OTROK IN KNJIGA 48 čakalnica za sanje Noč je. A ne morem spati! V moji glavi je še dan. Saj poskušam zamižati, ampak nisem nič zaspan. Zmuznem se kar mimo vrste pred »čakalnico za sanje«, hitro, hitro stegnem prste — in v žep stlačim sladko spanje. Na ovitku: Ilustracija ALENKE SOTTLAR iz knjige Barbare Gregorič Lena Luna oziroma ilustracija pesmi Čakalnica za sanje, kateri je otroška žirija letošnjega bienala ilustracije BIB 99 v Bratislavi dodelila prvo nagrado. ISSN 0351-5141 OTROK IN KNJIGA REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI, KNJIŽEVNE VZGOJE IN S KNJIGO POVEZANIH MEDIJEV The Journal of Issues Relating to Children's Literature, Literary Education and the Media Connected with Books 48 1999 MARIBORSKA KNJIŽNICA PEDAGOŠKA FAKULTETA MARIBOR OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2, 3 in 4) se je leta 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto. The Journal is Published Biannually in 700 Issues Uredniški odbor j Editorial Board: Maruša Avguštin, Alenka Glazer, Marjana Kobe, Metka Kordigel, Tanja Pogačar, Igor Saksida in Darka Tancer-Kajnih Glavna in odgovorna mcdnica/Editor-in-Chief and Associate Editor: Darka Tancer-Kajnih Sekretarka uicdniUwa/Secretary: Sabina Fras Časopisni svtt/Advisory Board: Andrej Brvar, Tilka Jamnik, Metka Kordigel {piedsedmcdi/President), Darja Kramberger, Tanja Pogačar, Majda Potrata, Marjan Pungartnik, Alojz Sirec in Dragica Turjak Redakcija te številke je bila končana oktobra 1999 Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji Izdaiaio/Published by: Mariborska knjižnica/Manfcor Public Library, Pedagoška fakulteta Manhor/Faculty of Education Maribor, Pionirska knjižnica Ljubljana, enota Knjižnice Oton Zupančič/Children's Library Ljubljana - Oton Župančič Library Naslov uredništvaA4 v teoriji uporabljamo in razumemo kot posplošeno celoto družbeno oblikovanih in zato nemalokrat umišljenih lastnosti posameznega spola, ki podlegajo patriarhalnim vplivom razumevanja in ustvarjanja sveta. Le-ta temelji na poudarjanju nesorazmerno urejenih binarnih nasprotij, od katerih je en pol označen kot negativni odklon od drugega, in zato postavljen v manjvredni, podrejeni položaj (recimo umeščenost narave v primerjavi s civilizacijo, čustvenosti v primerjavi z razumom ali ženske v primerjavi z moškim). drugega fantazijsko pozitivno ustrojenega ženskega bitja, ki nastopi le, kadar junak pri svojih osvajalskih podvigih, iztrebljanju ali pokorjevanju drugačnega naleti na težave. Torej dobrohotna vila nastopa v vlogi odobravajoče pomočnice obstranskega pomena, ki s svojim posredovanjem v prid junaka in s tem neposrednim odobravanjem njegovega ravnanja pomaga pri utrjevanju junakovega videnja in urejanja obdajajočega sveta. Končno je tu še ženskemu liku najpogosteje dodeljena vloga j'^rnvnice. skratka hudobnice, ki s svojo iracionalnostjo, čustveno labilnostjo in divjaško zloveščnostjo izziva in ogroža junakovo racionalnost ter civiliziranost, kar naj bi opravičevalo njeno uničenje ali odvzem moči. Povezano s kaotično neurejenostjo in neukrotljivostjo narave kot pripisano lastnostjo ženskega se vzpostavlja v pripovedih z elementi junakovega pustolovskega odkrivanja sveta še podoba zapeljivke. Le-ta s svojo seksualnostjo skuša junaka, rahlja njegovo racionalnost in samoobvladljivost, predvsem pa ga z zapletanjem v lastno območje neosmišljenega, kaotičnega, odvrača od izpolnitve zadanega si cilja - vzpostavitve racionalnega dualističnega reda. S tem naj bi v očeh storilnostno naravnanega junaka 'upravičeno' klicala po uničenju. Takšno vpenjanje in posledično prisvajanje podob o razpoložljivih poljih delovanja dekliško zarisanih likov prinaša svojo mero nelagodnosti in škodljive prepričevalne učinke tudi za bralke. Navaja jih tako k razpoznavanju kot tudi priznavanju lastne nepomembnosti in samodejnega zavzemanja nižjega položaja v primerjavi z deškimi liki. Hkrati jim skozi prizmo prvo ali tretjeosebne pripovedi, ki je osre-diščena na pogledih in vnanjem delovanju enega samega žariščnega lika - junaka, ne dopušča zavzemanja alternativnih stališč, ki bi jih prinesla prav raznolikost pripovednih gledišč. Namesto tega jih potiska v vlogo sooblikovalk lastne manjvrednosti. Kako premagati nelagodnost občutenja tako nadete spolne identitete, ki je posledica vkalupljenosti ženskih likov v pripisane vzorce ženskosti in ujetosti bralke v besedilne spone ideološko obarvane enopomenskosti, je eno izmed poglavitnih vprašanj sodobne feministične literarne kritike na področju otroške književnosti. Če tradicionalna otroška literatura s ponujanjem enega samega gledišča v obliki glavnega junaka prvo ali tretje osebne pripovedi zapira pot ostalim enakovrednim, a korektivnim načinom gledanja, ostaja močno orodje enosmerne socializacije, ki sili v predpisane okove binarnosti, npr. ženskega in moškega. Tako ne poskuša nikoli več načenjati vprašanja 'kdo sem jaz', potem ko je nepredušno zapečatila spekter možnosti prehajanja iz enega osebnostnega polja v drugega. Preostane ji le še združevanje pripisanih lastnosti nastopajočih v ponavljajoče se oblike pojavljanja z variacijo na temo časa in prostora. Osmišljanju izkušenj na način, ki bi zasekalo v širok spekter dopolnjujočih se bivanjskih možnosti ter pri tem zajelo le majhen delček in ga s ponavljanjem znotraj žanrskih zakonitosti (v našem primeru pustolovskega romana) dokončno utrdilo v predpisani ponotranjeni vzorec posameznikovega videnja samega sebe, se zoperstavi ideja postmodernizma. Ta prenese poudarek od trdno zasidrane, ozko opredeljene identitete posameznika k prelivajočim se plastem subjektivnosti. Posameznik je sedaj razumljen kot stičišče in presečišče različnih diskurzov, kar se neposredno odraža v pripuščanju meta-fikcije in njene polifoničnosti, izkustvene fragmentiranosti in strnjevanja žanrskih prijemov v parodično obliko branja na robove otroške literature. Zasuki v poplavi pripovednih, večkrat tudi izključujočih se gledišč, postavljajo bralko v odmaknjeno vlogo zunanjega opazovalca, ki tako lahko sledi neprestano spreminjajočim se ravnem vživljanja. Gre za procese, ki bralko postavljajo v prepletajoče ali izmenjujoče se položaje sočutnosti in besa, kritičnosti in zadovoljnega muzanja, su-periornosti in razočaranosti; ji preprečujejo popolno stapljanje z besedilom, s čimer nakazujejo možnosti njegovega lastnega postajanja in nastajanja. Mnogi nasprotujejo vtihotapljanju postmodernistničnih tokov v otroško literaturo, češ da načenjajo procese otrokovega zorenja po fazah, kot jih prikazuje Piaget, predvsem pa, da je otrokom namesto zabrisanih meja, negotovosti in ne-dovršenosti potrebno ponuditi jasno vodilo pri razporejanju raznolikih vsebin doživljanja v urejeno izkustveno predstavo o realnosti. Na očitke, da je metafikcija za otroke pretežka, saj zahteva določeno mero nakopičene medbesedilne izurjenosti in razlagalne sposobnosti, (McCallum 1999: 139-140) odgovarja, da metafikcija z aktivnim zapredanjem bralca v drobovje leposlovne ustrojenosti krepi senzibilnost bralčeve zavesti pri prepoznavanju načinov umeščanja in vpetosti v kulturne in literarne kode. Istočasno pa zavoljo lastne naravnanosti k poigravanju z jezikovnimi in pripovednimi konvencijami metafikcija prispeva k bralčevemu spoznavnemu razvoju. Preden opredelimo spremembe, ki jih v delu Dese Muck Pod milim nebom prinaša parodično izpostavljanje skonstruiranosti spolno določenih vlog, se najprej pomudimo pri razvoju pustolovskega romana, katerega začetki segajo v imperialistični vzpon britanskega kraljestva. Razvoj in pomen pustolovskega romana Z vpogledom v začetke razvoja tega žanra želimo poleg že nakazane obrobnosti ženskih likov osvetliti še njihovo občasno popolno odsotnost, ki sovpada s takratnim postopnim izginotjem žensk iz sfer javnega življenja. Hkrati pa želimo opozoriti na pojav delitve otroške literature na dekliško in fantovsko branje, ki ponazarja zasuk v pojmovanju primarne namembnosti otroške literature. Pred nastankom pustolovskega romana je namreč otroška literatura tako deklice kot dečke naslavljala izključno pod skupnim imenovalcem otroka, v katerem je bilo potrebno prebuditi vrline, kot so poštenost, dobrosrčnost, ubogljivost, pokorščina in spoštovanje zunanjih oblik oblasti. Novi industrializacijski tokovi in kolonialno preurejanje sveta, ki je v srčiki svojega obstoja nosilo dobičkonosno okoriščanje, pa je botrovalo slabitvi moralnih načel poštenega državljana in jih prilagodilo nazorom človeka osvajalca. V ospredje prebiranja otroške literature je namesto moralnih načel stopilo novo vodilo - prisvajanje spolne identitete. Zakaj? Sociologi razlagajo, da so se z razvojem industrijske družbe opravila, nujna za zagotovitev preživetja, pomaknila iz območja družine v javno sfero. Pomembno merilo družbenega uspeha je poleg nakopičenega bogastva kmalu postal tudi obseg prostega časa. Ker je seveda pritok kapitala še vedno bil odvisen od vsaj enega zaposlenega družinskega člana, je razkazovanje materialne preskrbljenosti postalo domena žensk srednjega razreda. Le-te je sistem postopoma prelevil iz soustvarjalk v potrošnice in gospodinje, zaprte med štiri stene družinskih prebivališč. Prevlada srednjega razreda je postavila v ospredje novo pojmovanje ženskosti in moškosti. Za razliko od žena, so dolžnosti možem narekovale, da se dokazujejo v visoko tekmovalnem svetu industrije in trgovine. Hkrati pa so jih popeljale na vse štiri strani neba, da bi lahko podvajali izkupičke in podjarmljali 'drugorazredne' držav- Ijane. Dom v oskrbi ženske, ki ji je bila tako avtomatsko dodeljena naloga duševne oskrbovalke in tolažnice, je postal sinonim varnega zavetja in naslombe v trenutkih krize ali potrebe po počitku. Bodoči upravljavci imperija so se tovrstne vloge priučili prav v pustolovskem romanu, ki je nemalokrat spominjal na enciklopedijo nepogrešljivih podatkov o preživetju, ne samo v naravi ampak v družbi nasploh. Med drugim je poudarjal racionalnost, samostojnost in trezno presojo posameznika, ki pri izpolnjevanju dolžnosti ne podlega čustvom in zato žanje uspehe^. Zasnova koncepta avanturističnega, ki danes obsega bodisi prosto prehajanje lika ali njegovo vpetost v enega izmed realistično ali fantazijsko utopično obarvanih prizorišč dogajanja, posejanega z elementi preteče nevarnosti in naglih zasukov, ki delujejo v prid junaka zaradi njegove iznajdljivosti, poguma ali produktivne radovednosti, najde svoj prvi izraz v obliki pripovedi o junaku na osamljenem otoku -robinzonadi. Pripoved izrablja vse prvine kasnejšega širšega pojma avanturistične zgodbe, ki vključuje: - osmišljanje junakovega okolja z izpostavljanjem neenakovrednih binarnih nasprotij - okleščeno gledišče prvoosebne ali tretjeosebne pripovedi z eno samo pripovedno perspektivo - hitro, linearno epizodično pomikanje skozi čas, ki poudarja junakovo zunanjo (nikoli notranjo) razvojno pot od neizkušenosti k ideološki in spolni zrelosti - močan zaključek, ki s svojo nepredušnostjo nakazuje jasnost in neoporečnost prikazanega, absolutno prepoznavnost pravilnega in napačnega ter tako briše dvome o neoporečnosti nakazanih vrednot. Dodaten pečat tovrstni pripovedi daje geografska osamljenost dogajanja, torej odmaknjenost od ustaljenih civilizacijskih norm. To omogoča hipotetično poigravanje s poskusnim testiranjem in preoblikovanjem obstoječe družbene urejenosti in človeške narave, zlasti s prerazporeditvijo meja med dobrim in zlim. Tako ne preseneča dejstvo, da so v teh pripovedih kaj kmalu postali nosilci in komentatorji dogajanja otroški liki {Koralni otok. Otok zakladov). Njihovi prvi koraki v procesu vraščanja v družbeno tkivo so služili lucidnejšemu pregledu ideoloških vzvodov delovanja družbene strukture. Na ta način je bila otroškim literarnim likom zelo zgodaj dodeljena možnost prevzemanja pobud pri samooblikovanju, ki jo pravim otrokom zunanji, realni svet odreka zaradi potrebe po prepoznavnosti otroka kot striktnega nasprotja razumsko delujočega odraslega človeka. Spremljajoči ideološki podtoni robinzonade, ki črpajo svojo moč iz nesorazmernih strukturalističnih nasprotij dobrega-slabega, civilizacije-divjine, nedolžnosti-izkušenosti in racionalnega—neracionalnega sovpadajo z vzponom, nadvlado in padcem britanskega imperija. Predstavnik prve faze, Defojev Robinson Crusoe (1719), pooseblja naraščajočo moč srednjega meščanskega razreda, ki s smislom Če so fantje lahko sledili pustolovščinam momaijev in piratov, vitezom in vojščakom, v katerih je bila zabeležena pot uspešnega odraščanja, so njihove sestre morale sprejeti drugačno vrsto literature. Na videz je bila osvobajajoča, saj je prikazovala razvojno pot junakinje, ki se upira vkleščenosti v dodeljene spone kultivirane ženskosti. V resnici pa je krnila njihovo samostojnost, kajti večina junakinj je v izteku zgodbe podlegla družbenim pritiskom in privzela podobo ukročenega, z usodo sprijaznenega dekleta, ki se podreja družbenim normam, zato da bi lahko obdržala ljubezen svojih najbližjih. podjetnega poslovneža pomaga pri izgradnji s krščanskimi vrednotami podprtega in zato upravičenega ekspanzijskega osvajanja oddaljenih dežel - bodočih surovinskih zaledij. Pokoritev drugačnega (Petek), za katerega je v očeh prišleka značilno odstopanje od normativnih obrazcev razumske urejenosti in predvidljivosti domačega izvornega okolja, zahteva vzpostavitev za to okolje nove, a v bistvu stare, dualistične ureditve. V njej naj bi na novo vzpostavljene definicije dobrega^ in slabega'' tvorile tudi ponotranjeno videnje tistih, ki jih je pogled belega gospodarja potisnil izven območja še sprejemljivega. Naloga dedičev prve faze razvoja britanskega imperija se vrti okoli vzdrževanja tako ustvarjene prevlade in racionalnih temeljev ureditvene podobe, kjer so razlike med dobrim in zlim povsem jasne, kjer je potrebno le še dokazovati blagohotne učinke vladanja tistim, ki jih je taisti sistem zapisal razumski temačnosti in s tem, posledično, nezmožnosti urejenega samo-vladanja. Takšna je tudi podoba dejanj junakov Koralnega otoka (1859). Konec britanskemu imperializmu v otroški literaturi postavi Gospodar muh, ki temelječ na povojni izgubi zaupanja v napredek in popolnost človeške rase, obrne tvorne principe dualističnega reda na glavo (Stephens 1998). Namesto, da bi vzdrževali demokratični način vladanja, ki pritiče civiliziranosti posameznika, dečki čedalje bolj nazadujejo k avtoritativnemu in plemenskemu načinu urejanja medsebojnih odnosov, kar poudarja šibkost narave družbenih pravil pri uravnavanju vedenja, za katerim vedno lebdi nagnjenost k zlobnemu, ki ga še dodatno podžiga želja po oblasti. Za razliko od Robinsona in junakov Koralnega otoka, Goldingovi junaki ne naletijo niti na enega samega domačina. To igra ključno vlogo pri razkrivanju zlobnega, ne več kot nečesa pozunanjega in zato primerljivega z neukrotljivim drugim, marveč prebivajočega v njih samih. Golding preseli uveljavljeno pozunanje-no bipolarnost izključno v prepredajoče se notranje silnice vsakega posameznika. S tem dokončno spodnese temelje upravičenosti osvajalnega pohoda v britanskem pustolovskem romanu. Še vedno izredno živa prisotnost tradicionalnega pustolovskega romana globoko v dvajsetem stoletju, poraja vprašanje o vlogi, ki jo je ta žanr opravljal zunaj neposrednega dometa imperialistične dogme zahodnega krščanskega sveta kot tudi o njenem dokončnem zatonu. Odgovor gre nemara iskati v predvidljivosti same ponavljajoče se strukturne zasnove na osi dom/ravnovesje - odhod v neznano/ neravnovesje - vrnitev v varno zavetje doma/ponovna vzpostavitev ravnovesja, kis svojim potiskanjem junaka v spopad in končno zmago nad kaotično drugačnim, opogumlja mlade bralce pri premagovanju lastnih ovir na točki razvoja, ko se z lastnim širjenjem v zunanji svet njihove do sedaj pridobljene shematične predstave o urejenosti bivajočega rušijo pod težo neprestanega kopičenja novih, vedno bolj nepovezanih doživljajev. Hkrati pa jih ta ponavljajoča šablonskost usmerja v priznavanje ene same ureditve sveta, v kateri vsakič znova prisluhnejo ponotranjenemu vzorcu razumevanja izključno sebi enakega obdajajočega. Junakovo bliskovito prehajanje iz ene situacije v drugo namreč ne dopušča vpogleda v njegova morebitna občutja, misli ali vzgibe, saj ga ne opredeljuje individualnost karakterja, temveč njegova tipična pojavnost. Junak je tisto, kar počne in govori. Zaradi pomanjkanja vpogleda v junakove miselne procese, občutke, dvome in spremljajoče ' To je belega gospodarja s krščanskim in imperialističnim ozadjem. * To je nevarnega drugega, ki mu zato pripadajo slabšalni konotacijski pomeni iracionalnosti in divjaškosti. negotovosti, bralec ne more tvoriti različnih tematskih ravnin, ki bi jih skozi branje popravljal in prilagajal novim besedilnim izkustvom. Prebiranje tovrstnih pripovedi zato pripada drugačni, enostavnejši vrsti branja, ki temelji zgolj na dopolnjevanju odsotnih, a skozi primarno socializacijo bralcu že poznanih ideoloških elementov. Takšno branje torej kvečjemu zahteva in se istočasno že zaključi s presaditvijo stereotipnih predstav o pritičnosti moškega in ženskega principa iz bralčeve kulturne sheme v besedilno ogrodje. Mogoče gre vzrok priljubljenosti pustolovskega romana pripisati predvidljivosti ponavljajoče se zgradbene zasnove, nedvomno pa postane in ostane prizorišče razporejanja in urejanja razmerij v odnosu med spoloma. Prav bliskovito pomikanje od enega dejanja k drugemu junaku ne dopušča refleksivnega poglabljanja v procese čustvovanja. Ker je njegovo poslanstvo osredotočeno na doseganje zunanjih, vidnih uspehov, bi predajanje domišljiji in čustvom ogrozilo vzpostavitev kontrole nad funkcionalno učinkovitostjo v zunanjem svetu. Zato nikoli ne podlega negotovosti in dvomu o jedru lastne biti, saj je z izbrisom notranjih procesov doživljanja zavezan le še doseganju zadanih zunanjih ciljev. Tako tudi ženski liki na linearno začrtani razvojni poti junaka služijo zgolj kot niz dogodkov simbolnega pomena. Plavolasa nevesta kot nagrada za izpolnitev cilja ne označuje samo junakovega uspeha pri zavzetju višjega družbenega položaja, ampak zaradi njene umeščenosti bližje naravi, čustvenosti, domačnosti ognjišča, predstavlja dopolnilo junakovemu racionalnemu polu (Hourihan 1997). Poroka s plavolasko pomeni združenje racionalnega pola z manjkajočim čustvenim polom, ki junaka prelevi v simbolno zaključeno celoto. Nevarnemu brodenju po kaotični, nepredvidljivi podzavesti se izogne z uničenjem ali onesposobljenjem čarovnice oz. zapeljivke, podoba matere pa služi kot primež laktacijskega obdobja, iz katerega se lahko izvije le s svojim odhodom, torej z osamosvojitvijo. S takimi podobami je tradicionalni pustolovski roman mlademu bralcu kot tudi bralki jasno zarisal mejo med možnostmi delovanja ženskega in moškega principa v besedilnem in realnem svetu. Izkoriščanje tradicionalnega v prid pozitivnega osmišljanja drugačnega? Pod milim nebom skuša odpraviti za bralke nelagodno zaznavanje ženskosti v pustolovskih romanih, ko na čelo dogajanja postavi deklici, Vlasto in Tajo. Znotraj pripovedi s konkretno prostorsko postavitvijo in relativno dolgim potekom dogajanj, a z jasno začrtanim začetkom in koncem, kritiki vidijo dvoje različnih kronoto-pov', ki so v preteklosti pomagali utrditi, danes pa vzdržujejo razmejitveno črto med tradicionalno fantovsko in dekliško literaturo. Če je fantovski kronotop opredeljevala puščičasta linearnost časa z epizodično-zaključeno nanizanimi dogodki, ki se odvijajo izključno zunaj junakovega domačega okolja, dekliški kronotop ozna- Po Bakhtinu naj ne bi šlo za ločeno delitev na čas dogajanja in kraj dogajanja, marveč naj bi tako čas kot kraj dogajanja tvorila nerazdeljivo enoto, s pomočjo katere lahko določimo prepoznavnost posameznih žanrov. Fantazijski kronotop naj bi se od pravljičnega ločil po dvojnosti prostora in časa, saj predpostavlja prehod iz realnosti našega prostora in časa, ki ju lahko podoživimo in s katerima imamo stik, v paralelni svet fantastičnega z lastnim, predvsem pa kognitivno drugačnim časovnim in prostorskim ustrojem. Pravljico naj bi določal le en prostor in čas zunaj dosega našega realnega občutenja, ki je sicer magičen, vendar ni izpostavljen kot tak, saj je njegova drugačnost samoumevna. čuje ponavljajoča se sklenjenost časovnega krogotoka. Njegovo cikličnost dodatno poudarjajo oznake kot npr. 'zopet je tu pomlad'. Morebitne časovne preskoke tovrstne pripovedi dodatno ne pojasnjujejo, saj zadostuje že vedenje bralke, da je za »rast rastlin ali prvo spomladansko otoplitev potreben čas, in da je šolsko leto itak natrpano z domačimi nalogami, hišna opravila pa ostajajo povsem enako monotona ne glede na letni čas« (Nikolajeva 1997: 126). Prostorska umestitev dogajanja je statična, zaprta na omejeni notranji prostor šole ali doma, kjer prostorski premiki pomenijo prav to - prehajanje z doma v šolski razred ali internat in obratno. Za razliko od junakovega širjenja navzven v zunanji svet (proces je analogen izgradnji ega) se junakinja s cikličnostjo časa seli vedno globlje v ritem svoje notranjosti, čustvenega podoživljanja in duhovnega zorenja. Vlastino in Tajino pojavljanje v vlogi pustolovskih junakinj spodkoplje cikličnost ženskega krogotoka s preprosto pretvorbo v naglo napredujočo linearnost, ki ju ponese na avanturistično raziskovanje slovenske obale in Istre. Vendar preprost manevrski zasuk pri dodelitvi nosilnih vlog junakinjama v pustolovskem romanu dejansko ne odpravlja globoko zakoreninjene prepoznavnosti pripisanih lastnosti ženskega in moškega principa. Prikazovanje Vlaste in Taje kot diametralnega nasprotja med vsakdanjo povprečnostjo in lepoto, ki Vlasto nemalokrat napelje na misel, da bi »prav rada zamenjala svojo črno žimo za [Tajine] dolge svilene nitke in svoje inteligentne oči za njena dva bolščeča draguljčka« (72), prepoznava ukalupljenost ženske podobe v primarnem zaznavanju ženskega skozi njeno telo in posledično motreči osredotočenosti na privlačnosti njenega zunanjega izgleda. Navzlic delitvi na dva povsem različna lika, ki opozarja na obstoječo raznovrstnost znotraj domnevno homogene skupine, Vlasta in Taja predstavljata eno-vitost ženskega pola s prepletajočimi se lastnostmi racionalnega uma (Vlasta), odločnosti in sposobnosti vživljanja (Taja), ki pa v igri ideološko obremenjenih pogledov sopojavljajočih se 'pomembnih drugih' iz širše strukture vzgojiteljskega osebja, odstopa prednost in prostor izključno pomembnosti zunanjega izgleda®. Taka hierarhična razslojenost enovitosti ženskega principa se dokončno izlušči v procesu sonastajanja z moškim polom, ki ga utrjujejo uravnovešeno porazdeljene sestavine, utelešene v mizogenični srboritosti in povsem analitično-razumski naravnanosti Rudija ter protiutežne umirjenosti športnika Marjana. Še več, da bi pridobil naklonjenost in ljubezen, se mora ženski princip ukloniti neupogljivosti moškega pola in zavoljo gole pripustnosti/sprejemljivosti v njegovo bližino najprej poskrbeti za izbris duhovne razgibanosti (»jaz ne videti ničesar, jaz ne slišati ničesar, jaz samo neumna ženska« str. 78), s čimer se dokončno odreče prepoznavnosti lastnega jaza. Soočenju ženskega pola z ljubeznijo v osamljeni istrski vasici, sicer idealnem poligonu za preizkušanje novih ali utrjevanje starih ideoloških podtonov družbene urejenosti, ostane le slednja možnost — predajanje kulinaričnim radostim in gospodinjskim spretnostim, »medtem ko sta fanta delala na Rudijevih izumih« (88). Selitev ženskih likov z obrobja tradicionalnih pustolovskih zgodb v njihovo osrčje predstavlja dvorezen meč, saj navideznemu rušenju polarnosti ženskega in Npr. na str. 60: »Ena je lepa, ima dolge plave lase in jo takoj opaziš, druga pa je majhna, drobna, nič posebnega.«; str. 29... še vedno najljubkejša pobegla deklica na svetu in marsikdo se je z zanimanjem ozrl vanjo...; str. 48 »Taja je bila zopet videti skoraj kot miss pobeglih deklet, jaz pa se raje nisem preveč ogledovala...«. moškega principa navkljub, te razlike ponovno vzpostavlja. V skrajnem primeru s privzemanjem tradicionalno obarvanih moških značilnosti (trdovratnosti, borbenosti, agresivnosti, neusmiljenosti in hladnosti racionalnega uma), bralko navaja k mišljenju, da ključ do opaznosti in uspeha v svetu leži v prisvajanju vlog uspešno socializiranih moških. Ker pustolovska zgodba že zaradi svoje prvotne namembnosti ohranjanja dualističnega reda ostaja ukleščena v strukturno zasnovo, ki je ženskim likom namenjala stransko vlogo matere, princese, čarovnice ali dobre vile, se tudi v novi preobleki ne more izogniti parazitski prisesanosti na izvorno pojmovanje ženskega in moškega principa. Kajti svet, skozi katerega se gibljeta junakinji, je še vedno prežet z izključno odraslimi moškimi in deškimi liki, za katere se zdi, da posedujejo sfere javnega življenja z vsemi spremljajočimi dejavnostmi, od kriminalnih podvigov (okoriščanje z mučenjem živali in prosjačenjem otrok) do konkretnega izvajanja oblasti (oče istrske družine, policaj, oskrbnik). Prisotnost ženskih likov le v vlogi gostilničarke kot bodoče mamice in poslušne istrske žene brez lastnega glasu izpostavlja očitno odsotnost Vlasti in Taji enakovrednih sogovornic, zato pa tiho poudarja vseobsežnost delovanja moškega principa. Superiorna pomembnost le-tega se regenerira z vsako novo epizodično dogodivščino. Rešitev iz začaranega kroga preobračanja in ponovnega vzpostavljanja razlik feministična kritika vidi v nadomeščanju moško-ženske dualnosti z moško-ženskim konti-nuumom. Za junaka tovrsten pripovedni prijem ne bi pomenil več osamosvajanja od matere z zanikanjem in potlačenjem njene in svoje ženskosti, marveč bi temeljil prav na njenem vpletanju v izgradnjo lastne osebnosti. Prikazovanje dekliških in deških podob naj bi sledilo radovednosti in čudenju nad svetom, ne pa potrebi po uklanjanju podzavestnega in drugačnega drugega. Poleg poigravanja s portreti nosilcev dogajanja Pod milim nebom tudi v ostalih pogledih ni klasičen primer pustolovskega romana, ampak vsebuje med seboj prepletajoče se primesi kriminalne pripovedi (ko se beg od doma sprevrže v skrivanje pred organi oblasti''), pretirane romantičnosti® in robinzonade (preživetje v opuščeni istrski vasici), ki jih pripenja na ogrodje okvirno pustolovske pripovedi. Takšna žanrska 'prepletenka' razpira bralčev linearni potek razporejanja besedilnih podatkov v novo razsežnost, ki se lepi na poprejšnja bralčeva branja in razumevanja tvornih zakonitosti posameznih žanrskih oblik. Barthes govori o brai^ju s krožnim spominom, ki od bralca zahteva sprotno usklajevanje istočasno prisotnih centrifugalnih in centripetalnih sil. Bralčevo neprestano uhajanje iz besedila med spominske zapise o sporočilnosti vsebin posameznih žanrskih konvencij in vsakokratno prirejeno vnašanje le-teh v nov kontekst sopojavnosti rahlja bralčevo priklenjenost na besedilo. Oblikovanje pomena se ne vrši v besedilu samem, marveč zunaj njega v interakciji med bralcem in obdajajočimi, v spominu shranjenimi besedili, ki jo sproži prav besedilo, ki ga prebiramo. Poigravanje s strnjevanjem nakazanih žanrov osvobaja bralca privzemanja zakonitosti enega samega skupka žanrskih določil in ' »Vse skupaj ni bilo prav nič fino. Zdaj nisva več bežali, zato da bi doživeli čudovito pustolovščino, temveč zato, da naju ne bi ujeli. In to potem ni več nobena svoboda« (str. 46). ' »Ko smo šli spat sem še dolgo ležala v temi in skušala uganiti, katero od dihanj je Marjanovo. Zavrtela sem si notranji film z naslovom 'MARJAN IN VLASTA V UJETNIŠTVU UU-BEZNI'... Zatem sva stala ob morju: sonce je vzhajalo in zahajal petkrat na minuto in potem sva zamižala in Marjan je pritisnil svoje ustnice na moje, jaz pa sem ga odrinila, ter se spomnila, da si res že ves teden nisem umila zob« (str. 74). usmerja njegovo pozornost k nikoli pojasnjenim, a za obstoj posameznega žanra nujno prisotnim iztočnicam, od katerih je odvisna njegova celotna zasnova. Tako robinzonada izhaja iz predpostavke o samozadostnosti človeka in obvladljivosti okolja, ki se v Pod milim nebom izkaže za zmuzljiv pojem, saj morata Vlasta in Taja s prijateljema ohranjati stike s civilizacijo. Le tako lahko zadostita potrebam po najnujnejših življenjskih potrebščinah. Podobno romantična zasanjanost v ideal moškosti takorekoč izpuhti, takoj ko se v zavesti junakinje utrne spoznanje o pomenu prave ljubezni. Da bi bila mera polna, Pod milim nebom ne prizanaša niti tvornim elementom pustolovskega romana. V obliki parodične medbesedilne navezave na Marka Twaina, Milčinskega in Bevka vzpostavlja takojšnjo prepoznavnost sorodstvenih vezi s svojimi predhodniki, a le z namenom, da bi priklicala dvome o njihovi pripovedni prepričljivosti in tako na podlagi njihove razveljavljene verodostojnosti okrepila lastno avtentičnost podanega: Kako pa bova prišli na ladjo?, je vprašala Taja. To je bila v resnici edina pomanjkljivost v mojem načrtu. V vseh literarnih virih, ki sem jih preučevala v ta namen [...} je bilo naštetih več načinov kako mladoletnik brez dokumentov in denarja pride na prekooceansko ladjo. Najpogostejši je bilo slepo potništvo (str. 8). Dejstvo, da Taja in Vlasta nikoli ne dospeta na cilj, postavi pod vprašaj samoumevno zanesljivost vseh dotlej uporabljenih klasičnih prijemov, ki v spletu srečnih naključij junaku omogočajo nemoteno izpolnitev njegovega poslanstva. Če medbesedilnost in strnjevanje žanrov v nove oblike soodnosne pojavnosti znotraj samega besedila lomi bralčevo linearnost urejanja besedilnih podatkov, pa Pod milim nebom ohranja linearnost strukturne premice dom — odhod v (eksotično) neznano - vrnitev domov, vendar jo hkrati cepi na dvoje ravnin. Raziskovanju tujskosti obdajajočega v relativno neposredni fizični bližini se pripoji še paralelni svet ZDA - idealizirane drugačnosti, potopljene v izkrivljenost kolektivno-spo-minsko prečiščene predstavnosti o obljubljeni deželi, kjer se cedita hollywoodski med in zeleno-dolarsko mleko. Zaverovanost v neoporečnost vsega ameriškega in nujnost po njegovem posedovanju se v razvoju zgodbe vse bolj kruši, tako da se postopoma izlušči le kot zunanje gonilo dogajanja, zavezano vedno bolj navideznemu cilju. Njegovo počasno zamrtje v zavesti Vlaste in Taje in, končno, dejanska nedosegljivost parodirata običajno postavitev pustolovske zgodbe v nenavadno eksotičnost zelo oddaljenih krajev, zato pa tej linearni ravnini tudi odvzemata možnost umirjenega izteka v nepropustno urejenost zaključka. Če stabilnost Vla-stinega in Tajinega utopičnega vzroka za odhod od doma - priti v Ameriko in tam uspeti - počasi zgublja na veljavi, se prav obratno dogaja z izjavo, ki zasidrana na začetku zgodbe bode v oči kot porog vsem klasičnim mukotrpnim objasnjevanjem ali spletanjem naključnih okoliščin junakovega odhoda v običajnih avanturističnih romanih. Vpadljivo se razkazuje zgolj kot komičen sprožilec pustolovskega dogajanja in prav nič več kot to, kajti ko se je potrebno rešiti 'okrutnih' staršev, ki jih 'silijo k spanju ob devetih zvečer', jima zares ne preostane prav nič drugega, kot da vzameta pot pod noge. Vlastino in Tajino rušenje ustaljenosti dekliškega kronotopa s privzemanjem tradicionalno deškega koncepta hitro napredujoče linearnosti časa ju postavi v popotniško vlogo. Z odkrivanjem slovenske obale in Istre odkrivata tudi problem mučenja živali (cirkus - Koper), izkoriščanja in trgovine z otroki, alkoholizma in beračenja (Piran), umiranja (Savudrija) ter se soočata s prvimi koraki v ljubezni (Istra, Poreč). Komična represivnost družinskega okolja kot rezervni, drugotni pomen njunega odhoda, preraste v vodilo k oblikovanju tradicionalno nepropustno dodelanega zaključka z jasnim sporočilom. Nezadovoljstvo z njima poznano obliko družinskega življenja slabi z vsakim novim vpogledom v družinske pretrese kasnejših sopotnikov (telesno mučenje, odrekanje ljubezni), ki služijo kot lakmusov papir ocenjevanja in razpoznavanja neopaženih prednosti lastnega družinskega življenja. Tako postopoma dozori spoznanje, da jima njun dom le nudi potrebno toplino in varnost. Vanj se vračata opremljeni z boljšim razumevanjem pasti zunanjega sveta in manjšo mero uporniške prevratnosti - torej kot uspešno socializirani posameznici, ki jima je končno uspelo dobiti vpogled v pravilnost in nepogrešljivost norm njunega družinskega okolja. Poleg preobrata v hierarhični razporeditvi pomenske teže pripovednih začetkov za nadaljnji razvoj zgodbe Pod milim nebom postavlja pod drobnogled še naborek obmorskih krajev slovenske in istrske obale, s čimer eksotičnost pustolovskih prizorišč prestavi v bralčevo neposredno bližino - kulturološko domačnost, ki živo utripa v zavesti skorajda vsakega slovenskega otroka. Parodična medbesedilnost uvršča pripoved Pod milim nebom v vmesno fazo približevanja tipu romana, ki s prikazovanjem mnogobitnosti prepletajočih in iz-podbijajočih se pripovednih prijemov vnaša v bralni proces pomisleke o enoviti predstavni urejenosti bivajočega. Sam zasuk vlog nosilcev dogajanja pa se v pustolovskem romanu zavoljo njegove prikrite parazitske prisesanosti na spolno določeno paradigmo izvajanja vlog izkaže za itevarno početje. Dejansko ne odpravlja nelagodja, ki ga povzroča vkleščenost dekliških likov v predpisane vzorce ženskosti, saj še vedno izpostavlja sfero javnega življenja kot področja, izključno v domeni moških, s tem pa nosilkam glavne vloge nadeva priokus eksotične nesovpadnosti s prikazanim okoljem oziroma naključne vključenosti vanj. V izteku bi lahko dejali, da v slovenskem prostoru še vedno čakamo na pravi postmodernistični otroški roman,' ki bi med drugim prispeval tudi k razrešitvi tega problema! Literatura Griswold, J. 1997. The Disappearance of Children's Literature (or Children's Literature as Nostalgia) in the United States in the Late Twentieth Century. V Reflections of Change. Children's Literature Since 1945, ured. S. L. Beckett, 35-42. Westport, Connecticut in London: Greenwood Press. Grosman, M. 1997. Branje skrb vseh. Bralno društvo Slovenije. Strokovno posvetovanje. Ljubljana. Holland, N. 1968. The Dynamics of Literary Response. New York: Oxford University Press. Hourihan, M. 1997. Deconstructing the Hero. Literary Theory and Children's Literature. London in New York: Routledge. ' Naj navedem le nekaj primerov iz britanskega in ameriškega kulturnega področja, ki so razpršeni med otroke najrazličnejših starosti, začenši s The Stinky Cheese Man namenjen sedemletnim bralcem: - Scieszka, John in Smith, Lane. The Stinky Cheese Man (Harmondsworth: Puffin, 1993) - Cross, Gillian. Wo//(Harmondsworth: Puffin, 1992) - Chambers, Aidan. Breaktime (London: Bodley Head, 1978) Tu dodajam še razdelek, ki naslavlja in razvozljuje problem seksizma - Fine, Anne. Bill's New Frock (London: Mammoth, 1990) - Browne, Anthony. Piggybook (London: Mammoth, 1991) Iser, W. 1978. The Act of Reading. A Theory of Aesthetic Response. Baltimore in Lx)ndon: Johns Hopkins University Press. Reynolds, K. 1994. Children's Literature in the 1890s and the 1990s. Plymouth: Northcote House in association with the British Council. MacLeod, S.A. 1997. The Journey Inward: Adolescent Literature in America, 1945-1995. V Reflections of Change. Children's Literature Since 1945, ured. S. L. Beclcett, 125-130. Westport, Connecticut in London: Greenwood Press. McCallum, R. 1999. Very Advanced Texts: Metafictions and Experimental Work. V Understanding Children's Literature, ured. P Hunt, 138-150. London in New Yorlc: Routledge. Moi, T. 1985. Sexual/Textual Politics: Feminist Literary Theory. London in New York: Routledge. Muck, D. 1996. Pod milim nebom. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva založba. Nikolajeva, M. 1996. Children's Literature Comes of Age. New York in London: Garland Publishing, Inc.. Nodelman, P \991. Fear of Children's Literature: What'sLeft (or Right) After Theory? W Reflections of Change. Children's Literature Since 1945, ured. S. L. Beckett, 3-14. Westport, Connecticut in London: Greenwood Press. Stephens, J. 1992. Language and Ideology in Children's Fiction. London in New York: Longman. Stephens, J., McCallum, R. 1998. Retelling Stories, Framing Culture. Traditional Story and Meta-narratives in Children's Literature. New York in London: Garland Publishing Inc.. Wilkie, C. 1999. Relating Texts: Intertextuality. V Understanding Children's Literature, ured. P Hunt, 130-137. London in New York: Routledge. Summary IN THE OPEN AIR OF AN ADVENTUROUS NOVEL - GIRLS' CHARACTERS AND THEIR DISCOMFORT A female and male principle in adventurous novels (in modern children's adventurous novels, too) obviously succumb to a pattern of unbalanced contrasts, within which a female principle reflects only as a declination from a positive male principle. To preserve a recognisable active male, a female principle has to be constantly suppressed and shoved aside into assigned bonds of passivity or a total absence from the heroic scene. Igor Saksida Ljubljana SVET SVETEGA, SVET OTROK^ Esej o prikazovanju svetega v mladinski književnosti 1 Kako razumeti pojem sveto? Ali je sveto isto kot božje? Kaj pomeni sveto v književnosti? Prikazovanje boga, nadnaravnih sil — vil, škratov, volkodlakov? Je sveto v književnosti sopomenka za katalog kreposti^, ki naj jih prevzame bralec? Ali je doživetje svetega, če ga razumemo kot predvsem religiozno izkustvo sveta ali njegovo filozofsko osvetlitev, možno povezovati s svetom otrok? Vse to so le najosnovnejša vprašanja, na katera bo ta esej skušal očrtati odgovore. Pri tem bo izhajal iz sodobnega filozofskega pojmovanja svetega, skušal prikazati različne možnosti »preslikave« svetega v književnost ter navedel najbolj značilne primere za omenjene možnosti v slovenski mladinski književnosti. 2 Pojem sveto ima v slovenščini med drugim naslednje pomene: svet — 1. zaradi popolnosti vreden čaščenja, ki je v zvezi z bogom, svetniki, verskimi obredi; 2. ki se časti kot božansko bitje, 3. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro. Očitno je, da se sveto v slovarski pomenski določenosti povezuje predvsem z božjim/božanskim oz. s postavo, ki iz božjega izvira. Razumevanje in opredelitev svetega je v sodobni fenomenološki razlagi Tineta Hribarja širše in ni vezano le na božje in še manj le na izpolnjevanje zapovedi. Omenjeni avtor v svoji knjigi O svetem na Slovenskem (1990) opozarja, da se je »razprava o svetem kot svetem začela šele konec 19. stoletja« (str. 7), na začetku 20. stoletja pa so se oblikovale tri šole in s tem tri razlage svetega: - psihološka (njen temelj je animizem, vera v duše stvari in v obstoj duše po smrti); ' Referat je avtor napisal na podlagi povabila, ki ga je Slovenski sekciji IBBY poslal organizacijski odbor konference The World od Sacerd, The World of Children (23. do 26. 11. 1999), ki bo potekala v času mednarodnega bienala ilustracij v Teheranu (TIBI). Referat je bil prijavljen preko naše sekcije, organizacijski odbor pa ga je sprejel. Zaradi dolžine predstavitve (20 min.) so nekatera vprašanja le nakazana; predstavitev referata spremlja prikaz nekaterih značilnih ilustracij. Avtor se za pomoč zahvaljuje sekciji in še posebej njeni predsednici Tanji Pogačar za vso strokovno in organizacijsko pomoč. ^ Katalog kreposti oz. Tugendkatalog (nem.) je izraz za vrednote, ki jih posreduje književnost — zaznaven je predvsem v razsvetljenski didaktični književnosti. Vrednote so raznolike in pestre: ljubezen do Stvarnika in domovine oz. vladarja, spoštovanje staršev, graditev pravične družbe, razredni boj ipd. — sociološka (»Sveto kot sveto ni nič drugega kot moč družbe, ki se izraža v zapovedih in prepovedih, znotraj obredov pa z žrtvenimi pojedinami itn.«, str. 9); - fenomenološka šola (sveto ni isto kot božje - pojem svetega je povezan z bitjo: »Bivajoče v svoji biti ni sveto zaradi svoje moči ali veličanstva, marveč zaradi svoje končnosti in s tem ranljivosti.«, str. 11) Hribar se v prikazu razvijanja razumevanja pojma na Slovenskem znotraj teološkega, antropocentričnega in fenomenološkega miselnega konteksta vseskozi tudi sam opredeljuje za slednje, tj. za fenomenološko uzrtje svetega. Za sveto, ki je vezano na bit, je značilno, da se kaže iz bližine niča, tj. iz smrtnosti človeka. Sveto, ki vznika iz izročenosti niču, se izrazito izraža v t. i. sveti žrtvi. Na drugi strani je sveto določeno z neznanko, s skrivnostjo tega, da bivajoče sploh je. Fenomenološka opredelitev svetega in skrivnosti torej ne skuša pretvoriti v nekaj znanega, nazornega. V tem se najbolj očitno razlikuje od konfesij, ki »transcendence ne obravnavajo več kot vsebinsko neznanko, marveč si jo predstavljajo po analogiji z vsemi drugimi pojavi« (str. 35); s tem skrivnost, neznanko transcendence pretvarjajo v znanko, v svetost nečesa poznanega, bivajočega. Temu biblično razumevanje dodaja še strahospoštovanje ter hierarhijo svetosti. Antropocentrično razumevanje svetega, ki je na Slovenskem nastajalo na podlagi marksizma, predvsem kulta abstraktnega človeka, ima za transcendenco Človeka. Teološkim in antropocentričnim koncepcijam svetega in božjega postavlja Hribar nasproti razumevanje svetega, ki izhaja iz bivajočega, a samo po sebi ni nič bivajočega: »Čudež nad čudeži je, da bivajoče je, da sem, ne pa to, da se je bog učlovečil ali kaj podobnega. In v svoji biti nisem svet in nedotakljiv zaradi tega, ker sem kot 'božji otrok' večen, marveč zato, ker sem kot smrtno bitje smrtno ranljiv.« (str.) In še: »Življenje je sveto; ne zaradi svoje posvečenosti pod obnebjem večnosti oziroma fantazmagoričnega večnega življenja, marveč zaradi svoje končnosti in s tem ranljivosti. To je postmoderno, se pravi tako postkrščansko kot postateističnohumanistično gledanje na svet in življenje. In to je tudi točka, na kateri se lahko srečajo evropska in druge civilizacije, na primer evropska postkrščanska misel in budistična misel.« (str. 107) Tako razumevanje svetega vzpostavlja tudi etiko: z njegovim doumetjem se vzpostavi možnost ljubezni kot odpuščajočega dopuščanja, tj. etika »pustiti biti« — Aiti v svetu pomeni pustiti svetu biti. Človek je v sodobnem času pred subjektom, sebe in sveta ne spreminja v objekt, je »varovalec stvari v njihovi biti« (str. 106). Odtod izvira tudi problemati-zacija splava in samomora: »Kot ljudje moramo začeti pri sebi. Pri svetosti človekovega življenja. Šele ko se bomo dokončno odrekli usmrtitvam in vsak hoteni uboj jasno označili kot umor, ne glede na razloge, ko se bomo dali raje ubiti, kakor da bi ubijali, se bo iz tako upričujočene svetosti človekovega življenja zasvetila svetost življenja kot takega.« (str. 117-118) Hribar strne svojo »kratko zgodovino svetega« z navajanjem stališč, ki poudarjajo odprtosti do sveta (občudovanje vsega, kar je), v umetnosti pa predajanje igri besed; to ga po ponovni problematizaciji sleherne institucionalizacije svetega (npr. v Cerkvi) pripelje do sklepnih misli: »Zares verni postanemo in/ali smo tedaj, ko nas ne preganja več sla po neskončnosti. Ko nas zajame radost biti. Ko se čudimo čudežu nad čudeži, da smo (...).« (str. 162) Omenjene teze je mogoče povzeti v nekaj temeljnih pojmovanj in opredelitev; razvrščene so po vrstnem redu glede na utemeljenost v »prostosti«, nedefiniranosti in neideološkosti koncepta svetega. _ sveto = nauk in s tem ideološki temelj družbe, povezuje se z upoštevanjem pravil', _ sveto = bo^e — svetost torej pripada bogu/bogovom, iz česar izvira straho- spoštovanje in obredje; — sveto = razsežnost vsega, kar je, doživeti pa ga je mogoče preko čudenja, vzpostavlja pa etiko »pustiti biti«. Vsa tri pojmovanja se jasno odražajo tudi v poetikah mladinske književnosti, tj. v pojmovanjih funkcije besedila, pa tudi v samih literarnih delih. Enačenje svetega in pravil utemeljuje nastanek molitvenikov, enačeige svetega in božjega privede do paraboličnih (verskih oz. mitskih) besedil, enačenje svetega in »sveta« pa poetiko čudenja. 3 Pred prikazom možnih »preslikav« konceptov svetega se je potrebno vprašati, ali nam metodologija take prenose oz. povezave filozofije in literature sploh dovoljuje. Povezavo obojega je mogoče videti že v starejši spremni študiji T. Hribarja k antologiji Sodobna slovenska poezija (1984); v njej so opusi osrednjih slovenskih pesnikov razloženi prav s fenomenološkim slovarjem. Podobno je o otroštvu pisal tudi esejist Taras Kermauner: lastno otroštvo v kritiki antologije poezije^ označuje takole: »Čutil sem kožo sveta, njegovo meso; njegove barve sem tipal, njegov okus lizal, živel z desetimi, s sto čuti.« Takega otroka, ki je »v ljubezenskem občevanju z vsem svetom«, esejist postavlja nasproti moderni subjektivistični civilizaciji; otroštvo mu pomeni čas, ko »še nismo bili okovani v integralne jaze, ampak smo viseli vsepovsod iz sebe, bili zdaj roka breze, zdaj curek studenca, zdaj slast vlažne kože (...), kože lubja, kože zemlje«. Otroštvo je torej pri Kermaunerju čas odprtosti do sveta, mladinska poezija pa način izražanja te odprtosti, ki je hkrati tudi čudenje življenju''. To pa že pomeni, da je odgovor na vprašanje, ali lahko mladinska književnost govori o tako zapletenem vprašanju, kot je sveto — pritrdilen. Ob tem je seveda povsem nepomembno vprašanje, ali tako mladinsko poezijo razume tudi otrok; zdi se namreč, da se mladinske književnosti danes ne definira le na podlagi bralca (»dela, namenjena mlademu bralcu«), ampak tudi (predvsem?) kot dela, ki izražajo otroški način doživljanja realnosti^; način, ki v odraslem piscu obstaja kot spomin na (lastno) otroštvo oz. kot obujanje infantilizma v odraslem. Tako razumljena mladinska književnost pa je le posebna vrsta poetike oz. perspektive. Zanimivo je, da otroka in s tem pisanje zanj tako razumejo tudi nekateri avtorji, npr. Boris A. Novak, avtor poslanice IBBY za leto 1997 (»Otroštvo je poezija življenja. Poezija je otroštvo sveta.«): avtor poudarja otroško odprtost svetu, »nenehno odkrivanje neznanskih skrivnosti sveta, nenehno čudenje čudežu življenja slehernega bitja in sleherne stvari, nenehno razširjanje obzorij«. Sklenemo torej lahko, da je prenos opredelitev svetega v mladinsko literaturo vsekakor smiseln in upravičen tako iz same metodologije literarne interpretacije kot iz avtopoetik nekaterih pesnikov. T. Kermauner: Polžek orje. Otrok in knjiga, 6, 1977, str. 15. Še bolj izrazito Kermauner o povezavi otroštva ter modernega časa in svetega piše v razpravi Gibanje zvoka. Otrok in knjiga, 8, 1979. Gre torej za definicijo predmeta literarne vede glede na njegove tri člene: avtorja (»način doživljanja realnosti«), besedilo (tematika in oblika) ter bralca (otrok in odrasli, seveda z različnim sprejemanjem istega dela). 4 Načini prikazovanja svetega v mladinski književnosti 4.1 Prvi način odražanja svetega v mladinski književnosti je povezan s svetim kot naukom; gre torej za ideološko vzgojno mladinsko književnost, v kateri se sveto pojavlja kot nazoren moralni poduk ali molitev. Zlasti za starejšo vzgojno-poučno književnost, ki prevladuje vse do konca 19. stoletja, njeni odzivi pa so zaznavni še v prvo polovici 20. stoletja, je značilna nabožna didaktičnost, predvsem molitve in hvale Stvarniku. Poleg prvih poučnih knjig, ki so jih v našem kulturnem prostoru za izobraževanje mladine in preprostih ljudi pripravili protestanti (16. stoletje), v tip literature kot nauka sodi delo škofa Antona Martina Slomška s srede 19. stoletja. Njegovo literarno delovanje v veliki meri zaznamuje prav želja, vzgajati ljudi, še posebej pa mladino, v pobožne kristjane in dobre državljane. Zato škof v uvodu k svojem vzgojnem zborniku Drobtinice (1861) pravi, da naj šolska in domača vzgoja predvsem »um in srce izobražuje in strah božji širi in utrjuje med ljudstvom«. Iz te težnje je Slomšek pisal otroške molitvice, zahvalne in slavilne pesmi, vse to pa v želji, da bi otrokom privzgojil nravstvena načela in domovinsko zavest. Zgled mu je bil bavarski kanonik Krištof Schmid. katerega dela je s skupino mladih duhovnikov tudi prevajal v slovenščino. Tudi v devetdesetih je še najti besedila, ki ponujajo otroku obredne vzorce; take so npr. Pesmi iz pipe (1996) Brune Marije Pertot. ki v preprostih verzih prikazujejo otrokovo spoved ali molitev. Tovrstna, na neposrednem zgledu pobožnega otroka zasnovana književnost je umetniška le malokdaj: preveč se ji pozna »iztegnjeni pedagoški kazalec« in nasilno moraliziranje, da bi jezik v njej lahko zaživel kot avtonomna estetska igra ali polje poetizacije realnosti. Prvi model preslikave »svetega« v književnost, metonimično ga lahko poimenujemo molitvenik, je torej v celoti podrejen ideologiji družbe, ne pa pojavljanju svetega kot razsežnosti realnosti. V tem smislu se tovrstna besedila v ničemer ne razlikujejo od drugih ideoloških »molitvenikov«, npr. priseg in zglednih dejanj mladega pionirja v nastajajoči socialistično-komunistični družbi. Molitveniki, četudi so oblikovani kot pesmica ali igrica na božični večer, reducirajo otroštvo na čas dozorevanja, čas priprave na prevzem družbenih funkcij. Pri tem se sveto/božje pojavlja le kot orodje obvladovanja in instrumentalizacije posameznika, literatura pa se zvede na raven izrekanja parol. 4.2 Posebno skupino tvorijo mladinska besedila, v katerih se prikazuje življenje boga ali nadnaravnih bitij. Ta besedila niso obremenjena s prikazovanjem zglednih likov, npr. pobožnih otrok; so najprej in predvsem mitologija. V ta okvir bi se najprej uvrščale krščanske legende, prirejene za mladega in preprostega odraslega bralca. Tradicija tovrstnih besedil sega že v drugo polovico 18. stoletja, tj. k Zvestemu tovarišu (1742) Franca Mihaela Paglovca. ter na začetek 19. stoletja, tj. k Matevžu Ravnikarju, ki je prevedel Schmidove Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (1815-17). Bolj ali manj kontinuirano se nato besedila, ki prikazujejo življenje svetnikov, pojavljajo vse do druge svetovne vojne. Razlika med prvo skupino besedil (»molitveniki«) in to skupino se kaže v tem, da je nosilec dogajanja v prvi skupini otrok, v drugi pa je v središču zgodbe mitološko bitje (svetnik) oz. otroško srečanje z njim. Otrok torej neposredno ne moli oz. prosi za milost/naklonjenost, ampak poteka bolj ali manj zastrto versko vzgajanje preko same zgodbe. Bolj kot starejša besedila so za bralca, literarno vedo in didaktiko književnosti zanimiva dela, ki so izšla v sodobnem času. V njih namreč lahko prepoznamo več različnih načinov prikazovanja svetih oz. božjih oseb. Prvi način - zgodba kot »čista« legenda - je viden v slikanici Vojana Tihomirja ^^harja Govori sveti Miklavž (1994): v njej se mladim bralcem predstavi svetnik -opiše svojo mladost, pobožnost, trpljenje ter legendo, kije vezana nanj. Nekoliko zahtevnejše je besedilo Daneta Zajca Modrost kralja Salomona (1991); gre za slikaniško predstavitev znanega svetopisemskega lika, ki ostaja trdno v okvirih originalne predloge. Medtem ko Bitenčeva in Zajčeva slikanica ostajata verna biblični snovi, pa se sodobna besedila o Bogu marsikdaj tudi hote odmikajo od prvotne snovi. V tem smislu je za slovensko književnost značilna pisava Jožeta Snoja, znanega slovenskega pesnika in pisatelja. Avtor je v Bajanjih o Bogu (1993) zelo svobodno razložil nastanek sveta: iz samote boga se rodi sin, ki se nato čisto po človeško igra z vsem, kar ustvari oče. Značilnost sporočilno zapletenih Snojevih legend je povezovanje svetopisemskih citatov in motivov s povsem človeškim svetom. Bližje mladinski književnosti in mlademu bralcu so pripovedke, zbrane v zbirki Jutro sveta (1991); v njej pisatelj boga predstavlja kot otroka, ki se igra s kamenčki, iz božje igre pa nastajajo gore in morja {Mali bogec), rojeva se tudi ljubezen. Hvala življenju in ljubezni se odraža tudi v bajki Boginja Zea, medtem ko je pripoved Dobri duh in Marjetica prikaz kaosa in časa, s tem pa smrtnosti človeka. V sodobni slovenski mladinski književnosti je torej tematizacija svetega kot božjega povezana z otroškim: pri Snoju dobiva otroškost še dodatne simbolične razsežnosti: otroštvo je čas ljubezni in igrive ustvarjalnosti. Srečanje med otroškim in božjim, božjo osebo je značilno še za nekatere sodobne avtorje; med njimi velja omeniti zbirko spominih čnic Kako visoko je nebo (1990) Berte Golob, ki je zanimiva predvsem zato, ker prikazuje realna srečanja med otrokom in podobami boga v spominski perspektivi. Spomini na podobe svetnikov, obrede in običaje, post, molitve so povezani z raznolikimi razpoloženji - od skorajda komičnega poigravanja z besedo iz nabožne pesmi, ki je otrok ne razume, do otožnega razmišljanja o mamini smrti in dušah. Blizu pravljični zgodbi je slikanica Božična zgodba (1994) Janeza Bitenca: njeno dogajalno ogrodje tvori pastirčkovo iskanje jagenjčka, ki se konča tako, da deček obišče hlevček, v katerem je rojen Jezus. Celotno besedilo je polno posebne privzdignjenosti, verska resnica odrešenikovega rojstva je torej podana predvsem preko atmosfere in sugestivnih podob. Nevarnost tovrstnih zgodb je seveda predvsem v tem, da se njihova čustvena intenzivnost predvsem v ilustraciji lahko hitro sprevrže v »ljubkost in poslad-kanost«; s tem sta globina in intenzivnost sporočila vsekakor okrnjeni. To pa ni prav nič drugega kot vsaki mladinski knjigi najbolj nevarna past: s pootročeno ilustracijo mladinska knjiga izgubi estetsko vrednost in se začne nevarno spogledovati z literarnim kičem - zahtevni temi navkljub! Poleg legend, ki pripovedujejo o življenju svetopisemskih oseb, ter avtorskih razlag geneze sveta (J. Snoj) se »božje«, sveto, nadnaravno odraža tudi v bajkah, tj. izmišljenih zgodbah o nadnaravnih silah, ki vladajo svetu. Te sile so praviloma izročilne in imajo svoj izvor v poganstvu, čeprav še vedno izžarevajo željo po »razlagi/racionalizaciji« svetega. Tako že Brkonja čeljustnik (1933) Bogomirja Ma-gajne razodeva za bajko značilno sporočilnost: v davnih, predvidljivih, pravičnih časih so za ljudi skrbele in jih kaznovale nadnaravne sile: škratje, vile, zmaji - sreča ljudi traja, dokler ne prekršijo kake zapovedi. Bajčna bitja so zaznavna tudi v sodobni književnosti, npr. v mladinski igri Čudežni kamen (1981) Alenke Goljev- šček. v kateri se sodobna mestna družina sreča s kamnožerjem Gurglom iz devete dimenzije, belimi ženami in zlatorogom - vse to pa pri iskanju čudežnega kamna, simbola za »moč, skrito v nedrjih sveta«. Tematsko in oblikovno je zanimiva tudi proza J. Snoja: njegova fantastična pripoved Palčki so! (1989), zgodbica o Palčku stanovalčku, ki se naseli v domu deklice Zarike, uravnava življenje sodobne družine in Zarikinemu očetu (pripovedovalcu) celo narekuje pripoved. Palček je označen kot »vsega / ČAROOOVNEGA OOOZNAČEVALČEK»: v realni svet se vrne obudit človekov posluh za skrivnostnost narave. Tu je razmišljanje o svetem v mladinski književnosti le še korak od besedil, v katerih avtorji vzpostavljajo »metafiziko« in pravljičnost živalskega sveta oz. sveta »drugih«. Ta svet služi kot protiutež pose-sivnemu, krutemu, zmaterializiranemu svetu ljudi: sledove te poetike je najti že v starejšem Snojevem besedilu Barabakos in kosi (1969), v katerem je med drugim opisana »mitologija kosje države«, med sodobnimi fantastičnimi pripovedmi pa je zanimiv Velecirkus Argo (1996) Ferija Lainščka. ki v fantazijskem svetu opičjih čarovnikov in mitskih junakov problematizira razlagalni pristop do sveta, vzpostavlja podobo »nečesa« (nedojemljivosti časa, narave, spomina) ter sooča moč, oblast, hlad s prijateljstvom in lepoto. V tem smislu se pojmovanje svetega zbližuje že tudi s tretjo množico besedil, v katerem sveto ni upredmeteno oz. prikazano kot tako ali drugačno »bitje«, ampak izhaja iz same realnosti, v poeziji, ki je način prikazovanja svetega, torej iz besedilne stvarnosti. 4.3 Estetsko najbolj zanimivo in po sporočilnosti skorajda univerzalno skupino mladinskih besedil utemeljuje poetika, ki izhaja iz spoštovanja vsega, kar je oz. iz čudenja čudežu življenja. Poetika čudenja izhaja iz človekovega uzrtja »svetosti« živih bitij; v tem smislu je poezija, ki »vzklika« lepoto sveta, v celoti zavezana svetemu v pojmovanju, kot izhaja iz omenjene fenomenološke misli. Zaznavanje svetega v odprtosti do sveta se odraža že v nekaterih klasičnih mladinskih besedilih. Tako je mogoče v oblikovno in motivno preprosti, sporočilno pa kompleksni otroški liriki Srečka Kosovela videti odzive simbolistične poetike; za razumevanje svetega v širšem smislu je v okviru miselno-oblikovnih temeljev simbolizma pomemben predvsem pojem duše in otroštva. Posameznikova duša je v simbolizmu povezana z vesoljno dušo, ki omogoča zlitje posameznika oz. pretrganih pojavov v realnosti v celoto z višjim smislom. Doživetje duše, vsepovezujočega principa, se v simbolizmu ne dogaja preko racionalnega spoznavanja, pač pa preko intuicije, v slutnjah, sanjah, razodetjih... Intuicija pa je dana predvsem otrokom, ki preko svoje neposrednosti, neracionalnosti, skozi opazovanje opozarjajo na smiselnost in lepoto vsega, kar obstaja. Hkrati se v nenadnih in poglobljenih podobah odraža tudi simbolična povezanost vseh stvari. Ni naključje, da v Kosovelovem pesniškem slovarju pogosto najdemo besede in zveze, ki so očitno v zvezi z (vesoljno) dušo, otrokom in intuicijo/zaznavanjem skrivnostnosti sveta: spanje, sanje, bela obala, na kateri sedi otrok, angeli, smrt, vile in škrati. Tudi prozne črtice, zbrane v knjigi Solzice (1949) Prežihovega Voranca kljub prevladujoči nacionalno-socialni tematiki vzpostavljajo pojmovanje otroka kot »razprtega očesa«, ki občuduje svitanje, a je ob tem z vsem povezan, celo »zlit« - »(bil sem) tesno zrasel z vsem, kar me je obdajalo in kar sem občutil, ko da je vse to del mojega lastnega bitja«. V sodobni književnosti je čudenje, opazovanje narave/predmetov zaznavno v opusih nekaterih vidnih avtorjev. Najbolj neposredno je to načelo v poetiki in poeziji izrazil B. A. Novak z mislijo, daje čudenje čudežu življenja privilegij otrok, ki ga odrasli s svojim razlagalnim odnosom do sveta zapravimo. Pesnik gre že naprej: v igrivih izšte-vankah vidi povezavo med »otroškim načinom doživljanja sveta in pradavno mitološko zavestjo, za katero je značilna vera v organsko povezanost vsega z vsem ter v duhove, ki živijo v naravi ter oživljajo vse stvari, ki se današnjim odraslim zdijo mrtve«. {Oblike sveta, str. 50) Živost in povezanost vsega — to pa naj bi zaznaval predvsem otrok - se v sodobni mladinski književnosti kaže na dva načina. Poezija in lirična proza kot način prikazovanja/občudovanja sveta, literatura kot igra, ki se stvari dotika, a jih hkrati pusti nedotaknjene®, lahko stvari reši vsakdanje pozabe in ustaljenih vlog, s tem pa jih o-svet-ljuje. Tovrstno osvetljevanje stvari je vidno v vseh tistih delih, ki prikazujejo »življenje predmetov«; poveden je za to skupino zlasti naslov Novakove igre Prizori iz življenja stvari. V igri pesnik počloveči povsem vsakdanje predmete, npr. rokavico, copato, škorenj - »vsaka stvar živi po svoje«. Ista tema določa tudi nekatera besedila znane pravljičarke Ele Peroci: to so Čeveljčki (v sobi se nenadoma pojavijo čeveljčki, nihče ne ve, čigavo so), Babica in Nina na spomladanskem balkonu (babica uči Nino opazovati predmete, ki se zdijo živi - hiša je »kamnita deklica«) ter Škarjice (škarjice, ki so rezale najnežnejše stvari, se polomijo, šivalni stroj pa ostane živ). Poetiki čudenja sledi celo radijska igra; tu je osrednje ime gotovo Frane Puntar. ki s svojimi »zvočnimi slikanicami« poslušalcu razkriva lepoto in magičnost zvoka. Omenjena besedila'' so v glavnem torej predvsem realizacija Novakove pesmi iz zbirke Domišljija je povsod doma (1984): oko naj bo vedno radovedno, pardon, radovidno! Svet je tako svetel — glej glej! pa dobro se imej. Poleg čudenja kot prikazovanja »govorice stvari« se v leposlovju skrivnostnost in nerazložljivost sveta zrcali še s slutnjami ali že kar pravimi upodobitvami magičnih sil. S tem se sodobna književnost približa najstarejši - pravljičnemu izročilu, ki prav tako izvira iz pojmovanja, da človek ni gospodar sveta, ni novoveški subjekt, ampak da je njegova usoda izročena delovanju mogočnih sil, da je na svetu večni popotnik in brezdomec. Med deli zadnjih let na Slovenskem se prikazovanje neizrečenega in skrivnostnega »presežka« realnosti na krhek, slutenjski način izraža npr. v Zgodbicah o kačah (1996) Marjana Tomšiča. Kača je v nizu zgodbic simbol neznane, mestoma človeku sovražne realnosti; hkrati je duh rajnega, skriti človeški obraz, vir ustvarjalnosti, simbol sovraštva. S kačo se pisatelj pogovarja, ob srečanju z njo se vzpostavi »globoko čutenje sveta in narave«. Sporočilno globino zbirke pomembno nadgrajujejo ilustracije Lucijana Reščiča s citatom iz srednjeveške Prim. D. Pirjevec, Vprašanje o poeziji, vprašanje naroda, Maribor, Obzorja, 1978 (Znamenja, 56). Zaradi obsega prispevka ni mogoče podati vseh raznolikih »pisav«, povezanih s čudenjem oz. živimi predmeti. Nekatera besedila se približujejo nonsensni igri (v tem bi se dalo videti predajanje igri besed), druga so blizu paraboličnim oz. mitskim zgodbam. freske iz 15. stoletja (mrtvaški ples). Kača kot simbol zla na eni in pozitivni alegorični liki na drugi strani so značilni tudi za pravljično besedilo Belin (1997) Svetine, ki tematizira prenavljanje, večnost življenja, »dušo vsega«. Kot poseben podtip v okviru zadnje kategorije bi lahko označili dela, ki svetost življenja kažejo s »podobami teme«; gre za tabu teme, kot sta npr. samomor in splav v mladinski književnosti. Namen teh del je po eni strani šokirati bralca z grozljivimi podobami in dogodki, hkrati pa v njem vzbuditi razmislek o realnem svetu ter njegovih vrednotah. Pri tem sta izstopajoči temi prav splav in samomor. J. Snoj je v fantastični pripovedi Škorček Norček (1988) prikazal prvo temo - ustreljeni deček Maj se kot škorec preseli v Deželo za morjem, kjer živijo splavljeni otroci - Maj in Večna punčka jim postaneta očka in mama. Prepoznavna poanta - ljubezen je močnejša od ubijanja - je v delu podana na način in s podobami, ki so v javnosti vzbudile nemalo kritičnih odzivov. Splav, povezan s poskusom samomora, pa je lahko tudi tema realistične pripovedi; tako Ivo Zorman v svojem mladinskem romanu V sedemnajstem (1972) prikazuje grozljivo odraščanje gimnazijke, ki zanosi, odpravi otroka in si poskuša vzeti življenje, a se na koncu le odloči za življenje. Ena od najbolj zanimivih knjig v slovenski mladinski književnosti pa je zagotovo povest Kukavičji Mihec (1972) Pavleta Zidarja. V njem se zlivajo različne teme: občutje lepote sveta, nedolžna žrtev in nasilje družbe nad posameznikom, ki je drugačen. Naslovni junak je posebnež, s svojim rojstvom in bistvom je med ljudmi tujec - je, »kakor da bi bil iz vetra«, obiskuje mravlje, se spoprijatelji s kačami... Okolje ga izloči, preganja, na koncu odraslega Mihca in njegovo družino odnese narasla reka. Pa vendar smrt pri Zidarju ni prikazana kot tragika, je pač le »tiha in zelo počasna obnova življenja«; z njeno prisotnostjo se še jasneje pokaže simbolika Mihca kot »svete žrtve«, »pogana« in izobčenca. Z vnosom družbene problematike, z nasprotjem med (žrtvovanim) posameznikom in močjo družbe/države/ideologije pa se razmišljanje o svetem in otroštvu prenese od vprašanj duhovnega in bivanjskega k vprašanjem družbene pravičnosti, tolerance, spoštovanja in nedotakljivosti življenja. Torej tja, kjer se začenja družbena etika mladinske književnosti, izhajajoča iz posameznikove etike »pustiti biti« svetu to, kar je. Summary THE WORLD OF SACRED, THE WORLD OF CHILDREN The essay, written for the International Conference of Children's Modern Literature (held in Teheran, from 23 to 26 November 1999), originates from a modern philosophical perspective of the sacred. It presents various possibilities of »copying« the sacred into children's literature. Theoretical concepts are followed by some examples from Slovene literature with typical illustrations of the »sacred« in art. Tilka Jamnik Ljubljana SVET SVETEGA V SLOVENSKIH MLADINSKIH KNJIGAH (Religiozni motivi v mladinskih knjigah, poučnih in leposlovnih, slovenskih in prevedenih) Referat sem pripravila za drugo mednarodno konferenco »Otroška literatura in sodobni svet«, ki bo v Teheranu (od 23. do 26. novembra 1999), v okviru 4. Tehranskega bienala ilustracij (TIBI). Letošnji simpozij ima naslov »Svet svetega, svet otrok«. Upoštevala sem knjige, ki so izšle do L oktobra 1999. Pri tem sem uporabila podatke, ki jih je pripravil Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo (Knjižnica Otona Župančiča, enota Pionirska knjižnica) iz vzajemne računalniške baze podatkov (COBISS) in iz internih katalogov Pionirske knjižnice. Prav v času, ko sem referat pripravljala, pa je izšlo kar nekaj novih prevedenih knjig o krščanstvu, kar je razumeti predvsem s približevanjem leta 2000. 1. Uvod V mnogih leposlovnih in poučnih knjigah bi lahko našli mitsko, religiozno, versko in sveto; to so zelo široki pojmi, njih razumevanje in dojemanje je po eni strani odvisno od ustvarjalca besedila, po drugi pa od analitika, bralca, kulturnega okolja ipd. (kar ni niti nujno, da vedno sovpada z ustvarjalčevim). Namen tega referata nikakor ni razmejevanje in determiniranje teh pojmov. S knjižničarskega stališča bi radi le pokazali, kaj je v mladinskem oddelku splošnih knjižnic najti v skupini poučnih knjig z UDK oznako 2 - verstvo (22/28 -krščanstvo, 29 druge vere)^ Ne upoštevamo skupin etnografija, ročna dela ipd., kjer je pod prazniki in praznovanji seveda najti religiozno in krščansko. Nadalje bi s knjižničarskega stališča radi pokazali, kaj je najti med leposlovnimi besedili z uporabo osnovnih knjižničnih pomagal (ko z določenimi gesli v računalniški bazi podatkov izsledimo besedila z religiozno (krščansko) vsebino (ta gesla so: biblijski motivi, božič, velika noč). ' Pri tem uporabljamo, kot že rečeno, podatke iz vzajemne računalniške baze podatkov (COBISS) in katalogov Knjižnice Otona Župančiča, enote Pionirske knjižnice v Ljubljani. Tu ima posebno mesto antika, ki pa jo v naši kulturi obravnavamo kot »zibelko evropske civilizacije« in ji tako v šolskih predmetih zgodovina in književnost pripada v primerjavi z drugimi verstvi veliko pozornosti. V mladinskih oddelkih splošnih knjižnic tega gradiva prav tako v glavnem ne postavljamo pod »verstvo«. Ne upoštevamo pa učbenikov in delovnih zvezkov, ki jih cerkev pri nas uporablja pri veroučnem pouku; le-teh ne uvrščamo v fond (mladinskih) knjig v splošnih knjižnicah. 2. Mladinske knjige: poučne knjige iz UDK skupine 2 - verstvo in leposlovne knjige, ki jih izsledimo z gesli (bibl^ski motivi, božič, velika noč). Na takšen način najdemo 60 leposlovnih knjig in 30 poučnih knjig z religiozno (krščansko) vsebino za mladino do 15. leta oz. takšnih knjig, ki so danes uvrščene v fond knjig v mladinskem oddelku splošne knjižnice. V letih 1990-1999 je z religiozno vsebino izšlo 55 leposlovnih in 26 poučnih knjig; le 5 naslovov leposlovnih mladinskih knjig in 4 naslovi poučnih knjig so izšli pred letom 1990. V letih od 1990 do 1993 izhaja po nekaj naslovov (leta 1990: 4 naslovi, leta 1991: 3 naslovi, leta 1992: 5 naslovov, leta 1993: 2 naslova), število naslovov pa poraste v letu 1994 in v naslednjih letih, kar sovpada s siceršnjim povečanim številom novih knjig za mladino v Sloveniji^ (leta 1994: 12 naslovov, leta 1995: 9 naslovov, leta 1996: 19 naslovov, leta 1997: 7 naslovov, leta 1998: 18 naslovov). Tudi v letih, ko je izšlo največ mladinskih knjig z religioznimi (krščanskimi) motivi, delež le-teh znotraj svoje skupine nikoli ne presega 7,4% (najvišji so deleži znotraj slikaniške produkcije). Povprečni delež v skupini poučnih knjigi je 4%. Osamosvojitev Slovenije in njena bolj demokratična ureditev torej nista prispevali k množičnejši produkciji mladinskih knjig z religioznimi motivi. 2.1. Poučne knjige Med 30 poučnimi knjigami (uvrščamo jih v UDK 2 — verstvo) jih je 22 s krščansko vsebino (UDK 22/28), 8 pa jih uvrščamo med nekrščanske vere (UDK 29). Med 22 poučnimi knjigami s krščansko vsebino jih je 6 izvirno slovenskih, 16 pa je prevedenih. To so ilustrirane biblije in posamezne svetopisemske zgodbe za mlade bralce, odkrivanje Stare in Nove zaveze. Gospodove molitve za otroke in 365 otroških molitvic za vsak dan ..., predstavitve posameznih svetnikov in prilik, zgodovina kristjanov skozi stoletja po vsem svetu. Razen štirih svetopisemskih prilik avtorice Berte Golob in slikanice z naslovom Pridi in poglej z besedilom iz Svetega pisma Nove zaveze z ilustracijami Marte Jakopič-Kunaver, so vse knjige prevodi tujih knjig. V glavnem predstavljajo dovolj solidno poučno gradivo o krščanstvu. Zgodbe Svetega pisma (zbirka Klasje) so obvezno domače branje v slovenskih srednjih šolah. V letih 1990-1993 je v Sloveniji izšlo letno okrog 150 mladinskih knjig. V letu 1994: 260, v letu 1995: 351, v letu 1996: 446, v letu 1997: 454, v letu 1998: 393 novih mladinskih knjig. Med poučnimi knjigami je sicer vsa zadnja leta največ knjig s področja naravoslovja (tudi do pol vseh poučnih knjig), potem tehnike (tudi do četrtine vseh poučnih knjig), umetnosti zemljepisa in zgodovine. 2.1.1. Koliko pa se naša mladina lahko s knjižnim gradivom pouči o drugih religijah in verstvih? Med 8 knjigami (UDK 29 - druge vere) je 5'* prevedenih, pa so izvirno slovenske. Prevedene knjige drugih ver so dragocene tudi zato, ker je v njih krščanstvo predstavljeno enakovredno z drugimi velikimi verstvi sveta. Ker je bil referat pripravljen za simpozij v Tehranu, smo bili pozorni do islamske vere. V Verskih zgodbah avtorice Anite Ganeri med »najlepšimi zgodbami iz sedmih svetovnih religij« najdemo naslednje zgodbe iz islama: Dolina mravelj, Zgodba o Marjaminem sinu, Bitki pri Badru in Uhudu, Mohamed zbeži iz Meke. Med Zgodbami o nastanku sveta avtorja Andrewa Matthewsa ne najdemo nobene iz islama. Avtor David Self v Verstvih sveta predstavi islam in budizem, hinduizem, judov-stvo, sikhizem in krščanstvo. Islam je enakovredno po obsegu predstavljen v knjigi Religija avtorja Myrtle Langley (Svet okrog nas) in v Svetovnih verstvih avtorice Susan Meredith (Šolska enciklopedija). 2.1.2. Tri poučne knjige slovenskih avtorjev o (nekrščanskih) verstvih Vsa tri dela prinašajo tudi grško vero in mitologijo. Med bogovi in demoni Alenke Goljevšček je poljuden, literariziran »priročnik«, ki v našem zgodovinskem in mitološkem spominu oživlja like in vsebine naše preteklosti ter jih v modernih časih ohranja za prihodnost. Avtorica opisuje, kako se pradavni poganski liki z določenimi spremembami — vključujejo v krščanski kozmos. Most do antike Dušice Kunaver v obliki stripa prinaša najbolj znane antične zgodbe. Prav strip naj bi bil most do antike tudi manj veščim bralcem. Zarja časa so upesnitve antičnih mitoloških zgodb, upodobljenih na platnih Narodne galerije v Ljubljani. Mit v sliki in besedi je strokovna študija kustosinje Lidije Tavčar. Ganeri, Anita: Verske zgodbe: najlepše zgodbe iz svetovnih religij. Prev. Jože Stabej. Ilustr. Jackie Morris. Radovljica: Didakta, 1995 in Matthews, Andrew: Zgodbe o nastanku sveta. Prev. Jože Stabej. Ilustr. Sheila Moxley. Radovljica: Didakta, 1996. Langley, Myrtle: Religija. Prev. Janko Moder. Murska Sobota: Pomurska založba, 1998. (Svet okrog nas). Meredith, Susan: Šolska enciklopedija. Svetovna verstva. Prev. Marija Vera Erjavec. Ilustr. Nicholas Hewetson. Zemljevidi Jeremy Gower. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1996. Self, David: Verstva sveta. Prev. Rosana Čop. Ilustr. Simon Buli. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. Goljevšček, Alenka: Med bogovi in demoni: liki iz slovenske mitologije. Ilustr. Daniel Demšar. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988. (Sledi). Kunaver, Dušica: Most do antike. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1994. iDemostenes). Novak, Boris A.: Zarja časa. Lidija Tavčar: Mit v sliki in besedi. Ilustr. Matjaž Schmidt. Ljubljana: Narodna galerija, 1997. (Galova knjižnica). 3.1. Leposlovne knjige Med 60 leposlovnimi knjigami z religioznimi (krščanskimi) motivi jih je 14 izvirno slovenskih in 46 prevedenih. Med njimi jih je velika večina namenjena otrokom do 9. leta starosti (52 slikanic; 12 izvirno slovenskih, med njimi sta dve zbirki pesmic), mladini nad 10 let starosti jih je namenjenih 8 (2 izvirno slovenski^ in 6 prevedenih). Med 60 leposlovnimi knjigami jih je polovica (30) namenjenih božiču: to je 27 slikanic za otroke v predbralnem in zgodnjem bralnem obdobju, ter knjigi Charlesa Dickensa z naslovi Božična pesem v prozi ali božična pravljica o duhovih, Božični duh: izbrane božične pripovedi in Čriček na ognjišču. Pravzaprav obravnava božično temo tudi knjiga Sveti trije kralji, v kateri avtor Michel Tournier »pripoveduje po besedah Gašperja, Mihe in Boltežarja«. Poleg pravkar naštetih naslovov sta potem samo še dve prevedeni knjigi z religiozno (krščansko) vsebino, ki ju v mladinskem oddelku uvrščamo med knjige, namenjene otrokom nad 10 let: Gospod Bog, tukaj Ana, ki jo je napisal avtor Fynn, in Marcelino Kruh in vino, ki jo je napisal španski avtor Jose Maria Silva Sanchez; le-ta je dobil leta 1968 Andersenovo nagrado za svoje celotno delo. Med knjigami za otroke med 10 let sta samo dve, ki sta ju napisala slovenska avtorja: Ervin Fritz, Devet zgodb in in deseta desetnica (oz. med njimi samo ena zgodba z naslovom Legenda o Jezusu in svetem Petru) in Jože Sno], Jutro sveta. Med preostalo drugo polovico slikanic jih je nekaj namenjenih Miklavžu (4), od tega je ena knjiga Vojana T. Arharja Govori sveti Miklavž), veliki noči (2), Noetovi barki (2), predstavljajo Biblijo ali pa posamezne zgodbe in prilike iz Svetega pisma. Sem se uvrščajo nekatera redka besedila slovenskih avtorjev, ki obujajo spomine na verske praznike (Kristina Brenk, Moja dolina in Berta Golob, Kako visoko je nebo). V slovenščini nimamo prevedene nobene leposlovne knjige z motivi iz drugih (nekrščanskih) ver. 3.1.1. Nekatere izvirno Slovenke slikanice: kako se v njih izraža »sveto« Predstavitev 9 knjig, kot sem jo pripravila za konferenco v Teheranu. Želela sem poudariti, da so jih ustvarili naši najboljši slovenski (mladinski) pisatelji in ilustratorji. Ker je konferenco pripravila Iranska sekcija IBBY, namenoma navajam določene podatke, npr. uvrstitev naših ustvarjalcev mladinske književnosti na Častno listo IBBY ipd. 3.1.1.1. MODROST kralja Salamona. Ilustr. Rudi Skočir. Besedilo prir. Dane Zaje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991. (Bajeslovne slikanice). Besedilo je priredil Dane Zaje, eden naših klasikov slovenske poezije, ki letos praznuje 70 letnico in je 40 let delal kot knjižničar v Pionirski knjižnici v ' Fritz, Ervin: Legenda o Jezusu in svetem Petru, v: Devet zgodb in deseta desetnica. Ilustr. Marjan Manček. Maribor: Obzorja, 1996. (Mlada obzorja). P Snoj, Jože: Jutro sveta. Ilustr. Alenka Sottler. Ljubljana: Mladika, 1991. (Trepetlika). P Ljubljani. Ilustracije so delo akademskega slikarja Rudija Skočirja, ki je na letošnjem 4. bienalu slovenske ilustracije dobil prvo nagrado Hinka Smrekarja''. Zgodbo o modri Salamonovi razsodbi poznate: dve ženski sta se prepirali, od katere je otrok. Salamon je ukazal, naj presekajo otroka na dvoje in dajo vsaki ženski polovico. Salamon je pravo mater spoznal po tem, ker je prosila: »Ne presekaj otroka, dobri kralj. Raje ga izroči njej, kot da ga umoriš. Samo da bo živ! Pusti ga, kralj, naj bo živ!« 3.1.1.2. GOLOB, Berta: Kako visoko je nebo. Ilustr. Jelka Reichman. Celje: Mohorjeva družba, 1990. Berta Golob popisuje spomine na svoje otroštvo, ki je bilo prežeto s pobož-nostjo. Knjigo začenja s citatom apostola Pavla »Dokler sem bil otrok, sem mislil po otroško«. In po čem ima knjiga naslov »Kako visoko je nebo«? »...Z atom sva se pogovarjala o širnem nebesa. Vse poletne večere sva posedala na pragu pod zlato planjavo zvezd. Moje misli so begale iz radovednosti v radovednost. Rada bi bila razumela vablji-vosti skrivnostnega neba. Čudno, oče pa ne. Bil je popolnoma miren. Karkoli je že rekel, sem mu rada verjela. Tudi to, da nihče ne more izmeriti razdalje od tu do neba. 'Kako visoko je nebo, to Bog nebeški ve samo.'« 3.1.1.3. BRENK, Kristina: Moja dolina. Ilustr. Marlenka Stupica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. (Deteljica). Kristina Brenkova v nekaterih zgodbah obuja spomine na pobožnosti v svojem otroštvu (na angele, na božjo pot, na cvetno nedeljo, rada bi bila svetnica itd.). Obe, pisateljica Kristina Brenkova in akademska slikarka Marlenka Stupica, sta ob letošnji 50-letnici Levstikovih nagrad prejeli nagradi za življenjsko delo. Slovenska sekcija IBBY prav to knjigo pisateljice Kristine Brenkove kandidira na Častno listo IBBY. 3.1.1.4. ARHAR, Vojan Tihomir: Govori sveti Miklavž: slikanica za najmlajše. Ilustr. Karmen Špelič. Ljubljana: Družina, 1994. Slikanica za najmlajše otroke z ilustracijami Karmen Špelič je legenda o svetniku Miklavžu (Sv. Nikolaju), ki je vse življenje opravljal dobra dela, sedaj pa vsako leto 6. decembra obišče otroke in jih obdaruje. V Ljubljani je katedrala posvečena sv. Nikolaju. 3.1.1.5. KULNIK, Marica: Betlehemska zvezda zavije s svoje poti. Ilustr. Angelika Kaufman. Celovec: Mohorjeva založba, 1988. Slikanica je izšla v naslednjih izdajah: slovensko, slovensko-nemško, slovensko-angleško, nemško. Mohorjeva založba, ki je izdala to knjigo, ima namreč sedež v Celovcu, ki je središče slovenske manjšine v sosednji državi Avstriji. Betlehemska zvezda zavije s svoje poti: Spoznati želi ljudi, ki prebivajo na Zemlji. Toliko jim bi imela povedati, a čudno: ne razumejo je. Sreča deklico Kristijane. ' Svoljšak, Petra: Pnri med junaki je naš kranjski Janez. Ilustr. Rudi Skočir. Ljubljana, Mladika 1997.(Ilustrirana zgodovina Slovencev za otroke). »Pomagaj mi!« jo poprosi. »Pospremi mena moji poti!« Vsakdo lahko gre za zvezdo, tudi ti... Veliko ljudi bi se rado pogovarjalo med seboj. Dovolj imajo črk. Prave besede pa ne morejo najti. Bi pomagal Kristijani in zvezdi pri razdajanju besed? Toliko je mogoče povedati. Na primer: »Pridi k meni!« - »Pojdi z menoj!« - »Igraj se z mano!« »Smejva se skupaj!« »Zdaj se moram vrniti na svoj tir!« reče zvezda. »Saj lahko greš tudi brez mene med ljudi. Potrebujejo te. In tvoj nasmeh, tvoje besede, tvoje prijateljstvo.« 3.1.1.6. POVASNICA, Mjuta: Zimska pravljica. Ilustr. Alessandra D'Este. Založništvo Tržaškega Tiska, 1990. (Flores). Zimska pravljica je iz krajev, kjer živi slovenska manjšina v Italiji. V dolini se odvijajo štirje letni časi, ki pa jih ljudje še ne razumejo. Bojijo se zime, za beg je prepozno, pomrli bodo. Tedaj pride k njim star mož in jim pove, da se bo sredi te strašne noči rodilo Dete! Zakurijo velik ogenj, da bi grel Dete in ga obvaroval pred mrazom. Glej čudež! Ogenj se je mogočno in razkošno razgorel. Vsi praznično razpoloženi plešejo ob velikem ognju, kar zaslišijo znenada otroški jok: Dete se je rodilo! Ljudje vsi blaženi hitijo k njemu in mu nosijo darove.... Ognja bo vsak čas konec in Deteta ne bodo mogli rešiti. Takrat pa se prikaže sonce. Vrnilo se je, spet bo nad dolino razprostrlo svoje žarke in svojo toploto.... S svojimi blagimi žarki bo priklicalo življenje v vsako stvar. 3.1.1.7. BITENC, Janez: Božična zgodba. Ilustr. Jelka Reichman. Maribor: Obzorja, 1994. Skladatelj in pisatelj Janez Bitenc je ustvaril številne pesmi in glasbene pravljice za otroke, ki so zelo priljubljene med otroki v predšolskem in zgodnjem bralnem obdobju. Akademska slikarka Jelka Raichman, ki je ilustrirala številne slikanice, je prav tako izjemno priljubljena med otroki te starosti Jakec je pasel dve stari ovci in jagnje, ki mu je pastirček okoli vratu privezal srebrn zvonček, da je vedel, kje se pase. To je glasbena pravljica, v katero avtor vedno znova vpleta naslednjo pesmico: »Jagnje moje belo, kam si se zgubilo, kam si se mi skrilo? Daj, pocinglaj, vrni se nazaj!« Neko jutro se je jagnje vendarle izgubilo, Jakec je pel zaman. Odšel je, da ga poišče: najprej je srečal gozdarja, potem je obiskal vseh šest gozdarjevih bratov, ki živijo vsak v svoji hiši na griču. Šesti brat mu pove, da mu skrivnost lahko razo-denejo sanje. Angel, božji sel z neba, Jakcu razodene, da se je nocoj v hlevčku, sveti družini rodilo božje dete. Pohitel je in pri sveti družini je Jakec našel svoje jagnje, ki se je zateklo v hlev ne dolgo zatem, ko je božje dete prvič zajokalo... 3.1.1.8. NOVAK, Bogdan: Božiček. Ilustr. Matjaž Schmidt. Ljubljana: samozal., 1996. Bogdan Novak je zelo priljubljen pisatelj za mlade bralce nad 10 let. Akademski slikar Matjaž Schmidt je v deželah, ki imajo nacionalne sekcije IBBY poznan, saj je ob 2. aprilu 1997 ustvaril plakat skupaj s pesnikom Borisom A. Novakom, ki je napisal poslanico z naslovom Otroštvo je poezija življenja. Poezija je otroštvo sveta. Božiček je zgodba o tem, kako se pomešajo sanje z resničnostjo, ker otroška domišljija ne pozna meja. Pisatelj pripoveduje napeto zgodbo, ki pa jo je dopolnil s poetičnostjo in modrostjo. Čeprav živimo napeto življenje, polno skrbi in vsakdanjih opravkov, je poezija povsod okoli nas, le opaziti jo je treba. 3.1.1.9. GOLOB, Berta: Kam ljudje hitijo? Ilustr. Dunja Kofler. Ljubljana: Viharnik, 1999. (Čarobni jantar). Med pripravo tega referata je izšla knjiga Berte Golob z naslovom Kam ljudje hitijo? in z ilustracijami Dunje Kofler, ki opiše krščansko mašo otrokom, ki ne poznajo (pomena) tega obreda. Zelo sodoben pristop (otrok gleda novo mašo na videu, ukvarja se z Internetom), očka in mama nista verna, dedek in babica pa ga potrpežljivo in prijetno (na izletu) seznanita z mašo. Na te reči (npr. angela varuha) se spoznata edino ded in babica, nimata pa pojma o računalniku in Internetu. Tadej ima sošolce, ki hodijo k maši. Rad bi videl, kaj to sploh je. Poleg vsega so imeli duhovniki in samostani v zgodovini zelo pomembno vlogo, ker so skrbeli tudi za umetnost in kulturo. Vprašal sem babico, kdaj so si duhovniki izmislili mašo. »Prav nič si je niso izmislili. Sam Jezus je, preden so ga Judje križali, prvikrat maševal. Takrat je svojim učencem naročil, naj to delajo v njegov spomin. Tako duhovniki že dolga leta darujejo mašo, in to prav po vsem svetu. Glavni deli svete maše so povsod isti, razna povabila in prošnje pa so lahko iz dežele v deželo različna... Pravijo, da sveta maša v Afriki traja najmanj dve uri, ker pri njej ljudje več pojejo, sodelujejo z raznimi gibi, priklanjanjem in prinašanjem darov...« In na koncu: »Besede iz Svetega pisma veljajo za vse ljudi, če so verni ali ne.« Summary THE WORLD OF SACRED IN THE CHILDREN'S BOOKS IN SLOVENM (Slovene Books and Translations in Slovene Language) Slovenia is a small European country with two million inhabitants. In the period when Slovenia was one of the socialist republics of the former Yugoslavia there were no books on religious themes in the Slovene public libraries. In 1991 Slovenia became independent and more democratic. Since then the references to »the World of Sacred« have been changing and 90 new children's books have been pubhshed presenting sacred, religious (i.e. Christianity), spiritual, etc. These are 23 books of the Slovene authors and 67 translations from foreign languages; they are 60 fiction and 30 non-fiction books; many of them (52) are picture books. Half of the fiction books (30) tell about Christmas. 22 books out of 30 non-fiction books deal with Christianity and 8 books deal with other religions. In these non-fiction books the young people of Slovenia can get information also about Islam. But there is no fiction book on Islamic themes translated into Slovene. Analysing this material it turned out that non-fiction books provide the bulk of information on religions with a special stress on Christianity. On the other hand the fiction books containing the elements of Christianity have not brought something essentially new to the world of values accessible in the children's literature. The common values were present in the children's fiction books in Slovenia also before 1991, only they were hardly ever named as religious, namely Christian. Now the Christian themes can be in fact more frequently found in the fiction books; but it is mostly quantitative and not so much qualitative move. But as far as the literary value is concerned, these texts are often even weaker. The best texts and the best illustrations of the original Slovene religious books are by those authors who are otherwise among the best Slovene authors of children's books. Since 1991 there has been no new Slovene author who would produce good, remarkable (children's) books on religious (Christian) themes. I want to present how »the World of Sacred« (i.e. mostly Christianity) is described particularly in the Slovene children's books. With the pictures I will show how it is illustrated, especially in the 9 original Slovene picture books. Goranka Kreačič Preserje NUMINOZNO V MLADINSKI KNJIŽNI ILUSTRACIJI IN LITERATURI Z numinoznim kot kategorijo svetega se je ukvarjal protestantski teolog Rudolf Otto. Teologijo je skušal osvoboditi zgodovinske paradigme s tem, da je vpeljal v tematizacijo svetega kategorijo transcendentalnega^ kar izpričuje v svoji sloviti knjigi Das Heilige^. Misel oz. občutje svetega je bistveno povezano z razumevanjem časa in časov-nosti. V primerjalni fenomenologiji časa razlikujemo dva temeljna modusa časa (Uršič, 1992), in sicer ciklični čas in linearni oz. eshatološki čas.^ Ciklično pojmovanje časa je značilno za arhaične družbe oz. mitično mišljenje, eshatološko pojmovanje časa pa je značilno za človeka modernih družb, ki ga močno določa judovsko-krščansko izročilo. Manifestacija cikličnega časa se v arhaični duhovnosti kaže predvsem v dejstvu, da je arhaičnemu človeku »realnost nasledek posnemanja« (Eliade, str. 17). Nasledek realnosti posnema delovanje nebesnega vzorca in se kaže v ritualih posnemanja dejanj, ki so jih na začetku storili bogovi, junaki ali predniki. Ciklični čas je čas ponavljanja, kjer se vse vrti v krogu, ciklu. Izstop iz cikličnega pojmovaiya časa pomeni vstop v zgodovino; ko se začne človek zavedati preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, stopi v linearni oz. eshatološki čas. Vedeti pa moramo, da je arhaičnemu človeku kozmos pomenil zgodovino. Toda ta »zgodovina« je bila sveta in se je ohranjala in posredovala z miti. Francoski zgodovinar religij in filozof Henri Charles Puech'' meni, da krščanstvo usredišči čas in ga nič več ne povezuje s kozmičnimi cikli, temveč z »zgodovinsko božjo Zgodbo« (Uršič, 1992). Isti avtor uvršča grško in antično kulturo nasploh v cikličen čas, ki pa se razlikuje od arhaično-mitičnega, (ki je tudi cikličen) po tem, da v klasičnem obdobju ni več mitičen, temveč racionalen, razumljen na osnovi nastajajoče znanstvene razlage gibanja teles. Za arhaično miselnost je zelo pomembna simboličnost središča. To središče je lahko sveta gora, kraj, kjer se stikata nebo in zemlja. Središče je lahko vsako svetišče ali palača, pa tudi vsako sveto mesto ali kraljevo prebivališče. V vseh mitih, ' Uršič, M.: Sveto in čas. Nova revija 1986, št 50-51. ^ Das Heilige je izšla v slovenskem prevodu 1. 1993 pod naslovom Sveto: O iracionalnem v ideji božjega in njegovem razmerju do racionalnega. ' Eliade, M.: Kozmos in zgodovina. - Lj: Hieron, 1992. ^ Uršič, M.: Gnostični eseji. - Lj: Hieron, 1992. v vseh pravljicah (v novejšem času tudi v fantastični pripovedi) je pot, ki vodi k središču, naporna. Nevarnosti prežijo na vse popotnike in udeležence junaških odprav, potovanj, romanj v sveta mesta. Vsi iskalci zlatega runa, zlatih jabolk, drevesa življenja so tudi iskalci poti do samega sebe in svojega središča. Doseči središče, pomeni tudi iniciacijo. Arhaični ljudje niso poznali profanih dejanj. Zanje so bila vsa dejanja sveta in so imela božanski vzor, najsi je šlo za lov, poljedelstvo, igre, vojne ali spolnost. Prav tako so imele tudi ostale človeške dejavnosti svoje mitske prototipe: sodstvo, na primer, je bilo sicer utemeljeno z zakoni, toda v skladu z nebesnim in transcendentalnim modelom. V tradicionalnih družbah so vsa pomembna dejanja prvič storili bogovi ali junaki, ljudje pa so jih le ponavljali. Čeprav eshatološko-linearni čas sovpada s pojavom krščanstva, s katerim naj bi človek stopil v zgodovinsko dimenzijo bivanja, še danes opažamo, da se sodobni človek še ni povsem prepustil historicizmu. Še zmeraj je živ v evropskih poljedelskih skupnostih, ki vztrajajo v nehistoričnem položaju in so zato izpostavljeni vplivom vseh revolucionarnih ideologij. V krščanstvu evropskih ljudskih slojev ni bila nikdar »ukinjena teorija o vzorčnih modelih, ki je zgodovinske osebe transformirala v vzorčne junake, zgodovinske dogodke pa v mitske kategorije« (Eliade, 1992). Preden podrobneje razložimo pojem numinozno se za trenutek ustavimo pri pojmu sveto. V pričujočem eseju se bom omejila le na nekatere relevantne domače in tuje avtorje, kot so Mircea Eliade, Rudolf Otto, Tine Hribar in Marko Uršič. O svetem se pri nas v zadnjih letih govori v zelo različnih kontekstih. Razlikovati je treba predvsem med svetim in sakralnim. Sakralizacija svetega je bila v zgodovini prepogosto vzvod moči in oblasti. Sveto v pravem pomenu besede je tisto, kar ta svet presega, transcendira. Sveto je v nekem smislu nad in onstran-kulturno, kar pomeni, da je nad razlikami med na primer germansko, mediteransko in indijsko mitologijo. Mitologije so različni jeziki svetega - so jeziki, v katerih se sveto lahko izrazi. Spoznavanje mišljenja in občutenja religioznega človeka (v najširšem pomenu besede) in s tem njegovega duhovnega univerzuma pomeni napredovanje splošne vednosti o človeku. Gotovo je, da je zgodovina presegla že veliko situacij religioznega človeka v primitivnih družbah in arhaičnih civilizacijah, ki pa vendar niso izginile brez sledu; pripomogle so, da smo postali to, kar smo, zato so sestavni del naše zgodovine. Religiozni človek vselej veruje v eksistenco neke absolutne realnosti, v obstoj svetega, ki ta naš svet transcendira. Prav v tem se razlikuje od areligioznega človeka, ki odklanja transcendenco ter sprejema »relativnost realno-sti«.5 Tudi velike kulture preteklosti so poznale areligiozne ljudi in ni izključeno, da so takšni ljudje obstajali tudi na arhaični stopnji kulture. Večina »nereligioznih« ljudi se obnaša religiozno, čeprav se tega ne zaveda. Omenimo le, da imajo novoletne zabave in domači prazniki, čeprav povsem seku-larizirani, še zmerom strukturo kakega obnovitvenega obreda. Celo branje ima mitološko funkcijo - modernemu človeku ne nadomešča le pripovedovanja mitov v arhaični družbi in poezije ustnega izročila, ki še danes živi na evropskem podeželju, ampak mu nudi predvsem možnost, da »izstopi iz časa«, kakor je to lahko nekdaj naredil ob poslušanju mitov, bodisi da si čas krajša s kriminalko bodisi da ^ Eliade, M.: Sveto in profano v modernem svetu. Lj: Nova revija 1986, št. 50-51. 54 se poglablja v časovno oddaljeni univerzum romana. Z branjem se moderni človek »iztrga iz svojega osebnega časa in to branje ga poveže z drugačnimi ritmi in mu omogoči zaživeti z neko drugo zgodbo« (Eliade, 1986). Toda kljub temu se lahko vprašamo, od kod izvira za naš čas tako značilno iskanje in žeja po svetem.^ Po Uršiču {Nova revija, 50-51) je odgovor na to vprašanje preprost v vsej svoji kompleksnosti. Iskanje svetega izhaja iz spoznanja občutja vsesplošne profanacije, iz izkušnje raz-svet-ljenega in razsvetenega sveta, v katerem človek občuti brezdomovinskost in tesnobo, nenehno soočen s svojimi lastnimi izkrivljenimi zrcali. Besede numinozno ne moremo natančno definirati, ampak jo lahko le pojasnimo. Po trditvi R. Otta lahko poslušalcu ali bralcu pomagamo do njenega razumevanja samo tako, da ga skušamo prek pojasnitve privesti do tiste točke njegovega občutja, ko se te besede zave. Sodobni bralec bo mogoče razumel numinozno prek umetnosti, in sicer najbolj prek arhitekture. V vseh umetnostih je najučinkovitejše predstavno sredstvo numi-noznega skoraj vedno tisto vzvišeno. Ta moment numinoznega se je začel prebujati že v stari kameni dobi. Obdelani ali neobdelani megaliti, postavljeni posamič ali v velikanskih obročih, so gotovo imeli namen, da bi na magijski način shranili numinozno kot »moč«. Kmalu pa je občutek moči zamenjal občutek za svečano veličino in za pompozno vzvišenost. Nobenega dvoma ni, da so za ta občutja vedeli graditelji piramid, obeliskov, mogočnih svetišč, sfing v Gizehu. Tudi graditelji gotskih katedral so dobro poznali ta občutek, ki nam še danes ob soočenju s tako stvaritvijo povzroča občutje vzvišenega in numinoznega, ki izbruhne iz duše kot skoraj mehanski refleks. Vendar kaže tu opozoriti, da ta posebni vtis, ki ga naredi gotika na gledalca, ne leži zgolj v njeni vzvišenosti, temveč v primesi in dediščini prastarega magičnega upodabljanja, ki ga skuša historično izpeljati. Gotika poseduje neko posebno čarobnost vtisa, ki presega zgolj vzvišeno, zato je npr. zvonik Ulmske katedrale numinozen in ne le magičen. Ta moment numinozno-magičnega lepo občutimo v fascinantnih upodobitvah Bude v zgodnji kitajski umetnosti. Tu se numinozno povezuje z vzvišenim in podu-hovljeno-povzdignjenim, kar govori iz Budinih potez najgloblje zbranosti. Vendar sta vzvišeno in magično samo posredni sredstvi numinoznega v umetnosti. Pri nas na Zahodu imamo samo dve neposredni sredstvi, in sicer temo in molk. Za obe sredstvi je značilna negativna konotacija. Poltema, ki vlada v mračnih, vzvišenih dvoranah, ki jo dodatno poživlja in spodbuja misteriozna igra polovične svetlobe, je že od nekdaj vplivala na človekovo notranjost. Poleg teme in molka pozna umetnost Vzhoda še tretje, neposredno sredstvo z močnim numinoznim vtisom: praznino in prostrano praznino. Prostrana praznina je podobna vzvišenosti, vendar je razvidna predvsem na horizontalni ravni. Kitajska gradbena umetnost ne dosega vtisa slovesnosti z impozantnimi navpičnicami, nasprotno, prav tiha prostranost trgov in dvorišč je slovesen izraz numinoznega. Najbolj paradoksalna je prisotnost molka kot izraznega sredstva numinoznega v glasbi. Torej tudi glasba nima pozitivnega sredstva za izraz svetega. Najsvetejši, najnuminoznejši trenutek se doseže le s tem, da zvok obmolkne povsem ali za dalj časa, tako da lahko enako izzveni tudi tišina sama. Tine Hribar navaja (Nova revija 61-62), da je bil presenečen, ko je v sodobnejši literaturi odkril, da se v ta kontekst uvrščajo tudi teksti novih duhovnih gibanj. Kljub temu, da sodobni minimalistični skladatelj Philip Glass ne sodi v pričujoči kontekst, pa njegova glasbena dela izražajo tako močno numinozno občutje, da ga lahko primerjamo samo z najbolj značilnimi tovrstnimi deli klasične glasbe. Tri Glassove »portretne opere«, nastale konec 70-ih in v začetku 80-ih let, so že s svojo tematiko in ne samo z glasbenim izrazom močno numinozno občutene. Ehnaton, Einstein (on the Beach) in Gandhi (Satyagraha) so tri zgodovinske osebe, ki so s svojim življenjem in delom naredile bistveni premik v človeškem mišljenju z močjo svoje osebnosti in z notranjo vizijo. Ehnaton je bil verski prenovitelj, Einstein je bil znanstvenik in Gandhi je bil politik. Prav takšno močno numinozno občutje izražajo njegova simfonična dela, »portreti narave«, kot so Svetloba (1987), Itaipu (1988) in Kanjon (1989). Itaipu je največja hidroelektrarna na svetu, volumenski gigant na meji Paragvaja in Brazilije, ki moč reke Parane spremeni v električni tok. Tudi sodobne stvaritve, ki ne sodijo v človeško umetniško, temveč v tehnično dediščino, ustvarjajo močna numinozna občutja. Nemara pa nam bo pojem numinozno še bolj razumljiv, če poskušamo razložiti nekatere bistvene kategorije oz. momente numinoznega. Tri poglavitne kategorije numinoznega so: moment tremendum, moment fascinans in moment mirum. Moment tremenduma (grozljivega, zastrašujočega) je občutje nekega posebnega strahu, ki ga ne moremo primerjati z drugimi vrstami strahu. To je strah, poln notranje groze, kakršnega ne more vzbuditi nič, kar je ustvarjeno. Ves religiozno-zgodovinski razvoj je izšel iz tega strahu, iz tega občutenja nečesa neznanskega, ki se je v duševnosti pračloveka pojavilo kot nekaj tujega in novega. Ta moment tremenduma, ki se je porodil našim prednikom, lepo ponazarja kader iz filma Odiseja 2001, režiserja S. Kubricka. Monolitni črni kamen, ki se nekega jutra pojavi pred domovanjem jamskega človeka, povzroči pri teh prebivalcih natanko takšno občutje momenta tremenduma: tujega in nedoumljivega, povezanega s strahospo-štovanjem in končno z radovednostjo, s to značajsko lastnostjo človeka, ki ga je v tem primeru privedla do spoznanja, do novega obdobja v razvoju na poti k homo sapiensu. Izraženo z besedami R. Otta se je s tem občutkom nečesa neznanskega začela nova človeška epoha, obdobje, v katerem koreninijo vsi demoni, bogovi in vse, kar je mitološka fantazija privlekla na plan kot izraz tega občutja. Moment fascinansa (privlačnega), ki je pritegujoči izraz numinoznega, tvori z odbijajočim momentom tremenduma nenavadno kontrastno harmonijo. To de-monično-božje, ki se zdi »religioznemu« človeku tako grozljivo-strašno, ga hkrati tudi vabeče privlači. Moment minima (čudenja) pomeni v pristnem smislu duševno stanje, ki leži povsem v območju numinoznega občutja. Mirum je tuje in začudujoče in ker je v nasprotju z navajenim in poznanim, napolnjuje človekovo notranjost z otrplo osuplostjo. Numinozno kot psihična funkcija se pojavlja tudi v analitični psihologiji C. G. Junga. Po Jungu numinoznost predstavlja ujetost in obvladanost po takšnih silnicah, na katere subjektova zavest in njegova volja nimata nobenega vpliva, prav tako pa ni mogoč noben zavesten napor, da bi se prisotnost numinoznega izničila. V numinoznem občutju se nasprotji zavesti in nezavednega združita v enost. Gledano z moralnega aspekta, postaneta dobro in zlo nerazločljiva. Tudi v mitologijah, ki so samo različni jeziki svetega, izraženi v numinoznem občutju, sta dobro in zlo nerazločljivo pomešana, zato imajo mitološki liki dvojno naravo: so dobri in hkrati zli, so sprimek božanskosti in demoničnosti. Narava mitoloških likov je zato dvoum- na: so mogočni, vznemirljivi, lepi in hkrati strašni, odbijajoči, uničujočih V jeziku numinoznega občutja izražajo hkrati moment tremenduma in moment fascinansa. Numinozno pa ne izvira samo iz religioznega izkustva; tisto, kar se subjektu kaže kot grozljivo in privlačno hkrati, torej moment tremenduma in fascinansa, se lahko kot izkušnja pojavi tudi v magičnem ritualu, umetniških vizijah ali poetičnem navdihu. Vsi numinozni fenomeni niso religiozni, pa tudi vsi religiozni fenomeni niso numinozni, seveda če jemljemo religijo v ožjem pomenu besede. V Jungovi analitični psihologiji so verski in mitološki motivi v subjektu navzoči kot kolektivno oz. objektivno nezavedno. Kolektivno nezavedno se izraža v arhe-tipih ali drugače povedano, arhetipi se oznanjajo kot skoraj univerzalne psihične strukture, ki so prirojene ali podedovane, nekakšna kolektivna zavest. Izražajo se s posebnimi simboli, nabitimi z veliko energetsko močjo. Za človeštvo so arhetipi strukture, ki so konstantne, ne pa navidezne podobe, ki se lahko spreminjajo po dobah, narodih in posameznikih. Pod različnostjo podob deluje enaka struktura. Če te večstranske podobe skrčimo na arhetipe, potem ni mogoče prezreti kompleksne resničnosti človeka.® Redukcijo, ki z analizo doseže temeljno in ki je splošna tendenca, mora spremljati integracija, ki je sintetičnega značaja. Arhetipski simbol povezuje splošno in individualno. Pojavljanje arhetipa v sanjah, fantaziji ali življenju naredi po Jungu vselej poseben vtis na osebo in jo s tem vzpodbudi k dejavnosti, jo spravi v gibanje. Specifična arhetipska energija, ki učinkuje na zavest, lahko na fascinanten način osebo spremeni in vanjo vtisne neizbrisen pečat.' Takšna sugestivna moč nam razodeva, da arhetipi že po sebi delujejo numinozno in so tako »dejanski krivci« za religiozne učinke na posameznika. Ta psihološka potrditev Ottove ideje o numi-noznosti je Jungovo začetno skepso glede religije spremenila v pozitivno stališče. Iracionalni značaj parareligioznega izkustva je postal veliko dostopnejši racionalni razlagi. Jung je v primerjalnem antropološkem in religiološkem raziskovanju izkustev bogov in božanstev našel potrditev za svojo tezo o obstoju nezavednega kompleksa o podobi Boga. »Podoba Boga« ima izrazito močan numinozen značaj, saj nase že tisočletja usredišča energijo in pozornost človeštva na vseh koncih sveta. Zunajpsihična funkcija numena pa ni nadosebnega, božanskega izvora, temveč izhaja iz arhetipske baze nezavednih kolektivnih podob. Prav v takem pojmovanju numinoznega se Jung bistveno oddalji od Ottovega pojmovanja numinoznega. Numen, po Jungu, se ne naslavlja zgolj na nas, ampak je potencialno prisoten v vsakem posamezniku, ki nujno participira v kolektivnem nezavednem. Spomnimo se, da Otto vztraja na zunanjosti, tj. objektivnosti numinoznega izkustva. Zato si numen predstavljamo kot objekt zunaj nas in ravno ta zunanjost poraja občutje momenta iracionalnega pri subjektu. Za Junga je to numinozno intropsihična, notranja izkušnja. Za nas pa je predvsem pomembna tista druga značilnost, ki je zaobsežena v jungovski rabi numinoznega in se veže na njegovo povezavo s procesom individuacije in doseganjem Sebstva. Proces individuacije se izraža kot končni cilj človekovega psihičnega življenja, njegovo osamosvajanje od drugih ljudi in spon kolektivne psihologije. Neposredni subjekt procesa individuacije ni člo- ' Grahek, S.: Fantastično, pravljično, nonsensno. Otrok in knjiga 1995, št. 39-40. 8 Chevalier, J.: Slovar simbolov. Lj: MK, 1993. ' Vezjak, B.: Numinosum kot psihična funkcija: Jungova religiozna utemeljitev psihologije. — Lj: Poligrafi, 1999. vekov ego, temveč njegovo Sebstvo. Ego se psihološko integrira in družbeno adaptira, Sebstvo pa se samouresničuje. Zato je proces individuacije v središču osebnostnega razvoja, v katerem se oseba začne zavedati enkratnosti svojega lastnega obstoja, hkrati pa začuti enost in povezanost z ostalim svetom. Samo-realizacija, o kateri govori Jung, je v bistvu samoosvobajanje, ki se mu pridružuje zlivanje s celoto. Jungovo pojmovanje numinoznega ni več objekt, ki bi se kazal kot grozljivi moment tremenduma, temveč je postal implicitna lastnost arhetipske strukture. Ko se arhetipska vsebina prebije do zavesti, zato morajo biti po Jungu izpolnjeni nekateri pogoji, kot so izkustvo smrti drugega, občutek ogroženosti, depresivno stanje itd., se aktivira arhetip Sebstva. Zato je v očeh analitične psihologije doživetje numinoznega povsem izgubilo psihopatološko konotacijo. Celo nasprotno, izkazalo se je za središčno temo duševnega dogajanja. Šele tako nam postane jasno, do katere mere je začetna Ottova ideja vseprisotna in kako smo vanjo ujeti ne glede na deklarirani ateizem. V nasprotnem primeru mora ateist zavreči tudi Jungov psihološki nauk.'" Kje lahko najdemo tisto stično točko, ki povezuje mladinsko besedno umetnost s kategorijami numinoznega (bodisi v Jungovem bodisi v Ottovem pojmovanju)? Izkušenemu bralcu se odgovor ponuja kar na dlani, saj postaneta tako pravljica kot fantastična pripoved prava pripoved šele prek momenta »čudežnega«, prek mirakla in prek čudežnih dejanj ter delovanj, to se pravi zopet šele prek numinoznega dodatka. Ottova razmejitev med racionalnim in iracionalnim v kompleksni ideji svetega povsem ustreza razlagi T. Todorova, ki je v literarno teorijo vpeljal pojem čudežnega. Ko junak ali bralec dogodek razloži z razumsko razlago, fantastično oz. nadnaravno zdrsne na raven čudnega. Če pa dogodek razloži iracionalno in dopusti obstoj nadnaravnega, potem fantastično postane čudežno. Sveto v polnem pomenu besede, kot ga razlaga R. Otto, je predvsem sestavljena kategorija. Momenti, ki ga sestavljajo, so njeni racionalni in iracionalni sestavni deli oz. natančneje povedano, ko govorimo o svetem, govorimo o iracionalnem in njegovem razmerju do racionalnega. Simbolizem kroga in središča, tako značilen za arhaično miselnost, igra zelo pomembno vlogo v Tolkienovi literarno-mitološki strukturi. Po Jungu krog in središče predstavljata človekovo hrepenenje k doseganju celote in zlitja z enim (unus mundus). J. R. Tolkien v večini svojih del postavi v središče iniciacijo, ki je končni cilj poti. Pri branju pa je iniciacija ravno v tem, da v zgodbi odkrijemo sebe in da nam zgodba razkrije resnice, ki jih nevede nosimo v sebi, bodisi kot znanje, ki smo ga nekoč prejeli na »poljanah resnice«, kot pravi Platon, bodisi kot vsebina »karme«, kot pravijo Indijci, bodisi kot del našega nezavednega, kot menijo psihoanalitiki. Poleg tega je pomembna tudi pot do tega središča, tista človekova pot, ki bi jo lahko poimenovali odisejada. Spomnimo se, kako težko se je hobit Bilbo Bogataj" odločil, da se iz svojega prijetnega zapečka napoti na dolgo in nevarno potovanje prek gora, čez reke in skozi neprehodne gozdove, polne divjih orkov in zvijačnih vilincev, vse tja do svojega pradavnega domovanja, do skritega zaklada, ki ga je ugrabil zmaj. Vendar se je kljub vsem težavam odisejada tisočkratno Ibid., str. 48. " Tolkien, J. R.: Hobit. - Lj: MK, 1986. obrestovala, pa ne zaradi najdenih zlatnikov, temveč zato, ker je potujočega notranje preobrazila, omogočila odrešujočo metamorfozo duše'^. Temeljna skupna značilnost Tolkienovih povesti je zapuščanje starega, potovanje onkraj meja znanega in preseganje omejitev. Do središča ali Sebstva, če uporabimo Jungovo terminologijo, naj ne bi prišli samo junaki Tolkienovih knjig, temveč tudi njihovi bralci. J. R. Tolkien ta namen doseže z natančno zgradbo svojega mitološkega sistema in z vsebinsko povezanostjo različnih povesti. »Izmišljena zgodba je tako prepričljiva, da se bralec ne sprašuje o njeni resničnosti ali verjetnosti. Odpoved dvomu naj bi spodbujala domišljijo, prevlada domišljijskega nad resničnim pa bralcu omogoči prehod v značilno razpoloženje, ki ga je Tolkien imenoval potolaženje (consolation)'^.« To pa je le drugačno ime za katarzo oz. iniciacijo. Načelo katarzičnosti (ki je po Aristotelu tisto odrešilno v umetnosti nasploh) je odvisno od učinka momenta tremenduma, s katerim navsezadnje operirajo vse dobre pravljice, fantastične pripovedi... Pri Tolkienu pa je sakralno prisotno na podoben način kakor v realnih zgodovinskih religioznih institucijah in ritualih: je del celotnega fantastično »realnega« sveta, ki ga Tolkien ustvarja. Prav tako je sveto pri Tolkienu presežek nad svetom, v katerem se njegovi romani dogajajo, sveto je onstran tistega njegovega »Middle World«'! Katera so izrazna sredstva numinoznega v slovenski knjižni ilustraciji, ki jih opazimo zlasti pri nekaterih likovnih ustvarjalcih srednje generacije, in sicer pri Mariji Luciji Stupici, Danielu Demšarju ter Miroslavu Šuputu? Zgovoren primer upodobitve numinoznega občutja so ilustracije Marije Lucije Stupice za Srečnega kraljeviča^^. Prvine Stupičine ilustracije so še vedno prisotne in razvidne zlasti pri upodobitvah figur, kjer otroci iz sirotišnice nekoliko spominjajo na porcelanaste figure Andersenovih pravljic. Stupici je uspel tenkočuten prenos besedne govorice v likovno, ne da bi zdrsnila v nevarno past, ki je dostikrat prisotna pri iskanju likovnega nadomestka pri nekaterih literarnih oblikah. Ta past skriva nezmožnost prenosa besedne metafore v likovno govorico, ki lahko ob doslednem upoštevanju literarne predloge preide celo v banalnost. In kako reši ilustratorka to pogosto ustvarjalno dilemo pri Srečnem kraljeviču! Drobni lastov-ček usmiljenega srca pomaga kipu srečnega kraljeviča, da kot njegov sel nekaj dni zapored osrečuje revne, bolne in uboge v mestu. Toda sneg in za njim še zmrzal sta onemogočila lastovčkov odhod v toplejše kraje. Ko je sprevidel, da bo od mraza umrl, se je šel še zadnjikrat poslovit od kraljeviča in nato padel mrtev k njegovim nogam. V tistem trenutku je tudi počilo kraljevičevo svinčeno srce in se preklalo na dvoje, vendar ne zaradi žalosti za drobnim lastovčkom, temveč zaradi strahotnega mraza. Ilustracija, ki spremlja to sklepno dejanje, na osupljiv način preseže nevarno past ter z likovnimi sredstvi, s sugestivno močjo in subtilnostjo ponazori trenutek smrti. V kalni vodi blatne reke so razmetani odsluženi predmeti: polomljen stol, pošvedran čevelj, odvržena porcelanasta skodelica in krožnik so edina družba mrtvemu lastovčku in počenemu svinčenemu srcu. Stol in krožnik sta že do Uršič, M.: Uredniške sledi se vlečejo za menoj. - Šolska knjänica 2/1995. " Cerar, V.: Življenje in delo J. R. Tolkiena. Spremna beseda h knjigi Drevo in list. - Lj: MK, 1990. Uršič, M.. Uredniške sledi... " Wilde, O.: Srečni kraljevič. - Lj: MK, 1993. polovice pogreznjena v blatno vodo, ki bo vsak čas s tančico pozabe zastrla tudi naša junaka. Brez vsake sentimentalnosti, z neizprosno ugotovitvijo, ki ni brez kančka grenke ironije, so predmeti, ki so služili živim bitjem, in nekdaj živa bitja skupaj obsojeni na razkroj in pozabo. Učinkovita besedna metafora se je prelevila v še bolj učinkovito likovno metaforo^^ Eno od neposrednih izraznih sredstev numinoznega, tema, je razvidna v skopi paleti temnih odtenkov zelene in modre barve. Ker bi barvna razmerja kot čista likovna rešitev premalo poudarila numinozni moment, je avtorica ilustracij uporabila še eno sredstvo z močnim numinoznim vtisom - praznino. Kljub prepoznavnosti predmetov (polomljeni stol, pošvedrani čevelj...) dobimo vtis, daje naslikana samo praznina. Enako kot tema in molk je tudi praznina negacija, »vendar takšna, ki pomete z vsem 'poznanim', da bi udejanila 'povsem drugo'« (Otto, str. 102). Estetske likovne podobe so z močnim numinoznim učinkom razpoznavni element v ilustracijah Miroslava Šuputa za knjigo Sveti trije kralji (Tournier, M.: Sveti trije kralji. - Lj: MK, 1990). V teh ilustracijah, ki so likovna spremljava k izvirno povzetim bibličnim zgodbam francoskega pisatelja Michela Tournierja, uporablja avtor nekatere prvine zgodovinskih slogov. Neobičajna raba barv v Šuputovih ilustracijah ni opazna le tam, kjer se biblijskim statistom svetijo rumene oči (te bi namreč lahko pomenile »ogledalo duše«) v tem ambientu starosvetnih ulic, temveč se kaže tudi v nenavadni barvi oblačil. V krščanski ikonografiji je raba barv vselej že vnaprej točno določena: tunika Matere božje je vedno rdeče barve in vrhnji plašč vedno modre. Pri Šuputu pa je to ravno obratno: tunika je modra in plašč je rdeč. To nas seveda navaja na misel, da avtor ilustracij pozna pravila rabe barv, a jih zavestno krši. In vendar zaradi tega dodatna identifikacija likov sploh ni potrebna, čeprav se je avtor izneveril ustreznemu kodu. Šuputov zavestni eklekticizem ni izraz pomanjkanja navdiha, temveč nadvse domiselna dvojna polarizacija: materija nasproti transcendenci. Prozornost dra-perije pri Madonini tuniki je kot daljni odsev Leonardovih Madon. Marija, ki v nežnih, skorajda prozornih barvnih odtenkih predstavlja poosebljenje miline in materinske nežnosti, je pravo nasprotje roki osrednjega kralja, v kateri že na prvi pogled prepoznamo znamenito roko z iztegnjenim prstom: to je Stvarnikova roka, ko ustvarja Adama, znana iz Sikstinske kapele. Michelangelovski mogočni volumen, trdota izraza in moč so edini disharmonični element na sliki. Vendar ta roka pooseblja tudi moment tremenduma, ki je v nasprotju z nežno podobo Matere božje, ki predstavlja moment fascinans. Moment fascinansa, ki je pritegujoči izraz numinoznega, sestavlja z zastrašujočim, mogočnim momentom tremenduma nenavadno kontrastno harmonijo'^. Svečana veličina starosvetnih svetišč izraža numinozno občutje, ki ga človeške figure samo dopolnjujejo in poudarjajo, figure so zgolj statisti v prosojni svetlobi temačnih dvoran, ki z roko kažejo na steber s hieroglifno pisavo. Ideogramske pisave so bile prežete z močnim numinoznim učinkom tako po svoji funkciji kot tudi po zunanji formi. Ideogramske pisave starega Egipta in predhomerske Grčije so izražale ciklično pojmovanje časa, alfabetska pisava homerske Grčije pa izraža linearno oz. eshatološko občutenje časa. Kreačič, G.: Transcendentalni lirizem v knjižnih ilustracijah Miroslava Šuputa, Daniela Demšarja, Irene Majcen in Marije Lucije Stupice. - Šolska knjižnica 1/1995. " Ibid.: str. 10 z razpadom predhomerske Grčije je, kakor da bi jo pogoltnile razvaline palač, izginila tudi stara ideogramska pisava. Ko so jo Grki znova odkrili proti koncu 9. stoletja pr. n. št. (tokrat so si jo sposodili od Feničanov), to ni bila samo pisava drugačne fonetične vrste, temveč je bila radikalno drugačno civilizacijsko dejstvo'®. Pisava ni bila več specialnost razreda pisarjev, ampak element skupne kulture. S prehodom z ideogramske na fonetično pisavo se je spremenil tudi njen družbeni in psihološki pomen: smoter pisave ni bil več sestavljati arhive za kraljevo rabo v tajnosti njegove palače, ampak je odslej ustrezala določeni javni funkciji: omogočila je, da so se različni vidiki družbenega in političnega življenja razširjali med ljudmi in bili vsem enako na očeh". Numinozna moč, ki se je v ideogramskih pisavah izražala v zunanji in notranji vsebini, kakor tudi po funkciji, je z iznajdbo alfabetske pisave prešla samo na vsebino - moč besede. Tudi ilustracije Daniela Demšarja se s svojimi dopadljivimi in ugodje zbujajočimi ilustracijami približuje momentu fascinansa. Avtor je na ravni nezavednega odločno ponazoril dvojni značaj numinoznega: bogovi in demoni so nekaj neznanskega in grozljivega, torej moment tremendum, ki sestavlja skupaj z momentom fascinansa kontrastno harmonijo. Numinozni moment je razviden zlasti v ilustracijah za knjigo Med bogovi in demoni^" ter v reviji Kurirček (1987/88 in 1988/89). Moment minima, ki leži povsem v območju numinoznega, je kot globoko občuten svet iz »začetka časov« najbolj izrazit v ilustraciji »Kačja kraljica«: kača se v sklenjenem krogu z lastnim repom v gobcu vrti okoli svoje osi. V svetli meglici zvezdnega prahu obkroža še neizoblikovano Zemljo in predstavlja energijo in moč, iz katere je nastal svet. Žareči oblaki plina se v obliki temnih trakov strjujejo v planete, ki se oblikujejo v močnem gravitacijskem vrtincu. Mar ni ta skoraj tridimenzionalna spirala, ki predstavlja oddaljeni pogled v preteklost, tudi oblika prihodnosti, ki pooseblja razvoj človeškega uma? Dinamičnemu središču stvarjenja se pridružijo v zelenomodrih tonih prav tako dinamični vrtinci kipečega oceana, zibelke življenja na Zemlji. Slike iz Demšarjevega mitološkega sklopa označuje prepletanje predmetnosti in abstraktnosti (kjer je predmet v funkciji simbola) ter prevladovanje modre barve kot barve nebeškega svoda, nosilca klice življenja, kot barve oceana - tople, prvobitne »juhe«, v kateri je vzklilo življenje, kot barve, ki simbolizira intuitivno življenje, in kot barve, ki zastira pogled v nezavedno. Za vse Demšarjeve podobe iz mitološkega sklopa je značilen občutek vibriranja površine, ki zabrisuje mejo med snovnim in nesnovnim. V bistvu je tukaj snovna le površina slike. Pravljična bitja (škratje, vilinci, kresniki in vedomci) so utelešeni v snovnem. Vendar tudi tu zadržijo pridih nesnovnosti, saj so slike zvečinoma v modrih odtenkih, v barvi, ki simbolizira nesnovnost. Modra na ploskvi zabriše obliko, jo odpre, gib in oblika se v njej utopita, razblinita. Nesnovna vilinska bitja, katerih energija kot prozorna belina megle izžareva v prostor in privzame človeške obrise, se (značilno) pojavljajo v samotnih predelih gora, v globinah gozdov, rekah, gorskih izvirih... V mlečnem soju lunine svetlobe predstavljajo duhovni »izraz Matere Zemlje«.^' " Vernant, J. P.: Začetki grške misli. - Studia humanitatis, 1986. Ibid., str. 27. Goljevšček, A.: Med bogovi in demoni. - Lj: MK, 1998. Chevalier, J.: Slovar simbolov. - Lj: MK, 1993. Summary THE NUMINOUS IN CHILDREN'S LITERARY ILLUSTRATIONSAND LITERATURE Sublimity and magic serve only as indirect means to achieve the numinous or the sacred in art. The West is familiar with only two direct means: darkness and silence, while the Eastern art knows the third, having a strong numinous effect: emptiness. The three main categories of the numinous, noticed in children's literature as well, are: »moment tremendum« (a feeling of the horrible, intimidation), »moment fascinans« (a feeling of the attractive) and »moment mirum« (a feeling of wonder). Marija Lucija Stupica: ilustracija v knjigi Srečni kraljevič. Primer dveh neposrednih sredstev z močnim numinoznim vtisom: temo in praznino (Wilde, O.: Srečni kraljevič, Lj, MK, 1993). Ilustracija Daniela Demšarja v knjigi Med bogovi in demoni. Upodobitev je lep zgled kontrastne harmonije med momentom fascinansa in momentom tremenduma (Goljevšček, A.: Med bogovi in demoni. - Lj. MK, 1988). Miroslav Suput: ilustracija za knjigo Sveti trije kralji. Dvojna polarizacija materije nasproti transcendenci; v numinoznem vtisu moment tremenduma nasproti momentu fascinansa (Tournier, M.: Sveti trije kralji. - Lj: MK, 1990). POGLED NA SVOJE DELO Janja Vidmar VSEGA JE KRIVA MARY ali KO KULTURA POSTANE SUBSTITUT ZA ODREŠITEV Menda je nekje zapisano, kako je v 13. stoletju nemški cesar Friderik II. dajal dojenčke v nego dojiljam, ki so smele skrbeti izključno za njihovo telesno počutje. Dojenčki, zaviti v štruco, so tako v sobanah s trdno zapahnjenimi okni (v tistih časih so gojili mnenje, da svež zrak škodi zdravju) konzumirali neznanske količine mleka, buljili v preklade in viteške oklepe, dojiljin podbradek in napol odparane tapiserije. Žal se slej ko prej vsak človek preobje izobilja tišine. In dojenci niso nobena izjema. Kajti po cesarjevem navodilu jim dojilje niso izkazovale ne take ne drugačne naklonjenosti, pazile so, da jim z ničimer ne vzbudijo zanimanja, med dojenjem niso nikoli odprle ust, jih crk-Ijale ali kako drugače ogovarjale. Cesar je menda hotel na živ in kar se da neposreden način ugotoviti, kateri jezik je prajezik. Otroci pa se niso razvijali ne telesno ne duševno in so vsi pomrli. Par excellence. Cesar Friderik je torej umrl brez zavesti o tem, kako ni nič trivialnejšega od absolutnega spoznanja. Bržkone bi mu krona res padla z glave, če bi se tu in tam sklonil do dojiljinih prsi in štruci na njih, naveličani vsakodnevnega razgleda, črhnil nekaj malega o vremenu pa o svojih preglavicah s tedanjim papežem. Kakor koli že, krono bi lahko pobral. Lahko bi si jo pridržal. Lahko bi umrl z zavestjo, da je medosebni stik dveh bitij edini jezik, ki za vekomaj združuje in izpija morje tišine. Toda ne, bog obvaruj! Friderik je šel in parafiral zakonik, po katerem so preveč čuteči dojilji odrezali jezik, zapovrhu pa je bil še krivec za gluho planoto v materah, hirajočih od strašnih muk vsiljene jim tišine. Jezik v vseh oblikah komunikacije je že od pamtiveka edina konstanta, ki nas združuje. Izmed vseh človekovih izleženih (beri sekundarnih) potreb je potreba po izražanju ena najopaznejših in najtrdovratnejših: od prvih neartikuli-ranih glasov jamskih ljudi do sosedovega vpitja, kadar na njegovo okensko polico cankne kaplja vode z vaših pravkar zalitih rož. Besede krojijo brez števila usod. Besede sprožajo katastrofe. Ali vsaj kakovostno razjedo na želodcu. Konec sveta bržkone sploh ne bo prišel od zunaj, v črepinje se bo razletel zaradi pre-nasičenosti s samim seboj. V mojih žilah se k sreči ne pretaka modra kri, zategadelj se mi ni treba ubadati z ugibanjem, do katerega nebeškega roba sega moja moč. Tudi nisem krvoločne narave, prej sramežljive, četudi nekateri zmotno menijo, da mi v prsih bije železobeton. In mladino imam preveč rada, da bi kogar koli od njih želela prikrajšati za topel človeški odnos. Toda izvor jezika kot univerzalije, njegova vsemoč, sugestivnost in pretanjena bit me obsedajo prav tako kot pred sedemsto leti Friderika. No, pa kar poglejte, kako klavrno in mlado je končal, kar je zaživa sej al! Moje življenjce je prežeto z govorjeno in pisano besedo. Oddajam in sprejemam. Roko na srce, več oddajam. Rada se pošalim, da mi močan duh kipi iz razmeroma šibkega (pozor! šibkosti ne enačim s telesno težo) telesa. Odkar vem zase, komuniciram na vse možne načine. Jezik mi daje legitimnost, me zavezuje v kolektivnost z drugimi in me hkrati odteguje od njih. Dolgi jezik me je v otroštvu stal marsikatero zaušnico, začenši s prebujno domišljijo v prvem razredu osnovne šole, ko sem učiteljici natvezila, da se moj oče ubija po libijskih gradbiščih, ona pa ga je nedolgo zatem srečala, čilega in po štajersko obledelega na poti iz službe proti domu. Na zagovor je klicala mojo mamo. Pomislite, v prvem razredu! Jezik ti nesrečni! Nekje spotoma med rojstvom in polnoletnostjo sem zasejala cel repertoar izmišljotin (v očeh drugih so veljale za najgnusnejšo laž): o velikanskem psu, napol volku, ki pod domačo kuhinjsko mizo bdi nad mano (sosedovi otroci so me potem prisilili, da sem jim pokazala svojo mrcino, izdajalsko olesenelo v stol, ki smo mu rekli štokerlj, z ovratnico iz maminega pletiva), pa o avtomobilu sestrinega prvega fanta, natančneje o njegovem podvozju, skrivajočem z vijaki pritrjeno skladišče orožja; o silnem razkošju domačega ognjišča, ki me sili, da otrokom na dvorišču skoz okno odmetavam novce iz hranilnika. Intako-dalje. Šolski spisi. V osnovni šoli sem se zaradi nalog s provokativno vsebino (pri najboljši volji se nobene ne spomnim) nemalokrat zagovarjala pred učiteljico, včasih celo na višji inštanci - pred samim ravnateljem. So se podobno lažnivo kalili tudi drugi avtoiji? Še preden sem se spoprijela s pomenom posameznih besed, sem z besedami božala ali bičala, jezik je bil moje edino orožje za afirmacijo. In nekako tako ga dojemam še danes, čeravno dandanašnji malce manj premišljujem o jeziku kot orožju in malce več o njegovi lepoti. Moje pisanje izvira iz nenehne potrebe po izražanju, po natanko takšnem načinu poseganja v svet, za kakršnim hlepim tudi sama. Tisti, ki me poznajo, vedo, kje me najdejo. V tej ali oni knjigarni, knjižnici ali trafiki. Zapravljam. Verjeli ali ne, do zadnjega beliča. V zameno pa berem, goltam informacije, zapise, poglavja, lačna vedenja, ukaželjna klepečem s prodajalkami in knjižničarkami, v neprestanem diru za besedami, za tujimi mislimi, njihovo notranjo intimo, za vsem, česar mi ne zmorejo ponuditi še tako dobro izurjeni, kaj izurjeni, verbalno prekaljeni prijatelji in znanci. Včasih se kdo pošali, da bi ob meni spregovoril še koruzni storž, če bi rasel na mojem polju. Nič zato, porečem, bi že pokramljala o prednostih in slabostih ličkanja. S knjigami sem se srečala razmeroma pozno. Doma je bilo revščine skoraj toliko kot plesni. Moja mama ni hodila v službo, zato ni bilo potrebe, da bi obiskovala vrtec, kjer v otroke navadno (če že ne prej) trčijo slikanice. Na domačih policah se je resda nabiral prah na nekaterih francoskih in ruskih klasikih, toda moja bolehna malenkost ni marala življenja, ki prihaja, še vse umito in zlikano, predme, nak, hotela je Mary Poppins. In je pestunjo z dežnikom in čudežno torbo tudi dobila. Mary Poppins, vsaj zame, sodi med odkritja, ki bi jim bilo treba postaviti spominsko ploščo. Večno mlada, z ebe-novinastimi lasmi, z obrazom porcelanaste punčke in z intergalaktičnimi sposobnostmi je prekašala čudesa sveta. Mary, ki je mojo precej starejšo sestro, najbolj zanikrno in nemarno varuško pod soncem, odpihnila naravnost tja, kamor si je zaslužila — k preostalim histeričnim in večno zaljubljenim najstnicam. Mene je poslej vzela pod okrilje Mary. Šop premikajočih se čudežev. Ikebana pravičnosti. Potujoči leksikon. Nemara je vse zakrivila prav ona. Roko na srce, vse je preobsežen pojem, toda zakuhala je vsaj toliko, da sem še v zadnjem letniku gimnazije iz njenih čarobnih slik na pločniku odkopavala plasti spominov. Tako. Vse se je pravzaprav pričelo z Mary P. Mojemu otroštvu je vtisnila neizbrisni pečat. In nekako pri sedmih, osmih letih so potem v moje življenje prikorakale še druge v dolgi vrsti knjig. Ljubi bog, kakšno razkošje! Odtisi mišjih tačk na belem papirju, odtisi, ki vsak zase odčitavajo srh vzbujajoče resnično zgodbo o katerisižebodi neresničnosti. In kdo neki sem jaz, da jo odklanjam in se ji upiram?! Knjige sem sprejela kot kup zakonov, nekako tako, kot si dandanes moja hči prisvaja like iz risank ali one iz računalniških igric. Medtem ko sem grizljala junake in njihove prigode, sem tu in tam ugriznila tudi v spoznanje, da nisem osamljena. Dojela sem, da počez čez svet potekajo prečniki, ki oblakom domišljije preprečujejo, da bi se zrušili na ljudi in jih pokopali pod seboj. In ti prečniki so bile knjige. Ne bom si več izmišljala in lagala, raje si bom izmišljala in pisala! sem tedaj sklenila. V srednji šoli sem potem, tako kot se za doraščajočega najstnika spodobi, knjige zasovražila. Dostojevski, Zola, Hugo, od same mržnje sem škrtala z zobmi. Verjela sem, da so se rodili samo zato, da mi zagrenijo življenje. Toda pod lastnim peresom se mi je kljub mrzkim odnosom s tiskano besedo, porajalo vse mogoče. In potem. Prva revijalna objava. Banja. Vpila in blaznela sem po ulici, da bi me skoraj vtaknili v prisilni jopič. Moja pot je bila zapečatena. Vse odtlej pa do danes so izpod mojih rok bezljale dolge verige vseh mogočih zaporedij bolj in manj posrečenih besed. Včasih se je za njimi pocedil kak zaslužek. In res je. Priznam. Sprva je bil zaslužek kriv, da sem se literarno udinjala prek lastnih zmožnosti. Toda, roko na srce, zaslužek je precej boren, v odvisnost te pahne samo ljubezen do jezika. Nek zelo čislan gospod je pred nedavnim izjavil, da je vsa moderna človekova govorica, od umetnosti do filozofije en sam brezup. Temu sklepu oporekam medlo, a vendarle oporekam in trdim, da človeku pod petim rebrom, decimeter nad popkom in nato pošev v desno, v predelu, kjer ni jeter, vztraja tisti neod-tuljivi drobec plemenitosti, bolno vztraja, ne glede na ves človekov trud, da bi ga poteptal in izničil. Ali pa je morda brezup, kadar kultura postaja substitut za odrešitev? V življenju sem počela marsikaj. Ničesar posebej dobro. Priznam, to kontinuiteto vzdržujem še danes, ker ne maram razočarati tistih, ki imajo v zvezi z menoj kakršne koli pomisleke. Toda pri svojem delu, četudi tega ni opaziti navzven, uživam. Živim s svojimi namišljenimi junaki, garam in se trpinčim skupaj z njimi, zavezniki smo, od njih se navze-mam lastnosti, ki jih sama, brez njih, ne znam potegniti iz sebe na površje. Kot kak žmukelj jim sledim po poteh in stranpoteh, zadovoljna, da si smem pripisati zasluge za njihove domislice, za vso to ogrodje njihovega življenja, ki včasih, nevede, sloni na prekladah mojega lastnega spomina. Tu in tam me obide tesnoba. Kaj bo z vsem, kar vre v meni, če se lepega dne prebudim s plutovinastim zamaškom v možganih, z rešetko, zakovano čez domišljijo, kot zver, vpeto v okove nemoči? Kdo bo potlej na svojih plečih nosil breme mojih zamisli in mojih frustracij. vpričo koga bom, če ne bo več izpisanega lika na računalniškem zaslonu, opredeljevala na kupe zanimivih lastnosti, komu nudila gostoljubje svoje glave? Je vrelec ustvarjalne nadarjenosti neusahljiv ali pa ga sploh ni in v nas tiči le ozek, z letnicami in rokom trajanja označen tulec, iz katerega po potrebi vzameš, nato pa izposojeno pozabiš vrniti? Tulec, ki ima, tako kot vsaka minljiva reč, svoj začetek in konec, trdno zavarjeno dno, po katerem se valja le še par drobtinic? Zategadelj moram pohiteti. Pijača v odprti steklenici hlapi, nemara bom že čez leto ali dve žejno oblizovala roso na dulcu. Torej nameravam ob lastnem ustvarjanju trpeti in uživati toliko časa, kolikor mi ga je pač odmerjeno, preprosto vesela, da mi je nekdo onkraj zavednega življenje osmislil na ta način. Ob svoji literaturi zorim in se spreminjam. Z njeno pomočjo postajam sa- mozavestnejša. Brskam po jeziku, ga zlagam, besedo za besedo, uživam ob posameznih segmentih, zadoščenje me prevzame, kadar mi uspe ubesediti občutja, ki ležijo zakopana globoko v plasteh mojih rudniških jaškov. Srečna sem, da vidim, slišim in občutim, zadovoljna, da to zmorem pretočiti v drugim razumljivo govorico, ob tem me preveva spokojnost, ki se je cesarju očitno izmuznila, ko je zgolj kot običajen Friderik legal k večnemu počitku. Spokojnost ob absolutnem spoznanju, kako ni na tem svetu prav nič trivialnega. Morda pa kaže znova okriviti Mary. Ali pa ji pripisati zasluge. Tako. Zdaj sem tu. In še ogromno se moram naučiti. Saj veste, pod petim rebrom, pa decimeter nad popkom in nato pošev v desno, v predelu, kjer ni jeter. Super, ali ne? IBBY NOVICE IBBY KONGRES IN RAZPIS ZA IBBY NAGRADE V LETU 2000 IBBY, Mednarodna zveza za mladinsko književnost, pripravlja v letu 2000 svoj redni bienalni kongres. Tokratni organizator kongresa je kolumbijska sekcija IBBY. Tako bo 27. kongres v Cartageni de Indias, v času od 18. do 22. septembra. Kongres z motom NOVI SVET ZA NOV SVET bo posvečen knjigam za otroke v novem tisočletju. Slovenska sekcija IBBY je pripravila kandidature za IBBY nagrade 2000. Za ANDERSENOVO NAGRADO, najpomembnejšo mednarodno nagrado na področju mladinske književnosti in ilustracije, kandidiramo pisateljico Svet-lano Makarovič in ilustratorko, akademsko slikarko Marijo Lucyo Stupica. Obe smo kandidirali že leta 1998. Strokovni utemeljitvi ob kandidaturi, ki sta ju prispevala Andrej lic, urednik pri Založbi Mladinska knjiga, za pisateljico in Maruša Avguštin, likovna kritičarka, za ilustratorko, spremno gradivo z bioin bibliografskimi podatki in vsaj po pet knjig vsake avtorice (nagrada se podeljuje za avtorjev celotni opus) je bilo treba pripraviti za dvanajst članov mednarodne žirije že v letu 1999. Med člani mednarodne žirije je letos že drugič slovenski ilustrator, akademski slikar Matjaž Schmidt. Ostali člani mednarodne žirije za Andersenovo nagrado 2000 so: Virginia Davies, svetovalka za knjižnice v Torontu v Kanadi, Toin Duijx, univerzitetni profesor v Leidnu na Nizozemskem, Claude Hubert-Ganiayre, profesor na univerzi v Pariz-Nanterre v Franciji, Elke Liebs, profesorica na univerzi v Potsdamu v Nemčiji, Julija Pro-salkova, vodja oddelka za proučevanje branja pri Ruski državni knjižnici v Moskvi, Mansooreh Rai, prevajalec in kritik iz Teherana v Iranu, Veronica Uribe, prevajalka in kritičarka iz Santiaga v Čilu, Jay Heale, pisatelj, pedagog, in kritik iz Grabouwa v Južni Afriki, ki je predsednik žirije, ter ex officio predsednica IBBY Tayo Shima iz Tokia na Japonskem in Leena Maissen, sekretarka IBBY in žirije iz Basla v Švici in Meena Khorana, glavna urednica strokovne revije Bookbird iz Baltimora v ZDA. Kandidati za Andersenovo nagrado 2000 so: pisatelji: ilustratorji: Graciela Montes Renate Welsh Pierre Coran Ana Maria Machado Alicia Morel Nora Hilb Angelika Kaufmann Andre Sollie Marilda Castanha države: Argentina Avstrija Belgija Brazilija Čile Louis Jensen Dorte Karrebaek Danska Tuula Kallioniemi Leena Lumme Finska Susie Morgenstern Philippe Dumas Francija Litsa Psarafti Tatiana Raissi-Volanaki Grčija Sunčana Škrinjarič Cvijeta Job Hrvaška Mohammad Reza Yousefi Iran Martin Waddell P. J. Lynch Irska Magnea frä Kleifum Aslaug Jönsdoötir Islandija Toshiko Kanzawa Shinta Cho Japonska Roch Carrier Lazlo Gal Kanada Ivar Da Coll Kolumbija Kirsten Boie Rotraud Susanne Berner Nemčija Imme Dros Dick Bruna Nizozemska Jostein Gaarder Fam Ekman Norveška Jözef Wilkön Poljska Antonio Torrado Maria Keil Portugalska Boris Diodorov Rusija Maria Čuričkova Slovaška Svetlana Makarovič Marija Lucija Stupica Slovenija Bernardo Atxaga Miguel Calatayud Španija Ulf Stark Gunna Grähs Švedska Hanna Johansen Anne Wilsdorf Švica Gülten Dayioglu Mustafa Delioglu Turčija Peter Dickinson Anthony Browne Velika Britanija Lois Lowry Ed Young ZDA Slovenska sekcija IBBY je kandidirala tudi za IBBY-HONOUR LIST 2000 (častno listo), in sicer: pisateljico Kristino Brenkovo za knjigo Moja dolina (Mladinska knjiga, 1996) -utemeljitev je pripravil Jože Zupan (Bralna značka), ilustratorko. akademsko slikarko Ančko Gošnik-Godec za ilustracije v knjigi Polonce Kovač: Zelišča male čarovnice (DZS, 1998) - utemeljitev je pripravila likovna kritičarka Maruša Avguštin prevajalko Dušanko Zabukovec za prevod knjige Meindarda DeJonga: Kolo na šolski strehi (Mladinska knjiga, 1997) -utemeljitev je pripravil Vasja Cerar (urednik v založbi Mladinska knjiga). Za IBBY Honour List se lahko kandidira avtorje z delom, ki je izšlo pred največ tremi leti. Že drugič je Slovenska sekcija IBBY kandidirala Bralno značko Slovenije za pomembno, denarno nagrado IBBY-ASAHI READING PROMOTION AWARD, ki se podeli vsako leto na knjižnem sejmu v Bologni najboljšemu projektu za promocijo branja. Andersenova nagrajenca 2000 bosta proglašena v Bologni, nagradi pa jima bosta izročeni na 27. kongresu IBBY, 21. septembra 2000 v Cartageni de Indias v Kolumbiji. Diplome IBBY Honour List 2000 bodo tudi podeljene na 27. kongresu IBBY v Kolumbiji. Vse knjige nagrajencev in nomini-rancev za nagrade bodo predstavljene na razstavah, na 27. kongresu IBBY v Cartageni de Indias v Kolumbiji leta 2000, na IBBY-jevem razstavnem prostoru na mednarodnem sejmu knjig za otroke in mlade v Bologni leta 2000 (Andersenova nagrada) in leta 2001 (IBBY Honour List) v Mednarodni mladinski knjižnici v Miinchnu, v Švicarskem institutu za mladinsko književnost v Zürichu, v Bi-biani v Bratislavi, v stalni zbirki Japonske sekcije IBBY. Nagrajeni in nominirani avtorji bodo predstavljeni v posebni številki strokovne revije Bookbird in v katalogu, ki ju izdaja IBBY. Seznam knjig, s katerimi Slovenska sekcija IBBY kandidira za IBBY nagrade 2000: Svetlana Makarovič: 1. Makarovič, Svetlana: Kosovirja na leteči žlici. Ilustr. Matjaž Schmidt. Ljubljana: DZS, 1994. (Kosovirji). 2. Makarovič, Svetlana: Cosies on the Flying Spoon. Trans. Sonja Kravanja. Illustr. Matjaž Schmidt. Ljubljana: DZS, 1994 (The Cosies). 3. Makarovič, Svetlana: Pekama Miš-maš. Ilustr. Gorazd Vahen. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. (Svetlanov-čki). 4. Makarovič, Svetlana: Potepuh in nočna lučka. Ilustr. Marjan Amalietti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995. (Svetlanovčki). 5. Makarovič, Svetlana: Sapramiška. Ilustr. Gorazd Vahen. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. (Svetlanovčki). 6. Makarovič, Svetlana: Soviča Oka. Ilustr. Gorazd Vahen. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. (Svetlanovčki). 7. Makarovič, Svetlana: Teta Magda. Ilustr. Zvonko Čoh. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999. (Domen). Marija Lucija Stupica: 1. Andersen, Hans Christian: Pravljice. Prev. Silvana Orel Kos. Ilustr. Marija Lucija Stupica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. (Veliki pravljičarji). 2. Andersen, Hans Christian: Svinjski pastir. Prev. Franc Burger. Ilustr. Marija Lucija Stupica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988. (Velike slikanice). 3. Hoffmann, Ernst Theodor Amadeus: Hrestač in Mišji kralj. Prev. Mojca Kranjc. Ilustr. Marija Lucija Stupica. Ljubljana: DZS, 1996. (Velikanček). 4. Wilde, Oscar: Srečni kraljevič. Prev. Ciril Kosmač. Ilustr. Marija Lucija Stupica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993. 5. Zupan, Vitomil: Plašček za Barbaro. Ilustr. Marija Lucija Stupica. Ljubljana: Prešernova družba, 1998. Kristina Brenk: Brenk, Kristina: Moja dolina. Ilustr. Marlenka Stupica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. (Deteljica) Ančka Gošnik-Godec: Kovač, Polonca: Zelišča male čarovnice. Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. Ljubljana: DZS, 1998. (Čudeži narave). Dušanka Zabukovec: DeJong, Meindert: Kolo na šolski strehi. Prev. Dušanka Zabukovec. Ilustr. Maurice Sendak. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. (Anderseno-vi nagrajenci). Tanja Pogačar ODMEVI NA DOGODKE Maruša Avguštin SEJEM OTROŠKIH KNJIG V BOLOGNI 8. - 11. april 1999 S tako obsežnega knjižnega sejma kot je vsakoletni sejem knjig za otroke v Boiogni, ki ga organizira to mesto v povezavi z Itabashi umetnostnim muzejem v Tokiju, lahko odnese obiskovalec le svoj osebni vtis. Ob večkratnem obisku te svetovne prireditve postane morda tudi izbirčen in primerja vsakoletne spremembe, dopolnitve ali siromašenje programa. Ker sem se osredotočila na ilustracijo, sem si podrobneje ogledala predvsem vse tri razstave: FICTION '99, NON FICTION '99 in razstavo ilustratorjev iz Afrike - AMABHUKU ter prisostvovala vrsti spremljajočih prireditev, povezanih z ilustratorji, likovnimi kritiki in založniki otroških knjig. Zelo obsežnih in zagotovo tudi mnogih kvalitetnih in inovativnih programov elektronskih medijev si nisem utegnila ogledati, lahko pa sem opazila gnečo pri računalnikih, ki so nudili svoje novosti. S skromno spominsko razstavo so se organizatorji na letošnjem sejmu poklonili spominu dveh umetnikov, ki sta v času po lanskoletnem sejmu umrla: pisatelju in založniku Mishi Damjanu (Dimitri Sadjanski), Makedoncu po rodu, ter Stepanu Zavrelu, ilustratorju in vsestranskem likovnem umetniku, ključnima udeležencema bolonjskega sejma od njegovih začetkov. Velik napis KRATKA ZGODBA ZA NOVO TISOČLETJE je naznanjal glavno temo spremljajoče razstave v letu 2000, skupaj z vabilom avtorjem, naj zgodbo napišejo in ilustrirajo sami. Posebej so bili vabljeni k sodelovanju mladi. Na razstavi fantazijskih ilustracij (FICTION '99) je sodelovalo 99 ilustratorjev iz 17 držav in 76 ilustratorjev iz 14 držav na razstavi »stvarnih« ilustracij (NON FICTION '99). Slednja je bila razdeljena na tri področja: na pripovedne (narrative non fiction), naturalistične (naturalistic non fiction) in poučne informative non fiction) ilustracije. Tretja, obsežna, likovno domiselno oblikovana razstava AMABHUKU je predstavljala 34 avtorjev afriške ilustracije otroških knjig. Izbor avtorjev za razstavo FICTION in NON FICTION je opravila petčlanska mednarodna žirija v sestavi Karin Gruss (Nemčija), Laurent Corvaisier (Francija), Helena Rodarte (Brazilija), Mali Tootill (Velika Britanija) in Caterina Longanesi (Italija). Afriške ilustracije je izbrala druga mednarodna žirija: njen predsednik Gus-mane Sow Huchard iz Senegala, ugleden likovni kritik sodobne afriške umetnosti, Elibariki Moshi, nekdanji tajnik Projekta tanzanijskih otroških knjig in sedanji predstojnik založniške hiše Mture, Quentin Blake, angleški ilustrator in pisec otroških knjig ter učitelj, ki je bil vrsto let na čelu oddelka za ilustracijo na Kraljevskem kolidžu za umetnost v Londonu, Abdoulaye Konate, scenograf raz- stave Amabhuku in mednarodno uveljavljen slikar, Marie Wabbes, belgijska pisateljica in ilustratorka za otroke in animatorka mnogih učnih delavnic v Afriki ter Genevieve Patte, knjižničarka iz Francije, od 1. 1965 direktorica ustanove Veselje do knjig (La Joie par les Livres). Posebna žirija v sestavi: Giona Maia-relli (Italija), grafična oblikovalka; Ulla Forsen (Švedska), direktorica knjižnice, specializirane za otroško literaturo; Louise Fili (ZDA), grafična oblikovalka; Daniele Hirsinger (Francija), specialistka za otroško literaturo in Flavia Cocchi (Švica), grafična oblikovalka, je izbrala knjige za letošnje nagrade. Porazdeljene so bile v tri starostne skupine: knjige za zgodnje otroštvo (do 5 let starosti), za otroštvo (od 6-9 let) in mla-dostništvo (od 10-16 let). Nagrade so bile podeljene posebej za fantazijske in posebej za nefantazijske knjige, za izjemno originalnost in še 5 pohval. Fantazyske ki^jige 1. Les comp tines de Grigrigrocha. PASCALE ESTELLON, Mila Editions, Pariz, Francija (za zgodnje otroštvo) 2. On ne copie pas. OLIVIER DOU-ZOU in FREDERIQUE BERTRAND, Editions du Rouergue, Rodez, Francija (za otroštvo) 3. Histoire de 1'art. PAUL COX, Seuil Jeunesse, Pariz, Francija (za mladostnike) Nefantaz^ska knjiga 4. Faut pas confondre. HERVE TULLET, Seuil Jeunesse, Pariz, Francija Nagrada za originalnost 5. Das Hexen — Einmal — Eins. Johann Wolfgang Goethe in WOLF ERLBRUCH, Carl Hanser Verlag, München, Nemčija Pohvale 6. Que fait la lune, la nuit? ANNE HERBAUTS, Casterman S. A. Editeurs, Tournai, Belgija 7. Anytime I can see her. MARIKO KIKUTA, Gakken Co., Ltd., Tokijo, Japonska 8. Zeg me dat het niet zal sneeuwen! JAAK DREESEN in GOELE DEWANCKEL, Averbode Publishers, Averbode, Belgija 9. Boshblobberbosh, J. PATRICK LEWIS in GARY KELLEY, The Creative Company, Mankato (ZDA). Koprodukcija s Harcourt, Brace & Co., San Diego (ZDA) 10. Nazonazono tabi (Dr. Do-Riddle in the Riddle Land). ISHIZU CHIHIRO in ARAI RYOJI, Toppan International Group - Froebel-Kan Co., Ltd., Tokijo, Japonska Iz navedenega je razvidno, da so največ najpomembnejših nagrad prejeli Francozi, kar opažamo že nekaj let, tako kot so bili pred tem prejemniki najvišjih nagrad Japonci. Otroškost, duhovitost in originalnost v likovni izvedbi idej in povezava besedila z ilustracijami so zares odlika nagrajenih knjig. Knjižnega slikarstva, ki ga med slovenskimi ilustratorji predstavlja na prvem mestu Marija Lucija Stupica, čeprav ni edina, med nagrajenimi knjigami v Bologni ni bilo. V ospredju je bil literarno-likovni monolit slikanic, ki naj z otroško občutenimi ilustracijami pritegne in prevzame majhnega otroka ali s stripovsko pripovedjo vabi mladostnika. Navidezna preprostost teh ilustracij skriva profesionalno obvladanje likovnega jezika. Kot da se knjiga bori za preživetje tako, da tekmuje z elektronskimi mediji, ki jim je mladež vsakodnevno izpostavljena. Je to res pravi način za obstoj knjige? Zagotovo ni edini. Vse glavne nagrade so pripadle avtorjem, ki so zgodbe sami napisali in ilustrirali. Med našimi ilustra- torji sta jim najbližja Marjan Manček in občasno Matjaž Schmidt, prvi s svojo originalno, ljudsko občuteno humorno risbo, Matjaž Schmidt pa s profesionalnostjo risarja, ki mu pri delu očitno dobro služi tudi znanje arhitekta. Med spremljajočimi prireditvami je bilo srečanje s Tomijem Ungererjem, lanskoletnim dobitnikom Andersenove nagrade, posebno doživetje. V nabito polnem prostoru smo poslušalci pozorno sledili umetniku, Alzačanu s francoskimi in nemškimi koreninami. Na duhovit način je poudaril svoje »mehanične« sposobnosti po očetovi strani. V njegovi rodbini so bili znameniti specialisti astronomskih ur. Po Tomiju Ungererju je knjiga zahteven mehanizem, podobno kot ura. Njeno celotno oblikovanje teksta in ilustracij z vsemi posebnostmi, ki stopnjujejo kompleksnost umetnikovega izraza, mora biti kot tiktakanje ure, je poudaril. O Andersenovi nagradi je hudomušno menil, da jo je dobil morda prej za svoje erotične risbe kot za otroške ilustracije. Pravi svetovljan Tomi Ungerer črpa pobude za svojo ustvarjalnost od vsepovsod in od vsakršnih dogodkov. Tako je bila na eni od stojnic razstavljena avtorjeva žepna knjiga Die Gedanken sind frei. Meine Kindheit im Elsass, Diogenes 1999 {Misli so svobodne, Moje otroštvo vAlzaciji), v kateri iz svoje otroške perspektive na značilen ironi-čno-humorističen, a tudi globoko čustven način opisuje svoje doživljanje med 2. svetovno vojno, ko je Alzacija prešla iz francoskih rok v nemške. Knjiga je opremljena z njegovimi ilustracijami iz tistega obdobja, ki kljub začetniškim značilnostim kažejo na poznejšega zrelega ilustratorja. Zanimivo je bilo pojasnjevanje treh od petih članov žirije, kako so iz obsežnega gradiva izbirali slike za razstavo. Trikrat so pregledali tiste ilustracije, za katere se niso mogli takoj zediniti, ali ustrezajo zastavljenim kriterijem. Opirali so se izključno na likovno gradivo, saj dela niso bila podpisana. Veliko razstavljenih ilustracij je bilo izbranih iz še neobjavljenih knjig mnogih zelo mladih avtorjev. Z diapozitivi posameznih ilustracij je žirija skušala pojasniti svoje razloge za uvrstitev izbranih del na razstavo. S tem pa program srečanj in prireditev še ni bil izčrpan. S širšo predstavitvijo umetnikovega dela so se trije govorniki poklonili spominu umrlega ilustratorja, scenografa in slikarja Stepana Zavrela. Srečanje s pisatelji, ilustratorji in založniki iz Afrike je izzvenelo kot zahvala za povabilo na bolonjski sejem, vključno s pojasnjevanjem o premagovanju številnih težav, s katerimi se na črnem kontinentu srečujejo pri uveljavljanju bogate in raznolike mladinske književnosti. Razstava FICTION '99 se je pričela s predstavitvijo že omenjenega lanskoletnega Andersenovega nagrajenca Tomija Ungererja, ki je prispeval tudi naslovnico za katalog Annual '99. Unge-rerjeva profesionalna risba, povezana s humorističnimi, satiričnimi, karikatur-nimi elementi, njegov smisel za večpomensko pripoved kaže na avtorja, čigar delo in popularnost sledi (po besedah Theres Willer, kustosinje v Muzeju Tomija Ungererja v Srassbourghu) tradiciji Wilhelma Buscha in Gustava Doreja. Ob ogledovanju razstave je bilo opaziti, da med razstavljenim gradivom ni bilo del precejšnjega števila najbolj uveljavljenih ilustratorskih imen, kasneje pa smo jih srečali v razstavljenih knjigah na stojnicah. Med Japonci je na razstavi izstopal Youske Gouda z impresionistično občutenim slikarstvom v rumeno-zeleno-modrem koloritu, medtem ko se je drug japonski avtor predstavil z malodane v znak spremenjeno kompjutersko grafiko. Prijetno presenečenje na razstavi je bilo srečanje z ilustracijami mlade Mari- borčanke Maje Celija (rojena 1977). V katalogu razstave izvemo, da je študentka Evropskega inštituta za oblikovanje v Milanu. Bila je edina Slovenka, zastopana na razstavi, kakor leto poprej Li-lijana Praprotnik-Zupančič (rojena 1955 v Celju). Italijanka Chiara Sgarbi (rojena v Ferrari 1961) je razstavila izjemno sub-tilne miniaturne ilustracije v črno-belo-zelenem koloritu v zelo poenostavljenih, poetično občutenih oblikah po literarni predlogi Čudna noč. Tudi barvni sitotiski niso bili redki. Grotesken in strašljiv je bil s svojimi historično obarvanimi ilustracijami za knjigo Eksperiment dr. Heideggerja Francoz Antoine Ronzon (rojen 1974 v Rive de GIER). Italijanka Lucia Scuderi (rojena 1962 v Cataniji) je predstavila plastično občutene, slikovito zasnovane in sugestivne ilustracije za Andersenovo Kraljično na zrnu graha. Z rafiniranimi in izrazito slikarsko reševanimi ilustracijami se je predstavil v rdeče-modri barvni tonaciji Francoz Eric Battut (rojen 1968 v Chamalieres-u). Med razstavljenimi deli ni manjkal odlični in v mednarodnem ilustratorskem svetu uveljavljeni hrvaški slikar Svjetlan Junakovič (rojen 1961 v Zagrebu), ki se kot ilustrator pojavlja tudi v Sloveniji. Našo pozornost so vzbudile tudi ilustracije v klasičnih črnobelih grafičnih tehnikah, med njimi posebej ilustracije turškega avtorja Emreja Ohruna (rojen 1976 v Pekingu). Če iščemo primerjave med našimi in na razstavi FICTION '99 predstavljenimi ilustratorji, se ob Japoncu Toshimi Yoshida spomnimo lahko Kostje Gat-nika, ob Nemki Silke Tessmer Zore Stančič in ob Italijanu Fabriziu Ma-gnaniju Jelke Godec-Scmhidt. Tomi Ungerer nas od daleč spomni na Marjana Mančka. Razstava NON FICTION '99 prevzame gledalca z mojstrstvom predsta- vitve žive in nežive narave in vseh področij človekove ustvarjalnosti. Platnice za katalog razstave je oblikoval mladi Anglež Andrew Wood (rojen 1976), študent Visoke šole za umetnost in oblikovanje v Blackpoolu in na Flyde kolidžu. Ilustracija predstavlja človeški skelet pred panojem, ki razlaga razvoj človeštva. Med nefantazijskimi ilustracijami je bilo tudi veliko kompjuterskih grafik, predvsem upodobitev strojev, motorjev, avtomobilov itd. Bolj kot tehnična per-fekcija kompjuterskih upodobitev strojev so presenečale likovno izbrušene upodobitve različnih tem v risarskih, grafičnih in slikarskih tehnikah. Slovenskega predstavnika na tej razstavi ni bilo, srečali pa smo Dušana Pavlica iz Beograda (rojen 1968 v Sremski Mitrovici) s kompjuterskimi barvnimi risbami zemljevidov, ki so spominjale na ilustracije Matjaža Schmidta v naših šolskih učbenikih. Akvarelne ilustracije Avstralca Roberta Ingpena (rojen 1936 v Mel-bournu) za knjigo Veliki raziskovalci so izstopale po svoji slikarski dognanosti. Odlične so bile npr. tudi jedkanice v bakru s starinsko patino italijanske ilu-stratorke Claudije Damassa (rojena 1975 v Rimu) ali gravure Slovaka Petra Uch-närja (rojen 1970). Kaže, da Slovenci za področje nedo-mišljijskih vsebin še nimamo pravih zastopnikov. Največ nedomišljijskih ilustracij so prispevali za razstavo Angleži (23), Italijani (21) in Francozi (16), v kvalitetni vrh pa so segale avstralske, slovaške in italijanske ilustracije. Angleži so imeli največ kompjuterskih grafik. Afriška razstava AMABHUKU je privlačevala že s posebno postavitvijo, katere scenografija je vsebovala afriški pesek v glinenih posodah in afriške tkanine. Poleg razstavljenih ilustracij so bile predstavljene tudi knjige. Med razstav-Ijalci so bili dobri profesionalci, solidni ilustratorji ter zanimivi amaterski in v naivo usmerjeni avtorji. Pestrost in radoživost oblik je nadomestila marsikatero tehnično pomanjkljivost. Med njimi je bilo v črnobelih risbah Abela Thusa Dhliwaja čutiti sorodnost z nekoliko historicistično občutenimi ilustracijami Lucijana Reščiča, Ken Wilson - Max, nosilec nagrade grafične zveze Zim-babveja v letu 1997 in avtor številnih otroških knjig z njegovimi ilustracijami, je s kombinacijo močne črne obrisne risbe in barvitih ploskev v poenostavljenih formah spominjal na Kostjo Gat-nika. Kot vtis velja nenazadnje omeniti, da so bile ilustracije v prvonagrajeni knjigi za otroke Les comptines de Gri-grigrocha Francoza Pascala Estellona po svojem izrazu in domišljiji nenavadno podobne likovni govorici naše arhitektke in slikarke Ane Sfiligoj. Dela nekaterih najbolj znanih in kvalitetnih ilustratorjev je bilo mogoče zaslediti le na knjižnih policah stojnic posameznih založb. Založba Boheme Press se je med drugim ponašala z vrsto avtorskih slikanic na temo glasbil Svje-tlana Junakoviča in več slikanicami Josefa Wilkona, občutljivega esteta in likovnega lirika, ki z zlatim ozadjem v svojih slikah stopnjuje vtis transcendence in enako sugestivno privlači otroke in odrasle. Berliner Archiv für Zeichner (Berlinski arhiv za risarje) je v fotokopijah predstavil ilustracije številnih in različnih avtorjev. Arhiv z včlanjanjem nudi ilustratorjem možnost predstavitve del najrazličnejšim založbam in založnikom pomaga pri iskanju ustreznih avtorjev. S pestro ponudbo sta se na bolonj-skem sejmu otroških knjig predstavili tudi slovenski založbi Mladinska knjiga in DZS. Na 7. razstavi BOLOGNA PO BOLOGNI v Pionirski knjižnici v Ljubljani je bil v času od 25.-28. maja 1999 predstavljen izbor otroških knjig in cede-romov z bolonjskega sejma in dela obeh naših založb, ki so gostovala tam. Organizatorja Bolonjski sejem otroških knjig in Itabashi umetnostni muzej v katalogu razstave vabita na prihodnjo prireditev v letu 2000 k sodelovanju tako individualne umetnike kot umetnostne šole najrazličnejših likovnih smeri tudi z neobjavljenimi ilustracijami oz. z ilustracijami, ki niso starejše od dveh let. Slovenskim ilustratorjem je bolonjski sejem z razstavljenim slikovnim gradivom lahko v orientacijo in spodbudo, ne bilo pa bi prav, če bi skušali likovne usmeritve s sejma samo presaditi v naš prostor. Tisto, kar največ šteje, je v danem okolju porojena originalnost umetnikove zamisli in izvedbe. Maruša Avguštin 17. BIENÄLE ILUSTRACU V BRATISLAVI BIB 99 10. september - 31. oktober 1999 Konec oktobra so zaprli razstavo ilustracij v Domu kulture v Bratislavi. Na njej je sodelovalo 296 avtorjev iz 47 držav. Mednarodna žirija je Grand prix podelila Japonki ETSUKO NAKATSUJI, zlato jabolko so prejeli Holandka JAN-NEKE DERWIG, Japonec TOSHITAKA SEKIYA, Avstrijka HEIDE STOELLIN-GER, Slovak PETER UCHNÄR in Švi-carka ALBERTINE ZULLO. Plakete je žirija prisodila Danki HELLE VIBEKE - JENSEN, Holandcu JANU JUTTE, Indijcu PULAKU BISWASU, Poljakinji MARII EKIER in Rusu BORISU DIO-DOROVU. S častnim priznanjem je bil odlikovan Iranec FARSHID SHAFIEY. Otroška žirija je nagrado podelila slovenski ilustratorki ALENKI SOTTLER. Slovenijo je na razstavi zastopalo enajst ilustratork in ilustratorjev: Mojca Cerjak, Daniel Demšar, Ančka Gošnik-Godec, Irena Majcen, Dušan Muc, Silvan Omerzu, Andreja Peklar, Alenka Settler, Marija Lucija Stupica, Miroslav Šuput in Dunja Zupančič. Ilustracija Marije Lucije Stupice je krasila notranje platnice kataloga razstave, ki prinaša poleg tekstov tudi barvno reprodukcijo dela vsakega razstavljalca. Osrednjo bienalno razstavo ilustracij je spremljala razstava originalnih del francoskega ilustratoija MARTINA JAR-RIEJA, dobitnika Grand prix BIB '97, dalje predstavitev TOMIJA UNGERER-JA, nosilca nagrade H. Ch. Andersena za 1. 1998, z ilustracijami, s knjigami, plakati in fotografyami, obenem razstava NOMA CONCOURS iz Tokia z originalnimi ilustracijami in s podatki o tamkajšnjih nagrajencih ter predstavitev Andersenove nagrajenke 1.1998 za otroško in mladinsko literaturo KATHERI- NE PETERSON. S komorno predstavitvijo je bila zabeležena 50. obletnica znamenite mednarodne knjižnice iz Münchna — Kinder- und Jugendbibliothek. V spomin na VINCENTA HLOŽNIKA (1919-1997), znanega slovaškega ilustratorja in enega od ustanoviteljev BIB-a, je bilo na ogled njegovo ilustratorsko delo. Poleg naštetih so bili s knjigami predstavljeni dobitniki Grand prix in Zlatih jabolk od 1967 dalje in razstavljene znamke z ilustracijami nagrajenih avtorjev na dosedanjih bratislavskih bienalnih prireditvah. Omeniti moramo še simpozij na temo preživetja ilustracije v novem tisočletju, ki se ga je udeležil tudi dr. Klaus Doderer iz Nemčije ter likovno delavnico, organizirano v sodelovanju UNESCA in sekretariata BIB-a za ilustratorje tretjega sveta. Razstava del z dosedanjih osmih tovrstnih delavnic s 150 ilustracijami 57 ilustratorjev iz 25 držav je bila na ogled v Bibiani, mednarodnem domu kulture za otroke v Bratislavi. Zadnji teden v oktobru pa je potekal bienale animacij -BAB. Vse kaže, da vodje BIB-a poglabljajo njegovo delovanje in širijo pomen te najuglednejše svetovne razstave ilustracij. V petintridesetih letih jim je uspelo prikazati preko 40.000 originalov 4487 ilustratorjev iz 90 držav. Zato z zaupanjem zro v novo tisočletje, prepričani, da bo BIB ohranil svojo vlogo posredovalca najkvalitetnejših tovrstnih del. Pregledovanje razstavljenega gradiva nas prepriča o pestrosti tako slogovnih prijemov kot likovnih tehnik. Stara dobra klasična ilustracija dobiva tekmeca v računalniških rešitvah, pogoste so kombinirane tehnike, ki združujejo elemente klasične ilustracije s fotografijo in računalniško grafiko, nastopa patchwork, tisk na tekstil ali tkani izdelki, kolaž itd. Opazen je porast oljnih in akrilnih slik na platno ali na papir, tudi reliefne rešitve so bile prisotne. A zdi se, da pri iskanju preživetja vodijo tiste knjige, za katere avtorji prispevajo besedilo in ilustracije in postaja celostno oblikovanje knjig pomembnejše od posameznih ilustracij. Tako nam razstava ponuja tudi primerke te vrste umetnin, kakršna je knjiga Pravljica o zlatem petelinčku A. S. Puškina v izvedbi našega slikarja Dušana Muca, ki je oblikovno dognana in v miniaturni barvani risbi zelo samosvoja. Med vsem razstavljenim gradivom v svojem žanru ni imela enakovrednega tekmeca. Na tem mestu je morda vredno navesti misel slikarja Donnarae Mac Cann-a, enega od avtorjev knjige Child's First Books, A Critical Study of Pictures and Texts (New York, Wilson Company, 1973), »da so dobri ilustratorji navadno manj dobri pisci in obratno«. Čeprav poznamo izjeme, trditev v veliki meri drži. T. i. knjižnega slikarstva je v svetu vse manj, narašča vpliv risanega filma in deloma stripa na knjižno ilustracijo. Kljub temu upamo, da se bo tudi slikarska govorica v otroških knjigah ohranila, četudi bo v odnosu do ostale knjižne produkcije morda v manjšini. Pri poplavi različnih elektronskih medijev se upravičeno bojimo, da bodo tudi bralci knjig postali manjšina. Ne verjamemo pa, da bi knjiga, tudi ilustrirana, izumrla. Ali na BIB-u podeljene nagrade kažejo na morebitno novo smer razvoja otroške oz. mladinske ilustracije? Nobenega, možni spremembi naklonjenega vrednotenja ne odražajo. Grand prix Japonke Etsuko Nakatsuji je sicer utemeljen v inovativnosti kombiniranja fotografije, izvirne risbe in rabe računalnika za upodobitev zgodbe Shuntara Tanikawa V nočnem vrtcu, vendar je eno od zlatih jabolk prejel tudi Peter Uch- nar za zelo klasično, slikarsko reševano ilustracijo. Ko ob pregledovanju kataloga obujamo spomin na razstavljeno gradivo po abecednem redu držav, se zdi, da je imela žirija zelo težavno delo, ki ga je opravila profesionalno in odgovorno, upoštevajoč široko paleto likovnih pristopov avtorjev iz različnih kulturnih sredin. To je bilo mogoče tudi zaradi razširjene, enajstčlanske žirije, katere zastopniki prihajajo iz Slovaške, Češke, Nemčije, Švice, Italije, Velike Britanije, Finske, Turčije, Irana, Japonske in Indonezije. Pri njihovih odločitvah bi tudi Slovenci smeli pričakovati kakšno nagrado. Da smo bili temu dogodku blizu, kaže vključitev ilustracije Marije Lucije Stupice v platnice kataloga, otroška žirija pa je z izborom Alenke Sottler pro-nicljivo odkrila njeno izjemno sposobnost za prilagajanje otroškemu načinu dojemanja. Naj v pestrosti izrazov skušamo izluščiti posebnosti razstavljalcev iz posameznih nacionalnih področij in predstaviti tudi številčno zastopanost posameznih držav na razstavi. Albanijo je zastopal Lazar Tači (1949) z odlično, razpoloženjsko, nekoliko starinsko učinkujočo ilustracijo v tehniki tempere. Argentina je bila z desetimi avtorji tematsko in tehnično pestro predstavljena. Med njimi je Monika Weiss s črnobelo žensko glavo v kombinirani tehniki ustvarila prepričljivo ekspresivno podobo. Med osmimi Brazilci je z ustvarjalnim modificiranjem renesančnega sloga v avtorski ediciji Leonardo presenečal Nelson Cruz (1957). Bolgarijo je zastopal lassen Ghiuselev (1964). Eleni Lam-brou (1949), ena od dveh sodelujočih s Cipra, je ustvarila nežne ilustracije v kombinirani tehniki z grafičnim občutjem. Čehi so z dvanajstimi avtorji potrjevali sloves bogate ilustratorske tradicije. Med njimi sta bila Pavel Prochazka (1962) in Lenka Vybfralovä (1954) zastopana z natančnimi upodobitvami ptic in rib, ki bi v Bologni gotovo našle mesto na »non fiction« razstavi. Eva Sykorovä-Pekärovä (1958) je ustvarila zanimivo avtorsko likovno pripoved o Sneguljčici za manjše otroke. Danci so bili s sedemnajstimi avtorji na razstavi med najbolj številnimi. Pestrost likovnih izrazov in tehnik ob duhoviti, komični, ironični in groteskni vsebini je predstavljala njihovo posebnost in originalnost. Helle Vibeke-Jen-sen (1960) je v živih komplementarnih barvnih ploskvah in z razmeščanjem predmetov po površini papirja ustvarila pravljično natrpano prizorišče in prejela za svojo kreacijo plaketo, Cato Thau-Jensen (1966) pa je v temnem koloritu oblikoval našemu Repniku soroden trpki svet. Med ilustracijami osmih estonskih avtoric so prevladovale ljubke, nežne in igrive risbe, namenjene predvsem majhnim otrokom. Finska se je z osmimi zastopniki pokazala v tehniki in po snovi kot zelo raznolika in kvalitetna. Po duhovitosti je izstopala akvarelirana drobno-črtkana risba s tušem velike domišljijske živali v družbi personificiranih malih živali. Egipt, Francija in Gana so bili na razstavi predstavljeni le s po enim avtorjem. Vidno je izstopal Francoz Dominique Falda (1962) s fantastično masko iz odvrženega polihromiranega lesa in bambusa s sugestivnim prvinskim izrazom. Najštevilčneje je bila v Bratislavi zastopana Grčija z dvajsetimi avtorji. Tudi po likovnih pristopih in uporabljenih likovnih tehnikah se je ločila od drugih. Vendar so bili Holandci v primerjavi z njimi bolj inovativni. Janneke Derwig (1969) je za avtorsko slikanico prejela zlato jabolko, Jan Jutte (1954) pa plaketo, prav tako za avtorsko slikanico. Obakrat je šlo za jasno in čisto risbo na barvni podlagi z izrazitim smislom za humor. Med holandskimi avtorji je bil opazen tudi velik delež črnobelih risb. Hrvatje so bili številčno skromneje zastopani (6), vendar zanimivi tako v vsebinskem kot v tehničnem pogledu. Po likovnih rešitvah sta izstopala Stanislav Marijanovič in Ivan Vitez (1940). Indija je sodelovala z dvema avtorjema. Pulak Biswas (1941) je za originalne črnobele ilustracije prejel plaketo. Edini zastopnik Irana Farshid Shafiey (1969) je za ploskovito, grafično oblikovano, iz več delov zgrajeno črnobelo kompozicijo risb prejel častno priznanje. Trije indonezijski avtorji so vnesli v razstavo izrazito orientalsko vzdušje in kolorit. Japonska je bila z devetnajstimi ilustratorji med Grčijo in Holandijo. Samo Japonska in Holandija sta prejeli po dve odlikovanji, vendar je Etsuko Nakatsuji (1937), kot je bilo že omenjeno, za zanimivo, računalniško obdelano kreacijo knjige V nočnem otroškem vrtcu Shuntara Tanikawa, sestavljeno iz fotografije in vanjo vnesenih risanih likov, ki spominjajo na otroške sestavljanke-puzzle, prejela grand prix. Toshitaka Sekiya (1944) je bil odlikovan z zlatim jabolkom za na indijski bombaž tiskano dramatično razgibano uprizoritev dogajanja na viharnem morju. Zanimivo je, da je imela Japonska z izredno bogato knjižno kulturo in verjetno najbolj inovativno knjižno ilustracijo na razstavi manj avtorskih projektov kot Holandija. Tudi čistih računalniških grafik ni bilo videti. Zdi se, da je Japonska prva spoznala, da za knjigo ni nujno najboljša rešitev, če jo piše in riše isti avtor, obenem je računalniku dodelila le vlogo tehničnega pripomočka. Jugoslavija je bila številčno bogato zastopana (14 avtorjev) in je predstavila tudi zelo širok spekter ilustratorskih tehnik. Celoten vtis njihove predstavitve pa ni izzvenel najbolje. Med razstavljenimi ilustracijami so bile tudi take, ki bi jih slovenska žirija verjetno izločila. Med najbolj zanimivimi avtorji so bili Dragana Jovičič (1951), Goran Popovič (1947) in Lidija Taranovič (1963). Južno Afriko je zastopal Piet Grobler (1959) z ilustracijami za knjigo Živalski karneval Philipa de Vosa v tehniki jedkanice in akvarela. Kolumbija je prispevala dva avtorja. Alexis Forero-Alekos (1953) je izstopal s kolažno tehniko in otroško občutenim načinom upodabljanja figur z velikimi glavami in majhnim trupom. Med petimi litovskimi ilustratorkami je bila morda najbolj zanimiva Jekaterina Grjazeva-Veselkova (1968) z dinamično risbo s tušem. Tudi Madžarska je bila predstavljena s petimi avtorji, a je po kvaliteti svojih razstavljenih del prekašala Litvo. Marceli Jankovics (1941), Gyözö Särkäny in Gyözö Vida (1951) so najbolj izstopali in bili v tehnikah zelo različni. Iz afriške države Mali so bili trije avtorji z barvitimi, slikarsko reševanimi ilustracijami legendarne vsebine, tudi s prikazom živali v kombinirani tehniki ter s kolori-rano črtno risbo s prizoriščem afriške tržnice. Mehika je bila z enim samim avtorjem udeležena z akrilnimi ilustracijami v nasičenem modro-vijolično-rdečem koloritu. Med tremi avtorji iz Moldavije je bil v koloritu, predvsem pa z dinamično kompozicijo in kombinirano tehniko črtne risbe in komplementarnih barv zanimiv Alexandru Macovei (1954). Najmlajša med udeleženci BIB-a je bila 17-letna Bolormaa BaaSanSuren (1982) iz Mongolije. Njene ilustracije kažejo prepletanje otroške oz. naivne risbe in dinamične kompozicije v modro-vijo-lično-zeleni barvitosti. Nemčijo je zastopalo petnajst avtorjev s kvalitetnimi raznolikimi barvnimi ilustracijami v različnih tehnikah, z izstopajočim deležem akrila in kolaža. Bolgar Ivan Gantschev (1925) seje predstavil z avtorsko slikanico Mascha v odlični akva-relni tehniki. Moderno slikarsko občuten je bil Heike Ellermann (1945) z barvno govorico v ploskvah in vključevanjem fotografije v kompozicijo slike. Močna in raznolika, specifična in kvalitetna je bila poljska ilustracija s šestnajstimi avtorji. Med njimi je Maria Ekier (1943) za zanimiv likovni pristop v kombinirani tehniki s sivimi silhuetami pravljičnih figur v ozadju prejela priznanje. Antoni Boratyriski (1930) je v modro-rdeče-ijavem koloritu z dramatičnim poudarkom na osrednji figuri ustvaril za zgodbo Gozdni otroci Rudolfa Herfurtnerja za Poljake značilno otožno-groteskno likovno pripoved. Povsem drugačna je bila drobno črtkana rjava risba Elzbiete Gaudasiriske (1943) za Mickiewiczevega Gospoda Tadeusza, vkomponirana v središče kvadratne slike s polkrožnim nastavkom po načinu zgod-njerenesančnih slik. Dalje sta izstopali Krystyna Lipka-Sztarballo (1949) z otož-nostjo napolnjeno pripovedjo s pticami, dekletom in jezdecem na rdečem konju in Krystyna Michalowska v surrealistični okvir postavljeno ženo v modrem. To izredno učinkovito ilustracijo je bilo v monumentalni povečavi videti med bie-nalom na reklamnih kubusih po mestu. Z enajstimi ilustratorji je sodelovala Avstrija. Med njimi je Heide Stoellinger (1941) prejela zlato jabolko za stripovsko oblikovano pripoved, opremljeno z ročno izpisanim besedilom pod ilustracijami. Stripovska oblika in natančna, barvno niansirana risba posrečeno povezujeta novosti s tradicijo. Tako kot nemška je tudi avstrijska ilustracija kvalitetna, raznolika, z vrsto duhovitih, modernih likovnih rešitev ob klasičnih ilustratorskih prijemih. Med devetimi ruskimi avtorji je Boris Diodorov (1934) prejel plaketo. Njegove tonsko oblikovane zelene akvarelne ilustracije za Andersenovo Rusalko odkrivajo krhkost risbe in mojstrstvo v barvnem niansiranju ter hkrati vnašajo v sliko pripovedi ustrezno skrivnostno prav- Ijično razpoloženje. Po krhkosti risbe in subtilnosti pravljičnega izraza bi Diodo-rova morda lahko primerjali z našima Danielom Demšarjem ali Miroslavom Šuputom, čeprav sta slednja likovno modernejša. Slovaška je bila med najbolj številčno zastopanimi državami na razstavi (17 avtorjev), kar je za organizatorja bienala razumljivo. Poleg tega je slovaška ilustracija specifična in pestra. Tako je Peter Uchnar (1970) na razstavi za ilustracije Gulliverjevih potovanj Jonathana Swifta prejel zlato jabolko. Podobno kot pri Rusu Diodorovu gre tudi pri Petru Uchnarju, kot je bilo že omenjeno, za klasično pojmovanje ilustracije, kar glede na avtorjevo mladost lahko preseneča. Zdi se, da del slovaških ilustratorjev mlajše generacije zavestno išče spodbude v preteklosti, kar nam kažejo npr. tudi ilustracije L'uboslava Pal'a (1968) v tehniki jedkanice in akvatinte za knjigo Jeana Ginoja Mož, ki je sadil drevesa, ki bi jih po stilnem izrazu lahko postavili v konec 19. stoletja. Dušan Källay (1948), dobitnik številnih najuglednejših ilustratorskih nagrad, se je predstavljal s svojo jasno prepoznavno ilustracijo v toplem koloritu in z bogato pripovednostjo. Martin Kellenberger (1957) spominja s svojim načinom grajenja kompozicije s številnimi elementi, z duhovitimi domislicami in barvitostjo na ilustratorsko delo našega Tomaža Kržišnika, diplomanta varšavske Akademije lepih umetnosti. Duhovita, radoživa in inventivna je likovna pripoved Tomaša Čepeka (1964). Slovenija je bila z enajstimi sodelujočimi na razstavi v zgornji polovici držav udeleženk. Celoten vtis slovenske skupine je bil zelo dober, raznolik, prevladujoče pravljičen, njihova dela pa namenjena otrokom in odraslim. Nobeden od naših avtorjev pa se ni predstavil z avtorsko slikanico. Kar dve knjigi, Argonavti ter Zalika in zver, ki nista našli založnika, je zaradi kvalitetnih ilustracij založilo Društvo slovenskih likovnih umetnikov, Dušan Muc pa je Puškinovo pravljico izdal kar v samozaložbi. Na izjemnost Mucovega celostnega projekta smo že opozorili, zato naj med našimi razstavljale! najprej omenimo Marijo Lucijo Stupico in poudarimo polnost in prefinjenost njenega barvnega oblikovanja pravljičnega sveta z občutjem transcendence v Andersenovih Pravljicah, dalje Šuputovo sugestivnost barvne izpovedi in izjemnost njegove drobne črnobele risbe za Zajčeve Argonavte ali dramatično izraznost ilustracij Irene Majcen z menjavanjem različnih očišč v sliki skupaj z bogato barvitostjo za pravljico Zalika in zver Marie Le Prince de Beaumont, dalje bleščečo in duhovito slikarsko govorico Ančke Gošnik-Godec za Zelišča male čarovnice pisateljice Polonce Kovač, oz. na orientalsko barvitost spominjajočo likovno pripoved Daniela Demšarja za Šamardalov zaklad arabskih pravljic. Alenka Sottler je razstavljala ilustracije k pesmim Barbare Gregorič Lena luna v črtkani barvni risbi v modro-zeleno-rumeno-belih tonih in s svojo malo deklico osvojila otroško publiko, četudi se njena ilustracija večkrat povezuje z informelom. Odlično se kot ilustratorka razvija Dunja Zupančič, katere ilustracije v akrilni tehniki za knjigo Antona Ingoliča Deček z dvema imenoma so tako kot ilustracije že naštetih naših razstavljalcev slikarsko reše-vane. V prevladujočem zeleno-modrem koloritu z rumenimi in oranžnimi akcenti in nemirno, v višino rastočo kompozicijo ter s kontrastiranjem bližnjih in oddaljenih pogledov je Dunja Zupančič ustvarila z melanholijo napolnjeno prizorišče z dečkom kot osrednjo figuro. Silvan Omerzu se odlikuje po duhovitosti prikazovanja živalskega sveta. Ob podobni tematiki je Andreja Peklar dekorativno učinkovita in drzna v svojih lila-rdeče-oranžnih tonih. Mojca Cerjak na- daljuje s svojo poetično likovno govorico v priljubljeno modro-zeleni barvitosti in v kombinaciji obrisne risbe z akvarelnimi ploskvami. Barbara Garrison (1931) je bila edina gostja iz ZDA, katere zanimiv likovni izraz je bil osredotočen na reševanje kompozicije v več horizontalnih pasovih in rabo toplih zemeljskih barv. Tudi Sirijo je predstavljala ena sama ilustra-torka z otroško občuteno risbo. Španija je bila navzoča s petimi avtorji v različnih, inventivnih likovnih pristopih. Posebej sta izstopali Mabel Pierola (1953) s poudarjeno sugestivnostjo rdeče barve in Montse Tobella Soler (1957) s kombinirano tehniko kolaža, kitajskega tuša in gvaša ter nemirno diagonalno kompozicijo. Med sedmimi avtorji iz Švice velja na prvem mestu omeniti v čistih barvnih ploskvah in tanki peresni risbi oblikovane ilustracije Albertine Zullo (1967) za knjigo Germana Zulla Marta in kolo s posrečenimi upodobitvami krav. Zanje je prejela zlato jabolko. Jörg Müller (1942) se je tudi tokrat predstavil z bogato pripovedno realistično ilustracijo na ekološko temo v tehniki akrila, ob uporabi fotografije in računalnika. Švedska je prispevala pet ilustratorjev v različnih likovnih rešitvah, tudi v računalniških grafikah. Posebej je izstopal Jakob Wegelius (1966), katerega likovni izraz je nekoliko spominjal na hrvaško naivno umetnost. Italija je sodelovala z desetimi avtorji. Poleg dobro znanih Bimbe Landmann (1968) in Octavie Monaco (1958) so se z izvirnimi ilustratorskimi rešitvami predstavile Anna Elena Balbusso (1967), Chiara Carrer (1958) in Vittoria Fa-cchini (1969), slednja z avtorsko, hu-moristično in ironično pripovedjo v slikanicah Moški mi niso všeč, Ženske mi niso všeč, v katere je poleg ilustracij vnesla ročno pisano besedilo in z njim dodatno razgibala prizore. Fabian Negrin (1963) in Pedro Scassa (1954) sta razstavljala črnobele ilustracije. Tunis sta zastopala Fadhel Ghedira (1946) in Ahmed Souabni (1944). Med petimi turškimi ilustratorji se je Ayla Cinaroglu (1939) predstavila z barvitimi kolažnimi ilustracijami stiliziranih risb za lastno knjigo. Vznemirljiva in nenavadna je bila likovna pripoved Aysen Erte (1954) v rdeče-zeleno-rumenih barvnih tonih s svetlimi konturami figur, nanizanimi v vertikalni kompoziciji. Ukrajino sta predstavljali Viktoria Burlikova (1966) in Lena Korolevskaja (1963), obe s kolorirano akvarelno ilustracijo. Lena Korolevskaja je bila obenem avtorica ene od ilustriranih knjig. Iz Urugvaja sta prišli Veronika Leite (1969) in Susana Olaondo (1953). Prva se je predstavila s kolorirano, opisovalno risbo, druga pa z avtorskima slikanicama s karikiranimi figurami. Tudi Velika Britanija je bila zastopana le z dvema avtoricama. Lisa Kopper je privabljala obiskovalce s privlačnimi duhovitimi akvarelnimi ilustracijami za svojo avtorsko kn]igo Daisy zna najbolje, zasnovano predvsem za majhne otroke. Atsuko Morozumi (1955), po rodu Ja-ponka, je razstavljala avtorsko slikanico Moja prijateljica gorila in ilustracije za knjigo Mathewa Price Zgodbe za najmlajše, oboje v akvarelni tehniki in z izjemno natančnimi, a ne akademsko togimi upodobitvami, ki otroka uvajajo v spoznavanje narave. Kaj naj poudarimo na koncu zapisa o letošnjem bienalu ilustracij v Bratislavi? BIB dobiva nov značaj ob spremenjenem pojmovanju in položaju sodobne otroške in mladinske ilustracije. K temu prispevajo pomemben delež ustvarjalci in posredovalci ilustratorskega gradiva iz različnih koncev sveta, kar omogoča obenem kompleksen pregled in izbor gradiva iz celotne tovrstne produkcije. Pri tem lahko odigra IBBY (International Board on Books for Young People) pomembno vlogo. Tesno sodelovanje Slovakov z IBBY še v času skupne države s Čehi je 1.1966 rodilo prvo mednarodno bienalno predstavitev ilustracij v Bratislavi. Leto 1966 pa je pomembno tudi za nas, saj je prav tisto leto potekal v Ljubljani 9. kongres IBBY. In prav v šestdesetih letih se je slovenska otroška ilustracija uveljavila v svetu. Ustanovitev slovenske sekcije IBBY (1. 1992), ki deluje v okviru Pionirske knjižnice v Ljubljani, pomeni med drugim seznanjanje svetovne javnosti s prizadevanji slovenskih pisateljev in ilustratorjev za otroke in mladino, s tem da najboljše predlaga za Andersenove nagrade in priznanja. Prepričani smo, da bodo rezultati prej ali slej sledili. Ilustratorska sekcija pri ZDSLU in Slovenski bienale ilustracij v Ljubljani nas tudi doma opozarjata na ilustracijo kot pomembno zvrst slikarstva. OCENE - POROČILA V^C^rmCä. ZA LETO 1998 Žirija za podelitev VEČERNICE, nagrade za najboljše izvirno otroško in mladinsko leposlovno delo v minulem letu, je najprej izbrala pet finalistov. Izbrana dela so bila: Ta grajski (Prešernova družba) Vitana Mala, Vile za vsakdanjo rabo (Založba Obzorja) Maje Novak, Muc Mehkošapek (Epta) Bine Štampe Žmavc ter deli Aknožer (Mladinska knjiga) in Princeska z napako (DZS) Janje Vidmar. Večerniška žirija, ki ji predseduje literarni teoretik dr. Igor Saksida (predstavnik podjetja Franc-Franc), v njej pa so še Darka Tancer-Kajnih (revija Otrok in knjiga), Tilka Jamnik (Slovenska sekcija IBBY in Zveza bibliotekarskih društev Slovenije), Milan Vincetič (Društvo slovenskih pisateljev) in Melita Forst-nerič-Hajnšek (Časopisno-založniško podjetje Večer) je na svoji zadnji seji 28. maja razglasila dobitnika večernice za leto 1998. Tretja večernica je pripadla pisateljici Janji Vidmar za delo PRINCESKA Z NAPAKO. Nagrada, ki jo podeljuje ČZP Večer iz Maribora, je bila podeljena 19. novembra 1999 na srečanju slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede v Murski Soboti. Utemeljitev žirije: Že v posvetilu - »knjigo posvečam vsem tistim mladim in manj mladim, ki se ne počutijo dovolj dobro v svoji koži« - se odraža prevladujoča poetika proze Janje Vidmar, in sicer prikazovanje problematičnega junaka, autsajderja. Tokrat se ta poetika oddaljuje od lahkotne, svetle podobe problematičnega mladostnika in se ukvarja z begunko Fati-mo iz vasice pri Srebrenici. Že začetek romana razkriva tudi izhodišče grozljive zgodbe, ki ji je bralec priča: najprej ji je zate-žil Brane. Od te izjave »prikaz teženja« preraste v portret sodobne brezčutnosti, »mrzlih src«, kar avtorica simbolno postavlja v mraz novoletnega časa. Temeljna značilnost literarne junakinje, skozi katero pisateljica Janja Vidmar prikazuje sodobno barbarstvo našega časa: poniževanje, nasilje, sovraštvo do vsega drugačnega, je osamljenost. Fati-ma je pač »Bosanka v Sloveniji«, izločena na milost in nemilost posmehu sošolcev, bedi in celo spolnemu nasilju. V tako pretesljivo, včasih že kar preveč temno in brezizhodno besedilo stvarnost, ne posije nikakršen žarek upanja, saj Fatima nima doma nikjer, niti v lastni družini. Tako je ta roman predvsem podoba želje po prijateljstvu in hkrati opomin bralcem vseh starosti, da morda par metrov od naših varnih gnezd živi nekdo, ki ga je življenje brez njegove krivde vrglo v čas ledu in samote. LEVSTIKOVE NAGRADE ZA LETO 1998 Mladinska knjiga je letos že petde-setič podelila Levstikove nagrade za najboljše stvaritve - (izvirno leposlovno delo, izvirno ilustracijo in stvarno literaturo) na področju otroške in mladinske književnosti. Nagrade so podelili na posebni prireditvi, ki je bila 10. junija v Ljubljani. Nagrade so prejeli: - KRISTINA BRENKOVA za življenjsko delo - MARLENKA STUPICA za življenjsko delo - ANDREJ ROZMAN ROZA za pesniško zbirko Črvive pesmi - ZVONKO ČOH za ilustracije v knjigi End benci na kamenci Založba nagrajuje samo avtorje del, kijih sami izdajo. Od leta 1993 nagrade, ki so jih prej podeljevali vsako leto, podeljujejo bienalno. V petdesetih letih so podelili skoraj 200 nagrad, s čimer je založba Mladinska knjiga nedvomno vzpodbujala kakovost slovenskih knjig za otroke. Utemeljitev Levstikove nagrade pisateljici Kristini Brenkovi za življenjsko delo Ime pisateljice KRISTINE BREN-KOVE je neločljivo in odločilno povezano z novejšo zgodovino mladinske književnosti na Slovenskem. Bralcem je podarila izbran avtorski opus (Babica v cirkusu, Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, Srebrna račka - zlata račka. Prva domovina, Kanglica kaše...), ki brez dvignjenega kazalca, zato pa doživeto in z veliko mero srca uči, kako zares živeti življenje. Bila je med soustanovitelji Založbe Mladinska knjiga, kjer je bila prva ter dolgoletna urednica otroškega leposlovja. Zasnovala je številne pomembne zbirke, ki živijo še danes: Čebelico, Velike slikanice. Zlato ptico in Mladi oder. Pomagala je razpirati krila domišljije številnim mladim pisateljem in ilustratorjem in z zlato pinceto izbirala najbolj vredno iz svetovne zakladnice. Prek njenih prevodov so tudi slovenski otroci vzljubili Astrid Lindgren, hkrati pa je v mnogih antologijah (Pojte, pojte, drobne ptice. Babica pripoveduje, Mamka bršljanka. Čez vodico, čez rečico) ljubeče zbrala in obvarovala pred pozabo občutljivo ljudsko blago z vsega sveta. Ob vsem tem pa Kristina Brenkova s svojim optimizmom, bistrino duha in razumevanjem ostaja večen vir navdiha vsem, ki se tako ali drugače ukvarjajo z ustvarjanjem za otroke. Da bi bilo še dolgo tako. O pisateljici Kristini Brenkovi Pisateljica, prevajalka in urednica Kristina Brenkova se je rodila 22. oktobra 1911 v Horjulu. Leta 1935 je diplomirala iz pedagogike in psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tu leta 1939 tudi doktorirala iz pedagogike. Od leta 1949 pa vse do upokojitve leta 1973 je bila urednica za mladinsko književnost pri Mladinski knjigi. Tudi kot pisateljica in prevajalka se je povsem posvetila mladinski književnosti. Iz svetovne mladinske književnosti je prevedla nekatera temeljna dela (A. Lindgren, Pika Nogavička). Objavlja v revijah Cicido, Ciciban in Pil. Pri Založbi Mladinska knjiga je doslej izdala naslednje naslove: Mačeha in pastorka, 1951; Igra o bogatinu in zdravilnem kamnu, 1953; Čarobna paličica, 1958; Golobje, sidro in vodnjak, 1960; Dnevna poročila, 1965; Kruhek, 1968; Osma dežela, 1969; Babica v cirkusu, mm2-. Košček sira, l91\-,Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, 1972/76/84/ 91 (Levstikova nagrada, 1972); Srebrna račka-zlata račka, 1975; Prva domovina, 1979; Prigode koze Kunigunde, 1984; Kanglica kaše, 1986; Hiša ob potoku, 1995; Moja dolina, 1996. se je umetnica enakovredno postavila ob bok z izbrušenimi likovnimi mojstrovinami, ki se zdijo kot izraz zrenja v svet čudes in čudenja nad njim, kar je dano le tistim redkim posameznikom, ki jih življenje ni oropalo otroške odprtosti in občutljivosti. Marlenka Stupica, ki je za svoje ilustracije med drugim prejela kar osem Levstikovih nagrad, z vsem svojim dosedanjim življenjskim opusom pooseblja neko čudovito obdobje slovenske ilustracije, hkrati pa še vedno z vsako novo stvaritvijo izpričuje nezmanjšano umetniško pretanjenost. O akademski slikarki Marlenki Stupica Marlenka Stupica je bila rojena 17. decembra 1927 v Mariboru. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1946-1950). Že od leta 1948 ustvarja kot svobodna umetnica. V tem času se je pogosto izpopolnjevala v Utemeljitev Levstikove nagrade akademski slikarki Marlenki Stupica za življenjsko delo Akademska slikarka MARLENKA STUPICA je svojo ustvarjalnost v celoti namenila otrokom. Iz svoje bogate domišljije je izsanjala vrsto nepozabnih upodobitev in pravljičnih likov, s katerimi je odločilno zaznamovala slovensko pa tudi svetovno mladinsko književnost zadnjega pol stoletja. Njenim najboljšim stvaritvam čas ni ničesar odvzel -nasprotno: kljub novim generacijam slovenskih ilustratorjev z drugačnimi likovnimi nazori ohranja njena umetnost nezmanjšano vrednost. O tem navsezadnje pričajo tudi vedno novi ponatisi njenih Mehurčkov in Pojte, pojte, drobne ptice, pa Pike Nogavičke in Ostržka, Trnuljčice in Sneguljčice, Palčiče in Grdega račka. Največjim književnim umetninam tujini. Svoje umetniško delovanje je v celoti posvetila ilustriranju knjig in tiska za otroke ter knjižnemu oblikovanju. snovanju osnutkov za lutke in scenografiji. V dobrih štirih desetletjih je ustvarila opus okoli 80 ilustriranih knjig za otroke, ki sodi v vrh slovenske tovrstne umetnosti, in prejela zanj številne najvišje slovenske in mednarodne nagrade ter priznanja. Objavlja v revijah Cicido in Ciciban. Pri Založbi Mladinska knjiga so doslej izšle naslednje knjige z njenimi ilustracijami: Na Krasu, 1949/58/65/67/77 (Levstikova nagrada 1950); Uganke, 1949; Mojca in živali, 1950; Mačeha in pastorka, 1951; Pravljica o mali Marjetici, zajčku, medvedku in zlati pomladi, 1951/58; Mehurčki, 1952/56/62/70/72/74/76/78/81/87 (Levstikova nagrada 1952); Ogoskici, ki se je učila peti, 1952/72; Rdeča kapica, 1953/59/64/66/68/70/73/75/76/79/82/87/ 90; Igra o bogatinu in zdravilnem kamnu, 1953; Aleš, 1953; Moje pesmice, 1953; Trnuljčica, 1954/63/70/73/75/79/82/88 (Levstikova nagrada 1954); Moji prijatelji, 1955/56/60; Cicibanove pesmice, 1956; Sneguljčica, 1956/62/63/66/75/76/ 79/82/87; Majhna sem bila, 1958/60; Pastir, 1958/67/72/76/78/90 (Levstikova nagrada 1958); Pika Nogavička, 1958/62/69/ 71/73/77/78/79/81/85/88/96; Ostržek, 1960/65/68/69/73/74/75/77/78/85 (Levstikova nagrada 1960); Voščila, 1962/81; Labodi, 1963; Pobarvanka, 1963; Otroške pesmice, 1964; Barčica po morju plava, 1964/67; Sonce sije, dežek gre, 1964/67; Križ kraž kralj Matjaž, 1964/67; Uspavanke in nagajivke, 1966; Čebelice, 1966; Črep - na tleh je lonček, 1966/87; Zajček, 1966/69/80; Moj dežnik je lahko balon, 1966/79/89; Jazbec, 1966/80; Kje je medo, 1967; Mrakovček, premrakovček, 1968; Kruhek, 1968; Izidor ovčice pasel, 1968/ 75/76/80/87; Sinko nagajivi, 1968/80/93; Veverica, 1969; Pravljice žive v velikem starem mestu, 1969; Kaj je najlepše, 1969; Po Koroškem, po Kranjskem, 1969; Ljudske pesmice, 1969; Šolar, 1969/70; Šte- vilke, 1970 (Levstikova nagrada 1970); Babica v cirkusu, 1970/82 (Levstikova nagrada 1970); Krojaček Hlaček, 1970/ linsmm (Levstikova nagrada 1970); Pleši, pleši, črni kos, \91QI9Q-,Koščeksira, 1971; Pojte, poj te, drobne ptice, 1971/77/ 80/84/86/92/96/98; Bratec in Kljukec s strehe, 1971/78; Velik - majhen, 1974; Kadar boben zaropota, 1974; Sredi polja rdeči mak, 1974; Kam se je skril krojaček Hlaček, 1974; Srebrna račka - zlata račka, 1975; Hi, hop, konjiček, 1975/80; Na ljubljanskem gradu, 1976; Palčiča, 1976/ 88; Ježek, ježek, grdi dedek, 1976/80/87; Prva domovina, 1979; Mehurčki in petdest ugank, 1980/82/83/85/99; Z vami se igra krojaček Hlaček, 1982; Peter Pan v Ken-singtonskem parku, 1982; Kresnica po-dnevnica, 1983; Ciciban, ciciban, dober dan, 1983/89; Pe/er Pa«, 1983/87; DeMca Delfina in lisica Zvitorepka, 1972/76/84/ 91; Grdi raček, 1993, 1998 (Nagrada Najlepša slovenska ki^iga, 1993); Čudežno drevo — avtorsko delo, 1995; Moja dolina, 1996. Utemeljitev Levstikove nagrade pesniku, dramatiku in igralcu Andreju Rozmanu -Rozi Žirija, ki so jo sestavljali Barbara Hanuš, Nataša Bucik, Ida Mlakar, Peter Svetina in Andrej lic, je letošnjo Levstikovo nagrado za izvirno leposlovno delo namenila Andreju Rozmanu - Rozi za pesniško zbirko Črvive pesmi. ANDREJ ROZMAN ROZA v pesniški zbirki Črvive pesmi, ki je izšla leta 1998 v zbirki Čebelica, na duhovit in nekon-vencionalen način nadaljuje svojo izrazito individualno poetiko, ki ga v zadnjih letih uvršča med najbolj zanimive slovenske avtorje za otroke. Nekonvencio-nalnost se kaže tako v izboru tem kot perspektiv, saj denimo o stvareh, ki s človeškega zornega kota pomenijo ne- srečo ali napako (skipelo mleko, črviva mandarina), pripoveduje z gledišča prizadetega, v tem primeru mleka, črvov in mandarine. Z uporabo zabavnih primerov in prijemov avtor učinkovito opozarja mladega bralca na možnost drugačnega gledanja na vsakodnevne reči. V skladu s tem je tudi njegov jezikovni izraz, ki je dostikrat zelo ekspresiven, včasih pogovoren, a vseskozi suveren in neizumetničen. Čeprav se predvsem starejšemu bralcu utegne Rozmanova poezija včasih zazdeti že kar dekadentna, pa vendarle ne more skriti svoje srčnosti in človečnosti. Čr-vivepesmi torej niso samo eden najbolj sočnih izdelkov, temveč gre tudi za izredno polnovredno delo, ki kar kliče po čezmernem uživanju. O pesniku, dramatiku in igralcu Andreju Rozmanu - Rozi Pesnik, dramatik in igralec Andrej Rozman - Roza se je rodil 25. maja 1955 v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral slovenščino. Bil je vodja in igralec gledališča Ane Monro. Nastopa tudi v filmih in na TV. Piše parodično, satirično in ironično poezijo ter besedila za gledališča. Objavlja v revijah Cicido, Ciciban in Pil. Pri Založbi Mladinska knjiga je doslej izdal naslednje naslove: Mihec, duh in uganka, 1996; Skrivnost špurkov, 1997; Črvivepesmi, 1998 (Levstikova nagrada 1999) Utemeljitev Levstikove nagrade akademskemu slikarju Zvonku Čoku Žirija, ki so jo sestavljali Matjaž Schmidt, Judita Krivec Dragan, Radovan Jenko, Ferdo Šerbel in Pavle Učakar, je letošnjo Levstikovo nagrado namenila Zvonku Čohu za izvirne ilustracije v knjigi End bend na kamend 2. ZVONKO ČOH se je z ilustracijami za knjigo slovenskega otroškega izročila End bend na kamend 2, ki je leta 1998 izšla v zbirki Žlabudron, ponovno izkazal kot umetnik, ki se mu je, kljub vsem prevzgojnim poskusom, posrečilo ohraniti svojo otroško bit, tako da jo danes, kot odrasel človek, z gibko lahkoto uporablja pri ilustriranju. Je suveren prevajalec besedila v likovni jezik, ki tako otroke kot odrasle s svojimi nenehnimi izumi navdaja s prešernim veseljem, pogosto pa tudi z glasnim smehom. Pozorno in občutljivo se odziva na prav vse bizarnosti v otroških izštevankah in zbadljivkah in jih prekvasi v svoja smešna bitja iz dvoinpoldimenzionalnega sveta, s tem pa ponuja bralcem optiko za dodatno branje in doživljanje besedila. Prav ilustratorjev prispevek je knjigo End bend na kamend 2 zaokrožil v konceptualno celoto, kar sicer otroškim knjigam ni vedno dano. Zato si Zvonko Čoh po soglasnem mnenju letošnje žirije zasluži Levstikovo nagrado za ilustracijo, ki je hkrati tudi potrdilo za sveže in v sloven- skih razmerah pogumno umetniško stališče. O akademskem slikaiju Zvonku Čohu Akademski slikar Zvonko Čeh se je rodil 7. avgusta 1956 v Celju. V Rogaški Slatini je končal osnovno šolo, v Ljubljani pa Srednjo šolo za oblikovanje. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost in leta 1980 diplomiral pri profesor Janezu Berniku. Na ljubljan- ski specialki je nadaljeval študij slikarstva pri profesorju Štefanu Planincu. Že v času specialke se je začel ukvarjati z risanim filmom in ilustracijo. S temi in podobnimi likovnimi dejavnostmi se preživlja kot svobodni umetnik. Za dosežke na področju risanega filma je prejel številne nagrade, med njimi v letošnjem letu nagrado Prešernovega sklada. Objavlja v revijah Cicido, Ciciban, Pil, Gea, Mladina, Razgledi. Pri Založbi Mladinska knjiga so doslej izšle naslednje knjige z ilustracijami Zvonka Čoha: Zeleni avtomobilček, 1985 (Nagrada Zlato pero, Beograd 1985); Pravšnjih v nepravem oknu, 1986; Pikapolonica Pika, 1986; Kodeljica v vesolju, 1987/95; Skriti dnevnik Jadrana Krta, 1987/88; Rastoče težave Jadrana Krta, 1988 (Levstikova nagrada 1989); Račka puhačka, 1988 (Levstikova nagrada 1989); Skriti dnevnik in rastoče težave Jadrana Krta, 1989; O dveh občutljivkah, 1989; Resnične izpovedi Jadrana Krta, 1991; Skrivni dnevnik mladega hipohondra, 1992; Tudi jaz ljubim zdravje, 1993; Cica v metroju, 1994 (Nagrada Hinka Smrekarja na drugem slovenskem bienalu ilustracije, 1995); Pisma zaljubljene najstnice, 1996; Skrivnost špurkov, 1997; Tigrova bolečina, \991-, Aso kremšnite nevarne, 1997; Črvi-ve pesmi, 1998; End bend na kamenci 2, 1998 (Levstikova nagrada 1999). 50 LET MEDNARODNE MLADINSKE KNJIŽNICE V MÜNCHNU Pred petdesetimi leti je novinarka in pisateljica Jella Lepman s prijatelji in somišljeniki, med katerimi je imel pomembno vlogo tudi pisatelj Erich Kästner, ter z energičnostjo in dobrimi zvezami, tudi finančnimi, ustanovila knjižnico, za katero so zbrali knjige z vseh koncev sveta in katere namen je bil, da bi se v njej zbirali otroci različnih narodnosti. Bil je to čas po drugi svetovni vojni, bilo je v takrat porušeni in od zaveznikov zasedeni Nemčiji, v Münch-nu, ki je še odstranjeval vojne ruševine. Prav knjige naj bi bile most med narodi, predvsem med mladimi ljudmi, ki naj bi jih zbliževale in povezovale. In prav to se je dogajalo leta in leta v Mednarodni mladinski knjižnici. Prihajali so otroci različnih narodnosti, si izposojali knjige, poslušali pravljice, se pogovarjali o knjigah in spoznavali njihove avtorje ter risali in likovno oblikovali svoje zamisli. Založbe z raznih koncev sveta so redno pošiljale svoje knjige za otroke in mladino, tako da se je do danes oblikoval v knjižnici fond s preko 470.000 knjigami za otroke in mladino v več kot 100 jezikih. Z leti se je oblikoval tudi študijski oddelek za proučevanje mladinske književnosti, ki ima danes preko 30.000 naslovov strokovnih knjig, preko 280 strokovnih revij in preko 40.000 dokumentov. S tematsko zasnovanimi razstavami predstavljajo mednarodno mladinsko književnost. Razstave tudi posredujejo v mednarodni prostor. Pomembna so strokovna srečanja, ki imajo mednarodni značaj. Leta 1983 se je knjižnica iz vile v centru mesta preselila v obnovljen grad Blutenburg v eni od münchenskih četrti. Romantično okolje, lepi prostori, prijazno vzdušje in seveda čudovite knjige vabijo in zapeljujejo v »knjižni grad«. Mednarodna mladinska knjižnica in ideja Jelle Lepman je še danes živa, seveda prilagojena današnjim razmeram. Kot je München danes sodobno olimpijsko mesto, ki ga naseljuje in obiskuje tisoče tujcev, je Mednarodna mladinska knjižnica danes sodoben center za proučevanje mladinske književnosti in sodoben kulturni in informacijski center za mlade, ki jih lahko s knjižnim in neknjiž-nim gradivom, torej s knjigami ali pa AV gradivom, CD-romi in Internetom poveže s svetom. V jubilejnem letu so v Mednarodni mladinski knjižnici pripravili še posebej zanimiv program prireditev. Omeniti velja razstavo »50 let Mednarodne mladinske knjižnice«, »Otroški praznik z zmaji« in konferenco »Spomin na otroštvo v avtobiografskih romanih za otroke« (Erinnerte Kindheit im autobiographischen Roman für Kinder). Razprava z uglednimi gosti: dr. Bettino Kümmer-ling-Meibauer, Mirjam Pressler (Nemčija), Urijem Orlevom (Izrael), Tomijem Ungererjem (Francija/Irska), Bartom Moeyaertom (Belgija), Alico Vieiro (Portugalska) in Petrom Sisom (ZDA) je bila osredotočena na avtentičnost in fikcijo literarnega ustvarjanja. Tanja Pogačar VSEBINA RAZPRAVE Marjana Kobe: Sodobna pravljica................................................................................5 Milan Dolgan: Izvir in uspeh Valjavčevega Pastirja..................................................13 Lilijana Burcar: Pod milim nebom pustolovskega romarui - dekliški liki in njihovo nelagodje.......................................................................26 Igor Saksida: Svet svetega, svet otrok..........................................................................37 Tilka Jamnik: Svet svetega v slovenskih mladinskih knjigah....................................45 Goranka Kreačič: Numinozno v mladinski knjižni ilustraciji in literaturi..............................................................................................53 POGLED NA SVOJE DELO Janja Vidmar: Vsega je kriva Mary ali ko kultura postane substitut za odrešitev................................................................................63 IBBY NOVICE Tanja Pogačar: IBBY kongres in razpis za IBBY nagrade v letu 2000..............................................................................................................67 ODMEVI NA DOGODKE Maruša Avguštin: Sejem otroških knjig v Bologni.....................................................70 Maruša Avguštin: 17. bienale ilustracij v Bratislavi BIB 99.....................................75 OCENE - POROČILA Večemica za leto 1998 .................................................................................................. 82 Levstikove nagrade za leto 1998..................................................................................83 Tanja Pogačar: 50 let Mednarodne mladinske knjižnice v Miinchnu..............................................................................................................88 CONTENTS ARTICLES Marjana Kobe: A Modem Fairy Tale (Part 2).............................................................5 Milan Dolgan: A Source and Success of Pastir (by Valjavec)..................................13 Lilijana Burcar: In the Open Air of an Adventurous Novel - Girls' Characters and their Discomfort..................................................26 Igor Saksida: The World of Sacred, the World of Children......................................37 Tilka Jamnik: The World of Sacred in the Children's Books in Slovenia...............45 Goranka Kreačič: The Numinous in Children's Literary Illustrations and Literature....................................................................................53 A VIEW OF ONE'S OWN WORK Janja Vidmar: It is all Mary's Fault or When Culture Becomes a Substitute for Redemption..................................................................................63 IBBY NEWS Tanja Pogačar: IBBY Congress in Columbia and IBBY Officially Published Invitation for Awards in the Year 2000...............................................67 RESPONSES TO THE EVENTS Maruša Avguštin: A Fair of Children's Books in Bologna.......................................70 Maruša Avguštin: The 17th Biennial for Illustration BIB 99 in Bratislava............75 REVIEWS »Večemica« for the year 1998 (Award for the best Slovene children's literary work).........................................82 Levstik Awards for the year 1998 ................................................................................. 83 Tanja Pogačar: 50years of The International Children's Library in Munich..................................................................................................88 OTROK IN KNJIGA 48 Glavna in odgovorna urednica Darka Tancer-Kajnih Revijo sta ob finančni podpori Ministrstva za kulturo založili Mariborska knjižnica in Pedagoška fakulteta Maribor Naklada 700 izvodov Letna naročnina 3000 SIT Cena posamezne številke 1800 SIT Po mnenju Ministrstva za kulturo R Slovenije št. 415-51/93 mb z dne 26. 1. 1993 se od publikacije plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Tisk: TIGRAS d.o.o., Slovenska Bistrica; Računalniška priprava: Atelje Visočnik v začetku meseca novembra je izšla posebna izdaja revije Otrok in knjiga, v kateri so zbrani prispevki s simpozija PERSPEKTIVE V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI, ki smo ga pripravili skupaj z Mariborsko knjižnico (ob njeni 50-letnici) 28. maja letos v Mariboru. v ■^y. 'iiiiiMMfiifrT -"^•'^"iiifi