Rešitev problema suše ni v nastanitvi 
nomadov okrog prenaseljenih mest, kjer ne 
morejo več uporabiti svojih izkušenj. Za-
hodne družbe so se naučile, kako ravnati 
z naravnimi nesrečami, kot so poplave, 
potresi, vulkani, ipd. Zdaj je čas, da se 
naučimo tudi, kako ravnati z ostrim aridnim 
okoljem. 
Avtorja poudarjata pomembnost izkušenj 
lokalnega prebivalstva. Nomadi se ne seli-
jo, ker so nemirne narave, ampak ker je to 
edini način preživetja v aridnih predelih. Te 
izkušnje moramo v večji meri upoštevati pri 
vsakem posegu v teh ekosistemih, saj so 
se prek raznih generacij in rodov prenašale 
naprej in dopolnjevale. Noben načrt ne bo 
dal želenih rezultatov, če ga ne sprejme 
GDK: 902.1 
Anton Rossipal 
Rodil se je 14. junija 1852 v Varhoštu na 
Češkem. Strokovni naziv je pridobil na višji 
gozdarski šoli v Sovincu na Češkem. Leta 
1875 je opravil državni strokovni izpit za 
samostojno vodenje gozdarske uprave. 
Uveljavil se je kot deželni gozdni nadzornik 
za Primorje v Trstu, kjer je napredoval v 
gozdarskega svetnika, ter na Ministrstvu za 
kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju, kjer je 
kot vodja tehničnih dejavnosti gozdnopoli-
tične uprave in urejanja hudournikov dose-
gel ustanovitev oddelka za urejanje hudour-
nikov. Leta 1900 je postal ministrski svetnik, 
1903 pa stalni ministrski svetnik. S pozna-
vanjem slovanskih jezikov in izrednim po-
sluhom za gozdarsko tehnično in upravno 
službo je mnogo doprinesel k razvoju go-
zdarske stroke. V letih 1396-1906 je bil 
podpredsednik Kranjsko-primorskega go-
zdars~ega društva ter osem let urednik 
društvenega glasila. Bil je odbornik avstrij-
skega državnega gozdarskega društva. 
Umrl je leta 1906 v Opatiji. 
Ut.: A. Šivic, Anton Rossipal, Gozdarski vestnik 
1961, str. 185. 
Cvetka Koler 
56 GozdV S'!, i993 
domače prebivalstvo. Torej je nujno sodelo-
vanje raznih načrtovalcev in urejevalcev z 
domačini. To se tudi vidi v številnih medite-
ranskih državah, kjer pastirji s svojo živino 
močno pritiskajo na gozdove. Brez sodelo-
vanja in dogovarjanja gozdarjev s kmeti in 
pastirji bodo zastavljeni načrti težko ures-
ničljivi. 
VIRI 
Armstrong, S.: Fog, wind and heat: life in the 
Namib desert (Megla, veter in vrožina: življenje v 
Namibijski puščavi). New Scientist, julij 1990, s. 
46-50. 
EI~Baz, F.: Do people make deserts? (Ali ljudje 
ustvarjajo puščave?) New Scientist, oktober 
1990, s. 41-44. 
Elouissi Noureddina 
GDK: 902.1 
Josip Schauta 
Rodil se je 27. maja 1852 v Njemeši na 
Češkem. Po končani realki v Češki lipi je 
bil na dveletni predpraksi na veleposestvu 
grofa Hartiga, nato pa v letih 1869-71 
študiral na višji gozdarski šoli v Beli na 
Češkem. Ves čas službovanja je gospodaril 
z gozdovi veleposestniških knezov Schon-
burga na Snežniku, Auersperga na Kočev­
skem, Herwarda Auersperga na Turjaškem 
in se uveljavil kot strokovnjak za urejanje 
gozdov. V času službovanja na Snežniku 
je od 1873 do ukinitve 1875 poučeval na 
snežniški gozdarski šoli. Bil je soustanovi-
telj Kranjsko-primorskega gozdarskega 
društva in aktivno sodelovat na društvenih 
zborovanjih s kritičnirt~l ocenami o gospo-
darjenju z gozdovi Kranjske in Primorske. 
Večkrat je nastopil na sodišču kot izvede-
nec in cenilec. Bil je častni občan Želimlja, 
Turjaka in št. Vida. Umrl je leta 1922 v 
Namršlju_ pri Igu. 
Lit.: A. Sivic, Josip Schauta, Gozdarski vestnik 
1961, str. 186. 
Cvetka Koler