovoljen s pohlevno, a včasi nič manj težko ulogo marljivega delavca. Tudi silni viharji niso rjuli nad njegovo glavo, tako da mu je mirno teklo življenje, ob raznih neprilikah mu je pa stal verno ob strani naš najzvestejši prijatelj — dobrodušen humor. Pač pa je z župnikom Podbojem legel v grob nad vse drag sorodnik, zvest prijatelj, navdušen in nadarjen duhovnik, skratka mož, ki je lahko mirno gledal smrti v oči. Ohranimo mu vsi blag spomin ter mu želimo, kar si je sam določil za svoj grobni napis: Edina želja: večni raj Marija mu izprosi zdaj! Nesreča v Rablju. Dne 8. januarja leta 1910. se je zgodila v Rablju grozna nesreča. Pogreznila se je državna rudniška bolnišnica s sedmerimi osebami. Z bolnišnico se je letter iz Belepeči. V hiši je stanoval in se pogreznil umirovljeni orožnik Langsteiner in njegova žena. Bolnika ni bilo nobenega. Na čuden način je zbežal še Rabelj: Kraj, kjer se je pogreznila rudniška bolnišnica. pogreznil zdravnik dr. Vesely, ki je stopil v hišo par minut pred katastrofo, pogreznila se je gospa Vesely in hčerka Jaroslava. Pogreznili ste se tudi dekleti služkinji: Antonija Černut iz Loga in Valburga Eich- - kovaški učenec Ernest Bierkopf. Bil je pri kosilu, ko je počilo po hiši; v naglici je ubil okno in skočil ven, ko se je ozrl nazaj, za njim hiše ni več bilo. Vkljub vsem naporom se mrličev ni dobilo iz jame. Gosp. Pavel Miklavič, župan na Blatu, ki je bil v pondeljek dne 4. oktobra 1909 v Celovcu aretovan, ker je zahteval na glavnem kolodvoru vozni list v slovenskem jeziku. Dne 4. oktobra 1. 1909 hodil je gosp. župan Miklavič iz Blata pri Pliberku po opravkih v Celovcu. Ko se je zvečer hotel z vlakom odpeljati domov, zahteval je na kolodvoru pri blagajni vozni list do Pliberka v slovenskem jeziku. Uradnica mu lista ni dala in vrhu tega ga je še nahrulil mestni redar. Ker gosp. župan ni bil dobil voznega lista, šel je brez njega na vlak, a redar je šel za njim in so ga potegnili iz voza pred postaj e-načelnika, ki je zahteval od gosp. župana, da plača 6 K globe. In končno, ker se je gosp. župan obotavljal, plačati kazen, ko mu niso pustili, da se odpelje, je postajenačelnik naročil: „In den Kotter mit ihm!" Redar ga je uklenil in odvedel na magistrat, kjer so mu pretaknili žepe in našli končno orožni list, na podlagi katerega so spoznali, koga so uklenili in so ga zopet izpustili. Ta nastop železniških uradnikov pa ni le slučajen! Povprašujemo se, ali ni morebiti v pretesni zvezi z izjavo celovškega župana Metnica, ob enem je ta človek namestnik deželnega glavarja, ki je vstal v deželnem zboru in zagrozil Slovencem, da jim poskrbi par dni zapora, če bodo na kolodvoru v Celovcu govorili slovensko? Metnic je take stvari obetal, kaj čuda, da je potem postajenačelnik, in da so redarji tako postopali. Za gosp. Mikla-vičem so zaprli še posestnika Erata, in cela vrsta Slovencev, ki so zahtevali vozne liste v slovenskem jeziku, se je izpostavila najsurovejšim neprilikam. Čudni so sadovi narodne nestrpnosti! Se bolj čudno pa je, da se v javnosti vse — taji. Nemci o vsem tem nočejo nič vedeti, Slovenec le provocira, ako spregovori pri državnem podjetju na slovenskih tleh v materinem jeziku. Tako razmerje ne sme ostati. Možu pa, ki je prvi bil žrtev nemškega fanatizma, tukaj damo pred vsem slovenskim narodom častno zadoščenje. Tako biti aretovanemu in zasramovanemu, je častno! Sram pa naj bo tiste, ki se proti nam borijo s takimi sredstvi! * * * Proti veri in postavni oblasti. častilcem Fererja v spominsko knjigo. Dne 13. oktobra 1.1909. so v Barceloni ustrelili anarhista Fererja. Zanj se je dvignil ves protikatoliški svet; slavil je Fererja kot mučenika svobodnega mišljenja, katoliško cerkev pa se je napadalo kakor morilko ljudi, ki so drugega naziranja, kot je uče duhovniki. Tudi v našo domovino so pripluskali ti valovi. Zato je umestno, da o ti stvari tudi Mohorjev koledar spregovori še zdaj, ko je ta nečedna pesem že utihnila — v trajen spomin. V zadnjih petindvajsetih letih se je v Barceloni izvršilo 114 atentatov z bombami. Pri teh napadih bilo je vsega vkup umorjenih 47 ljudi, 241 pa jih je bilo ranjenih. Te atentate so uprizarjali anarhisti; policija jih je sicer lovila in obsojala v smrt, a kakor gadja zalega se je množilo število anarhistov. Dne 7. junija 1. 1896. so anarhisti vrgli bombo v procesijo na dan Rešnjega Telesa; 12 ljudi je bilo tedaj mrtvih, 44 ranjenih. Ko je jeseni 1. 1909. Španija pričela vojsko z Maročani, nastal je v Kataloniji upor. Pri tem so anarhisti sežgali 68 cerkvenih poslopij; v Barceloni so ubili 138 ljudi in 40 so jih ranili. V listu „Deutsche Tageszeitung" poročal je dne 27. julija nekdo, ki je dogodke gledal na lastne oči: »Grozovite trenotke so doživeli menihi pijaristi in redovnice pri Sv. Jeronimu. Tolpa je udrla, oblila duri in okna s petrolejem in zapalila samostan. Pijaristi so mogli bežati le, ker jim je prihitel na pomoč vojaški guverner ... Tudi v predmestih gorijo cerkve in samostani; gorje redovnikom, če jih tolpa kje dobi v pest, pretepajo jih in mnogo jih je bilo ubitih. Kjer zagleda druhal kak stolp, začne rjoveti kakor zverina, kmalu so razbita vrata, pobita okna in plamen je vžgan! V mesto je prišlo več vojakov, ki streljajo na anarhistično tolpo, a dozdaj zaman, tolpa je prevelika." V Barceloni so anarhisti sežgali 48 samostanskih poslopij, ki so popolnoma pogorela. Pri drugih 24 se je ogenj še pravočasno mogel zopet pogasiti. Župnik cerkve „Pueblo Nuovo" je zbežal v klet; anarhisti so ga zapazili in skoz okno ustrelili; pri ti cerkvi so ubili tudi meniha Likarijona in pri cerkvi San Gervazio frančiškana Usota. V samostanu „Božji Pastir" so ubili dve redovnici, ubili so tudi gospi Basas in Benet, hudo ranili gospo Kverol. Ubili so tudi troje otrok, dva fanta in eno deklico; 27 otrok je bilo ranjenih. Predstojnik maristov je bil na begu obstreljen in je vsled rane umrl. Na raznih krajih je bilo ubitih 35 redovnic, ki so jih anarhisti poprej^še nečloveški oskrunili. Anarhisti so požgali delavsko patro-nažo, kamor je zahajalo 500 učencev, požgali so sirotišnico sv. Jožefa, kjer se je vzdrževalo 150 otrok sirot, požgali so bolnišnico sester Marijinega vnebovzetja, ki so bolnike oskrbovale brezplačno; požgali so samostan salezijank, ki je vzgajal uboge otroke delavcev, po-smodili zavetišče, kjer so usmiljenke sprejemale male otroke takih delavcev in delavk, ki morajo po cele dni na delo ter ne morejo gledati na otroke. Zasmodili so samostan sester večnega češčenja, kjer se je vzgajalo 84 deklet; zažgali samostan frančiškank, ki so dajale delavkam poceni stanovanje in hrano. Delavkam je pri požaru zgorela skoraj vsa obleka. Sežgali so samostan šolskih sester, ki so poučevale 600 deklet — in to je le del požarov, ki so jih zapalili ljubljenci brez-vernega sveta. Škode je na cerkvah in samostanih vkup najmanj 30 milijonov! Ko so se vršili v Barceloni ti prežalostni prizori, pisal je brezverni „Berliner Tagblatt": „Samoobsebi je umevno, da se proti krvoločnim zverinam v človeški podobi rabijo najstrožja sredstva. Te anarhiste smatramo kot najpodlejše razbojnike in naj se proti njim postopa, kakor proti razbojnikom!" Voditelja teh anarhistov — Fereija — pa so poveličevali nasprotniki katoliške Cerkve po vsem svetu! Kdo je bil Ferer? Kdo pa je ta Ferer? Kmečki sin, ki je dvajset let star stopil v Barceloni v železniško službo in je postal tam železniški kontrolor. L. 1885. se je udeležil vstaje in je moral zbežati na Francosko. Vrnil se je v Barcelono in je z mandolino prepeval po kavarnah ter si kot pevec-berač služil borni kruh. Vrnivši se v Pariz, postal je učitelj španščine — in ob enem anarhistični agitator. Z ženo živel je v prepiru; obupana soproga ga je hotela ustreliti, ter je bila obsojena. Vsled tega dal se je Ferer od nje ločiti. Zdaj je živel Ferer z drugo žensko, ki mu je porodila otroka, a to je tudi zapustil in se pridružil stari bogati gospodični Meunišr. Ta gospodična je kmalu umrla. Zdaj se je vrnil Ferer v Barcelono in otvoril tam „mo-derno šolo". Ta „moderna šola" je obsegala otroški vrtec, ljudsko šolo, napredovalno in srednjo šolo. Verski nauk je bil popolnoma izključen. Ko se je 1. 1906. vršil napad na kralja in so Fererja imeli na sumu, da je pri atentatu udeležen, so mu šolo zaprli. Korespon-dent protestantske „Kreuzzeitung" znači Fererja tako: »Špansk časnikar, ki v dvorani sedi meni nasproti, neki Žid, mi je že predvčerajšnjim dejal: Frančišek Ferer je največja kanalja, ki jo je kedaj videl." („Kreuzzeitung" 16. oktobra 1.1909.) Zakaj pa se je brezverska sodrga vsega sveta za to »kanaljo" tako zavzela? Časnik »MiinchenerNeueste Nachrichten" poroča dne 17. oktobra 1.1909., da je bil Ferer blagajni čar anarhistov. Z ženo se je Ferer spri, ker ni poznal zakonske zvestobe. In ko je bil od aje- ločen, se za svoje zakonske otroke sploh ni več brigal, četudi je imel pri Barceloni krasno lastno vilo. Tukaj je imel nezakonskih otrok brez števila. Premoženje je Ferer dobil od gospodične Meunier. Ta gospodična mu je zapustila 750.000 frankov, da ustanovi sirotišnico; Ferer pa je mesto sirotišnice ustanovil „m oder no šolo". 3000 frankov je Meuničr zapustila za sv. maše, Ferer pa je ta denar zabil z malopridnimi ženskami! Ko so preiskali Fererjevo stanovanje, našli so tam okrožnice, ki jih je razpošiljal somišljenikom; v taki okrožnici se bere: „Sodrugi! Bodimo možje! Ob uri revolucije, ki se bliža, stopimo na infamno meščansko družbo! Predno zidamo, moramo podreti vse do tal!... Revolucija mora priti, neizogibna je ... Naš program je: odpraviti vse postave, pregnati in uničiti vse redove, razpustiti vse uradnike in vojaštvo, podreti vse cerkve, vzeti nase banko (državni denar). Živela revolucija! Moderna šola. Zanimiva je bila Fererjeva „moderna šola", pravi vzor v naših krajih zaželjene „proste šole". O ti svoji šoli pravi Ferer v pismu, ki ga je pisal neki gospi Daurand(13.maja 1.1905.): „Nam nič ni mar, vzgajati dobrih delavcev, spretnih trgovcev! Mi hočemo družbo le razdreti do dna! Danes moramo v glave spraviti ljudem revolucionarnih idej, pozneje bomo videli, kaj pride!" V drugem pismu iz 1. 1901. piše: „Da se ljudje ne splašijo, imenujem svojo šolo „moderna šola" mesto »anarhistična šola". Smoter mi je pa, vzgajati prepričanih anarhistov. Želim pričeti revolucijo!" V razredih «voje šole je imel plakat, na katerem je bilo natisnjeno: »Lastnina izvira iz ropa; vera je grozna laž; ni Boga, ni Kristusa, v bodočnosti ni življenja. Znanstvo nam je vse to dokazalo!... Vsi kralji so pošasti, ki bi jih bilo treba radi njihovih hudodelstev vreči s prestola. Pri bodoči revoluciji moramo srednje stanove uničiti..., odpraviti moramo postave, menihe, redovnice in duhovnike izgnati, uradnike pobiti, cerkve podreti, denar v bankah pobrati zase ... Živela revolucija!" »Moderna šola" je imela ta plakat v vseh razredih. Povprašujemo: Za Boga! Kje pa so v Španiji šolske oblasti, kje nadzorstvo, kakšni so pa stariši, da dajejo otroke v take hudičeve brloge? »Moderna šola" Fererjeva je rodila svoj sad. V treh letih (1904 —1907) se je izvršilo v Barceloni 39 atentatov, pri katerih je našlo smrt 18 ljudi, 66 pa je bilo ranjenih! Vsega vkup so od te šole vzgojeni ljudje umorili nad 100 oseb. Ko so prijeli Fererja in začeli preiskavati njegovo šolo, našli so v njegovih šolskih knjigah gorostasne nauke: »Vsega družabnega trpljenja je kriva v prvi vrsti neenaka razdelitev premoženja, vsled katere je na stotisoče ljudi prisiljenih živeti v gladu, v delu in zaničevanju, vsega je kriva le vera v Boga, Kristusa, cerkev in duhovnike. Duhovniki so nevarnejši kakor zv.erine, ker mladino od mladosti moralično zastrupljajo, da jo pozneje lažje obvladajo. Vladarji, ki vzdržujejo armade, so rablji človeštva" itd. Zopet se povprašujemo, kako je mogoče, da pridejo taki nauki v šolske knjige v državi, ki je vendar še katoliška? Fererjeva obsodba. Postave vojaškega sodišča so na Španskem silno mile. Kolikorkrat obtoženec zahteva, se mu berejo njegova prejšnja izpovedanja; zatoženec je pričujoč, ko se zaslišavajo priče; vsak čas sme pismeno ali ustmeno odklanjati uradnike, ki ga sodijo; priče svojo izpoved lahko zapišejo in ber6; sodniku ni dovoljeno staviti sugestivna vprašanja; postopa in obravnava se v glavni obravnavi javno; zatoženec si sam izbere zagovornika. Torej je postopanje vojaškega sodišča tako milo, da milejše ne more biti. Državni pravdnik je tožil Fererja kot povzročitelja ustaje na podlagi teh dejstev: Dne 26. julija sta videla dva vojaka neke patrulje Fereja v tolpi upornikov; tisti večer ga je videl v drugi uporni tolpi neki stražnik. Dne 27. julija je Fererja videl med ustaši priča Koldefons; dne 28. julija je sklical Ferer konferenco v prostore anarhističnega kluba in je na tem posvetovanju predlagal, naj se proglasi republika in naj se zažgti cerkve in samostani. Ivanu Puig je Ferer naročal, naj pozove prebivalce, da zažgejo samostane. Občinski svet v Premiji izpričuje, da se je začelo samostane napadati, ko je bil imel Ferer konferenco s svojimi pristaši. Zatožen je upora tudi Espinosa, ki izpoveda, da je Ferer vso gibanje provzročil. Uporne tolpe so nagovarjali in ščuvali razni agentje v imenu Fererjevem. Puig, ki je predsednik republikanskega komiteja, pod prisego izpove, da je Ferer od njih zahteval, naj zapalijo cerkve in samostane. Vsega vkup je zoper Fererja izpovedalo 48 prič, Ferer sam pa zase ni imel nobene priče! Fererjev značaj osvetljuje še poročilo generalnega avditorja: Še predno je Ferer odšel v Pariz, imela sta ga republikanca Ruiz in Zorilla za svojega „najboljšega, najzvestejšega in najzmožnejšega prijatelja"! V Pariz je pobegnil tudi iz tega vzroka, ker je bil na sumu, da je on na železnici pri Geroni oropal duhovnika. Ferer je dobival pisma pod tujim imenom „Zero", to je „ničla"; zmirom je prikrival svoje ime, da more tem uspešnejše delovati. L. 1892. je Ferer zastopal socijalistična društva na kongresu „Svobodne misli" v Madridu! S svojim prijateljem urednikom Lerroux je Ferer pozval somišljenike, naj se jih 300 zglasi, ki bi bili pripravljeni, če treba, dati življenje za revolucijo. Ko je Ferer videl, da s svojimi društvi ne pride do uspešnega prevrata, začel je — s šolo! Tedaj je naletel na gospodično Meuničr. Šest let si je prizadeval, pridobiti jo za anarhiste. Sodnija je čitala pismo te gospodične od dne 2. novembra 1.1899.: „Zelo sem spoštovala in občudovala duhovnike, zdaj ne več. Spoštovala in čislala sem sodnike, zdaj ne več. Spoštovala sem vojaščino, zdaj ne več. A najvišje bitje, Boga, Boga moje mame, Boga, ki ga je ona molila, ki jo je delal srečno, in ji je dal srečno umreti." ... Tega Boga Ferer tudi nespametni ženski ni mogel izbiti iz glave! S premoženjem te ženske je Ferer ustanovil „m o-derno šolo". Načrt mu je izvršila gospa Žakine (Jaquinet), kateri je bila angleška vlada v Egiptu zaprla njeno svobodno šolo. Gospa Žakine bila je bogo-tajka, prepričana o materializmu, polna sovraštva proti vsaki veri; ta ženska je bila voditeljica Ferer-jeve „moderne šole". Glavni zavod te „moderne šole" bil je v Barceloni, a imela je samo v barcelonski pro-vinciji že 47 podružnic! Podružnice pa je imela tudi v drugih pokrajinah. In koder ni bilo ,,moderne šole", delovali so Fererjevi spisi med mladimi delavci. V Španiji in Ameriki se teh spisov prodaja silno veliko. Kjer je ljudstvo pohajalo v take šole, ni čuda, da so se upora in požiganja udeleževale velike tolpe žensk in šolskih otrok! Ko se je vsled vstaje v Barceloni začela oblast malo ozirati za Fererjem, je zbežal v nek rudokop in se je obril, da ga ne spoznajo. Pravda proti njemu ni bila kratka in sumarična, vsaj je trajala cel mesec in soglasno ga je obsodil ves sodni zbor. Nemški protestantski list „Kreuzzeitung" (13. okt. 1.1909.) pravi: „Gorostasna je trditev demokratskih časnikov, da se je na Fererju izvršil sodnijski umor!" L. 1906. je Morral, učitelj na Fererjevi šoli, izvršil atentat na španskega kralja. Ko so tedaj začeli gledati za Fererjem kakor za glavnim krivcem, začeli so kričati prostozidarji po vsem svetu. V prostozidarskem društvu v Parizu je tedaj govoril Panzoller: „Če se Ferer obsodi, naj trepeče revček španski kralj; kri kriči po krvi in Madrid bo doživel še kaj atentatov" („Germania" 15. okt. 1.1909.). In ko je prišel Po Fererju razdejana . cerkev v Barceloni. Ferer pod ključe, objavil je^ prostozidarski „Grand Orient" razglas: „Solidarični z žrtvami nasilstva in fanatizma izražamo Fererju in vsem, ki trpe za svobodo in pravico, svojo simpatijo!" „Grand Orient" pa je Fererja dobro poznal kot anarhista, zato so njegove simpatije zelo značilne. In ko se je zvedelo, da je Ferer obsojen in da se je obsodba takoj izvršila, pričeli so prostozidarji ščuvanje proti Španiji in katoliški Cerkvi. Društvo „Grand Orient" v Parizu je razposlalo okrožnico, v kateri se ugovarja proti obsodbi Fererja. „Ferer je bil eden našincev, vedel je, da se v prostozidarstvu javijo najvišji vzori." ... „Grand Orient" protestira v imenu svojih 500 podružnic zoper barbarstvo. Ob enem pa izraža svoje prepričanje, da mora veda premagati vero, razum dogmo, in pozdravlja Fererja kot mučenika svobodne misli. Nato se je zglasil belgiški „Grand Orient". V svojem razglasu pravi: »Zaničevanju vsega človeštva so zapadli sodniki, ki so sodili le iz nesramnega fanatizma in ne po pravici... Naj kri novega mučenika oplodi nesrečno Špansko in daje rasti mislim svobode ..." („Germania" 21. okt. 1. 1909.) Za temi zgla-šali so se vsi drugi prostozidarji v ravno tistem smislu. Tudi Avstrija ni zaostala. V Pešti je imel v prostozidarskem društvu odvetnik Szekelv spominski govor na Fererja, ki ga je imenoval „ apostola svobode". V Trstu pa so dijaki mestne realke v znamenje žalosti za Fererjem štrajkali šolo. Delavci so ustavili delo, razobešali so ljudje zagrnjene bandere! Vsi proti-katoliški listi so strupeno napadali Špansko in katoliško Cerkev, in so proslavljali Fererja kot ,,misleca, pisatelja in govornika". V Rimu je sklenilo neko društvo, da ustanovi „moderno šolo" po zgledu Ferer-jevem in da napravijo razbojniku spomenik na mestnem trgu. Gojence nemškega kolega so napadli in pretepli. V Pizi je hotelo ljudstvo zažgati cerkev San Michele, potem Santa Martha in cerkev Carmine. Vojaki so drnhal komaj mogli razgnati. V cerkvah San Paolo in Santa Cecilija je že gorelo; požarna bramba je požar pogasila. Potem pa je šla tolpa pred stanovanje nadškofa razgrajat. V Turinu so razgrajali socijalisti pred nadškofovo hišo, v Napolju so razstrelili pred stolno cerkvijo petardo. Vsled eksplozije so se strupila okna. V Trapaniju so zažgali katedralo, požarna bramba je ogenj zopet pogasila. V Parizu je na tisoče socijalistov razgrajalo pred španskim poslaništvom. Prišlo je do pravega boja med delavci in policijo. Socijalisti so napravili naval na cerkev „Jezusovega Srca" (Mont-martre), ki jo je pa policija zastražila s policijskimi psi, katere so redarji izpustili zoper razbojnike, ki so zdaj zbežali na vse strani. V občinskem zboru v Parizu je predlagal sodrug Chausse, da se naj imenuje ulica v Parizu po Fererju. Le vlada je sklep zabranila, ker je poudarjala, da se bo Španska vsled takega postopanja združila z Nemčijo, in da iz tega nastane velika nevarnost za domovino. V Toulonu so tolpe vdrle v katedralo in zmetale vse križema. V Londonu so imeli socijalisti protestni shod radi Fererjeve obsodbe; shoda se je udeležilo kakih 10.000 ljudi! Poslanec Grayson je na shodu govoril in dejal, da glava enega vladarja še ni nobeno zadoščenje za Fererja! Pri Westminster-katedrali je poulična drnhal napadla katoliškega duhovnika in ga strašno stepla! Seveda tudi Avstrija za drugimi deželami ni zaostala. V Brnu so socijalni demokrati v dvorani deželnega zbora nalepili plakate: „ŽivelFerer! Sramota klerikalnim morilcem!" Za socijalnimi demokrati so se zglašali tudi nemški vseučiliščni in drugi profesorji! Protestirali so zoper „sodnijski umor", ki se je izvršil nad Fererjem. Razglas je podpisalo med drugimi petnajst vse-učiliščnih profesorjev! V avstrijskem državnem zboru zahteval je poslanec Breiter, da naj zbornica sklene ugovor zoper Fererjevo obsodbo (24. okt.). Na Ogrskem je hotel v državnem zboru o Fererju govoriti poslanec Nagy, a zbornica mu ni dovolila. Polagoma je morala resnica priti na dan in navdušeni Fererjevi častilci so obmolknili, le semtertja se bo v kakem kotu še vedno zglašal kak protikatoliški list za Fererja in ga bo slavil na shodih pred nerazsodnimi poslušalci. Pred razsodno javnostjo pa je obsojen Ferer in obsojeni so njegovi pristaši, obsojeno tudi nespametno nastopanje za tega razbojnika. Liberalni list ,,Kolnische Zeitung" je poročal dne 27. oktobra 1. 1909., da je dejal liberalni vojaški minister general Luque poročevalcu lista „Figaro": „Ferer je obsojen po postavi in pravici! Iz aktov je dokazano, da ni samo širil misli, bil je voditelj upora! Postopanje je bilo javno, obsodba soglasna, generalni kapi-tanat je obsodbo potrdil. Civilna sodnija Fererja ni mogla soditi, ker se upor sodiod vojaškega sodišča. Da, konservativna vlada je vso postopanje zavlekla predolgo in Fererju se jedalo preveč priložnosti, da se zagovarja, zaslužil bi bil, da bi se ga bilo takoj sodilo in sodbo takoj izvedlo. Vsaj vidimo-, kakšne posledice je imelo prizanesljivo postopanje, v vsi Evropi so se ljudje naščuvali proti nam." Spamtili so se Lahi in liberalni „Giornale d'Italia" je pisal: „Zakaj pa se je delavcem vzela plača dveh dni (ker so radi Fererja šli v stavko)? Zakaj se je ljudi tako grdo nadlegovalo, da se je celo promet ustavil? Zakaj seje dala najslabšim družabnim slojem priložnost k uporu?" („KOlnische Zeitung".20. oktobra 1. 1909.) Nemški vseučiliščni profesor v. Ottingen je zapisal v list „Tag" članek z naslovom „0 zdravi pameti" in v tem članku je pisal, da je nastopanje radi Fererja „simptom duševne epidemije" — znamenje neke blaznosti torej! Ottingen piše: „Rahlo-čutni pastorji, ki o razmerah na Španskem nimajo najmanjšega pojma, rentačili so se zoper farje, jezuite in inkvizicijo; profesorji, katerih dolžnost je, tehtati in premisliti besede, predno jih govore, ugovarjali so v imenu kulture, predno so še vedli, kaj povedo o Fererju sodnijski akti in postali so ti profesorji pristaši nahujskanih ljudskih mas; umetniki so dajali svoj podpis pod razglase, ki nimajo smisla; pesniki so pričeli boj zoper španski državni zbor; „Goethe-Bund" prostituiral se je z nenavadnimi frazami: govoril je o markfju Pozi, ki se ga je ustrelilo iz skrivališča ! O ti sveta budalost! Kadar se kje v časnikih sporoči, da je zažarela vzhodu svoboda, ker se je uvedel — parlament, tako se ti bralci zgražajo po neumnem zdaj radi zmage teme: v počasi mislečih starčkih, v pogumnih, a rahločutnih možeh, v brihtnih ženkah in bržkone tudi že v njihovih otrocih vzbudilo je čudno brenčeče ime Ferer naj blažja čutila! Da, v sicer politične tako tihem času smo doživeli neko moralično krizo, ker ljudem morda primanjkuje zdravega razuma." („Tag" 30. okt. 1. 1909.) Grdo je nemške profesorje bičal pisatelj Maksimilijan Harden: „Dvorni svetnik Lujo Brentano, ekse-lenca Haekel in mnogi z visokimi redovi odlikovani ljudje so razglas podpisali... Govori se v razglasu o ,sodnijskem umoru', o ,krvavem činu španske trme', o ,brutalnem napadu na prosto mišljenje', a ničesar ni dokazano! Zdaj junaka poznamo: Ta nesveti Frančišek je uvedel šolo, ki otroke hoče iz prve mladosti že učiti anarhizma. Mar žele tajni svetniki Brentano in Haekel in odlikovani Hauptmann in Liebermann, da bodo osem-, deset- in dvanajstletni otroci napojeni z duhom anarhije ? Še socijalni demokrat Briand (francoski minister) se nad to mislijo zgraža. Še predno je postal ministrski predsednik, se je izjavil, da se mu zdi hudodelstvo, uvesti v prosto šolo državni misli nasprotujoče strasti... V Barceloni so sežigali cerkve in samostane, oropavali in pobijali so ljudi, pozivali so vojake k nepokorščini — in voditelj vsega je bil Ferer! Temu se naj prizanaša, ker z mastnimi časnikarskimi racami pitano inozemstvo tako želi! V resnici se je v Barceloni sodilo popolnoma pravilno in resen, pameten človek nima nobenega razloga, da bi ugovarjal." Tako tedaj je bilo! Iz tega dogodka se razvidi, kako slepo kriče nasprotniki katoliške Cerkve po vsem svetu, če se kje kateremu izmed njih stopi na prste, ali se ga zgrabi za vrat, četudi je največji razbojnik na svetu. Tokrat je še zmagala zdrava pamet in osramočeni so Fererjevi prijatelji. Katoličani pa naj spre-vidijo, kako je nasprotnik organiziran in kaj namerava ! I 1 1 II I I lllllllItlfllllllllEllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll IIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIMIII lllll llllllll lili llltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll llllllllllllllflllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll S □ □ Delavec. Od zore do večera dan na dan napenjam silo svojih udov. Najslabši stan med vsemi je moj stan, najmanjša plača mojih trudov. Visoko se spoštujejo možje, ki sučejo pero v uradih. Za delavca imajo le srce v njegovih letih zdravih, mladih. Kmet. Nezadovoljni delavec, le stoj, nikari prehud6 ne toži! Moj stan ni dosti boljši nego tvoj, rad bil bi večkrat v tvoji koži. Od zore do večera tudi jaz trpim, da pot mi s čela teče. Ne vem, kaj mi prinese letni čas, celo ponoči skrb me peče. Za svoje delo ti povsod dobiš gotovo mezdo vsaki teden, in lahko si prihraniš kak drobiž, če nisi popivač nevreden. Jaz kmet pa naj storim ves čas še tako vestno svoj opravek, Bog pošlje točo, sušo ali mraz, in komaj spravim vkup za davek. Trgovec. Oba imata, delavec in kmet, ne smem tajiti, težke trude. A pridita še k meni enkrat štet noči brezspalne, dneve hude. Od zore do večera dan na dan z dvorišča tekam do štacune. Potem na pot kupčije — zakopan doma v zamotane račune. Kar pade cena mojega blaga, oglasi se kak tekmec lakom in kakor blisk udaril bi z neba, imetek moj gre žvižgat rakom. Uradnik. Jaz pravim pa tako: O blagor vam, ki samisvoji ste gospodje! Ustreči res ni moči vsem željam, pa vendar niste le orodje. To jaz sem, uradnik. Ah, dan na dan sedeti moram v tesni sobi, nadzorovan, v pisanja zakopan in bled, kot bi prebival v grobi. Kako po solnčnih žarkih hrepenim, po senčnih logih, čistem vzduhu, po delu, da bi se ulačnil ž njim in čutil slast pri svojem kruhu! Učitelj. Mar jaz, učitelj, hvalim naj svoj stan? Če kak učenec len in lahkoživ Mladina mi je izročena, domov prinese slabe rede, preglavico mi dela dan na dan nikoli on, le jaz sem vselej kriv, neuka in razposajena. velijo pikre mi besede. Nasladam zemeljskim sem dal slovo kot samotar po svetu hodim. Dolžnost imam, duhovnik, ne lahk<5, da vse ljudi v nebesa vodim. Duhovnik. A kar me dan na dan teži, skrbi, to ni odpoved, ni pokornost, to ni samota, to učenje ni, to je velika — odgovornost. Izlili torej polno ste srce. Vsak za težave svoje najbolj ve. Zavračati nikogar nečem, le to, le to vsem skupaj rečem: Modrijan. Ko eden drugega blagrujete, resnico staro potrjujete, da stan noben ni vsem povšečen, da nihče ni popolno srečen. Anton Medved. a J] iL □ □ E Pravljica o materini solzi. Šopek iz cvetov kanarske ljudske poezije. — Spisal Bšličan. Vilinsko zlato. elo noč je divjal silen vihar. Mogočno je udarjal morski razpen ob skalno obal. Proti jutru je veter odnehal. Toda morje se ni moglo pomiriti. Šumelo je in bučalo ter valilo orjaške valove proti obrežju. Vali so se visoko vzpenjali, kadar so dospeli do brega. Rdečkasto se je lesketala biserna pena na njih grebenih, ko je vzhajajoče majnikovo solnce razlilo svoje žarke po morju. In val za valom se je razbil ob obrežju v hipu, ko se je vzpel pokoncu, kakor uklenjen med breg in za njim hiteče, od zahoda prihajajoče valove. Rjave skale so vztrepetavale pod silnimi udarci penečega morja. Vrhu skal je stala — kakor srebrna, s smaragdi okrašena krona — snežnobela hišica, katero je obdajal zelen vrtič. V hišici je bival mlad ribič z mlado ženo in s staro materjo. Dokler je bil ribič samski, sta vladala mir in sreča v koči. Pred dvemi leti je prišla v hišico mlada gospodinja. Z njo sta se naselila prepir in sovraštvo v samotni ribiški koči ob morskem obrežju. Ribičeva mati je bila bolna. Bila je vedno v postelji. In mlada gospodinja Ana je starici vsak dan očitala, da je lena, da bi lahko vstala in pomagala delati, da ne zasluži kruha, ki ji ga dajejo, ter da bi bilo prav, ako bi Bog že vendar rešil družino takšnega križa. Mladi ribič Josip je preveč ubogal ženo in je njej na ljubo mater razžalil z marsikako trpko besedo. To jutro se je Ana podala dol k morju v skalno kotlo, kjer je bila voda najmirnejša. Hotela je oprati srajco enoletnega otročička. Otročič — ime mu je bilo Janček — je ostal doma. Ana ga je položila na materino posteljo, da bi starica čuvala dete, dokler se Ana ne povrne. Ko se je Ana približala kotli, je zaslišala čudo-lepo petje nežnih, nadzemskih glasov, ki so doneli iz kotle. Žena je položila perilo na tla, se splazila tiho dol in se nagnila črez skale, ki so obdajale kotlino. Opazila je, da je na dnu globeli, na mehkem pesku, ležalo črno truplo, in da so nad njim v zraku plesale srebrnobele vile ter plešoč prepevale ljubko pesem. Ana je iznenadena zakriknila in vile so izginile. « Mlada žena je pobrala perilo in hitela moža klicat. Brez njega si ni upala plezati na dno globeli. Na pesku, krog katerega je pljuskala nemirna morska voda, sta našla truplo petnajstletne deklice. Bila je črno oblečena, in obleka je kazala, da je bila rajnica iz odličnega stanu. Krog vratu se je vila niz dragocenih biserov. V ogljenočrnih laseh je tičal zlat glavnik. Deklica je utonila. Blizu skal se je morala ponoči razbiti ladja. Ribič in njegova žena sta nesla mrtvo deklico v kočo ter jo položila na mrtvaški oder. Biserna niz in zlati glavnik pa ribičevi ženi nista dala miru: Kdove kolikšni zakladi leže še raztreseni po obrežju? Morda se je tu razbila ladja, ki je bila polna biserov in zlata? Gotovo se je todi mimo peljal bogat knez ali iz daljnih dežel prihajajoč kralj. Ana je svoje misli razodela možu. Josip kar oči ni mogel odvrniti od morja. Z vso silo ga je vleklo ven, iskat zlat& ladje, ki se je razbila ob pečinah. Toda razpen je le prehudo divjal. Včasih se je zdelo, da hišica trepeta in se trese — tako so valovi udarjali ob skale, vrhu katerih je stala koča. Tekom dopoldneva se je morje nekoliko pomirilo. Josip se je pripravljal, da bi se odpeljal na morje. Ko je v veži popravljal jadra, mu je mati večkrat iz sobe skozi odprta vrata proseče zaklicala: „Josip, za božjo voljo te prosim, ostani doma. Prihodnjo noč bo vihar še hujše divjal. Včerajšnja nevihta je bila samo začetek." Josip bi se bil dal pregovoriti; toda žena je posegla vmes, in mu trdo velela, naj ne posluša matere. To govoreč je Ana sobine duri zaloputnila, da so okna zašldopetala. Tačas, ko je zunaj mlada žena moža ščuvala zoper mater, sta v sobi ležali mrtva deklica na odru in stara mati na borni postelji. Starice je bilo groza: Kdo je ta deklica? Odkod je prišla? Iz katere dežele? Kdo so bili njeni starši? Kako je našla smrt? Ali pa je nazadnje vse le čar, ki ima namen, njenega sina zvabiti v pogubo? Starica hoče vstati, da bi natančneje ogledala na odru ležeče truplo. Toda zastonj! Bolezen ji je vzela vse moči. Mrtvi deklici so pustili nakit, ko so jo položili na mrtvaški oder. Kakor lesketajoča rosa na belih lilijah so se videli biseri, kovso 'mrličev vrat naslonili na bele blazine. Kakor tajnostno - grozen ogenj je žarel zlati glavnik v črnih laseh, ki so se zdaj videli še temnejši, ko so ležali na snežnobelem platnu. Stare matere je bilo groza, ko je gledala skrivnostno plame-neče zlato. Ni se mogla otresti strahd, kateri se je je loteval. Zdelo se ji je, kakor bi odsev grozečih bliskov prihajal od mrtvaškega odra k njeni postelji. Mati je zamižala, da bi ne videla grozečega odseva. Ko je zopet odprla oči, ji je pogled nekako sam splaval k mrtvi deklici. In glej! Glavnik je izginil in tudi biserne nizi ni bilo več! Ta hip je šel zunaj mimo oken mladi ribič. Na rami je nesel vesla in ravnokar popravljena jadra. Odhajal je, da se popelje na morje. Mati je zbrala vse moči ter zaklicala: „Josip, Josip, pojdi nazaj!" Sin pa, ali ni slišal plašnega krika materinega, ali ga ženi na ljubo slišati ni hotel. Urno je šel dol v globel, kjer je njegov ribiški čoln ležal ob bregu. Iskat. Ana je stala pred hišico in zrla za možem, ki je zapuščal obrežje. Stara mati je s postelje videla skoz okno, kako je mlada žena mahala z belo rutico možu, ko je že jadral daleč zunaj po morju. „Še ni prepozno," je mislila starica ter je zopet pa zopet zaklicala, naj sneha pride noter. Toda zdelo se je, da tudi Ana ni čula glasu starice. Dan je bil čudovito lep. Morje se je skoraj do cela pomirilo. Nebo je bilo jasno in je žarelo v najčistejši modrini, ki se je zrcalila v morju. Kakor v blaženosti žareče, lepo, sinje oko se je videlo nebo. Kakor hvaležen pogled solznega človeškega očesa je bil modri svit širnega morja. Lahen veter je pihljal črez morje, čigar površina se je rahlo širila. Morje je bilo podobno polju, pokritemu z modrimi cvetlicami, ki komaj znatno valujejo. Kakor bel metulj nad cvetočo livado, tako se je na modri plani zibala Josipova bela jadernica. Križala je, zdaj je pokazala celo ploskev svojih jader, zdaj samo njih rob. In kadar je bil rob jader obrnjen semkaj, se je ladjica videla popolnoma tako, kakor bel metulj, ki sedi na modrih cvetovih in ki drži perutnice sklenjene ter ima njih rob obrnjen proti gledavcu. Kadarkoli se je ladjica pod pritiskom vetra nagnila naprej, je imela vso podobo, kakor bi se velik, bel metulj nagnil dol k cvetu, da se iz njegove čaše nasrka sladkega medu. In dalje in dalje je frfotal bliščečebeli metulj črez morsko gladino. In zdelo se je, kakor bi cvetovi s svojimi modrimi očesci gledali za Djim, kakor bi kvišku dvigali glavice, kakor bi iztegovali vratke; kajti kakor bela cvetlična stebla se je prikazovalo povsod tam, kjer je bil metulj plaval črez cvetove; povsod tam se je videla snežnobela proga, ki se je vila po sinji planjavi. Daleč za ja-dernico se je poznal beli sled, ki je natanko označeval pot, katero je prevozila. . Šele sedaj se je Ana domislila Jančkovega perila, katero je zjutraj nameravala prati. V kablu je nesla perilo v globel na mesto, kjer je prej ležala Josipova ladjica. Nato je hitela nazaj po Jančka, po svojo kozo in kozlička. Tu, kjer so davi prepevale bele vile, bi danes mladi ženi ne bilo lahko pri srcu, če bi bila sama. Ne da ,bi je bilo groza. Saj se ji je petje vil zdelo napoved velike sreče. Kjub temu je Ano sililo, da obdrži kaj živega poleg sebe, dokler ima opraviti na kraju, kjer se je našlo mrtvo dete. Koza je takoj začela iskati rastlin po skalah, ki so obdajale globel. Kozlička je Ana privezala precej daleč od vode k vrbovemu grmiču. Bilo je pričakovati plime. Minulo noč je plima prinesla devo v globel. In sedaj so se valovi zopet bližali kraju, kjer so zadnjo noč po petju srebrnobelih vil zibali z biseri odičeno, z zlatom venčano vilinsko dete. Nemirni valovi niso mogli pozabiti tajnostno sladkega petja belih vil. Z neodoljivo silo, z vso močjo jih je vleklo nazaj tja, kjer so ga čuli. In ali se ni ribiču pa ribičevki godilo ravno tako? Ali ni tudi mlade zakonske dvojice sijaj vilinskega zlata mamil z neodoljivo silo? Zraven kozlička je Ana posadila otročiča, in kmalu sta se mladi stvarici začeli igrati. Janček je malo, razposajeno žival vlekel zdaj za ušesa, zdaj za kratki rep, ali je lezel po vseh štirih za njo. Potem je začel kozliček skakljati okrog dečka v tistih, samo kozličku lastnih skokih. Nato je Janček objel tovariša, držal se ga z rokami in nogami, in valjala sta se po tleh, Janček smejaje, kozliček meketaje z glasom, ki je bil Jančkovemu smehu precej podoben. Samo dolgi vrvi, na kateri je bil kozlič navezan, se je bilo zahvaliti, da se nista zatrkljala v vodo. Prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand in kneginja Hohenberg. Ana jima ni branila. S plohom se je postavila tako, da ji je voda segala do gležnjev, kadar so se valovi zavihteli najdalje proti suhemu, in kadar ji je voda žuboreč pljusknila okrog stopal, je žena pomočila perilo v vodo in nato udarjala z njim po plohu ali ga na plohu ožemala. Tačas, ko so odmevali udarci perila, padajočega na ploh, se je val zopet umaknil nazaj, in z ropotajočim šumom je hitel za njim gramoz, katerega je bil prej isti val poplaknil po bregu navzgor. Koza je prišla tjakaj, kjer se je mladič igral z Jančkom, ter se je vstopila poleg kozlička. Takoj je mladič popustil Jančka ter začel sesati. Janček ni mogel razumeti, zakaj bi pri taki pojedini moral samo gledati. Po vseh štirih je lezel h kozi, zgrabil z levico zadnjo nogo koze in je izkušal z desnico kozlička potisniti od vimena proč. Ni šlo. Janček je z obema rokama zagrabil kozlička za ušesa, da je živa-lica glasno zakričala. Sedaj je koza posegla v prepir. Obrnila se je okrog, nagnila glavo ter s svojim debelim trdim čelom butnila dečka v ramo, da se je Janček začel trkljati navzdol proti vodi, preden je utegnil dati glas od sebe. Ribičevka je spustila perilo in ploh iz rok ter ujela dečka komaj zadnji hip, preden je otroka mogel doseči po bregu navzgor se poganjajoči val. Ana je potem brž dokončala delo in se podala domov, nesoč na levi roki otroka in v desnici perilo ter vodeč kozlička na vrvi. Sen upanja. Še se je videl Josipov čoln, ko je Ana dospela pred kočo. Mlada ribičevka je premišljevala, kako bi svojemu v daljavi jadrajočemu možu dala znamenje, da misli nanj, da gleda za njegovo ladjo. Perilo je obesila v podstrešje, da bi se ponoči posušilo v zračnem prostoru pod slamnato streho; potem je urno postavila stol pred belo hišico, na sredo med dve s cvetlicami napolnjeni okni. Snežnobela stena je bila obrnjena proti zahodu, torej proti kraju, kjer se je nahajala ladjica mladega ribiča. In od zahoda se usipajoči žarki popoldanjega solnca so obsevali belo steno, da je žarela, kakor bel plamen. „Tu me Josip mora videti," je mislila žena, sedla na stol pred steno, bliščečo v beli svetlobi, posadila otročička poleg stola v beli, od solnca razgreti pesek ter začela vezti Jančkovo nedeljsko oblekico. Bliščalo se ji je, da je od Josipove ladjice komaj kaj drugega razločevala, kot temno senco, plavajočo za ladjico; senca je bila podobna črni morski pošasti, ki se potuhnjeno plazi za ladjo, na kateri je zavohala dober plen. Ana ni mislila na nevarnosti. V duhu je gledala sijajne zaklade, katere bo mož našel ter z njimi zasul ženo. V duhu je Ana še vedno čula tiho, nežno petje vil, katero je poslušala zjutraj. Izkušala je ponoviti napev pesmi, pa se ji ni posrečilo. Tudi Janček naj bi dobil spominek današnjega dne. Ana je v nedeljsko oblekico vezla lilije, kakršne so imele v rokah srebrnobele vile, ko so doli ob obrežju plesale nad žuborečimi valovi. Toda kakor se ji ni posrečilo, da bi bila mogla ponoviti nadzemsko, rajsko-lepo pesem, tako tudi ni mogla vezti prave podobe čistih, snežnobelih lilij, ki jih je videla v rokah lepih prikazni. Kar je vezla, je bila komaj senca vilinskih lilij, ki so se videle kakor živi žarki srebrnobele mesečne luči. Ribičevka si je želela srebrne niti, da bi mogla na Jančkovo obleko ušiti podobo krasnih vilinskih cvetlic. Solnčni zahod se je bližal. Ana je morala vezenje za danes dokončati. Bil je čas, da se pomolze koza, in da se pripravijo drva za kuhanje večerje. Obe deli je Ana hotela izvršiti tam, kjer je sedela, ko je v Jančkovo obleko vezla vilinske cvetke. Vstala je s stola in zrla črez morje, ki se je lesketalo v žarkih večernega solnca. Se-li Josip še ne bo vrnil? Naj je še toliko upanja, da se najde kaj dobrega, za danes mora mož iskanje opustiti. Tako si je mislila Ana, ko je po robu obzorja iskala sled belih jader Josipovih. Tolažila se je s tem, da se je Josip že večkrat vrnil pri svitu zvezd. Vendar se ni mogla otresti tesnobe, ko je premišljevala, da bi mož utegnil nocojšnjo noč prebiti daleč zunaj na morju. Na . skrajnem zahodu je nad morjem visel dolg, ozek, lisi podoben oblak. Bliščal je, kakor čelni obroč zlate krone. Morje se je pred njim lesketalo, kakor raztopljeno zlato. Mali, vstajajoči in padajoči nemirni valovi so se videli, kakor površina zlata, ki vre v topilni peči. Sredi zlatega svita je Ana zapazila Josipovo ladjo. Po vrsti, v kratkih presledkih, se je pokazala cela ploskev jader, pa zopet izginila. Ladja je križala. Žena ni mogla razločiti, ali proti obrežju, ali od obrežja. Zdelo se je, da ladjica razorava svetle, kovinsko bli-ščeče valove, da slastno grebe po čistem zlatu. Jadernica je križala v vedno krajših potezah ter se polagoma bližala južnemu robu tistega kosa morja, ki je žarel v zlatem svitu. Vsled tega se je ladjica vedno bolje videla. Ana je napenjala oči, da bi vsaj sedaj razločila, vozi li Josip nazaj, ali pa se li še vedno oddaljuje od doma. Toda ni mogla tega dognati. Morda je Josip našel preostanke ladje, plavajoče po morju? Morda se je nahajal vedno v enaki razdalji od obrežja in je vozil po isti črti semtertje, preiskujoč najdene ostaline? Ribičevka se je veselja tresla, ko jo je obšla misel, da bi se utegnila ladjica njenega moča še danes vrniti, obložena z bogatimi zakladi. Ob tej misli jo je minula bojazen pred nočjo in viharjem, ki je pojenjal šele to jutro. Ko si je ribičevka predstavljala moža, kako bo vodil proti domačemu bregu ladjico, polno kraljevskih zakladov, se ji je zdel Josip velik, velik kakor orjak, katerega tudi sila viharja ne doseže. Enak skalam, na katerih je stala njuna hišica, se ji je tu zdel Josip. Kako je minulo noč vihar metal val za valom ob te trde skale! Toda niso omahovale. Nikakršen sled viharja se jim ni poznal. Ostale so take, kakor so bile včeraj in predvčeranjim in vedno. Veter je moral odnehati. Minulo noč je v podobi nevihte bučal od morja sem proti skalam; podnevu je božajoč pihljal črez iste pečine, katere je ponoči izkušal proč pomesti ali s silnimi udarci valov razdrobiti. Veter je priznaval, da je zmagan. Z božanjem je hotel popraviti, kar je grešil z divjim besnenjem. Skale so zmagale. Priznavajoč njih premoč je veter celi dan — mehki, gorki roki podoben — božaje vel od morja črez skale. Velik in močan in nepremagljiv kakor te skale, se je ribičevki zdel mož, ko si je mislila, kako bo njegova z zlatom obložena ladjica jadrala proti domu. Ob takih mislih so jo minule vse skrbi. Ponosno in radostno je zrla proti zahodu, kjer se je senca male ribiške jadernice premikala ob zlatem oblaku, ki je tvoril ozadje. Videlo se je, kakor bi se črna senca lovca pomikala ob zlati steni, kakor bi se lovec plazil za divjačino v popolni gotovosti, da mu plen ne bo odšel. Večeri se. Pomirjena se je Ana lotila priprav za večerjo. Janček je začel jokati. Postal je lačen. Ribičevka mu je prinesla kos kruha iz hiše. Potem je hitela v pečevje po kozo. Pred stolom, na katerem je ribičevka prej sedela, je že ležalo nekaj zelenih listov. Tačas, ko jih je koza použivala, je žena molzla krotko žival. Zdaj pa zdaj je Ana pomočila v molzni žehtar kos kruha, ki ga je dala Jančku. Z veliko slastjo je Janček gledal kruh, ki je bil pomočen v gorko mleko. V debelih kapljah mu je mlačno mleko lezlo črez okrogli podbradek. Kozličku je ribičevka odvezala vrvico, ko je začela molzti. Živalica je zdivjala od veselja, ko se je zopet začutila prosto. Kakor besen je kozliček tekal semtertje po malem, polici podobnem prostoru pred hišico. Kadarkoli je pridirjal na konec prostora, je za nekaj trenutkov obstal in veselo zameketal. Nato je zopet v divjih skokih pohitel na nasprotni konec malega dvorišča. S polglasnim meketanjem je odgovarjala stara koza mladičevim radostnim klicem. Ko se je kozliček izletal, se je začel ozirati krog sebe. Ni bil videti zadovoljen, da mu ribičevka v pravem pomenu besede krati pravice. Razposajena živalica je začela siliti k sladkemu mlečnemu studencu. Saj ji narava daje prvo pravico do tega zaklada in če kozličku krati brezobzirni človek tako važne pravice, zakaj bi se ne branil z vsemi svojimi močmi? Gospodinja se ni dala pregnati. Kozliček je pa na vsak način hotel imeti svoj delež. S tistim, samo kozličku lastnim skokom je prhnil k Jančku; brž je obliznil dečkov z gorkim kozjim mlekom pokapani podbradek in je nato začel oglodavati kruh, ki ga je otrok držal v ročicah. Janček, ki je še vedno sedel v pesku, razgretem od solnčnih žarkov, je z obema ročicama držal svojo lastnino tako visoko, kakor je le mogel. Deček je ljubil svojega čveteronogega tovariša. A ljubezen ni segala tako daleč, da bi bil Janček pripravljen, odpovedati se večerji prijatelju na ljubo. Kozliček se tudi s tem ni dal odpraviti, da mu je Janček kruh nekoliko višje dvignil. Živalica se je na zadnjih nogah vzpela kvišku in je od sladkega mlečnega kruha hitro odgrizavala košček za koščkom. Kozlič je grižljaje požiral, ne da bi žvečil. Bal se je, da bi mu Janček utegnil slaščico popolnoma odtegniti. Janček si ni vedel pomagati. Solze so mu začele siliti v oči. Spodnja ustnica se je krivila kakor krapec in je tem bolj zatekala, čim bolj se je v dečkovih rokah manjšal sladki kruhek. Slednjič je Jančku vendar prišla dobra misel. Položil je ostanek kruha poleg sebe na tla. Kozlič je hotel kruh zagrabiti. Janček je pa prijel drznega prijatelja za ušesa ter ga izkušal potisniti od sebe in od svojega kruha. Začel se je isti boj za mleko, kakor prej doli ob obali. Kakor je v tisti prepir posegla koza, tako je sedaj Ana storila boju konec. Ribičevka je nesla kozlička v hlev in ga zaprla. Otroku je prinesla nov kos kruha, ga pomočila v namolženo mleko ter ga dala otroku. Nato je molzla dalje. Ko je bilo pomolženo, je Ana tudi kozo zaprla v hlev, nesla mleko v kuhinjo in otroka posadila na hišni prag. Pred hišo je razcepila nekaj polen in zakurila na ognjišču. Solnce je bilo že blizu morske gladine. V brinje-vem gaju, ki se je raztezal za ribičevim vrtičem, se je začula sladka pesem kosa. Veter se je zasukal, začel pihati od suhega proti morju, oveval ribičevo hišico z opojnim brinjevim duhom ter na svojih perutih nekam daleč nosil kosovo radostno pesem. Zelena žaba, ki je s kvakanjem napovedovala iz-premembo vremena, se je sicer tudi oglašala, a njen nelepi glas nikakor ni motil. Poleg njenega klica, ki se je le včasih oglasil, se je sladki čudovitolepi spev kosov slišal še slovesnejši. Bilo je kakor nekako tekmovanje med zamolklim klicem žabe in jasno, daleč donečo pesmijo kosa — tekmovanje, v katerem se je glas žabe komaj slišal, ker so ga zatapljali glasovi gozdnega pevca. Imelo je podobo, da neprijetna napoved žabe ne velja, da se ostalim prebivalcem dišečega brinjevega gozdiča zdi zmotna. Lepega večera, ki ga je črni kos opeval v svojem skrivališču, so se veselili tudi ljudje. Nekaj moških in žensk je veselo kramljajoč in smejoč korakalo skozi visoko brinjevo grmovje. Nameravali so to noč prečuti v ribičevi hišici pri mrliču. Brž zjutraj se je raznesla po okolici novica o devi, o prikazni belih vil in o njih čudolepem petju. In sedaj so se shajali kmetje, živeči po samotnih kočah na ravnini za malim brinjevim gozdom. Šli so obiskat mrtvo vilinsko dete. Z lastnimi očmi so se hoteli prepričati, je li bil resničen glas, ki je danes vzbudil začudenje po celi okolici. Ali bo sedaj morda napočil nov čas za njih borni, revni kraj? Ali rajsko petje belih vil velja njim vsem kot dobra napoved? Je li današnji lepi majni dan za vse dan sreče? Ali pa je li sreča namenjena samo ribiču, pod čigar streho se je prišla odpočit taj-nostna vilinska deva, odpočit za pot v grob? Tako so se pomenkovali sosedje, ko so korakali skozi opojno-dišeči brinjev gozdič. Veje visokih brinjevih grmov so se ponekodi nad potjo strinjale in tvorile senčen hodnik. Solnce, ki je ravnokar zahajalo, je pošiljalo skozi sivozelene stene teh hodnikov svojo rdečo svetlobo, ki ni bila podobna solnčni luči, ampak čisti, škrlatni zarji. Ali ognjeni rdeči svit, ki je polnil tihe hodnike brinjevega gozda, ni bil očividno znamenje, da se bližajo boljši, srečnejši dnevi? Skozi gozd korakajoči kmetje so si zatrjevali, da ne pomnijo lepšega večera, in da se jim še nikdar noben večer ni zdel tako slovesen, kakor večer tega vilinskega dne. Kakor v potrdilo, je zopet zadonel veseli klic kosa. Liki glasu srebrne piščali je donel ta vedno enako in vendar vedno novi slavospev pomladi. Luč in vedenica. Ko je solnčna krogla polagoma izginjala v morju, se je Ana zopet ozrla po Josipovi ladjici. Jadrnica je še ravno tam križala, kakor bi ne mogla proč. Ribičevke se je zopet polastila mučna skrb: Ali se je možu morebiti pripetila nesreča, in ali na vse zadnje morebiti ladjica prazna plava po morju? Zlato, v katerem je žarelo morje tam na daljnem zahodu, je postajalo vedno bolj rdečkasto. In Josipova jadra so se v tej čisti luči videla kakor madež, kakor skvrn, kakor nekaj, česar bi ne smelo biti. Zlato na nemirnih valovih je izginilo. Njegov lesk je minul isti hip, ko je solnce utonilo v neizmerni vodni gladini. Morje je postalo pepelasto modro. Ana je hitela v kuhinjo, da bi ogenj preložila z ognjišča na kuhinjska tla. Ko bi ogenj plapolal na ognjišču v kotu kuhinje, bi ga Josip iz svoje ladjice ne mogel videti. Zato je Ana kurila ogenj na tleh blizu hišnih vrat, kadarkoli je bil Josip ponoči daleč zunaj na morju. Svit njenega ognja mu je kazal pot. Po njem je v temni noči spoznal, kje naj vozi, da dospe v malo, varno luko v skalni globeli pod hišico. Ogenj v njegovi hišici ga je ob takih nočeh vodil, kakor svetla zvezda. In svit te zvezde se ni videl tako nedosegljiv, ni bil tako brez vse zemeljske gorkote, kakor daljna, daljna luč na nebu migljajočih zvezdic. Rdečkasto rumena svetloba ognja v ribiški hišici nad skalami je že od daleč imela podobo ognja, ob katerem se družina greje in čuti doma. Njegova luč ni bila tako hladna in ne tako daljna, kakor svit zvezd gori na nebu. Ob vsakem udarcu vesla se je ribiču zdel ogenj večji, svetleji in bližji. Svetloba ognja, ki se je zrcalila v zložnih valovih, je segala od brega pa skoro do ladjice. Ta odsvit je tvoril bliščečo stezo. Ribič je zmeraj vozil natanko po zlati svetlobni cesti. Tudi za dolgost vesla si ni upal kreniti na desno ali levo od svetle poti, ki je v ravni črti vodila k njegovi hišici. Čim bolj je pot bliščala tem gosteja se je zdela tema na desni in levi, tem nevarneje se je zdelo, zapuščati razsvetljeno pa svetečo vodno pot in voziti v brezdanjo temo. Blizu obali tudi res ni bilo varno, ločevati se od proge, katero je razsvetljevala iz ribiške koče prihajajoča luč. Ko je ribič privozil blizu ognja, se mu je od njegovih žarkov bliščalo, da razen razsvetljene proge ni videl ničesar. Zato prejšnji ribič, Josipov oče, ni nikdar dovolil, da bi mu ob hišnem pragu zakurili ogenj, ako se je nahajal ponoči na morju. Trdil je; da mora brodarju zadostovati svetloba zvezd, v oblačnih nočeh pa luč ladijske svetilne. Josip je vpeljal nove navade, ko je po očetovi smrti prevzel domačijo. Sin ni bil mnenja, da bi bili očetovi nazori napačni; ni zaradi tega zavrgel očetovih navad, kakor da bi bil mislil, da je bil oče slab bro-dar. Josipa je veselilo, da je mogel po svoje gospodariti, kjer je moral od mladih nog vedno le ubogati ter se ravnati po očetovi volji. Ogenj, ki ga je Ana kurila ob kočinem vhodu, je visoko plapolal. Janček, ki je na pragu hišice mirno sedel in se igral, je začutil mraz. Proti večeru je postal veter hladen. Z glasnim jokom je otrok mater domislil, da je čas, otroka spraviti v posteljo. Ana ga je vzela v naročje, nesla pred hišico in ga izkušala z božanjem utolažiti, skrbno se oziraje po robu obzorja. Upala je, da morebiti vendar zapazi znamenje, po katerem bi se dalo sklepati, kako se godi možu. Oblak, ki se je popoldne videl na daljnem zahodu in ki je v večernih urah zlato bliščal, je po solnčnem zahodu postal znatno daljši in višji. Sedaj je bil črn. In ribičevka je z velikim veseljem opazila, da je pred oblakom motna lučica plavala po morju. Bila je luč Josipove ladijske svetilne. Včasih je luč izginila za nekaj hipov, ali ker se je ladja zasukala, da je jadro zakrilo svetilno, ali ker je brodar med delom pred svetilno stopil. Ana je pokazala otroku daljno luč, ki je kakor vedeničica zdaj zaplapolala, zdaj izginila. „Glej, tam so ata," je dejala ribičevka otročiču. „Ata," je odgovoril Janček jokavo; a ni se poznalo, da bi se posebno zanimal za lučico, katero mu je mati kazala. Veter, ki je sedaj pihal od suhega proti morju, je postajal vedno močnejši, vedno hladneji. Ribičevka je opazila, kako ji je otrok na naročju začel lahno trepetati v večernem hladu. Čeprav ga je tolažila, ni mogel premagati joka. Ribičevka je dečka morala nesti v gorko posteljico. Ko je Ana potem zopet stopila pred hišo, je bilo nebo posejano z zlatimi zvezdami. Modro, z zlatom vezeno zagrinjalo, za katerim se skriva neskončnost, je bilo razpeto od enega konca obzorja do drugega. Zdelo se je, kakor bi še zvezdice trepetale od hrepenenja, da bi izvedele, kaj se krije za tem zagrinjalom, ki se ne bo odgrnilo nikdar. Veter je vzburkaval morsko gladino, da so valovi naraščali vedno bolj in bolj. Površina morja ni tvorila zrcala, v katerem bi se bilo moglo jasno odsvitati nebo, žareče iskrih zvezd. Kar se je videlo v vodi, je bila popačena podoba kraljevskega zvezdnega plašča, v katerem je bilo odeto nebo. Kakor vilinsko zlato, ki se človeškim rokam odmika in ki je nedosegljivo, takšni so bili odsviti zvezd, ki so se v posameznih valovih prikazovali, a takoj zopet izginjali. Bilo je kakor ples tisočerih in tisočerih vedenic. Ribičevka je z očmi iskala medli plamenček, ki bi se moral videti nad temi vedenicami v daljni dalji. Napenjala je oči, čakala je, se bo li lučica, katere je iskala, spet zasvetila iz teme, kakor se je to nocoj zgodilo že večkrat. A žena je čakala zastonj. Videla je samo neštevilne odsvite zvezd, ki so zabliskavali in ugašali v vedno močneje šumečih valovih. Luč Josipove ladijske svetilne se ni pokazala več. Materina solza. Moški in ženske, ki so prišli čut ob mrliču, so posedli po družinski sobi. Moški so sedli k peči. Ženske so se usedle na klopi, ki sta stali pri oknih. Neka ženska je vzela v roko zlati glavnik vilinske deve. To je storila z izgovorom, da hoče rajnici lepše urediti lase. Glavnik v roki tehtajoč je vzkliknila: „Oh, kako je težak! Res najčistejše zlato." In glavnik je šel od rok do rok po klopeh, na katerih so sedele ženske. „In kako lepo je izdelan." „Noben zlatar ne bi mogel izgotoviti lepšega glavnika." „Da, to je delo vilinskih rok." „Ko bi bilo mogoče najti goro, v kateri raste to zlato!" . „A bele vile znajo čuvati svoje zlato. Brez njih dovoljenja se ne bo nihče dotaknil njih zakladov." „Morebiti je to zlato košček zlate gore onkraj morja, na kateri bivajo vile, in katera je vidna le tistemu, katerega vile hočejo osrečiti s svojimi zakladi." „In te snežnobele, kakor čiste mlečne kaplje lesketajoče bisere so vile zajele iz morja, katero obliva zlato vilinsko goro." Ženske so zateknile dragoceni glavnik v ogljeno-črne lase vilinske deve. Stara žena, ki je sedela tik ob mrtvaškem odru, je začela pripovedovati o zlatem vilinskem otoku: „Otok ima podobo raja. Najslastnejše zelenje, najčudoviteje, najbolj pisano cvetje pokriva hribe in polni doline. Toda nikjer ni treba kopati globlje kot en črevelj, da se pride do najčistejšega zlata, iz katerega so sezidane gore vilinskega otoka. Drevje rodi najslajše sadove dvanajstkrat v letu. Po gozdnem grmovju raste mlečnobel kruh, ki v dolgih pogačah visi z vejevja. Na žitu raste med namesto klasja. Po potokih se pretaka vino, po rekah mleko; potoki in reke ne usahnejo nikdar. Srečnega človeka, ki se sme usesti k tej vedno pogrnjeni mizi, razveseljuje čudoljubeznjivo petje nevidnih vil, ki odmeva po celem otoku od gore do gore. Ako obiskovalec hoče izvedeti, kaj se v njegovi odsotnosti godi na njegovem domu, pogleda samo v vodnjak, ki se nahaja sredi otoka. Na dnu vodnjaka vidi kakor v zrcalu vse, kar se isti čas godi doma. In ko se obiskovalec zopet poda k svoji ladjici, hoteč odjadrati, najde ladjico polno vsega, kar je užival na čudovitem otoku. Mleko, vino, med, pogače in sladko sadje, hranjeno v težkih zlatih posodah, je v ladjici pripravljeno, da bi bil brodar nazaj gredoč preskrbljen z živežem. Srečen brodar, ki se zadovolji z zlatom, nahajajočem se v teh posodah! V tem slučaju bo zlato ohranilo svojo vrednost, tudi ko bo brodar dospel domov. Toda noben obiskovalec vilinskega otoka se ne zadovolji z zlatom, ki mu ga vile polože v ladjo. Vsak koplje v zemljo, da pride do zlate plasti. Potem nagrebe zlata, kar ga le more ladja nesti. A komaj zapusti obrežje vilinskega otoka, vstane silen vihar. Da si brodar olajša ladjo, mora zmetati v morje kos za kosom težkega, na otoku izkopanega zlata. In tudi to ne zadostuje. Žrtvovati mora celo darove, katere so mu bele vile same položile v ladjo; zlate posode z njih slastno vsebino mora vreči v morje, ako se noče potopiti s svojo ladjo. Ko je vse pometal v besneče morje, se veter poleže, se morje pomiri. Lačen, žejen in od viharne vožnje do smrti utrujen dospe brodar v domače pristanišče." Stara ribičeva mati je molče poslušala te pogovore. Samo tega stara bolna ribičevka ni mogla razumeti: kako to, da je sedaj videla glavnik in bisere vilinske deve, čeprav ji je bilo oboje nevidno, ko je Josip odhajal? Po dolgem premišljanju je prišla do sklepa, da so jo popoldne njene oči varale. Tu se je daleč nad morjem začul grom. Mlada ribičevka je preplašena prišla v družinsko sobo pravit, da se bliža nevihta, in da se luč Josipove ladijske svetilne ne vidi več. Nekateri navzočih so hiteli k oknom. Drugi so se poslovili, ker niso marali biti med nevihto z doma. Nekatere sosede, ki so nameravali noč prečuti pri mrliču, je stara ribičevka prosila, naj jo poneso pred hišico. Njena skrb za sina ji ni pustila ostati v sobi. Starico so posadili pred hišico na stol. Dve sosedi sta jo opirali. Ko je bolnica videla svetle bliske, ki so švigali nad morjem, se je je polastila misel, da je danes že videla tak svit. Blesk zlata, katero je krasilo vilinsko devo, in žar teh plamtečih bliskov: Ali ni iz obojega sijala ista luč — plameneč, grozeč odsvit skrivnostnega vilinskega zlata? Težka skrb je legla stari materi na srce. Začela je glasno jokati. Goste solze so se ji ulivale po bledih velih licih. Zablodil. Josip ni našel najmanjšega sledu ladje, ki bi se bila razbila blizu njegove hišice. Ko se je bližal večer, se je mladi ribič hotel vrniti. Toda kakorkoli je poizkušal izrabiti silo vetra, da bi zopet dospel k bregu — vse je bilo brezuspešno. Ladjica je ostala vedno v isti razdalji od obrežja. Slednjič se je še veter zasukal in začel pihati od obrežja sem. Josip je prišel do prepričanja, da morski tok žene ladjico z veliko brzino od obali proč. Ako se je ozrl proti svoji beli hišici, se mu je zdelo, da sam stoji, in da skale, noseče hišico, urno plavajo proti vzhodu. Zvečer je zapazil ogenj v svoji hišici. A to mu ni nič koristilo. Saj ladjice ni imel več v oblasti. In ko se je to godilo, je bilo vreme še lepo. Ravno prve zvezde so se prikazovale na nebesnem oboku. Veter je sicer pljal vodo, a valovi niso bili visoki. Tudi mali Josipovi jadernici niso bili nevarni. Tu je mladi ribič opazil, da se daleč na zahodu dviga nevihta, da se mu vedno bolj in bolj bliža. Bilo je, kakor bi vladala v ozračju dva tokova. Tik nad morsko gladino je veter pihal od obrežja proti morju. Isto smer je imel tudi morski tok, ki je ribičevo ladjo gnal vedno dalje od brega. Gori v višjih zračnih plasteh je pa menda vladalo nasprotno gibanje. Na zahodu vstajajoča oblačna stena se je hitro širila in je zatemnela nebo, ki je prej žarelo v svitu zlatih zvezd. Ribiču je postajalo tesno pri srcu. Imel je v ladjici le malo živeža, le malo pitne vole. Ali naj pride do tega, da bo poginil lakote in žeje? Ali mu je taka smrt namenjena, ker je zoper voljo svoje matere iztegnil roko po vilinskem zlatu? Ko bi bil preskrbljen vsaj s pitno vodo! Toda saj bo nocoj deževalo. Ako bo miren dež, brez viharja, se bo morda posrečilo, ujeti toliko deževnice, da bo mogel napolniti vse posode, kar jih je na krovu. Takšne misli so ribiču švigale po glavi, ko je gledal, kako so se dvigali črni nevihtni oblaki. Zajel je nekaj kablov morske vode, omil ž njo krov, nato snel jadersko svetilno z jarbole, šel pod krov in lino zaprl za seboj. Hotel je drugam preložiti vse, kar je ležalo na dnu ladje, ter plužinsko vodo izpljati in očistiti plužinski pod. Ko bi začelo deževati, bi se deževnica na krovu lovila, tekla skoz lino in se nabirala v plužinskem prostoru. Gosta tema se je strnila nad ladjico, ko je Josip z jarbolsko svetilno zapustil krov. Popolnoma zoper navado mladega ribiča je bilo, da je pustil na valovih omahujočo ladjo brez luči; če ladja nima luči, se podaja v nevarnost, da jo v temi večji brodovi povozijo. Toda Josip ni bil pripravljen za dolgo vožnjo. Razen jarbolske svetilne ni imel nobene druge luči. Tudi ni bilo pričakovati, da bi se večja ladja približala tej malo obljudeni obali in da bi srečala Josipovo ladjico, razen v tem slučaju, da bi vihar prignal kako ladjo semkaj. In viharja za sedaj še ni bilo, čeprav je vedno naraščajoče šumenje valov s popolno gotovostjo napovedovalo, da bo kmalu izbruhnilo silno neurje. Ribič v razburjenosti ni mislil, da dve ljubeči bitji pogrešata luč, ki je značila mesto, kjer je Josip plaval na penečih valovih. Ni videl, kako sta se bistri pogled žene in trudno oko matere upirala na kraj, o katerem sta žena in mati mislili, da se ondi nahaja Josipova ladja. Ni slutil, koliko skrbi je povzročil materi in ženi s tem, da je luč odstranil z jarbole. Skrb obeh žensk bi bila pa komaj manjša, ko bi bila luč ostala na svojem mestu. V tem slučaju bi bili namreč lahko opazovali, kako naglo ladjica hiti dalje in dalje od obali. Kadarkoli bi bil val jadernico vzdignil tako visoko, da bi bila Josipova ladijska luč mogla poslati svoje žarke črez grebene najvišjih valov k obrežju, vselej bi se bila luč ženskama zdela dalje. Videlo bi se bilo, kakor da ladjica prazna plava po nemirnem morju. Tačas, ko je Josip marljivo delal v plužinskem prostoru, je vihar postajal vedno silneji. Josip se je večkrat moral prijeti za stensko robovje, da ga silno guganje ladjice ni prevrnilo. Ko se je zopet povrnil na krov, so valovi pljuskali že črez ladjico. Res je začelo deževati. Toda na krovu se je deževnica mešala z morsko vodo, ki se je čofutajoč zaletala na krov. Tako ni bilo upanja, da bi Josip mogel ujeti le eno kapljo sladke vode. Brž ob začetku viharja je Josip zadrgnil jadra. Vihar je sedaj gnal ladjo proti zahodu; vsaj tako se je zdelo. Jadernica je plesala in se sukala po valujočem morju, kakor listič, s katerim se igra veterski vrtinec. Proti jutru je vihar ponehal. Josipova ladjica ni bila poškodovana. Nahajala se je pa na daljnem morju, in ni bilo videti najmanjšega sledu obali. Nebo je bilo pokrito s črnimi oblaki, in tako ribič ni mogel dognati, v kateri smeri naj vozi, da pride domov. Kažipot. Josip je nazadnje komaj vedel, koliko časa je blodil po morju. Minulo je že mnogo dni, odkar je ob oblačnem vremenu jadral zdaj v to smer, zdaj v ono, in nikjer opazil suhe zemlje. Obupan je sedel neki večer ob krmilu in zrl proti nebu, pričakujoč, da se bo morda zjasnilo. Tu se je tik nad obzorjem pokazal kos modrega neba. Velika zvezda se je tam zasvetila. Kakor zlat venec so bili žarki, ki so iskreč izhajali iz nje. Od časa do časa se je zvezda razdelila v mnogo zvezdnih utrinkov, ki so padli v morje, s svetlimi potezami zaznamujoč pot, po katerem so leteli. In brž nato se je zvezda pokazala zopet, svetila nekaj trenutkov mirno in se vnovič razdelila v neštevilne zvezdne utrinke. Ure in ure se je to ponavljalo. Josip je bil ves osupel. Še nikdar ni videl podobne nebesne prikazni. Tudi se ni spominjal, da bi bil kdaj o taki zvezdi slišal. Kadar se je zvezda vnovič zasvetila, je najbližje oblake preodela z lahnim zlatim svitom. In odsev zvezde v vodi — ali ni bil docela enak odsvitu ognja, katerega so kurili ob vhodu njegove hišice, ako se je Josip ponoči nahajal na morju? Odsev te čudovite zvezde je bil tudi kakor svetla zlata cesta, vodeča iz brezkončne vodne pustinje. Nehote je Josip vodil ladjico tako, da je vozila po vodni poti, katera je žarela v svetlobi čudovite zvezde. Mladi ribič ni mogel oči odvrniti od svetle, lahno migljajoče zvezde. Ubogi izgubljenec si ni vedel razložiti, zakaj se zvezda vedno utrinja in zopet prikazuje. Modri kos nebesa, v katerem se je zvezda videla, je bil podoben lepemu, temnomodremu očesu. In zvezda je bila kakor zlata solza, katera se je zasvetila v očesu in zažarela, kot solzna kaplja, ki jo obseva nad-zemska svetloba. In v zlati luči žareča solzna kaplja se je razdelila v neštevilne kapljice, ki so kakor bliščeče iskre popadale v morje. In zdelo se je, kakor bi žarenje zvezdnih utrinkov še v morju ne ugasnilo takoj. Ko so utrinki popadali v morje, je morska gladina ondi žarela tako dolgo, da se je čudovita zvezda spet pokazala na nebu. Svetloba zvezde je bila tako močna, da se je za jadernico okrog kipeče brazde videla senca ladjice in njenih jader. Ribič je celo svojo lastno senco razločeval na vodi, kadar je jadernica puščala za seboj posebno široke proge belih pen. Kadar je nepoznana zvezda sijala, je pred Josipom zlatožareča cesta bliščala tako ljubeznjivo, kakor blišči samo rešilna luč, ki vodi iz gotove pogube. Ko se je zvezda razdelila v bliskajoče utrinke, je tudi na desni in levi zlate vodne ceste v najbližjih valih zaiskril svetel odsev padajočih utrinkov. In tu se je mlademu ribiču zdelo, kakor bi mu sreča sama podajala roke, obsijane z rajsko svetlobo. Znočilo se je. Čudovita zvezda je ostala mirno na istem mestu in žarela še svetleje kot zvečer. Hipoma je zvezda izginila. Ribič je zagledal, kako pred njim iz morja vstaja njegova bela hišica. Zvezda mu je pokazala pot, ki jo je bil zgrešil, iščoč vilinsko zlato. Josip je našel ženo v skrajnem obupu, mater pa mrtvo. — Kaj je bila nepoznana zvezda, ki je izginjala in izginjala ter zopet zažarevala? To so bile solzne kaplje, ki so pri vre vale iz oči ljubeče, umirajoče matere! Boji graničarjev na Liki 1.1809. (Po nemškem spisu flm. pl. VojnoviSa.) Zgodovinopisci in tudi vojaški krogi ne morejo nikoli dovolj proslaviti bojnih naporov, katere je prestala Pruska 1. 1813., da se je otresla Napoleonovega jarma. Nikomur ne pride na misel, da bi tajil te napore ali kratil zasluge pruskih bojevnikov. Vendar nam čut pravičnosti veleva, da podobna ali še večja naporna dela pripoznamo tudi drugod, ne samo pri Nemcih ali Prusih; v prvi vrsti smo pa dolžni s hvaležnostjo in priznanjem spominjati se onih junaških, napornih del, katere so izvršili narodi naše države. Tu imam v mislih posebno avstrijsko ljudstvo, „Graničarje", prebivalce nekdanje vojaške granice, ki se je opustila 1. 1873. Graničarji, po narodnosti pretežno Hrvati in Srbi, so tvorili od leta 1526., torej črez 300 let, obrambeno prednjo stražo za zahodno omiko proti prodiraj očim vzhodnim barbarom; kolikor-krat so jih prodirajoči Turki skoro docela uničili, tolikokrat so se zopet opomogli in postavili na bojišče. •Proti koncu sedemnajstega stoletja so se pa zedinili v pravo vojaško organizacijo nalik neprodirnemu nasipu, za katerim so se mogli drugi, srečnejši narodi države mirno razvijati. V poznejših časih je moč nasilnih Turkov oslabela, in strah pred njimi izginil, izginili pa niso graničarji s pozorišča, ostali so stražniki avstrijske meje na jugu dalj časa, kakor je bilo v interesu njih lastnega kulturnega razvoja; za celokupno državo so si pa seveda s svojo trajno stražo pridobili neprecenljivih zaslug. Avstrijska prestolona-sledna vojska, sedemletna vojska, vojske zoper Francoze, zlasti pa vojskini leti 1848. in 1849. pričajo tudi o preslavni zgodovini tega hrabrega ljudstva, ki ga v naši širji domovini malokdo pozna in zato tudi ne ceni. V naslednjih vrsticah hočem natančneje osvetliti en sam list iz lovorovega venca tega hrabrega ljudstva in podrobneje opisati le en dogodek izmed mnogih drugih, s katerimi so graničarji samo v onem letu 1809. tako izredno častno obogatili avstrijsko vojno zgodovino. Četrti del vojnih moči, katere so se pred sto leti udeleževale napornih osvobodilnih bojev Avstrije izpod Napoleonovega jarma, je dala Granica in njeni prebivalci. Ob istem času še redko obljudena dežela — štela je komaj milijon prebivalcev — postavila je sama do 100.000 oborožencev, torej toliko, kakor cela Ogrska s svojimi devetimi milijoni prebivalcev, in razmerno skoro tretjino vseh čet, katere je spravila Avstrija na noge. Granica je postavila takrat 15 rednih (regularnih) polkov, izmed teh je bilo sedem z njihovima poljskima bataljonoma prideljenih glavni armadi pod vodstvom Koledar 1911. nadvojvode Karola, štirje armadi nadvojvode Janeza na jugu države, ostali štirje polki so pa tvorili divizijo feldmaršallajtnanta barona Vincenca Kneževiča, ki bi naj bila v začetku rezervna obramba za jug države. Vsak izmed teh petnajsterih polkov je postavil vrhu-tega še svoj rezervni bataljon, nadštevilno moštvo je pa dalje tvorilo posebne črnovojniške bataljone, tako imenovane, ker načeloma niso smeli zapustiti svojega domovja. Toda tudi vsi peteri bataljoni posamnih polkov, ki so šteli po 5000 mož, še niso izčrpali bram-benih moči graničarjev; kar je preostalega prebivalstva, populacija imenovano, še moglo nositi orožje, torej starčki in napol odrasli mladeniči, so morali v sili na bojišče, kar se je večkrat dogodilo, na pr. kadar so Turki vdirali v deželo. Z eno besedo: Ljudstvo oboroženo, kakor ga še ni videla zgodovina! Izraba človeške moči v obrambo domovine do skrajne mere, katera daleč presega vse bojne napore Prusov, Špancev, da, tudi Tirolcev! Ko je leta 1809. vojna izbruhnila, se je bilo na jugu države najprej bati prodiranja francoskega generala Marmonta iz Dalmacije. Pričakovati je bilo namreč, da bo ta general vdrl čez gorovje Velebit na Hrvaško, da bi se združil z laškim podkraljem, ki je že pripravljen čakal ob reki Livenci, in bi odtod skupno prodirala proti osrčju Avstrije. Marmonta je bilo torej treba ovirati, zavrniti. V to svrho je odvzelo vodstvo armade nadvojvode Janeza, ki je stala ob Soči nasproti laškemu podkralju, Kneževičevi diviziji likanski poljski polk ter ga združilo z nekaterimi rezervnimi in črnovojniškimi bataljoni v takozvani observacijski ali opazovalni kor pod vodstvom generalmajorja Andreja pl. Stojčeviča in ga odredilo na planoto Liko z nalogom, da se ustavlja morebitnemu prodiranju Marmonta. Štirje rezervni bataljoni, kateri so bili Stojčeviču pri-deljeni, so posamezno pripadali ogulinskemu, sluinskemu, otočanskemu in likanskemu polku. Vrhutega so opazovalnemu koru pridejali nekaj konjenice in eno pozicijsko baterijo. Na ta način tvorjeni kor je štel skupno le okoli 8000 mož in 18 topov; zato je prosil general-major Stojčevič pomnožitve čet, katera se mu je tudi dovolila s tem, da so mu odkazali še tri črnovojniške bataljone, katere pa je bilo treba šele mobilizirati, in kateri so prišli v poštev le kot bojna moč druge vrste (manje vrednosti). Bojišče, katero je pri danih razmerah edino moglo priti v poštev, je bila divja, težko pristopna pokrajina, kakor jih je malo v Evropi. Lika — to je bilo bojne polje — je skalovita, Krasu podobna gorska planota; od Dalmacije jo loči reka Zermanja in za njo se vzdigujoče, skalovito velebitsko gorovje. Prebivalci Like, pripadajoči takrat mejnemu pehotnemu polku istega imena, so bili pravi sinovi svoje rodne zemlje; na zunaj divje, bojaželjno, z malim zadovoljno ljudstvo, toda hrabro in svojemu avstrijskemu cesarju vdano in zvesto. Isto velja tudi o prebivalcih pokrajin na severu od Like, namreč o Otočancih, Sluincih in Ogu-lincih, ki so tudi tvorili svoje polke istih imen. Vedni boji s silami narave in z ropaželjnimi sosednimi Turki so graničarje tako utrdili, da so bili vedno brez pomisleka pripravljeni postaviti se sovražniku v bran, ako je hotel z zlim namenom prestopiti meje. Generalmajorju Stojčeviču je bil prideljen stotnik generalnega štaba za nastanjenje vojakov Janez Hra-bowszky pl. Hrabova, mož izredne nadarjenosti in podjetnega duha. Vse je bilo torej dokaj dobro urejeno in pripravljeno za vojno. Na veliko škodo je pa bilo opazovalnemu koru in njegovemu poveljniku to, da ni imel popolnoma prostih rok, marveč je bil v svojih podjetjih navezan na odreditve poveljujočega generala v Zagrebu, bana Ignacija grofa Gyulay-a (Žulaja), kar je imelo radi velike razdalje v celem vojevanju zelo slabe posledice. Stojčevič je začetkom aprila imenovanega leta zbral svoje čete v okolici Gračaca blizu meje likanske planote. Povelje, katero mu je dal Žulaj, je bilo: Mar-monta ovirati na prodiranju skozi Liko in skozi Hrvaško in tako onemogočiti njegovo združitev s francosko armado pod vodstvom laškega podkralja. Stojčevičev nalog je bil torej skratka: čakati in napade odbijati. Kljub temu povelju se je Stojčevič vendar odločil, da odrine s svojimi krdeli do reke Zermanje, dobro uvažujoč, da bo sovražnika lažje odbijal ob reki, katero je bilo mogoče prekoračiti le ob gotovih prehodih, kakor pa za Velebitom, črez katerega bi sovražnik po raznih stezah mogel priti lažje in varneje. Stojčeviču se je bilo tudi posrečilo stopiti v zvezo z nezadovoljneži v Dalmaciji, kateri so ga o vsem obveščali, kar se je godilo onkraj meje; imel je že celo vse pripravljeno, da osnuje poseben kor dalmatinskih prostovoljcev, kakor hitro bi se mu posrečilo prekoračiti mejo. Ali tudi Francozi niso bili leni; šuntali so ropaželjne Turke, da bi začeli vdirati črez mejo, v pokrajine na Liki in bi tako napravljali težkoč avstrijski armadi za hrbtom. Navzlic temu se je opazovalni kor dne 26. aprila vzdignil na pot črez Velebit proti reki Zermanji, ker se je bilo bati, da bi ga sovražnik ne prehitel; bil je že namreč pri Benkovacu, torej le kaka dva do tri dni hoda oddalje. Da bi sovražnika zmedel in njegovo pozornost drugam obrnil, pošlje Stojčevič stotnika Gerstorfa od ženijskega štaba, opreznega in podjetnega častnika, z eno divizijo Sluincev proti Drnišu, da bi sovražnika napadel od desne strani in izza hrbta in razpodil tam postavljeni bataljon. Ta stranski pokret in istočasno prodiranje drugih kolon proti Zermanji je popolnoma uspelo. Stotnik Gerstorf je dospel po nočnem pohodu proti jutru 30. aprila do Drniša, ga nenadoma napadel, razpršil tamošnji bataljon in ujel osem častnikov in črez 100 mož. Dve avstrijski koloni sta se pa že 26. aprila dopoldne prikazali pri Zermanji pred Obrovacem, Crvenikom in Žegarjem in se teh krajev po hudem boju polastile. Osemindvajsetega aprila so se pripravili Francozi za napad, a so bili odbiti. Devetindvajsetega aprila zbere popolnoma iznenadeni sovražnik svoje bojne moči v zgornjem teku Zermanje in si hoče tu izsiliti prehod črez reko. Ali zaman! Major Novič ga zadržuje od spredaj na desnem bregu reke, na levem ga pa nenadoma napade major Slivarič s svojimi Ogulinci, ga popolnoma razprši in ujame enega oberstlajtnanta, štiri stotnike, tri poročnike in 114 mož. General Marmont je s svojo 17.000 mož broječo armado hotel mogočno prodirati proti Hrvaški in se potem združiti z laškim podkraljem; a glej, že v začetku svojega premikanja, pri prvem napadu, je doživel veliko presenečenje: njegove predstraže so graničarji nazaj potisnili, in obe krili sta stali v veliki nevarnosti. Vendar je dne 30. aprila ponovil napad, in sicer v smeri proti edinemu, kamenitemu mostu črez Zermanjo pri Kravjem brodu, a tudi tu so se morali njegovi bataljoni po krvavem boju sredi mosta umakniti bajonetom prvega likanskega polka pod vodstvom majorja Kapchermenta. Od opazovalnega kora je našlo v tem spopadku junaško smrt 50 mož in nadporočnik Zastav-nikovič. Nato naskoči Marmont z desnega krila z divizijo Montrichardovo, in sicer s tako silo, da se začnejo tam stoječi Sluinci že umikati, ali tu jim prihiti na pomoč stotnik Hrabovszky iz središča z dvema likan-skima bataljonoma. Kako sta ta dva bataljona posegla v boj in o njihovem uspehu, nam pove francosko poročilo: „Montrichardova divizija je težavno prodirala po skalovitih tleh, podeč pred seboj Avstrijce, kar naenkrat se prikažejo na višinah velike strani avstrijski strelci, tem sledita dve koloni, ki nas napadeta z bajoneti in vržeta nazaj ter nam povzročita precejšnjih izgub." V tem spopadku se je posebno odlikoval nadporočnik Hessel od likanskega polka; za svojo hrabrost je bil pozneje odlikovan z vojaškim redom Marije Terezije. V noči istega dne je razsajala huda nevihta z orkanskim vetrom in sneževjem. General Marmont je svoj neuspeh pozneje izgovarjal ravno s to nevihto, češ, da radi narasle Zermanje ni mogel dalje prodirati proti Liki in se je vsled tega umaknil nazaj proti Ostrovici in Benkovacu. Uradna francoska poročila pa očitno pripoznavajo: „ Marmont je hotel prodirati, pa ni mogel!" Ti boji so stali Marmonta do tisoč mrtvih in ranjencev, in več sto mož je bilo ujetih; graničarji so tudi uplenili obilne zaloge klavne živine in kruha, kar jim je prišlo zelo po godu. Ko je generalmajor Stojčevič na ta način nasprotniku odkupil „korajžo", je hotel sam začeti igrati ulogo napadalca. A je moral opustiti svojo namero vsled slabega vremena in pomankanja živil in streliva. Tudi so bili šele prihajajoči črnovojniški bataljoni nesposobni za boj; moštvo teh bataljonov je prišlo brez sukenj in brez obuvala, strelivo, katero so imeli v svojih torbah, je bilo vsled deževja premočeno in nerabno. Stojčevič je torej potreboval časa, da se zopet dobro pripravi za vojevanje. Vendar opazovalni kor v tem času ni docela počival; Stojčevič je dal sovražnika na vse strani, celo prav daleč v Dalmacijo, zasledovati in opazovati; na podlagi došlih mu poročil se je hitro prepričal, da bi bilo zanj najbolje, ako bi prej ko slej začel prodirati proti Dalmaciji. Na predlog stotnika Hrabovskega sklene torej Stojčevič, da se vzdigne in napade sovražnika, in sicer po naslednjem načrtu: Čete na desnem krilu naj bi se samo navidezno premikale, kakor bi hotele prodirati, in bi tako sovražnika slepile, iz središča pa, od gornje zermanjske doline in od gore Kite, koder je najpripravnejši pot v Dalmacijo, naj bi glavnannoč kar naenkrat vdrla v deželo, se pomaknila dalje proti Ostrovici in razpršila tamošnje redko razvrščene francoske čete. Istočasno je pa Marmont dobil od laškega podkralja poziv, naj vdere na Hrvaško, zbiral je torej svoje čete in se že pripravljal na odhod. Avstrijcem pri tem položaju ni preostajalo veliko časa, a vendar še vedno dovolj, da bi lahko izvršili svojo nakano. Toda prišlo je, žalibog, drugače! V noči 9. majnika so se Stojčevičeva krdela na celi bojni črti že bližala sovražniku pri Ostrovici, kar naenkrat zapove Stojčevič, na veliko žalost častnikov in bojaželjnih graničarjev, da naj se umaknejo vse čete nazaj na svoja prejšnja stališča pri Zermanji. Korak Stojčevičev je bil usodepoln, vendar vsled dogodkov doma v Granici nekako potreben. Od Mar-monta naščuvane turške tolpe so vdrle v Granico, zasedle trdnjavi Cetin in Dreznik, ter v deželi ropale in požigale; populacija se jim je ustavljala le z največjim naporom, pomoč rednih čet je bila resnično nujno potrebna. Ako si predstavljamo grozodejstva, katera so uči-njale nečloveške tolpe Granici, tedaj moremo vsaj nekoliko razumeti grozen, obupen položaj mejnih, grani-ških pokrajin: Možje, za vojsko sposobni, do zadnjega od doma, na bojišču zoper Francoze, starčki, pol odrasli mladeniči in sploh, kar je doma še moglo prijeti za orožje, pa v obupnem boju z grozovitim Turkom, ki je neusmiljeno ropal, moril, požigal in pustošil, kamor je stopil! S trpljenjem tega ljudstva se pač ne dajo primerjati nadloge, katere je prizadejal Napoleon v svojem času drugim narodom! V najhujši sili prideta Stojčeviču v roke po naključji rezervna bataljona obeh banskih mejnih polkov, ki sta bila namenjena za armado v Italiji; izgrešivši pravi pot sta prišla na Liko. Ban jih je sicer hitro odpoklical, a Stojčevič jih ni takoj odpustil, ker je nujno potreboval pomožnih čet za boj, ki se je imel ravnokar pričeti. Generalmajor Stojčevič, ko je v trenotku razpolagal z osmimi poljskimi bataljoni, z dalmatinskim korom prostovoljcev in s tremi črnovojniškimi bataljoni, je žalibog opustil svoj prvotni namen sovražnika napasti. Hrabovszky, ki je bil vedno za napadanje, je Stojčeviča komaj pregovoril za mali napad proti Kninu, ki se mu je v zvezi s stotnikom Gerstorfom sijajno posrečil. Dospevši v noči 15. majnika do Knina, že zve Hrabovszky, da je tu vsak napad brezuspešen, ker Marmont okoli Knina zbira svoje glavne moči, da bi drugi dan udaril na Liko, da pa pri Stari straži blizu Knina prenočuje nezavarovana francoska Delzonova brigada broječa 3000 mož. Hrabovszky sklene brigado napasti, in stotnik Mihaljevič izvrši srečno napad le s petdesetimi sluinskimi in s petdesetimi dalmatinskimi prostovoljci. Ta peščica mož je v noči napadla nepripravljeno brigado, jo razpršila, ujela precejšnjo število Francozov in uplenila živine in drugih živil. Hrabovszky je bil za ta drzni, junaški čin odlikovan z viteškim križem vojaškega reda Marije Terezije. Hrabovszkega poročilo, da se Marmont pripravlja že za odhod, je Stojčevič prejel, žal, prepozno; Marmont je bil med tem že vse potrebno uredil in odredil za napad. Stojčevič je hotel vse uhode na Liko zapreti, zato je pa moral svoj kor razvrstiti v trideset ur dolgo bojno črto, kar je bilo za Marmonta zelo ugodno. ! Šestnajstega majnika so se začeli Francozi navidezno premikati proti desnemu avstrijskemu krilu, istočasno so se pa vrgli z vso močjo proti slabo zavarovanemu levemu krilu pri gori Kiti, se te gore po hudem boju polastili in nato napadli na pomoč prihitele Stojčevičeve rezervne čete. Generalmajor Stojčevič je bil pri tem napadu ujet. V tem nad vse kritičnem trenotku prevzame korno poveljstvo hrabri likanski (liški) polkovnik Rebrovič. Kaj storiti?! Le hitro umikanje cele bojne črte je edino moglo rešiti raztresene četne oddelke gotove usode ujetnikov. Na dano povelje so se začele čete umikati in so dospele pozno v noč do takozvanega Klanca, kjer stopi cesta iz zermanjske doline na planoto Popino. V tukajšnjih utrdbah zbere Rebrovič po noči glavni del svojih čet. Zgube opazovalnega kora, ki se je sicer hrabro bojeval, so znašale ta dan do tisoč mož. Polkovnik Rebrovič je dobro vedel, da se Francozi ne bodo drznili naravnost proti Klancu, pač pa, da ga bodo skušali obiti; sklene torej koj drugi dan se še dalje umakniti nazaj proti Gospiču. Ko v jutru 17. majnika vidi, da se v svojih domnevanjih ni motil, takoj odrine in se ustavi šele pred Gračacem, kjer so bila tla zanj ugodnejša; tudi je hotel tu dobiti časa, da bi v spodnji zermanjski dolini zaostale četne oddelke zopet zbral in jih združil z glavno armado. V Dalmaciji zaostali oddelki so bili izredno delavni, vedno so patrulirali sem in tja, vznemirjali sovražnika, mu ujeli več mož in odvzeli raznih zalog, četudi se jim ni posrečilo zabraniti glavni sovražnikov napad z desnega krila. Vsekako so pa graničarji v tej mali vojski dodobra pokazali svojo zvitost in spretnost, pa tudi drznost in pogum. Tako je na pr. oddelek majorja Slivariča na Rebro vičevo povelje zapustil Obrovac in odkorakal proti sv.Roku. Francozi nato seveda takoj zasedejo Obrovac; major Slivarič pa pusti v bližini kraja dva Serežanca, katera naj bi opazovala sovražnika in mu poročala. Serežanca podkupita domačina Dalmatinca, da se splazi v mesto in opazuje francosko posadko. Črez nekaj časa se že vrne Dalmatinec s poročilom, da je v mestu okoli 200 Francozov, ki pa še niso zasedli stare mestne trdnjave. Zdaj se odločita Serežanca s štirimi domačini, katere sta pridobila za svoj namen, utihotapiti se v mesto in zasesti staro trdnjavo, kar se jim tudi posreči. Prišedši v trdnjavo, zapro vrata in začno iz trdnjavskih lin nenadoma streljati v mesto, na glavno cesto. Franzoci so bili vsled tega nenadnega ognja vsi prestrašeni in osupli. Neprestano streljanje in pa vrišč in krik šesterih mož v trdnjavi je 180 Francozov z njihovim bojazljivim poveljnikom tako zmedlo, da so menili, v trdnjavi mora biti še močna vojaška posadka. Samega strahu sklenejo Francozi se vdati; pošljejo torej pred trdnjavo svojega parlamen-tarja ali odposlanca ponujat vdajo. Odposlanec je moral sto korakov pred trdnjavo obstati, vrata trdnjave se odpro, Serežan izstopi, se obrne nazaj proti vratom in zakliče tovarišem, ki so hoteli navidezno za njim, naj ostanejo v trdnjavi, da bo on že sam opravil z odposlancem. Mirno in ponižno posluša francoski odposlanec zahteve in pogoje trd-njavskega „poveljnika", Francozova preplašenost je bila tolika, da se mu še to ni zdelo sumljivo, da se navaden prostak pogaja ž njim v tako važni zadevi, tičoči se vdaje cele francoske posadke. Odposlanec se vrne in na njegovo poročilo se vda francoska posadka in odloži orožje na glavnem trgu Obrovaca. Serežanca sta o celem dogodku hitro obvestila majorja Slivariča, ki še o pravem času prihiti na lice mesta, ujame Francoze in jih kot ujetnike odpelje na Liko. Serežanca sta bila pozneje za svoj predrzni čin odlikovana z zlato hrabostno medaljo. V zelo kritičen položaj je prišel stotnik Hrabovszky s svojim oidelkom po bitki pri gori Kiti po sicer uspelem napadu na Delzonovo brigado. Vsled zmagovitega prodiranja Marmontovih čet se ni mogel več zediniti s Stojčevičem, do njega mu je bilo mogoče priti le po dolgih ovinkih skozi turško ozemlje. A vztrajni in spretni Hrabovszky je premagal vse tež-koče, rešil je srečno svoj oddelek, združil z njim med potom nekaj od glavne trume odtrganih kompanij in dospel še o pravem času h Gospiču, kjer se je ravno pričenjala bitka, v kateri naj bi on odločeval. Polkovnik Rebrovič je bil med tem postavil svoje čete v dolini eno uro vzhodno od Gračaca. Ob štirih popoldne se približa sovražnik in se spusti ljuto v boj. Graničarji, docela izmučeni in potrti vsled nesrečnega boja včerajšnjega dne, pa tudi lačni — zadnjih 36 ur niso ničesar nič užili — začno omahovati, a polkovnik Rebrovič še o pravem času poseže v boj z obema likanskima poljskima bataljonoma in tako vzdrži svojo vojsko v bojni črti. Proti mraku vzdigne se sovražnik k novemu naskoku z nepopisnim krikom in vikom pod okriljem gromečih topov. Zdaj postavi hrabri in pri vojakih priljubljeni polkovnik zadnjo rezervo v boj: svojo lastno osebo! S sabljo v roki prehiti celo bojno črto v ognjevitih besedah navduševajoč in bodreč k pogumu, k vztrajnosti. Krvavi boj je trajal do enajste ure po noči, a sovražnik je moral naposled vendar le odnehati, ne da bi prodrl bojno črto in dospel še isto noč do Gračaca, kakor je prvotno nameraval. Utrujenost na obeh straneh je bila tolika, da so vojaki obležali, kjer so ravno prej v boju stali. Po polnoči je bilo raz bojišče le slišati pretresljivo ječanje in vzdihovanje ranjencev in umirjajočih. Po kratkem počitku se je Rebrovič odločil takoj dalje se umikati, že zaradi tega, da bi prišel iz dotike s sovražnikom. Pred vsem ga je pa napotila k temu koraku vest, da se močna sovražnikova kolona približuje njegovemu levemu krilu po sicer nepristopnih krajih črez Glogovo. Ta vest je vzbudila v graničarjih sum, da bi morebiti imeli v svoji sredi kakega izdajalca, katerega so začeli takoj iskati in zasledovati; resnično pa je bilo, da je Marmont poslal eno kolono v gorovje, ki pa, kakor se zdi, vsled nepristopnosti kraja ni mogla naprej. Graničarji so izgubili pri Gračacu tristo mož, izgube Francozov so pa bile po njih lastnih poročilih večje; Marmont sam je bil ranjen in je imenoval bitko krvavo klanje. Vendar rana Marmontova ni bila nevarna, že drugi dan se je mogel pokazati svojim vojakom, kar jih je silno razveselilo. Ko bi bil Marmont padel, bi bilo skoro gotovo konec francoskega prodiranja, kajti ostali francoski generali niso niti od daleko dosegali Marmontovega talenta in njegove neomahljive vztrajnosti. Ker so Francozi 16. majnika razmerno lahko vrgli Stojčeviča, so menili, da bodo odslej kar tako igraje podili Avstrijce pred seboj. Toda varali so se. V bitki 17. majnika so se prepričali, da imajo pred seboj močnega, nepremagljivega nasprotnika, ki se je prav z levjim pogumom boril spretneje in uspešneje kakor prejšnji dan. Francozom je začelo primanjkovati streliva in živil, tudi so imeli za seboj veliko ranjencev, katere je bilo treba spraviti nazaj v Dalmacijo v oskrbo; vsled tega je Marmont sklenil pri Gračacu dva dni počivati. Ta odmor je prišel opazovalnemu koru zelo po godu; 18. majnika so se mogli mirno dalje umikati do Medaka pri Gospiču, kjer se je polkovnik Rebrovič drugi dan združil z deveto kompanijo, katero mu je pripeljal stotnik Hrabovszky. Ravno tisti dan, ko so se v donavski dolini bile one zgodovinske bitke pri Aspern-u in Esslingen-u, prišlo je tudi na daljni Liki do znamenitega, za avstrijsko orožje nič manj častnega boja. Rebrovič se je odločil z novega se sovražniku v bran postaviti pri Bilaju pred Gospičem, kjer so se mu zdela tla ugodnejša. Polkovnik Rebrovič je zrl z zaupanjem v bodočnost, zanašajoč se na neomahljivo vdanost svojih graničarjev; njih upadle telesne in duševne moči je v nekoliko urah, ki jih je še imel na razpolago, zopet tako oživil in dvignil, da bi bil krvavi boj pri Bilaju gotovo končal s častno zmago graničarjev, ako bi vrhovno poveljstvo v Zagrebu ne bilo tako nesrečno vmes poseglo, kakor bomo videli pozneje. Rebrovičev načrt je bil: V sredi braniti zasedeni kot Like, ob straneh pa severno od Jadove in proti Ve-lebitu z manjšimi oddelki sovražnika natančno opazovati. Največja nevarnost je pretila levemu krilu, ako bi se sovražniku posrečilo Jadovo prekoročati in do Bu-daka prodreti, kjer je bil edini most črez neprebrod-ljivo Liko, in na ta način priti za hrbet opazovalnemu koru in mu onemogočiti umikanje proti Karlovcu. Rebrovič je imel zaradi tega glavno moč zbrano v okolici Bilaja na zahodnem bregu Like; od tod mu je bilo mogoče pravočasno priskočiti na pomoč središču kakor tudi ogroženemu levemu krilu, ako bi bilo treba. V jutru 21. majnika je opazovalni kor pričakoval sovažnika, a kaj se zgodi! Od bana Žulaja iz Zagreba dobi Rebrovič kratko in odločno povelje, da se imata samovoljno pridržana banska bataljona takoj brez odmora vrniti v Karlovec, ravno tako tudi ogrski mejni bataljon, ki je bil na potu v Liko. Ker sta mejna bataljona že stala v bojni črti in bi njih odstranjenje na vsak način postalo usodepolno, sklene Rebrovič po nasvetu stotnika Hrabovszkega, da Žulajevega povelja za enkrat ne izvrši. Iz razvrstitve opazovalnega kora ni bilo težko uganiti, kje in kako bodo Francozi začeli prodirati in napadati. Francoski voltižerji so zasedli višine pred bilajskim mostom črez Liko, na levem krilu od Jadove sem se je pa kmalu zaslišalo streljanje pušk in topov. Stotnik Hrabovszky je hitro spoznal, da sovražnik namerava prodirati črez vas Barlete, predlaga torej polkovniku Rebroviču, naj pošlje dva bataljona levemu krilu pri Jadovi na pomoč, z ostalimi tam stoječimi četami naj pa udari črez bilajski most in napade od strani goste francoske čete, ki so imele namen, kakor se je videlo, pomikati se skozi vas Barlete proti levemu avstrijskemu krilu. Rebrovič temu predlogu pritrdi. Hrabovszky hitro prebrede Liko s svojimi Hohenzollerci in prevzame poveljstvo levega krila. Ko pride tja, je francoski general Delzon ravno prekoračil Jadovo s svojo prednjo stražo. Predno so mu pa mogli slediti drugi francoski polki, je že naskočil Rebrovič Marmontove čete od leve strani v smeri proti Bilaju. Rebrovičev naskok s petimi bataljoni ni imel zaželjenega uspeha, ker je Marmont svojo prvotno smer spremenil ter krenil zahodno proti Rebroviču. Ker je bila premoč na strani Francozov, se je moral Rebrovič umakniti nazaj črez most na levi breg, vendar je pa vse poskuse Francozov, priti za njim, junaško odbil; ranjena sta bila dva francoska generala. Pri težavnem umikanju črez bilajski most se je posebno odlikoval likanski stotnik Marojčič, ki je za njim vdirajočega sovražnika večkrat nazaj vrgel; sovražna krogla mu je prestrelila prsi, a je vendar toliko časa vztrajal na svojem mestu, da je sovražnik odnehal. Prejel je pozneje za svojo hrabrost vojaški red Marije Terezije. Rebrovičev sicer ne uspeli naskok imel je to dobro posledico, da se je levo krilo ta dan moglo vzdržati, ki bi bilo drugače gotovo poraženo, in da je Marmont svoje levo krilo pri Bilaju še drugi dan moral imeti zavarovano. Opazovalni kor je imel ta dan 64 mrtvih in okoli 500 ranjencev, pri umikanju črez Liko pa je bilo ujetih okoli 200 mož; izgube Francozov tega krvavega dne, kakor so ga sami imenovali, so bile pa po njih lastnih poročilih večje: 200 mrtvih in 800 ranjencev, med temi trije brigadni generali. Marmont se je nahajal po teh bojih v zelo slabem položaju, kakor je sam pozneje pripoznal v svojih zapisih; neugodno stanje Marmontovega kora potrjujejo tudi drugi zgodovinski viri. Marmont je po noči sklical vojni svet, v katerem so se posvetovali o vprašanju, ali naj se vrnejo v Dalmacijo, ali nadaljujejo vojevanje; sklenili so poslednje, ker so se drugače bali popolnega poraza. Avstrijcem je pa vzrastel pogum in so hoteli drugi dan z novega napasti sovražnika. Ali žalibog, kakor smo že omenili, se je moral ogrski garnizijski bataljon na povelje Žulajevo prej vrniti, predno je mogel poseči v boj, kar je v danih razmerah pomenjalo za Avstrijce nepreračunljivo izgubo. Rezervna banska bataljona je pa Rebrovič vkljub izrecnemu povelju na lastno odgovornost za drugi dan še pridržal; najbolj ogroženo levo krilo je Rebrovič po noči ojačil z dvema bataljonoma in petimi topovi. Drugi dan 22. majnika se je boj zopet pričel, toda Marmont ni mogel doseči nikakih pomenljivih uspehov. Utrujeni, lačni in s strelivom nezadostno preskrbljeni Marmontovi bataljoni, broječi le še 7500 mož, niso mogli poraziti graničarjev, ki so bili po številu sla-bejši, a so se junaško borili. Boj je trajal ves dan, a brez odločitve. Ako bi bil ogrski garnizijski bataljon na razpolago, bi bilo gotovo prišlo do ugodno odločitve na levem avstrijskem krilu; tu je divjal najljutejši boj pod poveljstvom stotnika Hrabovszkega, ki je pozno v noč s skrajnim naporom in z velikimi žrtvami odbijal Marmonta, ki se mu je osebno postavil nasproti. Hrabovszky je bil s svojo bojno močjo pri kraju in je izjavil, da prihodnji dan ne more nadaljevati boja, ako se odpustita imenovana banska bataljona. In žalibog — hrvaška bataljona sta morala odpotovati. Rebroviču s svojimi 5000 možmi ni preostalo drugega, kakor z veliko nevoljo se pripravljati na nadaljno umikanje. Sklenil je pa umikati se le korakoma! Vendar ko bi bil Rebrovič mogel slutiti, kako slabo da stoje Francozi, tedaj bi bil gotovo obstal na svojem mestu. Francozi so bili namreč tako oslabljeni, da se sami niso mogli nikamor ganiti. Rebrovič se je začel že pred polnočjo polagoma umikati, sovražnik ga seveda ni motil, ker ga ni mogel. Francozi so bili, kakor je razvidno iz njihovih poznejših poročil, skoro popolnoma strti; njih izgube so bile ve- liko večje kakor pa one opazovalnega kora, ki je imel oba dni le 177 mrtvih, 600 ranjencev in 270 ujetnikov. Marmont je pa samo 22. majnika izgubil povsem 1581 mož, tako da je njegova armada štela le še 6000 vojakov. Ako bi ne bila odpotovala banska bataljona in se vrnil ogrski garnizijski bataljon, bi bil 23. majnik za vselej odločil Marmontovo usodo. Če pomislimo, da je Marmont imel samo še 6000 mož, katerim je pa primanjkovalo streliva in živil, zraven pa do 2000 ne-oskrbljenih ranjencev, med temi več generalov in častnikov, lahko rečemo, da bi se niti v Dalmacijo nazaj ne bi mogel umakniti, kjer so ga Dalmatinci itak že težko čakali, da bi udarili po nadležnih, vsiljivih tujcih. Popolnoma verjetno je, da bi bil Marmont, „vojvoda dubrovniški," v danem slučaju za vedno pokopal svojo bojno slavo v skalah na Liki, prisiljen izročiti svoje orožje hrabrim graničarjem. Po zadnjih krvavih, pa neuspešnih bojih se je izvršil v graničarjih čuden, a umljiv duševen prevrat. Spoznali so, da je bil ves dosedanji napor zastonj, videli so, da stoje sedaj sredi med dvema sovražnikoma: na eni strani prodirajoči Francozi, na drugi strani za hrbtom v domačih pokrajinah pa siloviti Turek, ropajač in požigajoč. Da bi pustili doma Turka, tega starega, zakletega sovražnika mirno pustošiti, tega ne more od njih nihče zahtevati, tako so menili po vsej pravici graničarji. Začeli so zapuščati opazovalni kor, pred vsem populacija, za njo pa tudi črnovojniki, in se vračati domov branit domače ognjišče. Prebivalstvo Granice v teh obupnih časih, ko je bilo zapuščeno tako rekoč od celega sveta, vendar ni obupalo. Sivolasi grško-orijentalski duhovnik Teofil Ajdukovič je osnoval v krajih, kjer je razsajal divji Turek, nekako črno vojsko. Vzdignil je svoj handžar, in mož za možem so morali pod handžarom korakati mimo njega v znamenje, da vstopijo v njegovo vojsko; kdor se je branil, tega je očitno pred vsemi osramotil kot bojazljivca, in na njegovo mesto je stopila srčna ženska. V levi križ, v desni handžar, v srcu pa mla-deniški ogenj: tako je stopil na čelo svoje svete vojske in jo vodil s toliko navdušenostjo in s tako spretnostjo, da je moral Turčin odnehati. Ker se je število Rebrovičevih bojevnikov zdatno skrčilo, se na odprti planoti ni mogel več zoperstaviti Marmontu; umakne se torej še dalje nazaj na gorsko sedlo Prokike, kjer ceste cepite proti Senju in Karlovcu z namenom vsaj tu Marmontu zapreti pot na Hrvaško. Vnel se je hud boj, graničarji so se borili hrabro, a bilo jih je premalo; Marmont, že tudi pripravljen na pogin v hrvaških gorah, naskoči še enkrat z vso silo obupajočega, prodre Rebrovičeve čete in si svoji pot proti Senju. Polkovnik Rebrovič se je nato umaknil proti Karlovcu črez gorovje Kapelo. Marmont seveda ni šel za njim, vesel je bil, da so mu graničarji pustili prosto pot od Žatolovke proti Senju, zato se je pa tudi podvizal naprej. Neki očividec poroča, da je bil Marmontov odhod proti Senju bolj podoben begu, kakor pa rednemu vojaškemu pohodu. * * * Gledali smo v duhu enega najslavnejših francoskih generalov, Marmonta, z elitnim (izbranim) korom francoske armade, kakor je sam nazival svoje čete, bojevati se z graničarji, ki so bili za veliko število sla- bejši. Kdo se je v tem boju bolj proslavil?! Gotovo graničarji! Štiri tedne je trajal ljuti boj, v katerem so junaški graničarji uspešno odbijali napadajočega Francoza, ga zaporedoma občutno natepli in mu povzročili velike izgube. Marmont si je zastonj domišljal, da bo nasprotnika kar na prvi mah stri in potem mirno korakal proti Hrvaški. Svoj prvotni namen priti črez Karlovec do Zagreba je moral opustiti in vesel biti, da se je mogel zmuzniti črez Senj proti Reki. Marmont je bil v teku boja večkrat v nevarnosti, da podleže; pri Gospiču se je pa šlo naravnost za njegov kor. Nemila usoda je sicer graničarjem iz rok izvila zmago nad Francozi, a njih poguma ni upognila; že nekaj dni po Marmontovem odhodu so zopet zasedli Liko in v teku poletja so s pomočjo drugih čet osvojili še Dalmacijo. Preostaje nam še kratko se dotakniti žalostnih nasledkov, katere je imel nesrečni mir v Schonbrunu za graničarje. Znano je, da je morala Avstrija v tem miru odstopiti Francozom del Granice in Hrvaško do Save. Bile so to pokrajine likanskega, otočanskega, ogulinskega in sluinskega polka in pa obeh banskih polkov. Tedaj se je pokazala zvestoba in vdanost graničarjev do habsburške vladarske rodovine v najlepši luči. Pretresljivi so bili prizori pri oddaji, oziroma pri razpustitvi imenovanih polkov. Kakor od groze otrpli so poslušali pošteni graničarji žalostno vest. Vsi polki so odposlali deputacije k banu Žulaju, sklicevali so se na svojo prisego, s katero so se zavezali služiti le cesarju Francu; od avstrijske vladarske hiše se niso mogli ločiti. Prosili so, da bi smeli osebno po posebnih odposlancih cesarju potožiti svojo žalost. Naravnost ginljivi in v srce segajoči so pa bili prizori, ko so graničarji odlagali orožje. Iz likanskega polka je stopil mož in klical: „Povej, gospod, našo žalost cesarju, povej mu, naj ne zamudi nobene priložnosti, da nas zopet osvobodi!" Otočanci so žalostno tožili: „Sedaj so nam slekli vojaško suknjo, kakor capini se vračamo v svoje prejšnje domovje pod tujo vlado." Ogulini so pa jokali kakor otroci. Lahko si torej mislimo, kako veselje je zavladalo v deželi, ko so se po petih letih zvesti graničarji smeli zopet vrniti pod varno zavetje avstrijskega dvoorla. Na shod: Globasniški igralci. Na shod ! Vsaki čas je imel svoje ljudske veselice. Stari Grki so prirejevali ljudske igre v Olimpiji in drugod, Rimljani so napravljali krvave prizore v amfiteatru, kjer so se morili in davili vpričo cesarjev rokoborci in gladijatorji. Srednji vek je igral pobožne svoje predstave. V novejšem času pa se v mestih razveseljujejo po glediščnih iger, katerih značaj je dostikrat silno dvomljiv, če se v njih že ne napada vedno vero in krščanska moralna načela. (Fot. I. Hojnik.) Tudi ljudstvo hoče iger; prirejajo se ljudske igre, prizori, ki imajo namen, vzbujati v zaspanem narodu narodno zavest in utrjevati versko mišljenje. Nastali so v raznih krajih zbori takih ljudskih igralcev in pesniki so začeli pisati ljudske igre. Eden najzaslužnejših je zbor v Globasnici na Koroškem, ki ga predstavlja podoba. Tokrat igrajo v drugi župniji in sosed je radovoljno napregel konje, da pridejo pravočasno na mesto. Anton Medved. (Ksaver Meško.) 13. april — mesec dni, kar sem dobil nepričakovano brzojavko iz Turjaka: „Pesnik Medved umrl." — Kratko poročilo, a tem tehtnejše! Slonim ob odprtem oknu male sobice v Meranu — tam zunaj v Maisškem predmestju, kjer se ovijajo vil zeleneči in cvetoči vrti kakor mirtin venec čela nevestinega. Pod menoj molči vrt, kakor v sanje zaziban od uspavajoče šumljajočega vodometa, ki ga je sestra prednica privila šele povsem pod večer. Cvetje črešenj in oranž dehti sem gori do mene: kakor iz mogočnih kadilnic ali obširnih žrtvenikov se dviga vonj zelenja in cvetja iz vrtov, da je mlačno ozračje z vonjavo skoro prenasičeno. V živih mejah in nasadih žgole slavci čudežne svoje speve. Nehote mi — sredi težkih in otožnih misli — prihaja v spomin Turgenjev* in nenavadna njegova povest „0 slavcih", iz katere zveni čita-telju naproti odmev vse prečudežne melodike teh pevcev večerov in juter, bridke žalosti in kipeče radosti. Mračen večer je. Nebo oblačno, kakor bi se hotelo zdaj zdaj zasol-ziti in se dodobrega iz-jokati. Luči pod menoj — vsa dolina je posejana z njimi, posebno v ozadju ob železni cesti, da se zdi, kakor bi stal pred menoj ogromen katafalk (mrtvaški oder), ves posut z bledim in rumenkastim cvetjem — gore-mirno. Nobena ne vzdrhti: kakor bi začudeno in obupno strmele v noč bele oči slepcev, oko ob očesu... Glej, še visoko tam na gori tik pod oblačnim svodom nebeškim se ena svetlika. Istotako mirna je, negibna, zavzeto strmeča v samoto okrog sebe, onemela od obupa, da je tako sama v podnebesni visočini. Loteva se me veliko domotožje kakor že dolgo ne. Samoten in zapuščen se dozdevam samemu sebi v svetu, kakor ona luč tam gori na višavi. In na Tebe mislim, pobratim Medved, ob tem žalostnem dnevu in otožnem večeru! In one mračne * I. S. Turgenjev (1818 —1883), eden najslavnejših ruskih pisateljev. S svojo zbirko črtic iz kmetskega življenja, „Lovčevi zapiski" nazvano, je, kakor je pripoznal sam car osvoboditelj Aleksander Nikolajevič II., mnogo pripomogel k osvobojenju ruskih „mužikov" ali kmetov, ki se je izvršilo s carskim ukazom z dne 9. svečana 1861. Kaj naj rečem o Medvedovem značaju? Pravim: ni bil angel in ni bil nasprotno, ampak bil je — človek! Tvoje povesti se spominjam, ki si mi jo pravil ob zadnjem našem sestanku koncem novembra meseca 1909. Kako si — pač v bolestnem dušnem razpoloženju — sanjal nekoč za časa svojega kaplanjevanja v Bohinju, da so izumrli vsi ljudje in vsa živa bitja, in si ostal sam na svetu. Zbudil si se od moreče groze; in zazdelo se Ti je v dušni zmedenosti, da ni v&rav sen, ampak strašna istinitost! Planil si iz postelje, hitel si skozi tihe, molčeče sobe v spalnico župnikovo. Postelja odgrnjena, a prazna, nedotaknjena! (Župnik ni legel, kakor se je izkazalo pozneje, ampak je ostal, ker ga je glava bolela, po večerji na vrtu pri bučel-njaku.) Večja in večja groza Ti je prevzemala in stiskala srce. „Sam na svetu, sam!" V drhtečem nemiru in obupu si odprl okno. Vse tiho zunaj, vse mrt-vaškomirno; nikjer ne ene luči, nikjer najmanjšega glasu. „ Strašno! Vsi so umrli! Sam sem ostal na svetu!... Kaj naj počnem sam ?... Kako da nisem umrl tudi jaz ? — Sam na svetu — strašno!" Bila je pač grozna vizija (domnevana prikazen) v dušnem neravno-visju. Vizija, ki bi človeka res lahko pahnila blaznosti v objem. A glej, zdaj si legel v grob Ti, v najlepših letih, v prvi vesni, ki bi Ti zbudila v srcu brez-čiselne nove misli, mnoge še nezapete in neizpete pesmi; a tisočeri drugi, ki so narodu manj potrebni, nego si bil Ti, manj koristni domovini in človeštvu, še živijo in se življenja veselijo . . . A čemu mi sili solza žalosti v oko ? — Saj si srečnejši, da spiš ob oboževani materi tiho in pokojno spanje, nego če bi živel nemirno in viharno življenje. In srečnejši, nego če bi Ti potekali dnevi starosti v samoti in v zapuščenosti, ko bi Te svet v znani in priznani svoji hvaležnosti pozabil . . . Ali je srečna ona luč v nebotični samoti tam gori na gori? Zdi se mi, da ne. Še manj srečni smo mi, ko samotno stojimo na višavah življenja . . . Govorim po človeško, zato se lahko motim tudi v tem, kakor se morem zmotiti v vsaki stvari. In ker imam zavest, da se v svojih trditvah lahko motim, zato jih vedno podpišem s polnim imenom. Nič na svetu mi ni tako zoprno in se mi ne zdi tako nizkotno, kot če kdo kar stresa apodiktične (baje nezmotljive) trditve med svet, a jih ne podpiše. — Kdo ? Kaj ? Lev ali zajec? S kakšno preteklostjo? S kakšnim znanjem ? S kakšnim srcem ? Še cigan ima svoje ime, nekateri naši pisci ga nimajo! Mož, ki resno ljubi resnico, hčerko božjo, si uso-jam zavračati glasove onih, ki hočejo — v nasprotju z resnico in istinitostjo — sedaj prikriti vsako človeško slabost na blagopokojnem pesniku. Čemu ? Razen Kristusa Gospoda, Boga - človeka, in njegove deviške Matere smo vsi navadni ljudje, slabostim podvrženi. Vsi blodimo, ah, le prevečkrat! Ko ne bi! Kako lepo bi bilo življenje! Kako mogočne bi bile naše besede šele tedaj, kako srca dvigajoče, kako očiščujoče, osrečujoče ! A za vse, v čemer je prerano umrli pesnik blodil, je plačal polnotehtno dan — s prezgodnjo smrtjo. Zavračam pa tudi glasove onih, ki ga hočejo pretvoriti v nekako nasilno, neukročeno sovražeče srce! Moj Bog, če nam teden po smrti tako potvarjajo lice in srce, kaj bo z nami čez petdeset, čez sto let? Moralno hudo sovraži vsak pošten človek. Če je duhovnik, še bolj, ker zahteva od njega to že poklic. A nekateri so hoteli speljati misli in nazore pesnikove po njegovi smrti na povsem napačne poti. Mislim, da mu storim uslugo kot pobratimu, a tudi človeku in možu-poštenjaku, če te poskuse in potvare odločno zavrnem. Da je oznanjal boj na nož ? — Ali niste nikoli govorili ž njim ? Ali niste prav nič poznali njegovega značaja in mišljenja? Ali niste brali nikoli ob praznikih življenja, ko molči strast in presilna, neurejena energija, ki živi in kipi v marsikomur — ali niste, vprašam, ob takih posvečenih urah brali nikoli otožnih, a vendar solnčnih njegovih del ? Solnčnih, pravim! Ker so vsa od velike, plemenite ljubezni ožarjena! Ne, ne, to niso dela sovraštva, ne klici na divji boj! Ne, besede božjega usmiljenja so, besede sladkega odpuščanja, ki zvene iz vseh pesmi. Ker ljubezni in usmiljenja je bilo polno to malo srečno, mnogo trpeče srce! Človek je bil, kakršni smo mi, ki se tudi čestokrat motimo in blodimo, a hrepenimo iz vseh zmot in zablod k luči in k Bogu; ki vidimo žalost življenja in gorje sveta, a nikogar ne sodimo in ne obsojamo. Bogu prepuščamo sodbo in njegovemu usmiljenju, ki smo ga sami tako potrebni, tako neizrekljivo zelo . . . Ne vem in ne morem mu zapisati resničnejšega in lepšega epitafa (grobni napis) kot: „Bil je človek — a plemenit mož!" * * * Naj sodijo sovrstniki in zanamci tako ali drugače o njegovih delih — sedaj je pri naših žalostnih razmerah tako: na eni strani preveč hvale, na drugi se vse prezira in omalovažuje — meni ugaja in imponira na Medvedu eno: v pesmih ima vsaj misli! Teh je —-z redkimi častnimi izjemami'— v današnjih naših leposlovnih delih in pesmih tako neusmiljeno malo, da se človek razveseli kakor dragocenega bisera, ako jih kje najde. Ko vzamemo dandanašnji v roke moderno pesniško zbirko, s kako prazno dušo jo odložimo! Mislili smo in upali: „Pretrese me, razveseli me, dvigne me!" Ako preberemo vse te, deloma nerazumljive, deloma težko umljive besede do konca, je naša duša bolj prazna, nego je bila ob začetku. In srce je bolj nezadovoljno, ker je okusilo bridkost razočaranja ... Ker kje je misel, ki bi vžgala srce, da bi se razplamenelo kakor vulkan in bi plamtelo do neba v navdušenju, v ljubezni ali v srdu ? Kje je beseda, ki bi nas pretresla kakor božji grom ? Kje je moč, ki bi potegnila tisočera srca za seboj ? Ah, ko bi našli v naših mladih pesnikih žalost in gorje, globoko kakor morje, resnično kakor je bilo trpljenje Gospodovo na veliki petek — žalostili bi se ž njimi in sočuvstvovali bi ž njimi! Ali ko bi vriskala iz njihovih besed kipeča radost, do neba ukajoča — resnično, še sami bi se razveselili v žalostnih naših dneh! A ničesar velikega, ničesar močnega in mogočnega ! Revni smo, da se človeku nad našo revščino duša razžalosti. Seve nosi velik greh glede teh žalostnih razmer naša kritika. Ta je ali izrazito prijateljska, in taka ne more biti nepristranska; ali je že vnaprej nasprotna in sovražna, ki je še manj pravična; ali pa je — profesorska; ta je navadno najslabša. Najžalost-nejše poglavje v našem slovstvu je poglavje o naših kritikah. A ni samo pomanjkanje velikih misli, globokih čuvstev. Kar me najbolj odbija, je naša moderna površnost, ki se skriva in pokriva s plitvim ironiziranjem (smešenjem). Če se pri nas pesnik malo ne ponorčuje iz vere in Boga, misli, da ni pravi, velik pesnik! A ko bi bila vsaj v tem moč! A je tudi ni. Vrhunec vseh idealov naše moderne brž je, da malo poljubimkajo in se sedemkrat na teden pošteno napijč. In to je odurno! Če je kje res kako nasprotstvo, ko bi bilo rojeno vsaj iz bojev, iz trpljenja, iz obupane duše! Nemec Heine* se je tudi iz marsičesar norčeval. Zato pa je spesnil v urah velikega trpljenja, težkega obupa in hrepenenja po čistejšem in svetlejšem življenju bisere, ki bi bili na čast najbolj vernemu srcu. Anglež Oskar Wilde, ki so ga smatrali in razglasili nekateri za prvega klicarja in glavnega zastavonošo zoper posvečene zidove Sionske, se zateka v novejšem času v kipečih spevih k trpečemu Bogu — sam mož trpljenja, a tudi resnega, poglobljenega premišljevanja — in k Materi usmiljenja, ker čuti, kako je v moderni razko-sanosti in v zapuščenosti nevere velikega usmiljenja potreben. Tako zavpije velika duša iz globočine po Bogu in otroškoneomahujoči, osrečujoči veri! Mala sedi pri vinu in piše plehko ironijo — „Nachtmutzenpoesie". O Medvedu moramo priznati: v vseh zmotah je hrepenel k Bogu. Ni prikrival in skrival zablod; v globokih, srce pretresajočih besedah, jasnih in bistro-smelih, jih je priznaval Gospodu. Kakor zaide otrok kdaj od matere, a zahrepeni takoj spet k nji in jo kliče v nemiru in v ljubezni: „Mama, mama," tako je klical pesnik — po človeško in v ponižnosti, kakor kličemo vsi, ki smo revni in grešni in se tega zavedamo ter svojo slabost skesano in skrušeno priznavamo — spet in spet : * Henrik Heine, roj. 13. dec. 1799 od židovskih starišev, se je dal potem krstiti, a Žida v sebi ni mogel in deloma ni maral zatajiti. Umrl je v Parizu 27. febr. 1856. Miserere mei, Domine, secundum magnam miseri-cordiam tuam — Usmili se me, o Gospod, slabotne, revne stvari, po neskončnem svojem usmiljenju ... * * * * * č. g. I. Logar imenuje v posmrtnici, Medvedu posvečeni, v 7. štev. „Mentorja", letnik 1910, eno najkrasnejših Medvedovih pesmi njegovo „Ave Mario". Pesnik zasluži nesmrtnost že s samo to pesmico. Priznavam s polnim srcem! In veseli me, da jo je spesnil. Omenim pa naj neko malenkost, ki pesnika nikakor ne bo kratila zaslužene slave. Nekoč, menda v začetku 1. 1898, sem izročil „Družbi sv. Mohorja" nekaj pesmi, med temi tudi eno: „Ave Maria", ki je izšla v »Koledarju" menda 1. 1899. s spremenjenim naslovom: „Zdrava Marija". Tedanji tajnik č. g. Rozman je poslal moje pesmi skupno z drugimi Družbi vposlanimi v presojo gosp. Medvedu. Kmalu nato sem bral v „Dom in Svetu" Medvedovo: „Ave Maria". Malo sem se čudil. Ne nameravam s tem trditi, da je Medved posnemal. Pri njegovi priznani samoniklosti in bogastvu misli mu tega ni bilo treba. A zdi se mi, da si smem šteti v zaslugo, če mu je dala impulz (nagib) za njegovo lepo pesem moja, pesniško gotovo mnogo manj vredna. Antonu Medvedu. (f 12. sušca 1910.) Molči ves vrt kot v bol in v smrt zaklet, kot prt mrtvaški nanj nebo visi; na svodu vsem ne ene zvezde ni, ki duhu dajala bi smel polet. Molči na vrtu v cvetju vodomet, kakor zadremal sredi pesmi bi; cvetlice čakajo, a on molči, le slavec žvrgoli, noči poet . . . Sred petja onemel si — bleda smrt zaprla vir je pesmi in spremila k počitku Te je v tihi božji vrt. S solzami orošena je gomila — žalujka varh Ti, cvetje Ti dehti, in slavec Ti uspavanko žgoli . . . Ksciver Mesko. V Meranu, 13. aprila 1910. ® 63 Si t Pesnik Anton Medved. (Spisal P. S. Pinžgar.) 1. Življenjepis. Na tiho nedeljo, dne 13. sušca 1. 1910, je raznesel brzojav po domovini žalostno vest, da je zopet utihnil slavec v domačem gaju, da je v soboto 12. sušca zvečer umrl pesnik Anton Medved. In razžalostila se je vsa slovenska domovina, ki je v duhu stopila pred mrtvaški oder in kropila s solzami moža, kateri ji je utrgal in podaril toliko cvetov svoje bogate pesniške duše. Nad petindvajset let je bilo zastavljeno njegovo pero, ki ni poznalo miru in pokoja. Nobena bridkost, ne dušna ne telesna, mu ni mogla iztrgati peresa iz rok — iztrgala mu ga je nenadno edino le neizprosna smrt. Ker je bil Anton Medved mož, katerega ime je častno vklesano v prvo vrsto naših pesnikov in ostane, dokler bo kaj našega naroda, naj bero Mohorjani tu kratek, površen življenjepis tega izrednega moža. Da bi se razpravljalo temeljito o njem in njegovih delih, za to v tem hipu ni časa in ni prostora. Toda Mohorjeva družba je že sklenila, da čimpreje zbere zvezek njegovih poezij in jih pokloni svojim udom. Tedaj se bo pa nudila prilika urejevavcu, da izpregovori obširneje o pesniku A. Medvedu. Anton Medved se je rodil 19. majnika 1869 v Kamniku na Grabnu. Oče mu je bil sodar, posestnik nizke hišice z vrtom, kamniški meščan, ki je služil za svojo številno rodbino z rokami vsakdanjega kruha. Vseh otrok je bilo enajst, dve sestri sta umrli v detin-ski dobi, brat Alojzij pred nekaj leti, pet sester in dva brata še živita. Hud udarec za družino je bil, ko je izgubila mater. Anton je bil tedaj drugošolec. Mati je bila pravi pesniški talent, vneta ljubiteljica knjige, izredno mehkosrčna. Lahko trdimo, da je sin Anton podedoval celo materino srce, ki je v sinovo dušo prelila to, čemur sama ni imela izraza. Po očetu pa je podedoval lice in z njim vred ono moško dušo, ki kljubuje najgorjim udarcem, kar je izrazil pokojnik sam: Junak ukloni, kadar trešči vanj sovražne sreče grom, le svoje lice, nikdar duha, ki ni mu znan razpad. To je bila pa tudi njegova edina dedščina, ki se mu ni naštela v zlatu in se tudi ne kupi z zlatom in srebrom. Praznih rok se je poslovil od doma, pa je vzel s seboj polno srce in bogato dušo. Gimnazijo je Anton dovršil v Ljubljani. Par let je bival v Alojzijevišču, kjer je v hišnem listu „Do-mače vaje" že stal v krogu sotrudnikov. Kot višje gimnazijec je bil že sotrudnik „Ljubljanskega Zvona". Urednik, vsaj pesniškega dela Zvonovega, je bil takrat pesnik Jos. Cimperman. S tem možem, ki je bil velik trpin in mnogo let vsled ohromelosti ni zapustil sobe, se je navdušeni, mladi pesnik Medved seznanil in zahajal pridno k njemu v pesniško šolo. Dasi je bil Cimperman strog kritik, je vendar znal mlado moč z ljubeznijo prikleniti nase in voditi Antona na strmo in težko pot pesništva. Ker je bil Cimperman posebno strog sodnik oblike in jezika, je gotovo iz te šole pognala mogočna kal, da je prav Medved mojster in posestnik izklesane oblike in jezika, kakor mu ga ni enakega v Slovencih. Ko je pred triindvajsetimi leti ustanovil rajni profesor dr. Fr. Lampe leposloven list „Dom in Svet", se mu je takoj pridružil Medved kot sotrudnik. V ljubljanskem bogoslovju, kamor je Medved vstopil po dovršeni gimnaziji, je zbiral Lampe vse pisatelje bogoslovce v Cirilskem društvu, ocenjal njihova dela, vodil, navduševal in gojil mlade talente. Da sta bila z Medvedom iskrena prijatelja, dokazuje dejstvo, da mu je bil Lampe slavnostni govornik ob novi maši leta 1892 meseca avgusta. Prvo daritev je opravil Medved na Žalah, v cerkvi na Kamniškem pokopališču, želeč, da bi bila tudi ljubljena mati, tamkaj pokopana, dasi ne živa, vsaj mrtva med novomaš-nimi svati. Jeseni tistega leta je nastopil prvo službo kot kapelan v Semiču. Vkljub razsežni župniji in obilnemu poslu ni zarjavelo njegovo pero. Pokojni Lampe mi je rekel nekoč: „Poglejte Medveda! Veliko pastirskega dela ima, pa dobi vedno še C£iScL za leposlovno delo. Priden je, kakor čebelica. Pa modrijan je! Boste videli! Medved se nikdar ne izpoje,misli nimajo nikdar konca." Danes vemo, da je bila sodba resnična. Vir poezij ni bil pri Medvedu nikdar izčrpan, čim več je zajemal, tem čistejši in bogatejši je bil vrelec. Iz Semiča je šel za dva meseca v Črnomelj. Bela Krajna je zdatno obogatela njegov besedni zaklad. Zakaj njegovemu ušesu ni ušla nobena pristno domača beseda. In ko jo je slišal, je bila njegova za vedno. Imel je izboren spomin za vse, kar se je tikalo jezika in leposlovja. Če je naletel na lepo pesem, jo je prečital dvakrat, trikrat in je bila last njegovega spomina. Pa ne samo slovenske pesmi. Tudi češke, nemške, hrvatske, posebno pa ruske, katere je kaj rad prebiral in študiral do zadnjega. Iz Črnomlja je bil premeščen v Šmarje. Dasi je imel tamkaj izbornega dekana, ki se je često jokal ob čitanju pesni, je vendar začutil neodoljivo željo, da bi se še nadalje izobraževal. Njegovo hrepenenje je bil Rim in tamkaj študij modroslovja. Dr. Fr. Lampe je dvakrat prosil zanj, da bi se mu izposlovalo brezplačno mesto v Rimu. Toda ni bilo mogoče. To je pesnika precej potrlo, in njegov hrepeneči duh je bil še bolj nepokojen. Zato so nekateri sodili, da bi se utegnil umiriti v krasnem, tedaj še od sveta čisto odtrganem Bohinju. Pa to se ni zgodilo. Preveč je bil odtrgan od sveta, od svojih iskrenih prijateljev. Ko sva se poslavljala na Bledu, kamor sem ga spremil, je pri odhodu glasno zajokal. Ko je zašel knezošfijsko stolico sedanji vladika Dr. Anton Bon. Jeglič in zvedel, da pesniku Medvedu ni prave sreče v Bohinju, ga je imenoval svojim tajnikom in ga poklical v Ljubljano. Toda pesniški duh, njegova hrepeneča in nemirna narava se ni dala stisniti med strogo redno pisarniško delo, kjer se vrtijo kolesca kakor pri uri. Zato mu je rekel knezoškof sam: „Gospod Anton, vam je pri nas pretesno, pisarna ni za vašega duha. Izberite, povejte, kam bi želeli?" Medved je radosten sprejel to ponudbo in. prosil, da bi ga namestili kapelanom v Trnovem v Ljubljani. Tej želji se je takoj ustreglo. Župnik Vrhovnik ga je sprejel z veseljem in spoštovanjem kot pesnika, in sta ostala tudi do groba prijatelja. Toda pesnik je kmalu izprevidel, da mestni šum ni zanj; da mu živahno vrvenje več škoduje kot koristi. Zato je zopet poprosil kapelanije na deželi, kjer bi mogel imeti pri sebi sestro. Izrazil se je, da želi na Vače. Njegovi predstojniki so mu sedaj ustregli. Žal pa, da na Vačah ni vstrajal in je bolehav nastopil polletni dopust, katerega je preživel v Šiški pri svoji sestri Frančiški, poročeni Arigler-jevi. Ko se je okrepil in pomiril, je sprejel službo ekspozita na Konjšici. Tam je prebil cela štiri leta. Imel je tudi zasilno šolo. Spočetka je živel zelo mirno; v prosti naravi, daleč od sveta, je v samoti zamišljal najlepše pesmi. Ali polagoma je začutil za svojo nemirno dušo le preveč samoto. Pola-ščala se ga je otožnost, nezaupnost in čudna bojazen, da ga vse preganja. Ker je bil tudi slab gospodar, je trpel večkrat naravnost bedo. Vse to ga je zmučilo, da je obolel na živcih in na želodcu. Ko sem šel ponj, da ga spremim s Konjšice, je bil tako zdelan, da ni mogel v Zagorje. Ker je pešpot do postaje — Dolančeva steza — silno vratolomna in strma, se je Anton začel tresti, je sedel in velel: „Hodi z Bogom! Pusti me tu! Naj umrjem, če je tako usojeno!" Tedaj ni preostalo drugega, da sva ga dvignila s cerkvencem, ki je nosil kovčeg, — in sva ga nesla — vrsteč se — štuporamo po strmini do Save. Na vlaku ga je napadla silna omotica in nepretrgana zavest, da padamo. V Ljubljani mu je ordinarijat takoj podelil zdatno podporo in ga poslal v Kandijo k usmiljenim bratom. Od tam je prišel 3. avgusta 1904 k meni v Želimlje, kjer je ostal šest mesecev. Ko se mu je utrdilo zdravje, pomirili živci, je nastopil kaplanijo v Preski, blizu Ljubljane. Ali zvedla ga je neka prilika, da je prekršil svoj red in je zbolel na želodcu in bljuval kri. Ker po okrevanju ni bil za službo, mu je zopet ljubljanski knezoškof izposloval mesto v zdravilišču v Pranthofu na Nižje Avstrijskem. Plačeval je zanj mesečno 200 kron. Črez pol leta se je vrnil okrepčan na telesu in duhu—vrnil popoln abstinent. Z radostjo je sprejel dekret za kapelana na Breznico. Presrečen je bil prve mesece, plodovit v pisateljevanju in ljubljenec cele fare. Toda bič usode ni počival. Začele so ga nenadno napadati silne bolečine v trebuhu. Ob takih trenotkih mu je lil pot curkoma po licu, in se je zvijal bolesti, da bi sodil, kar umreti mora. Dr. Šlajmer je doznal, da ima vnet slepič. Podvrgel se je težki operaciji, ki pa ni bila težka zaradi odstranitve slepiča, ampak zaradi zrastenih črev. Te so mu morali razdeliti in čudo je, da ni umrl ob tej grozni uri. Tudi tropokokain ni vplival zadostno, in je zaradi tega prebil celo operacijo — s skoro popolnimi občutki. Kmalu po operaciji je nastopil pokoj in ga užival eno leto v Kamniku, v hiši svojega svaka, odvetnika dr. K. Janežiča. Ob tem je bila izpraznjena lahka župnija Turjaška. Grof Leon Turjaški ga je prezentiral za župnika — in aprila 1908 je nastopil službo. Toda pravega zdravja ni bilo več. Vsaka malenkost ga je podrla, da je prebil grozne bolečine. Zato se je bal iti z doma in redno prebil na Turjaku ali v lepih grofovih parkih. Te dve leti lahno trdimo, da so se rodili pravi biseri njegovih pesmi. 11. sušca pa je bil zanj dan, ob katerem je zado-nela tromba in zaklicala: Anton, dosti je dela in trpljenja, pripravi se! Ob 10. uri zvečer je planil kvišku v postelji in zaklical na pomoč sestro. Zdelo se mu je, kakor bi ga kdo zabodel v čreva. V groznih bolečinah je prebil noč in drugi dan — soboto. Prispel je zdravnik iz Lašč, prispel svetnik dr. Šlajmer — pa rešitve ni bilo več. Priporočajoč se okoli stoječim v molitev, šepetajoč za duhovnikom priprošnje za umirajoče, je izdihnil ob sedmih zvečer. V vrsti slovenskih pesnikov je zazevala široka vrzel, kateri ne bo zlepa nadomestila. Ker v nedeljo ne izhajajo časniki, je bila obvestitev vsesplošnega občinstva o smrti kar nemogoča. Kljub temu pa so pokazali turjaški župljani, na čelu jim šolski voditelj, da so storili, kar je bilo mogoče, da je bil pogreb, oziroma mrtvaško opravilo in slovo od Turjaka nad vse pričakovanje lepo in ganljivo. Ljudstva je privrelo tudi iz sosednih fara, pospremila ga je šolska mladina turjaška in škocijanska, sedemnajst duhovnikov, prijateljev in sosedov, se je zbralo, gospoda iz Velikih Lašč in Dobrepolj mu je izkazala globoko spoštovanje ob slovesu. Ker so sorodniki želeli, da se pokoplje pri materi, katero je tako iskreno ljubil, se je truplo prepeljalo v Kamnik. Ko se je premaknil voz s krsto, da odpelje s Turjaka ljubega gospoda Antona, je zajokalo vse številno ljudstvo in zakoprnelo do krste. Vsa srca po-grebcev so bila ena sama velika, grenka solza, potočena v slovo pesniku in duhovniku, solza, iz katere je kipela ljubezen in molitev za moža, ki je v starodavnem turjaškem gradu napisal kremenitih pesmi, ki bodo trajale dalj, nego rezani kamen ponosnih grajskih stolpov. Ko so peljali krsto skozi Ljubljano, so zvonili zvonovi vseh cerkva, pevski društvi „Slavec" in „Zvon" sta mu zapeli žalostinke, šentjakobska duhovščina ga je sprejela v svoji fari in pospremila skozi mesto, občinstvo, dijaki in dijakinje so se potoma strinjali v sprevod. Ko je dospel voz s krsto v Kamnik, je prav ob isti uri pripeljal tudi vlak številne množice občinstva od vseh krajev. Ljubljanska društva so poslala zastopnike, takisto društva iz okolice; tudi prijateljev, posvetnih in duhovskih, se je zbralo od blizu in daleč premnogo, da počaste pesnika in prijatelja na zadnji poti. Celo mesto Kamnik se je pa odelo v žalno obleko. Črne zastave so otožno-rosno visele s hiš, nobenega prometa, nobena trgovina odprta — sama globoka, tiha žalost. Vsi prebivalci, od najvišjih dostojanstvenikov do revne žene — vse odeto v žalno obleko — vsi so se zbrali v sprevod. Pevsko društvo „Lira" mu je zapelo v slovo, „Orli" so spremljali krsto, kamniške gospe in gospodične so postlale grob z duhtečim cvetjem. Ni mogoče, da bi se tu omenila ponatanko goreča tekma posameznikov, da bi se čim dostojneje izkazala zadnja čast — velikemu pesniku. Eno pa lahko rečemo: Mesto Kamnik je prevzelo z vso ljubeznijo odlično nalogo, da v imenu vseslovenske zemlje pripravi pesniku Antonu Medvedu častno pot, vredno njegovih nesmrtnih del, v grob na Žale, kamor je legel k večnemu počitku sin — k materi in očetu. In za to dejanje bodi Kamniku vsega našega naroda čast in zahvala. Ko je govoril s krvavečim srcem na grobu iskrenemu prijatelju pisatelj teh spominov, je vsa nebrojna množica tiho ihtela, kakor nadomestnica slovenske domovine, prešinjena z grenkim spoznanjem, izvirajočim iz duše naše same, ki vrednost tega, kar ima, do dna šele takrat spozna, ko čas to vrednost vzame. a. Medved Zadoščaj ta življenjepis Mohorjanom. Podroben ni, zadosten pa, da pokaže vsakomur, kako rajniku ni bila pot življenja postlana z rožicami, in da bi pokojnik pesnik Medved lahko rekel z očakom Jakobom: Ni mnogo I let mojega popotovanja, toda huda so. . . 2. Medvedova dela. Medved je deloval na slovstvenem polju nad četrt stoletja. Sam je izbral »raztresene ude" prvič 1. 1905, ki so izšli v I. zvezku njegovih poezij. Leta 1907 je izdal v posebnem zvezku žaloigro „Za pravdo in srce", ki je zajeta izza časa kmetiških uporov na Dolenjskem. Leta 1909 je razveselil občinstvo z II. zvezkom poezij : in 1. 1910 je izdal žaloigro „Kacijanar", katero je temeljito predelal. Toda ta dela še niso vsa. Mnogo pesmi je raztresenih po raznih listih, nekaj jih je bržkone v zapuščini, nenatisnjenih; Mohorjani poznate marsikatero pesem in igro iz družbenih knjig. Letos ste dobili zbirko legend izpod Medvedovega uredniškega peresa, tudi Gregorčiča vam je izbral on in povezal v krasen šopek. Dve igri sta še v rokopisu: Črnošolec in zadnja, ki jo je dovršil malo pred smrtjo: Stari in mladi. To zadnje, večje delo, je namenil Družbi sv. Mohorja, in je tudi že sprejeto. Drama je pretresljiv klic IV.zapovedi: Spoštuj očeta in mater... * * * Potrebno bi bilo, da bi se o Medvedu napisala slovstvena razprava in bi se razodele vse velike vrline peresa Medvedovega. Toda za to naj bo mesto v knjigi, katera poda najlepše cvetove, prave duševne iskre Medvedovih pesni. Tu naj bo omenjenih le nekaj značilnih potez o Medvedu — kot pesniku. Prvo, grevažno dejstvo je to-le: Medvedu pesništvo ni bila nikdar igrača — ampak resno delo, delo strogega poklica, h kateremu ga je pozval njegov Stvarnik. Občutil in priznal je ta poklic in ga izvrševal z neumorno ljubeznijo celo tako, da je vse druge svoje življenske naloge tej nalogi zapostavil, če ni šlo drugače. On je živel, trpel in delal in se učil — za poezijo. On je živo čutil, kako velikanskega pomena za vsak narod je dobra knjiga, je lepa pesem. In ker je jasno čutil v sebi vzvišeni poklic, da deluje za narod v tem smislu, da je to pravzaprav poglavitna naloga njegovega življenja, zato si je sam zapisal pravilo življenja: Strah me praznega življenja hodi, nakrižem rok, zamrtega duha! In v isti pesni jasno izpove zavest, da je dolžan vsakdo porabiti čas za delo v korist bližnjemu, sicer se mu to šteje v dolg v večni knjigi: A kar je manj storjenega, imam kot dolg zaznamovano v knjigi črni, in skopi čas do tihih, gluhih jam na glas z vestjo me terja: Plačaj, vrni! Iz resnobe, katero je on polagal v svoj pesniški poklic, se rodi druga poteza njegovih pesmi. Medvedove pesmi niso prazno, dolgovezno cingljanje verzov. Njegove pesmi niso pisane zato, da si ob njih vzbudiš sladko čustvo za hip in jih v istem hipu pozabiš. Vse njegove najboljše pesmi so zidane kakor stolpi iz rezanega kamena. Nobenega verza ne smeš prezreti, nobene besede izpustiti. Vse je sama žareča misel, jasna, včasih tudi grenka resnica. Medveda beri dvakrat — desetkrat in desetič boš bolje občutil globokost misli, občutil v srcu in duši pereči ogenj, ki diha iz njegovih verzov. Njegove pesmi niso hčerke veselih trenotkov; so hčere globoko izobražene, vase zamišljene, trpeče — včasih tudi blodeče duše. Karkoli je povedal, je našeksam Zaloga vina, piva, kisa in žganja GORICA, ulica Jos. Verdi 26/28 = postreže pošteno in točno s pristnimi belimi in črnimi vini iz lastnih in drugih priznanih vinogradov; potem s plzenskim pivom »prazdroj« v sodčkih in steklenicah; z domačim pristnim tropinovcem prve vrste, lastnega pridelka, v steklenicah, in vinskim kisom. — Naročeno dostavlja na dom in razpošilja po železnici na vse kraje v sodih od 56 lit. naprej franko goriška postaja. — Cene zmerne. G. kr. kmetijska družbo kranjska v Ljubljani ..........................mi.......................mi......i.....mu ustanovljena leta 1767. n..................................................iiiiiiiiiimi.......m je najbolj razširjeno slovensko kmetijsko društvo, ki ima svoje ude v vseh slov. pokrajinah Avstrije. Udnina znaša na leto K 4"—, ki jo je naravnost poslati c. kr. kmetijski družbi kranjski v :. = Ljubljano, Turjaški trg štev. 3. = Vsak ud dobiva brezplačno kmetijski strokovni list »Kmetovalec", ima pravico se obračati do družbe zastran sveta o vseh gospodarskih zadevah in dobiva pri družbi po najnižjih cenah v zajemčeno najboljši kakovosti vse gospodarske potrebščine. Vsak ud ima pravico dobiti na leto brezplačno štiri visokodebelna sadna drevesa. Družbeno uradno glasilo »Kmetovalec a I je najstarejši, največji in najboljši slovenski gospodarski list, ki je redno opremljen s podobami. „Kmetovaleč" izhaja v poldrugi do dveh polah po dvakrat na mesec, prinaša poučne in poljudne spise iz vseh panog kmetijstva ter redno prinaša odgovore na gospodarska vprašanja, ki dohajajo od družbenih udov. Gospodarskega lista „Kme-tovalca" ne sme manjkati v nobeni slovenski kmečki hiši, kjer se količkaj brigajo za kmetijski napredek! Inserati v »Kmetovalcu" imajo najboljši uspeh, kajti list je silno razširjen in je v najboljših slovenskih hišah, kjer so najboljši in najpremožnejši odjemalci. Vsak ud c. kr. kmetijske družbe kranjske ima pravico na leto dvakrat brezplačno objaviti med „Malimi naznanili", če' ima kaj naprodaj ali kaj kupiti. C. kr. kmetijska družba ima v zalogi in oddaja le svojim udom gospodarske potrebščine, in sicer: sadno drevje vseh tistih plemen in vrst, ki se v naših pokrajinah najbolje spona-šajo; razna semena: semensko žito, debelo-zrnato brezpredenično seme domače in nemške detelje, razna travna semena, mešanice travnega in deteljnega semena za raznovrstne zemlje, seme pese, semenski krompir itd.; umetna gnojila z zajamčeno vsebino. Dušična gnojila: amonijev sulfat, čilski soliter; fosforova gnojila : Tomasovo žlindro, kostno moko, rudninski in kostni superfosfat; kalijeva gnojila: 40% kalijevo sol in kajnit; mešana gnojila za vinograde, za zelenjadne vrte, za lepotične vrte, za cvetice itd.; modro galico za škropljenje trt in sadnega drevja in v to svrho potrebne škropilnice raznih sestav ter žvepleno moko proti trsni gnilobi. Razno gospodarsko orodje: kose, prave bergamaške osle, napajalnike za teleta, kavčukove seske za napajalnike, mlečne cevi, požiralnikove cevi in trokarje proti napenjanju govedi itd. C. kr. kmetijska družba kranjska izdaja kmetijsko knjižnico, od katere je doslej izšlo sledečih 11 zvezkov: Dr. E. Hotter: Gnoj in gnojenje . Fr. Štupar: Apno v kmetijstvu Fr. Štupar: Navodilo, kako je sestavljati poročila o letini . . Dr. Steuert-Pirc: Soseda Razumnika prašičereja (druga izdaja) M. Kostanjevec: O užitnini od vina in mesa.......... K —'40 „ --30 „ --20 „ r— 1-50 V. Rohrman: Poučno potovanje v Švico...........„ r— Dr. Steuert-Pirc: Soseda Razumnika govedoreja......„ 1 — Bohuslav Skalickj: Siljenje ali ka- ljenje ameriških ključev . . „ —"30 Gustav Pire: Določanje tolščobe v mleku...........„ —'30 B. Skalickj: Kmetijske razmere na Češkem.........„ —70 Gustav Pire: Poglavje o govedoreji na Kranjskem.....„ —30 Te cene veljajo s poštnino vred in je vsoto za knjige naprej poslati. Poleg teh knjig je družba izdala in ima v zalogi še druge poučne kmetijske knjige in razna »Gospodarska navodila" o vseh panogah kmetijstva. Cene gori navedenim gospodarskim potrebščinam in čas, kadar se oddajajo, je v vsaki številki družbenega glasila »Kmetovalec" posebej objavljen. Posamezne številke »Kmetovalca" se brezplačno pošljejo na ogled. Vse dopise in naročila je naslavljati: C. hr. kmetijska družba iv LJubljani, Turjaški trg št. 3. T Ninnrlni rlnm sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure namilili UUIII. dopoldne in jih obrestuje po štiri odstotke ter pripisuje obresti vsakega pol leta h kapitalu. Rentni davek plačuje hranilnica sama ter ga ne odteguje vlagateljem. Za varnost vlog jamčijo okraji: Šoštanj, Sevnica, Šmarje, Gornjigrad in Vransko in rezervna zaklada, katera znašata vže nad 363.000 K. Ker nima namena iskati dobička, zato razdeli znatne vsote v občekoristne in dobrodelne namene za gori nave" dene okraje. — Dosedaj je dovolila za dijaške ustanove 30.000 kron, za vodo' vodne naprave 10.000 kron, za napravo potov 2500 kron, različnim učnim zavodom in za ustanovitev slovenske obrtne strokovne šole 3950 kron, za podpore različnim požarnim brambam in v kmetijsko-gospodarske namene nad 2800 kron, hranilnico ustanovivšim okrajem izplačalo pa se je 10.000 kron za dobrodelne namene; skupno tedaj 60.000 kron. Sprejema tudi hranilne knjižice drugih, posebno neslovenskih denarnih zavodov in jih obrestuje, ne da bi se pretrgalo obrestovanje. Slovenci! Poslužujte se Južno-štajerske hranilnice pri nalaganju svojega denarja ali kadar nalagate denar za mladoletne in varovance in zahtevajte pri sodiščih, da se naloži denar za mladoletne oziroma za varovance izključeno le v JUŽNO-ŠTAJERSKO HRANILNICO. Dresirani pes. Gospod baron je kupil dresiranega lovskega psa. Kadarkoli hoče sprožiti na divjačino, mu skoči „lord" čez puško in strel mu strelja prazne luknje v zrak. Prave švi-carke so najboljše. Dobijo se pri sloveči domači tvrdki FH. P. ZAJEC, urar aRJ"8 Prva največja eksportna tvrdka nr, zlatnine in srebrnine. Nikel ure od K 3'— naprej. Nikel Rosk.-ure od K 4'— naprej. Srebrne rem.-ure od K 7 — naprej. Zlate rem.-ure od K 20'— naprej. Verižice, srebrne od K 2'— naprej. Budilke od K 3"— naprej. — Vsaka ura je natančno pre-Optični zavod. izkušena in se jamči eno do tri leta. Velika zaloga očal, šeipalcev, daljnogledov, toplomerov, zrako-merov itd. — Zahtevajte najnovejši cenik, ki ga pošljem zastonj in poštnine p*>sto. Velika zaloga gramofonov in slovenskih plošč. J^)ekleta} ki prihajate v Trst, zatecite se v Zavod sv. Nikolaja j zavetišče sa brezposelne služkinje ulica Farneto 18. F" Rodoljubi in si. korporaclje, spominjajte se ob prilikah za Slovenstvo velevažne naprave 1 Slovenska trgovina! Nizke cene! Katinka Widmayer pri ..solncu" za vodo v mestni palači v LJUBLJANI. Priporočam slavnemu občinstvu veliko zalogo damskih klobukov najnovejše mode. «———^—^^immmmm^mmm—m__^ Nadalje raznovrstnega blaga: rokavice, nogavice, kravate, bluze, krila, otroške obleke, čepice, pasove, moderoe, predpasnike, velika zaloga belega perila za dame, gospode in otroke, vsa oprava za novorojenčke - in peče. - Največja zaloga umetnih cvetlic, venčkov, šopkov za neveste in nagrobnih vencev s trakovi. — Vezanje cvetlic točno po naročilu. — Za kupčevalce na debelo - najnižje cene.-- Dvan Slebek Gelje = ključavničar = Gelje izdeluje železne ograje, štedilna ognjišča, vsake vrste tehtnice, tudi premostne (Briickenwagen). Prevzame napeljavo vodovodov. Napeljuje strelovode i. t. d. Trnnvina Zaloga kave, riža, olja itd. Razpošilja I I (JUVIIIa. na debelo in drobno. Cenik na zahtevo brezptač. Ivan Millonig, Trst, Via Caserma štev. 14. Rožna ulica 5. FRANC 5EBER, Priporoča se za vsakovrstno tapetniško delo, nove divane, salonske garniture, peresnate in vsakovrstne navadne modroce, vsake dekoracije in popravila, sploh izvršuje vsa v tapetniško stroko spadajoča dela okusno in ceno. Ljubljana, ulica Acque št. 6. Jakob Perhauc, Trst, A< Edina slovenska trgovina s špiritom, žganjem in vinom. Posebno priporočam lastni izdelek vina Ver-mouth, direktni import ruma z Jamaike, Maršale in Malage in razna šumeča vina, refošk in moškat v steklenicah. Najcenejše, vsakovrstne stroje, kakor: mlatilnice, čistilnice, gepelne, repo-reznice, slamoreznice, kosilnice „Deering", obračevalnice in grablje za seno, stiskalnice za sadje in grozdje,- brzoparil-nike, bakrene kotle za žganje najfinejše vrste v vseh velikostih, sesalke za vino, vodo in gnojnico, železne blagajne razpošilja prva znana veletrgovina z železnino Fr. Stupica v Ljubljani Marije Terezije cesta št. 1. Istotam dobiva se: vsakovrstno orodje za kovače, kleparje in zidarje, vedno svež"portland- in roman-cement, traverze, železniške šine, strešna lepenka, mreža in žica za ograje, štedilniki in peči fine in navadne, nagrobni križi in vsa druga železnina. Velika zaloga motorjev najfinejšega sistema, posebno pripravnih za majhne obrtnike in veleposestnike. Ponudbe vsak čas na razpolago. s^Eft Tak0 prašičev / ^^ morete samo z dodatvijo / | J Barthelovega krmilnega apna v 11 mesecih doseči. Barthelovo krmilno apno da se v okom pride kostolomnosti, hromoti žrebičkov, teličkov in prašičkov, za vzgojo mladine, za povzdigo mlečnosti, zoper glodanje lesa, da živina ne pije gnojnice in da kokoši raje jajca neso itd. Opis in strokovnjaško mnenje zastonj. — 5 kil za poskušnjo K 2-40 franko po pošti, 100 kil 21 K loko Ljnbljana ozir. Maribor. M. BARTHEL in drug, Dunaj X., Siccardsburggasse 44/M Dopisuje se slovenski. Za slabokrvne in prebolele |lfl|! najboljše sredstvo. 4 steklenice (5 kg) franko K 4-—. AII b BB. IVOVAKOVIČ, Ljubljana. je zdravniško priporočeno črno dalmatinsko vino Posojilnica y Celju registrovana zadruga z neomejeno zavezo t2l sprejema hranilne vloge od vsakogar ter jih obresttije po i Ij2 °lo, rentni davek plačuje Posojilnica sama. — Posojila daje po ugodnih pogojih na osebni in hipotekami kredit. Rezervni zaklad nad 332.000 kron. Pisarna v lastni hiši „Narodni dom'. Ivan Kacin, Polhov G-radec pri Ljubljani. Izdelovalnica vsakovrstnih SW" harmonijev po najnovejšem ameriškem zistemu, in sicer po neverjetno nizkih cenah. Obenem se sprejemajo vsa popravila in prenovljenje starih harmonijev. Cenik zastonj in poštnine prosto. Soseda Mara: Jaz ne morem umeti, zakaj vaš Janezek vsako leto napreduje, moj Francek pa je obsedel. Soseda Špela: Veste, Janezku tako rastejo noge, da ga učitelj nima kam posaditi, zato ga pošilja v višji razred. Kuharsko knjigo zastonj pošlje vsakomur „Prva kranjska tovarna testenin v litrski Bistrici". Proti nezgodi zavarovan vitelj . nr.Jf.,.: . prva narodna to-za 1-2 konja al. vola. KlCITBFJCvU varna kmetijskih strojev in livarna za železo v Hočah (Kotsch) pri Mariboru na Štajerskem. Priporoča svojo novo iznajdbo v mariborski razstavi z veliko srebrno medaljo odlikovano mlatilnico, ki celo čisto izmlati in slamo celo nič ne zdrozga in je za škopno rabo, ter se goni z ročno od 1 do 2 moža, z viteljem za enega konja ali vola ali z vodno močjo. Vi-telje, ki so zavarovani proti nezgodi. Rezalnice za krmo, ki režejo od 6 do 150 milimetrov dolgosti. Sesalke za gnojnico, reporeznice, nože za - rezalnice itd. Livarna za železo po lastnih in tujih modelih in slikah za žage, mline in druge vsakovrstne potrebe. Ceniki se pošiljajo zastonj in poštnine prosto. Navadna mlatilnica 120 K. Vitelj 160 K. Mlatilnica za škopanje 200 K. Mob Poljanseft, izdelovatelj sekir v Žireh (Sairach), Kranjsko, priporoča že staro znane žirovske sekire in plankače, vse najfinejše vrste ostrina. — Cene so zmerne. — Razpošilja se vsak dan na debelo in drobno. Hotel »lamin" Celovec. — — Lastnik: Franc Hafner. Izvrstna postrežba. Nizke cene. A. Jurca naslednik Alojzij Senčar, Ptuj priporoča svojo bogato zalogo špecerijskega blaga, barv, fir-neža, karbolineja, lakov, kupuje in prodaja deželne pridelke, domače in ogrske salame. Poljedelcem priporoča vsakovrstna poljska in trtna semena, za katerih kaljivost se jamči. — Na debelo in drobno. Nizke cene, točna postrežba. Mlatilnica za škopanje. Podružnica Ljubljanske KREDITNE BHNKE Celovec, Kolodvorske ulice štev. 27. ■ ■ Centrala v Ljubljani. Podružnice v Spije tu, Trstu, Sarajevu in Gorici. ■ ■ Delniška glavnica 5,000.000 K. Rezervna glavnica 500.000 K. Splošni promet zavoda s podružnicami v letu 1909: K 756,954.286-92. Naslov za brzojavke: Banka, Celovec. — Telefon: štev. 164. M ■ Naš prvi slovenski bančni zavod izvršuje vsa v denarno stroko spadajoča opravila najkulantneje. Sprejema denarne vloge na knjižice in tekoči račun ter jih obrestuje sedaj po 4% od sto. Sprejema naročila na vrednostne papirje, preskrbuje naknp in prodajo tujega denarja in inozemskih čekov ter nakup in prodajo državnih papirjev, vseh vrst obligacij, delnic in srečk. Borzna naročila za dunajsko, praško, tržaško in inozemske borze izvršuje najkulantneje. Vrednostne papirje sprejema v depot in oskrbo in daje nanje ugodne predujme. Zavaruje vrednostne papirje proti kurzni izgubi pri izžrebanju ter izdaja promese za vsako žrebanje. Preskrbuje vojaške ženitninske kavcije in opravlja tozadevne manipulacije. Srečke prodaja na tekoči račun in obroke. Eskontuje in vnovčuje menice in nakaznice na vsa večja mesta ter izvršuje nakazila na vsa tu- in inozemska mesta najceneje. Stavbene kredite dovoljuje pod ugodnimi pogoji. Zapadle kupone vnovčuje brezplačno. Izseljencem v Ameriki in drugih prekmorskih krajih priporoča svoje solidno posredovanje. PODRUŽNICA LJUBLJANSKI! KREDITNE BANKE V CELOVCU daje vsa zadevna pojasnila drage volje ustineno in pismeno z obratno pošto. ■ ■ Korenje otroško zdravilo. Mnogo otrok umrje za drisko, ki jo imenujemo »otroška kolera". Zadnji čas se je začela ta bolezen zdraviti na zelo preprost način s korenjem (Mohrriibe). Zdravljenje se vrši tako: Skuha se 1 funt korenja v 1 liter juhe, v kateri se je vkuhalo 1 funt govejega mesa; soli se pridene le eno žličko. Zmes se precedi skoz fino sito in daje dojencem po malem. Po enem do treh dnevih nehata bljuvanje in driska, ponehava vročica in otrok dobi zopet zdravo obličje. Pri nekaterih otrokih pa ta hrana povzročuje neko napihnjenost; ako se to zapazi, naj se daje te juhe manj, ali pa poneha in napihnjenost bo tudi izginila. Medli otroci za to hrano zelo debelijo. Vnetja v ustih ponehajo in otrok odslej tudi boljše prenaša kravje mleko. Zdravnik Beck v Frankobrodu poroča, da se na ta način izmed desetih za otroško kolero obolelih otrok lahko ozdravi osem. Driska jemlje otrokom preveč vlage, život se mu nekako suši, s to juho se mu pa vrača moč na najbolj pripraven način. Rak v detelj išču. Detelja je pozimila, pravimo; ali zakaj ? Zakaj je pozimila Bregarju, Dolinarju pa je ostala? Zima jo je vzela. Morebiti, a vzelo je deteljo morebiti kaj drugega. Detelja ima tudi svoje bolezni in tako nevarna bolezen se imenuje »deteljni rak". Najprej se ta bolezen prikaže na deteljiščih že v jeseni. Na detelji se kažejo rujavi madeži, rušijo se .peresa in porušijo se potem tudi stebla. Navadno se v jeseni na to prikazen ne pazi; pod snegom se pozimi bolezen širi in v pomladi vidi gospodar, da je deteljo na posamnih mestih vzela zima. Ako pa opazuješ, vidiš, da ima koren zamrle deteljne rastline na vrhu neke sive, ali plavočrne gumbe, ki jih je povzročila neka glivica. Le-ta se najprej ugnezdi na deteljnih listih, da končno vsi zamr6 in ostanejo le suha rebra. Glivica se oprijema le mlade deteljne rastline in napada deteljišča le prvo leto, stara deteljišča so raka precej varna. S semenom se menda ta rak ne prenaša, sicer pa se ga najčešče najde na rdeči detelji, lucerne navadno ne napada. Ne vemo še, kako bi bilo mogoče nastopati zoper to bolezen. Priporoča se, na polje, kjer se je opazoval deteljni rak, dalje časa ne sejati detelje, in če se je rak preveč razširil, naj se seje mesto domače detelje lucerno. Ali pa se naj v deteljno seme primesi toliko travnega semena, da polje ne bo prazno, četudi rak uniči deteljo. Kjer si našel raka, več let. ni treba v dotično polje iti z deteljo, ker bi rak uničil tudi novo setev. Največja dalmatinska zaloga zlatnine Hnt. Radič Spljet (Spalato). UustroTaiie cenike pošilja. zastonj. Sreča v nesreči. Salomon: Nesrečnež! Kako pa, da si si zlomil nogo ? Abraham: Kaj praviš, nesrečnež? Predvčerajšnjim sem se zavaroval zoper nezgode in včeraj sem si zlomil nogo! | Naznanilo in priporočilo. S I Podpisani naznanjam, da sem svojo semen- jS® j sko trgovino preselil is Šelenburgove ulice št. 5 fe v lastno hišo Bleiweisova cesta št. 1 ali Vrtača aI in bodem saradi znižanih stroškov nad 4000 K svojim cenj. odjemalcem toliko nižje cene naredil, da se bode pot ' vsakemu izplačala. Prodajam kakor poprej zajamčeno blago: mnogovrstna semena, stihe in sveže šopke in vence z ali brez trakov in razne druge predmete. llustrovani cenik je brezplačno za dobiti. — Z odličnim spoštovanjem' se priporočam Alojzij Korzika v Ljubljani. \ Trgovina z železjem na debelo in na drobno KoiiJedle iV Zajec — Crorlca Tla Giosufe Cardnccl, prej Gosposka ulica it. 2. Pisarna: Via S. Giovanni št. 5. — SkladiSSa: Via Giosufe Carducoi St. 7 in Via S. Giovanni St. 5. Zaloga železa in pločevine; orodja; vsakovrstna kovanja, stavbena in pohištvena; žičniki, žica, zakovice, vijaki, jeklo, peči, štedilniki in pri-tikline, klosetne naprave, oprave kopelnih sob, tehtnice in nteži, pnmpe in vodovodne naprave. Hišna in kuhinjska oprava. Traverze in cement. Vsakovrstna knjigoveška dela izvršuje ceno in točno Knjigoveznica »Katol. tiskov, društva" v Ljubljani Kopitarjeva ulica, y novem poslopju »Katoliške tiskarne", II. nadstropje. : P. n. knjižnicam se daje znatni popust. . vzajemna zavarovalna banka v Pragi. = Edina slovanska zavarovalnica = ki spada po svojih fondih med prve v Avstro-Ogrski delujoče zavode te vrste. Zavaruje v življenskih oddelkih: na slučaj doživetja in smrti, dote otrokom, dohodke in pokojnine ter dovoljuje uradnikom, častnikom, profesorjem, učiteljem, upokojencem posojila proti pronotaciji na služnino, pokojnino, ženitveno kavcijo i. t. d., in v požarnem oddelkn: -proti škodam po požaru.- Zavarovalne vrednosti ... K 1319,622.103'— Izplačane škode Rezervni fondi 109,356.860'— 48,812.797' Letna zavarovalnina in postranska doplačila: K 11,128.652'-. Generalni zastop vzajemno-zavarovalne banke v Ljubljani ^^ v Gosposkih ulicah h. št. 12 (v lastni hiši). ^J Pra kranjska mizarska zadruga v Št. Vidu nad Ljubljano vpisana zadruga z omejenim jamstvom nasproti žel. postaje Vižmarje v lastni hiši naznanja slavnemu občinstvu, da si je preuredila KČJgr mizarsko delavnico s strojnim obratom na parno silo. "Velika zaloga spalnih, jedilnih in salonskih oprav vseh vrst in slogov od preprostih do najnovejših, po najnižjih cenah, brez konkurence! Izdeluje vsa pohištvena in stavbna dela, oprave za hotele, sanatorije in druge javne zgradbe. Zaloga v Št. Vidu nad Ljubljano. Prodajalna v Ljubljani, Dunajska cesta štev. 28 v hiši Kmetske posojilnice. Ceniki na razpolago. Proračuni in načrti brezplačno. Razžaljenje. Prvi: Nečuveno je! Šef me je imenoval včeraj »največjega osla v mestu". Drugi: Tolaži se, saj šteje naše mesto le dva-tisoč duš. Slabi časi. Ne vem, kako to pride? Slabi so časi in vedno slabše se mi godi, klobuk pa postaja vedno bolj masten! Koledar 1911. „, fomijni m PectoralL) ^inkSrajaJ°«, P« R*WteWici 5 k^la r2ZateD sr ssc-.i&ifta "S?100«« radi vzb/Vljeiiski esen*?kturo mnC Vsa^o SffiSSSS^S ^^ '" ti FVf IV11 ■ I IBIIBtmiMmilAltS Hlll ■ I^Bl IltiBIMtIBFIVII ATJ ■illiUtiSllHIVH#IIIi UHt#l1A II ■ U ■ Ftt lIBlJIlifllilJIltlftimilUtlUtlHIlHIll It Vtl I ■ 11 f ~ j*j ! SVOJI K SVOJIM ! ! ]Frank Sabser B. I I 11B MBIIBI#®fl>JI®miI>IHH>XIBIH lllll UfBltll IB1CUIV#tBHHIBIIBftSiimi IF HHI ArailflllBillilVIJl m IIMIJflttM}^^ 1 | Glavni urad (v lastni hiši): j | 82|Cortlandt St., NEW 70RK. | I | Podružnica: , 1 I I 6104 St. Clair Ave. N. E. Cleveland, I I 1 Ohio. B B TTvIiii« slovenska agentura vseh | | | AliUlIia parobrodnih družb, j g | Prodaja parobrodne listke za vse prek- | g | morske družbe in železnice v Zedinjenih | | | državah. § 1 | Pošilja najhitreje in najceneje de- § nar v staro domovino. | f Nalaga rojakom denarje v dobre slovenske hranil- I 1 | niče in izplačuje vloge. B | Zaupnik raznih slovenskih hranilnic in j | 1 posojilnic. | i §j Denarne nakaznice izplačuje c. kr. poštni hranilni I | I urad na Dunaju; menice pa ^Ljubljanska kreditna j g | banka" v Ljubljani in „Prva hrvat. štedionica" | i i v Zagrebu. f | | Kdor Slovencev ima kako plačilo v Ameriki, naj j f | se obrne na ^Ljubljansko kreditno banko" v Ljub- f | | ljani, Celovcu, Trstu in v Spljetu. I 3 Konto pri c. kr. pošt.-hran. uradu na | | « | Dunaju it. 69.079. j f ^ i li. ■ ;i iHTii a;i ti 11 i:a i.iri« ua n an ■ l a:i n 11 i ii;a'iinj! ■^fr4iii 157.401-69 IS VA p. Hranilne knjižice sprejema kot gotovino, ne da bi se obrestovanje pretrgalo. Na raz- z) polago so poštno-hranilnične položnice. Posojuje na menice s poroštvom ali proti zastavi. Es VA Ravnateljstvo. ® miiniiimiiMHiiiiiHiiiiiiiimiiimiinMHiiiiminiitfiiiuiiiiim II FR. ČUDEN, urar, Ljubljana. II =tii1iiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiijiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiifitiiiijiiit)ijiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiif iiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii^ Poročni prstani 14-karat. in novo zlato. Št. 1152. H-karat, zlato od K 8 — do K 10 —; novo zlato od K 2-80 do K 4 -. Št. 1153.14-kar, zlate od K 12 — do K 16, močn. od K18'—do K 22 —; novo zlato od K 5'— do K 7'—, po teži. Št. 808. Zlato na srebro K 240; 14-karat. zlato K 8 —. Št. 797. Uhani, črno emajlirani, močni, jako priljubljeni, zlato na sreb. K1-80; 14-kar, zlato K 6--. Št. 577. Srebrna, elllnd.-rem., Št. 31. Srebrna cll.-rem.. sreb. srebrni pokrov fino kolesje pokr., na 6 kamn., K 10'—. na 6 kamnov, K 11'50. Št. 76. 14-kar. zlato K 10 —; novo zlato K 5-20. ^ Velikost 13, 14, 15, 16. Št. 729.14-kar. zlato 13 K, novo' Zlato 6 K. Mera 14,15,16,17. Št. 1023. Srebrna cll.-rem. s 3 pokrovi, fino in trpežno kolesje na 6 kamnov, K 14'— i ■ i iii 11 ■ i ■ 111 ■ ■ 111 n 11111111111 f 111111111 ni 111111111111 ■ 111111 ■ i ii 111 f 111111111111111111 Pn7Hr T Kdor želi imeti dobro uro, * UZ.UI ■ naj zahteva z znamko 1IN1I1N" te ure so najbolj trpežne 11U111U11 | in natančne, dobe se pri FR. C1IDI1I1, urar in trgovec, Ljubljana. Št. 5. Nikelnasta anker-rem., sistem Roskopf, = K 6'-. = .....11 m i i 11 ■ 11111 r i ■ 11...........i m 1111 ■ r 1111 m 11 ■ i..........i..... Delničar in zastopnik švicarskih tovarn „Union" ................................iiiiiiiiiiiiiiiiiuiniiiiiiini v Bielu in v Genovi. llllllllllllllillllliHIIIIIII Uhani, 1 prstani, = briljanti, | iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim IIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHNIIIIIIIIHII 1 Uhani, | prstani, | briljanti. iTi iiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiirii Št. 1012. Srebrna cilinder - rem. s trpežnim ko- = Št. 511. Nikelnasta clllnder-remont,, kolesje na = Št. 561. Srebrna cilinder-remont, z moč. pokr. = lesjem na 6 kamnov, K 13'80. = 6 kamnov, sliki enaka, K 8'—. = in trpežnim kolesjem na 6 kamnov, K 11'50. = ................................ m iiii 11111 ri 11 ii i ■ 11 ii 111 ii 111 iiij^i 11 r i j 11 iTi 11111 iti 11 r f iti i it 111 r 11111111111M111111M i i i rt 11111 ii 111 iii i ■ 11111 r mi iti m i ri 1111 iii^ Buam«j......k 3-- | Svetovnoznana prva največja in najzanesljivejša, že nad 25 let § najfinejše . . "„ b-~ | obstoječa eksportna tvrdka ur, zlatnine, srebrnine in kina srebra. | Ellll IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIVI lil IIIIIIIIIIII llfl Vllllllli llTf III lllllll Ellll IIIIIIIVI lllllllllllllEIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIjlllllllllllllljllillllllllllJIlllllllllllllllllllllllllllllllllllllljllllllllll IIIIIII 1 VELIKI CENIK ZASTONJ IN PO POSTI FRHNKO. j XTj jiiiiiiiiff(iiriiiiiiiiffiiiifT(iiivii(iiii]iiivfi(iiifiiiiaiiiftiiiirriiivifiiiifiiiiiffftiiiiitiiJiiiJftiiifitiii(iiiviiiiiiiif(iiiiitviiiiiiiiiJiiiifriiiiiiiiiii(iiiiiiiiiiiiiiiiviiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii 00534848000102010002000153534853539001532301010101019102532323234800020223232300010201532301000101020201000001000202010202010002025348482300020202010001015348480000020223530001482323 00000001000202025323000201010100020002000200534823234848234823534802020202020000000002020100000102020202000000010001010102005353230102025353480000020153484848000202 02000101022323000002020201000102000100000101010101530002235300010201010201020202010002025348484802020201020100020000000202020200000002010000000002020101235353485302 UTajbolšjl cešlcl nakupni Tir! Ceno posteljno perje in puh! 1 kg sivega, dobrega izpukanega perja 2 K, boljšega 2 K 40 v, prima polbelega 2 K 80 v, belega 4 K, belega puhastega 5 K 10 v; 1 kg najfinejšega, snežnobelega, izpukanega perja za gospodo 6 K 40 v in 8 K. 1 kg belega, nepuljenega oskubljenega perja 4 K 80 v, 5 K 20 v, cesarski pulj 5 K 80 h; 1 kg sivega puha 6 K, 7 K, snežnobelega 10 K, najfinejšega prsnega puha 12 K. Ako se kupi 5 kg, poštnine prosto. "^fj -•- Izgofovljene postelje iz gostonitega, rdečega, višnjevega, belega ali rumenega nankinga: 1 tuhnja, 180 cm dolga, 120 cm široka, z dyemi blazinami, vsaka 80 cm dolga, 60 cm široka, napolnjene z novim, sivim, zelo trpežnim puhastim perjem 16 K, napol puh 20 K, puh 24 K. Posamezne tuhnje 10 K, 12 K, 14 K, 16 K. Blazina 3 K, 3 K 50 v, 4 K. Drojnata tuhnja 200 cm dolga, 140 cm široka 13 K, 14 K 70, 17 K 80, 21 K. Dvojnata blazina 90 cm dolga, 70 cm široka 4 K 50 v, 5 K 20 v, 5 K 70 v. Spodnje tuhnje iz lepo pisanega platna za postelje 180 cm dolge, 116 cm široke 12 K 80 vin., 14 K 80 vin. Posteljne prevlake, zarobljene, brez šiva, popolnoma za rabo pripravne, iz čistobarvane rdeče ali modropisane kaneve ali belega damasta, za navadno veliko pernico 5 K, za blazino 1 K 25 v. Prevlake za dvojnate pernice 6 K 20 v, za blazine 1 K 70 v. Rjuhe, zarobljene, brez šiva, močne, 200 x 140 cm velike 2 K, 2 K 40 v, 3 K. Slamnice, izgotovljene, iz pisane jute, 192 X 115 cm velike, 2 K 25 v, 2 K 70 v. Odeje iz flanela, trpežne, 200 X 140 cm velike, 2 K 90 v, 3 K 50 v. Postelje za otroke, prešivane odeje, žimnice po najnižjih cenah. Pošijam po poštnem povzetju od 12 K dalje poštnine prosto. Zavoj brezplačno. Zamena dovoljena. Kar ne ugaja, se denar vrne. Bogato ilustrov. cenik na zahtevo brezplačno. S. BENISOH v Deschenitz 665, Šumava, Čechy. m ' Pri oknu ven je vržen denar, katerega se za posteljno perje in postelje potroši, ako se kupec na pravo trgovino ne obrne. Ravno pri nakupovanju posteljnega perja se mora zelo paziti in tisto samo pri zanesljivih tvrdkah prve vrste naročiti. Kot takšna tvrdka se priporoča S. Benisch v Deschenitz štev. 665, Šumava, Cechy. ^ 3Mcxxxx>oc^^ Venec slovenskih pesmi. Za citre priredil Jo s. Mešiček. III. natis. — Cena K 1 40. _ Slovenski citrar. Zbirka kompozicij in prevodov za citre. Št. 1. Mešiček: Pozdrav slovenskim citrarjem. Koračnica K —'80 „ 2. Koželjski: Na vasi. Fantazija po narod, motivu . „ —'90 „ 3. „ Nezvesta. „ „ „ „ . „ 1-„ 4. „ Vse mine. Transkripcija po napevu . . „ l-— „ 5. „ Po jezeru. „ za dvoje citer „ 16 Poduk v igranju na citrah. Sestavil Pran Sal. Koželjski. Cena posameznim zvezkom: I. zvezek K 3 — III. zvezek K 3 60 II. „ „ 3-- IV. „ „ 3 40 Vsi 4 zvezki skupaj K 10'—, eleg. v platno vezani K 12—. Pouk je pisan za vsakega lahko umljivo, zato po tej knjigi radi posezajo vsi tisti, ki se želč naučiti hitro in lahko igranja na tem milozvočnem in priljubljenem instrumentu. Popolna zaloga vseh slovenskih knjig in muzibalij. Vsebina A. Stran Rodopis avstrijske cesarske rodovine..................2 Koledar za navadno leto 1911 ................3 Kakšno vreme in leto se pričakujeta ? .......' . 15 Prva pomoč v nezgodah.............15 Lestvica za pristojbine kolkov...........15 Najvažnejše poštne določbe............16 Seznamek častitih p. n. novih udov Družbe sv. Mohorja 1. 1910...............17 Glasnik Družbe sv. Mohorja.............43 V Benetke. (Potopisna črtica.) Spisal P. Mulec.....45 B. Nebeški gost. (Pesem.) Anton Medved................1 Ave Marija siromašne matere. (Pesem.) Fr. Neubauer . . 2 Ob vrnitvi. (Pesem.) Ks. Meško *....................2 Jurko pastirček. (Povest v verzih.) Spisal dr. Iv. Pregelj . 3 Svet. (Pesem.) Ks. Meško............10 Brata. (Povest.) Spisal dr. Iv. Pregelj........11 Prepovedan sad. (Pesem.) Ant. Medved.......15 Jesenske vode. — Pomlad. (Pesmi.) Fr. Neubauer .... 16 Nikolaj Šubič Zrinjski, vitez Sigetski. Spisal Iv. Steklasa . 17 Sodnik - Plačnik. (Soneti.) Fr. Neubauer.......23 Grobni napisi. Nabral Ks. Meško..........26 V hudi nevarnosti................29 Kazen, (črtica.) Spisal Ivo česnik.........30 Jesenski večer. — Slepec. (Pesmi.) Fr. Neubauer .... 32 Mati ljubezniva. (Pesem.) A. Hribar........33 Ogljar Luka. (Slika.) Napisal Ivo česnik.......34 Kitajsko obzidje. S slikami............40 Soseda. (Povest.) Spisal Batog..........41 Slike s Kanarskih ototov. Spisal J. Beličan......49 Sv. Juri. (Povest.) Spisal Ks. Meško........63 Stran Narodna. (Pesem.) Ks. Meško...........64 | Župnik Ivan Podboj. V spomin svojemu stricu spisal St. Podboj................65 Nesreča v Rablju ...............68 Gospod Pavel MiklaviČ, župan na Blatu.......69 Proti veri in postavni oblasti, častilcem Feierja v spominsko knjigo...................69 Stanovi. (Pesem.) Anton Medved .........73 Pravljica o materini solzi. Spisal J. Beličan......74 Boj graničarjev na Liki 1.1809 ....................81 Na shod: Globasniški igralci...........86 f Pesnik Anton Medved. Nekrolog.........87 Apostolstvo sv. Cirila ii^ Metoda. Spisal F. G. .... . 93 Kraljici majnika. (Pesem.) Fr. Neubauer.......99 Kolednica. (Pesem.) Anton Medved.........101 Tomaž Klinar. (Humoreska.) Spisal Ivo česnik .... 103 Kako je Zdravljič kunce ali domače zajce gojiti učil . . . 108 -{■ Dr. Karol Lueger, župan dunajski.........113 Evharistični kongres v Kolinu 1909. A. Plečnik .... 116 Naborna dolžnost in Amerika. Spisal sodnik dr. Fr. Goršič 122 Vstalemu Zveličarju. (Pesem.) Franjo Neubauer .... 124 f Baron Aleksander Helfert ............126 Zdravi ca. — Kam? (Pesmi.) Ks. Meško.......128 Dr. Ljudevit Gaj. (1809—1872.) Spisal prof. M. Pirnat . . 129 Staro življenje ................134 Darvinizem in krščanstvo ............136 Nevaren prijatelj ali zgodbe iz pivskega življenja .... 140 Pravila Družbe sv. Mohorja............143 Imenik svetnikov božjih po abecednem redu......144 Sejmi............,........145 Oglasila......•......'......149—174 Kratkočasnice...............153—171 -•»- * -<•«► • -«•- Cena knjigam. Večina knjig, katere je družba izdala, je že razprodana; sledeče knjige pa se zamorejo še naročiti: Naslov knjige Za družnlke Za neude In po knjigarnah Naslov knjige Za družnlke Za neude In po knjigarna® K v K | e K V K v Življenje svetnikov. Dva dela. 2. izdaja . . V dva dela trdo vezano z usnjatim hrbtom Kristusovo življenje in smrt. Dva dela. 2. izd. „ V dva dela trdo vezano z usnjatim hrbtom Življenje naš. Gosp. Jez. Kristusa. S podobami Trdo v prt vezano......... Življenje Dev. Marije in sv. Jožefa. S podob. V dva dela trdo vezano z usnjatim hrbtom Anton Martin Slomšek......... Slomšeka Pastirski listi........ Pamet in vera. I., II. in III. del, vsaki po . . Jeruzalemski romar. S podob. Dva snop. vkup Zgodbe sv. pisma. S podob. 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 11., 12.', 13., 14., 15. in 16. snop., vsaki po Celi I. del: Stari zakon (9 snop.), trdo vezan Za I. del „Zgodbe sv. pisma" platnico posebej v pol usnji 3 K, popolnoma v šagrenu (usnji) in lepo pozlačene 6 K\ vezanje posebej 3 K, oziroma 4 K, z zlato obrezo 6 K. Molitveniki: Fr. Košar: Nebeška hrana. I. ali II. del broš. L. Škufca: Šinarnice. 1886 ... » A. Kalan: T. Kempčana Hodi za Kristusom! » B. Bartol: Hoja za Marijo Devico » J. Pavlič: Gospod, teci mi pomagat! » J. Volčič: Šmarnice. 1892 ..... » A. M. Slomšek: Življenja srečen pot » — Krščansko devištvo . » J. Pajek: Sv. Jožef....... » A. Žgur: Majnikova kraljica. ... » Dr. J. Walter: Sv. Rožni venec . . . » J. K. Pagani: Presv. Rešuje Telo . . » J. M. Seigerschmied: Sv. družina . » V. Podgorc: Sv. spoved..... » J. Pr i s t o v: Presv. Srce Jezusovo, vez. z zl.obr. — Vir življenja in svetosti broš. Dr. A. Karlin.: Priprava na smrt . > J. Godec: Lnrška Mati božja ... » Slava Gospodu! Z velikimi črkami . » Fr. Baraga: Dušna paša. Z večjimi črkami » Kdor si naroči vezan molitvenik, naj dodsi gornji ceni za knjigo še za vez v usnji z zlato obrezo 1 K 20 v, v prtu z rdečo obrezo 80 v. * . * » Naš cesar. Jubilejna knjiga....... Simon Gregorčič: Poezije...... Na lepši papir tiskane ........ Vezan iztis z zlato obrezo stane 2 K več. Slovenske legende. S podobami...... Slovenski fantje. S podobami. Dva snopiča Trdo v prt vezano.......* . Pod lipo. Knjiga za mladino. S podobami . . Jagode. Knjiga za odrastlo mladino. S podob. Zimski večeri. Knjiga za odrastlo mladino . Lešniki. Knjiga za odrastlo mladino .... Trdo v prt vezana knjiga...... Kitajci in Japonci. S podobami..... Bolgarija in Srbija. S podobami..... Avstralija in nje otoki. S podobami.... V Kelinorajn. S slikami......... Pri severnih Slovanih. S slikami .... Podobe iz misijonskih dežel. S slikami. . . Postrežba bolnikom. S podobami..... Domači zdravnik po naukih msgr. Kneippa . Trdo v prt vezan . . . . '..... m Na naročila brez denarja se drui dotični znesek po poštni nakaznici in pridene pošiljatve kot tiskovino pošta ne sprejema. 6 8 4 6 1 9 11 10 1 1 1 3 1 sba ta. e Po 80 40 80 40 60 60 40 60 90 50 50 40 40 40 40 40 40 40 40 40 40 40 40 40 40 60 60 40 40 40 40 90 90 20 90 40 40 40 40 90 40 60 60 60 60 60 30 90 30 ne ksp po 8 12 6 9 1 12 15 1 14 2 1 1 1 1 1 3 1 1 1 mo edi< št ne 20 60 20 80 60 80 20 80 40 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 20 80 60 60 60 60 20 20 60 20 40 40 60 60 60 60 20 60 80 80 80 80 80 40 20 60 re ;ijo in | Slovenska Pesmarica. I. in II. del, vsaki po . Trdo v prt vezana, vsaki del..... Cecilija. I. in II. del. Novi natis; vsaki po Trdo v prt vezana, vsaki del..... Zgodovina slovenskega naroda. 1. snop. . . Cerkvena zgodovina, I., II. in III. del, vkup . Trdo Vezana z usnjatim hrbtom .... Občna zgodovina. 5 zvezkov (15 snopičev) vkup Trdo vezana z usnjatim hrbtom .... Posamezni snopiči, mehko vez...... Slovenski pravnik. Mehko vezan..... Trdo v prt vezan.......... Fizika. I. in II. knjiga, vkup....... Živali v podobah. I. in II. zvezek vkup . . Trdo v prt vezano-......... Naše škodljive rastline. S podob. 5 snop. vkup Gospodarski nauki. I. knjiga....... Poljedelstvo. I. in II. del, vkup. S podobami. Umni kmetovalec. 2. snopič....... Domači živinozdravnik. 2. natis. S slikami . Trdo v prt vezano . ........ Umna živinoreja. I. in II. knjiga s slikami, vkup Umni čebelar. 1. in 2. snopič, vkup .... Umni kletar. S podobami........ Domači vrtnar. S podobami....... Umni sadjerejec........... Sadjereja v pogovorih......... Bodi svoje sreče kovač........ Prilike patra Bonaventurc. 11. izdaja . . . Nebeška krona. II. natis........ Križana nsmiljenost. II. natis...... Franc Pire. Življenjepis........ Dr. Ignacij Knoblejiar. Življenjepis . . . . Juri baron Vega. Življenjepis...... Trije rodovi. Povest.......... Žalost in veselje. Povest. II. natis .... Izdujavec. Povest. II. natis....... Perpetua ali afrikanski mučenci. II. natis . Fabijola. Povest. III. natis....... Robinzon starši. S podobami. II. natis . . . 1 Veliki trgovec. Povest......... Uporniki. Povest........... Navzgor — navzdol. Povest....... Miklova Zala. Povest. III. natis..... Na krivih potih. Povest........ Življenja trnjeva pot. Povest...... Mati božja dobrega sveta. Povest. II. natis . Lisica Zvitorepka. Pravljice...... Križem sveta. Povest. II. natis..... Kortonica. Povest. III. natis...... Deteljica. Povest. III. natis ...... Oglenica. Pove-st. III. natis....... Drobne povesti............ Mohorjeva knjižnica. I. zvezek..... Slovenske Večernice 36., 40., 41., 42., 43., 44., 49., 51., 52., 53., 55., 57., 59., 61., 63. in 64. zvezek. (Vsi drugi so razprodani.) Vsaki po . . . Koledar za leto 1898., 1900., 1901., 1902., 1903., 1904., 1906., 1907. in 1908. po znižani ceni . . za leto 1911.............. Večja podoba: Sv. Molior in Fortunat . . . »ziniti. Kdor si naroči med letom kako knjig 40 vin. ter znesek za dotično poštnino, zakaj i >ovzetju družba načeloma ne pošilja knjig. S."0 III 1 1 1 1 ! 1 1 1 1 1 ! 1 1 I 1 1 1 1 1 1 1 1 I ! 1 1 1 1 1 1 1 1 1 I 1 ! 1 iMMlHlu^ttUeiHnoUHlpK^H 50 80 60 20 40 40 40 60 40 90 20 20 60 20 40 20 60 90 90 40 40 30 10 60 60 60 60 20 20 30 40 90 90 80 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 40 40 40 40 40 40 40 40 80 20 iaj ank 1 2 1 2 1 3 15 20 1 4 5 1 4 5 2 1 1 2 1 1 1 1 1 1 poš ova 40 40 20 80 60 20 40 80 60 20 40 80 80 60 60 60 20 20 60 60 40 16 80 80 80 80 32 32 40 60 20 20 80 80 80 80 80 80 80 80 80 80 80 80 80 80 60 60 60 60 60 60 60 60 20 30 je ne Gena knjigam in tiskovinam katere je družbena tiskarna izdala in založila: Naslov pisatelja in knjige Za gle, neode In po knjigarnah K Naslov tiskovine A. Janežič-A. Bartel: Deutsch-slovenisches Hand-Wtirterbuch. IV. Auflage. 1905 . . . A. Janežič - Fr. Hubad: Slovensko ■ nemški slovar. IV. natis. 1908 ......... Trdo vezan z usnjatim hrbtom, vsaki del dto. dto. po pošti A. Janežič-Sket: Slovenska slovnica. Deveta predelana izdaja. 1906. V platno vezana . . Dr. J. Sket: Slovenisches Sprach- und Ubungs-buch. Nebst Chrestomathie und Worterverzeichnis. VI. Auflage. 1903. In Leinen gebunden . . . — Grundrifi der slovenischen Gram- matik mit Ubungsbeispielen, Ge-sprachen u. deutsch-slovenischem Worterverzeichnis. II. Auflage. 1904. In Leinen gebunden . . . — Slovenska čitanka. I. Za prvi razred srednjih šol. Tretja izdaja. 1904. V platno vezana...... — Slovenska čitanka. II. Druga izdaja. 1901. V platno vezana . . . . — Slovenska čitanka. III. Druga iz- daja. 1906. V platno vezana . . — Slovenska čitanka. IV. 1893. V platno vezana....... — Slovenska čitanka. V. in VI. Tretja izdaja. 1904. V platno vezana . .■ Dr. J. Sket-J. Wester: Slovenska čitanka za prvi razred dekliškega liceja. I. 1909 . . Dr. L. Poljane c: Mineralogija in geologija za velike gimnazije. S slikami...... Ant Kržič: Zgodovina sv. katoliške cerkve za srednje šole. 1904. Potrjena kot učna knjiga. V platno vezana ■ . Al. Stroj : Kratka zgodovina katoliške cerkve. 1904. Z 28 podobami. Potrjena za ljudske, meščanske, nadaljevalne in višje dekliške ter za obrtne nadaljevalne šole. V platno vezana . . Mali katekizem ali krščanski nauk..... Srednji katekizem ali krščanski nauk .... Veliki katekizem ali krščanski nauk .... (Izvirnik potrdili vsi avstrijski škofje. — Visoko c. kr. ministrstvo za uk in bogočastje je je pripustilo kot učne knjige.) Katekizem za katoliške šole v združenih državah ameriških. Z dovoljenjem prečastitega St. Cloudskega škofijstva sestavil in izdal Rev. F. S. Šusteršič, Joliet, HI.......' . . Komelpl. Sočebran: Kurzgefafite praktisclie Grammatik der slovenischen Spraclie. II. Aufl. 1887. Broschiert K 2'60. In Leinen gebunden J. Kosec: Kršč.-katol. nravoslovje. 1879. . . A. E i n s p i e 1 e r : Jedro katoliškega nauka. 1873. Po znižani ceni........ Ta knjiga trdo vezana..... — Kazalo za »Slovenske Prijatelje« — Krščanski nauk: Od blagoslovil. 368 strani. 1872 — » » Varuj se hudega. 658 strani. 1874 — » » Stori dobro. 1273 strani. 1876 . . Dr. J. Sket: „Kres", leposloven in poučen list. Letnik 1886. po znižani ceni....... Ksaver Meško: Na smrt obsojeni! Dramat-ska slika v treh dejanjih, broš....... 20 50 20 60 60 80 80 40 30 64 80 80 80 60 16 80 20 Za občinske urade: Poselske knjižice vsled peselskega reda za voj-vodino Koroško z dne 19. sušca 1874 z dodatkom k poselskemu redu, slovensko-nemške, 8°, 64 strani, vezan iztis po......... Red za točenje (Schankordnung), slovensko-nem- ški, v velikosti 62X48 cm, iztis po..... Dovoljenje za godbo, slovensko-nemški, folio, 100 iztisov............... . . . Domovinski list, slovensko-nemški, folio, 100 izt. Spričevalo uboštva, samo slovensko, * 100 » Živinoogledni zapisnik, slovensko-nemški, folio, (4 strani), 100 iztisov......... Živinoogledni list, slovensko-nemški, 4°, 100 izt. Prejemni list, » » 4°, 100 » Poziv glede tožb, » » 4", 100 » Poziv glede opravičevanj, slovensko-nemški, 4°, 100 iztisov............ Mrtvaški ogledni list, slov.-nemški, 4°, 100 izt. Glasovnice za volitev občinskih odbornikov, slovensko-nemški, 4°, 100 iztisov..... Glasovnice za volitev namestnikov v občinski odbor, slovensko-nemški, 4°, 100 iztisov . . Pooblastila za občinske volitve, slovenska in nemška, folio, 100 iztisov........ Dolžno pismo za posojilnice, slovensko, folio, 3 strani, 100 iztisov.......... Za kraj ne šolske svete: Šolska naznanila (Schulnachrichten), slovensko- nemška, folio, 100 iztisov........ Vabila k sejam kraj nega šolskega sveta, slovenska, 4°, 100 iztisov......... Pozivnice zaradi šolskih zamud, slovenske, 4°, 100 iztisov............. Opomin za oglašanje za šolo godnih otrok, 4°, 100 iztisov ............ Obvestilo o opominu radi šolskih zamud, 4°, 100 iztisov.............. Obvestilo o pretnji s kaznijo radi šolskih zamud, 4°, 100 iztisov............. Za župnijske urade: Štolnl red, slovenski, 53X42 cnt, iztis po . . . ReSi dušoJ Spomin na sveti misijon, 16 str. 1 izt. 100 iztisov.............. 500 iztisov.............. 1000 iztisov . ,............ Angelska služba ali pouk, kako se pri sv. maši streže, l iztis.....'.,....... 12 iztisov........... Litanlje presv. Srca Jezusovega s posvetilno molitvijo in prošnjo k najsvetejšemu Srcu. 25 iztisov.............. 50 iztisov.............. 100 iztisov............. Po pošti 10, 20, oziroma 30 vin. več. Tri božje čednosti. 100 iztisov 80 vin., po pošti Molitve na čast sveti, s trnjem kronani božji glavi. 25 iztisov........... 50 iztisov........ . . . 100 iztisov . . •......... Po pošti 20 vin. več. * * Kmetijski dnevnik, slov., za 1 mesec, iztis po mestna hranilnica linbliansha LJUBLJHtlR. = Prešernova ulica št. 3. = LJUBLJfUIH. Največji, najvarnejši slovenski denarni zavod pod javnim nadzorstvom. Denarni promet koncem leta 1909 nad 518 milijonov kron. Obstoječih vlog nad 38 mil. kron. Rezervni zaklad nad 1 mil. kron. Palača mestne hranilnice ljubljanske. Za varnost vloženega denarja jamči zraven rezervnega zaklada še mestna občina ljubljanska z vsem premošenjem in z vso svojo davčno močjo. Izguba vloženega denarja je nemogoča, ker se po pravilih te hranilnice, potrjenih po c. kr. deželni vladi, dajejo posojila na posestva le do tretjega dela vrednosti, ki pa se uradno določi. Vsaka špekulacija z vloženim denarjem je izključena. Zaraditega nalagajo pri tej hranilnici: 1. sodišča in jerobi denar mladoletnih otrok in varovancev; 2. župnišča cerkven denar; 3. občine občinski denar. Zlasti pa še pošiljajo v to hranilnico hranit svoj denar 4. Slovenci iz Amerike. Vloge se sprejemajo vsak dan in se t. |/ o/ brez odbitka; nevzdidnjene obresti se —— . --: obrestujejo po Hf /4 /O pripisujejo vsakega pol leta h kapitalu; Sprejema vložne knjižice drugih denarnih zavodov kot gotov denar. Posoja na zemljišna po 5 °/0 obresti in proti amortizaciji po najmanj 1/i °/0 na leto. Daje posojila na menice in vrednostne papirje. — Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike, v podpiranje slovenskih trgovcev in obrtnikov pa kreditno društvo. . li 1825/, Naznanilo. v Častiti gospodje poverjeniki naj blagovolijo letošnje knjige tako razdeliti, da dobi vsak družbenik šestero knjig, namreč: 1. Slovenske legende. 2. Sveta spoved. Molitvenik. 3. Zgodovina slovenskega naroda. 1. zvezek. 4. Drobne povesti. 5. Slovenske Večernice. 64. zvezek. 6. Koledar za leto 1911. V zameno za vsako drugo redno družbeno knjigo ali za doplačilo 50 vin. prejmejo družbeniki kot 7. knjigo: „Zgodbe sv. pisma" 16. snopič. Kdor ne želi molitvenika, ali kdor je doplačal 60 vin., prejme v zameno ali kot 8. knjigo: Trije rodovi. Povest. Vsak družbenik naj prejme svoje knjige v tisti dekaniji ali župniji, v kateri se je vpisal. Na poznejše izpremembe stanovališča se pri tolikem številu družbenikov ni moglo ozirati. Vse stroške, katere imajo čč. gg. poverjeniki za pošiljatev denarja in za prejem knjig, morajo jim družbeniki povrniti. Vsakemu zavoju so priložene vpisovalne pole za prihodnje leto, katere naj se po končani nabiri zanesljivo do 5. februarja 1911. leta z denarjem vred franko dopošljejo družbenemu blagajniku v Celovec. Nabira udov naj se blagovoljno prične takoj pri oddaji letošnjih knjig in sklene z novim letom. Na prepozna oglasila ali naročbe brez denarja se po družbenih pravilih družba ne more ozirati. V Celovcu, meseca avgusta 1910. Družbeni odbor. Izdala in založila »Družba sv. Mohorjac v Celovcu. Natisnila družbena tiskarna.