324 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 • 2 
datira kapičasto apliko celo nekoliko kasneje kot Belošević. Nož iz našega groba 169 
(ki je tudi interpretiran kot nož, le v opombi ob rentgenskem posnetku je nakazana 
možnost, da gre za britev) pa ni primerljiv z noži iz grobov v Romans d'Isonzo. Manj­
kata mu tako trn kot konica, torej nima ne zavitega zaključka trna ne pravokotno 
zaključene nožnice — kar ostane, pa je zelo splošno. Ostanki tkanine v rji so lahko 
tudi ostanki oblačil pokojnika. 
Nerazumljivo mi je avtoričino zanikanje, da gre v našem primeru za grobišče 
ob cerkvi. Dokumentacija verjetno res ni popolna, vendar povsem zadošča, da vidimo 
odnos med ohranjenimi temelji in grobovi (str. 66). Vrzel govori o sočasnosti grobišča 
in stavbe in sploh ni osamljen primer. Poleg Batuj, ki naj jih ne bi smeli uporabljati 
za primerjavo (!?), imamo v neposredni bližini tako situacijo tudi pri župni cerkvi 
v Kranju, na blejskem otoku in v Mostah pri Žirovnici. Večina teh grobišč s cer­
kvami je bila raziskana po objavi omenjenega temeljnega članka J. Kastelica v AV 
15/16, zato ne preseneča, da ga bistveno dopolnjujejo. Sicer pa je o cerkveni organi­
zaciji tudi v času 9. stoletja — upoštevaje arheološka odkritja — več pisal J. Höfler 
(O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, Razprave FF, 1986; Gradivo za hi­
storično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem, pražupniji Radovljica in 
Kranj, Acta ecclesiastica Sloveniae 10, 1988, 201ss), ki dopušča večje število cerkva 
na našem ozemlju tudi že v začetku 9. stoletja. 
M i l a n S a g a d i n 
M i l a n P a h o r , Slovensko denarništvo v Trstu. Denarne zadruge, hranilnice, 
posojilnice in banke v letih 1880—1918. Tnt : Tržaška kreditna banka, 1989. 150 strani. 
Ce sprejemamo tezo, da je poglobljeno poznanje lastne preteklosti osnova pra­
vilne ocene sedanjosti ter pogoj za načrtovanje bodočnosti, potem je delo Milana 
Pahorja in sodelavcev o slovenskem denarništvu v Trstu prišlo v naše roke v pra­
vem trenutku. V času, ko nam Slovencem z različnih prižnic dokazujejo nebogljenost 
ter nezgodovinskost pobud po lastni samostojnosti, je pogled v preteklost osvežujoč 
in nas navdaja z optimizmom. Narodni politični vstop slovenskega naroda v družbo 
velikih zgodovinskih narodov, dedičev francoske revolucije, je bil od konca 18. sto­
letja do današnjih dni izredno težak ter posut s težavami in žrtvami, ki so jih nare­
kovale in pogojevale zgodovinske okoliščine evropske zgodovine zadnjih 200 let. 
Žilavost in vitalnost slovenskega naroda je omogočila, da se ob koncu stoletja 
lahko še uvrščamo med zgodovinske narode v Evropi. Marsikateri tudi večji evropski 
narod še čaka na čas lastne uveljavitve in vstopa v zgodovino. Spoznanje vsega bo­
gastva nacionalne ideje prihaja ta čas v Evropi in v svetu vse bolj do izraza in v tem 
kontekstu bijemo bitko za lastno emancipacijo. Vsega tega ne bi bilo, če ne bi kot 
narod sledili evropskim tokovom rasti in uveljavitve tudi manjših narodnih skupin 
v preteklosti in v današnjih dneh. Izpostavljeni pritiskom romanske, nemške ter ogr­
ske skupine držav in narodov, smo Slovenci v nelahkih pogojih le obdržali vajeti 
lastnega razvoja v lastnih rokah in sicer v različnih zgodovinskih obdobjih različno. 
Prilagodljivost, podjetništvo in trma tega naroda, ki sedi na teritoriju raznovrstnih 
sečišč in interesnih sfer, mu je omogočila razvoj in obstoj. 
V ta kontekst lahko umestimo tudi zgodovinski prikaz, ki ga je bralstvu ponudil 
avtor. Obdobja so namreč v preteklosti in tudi danes vedno pogojevala center. V tem 
smislu so se predvsem v Trstu, poligonu najrazličnejših pobud in velikih finančnih 
ter državniških interesov ob koncu prejšnjega in na začetku tega stoletja, Slovenci 
znašli kot malokdo. Dotok finančnega kapitala iz vseh centrov srednje Evrope, velik 
demografski priliv iz kompaktno slovenskega zaledja, velike perspektive, ki jih je 
Dunaj namenjal svojemu oknu v svet, so v Trstu ustvarjale pogoje rasti posameznika 
in razvoja slovenskega življa. Linearnosti razvoja seveda ni bilo. 
To ni bila zelena trata, kjer bi se na novo lahko formirala gospodarska in preko 
nje tudi nacionalna zavest. Meščanstvo je bilo tu že formirano ter v rokah družin, ki 
so kot oblastniška elita obvladovale tako politično kot gospodarsko področje. Prostor 
si je bilo treba, kljub avtohtonosti slovenskega prebivalstva, ki so mu stereotipi ob­
našanja pripisovali le sekundarno vlogo mandrierja, malega kmeta, trgovčiča ali dni­
narja, šele izboriti. Vse bolj jasno je, kljub zameglitvam historično-materialističnega 
tipa, ki so obremenjevale evropsko zgodovinopisje zadnjega pol stoletja, da sta se 
inteligenca in meščanstvo kazala kot pospeševalca historičnih procesov. Pri tržaških 
Slovencih je to še posebej razvidno, kar dokazuje v polni meri tudi Pahorjeva od­
lična študija »Slovensko denarništvo v Trstu«, ki v svojih poglavjih predvsem pa v 
uvodnih raziskavah neizpodbitno dokazuje, da je nacionalno vprašanje v Trstu reše­
val prav sloj inteligence, srednjega uradništva in meščanstva, ki se ni več zadovolje­
valo z nemško ali italijansko literaturo, pogovorom in banalnostmi, temveč je o teh 
stvareh hotelo razpravljati v svojem jeziku. Iz tega je zraslo marsikaj : čitalnice, dru-
ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 . 2 325 
štva,-časopisi, politične stranke, gledališča, skupna prizadevanja za narodno priznanje, 
pa tudi bančništvo, posojilništvo, akumulacija kapitala in podjetništvo, ki je v pogo­
jih vse večje demokratičnosti ter enakopravnosti takratne avstrijske družbe dosegalo 
pogoje enakega starta z drugimi tu v Trstu prisotnimi narodi. 
Težko in nerad povzemam historični determinizem Josipa Vidmarja, ki v ka­
rakteristikah nekega naroda vidi osnovo za njegov uspeh ali propad, a vendarle! Ob 
politični in gospodarski enakopravnosti, ki kljub vsemu še to ni bila, so Slovenci v 
Trstu dokazovali vse večjo vitalnost, moč, željo po napredku, kar niso bile predpo­
stavke someščanov drugačne narodnosti. To je bila želja naroda, ki se je odkupil zgo­
dovini, da bi si priboril prostor pod soncem, kot katerikoli drugi subjekt ali narod 
v Evropi. Dokazov za to je nebroj, od vidnih simbolov tržaškega slovenstva, kot je bil 
Narodni dom na centralnem trgu Caserma, do pobud v bančništvu in podjetništvu, ki 
so v Trst privabljale vse večje vsote slovanskega kapitala. Ob uradnem in vidnem 
Trstu, tem neposredno državnem mestu z lastno razvpito avtonomijo, ki mu še Dunaj 
ni mogel do živega v nekaterih vprašanjih birokratskih kompetenc, kjer so ljubo­
sumno in kot mit poveličevali svojo drugačnost na podlagi italijanstva, je rasel in se 
vse bolj razvijal slovenski Trst, na osnovi zdravega gospodarstva, pridnih rok, bistre 
pameti in predvsem znanja in= intelektualnega potenciala. Se pred Ljubljano, ki je 
svoj slovenski videz dobila šele po ptujskih in ljubljanskih demonstracijah 1908. leta, 
je slovenski del Trsta že eksplicitno kazal znake svoje neizpodbitne prisotnosti v tem 
mestu. 
Ob ustavljeni asimilaciji, ob vse večji demokratizaciji državnega volilnega apa­
rata, ter ob reformi lokalnih upravnih volitev je hegemonija tržaške oblastniške elite 
vse bolj trepetala in negotovo zrla v lastno prihodnost. Veliki evropski premiki ter 
koncepcije Drang nach Süden, ki so ob italijanskih imperialističnih apetitih risali kar­
to bodočih interesnih sfér v Evropi, so Trst vse bolj definirali kot ključni element 
v prevladi enega koncepta nad drugim. Vse bolj jasno definirani slovanski interesi 
v Avstroogrski so položaj še bolj zapletali in nakazovala se je nova komponenta, na 
katero je bilo treba računati kot na realno moč in se z njo spopasti. To je zgodovin­
ski okvir, v katerega posega Pahorjevo delo, kot prikaz neke lokalne zgodovine, ven­
dar z valencami obče zgodovine takratne Evrope. 
V dokumentiranem pregledu se pred nami, v izredno lični in pregledni knjigi 
zvrstijo desetletja slovenske tržaške zgodovine od narodnih in političnih razmer na 
sredi prejšnjega stoletja do gospodarskih razmer ob prelomu stoletja. V povsem re­
alni ter na virih sloneči predstavitvi se pred vedoželjnim bralcem zvrstijo pobude za 
nastanek in razvoj zadružništva do višjih oblik organiziranja Tržaške posojilnice in 
hranilnice. Izredno zanimiva je kolokacija Fabianijevega Narodnega doma v trža­
škem mestnem tkivu, kot multikulturen poskus simbioze kulture in gospodarstva kar 
pomeni izredno napreden nacionalni program politično enotnih Slovencev, ki so le v 
socialdemokratih imeli neko latentno opozicijo. Iskrivost teh pobud iz začetka tega 
stoletja pooseblja visoki nivo narodne samobitnosti ter visoko kulturo dialoga teda­
njih vodilnih tržaških slovenskih politikov, ki so znali iz osebnih interesov kovati 
tudi nek splošni, obči interes. 
Delo so sooblikovali še Dragica Maver, Giuliana Gerdol, Aleksej Kale, Daniela 
Ruppel in Sandi Volk. Za odlično opremo knjige sta poskrbela Andrej Pisani in 
Diego Kolarič, lektorirala pa je Majda Kavčič Basa. Znanstveni aparat je naveden 
na koncu knjige, slikovno' gradivo pa so posodili Filip Fischer, Mario Magajna, Da­
vorin Križmančič in Janko Furlan. 
Ker je knjiga izšla pod pokroviteljstvom Tržaške kreditne banke ob 30-letnici, 
naj povem še nekaj besed o sličnih pobudah sponzorstva. Smiselnost in zavest naroč­
nika za izdajo monografije je nedvomno upravičena. Kot navaja v uvodnem zapisu 
avtor predstavitve te pobude, je današnje slovensko bančništvo na Tržaškem dedič 
preteklih pobud, prav tako kot smo sami dediči naše zgodovine — narodove zgodo­
vine. Želeti bi bilo, da se ob profesionalnem delu, ki gre dandanes vse bolj v speciali­
zacijo in alienacijo nekih splošnih danosti, slovenski bančniki ne bi odtujili od slo­
venske kulture in da bi bili vse bolj njen integralen del. Knjiga, ki na žalost ni na­
prodaj oziroma do nje ne more prav vsak, bi morala v vsako slovensko družino, 
s prevodom pa bi lahko širše obveščala tudi italijansko bralstvo o naši prisotnosti v 
teh krajih. . v 
B o r i s G o m b a c