DOPUST str. 4
SEMINAR SLOVENSKEGA JEZIKA IN KULTURE 1998
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 2. julija 1998 O Leto VIII, št. 13
Dolnji Senik, 21. junij
ČRTALO IN LEMEŽ V GRBU
"Današnji dan je pomemben v življenju naše skupnosti, kajti dobili smo simbole, ki naj bi jih uporabljale tudi bodoče generacije. Simboli so neodtujljivi del našega življenja. Grb in prapor simbolizirata samostojnost, samobitnost naše vasi in skupnosti, ki živi v njej. Izražata, da želi naša skupnost predati dediščino svojih prednikov mladim rodovom, svojim potomcem," je povedala med drugim Elizabeta Bartok, županja vasi Dolnji Senik po nedeljski blagoslovitvi grba in prapora.
In zakaj sta prav črtalo in lemež v novem grbu? Pred načrtovanjem novih simbolov je samouprava dala raziskati v arhivu v Sombotelu, ali obstaja kakšna listina z dolnjeseniškim žigom. Našli so listino z žigom iz 13. stoletja. V omenjenem žigu najdemo lemež in črtalo. Ta dva motiva sta prenešena tudi v novi grb, ki bi ga lahko opisali tako: v modrem polju
ščita najdemo na zlato pobarvana lemež in črtalo, ki se nahaja nad tremi zelenimi bregovi. Nad ščitom je odprta grofovska krona, zlato in srebrno pobarvana. Lemež in črtalo sta simbola kmetijstva, trije bregovi - kot novi motiv - pa simbolizirajo tri narodnosti, ki živijo na Dolnjem Seniku. Oblika ščita ter krona spominjata na družino Batthany, kajti tudi Dolnji Senik je bil del njihove posesti.
V svojem slavnostnem nagovoru je dr. Gyula Pusztai, predsednik županijske skupščine, poudaril, da je Dolnji Senik lahko vzorčni primer tega, ko "mali svet" pokaže "velikemu svetu", kako se da živeti z drugačnostjo, kako lahko živijo v miru in sožitju razne narodne skupnosti. Uradni del nedeljskega programa se je zaključil s podpisom listine o partnerstvu med Dolnjim Senikom in Sv. Martinom v Avstriji.
Prireditve so se udeležili domači gasilci in njihovi partnerji iz Avstrije in Slovenije, v kulturnem programu so nastopili malčki domačega vrtca, nemške pevke Dolnjega Senika in folklorna skupina iz Sakalovcev.
-MS-
2
Sveti oča pa Clinton tö dobila
400 LEJT STARA TRTA
Bili smo na prauški
Gda nam je gospaud Vasja Samec, svetovalec Zavoda za turizem v Maribori pripovedavo o „Stari trti” v njinom Varaši, rni je napamet prišlo, ka najraj mam, če je mesau friško, vino je za mejo volo leko staro tö.
* * *
Mariborčani so celau ponosni (büszkék), ka majo v centri Varaša pri Dravi (na Lenti) rekonstruirano naj-starejše trse na svejti. Gda so vred vzeli staro mestno gedro, so zračunali, ka so té trsi starej s, kak 400 lejt. Tau svedočijo stari bakro-rezi (rézmetszetek), freš-konge in arhivski zapisi tö. »Staro trto” so majstri obnovili, celau skrb majo na njega, ga vredi majo, štero v Sloveniji zovéjo: „kralica vsej vinski trsov”. Kralico majo v velki česti zavolo turizma tö, dos-ta-dosta kulturni in turis-tični programov organizé-rajo kauli nje. Napriliko en program sé zové »Obre-zavanje”, na šterom mariborski župan tradicional-no vöodeberé en cepič, šteroga dojvrejže s te trsov, pa ga podari eni občini. Letos je tau čest zadobila občina Brežice in japonska korporacija, štera v Maribori vodé čisti. Takše cepiče je dobilo že blüzi deset občin. Ena takša občina gvüšno baude Szombathely tö, že zatoga volo tö, ka je Szombathely eno od pobrateni mest Maribora.
„Obrezavanje” je velki praznik (svetek), ka takšoga ipa pride vküper več gezaro lüdi, tau je trnok kvaliteten kulturni program. Vsi té programi so etnografsko tö interesant-ni (érdekesek). Zvün „Obrezavanja” majo »Bra-tev” tö, na jemejevo postavijo klopautec, na mar-tinovo pa naredijo »Marti-novanje”. Vse té prireditve (rendezvények), štere so nutri v samom centri Varaša, pomenijo nikšifele „štart” za vse tiste, šteri majo gorice. Gda v Mari-
bori začnejo obrezavati, te sé drugi tö cuj spravijo, gda klopautec postavijo v tem velkom Varaši, te klo-pautce začnejo postaviti po cejlom Štajerskom, gda je bratev na »Stari trti”, te beréjo grauzge po cejlom Štajerskom... Ovak pa Mariborski vinorodni okoliš má v Sloveniji skor najvekšo čest.
Programi kauli »Staroga trsa” v Maribori so rejsan atraktivni, znani po cejli Sloveniji. Vsigder več je Austrijcov tö, gostov z Ro-vačkoga rosaga, dosta dip-lomatov tö pride, Mariborčani pa pozovéjo poli-tičare, kulturnike, gospo-darstvenike tö. Na tau tradicijo pa Maribor more dosta programov vezati pa je veže tö, zato, ka naj té atrakcije s kem več lüdi sčaliva v Maribor. Vsefele razpisi (pályázat) so tö za različne majstre na temo »Stara trta”: spominki (su-veniri), keramike, izdelki iz svile, krabatlinge... Vse té produkte pa nücajo vi-nogradniki po Sloveniji:., »Stara trta” je samo na prednji steni ene stare, depa lepau popravlene iže, letno obrodi od 35-50 kilo-gramov grauzdja, iz toga naredijo od 50-60 mali glažov vina. Te male glaže, šteri menje mejrijo, kak dva dejcina, dela po cejli Sloveniji poznam obliko-valec (formatervezö) glažov, posanc ptt. gospaud Oskar Kogoj.
No, tau vino je nej mo-gauče küpiti v bautaj, ka te male glaže ponücajo za protokolame namene. Mariborski župan svojim velkim gostom dá cuj glažecom knige z mapami,
cepič... Té glažec je daubo najbole poznam človek na svejti tö - Sveti Oča iz Rima. Na zadnji olim-pijski igraj so ponüdili te »nektar” gospaudi Clinto-ni tö.
Na pitanje, če sé v ikšom velkom Varaši, kak je Maribor, gde je puno autonov, velki dim pa smog, Stara trta ne zasapi, je g. Samec pravo, ka so v Maribori v zadnji 5-6 lejtaj vse špajete in druga ku-rišča na kuln dojminili na plin (gaz). Zato je gnesden med slovenskimi Varaši vendrak v Maribori najbaukši luft, ka pomeni velki ekološki stopaj naprej, sploj če pomislimo, ka je prva cajta ranč Maribor büu - za Trbovljami, gde majo termocentrale - drugo mesto v Sloveniji z najbole lagvim zrakom... Tak ka je pri Stari trti nej luft najvekši problem, liki podtalnica, voda v Vrnjom tali zemle (talajvíz). Gda so popravlati Lent, so nej največ mislili na tau, ka sé Dravina voda leko zdigne. Gda je velka voda ali povauden, te majo z Dravo dosta težave, ka ta zdigne nivo podtalnice tö, štera škodo dela Stari trti tö. Eške sreča, ka Stari trsi majo po 400 lejtaj takše šurke korenjé, da je ranč podtalnica ne more zani-čiti. Zavolo viske vode v zemli pa je ena druga nevamost: mišice, unije, övce, štere dostakrat gostüvanje majo na Stari trti...
Njini strokovnjak! (majstri) go ovak celau skrb majo, zato je skor vsikšo leto bole zelena pa vekša, depa go ne püstijo, ka bi po drugi stenaj tö tárasla. Nej jim je za vnožino grauzdja, liki za aktraktivnost.
Kak dugo de eške leko živele te matužalemske trske? Gda so Japonci s sebov vzeli cepič od Stare trte, so pravili, ka ga odnesejo na Japonsko pa sé poskrbijo, ka de živejla eške 400 lejt.
fr.m.
Slovensko drüštvo v Budimpešti je pred štirimi lejti bilau na obiski v Váci pri slovenskom kanoniki Jožefi Zavci. Gospaud Zavec nas je te pa Zdaj tö pozvau zatau, ka on nejma cajta priti na naše programe. Mi smo tau z veseljem sprejeli pa sé 14. juniuša napautili v Vác. Gospaud Zavec je doma z Gornjega Senika. Pred štirimi lejtami je biu kanonik Zdaj pa je že generalni vikar. Porabski Slovenci v Budimpešti smo ponosni na tau, da mamo takšnega velkoga človeka, šteri je na eni škofiji (püspökség) za škofom prvi človek. Gospaud Zavec dosti dela opravla, ka na škofiji tö ma dosti dela, potem šče ma eno faro. Hvala Bogi ma dobra zdravje za tau velko delo.
Člani drüštva so s posebnim avtobusom šli v Vác. Napautili smo sé v devetoj vöri pa za eno vöro smo že tam bili. Najprvin smo šli k sveti meši, štera je bila v edenajstoj vöri in je mešo emo gospod Zavec. Po meši smo sé pozdravili in šli na obed. Zadvečerkoma smo poglednili zanimivosti v Váci. Bili smo v škofovski cerkvi tö. V Váci so sé že te fejs pripravlali na procesijo, ka drügo nedelo smo svetili Tejlovo. Pa kak je znano, je na Tejlovo vsigdar procesija. Žau, ka mi nismo mogli tam ostati, ka naš posebni avtobus je mogo večer v sedmoj vöri že v Pešti biti.
Na konci našoga obiska zadvečerkoma nas je gospaud Zavec pozvau na njegvo faro, dej nas je pogostijo. Sploj fajn smo sé meli, šče spejvali smo z gospodom župnikom vred. Najprvin slovenske porabske pesmi, Potejm pa šče malo vogrske tö. Gospaud Zavec nam je prpovejdo, kak je prišlo do toga, ka je on dühovnik postau, dej je delo, kak je prišo v Vác in kakšno delo ma Zdaj.
Lepau je bilau, srečali smo sé stari prijateli. Več članov je bilau, šteri so doma z Gorenjoga Senika in po dugi lejtaj so sé Zdaj srečali pri gospodi Zavci. Naprej so prnesli, kak je bilau, gda so v šaulo odli, kak so ništerni lagvi bili kak pojbičke, kakšne hejce so delali pa kak so zatau v šauli biti bili. Tau so bila mlašeča lejta, gda je človek šče naleki, bili so pa težki cajti, smo sé spominjali, kak so preseljevali lüstvo na dalečne drüge kraje. Za toga volo tö smo sé Porabski Slovenci tak raztrausili.
Do večera smo malo trüdni poslali, ali lejpi den je biu, na steroga mo sé dugo spominjali. Leko je žau tistim, šteri so nej Prišli, nej šli z nami. Na tau prauško smo pejnaze dobili od manjšinskoga sklada. Tau leto so za verske prireditve, za prauške manjšine tö leko prosile po natečaju pejnaze. Tak je našo drüštvo tö prašilo in dobilo pejnaze. Za(h)valjujemo sé vsem tistim, šteri so nam pri tem pomagali. Zavalimo sé gospodi Zavci, da so nas pozvali. Želimo jim tadale dobra delo, dobra zdravje. V imeni Slovenskega drüštva v Budimpešti:
Irena Pavlič
Porabje, 2. julija 1998
3
Gda smo Prišli iz Maribora...
Štenjé
PISATEU PAVERSKE DÜŠE
Slejdnji pomembni (je-lentős) slovenski realistič-ni pisateu 19. stoletja je Fran Saleški Finžgar (1871-1962). Naraudo se je na Gorenjskom, včiu se je za dühovnika. Düševni pastir je biu v več vesnicaj i varašaj na Gorenjskom, na slejdnje pa v Ljubljani, gde je mrau tö.
Finžgarove najbole poz-nane knjige so Pod svobodnim soncem. V tom romani (regény) o tome pripovedava, kak so Slavi, Slovenge sé Prišli, v tau krajino, gde gnes živejo. Finžgar je piso paverske pripovejsti (npr. Dekla Ančka) pa igre (Divji lovec, Naša kri) tö.
V pripovejsti Dekla Ančka pripovedava o tome, ka Ančka kak sarmačka deklina odide slüžit k bogatoj držini. Tam se zalübi v lapca, šteri go zapela, pa
noseča grata. Ne moreta sé oženiti, ka nemate pe-naz za vküpno živlenje. Lapec odide v Merko, pa peneze pošila domau Ančki. Ančka je žalostna, ka de mogla fotiva roditi, pa prosi dühovnika, naj piše Janezi v Merko. Janez go zové za seuv v Merko. Ančka odide v New York, de pa go ne pistijo nut, ka je noseča, more nazaj domau:
18. juniuš je lejpi den bio za porabske upokojence, šteri so z drüštvom na izlet šli v Maribor. Kakoli ka je dosta več žensk bilau na izleti kak moškov, zatok gda smo domau Prišli iz Maribora, smo nej gratale čisto nore, kak pesem pravi.
Sprajli smo si pa znovič eden lejpi Spomin, nepozableni den. Drüštvo upokojencev iz Murske Sobote je nas na te izlet pozvalo že lani. Edno leto oni pridejo, drugo leto pa mi mamo priliko k njim titi. Našo drüštvo je letos že ob drugič bilau na izleti v Sloveniji. Letos nas je ešče gnauk telko - 79 -lüdi bilau na izleti kak predlani. Tak mislimo pa smo vidli tü, da smo s tejm nej malo brigo naprajli Sobočanom. Kama koli smo Prišli, smo se samo tak not sipali, kak eden roj. Naši gostitelji so nam pa fejst lejpi program naprajli.
Den sé je tak začno, ka smo že rano stanili pa v petoj vöri doma na avtobus vseli. V Varaša so nas čakali posebni avtobusi, eden lepši pa modemejši kak te drugi. Rano smo Prišli v Mursko Soboto, etak smo pa meli dobre dvej vöre, da smo si leko malo poglednili Soboto, tau ali tisto küpili. V pau desetoj vöri je pa nas Čako soboški žüpan. Tau je nam velka čest bila. V desetoj vöri smo pa tak bili na-krmlani, ka smo sé kumaj gibali. Fajn bograč smo dobili pa ešče baugšo vino. Naši gostitelji so na našo prošnjo obečali, ka nam samo gnauk dajo toplo gesti. Mi smo si nesli (h)rano zatok, da bi njim nej trbelo za telko naroda skrbeti pa sé cerati. Samo ka so tej Sobočani rejsan samo gnauk dali nam gesti, gnauk cejli den nep-restanoma. Da smo etak siti sé vzeli na paut v Maribor, smo dosta lejpoga vidli. Naši prijateli so si pa sedli k nam na
avtobuse pa so nam po pauti vse pokazali pa raztomačili, ka je videti bilau. Dobra vola pa smej sta pa nej enjala.
Dosta kilometrov smo naprajli mimo Drave pa te smo sé gnauk samo začnili zdigati, Cilj je pa biu Pohoije, 1.500 m visko. No, tau je že nej tak smejšno bilau, sploj pa zatok nej, ka je te naš eden moderni avtobus nikak nej mogo ovinke (kanyarok)
not pobrati. Etak pa, hajde, doj z busa, malo peški pa pá gor na bus. No, tau je tü nej zamanjske bilau, nistarni so tak prajli, ka smo si prej fajn noge vöstegnili. "Hodi düša na božo paut," so mabiti nistarni sami sebi spejvali pa je nika tak bilau. Za toga volo de pa ta paut eške bola nepozablena. Gda smo tak 1 km meli do cilja, do Ribniške koče, te je sploj zavonjalo pa prejk skipelo našomi modemo-mi avtobusi pa šoföri. Pá doj z busa, on je pa roke v nebo držo pa je etak "molo". Depa vrag ne vej kak, kak nej, gda smo mi peški že gor bili, naš lejpi bus je tak pomaleg, kak požak za nami prišo.
Tam vrkaj je pa vcejlak lepau. Človek je nej vörvo svojim očam, kakša pokrajina, kak daleč sé odpira pred našim pogledom. Samo, ka... Te den je dosta "samo" tü bilau. Samo ka je te začno dež titi pa črčavka pokati po naši glavaj na teltja, ka smo kumaj nut vujšli v edno velko zidino, gostilno, ste-
ra Sama stoji tam na tistom mesti. Naši gostitelji so tak planirati, da bi pri zidini vanej naprajli eden fajn piknik. Za dežja volo sé je pa tau samo na polonja spunilo. Tačas, ka smo mi not v krčmej naprej spa-kivali svoje pake z različnimi dobrotami, tačas so soboške "dekle pa podje" vanej na dežji pripravlali nam tau pa tisto. Vejte, samo so nam gnauk dali gesti. Že sam povedla.
Gda je dež doj stano, te smo pa "koštavali", ka so nam naši prijateli na brejg prinesli. Tak smo geli, kak če bi tisti den eške nej geli. Nej Zaman. Drugo je furt baukšo. Nej tak?
Gda smo sé cejlak nageli pa napili, te smo si pa vse poglednili. Liki te dež, te nas je nej njau na meri. Etak smo pa pobejgnili not v naše buse pa doj po bregi smo sé vzeli. Samo smo tak füčkali doj, na teltja, ka bi nas eden požak tü zgrabo. Pa itak, doj smo zatok Prišli pa te nazaj v Prekmurje, domau k našim Sobočanom. Avtobusi so sé pa na konci v G. Petrovci, na Pinži najšli. Tam so nas z muzikov čakali nistarni upokojenci iz Sobote. No pa te smo pá geli. Kakšo večeijo! Tau je nej za povedati. Tak vejte, samo so nam gnauk dali gesti. Nej?
Samo eške telko, lejpa vala za te lejpi den. Vala za trüde, za ceringe pa vala za prijatelstvo. Nasvidenje, k leta pri nas.
I. Barber
»Kjjuč v vratih je zaškripal, vstopil je zdravnik. Pregledal jo je, kakor veleva postava, nato je spet odšel.
Kmalu pa sé je vmil zdravnik in z njim človek, ki je govoru jezik, da ga je Ančka razumela.
-	Vi ne smete v Ameriko!
Ančka je prebledela in Črno sé ji je storilo pred očmi.
-	Zakaj ne? Saj imam pravice, imam denar.
Iz nedrij je potegnila zavitek bankovcev.
-	Ne smete, ker ste taka!
Pokazal je s prstom nanjo.
-	Kaj boste naredili z menoj?
-	Vrnemo vas. Barka odplove še danes. Pojdite za nama! Ko sé je Ančka prebudila iz odrevenele nezavesti, je pamik že plul proti Evropi. Brez krvi v licih, brez misli v glavi je topo ležala in čutila samo eno čustvo:
-	Razgrni sé, moije in pokrij mene in moj grob!”
Marija Kozar
Od 8. januara 1998 leko poslüšate SLOVENSKE ODDAJE RADIA GYŐR vsikšo nedelo od 830 do 9.00 vöre na UKV (URH Kossuth Rádió) pa na srednjom vali (stari Petőfí Rádió) vsikši pondejlek od 21.30 do 21.55 vöre na Srejdnjo!« vali (stari Petőfi Rádió).
V pondejlek leko čtijete slovenski program
kauli Debrecena, M isko len, Nyíregyháze,
Pécsa, Szegeda i Szolnoka tö.
....f ■ ■	'i:	I
Porabje, 2. julija 1998
4
SVINJSKI (ZALIV)
Dan državnosti
Slovenija je praznovala dan državnosti. Osrednja prireditev je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani, slavnostni govornik pa predsednik države Milan Kučan. Enota slovenske vojske je v počastitev praznika na ljubljanskem gradu izstrelila 6 častnih salv iz 6 topov. Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Franc Rode pa je na predvečer praznika dneva državnosti v ljubljanski stolnici daroval mašo za domovino.
Slovenija in Evropska unija
Slovenski premier Janez Drnovšek je ob koncu gospodarskega vrha vzhodno- in srednjeevropskih držav v Salzburgu izrazil prepričanje, da bo Slovenija na tistih področjih, za katere je bil tako imenovani screening zakonodaje že opravljen, začela pogajanja o članstvu v Evropski uniji še med avstrijskim predsedovanjem. Cilj Slovenije je čimprejšnja vključitev v Evropsko unijo in Evropsko denarno unijo, za kar si bo država prizadevala tudi z zmanjšanjem inflacije, ki naj bi dosegla 6,5 odstotka.
Kmetje nezadovoljni s ceno pšenice
Po mnenju predstavnikov Zadružne zveze Slovenije in Sindikata slovenske kmečke zveze bi morala povprečna odkupna cena pšenice letos znašati 35 tolarjev za kilogram in ne 32,5 tolarja, kakor določa minuli teden sprejeti tržni red za pšenico. Letošnja osnovna zaščitna cena pšenice namreč znaša 29,8 tolarja za kilogram, cena 35,48 tolarja za kilogram, ki so jo navedli na novinarski konferenci po seji vlade, pa že vsebuje desetodstotni dodatek za kakovost, ki pa ga ne dobi vsak pridelovalec.
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
FIFA fifnja. Mednarodna futbalska organizacija tö nej zadovolna s tem, ka engleški, nemški pa drugi huligani delajo na Francekom. Pa uni so sé prej rejsan fejst potrüdili. Eške tau so tö odobrili, ka so zavolo futbala na Fran-cusko 10 ton moški gumi-nov (5 milijonov) pripelali, pa so na vsakšoga gor-namalali maloga kokauta, šteri je simbol svetovnoga prvenstva (bajnokság). -Kikiriki, mladi kokautke! Bi nej baukše bilau, če bi vi nücali Vaše gumibote, liki policiji svoje?
Relativno. V Paragvaji je več kak 70 procentov lüdi nepismeni, ne vej šteti pa pisati, polonje lüstva nema zdrave pitne vode, polonje ji živé v strašno velkom
siromastvi... - Mi te don raj ostanemo na Vogrskom? Manjšina. V Ruandi so Tutsinge narodnostna skupnost, večinski narod so Hutunge. Ka so tam pred par lejtami naredili z manjšino, je po enom tali eške üše, kak ka so napravili nacisti. Brezi gaza pa automatični morilski mašinov (nacisti) so tri mejsece spoklali 800 gezaro Tutsinov. Dostakrat z börglami, vilami, naužci, tepačami, škarcami... -Samo naj tau ne zvejo danešnji neonacisti pa neofašisti, ka do te eške bole traubili svoje pline-plane, ka je prej koncentracijski taborov ranč nej bilau. Koala-partner. Dühovnik na Filipinaj tö politizirajo. Gda so v Manili delali kampanjo za nej najbole čednoga Estrado pri meši v eni cerkvi, je plebanoš etak predgo: "Gda je Jezoš vöodabrau svoje apoštole, so tisti bili zvekšoga ribiči. Najbole čeden med njimi je büu Judaš. Zato pa sé abajta čedni lüdi!" Vör-nicke pa so prej fejst-fejst kumali. - Njegvoga Judaša! Viktor (Zmago!) si je tö tak mislo, gda si je vöodébro
svojoga koalicijskoga pajdašom
Fair play. En filipinski kandidat za parlamentar-noga poslanca je lidám obečavo, ka za njega baude prioritetno, najbole prvo delo košarka, če un parlamentarec grata. Na djilejšaj je na prstaj obračo košarkarsko labdo, košar-karske polone meto med lüdi pa tak tadale... Naš Viktor tö dosta dobri pajdašov má, ministrstva pa malo, zato je vönajšo, ka naj šport má eksjtra ministra. Depa nevörni Tamaš tau samo tak dobi, če dojdeje svoje vižge (izpite) pa dobi diplomo. -Baug moj. Baug moj, samo naj srmak ne smekne, ka ka pa te baude z vogrskim športom? Vejpa če smo pravični, te moremo nutri prevideti, ka na Madžarskom vekši nevol rejsan nemamo kak v športi. Človek-zvejzda. Na ganki-ni steni v centri od CIA v Langley-i je 71 zvejzd. Vsakša zvejzda znamanüje enoga človeka, enoga špi-jona od CIE, šteri je mrau v različni špijonski akcijaj. Zvejzde nemajo imena, ka CLA neške vödati što so
tau bili, pa v kakši akcijah so je neprijateli bujli. -Špijonske špile?
Svinjski (zaliv). Ena me-rikanarska ženska je dugo iskala svojoga očo, šteri je büu merikanarski pilot, pa je preminau 1961-oga leta, gda so Merikanarge s pomočjo kubanski emig-rantov začnili invazijo prauti Kubi v Svinj skom zalivi (Disznó-öböl). Ja-net-i Ray-i so Merikanarge pravili, ka sé je njen Oča zalejo. Te je pisala Cas-troni, šteri ji je odgovorüu, ka nj enoga mrtvoga očo majo v enom hladilnik v Havani. Natau je meri-kanarska administracija tagila, ka je una nika nej mejla pri invaziji 61-oga leta. Castro sé je raz-čemerüu pa pretüu, ka pripelajo mrtvoga pilota Ray-a v OZN (ENSZ) pa ga tam doj na en Sto po-ložijo... Merika je končno nutri previdela, ka je Zaman tagiti, pa je nej dugo pod štiri zvejzde napisala imena pilotov, šteri so v kubanski invaziji spadnili. - Politika je nikanej drugo, kak neskončna invazija laži?
Fr. M.
Pismo iz Sobote
D O P U S T
Na, pa meje zaodilo. Čista potiüma, nej ka bi kaj vedo, sé je Zgodilo. Pa sam si brodo, ka kaj takšoga name ne more zaoditi. Eto, par dni nazaj, sam ženi pravo, ka me en čas nede doma, ka dem v Lublano neka delat. Te pa mi pravi, ka boš išo delat, vej pa mo dopust meli, vej pa na morje demo. Najprle sam joglejdo, kak eden nejmi koudiš, te me je začala aumanca polejvati, po tistom pa sam samo ške leko Pito, kama demo? Tak kak če bi prajla dober den, mi je lipou povejdala, ka na morje. Si leko brodite? Ge, kak glava držine slejgen v kuči zvejm, ka mi nekan demo! Ge, steri sam tisti v kuči, brezi steroga sé nika ne more zgoditi! Ge, steri povejm, ka je prav in ka je nej prav! Ge, steri vem, ka sé leko in ka sé ne smej! Ge zvejdim slejgen moment tou, ka že vsi moji vejo tri mejsece!
Na, te sam sé li zmiriu, ka sam pito, kama pa za kelko dni idemo. Na, pa sam nej biu dugo meren. Najprle mi je krf zavrejla, gda sam zvedo, ka demo za cejliva dva tedna. Boug moj, kelko tou košta! Po tistim sam zvedo, ka je tisto mesto, gde nas čaka ta solena voda, tam daleč na Hrvačkom. Dvanajset vör sé trbej pelati! Na, pa sam tak za dvej vöri palik meren grato. Rejsan, čista sam sé zmiriu pa si brodo, vej pa če škejo iti, te mo šli. Kcuj pa sam si ške brodo, gé pejneze vzemem, ka tej velki strošek vöplačam. Gda sam najbole na tou mislo, sé je zglasila žena, kak če bi mi štejle moje misli. Nika sam jo nej pito, samo tak, že pa kak dober den, je prajla, ka de naša Regina tö z nami in ka una neka pejnez kcuj dene. Po tistom pa me je do kraja ličilo. Vö bi zdržo dva mejseca pri tistoj solenoj vodej, če bi trbelo, ka de pa moja tašča Regina, trno čedna ženska, z menov na dopusti, tou pa si ne morem ranč misliti.
Gda sam doubo tou slejgnjo informacijo o moji tašči Regini, trno čedni ženski, sam cejli den ousto brezi rejči. Te, večer, pa sam začo delati prouti tomi, ka bi šla z nami. Odišo sam v njeni falat kuče, glij je glejdala Esmeraldo in sé vcuj joukala. Tak naraji sam njoj pravo, ka tam, kama idemo, nede mogla glejdati Esmeralde. Zbrisala si je
skuznate oči in mi prajla, ka sé Esmeralda glij skonča eden den prlej, kak mo mi šli ta doj. Potejgno sam sé nazaj v svojo sobo in brodo dale, kak naj jo doj pregučim. Dugo, dugo, skur cejlo nouč sam brodo in zbrodo. Gda je glij neka ojdila po našoj dnevnoj sobi sam not zakapčo video. Ranč sé je vidlo, kak eden morski pes grze ednoga človeka, ka je tak malo plavo tam v morji. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je tou čistak merno poglednola do kunca in samo prajla, ka ške dobra, ka sé una nede ojdla v morje koupat, prej ka njoj je padar pravo, ka ne smej na sunce. Pito sam jo, ka de pa te tam delala. Prej ka nika, samo de malo počivala pa nam küjala. Leko si brodite, ka sam sé pa zapro čistak v sebe in tadale šrajfo v glavej, kak aj jo doj zgučim.
Že sam si glavou skur čistak vösprazno, gda sé spomnim na vöter in grmlanco. Toga sé moja tašča Regina, trno čedna ženska, boji kak vrag križa. Glij je neka okapala ograček, gda sam jo pito, če je čüla, kakši vijer z grmlanco je eto biu glij tam, kama mi škemo iti. Čista merno je okapala tadale in prajla, ka je tou ške dobra, bar nede vijera te, gda mo mi tam doli. Nika, brodo sam tadale in eške brodim, kak bi odišo na dopust brezi tašče Regine, trno čedne ženske.
Bole kak si brodim, bole si nika ne morem zbrodili. Do tistoga dneva, gda sé zača naše potovanje pa fali ške pet dni. Bole pa te den kcuj de, bole mi je jasno, ka de šla z nami. Vüpam, ka me razmejte. Ge nemam nika prouti njoj, dapa, če že moram za dva tedna zdoumi, te dem zdoumi, ka sé spočinem od dela pa od moje tašče Regine, trno čedne ženske tö.
P.S.: Zato, ka dem na dopust, naslednjega pisma v Porabji nede. Obečam pa vam, ka te v naslednjom pismi vse vöovadim, ka je bilou tam na morji, pa kak sé je držala moja tašča Regina, trno čedna ženska. Vas, steri pa štete tej moja pisma pa lipou prosim, zmolte zame kakšo molitev, aj vözdržim. Brezi brige bojte, če tou naredite, ge mo tou čüto in vörvlite mi, dosta ležej de mi pri srcej, vej mo vedo, ka mi stoj na tom svejti li dobra želej.
MIKI
Porabje, 2. julij 1998
5
do mirne penzije
Paut
V zgodovini je 40-50 lejt nej tak dosta. V človeškom živlenji je pa že tü pa tam sploj dosta. Če pa gledamo na tau, da sé je pri nas tej 40-50 lejt tü sploj dosta Zgodilo, obernaulo, te je zgodovinsko tau tü nej malo. Gnešnje mlade pa starejše generacije sé dostakrat štükajo pa največkrat mladi tak pravijo, ka tisto, ka je gnauksvejta bilau, nej trbej naprej nositi. Če je tak bilau. Pa buma tak je bilau, dragi naši mladi lüdje. Samo ka je rejsan žmetno razmeti pa vörvati vse tau, ka vse sé je '■% našimi starišami, z babicami pa dejdeki godilo. Žmetno je premisliti gnes, gda nas je moder-nizacija zaojdla, gda smo robi postanili mašinom pa računalnikom. Nej tak dugo, smo na takšno ranč nej mislili. Živlenje je cejlak ovak teklo.
Od toga smo si tak malo pripovejdali na D. Seniki pri Deutschovi, pri Jožini pa pri njegvoj ženi Ilonki. Vmoji očaj sta vüva ešče nej starim, kakoll z menov vred že v penziji "počivate". Kak sta vüva prišla do penzije, kakšo delo sta mela, gda sta mladiva bila?
"S tejm morem začnili," pravi Joži, "ka sva müva z Gorenjoga Senika. Samo smo sé 1959. leta es preselili na Dolenji Senik. Kak mlado oženjeniva sva nej mejla rama doma. Müva sva svojo slüžbo, kak največ naši vrstnikov, po marofaj začnila pa sva dugo lejt etak živela. Vleta, ka sva po marofaj prislü-žila, iz tistoga sva vzima živela. Pa te sprtolejt, hajde, znauvič tanazaj." "Ge sam tü dugo lejt ojdla po marofaj," pravi Iluš. "Z možom sva sé tü tam spoznala. Z moškimi vred smo Vsefale delo oprav-lale. Tistoga reda so ešče nej bili po marofaj tü nej mašini. Leko povejmo, vse smo z rokami delali. Gnoj razmetavali tak kak žakle napunjavali, sildje süšili. Na den smo največkrat 10-12 vör delali. Spomi-nam sé, da smo mlatili pa sam mogla gor biti na
od marofaj
oslici, slamo ta klasti. Tak sam süja bila, ka sam nej zandolela pa sam napona do šinjeki v slami bila. S tejm vred je pa zatok veselo bilau najbole zatok, ka smo mladi bili, smo radi delali."
Joška, videti, ka maš pravo rokau poškodovano. Ka sé ti je Zgodilo?
"Moja otroška lejta so nej ne vem kak gladka bila. 11 dni sam star bio, gda so mi mati mrli. Gda sam 2 leta star bio, sam daubo ot-roško paralizo, etak sé mi je prava roka poškodovala. Štiri mejsace sam bio v špitalaj samo za toga volo. V držini nas je 5 mlajšov bilau, name so do 7. leta tü pa tam gor ranili. Pa gda sam zraso, sam drugo priliko nej emo, z drugimi vred sam mogo titi po marofaj. Tistoga reda je tau nišče nej priznau, ka mam poškodovano rokau. Tak sam mogo delati kak vsakši drugi."
Kakšo je pa bilau živlenje po marofaj, med kakšimi pogoji ste živeli tam, daleč od doma?
Iluš: "Na tiste mejsace smo sé tak not skvaterali, kak je mogoče bilau. Meli smo 8-10 postelne sobe. Za živeti je bilau. Tau tü morem povedati, ka smo koražni bili, med delom, po deli spejvali, sé veselili. Tak cenim, ka smo z baukšim srcom bili eden do drugoga kak gnes. Mi Slovenci smo vküp držali, gučali pa spejvali smo slovenski. Če Zdaj nazaj gledam, Priznam, da je sploj žmetno bilau, depa mladi pa zdravi smo bili pa smo sé vedli veseliti, za-
dovolni biti."
Tak Znam, da sta te po nistarni lejtaj es v Varaš, na varaški gazdasag prišla. Kak je pa te tüj bilau? Joška: "Ge sam 8 lejt delo tüj. Tistoga reda smo vsakši den z biciklinom ojdli delat. Na Vasszent-mihály smo ojdli, na den 18 km ta pa telko nazaj.
Nej je šala bila. Samo sledkar so nas vozili. Telko je pa itak dobra bilau, da smo vsakši den - če rejsan samo vnoči - depa doma bili pri držini."
Prišli so pa malo lepši cajti, ležejši cajti tü. Odkec sta šla v penzijo?
Iluš: "Ge sam že 1969. leta prišla delat v Varaš v dom za prizadete (szoc. otth-on), tam sam čistila. Tau delo je bilau prauto tistomi na marofaj stau pa edno. Sploj rada sam mejla svojo delo, rada sam mejla betežnike pa svoje prednje lüdi. Sploj dosta poštenje so mi dali. Po tistim je moj mauž tü ta prišo kak portir, tam je delo 21 lejt. Od tistec sva šla v penzijo. Moja čij je pa na gnes tam medicinska sestra. Po gimnaziji, po maturi je tam dobila mesto pa sé je tam mejla priliko vönavčiti za sestro. Te lejta so mojmi možej tü ležejša bila, takšo je leko delo, ka je za njega."
Nej dugo, da so v vašoj držini štiri generacije vküp živele. Kak gnes živete? Joška: "1979. leta sta čij pa zet, no pa mi vsi smo nauvi ram začnili zidati na D. Seniki. Njiva sta tri deteta mela pa z nami so živeli moja tašča tü. Vsi smo sé dobra čütili, sé dobra
čütimo tüj. Lanjsko leto je pa zatok strašno Žalostno bilau za nas. Pri rami smo meli dva mrtveca, mrli so mati pa naš 16 íejt stari vnuk tü. On je nej zdrav bio, ranč zatok smo ga pa ešče bole radi meli, čuvali. Usoda ma je pa samo telko dopüstila živeti, etak gnes že brez njiva Živemo, tri generacije vküp."
"Nam je tau velka zgüba, posebno meni je sploj žmetno bilau," pravi Iluš. "Moremo sé pa s tejm zmiriti. Tak čütim, da smo pošteno delali za te, Zdaj že bola mima lejta. Ne morem povedati, da razka-pamo v dobroti, depa ma-mo vse, ka nam je potrejbno. Samo naj mamo zdravje pa naj baude mir. Baugi vala, mladi vsi delajo, majo delo, samo edna vnukinja ešče odi v šaulo."
Nej dugo, ka v Porabji ma-mo drüštvo za upokojence. Vüva sta tü člena drüštva. Kak sé čütita v drüštvi?
"Sploj sva radiva, da sva not staupila. Že sva bila na nistarni prireditvaj, Zdaj smo pa te dni bili v Sloveniji na izleti. Sploj sé nama je vidlo. Nigdar smo nej mislili, da mo meli priliko ešče takšo lepoto videti, etakšo poštenje, ka smo mi tam dobili, čütiti. Samo vejš, vraga sam tü napravo. Ženo sam Vodo v Maribor, pa buma Zdaj sé je naprajla nikša čista nora," sé hejca Jožef.
Iluš: "Ge sploj cenim vse takšo, ka nam tau svedoči, ka nas ešče po aktivnom deli tü poštüjejo. Tam, gde sva delala, naja tü vsakšo leto gnauk przovejo na srečanje upokojencev. V drüštvi je pa tau lepau, ka smo vsi Slovenci vküper. Kak je pa na izleti bilau v Maribori, tau nam je nika čüdovitno bilau. Tak so nas sprejeli pa držali cejli den, liki bi si sestre pa bratje bili, kak če bi sé vsigdar poznali. Etak pa kumaj čakamo, da naj sé drgauč leko znauvič Srečamo, pogučavamo."
I. Barber
Med Rabo in Muro 19. junija so v Šalovcih predstavili projekt Sodelovanje med Muro in Rabo, ki ga je podprl tudi program Čredo. Kot je to poudaril vodja Pharove pisarne v M. Soboti, je Čredo zelo zahteven program, kajti za določeno vsoto kandidira enakopravno 36 regij v 14. državah od Baltika do Albanije. Nosilec projekta je občina Ho-doš-Šalovci, njen partner na drugi strani meje je Zveza Slovencev na Madžarskem, izvajalec projekta je Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc iz Murske Sobote. Projekt se bo realiziral v petih fazah, njegov končni cilj je izdelava študije kulturno-turistične poti med Rabo in Muro s predlogom praktične uresničitve.
Z osebno izkaznico v Slovenijo
Od 27. junija lahko madžarski državljani potujejo v Slovenijo z osebno izkaznico. V Sloveniji lahko bivajo brez vizuma 90 dni. V kolikor se želijo v Sloveniji zaposliti ali ostati več kot 90 dni, morajo tudi v bodoče imeti potni list.
Tabori in kolonije
•	Od 29. junija bodo mamice in malčki bivali v vrtcu v Murski Soboti. Enotedensko bivanje je namenjeno predvsem jezikovnim aktivnostim, tako pri malčkih kot pri mamicah. Glavni organizator bivanja je Zavod za šolstvo RS, OE Murska Sobota.
•	13 osnovnošolcev se bo od 28. junija udeležilo Ekološkega tabora v bližini Celja, ki ga organizira Svetovni slovenski kongres.
FIDESZ podpisal koalicijsko pogodbo 25. junija je FIDESZ podpisal koalicijsko pogodbo tudi s Stranko malih posestnikov, tako bo imela Kmečka stranka v novi vladi štiri ministrska mesta, eno ministrstvo bo vodila članica Demokratskega foruma, ostale resorje bodo zasedli mladi demokrati.
Porabje, 2. julija 1998
6
Seminar slovenskega jezika in kulture 1998
Seminarji slovenskega jezika in kulture so najpomembnejša oblika stalnega strokovnega spopolnjevanja za porabske učitelje, ki na narodnostnih šolah poučujejo slovenski jezik. Organizira in vodi jih Zavod RS za šolstvo skupaj s slovenskim šolskim ministrstvom. Že vrsto let se trudimo, da bi porabskim učiteljem ponudili čim več praktičnih vedenj, jim približali sodobne oblike jezikovnega pouka in jih seznanjali s slovensko kulturo. Seminarji, ki se odvijajo vsako leto v drugem slovenskem kraju, so tudi priložnost za spoznavanje Slovenije, kot tudi možnost za spoznavanje novih krajev in ljudi, vse to pa učitelji pozneje lahko posredujejo svojim učencem. Ker madžarske šolske oblasti ne nudijo nobenih posebnih izobraževanj za
učitelje slovenskega jezika, so seminarji v matični državi še toliko bolj pomembni. Letošnjega seminarja, ki je potekal od 16. do 23. junija na Bledu, se je udeležilo 13 slušateljev, od tega 11 učiteljic in učiteljev. Poudariti moram, da vsak, ki želi na seminar, dobi to možnost; doslej še nikogar nismo zavrnili, saj se po meddržavnem sporazumu seminarja lahko udeleži do 20 učiteljev (toliko pa se jih še nikoli ni prijavilo). Letos so udeleženci dobili tudi posebna potrdila o udeležbi na seminarju.
Strokovni del je po vsebini bil izredno bogat, potekal pa je v obliki pedagoških delavnic; udeleženci so aktivno sodelovali in tako bogatili svoje znanje. Prvi dopoldan je bil namenjen slovenski glasbeni ustvarjalnosti. Prof. Alenka Jenko nas je naučila nekaj
novih slovenskih pesmi, primernih za šolarje. Popoldne pa smo se srečali z našo prijateljico s Koroške, gospo Reziko Iskro in se seznanjali s komunikativno metodo pri pouku SJ kot drugega jezika, seveda ob njenem novem učbeniku. Udeleženci so ta popoldan najbolj pohvalili, prav tako si želijo, da bi se z gospo Reziko še večkrat srečali.
Tema drugega dneva je bila Medkulturno izobraževanje - načelo sodobne šole (ped. delavnica s poudarkom na manjšinski problematiki). Strokovnjakinji za to področje Dragica Motik in Irma Veljič z Zavoda RS za šolstvo sta nas naučili, kako živeti in delati v multikulturnem okolju, obenem pa spoštovati jezikovno in kulturno drugačnost manjšine/večine, kot tudi ohranjati lastno jezikov-
no-kultumo identiteto.
Tretji dan smo obiskali osnovno šolo na Bledu in prisostvovali uri slovenskega jezika ter gledališki predstavi; popoldne pa smo popravljali in vrednotili pisne izdelke učencev skupaj z go. Danico Cedilnik.
V sobotnem dopoldnevu smo se srečali z dr. Marjo Bešter, ki nam je posredovala zanimivo temo Metode dela z neumetnostnim besedilom pri pouku SJ kot J/2 v OŠ; to temo je zadnji dan zaključila Mateja Pezdirc. Popoldanski del pa si je vsak organiziral sam; Bled nudi čudovite možnosti in po nekajdnevnem napornem delu se je prilegel sprehod okrog jezera, že skoraj planinski izlet na blejski grad in krasen razgled z obzidja; v lepem, sončnem vremenu je ta "podoba raja" zaživela v vsej svoji mogoč-
nosti... Ali pa vožnja s čolnom na Blejski otok; spomin na Črtomirja in Bogomilo, v cerkvici zvonjenje za srečo...
V nedeljo smo šli na izlet po znameniti poti kulturne dediščine. Obiskali smo rojstne hiše pomembnih slovenskih literatov, ki so bili rojeni v bližini, in spoznavali njihovo življenje ter literarno ustvarjanje. Obiskali smo torej rojstne hiše Franceta Prešerna, Matije Čopa, Frana Šaleškega Finžgarja in Janeza Jalna. Ekskurzijo smo zaključili z ogledom blejskega Vintgarja.
Zadnji dan smo se srečali še z dr. Zinko Zorko, ki na seminarjih sodeluje že več kot dvajset let in nam vedno znova vlije moč in optimizem za delo v porabskih šolah. Hvala vam, gospa Zinka!
Da pa o seminarju, spoštovani bralci, ne bi imeli le enostranske slike, sem povabila tudi udeležence, da spregovorijo o vtisih. Želela sem izvedeti, kaj menijo o letošnjem seminarju, o vsebinah in oblikah dela, obenem pa dobiti tudi kakšne spodbude za naprej ter slišati njihovo oceno. Nastal je naslednji magnetogmmski zapis:
Agica Tonvveber: Na splošno lahko povem, da je bil letošnji seminar zelo dober. Tako subjektivno - nekatere stvari so mi bile bolj všeč, druge manj. Rada pojem, zato mi je bilo zelo všeč delo z Alenko Jenko, pa tudi Rezika Iskra in njene metode pouka SJ; lepo bi bilo, če bi komunikativno metodo lahko vnesli tudi v višje razrede. Všeč pa so mi bile tudi D. Cedilnik, M. Bešter in M. Pezdirc. O naslednjem semi-narju pa bom razmišljala med letom.
Irena Fasching: Najbolj všeč mi je bila Rezika Iskra. Naučila sem se veliko tega, kar bom lahko uporabljala pri pouku. Zelo bi želela, da bi gospa Rezika prišla tudi na naslednji seminar. Nad petjem pa nisem ravno navdušena (smeh).
Elena Saveljeva (študentka slovenščine v Sombotelu): Na takem seminarju sem prvič in tu sem slišala veliko koristnega. Posebej všeč sta mi bili M. Bešter in M. Pezdirc. Obžalujem, da nisem poslušala D. Cedilnik - bila sem bolna -, vem, da bi mi bilo tudi všeč. Če bom kdaj poučevala slovenščino, mi bo vse to zelo koristilo. Od učbenikov, ki smo jih dobili
za darilo, je zame najlepši Rezikin učbenik. Če bom imela priložnost, bom še prišla na seminar.
Zoltan Majcan: Želim povedati, da sem se v tej družbi zelo dobro počutil; če sem hotel, sem se pogovarjal madžarsko, pa spet slovensko in ni me motil noben jezik. Tu smo govorili madžarsko, slovensko, pa spet porabsko narečje in čutim, da nam ni obvezno govoriti samo slovensko, ampak lahko govorimo tudi madžarsko. Načela multikulturnosti so torej zaživela. Zame je bilo zelo pomembno, da to niso bila predavanja, ampak smo veliko sodelovali, govorili, medsebojno komunicirali. Naša mnenja niso obvezno tekla po eni poti, vsak je lahko uveljavil svoje. In naša mnenja ni bilo potrebno, da so v superlativih; vsak je lahko povedal - objektiv-no/subjektivno - kar misli. Blejska pokrajina me je očarala. Vsak dan smo se sprehajali in to je tudi važno. In še to: ne bi mislil, da Elena tako dobro govori slovensko. Veliko sva se pogovarjala v slovenščini.
Attila Bartakovič: Večkrat sem bil udeleženec takih seminarjev. Teme se nadgraju-
jejo; poznam porabske učitelje in lahko jim samo čestitam, saj je viden pri njiho-
vem znanju velik napredek. Vidi se, da je vsakomur, ki je tu, slovenščina pri srcu. Dodal bi še to: tudi za tiste ljudi, ki delajo s Slovenci na drugih področjih, bi moralo veljati, da bi malo več in zavestneje uporabljali slovenščino, se pozanimali za stike z matico in tako bi se slovenščina v Porabju lahko širše uveljavila. Na takih seminarjih pa naj bo čim več praktičnega dela, kjer se lahko aktivno vključimo, ker imamo redko priložnosti za komuniciranje s Slovenci iz matice. Če bom imel priložnost, bom na seminarjih tudi v bodoče.
Erika Koles Kiš: Nočem biti preveč patetična, ampak moram omeniti, da mene v prvi vrsti privlači sama Slovenija, to, da se s Slovenci pogovarjam slovensko, potem pa
vse, kar sem dobrega in koristnega zvedela tu. Z veseljem bom to uporabila. Obžalujem, da nisem bila pri petju, saj rada pojem. Mislim, da sem se vsebinsko obogatila. Še naslednjič bi rada prišla.
Erika Glanz: Velikokrat sem imela možnost biti na takih seminarjih, veliko jih je bilo takih, kjer seje ogromno predavalo. Letos pa je bilo drugače, veliko smo sami delali in to mi je všeč. Kot smo slišali, če česa ne vemo, si lahko preberemo v knjigah, manj pa piše o tem, kako delati in biti uspešen. Tega se lahko učimo na takih srečanjih in to mi je všeč. Tudi izlet je name napravil lep vtis: to, kar sam vidiš, lažje preneseš otrokom. Tudi petje je v naši šoli zelo važno, uspešnejši si, če z otroki poješ v njihovem maternem jeziku. Čeprav sem bila na Bledu velikokrat, se vedno rada vračam, saj me ta pokrajina očara. Še bom prišla sem.
Marta Šerfec: Na Bledu sem drugič, všeč mi je. Na kakršenkoli seminar se prijavim, grem zato, da se kaj novega naučim. Ta teden mi je dal veliko novega, mnogo tega bom lahko rabila tudi pri poučevanju drugih predmetov. Lepo je bilo, dobro sem se počutila.
Elizabeta Majcan: Vsebinski del mi je bil zelo všeč, mnogo tega bom lahko rabila pri pouku, posebej metode dela Rezike Iskra. Dobili smo tudi veliko dobrih gradiv in učbenikov, ki mi bodo koristili. To je zame najbolj važno. Bled je čudovit, le potovanje do sem je dolgo in naporno, ker imam težave z zdravjem. Vera Takač: Dobro je bilo, da smo dobili možnost iti na hospitacijo, videli šolsko delo, se pogovarjali z učitelji. Rada pojem, všeč so mi nove pesmi, naučila jih bom svoje otroke. Lepa hvala za vse. Ildiko Dončec: Zdravnik je imel prav, da me na Bledu ne bo bolela glava; pred odhodom sem namreč imela močno migreno, tu pa sem zdrava. Vsak takšen seminar nam zelo koristi pri našem delu. Bilo je res dobro.
Eva Lazar: Pravijo, da se od vsakega človeka da kaj naučiti; mislim, da so vsi naši predavatelji bili zelo dobri, od vsakega smo se veliko koristnega naučili. Podrobneje pa bi rada spoznala metode dela Rezike Iskra. Nekaj že poznam in uporabljam, otroci so navdušeni. Želela bi tudi v Porabju še več takih
Porabje, 2. julija 1998
OTROŠKI SVET
7
(nadaljevanje s oreišnie stran0
izobraževanj. V srce pa se mi je vtisnila misel, da moramo upoštevati, da z majhnimi koraki lahko gremo naprej in to je pri nas zdaj zelo važno; pomembno mi je tudi to, da vsi spoznamo, da je naše narečje dragoceno in ga moramo učiti naše otroke. Lepo mi je bilo.
Irma Filip: Zame je bil ta seminar zelo koristen in jaz tudi rada pojem. Otroke zelo lahko motiviramo s pesmijo. Tudi menije bila najbolj všeč Rezika Iskra, pa še Dragica Motik, Irma Veljič, Zinka Zorko... Zapomnila sem si, da "sem na Bledu, pozdrave pošiljam z Bleda..." Od daleč sem videla goro Stol, ki sem
jo - ker nisem vedela, da je to gora - napisala na izpitu iz slovenščine z malo začetnico.
In za konec še enkrat Erika Glanz: Menim, da tisti, ki ste
seminar pripravljali, res dobro veste, komu je namenjen. Izbrali ste prave teme, prave metode, zelo veliko smo se naučili. Le zahvalimo se vam lahko za vse.
V imenu vseh udeležencev seminarja velja še posebna zahvala Zavodu RS za šolstvo, OE Murska Sobota, Oddelku za mednarodno sodelovanje in gospe Bojani Budič, Ministrstvu RS za šolstvo in šport ter posebej gospodu Romanu Grudnu in na koncu gostiteljem, ZRSŠ, OE Kranj in gospodu Mihi Mohorju. Nasvidenje v Sloveniji čez eno leto!
Valerija
Črejvli pod postalov
Naš Vince je nej dosta šegau emo gučati, liki emo je pa špajsne šege. Etognauk je domau prišo, pa je ranč nika nej pravo, samo je vzeo britvo pa go je začno na remeni brüsiti. Njegva žena, naša Juliška ga z bojaznostjov gleda pa tak natüma ga pita, Zakoj brüsi Zdaj svojo britvo.
Vince pa etak: "Eden par moški črejvlov Vidim pod postalov. Če so črejvli moji, te sé obrijem..."
Velka sreča
Lük je etognauk domau prišo pa etak pravo svojoj ženi: "Gnes sam nebesko srečo emo." Žena pa: "Zakoj, ka sé ti je Zgodilo?" "Tau je tak bilau," pravi Lük, "ka sam üšo po pauti pa gnauk samo predme stane eden človek. Pita me, kelko je vöra. Ge pa pravim, ka je edna vöra. Te norc pa nej ka bi mi Zavalo, liki takšoga mi je doj zaküro, ka sam sé skurok pocüko."
Žena pa Zdaj: "Pa ka je te pri tom sreča?"
"Ka, ka. Vej bi sé pa leko s tejm somarom v dvanajstoj vöri srečo pa bi te dvanajset daubo zavüje."
Spoznana ženska
Naša Micka sé je s svojim dragim možaum, z njenim Jančinom šetala po Varaša pa ga etak pitala: "Poznaš ti tau žensko, ka je Zdaj mimo üšla?"
"Nej, ne poznam go," pravi Janči.
"Pa te Zakoj si pred njauv kalap zdigno?"
"Zakoj, Zakoj. Zatok ka je te kalap mojga brata, on pa pozna tau žensko."
Nindrik v Evropi
Naš Oto sé je etognauk po cugi vozo. Kak etak sedi tam, prauto njega sedi eden moški pa ma etak guči: "Ne zamerite mi, depa ge tak gledam, ka sam vas že nindar vido. Vejm, vejm. V Krmedini sam vas vido." Naš Oto pa etak: "Ge nejman šegau po Krmedini ojdti. Tam ste me nej mogli videti."
"No, aj si malo Premišlavam. Te sam vas pa v Zalaegerszeg! vido. Buma, tam sam vas vido." Oto pa: "Tam ste me tü nej vidli, zatok ka ge nigdar ne Odim po Zalaegerszeg^"
"Te sam pa vas nin indrik vido. Rejsan, indrik sam vas vido." Oto pa: "No vidte, tau je mogoče. Indrik sam že odo."
Više mi je prišlo živlenje
Etognauk je naš Peter nika po Varaša odo, pa je skauz parka üšo. Pa ka tam vidi? Jezuš! Sauseda vidi, ka na pojas ma eden štrik zvezani pa je etak gorobešani na edno drevo. Peter ga pita: "Dragi moj saused, ka vraga pa tüj delaš?"
"Ka delam, ka delam? Više mi je prišlo živlenje pa sam sé gorobeso."
"Na, ti somar. Vej pa te si štrik na šinjek dej."
Saused pa: "Tak sam že tü probo, samo ka je tak nej dobro bilau, nikak sam nej daubo sapé."
Graba
Etognauk je naš Karči tak zgrünto, ka si na pleče deja eden napakivani ruksauk pa hajde, ojdo de kakturist. Kak etak odi, v ednoj gaušči začne edno grabo kopati. Že je tak eden mejtar globko skopo, gda najde edno cejdalo, na šteri je napisano: "Kopaj tadala". Te že je pa eden mejtar globše prišo, gda pa najde edno cejdalo pa je tam pá tak napisano. "Kopaj tadale". Že je šesti mejtar začno kopati, gda znauvič najde edno cejdalo. Roke ma trpečejo, gda go gor zgrabi pa go začne šteti. Na cejdali je etak pisalo: "Na, ti čeden. Kak sé boš pa Zdaj iz te grabe vözavlejko?"
I. B.
Porabje, 2. julij 1998
29. juniuša, pondejlak je bilau Petrovo. Gnesden lüstvo te svetek več ne drži. Če držijo, te samo starejši. Mladi pa od toga ranč dosta ne znajo, ka tau Žmana-naje. Dolejnska Rejza iz Števanovec nam od tauga pripovedovala, ka so prvin, gda so še mlajši bili, na Pet-rovo delali ali nej delali. "Te je še Petrovo svetak
bilau. Zdaj že tau ne držijo. Prvin meša bila tak kak v nedelo pa lüstvo tisti den nej delalo. Mlajšom so pa prepovedali, da bi na črešnjo goraplezali."
Zaka nej bilau slobaudno na črešnjo goraplezati? "Tau so prajli, če na Petrovo stoj na črešnjo dé, tistoga Peter dolastrausi. Pa kak so mlajši zandareči,
nam so vse sline tekle, da smo vidli črešnje na drejvi, pa smo nej mogli do njé. Gor na drejvo smo nej smeli plezati, zato ka smo vörvala ka nas Peter rejsan dolastrausi. Gnauk, gda nas je več bilau, na Petrovo je eden vönajšo, naj demo na dva tala, edni na edno črešnjo, drügi na drügo črešnjo. Zato, ka če rejsan Peter dolatrausi lüstvo z drejva, na dvej drejvi nagnauk gvüšno ka ne more biti. Tak smo sé čednüvali, dapa zatok nej smo smeli gor na drejvo titi."
Samo na Črešnjo nej bilau slobaudno gora titi?
"Nej na nikšo drejvo pa še na kaula tü nej, če stoj sanau Sto dumau pelati. Črešnjo zato gučijo, ka so te zrejlile pa so bola na črešnjo odli gor kak na drügo drejvdje."
Gučali ste, ka zazranka meša bila. Od meše meni dostakrat vi pa vaš mauž prideta na pamet, ka stojita pri cerkvi pa Čokolado odavleta.
"Tau že davnek bilau, več kak deset lejt tauma, pa dojšlo je tü. Vsakšo nedelo, če snejg, če dež, furt smo šli. Z biciklinom od Gorenjega Senika do Šole v vsakšo ves smo odli. Te še dobra bilau, ka je
falejšo bilau. Edna čokolada je dvajsti íilerov koštala. Iz Sombotela smo štülali pa sé, v otkauvsko bauto so nam pripelali."
Vrejdnoje bilau?
"Trno nej, zato ka sploj malo procentov je ostalo pri edni čokoladi, proti konca že smo ranč nej samo za asak tau delali, liki zato, ka smo vedli, da nas mlajši vsakšo nedelo čakajo pri cerkvi," pravijo, z očami pa skozi male okne gledajo oblake, iščejo spomine v njij, kak če bi knjige šteli.
K. Holec
V LJUDSKI ŠOLI V AVSTRIJSKI RADGONI
Sproščen nasmeh petih učenk in njihove učiteljice Norme je upravičen iz več vzrokov: pouka je konec, uspeh vzpodbuden, za nagrado pojdejo čez nekaj minut na sladoled.
Fotografija je iz ljudske šole v avstrijski Radgoni, kjer imajo že nekaj let dopolnilni pouk slovenskega jezika. Enako kakor v drugih krajih ob slovensko- avstrijski meji. Na vseh šolah ta pouk obiskuje prek sto mladih.
Nikjer ne govorijo o narodnostnem pouku, čeprav v teh krajih živijo štajerski Slovenci, ampak o pouku slovenskega jezika za vse, ki jih priteguje jezik sosedov ali staršev in njihovih prednikov.
Norma Bale, sicer absolventka na mariborski Pedagoški fakulteti, poučuje že tretje leto: "Na začetku sem se precej lovila," pravi in dodaja: "Ustrezno literaturo sem iskala na vseh koncih, tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki ima program učenja slovenščine kot tujega jezika. Zdaj se usmerjam predvsem na literaturo, ki izhaja na avstrijskem Koroškem, kjer imajo sodoben pristop in pester program. Poiščem vse, kar se mi zdi zanimivo, veliko pa naredim tudi sama."
Prijetne počitnice!
Posnetek in tekst: eR
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 14.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v sredo,
8. julija 1998. Ponovitev v soboto, 11. julija, ob 10.45, na 2. programu.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).
 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.