ENA         BOLEST
t   SREČKO   KOSOVEL
Ena bolest mi dušo tesni —   Mati, daj mi roko še enkrat, tega sveta hladnina;             kajti samo v tvojem zavetju
pride noč — in vse potopi        - sem čutil življenje, sem bil mlad,
večnosti globina...                       kot zdaj sem gorak vsemu svetu.
Moje srce izgubilo je                   Čutim pogrezanje. Konec sveta
toplih sanj iskanje,                      daleč ni od razdejanja.
kot mramor ga ohladilo je          Zebe me. Hlad polzi v dno srca —
to trpko, trpko spoznanje.          dajte mi, dajte mi spanja!
F      A      B      R      I      K      A
FRANC   ONIČ
Črne se okajene strehe preko polj, ki zadaj slepa, tiha v nje strmijo. Še  dalje zadnji borovci bežijo pred dimom, ki se niža bolj in bolj.
Nebo turobno zdi se, da prihaja, dotika s čelom se kaminov črnih. Nato se dviga. V pramenih srebrnih zblesti za hip trop hiš, ki jo obdaja.
Kamina dva sta zvila v vrv svoj dim, na vrvi tej se ziblje rdeč titan. Sopara ga opaja kakor vino.
Črez strehe gleda in strmi v daljino. V rokah plamenov Šop ko žolt žafran drži in poje stiha siv pogin.
SOMOTNA     POKRAJINA
FRANC   ONIč
Ugasnilo nebo je in labod sinjin je zložil ranjene peroti. Ječe prek črnih tal zbledele poti. Nikogar ni. Samo še žolti lok
438