»OB Domoznanski oddelek 35 DOBRE MARNJE 1997 352(497.4 Majšperk) GLASILO OBČINE MAJŠPERK 6005826,5 --- COBISS o MAREC 1997 - št. 5 Hvala ti, mama, ker si mi podarila življenje, hvala, ker si mi v zibelko položila najlepše ime, hvala, ker si zame prestala hudo trpljenje, hvala, ker me neskončno ljubi tvoje srce. Hvala ti, mama, ker je meni tvoje srce dajalo samo ljubezen, hvala, ker si bolečo žalost vedno spremenila v igrivi smeh, hvala, ker si mi pomagala premagati vsako bolezen, hvala, ker si me čuvala, ko bil je dan in v mrzlih nočeh. Hvala ti, mama, ker si mi pokazala pravo življensko pot, hvala, ker v življenju nisi obupala nikdar, hvala, ker si me vodila proč od velikih življenskih zmot, hvala, ker ti si zame vse, ti si božji dar. Boštjan Korozija dan odpcamdoa/m on oddan ■ Ptujska Gora s taborskim obzidjem, kakor jo je leta 1681 upodobil G.M. Vischer v svojem delu "Topographia Ducatus Styriae" Ptujska Gora - župnija, romarsko sredisce in gotski biser Preden se bo bralec sprehodil skozi pričujoče vrstice, bo pri sebi po tihem pomislil: “Je to pisanje potrebno?” Upravičen pomislek, ker jo res poznamo in ker smo ponosni nanjo. Včasih pa se rado zgodi, da prav tisto, kar je naše, premalo poznamo ali pa temu ne damo potrebne teže. Prepričan sem, da glede gorskega svetišča ni tako, pa naj nam ga kljub temu te vrstice še bolj približajo. Umetnostni zgodovinar Zadnikarje zapisal: “Marijina cerkev na Ptujski Gori čepi na enem zadnjih haloških gričev, preden se ta nemirni svet proti severu strmo in dokončno prevesi v ravnino Dravskega polja.” Cerkev je na tem mestu prva in nima nobene starejše prednice. Kot povsem nova ustanova je dobila nemško ime Neustift, to je “nova tišina”, ker je na novo nastala z določenim namenom kot nabožna ustanova, zelo verjetno iz zaobljube takratnih vodilnih štajerskih plemiških rodbin. Iz arhivalij štajerske plemiške rodbine Stubenbergov je mogoče razbrati, daje papež Bonifacij IX. v zadn- jem desetletju 14. stoletja dovolil Ulriku IV. Walseejskemu postaviti cerkev na Ptujski Gori. Ulrik je bil varuh še mladoletnega ptujskega gospoda Bernarda III., poglavitnega ustanovitelja gorske cerkve. Je torej izrazita plemiška ustanova, nastala na prelomu 14. in 15. stoletja iz pobožne zaobljube v neki veliki življenski stiski ali preizkušnji in je bila že sprva zasnovana ne le kot rodbinsko svetišče, marveč kot izrazita romarska cerkev. Premožni ustanovitelji — grofje so na Goro povabili najkvalitetnejše mojstre takratnega časa — Parlerjevo šolo, Parlerjeve gradbince in kamnoseke. Preden so prišli k nam, so po Evropi dokončali danes svetovno znane umetnine: sv. Vid v Pragi, sv. Štefan na Dunaju... Vzporedno z nastankom imenitne gotske arhitekture, zaradi katere umetnostni zgodovinarji gorsko cerkev imenujejo “biser gotike na Slovenskem”, je nastajala tudi notranja oprema. K njej spada: • Marijin relief — Prvotno je bil postavljen nad glavnim vhodom. V poznejšem obdobju (barok) so ga vgradili v novi — baročni oltar. Izklesan je iz ene same kamnite skale in je dragocen, ker se na njem srečamo z začetki portretiranja in ker je pod plaščem del naše takratne zgodovine (celjski grofje za časa Hermana II., ko je bilo Celje na višku svoje moči in slave) Panoramski pogled na Marijino cerkev na Ptujski Gori Kulturni spomeniki - naše župnije se predstavljajo »Jr Gotski relief Marije zaščitnice s svojim varovalnim plaščem, pod katerega je sprejela nebogljene, razžaljene in izgubljene otroke. • Celjski baldahinski oltar, prvotno glavni oltar v cerkvi, danes je postavljen v apsido desne ladje in pod njim tabernakelj. • Sv. Jakob, opremljen z romarsko uniformo in je lociran na desnem srednjem stebru. • Trije reliefi: Poklon treh kraljev, Marijina smrt in relief angelov z grbi. Danes jih hranimo v obrambnem stolpu (služi kot zimska kapela). Sodijo skupaj, verjetno pa gre za dele nekega večjega oltarja, ki jih je bilo ob koncu 15. stoletja po Santoninovem pričevanju v cerkvi kar deset, do danes pa so se iz tistega časa ohranili samo trije. Zaradi vsega omenjenega (arhitektura in oprema) je Gora zares biser; zaradi prvotnega okolja, v katerem umetnine žive, pa najpričevalnejša galerija naše kiparske umetnosti iz časa zrele gotike na začetku 15. stoletja. Leta 1471 sojo “obiskali” Turki in povzročili veliko škode: Po njihovem odhodu je bila spremenjena v tabor (obzidje z štirimi obrambnimi stolpi). Turki je pozneje niso več oblegali, ker je po legendi bila na Marijino priprošnjo obvarovana, to je zavita v meglo, in so šli mimo. Od tod tudi ime Črna Gora. Nobeno poznejših zgodovinskih obdobij ni šlo mimo nje in vsako jo je po svoje zaznamovalo. Vanjo je poseglo reformacijsko gibanje, protireformaci-jsko usmerjeni deželni knez pa jo je leta 1615 izročil v upravo jezuitom. Poldrugo stoletje so skrbeli zanjo in v tem obdobju se je umetnostnemu okusu novega časa — baroka -— podredila predvsem cerkvena oprema. Šele leta 1786 je Ptujska Gora postala samostojna župnija in danes živi tako, kakor živijo ostale slovenske župnije. Plemeniti vzgibi so spodbudili njen nastanek in jo ohranjajo skozi stoletja, človek pa se ob njej notranje bogati. Njena lepota priča o Lepoti! Vsem seveda, ki v srcu dobro mislijo. Vedno ni bilo tako. Od 15. 08. 1951 do 15.05.1957 je bila cerkev zaprta, ker so jo doživljali kot človeku nevarno. Med množico na Veliki šmaren je zares završalo. Insceniran pretep je naredil svoje. Na koru so zabodli človeka (iz Trnovske vasi, umrl pred tremi leti) in tako našli razlog za zaprtje. Med tem časom je bila nedeljska maša na pokopališču, delavniške maše pa v župnišču. Neogotski oltar Žalostne Matere Božje, postavljen v apsidi desne ladje (kjer je danes Celjski baldahin) je bil takrat odstranjen, prav tako pa tudi vsi zaobljubni predmeti, katere so ljudje prinašali v znamenje zahvale Marije za uslišane prošnje: Res je, da niso imeli večje umetniške vrednosti, vseeno pa je s tem cerkev izgubila romarski videz. Marija je bila in ostaja božja mati in naša priprošnjica, ki je posredovala in tudi danes uslišuje naše prošnje, ljudje pa ostajamo ljudje, zaznamovani z dobrim in manj dobrim in kot takšni dajemo pečat svojemu času. Tako je vedno bilo in se najbrž tudi v prihodnje ne bo spremenilo. Danes nekateri vse pogosteje govorijo o romarskem turizmu. Kakorkoli že —-turisti in romarji — veliko ljudi obišče gorsko svetišče in obogateni nadalju- jejo svoje potovanje. Razmišljamo, kako bi omogočili, da ne bi ostalo le pri obisku cerkve. Trg bo gotovo kdaj dobil novo podobo, potrebne so prometne oznake, za prijaznost in gostoljubnost nam ne primanjkuje pripravljenosti,.. Če smo začeli z Zadnjikarjem, še končajmo z njim: “Ptujska Gora je kot vsestranska likovna umetnina ena sama in edinstvena. Tudi z njo dobiva pojem domovine svoj še žlahtnejši pomen, saj smo stoletja živeli z njo in jo kot plemenito tujko že zdavnaj sprejeli za svojo. Del naše kulturne zavesti je postala in našega duhovnega sveta, brez katerega bi bilo naše življenje še bolj prazno.” Pater Jože Petek ŠTEVILKA 5 - DOBI) E --------- MAlSNJE NOVOLETNA SREČANJA • NOVOLETNA SREČANJA Zupan je v času novoletnih praznikov obiskal občane Vsako leto župan Občine Majšperk obišče najstarejše občane ter tiste občane, ki so potrebni tuje pomoči. Tudi letos se je odločil, da bo obiskal nekatere od teh občanov za božične in novoletne praznike. Letos pa sva prosila gospoda župana še dva mlajša občana Občine Majšperk, če lahko greva zraven. S tem sva hotela pokazati, da hočemo tudi mladi pomagati tistim, ki so potrebni tuje pomoči. Obiski občanov in popotovanje po občini Majšperk se je pričelo 26.12.1996 v Majšperku. Da pa zadeva ne bi bila tako preprosta, je poskrbel božični sneg, ki je padal še močneje kot na Božično noč. Kamorkoli si pogledal: sneg, neočiščene ceste, razen tega pa še zameti, ki jih je napravil veter. Pa vendar za naju z g. županom to ni bila ovira, da se ne bi podala na pot k prvi občanki go. Tereziji Predi-kaka, ki živi na številki 69 na Ptujski Gori. Ga. Terezija je bila rojena leta 1905 v majhni hiški, zraven katere sedaj živi s hčerko in njenim možem. Hčerka ima sedaj obrt, da bi bila čim več z mamo. Je naj starejša občanka v KS Ptujska Gora, saj je v 93. letu. Ga. Terezija je zadnjih deset let preživela v postelji. Kljub temu je še toliko čvrsta in pri močeh, da gre v kuhinjo in se tam naje. Čeprav je bila na začetku gospa bolj tiha, se je na koncu obiska razživela in pokazala, da se še vedno veseli življenja. Nedaleč stran od te hiše pa je doma g. Janez Erbus. Zelo vesel možak je že v 95. letu, saj je rojen 23.08.1902. Človek kar ne more verjeti, da je lahko nekdo kljub visoki starosti tako zgovoren, agilen in vesel obiskov. Takoj ko sva z g. županom vstopila v kuhinjo, je povedal, kako je srečen, da ga je ponovno obiskal, čeprav raje vidi njegovo ženo, ki mu razen tega, da je ženska, prinese še pokojnino, saj je zaposlena na KBM. G. Erbus je imel sedem otrok, sedaj pa pri njem . „ oc . živi hčerka AHeH JaneZ Erbus' cePrav Je ze v 95 ,e£u živi ncerka Atleta, o aru imo naj>a;ši lepo vreme da zapusti zase pravi, da ima raje hišo tiste, ki mu kaj prinesejo k hiši, kot pa tiste, ki mu kaj odnesejo. Zaposlen je bil kot cestar, sedaj pa že 40 let uživa v pokoju. Kljub visoki starosti zelo dobro vidi, saj zase pravi, da denar dobro pozna, ker si en dan prej očisti očala. S hčerko se dobro razumeta, saj je bilo iz njunega pogovora razbrati, da sta močno navezana drug na drugega. Preden sva se z županom g. Francem Bezjakom poslovila, nama je povedal recept za dolgo življenje: ne kadi, ne pij, pojej dosti sladkega in imej rad ženske. S Ptujske Gore sva se podala proti Sestržam, čeprav se zaradi močnega sneženja in zarosenih stekel na avtomobilu skoraj ni videlo, kje je cesta in kje so jarki. Kljub snežnim zametom in močnemu vetru, se nama je uspelo prebiti do gospe Angele Robar, ki je rojena leta 1925. V družini so bili štirje brati in dve sestri. Vedno nasmejana Angela Robar si z vezenjem prtov krajša čas Pred petindvajsetimi leti se ji je pripetila nesreča pri obiranju sliv. Močno se je poškodovala, saj je od takrat hroma in večino svojega življenja preživi v postelji. Sama pravi, da kljub tej poškodbi ni obupala. Povedala je, da ni nikoli tako hudo, da bi moral človek obupati nad življenjem. Z gospo Robar živi še njena sestrična gospa Lenika Kampuš, ki pravi, da se je preselila k njej, da si obe krajšata čas in da gospe Angeli pomaga in ji streže. Gospa Angela je še povedala, da ima sina Jožeta, ki ima zgrajeno hišo kakšnih 50 m stran in ji dosti pomaga. Prav vesela je obiskov sosedov, med njimi je pogosto gospa Štefka Cep, ki jo je vzpodbujala, da je začela plesti in šivati prte. Pravi, da je ta gospa njena mentorica, ki ji pokaže vedno kaj novega. NOVOLETNA SREČANJA • NOVOLETNA SREČANJA Po kratkem pogovoru sva se z gospodom županom poslovila in se hotela odpeljati proti Majšperku, vendar so se težave začele že pri obračanju vozila, saj je eno kolo zdrsnilo v jarek. Avtomobil sem moral potiskati, da smo bili spet na cesti, tako kot je treba. Takšno delo te kljub mrazu zelo pogreje. Potem sva se lahko podala brez večjih težav proti Zgornji Sveči 2, kjer živi triindvajsetletni Maksimiljan Kolar. Maksimiljan je na svet privekal 14. 6. 1973. Zanj skrbi njegova stara mama, ki mu je hkrati Maksimiljan Kolar v družbi »druge mame« in očeta mama, teta in stara mama. Maksimiljana že od rojstva pestijo zdravstvene težave tako, da je docela odvisen od drugih. Kljub temu pa se zelo zanima za šport, saj kot pravi stara mama, ne mine nobena športna prireditev, da je ne bi spremljal. Zelo je navezan tudi na očeta ..., ki je doma samo čez vikend, ker med tednom dela na terenu kot zidar. Maksimiljan pravi, daje zelo vesel obiskov, še bolj pa bi bil vesel, če bi ga večkrat obiskali sorodniki od blizu in daleč. Zelo srečen je tudi, da lahko sodeluje pri kuhanju, saj vedno pripoveduje recepte za kosilo. Zal zanj ne more več skrbeti mama, ki mu je umrla. Kljub vsem tegobam pa se razveseli vsakega novega dne. Mlada smučarka iz Nodol... Naslednji dan se je zraven gospoda župana podal na potovanje še Verdenik Franc mlajši. Na poti proti Žetalam smo srečali mlade smučarje. Po polurni vožnji z avtom smo se ustavili pred hišo, v bližini katere se konča splužena cesta. Nadaljevali smo po zasneženi stranski poti, ki vodi k naslovu Žetale 99. Na tem naslovu živi gospa Julijana Podgoršek, ena najstarejših občank Občine Majšperk. Gospa Julijana je rojena 25. 1. 1902 in je sedaj “priklenjena” na posteljo. Sicer ne sliši več dobro, ima pa še vedno dober vid in voljo do življenja. Za njo skrbijo hčerka Elizabeta, vnuk Franc in njegova žena Andreja. Med pogovorom povedo, kako težko je življenje v tako oddaljenem naselju. Vse delajo ročno in povrhu je zelo težko priti do hiše. Oba zakonca sta na borzi že šest let in brez kakršnegakoli denarnega nadomestila. Imata tri otroke. Mali Denis hodi v prvi razred OS, Matej bo letos šel v malo šolo, setrica pa je nekoliko mlajša. Za najstarejšo občanko skrbi hčerka Elizabeta, v veselje vsem v hiši pa so trije Julijanini pravnuki Gospa Julijana ima razen Elizabete še hčerko Marijo. Tudi Marija jo obiskuje, kadar le more. Ob pogovoru z družino Podgoršek je čas hitro minil, tako da smo se počasi odpravili proti naslednji postaji. Čeprav je bila pot čez Bolfenk nevarna je bila poplačana ob pogledu na ledeni steber, ki ga danes ni več. -------- maIsnje NOVOLETNA SREČANJA • NOVOLETNA SREČANJA Peljali smo se z avtom in razpoloženje je bilo dobro, tako da je vožnja hitro minila. Med potjo smo se ustavili pred hišo, ki je v tem zimskem času nekaj posebnega. Cela hišna stena je bila zakrita z ledenimi svečami, ki so bile zelo debele in dolge tudi po tri metre. Po spluženi in dobro prehodni cesti smo prispeli na naslov Kočice 59, kjer živi gospod Anton Gajšek, rojen leta 1927. Pričakala nas je prijetna žena, gospa Elizabeta Gajšek, ki je soproga gospoda Antona. G. Gajšek je že Čeprav je delo družine Gajšek iz Kočic 59 vedno težko, so jim v veselje in pomoč otroci Med potjo smo se ustavili in občudovali lep primer kako se je narava poigrala. Vodo, ki je tekla po skali in zaradi zime zamrznila je čudovit primer ki ostane le na sliki. Zadnja postaja niših obiskov, je bila Zgornja Sveča 12, kjer smo obiskali gospoda Stefana Lampret. Domačine smo našli pri ničkaj prijetnem opravili — odmetanju snega. Sin Lampret Martin ter njegova soproga Marija sta že prevzela gospodarjenje na tej domačiji, kjer še vedno prisluhneta nasvetom gospoda Štefana. Ob kozarcu vina se je začel pogovor in izvedelo smo, da je g. Štefan Štefan je prepustil gospodarjenje sinu Martinu, vendar še vedno pomaga pri lažjih delih dalj časa bolan in je že večkrat bil v bolnišnici. Kljub temu se še vedno dobro drži, saj nas je takoj prišel pozdravit. G. Gajšek ima šest otrok in že 21 vnukov. Nas pa so pričakali Marjetka, Monika, Martin in najmlajša Barbara, ki smo jo prebudili. Za očeta skrbi sin Franc, za katerega velja, da je dober človek. G. Gajšek je rojen na tem hribu, kjer še sedaj vztraja. Družina vzgaja jelene in to na petih hektarjih zemlje. Pravijo, da jih imajo že devetnajst. G. Gajšek in njegova soproga pravita, da sta zelo ponosna na svoje vnuke. Marjetka hodi v 6. razred OŠ in je odlična, Monika v 3. in je prav dobra, Martin pa je jeseni začel hoditi v 1. razred. Ob kozarcu domačega vina je pogovor hitro stekel. G. Gajšek pravi, da bosta z ženo čez dve leti zlatoporočenca. Pravijo, da je življenje težko, vendar se ga da z dobro voljo premagati vse težave. Še ena skupinska slika za konec in naš pogovor se je končal. obiskoval šolo v Mariboru in Ptuju, po poklicu pa je čevljar. G. Štefan, ki je rojen 19. decembra leta 1902, se kljub 95-im letom dobro drži in se še vedno rad spominja dogodkov iz svoje mladosti. Je prijazen in vesel človek, ki najrajši kot sam pravi, pozimi skrbi za svojega enoletnega vnuka Petra, ki je na dedka zelo navezan. Kljub letom poleti opravlja vsa hišna opravila in pomaga svoji ženi Rozini. Obema želimo veliko zdravja, saj bosta naslednje leto praznovala zlato poroko v kraju svojih sedmih otrok in drugih sorodnikov. Iz Zgornje Sveče sva se z g. županom zadovoljna odpeljala proti Majšperku, ker sva upala, da sva prinesla v hiše, ki smo jih obiskali, vsaj malo radosti. Hajšek Aleksander, Verdenik Franc Ali bomo kdaj postavili obeležje padlih v nemški vojski? Trije prisilno mobilizirani v nemško vojsko smo začeli zbirati podatke o vseh padlih mobilizirancih v nemški vojski v letih 1941-1945. Podatke zbiramo na območju fare Majšperk. Po dosedaj zbranih še neuradnih podatkih imamo zbranih že preko 40 imen padlih na zapadni in vzhodni fronti. K tem padlim bi prišteli tudi po vojni pobite. Po 52-ih letih je že čas, da se spomnimo na njih in jim postavimo spominsko ploščo ali obeležje na pokopališču v Majšperku. Zbrane podatke bomo posredovali občinskemu svetu, s prošnjo za postavitev spominske plošče ali obeležja. V prihodnji številki glasila Občine Majšperk bomo zbrane podatke tudi objavili. Zato prosimo vse prizadete, ki so izgubili svoje sinove, brate ali može, da sporočijo njihove podatke na enega od naslednjih naslovov: Anton Dvoršek, Podlože 83, Anton Fakin, Breg 47, Stanko Vedlin, Preša 30 Prireditelje, obiskovalce in nastopajoče je pozdravil tudi župan Franc Bezjak. Na željo organizatorjev naj bi že prihodnje leto tudi sam nastopil v tekmovalnem delu. Mladi pevci iz Stoperc so se zbrani publiki v dvorani predstavili z večglasnim petjem. Zapeli so znano ljudsko pesem "Fantje po polj’ gredo..." »Zemlja pleše tja med zvezde« V nedeljo 2. februarja smo se ljubitelji kulturnih prireditev že tretje leto zapored zbrali v Stopercah v dvorani, ki je bila po pričakovanjih tudi tokrat napolnjena do zadnjega kotička. Prisluhnili smo 27. pevskim in glasbenim točkam nastopajočih, ki so se predstavili bodisi z že znanimi besedili in melodijami, ali pa s povsem novimi. Zbrane domačine in goste, so nastopajoči s svojimi izvirnimi interpretacijami popeljali “Tja med zvezde”, kakor so organizatorji - Kulturno prosvetno društvo Stoperce — prireditev tudi poimenovali. Kot prve so nastopile ljudske pevke domačega kulturno prosvetnega društva s pesmijo Svečenska, ki je bila kot nalašč v pozdrav praznika Svečnice. Pridružili so se jim ljudski pevci in skupina mladih pevcev iz Stoperc. Za dodatno popestritev prireditve so poskrbeli povabljeni gostje iz drugih krajev. Nastopili sta tudi mladi, med ljubitelji glasbenega izročila vse bolj znani in cenjeni dvojčiči Vesna in Vlasta iz Križeče vasi pri Poljčanah. Skupaj z vsemi nastopajočimi harmonikatji sta “raztegnili meh” in navdušili občinstvo z Avsenikovo polko Na Golici. Prav tako je med obiskovalci in nastopajočimi vzbudil veliko pozornost nastop Janeza Ferleža, ki je ob spremljavi kitare zapel meditativno pesem. “Bolj ko se je prireditev bližala h koncu, težje je bilo izbrati najboljšega,” je o delu ocenjevalne komisije povedala njena predsednica Vera Planinc. Ob pomoči Antona Vedlina in Ignaca Vrabiča so zmagovalci le bili izbrani. S pevsko točko je zmagala Klementina Žnidarko iz Laporja, med glasbenimi točkami pa sta največ navdušenja vzbudili sestri Lili in Valerija Mikolič iz Rogaške Slatine. Praznih rok pa niso ostali niti drugi nastopajoči. Prvih pet iz vsake skupine je prejelo posebne nagrade, ostalim pa je organizator - Kulturno prosvetno društvo Stoperce podelilo priznanja za sodelovanje. Seveda pa prireditve ne bi bilo brez pomoči sponzorjev, ki so s svojimi prispevki v veliki meri razbremenili organizatorje, hkrati pa znova pokazali svoje zanimanje in skrb za ohranitev ljudskega izročila. In kdo so donatorji, ki so prireditev podprli? V domačem kraju so to: Turistična kmetija Golob, Litož d. o. o., Bistro Bedrač, Prodajalna Podfošt iz Majšperka, Kmetijska prodajalna Domačija z Brega in Steklarna Rogaška Slatina. Prireditev - tretji “Pokaži kaj znaš”- sta vodili Aleksandra Jernejšek in Marinka Pšeničnik, ki sta vse nastopajoče ter njihove uspehe tudi ustrezno predstavili zbranim v dvorani. Pa še nekoga velja ob sami organizaciji in izpeljavi prireditve omeniti. To sta Ivan Kojc in Slavko Fakin, ki sta-nastopajočim v pomoč, publiki pa v veliko zadovoljstvo-prireditev spremljala na klaviaturah. Katarina Klep-Černejšek MAJŠPERK - PONOVOLETNI SPREJEM PRI ŽUPANU Za dobro sodelovanje V začetku januarja letos, natančneje na praznik Svetih treh kraljev, so se na ponovoletnem sprejemu, ki ga vsako leto pripravlja župan Občine Majšperk, zbrali predstavniki podjetij, zavodov, društev in drugih združenj, ki soustvarjajo podobo Občine Majšperk. Prav tako so se srečanja udeležili še poslovni partnerji in župani iz sosednjih občin. Po uradnem delu, v okviru katerega so ocenili dosedanje delo in sodelovanje ter določili glavne skupne načrte za v prihodnje, je sledil še neuradni del s pogostitvijo. S sprejemom se je župan oziroma vodstvo občine želelo zahvaliti za dosedanje dobro sodelovanje. Že zgodaj popoldne, in sicer ob 13.00 smo se srečali s predstavniki podjetij, zavodov, župani sosednjih občin ter drugimi poslovnimi partnerji, s katerimi kakorkoli sodelujemo. Kljub obveznostim, ki jih ima vsak posameznik, se je srečanja udeležilo kar šest županov, med njimi tudi dva poslanca iz Državnega zbora. Med sproščenim razgovorom so izmenjali svoje izkušnje pri dosedanjem delu ter začrtali tudi nekatere nove skupne cilje. Ob 16. 00 uri pa so se zbrali predstavniki društev, predsedniki svetov krajevnih skupnosti ter vodje in ravnatelji osnovnih šol. V začetku je gospod župan spregovoril, da smo vsi skupaj zadolženi za čimboljše delovanja same občine, povezovanja ljudi ter jih pozval tudi k medsebojnemu sodelovanju. Obe prireditvi pa so popestili ljudski pevci iz Stoperc, ki so za praznik zapeli v prijetnem nočnem vzdušju pesem “Tri kraljevske”. Ker pa se srečanje ni končalo tako pusto, so skupaj z ljudskimi pevci zapeli tudi ostali zbrani. Nataša Mohorko Čeprav so »trije kralji« prepevali vso noč, je njihova pesem zadonela tudi na srečanju. --------- MAlSNJE OBVESTILA • DOGODKI • OBVESTILA • DOGODKI • OBVESTILA Odmevna razstava v Galeriji »Paleta« V začetku letošnjega marca je galerija Paleta na Ptujski Gori odprla vrata z novo zbirko likovnih del. Galeristka in ptujskogorska slikarka Veronika Rakuš je razstavila ciklus svojih najnovejših del “Veronikine avstralske sanje”. Ta zbirka likovnih del je nastala med obiskom gospe Ra-kuševe v Avstraliji, oziroma po vtisih, ki sta jih avstralska pokrajina in njeni prebivalci pustili v slikarki, ko je razstavljala v Melbournu in Sydneyu. Prijateljevanje z avstralskimi izseljenci — slikarji, je namreč porodilo idejo, da bi se gospa Rakuševa s svojimi deli, nastalimi v Halozah, predstavila še slovenskim izseljencem v Avstraliji. S še enim slovenskim slikarjem sta to idejo lani novembra uresničila. Med tritedenskim bivanjem na tem oddaljenem kontinentu je nabrala množico vtisov, ki jih je, v njenem značilnem stilu, uspešno prenesla na platno. Razstava, ki jo je odprla Veronikina hči Karmen, tudi slikarka in, če smo prav razumeli, nova ptujskogorska galeristka, je bila zelo odmevna na širšem ptujskem območju. Med zelo številnimi udeleženci, poznavalci in ljubitelji likovne umetnosti, ni manjkalo znanih imen iz umetniškega in javnega življenja. Le domačini smo ta pomemben kulturni dogodek nakako prezrli. Razstava bo odprta še kar nekaj tednov in gospa Karmen nam bo prav gotovo z veseljem odpirala vrata “Veronikinih avstralskih sanj”. Čestitke in še mnogo tako udejanjenih sanj gospe Veronika in Karmen! Milan Jager Veronika Rakuš ob predstavitvi svoje poti po Avstraliji (Foto Stojan Kerbler) PLESNA SKUPINA VPISUJE NOVE ČLANE Letos ustanovljena plesna skupina iz Stoperc, ki deluje v okviru tamkajšnjega kultumo-prosvetnega društva, vabi k vpisu novih članov. Skupino vodi Darja Galun. K sodelovanju vabljeni tudi fantje! ŽETALE - POČASTITEV PREŠERNOVEGA DNE Ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februar — slovenski kulturni praznik tudi v majšperski občini ni minil neopazno. Na predvečer obletnice smrti največjega slovenskega pesnika — Franceta Prešerna — so po posameznih krajevnih skupnostih v občini pripravili proslave. Takšen literarno bogat, predvsem pa dobro obiskan kulturni predvečer, so pripravili tudi učenci Osnovne šole Žetale pod mentorstvom tamkajšnjih učiteljev. Prireditev se je pričela s petjem Zdravljice, ki jo je pred mnogimi leti slovenskemu narodu poklonil prav France Prešeren. Slovensko himno je zapel Silvo Potočnik, kmalu pa so se mu pridružili še glasovi iz dvorane. V nadaljevanju programa so se z branjem in recitacijami Prešernovih pesmi predstavili žetalski šolarji ter tako počastili njegov spomin na pesnika. Učenci nižje stopnje so v počastitev Prešernovega dne zaplesali, zaigrali na instrumente ter se predstavili s krajšimi, prisrčno doživetimi igricami. Lahko bi dejali, da je bil program, s katerim so se šolarji predstavili, svojevrstna kulturna poživitev v kraju. To se je videlo tudi po številu krajanov, ki so napolnili dvorano do zadnjega sedeža. Prešernove pesmi, in s tem bogato kulturno doživetje, so kar prehitro izvenele. Toda ostalo je sporočilo, ki ga je prireditev vnesla v naš prostor. Glasilo bi se nekako takole: “Bodimo zvesti varuhi Prešernove dediščine in njenih vrednot!” Katarina Klep-Černejšek ZBIRANJE LJUDSKIH PESMI Kulturno-prosvetno društvo Stoperce, oziroma tamkajšnja dramska skupina, vabi k sodelovanju vse ljubitelje oz. zbiratelje starih ljudskih pesmi. Se posebej so k sodelovanju povabljeni predstavniki in posamezniki iz krajevnih skupnosti v občini, ki poznajo ali že imajo zbrane pesmi, značilne za njihov kraj. Do konca leta naj bi s skupnimi močmi izdali zbirko karakterističnih ljudskih pesmi za celotno območje Občine Majšperk, s tem naj bi ponovno obogatili ne le naše poznavanje ljudskega izročila, temveč bi tako zbrane pesmi razveseljevale tudi kasnejše rodove. Vse dodatne informacije in pojasnila dobite pri Aleksandri Jernejšek. Javna dela — možnost zaposlitve Občina Majšperk bo tudi letos izvajala projekt javnih del “Urejanje krajevnih cest, poti in javnih površin”. Predviden pričetek del bo 1. aprila 1997. Vse zainteresirane občane, ki bi se želeli vključiti v izvajanje javnega dela in izpolnjujejo določene pogoje (brezposelnost, prijava na Žavodu za zaposlovanje več kot 1 leto) vabimo, da svoje vloge s kratkim življenjepisom in opisom dosedanjih delovnih izkušenj oddajo v občinski upravi najkasneje do 27. marca 1997. NAŠI ŠOLARJI • MLADI TALENTI • NAŠI ŠOLARJI • MLADI TALENTI Mlada dama pomladi Po vasici biserni potoček skaklja, vsa trava se je zeleno obarvala, sonce pretegnilo svoje zaspane je roke, mlada dama pomlad je prišla, bele zime konec je. Ptiček preizkuša svoj prelesten glas, s polja se je odplazil ledeni, zimski mraz, beli zvončki so pokukali iz zemlje, pomladna pesem po vsem gozdu sliši se. V krošnjah vseh mladih dreves se je spet začel veseli, ptičji ples, zeleno listje z vej soncu se smehlja, ko ga toplo sonce nežno z žarki požgečka. Drevesa se s svojimi krošnjami bahajo, po gozdu mladi zajčki se love, vse ljubezenske igre v mehki travi se končajo, ko prvič zaljubi cvetoče se srce. Na pomladnem, zaljubljenem nebu se bele ovčke mirno in počasi pasejo, pastir sonce jih skrbno ob sebi čuva, da mu s pašnika ne pobegnejo. Vse se ljubi, vse že pleše, ker ljubezen v srcu znova že cveti, igrivi smeh po vseh vaseh se kreše, od ljubezni se v glavah nam vrti. Živali veselo plešejo na vasi, izginili so mrzli, sneženi časi, na travniku dišeče rože že cvete, pojdi jih natrgat, če te k njim vleče tvoje srce. Zvončki so v gozdu zazvončkljali, pomladno pesem, ki daleč naokoli doni, presrečni ptički so na vejah poskakljali, zvon v beli cerkvici čudovito spet zvoni. Ko pa noč dolino z rokami objame, v rosni travi črički pesem zapojejo, vsak mlad fant si dekle k sebi vzame, da ponoči v srcu mu bo toplo. Boštjan Koražija Kako preživljam mladostne dni Vsak dan v letu je zame novo doživetje. Prične se s prebujajočim se jutrom. Najlepše je, kadar ptički veselo žvrgolijo. Včasih se mi zazdi, da bi bila sama ptica. Letala bi po modrem nebu, se pogovarjala z živalmi. To bi bilo zame prečudovito, saj pravijo, da je ptica gospodar neba. Med pticami je meni naj ljubša sinička. Ko vstanem iz postelje, se umijem in oblečem. Potem odhitim v kuhinjo, kjer me čaka zajtrk. Nato vzamem šolsko torbo in odhitim na dvorišče: Tu se sprehajajo kokoške, ki veselo kljuvajo koruzo in kokodakajo. Ko odhajam od svojega doma, grem po mostu, kjer se ustavim. Pogledam v vodo in zagledam ribice, ki poplesavajo. Zdi se, da so polne življenja in radosti. Pot nadaljujem po sosedovem dvorišču, kjer me jezno oblaja psiček. Ko pridem do postaje, se najprej pozdravim s sošolko Mi-hico. Pogovarjava se o doživljajih iz prejšnjega dne. Potem pripelje avtobus. Odpeljemo se do šole. V razredu se že veselo pogovarjajo sošolci. Nekateri med njimi pišejo domačo nalogo. Ko zazvoni šolski zvonec, se prične pouk. Če je ta dan ponedeljek, imamo prvo uro matematiko. V razred vstopi nasmejana učiteljica. Najprej vpraša po domači nalogi. Po pregledu domače naloge začnemo s poukom. Drugo uro imamo zgodovino. Za zgodovino sledijo nemščina, fizika, zemljepis in slovenščina. Konča se šolski dan. Popoldne, ko pridem domov, naredim domačo nalogo, nato pomagam pri domačih opravilih. Zvečer gledam televizijo, preberem kakšno knjigo. Nato se odpravim spat. Pričnejo se sanje. Sanje so lahko mučne, lepe. Najrajši imam lepe sanje, včasih pa sanjam tudi kaj groznega. Včasih se zbudim sredi noči, kot da bi me nekaj vrglo iz spanja. Najraje imam dolge, sončne poletne dni. Ti dnevi so tudi delovni. Obračamo dišeče seno, pa tudi več časa je za prijatelje, branje knjig in gledanje televizije. Ljudje pravijo: mladost je norost. Tudi jaz se strinjam z njimi. Simona Krivec — učenka, OŠ Žetale Doživljam pomlad Parniad lahko ljudje doživljajo vsak na svoj način. To je tipičen letni čas, ki se spreminja kot drugi letni časi. Pomlad imam zelo rad. Doživljam jo na svoj način. Zelo rad hodim v naravo in bližnjo okolico. Rad grem tja, od koder je čudovit razgled. Kadar sem sam, prisluhnem tišini in se zasanjam v pomladne misli. Uživam ob petju raznih ptic, ki se oglašajo. Na vlažnih tleh rastejo razne rastline in oddajajo vonj, ki ga imam rad. Pod nebom je polno življenja: Trava je vse bolj zelena. Kadar piha vetrič, se mi zdi trava zelo zanimiva. Tudi pomladi ni vsak dan. Če je grdo vreme, kot je te dni, je res pusto in dolgočasno. Pomlad je najlepša, če sem zaljubljen. Rad imam starše in še nekoga drugega. Zelo veliko razmišljam o tem. Uživam v toploti teh lepih pomladnih dni. Boža me topla spomladanska sapica. Vse, kar nam prinaša pomlad, mi je všeč. Ta letni čas je nekaj čudovitega. Davor Širec — učenec, OŠ Žetale številka 5 - DOBI! E ------------- MAlSNJE Družabno,, pestro, razgibano . . . Dobrih 60 let je že minilo, odkar so v Krajevni skupnosti Stoperce ustanovili lastno kulturno-prosvetno društvo (KPD). Od samega začetka do danes se je na odru tamkajšnje dvorane zvrstilo že ničkolilco dramskih iger, proslav, nastopov skupin ljudskih pevcev in pevk ter drugih kulturno-družabnih prireditev. Generacija nastopajočih se je skozi ves ta čas zamenjala in dopolnila z mladimi, kreativnimi kulturnimi ustvarjalci iz vasi. Danes šteje društvo skupaj 43 članov. Pred njimi je sprejem novega statuta o delovanju društva, ki ga zahteva prenovljeni Zakon o društvih ter seveda veliko zagnanosti in dobre volje, tako da se za družabno življenje v Stopercah zares ni bati. V okviru Kulturno-prosvetnega društva Stoperce danes aktivno deluje več sekcij: Skupina ljudskih pevcev in pevk, dramska skupina, literarna skupina, fotografska skupina, knjižnica in letos ustanovljena plesna skupina. Njihovi člani skrbijo, da vsaj enkrat mesečno sovaščanom ponudijo kakšno kulturno ali zabavno prireditev. “Če ne utegnemu naštudirati kaj lastnega, pa povabimo v goste dramske in pevske skupine iz sosednjih krajev, “ pravi Anica Rejec, ki KPD Stoperce trenutno vodi in še dodaja: “Sami moramo poskrbeti, da se v kraju nenehno kaj dogaja. S tem se utrjujejo naše medsebojne vezi, krepi se občutek pripadnosti kraju, kjer živimo — to pa je tukaj v Halozah še toliko bolj pomembno, mar ne?” Težko bi bilo oceniti, katera od že omenjenih sekcij, ki delujejo v okviru KPD Stoperce, je najbolj dejavna. Zagotovo pa so največkrat nastopili ljudski pevci in pevke. V začetku letošnjega marca so se na povabilo izseljencev znova odpravili na gostovanje, tokrat v Nemčijo. Poleg domačih so jim v veliko veselje tudi nastopi v sosednjih krajevnih skupnostih. Z velikim veseljem se odzovejo prav vsakemu povabilu, že dalj časa pa so tudi redni gostje na srečanju ZKO na Ptuju. Daje v skupini 15. pevcev in pevk vse tako kot je prav, ima največ zaslug vodja Ivanka Galun, ki obenem skrbi tudi za besedila pesmi, s katerimi se pevci predstavljajo. Dramska skupina šteje 13 članov, letno pa se potrudijo naštudirati in uprizoriti vsaj eno dramsko delo. V preteklih letih so radi posegli tudi po zahtevnejših gledaliških igrah, ki pa se v preprostem vaškem okolju niso ne vem kako obnesle. Zdaj se domačinom veliko raje predstavijo s preprostejšimi deli, najraje komedijami, ki napolnijo dvorano do zadnjega prostega mesta. V letošnjem letu bodo zaradi velikega povpraševanja ponovno uprizorili lansko uspešnico “Zdrahe na vasi”. Če pa bo čas dopuščal, bodo za domačine pripravili še kakšno presenečenje. Seveda se bodo z veseljem odzvali tudi povabilom sosednjih dramskih skupin od Ptuja do Rogatca. V mesecu aprilu bodo v Stopercah gostovali člani KPD iz sosednje Hrvaške, natančneje iz Bazovice na Reki. Srečanja z njimi se Stoperčani še posebej veselijo, saj se medsebojne prijateljske vezi uspešno tkejo že dalj časa. Prizor iz igre "Zdrahe na vasi". Literarna skupina pod vodstvom Aleksandre Jemejšek skrbi za kulturno obeleži te v večjih praznikov v kraju. Letos so si člani poleg že obstoječih nalog zadali še dodatno. Zbirali bodo stare ljudske pesmi, ki iz roda v rod čisto potiho in nevede tonejo v pozabo. Ob pomoči literarnih oz. drugih skupin ostalih treh krajevnih skupnosti naj bi jih ponovno obudili in zbrali za celotno območje Občine Majšperk. Na tak način naj bi se to dragoceno ljudsko blago ohranilo še kasnejšim rodovom. V Stopercah se zares veliko dogaja. Da dogodki ne bi kar tako potonili v pozabo, skrbi fotografska skupina. Resda je še mlada, ustanovljena pred dobrimi desetimi leti, toda do danes se je nabral že kar zajeten kup fotografij za^kroniko, ki jo pripravljajo ob pomembnejših dogodkih v kraju. Še mlajša je plesna skupina, ustanovljena šele v začetku letošnjega leta. Z zagnanostjo in dobro voljo želijo mladi nadoknaditi praznino, ki je nastala v letih, ko je nekoč že delujoča plesna skupina prenehala z delovanjem. Imajo še knjižnico, ki v zimskem času krajša Stoperčanom dolge večere. Več kot 700 knjig je_dovolj velika zbirka, da prav vsak bralec najde kaj za svoj okus. Že v zgodnji pomladi pa se knjige hočeš nočeš, morajo privaditi na dolgo poletno spanje vse do pozne jeseni, ko delo na poljih, travnikih, vinogradih in sadovnjakih počasi jenja. Takrat je tu ponavadi že prvi sneg in zopet dovolj časa tudi za to, da svoje življenje zaživijo junaki iz knjig. Katarina Klep-Černejšek DOBRE MARNJE je glasilo Občine Majšperk, ki je tudi izdajatelj glasila. NASLOV: Občna Majšperk, Majšperk 32, telefon in fax 062/794422 UREDNIŠKI ODBOR: Potočnik Silvo, Rakovec Jože, Lorber Danica, Pernek Morija in Skok Marija. LEKTOR: Vera Planinc. UREJANJE IN TISK: Tiskarno Vili Polajžer s.p. Ptuj. Po mnenju Urada vlade za informiranje R Slovenije številko 4/3-12-1676/95-23/361 z dne 25. oktobra 1995, se šteje lokalno informativno glasilo DOBRE MARNJE za izdelek informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3 za koterege se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 odstotkov. Nastop skupine ljudskih pevk in pevcev iz Stoperc na 23. srečanju ljudskih pevcev in godcev v Zavrču