■




'

i| ■ <£r  3^4-a‘ ■..

• \ : .» .V <

■

'i

'V;.:

v. v ;>

’ > -

X ’> *““



\y f :



vV. ^ r -. ■ "‘V.;- !  ' ''v.'  ; .'-V








tv


rV f'

:

V, -  r.

. -C g

'

.V n.-/;. S ‘ ' c -. r ;V>S'-


■ ;-;wv.\; ‘.v ? -

.4.,-'/ "• ■-



T* • f ’■

V. v *V.


... v  *, • v •..... / >

’ *• • ■ *.  ■ ■ ’ - y . t*- ■ h-  x.’. . ” i .

\ . ■ . ‘v - . %<?*■,  .

; <;VJ




■  :• •



: A ■



> J ;-. v//




V H: 'V-

rt -A  '

<; V; t>ii> %&4 'mQ



• ■ • • • ' i-; ’  v. ' r-' . W

' y -<

' '■ \ ‘V-■ :  ■ ' • :  ; 'S;- . :

■i-; ■ -'r;; . T-i>' ■:r::?-.



• .

v:; '



'■•fiv

■ i  v /V! 'P~' t

■  ■ ' ,v ; v/^:. -. - .


^/S>;


i..; ,■ ■"■

%. ' y:%

'  ' a-;: j T



V /•' i&o/* '

Wih  ’sr;


<: • • •„ t . • > >V « • \*4  •

•v a«; />.,


;. Y::«' ■..' v 1 u. ?■ .: v. ^ t:


■: x  v''

7, .J-/ 1 ' ii't

v,. (/■':

.......  ■-i

y

■

-. ‘.X'-

■

:

■  ■;, > v V • ■ <

:/>V Ui

- >V0

V'  •• \-ry  •'•v' ••' -'V:

f. ■■V A V

, ... . , __

-t • ■ . 7 ’ '■ V ' r . i

„ -V' ■'!L.‘ . ■.',r

v

■i'.

' ■ . .

: ; ^vra> ,.W’


.... ■>> r; :■<  ;; ;/


v .: 1',-’




• , v  «£?;' ;• .n v .
... „"1.
•v,,’ V;'.' . 4 ' ■■■•' : Ufr!

\*Y v;V V '■ '! '‘X-

J'v » J - r \ ’■■■'

■ . ■ ■ ■ - -/. - -.. •
.i -

>■£x  ■■r,x^ 0 yrH : ":xix

V,, .. ‘i V--<* • .

, r  » .-• ja - ' ' . ' ■ • . . .' 1 » J  y  ■ -v. ' ;

■J:'' 6 ■ r’.;:  :7'\>7 'v;K

’V ‘J. .. ■


'%r>'  : „t •„

V\'xr.-y

”'XxX;;,n:

■

V : v 7 *'%K

' r K

r ‘ J  :  . v 1 '.

. / r

?. - ..-V'.",;V?V;;.-.V;

* . .'-v v 7 V

j '}■■■'■[■■ 4 , , ^;\>X y


■ xxx  : vi --
!.,■ ■ ■ ■;.: ■

^ fx^ r ,X  Ax  ^'Xx^r 'xx^xxxxx;,x

•v''-.,- ' ^ • ' y>X'm "

ž* :  ' . h  . v;

'V - •• ' /• . - . .--v


' 4 ,. <■



..‘Vi';' 1 ,. ■' : 7 f


■ x: r x?' : x
X  ■' "<'■■■ :••. '.•. :<• X:

' ■ ■ ' t'

-'.V ?••:■

■ ' " ' P < •X'-. X

.' " . . ^

XiX?>yrX x
. ,» "'M- •. J .

-./avV.,-

1  : ’ . .. "

. X  r■'V, 7 ?

M; . 'is A;-.

C-'i/’ - v

i \

. 7 '-.',-.v- .^c.".

■ -■ ' .<  >- ' .v ... ...

• v ••• \ ■- <* ■  i' ■' i . > ; i! *' .

v • H .. . je 7 i.*, ■, . .. , rT-, , .• . ... ,

.  > .1 ~v'A  r  ...


XXX.x-- : ' r ' ; x . ^: : ''xxXXox-X.

’  .-/'V. ' ^ • •' . v:

.• ..i- .4  . • c !'i a.*' r > • ^ a'


■; v-’.v,';,: .-

’ ;*v- »<j»- ./-■ V:

o o

čtSii) Siristai] :

,00

0 000000000000000 0

°Oc

j-raqcl{a

iq drugo


J ° 0 0

Oo

°°000000000000

ooO c

V Ljubljani 1909.

Založila „Delavska tiskovna družba" (r. z. z o.*z.).
:: Natisnil Iv. Pr. Lampret v^Kranju ::

°0  0 °

OSOoo^o^

L

TZo je spoznala svoj položaj, je minil dan. Pred
^ očmi ji je vstala gosta, siva tema in čudne
rmerie iskre so švigale skozi noč. Nekaj nezna¬
nega je šumelo kakor morje. Franciki se je za¬
zdelo, da se bliža smrt. V ramenih in v kolenih
je občutila veliko slabost, vratne žile in žilice so
se ji napenjale, na lobanjo je pritiskala strašna
teža, v glavi pa je bilo pusto kakor izmučenemu
človeku, ki ne more zaspati. Nekaj jo je bolelo,
stiskalo, bodlo, ne da bi vedela kje in kaj. Kmalu
mora biti konec življenja.

To bi bilo najbolje. Smrt bi bila rešitev. Ko¬
nec vsega. Nič več strahu in trepeta . . .

Naenkrat se je stresla. Okrog srca je začutila
nekaj gorkega, zavest se ji je vrnila, preden se
je zgrudila. Oprijela se je stola, ozrla se je in
tema je izginila. Jasen dan se ji je upiral v oči.
Polagoma so se vračale misli, žalostne kakor je¬
sensko vreme in strah ji je zopet zlezel v dušo.

3

1 *

Kaj bo sedaj ? ... Jutri pojde še v tovarno,
pojutrišnjem .. . prve dni ne bodo tovarišice še
nič opazile in tudi pazniki ne. A kmalu se bodo
pogledi začeli upirati vanjo, Minka ali pa Neža
bo spoznala, da ji je obleka pretesna, uganila bo
resnico in kmalu bo vsa tovarna vedela za njeno
sramoto. Pikale jo bodo in zasmehovale, možki
jo bodo gledali s predrznimi očmi in enkrat, ko
pride domu, jo bo mati vprašala z glasom sod¬
nega dneva, kdaj je postala vlačuga.

Zopet se ji je zameglilo pred očmi in slabo
ji je postalo. Danes že tretjič. Kako bo delala,
če ostane tako? In kako bo skrila svoj greh?

Izmučena in bolna je legla na posteljo in se
je obrnila k steni s trdno željo, da bi zaspala.
Toda pozabljenje se ni hotelo približati, da bi jo
rešilo misli, ki so ji vrtale kakor ostri svedri po
glavi. Spomnila se je na svoje prijateljice, ki jo
bodo jutri vpraševale, zakaj ni prišla k »Zeleni
lipi,“ ko je vedela, da bo tam godba in ples.
Spomnila se je na njega, ki ni plesal z nobeno
drugo in je bil postavnejši in ponosnejši od vseh
drugih fantov. Zakaj ni bil pametnejši kakor ona?
Starejši je in ve, kaj je ljubezen ; ona pa ni ve¬
dela nič druzega, kakor da ga ljubi in da mu
mora dati vse kar ima. Kaj je vedela o posle¬
dicah in o sramoti v tistem trenutku, ko ni bilo
zanjo ne sveta, ne bodočnosti, temveč samo Tone

4

in njegova ljubezen? On pa je mož in vendar ji
ni povedal, kaj se lahko zgodi . . .!

Misel na Toneta ji je dala, česar ji ni hotel
podariti nevoščljivi spanec. Pozabila je na svojo
največo bol in strah se je umaknil od njenega
ležišča. Zatisnila je oči in spomini so sedli kakor
tolažitelji na njeno zglavje.

Ničesar ni imela na svetu, ko je začela ho¬
diti v tovarno. Oče je bil davno mrtev. Zdi se ji,
da je bil velik, lep mož, širokih pleč, goste rjave
brade in prijaznih oči, ki so se svetile kakor
solnce v bistrem potoku, ob katerem je bila tista
hreščeča žaga, ki je bila največa hiša ob Franc¬
kinih otroških letih. Zdi se ji, da je bil oče dober
in da je rad plesal ž njo ringa raja in jo nosil
na rami po travniku, kadar je bilo seno pokošeno
in je dišalo, da bi se bila ves dan valjaja po njem
in ga kar jedla.

Takrat je bila še majhna in komaj, da se
spominja na tiste dni. Vendar ve, da ni bilo po¬
zneje nikdar več tako lepo, nikdar do tistega časa,
ko se je seznanila s Tonetom. Nenadoma se je
razdrla tista lepota. Enkrat se je mati zjokala in
je tako ihtela, da je Francka ni mogla potolažiti,
ne z božanjem, ne z laskanjem, ne s svojim naj¬
lepšim petjem. Od tistega dneva ni nikoli več
videla očeta. Čudni ljudje so takrat hodili po hiši
iri godile so se nerazumljive reči. Pozneje, ko je
bila že v mestu in je hodila v šolo, ji je mati

5

pripovedovala, da je oče utonil v potoku, ko je
voda nenadoma narasla in odnesla najlepše deske.
Močan je bil in plavati je znal, a v deroči struji
ga je čoln, ki se je odtrgal, zadel v glavo in
nihče ga ni mogel rešiti. Ko ga je čez nekaj dni
voda sama vrgla na suho, so našli na črepinji
veliko rano. Pokopali so ga, mati se je pa s
Francko preselila v mesto, kajti zanjo ni mlinar
imel dela. Bogve, kako je bilo prve čase v mestu.
Ko je Francka nekoliko dorasla, je začela hoditi
v šolo. Mati je pomagala v tujih hišah in prala
tuje perilo. Veselja ni bilo nič. Francka je po¬
zabila, kako diši pokošena trava in kako se blišči
solnce v potoku.

V šoli je bilo prijazno in Francka se je rada
učila. Večkrat jo je učiteljica pohvalila, a tedaj
je Francko vselej oblila rdečica, kajti zdelo se ji
je, da so vsi drugi otroci pametnejši od nje. Do¬
stikrat so se ji smejali, pa se je sramovala, ker
je mislila, da imajo prav; zakaj pogostoma so
govorili o rečeh, ki jih prav nič ni razumela, ali
pa, če je mislila, da razume, pa je tudi sama kaj
rekla, je bila njena beseda neumna, kar je spoz¬
nala šele tedaj, ko so se vsi zakrohotali in ji
začeli dopovedovati, da je bedasta.

Včasi so jo zaraditega obhajale nemirne misli.
Kadar je bila sama, se ji je vse zdelo enostavno;
dan je dan, noč pa noč, po leti je toplo, po zimi
pa mraz. Tako je in tako mora biti, pa ni treba

6

razmišljati o tem. Prijetno je, kadar sije solnce
in tedaj je veselo, tudi če nima mati zanjo nič
druzega kakor košček kruha; kadar škripa sneg
pod nogami in se tresejo vsi udje, je pa vse bolj
neprijazno in vse se težje potrpi, ampak mora se
potrpeti, ker pač ne more biti drugače. A kadar
so se pomenkovali fantje ali pa druga dekleta,
ki niso bila nič starejša od nje, je včasi slišala
čudne besede, ki jih ni razumela. Tedaj se je
nekaj neznanega potreslo v njeni dušici. Zakaj
ne ve in ne razume vsega kakor drugi? S svo¬
jimi očesci gleda in misli, da vidi vse; a drugi
vidijo več, njej pa ostanejo skrite reči, ki jih naj¬
dejo drugi brez težave.

Zazdelo se ji je včasi, da morajo biti na
svetu skrivnosti, ki zakrivajo neznane lepote in
če je v takem času dobila v roke knjigo s ču¬
dežnimi bajkami o skalnatih jamah, polnih čarov,
ki se odpirajo nerazumljivim čarovniškim bese¬
dam, se je vsa poglobila v take povesti, verujoča
in pričakujoča neko čudovito razodetje. Zvečer,
ko je mati, trudna in zlovoljna zaspala, je Francka
v temi čakala in čakala, da pride bela Vila in jo
odnese v temni gozd, kjer se pogovarja drevje
in plešejo prelepe gozdne deklice in se gode
skrivnostni čudeži. Trdno je verjela, da se mora
zgoditi nekaj takega, a nikomur ni rekla bese¬
dice o svojih mislih in o svojem pričakovanju,
ker je vedela, da bi se ji vsi smejali. Kajti drugi

7

ljudje ne verjamejo v Vile in v začarane prince
in nikoli ne bodo prišli ponoči v temni gozd,
poslušat povesti listja in petje potokov.

A drugačne morajo biti skrivnosti, ki jih ra¬
zumejo fantje in dekleta, a ki so njej nedosežne.
Kdove če so še lepše? In zakaj jih sama ne
pozna? . . .

Globoko je' vzdihnila Francka ob teh spo¬
minih. Morda bi bilo bolje, če bi bila takrat raz¬
umela, kar ji je bilo skrito in vendar se ji je
zdelo, da ji ne sme biti žal. Kajti v njene čudo¬
vite sanje bi bilo gotovo kanilo nekaj nelepega
in morda bi jih bilo pregnalo za vedno. Sedaj
ne more več verjeti v Vile in gozdne deklice in
v začarane prince, a škoda je za tiste sanje, ki
so nekdaj zaljšale njeno žalostno življene, da se
ni zavedala žalosti. Kako bi bila prenašala vse,
če bi bila morala živeti v sami resnici ?

Mračno je bilo v izbi, v kateri je stanovala
z materjo in če ne bi bila sijala skozi sanje bela
luč, bi bila zbolela od večnega mraka. Mati je
imela svoje težko delo in svoje vsakdanje skrbi
in kadar ni molčala, je godrnjala in vzdihovala.
Saj se njej gotovo niso nikdar približale take lepe
sanje, da bi bile vlile čudežno upanje v njeno
izmučeno dušo. Zato ni mogla Francki nikoli pri¬
povedovati kaj lepega; samo prorokovati ji je
znala o težkem življenju, ki še pride nadnjo, ko
ne bo več mati skrbela za njen kruh. Iz kuhinje,

8

kjer se je kuhal krop za perilo, je prihajal sopar
v izbo in v tistem težkem vzduhu so bile mate¬
rine besede kakor votli, grozeči glasovi, doneči
iz temnih daljav. Ampak Francka je imela svoje
sanje, ki so jo tolažile in preganjale vse strahove.
Materine besede so izginile, kadar se je storil
večer.

Sedaj se je Francka spominjala nanje. Na¬
tančno se je spomnila in strah jo je pretresel.
Zdaj prihaja tisto težko življenje, ah, vse drugače
kakor je prorokovala mati . . .

Iz predmestja, kjer sta stanovali, je mnogo
žensk hodilo v tovarno. Vsako jutro so hodile
po dve, tri in v celih gručah, mimo hiše. Fran-
cika jih je videla vsak dan, tudi zvečer, kadar
so se vračale, in pogostoma jih je pomilovala. V
tovarni ne more biti kakor v gozdu, kadar pada
mesečina skozi veje. Nikoli ne bodo videle čarov
in čudežev.

Ko je Francka zadnje leto prišla iz šole, ji
je mati rekla:

„Hvala bogu, da je konec. Veš kaj? V tovarno
pojdeš. Bolje je, kakor da bi šla služit."

Francka se je ustrašila. Prišlo je tako nena¬
doma. Pred očmi ji je vstalo ogromno sivo po¬
slopje s temnimi okni in z visokim dimnikom.
Tja naj bi hodila vsako jutro, kakor v zapor.
Tisti hip se ni spomnila na svoje sanje, ampak
na pokošeno travo, ki ji ni dišala, odkar je z

9

materjo prišla v mesto. In nikoli več ji ne bo
dišalo!

„Kaj ? Menda se boš še obotavljala ?“ je rekla
mati, ki je že predolgo čakala na odgovor. „Kaj
pa boš? Doslej sem te redila; ali misliš, da pojde
vedno tako? Jutri greva vprašat, če te vzamejo.
Zdaj je odšlo nekaj delavk; Gorčetova Špela mi
je povedala. Vesela bodi, če te hočejo."

Francka je molčala. Hudo ji je bilo, pa ni
vedela zakaj.

II.

Nekoliko potov je bilo treba, nekoliko pro¬
šenj in Francki so se odprla vrata tovarne. Tako
je hotela mati in spričo njene volje so se morale
razpršiti vse lepe sanje. Umaknile so se. kajti
Francka ni imela časa, odpirati jim dušo. Zazdelo
se ji je, kakor da je življenje, doslej neznano
življenje razgrnilo pred njenimi očmi svoje za¬
grinjalo in ji za hip pokazalo svojo strogo res¬
nobo.

Kdove, odkod je prišlo: Mati se ji je zasmi¬
lila. Naenkrat je opazila sto reči, na katere še
nikdar ni mislila. Na nagubančenem in razora-
nem obrazu je čitala skrbi, ki so prezgodaj sklju-
čile materin hrbet; v medlih očeh je našla vpra¬
šanje vsakdanjega kruha. In zazdelo se ji je, da
je sama velika grešnica, ker ni že davno vzela
bremena na svoje mlade in krepke rame.

10

Ko je šla prvič zgodaj zjutraj na delo, je bilo
v njenem srcu veselje. Po poti je mislila, kako
se bo izpremenilo življenje. Zaslužila bo denarja,
prinesla ga bo domov in mati bo spoznala, kaj
je praznik. V začetku ji ne bodo plačevali bog-
vekaj, vendar pa bo zaslužek toliko zalegel, da
ne bo treba materi tako težko delati kakor doslej
in da si bo lahko privoščila kak boljši grižljej
in kapljico vina. Pa bo že veselejša kakor je bila
vsa leta. Zvečer, kadar pride Francka iz tovarne
domov, bo tudi mati že počivala; sedla bo k njej
in ji bo pripovedovala, karkoli bo vedela lepega.
Njeno čelo se bo razvedrilo in v hišo se bo na¬
selila prijaznost.

Kmalu se preselijo. Francka poišče svetlo
stanovanje, kamor bo sijalo solnce in za hišo bo
vrtec, kjer bodo cvetele mačehe in rože, astre in
georgine, cinke in klinčki. Kajti mati ne more
biti dobre volje v izbi, v kateri se stori noč,
kadar je še solnce nad gorami. Polagoma se
izboljša zaslužek, vse uredi lepše, v kuhinjo pride
bliščeča posoda, v izbe nova oprava in ogledalo
in velika svetilka. Francka bo pridna, delala bo
kakor čebela; plačo ji bodo zvišali, nekaj si bo
prihranila skrivaj, a kadar bo imela dosti, pri¬
nese materi Skrinjico in jo odpre: „Poglej, to je
Tvoje, za god; sedaj lahko počivaš in užiješ
življenje!” In materi se bodo zasvetile oči. Gle-

n

dala bo, če je res in potem si bo obrisala solzo,
ki jo izvabi sreča . . .

Tovarna je presenetila Francko. Visoka dvo¬
rana z mnogimi okni ni bila prav nič podobna
ječi, na katero je bila mislila. Zdelo se ji je, da
ne more biti nikjer na svetu tako lep red kakor
tukaj. Vsaka delavka je imela svoj prostor, vsaka
je natančno vedela, kaj ima opraviti. Ko so za¬
čele delati, se je Francka čudila; skoraj nemo¬
goče se ji je zdelo, da se premikajo prsti tako
urno. Zbala se je, da nikdar ne postane tako
spretna kakor druge in povedala je to starejši
tovarišici, ki ji je kazala, kako se dela. A ta ji
je odgovorila:

„Avša! Kaj misliš, da sem jaz prišla na
svet s takimi prsti? Ne govori, pa rajši glej in
poskusi".

In Francka je poskusila. Sprva je bilo vse
strašno nerodno, a kmalu je bila prepričana, da
pojde čez teden dni tudi njej tako gladko kakor
drugim. Menila je celo, da to ni delo, temveč
prijetna igra.

V dvorani je bilo trideset delavk. Kadar je
bil paznik navzoč, so vse molčale in je bilo
skoraj kakor v cerkvi. A kadar je odšel, je za¬
čela ta ali ona pripovedovati raznovrstne zgodbe.
Začetkoma je bilo Francki neljubo, če se je kaj
govorilo, ker jo je vsaka beseda motila v delu, a
kmalu se je tako privadila, da so prsti delali kar

12

sami. Spoznala je, da bi bilo strašno pusto in
dolgočasno, če bi neprenehoma molčali vsi. Sama
ni nič govorila, ker ni vedela kaj, a poslušala je
rada. Toda razumela ni skoraj nič. Zopet se ji
je godilo tako kakor takrat, ko je hodila v šolo.
Bil je njen jezik, bile so znane besede, a kadar
so se ženske ob pripovedanju ali ob vprašanjih
smejale, je spoznala, da ne pomenijo besede
tega, kar je mislila.

Domov grede je včasi razmišljala.

»Bogve, kaj pomeni to? Oh, kako sem ne¬
umna, kako sem neumna! Nič ne vem, ničesar
ne razumem. Kdaj se bom kaj naučila in kje in
kako ?“

Spominjala se je, kako so se ji otroci sme¬
jali, kadar je vprašala kaj; zato tudi sedaj ni ho¬
tela vpraševati tovarišic.

V soboto je dobila prvo mezdo. Ves denar
je odnesla domov. Mati je preštela in položila
vse v miznico. V obrazu se ji ni prav nič izpre-
menilo in rekla ni besedice. Francka je bila po¬
parjena. Čakala je nekaj časa, potem je dejala:

»Zdaj bo vendar bolje, mati, kajne?”

»Kaj bo bolje?” je zagodrnjala mati. »Večja
si in več bo treba. Ne čenčaj tako neumno!”

Francka ni rekla nič več. Iz stare škrinje je
vzela krilo in ga je šla popravljat. Hudo ji je
bilo, da bi se bila najrajši zjokala. Polagoma se
je potolažila. Mati je pač preveč trpela, da bi se

13

mogla hipoma razveseliti. Prvi denar še ne za¬
leže mnogo. Sedaj jo še tlačijo skrbi. Treba bo
več izpremembe, tedaj pride sčasoma tudi ve¬
selje.

V nedeljo po maši jo je vprašala tovarišica,
kam pojde popoldne. Francka se je začudila.

„Kam bi šla? Mati je trudna, najbrže ne
pojde nikamor. Kam bi hodila sama?* 1

Minka se je zasmejala na glas.

„Ali se boš vedno držala matere za krilo?
Taka neumna punca!“

Francka jo je pogledala.

»Kako bi bilo materi pri duši, če mora se¬
deti doma, jaz pa bi hodila na izprehod?“

»Na izprehod!“ je dejala Minka in v nje¬
nem glasu je bilo nekaj zaničljivega. In pogle¬
dala je Francko prezirljivo pa je šla.

Po kosilu je Francka vprašala mater, če hoče,
da bi ji kaj čitala. Dekle je imelo prijeten glas
in v šoli jo je učitelj vedno hvalil zaradi petja in
čitanja.

Mati se je namrdnila.

»Ali ne veš nič pametnejšega? Pojdi na kr¬
ščanski nauk, potem se izmisli kaj pametnega/

Francka je obmolknila.

III.

Minevali so tedni in meseci. Dolgo je v
Francki živelo skrivnostno upanje, ki je nerazum-

14

ljivi delež zagonetnega življenja, Včasi se ji je
zdelo vse jasno: „Pot je pred menoj in natančno
jo vidim tja do griča, kjer se zavije in izgubi.
Konec je ni, a kdove, če drži preko hriba skozi
gozd, ali okrog griča in kdove kakšno polje in
kakšni travniki so potem ob desni in levi? Pusto
bi bilo, če bi se raztezala pred očmi ravan in bi
bila vanjo vrezana ravna bela cesta, dolga a pre¬
gledna do cilja. Skrivnosti ne bi bilo, ne upanja,
ne lepote, ki jo rodi šele doživljena ura. Noga
hodi po začetku ceste, ampak upanje je prepla¬
valo vso daljavo in jo pozna od konca do kraja
in pove včasi šepetaje nemirni duši, da so tam
za gričem in tam za gorami čudežne lepote, ki
čakajo, da pride človek po njih in da jih užije.
Včasi se utrudita duša in telo; ne da bi bila
predolga pot, ampak posuta je s kamenjem in
noga se spodtika. Vsak dan enako — in duša bi
se naveličala in telo bi omagalo. Kam? Čemu?
Sedi pa čakaj, pokaj bi hodila, ko je vseeno.
Ampak upanje pripoveduje, da so tam — tam
— neznani krasni kraji, onkraj griča, onkraj gora.
Moraš čez grič, moraš čez hribe, da jih ugledaš,
da si natrgaš šopek in se napiješ iz bistrega po¬
toka in najdeš, kar se ti je sanjalo takrat, ko še
nisi razločevala sanj od resničnega življenja . ..“

Tako mora biti; tako ji je bilo jasno vse.

Upanje ji ni moralo siliti v dušo; sama ga
je klicala in izpraševala in rada je verjela vsaki

-15

njegovi povesti, naj so se vjemale med seboj ali
pa ne. Treba ji je bilo upanja, mnogo upanja in
velikega, kajti mnogo je bilo kamenja posutega
po cesti.

Od sobote do sobote je Francka čakala na
prijazen pogled iz materinih oči, na ljubeznivo
besedo iz njenih ust. Kar je zaslužila, je znosila
domov; komaj da si je včasi kupila kakšno cunjo
ali pa vtaknila desetico v žep. Mati je jemala
denar brez besede ali pa godrnjaje, da je dra¬
ginja velika.

Francki ni bilo žal, da ji ni ostajalo nič. Še
neprijaznost bi bila kakorkoli pretrpela; ampak
bolele so jo misli zaradi matere. Kaj ne bo ni¬
koli mogla s svojim delom odkupiti njenega trp¬
ljenja? Teden za tednom nosi denar domov, da
bi se ubožica spočila in si olajšala življenje. A
teden za tednom teče življenje neizpremenjeno,
brez veselja, brez dogodkov, brez počitka. Mračno
je v hiši kakor prej, v kuhinji se kuha perilo v
velikih loncih in v izbi diši neprijetno. Mati je
še bolj sključena, gube na obrazu se ji množe
in čuden nemir se je zaplodil v njenih motnih
očeh.

Žalostna je bila Francka, kadar je gledala
pusti dom. Rada bi čakala še leta in leta na
svojo srečo, da bi si le mogla olajšati dušo za¬
radi matere. Njena pot je še dolga in ne bo je
minilo, kar je ob cesti. Hodila bo po senci šu-

16

mečih gozdov in po cvetočem polju, po kate¬
rem buče čebele; slišala bo čarobno petje ne¬
znanih ptičev in gledala bo slike iz paradiža.
Morda je daleč obljubljena dežela, ampak kaj bi
daljava njej, ki je mlada!

A kdaj poplača dolgove materi, ki so ji od¬
merjena leta?

Ustrašila se je, ko jo je prvič obšla ta misel.
Nič drugega ni vedela, kakor da umirajo stari
ljudje. Nič ni računala, ni štela materinskih let;
stara je in strašno bi bilo, če bi umrla prezgodaj,
preden bi jo življenjo pobožalo z gladko roko in
ji užgalo veselje v očeh .. .

Bila je zopet sobota in Francka je prinesla
goldinar več kakor po navadi domov. Vsa vesela
je prihitela k materi, ki je na dvorišču razobešala
perilo po napetih vrveh. Kakor poreden otrok ji
je od zadaj položila roke na oči ter je z izpre-
menjenim, drobnim glasom vprašala:

„Kdo je?“

Mati se je nejevoljno hotela otresti objema
in je zagodrnjala:

»Tepec, kdorkoli je. Prestara sem za take
otročarije.”

Francka jo je izpustila in se ni jezila. Njeno
srce je bilo tako polno veselja, da ga ni mogla
prepoditi trda beseda. Mati se je počasno obrnila.

»Kaj si pijana? Tudi zate bi bil čas, da bi
se spametovala.”

17

»Nič se ne jezi, “ je odgovorila Francka, pa je vzela
njeno desnico, položila vanjo denar in jo zopet
stisnila. »Pa preštej, če je prav,“ je dodala tiho.

Mati je takoj preštela.

»No, kaj?"

»Ali ne vidiš?"

»Kaj? Za goldinar so ti priboljšali, kaj? Saj
je že čas. Vse je drago, še milo.“

Francka se je bila namenila, da se nocoj ne
ustraši. Ves teden je že premišljevala, kako bi
začela in danes je hotela povedati vse, kar misli.
Morda je itak kriva, da ni govorila že davno.
Kdo ve, če se mati ne trpinči le zaradi hčere?

»Mati, rada bi se pomenila z Varni."

»Pomenila? Kaj pa imaš? Veš, da nisem
za čenče."

„ Ne čenče, mati; ampak enkrat je treba govoriti. “

»Treba? Kaj pa je? Ali te je pogledal kak
fant, pa si znorela?"

Francka je zardela in težko je premagala
jezo. Pa je vendar ohranila mir in je nadaljevala:

»Pustite te reči, mati, saj menda veste, da
se ne mečem za fanti. Zaradi Vas bi rada govo¬
rila, ne zaradi sebe."

V materinih očeh se je zabliskalo in prsti so
se ji začeli tresti.

»Zaradi mene? Kaj zaradi mene? Kaj mi
pa hočeš očitati? Ali imam jaz oblast nad teboj,
ali ti nad menoj."

18

Njen glas je bil hripav in je tako trgal ušesa
kakor otroški jok ponoči. Obraz se ji je spačil;
desno lice ji je bilo videti večje, levo pa manjše,
usta nakremžena in gube so se križale. Francki
se je zdelo, da še nikoli ni bila taka. Kakor da
bi morala odvrniti nesrečo, je hitela:

„Kaj bi Vam očitala? Kdaj sem Vam še kaj
očitala?"

Ali mati ji je posegla v besedo ter je kar
rohnela.

„Saj Te poznam, hinavka! Vse ste take.
Kapljico vina bi mi menda rada očitala. Kaj je
pa tebi to mar? Kdo te je zredil?"

Francka jo je hotela potolažiti, a ni mogla.
Ploha, ki se je vlila iz materinih ust, je bila ne¬
vzdržna in čim dalje je zmerjala, tem bolj jo je
grabil bes, da je končno kar divjala in je pso¬
vala, kakor da niti ne ve, kaj govori. Naenkrat
se je zakadila proti Francki in jo je hotela uda¬
riti. Dekle je ustrašeno odskočilo, mati je zamah¬
nila po zraku, čudno se gugala in je telebnila na
tla. Francka jo je komaj vjela, da ni treščila z
vso silo z glavo ob kamen. Vsa trepetajoča ji je
hotela pomagati, da bi vstala. A imela je klado
v rokah, tako težko, da jo je morala polagoma
spustiti na zemljo. Sama se je tresla po vsem
životu. Zbala se je, da ji umrje mati. Stekla je
po vodo, močila ji je senci, ponujala ji je piti,
klicala jo. Končno je stara začela godrnjati nekaj

19

2 *

nerazumljivega in po dolgem trudu jo je napol
mrtva Francka toliko zdramila, da jo je lahko
odpeljala v hišo in položila na posteljo. Zdaj šele
je opazila, da ji diši strašno neprijetno iz ust —
morda po vinu, morda po žganju.

IV.

Naenkrat, kakor da se je zabliščalo skozi
oblake, je Francka občutila nekaj, česar ni vedela
prej. Kakor temna živa podoba je vstalo spo¬
znanje pred njenimi očmi, da je sama na svetu.
Nikogar nima. Bog ve, koliko je ljudi na zemlji;
kdo bi jih preštel? Gotovo jih ni manj kakor
zvezd na nebu v jasni noči in teh ne prešteje
nobeno oko. A med milioni živih ni nihče njen.
In nobena zvezda na nebu ne sveti nji.

Zjutraj, ko se je zbudila, jo je obšlo spo¬
znanje. Bil je že dan, a tisti hip se je vrnila noč.
Dekletu se je zazdelo, da se je stemnilo tako
kakor še nikoli ne; iz zemlje je vstala črna tema,
zemlja se je pa razpočila, tla so se ji odmeknila
izpod nog in v temi je plavala kakor v tistih
čudnih sanjah, ko človek leta visoko, visoko nad
vodo, nad brezdnom. Samo trenotek traja taka
groza, a človeku se zdi, da so ure. Tudi Francka
ni vedela, kako dolgo je bila v čudni in strašni
omotici, ki jo je tako napolnila z grozo, da so
zamrle vse misli. Ko se ji je vrnila zavest, so z
njo prišle misli, meglene in žalostne. Za hip so

20

se pojavile kakor dišava pogrebnih vencev, ki jo
zanese veter kdove odkod, pa jo odnese spet.
In v njej je ostalo vse prazno.

Po ulici so že drdrali vozovi; v sobo je
Francka slišala odmev konjskih kopit in pokanje
biča tako kakor odmeva človeku v sanjah res¬
ničen ropot. Dan je silil skozi okno, a Franckine
oči niso razločevale teme in svetlobe. Bdela je, a
bila je brez misli in brez občutkov, kakor da spi.
Prišel je čas, da skuha sebi in materi zajtrk in
da se napoti v tovarno, pa ni vedela. Na postelji
je sedela in nič druzega ne. Dolgo je sedela,
samo sedela — zelo dolgo. Pa se je vendar
oglasil glas: Čas je. Slišala je, pa ni mislila
nič. In končno je odšla v tovarno, ne da bi bila
vedela, kje da hodi in pokaj da hodi in sploh,
da hodi. Prišla je zadnja v tovarno, prav tisti hip,
ko je vratar hotel zapreti.

Pri delu se ji je polagoma ogrela kri. Oči
so polagoma zopet začele sprejemati različne
slike in po čudnih potih, ki jih nihče ne ugane
in ne razloži, so prihajale misli v možgane. Roke
so mehanično opravljale svoje delo, katerega so
bile že vajene kakor voda svojega toka; ušesa
so poslušala pogovore tovarišic; misli so hodile
svoja pota po drugih, povsem drugih krajih.

Prišel je paznik po gotovo blago in tedaj
je Francka spoznala, da dela. In njena misel je
dobila tedaj toliko življenja, da se je zavedla.

21

— Čemu to delo? Za koga?

Za mater — pijanko? . . .

Včasi — a to je bilo morda že davno — je
delala za mater in za svojo hvaležnost. Takrat
je bila še otrok in je mislila, da je mati s svojim
srcem deležna njenih upov in njene ljubezni. A
to je minilo in že davno, davno ni več matere.
Doma je stara, tuja žena, ki ne zna čitati v njenih
očeh in ne pozna nobene steze do njenega srca.
Skupno je njiju življenje, ker tako ukazuje ne¬
znana, a neizpremenljiva dolžnost. Pod eno streho
morate spati, za eno mizo jesti. In dalje?

Glasan krohot je zadonel nekje za Francko.
Smejala se je Meta, ker je najbrže katera delavka
povedala kaj zelo smešnega. Francki se je zdelo
zoprno, kajti njene misli so bile žalostne, a
vendar je bilo v njih nekaj nežnega, kar je žalil
surovi smeh.

Prav ta hip se je Meta oglasila*:

— Zakaj pa ne? Jaz bi bila še ljubosumna,
če bi bila mlajša.

— Oho, ti! jo je zavrnila druga; čemu da
bi bila mlajša? Saj nisi stara in še teh let, ki jih
imaš, ti ni poznati.

Tretja se je vmešala:

— Kaj pa, kaj pa. Meta ima hudičevo mazilo.
Vsak petek po noči se namaže z njim in zato
ostane vedno mlada.

22

Meta je prav dobro vedela, da se tovarišice
norčujejo, a pazila je, da ne vzroji. Francka je
bila ves čas gluha, a zdaj je morala poslušati,
kakor da ji je ukazano. Nikoli ni marala teh po¬
govorov, a zdaj se niso mogla rešiti njena ušesa,
čeprav je hotela po sili odvrniti posluh.

Meta je nadaljevala:

— Ne, ne. Trideset let je v moji pratiki; jaz
že vem, koliko je to.

Na drugi strani so si dekleta šepetala, da se
je zlagala vsaj za šest let, Meta pa ni pazila na
to, česar ni slišala. Govorila je dalje:

— Postavim se že še in se bom, ampak
čemu bi si dopovedovala, kar ni? Sploh nisem
nikdar marala za fante, a zdaj celo ne sme no¬
bena misliti na kaj takega.

— Zakaj pa ne? se je odrezala Pavla, ki je
bila na glasu, da je ne le zala in mlada, temveč
da je tudi njen jezik najbolje namazan.

Meta jo je poučila:

— Ti že, ti, Pavla, če bi bil drug fant. Vsak
mora v tvojo past, če le hočeš. Ampak Andrejca
le pusti pri miru tudi ti.

Pavla je vprašala z nedolžnim glasom dva¬
najstletnega dekliča, ne da bi se bilo opazilo
njeno glumaštvo:

— I, zakaj pa Andrejca ne, če mi je všeč?

Na to vprašanje je Meta že čakala.

23

— Pavla, Pavla, pusti pri miru tuj zelnik.
Ali bi rada, da bi ti Francka izgrebla oči? —

Kakor neviden udarec silne roke je ta be¬
seda zabolela Francko. Vročina jo je obšla od
temena do prstov na nogah in zdelo se ji je, da
se je zgodilo nekaj strašno grdega, ostudnega.
Njenim mislim so bile še popolnoma tuje take
reči, a hipoma je občutila tako kakor občuti
človek zelo senzitivnih živcev, kadar stopi v blato.
Najrajša bi bila zbežala daleč proč; ali oditi ni
smela in ni se mogla geniti. Ne da bi se bila
ozrla, je vedela, da so vanjo uprte oči vseh to¬
varišic. A molčala je.

Tedaj se je podvojil, potrojil pogum deklet,
ki so tekmovale z dovtipi. Francka pa je morala
poslušati, kako jo dražijo in se ji rogajo, go¬
voreče o fantu, ki ga ne pozna in ga morda
nikoli ne bo poznala. Težko je dihala, pot ji je
silil na čelo, roke so se ji začele tresti, tako da
tudi dobro delati ni mogla. Zbala se je že, da
ji šine vsa kri naenkrat v srce ali v glavo in da
jo ubije. Ko ji je bilo najhujše, je pozvonilo. Bila
je rešena.

Hitela je iz tovarne, kar je mogla, zakaj bala
se je družbe. Vedno so hodile ženske iz enega
kraja skupaj, ker je bila pot tedaj krajša. A danes
so ji bile vse zoprne in vseh je je bilo strah.

Skakala je čez stopnice, da bi bila čim prej
pri vratih, a zdelo se ji je, da jo kličejo in da

24

se razlega smeh za njenim hrbtom. Ni se upala
ozreti, ker bi jo bile gotovo ustavile. Smuknila
je skozi vrata in potem je šla po cesti z naj¬
hitrejšim korakom, a ko je bila že za tretjim
voglom, se ji je še vedno zdelo, da sliši klice,
neprijetne, hripave glasove, v katerih zveni ne¬
skončna surovost.

Naenkrat ji je zmanjkalo sape. Ustavila se
je, ker bi se bila zrušila, če bi bila hotela na¬
praviti le še korak. Tedaj je občutila, da jo bole
noge v gležnjih od prenagle hoje. Ko je stopila,
ji je bilo, kakor da so steklene in da se hočejo
zdrobiti.

Nič ni pomagalo. Prav počasi je morala sto¬
pati dalje. Velik strah jo je obhajal, a dosegla je
že tako razdaljo, da je ni došla nobena tovarišica.
A došle so jo misli, ki so ji z vso silo planile
v glavo. Prav slišala je vprašanje, ki se je ogla¬
silo v možganih s čudnim glasom, kakor da igra
kdo po najvišji struni na goslih.

— Ali je nemogoče življenje brez surovosti?

Vprašanje se je oglasilo in ponavljalo se je
neprenehoma, odgovora pa ni bilo.

Z grozo v očeh je dvignila pogled proti
nebu, ozrla se je na vse strani, kakor da išče
odgovor in več kakor odgovor. Pričakovala je
pomoči od koderkoli. A vse je bilo nemo in vse
je bilo prazno. Nad glavo so ji plavali oblaki,
ob cesti so stale hiše, tupatam drevo, plot, klop —

25

in vendar je bilo vse prazno. Tudi v prsih ji je
bilo tako . . . prazno ... in obupno.

Kaj bo iz tega?

Samota je žalostna. Če bi bila sama na svetu
med ovcami in golobi, bi bila kraljica. Sama med
ljudmi je beračica.

V tovarni so jo zasmehovale tovarišice in
trpeti je morala, ker je sama. Danes so se ji
rogale prvič, a zdaj se ji bodo vsak dan, ker
vidijo, da se ne zna in ne more braniti. Dan na
dan bo morala poslušati, kar ji napolnjuje dušo
s trudom in nikdar ne bo rešitve. Dež zmoči
ceste in blato poškropi obleko do pasu, a drugi,
tretji dan zablišči solnce, mlake se posuše, obleka
se osnaži, njena ušesa pa bodo morala brez
konca in kraja poslušati grdobo in duša jo bo
bolela vse žive dni.

Zakaj so ji zabavljale tako odurno? Zakaj
prav danes? ... A kdo ve — morda so ji na¬
gajale in jo smešile že ves teden, morda že celo
leto, pa ni opazila. Danes se ji je poostril posluh
in razumela je. Danes razume vse, svojo mater,
ženske zbadljivke, svojo samoto in slabost. Na¬
enkrat je prišlo razumevanje, ki ga je bila ne¬
štetokrat zaželela, sramujoča se svoje nevednosti;
a prišlo ni kakor dar iz nebes, temveč kakor
strašna luč, ki bolj peče kakor sveti. Od nekdaj
je bila sama, a ko ni vedela tega, je bilo vse

26

dobro; zdaj ve in dan ni več svetel kakor nekdaj
in upanje ne cvete več kakor včasi.

— Dober dan, Francka! se zglasi naenkrat
pozdrav od nekod.

Prijazen je bil glas, a Francka je vztrepetala
od strahu. Ustrašila bi se bila tudi, če bi bila strela
udarila pred njenimi očmi v zemljo in bi se bila
ustrašila, če bi jo bil kdo nagovoril: „Na, Francka,
vzemi tisočak. Tvoj je.“

Andrejc se je nasmehnil.

— Ali se me bojiš? Saj ne grizem. Kaj pa
ti je, da se držiš tako kislo?

Polagoma se je dekletov strah izpreminjal v
začudenje. Andrejc je; saj ga pozna, čeprav nista
še nikoli govorila. Nekje v soseski stanuje in v
Rakarjevo tovarno hodi delat. Nič se ne spo¬
minja, kdo ji je to povedal. Ve tudi, da je dober
delavec. Ampak —

Bliskoma se je spomnila. Z Andrejcem so
jo pikali pri delu.

— Zakaj si tako zardela, Francka? Kaj sem
pošast, da si se me ustrašila? . . . Počasi hodiš,
pa sem te moral dohiteti. Zdaj imava pa eno pot;
zakaj bi ne šla skupaj?

— Da, je dihnila Francka. A njegove besede
so ji šumele po glavi kakor da jih je zabil s kla¬
divom tja . . . Eno pot imava . .. Zakaj bi ne šla
skupaj ? ... Ne da bi bila razumela, kako in kje
se je porodila beseda, je vprašala:

27

— Kaj si tudi ti sam?

— Sam?

Andrejc jo je pogledal.

— Seveda sem sam, bolj kakor ti, ki si samo
zdajle sama. Jaz nimam nikogar doma.

— Jaz tudi ... je odvrnila Francka, a preden
je rekla „ne“, je obmolknila.

— Ti imaš mater; jaz pa ne vem, kaj je
mati in tudi nikdar nisem vedel, kaj je oče.

— Tako sam si bil? je vprašala strmeča in
tisti hip ji je veliko usmiljenje ogrelo srce.

Šla sta skupaj in nič več se ji ni zdelo, da
mora bežati. Če bi ji bil začel pripovedovati kaj
prijetnega o svojem življenju, če bi se bil po¬
bahal, bi ga bila takoj odslovila, zakaj spomin
na dopoldnevne zbadljivke je bil še na poti. A
tisti hip, ko je Andrejc brez sentimentalnosti po¬
vedal, kako je sam, se je spomin ustavil in je
izginil. Pregnala ga je misel, kako žalostoo mora
biti življenje fanta, ki je bil sam na svetu in se
je zavedal svoje samote. In brez Franckine volje
se je zglasila njena misel.

— Žalostno mora biti, zelo žalostno.

Andrejc pa ni kazal nič žalosti v očeh. Na¬
smehnil se je, zamahnil z roko, pa je vprašal:

— Zakaj bi bilo ža’ostno? Saj ni nikjer za¬
pisano, da moram biti sam. Ljudi je dosti na
svetu in če hočem, najdem vsak dan lahko družbo.
Še veseli so, če pridem mednje.

28

Dekletu so se povečale oči. Vsa v čudu je
rekla:

— Če ti ni treba samevati, pa ne razumem —

Beseda ji je zastala.

— Da vendar samotarim ? je povzel Andrejc.
Pa ni čudno. Nazadnje ne živim v puščavi. Ti
tudi ne in dandanes menda nihče ne. Prihajati
moraš med ljudi, če hočeš ali pa če nočeš. Človek
ni gosenica. A kadar ni treba, da bi šel mednje,
mi ni nič hudo na samem. Takrat človek lahko
misli.

— Da, da, je hitela Francka; to je najhujše.
Človek misli in nikdar ne trpi tako strašno, kakor
takrat, kadar misli.

— Zakaj? Saj so tudi lepe misli na svetu.

— V samoti? . . .

Zmajala je z glavo. Počasi je nadaljevala:

— V samoti je žalost. Samotni duši se pri¬
bliža vse, kar je grenko in temno.

Mladi delavec jo je pogledal. Rad bi bil
spoznal, če ji prihajajo iz duše otožne besede in
zazdelo se mu je^da je res žalostna. Tedaj se je
posilil, da bi se pokazal prav brezbrižnega pa je
dejal:

— Če pride taka žalost, se pa vzame bič,
da mora zbežati.

Zdaj se je Francka nasmehnila, a v smeh¬
ljaju je bilo še nekaj žalostnega.

29

— Kje se pa dobi tak bič? je vprašala.

— Vsak človek ga ima, je trdil Andrejc, —
kadar ga potrebuješ, ga gotovo najdeš, če hočeš.

Nekaj časa je molčal in razmišljal. Potem je
začel zopet.

— Žalost ne pomaga nič in ne stori nič do¬
brega. Volja mora biti močnejša. Tudi ti ne smeš
biti žalostna.

Francka se je ustavila in ga je pogledala
Zadnje besede so jo čudno zadele. Zdelo se ji
je, da jih je izrekel s popolnoma izpremenjenim
glasom. V ušesih je čutila nekaj mehkega in celo
v prsih ji je bilo toplejše. In ko ga je gledala,
je opazila tudi v njegovih očeh nekaj novega:
bile so kakor v rosi okopane, svetle in blage.
Naenkrat ji je bilo, da bi bila zaihtela. A tisti
hip jo je bilo sram, da bi fant gledal njene solze.
Povesila je glavo in se je ozrla v stran, pa je du¬
šila jok z vso silo, da ga je naposled premagala.

Mladenič jo je prijel za roko.

— Francka, je dejal, obljubi mi, da se ne
boš vdajala žalosti, ampak da jo boš izkušala
prepoditi, kadar te bo hotela pograbiti.

Dekletu je bilo tako čudno kakor še nikoli
ne. Toliko misli se ji je križalo v glavi, da skoraj
ni bilo prostora za vse in toliko občutkov se ji
je dvigalo v srcu, da je jelo hitreje in hitreje vtri-
pati in ji je gnalo kri v lice, v senci, v glavo.

30

— Obljubi mi! je ponovil Andrejc.

Tiho, skoraj šepetaje je vprašala:

— Zakaj?

Fant ni vedel, kaj bi odgovoril. Kar bi bil
najrajši rekel, se mu je zdelo preveč; kar je čutil,
se mu je zdelo predrzno. Pa je odgovoril:

— Tako — žalost ni za tako mlado, lepo
dekle.

Hipoma mu je šinila kri v obraz, kakor da
je rekel nekaj nedopustnega, neumnega. Hotel je
popraviti, pa je dejal:

— Hudo bi mi bilo, če bi vedel, da si
žalostna.

Šele zdaj je dvignila glavo in ga je zopet
pogledala s povečanimi očmi.

— Tebi bi bilo hudo, Andrejc? ga je vpra¬
šala z začudenim glasom, a neskončna želja jo
je prijela, da bi pritrdil.

— Rad bi te videl prav veselo in prav srečno,
pa bi bil tudi sam vesel.

Dekletova roka je zadrhtela, Andrejcu pa je
bilo tako, kakor da jo mora objeti in pritegniti
na prsi. Premagujoč, se ji je krepko stisnil roko
in tedaj se je spomnila, da stoji na cesti s fantom
in da jo vsak čas lahko vidi tovarišica ali soseda
in da ne bi vedela, kam in kako izginiti, če jo
začno zopet zbadati. Polagoma, prav na rahlo
mu je izvila roko in je začela korakati.

31

Misel na tovarišice, na opravljanje in za¬
smehovanje jo je obletavala v daljavi, a prema¬
gati je ni mogla, zakaj tako blago in lepo ji je
bilo, kakor še nikdar ne, odkar ni več skakala
po domači trati za metulji. Bližala sta se hiši, v
kateri je stanoval Andrejc in žal ji je bilo, da je
le še kratka pot do nje. Ko sta bila že prav
blizu, se je oglasil:

— Ali si kaj huda na me?

Preden je mogla začudena odgovoriti, je pa
nadaljeval, hitro, kakor da se je zbal odgovora:

— Veš, če si tako sama, bi si pa včasi
lahko skupaj preganjala samoto. Pripovedoval ti
bom povesti, vse, kar jih vem, da ti ne bo dolgčas.
Če ti bodo presedale, mi pa kar poveš. Meni to
nič ne stori. Pa se lahko pogovoriva tudi kaj pa¬
metnega. Če ti je všeč.

Tako tiho, da je komaj slišal, je odgovorila:

— Da.

Tedaj sta se nakratko poslovila. Andrejc je
šel v hišo, Francka je pa hitela domov, kakor da
ne more pričakati trenotka, ko pokaže komurkoli
kako je srečna.

Mati je bila skoraj še bolj godrnjava kakor
ponavadi. Francka pa je ravnala ž njo tako milo,
kakor da ni boljše in ljubeznivejše matere na
svetu. Zdelo se ji je, da je pusta izba polna
solnca in da se je naenkrat izpremenilo vse. In
po kratkem kosilu se je vesela vrnila v tovarno,

32

kakor da ni nikjer zabavljivih tovarišic in da je
v vsakem človeškem srcu sama dobrota in ljubezen.

V.

Pogostoma se je zdaj Francka shajala z An¬
drejcem in njene oči so bile vedno videti jasne.
V prvih dneh jo je včasi mučilo vprašanje, kaj
li se je zgodilo, da so tovarišice imele povod,
pikati jo z Andrejcem. Nikdar se pa ni tako vdala
sitni misli, da bi jo bila mogla premagati žalost.
Če se je spomnila na Andrejcev pogled, je ve¬
dela, da ni mogel storiti nič zlega. Kadar so se
ji približale take misli, jih je brez truda prepodila.
Končno pa jo je rešil neprijetnosti slučaj, ki ji je
povedal, kako je bilo. Pavla se je bila dobrikala
Andrejcu, tako da bi bil slepec videl, kaj da hoče.
Ko ji je pa fant mirno povedal, da se ne zna in
noče po sili zaljubiti, ga je začela dražiti z dru¬
gimi dekleti, kakor so ji pač prišla na jezik. Ime¬
novala je tudi Francko in tedaj je Andrejc vzrojil
tako, da je hipoma zavezal Pavli in vsem, ki so
ji pomagale, jezike.

Odkar se je Francka seznanila z Andrejcem,
ji je bilo, kakor da se je izpremenilo nekaj veli¬
kega v njenem življenju. Vse slike so imele novo
barvo, v vsaki temi je bilo še nekaj svetlega in
kadar je bil dan mračen in žalosten, so ji odse¬
vali še shranjeni solnčni žarki iz oči. Pozabljene
sanje so se ji vrnile v dušo, iz neznanih daljav

.33

3

je zopet slišala šumenje gozdov, v katerih so
rajale Vile. Vse je bilo polno življenja in nikdar
več ni bila sama. Razumela je slabosti matere
in govori tovarišic ji niso prizadevali bolečin.
Zdelo se ji je, da so se izpremenile tudi one in
da so na svetu sami dobri ljudje, ki se včasi ne¬
rodno pošalijo, ne da bi imeli kaj hudobije v
srcih.

V njeni duši pa je zopet vstalo veliko upanje.
Vse se bo izpolnilo, kar se ji je kdaj sanjalo in
nenadoma bo stala pred njo velika sreča pa jo
bo obsula z belimi in rdečimi rožami, da se bo
kopala v cvetju in bo vse duhtelo kakor v para¬
dižu.

Take blažene misli so jo obhajale, kadar ni
bilo Andrejca pri njej. V njegovi družbi so pa
obmolknile in prevzelo jo je samo čustvo, mehko
in milo kakor majski dan, kadar cveto divji ko¬
stanji. Tedaj ni bilo bodočnosti, ampak sama se¬
danjost, v kateri je že živela sreča, vsa podobna
oni iz prvih otroških let, le večja, mogočnejša,
slajša in svetlejša.

Francka se ni več zavedala, da poteka čas.
A polagoma se je nekaj izpreminjalo v dekle¬
tovih čustvih. Dolgo je čutila samo srečo tre-
notka, iz katere je izhajala neskončna zadovolj¬
nost. Sčasoma, ne da bi bila vedela kdaj in kako,
se je vmešalo nekaj novega v dekletove občutke.
Sanje o luninih nočeh v gozdovih so se množile

34

in obiskovala jo je misel, da je nekje nekaj ne¬
znanega, kar se ji še ni razkrilo, pa se ji mora
razodeti, da doseže sreča nebeško višavo. Včasi
so ji le misli vhajale v neznane kraje, zdaj pa je
pogled iskal daljave, kakor da mora nekje uzreti
lepoto vseh lepot. Vsa duša se ji je polagoma
izpremenila v hrepenenje, kije iskalo neznane cilje ;
v ušesih so ji zvoneli tihotni odmevi čudnih pesmi.
Hipoma se je tedaj ustavila in ozrla ter napeto
poslušala. Srce ji je močno utripavalo in v žilah
se ji je ogrevala kri. Mislila je, da mora naen¬
krat glasno zadoneti čudna pesem. Ali pa ji je
zadišalo po vijolicah in rezedah in njene oči so
iskale skrivnostne vrtove.

Kadar je bila z Andrejcem, sta včasi dolgo
molčala, pa se ji je zdelo, da se kaže njegovim
očem enaka čudežna dežela kakor njenim. Po¬
točki šumljajo in ga vabijo, ptiči pa pojo, kakor
da godejo gosli in veter med listjem jih spremlja
in igra na harfi o njenem in njegovem hrepe¬
nenju, o lepoti in sreči.

Pa je prišel čas, ko so jo obiskavale nove
sanje. Prikazovale so se včasi še prejšnje slike;
v gozdu po mehkem mahu so plesale Vile, da
se noge niso dotikale tal in srebrna luč je pla¬
vala nad drevjem. Med plesalkami pa je bil An¬
drejc in le zanj so plesale ter so mu kazale svojo
lepoto.

35

3 *

Silna želja jo je pograbila, da bi skočila med
nje, da bi se oklenila fanta in da bi ga čvrsto
držala, da bi nobena ne mogla do njega. Pa se
ni mogla geniti in ko se je zbudila, ji je bilo, da
mora vstati in pohiteti k njemu. Tedaj včasi ni
mogla zaspati do jutra.

Pa tudi v takih sanjah in v njenem hrepe¬
nenju je bila sreča, kajti kakor da ji je bilo ob¬
ljubljeno, je vedela, da se izpolni vse.

In potekali so dnevi in meseci. Naenkrat se
je odprlo brezdno.

Rakar je zaprl tovarno in je odslovil vse de¬
lavce. Nič mu ni ostalo; komaj da je delavcem
izplačal mezde.

Andrejc se ni ustrašil. V svojih rokah je čutil
dovolj bogastva za vse svoje življenje. Vzel je
svojo knjižico, pa je šel drugam iskat dela. Toda
nikjer niso potrebovali njegovih rok. Skomizga-
vali so: Morda drugo leto, zdaj ni dela Nekje
je slišal besedico kriza in tedaj je vedel, da je
skrb prišla v vas in da bo treba trkati na mnogo
vrat, preden se odpro katera.

Ko mu je bilo jasno, je povedal Francki, da
mora poiskati kruha v tujini in da bo treba hi¬
teti, ker ga bo morda kmalu povsod premalo za
vse, ki ga bodo željni.

Francki se je stemnilo pred očmi in Andrejc
jo je moral prijeti, ker se je zbal, da omedli. Prvi
hip je mislila, da je vsega konec. Potem jo je

36

potolažil. Tako je delavčevo življenje, a če bi
obupal on, bi moralo obupati sto in sto drugih,
ki jih zadene še hujše. Njegov pogum jo je po¬
miril. Ločitev ne bo večna. Kmalu bodo zopet
iskali krepke roke in kadar se vrne, pojdeta k
župniku, da napravi, kar je treba.

Francka se je stresla. Žalost in radost sta ji
preletavali po duši. Oklenila se je Andrejca pa je
plakala bridke in sladke solze.

Vi.

Ko sta oba spoznala položaj, sta sklenila,
da hitro opravita. Kakor ji je bilo težko, je Francka
vendar razumela, da piše življenje zakone, ki so
močnejši od vsake srčne želje. V duši se ji je
zbudila hrabrost, ki je ni poznala prej tako dobro.
Ko ji je Andrejc povedal, da misli odpotovati v
pondeljek, je rekla tako mirno, kakor da ji je
povedal, koliko je ura: »Prav je“.

Nedeljo pa sta hotela še zavžiti. Menda ne
bo ločitev predolga, a vendar je ločitev. Da bi
se fant ne vrnil, ji ni prišlo na misel ne en tre-
notek. Mnogo besed ni bilo treba. Francka je
vedela, da pride tisti hip, ko bo mogoče; vedela
je tako natančno, kakor da je taka neizpremenljiva
postava. Ampak preden se vrne, mora oditi. In
tedaj bo zopet sama . . .

Preveč občutkov se je borilo, preveč misli
jo je obhajalo, da bi ji bilo moglo biti jasno v

37

glavi in v srcu. Trezna, stroga vprašanja o vsak¬
danjem življenju, o delu in zaslužku in kruhu
in trudu so prihajala; v neznanih krajih poro¬
jene polsvetle sanje so priletavale in odprhavale
kakor metulji; zableščalo se ji je v očeh ka¬
kor od kresov, ki oznanjajo srečo davno zaže-
ljenega in končno pričakanega dneva; pa so se
ji zasolzile trepalnice in priplavalo je kakor je¬
senska žalost, ki nima besed in ne razume sama
sebe.

Vse pa je izginilo v nedeljo, ko sta prišla
skupaj na zabavo v predmestju. V sobi so peli
fantje znane pesmi z znanimi napevi, a Francki
so se zdele čudne, kakor da jih ni slišala še ni¬
koli. Nekje je igrala harmonika in njeni glasovi
so prihajali do dekletovega sluha kakor iz ne¬
skončnih daljav, da so dobili na dolgi, dolgi poti
čudovito barvo, in bilo je, kakor da igra nekje
za goro veliki orkester, sestavljen iz slavnih umet¬
nikov. Vsa Franckina čutila so bila v zagonetni
omotici. Vino je bilo na mizi, pa se ga ni do-
teknila. Vendar je bila vsa opojena. Andrejc ji
je razlagal, kako se porajajo gospodarske krize
in kakšne posledice imajo; Francki je bilo, kakor
da posluša poezijo. Po žilah pa se ji je razlivala
toplota, prijetna kakor tisto prvo solnce spomladi,
zaradi katerega se človek ogiblje vsaki senci in
bi ga vžival še truden in upehan, dokler bi ne
omagal. In toplota je prehajala v živce in srce

38

ji je bilo kakor ognjišče, na katerem gori prijeten
ogenj, ki greje, ne da bi palil.

Iz nedosežne globočine so se dvigale želje,
ki jih ni spoznala. Prihajale so od vseh strani in
so si podajale roke; vstajale so iz glasov in iz
barv, vsipale so se iz solnčnih žarkov. Brezšte¬
vilne so bile, a vse so se združevale v eno, edino,
veliko, nepremagljivo in skrivnostno. In dekle je
čutilo, da se mora izpolniti in slutilo, <?a je v
izpolnitvi več kakor sladkost in miloba, več ka¬
kor sreča.

Tudi Andrejc je slutil. Neopaženo se mu je
ustavljalo pripovedovanje. Besede so zamirale,
glas je padal. Oba sta molčala. Držala sta se za
roko, a gledala sta vsak predse v daljavo, kjer
je izginil kraj, pa so se vrstile čudovite, iz taj¬
nega hrepenenja vstvarjene slike, brez vezi kakor
v sanjah, plastične kakor v prirodi .. .

Prišli so godci, zagodli so, zavrtel se je prvi
par, naenkrat je vse plesalo. Andrejc in Francka
sta bila med plesalci. Drugi so poskakovali, vri¬
skali, tupatam je fant visoko vzdignil svoje dekle,
Andrejc in Francka sta plesala čudovito mirno,
počasno, a v njunem miru je bila čudovita strast.
Brez besed sta si pripovedovala, česar nista go¬
vorila še nikoli; vse, kar je nežnega v človeških
dušah, je oživelo in zahrepenelo po obliki in po
vresničenju in ljubezen, davno vsejana, je vzrastla

.39

in vzcvetela kakor stoletna aloa, ki počasi skali
in dolgo zeleni, potem pa naenkrat požene cvet.

Godci so godli, glasovi so se oddaljevali,
le še glavni napev je dosegal Francki in Andrejcu
do ušes. In vse drugače sta ga slišala nego so
ga igrali. Polagoma, tiho sta korakala skozi vas,
po široki cesti, po ozki stezi, dalje, dalje čez
travnik in čez polje, kamor so stopale noge, ki
jih je^vodila neznana želja. Prišla sta v gozd,
kjer je šumelo listje svojo pesem, bolj veličastno
kakor godba; v gozd, kjer je bilo vse pokojno,
kakor da je življenje človeštva ostalo onkraj sveta;
v gozd, kjer se razodevajo skrivnosti in vresniču-
jejo sanje.

Mrak se je širil, ko sta se vrnila srečna;
zvezde so se vžigale, ko sta se poslovila. Drugo
jutro navsezgodaj se je Andrejc odpeljal.

VII.

Kakor v sanjah je živela Francka; a naenkrat,
kakor da bi se nenadoma nekaj zablisnilo, jo je
zdramila zavest, da ni več fanta. In zdaj šele se
je spomnila ter je vedela, kaj se je vse zgodilo.
Jasni so ji bili zdaj dogodki, ki so se izvršili,
ne da bi bila hotela, ne da bi bila branila; in
bolj kakor bi vedela, je čutila, da je bilo vse
kakor je moralo biti.

Prav v tisti uri, ko se je dekle zavedno za¬
čelo spominjati, so se tovarišice v tovarni začele

40

pomenkovati o čudnih rečeh in nehote je morala
Francka poslušati, kako se včasi žene izpremi-
njajo; nekatere jedo kredo, druge stržejo apno s
stene in ga vživajo kakor slaščice. Včasi se pa
nekateri zmešajo vsi pojmi, tako da zamenjuje
osebe in imena, želi ljudem zjutraj dober večer
in v mraku dobro jutro, se vede kakor bi imela
kdove kake važne nujne opravke in je prepričana,
da je to res, ne da bi vedela, kje in kaj ima
opraviti. Enkrat je neka znanka, ki je bila sicer
ne le varčna, ampak skoraj skopa, naenkrat za¬
čela kupovati lišp, rute, bluze, predpasnike, po¬
sodo, kakor da bi bila hotela začeti trgovino in
potem je vse pobila, potrgala in porezala ...

Francki je kri šinila v glavo. Daši ni slišala
vsake besede, je razumela, o kakšnih ženah go¬
vore in kdaj postane žena lahko čudna. Tisti hip
jo je zbudila misel kakor ostra igla: Kaj, če bi
tudi ti...  ? In šele zdaj jo je obšlo, da je sreča
kupčevalka, ki zahteva drage cene za užitke, ki
jih daje.

Hotela je odvrniti posluh od onih pogovorov,
a besede so prihajale jasno in razločno, da jih
ni bilo moči preslišati. Hotela se je otresti svojih
misli, a čim bolj jih je odganjala, tembolj so
silile v možgane. Kako naravno bi bilo! Seveda
— tisti trenutek se ne misli nič, a nihče ne more
preprečiti posledic, če se porode. Strašno bi bilo,
če bi se zgodilo in če bi se spoznalo!

H

Mučna misel, ki se je vgnezdila v glavi, se
ni dala prepoditi in je polagoma porodila strah,
ki je rastel s silovito naglico. Najprej je misel
dejala, da navsezadnje ne bi bilo nemogoče; po¬
tem je dopovedovala, da je mogoče, končno pa
je kar trdila, da je verjetno in skoraj gotovo. Za
njo pa je vstal strah in je škodoželjno ponavljal
vse, kar so si bile pripovedovale tovarišice. Prve
dni je le ponavljal, pozneje pa je prorokoval:
„Prsti si boš zaželela, bledlo se ti bo, mizi boš
rekla klop in bobu kaša.“ Francka se je borila.
Ni mogoče in ni res! Toda sigurnost jo je za¬
pustila in njeno zanikavanje ni bilo odločno.
Hote je dejala: Ni res! Nehote je pa dodala:
Morda je pa le res; skoraj da je res. In nazadnje:
Gotovo je res.

Tedaj se je začela izpreminjati. Zapustil jo
je blagi mir, ki jo je spremljal na vseh potih,
odkar se je bila seznanila z Andrejcem. Zjutraj
kadar se je zbudila, je bilo kakor da jo trese
mrzlica. Brez umevnega razloga ji je prihajalo
vroče, da ji je bila obleka pretežka, zrak preso-
paren. Misli so se ji izmikale iz oblasti, ni jim
več mogla zapovedovati, nič več ni mogla pre¬
sojati, navdajal pa jo je sam strah, ki je naraščal
vsako uro.

Včasi se je v grozi vprašala, če že lahko
opazi kakšno znamenje na sebi. In tisti hip so
oživele vse povesti o abnormalnosti. V trajni raz-

42

burjenosti, ki ji je neprenehoma pretresala živce,
se ji je začelo tupatam dozdevati, da se res ne
vede kakor sicer, da se ji mešajo besede in tedaj
se je začela vselej tresti, da se ji je razburjenost
še povečala in plašila se je, da bi bila najrajša
zbežala sama pred seboj.

Tako je minilo nekoliko dni, nekoliko tednov
silnega duševnega trpljenja. V tem so ji oslabele
mišice, kolena so se ji neprenehoma šibila, z lic
je izginila rdečica in nemirna motna luč ji je
odsevala iz oči. Včasi je bila po cele ure brez
zavedne misli, kakor da spi in le od daleč so jo
obletavale trudne sanje. A naenkrat jo je pograbil
strah, zadelo jo je kakor nepričakovan silovit
udarec in njene duše se je polotila tesnoba ki
jo je gonila v obup Končno je bila vsa iz¬
mučena, da ji je pobegnila vsa moč in volja ter
je le še delala kakor avtomat, njeno življenje pa
je postalo topo, leno, skoraj fatalistično.

A prišel je dan prekipevajočega strahu, ki
jo je zdramil iz letargije in gnal v grozo, pa je
mislila, da mora biti konec vsemu. Vse, česar
se je bila prej plašila, je bilo še nedoločno, tako
da bi se bila lahko motila. Zdaj pa prihajajo
jasna znamenja nesreče. Tako ji ni bilo še nikdar
v življenju; seveda. Zaporedoma ji prihaja slabo,
vsak dvom je izključen, smrt bi bila edina reši¬
teljica. Misli se ji kale kakor še nikdar ne; vsa
znamenja se pojavljajo, vse priče njenega trpljenja

43

in njene sramote ji vstajajo pred očmi —-

Franckina bolest je dosegla vrhunec, ko je
nenadoma tovarišica Minka, bleda in stokajoča,
stopila v sobo. Dekle se je ustrašilo, kakor da
je vstala zla usoda iz temnih globočin. A preden
je mogla reči besedo, je začela Minka z glasom,
vzbujajočim usmiljenje in smeh:

— Za božjo voljo, kakšne so bile tiste klo¬
base včeraj? Ali je tudi tebi tako slabo, Francka?
Oh — joj, joj, joj 1 Kar dušo bi dala od sebe. Oh,
moj želodec, moj želodec!

Francka jo je debelo pogledala, a Minka je
tarnala in tarnala, da bi se bil kamen omehčal.
Francka pa kakor da ni imela nič usmiljenja v
srcu. Čudno je gledala, potem jo je začelo nekaj
ščegetati, naenkrat se je zasmejala na ves glas,
da je ni več bolelo od prejšnih bolečin, temveč
od silovitega pretresa, ki ga je provzročil smeh.

Bila je resnica: Klobase so bile krive in ne
le Francki in Minki, temveč še šest m dekletom,
ki so bile dan prej pri godbi in so jedle po¬
kvarjeno jed, je bilo takrat slabo. Kakor bi trenil,
so bile Franckine misli jasne. Vsa v čudu se je
potihem vpraševala, kako je bilo mogoče, da so
se kazala vsa znamenja, ki so prihajala brez
razloga. Spomnila se je, da je celo ves čas mislila
na Toneta, ko je njen fant vendar Andrejc. Toda
nepopisno dušno olajšanje je kmalu prepodilo

44

vse uganke in edina misel je bila krepka ter se
je kazala kakor čvrsta volja: Pamet v bodoče,
pamet, dekle!

Teden dni pozneje je Francka natančno ve¬
dela, da se je bila plašila brez potrebe. Leto
pozneje pa se je vrnil Andrejc in Francka se ni
nikdar več spominjala na strah, ki ga je pre¬
trpela zaradi povesti o nenormalnih ženskih na¬
vadah.

•45


!LAKOTA j


iy\ala, neprijazna soba, napolnjena z zapraše-
1  1  nimi, debelimi knjigami in pisarijami, med
katerimi izgine skoraj vse skromno pohištvo; nizki
strop, mala okna z zelenkastimi, skoraj nepro¬
zornimi šipami; križek in dve sveči na stari, po-
dolgasti mizi ter na steni zbledela podoba' „Ju-
sticije“ z zavezanimi očmi, z mečem in tehtnico v
rokah; vse to vzbuja čudna, nekoliko melanholična,
nekoliko tesnobna čuvstva v človeku. Obiskovalec
čuti instinktivno, da je tukaj nekaj neskončno pra¬
vilnega, suhoparnega doma, nekaj srcu tujega,
sovražnega. V onih knjigah na mizi so za¬
pisani suhoparni, kruti paragrafi, ki poznajo le
greh in kazen; a v onih pisarijah, na katerih leži
umazan, debel prah, je zabeleženo, kdaj, kje in
kako se je ta ali oni paragraf uporabil. Človek
misli spričo te brezizjemne pravilnosti nehote na
fosilije, na življenje, ki je okamenelo v globinah

46

zemlje pod težo stotisočletnih plasti; rastline
in živali iz prastarih, pozabljenih časov, ko še ni
bilo človeka na zemlji, prihajajo nam v svoji
nekdanji, neizpremenjeni obliki pred oči — vse
na njih je, kakor bi bilo živo, a vendar je kamen.
Prav tako okamenelo se nam vidi življenje tukaj.
Zaman iščeš tu nagibov, ki žive v vsakem ljud¬
skem srcu. Čuvstva in strasti, brez katerih si ne
moremo misliti življenja, so tukaj popolnoma
neznane. One knjige, one pisarije so brez srca,
kakor kamen, in brez srca so ljudje, ki sedajo
na stol za ono mizo dannadan od osmih do¬
poldne d d petih popoldne, dokler jih ne pokličejo
po dolgih letih v drugo, podobno sobo, ako ne
umro prej na svojem mestu. Srce se jim je
izpremenilo v paragrafe — a paragraf je trd, je
kamen!

Tudi danes sedi sodnik na svojem mestu;
poleg njega mlad zapisnikar, ki misli, da ni na
vsem svetu nič tako važnega kakor to, kar za¬
pisuje on v dolgih, pravilno sestavljenih zapis¬
nikih. Na koncu mize se ziblje javni obtoževalec
na stolu, kadeč kratko svaljčico; z izrazom svo¬
jega lica izkuša vsemu svetu dokazati svojo
brezbrižnost. Kdor ga vidi, bi moral misliti, da
se ne zanima za nič razven dima, ki dela fan¬
tastične kroge v gostem, prašnem zraku. Oživel
bode ,šele, kadar pride prvi obtoženec v sobo,
kadar mu bode zahtevati, naj se kaznuje greh

47.

po določbah neizprosnega zakona. Liki Erinije
v starih mitah Grkov sledi grešniku za petami
in zahteva kazen. Nič druzega ne pozna kakor
strogi zakon, ki hoče pokoro za pregrehe. Zaman
- mu izkuša krivec ubegniti, zaman briše svoj sled,
zaman bi rad zatajil svoje delo. Zasledovalec se
ne da premotiti, ne omehčati; on ne posluša
opravičevanja, ne pojasnjevanja; on ne vidi solz
v očeh, ne bledosti na upadlem licu, ne tresočih
udov — on pozna le greh, kateremu določa
postava kazen. Fiat justitia, pereat mundus!

Sodnik pogleda na uro ter pozvoni. Točno
ob devetih se pričenjajo razprave. Pedantični red
zahteva, da se ura spoštuje. Sodnik, človek v
štiridesetih letih, si popravi naočnike, ki so mu
dosedaj viseli nanosu, ter si ž njimi zakrije sive,
nekako trudne oči. Pogladi si nagubančeno, nizko
čelo, katero je vendar vsled velike pleše videti
jako visoko, pogleda na akte, ki leže na mizi,
ter pozvoni. Zapisnikar pomoči pero v črnilo,
obtoževalec se odkašlja. Tedaj se odpro vrata in
v sobo stopi star mož, kateremu je videti, da je
mnogo in težko delal. ; To svedočita žulja vi roki,
to dokazuje priklonjeno telo, katero slabe noge
jedva nosijo. Mož je menda tudi mnogo trpel.
Beda je vpisala svojo zgodovino na to suho,
ustrojeni koži podobno lice. Tudi njegove oči
gledajo trudno v svet, kakor bi to dušo nič ne
zanimalo, kar se godi na svetu.

48

Roke vise ob izmučenem telesu, kakor bi
bila v njih tajna ogromna teža. Vse je mirno na
tem truplu le palec desne roke se pomika počasi
semtertja, kakor bi ga gibal neviden meha¬
nizem. Kdor površno sodi, bi mislil, da je mož
prepričan fatalist.

Sodnik prelista počasi na mizi ležeče spise
liki avtomat, potem začne razpravo:

„Vi ste kradli, kaj?“

„Da, gospod."

„Ali ne veste, da je to greh?"

„Jaz sploh več ne vem, kaj je greh. Sto in
sto ljudi krade in goljufa kar na veliko, a nihče
ne pravi, da so grešniki."

„Zakaj ste kradli?"

„Bil sem gladen."

„Tako! Tatvina je kaznjiva, ali vam je to
znano?"

Mož ne odgovarja. Razprava se kmalu konča.
Javni obtoževalec predlaga, naj se uporabi zakon,
sodnik prebrska nekaj listov v knjigi, ki leži
pred njim, potem vstanejo vsi in sodnik razglasi
sodbo, glasečo se na tri mesece zapora.

Obtoženik se obrne ravnodušno ter odide v
spremstvu stražarja iz sobe. Druga razprava se
prične.

Gladen je bil. Kaj je neki to? Vsak dan pri¬
hajajo tatovi pred sodišče, ki se izgovarjajo, da
so gladni. Vsak dan. — Pri drugih sodiščih je

49 '

4

menda tudi tako. Mar je toliko gladnih ljudi na
svetu? In kaj je vendar ta glad, da ljudje radi
njega kradejo? Kako je mogoče krasti? Krasti!!
Že beseda je tako gnusna, da se je mora čovek
prestrašiti. Krasti je grdo, nepošteno, nečastno, a
vendar kradejo ljudje, baje zato, ker so gladni.
Kaj je torej ta glad, ki zapeljuje ljudi, da poza¬
bijo na zakon, poštenje, čast?

Ves dan se je vrtela ta misel sodniku po
glavi. Nikakor ni mogel razumeti, kako more glad
— nekaj imaginarnega, neko prazno čustvo —
prisiliti toliko ljudi, da kradejo. On ni hotel ver¬
jeti, da bi mogla biti v lakoti res takšna sila. A
vendar mu je bilo čudno, da se izgovarja toliko
ljudi z lakoto.

Kaj je torej glad? Ako ima res toliko tajne
moči, da prisili človeka na tatvino, tedaj je mo¬
rebiti mnogo ljudi po krivem obsodil. Kaj, ko bi
sam spoznal, kaj je vendar ta glad?

Ta misel ga ni več zapustila. Seveda določa
zakon točno in strogo kazen vsakemu hudodelcu.
On se je vedno ravnal po zakonu. A morebiti —
kdo ve — morebiti vendar ni storil prav? Vse¬
kakor se hoče prepričati.

In ko se mu je misel ustanovila v glavi, je
takoj jel pripravljati vse, kar je bilo treba da
izvede svoj namen. Ženo in deco je poslal v
kopelj ter jim dal s seboj ves denar, kar ga je

50

imel. Potem je pregledal celo stanovanje, da ne
bi ostala kje kakšna jedila.

Ko je bil spremil ženo na kolodvor ter
se vrnil domov, je takoj poželel jedila. Resni
mož se je nasmejal. Ta želja se je vzbudila
gotovo le radi tega, ker se je namenil gladovati.
To je bila pač povsem naravna reakcija. Kadar
pozabi svoj namen, bode že bolje. Vendar se pa
ni mogel iznebiti misli, da gladuje. Neumnost!
Opoldne je še jedel kakor vsak dan. Torej še ne
more biti gladen. Morda si tudi tatovi le do-
mišljujejo, da so lačni? Eh, kaj bi se ukvarjal
s takimi misli? Rajši pojde v kavarno. A spomni
se, da nima denarja. Obrne se torej in premiš¬
ljuje, kaj bi storil. Nič mu ne ugaja. Brez na¬
mena hodi po trgu semtertja. Spomni se, da se
mu je odpeljala družina. Druga leta je v takem
slučaju vedno mislil na ženo in otroke. Letos pa
ne more. Sam ne ve, kaj pravzaprav misli.
H koncu postane nevoljen. Nič mu ne ugaja.
Ovratnik se mu dozdeva preozek. Ako se mora
na cesti komu izogniti, se razjezi ter pogleda
nesrečneža srdito, kakor bi mu hotel prisoditi
nekaj let ječe. Ko pogleda na uro, vidi da je
hodil skoraj štiri ure brez namena, brez cilja in
brez pravih misli okoli. Nameni se domov, hoteč
kaj čitati Prišedši v stanovanje, mu zopet ni nič
všeč. Zopet bi rad kaj jedel. Sedaj je pač menda
res gladen. Čitati ne more, morda zato, ker je

5r

preveč truden. A kaj bi druzega delal ? Nekaj
časa se sprehaja po sobi, potem pa sede v na¬
slonjač. Jedi ni v hiši; sploh noče jesti, ker želi
spoznati glad. A piti mora. Napije se torej vode.
Čudno. Navadno ne moie piti več vode, kakor
malo čašo, danes je pa popil več velikih kozarcev.
A sedaj mu je jako čudno v želodcu. Sedaj bi
še rajši kaj jedel.

Da pozabi na svoje misli, se vleže v posteljo,
a dolgo ne more zaspati.

Ko se zjutraj zbudi, se hitro obleče ter odide
v urad. Počuti se sicer slabega, a ker ima pri
sodniji mnogo dela, pozabi na včerajšnje misli.
Ako zapusti pisarno, se takoj povrnejo vse ter ga
nadlegujejo še bolj kakor včeraj. Dozdeva se mu
da se je pridružila težkim mislim še neka telesna
bolest. To prihaja gotovo iz želodca. To je menda
že glad. Počuti se že jako slabo. Vsi udje ga
bole, kakor bi bil prav močno pretepen. Čuti tudi,
da mu je želodec prazen. Gredoč mimo neke
gostilne, mu zadiše razne pečenke in instinktivno
hoče stopiti v sobo. Spomni se, da nima denarja
in da noče jesti. Pravzaprav — morda bi bil
jedel vzlic svojemu namenu, ako bi le imel de¬
narja. Da, gotovo bi bil jedel. Kaj treba njemu
gladovati? Njegov namen ni nič drugega, kakor
čudna neumna sentimentalnost. Ljudem v nje¬
govem položaju ni treba trpeti lakote. A kaj naj
stori? Najbolje bi bilo, da si izposodi kje de-

52

narja. A kje? Nekaj znancev sicer ima, ki bi mu
lahko posodili, a kaj naj jim poreče? — No, to
ni mogoče, ker bi se osmešil. Pač — enega pri¬
jatelja ima, kateremu lahko vse pove. Napoti se
v njegovo stanovanje, a pride zaman. Prijatelj je
odpotoval. Kaj torej sedaj ? Naj bi šel zopet lačen
spat? Ne, ne! Sedaj že ve, kaj je glad. To je res
jako neprijetno čustvo, hudo čustvo. Ni se ču¬
diti, ako neizobražen človek, kadar je lačen, res
kaj ukrade.

Vse ga že boli. Knjiga mu pride ne misel,
a takoj je prepričan, da danes ne more čitati.
Sedaj nima druge misli, druge želje, kakor da se
naje. Ude mu obhaja nekaka mrzlica. Ali je to
nervoznost — ali glad ? Čustva, ki ga navdajajo,
so vedno bolj divja, živalska. Jesti, jesti hoče!
Hodeč po ulicah, pride do kavarne, v katero
večkrat zahaja. Brez pomisleka stopi vanjo. Marker,
ki ga pozna, mu prinese takoj kavo in kruh.
Sodnik hitro poje in popije; rad bi bil jedel še
več kruha, a sramoval se je zahtevati ga. Vzame
časnik v roko, a tudi tega ne more čitati. Mar-
kerju pravi, da je pozabil denar doma. Pri teh
besedah ga oblije rdečica. Potem odide domov.
Truden je, da ga komaj noge nosijo. Prišedši
domov, se vleže takoj v posteljo. Dozdeva se mu,
da je bolan. Oči ga pečejo, glava mu gori, vsi
udje se mu tresejo. Dolgo ne more zaspati. Po¬
noči ga mučijo težke sanje. Ko se zbudi, mu je

'• 53

jed prva misel. Poišče zopet prijatelja, a njega
še ni doma. Brzojavil bi rad ženi, naj mu pošlje
denarja. A nima potrebnega denarja za brzojav.
V urad ne gre. Čuti, da ne more delati. Divje
misli, ki so ga že včeraj obhajale, pojačijo se
danes. Ljudi, katere sreča na ulici, gleda tako
srpo, kakor bi bili vsi njegovi sovražniki. Nehote
misli: oni so siti, a jaz sem lačen. Čuti, da bi v
tem duševnem razpoloženju lahko ubil človeka.
Njegove telesne bolečine so vedno večje. Posebno
v želodcu in okoli srca ga vse boli In vsi udje
so mu slabi. Misli so mu nejasne. Rad bi nekaj
storil, a ne ve kaj. Duh jedil iz gostiln ga ne¬
izrečeno draži. Kadar zadiši pečenka, bi najrajši
razbijal in ubijal. Da bi se izognil temu, odide
iz mesta. A tudi v gozdu nima miru. V goščavi
najde kisle drnule in jih pozoblje. Sedaj občuti
še bolj glad ter se nameni nazaj v mesto. Jesti
mora, naj se zgodi, kar hoče. Spomni se, da ima
uro in verigo,, katero bi lahko zastavil. A ko pride
v mesto, vidi, da je zastavnica zaprta. Temno,
grozno, obupno čustvo se ga polasti. Rad bi
jokal, a obenem ubijal. V tem trenotku sovraži
vso človeško družbo ter jo v srcu divje pro-
klinja. Kar opazi pred neko prodajalnico venec
klobas. Ne da bi kaj mislil, odtrga eno in jo
začne kar na ulici jesti. — V tem hipu mu po¬
loži stražnik roko na ramo.

54

ZZS  ! NOVO LETO !

Čkandal je bil, škandal! Po vsem mestu se je
^ razneslo.

— Aha, zato. Ako ne bi bil izvedel nihče —
— Eh, že vem, kaj misliš. Vzvišen si nad
menoj kakor balon med gorami. Starokopitnež
sem, filister, tesnoprsen. Toda govori, kar hočeš.
Človek ni žival. Marsičesa, kar ona javno stori,
brez sramu, ne opravlja človek pred drugimi.
To zahteva človeška narava. In s tem je že do¬
kazano, da ima družba pravico, zahtevati neki
rešpekt. —

— Hinavščino.

— Seveda imaš pripravljeno besedo za vse.
Ali tako je in tako ostane. Da žena greši — no,
pretiran nisem in če prav je razlika med možem
in med ženo — je razlika, je, veš — čeprav je
torej razlika, vendar odpuščam. Toda ako pridejo

“ 55

grehi v javnost, jih družba lahko sodi in jaz sem
vendar tudi član družbe. Kdor se pa s svojim
grehom še takorekoč baha, zasluži da ga pre¬
zirajo. Cinizem je vedno surov. In kdor ga za¬
govarja — je lump.

— Seveda. Pa vendar mi velja Minka več
kakor vsa v solncu se bliščeča, a iz slabosti po¬
rojena nedolžnost. Ljubim tako nemoralnost, pa
— zdrav mi bodi.

* * *

Silvestrov večer.

Gorjačevi so šli v restavracijo pri „ Božji
kapljici", kjer je pelo pevsko društvo „Harmo¬
nija" letos kakor vsako leto. O polnoči je bila
tombola — vsako leto — in potem v dvorani
ples, v postranskih prostorih pa popivanje, smeh,
igre, burke. Bilo je veselo in Gorjačevi so bili
vsako leto tam, kajti »Harmonija" je še vedno
najbolj distingirano društvo in »Božji kapljici" so
ostali zvesti najodličnejši krogi, čeprav se je bila
družba razcepila tekom let in se je v mestu osno¬
valo še drugo pevsko društvo, ki prireja svoje
veselice pri »Medvedu" ali pa pri »Travnarju".

Da gredo Gorjačevi k »Božji kapljici", je bilo
kakor v koledarju. Za to ni bilo treba posveto¬
vanja; saj je bilo že najmanj petnajst let tako.
Mamica se je torej čudila, ko Minka ob sedmih
še ni bila napravljena.

— Kaj pa je? je vprašala in oči so se ji

56

nenaravno povečale. Kaj ne misliš nič? Kdaj pa
pridemo na soarejo?

Ni ji šlo v glavo, da more mlado dekle po¬
zabiti kaj takega. Pa Minka ni pozabila.

— Mama, pojdite nocoj brez mene, je pro¬
sila. Vsa razbita sem. Nič me ne veseli, pa ne
boste imeli zabave z menoj.

Mati se je razsrdila. Imela je že plesno obleko
na sebi, tako tesno, da jo je morala tiščati in
tudi frizirana je bila že. Prišla je jako dobre
volje, misleča da se bo Minka kar topila od ve¬
selja, ko jo vidi že pripravljeno. Lice se ji je kar
svetilo; dejal bi, namazala ga je z mastjo. In v
njenih malih rjavih očeh se je celo nekaj bleščalo.
A takoj je izpuhtela vsa njena dobra volja, kajti
bila je užaljena. Namenila se je bila, razveseliti
hčer z zabavo; in Minki to ni veselje ? Kako da
ne? . . . Po obrazu se ji je razlila rdečica in
v očeh ji je odsevala jeza.

— Kakšna neumnost ti je šinila v glavo, to
je vse! je skoraj kričeče zagodrnjala. Dobro ti je
znano, da je to takorekoč moja edina zabava . . .

Hotela je reči to bolj žalostno, pa se ji ni
obneslo. Minka je molčala, kajti nasprotovati ni
hotela, pritrditi pa ni mogla. Saj je zahajala mama
na vsak venček, ples, koncert, jour fixe . . .

Gospa Gorjačeva je vložila v svoj glas pol
eneržije in pol sentimentalnosti, pa je nadaljevala:

— Da gremo na veselico, si tudi vedela.

57

Morala si vedeti. Saj gremo vsako leto. In največ
radi tebe. Kaj misliš morda, da radi mene? Za¬
kaj si torej nocoj taka?

Kadar mami ni bilo kaj všeč, je izlila skoraj
vso jezo v vprašanja, ki nanja navadno nihče ni
odgovarjal. Minka pa je vendar rekla:

— Vedeti ne pomaga nič. Saj nisem kriva,
da se prav nocoj ne počutim dobro.

— To je tudi taka beseda. Ne počutim
dobro, ne počutim dobro. To si je izmislila da¬
našnja mladina. Človek je zdrav ali pa bolan.
Bolna nisi. Kaj hočeš torej? Nagajala bi rada,
prav najbrže. In danes 1 Prav danes!

Minka je premagala vzdih, ki ji je silil v
dušnik. Vstala je, pa šla uredit toaleto. Vdala se
je, prepričana, da njen odpor itak ne zmaga. Bila
je pa žalostna, ker je vedela, da ji bode ves ve¬
čer hudo-

Dolgočasila se je na zabavi. Govorili so o
rečeh, ki ji niso mogle izvabiti zanimanja ne iz
srca, ne iz glave. Društvo je pelo, a njena ušesa
so slišala samo nejasen šum. Prve ure je pretr¬
pela — človek je močnejši nego misli sam —
potem pa ji je bilo hujše od minute do minute.
Po dvorani je šumela veselost glasneje in glas¬
neje, pri nekaterih mizah se je že prelevila v
razposajenost, ki je bila nalezljiva, pa je prijela
sedaj tukaj, sedaj tamkaj nekoliko sosedov. Mar¬
sikdo se je osmelil, pa je glasno povedal dovtip,

58

ki se drugače kolportira samo v najožjem krogu
gosposkega omizja. Tedaj so se poslušalci glasno
zakrohotali. Tudi ta najboljša družba vsega mesta
je pozabila za nekaj časa na stroge zakone kon¬
verzacije in šege, in skozi otrpnjene oblike kon¬
vencionalnosti je izbijalo, kar je najbolj člove¬
škega. Minka pa je bila osamljena, kakor da sedi v
puščavi. In še bolj. Ako bi bila doma v svoji
sobici, kjer ni toliko ljudi okoli nje, bi bila imela
družbo svojih misli, blagih ali trpkih, tolažilnih
ali žalostnih, a vsekakor svojih, nepretrganih, v
neizmernost se razlivajočih misli. Zazdelo se ji
je, da je bolna. A bolnika spravijo v posteljo,
ona je pa morala sedeti tukaj, kjer ji je bilo že
bivanje neznosno, grozno. Z vso večjo silo se ji
je dvigal v prsih obupen odpor. Zdajpazdaj je mi¬
slila, da mora poskočiti pa zakričati: Dosti je:
Čemu me trpinčite? Nočem, nočem, nočem!

Slišala je že svoj krik, zopern in hreščeč,
videla je svoje lice, pretirano rdeče, nagubano,
nelepo. Videla je celo družbo, mahoma onemelo,
začudeno, vprašujočo, kaj se je zgodilo, konster-
nirano, da je mogoče kaj takega.

A bilo ji je vseeno. Hotela je odtod, kjer
ji je bilo hujše kakor v ječi. Kdo ima pravico,
da jo zadržuje? Čemu so jo privlekli sem ? Srečna
hoče biti in lahko bi bila srečna. Kdo jim dovo¬
ljuje, da ji branijo? Dosti je, dosti. Noče več.
Odtod! Za vsako ceno odtod! . . .

59

Toda to je bilo samo v njenih mislih. V
resnici je pa ostala na svojem stolu, izmučena,
trudna, brez energije. Prepuščena je bila sama
sebi. Vsi, ki so se hoteli zabavati ž njo, so jo po¬
lagoma zapustili, češ: Predolgočasno je. Mamica
se je živahno razgovarjala z nekaterimi damami,
oče je našel prijatelje, s katerimi je najprvo pre¬
biral konservativno politiko, potem so se pa vdali
taroku, ne da bi jih motil glasni šum. Zabava se
je razvijala deloma po programu, deloma kakor
je že prišlo,

Ura je bila polnoči. Glasno, kajti važni skok
časa iz starega leta v novo je bilo treba primerno
markirati. Seveda so ugasnile vse luči. Pa kmalu
so jih zopet prižgali. Godba je zaigrala nekaj
patriotičnega, po dvorani so zažvenketali kozarci;
vse je bilo na nogah, od mize do mize so hiteli
možki in ženske, največ mladi, pa semtertja tudi
kdo izmed starejših, trkali so, nekateri so se po-
ljubovali, drugi so samo stiskali roke, vsi pa so
čestitali v vseh mogočih modulacijah : Srečno, ve¬
selo novo leto.

Tudi k Minki so prihajali, veseli, razgreti,
na pol pijani, vsakršni. In Minka je poslušala če¬
stitke in britko ji je bilo v srcu kakor še nikoli ne.
Veselo 1 Ha! Novo leto ? Kaj naj bi bilo novega ...

Tombola, ki je potrgala zadnje vezi stroge
etikete, je bila kmalu končana. Tedaj se je začel
ples v salonu. Mama je vstala, pa je odpeljala

60

Minko s seboj. Dekle se je hotelo braniti. Plesala
naj bi! Kakor da naj bi se norčevala sama iz
sebe! In vendar je šla z materjo, pohlevno, kakor
brez svoje volje. Prihajali so gospodje, pokla¬
njali so se ji in Minka je plesala. In postalo ji
je čudno. Slišala je godbo, ne da bi točno razlo¬
čevala glasove, ali nekaj opojnega so vlivali zvoki
v njeno dušo in v svoji slabosti se je popolnoma
prepuščala prijetni hipnozi. Polagoma je izginilo
vse, kar je bilo realnega, in naenkrat je bila v
drugem svetu. To ni bil raj, ne deveta dežela.
Pod častitljivim starim drevjem ob skrivnostnih
potokih niso plesale Vile. A bilo je krasno. Bla¬
žen mir jo je objemal in čutila je bližino nečesa
ljubega in dobrega. Plesala je kakor v sanjah in
do zavednosti ji je prodiralo samo mehko pre¬
pričanje, da je človek lahko srečen. Menda je
plesala z zatisnjenimi očmi in nič ni vedela, kdo
jo vodi skozi mešanico vrtečih se parov.

Godba je končala valček, voditelj je napove¬
doval četvorko in njen zadnji plesalec jo je
uljudno odpeljal k mami. Kakor v omotici je
sedla pa ni niti opazila, da stoji mladi konci-
pient dr. Golob v živahnem razgovoru pri materi.
Komaj da se je malce osvestila, ko ji ga je mama
predstavila. Dr. Golob je izpregovoril par fraz in
potem je takoj prosil za četvorko. Mama ji je
namignila, naj mu dovoli ples, kakor bi se bila
zbala, da Minka odkloni.

61

To je osupnilo dekle. Nejasen, a močan sum
ji je napolnil dušo. Reditelj je že postavljal pare
v vrste. Tudi Golobu in Minki je odkazal mesto.
Dekle se je moralo še enkrat vrniti po pahljačo,
ki jo je bila pozabila na stolu. Tedaj ji je mati
hitro pošepetala: „Bodi prijazna in pametna. Letos
odpre svojo pisarno in po očetu dobi dve hiši."

Minki je bilo, kakor da jo je kdo s polenom
udaril po glavi. Zato so jo pripeljali sem! . . .
Mehanično je plesala brez napake, kakor se de¬
klamira pred učiteljem na pamet naučena naloga.
Slišala je vse Golobove besede, prijazne, spoštljive,
pa vendar po njenem mnenju predrzne in vsiljive.
Da, vsiliti ji hočejo tega človeka in sam se ji
hoče vsiliti. Vse skupaj je grda, pripravljena igra.
In človek bi bil vendar lahko srečen na svetu ! . . .

Tudi Četvorke je bil konec. Golob je spremil
Minko k materi in ko je zaplesala mazurko z
drugim plesalcem, jc dejal: M Ne vem, morda se
gospodična slabo počuti. Kaj vedno tako malo
govori?"

Gospa Gorjačeva pa je hitela: „Oh, ne, ne,
nocoj je trudna; sama sem že opazila. Sicer je
pa prav zgovorna in vesela. No, ako ste se slabo
zabavali, moramo to popraviti. Povabim vas pri¬
hodnjič na dom, pa bodete videli, kako je lju¬
bezniva. Veste, domače dekle; ni za take velike
zabave, ker jo izmuči šum. A doma vam je zlato."
Golobu je bilo to prav všeč.

62

Ob dveh je prišel gospod Gorjač povedat,
da „je čas“. Odpeljali so se domov in Minki je
odleglo. Vsi so šli takoj spat. Oče je še enkrat
voščil hčerki veselo novo leto . . .

Minka se ni slekla. Odložila je samo plašč,
pa je legla na posteljo. Izprva je bila brez misli.
Zdelo se ji je, da ima svinec v glavi. Potem so
ji zašumele misli in melodije v možganih, brez
reda in jasnosti. Počasi se ji je začelo bistriti.

Da, človek bi bil lahko srečen, četudi življe¬
nje ne bi bilo valček in opojna, hipnotizujoča
godba. Ali kdaj bode ona srečna? . . Novo
leto . . . ?

Bilo ji je, kakor da pleše z Dragotinom;
čutila je bila njegovo roko okoli svojega pasu in
godba ji je pela njegovo ljubezen, žarko in ven¬
dar plašno, toda edino iskreno — in to je bila
sreča. Tako velika sreča je bila, da je lahko po¬
zabila na vso muko zoprnega večera, tega sim¬
bola njenega življenja v zadnjih dveh letih. In
sedaj ji pripeljejo Goloba!

Sreča! Nikjer je ne bo brez Dragotina; ni¬
koli je ne bo, kajti kako naj bi ubogi odvetniški
pisar premagal voljo njenih staršev? Nikogar ni,
ki bi pomagal dvojici mladih, po enem cilju, po
eni, po edini sreči koprnečih ljudi. Ni, ne v ne¬
besih, ne na zemlji . . .

Nikogar! ... In novega leta ne bo Stara
brezupnost, stara sužnost, staro umiranje ... A

63

človek bi bil vendar lahko srečen, godba bi lahko
igrala marsikak valček, poln hrepenenja, poln
ljubezni, poln mirno, blago izpolnjenih želja . . .
Oh, v ušesih so ji zašumeli mili akordi — pred
zatisnenimi očmi se je polagoma zavrtelo, sama
se je vrtela in srce se ji je topilo v blaženosti in
Dragotin jo je nežno prižemal ... in tako srečna,
srečna . . !

Ne, to so sanje! Pa — kaj naj pogine v
sanjah, ne da bi enkrat prijela svojo srečo z
močno roko? Ves svet ji ne da sreče, ako ne
pride iz edinega vira! In lahko bi bila srečna.
Lahko bi doživela novo leto. Ako sama hoče ...
Ako . . .

Seveda . . . Poseči je treba po sreči . . .

Že je bila na nogah. Še enkrat so naskočile
misli: Svet, ljudje, govorice ... Ali to je bil že
nejasen kolobar motnih barv, med katerimi pa je
zmagovala rdeča ognjena boja: Moja sreča! Moje
novo leto!

Ogrnila je plašč, vzela je svečo in ključ in
kakor tatica se je potihoma odplazila iz hiše, po
mrtvih, temnih ulicah in tam zunaj v predmestju
je trkala na okno, dokler ji ni Dragotin ves v
čudu, a nem v neizmerni sreči odprl . . . Ostala
je pri njem.

V dveh dneh je vedelo vse mesto o škandalu.

64

❖♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦❖♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦❖♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦J

j ! KAPITAN I i::=i |

♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦

'Ti moje ljubo, ljubo morje, tebi moj pozdrav!

1  Oj, ti morje s svojo lahno valovito gladino,
s svojim mehkim sijajem, s svojim nedosežnimi
globočinami, s svojimi čudovitimi barvami, s svo¬
jimi skrivnostnimi čari, ljubim te, poznam te —
ti si mi vse. Da, poznam te. Vozim se po tebi
od svojih mladih nog. Ali se še spominjaš mla¬
dega dečka, ki se je igral ob tvojem obrežju in
v čolnih po tebi, kakor se igrajo drugi otroci po
varnih sobah in cvetočih vrtovih? Ali še kaj veš,
kolikokrat si me zmočilo, če se ti je zazdela
moja porednost že prenagajiva? Ej, poreden sem
bil in nagajal sem tvojim valčkom, tvojim vodam,
a vse iz ljubezni do tebe. Kajti ljubil sem te,
odkar te poznam. Koliko mojih pogledov si po¬
pilo ti in ona sinja daljava, ki se razširja nad
teboj tja v nedogled . . . Koliko božanskih, rajskih
sanj sem stkal v tem zraku, ki se tako čudno

65

5

ziblje nad teboj! Solnčni žarki, ki se razlivajo
v tvoje modre vode in rdečkasto odsevajo iz njih,
so prihajali v moje sanje in jih zlatili. Edini
predmet vsem cvetočim slikam, kar jih je na-
črtala bujna in mladostna domišljija, si bilo ti,
moje morje, moje ljubo, tajno, bajno, krasno
morje . . . !

Peli smo slavospeve domovini, a jaz sem
mislil nate; ti si mi bila domovina.

Pisali smo ode o krasoti narave, a jaz sem
sanjal o tebi; ti si mi bila vsa narava.

Slavili smo vesoljnost, a moj duh je plaval
nad teboj; ti si mi bilo vesolje.

Zamaknili smo se v krasoto nebeškega kra¬
ljestva, a jaz sem bil zamaknjen vate; v tebi
sem videl nebesa.

Ti si mi bilo vse!

V mladostnih letih sem ti posvetil svoje
življenje, sem ti prisegel zvestobo in ostal sem
mož-beseda.

Tvoj sem, tvoje je moje delo, tvoje so moje
misli, tvoji moji upi, tvoja moja ljubezen.

Ljubim te z vso vnemo srca, ki je v tvojem
svežem dihu tudi v ostarelih prsih ostalo mlado.
Ljubim te, kadar si mirno in se tvoje tihe vode
z lahnim šumljanjem prelivajo po tvojem gladkem
površju in se komaj vidni valčki gibljejo, kakor
bi jim neviden orkester igral lahkotne, ljubke
plesne napeve. Ljubim te, kadar ti burja posega

66

v globočine in dviguje visoke temnosvetle valove
z belimi, razpenjenimi vrhovi, da butajo ob skale
in ladje in žvižgajo glasne, ostre melodije. Ljubim
te, kadar ti jug razbiča gladino, da si divjaški
razjarjen titan, ki lovi z mogočnimi rokami čolne
in ladje, da jih pogreza v svojem mokrem,
temnem brezdnu .. . Ljubim tvoje idile in tvoje
himne, tvoje sonete in tvoje balade, tvoje pasto-
ralke in tragedije, tvoje simfonije in tvoja no-
turna . . . Ljubim te!

Kakšne ure sva že preživela skupaj! Vesele,
ki so vabile vrisk iz najskrivnejših kotičkov mo¬
jega srca, strastno razburjene, ki so mi v duši
dvigale vihar, kakršen je divjal po tebi, veličastno
grozne, ki so napenjale vse mišice po mojem te¬
lesu in z železno silo prijemale celice mojih
možganov.

Igral sem se s teboj in boril sem se s teboj
in ljubil sem te. In ljubim te še vedno. Minila
je pomlad in leto se nagiblje k jeseni. Moji ob¬
čutki so že stalni, v mojem srcu se čustva ne
menjajo več. Vem, da te bom vedno ljubil.
Vedno . . .

Ti moje ljubo, ljubo morje!

Ali veste, kaj je pomorščakovo življenje, vi
srečni ljudje, ki čutite vedno trdo, suho zemljo
pod nogami? Tudi te gore in planjave, ki so vaš
dom, se včasi potresejo, skale pokajo, stene se

67

5 '

rušijo, koče in palače padajo v prah, krik in stok
se razlega po zraku in se dviga proti nebu,
kadar podzemeljski demoni, zbudivši se v skritih
votlinah, razzibljejo zemeljsko površje. Potres je
strašen, a potres ni vsakdanji dogodek. Varnost
je vašemu življenju pravilo, nevarnost izjema.

Mornarju poje druga pesem. Njegovo življe¬
nje, njegovo delo. in njegov počitek so večne
nevarnosti. Pod njegovim domom ni stalnih tab
katerim bi lahko zaupal kakor čvrstemu temelju
svojih hiš. Vodeni grob, kateremu dovajajo valovi,
viharji, skrite kleče, nevarne struje, hudi vrtinci
ter sto in sto nesrečnih slučajev neštete žrtve, mu
je vedno odprt. A mornar ljubi vendar svoje morje
in njegovo nevarnost . . .

Gosta, temnosiva megla pokriva širno da¬
ljavo in se spušča pred oči liki težka, tožna za¬
vesa. Nobeno oko ne prodre te žalobne goščave.
Širni, brezmejni svet, tako krasen v svoji brez-
krajnosti, izgine v tej melanholični megli. Stena,
dvigajoča se od vseh strani liki gigantično jetniš-
nično zidovje, vas zapira na malem prostorčku,
jemlje vid vašim očem, lega vam kakor mora na
prsi, vklepa vam srce in stiska vam dušo. Otroci
sveta ste, a svet vam je izginil izpred oči in čutite
se osamljene, zapuščene; hoja vam postane ne-
sigurna, misli tesnobne in občutki bolehni. Samo
semtertja se prikaže stolp ali vogel skozi to
mračno vlago in daje opotekanju vodilno smer.

68

A tam zunaj — na morju . .. skozi nočno tmino
mečejo svetilniki svojo svarilno luč, morske megle
ne prodre nobena svetloba. Popolna, plačljiva
negotovost vlada neomejeno v megli nad vo¬
dami. Tožno se razlegajo zategnjeni, votli glasovi
megličnega roga in ostri zvoki parnih piščalk po
tesnobnem, težkem zraku, v svarilo ladjam, ki
plavajo v istih vodah v dosežni, nevarni bližini,
katerih pa ne opazi nobeno oko. A ta opomin
ne prežene vsega strahu iz srca. Tudi dobro uho
se lahko zmoti in ladja zajadra prav tja, kjer bi
se morala ogniti nevarnosti. Morda dohaja svarilo
prepozno . . . Morda zadene ladja ob kleče, na
katerih ni akustičnih znamenj, da bi varovale mor¬
skega potnika zmote.

Pazi, moj kapitan! Danes je vožnja nevarna.
Morje ljubiš, a danes mu ne zaupaj preveč. Jadraj
počasi, počasi, vozi pazno, da te ne doleti ne¬
sreča, ki se skriva v temnih gubah meglenega
zagrinjala in neprenehoma preži na plen. Svoja
čutila moraš napeti do skrajnosti, sluh in vid se
ti mora odsevati, odmevati v duhu.

Ogromna ladja je polna potnikov. Brezbrižni
so, zakaj na ladji je kapitan. Njemu zaupajo. Po
njegovem povelju dviguje mogočni stroj svoje
orjaške železne ude, po njegovem povelju se vrti
in obrača veliki vijak, ki goni morsko palačo
skozi valovje, po njegovem povelju daje krmilo
barki pravo smer. Sto in sto ljudi je zbranih,

69

spodaj po prijetnih izbicah, gori na širokem krovu
in za vse je odgovoren kapitan. Kakšno breme!
Življenje tega številnega ljudstva je v njegovih
rokah. Njegovo uho, njegova beseda je potnikom
porok, da dosežejo zdravi in živi svoj cilj. Kaj
jim je mar, koliko para razvija ogromni želeni
kotel, koliko vozlov prehiti pomorski velikan
vsako uro! Svoje vožne listke imajo in ž njimi
pravico, da pridejo o pravem času tja, kamor so
se namenili.

Polagoma se pomika ladja naprej.

Nekateri potniki godrnjajo.

— Kdaj bo konec te vožnje?

— Megla je, plovitev je nevarna, paziti se
mora, odgovarjajo drugi.

— Kaj megla? Kaj paziti? To je strahopet¬
nost. Kaj naj se nam primeri? Ako pride barka
nasproti, jo že opazimo in zaslišimo njena zna¬
menja. Še zadnji trenotek se ladja z nasprotnim
parom lahko požene nazaj.

— To je res. Nekoliko pažnje je že dobro,
kar je pretirano, je pa smešno, pritrjuje mlad
gospod s podjetno navihanimi brki in malce drz¬
nim vedenjem.

— Lahko je govoriti Vam, ga zavrne starejši
mož resnega obličja. Vam je prosto, na mestu
skočiti v morje. Odgovorni ste sami zase. Kapitan
jamči za varnost cele ladje in vsega, ker je na njej.

70

— P-he, pravim pa le, da je to strahopet¬
nost . . .

Kapitan se ne zmeni za te pogovore.

Zdaj pogleda mirno v nepredirno megleno
steno, zdaj se skloni nad veliko morsko karto,
na kateri ne more danes nikakor zabeležiti pro¬
stora, kjer se nahaja ladja, zdaj zakliče strojniku
zapoved . . .

Ladja plava hitreje.

Kapitan ima različne naloge. Megla ga sili,
da bi vodil ladjo počasi, a druga dolžnost mu
narekuje, naj pospeši vožnjo. Parobrodna društva
tekmujejo. Najhitrejši parniki so potnikom naj¬
ljubši, lastniki ladij zahtevajo, naj kapitani vstvar-
jajo rekorde.

— Vozite hitro, da dobimo dosti potnikov.

Kapitan je sluga, vršiti mora voljo svojih
gospodarjev.

Tudi danes je odšlo več parobrodov iz luke.
Vsi so se odpeljali pred njegovim. Ali jih dohiti ?
Korist njegovih gospodarjev in njegova slava je
navezana na to. Še nikdar ga ni prekosil tekmec!
A danes se boji. Njegovo ime se osmeši, ako
zmaga konkurenca. In kaj poreče družba . ..?

Hitreje 1 Zmagati mora!

Največja nevarnost je menda minila; na ši¬
rokem morju ni lahko mogoče, da bi zadel ob
drugo ladjo. Pa megla dela vendar velike te¬
žave. Nikakor se ne more orientirati. Točno je

71

pazil, pa vendar ne ve, če se ni ladja morda
malce odmaknila od določene črte.

Toda pogum!

Pogostejše brlizga parna piščal skozi go¬
ščavo. Vse je mirno. Od nikoder glasu . . .

Da bi se megla razblinila vsaj za hip! Le
za kratek trenotek! Samo malo bi rad videl
solnce, da bi natančno določil, kako visoko je,
pa da bi potem spoznal, kje je z ladjo. A te
vlažne stene ne prebije noben žarek.

Naprej!

Ladja hiti proti svojemu cilju.

Ah! Še nekaj ur, pa bo končano vse.

Morje mu ostane zvesto. Kako bi ga izdalo
to morje, ki ga tako ljubi!

Čuj! glas . . .!

Ne, nič ni bilo.

A vendar! Kakor da šumi nekaj ... Da —
valovje bobni. . . Kaj je to?

Prvi častnik pristopi.

— Kapitan, zdi se mi, da smo nekoliko
zgrešili smer.

— Kako?

— Če se ne motim, smo zašli med gra-
njanske kleče.

— Menite?

— Prav tako se mi zdi.

Kapitanova duša se strese vsa. Smrten strah
mu napolni prsi. A na licu mu ni čitati bojazni.

72

Nobena črta na obrazu se mu ni izpremenila,
samo temno se mu je nekaj zasvetilo v očeh.

Kratka zapoved — vožna hitrost se zmanjša,
ladja se pomika počasi, da se komaj opazi.

— Kaj se je zgodilo?

— Nič. Megla je menda gostejša.

Potniki ostanejo brezbrižni. Kapitanu se krči
duša. A mirno zapoveduje, kakor da ni nobene
nevarnosti.,

Počasi. . . počasi se pomika barka . ..

Krrr sss-ššš rrrššš . . ,

— Zaboga! Kaj je? Pomoč! Pomoč! . . .

Trenotek. Groza.

Bilo je slišati, kakor da se je nekaj ogrom¬
nega, trdega zadrlo pomorskemu velikanu v telo.
Kapitan je vedel, kaj se je zgodilo. Podvodna
skala je prerezala barko. Voda šumi vanjo. Ladji
ni rešitve. A ljudem. . .

Nekaj se jasni skozi meglo.

— Mir! zagrmi mogočni glas z zapoved
niškega mostu, na katerem stoji sam kakor po¬
osebljena podoba pokoja. Nehote se mu pokori
vse. Grozni, plašni dirindaj utihne.

— Čolne v vodo! sledi zapoved.

Pokorno kakor zapoveduje, izvršujejo mor¬
narji povelje. Častniki nadzorujejo delo. Vsa srca
trepečejo. Smrt v valovju?! Kje so domovi. . . ?

Čolni se spuščajo v vode. Vse pritiska, vse
hiti, vse peha, vsak bi bil rad prvi v barčici, ki

73

je zdaj edina rešitev. Kakor soha iz mramorja
stoji kapitan na svojem mestu.

Častniki določijo mornarje za krmarenje in ve¬
slanje. Samo kolikor jih je prezpogojno potrebno.
Brez besede poskačejo v čolne ter pograbijo
vesla in krmila. Za njimi sili vsa množica. Neka¬
teri hočejo kar poskakati čez ograjo.

— Počasi! grmi kapitan. Žene in otroci v
čolne! Nihče drugi!

Mornarji pomagajo zbeganim ženskam v čolne
in jim podajajo otroke. Prva dva čolna odrineta.
Megla se dviga. Robci zaplapolajo v zraku, sto
oči se osolzi. Čolna izgineta tam, kjer leži megla
še na morju.

Ladja se nagiba na desno stran.

— Naprej! Rešujte po vrsti! zadoveduje mož
na mostu. Najprej starejše, potem ostale . . .

Reši se! Reši se! . . . šepeče neznan glas
kapitanu; še nekoliko trenotkov . . . potem bo
prepozno.

Zaničevalen posmeh izpreleti kapitanovo lice
in zopet je soha.

Ljudje se rešujejo po vrsti.

Še dva čolna se spustita v morje, zadnja dva.
Mornarjem teče pot curkoma s čela ob težkem
delu. A mirno opravljajo svoj posel. Vsak misli
na svojo rešitev.

Pod ladjo zašumi voda, kakor bi se spuščal
hrib v morje.

74

. . . Zadnji trenotek . ..

Kapitana izpreleti mraz.

— Kdor se more, naj se reši! zakliče in
njegov glas je slišati kakor trombo-angeljevo, ki
budi mrtve.

Megla se je izkadila, solnce se blešči nad
morjem.

Reši sebe! šepeče tajni glas.

On pa stoji na svojem mestu. Nobena mi¬
šica, nobena črta njegovega obličja šene zgane...

Zadnja dva čolna odrineta. Nekaj ljudi plava
z rešilnimi pasovi za njima. Nekoliko mornarjev
in častnikov je še na ladji, na mostu pa kapitan.

Še enkrat zaplapolajo robci v zraku . . .

Tam — tam — je izginil zadnji čoln.

Ladja se nagiba — močneje — hitreje —
zdaj-

— Zbogom, otroci!

— Zbogom, kapitan!

Morje zabobni, voda zašumi — — ladja
izgine v nedosežnem breznu.

Velik krog se zareže v valove, širi se, dalje,
okrog točke, kjer je izginila ladja. Nekoliko desek
plava na gladini . . .

Četrt ure pozneje je vse mirno, vse kakor je
bilo prej —-

Zbogom otroci! Zbogom kapitan .. . !

75

♦♦♦♦♦♦♦♦
♦ ♦

♦ ♦

♦♦♦♦♦♦♦♦

VPRAŠANJE

♦ ♦
♦♦♦♦♦♦♦♦

Caj pač ni treba, da bi vam razkladal, kaj je
^  avtomat? Dandanes ve to vsakdo. Nekdaj pa
nihče ni vedel, kaj je avtomat. A če pravim, da
ve to dandanes vsakdo, se mora tudi to relativno
smatrati, kajti zelo mogoče, da bi zamorci ali
pa Malajci v marsikakšnem avtomatu spoznali
kakšnega boga. S čimer še nikakor ni rečeno,
da smo večji modrijani od zamorcev in Malaj-
cev. Tudi mi častimo mnogo bogov, ki niso bo¬
govi in nihče ne more povedati, kdo ima za
svoje bogočastje boljše razloge.

Manica morda ni vedela, kaj je avtomat. In
nič se ne bi čudil temu. Avtomat ne ve sam, kaj
je. V našem času je dobiti še jako mnogovrstnih,
takorekoč inteligentnih avtomatov. Opominjam
samo na tiste lutke, ki so iz lesa ali bogve iz
česa, pa znajo ne le hoditi in plesati, temveč celo

76

govoriti: papaaa, mamaaa . . . ! Nekoč sem videl
tako igračko, ki je znala dva cela stavka,

Manica pa ni nikdar toliko govorila, vsaj kar
vem, ne. Če bi me bil kdo vprašal, ali je Manica
avtomat, ne bi bil mogel mirne duše odgovoriti:
Ni! Bolj verjetno se mi je zdelo, da je.

Pogostoma sem jo videval, kadar je šla
zjutraj v tovarno, česteje pa zvečer, če se je vra¬
čala domov. To je umevno, kajti kdor hoče videti
delavke, idoče v tovarno, mora zgodaj vstajati.
Manica se je temu privadila, ako je imela
sploh kdaj drugo navado, jaz bi pa gotovo na¬
redil kakšno norost ali pa obupen čin, ako
bi moral vsako jutro ob štirih, ali recimo ob
petih, ali dajmo celo ob šestih vstati. Včasi
sem se čudil, da niso ljudje naredili še nobene
revolucije, ker se morajo zjutraj ob zgodnji uri
dvigati iz postelje. Manici pa to ni bilo nič. Naj
je bilo lepo ali slabo vreme, svetlo ali temno
jutro, vroče ali mraz — ona je vstajala ob svoji
navadni uri, kakor bi jo bil kdo vsak večer navil
liki budilnik. Včasi sem premišljeval, ali se mar
nikdar ne jezi, če je še trudna, pa mora zlezti
iz tople, čeprav ne premehke postelje. Ali ni njen
spanec nikdar bolj trden? In če mora še trudna
vstati v mrazu, se menda vsaj neprijetno počuti.

Ali izvedel sem, da se ni nikdar kaj enakega
pripetilo. Avtomat je bil navit, pa je vstajal brez
misli in brez občutkov. Iz ne popolnoma zanes-

77

ljivih virov sem zajel pripovest, katero ponavljam
z največjo reservo, da je Manica v prejšnih letih
— a tega je menda že dolgo — včasi vendar
nekaj mislila. Seveda to ni bila nikakršna kom¬
plicirana misel. Izrazi se lahko z eno samo,
kratko besedo: Moram !

Kolikor Manica ni bila avtomat, je bila sama
vtelešena dolžnost. Toda tudi prepričanje, iz kate¬
rega je to čuvstvo dolžnosti izviralo, je bilo docela
enostavno. »Živeti, jesti treba, torej treba zaslužiti".

V tem je imela Manica pač prav. Tudi pri
avtomatih se mora kaj storiti, da delujr-jo.

Toda glave si ni razbijala o dilemi: Ali treba
jesti, da se dela? Ali treba delati, da se je? Z
mislimi se sploh ni ukvarjala. Morda zato ne, ker
jo je vsaka misel bolela, ker je bila vsaka težka
in neprijetna . . . Prav tako ni imela nobenih želja,
nobenih ciljev, nobenega upanja . . . Take reči
imajo avtomati samo v pravljicah,

Nekdaj je bilo pač nekoliko drugače; pred
petnajstimi leti, petnajstimi, šestnajstimi — kali?
Takrat ni bila avtomat, ampak mlado dekle. V
prsih ji je nekaj ropotalo, ščipalo jo je pod rebri,
oči so se ji včasi raztegnile in pogledale v svet,
kakor bi nekaj iskale. Saj veste, kako je to pri
mladih dekletih. Sama želja jih je, samo priča¬
kovanje. Nekaterim se želje izpolnijo, nekatera
kaj učaka ... ne vsaka.

78

Manica je bila izmed zadnjih. Pa to je sedaj
minilo. Nikdar ne misli več na to, ne tožuje, ne
koprni, ne žaluje.

Kadar umrje, pa jo bodo morda razudili, tedaj
bodo našli med rebri kamen čudne oblike, po¬
doben človeškemu srcu. Samo neka mala izdolbina
bo v njem, drugače vse navaden kamen. Tam,
kjer je tista luknjica, je nekdaj nekaj bilo, kar je
minilo.

Čudno! Nocoj nekaj manjka avtomatu. Spati
ne more, dasi je že pozno. Ob tej uri sicer
vedno spi. Vrag ve, kako je to prišlo nocoj.

Ali ste že videli avtomat, ki ima muhe?
N. p. na železniških kolodvorih tisti avtomati za
slaščiče, čokolado, užigalice, kolonjsko vodo i. t. d. ?
Vanj vržete deset ali dvajset vinarjev, kakor
vas poučuje napis, potegnete za roč, kakor je
predpisano, in sedaj bi morali pasti vaši bonboni
ven. A nič ne pade, čeprav vidite, da so bonboni
notri. Kaj se je zgodilo? — Avtomat ima muhe,
kdove odkod in zakaj ?

Nekaj fakega je bilo nocoj z Manico. Spati
ni mogla in muhe so ji brenčale po glavi.

Zunaj je sijal mesec in ker na oknu ni bilo
nobenega zastora, je kukal povsem predrzno v
njeno malo sobico. Morda je bil on tega kriv?
Ljudje pripovedujejo čudne reči o mesecu.

79

Morda je bilo pa kaj druzega. Taka preisko¬
vanja so dokaj težavna in navadno ne privedejo
do zaželjenega cilja. Glavno je pač to, da Manica
ni mogla spati. In da so ji muhe letale po glavi.
To je čudno, kajne? Kako bi prišle muhe v njeno
glavo? Pa vendar je bilo tako. Morda niso bile
ravno muhe, znabiti ji je kaj druzega brenčalo
v možganih, a vsekakor je bilo nekaj tam, česar
drugače ni opažala ali čutila. Morda v prejšnih
letih kdaj ... ? Morda so ji ravno prejšna leta
zašla v glavo? ...

Prejšna leta 1

A kako bi bilo to mogoče ? Saj so izginila kakor
bi bila umrla in mrliči se ne vračajo. Čemu torej
to? Ona bi rada spala ... ne! Ni res! Spala . . .
Ne, rada bi nekaj druzega. Kaj? — Tega ne ve.
Toda gotovo nekaj druzega. N. pr. kopati se v
tisti mesečini. To bi bilo nekaj nenavadnega. In
vsekakor bi rada nekaj nenavadnega. Zdajle, po
noči. Kajti po dnevi ni časa. Po dnevi mora
delati, ker drugače ne bi bilo kruha in tedaj bi
morala umreti.

A zakaj ne umreti? To bi bilo vsaj nekaj,
kajti drugače itak vse skupaj ni nič. Ali je pra¬
vično, da mora tako živeti? Kaj pa ima od življe¬
nja in od sveta? Kaj je življenje in svet? Ali je
njen vsakdanji pot v tovarno in iz tovarne, delo
podnevi in spanje ponoči, življenje? Čemu vse
to, čemu?

80

Za boga, povejte mi, odkod so prišle te misli
v njeno glavo, zlasti tisto zadnje vprašanje?

Čemu ?

Ali so je prinesla prejšna leta? In odkod so
prišla tista mlada, mrtva leta v tej mesečni noči ?

Avtomat se je nekako inštinktivno jel zave¬
dati, da ni avtomat, da je živo bitje, da je žen¬
ska. In Manici je zarojila misel po glavi, da bi
moralo življenje biti drugačno

Čemu je sploh na svetu?

Pa te vražje misli niso ropotale samo po
glavi. Tudi njenega srca so se polotile. Tudi tisti
kamen je začel vpraševati: Čemu utripam? Čemu
opravljam svoje delo? Mar nimam nobene pra¬
vice na svetu? Ali nisem žensko srce kakor
vsako drugo? . . .

Tam v mesečini, ki se je razlivala na podu,
se je pojavila senca. Njeno srce je zakričalo:

Kje je moja mladost? Zakaj je izgubljena?
Kdo mi jo povrne? . . .

Povejte mi, ljudje, kako je to prišlo?

Manica ima sedaj okroglih trideset let in to
srce, ki je že štirinajst ali petnajst let molčalo,
se oglaša in terja nekakšne pravice. Sedaj! Do¬
povejte mu vendar, da je to prepozno. Morda je
srce še kaj vredno, to se mu lahko prizna. Saj
ni imelo niti priložnosti, da bi bilo postalo slabo.
Toda pojasniti se mu mora, da pride srce v
zadnji vrsti v poštev. Če bi bilo lice. To še.

81

6

A še prej se treba ozirati po drugih rečeh, ki
niso v nikakršni zvezi s srcem in obrazom.

Lice je bilo nekdaj lepo. A sedaj ima Manica
okroglih trideset let in več kot polovico te dobe
je preživela v tovarni. Saj se nihče ne čudi, da
so rože pobledele, da je koža pormenela in po¬
stala ohlapna. To se navadno zgodi.

A kako to dopovedati srcu, ki noče poslu¬
šati? Zbudilo se je in sedaj sanja o nekakšnih
svojih pravicah. Tiste muhe v glavi mu pa sekun-
dirajo: Čemu to življenje, ta praznota, ta puščoba?

Naenkrat pa so tiste muhe zopet a »tomatova
mlada leta.

— Poglej nas, srce! Kar še pride, bede vse
tako, kakršne smo me. Nič novega več. Same
dolgočasne muhe.

Ali tisto „čemu“ ni hotelo obmolkniti. Če je
res, da ne bode ničesar več, torej čemu . . .

In to vprašanje je napolnilo malo sobico do
stropa, do zadnjih kotičkov, leglo je v njeno
dušo, zavrtalo se je v njene možgane in ji ni
dalo spati.

Vso noč jo je mučilo: Čemu? Čemu?

Zjutraj je vstala kakor vsak dan in odšla v
tovarno.

Na poti je zagledala travo in cvetlice katerih
drugače nikoli ni opazila. In vse to, vrhutega
grmovje, drva, solnce, vse, vse jo je vpraševalo:
Čemu? Čemu? Iz ropotanja strojev, iz šustenja

82

prediva, iz vsega, kar je bilo okoli nje, kar ji je
prišlo pod roko, se je dvigalo vprašanje: Čemu? ...

Oh! Vprašanje je ostalo vprašanje. V njenem
avtomatičnem življenju se ni nič izpremenilo —
morda je bilo prepozno. — Samo njene oči so
dobile čuden, vprašajoč izraz.

Avtomat je delal še nekaj let . . .

Ko je Manica ležala v krsti, sem jo videl. V
njenem obličju ni smrt ničesar izpremenila Meni
se je zdelo, kakor bi tičalo v njenih steklenih
očeh vprašanje:

Čemu? . . .

83

6 ’

oooooooooooooooooooooooooooooooooooo

MEGLA

oooooooooooooooooooooooooooooooooooo

'"Točno o polnoči je zaropotal budilnik in stroje-
1  vodja Marijan Dušic je prižgal svečo. Po¬
gledal je na žepno uro, ki je visela v minijatur-
nem šolnu na steni. To je bila edina ura, kateri
je verjel. Že dvajset let jo je imel in še nikdar
se ni zmotila. Kadarkoli je opoldne, ko je zna¬
menje, da je dvanajsta ura srednjeevropejskega
časa, preletelo celo progo in je pogledal na ka¬
zalo, je vselej naznanjalo natančno dvanajst. In
kadar je spal doma, je ura vedno visela v malem
šolnu, ki mu ga je žena dala še pred poroko za
god. In kadarkoli ga je budilnik zbudil, je vselej
pogledal na uro, ki mu je naznanjala pravi čas.
To je storil tudi tisti dan, že kar iz navade, ne
da bi bil pravzaprav kaj mislil. Pogledal je na
uro, pa si je pomencal oči. Bilo mu je čudno:
Šoln na steni se mu je zdel naenkrat večji kakor
druge dni, kazala na uri in številke na kazalniku
so bile nenavadno široke in nemirne. Ozrl se je

84

po sobi in vse je bilo nejasno. Pa glej: Tudi
misli so mu bile nekam nedoločene in slabotne.
Vedel je pač, da mora vstati. Ob dveh mora pe¬
ljati brzovlak štev. 4. Ali nikakor ni čutil, da bi
res moralo biti tako. Brzovlak — novi stroj —
kurjač France — slab premog mhaaa — najrajši
bi zopet zaspal. . . Brzovl .. . zimski vozni red .. .
brz . . . trititi trititi, trumtamtam trumtamtam . . .
Zadremal je.

Dušičeva žena je slišala budilnik, toda oči
ni odprla. Mož ima kavo pripravljeno v kuhinji
na brzovaru in vselej si jo pogreje sam. Tistih
par ur spanja potrebuje tudi ona. Pomagati mu
itak ne bi mogla, če bi tudi vstala. Jutri bode
zopet toliko dela, da bi bilo za živino preveč.
Eh — ah — spati!

Toda Dušic ne vstaja? Kaj je to? Tako glo¬
boko diha, kakor bi zopet spal. Mica se obrne:
Res je, zaspal je. No, no, to se ni še nikdar
zgodilo, kar se spominja. In prav zadnja služba
je bila kratka, samo pet ur. Ako bi bil zadnjič
tako spal, ko je vozil trikrat zaporedoma po šest¬
najst ur skoraj brez presledka, se ne bi bila ču¬
dila. Toda vseeno. Zbuditi ga mora, Ta bi bila
lepa, da bi zamudil službo!

Mica ga prime za roko pa ga malo potegne.

— A? ... Kaj pa je? . . .

— Marijani Čas je, vstati moraš. Polnoč je
minila.

85

— Aha.

— Ali si zbujen? Ali vstaneš?

— Aha. Seveda.

— Kavo imaš na brzovaru.

— Da, da.

Žena se obrne na desno stran. Mučno ji je
ležati na hrbtu, ker jo križ boli in nikdar ne more
zaspati v drugi legi kakor na desni. Zelo je trudna
in kmalu zopet malce zadrema. Toda komaj ne¬
koliko minut spi; nagloma, prestrašena se zopet
zbudi. Medtem je Marijana premagal dremež.
Mica sede na postelji pa si začne treti oči. Kaj
neki pomeni to, da mož ne vstaja? Morda je celo
že prepozno. Krepko ga prime za roko, potem
ga malce sune. Marijan plane pokoncu.

— No? Kaj?

— Zaspal si. Kaj ni že prepozno? Dejal si,
da imaš brzovlak.

— Seveda, seveda ... se — ve — da.

— Koliko pa je že ura?

— Poglej vendar! Saj jo imaš na steni.

Marijan vzame uro v roko, a rimske števike
mu čudno plavajo pred očmi. In vendar ve na¬
tančno, da ni včeraj skoraj nič pil.

— Na! Poglej na uro, prosim Te. Luč je
danes tako slaba.

— Kaj bi bila slaba? Tako je vendar kakor
vedno.

86

— Ni ne. Če bi bila tako, ne bi bilo vse
megleno.

— Bogve kaj imaš nocoj. Ali si snoči pre¬
več pil?

— Kje neki? Mar nisem prišel takoj domov?

— No, daj sem uro. Trideset minut je čez
dvanajst.

— Trideset m . . . !

Z enim skokom je bil Dušic iz postelje. Pod¬
vizati se mora, da ne pride prepozno. Najprvo
skoči v kuhinjo in vžge špirit v brzovaru, potem
se hitro umije in obleče. Le tega ne razume, da
je soba polna dima. Saj je vendar zvečer jako
malo kadil. Kavo popije brez kruha, da se ne
zadržuje.

— Eh, morda se vendar motim, pomisli.
Morda je zunaj megla, pa se mi zdi, kakor da
bi bila v sobi.

Kruh, ki je bil pripravljen za zajtrk, potlači
v torbo, na kratko se poslovi od žene, ki zopet
leže, ugasne svečo in odide. Noč je hladna. Za¬
četkoma ga kar stresa. Seveda, v sobi je bilo
toplo.

— Glej, saj sem dejal. Megla je, megla. In
kako je gosta. Kar rezal bi jo.

Pravi si, da mora hiteti, a noge so težke in
sploh se čuti neokretnega. In grozno je nerodno,
hiteti s temi težkimi nogami ki se nočejo po¬
mikati naprej ter se ob vsakem koraku takorekoč

87

prilepijo na tlak. Naenkrat se mu zdi tudi pot
mnogo daljša kakor po navadi. Pa ta megla. Be¬
dasto je: Vse je sivo, črnosivo, a vendar se vi¬
dijo zvezde. In kako migljajo! Skoraj skačejo —
gor, dol, sem, tja. —

— Kaj, ko bi dejal v kurilnici, da sem bolan?
Vrnil bi se, legel bi, pa bi spal — štirindvajset ur
— kaj, oseminštirideset ur! Kako bi se mi danes
prileglo spanje! Toda kdo bi mi verjel? Kaj naj
rečem, ko mi nič ni? Nič mi ni, samo len sem.
Ampak spati bi bilo dobro. Niti za kosilo me ne
bi smeli buditi. Seveda, vožna premija bi spla¬
vala po vodi.

Pa vendar — danes bi bilo bolje, da bi
ostal doma. Gotovo ni bolan, ampak tako čudno
mu je le, kakor še nikoli. Zebsti ga tudi ne more
in vendar ga nekaj stresa. Ali ni to morda strah ?

A kakšen strah? Česa bi se bal? Megle? . . .
Seveda, vožnja po megli je vselej neprijetna. In
še več kakor neprijetna. Nevarna je. Nihče ne ve,
koliko hudobij se skriva v taki megli in vse preže
na vlak in kadar je vodja najbolj brezbrižen, ta¬
krat se pripodi pošast nagloma, hipoma, izpremeni
železniško znamenje, zamenja barvo in vlak se
zadrvi v nesrečo. Dasiravno je bil že kdove ko¬
likokrat v taki nevarnosti in ji je vselej srečno
ušel — danes se bo nekaj zgodilo!

Dušic se je ustavil, jezno je pogledal naokrog.

— Odkod te misli? Kdaj je bil Dušic pač
strahopeten? Kdaj je verjel v strahove in v
slutnje? Kaj bi se zgodilo? Dvajset let je tako-
rekoč doma na stroju. Vozil je po najhujši vro¬
čini in po najostrejšem mrazu, po dnevi in po
noči, po megli in po metavici, po burji in po
nevihti, vozil je v najnevarnejših okolnostih in
nikdar se ni nič zgodilo. Oči so mu bile vedno
bistre, misli jasne, kadar je bil regulator v nje¬
govi roki, je bil kakor vkovan. Kaj bi se zgo¬
dilo ? .. .

. .. Kdo ve? ... Še nikoli, še nikoli — toda
danes, danes . . . Špiro Lukšič je v Šibeniku šti¬
rideset let skakal v morje. To mu je bila šala.
Dosti je bilo, da je kdo vrgel desetico v morje
in moj Špiro hajd po njo. Bil je najglasovitejši
potapljalec v Dalmaciji. Vendar so ga potegnili
enkrat mrtvega iz morja. Megla na železnici je
hudobna, naj reče kdo kar hoče.

Marijan res ni bil strahopetljiv in grozno
ga je jezilo, da so ga obhajale take misli. Ven¬
dar si ni mogel pomagati. Besnel je, da ga je
neprenehoma nekaj pikalo: Danes se bo nekaj
zgodilo. Čim bolj pa se je jezil, tem bolj pa se
je mešal strah v njegovo jezo in tajna groza se
mu je zajedala v srce.

Ko je prišel v kurilnico, je bil ves poten in
v glavi, v srcu, po vseh kotih mu je šepetalo:
Danes se bo nekaj zgodilo —--

89

— Grda megla je danes! je dejal kurjaču
Francetu Naglaju.

— Kaj pa! Saj nisem slep! Veste, gospod
Dušic, najbrže ste truden. To se zgodi včasi. Kadar
je človek prav zelo truden, so tudi oči kalne in
potem je včasi res tako, kakor bi hodil po
megli,

— To je vendar neumno. Truden sem bil
že dostikrat, a nikoli si še nisem domišljal, da
hodim po megli, ako je bilo jasno. Sploh pa
ne vem, od česa naj bi bil truden.

— Zadnji teden ste imeli hudo službo. Sedaj
se zahteva sploh preveč od nas.

— Že res, ampak — — a, nič! Le glejva,
da opraviva delo.

Dušic in Naglaj sta delala Naglaj ravno¬
dušno, Dušic pa z nenavadno brižnostjo. Vsako
malenkost na stroju je pregledal, nezaupljiv je
bil sam napram sebi. Kdove, včasi so se zgodile
nesreče iz neznatnejših vzrokov. Nikdar ne bi bil
verjel, da se človeka lahko tako poloti strah.

Ko se je odpeljal s strojem iz kurilnice, je
bilo še vedno megleno. Naglaj pa je trdil, da ne
vidi nobene megle.

— Ker je noč. Pa mislite, da je le tema.

Naglaj ni odgovoril. Bil je pa prepričan, da
z Dušičem nekaj ni v redu. Kako naj vidi človek
meglo, katere ni! Morda je popil mož snoči par
kupic vina ali piva, pijače ni vajen, pa mu je

90

sedaj glava težka. Naposled to ni nič hudega;
primerilo se je tudi že drugim. Pijan ni, to je
glavno.

— In vendar je megla, je začel Dušic zopet.
Recite kar hočete. Tako gosta ni kakor prej, ko
sem šel od doma. Jasno pa le ni. Kaj ne vidite,
da vse miglja? Ako nebi natančno vedel, da po-
kazuje semafor odprto progo, bi se prepiral.

— Saj kaže vendar točno. Ako bi bili signali
vedno tako jasni, bi bilo dobro.

Dušic se je še bolj ustrašil. Najrajši bi bil
še zadnji trenotek skočil s stroja pa odšel domov.
Toda kaj bi si mislil kurjač? To bi bila prava
sramota. Sedaj je tu in tu mora ostati. A danes
se bo nekaj zgodilo!

Morda so slutnje vendar kaj več kakor babja
vera. Toliko se pripoveduje o takih rečeh. Ko je
bil oče še živ, mu je večkrat pravil, da se mu je
enkrat po noči prikazal stric Lovro s premočeno
obleko in z razkuštranimi lasmi — in po tem je
dobil brzojav, da je prav tisto noč utonil na potu
v Ameriko. Morda je vendar kaj resnice v takih
rečeh. In zakaj ga je tako strah, da se bo prav
danes kaj zgodilo? ... In bo se . . . gotovo . . .
Vseeno je tudi, ako bi šel domov.

Nekaj — nekaj — nekaj —; to je najbolj
grozno, da sluti nesrečo, pa je ne pozna. Stroj
je natančno pregledal. Da bi skočil vlak s tira? . . .

91

Smešno! Čemu so čuvaji na progi? Da bi prezrl
kak signal ?

Zaškripal je z zobmi. Mar naj že sam sebi
ne zaupa? Star vlakovodja, ki ni zakrivil še niti
najmanjše nezgode. Niti preko distančne plošče
ni še nikoli zapeljal in to bi bila vendar ma¬
lenkost. Pazil bo, pa bo vse dobro in nič se ne
zgodi. Ne more in ne sme se.

In vendar ga je tako grozno strah! Menda
bi bil popolnoma miren, ako ne bi bilo megle.
Ali kaj je to pravzaprav? Naglaj pravi, da megle
ni. Morda ima celo prav. A zrak je gost, nepro¬
zoren in vse je nestalno. To ga navdaja s strahom.
In strah je že močnejši kakor zaupanje v samega
sebe in sedaj je vse izgubljeno. Zastonj je vse
junačenje. Prišlo bo z vso silo, nagloma, iz skro-
višča, neizogibno. Od nikoder ne bo pomoči.
Kakor da je zapisano. Ta strah je nekaj živega,
kar se je vtihotopilo v njegove žile in sedaj sesa
moč iz njegovih mišic in grize njegove živce.
Ta živi strah čepi morda v kotlu, morda se skriva
v tisti čudni megli, morda tiči v kakšnem tunelu
— kdovekje? To ni strah. To je nevarnost, go¬
tova nesreča. In strah je le njen sluga, ki ga
muči, še preden pride nesreča, ki izteza svoje
roke in kateri ne uide. Danes ne! Nikdar večne
bo videl žene, nikdar več sina, od katerega se
ni niti poslovil, ker ga ni hotel zbuditi. Strah,
strah, strah — — Naglaj morda opazuje, kako

92

se boji... In zakaj mu ne pove, da se bo nekaj
zgodilo? . . . Strah ga je tudi besede, strah ga je
vsega, sam strah ga je.

In zato zbere vse moči in sili misli, da osta¬
nejo pri delu. Oči gledajo, ušesa poslušajo, roke
delajo — mišice se močno napenjajo in srce bije
glasno. A strah ga prešinja. Ne odjenja, pa ne
odjenja.

Brzovlak prisopiha. Na kolodvoru je vse živo.
Popotniki, izprevodniki, vlakovodja, uradnik, vse
je na nogah, vse hiti, vse je razburjeno.

Sedaj prihaja čas. Vlak dobi drug stroj, ne¬
koliko minut, manever je gotov, par kratkih sig¬
nalov in vlak hiti dalje, v noč, v meglo, katero
vidi sam Dušic. Usoda je na poti, nekaj se bo
zgodilo.

Marijanov strah narašča kajti zgodilo se bo
gotovo. Po hrbtenici ga izpreletava mraz, po
stegnih ga zbada čudno, dolgo, roke se mu
tresejo. Vsi prsti mu drgetajo — to je strah.

Zunaj na polju se vije megla okrog drevja,
dviga se med tirom, kadi se iz čuvajskih hišic.
Kje je nevarnost? Nekje na progi je — morda
še daleč, morda že blizu, velika je, nepremagljiva
je, danes ji ne uide.

Minuta za minuto preteče, krajina se nepre¬
nehoma izpreminja, hektometrična znamenja kar
lete — sto kilometrov — nesreča se ni zgodila —
a pride, pride gotovo. Prvi tunel — tema — strah

93  "

— strah-Dušic napenja živce do skrajnosti,

oči mu silijo iz lobanje, v tilniku mu tiči nekaj
trdega — vlak je poln potnikov — z napeto
voljo zbira strojevodja vse misli, kakor da nateže
lok v glavi — in strah ga prešinja. Drugi tunel

— dolg, dolg tunel — tu ni niti sledu najmanjše
svetlobe — črna megla — nevarnost — strah —
strah — in živci popuščajo, oči slabe, pljuča pe¬
šajo, telo se začne tresti — sam strah — strah

— sedaj se bo zgodilo ...

Stroj se zapodi iz tunela — zdaj, zdaj —
tam — tam —.

Dušic ni zmožen besede. Pred strojem se
dviga ogromna skala, siva, trda, sovražna. Nesreča
jo je privalila na tir in sedaj je konec. Strah je
pogoltnil vse misli. .. vse, vse do zadnje. Dušic
vidi skalo, vidi grozni konec in vsako presojanje,
čuvstvo odgovornosti, upanje, vse ga je zapustilo

— samo strah ne, ki je tako velik kakor tista

skala. Ogromni strah mu dvigne roki in Dušic
skoči-

Komaj ga Naglaj vjame ... Z divjo močjo
ga potegne na stroj. Kurjač se sam ves- trese.
Samo pol sekunde — in Dušic bi bil ležal z raz¬
bitimi udi pod železniškim nasipom. Nezavednega
vodjo položi Naglaj na tla. Do bližnje postaje je
na srečo samo nekoliko kilometrov. Vlak pohiti
po prosti progi — kmalu se ustavi.

94

Na postaji pokličejo zdravnika. Mož pregleda
Dušica — preiskuje, maje z glavo — ne pravi
nič. Končno ga vprašajo, kaj vendar je. — Za
službo že ne bo več. Recite mi tepec, ako to ne
bo traumatična nevroza. Odpeljite ga v bolnišnico.

Prišel je drug strojevodja in z malo zamudo
je odsopihal vlak dalje.

95

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000236006

Vsebina:

Stran

Francka . 3

Lakota.46

Novo leto .55

Kapitan .65

Vprašanje .76

Megla.84

.'♦•''V 1  '4


'l

:?4>



rv.:>

-v., ^ Z- ;



3$ /

• -/-.v. •> f ' 1 'i’K f


•' ^ 'ic

9;


■r,  . : 7

■‘ Vf V •


3  -V 1



'"ti

■

’■  ! - i*- S ’



/•/^3 VV


V,. ; • v • *#.*/•$

St* r 1  '..i**



r-J ■ • ,‘ ■ .  . ■,- • ' 4 V- • » > '

>• *> - a  . ' ‘ ‘ ‘ -  .

■

^ ' „ v \,v

-.vi


3  3

\^y  ••

r®*

■ji *Y..'

f-M'

\'S-A

. • 'v -''.V ' }



>

v-!,,


' ;,vf Vi V ' ; 9 \ v,

3 , 3 \ ; f;'





, - .'••

v ' ■: ■

• it

■;. i'i

‘3'‘ v ';3




<V/V ‘v

yV. ■

t 'Jv-2  '• '' v  \:k'  • , • „ -,  .

'*• v  A'

'

W>

; .> 3 - ?v.

•■'".i'

p* 'rV ; :

iiH;j'

c

* ■ '



> ■

’■ 4 1 '

itf:  S


■ . ■

•i; 9:

• 4 M

-v,-;-. .

MM

0*:!%W0


~r> ~. i. . '

'i ..ivtV.'-': i-Htj'- •'■

.((>(' v, v t

?

1” ^ v /.:■<&£ ' r ' ■ n




,  T \j,it.,  •


-. ■ r  <■.'.»■


. .  :/ .' v.

'-v

V-.#*;

< -^'9. ,


‘ V..:;-;vV - •

'  >t’-v


'>X V .



*«


..'V. '• -( -■ .V - :, ’ ;

\',V‘ y - v*"

•i, -> A: ■: ■

}-y>y

ir

3 , • :/%- / v





/■ ';A

;i"t|

■ : .V'

:f\ ; -


f;; 4 : v-

•- v. ^ >■* ■■*■

'A&



, K J-

vjm-

■ 1


y”' „'š ■ v-'/

'V, ; r ■ ■ ' ■■-

:VT/nT

. ‘•rr-iHr -V^ 't- •


.?>'•; :5-7 7 :•'•

••■/<■'?->■ .Cv '7*

i-'i ... ..

■ ' ••• ril'- V W - v  /V i


*£>*••*£*** ;.rL



• ■' -

: ■- -V >  V. ’

• ■, - ■ U;

V; ■ ■ ' * w ... <

MH1

‘;*i- -•



r". -

’ •' ■‘'■u;*--' C' K  '■  -

. v' •• •

:  >V o -■ ••*■, ».

.

V r;' ,' ; i

■ ■  • • f .;", i ^ m  • v  •;;■ .. y  • $,

’. •’ '.-V* ''V'-’ i) '*■  » '1

v 'a

, ‘' '' t/ ■

)>

.A

H-


' S -V

a.

'•■ r  ' A



: r , ;  ■ y,

v,-.

r~\  'v
, : r " "V

, ; -'/4  '

r -

... v-' ' •••'>' , .•

:■ ■

>■ v-v :

• *». .i ’ r ■ s', ,v ' ••“* • • V -

'


■■

■vV'




‘ H:i y  -y.

S'.'?

4


.i


,s. ; ' -• : .


• ;■ • ;



■■ ■

A-V v' • • ' «,> ji
... . -r>; t ...


' *<  ; , ; : J,.. ....


'J-.'•'-/-A'

.■ •



xv-t  -
V' <


>/? V:- i'

[■£fp -y^y:.

j?vV

r  a . •. >; ’ '

-a? a'

Mir

'S:- ■ '.iv....

^nA.;S7>;

■

'..i

..'r' o • v.r*? .• --


■T v



-a*.  ; v '< •.'.•■'f' • -

; a' '

V'Vr::,,;:



Naroči se lahko pri

DELHUSKITISKOVM DRUŽBI:

Socializem. Knjižnice časopisa «Naprej!» I. zv. Upravil Anton
Kristan. Cena 20 vin. II. izdaja.

Socialna demokracija in kmetiško ljudstvo. Iz poročila
-urednika Antona Kristana. Knjižnice časopisa «Naprcj!.
II. zv. Cena 10 vin.

Zakaj smo socialisti? Uredil Anton Kristan. Knjižnice časo¬
pisa «Naprej!» III. zv. Cena 14 vin.

Komunistični manifest. Napisala Karol Marx in Friderik
Engels. Cena 40 vin. Knjižnice časopisa «Naprej!» IV. zv.

Kdo uničuje proizvajanje v malem? Napisal Karol Kautsky.
Cena 30 vin. Knjižnice «Naprej!» V. zv.

Proletariat. Napisal Karol Kautsky. Cena 20 vin. Knjižnice
časopisa «Naprej!» VI. zv.

Katoliško svetovno naziranje in svobodna znanost. Na¬
pisal L. Wahrmund. Knjižnica časopisa «Naprej!» VII. zv.
Cena 70 vin.

O konsumnih društvih. Uredil Anton Kristan. Knjižnice ča¬
sopisa «Naprej!» VIII. zv. Cena 20 vin.

Kapitalistični razred. Napisal Karol Kautsky. Cena 50 vin.
Knjižnice časopisa «Naprej!» IX. zv.

Nevarni socializem. Spisal E. Kristan. Cena 30 vin. Knjižnice
časopisa «Naprej!» X. zv.

Narodno vprašanje in Slovenci. Napisal E. K. Knjižnice
časopisa «Naprej!» XI. zv. Cena 24 vin.

Strahovi. Napisal Etbin Kristan. Knjižnice časopisa «Naprej!»
XII. zv. Cena 30 vin.

Pod spovednim pečatom. Napisal katoliški kaplan Hans
Kirchsteiger, poslovenil Etbin Kristan. Založila in izdala
založba časopisa «Naprej!» v Idriji. Prva knjiga stane
2 K 60 vin., druga knjiga 2 K.

Magdalena. Roman v verzih. Spisal J. S. Macliar, poslovenil
dr. Ant. Dermota, Cena 2 K.

Občinski socializem. Spisal Abditus. Cena 70 vin.

Program socialne demokracije. Cena 4 vin.

Vun enako volilno pravico. Cena 4 vin.

Zvišanje duhovniških plač. Cena 10 vin.

Iz nižin življenja. Črtice. Spisal Pavel Mihalek. Cena 1 K.

Primož Trubar in slovensko ljudstvo. Spisal E. K. Cena 8 v.

V dobi klerikalizma. Spisal Liberatus. Cena 40 vin.

Kazprave VII. rednega zbora jugoslovanske socialno-
demokratične stranke v Avstriji 31. prosinca, 1. in
2. svečana 1909 v Ljubljani. Cena 60 vin.

Delavska tiskovna družba se priporoča tudi za nabavo

drugih knjig, naj so že izšle kjerkoli. Urejuje tudi cele
knjižnice.