Izpremenil se je... .
 Jlak je prisopihal.
Ženica, ki je čakala na klopi v čakalnici, se je vzdignila \n šla pogledat prišlece. Cela vrsta jih je izstopilo. Ženica je pazno pogledala vsakega, toda kogar [e čakala, tega ni bilo: namreč njenega sina Tončka. Ozria se je mamka na desno, na Ievo, proti vlaku, a ni ga biio od nikoder.
nSaj mi je vendar pisal pred kratkim, da se pripelje danes. Ali ga čakam zaman ? O ne, saj se je moj Tonček vedno najbolj veselil teh lepih velikonočnih počitnic! Tudi gospod župnik ga željno pričakujejo. Mnogo jim je potnagal še pri lanskih velikonočnih opravilih. Stregel jim je pri sveti maši in pel z njimi vigilije. O, kako mi je ugajal njžgov glas, da, skoraj bolj kot gospodov. Ootovo ga bom slišala tudi letos. Mnogo več že zna kakor lani, saj je že v peti latinski.    To je pa že nekaj!"
Ko je ženica o tem razmišljala, so izginili polagoma prišleci s kolo-dvora. Le tupatam je bilo videti kakega železniškega izprevodnika. Že se je nekoliko premaknil vlak dalje, ko je izstopil iz voza mladi študent — Tonče.
C2S    63    *S.
Mati mu je šla z veseljem naproti ter mu krepko stisnila roko. Toda Tončetov pozdrav ni bil tako gorak kakor prejšnjekrati. Ves drugačen je bil, nekako mrzel in prisiljen . . .
Molče sta zapustila mati in sin kolodvor. Na potu proti domu izpre-govori mati: BŽe sem bila v skrbeh, da ne prideš, da si zbolel; sedaj sem pa vesela, ko te vidim zdravega. Še gospod župnik bi bili žalostni, ko bi te ne videli te lepe praznike v cerkvi!"
nE, kaj meni za župnika; saj ni on sam; saj so v mestu še višji gospodje in . . .!"
Osupnila je mati ob teh besedah.
nNe govori tako, Tonče! Zameriš se gospodu župniku. Kdo te je poslal v mestne šole, kdo je skrbel zate o počitnicah — pomisli, kdo ti je stisnil pri odhodu v mesto marsikako kronico v roko? Ali niso gospod župnik za menoj tvoj največji dobrotnik?
Molče je povesil Tonče glavo, nekoliko zardel, a ni odgovoril bese-dice na to. Šla sta z materjo dalje. Mimo cerkve se je mati pobožno pokri-žaia in poklonila; Tonče pa ni vzel niti klobuka z glave . . .
" Pobožni matcri je seglo to do srca. Pa še bolj jo je zabolelo, ko njen sin ni hotel iti pozdravit gospoda župnika. ,,Sedaj ne grem ; morda pojderri' pozneje v župnišče," se je izgovarjal Tonče.
Ko sta dospela z materjo v domačo kočo, se je spomnila mati, s kakim veseljem ga je privedla domov drugekrati, in lice sta ji oblili dve solzi . . .
»Moj Tonče se je izpremenil . . . Oh, kako dobra duša je bil poprej; s kako otroško Ijubeznijo se je vedel do mene in do gospoda župnika!' Sedaj pa je napram obema tako mrzel . . . pa tudi brezbožen je, ker se niti mimo cerkve gredoč ne odkrije! Ootovo je zašel v slabo tovarišijo, med brezbožne zapeljivce, ki so ga tako pokvarili. Pa tudi pohujšljive knjige je gotovo čital.
Drugi dan je šla mati h gospodu župniku in potožila, kakšen je postal nien sinko. Gospod župnik jo je potolažil in rekel, da se morda Tonče Še poboljša.
MDa1 to ljubeznivi Bog! Z Bogom, gospod župnik."
Posijala je Velika noč. Na vse zgodaj se je zbudila Tončkova mati it* se napravila v cerkev k vstajenju. Poklicala je tudi Tončka. Toda ta se ni brigal za materine besede. Rekel je, da ne gre k maši in da je ne po-trebuje . ..
Matere se loli neizmerna srčna bol. . . S solzami v očeh zapre kočina. vrata in gre brcz Tončka k svetemu opravilu.
,,Oh, kam je zašel moj sinko! Še na tak imeniten praznik ne gre k maši! Postal je cel brezverec. Res, velika izprememba ! Bog se ga usmili!"
Težka je bila pot ubogi vdovici proti cerkvi brez Tončka, ko jo je spremljal prejšnja leta s tako otroško Ijubeznijo . . .
Ko je stopila v cerkev, so se ji zablestele solze v očeh. Najprej je stopila pred Zveličarja, ki je današnji dan vstal! . . . Solze so ji polile lice .. .. Pobožno  je   pokleknila, sklenila  svoje   koščene  roke,  vzdignila   oči   proti
0=3   64   S?u
grobu, in iz njenih ust se je vzdigovala molitev k Onemu, ki preobrača zapeljane grešnike, vroča molitev .. .
»Gospod, ki si danes vstal, stori, da vstane tudi moj sinko! Izpre-menil se je . . . zapeljan je! Ti mu pa daj moč, da se odslej izogne siabi tovarišiji; vodi ga, odpusti mu, razsvetljuj ga, da srečno dospe do cilja . .."
Vsemogočni je uslišal materine molitve in vzdihe. Tončck se je po-boljšal; postal je ves prenovljen, kakor je bil nekdaj. Začel je spet Ijubiti po otročje svojo mamico, in oba sta bila zadovoljna in vesela še nekatere počitnice v domači koči . . .                                               Mojmir Ljubivoj