Zgodovinsko - mestopisni obrazci                     H
(Spisuje P. F. H.)                                          
                        Xrr.  Ztfubljana.
(Dalje.) razvalinnh nekdaj cveto&o Emone se jc kmalu vzdignila nova naselbina. o so si Longobardi  prisvojili  Norik  in   Panonijo,  sezidali  so   okolo 527. 1. v sodanjera Oradi^i novo trdnjavo.    Poznpje je Narzes. slavni gržki vojskovodja <"«3arja Jnstinijana.  premagavSi   Longobarde,  mesto olepSn) in utrdil 554—580. 1. Ko jp prišel potem v nemiloRl pri eesarji, prežive! je tu poslcdnjc dni svojega življenja.
Po toh kTajih živoči Slovonci so vzdihovali skozi polstoletja pod krutim gospodarstvoin flivjih Avarov ali Obrov. dokler jih ni iz te krute sužnjesti rešil Samo, ki je ustanovil veliko slovan^ko kraljestvo 6Ž4. 1.  Kakih sto let
je bil zdaj mir in CTetelo jo blagostanje: Slovenei so živeli pod svojimi vojvodi in Ssupaui.   Tudi v Ljubljani je bila bajo taka županija.
Ali mir ni dolgo tiajal: jela ga je kalili nova mtrihtu, preteča oil zahoda.
Frankovsko gospodstvo m je Sirilo vedno bolj in bolj. Iz zafetka so se Slovenei bojevali s Franki skupaj proti iieusiniljeniiu Avarom ; »li 8 tcm so si zamenili le gospodstvo. Za Karola Velikega 788. 1. so si Franki podjaraili dofolo. Izveslao je. da so zasedli ludi hulraec ob uiestu, sczidali na njem grad in ga utrdili, a okolo njega se je jela širiti sedanja Ljtibljana ob desnem bregu Ljubljanice, nasproti starej Lmooi.
V poprejšniii stoletjih je trpela dežela veliko kvaro po divjili Avarih a zdaj zopet po divjib Madjarih, ki so m bojevali proti NeniJiji in Italiji. Okolo
 1919. ]. je bila krvava bitka z Madjari poleg Ljubljane.  Ko jo Oton 1. 955. I. uničil moe Madjarov ua polji.ob rcki Lehn, začcla je Ljnbljana zopet eveteti. Na gradu je bila defelna knežka pfalca, da-si w. tega  časa  LjiiMjana Se ni '      bila deželi glavuo mesto.
Iz desetega stolctja naprej niinamo sporoči). Verjetno je, da so si Nemci prisvojili te kraje in slovenski narod jim je bil suženj.
^Sieer te je za dolgo aoe pokrila,
in vgasnil l>il ti zgodnjc zarje 8Tit;
Ko mnogim sestram Broia jc svetila,
Bil tebi blišfe prijazne zvezde skrit.
Osoda grenka ni te zadušila,
Nad tabo ful inoči Deboške šfiit,
In po stoletjLh spet si oživela,
V lepoti rajski vefno boS živela."                         {Okiski).
Po divjih Avarih in drngih narodih je zginilo tudi kerščanstvo iz oaših krajev. Da so se naši pradedji pokristijanili, gre v prvej vrsti hvala Oglejskim patrijavhom, vzlastj sv. Bavlinu (od 77fi—802. 1.) in Solnografekini nadškofom. Ker so pa oznanovali kersčansko vero Nemei. kateri niso znali slovenskoga jezika, razširjalo se je le počasi. Iz to dSbe iraamo tudi najstarejše s]oystveae slovenske spouienike. Pripoveduje se tudi, da so pobožni brodniki vže 745. L sezidali eerkvico sv. Nikolaja. — Oglejski patrijarht so bili višji eerkveni gla-varji ter so imeli veliko oblasti; ž njimi so tekmovali korožki vojvodeOrtenburgerji.
V jedenajstem stoletji je v Ljubljani zabilcžiti le malo uoric. Leta 1006. jo. morila buda kuga Ijudi po Ljabljani in njenej okoliei. Valvazor nam po-roča, da je pomorila nad 17.000 ljudi. To število, da-si uekoliko prenapeto, kaže nam veuder, da je bila Ljubljana vže uiočno obljudena. Tudi trgovina je biia jako živabna v tem stoletji. Znana sta nara dva trgovca, prvi: Peter Berlak, uslanovil je sirotišnieo (1011.1.); drugi: Baldovic po imenu, aezidalje cprkev sv. Filipa, katera se je poznoje izrocila franciškanom in je bila pozneje posvotena Msteri Božjej. — Kako pobožnega dulia so bili Ljubljančani v onej dubi, kaže nam poročilo, v katerem čitamo, da se je podalo (1057. ).) preko sto romurjev na daljui pot v Jeruzalem. Večinn teb romarjev so Arabci po-morili, a uekaj so jih odpeljali v sužnjest. Tudi bruz prijetnib. zabav Ljubljan-čani v ročenej dobi niso bili. Ijeto 1092. je priredilo starešinstvo dirko z ladijami po Ljubljanici ter odločilo t ta namon troje daril: tovor vina, 3 vatle sukna in dvoje nogavic.    Kdor je hotel dobiti pryo darilo, moral je pometati
168
svoje tekmece z drogoro iz ladije v Ljubljanico; za drugo in tretje darilo je moval vse prekositi na hitrosti. Ijeta 1143. ,je brat mejnega grofa iz Kranja priredil turnir, katerega se je udeležilo pletnstvo ia sosednjib. dezel. — V jeseui 1190. lota je Jjjubljanu<a preplavila mesto, da so ne morali ljudje ? ladijah voziti po ulicah. Leta 1210. so se krakovski in trnovski brodniki borili s pestmi za jeden tovor vina v razveseljevanje ia razvedrenje  mestne gospodc.
Ortenbnrški vojvode so delili Ljabljani raznih pravic, da bi ae jej bili bolj pvikupili, ter so po večkrat prebivali v Ljubljani, kakor n. pr. vojvoda Bernard; ž njim se ,je naselilo plemstvo v Ljnbljano. S tem se je Ljubljana za mnogo povečala. & dobe reienega vojvmle so se naselili prvi redovuiki reda sv. Frančiška v Ijubljano (1233. ].)
Bavno tako je Ljubljano odlikoval tudi vojvoda Ulrik 111., ki je bil po-božen, radodaren in blag knez. On je vpoljal nemiiki red ,,križakov" (1262. 1.) ter je po leti najrajSe bival na svojem gradu, sedaajem Tivoli. Skoraj gotovo je ta blagi knez podaril Ljutiljani tudi mestne pravice malo pred svojo smrtjo. *) V tej dobi so imeli tudi prvega mestnega sodnika, ki mn je bilo ime Urban, a pisal se je ,,Procel".
Po Ulrikovej smrti je bil gospodar Ijubljane njegov brat, Oglejski jjatri-jarh Filip, ki je podedoval imo?ino koroških vojvod. A njegov soroduik, Čoški kralj Otakar, prilastoval si jp tudi dsdne pravice. Zalegadelj pridere s svojimi vojaki na Kranjsko (raeseea novemljra 1270.1..) obiiada raesto s prvim nasko-kom, na kar se mu prostovoljno uda posadka na gradu. Ueški vojaki zasedejo Ljubljanski grad; ali vža 1278. 1. mora kralj Otakar prepustiti notranjc avstrijsko dožele novoizvoljoneniu nemškemu eesarju Rudolfu HabsburSkerau, kateri je izročil Koroško in Kianjsko tirolskemu grofu Majnhardu, a ta jo prepustil vladn svojemu sinu Henrikn, ki je bil tudi Ueiki in Poljski kralj (1307. 1.)
Ko je moral zapustiti kraljestTi, podal m je. na KoroSko in Kranjsko; živol je v Ijubljani 1313. 1., kjer mu je nmrla soproga Nreža. I/jnbljanSani so se Henrikn često pritožili zavnljo čudnoga obnaJanja plcmenitažev. kateri si ao stavili poslopja v mesto, a niso lioteli plačevati mestnih davkov niti dmgih troškor. Zatorej je zaukazal vojvoda (1320. I.,) da mora vsak, kdor koli sc, naseli v Ljubljani, plačevati vse davke, kakor drugi mešfani, ter pri-pomagati, da se izdržuje mestna stražtt, obzidje, jaiki in moslofi.
L. 1336. so prevzeli avstrijski vojvode vlado Kraojske drae!e. Vojvoda Oton Veseli je potrdil mestu vse pravice, katere je dobila Ljubljana od Henrika 1320.1. V letu 1338. so se poklonili in zvcstobo obljnbtli kranjski stsnovi Albrehtu n. v Ljubljani. Za njegore vlade je dobila dežcla vicedome in deželncga glavarja. t. 1358. jc umrl Albreht II. in njemu so nasledovali Budolf IV*. Albreht III. in Leopold III. L. 1360. je prižel nadvoJTOda Rudolf IV. s sijajnim sprem-stvom v Ljubljano, kjer ga je pritak»valo vei škofov, vladajo&ih knejOT in mnogo plemenitašev, da bi so vkupe posvetovali zaradi Oglejskega patrijarhat-8tva, beneSkih zadev in utrjenja južne meje.  —                   (Dalje prihodnji{.)
•) V nobonem meni pri9to]jnt.m viru nisera ^ital, kdaj je Ljubljana dobila mestne pravice. Znani nabiratelj starih iistin in izdajalelj ^arh iva'. g. J. Sumi. pokazal ini je )Z prijazuosti dve stari Hetini, po katerih gre tako sklepati. V jedDej iz 12&>. 1. se Sc ^ita: BDatum in Laibaco nostro foroB, v drugoj u 1299. 1. pa vže: Geacheheu ze Lejbach in dcr s t a t.u Xer so po Ulrikovej smrti (1269. 1.) nastali zelo Tihami 6asi, zgodtlo se je zatorej mej leti 1265—69.