Namen: desetletje od leta 1941 do leta 1950 je bilo za današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico v marsičem prelomno. Knjižnica je bila ob začetku druge svetovne vojne kot Univerzitetna biblioteka preseljena v novo zgrajeno Plečnikovo palačo ter bila leta 1944 močno poškodovana v požaru. Kljub temu je bila ob koncu desetletja obnovljena in opremljena, njeni fondi so narasli s 335.000 zvezkov na 500.000 zvezkov, število delavcev se je povečalo z 10 na 58, z novim statusom nacionalne knjižnice pa se je uvrstila med najpomembnejše slovenske kulturne ustanove. Metodologija/pristop: prispevek temelji na arhivskem gradivu in evidencah iz obdobja 1941-1950, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica. Rezultati: Knjižnica je v enem najtežjih obdobij slovenske zgodovine uživala priviligiran položaj. Ta se kaže tako v sredstvih in naporih, ki so bila vložena v njeno opremljanje in v obnovo po požaru, v številnih darovih, ki jih je prejemala v času vojne, prizadevanjih oblasti za nadomestitev v požaru uničenih fondov ter s prednostnim mestom pri prevzemu knjižničnega gradiva iz fondov Federalnega zbirnega centra. Njena skladišča so kljub vojni in trem rigidnim sistemom cenzure ostala nedotaknjena, knjižnica pa je smela prevzemati in hraniti prepovedane publikacije. Omejitve raziskave: zanimiva bi bila primerjava s tujimi nacionalnimi knjižnicami in umestitev rezultatov v širše družbenozgodovinske teoretične okvirje. Izvirnost/uporabnost raziskave: študija primera prikazuje položaj nacionalne knjižnice v specifičnih družbenopolitičnih razmerah.

Pravice