Igra je Igra 2. Kuharica »Oh, Anica, kaj sem jaz dobila za god!« Tako je nagovorila Kramarjeva Betka svojo prijateljico. »Pridi k nam, v nedeljo pridi, pa boš videla.« »Če bodo le mama pustili.« »0, saj bodo.« Betka je dobila za god celo kuhinjo: majhno ognjišče, skledice, piskrce in sploh vse, kar se rabi v kuhinji. Zares lep dar! Kako ga je bila pa tudi Betka vesela! Vsakemu ga je razkazovala, vsakemu pri-povedbvala, kaj bo skuhala mami, pa atu, pa putkam, pa pinčetu in vsem drugim. Ko bo prišla Anica, to bo gledala svojo prijateljico, kako se že suče okrog ognjišča, pa kako prestavlja piskrce, kako zna me-šati in to in ono. Anici mora skuhati pa res nekaj posebno dobre.ga. Drugim kuha nalašč, brez ognja, a ko pride Anica, takrat bo pa kuhala zares, Anica bo pa pomagala. Da bi že vendar enkrat prišla tista nedelja! In prišla je. In tudi Anica je prišla v ncdeljo popoldne. »Anica, poglej!« Z zanimanjem je ogledovala Anica lcpo igračo. Kaj takega pa še ni videla. Betka ji hiti razkazovati 23 svojo kuhinjo in ji z vso otroško učenostjo razlaga, čemu se rabi ta reč in ona. »Anica, pojdi! Greva vun; ne, gor greva, pod streho, boš videla, kako bo prijetno.« Urno odneseta vsaka nekaj kuhinje gor pod streho. »Tako! Sedaj pa le glej, Anica, kaj ti bom sku-hala. Vidiš, jajce. Moja Belka ga je znesla. Pa malo vode imam tukaj, pa malo moke, vidiš, pa bo močnik.« »Betka, kaj pa misliš? Saj ne boš mogla kuhati!« »0, bom, bom, le počakaj.« »Betka, nikar! Kar tako se igrajva.« A Betka pa ne posluša. Na vsak način hoče pokazati, kaj zna. Kuri in kuri, pa ne gre, nikakor noče zagoreti, »0, ti pcs ti, kako mi nagaja!« se zahuduje Betka. »Le čakaj, že vem, kaj bom naredila.« Pa urno steče v kuhinjo, kjer imajo mama pri-pravljeno olje, da polijejo drva, kadar se nočejo vžgati — in na tihein izmakne posodo za olje. »Tako! Sedaj pa mora zagoreti.« Z močnim plamenom res zagori olje. Kdo je bil tega bolj vesel kot Betka! Pridno se je sukala okrog svojega ognjišča — ali joj! — nesreče! Premalo pre-vidna je bila, pa se ji je vnelo krilce. Anica je zakri-čala, Betka zavpila, da se je razlegalo po celi hiši. »Mama, ojej! Mama!« Betka je stekla, Anica pa za njo. Iz hiše, so pritekli mama in se neustrašeno in z vso silo vrgli na bežečo Betko. S težavo so pogasili ogenj, ali Betka je morala v posteljo. »Ti nesrečni otrok ti,« so tožili mama, »kaj si pa vendar počela! Jože, hitro pod strcho!« zakli-čejo hlapcu. »An- Anici sem mis- mislila skuh- skuhati moč-nika, pas- pa sem se opc- opekla,« je pripovedovala Betka med jolcom in ihtenjem, »Kaj pa vendar misliš! Poglej, kaj bi se bilo zgodilo! Ti bi se bila kmalu ponesrečila, hiša bi bila 24 pogorela, če bi ne bili pravočasno zvedeli. Otroci, otroci, kakšne križe nam delate!« S solznimi očmi se je Anica ločila od trpeče Betke. A še bolj žalostna je bila naslednji dan, ko je zvedela, da mora njena prijateljica v bolnišnico. Šest dolgih tcdnov je bila tam, »Anica, jutri grem pa po Betko. Sedaj je pa že zdrava.« »Kako dolgo je že ni domov. O, da bo le rcs prišla. Mcni je že tako dolgčas!« Drugi dan popoldne je že objela Anica svojo prijateljico, in zopet je bila vsa hiša polna igrač. »Ali, da mi ne pozabita: Ogenj ni igrača!« so opomnili mama, Pa skoro ni bilo treba praviti; ne-sreča že sama izuči človeka. J. E. Bogomil