LISTEK. Silvestrova noč slovenskega učitelja. Spisal Perdo Plemiž. Tam nekje na Slovenskem je skromno opremljena sobiea, in po tej sobici hodi mož gorindol, puši smodko in premišljuje neljube misli. BSilyestroy večer, in vedno enoiniste misli kot vse leto. Nič svečanostnega v teh možganih, ne trohice romantike kot se spodobi," je dejal, zalučal smodkin ostanek v kot ter sedel k mizi. Odprl je svojo miznico ter segel v tam nakopičene papirje in jih privlekel za dve pesti na debelo yen. Zašumeli so papirji ter se razgrnili po mizni ploskvi. In tedaj je bilo, da so vstali spomini kakor duhovi iz teh papirjev ter pričeli svoje divje kolo krog brleče petrolejke. In mož je strmel T te papirje in jih požasi preobračal. Lepi spomini na lepe kraje in dobre ljudi so mu vstajali v duši, a tudi marsikateri jekleni odmev ljute borbe je zazvenel ob stene njegovih prsi. A tu, ta črnoobrobljen list! Voščene sveče vidi goreti in vzduh sluti kot po gnjijočem mesu. S bklenjenima rokama tišči križ, ki ga je mrtvec nosil yse svoje življenje, in ki so mu ga porinili v smrtni uri med odrevenele prste. Bledo in izpito je njegoyo lice, strašno v kontrastu s črnino obleke, njegove poročne obleke. In pokopali so ga kakor sto drugih, in zbrali so se po pogrebu in dejali: ,,Padel je v plemenitem boju s temo človeškega duha; žrtev bede in jetike kot sto drugih. Plamen njegovih lepih oči se je združil z ognjem najsvetlejše zvezde, ia njegova kri je postala rosa, in njegov slednji bolestni dih se je združil z viharjem na morju, ki bo nekoč zavihral preko naše bedne domovine!" Potem so zložili malo vsoto njemu v sporain v dobrodelne namene. Dal je bil tedaj on slednji goldinar ter se vrnil na to peš domov. Kaj pa to! Ta mali listič? Prošnja je vedno Bsuhega" tovariša. nKolega. Za Boga samo pet kron, pa sem rešen." Nasmah zaigra našemu možu krog usten, ko mehanično zmendra zamazau listek. Eako ceno se dandanes že lahko reši učiteljevo življenje. A rešilci? I tole? Zahvala nekega uredništva za nmarljivo sodelovanje" in prošnja za Bnadaljno naklonjenost". Honorarja seveda ni bilo nič poleg. A kaj to, list se bori za obstanek slednjih ostankov naše narodnosti tam gori nekje ob severni meji. Bori se za obstanek Slovenstva in — za lastni. Plemenito delo je sodelovati. Učiteljsko delo! In tu koncept predavanja. Lepo je bilo oni večer, in vesel je bil naš mož ob spominu, kako je njegova beseda prešla iz srca v srce. Množica glav in ploskanje žuljavih rok, potem je zopet yse utonilo v pozabljenje. V pozabljenje ? Ne ! Poprej so še roraale tajue ovadbe po slovenski domovini. Slednjič so ga poklicali ad audiendum verbum. Nu, in potem je zopet enkrat povezal svojo culo in romal. Ker le eno je potrebno Bnašemu-* ljudstvu, in to — ni yeda. Vabilo na BZavezino" zborovanje. Iz vseh strani slovenskega in slovanskega sveta so se zbrali možje in žene, vsi ene misli, ysi ene ljubezni. In čisto je zalesketala ta misel na shodu, in toplo je zavela ta ljubezen v bratskih srcih. In kresale so se misli, polne žirljenske sile, vse v prospeh naroda in njegove mladine. In čul se je vrišč bojnega klica: BNa delo, na delo med narod!" Drugega dne so nekateri Bugledni" časopisi že poročali, da so se na tem zborovanju premlevale le plehke fraze, da je bilo vse zborovanje od A do Ž ponesrečeno. A ta listek, bledorjav in dehteč! Odpoved, slovo za življenje! Srce, nad vse blago sieer, daja slovo srcu, ki ima za doto plemenitost — a tudi nič drugega. Oj, hudo mu je bilo pri sprejemu tega drobnega lista, in še sedaj se mu roka jedya vidno trese, ko ga drži med prsti. Naslonil je svojo glavo v pesti in zastrmel je v praznoto. Ni videl yeč kupa listov in izrezkov pred seboj. V duši mu je postalo tako slavnostno otožno. Ia kakor došli iz daljnih, daljnih jutrovih krajev, so mu pričeli odmevati v bednem srcu glasovi neke čarobne pravljice, pričetkoma plahi, jedya slišni, kasneje čimdalje bolj glasni in razločni. Ia burno so mu utripale žile ob sencih. Odmevi čarobne pravljice! Je li jo kje čul, bral, ali doživel; bogve. A danes mu je stopila živo pred dušo ta pravljica o Cigu — brezdomovinskem ciganu. Šel je Oigo po svetu in ni imel ne rodovine ne doma ne kralja ne zakonov. Iq zdelo se iau je, da je prost, ker so vsi pravili, da je suženj. A nekoč se mu je zljubilo po domačiji, in postal je nesrečen ia otožen je bil dolgo časa. In tedaj mu je prišla naproti ona, ki bi rou lahko darovala domačijo. In položila mu je svojo belo roko na zagorel tilnik. A potem je šla mimo. Jedva še, da ji je poljubil dobro roko, in že je izginil njen sveti obraz. In takrat je zatulilo v njegovih prsih: vedel je, da je izgubil nado do svoje domačije. Niso hoteli, in ne sme biti!... BDa, kot oni Cigo, preganjan od strehe do strehe, nikjer pod lastno. Oigan, da, c i gan,t. j. nepes, kiprodazakos kruha sebe in svoje prepriča nje; ampak tiger v goščavi, preganjan, a svoboden, kerje njegov duh svoboden mračnih predsodkov — evo me, slovenski učitelj! — In zdaj bilanca minulega leta. Pričakovali so bratje izboljšanja gmotnih razmer, pričakovali so priznanja za STOje trdo delo. A nič, nič!... V tem hipu je stara stenska ura, dar pokojne babice, odbila polnoč. Mož se zravna. ,,A ti, novo leto, pozdravljeno! Tudi ti nam ne prineseš še mesijevih časov, četudi vstajajo že krivi preroki. Vendar pozdravljeno tudi ti, novo leto! Ne pričakujemo ničesar od tebe, niti priznanja, ker smo dovolj močni — ničesar pričakovati!" Širila so se mu prsa, zaplamtelo je oko, polagoma so padle stisnjene pesti na mizo, da je trdo zazvenelo po samotni sobici.