470 Prva svetloba Nevin Birsa PRVA Obstajala si pred vsem: SVETLOBA bila si zibelka, vsa zmedena v viharju, bila si prva reka, po kateri sem plul, škrjanci so te prebodli s svojim letom, nepozabna, prvinska, moja mati, uničevalka teme, moj zadnji vzdih, mehka lovka, ki si me požrla s svojo globino, škrat, truden vozel začetka, mavrica in bolečina. Bila si vse, to sem sprevidel sredi zapuščenosti in samote, in večja je moja zenica, in bolj odprt je moj glas. PRIDITE (Smo tu? Tu smo!) Zrna, prihajajoča v amforo pekla, zrna, vsa zlata, zrna, vsa temna, pridite iz moje davne bolečine, pridite iz podzemlja zapuščenih zvezd, pridite v meso in noht, 471 Prva svetloba pridite kot srp ali volk, pridite skozi prapore rosnega jutra, pridite s sijem čebele in medene preteklosti, s strupom viharja, nabodenega na grom ali blisk, potem, pridite, prej, pridite, (in šepetajo planeti, rdeči planeti, usmerjeni naravnost v rdeče sonce mojega novega bivanja) VEDEL SEM Glas je bil pred rojstvom zvona: ZA SKRIVNOST t»ila je širina vzhajajoče tesnobe, umazani bankovec noči, z vso svojo nevednostjo in krhko laguno, vendar brez lune, tega čudežnega otroka sleherne teme; blešči se zvok, in zvon je daleč, ne ujame ga skrčena dlan, niti dotakne se ne ušesa, ker je onkraj vsega, vendar pred vsem. Vedel sem za skrivnost, bila je prepredena v tvojih očeh, mitoza morja jo je iskrila, vedel sem, vedel, skrivnost, zate, zato sem zbežal skozi prosojno zelenje zgubljene luči v novo, skoraj rosno in tako žalostno jutro. SMRT JE Straža rjove: zjutraj so drevesa OBSOJENA NA gg starejša, in hladna pest noči CMDT jih ne more več zadržati, - gredo kvišku, se morda upogibajo? - Z obzidja, sunkovitega diha, plane vojak, ki mu pravim smrt: in smrt je obsojena na smrt, in življenje je neznanka, ki upira pogled v približajoče se nebo, - 472 Nevin Birsa življenje rastlin in živali, ki gnezdijo v območju krhkega sveta, se razprši kot zvezda, težka in zamotana, se razprši, in ne vem, me obide, če je to, kar počnem in živim, resnica ali laž. NAJ TIHI ČRIČEK ODPRE OČI V mojih razdejanih ustih se je odžejal vrtinec, in vse ure so enako dolge, dolge kot poti zvezd in semenja, stkana za deževno jesen: zato naj spijo oblike, zelene peruti naj se odtržejo s cveta, in naj zagori beseda obleke, naj tihi čriček odpre oči in neskončna zelenina mine večnosti. Potem naj zalajajo šakali, o katerih piše zgodovina z mrzlo roko, in mrest enako hladnih voda naj brizgne iz sopar in vinogradov, v katerih prežijo krokarji in meglice. NESLI BOMO GOVORICO TVOJIH OTROK Menim, da bo tako dovolj! Nesli bomo govorico tvojih otrok v novo deželo, spočito od pričakovanja skodranih zarodkov, in sonce, prestreljeno z mojim očesom, bo nemirno šuštelo, z oljenkami se bo vračal dah netopirjev, spreminjanje lesa in vozlov majhnih pljuč: nesli bomo žrtev bogov k novim bogovom, (lovci trobijo v zaklonu zore). Človek potrebuje človeka, mi govorijo rogovi z iztrebki črvov, daljnih, samotnih košut. 473 Prva svetloba Človek potrebuje široko prostranstvo življenja, z zlatom v svojem srcu, o žareče bilke, trave smo, medeni klic mrtvih filozofov je brezup. (Perice ob potoku štejejo zvezde pozno v noč, oglašajo se jim sunkoviti glasovi usode, vešče jim obletavajo beli obraz.) Pridite bliže, in videli boste nože skal prav v svojem hrbtu, v mečih prijateljev. Pridite bliže, spozabil sem se, lovec človečnosti, sir ali dež, mrakobna lastovica se podi med ožiljem, grebem zemljo, perutnica smrti se mi krohota iz sleherne kleti, o zaletavi bobni jutra! (Šelestim); voda vdira v prijazni herbarij želja, vse je na svojem mestu, zvonik je padel v nebo, daleč ga vidim, pada globlje, globlje, samo še srebrn križ, ducat oblakov ob cesti, nikogar ni, ki bi rešil tonečo se ladjo: samo samotni pastir prešteva drobiž molka, še bolj je sam, ko mu na ovce pada rosa, in hlapi med oblake, v visoko zrklo sna. TI EDINA Rdeče sence noči živijo v meni samem: daleč je od tod, nekje plodna ravnina brizga plohe škorcev, nekje se luč utrne in zaživi svojo pesem. O resnica, vlačuga od vzhoda do zahoda, o žalost, megla zdaj že peščenega kontinenta, 474 Nevin Birsa ti si edina, ki živi sredi nedopovedljivih skladov sončnega prihoda, ki se bliža. Ti edina! Oblečena v brokat, zatemnjena kot vihar ali bližnja smrt. Ti edina. Škripajoča veriga notranjih besov, moči, prevar, odhajanja v meglice drugih daljav. (Naj se odpre seme bleščečega se zvona, sredi tvojih obrazov in sredi zmotnih prstanov zvezd, o prelepi, žalostni utrinek, ki boš živel sredi joka množice!) Ti edina, obrnjena v notranjost. Ti edina, obrnjena v krvavi plod življenja. Ti edina, zarja, blesk velikih zmag in zarja edinega poraza. IN VSE To je edini angel, ki živi nekje DRUGO v tkjvu iačnih otrok, upognjenih pod steberce vodometa - navzgor in navzdol se razrašča, in isti otroci mečejo zelene tkanine iz svojih nemirnih oči. Zato obrnite kazalce prihodnosti skozi mokro notranjost vtisov in vedite, da se vse neizogibno ponavlja: tako dež, tako zgodovina, tako ljubezen, tako smrt. In vse drugo. ODPRLO SE jn j odprlo se je sleherno nebo, JE SLEHERNO . B * * i NEBO in 1Z obllcJa 8roze je padel skozi presekani oblak majhen slavec. »Zakaj poješ?« so ga vprašale stvari, ki jih je prvič videl. Tihe roke tkanine so oznanjale pesem, in listi so vzvalovali, 475 Prva svetloba in razburkani kamen se je odprl, razpolovilo se je hrastovo drevo in drugo drevo v zmajevem očesu se je razplelo v sosednje oko, hiše so stokale, vlažne od začudenja, klas je izgubil zrno, mačka je spustila iz svojih zob koralde noči, in reke in izviri so jokali kot še nikoli.