FRANC SAL. FINZGAR.
ŠTUDIJA.                          D^ IVAN PREGELJ.
Petdesetletniki od včeraj, danes in jutri: Medved, Murfiik, Govekar, Finžgar, Prelesnik in Meško. Medved je padel sredi visoke žetve, Murnik in Govekar sta bila v poldnevu davno pred moderno Prelenik je ugasnil kakor sredi strani odrezano poglavje — fragment. Meško se je raz bohotil v plodovitost in postal trpko nerazvitem in omejen v lirizmu svoje »duše«, skoro epigonski človek ob časovnosti Iv?na Cankarja. Iz slovstvenega sorodstva z Medvedom in Prelesnikoni, ob Mešku v poldnevu je rastel Finžgar nad Murnika in Gcvekarja. Njegova pisat ljska rast je tako organsko naravna, tako jasno nepatološka, da jo je mogoče verno orisati samo s slogom starejša slovstvene zgodovine in je sicer vsaka opredelba o njem netočna, prav tako kot GrafenauerjevT široka detinicija, da »je na poseben način spojil starejšo in moderno tradicijo« (Kratka zgodovina, 2. izd,, 202).
Približno trideset let književnega dela leži za petdesetletnim Finžgariem. Petindvajset letnikov Doma in sveta vsebuje plodove njegovega duha in okusa; prava celina listu je njegova epika, podobno kakor ije skozi petletja Ivan Cankar Matici in Schwentnerjiu in Župančičeva lirika Ljubljanskemu Zvonu, Iz letnika v letnik je jasnejše, da hoče biti Finžgar v leposlovju tisto, kar Krek v gibanju slovenstva in socialni misli, bolj zavedno socialni, kulturni delavec kakor pa artist v zmislu modernega subjektivizma. Saj je oseba, pa še kakšna in kolika, a se ne kaže kakor se Meško in Sardenfko, se taji prav iz krvi, iz plemena in klime,
ki sta ga dali, in iz stanu, ki mu je naložil breme, biti vzgojitelj, duš pastir, biti dejanski socialec na fari in v občini. Snovnost njegove epike je neposredni doživljaj, po pravici se nazivlie sam in zavestno realista. Res je racionalast, ki psihologično zajeimljivo občuti kot neokusnost romantizem stili-ziranega lica (Detela: Trojka, Pregelj: Mlada Breda) in tako1 negativno dokazuje sebe po lastni opre-delbi. ki bi ji dal znanstveni izr°z z besednostjo, v e r i s t — o p ti m i s t in s tem odklonil Grafen-auerjevo o poetičnem realistu, kakorkoli ie sicer Grafenaueriev izraz za Finžgarja pred letom devetnaists'4cdesetim  točen.
Početki Finžgarjeveča pisateliiskeča nde^stvo-vanja niso sicer brez vs^ romantike, pa bodisi, da ga vidimo, kako živi v »Domačih vajah«, v družbi a in o, v Vrtcu in A n 0 e I j č k v kot Basni -goj in Naum (Gorazd!). kot pesnik in pripovednik ob klišeie iz tujine (Ptičar), kot urednik ob bolnem Tomšiču, kot predsednik literatstva na gimnaziji in v boLosk>vnici. kot početnik s prvo tiskano^ dramo (Mladi tat), prvo povestio (Gozdarjev sin), ki jo ie Mohorjeva družba ?z neznanih in neumljivih vzrokov odklonila in »Slovenec« natisnil. prvo povestjo (Zaroka o polnoči"*, ki ii ie sodil France Lampe, 6d je in ni (Obiski. Biseri. in le Finžtfar vendarle imel svoje zadoščeni^ po Kraicu v Novem mestu. Leta. 1896, se l'e Finžgar s polnim imenom poslovil od Vrtca in ml a din -stva (Pomladni glasi 1895!) in s polnim imenom stopil med »Dominsvetovce« k Medvedu. Hribariu in prav tesno ob G a n g 1 a , s katerim je mimogrede izmenjal pesniško poslanico, pravi Goremec ob »gorenjstvu« BeJokranjca. refleksivnik v be-sednosti, ki priča vpliv tradicije (Gregorčič, Hlad-niča ob tvornici, Moja pot), a že zanemarja shema-tičnost verzov v sonetu (Čejedno samo hoče le in
108