Sodobna slovenska poezija Laura Repovš Prozorni plamen Prozorni plamen # # Ne znajdem se. Ne znam več jezika stvari, predmetov. Kako naj rečem "soba", če v njej nekdo, že dolgo mrtev, biva, ker ne mara črnega traku in groba? Kako se reče "stol", ki še zdaj diha tvoje lepe gibe in kjer zrak žari ves zlat in v njem zdaj prede tišina, ki jo je pustil tvoj glas? Čeprav ni nikogar več, je vse še tu. Ampak nobena stvar se ne obrne, ko jo pokličem po imenu. Vsakič mi roka zdrsne skozi, kot da sem jaz duh. Kot da sem jaz prozorni plamen vsega, česar ni več tu, pa je, pa je, pa je ... 60 Sodobnost 2019 # Prozorni plamen Laura Repovš Nada pride nazaj Nada ni bila preveč rada mrtva. Vztrajno je njena lepa slika padala, dokler se ni snel črni trak z okvirja, nemirno je drsala po sobah, z zavezo do navad, do ritma. Dolgo je še bledela senca, vsa srebrna od skrbi, da nas pušča še bolj same. Zdaj se je, čutim, spet vrnila: s krhko postavo bdi nad ... Kot bi bil za mame klic otroka najmočnejši urok. Da svojo hčer pospremi iz telesa, kot jo je nekdaj spremila v telo. Vidim, kako gori zrak od prisotnosti. Le o čem govorita dolge ure? # # Sodobnost 2019 93 Laura Repovš Prozorni plamen Alenka gre na morje Ko se pozdraviš in boš spet hodila, odločeno razlagaš, greš na morje. Da naj grem zraven. Z zavozlanim glasom obljubim, da te bom zares peljala. Z roko sežeš čez ograjo postelje in dolgo brodiš z njo po morju zraka. Skoz okno mi pokažeš oblak: ribo, ki plava nad Tržaško. Če jo vidim, in z morsko modrim prstom na nebo narišeš točno tisto prvo ribo, ki si mi jo narisala v otroštvu. Potem zaspiš, vsak dan za malo dlje. Domov se vračam v sivo-zelen vonj, ki uhaja vsak dan malo dlje s hodnika. # # Kadar si budna, te je včasih strah velikega zrcala, ki te srka iz telesa. Mirim te, da ne skrbi. Vesolje je kristalno: hladno, a neznansko lepo. Sveže kakor morje, ki ga imaš rada. Jaz te s čolnom peljem. 94 Sodobnost 2019 Prozorni plamen Laura Repovš Val Atlantika Samo otočje, ki se tiho dviga nad gladino, izdaja skrit obstoj v vodo potopljenega telesa: tvoj otok zre v globoki lok ozvezdij s pobočjem dojke, kjer se lomi plima. Žarel je svež večer v ožilju mesta. Ločila sva se na križišču, ko je zautripalo iz dna skrivnosti. Obstala sva, kot bi bila nevidna, in ko si me takrat prijel za roke, je udaril val silnega Atlantika, vse moje kamenje je vase vzela voda, temna, šepetajoča voda, in med vrvečimi lučmi sem rekla: # # Tvoja, tvoja... Sodobnost 2019 93 Laura Repovš Prozorni plamen Vse bo nekoč spomin Vse bo nekoč spomin. Vse zagori v času. Ko zrak zamigota, snamemo zaveso, ki jo tke prozorni plamen na kraju izginotja. Kar ostane v njej, je vse, k čemur se lahko vračamo. A spominjanje briše. Vsakič ko prikličeš vse nazaj, razpneš tkanino, ki se tanjša in para na robovih. Najljubše slike, ki jih najbolj rabim. Ko je nekoč doma skoz steklo vrat v razpadlo hišo padel pas svetlobe na prah v zraku, ki je poplesaval. Ko si me med vrvečimi lučmi večernega mesta prijel za roke. # # Zadnji dotik nekoga, ko odhaja ... 94 Sodobnost 2019