428
Politični obzornik
ZAKAJ SE JE ZRUŠILA FRANCIJA?
V našem javnem mnenju se mnogo razpravlja o vzrokih nenavadno hitrega vojaškega zloma Francije. Zavedajoč se, da je vsak vojaški poraz posledica storjenih političnih napak, poskušajo tudi naši meščanski raziskovalci francoskega vojaškega zloma odkriti njegove politične vzroke. Če na kratko resumiramo glavne izmed njih, je krivo zloma Francije njeno materialistično pojmovanje življenja, nasladnost in nemoralnost, v kateri so se izživljale široke ljudske množice, ne brigajoč se za nič drugega na svetu. Poloma so krivi framasoni ter levičarji, ki so ljudstvo vzgajali in zapeljevali v življenjsko brezbrižnost. Vse je hlepelo samo za popolno, tako rekoč anarhično svobodo. Glavni politični krivec pa je seveda ljudska fronta, ki je bila pred sedanjo vojno nekaj časa na
vladi in ki ima poleg drugega tudi odgovornost za vojaško zaostalost in nepripravljenost francoske države.
Ni naš namen raziskovati tukaj vzroke francoskega vojaškega poloma s strokovnih vidikov. Ovreči hočemo le glavna natolcevanja ter opozoriti na resnične politične zmote, ki so današnjega stanja Francije krive.
Očitati francoskemu ljudstvu, da je zaradi materialistične vzgoje izgubilo pravi smisel življenja in da se je izživljalo v vsakodnevnih nasladnostih, amoralnostih itd., je skoraj podobno blatenju. Očitek velja pač za vladajočo francosko meščansko plast in tudi za velik del malomeščanstva, kajti tem slojem se ima francoski narod zahvaliti za dvomljivi sloves svojih moralnih vrednot, iki igotovo niso manjše kakor pa pri katerem koli drugem evropskem narodu. Moralne zavesti francoskega naroda namreč ne smemo meriti in soditi po številu nočnih lokalov in zabavišč v Parizu in v drugih francoskih velemestih. S temi stvarmi je preprosto francosko ljudstvo v svoji skrbi za vsakdanji kruh imelo zelo malo opraviti. Gnilo francosko meščanstvo si je iz teh po-zorišč dekadentne nasladnosti napravilo važen pridobitveni vir. Ta pozorišča so bila privlačna za meščanske dekadente in moralne prenasičence celega sveta, medtem ko navaden Francoz za nje niti vedel ni. Tudi slovenski pokvarjeni meščan je smatral za svojo kulturno dolžnost, da si je ob prihodu v Pariz kar mogoče od blizu ogledal pariška nočna zabavišča. Kdor tega ni storil, baje ni poznal Pariza. Med tisoč takimi slovenskimi romarji pa bi menda lahko na prstih rok preštel tiste, ki so se potrudili iti spoznavat pariško življenje v delavske četrti 18. okraja, ali v okraj Belleville ali na bulevard Massena, kjer je mesto barak in kjer se kaže druga, nemaskirana stran pariškega življenja. Kako neiskreno je tako spotikanje naših moralistov se vidi že iz tega, da so med raznimi masonskimi kapitalističnimi lastniki dobičkanosnih pariških nočnih lokalov tudi številni francoski katoliški prvaki, ki so na drugi strani bili na čelu gibanja za tako imenovano prerojenje in poduhovljenje francoskega naroda. Značilno za neke naše kroge je tudi to, da se niso oglasili s svojimi opomini in očitki zoper masonerijo tudi že takrat, ko je po razbitju vlade ljudske fronte veliki mason, kapitalist in radikalni-socijalist, notranji minister Sarraut pričel preganjati delavske organizacije in zapirati levičarsko usmerjeno delavstvo, čeravno jim je bilo znano, da je Sarraut bil lastnik najrazkošnejših in najzloglasnejših pariških nočnih zabavišč kakor so „Le ciel" in „L'infer".
Da je francoski narod prišel, kamor je prišel, je baje kriva predvsem laicistična francoska šola, pri čemer ima seveda glavno zaslugo francosko „marksistično" usmerjeno učiteljstvo. Laicistično šolstvo in marksistično učiteljstvo je po mnenju teh krogov vzgajalo francosko mladino v nepatriotičnem duhu, v brezbrižnosti za narodno usodo in narodno bodočnost, v množico nekih bonvivantov, kateri je obramba domovine postala deveta briga.
Na te navedbe oziroma obtožbe moramo odgovoriti s konkretnimi podatki stvarnega stanja. Prvič beseda o učiteljstvu: Ali je res v celoti pripadalo pravemu marksističnemu krilu francoskega delavskega gibanja? Zal da te laskave ocene na račun francoskega učiteljstva ne moremo deliti. Do združitve strokovnih organizacij 1936. leta sta obstajali v Franciji dve glavni strokovni organizaciji učiteljev, ako se tukaj ne oziramo na res neznatno desničarsko nacionalno federacijo za pouk, in sicer številčno zelo močna organizacija socialdemokratskega tabora, v kateri so prevladovale anarhosindi-kalistične tendence, ter federacija levega, marksistično usmerjenega osebja za poduk. Ob združitvi strokovnih organizacij je razmerje med tema dvema organizacijama bilo 1 :4 v korist anarhosindikalističnega krila. Večinsko krilo je zadnja leta vedno bolj prihajalo pod vpliv negativnih ter reakcionarnih elementov. Ako pomislimo, kakšno vlogo so organizacije anarhosindikalističnih tendenc igrale v španski republikanski vojski,
429
kjer so zapeljavale delavstvo, sabotirale osvobodilni boj in na ta način stvarno pomagale do zmage španski reakciji, potem nam ne bo težko ločiti plevela od zrnja tudi v vrstah francoskega učiteljstva. In res je bilo večinsko krilo tisto, ki je dosledno vodilo borbo proti ljudski fronti, ki je o priliki monakovskega sporazuma v septembru 1938. leta javno in na vsa usta ta sporazum odobravalo in se postavilo na stran ministrskega predsednika Daladiera, kateri je po nalogu znanih francoskih 200 familij in angleških lordov v Monakovem izdal interese francoskega ljudstva. Večinsko vodstvo učiteljskega sindikata je sabotiralo generalni štrajk v novembru mesecu istega leta in doseglo, da se je le ca 25% učiteljstva štrajka udeležilo. Tudi je bilo vodstvo učiteljskega sindikata prvo, ki je začelo s formalnim razbijanjem ljudske fronte v lastnih vrstah.                                                                                                                        A. R.
(Konec sledi.)
430
576
Politični obzornik
ZAKAJ SE JE ZRUŠILA FRANCIJA? Poglavje  o  francoski   mladini:   Na njen   rovaš  letijo  očitki,   kot  da bi  bila  oropana  s  strani  nenacionalnih  levičarskih  organizacij,  svobodne  šole  in  tako  dalje  vsakega čuta za domovinsko ljubezen, pokvarjena in intei nacionalizirana, eden poglavitnih
krivcev francoskega vojaškega poraza. Armada, ki se je rekrutirala iz take mladine, se je vdajala sovražniku v množicah, bežala brez potrebe in zapadala paniki. Taka je mladina, ki jo je odgajala ljudska fronta ...
Tudi na to moramo odgovoriti s stvarnimi podatki o stanju francoskega mladinskega gibanja, ki nam bodo pokazali, komu je ta mladina prav za prav pripadala. Specifičnemu, čisto francoskemu notranjepolitičnemu strankarskemu stanju je ustrezalo tudi stanje organizacijske pripadnosti francoske mladine. Korumpirane francoske meščanske stranke so mladino sploh zanemarjale. Namesto ideološke vzgoje so jo rajši lovile v ¦svoje mreže s protekcijo, s podkupovanjem itd. Kolikor so razne meščanske stranke imele svoje mladinske sekcije, so obstojale zgolj na papirju, ali pa, kakor pri radikalsocialistih, tudi v privesku razmeroma malega števila mladine, rekrutirajoče se iz vrst ožjega strankinega, največ vodilnega aparata. Izjema je bila le socialdemokratska stranka, ki je imela po  svojih  glavnih  centrih  tudi  precej  številne mladinske sekcije.
To zanemarjanje francoske mladine je vešče izkoristila katoliška akcija, ki je posebno na deželi v teku let ustvarila celo mrežo mladinskih organizacij svojevrstnega tipa, ustrezajočoga francoskim razmeram, v katerih pa iz taktičnih razlogov ni gojila toliko verske nabožnosti in direktne politične vzgoje kakor pa šport, prirejanje zabav, izletov itd. Sliši se sicer čudno in naravnost neverjetno, da je v teh organizacijah bil obsežen največji del francoske, predvsem podeželske mladine. Natančnih številčnih podatkov o moči teh organizacij sicer nikoli ni bilo mogoče dobiti, smatralo pa se je, da je je to število sukalo okrog enega milijona in da je daleč prekašalo število mladine, organizirane v vseh drugih organizacijah skupaj. Saj je cerkev celo v Parizu imela v vsakem okraju svoje mladinske organizacije. Pri tem je katoliška akcija pokazala nenavadno spretnost, kajti mladino je zelo malo silila k hoji v cerkev in k izvrševanju verskih nabožnosti, tembolj pa ji je nudila priložnost za vse drugo uveljavljanje. Celo nad tem se voditelji tega mladinskega gibanja niso spotikali, da je mladina na skupne sprehode hodila z rdečimi zastavicami.
Ko je pred štirimi, petimi leti tudi v Franciji začela skrajna desničarska nevarnost in se je proti njej začela gibati mladina, je svobodoljubni val zajel tudi dele teh cerkvenih organizacij. Začela se je stvarjati akcijska skupnost vse svobodoljubne, demokratično čuteče mladine. Tudi nekatere teh mladinskih organizacij so se pod pritiskom članstva pridružile delovni skupnosti, medtem ko je večina po zaslugi vodilnih krogov ostala izven tega širokega mladinskega gibanja. Šele takrat se je prav za prav odkrilo pravo organizacijsko stanje francoske mladine in eden glavnih organizatorjev akcijske skupnosti francoske demokratične mladine, Guvot, je na neki konferenci upravičeno vzkliknil: ,,Šele zdaj smo odkrili, komu prav za prav pripada francoska mladina! Mislili smo, da je večina naše mladine organizirana v mladinskih organizacijah, ki pripadajo delavskemu razredu, zdaj smo se pa morali prepričati, da je velika večina francoske mladine organizirana v katoliških organizacijah."
To razmerje se zadnja leta pred vojno in tudi za časa ljudske fronte ni veliko spremenilo.
In francoska ljudska fronta? Ta da je v svoji anacionalni misiji zanemarjala in sabotirala vojaško pripravljenost francoske armade, da je v usodepolnem trenotku bila premalo oborožena. Razen tega pa je baje zaradi svoje politike za časa vojne v Španiji povzročila izgubo prijatelja in zaveznika na pirenejskem polotoku, ker se je današnja Španija neki zaradi tega obrnila proti Franciji in Angliji.
Predvsem so očitki ljudskofrontni vladi v Franciji o pomoči republikanski Španiji neresnični. Republikansko Španijo so res z vsemi močmi podpirale francoske ljudske organizacije. Vlada pa, ki ji je stal na čelu cincajoči voditelj Blum, je pomoč stalno odbijala. Vsa pomoč te vlade je obstajala v tem, da je prodala nekaj, tudi za francoske
577
pojme zastarelega orožja v republikansko Španijo. Funkcija ljudske fronte je takrat v svojem bistvu bila obramba miru, obramba Francije tudi z aktivno pomočjo republikanski Španiji. Na pritisk francoskega ljudstva, da naj vlada vendar neha s tako očitno protifrancosko politiko, je predsednik Leon Blum solznih oči izjavil: „Ce bom mogel, bom vse storil, da bom vojno le za eno samo uro odložil." S tem svojim zadržanjem pa je v resnici aktivno podpiral evropsko vojno stranko, vojne nevarnosti in iz nje sledeče katastrofe pa niti za pol ure ni odložil.
Kar se tiče očitka, da je vlada ljudske fronte zločinsko zanemarjala oboroževanje, medtem ko je nasprotnik vse storil za ta namen, moramo najprej ugotoviti dejstvo, ki ga danes v Franciji vsi priznavajo: Kolikor je francosko ljudstvo zadnjih 20 let žrtvovalo za oboroževanje, bi zadostovalo za oborožitev najmodernejše armade v Evropi. To smo dolžni podčrtati ne glede na zelo kratkotrajno dobo vladavine ljudske fronte in ne da bi imeli namen braniti razne ministre v vladah ljudske fronte, ki so imeli v rokah vojne resore. Ce pa iz ljudstva iztisnjeni denar ni šel za določene namene, je za to v prvi vrsti odgovornih tistih dvesto familij, ki so imele v rokah monopol za oboroževanje. To so bili ravno tisti krogi, ki so bili najdoslednejši nasprotniki ljudske fronte.
Kljub temu, da se ne bomo spuščali v razpravo vojnotehničnih pomanjkljivosti francoske armade, hočemo vendar navesti dva primera za boljšo ilustracijo pravilne odgovornosti tudi v tem pogledu. Letalski minister ljudske fronte Pierre Cot je vendar skušal uvesti v vojaške dobave nekoliko resnejši režim. In kaj se je pokazalo? Prevzemne komisije raznega vojnega materiala so spočetka delale 50—60°/o izmečka. Tako je na pr. bila glavna dobaviteljica padal, ki so jih že nekaj let uvajali v armado, tvrdka Drevfuss & Comp. Uradna komisija jih je pri prvem prevzemu izvrgla kar 60°/i>. Tako židovska tvrdka! Tudi pri drugi dobaviteljski firmi Gautier & Comp. ni bilo nič drugače. Z življenjem tisočev francoskih vojakov-letalcev so se brezvestno igrali špekulanti in kapitalisti francoske višje družbe. Podobno je bilo seveda tudi pri drugih dobavah za letalstvo. Medtem ko so v drugih modernih armadah gojili padalstvo in razvijali letalstvo do popolnosti, je ta stroka služila za pridobivanje bogastva nekaj kapitalističnim špekulantom. Zato ni čudno, ako se francosko letalstvo ni moglo razviti in so na vež-bališčih dosegle smrtne nezgode naravnost strahotne številke. Na letališčih je vojaška uprava imela na zalogi vedno toliko mrtvaških krst, kolikor je imela zaposlenih pilotov ali pa padalcev. Ponesrečene letalce so pokopali skrivaj ponoči.. . Kdo bi se potem čudil, ako je med Francozi, ki so bili prvotno pijonirji letalstva, razvila velika averzija zoper letalstvo. Ko so za časa ljudske fronte hoteli uvesti tudi pouk civilnega padalstva in približati to panogo ljudskemu pojmovanju, se je akcija končala z neuspehom največ zaradi splošne averzije ljudskih množic, zaradi nezaupanja v tehnično solidnost aparature in pa zaradi gonje reakcionarnih krogov proti temu, češ, da je to revolucionarno vzgajanje francoske mladine za meščansko vojno.
Se en primer patriotične zavesti francoskih vladajočih plasti. Tvrdka baronov — Wendel iz Lotaringije, ki spada med vodilne člane znanih 200 družin, je imela v Franciji takorekoč monopolno last železarske in jeklene proizvodnje. Ta železarski sindikat je izvažal svoje produkte v Nemčijo preko Švice še takrat, ko je bila Francija z Nemčijo že v vojnem stanju. Isto je delala tudi Južnofrancoska bavksitna družba, ki je po isti poti izvažala visokovredni francoski bavksit v Nemčijo.
Ako je torej resnična trditev, da se francoski vojak ni boril, kakor so pričakovali voditelji francoske države, se spričo razmer, ki so tamkaj vladale zadnji čas, pač nihče ne bo čudil. Kako naj bi bil za vojno navdušen vojak, ki je prišel iz tovarne, iz vasi in je pri vsakem koraku srečaval neverjetno korupcijo? Kako je mogel verjeti patriotizmu tistih, ki so ga pošiljali v ogenj zoper tistega, s katerim so še malo poprej tako
575
hladnokrvno barantali za usodo francoskih zaveznikov, kakor v primeru Cehoslovaške? Kako je mogel verjeti v pravičnost vojne, ko pa je na lastne oči videl in tudi na lastni koži čutil, da ga gonijo v vojno tisti, ki so bili do včeraj pripravljeni na vse koncesije današnjemu nasprotniku, tiste pa, ki so pravočasno opozarjali ljudstvo, kam ta politika vodi in so se proti njej borili, so pa preganjali in zapirali kot veleizdajalce. Francoski mali človek le ni kljub privzgojeni konservativnosti zadnjih let prespal in si je počasi koval novo miselnost.
Vladajoča plast francoskega meščanstva je pač že davno prenehala biti naslednik tistega francoskega meščanstva, ki je pred sto in petdesetimi leti bilo nositelj boja za svobodo. Slavna tradicija svobodoljubja njegovih prednikov mu je že davno postala fraza. Tudi ljudstva Jugoslavije so se o tem že sama prepričala. Naš šestojanuarski režim je imel v takratnih francoskih vladah glavnega moralnega in materialnega opornika, brez ozira na to, ali so tem francoskim vladam načelovali razni Lavali ali pa razni Blumi ter njemu podobni „lcvičarji".                                                                                          A. R.
519