Številka lO,
©b potoku mlin klopoče, V mlinu deklica sedi In pretaka solze vroče, A jokaje govori:
Cestni „šlibar".
Romanca; zložil Kilometer.
»Kaj sem vam storila, mati, Mati kruta, brez srca, Za moža da noč'te dati Cestnega mi »šlibarja«.
»On je tak poštena duša, Ne pijanč'je, ne kvarta, V cerkev hodi, ne priduša Se, z dekleti ne kramlja!
Mož moj mora 011 postati, Ali skočim pa v vodo, — — Mati, mati, kruta mati, Li dopuščate vi to?!«
In bridko je zaplakala, »Slibar« pa po cesti grč, Kaj mu mar deklica zala, Le denarci mu dišč.

^IZarke žareče Solnce žari na zemljo, Ptice leteče Stvarniku slavo pojo.
Pomladanske.
Cvetke duhteče V pisanih bojah cvet(5, Z njih pa brenčeče Bučela strd srka sladko.
I.
V travi ljubeče Objemata dva se srčno, Radosti trepeče Srce obema mlado.
Mimo pa teče
Potok šumljaje lahno,
Vidi in reče:
»Kaj bo, če oče zvedo!«
so izginole, Solnce vso narav obseva Ščinkovec vfc šumi že Vesno slavi in opeva.
II.
In po cesti majeta Se dva krokarčka zaspana, A iz ust smrdi jima Pivo in pijača žgana.
Kjer se dviga mladi cvet, Glej, bučelic pridne roje — • Krasen si slovenski svet, Za te bije srce moje.
III.
^|^omlad nam se je vrnila Vse se klanja ji veselo, S kakim vriščem, kakim petjem Jo pozdravlja ptic krdelo.
Na livadah cvetke dične Vse so bujno razcvetele ■ Žalibog, da tudi hlače So cveteti mi priččle.

Komedija zmešnjav.
Črtica h življenja ameriškega; poljski spisal Henrik Sienkievvicz; prevel J. S—r.
Uvod.
ogodek, ki mi je za predmet te črtice, se je res podobno vršil v nekem ameriškem mesteci. Te-li se prigo-dil na vzhodu ali na zapadu, nisem mogel dopitati in gotovo nikomur nič ni za to. Morda se je ž njim tudi že okoristil kak novelist ame-rišk ali nemšk, kar pa utegne po mojem mnenji prav tako malo mar biti čitateljem, kakor i vprašanje glede mesta.
Upotrebljajoč svobodo avtorsko pripovedujem stvar, kot bi se dogodila v Kaliforniji; pri tem bodem se trudil povedati nekoliko karakterističnih potez iz tukajšnjega ma-lomestnega življenja.
Zgodilo se je pred peterimi ali šesterimi leti, da je bil nekje v grofiji Maripoza odkrit izvor nafte. Ogromni dobički, kakoršne morda donašajo rude v Nevadi in po drugih državah, združili so nekoliko podjetnikov v ta namen, da preiščo novoodkrita žrela. Pripeljali so različne stroje, nasese, vodove, lestve, kadi, sode, svedre in kotle; postavili hiše za delavce, krstili selo Struck Oil, in malo potem je stala v okolici pustej in brezljudnej, kjer so pred letom stanovali samo kujoti*), naselbina kakih sto hiš in obljudena z nekoliko stotinami delavcev.
Dve leti poznej se je Struck Oil zval že Struck Oil city. In res je bilo to že city v celem pomenu tega izraza. Prosim, blagovolite premisliti, da je stanoval tu že čevljar, krojač, tesar, kovač, mesar in doktor Francoz, ki je v svojem času v Franciji brade bril, ali drugače »učen* človek in neškodljiv, kar v ameriškem doktorji znači jako mnogo.
Doktor je bil, kakor se to pogostem pripeti po majhnih mestecih, ob jednem lekar in poštar; imel je torej trojno praktiko. Kot lekar bil je prav tako neškodljiv, kakor kot doktor, ker je v njega lekarni možno bilo dobiti samo dvojega leka: sirupa cukro-
vega in eliksirja ad longam vitam. Ta tihi in krotki starček je govoril navadno s svojim pacijentom:
»Ne bojte se nikdar mojih lekov. Imam navado, da povžijem sam takšno dozo vselej, kedar bolnemu dajem zdravilo, ker menim, če meni zdravemu ne škoduje, da tudi ne škodi bolnemu. Ali ni res?«
s Res je«, odvrnili so pomirjeni prebivalci, katerim ni prišlo na misel, da je doktorju dolžnost, ne le škoditi bolnemu, temveč pomoči.
Gospod Dasonville — tako je bilo doktorju ime — je pa verjel posebno v eliksirja čudovite učinke. Večkrat si je na mitingih odkril glavo in obrnivši se k občinstvu govoril:
»Gospodje in gospe! osvedočite se, kaj je to eliksir ad longam vitam! Imam sedemdeset let, četiri-deset let zavživam eliksir vsak dan in glejte: nimam niti jednega sivega lasu na glavi.8
Gospodje in gospe bi pa utegnili premisliti, da doktor res ni imel niti jednega sivega lasa, toda zato ga ni imel, ker je glava njegova bila pleša, kakor okrilje svetilnično. Ker bi pa razmišljevanje podobno nič ne pospešilo rasti Struck Oil city, opustimo je rajši popolnem.
Mej tem je Struck Oil city raslo in raslo. Po preteklih dveh letih bila je zgrajena stranska proga železnična. Mesto si je že izbralo svoje uradnike. —-Doktor, katerega je ljubilo vse, postal je kot zastopnik inteligencije, sodnik; čevljar, žid poljsk, mojster Devis (David), šerif, to je policiji načelnik, ki je bila sestavljena iz šerifa in iz nikogar druzega; postavili so šolo katero je vodila navlašč za to poklicana »School, Maan«, vekovečna devica, imajoč večen revmatizem • konečno postavil se je prvi hotel po imenu: United States Hotel.
»Business«*) se je oživel tudi neizmerno. Izvoz nafte je donašal lepe dobičke. Uvažimo, da si je mojster Devis dal postaviti pred svojo prodajalnico izložbo stekleno, podobno tem, kakeršne krasijo štacune čevljarske v San Frančišku. Na nastopnem mitingu so izrekli prebivalci javno zahvalo gospodu Devisu na tem »novem okrasji mesta«, na kar je mojster Devis odgovoril s skromnostjo velikega državljana: »Thank you! thank you ! O waj!«
*) ameriški divji psi.
*) Krime = žganjarice.
Kjer sta sodnik in šerif, tam se uraduje. Terja to pisarne in papirja, zatorej je na oglu Cojotes street po vstal »stationery«, to je skladnica papirja, v katerej so se prodajali tudi časniki politični in karikature, predstavljajoče Granta v postavi kmeta molzečega kravo, ki je imela vpodobljati zjedinjene države. Šerifu dolžnosti niso ukazovale ubraniti prodajo takšnih podob, ker to policije ne tiče.
A to ni še vse. Mesto ameriško ne more živeti brez časopisa; zato je po preteklem drugem letu postal tednik pod naslovom: »Saturdav Weekly Review * (Sobotno-tedenski Pregled), broječ toliko naročnikov, kolikor je bilo prebivalcev v Struck Oil city. Urednik temu časniku bil je ob jednem njega izdajatelj, tiskar, upravnik in raznašalec. Zadnja dolžnost bila mu je tem laglja, ker je imel kravo in je vsako jutro moral raz-našati mleko po hišah. Sicer pa mu to čisto nič ni branilo razpravljati v uvodnih člankih političnih doslovno: »Ko bi podli naš prezident zjedinjenih držav šel, kakor smo mu svetovali v zadnjej številki itd.«
Kakor vidimo, niso torej ničesar pogrešali v blagoslovljenem Struck Oil city. A še več. Bilo je mirno v mestu, ker se rudarji, trudeč se s pridobljavanjem nafte ne . odlikujo niti z nasilstvom, niti s surovimi običaji, sramotečimi iskalce zlata. Nihče ni nikogar ubil, o j,lynchu5 ni bilo niti slišati ; življenje je teklo mirno, dan je bil podoben dnevu, kakor dve kaplji vodeni. Zjutraj se je vsak zanimal za »business*, zvečer palili so prebivalci smeti na ulicah in šli spat, če ni bilo mitinga, vedoč, da bodo nastopni večer tudi žgali smeti.
Jedino preglavico delalo je šerifu to, da ni mogel prebivalcev odvaditi streljanja iz pušk na divje gosi, preletajoče mesto zvečer. Zakon; mestni zabranjujejo streljanje na ulicah. $Ko bi bilo to kako garjavo gnezdo,* govoril je šerif, sno, bi nič ne rekel; ali v tako velikem mestu pif! paf! pif! paf! to pa ni kaj lepega.«
Prebivalci so poslušali, majali z glavami, odgovarjali »o yes« !; ko pa so se zvečer porumenelem nebu pojavile bele in sive proge, vlečoče se z gora nad ocean, pozabil je slednji obljube, zgrabil za puško in streljanje se je prav pošteno počelo.
W A
Gospod Uevis je res mogel pozvati vsakega krivca pred sodnika, in sodnik ga je mogel kaznovati v denarjih ; ali ne smemo pozabiti, da so krivci bili ob jednem pacijenti doktorjevi, a ob jednem kot kupci čevljev gostje šerifovi; ker pa roka roko umije, zato roka roki ne dela krivice.
Bilo je tedaj mirno v Struck Oil city, kakor v nebesih; vendar so naglo minili ti lepi dno vi.
V grocerniku se je razpalilo smrtno sovraštvo do grocernice, a v grocernice do grocernika.
Tu bode morda treba pojasniti, kaj se v Ameriki zove „grocery*. Grocery ali grocernija je prodajalnica vsega. Možno ti je dobiti tam moke, klobukov, sraodek, metel, gumb, riža, sardink, srajc, slanine, semenja, bluz, hlač, okrilj za svetilnice, sekir, suharkov, krožnikov, papirnatih kolerjev, ušušenih rib, skratka: vsega, česar človek utegne potrebovati. Sprva je bila samo jedna grocernija v Struck Oil city. Lastnik bil jej je Nemec po imenu Hans Kasche. Bil je to flegmatičen Nemec, rodom Prus, imajoč kakih petintrideset let, izbuljenih oči; ni bil debel, toda dosti dobro rejen; hodil je vedno brez suknje in pipe nikdar ni izpustil iz zob. Angleški je umel toliko, kolikor je treba bilo v »businessu* sicer pa niti za na zob ne. Kupčeval je pa vendar tako dobro, da so čez leto in dan govorili že v Struck Oil city, da je bil ,vreden* nekoliko^ tisoč dolarjev.
Hkratu se je pojavila druga grocernija.
In čudna reč! Prvej lastnik je bil Nemec, drugo založila je Nemka. Kunigunde und Eduard, Eduard und Kunigunde! Najedenkrat se je torej začela mej obema strankama vojna, začela se je zategadel, ker je gospica Neuman, ali, kakor se je sama zvala »Niumen« dajala za dobrodošlico »lunch« — breste, pečene iz moke pomešane s sodo in galunom. Bila bi s tem največ škodila samej sebi v veljavi prebivalcev; toda sama je vzdrževala in nastavila svedoke, kjer njena moka še ni bila izložena, torej jo je kupila od Hansa Kascheja. Slo je tedaj za to, da je Hans Kasche zavidljiv in ničemen, ki je takoj od kraja hotel uničiti v javnosti svoje rivalke dobro ime. Sicer se je že naprej videlo, da bodete dve grocerniji tekmovali mej ; seboj; toda nihče ni slutil, da tekmenstvo preide v kruto nenavist osobno.
(Dalje prihodnjič.)
Ježa na Pegazu ali pesnik pri delu.
Prizor;
Pesnik (vzbujen):
J^a, kak <.rce strastno bije,
Burno žila mi utriplje — — —
Po telesu vsem me.ščiplje — —
Čudno me v želodcu vije:
Hrepenenje me navdaja
In z nemirom me opaja —■ — —
To si ti, — nebeška vila!
Muza, to je tvoja sila! — —
Ta nemir, ki prsi mi razganja,
On tvoj prihod mi naznanja, — —-
Jaz peti moram, peti — — — peti!
A peti kaj? — — kako pričeti? — —
Li dvomim še; saj vendar dana
Mi snov je stara, dobro znana;
Snov tisočkrat obdelana
Naj tudi zdaj mi še velja!
(Navdušen) :
O da, ljubezni gre vsa slava, Saj ona nam je molzna krava, Saj ona nas redi, živi, Da ne poide nam snovi I — Kaj torej bi se obotavljal, Kaj nebi te, ljuba v, proslavljal! Hajd torej, pegaz, hajd v dir, — — Ljubezen, ta naj bo tvoj tir! — —
(Nekoliko misli ter prične pisati): »Črnilo, tekaj, tekaj iz peresa. Vsem bol naznanjaj mojega — — srcesa!8
(Prestane) :
Srcesa, ■— hm, —■ pravilno ni rečeno, A meni je to pač vse eno ; —-Poglavna reč je vendar rima, Da gladko teče, da ne kima! Kam bi pa tudi mi prišli, Če morali ozirati
Bi se na slovniška pravila — — — Bogu vso čast! — tega ni sila!
(Piše):
»Opevaj, kak žalobe srce hira, Kak hira in biraje mira, — — Obup, nemir, tovariša minila,
spisal Zgubljeni sin.
Tovariša, ljubezen spremljajoča, — In, oj, kak je ljubezen moja vroča!«
(Razvnet): »Jaz ljubim te, obraz tvoj mili, deva, Z radostjo in žalobo me o veva!(<
(Utrujen in upehan sede. Kratek odmor): Visok bil tvoj vzlet je Oj pegaz, — — slišal petje Nebeških harmonij sem — — — — Oj, poezija, rajska ti kraljica, Kdor enkrat le je zrl v tvoja lica, Katerega si enkrat poljubila, Na veke robom svojim si storila! A rob tvoj biti — šteje vsak si v čast; Saj ti si mnogo dala nam oblast I — Če človek prost prične noreti,
V	norišnici mu je sedeti, — — — A pesnikom je privilegij dan, Licenca pesniška nazvan! — -*— Na delo pesnik! Poj, kar se ti zdi! Čim ludeje, — bolj narod te slavi! In ko uspeh te ta ojači, — — Le še bolj nori, bolj se pači, •—-In — — — slava ti gotova je! — — —
(Po kratkem odmoru prične zopet pisati): »Ljubezni smrtonosni strup Provzroča mi nemir, obup ! —-A pil pogubno sem otrov Iz tvojih rajskih — oj--o----čov 1«
(Misli):
A--stoj — »očov«--to dobro ni
Pravilnejše je pač »oči«! — —
V	starej pa slovenščini, Kako oblika se glasi, Ne vem, — — ozirati bilo Bi treba se na ruščino — — Sanskrt celo ves preiskati, Prej ko bi moglo se dognati, Kaj je pravilneje, — — — zato »Očov«, ko prej, ostalo bo!
(Piše):
»Pri oknu sva molče slonela,
V	mraku lastovka je pela.8
(Prestane): Hm — lastovka, saj menda to je Tist ptič, ki tako lepo poje?--
(Odločno):
Če ne, pa ne, — saj vse le nič je,--
To vsaj gotovo vem, da ptič je! - - —
(Piše):
»Ti zrla v me si tak ljubko, In jaz sem v tvoje zrl oko, Takd lepo, tako krasno, Kakor neb6 tak6 čisto, — — — In zdaj, mirno nikdar ne spavam, Obupno krog po svetu tavam, — Jaz ljubim te, — obraz tvoj mili, deva, Z radostjo in žalobo me oveva!«
i
(Vrže pero v stran): Dovelj končano naj je delo! —- -— Čude se ljudstvo bo zavzelo,
Ko bode pesem mojo bralo--
In kaj mi bode v zahvalo?
(Veličastno): Bolj čutim v srcu dan na dan, Od Boga pesnik sem poslan, Da pojem, ljudstvo navdušujem, Tolažim in razveseljujem — — — A narod mi hvaležen bo: — — — Sto let minolo bo in sto, — — A jaz, — še bodem jaz živel, Se bode slavo svet mi pel! — — Narodi mirajo, ruše se kraljevine, Spomin na pesnika na veke vse ne
Armada na begu.
Iz devete dežele.
V deveti deželi se godijo čudne reči. Človek bi skorej mislil, da kaj tacega ni mogoče — in vender je vse mogoče na tem »ferderbanim« sveti! Torej, kdor ima ušesi, naj me pazno posluša, da, pove na stara leta svojim potomcem. Ad rem:
Neko glavarstvo, ali kakor se po domače pravi »kresija«, po netopirsko ali meškutarsko bi se reklo »pecirkshauptmanšaftc, ki ima za glavarja Kranjca stare garde, je imenovalo prigodom zlate mise vladiko Strossmayerja častnim občanom. Iz časnikov je to izvedel župan iz trnovega hriba in — to imenovanje speklo ga je v dno duše tako, da je postal ves od glave do nog kuščarju podoben. Nek dan sreča župan glavarja na »velicem placu«, ali recimo na se-nožeti, ali kakor tudi nekateri pravijo na travniku, in ga interpelira, ali je res, da je glavarstvo imenovalo vladiko Strossmayerja častnim občanom? Glavar mu odgovori, da je res. »Kdo pa vas je v ta čin napeljal, kdo je pri seji take budalosti predlagal?« vpraša nato župan glavarja. Glavar mu prav ponižno odgovori: tisti — tis —ti — gor —gor—gor—iš—ki—i—i — poh—poh—poh—aj — ač—jač. A—a—a! zazija župan; obrne glavarju hrbet in gre dalje svojo pot.
Koj drugi dan dobi glavar od trnovega župana odlok, strog odlok, v katerem tirja, da mu mora nemudoma odposlati zapisnik one seje, pri katerej je bil imenovan Strossmayer častnim občanom. No, županu se je tirjatev spolnila, dobil je kmalo zapisnik seje. (Ah, ti panslavisti, vsem hočem glave streti, misli si župan in udari z nogo ob tla). Čujte nadalje, kaj učini na to? Nič druzega ne — dragi čitatelji moji, naj vam povem na jedno samo uho, druzega si pa zamašite in zamižite — uniči glavarstveni sklep in izreče, da Strossmayerjevo imenovanje častnim občanom je neveljavno; ob jednem da je poslal vso stvar v — luno in kadar pride od tam rešitev, hoče glavarju vse poročati.
Zmota.
Črtica iz "bicikliškega življenja.
Ker so se biciklisti v Ljubljani od dne do dne množili, treba jim je bilo ustanoviti svoj klub, katerega so istinito ustanovili. Da je bil ta klub izključljivo nemški, uganil bo vsak, kdor le količkaj p6zna razmere ljubljanske. Saj celo požarna bramba gasi ogenj po nemški, kar je
brezdvojno uspešnejše. Ta klub, namreč bicikliški, omislil si je naposled tudi uniformo, in sicer temno-modro, kar je imelo sedaj, ko se je ustanovil tudi narodni klub biciklistov s sivo uniformo, jako slab nasledek, kateri naj mi bode dovoljeno cenjenim čita-teljem tu narisati.
Ceste ljubljanske in v okolici odlikujejo se od druzih cest po izrednem blatu, a ob času suše, še izrednejšem prahu, kar gotovo ni ugodno za pohajko-valce, še manj pa za kolesarje. Te dnij, ko so ceste, kakor navlašč na debelo posute s prahom, vozil je nek kolesar, nemškega mišljenja v okolico ljubljansko. Pridrvivši se na namenjen kraj, bil je vsled velikega prahu, dasi modro uniformiran, popolnoma siv, jednak članu narodnega kluba biciklistov. Nemški tovariši zbrani v dotičnem kraji v modrih uniformah, jeli so pisano gledati drznega sivca, ter mu že od daleč zabavljati, meneči, da je to njihov odpadnik, član narodnega kluba biciklistov. Jedva se jim pa približa, udrihati so jeli po njem neusmiljeno. Biciklist je sicer kričal in zatrjeval, da je član njih kluba, a boj je bil tako živ, da ga niti čuli niso, temveč neutrudljivo bili po njem, dokler mu niso izbili poslednjega prahu z obleke ter uvideli, da je njih brat v modri umiformi.
Bodočnost bicikla.

Slaba tolažba krčmarju.
Krčmar: »Gospod, danes imate že zopet sedmi vrček!? G o s t-dolžnik: »Tembolje za vas, ker sem vam več dolžan.8

Z ulice.
da
Okoličan pride v mesto, ter vidi sijajen pogreb. Nevajen videti tako velikanskih pogrebov, vpraša baš mimo gredočega čevljarskega vajenca:
»Fante! kdo pa je umrl?«
»Jaz sicer ne vem prav natanko, a mislim, najprej ta, ki ga v rakvi neso.«
Oporoka.
Nek meščan izrazil je v oporoki željo, naj njegovo telo po smrti preišče natanko, ter njemu znani vsled kake bolezni je umrl.
Vn
Zakonska odkritost.
Mož: »Veruj mi, ko bi ti poznala mojo prvo ženo, razumela bi brezdvojno žalost mojo, da mi je umrla!8
Žena: »Veruj mi, da jaz nje smrt še globokeje obžalujem nego ti!8
se na-
Olajšave.
Tatu, ki je ravno vlomil bla-gajnico, zasačila je policija, ter ga pri obravnavi obsodila na dve leti ječe; a z ozirom na to, da v bla-gajnici ni bilo mnogo in da bi ne mogel provzročiti velike škode, znižala na jedno leto.
Ko ga predsednik sodišča vpraša, je li zadovoljen s kaznijo, odgovori mu kaznjenec: »Prosim uljudno, ko bi se vaša milost blagovolila ozirati tudi na to, kako zelo sem se moral mučiti in truditi, da sem blagajnico vlomil, a v njej ničesa našel, ter mi še ostalo leto odpustiti !8 Vn
Misel tatu.
Na smrt obsojenega tatu vpraša spovednik, kaj pričakuje na onem svetu:
»Ne veliko,8 odvrne mu lopov, »kajti nihče ne vzame s seboj ničesa, torej tudi za-me ne bode nič8
Obrazec za spričevala večini sedanjih poslov.
Ana Gofla stužila je pri meni jedno leto — manj jednajst mesecev — ter se mej tem časom pridno ■—• pred hišo, zmerno — pri delu, skrbno — za-sč, pametno — z izgovori, prijazno — z moškimi, zvesto '■— svojemu ljubimcu, pošteno — ako je bilo vse zaklenjeno,
zadržala.

Dovoljenje.
Poštni ravnatelj v N. prepovedal je strogo svojim uradnikom nositi kosmate brade. Nekdo izmej uradnikov bil je vendar toliko v milosti pri ravnatelju, da se je drznil prositi dovoljenja. Poštni ravnatelj je toraj zapisal na odlok: »Dovoljeno, toda samo — izven urada!8
Ljubezen boljša.
alo hodil sem ve cerkve, Bolj me v krčmo vleklo je, Maše so me malo zrle, Včasi še v nedeljo ne.
A sedaj prihajam redno
V	hišo Božjo dan za dnčm, Maša mi je že prekratka, Nič kaj rado še ne grčm.
Deva zorna hodi v cerkev,
V	cerkvi moli dan na dan, Ona me je prevabila,
Da sem t&k goreč kristjan.
Tičje mleko.
Zagovoril se je.
Velike tatvine sumnjiv potepuh, skušal si je s trdovratno tajbo ohraniti zlato svobodo in ker sodnik tudi ni imel dokazov, oprostil ga je ter mu pred odhodom dejal:
»Obljubite mi vender, da ne bodete nikdar več storili take tatvine!«
»Gospod sodnik! verujte mi, da ne bom nikdar več toliko ukradel,« odgovori mu potepuh prostodušno. Seveda ga nato takoj primejo ter odvedejo v zapor.
3
Čarovnikov svet.
Pivarnar A. jadikoval je po vsem mestu znanemu čarovniku (?) B., da je mnogo gostov pri njem izostalo, ter vprašal, kaj mu je storiti, da se mu gostje zopet vrnejo.
»Vselej kadar varite pivo/ svetuje mu B., »idite trikrat okoli kotla ter izlite vselej po jeden korec vode iz kotla v hudičevem imenu; potem idite zopet trikrat okoli ter vržite vselej po jeden korec hmelja v kotel v Božjem imenu, to vam pomore.
Pivarnar A. storil je, kakor mu je svetoval B. in gostje so se v istini množili.
3*.
Jasen dokaz.
»Čevljar Ivan Cvek, ki je preteklo nedeljo pričel pretep, pravi da je bil popolnoma pijan in da ni vedel, kaj počenja. Ali je to resnica?« vpraša sodnik pričo-natakarico.
Natakarica: »Res je, da je bil pijan, kajti izpil je osemnajst vrčkov pive.«
Sodnik: »Ali ste pa tudi uverjeni, da je bil popolnoma nezmožen misliti, kaj počenja?«
Natakarica: »Da, tudi to sem uverjena; kajti kadar je trezen, navadno uide, ter nič ne plača računa, dotični večer pa je, navzlic temu, da je že plačal, hotel še dvakrat plačati.8
Rešitev skrivnostnega napisa v 9. štev. „Rogača."
Čakam dan na dan Toneta, da mi prinese nekaj denarja. Pa ga .ni, ni. To mi ni po godi.
Prav jo je rešil g. Nedeljko v Ljubljani.
Odgonetki g. štev. „Rogača".
Mleko in dober pesnik sta si jednaka v tem, da se oba posnemata.
Kava in Turek: Oba se vsedeta brez stola.
P. n. gosp. J. N. : Vaši spisi, kolikor ste nam jih še poslali, niso za rabo; obračajte se toraj kam drugam, ne na »Rogača8. —
V-n
„Rog-ač" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca na celi poli četvorke ter stoji po pošti prejeman celo leto 3 gld. 20 kr., pol leta i gld. 60 kr., četrt leta 85 kr.; za Ljubljano celo leto 3 gld., pol leta 1 gld. 50 kr., četrt leta 80 kr.; izven Avstrije celo leto 4 gld. Posamične številke so po 15 kr. — Naročnino sprejema upravništvo, dopise pa lastništvo in uredništvo v »Narodni Tiskarni«
v Ljubljani. — Tiska »Narodna Tiskarna«.
PISMOVNA