802                                               Slovenski glasnik.
Kako se je praznoval sedemdeseti god Miklošičev. Slavnemu našemu rojaku Miklošiču zasijal je 20. novembra preveseli in dan danes že tako redki sedemdeseti rojstveni dan. Slovenski narod je pokazal že v septembru, ko se je vršila slavnost njegova v ožji domovini njegovi, v Ljutomeru, v koliko čast si šteje, imeti takega simi. Pa tudi sedaj, ko se je približal ta veseli god ter je naposled napočil, držal se je znanega izreka: narod, kateri svojih velikih mož ne časti, jih vreden ni. Ljubljansko mesto in ljutomerski trg sprejela sta ta list naše gore med svoje častne občane; 89 telegramov pa, kateri so došli iz raznih stranij zemlje slovenske in od Slovencev razkropljenih po tujih deželah, priča dovolj spoštovanje, ljubezen, udanost našega naroda za rojaka, kateri se sme ne menj po pravici imenovati ,,monstrum scientiarum", nego učitelj in prijatelj njegov Kopitar.
Rano v jutru — Miklošič bere v zimskem tečaji ob 8., v poletnem pa že ob 7. uri — voščili so mu na univerzi poslušalci sreče, čilosti, zdravja in mnogih let, -da bi še dolgo mogel delati v prid slovanskim narodom in poučevati ukaželjne njih sinove, došle na Dunaj iz vseh stranij široširnega Slovanstva. Žalibog se je bati, da strogi zakon, po katerem mora vseučiliški profesor s sedemdesetim letom odstopiti od svoje stolice, oropa morda dunajsko univerzo v kratkem času najizvrstnejše moči, najboljšega učitelja! In čudne li usode! Ravno Miklošič je bil 1. 1868. v gosposki zbornici referent tega zakona, ob jednem pa tudi o zakonu o uredbi plač vseučiliškim profesorjem. Miklošič se je protivil prvemu zakonu, ali vlada je rekla : ako se prvi zakon ne sprejme, propade drugi. Zastran te neljube alternative je podpiral Miklošič tudi prvi zakon, ker ni hotel škodovati svojim vrstnikom. In lastna šiba bo zadela zdaj njega samega, ako se stvari kakor si bodi drugače ne zasučejo.
Vse jutro so dohajale jubilarju neštevilne čestitke: pisma, telegrami, adrese, odlikovanja. Odlično mesto med adresami zavzema adresa vseučilišča v Bonnu, podpisana od 25 profesorjev filozofske fakultete. Med drugimi častnimi besedami se bere : ,,posrečilo se Vam je, vspeti se v prvo vrsto preiskovalcev na jezikoslovnem polji in dokler bosta živeli imeni ustanoviteljev germanskega in romanskega jezikoslovja, vedno se bode Vaše ime kot tretje imenovalo."
Adresa jugoslovanske akademije slove: „Visoko poštovani gospo-dine! Ker se sav učeni sviet raduje, što Vam je božja providnost dozvolila na korist znanosti doživjeti sedamdesetu godinu svoga vele zaslužnoga života: ne može ni ova akademija, koja se ponosi, što Vas od postanka svoga svojim zove, a da se občoj radosti učenoga, na pose pako slovjenskoga svieta nepri-druži iskreno i zanosno. Podpunim zadovoljstvom možete se obazrieti na svoje 40godišnje učeno djelovanje na polju slovjenskoga jezikoslovja, koje ste svojim neumornim i neprekinutim trudom do one višine podigli, na kojoj se sada znanosti na uhar a Slovjenstvu na čast nalazi. Uz ovu radost očituje i akademija i tu zelju, da Vas svemoguci još više godina zdrava i krepka znanosti uzdrži, pak da i ovoj akademiji ne ukratite ni u buduče one privrženosti, koju ste joj svakom prigodom do sada izkazivali. U Zagrebu 11. studenoga 1883. Jugoslov. akad. zn. i umjetnosti. Dr. Rački, dr. Šulek. dr. Matkovič."
Slovenski glasnik.                                               $08
Tudi varšavska univerza je poslala jako lepo adreso. Peterburška akademija je naznanila s telegramom, da se je odposlala po pošti slavljencu adresa, kjer so podpisani vsi njeni člani. V adresi rumunske akademije znanosti nahajamo ta stavek: ,,Vaša dela o primerjaj o čem jezikoslovji so Vam že davno zagotovila hvaležnost Rumunov".
Za častnega člena so izvolile Miklošiča univerza peterburška in ,novoro-sijska' v Odesi, pa filozofijska fakulteta v Moskvi; to se je oznanilo slavljencu s telegrami. Tudi župan ljubljanski in ljutomerski sta mu s telegramoma poročila izvolitev za častnega občana.
Došli so dalje častilni telegrami od bolgarskega literarnega društva v Sofiji, univerze v Harkovu in brez števila drugih. Minister Piročanac je telegra-foval, da je kralj Milan poklonil jubilarju red sv. Save I. vrste; ruski poslanec Lobanov pa je pisal, da je car Aleksander III. odlikoval Miklošiča s carskim ruskim redom Stanislavljim II. vrste avec plaque.
Med pismi bi posebno bilo omenjati lista, ki ga je pisal zagrebški profesor Vojnovič, v katerem spomina Miklošiča na tisti čas, ko mu je bilo dano, družiti se s slavljencem in Vukom Karadžiče m. Podpisal se je doktor Vojnovič: „profesor na sveučilištu in hrvatski zastupnik". Profesor Janko Pajk iz Brna je poslal latinsko odo.
Ob dveh popoludne se je prijavila jubilarju deputacija dunajske univerze. V njej so bili naslednji profesorji učenjaki: Ameth, Brucke, Siegel, Fleischl, Exner, Demelius, Pfaff, Lorenz, Biidinger, Hartel, Gomperz, Lieben, Barth, Weiss, Maassen, Mussafia, Btihler, Heinzel, Brentano, Schmidt, Zchokke. Deputacija je izročila Miklošiču veliko zlato medaljo z njegovo podobo in latinsko adreso, katera slove:
„Francisco equiti de Miklosich, viro integritate animi constantiaque non minus quam doctrina famaque conspicuo, Slavicae gramaticae conditori, qui studiis suis linguarum indogermanicarum origines ac fontes explanavit, lin-guarum Romanensium atque in primis Daciae historiam sagacissime explicavit, Zingarorum per Asiam et Europam vagantium itinera ac facta enarravit, res imperii Byzantini amplissimo monamentorum thesauro congesto illustravit, Uni-versitatis Vindobonensis, in qua per septem lustra professoris publici munere egregie functus est, et totius Austriae lumini ac decori die XX. mensis novem-bris, quo die ante hos annos septuaginta in lucem est editus, a. MDCCCLXXXIII. hunc nummum aureum effigie eius ornatum dedicaverunt venerabundi, quorum sequuntur nomina".
Nato pridejo imena vseh onih, ki so mu poklonili medaljo. Ker imena govore bolje, nego piše moje okorno pero, hočem jih nekaj postaviti le sem, ker iz njih razvidijo slovenski bralci, kako spoštujejo in čislajo Miklošiča po svetu zunaj domovine njegove. Nate jih nekoliko:
Aleksander princ Oldenburški, Archangeljskij, Arneth, Ascoli, baron Bach, Bauernfeld, Belrupt, Benndorf, bar. Bezecny, Billroth, O. Boethlingk, N. Boglič, Bonitz, M. Boškovič, Roman Brandt, Budmani, Brucke, Biidinger, Bulic, Byčkov, Castrapelli, Conrad Eybesfeld, Curtius, E. Czerkawski, bar. Czoernig, M. Drinov, B. Dudik, Diintzer, Eitelberger, bar. Engerth, bar. Felder, Ficker, Fiedler, Fortu-natov, Gustav Freytag.   J. Gebauer, L. Geitler, A   Gindely,  H. Grimm,   J. Grot,
53*
804
Slovenski glasnik.
J. Hann, Hartel, Hasdeu, Heinzel, Hirschfeld, Hiibschmann, bar. Hye, V. Jagič, U. Jarnik, Jedlička, H. Jireček, J. Jolly, M Iskrzycki, Th. Istomin, Jurgiewicz, G. Ka-lužniacki, Kari, bar. Kaulbars, Kirchhoff, Kirilowicz, Kirpičnikov, Kolisko, D. A. Korsakov, Kočubinskij, Kruszewski, Kulakovskij, E. Kanik, V. Lamanskij, Lav-rovskij, Leger, Leontovič, Leskien, Ljubic, Lorenz, Majorescu, J. Majer (Poljak), Malecki, Manglovič, E. Martin, Malinowski, Matkovič, Mommsen, Nauck, Nekra-sov, Ogonowski, Ossokin, Patočka, St. Pawlicki, F. Petračič, R. Pilar, škof dr. J. Zl. Pogačar, Popov, Potebnja, Pypin, Rački, Ranke, Rostafinski, Rozanov, Roža-novskij, Smirnov, Smičiklas, Strossmajer, filološko društvo v Budimpešti, Suk, Šulek, Tkalčič, M. Valjavec, A, Veber, Vasiljevskij, Wattenbach, Veselovskij, knjaz Vjazeraskij, Grof Wilczek, Windisch, Viskovatov, A. Weber, E. Zahradnik, Zupitza, Stenzel in drugi.
Profesor Schenkl je imel lep nagovor, v katerem je poudarjal zasluge Miklošičeve na jezikoslovnem polji in na vseučilišči. Miklošič je odgovoril prav pohlevno ter se zahvalil za presrčno pripoznanje njegovih „malih" zaslug.
Posebno veliko veselja je naredila slavljencu akademija, katero je zvečer napravila slovanska mladina na Dunaji v dvoranah tako zvane „ Gartenbauge-sellschaff. Zbralo se je bilo nad 800 ljudij, po največ se ve da iz dijaških krogov. Bila so tu zastopana društva »Slovenija", „Sič", „Akademicky spolek", „Zora", „Ognisko", „Tatran", „Bukovina", novo »Društvo slavistov'' in Bolgari. Da niso prišli Hrvatje, je res žalostno; pa zadostuje nam, da odličnjaki hrvatski: Rački, Šulek, Matkovič, Ljubic, Smičiklas, Strossmajer, Veber in mnogo mnogo drugih, niso jednakih mislij, kakor mlečnozobi šovinisti, katerim je vir vse znanosti jedino le sušaška „Slobodau. Z univerze sta došla samo dva profesorja: dvorna svetovalca Eitelberger in Zimmermann! Sicer je bilo videti še mnogo odličnih gospodov in gospa, imenujem le poslanca Gniewosza in Koivalskega, srbskega pesnika Zmaja-Jovanoviča, profesorja Stritarja, Sumana, višje sodnije svetovalca Rybičko, in mnogo drugih. Ko je stopil v dvorano Miklošič, klicalo se mu je od vseh stranij živahno: slava in živio; slavljenec je bil od tega navdušenega sprejema kar iznenadejan in ginen. Prične se akademija. Slavnostna kantata, kompozicija prerano umrlega Forchtgott-Tovačovskega, dopadla je izborno in do srca so sezale nam besede njene:
Velmoži šlechetnemu,
v nčmž slavska, proudi krev,
vlastenci horlivemu,
at' močne zni naš zpev! Pelo jo je slovansko pevsko društvo pod vodstvom znanega profesorja na konservatoriji, g. Buchte. Za tem so se pričela poklanjati jubilarju razne depu-tacije in društva.
Poljak dr. Jan Leciejewski, predsednik slavnostnega odbora, nagovori v slovenskem jeziku slavljenca ter poudarja njegove zasluge za staroslovenski jezik in slovansko slovstvo sploh. Seme, katero sta usejala blagovestnika Ciril in Metodij na slovstvenem polji ter je po kratkem rastenji malo da ne zamrlo, začelo je po trudih in delih blagovestnika Miklošiča z nova kliti in kazati svojo lepoto. Govornik izroči jubilarju v znamenje ljubezni in spoštovanja do ljubljenega   profesorja   in učenjaka-velikana  lep,   132 fotografij  obsezajoč   album  in
Slovenski glasnik.
805
krasen srebern   lovorvenec,  katera  mu poklanja  vseučiliška mladež  slovanska na Dunaj i.
Album, krasno vezan in občudovan od vsega občinstva, ima na prvem listu prelepo podobo slovanskih blagovestnikov sv. Cirila in Metodija. Slikal je ta list na pergament mlad Celi Kovafovič z akademije obrazovnih umetnostij. Tam nahajamo tudi dedikacijo v slovenskem jeziku, ki slove tako-le: „Prvaku naše znanosti in najboljšemu učitelju o sedemdesetletnici v životu in o štirideset-letnici neumornega znanstvenega delovanja poklonili 20. novembra slavisti in hvaležni učenci." Spodaj se nahaja votivna tablica z napisom: ,.1 svetla vfo tbme svetitb se, i tbma jego ne objeta". (Jan. I. 5.)
Za tem pridejo na vrsto fotografije raznih slavistov in mnogih bivših in sedanjih učencev Miklošičevih. Ker tudi tukaj imena najbolj glasno govore, kako je naš rojak pri slovanskih bratih in svojih rojakih spoštovan, podajmo vsaj nekoliko teh imen. V albumu nahajamo: vseučiliške profesorje Jagiča iz Peterburga. Nehringa iz Vratislave, J. Gebauerja iz Prage, Kreka iz Gradca, L. Malinowskega iz Krakova, J. Baudouina de Courtenav iz Kazanja, E. Kalužniac-kega iz Črnovec, A. Budiloviča iz Varšave, B,. Brandta iz Moskve, Dragomanova, Smirnova iz Varšave, J. Boškoviča iz Belega Grada. Dalje so priposlali svoje fotografije naslednji učenjaki, profesorji, direktorji in čestitelji: Sime Ljubic, Matija Valjavec, A. Matzenauer, L. "VVagner, profesor v Presburgu (ki je za Miklošičevo sedemdesetletnico izdal tudi posebno knjižico „Miklosich und die magya-rische Sprachforschung", v kateri razlaga, kolikih zaslug si je pridobil Miklošič s svojo razpravo „Die slavischen Elemente im Magvarischen", izšle 1. 1871.), J. Šuman, L. Hrovat, dr. Fr. Celestin, A. vitez Klodič-Sabladoski, P. Končnik, J. Marn, M. Pleteršnik, A Einspieler, dr. Jarnej Zupanec, vladni svetnik dr. Alojz Valenta, J. Žakelj, Fr. Leveč, M. Vodušek, T. Zupan, V. Župančič, A. Raič, K. Glaser, M. Žolgar, M. Valenčak, dr. J. Sket, dr. Jožef Pajek, Jak. Žnidaršič, Janko Pajk, J. Scheinigg, dr. P. Turner, dr. F. Simonič, D. Nemanič, dr. J. Purgaj, Kleinmayr, Ko-privšek, Breznik, Čuček, dr. Firbas, Zelenik, Fr. Globočnik, A. Kaspret, Fr. Orožen, J. Hubad, A. Laharnar, A. Bartel, Kragelj, Jak. Hafner, Tanšek, Podgornik, dr. Poznik, Trtnik, Novak, Tavčar, Mazek, Bošnjak,Vidmar, Koščal, Ivanovič, Castrapelli. L. Zore, St. Kučak, Vuletič, dr. V. Pulišič, Senc, dr. Vidrič, J. Zivanovič, A. Sandič, N. Petrovič, Lukačevič, Grubkovič, Semenovič, A. Prečan, G. Kupčanko, Petruševič, Želechivskij, O. Lepkij, Dedickij, Dubravskij, Lučakovskij, Pjurko, Rymarkiewicz, dr. Leciejewski, Kulda, Fr. Bartoš, K. J. Jireček, Vymazal, Halabala, Prusik, A. Fleischmann, J. VVoldfich, Stoviček, E. V. Černv, Tkač, Hošek, dr. Masafik, Fejta, Štourač, Branžovsky, Barvic, Brzobohaty, Sklenaf, Hlavaček, in še 20 sedanjih poslušalcev slavljenčevih.
Sreberni lovorvenec ima na blazinici napis v slovenskem jeziku : „Dvornemu svetniku gospodu profesorju dr. Franju vitezu Miklošiču", na sre-bernih trakovih pa: „Velikanu znanosti slovanskih jezikov in pospešitelju slovanske vzajemnosti, v spomin dne 20. novembra hvaležna slovanska mladež". Na listih se nahajajo imena društev, ki so ta venec poklonila, in sicer: „Verein der Slavisten", ,.Slovenija", „Akademicky spolek", „Ognisko", „Bukovinau, „Tatran", „Sič", „Zora".
806                                               Slovenski glasnik.
Po Leciejewskem stopi pred jubilarja profesor W a c h n i a n i n iz Lvova, kateri mu po daljšem govoru izroči adreso profesorskega zbora rusinske gimnazije, ruskih bogoslovcev, in akad. bratstva v Lvovu. Vse te adrese so prelepo izdelane in ornamentika v njih. je eminentno narodna mahruska. Profesor Wach-nianin je v svojem govoru slavil Miklošiča, ker je maloruskemu jeziku odločil samostojno mesto ter ga ni smatral kot ruski dijalekt. „Jaz govorim tukaj v imenu 20 milijonov Malorusov. Jezik naš je prognan iz palač in krogov meščanskih. Ti, Miklošič, branil si ta jezik z orožjem resnice. Sprejmi, ti zora pred vzhodom slovanskega solnca, te pohlevne, ali z vsem srcem poklonjene dari, in ne žabi nas, kakor tudi mi tebe nikdar ne bomo pozabili."
Za Wachnianinom izročil je stud. jur. Dudvkevič adreso ruskega „aka-demičeskago kružka" v Lvovu in adreso »istoriko-filologičeskago instituta knjazja Bezborodka v Nežine". V tej so podpisani med drugimi naslednji bolj znani učenjaki ruski: Foht, Ždanov, Roman. Brandt, M. Berežkov, M. Sokolov. Ob jed-nem se v njej naznanja, da izide v kratkem v učenih zapiskih imenovanega instituta ruski prevod III. dela „ primerjaj oče slovnice" Miklošičeve.
V  imenu srbske Matice v Novem Sadu je čestital jubilarju znani pesnik Zmaj-Jovanovič.
Tudi slovensko akademično društvo s predsednikom gospodom M u r k o m je stopilo s prekrasno adreso pred jubilarja. GL Murko je bil sploh duša odboru, kateri je slavnost pripravljal; ako bi njega ne bilo, ne vem, ali bi sploh bilo mogoče Miklošiča na Dunaji proslaviti; s svojo neumorno delavnostjo in spod-bujo je dosegel vender svoj namen v najlepši meri ter si tako zaslužil hvalo in spoštovanje vsega slovenskega naroda. — Adresa »Slovenije" nam kaže Minervo, boginjo znanosti z njenimi emblemi, v grbu trobojnico slovensko, v srednjem polji z napisom »Slovenija", v belem „1848", katerega leta je bil Miklošič predsednik društvu jednakega imena, v modrem polji pa ,.1869—1883", leta društvenega obstoja sedanje »Slovenije". Okrog se ovijajo trakovi z znanim Stritarjevim voščilom Bleiweisu:
Sedemdeset                                           Malo miru,
Mnogo je let;                                       Dosti sadu;
Mnogo življenja,                                   Zarja večerna,
Mnogo trpljenja;                                  Slava nezmerna!
V  adresi sami naznanja odbor »Slovenije", da je 14. nov. 1883. 1. slav-ljenca sprejel med častne svoje člane. Murko je v svojem govoru med drugim rekel: „Z brezprimerno marljivostjo in mnogoletnim trudom neumornega znanstvenega delovanja poslavili ste Vi naše ime, naš jezik. Zategadelj je Vaša sedemdesetletnica velik praznik posebno Slovencem."
Tudi akademično društvo „S!č", čegar deputacija se je za „Slovenijino" poklonila jubilarju, izročila mu je lepo adreso, v kateri se mu naznanja, da ga je „Sič" sprejela med častne članove.
Naposled izroči g. Leciejewski v imenu poznanjskih Poljakov Miklošiču adreso „Slowiahskiego literackiego towarzystwa w Wroclawie".
Slavljenec je poslušal vse govore, kateri so se govorili v različnih slovanskih jezikih in so bili predolgi — vsaj nekateri —, stoje in je bil ves ginen,
Slovenski glasnik.
807
videti tako srčno udanost in veliko spoštovanje. Vsakemu govorniku se je zahvalil posebe in mu. podal roko.
Po teh poklonih se je vršila akademija po redu do konca. Vse, kar se je tu pelo ali igralo, dopadalo je neizmerno. Pa kako se je tudi pelo, kako igralo 1 Profesor Vfachnianin iz Lvova je pel dve maloruski pesni: Mvnajut dni, mvnajut nočy" in svojo kompozicijo „Čy takaja naša dola?-* Gospica Frieda Zwieržina igrala je na klavirji „Die Forelle", kompozicijo Schubert-Hellerjevo. Dobila je od vseh stranij občno pohvalo in morala ponavljati svojo nalogo. Jako primerna za slavnost je bila Ipavčeva „Kdo je mar?", tako da so nekateri dunajski žurnalisti mislili in pisali, da se je nalašč za Miklošičevo slavnost pride-jalo par kitic. Gromovito je bil pohvaljen dvorne opere pevec Broulik, ki je pel tri češke pesni in večkrat izzvan, naposled pridejal še jedno. Z veliko spretnostjo in lahkoto je igral potem na goslih mlad Poljak St. Kochanowski M. Hauserja rapsodijo: „La Hongroise" in Wieniawskega „Legendo:', kateri sta vsem (lopali. Naposled je zapelo pevsko društvo slovansko venček narodnih pesnij. Burna pohvala je pokazala, da ohranijo Slovani tudi na tujem razum za narodno poezijo svojo.
Po akademiji je odšel slavljenec na tihem, ker je bil očitno truden in je drugi dan že ob 8. zjutraj imel predavati na univerzi. Pod vodstvom g. Murka se prične komers, pri katerem so se vrstile razne napitnice in pesni, tako n. pr. Hej Slovani, Naprej, Kde domov mu j, Brankovo kolo, Wstajmy bracia. Tudi na cesarja, pod čegar pokroviteljstvom in vlado je bilo Miklošiču dano dospeti tako visoko, napilo se je in pela se je stoje cesarska himna, Med posamnimi točkami je svirala Fahrbachova godba. Družba je ostala vesela in živa vkupe do dveh po polunoči; vse je izšlo lepo in mirno, ako. nočemo omeniti malega prepirčka med Rusi in Malorusi, v katerem vidijo seveda dunajski časnikarji celo vojsko.
Telegramov je došlo zvečer: 39 slovenskih, 33 maloruskih, 9 poljskih, 10 čeških, 18 ruskih, 13 bolgarskih, 9 hrvatskih, 23 srbskih. Omeniti hočemo le te: iz Lvova od univerze, iz St. Petersburga od ,.imp. istoričesko-filologiče-skago instituta (Kedrov, Nekrasov, Sokolov), od peterburških slavistov: Annea-kova Knjaževa, Krakana, Petrova, Regela, Sokolova, Syrku-a; od blagotvoritel'-nago obščestva; iz Moskve od redakcije juridičeskago Vestnika (Muroncev, Prje-valskij); od St. vladimirske univerze v Kijevu (Rektor Rennenkampf) od vilen-ske ..archeografičeske kommissije" (Jak. Golovackij), od društva nKačkovskega" iz Lvova; od magistrata v Sofiji (kmet Suknarov), od Slavjanske besede v Sofiji, od ,,sofijskoje jego visočestva vojennoje učilište1' (podpolkovnik Remmlingen), od učiteljskega društva v Sištovu in tako dalje in tako dalje.
Da je slavnost res bila sijajna, to je izrekel znani profesor cerkvene umetnosti, dvorni svetovalec dr. Rud. Eitelberger von Edelberg, kateri je v četrtek 1^0 slavnosti omenil svojim poslušalcem imenitnega godu, ki ga je praznovala dunajska univerza ter ob jednem tudi slavnosti v cvetličnih dvoranah: „Bila je to lepa slavnost, vredna Miklošiča, kateri jo je tako zaslužil, kakor noben drugi."                                                                                                                    S.
Matica Slovenska je te dni začela svojim družabnikom razpošiljati knjige za 1. 1882. in 1883, in to tako, da tisti matičnjaki,   ki so  plačali letnino samo