724
Gorazd: Glas vetrov.
mladosti, pridružili so se in primerjali medveda drugim, katere so že pobili sami, ali pa drugi znanci. Lovci smo se sešli v dobri Kan-daravi gostilni, kamor so tudi fantki vlak pripeljali; v veži in na vagi, katera je že marsikatero divjad pretehtala, skazalo se je tudi zdaj, kdo je najbolje pogodil, koliko zver tehta. Potem pa smo posedli okrog mize in najprvo ustrezali gladu in žeji, a še dolgo potem dobri volji. Drugi dan, ko smo medvedko iz kože dejali, našli smo kroglo za samo kožo na desnem stegnu. Zadela je v vrat, ranila pluča, pretrgala jetra, izšla na dimljah, preskočila v stegno in prešla skozi stegno do pod kože.
^
Glas vetrov.
ffc^a domovine meji tam, u>"Na' gori strmi stal sem sam ; Na zemljo tujo pred menoj Pogled teman je vprt bil moj.
In veter vzdigne se močan Cez tuje zemlje cvetno plan; V bregovje gorske pribači Med sive skale in čeri.
In tod — zdaj milo joče mi, Zdaj med skalovjem stoče mi, A zdaj zatuli po bregeh, Pretrese mozeg mi v kosteh! .
O, saj to veter ni močan Vršeč čez cvetno to ravan; In piš in glas to ni vetrov, To glas nemirnih je duhov!
Očakov to duhovi so, Očakov to glasovi so, Ki v tuji zemlji spijo zdaj, Ki naša bila je nekdaj.
Pač grenko tamkaj spanje spe, Odeje tuje jih teže! Zato prebridke dan na dan Tožbe ječe čez hrib in plan:
„Kjerkoli solnce seva tod, Slovanski je prebival rod; A tujec tod zdaj širi se; Oholo nam šopiri se."
,,Premehki pač mi bili smo, Da zemljo mu pustili smo, Da v jarem smo vklonili vrat — Pobje postali mu takrat!"
,,Ta krivda nam ne da miru V grobov stoletnih hladnem dnu. Zato pa vi maščujte nas, Svarilni naš spoštujte glas!"
„Srce slovansko ven in ven Oklep obdavaj vam jeklen, Ko tujec le za pol pedi Zemlje vam vzeti poželi! . , ."
O glas vetrov, resan tako, Le tuli narodu v uho! Ti vnemaj, uči, drami ga, Da tujec ne premami ga! —
Gorazd.
^A