D U i	I 0 V N 0
Ž I V	L J E N J E
VIDA	ESPIRITÜAI, e
Leto	(Ano) VIII.
številk	a (Numero) 147
april	(ABRIL) 1940
m
V E L I K A N O C
Maša na AVELLANEDI ob 8.30 u.ri. Maša na PATERNALU ob 10.30 uri. Molitve v kapeli bolnice ALVEAR ob 4 uri.
BLAGOSLOV velikonoč. jagnjeta: na Paternalv. v soboto ob 3 uri; na Avellanedi v nedeljo po maši.
Tam na vrtu Oljske gore naš Zveličar sam kleči, smrtna žalost ga premore, oh, krvavi pot poti.
In še hujše so težave, vid1, strašno Golgato, a učencev trudne glave trdno spe, počivajo.
že sovražni roj prihruje, iškarjot ga sam pelja,
Jezusa tam poljuhuje ir. sovražnikom izda.
“Koga iščete", jim reče, vsi strahu popadajo, on pa se hraniti reče, rabelji ga zvežejo.
Trinogi se togotijo, krotki Jezus le molči, ljudstvo pada v hudobijo, križaj, križaj ga! kriči.
Iz ljubezni do Očeta In do grešnih nas ljudi za dolgove vsega sveta božje Jagnje v smrt hiti.
Tuj sodnik zdaj Jagnje sodi, a nedolžnim ga spozna; truma zunaj v jezi blodi, tolažiti se ne da.
“Nič ne najdem", Poncij vpije, “strašne smrti vreden ni".
“Le črez nas naj se razlije", ljudstvo kliče, “njega kri!"
Boke si Pilat umije,
Jezusa v smrt izroči, grozno breme hudobije ljudstvo njemu navali.
Gora strma, teža bridka, križ težak in pot je trd,
Jezus gre pa brez počitka voljno za nas v grozno smrt.
Ves oslabljen Jezus dojde v glav mrtvaških strašni kraj, da v nebesa človek pojde, on trpi na križu zdaj; dolg Adamov sam plačuje in preliva rešnjo kri, za sovražnike zdihuje, naj jim Oče odpusti.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
je mesečnik.
Uredništvo in uprava:
P a s a j e S a 1 a 1 a 6 0. Urednik: Hladnik Janez. Telefon 63 - 6832
Kliči od 11—13 ure in po 7 uri zvečer. Ob sredah in petkih popoldne ni dama. Letna naročnina za Argentino 2 $.
CERKVENI VESTNIK
VELIKANOč. — V soboto: od 2 do 3 ure spovedovanje na Patemalu.
Ob 3 uri blagoslov velikonočnega jagnjeta.
V nedeljo: maša na Avellanedi ob 8.30 uri — na Paternalu pa ob 10.30 za pok. Rijavec.
Molitve: v bolnici Alvear ob 1 uri.
31. MARCA — Bela nedelja: Maša v Berissu ob 11 uri. — Molitve v Berissu ob 3 uri.
7. APRILA:	maša na Paternalu
za Ivana Bratuš. — Molitve na Paternalu.
14. APRILA: maša na Avellanedi.
— Molitve na Paternalu.
21. APRILA: Maša na Paternalu * za Jožefa Rehar. — Molitve na Avellanedi.
28. APRILA: maša na Avellanedi.
— Molitve na Paternalu.
V	Berissu 31. marca ste povabljeni vsi rojaki. Prijaviti se je treba čimprcjo, če ie mogoče že na Vclikonoč. Vožnja iz A-vollanede tja in nazaj bo 2 pesa. Za tisto, ki se prijavijo pravočasno, bo tudi skupno kosilo pripravljeno.
Rojaki v Berissu boste imeli dopoldne priliko za velikonočno spoved.
Maša bo ob 11 uri, bolitve pa ob 3 uri. Nato se bomo pa vsi zbrali.
V	Alvearju, v bolniški kapelici se bo vršila lepa slovesnost na vclikočno nedeljo popoldne ob 4 uri.
Janez Hladnik
Jože Gostinčar — 80 letnik. — Eden najpomembnejših mož slovenske politike v tem stoletju je Jože Gostinčar, ki je 10. marca praznoval že 80 letnico svo jega življenja.
Ko je rajni dr. Krek zastavil brazdo za boljšo slovensko bodočnost, se je srečal tudi z Gostinčarjem, ki je vse do 1. 1894 mirno vršil svojedelo v stari pro dilnici kot paznik (capataz). Tega leta je pa Krek ustanovil Slov. kat. del. društvo, v katerem je Jože Gostinčar takoj zavzel pomembno mesto in s svojo marljivostjo pridobil vse zaupanje rajnega dr. Kreka, ki ga je od tedaj imel vedno med svojimi najzvestejšimi sobojevniki za d lavsk" pravice in narodno svobodo.
Iz tistega prizadevanja, ko so stopali z ramo ob rami idealni naši možje je bilo vse jan o seme bodoče Gospodarske zveze in Prosvetne zveze.
Trd jebil hoj, ki ga je tedaj boril Krek, kajti slovenski liberalci, ki so imeli za seboj skoro vso inteligenco, so bili zvezani z Nemci, če bi Slovenci ne imeli tak;!i mož, kot jebil dr. Krek, dr. žitnik, dr. Šušteršič, — vsi ti so že legli k počitku. Samo eden od tistih borcev še kljubuje, to je £9 letni Jože Gostinčar, ki je odlično doprinesel k zmagi.
Do leta 1903 je bilo Gosti ličarjevo delo posvečeno zlasti delavski organizaciji. Te ga leta pa ga je rajni dr. Krek vpregel v Zadružno zvezo. Leta 1907 in 1911 je bi! izvoljen v dunajski parlament kot poslanec za logaški okraj. Kot poslanec je bil
MATI!
Mine daljava, štera me je ločila od Tebe in gos se nahajam tam ge je moja zibelka stala. Vse mi je ščo tak poznano, kak če bi včera zdonti odišo. Sedim na klopi pri viilkoj peči, ge smo kak deca 1 ölkokrat sedeli, da si Ti v peč körila, pa kriih ali pogače pekla. Kak je prijetno v domačoj hi žil Je mogoče ka san tak du go loko v tiijini viiholto ? Zaj vpamet zemem, ka Tebe nega v hiži, iščen ali nindrik Te ne najden. In meni postane vse pusto in žalostno, zato ka brez Tebe si ges domače hiže misliti nemren. Prebiidim se in — o kruta istina!
Gezerokrat san si predstavlo tisti mo-ment da Tebe več nedc. Ali nikdar san to miseo noj mogo do konca misliti. Je mogoče preživeti v liro, da tiste oči, štore znajo najhole Hibeznivo gledati, se za sikdar zaprejo, da tisti glas, šteri je izza zore prve mladosti doneo kak najlepša pesen, za sikdar vtihno, ka tiste roke, o tiste roke, za sikdar počivajo.
Da smo mali bili in se Ti po nočaj nešteto svetli vor mola, si se troštala: da do volki, de bokše, zato ka mi bodo na pomoč. Rasli smo in To zapiiščali eden za driigin. Raztrošeni kak piščanci, da ko-kvačo zapiistijo ,si želela ka bi najmenje vdnok pod ilomačov strehov vsi vkiip prišli. Tvoja želja se je nej spunila. V Tvo-jom srci si gojila tiho željo, ednoga od sinov pri oltari viditi. Mati, odpusti! Deteti jo bio diamant v roke djani, ali nej ga je znalo ceniti in ga zamenilo za navadni kamen. Tvoja želja je bila, ka bi To Tvoji sinovje k zadnjomi počitki nesli. In tildi ta želja Ti je nebila spenjena.
Zaj počivaš tam pri kapeli ino ne si čakala na nas, ka bi Ti pripovedavali kak nam je tiijini šlo. Da po letaj ednolc pridemo, najdemo samo nem, hladen grob, ge počivaš Ti, naša zlata mati.	.
Tvoj sin. p
Dne 11. februarja t. 1. je umrla v Gerlincih, Prekmurje,
ROZALIJA LACH, rojena KOSEDNAR,
V domovini zapušča dva sinova in pet hčera, tukaj v Argentini pa tri sinove.
Vsem ostalim naše sožalje!
neumoren v intervencijah. Neprestano je bil na potu od ene lcanclije do drugo in neutrudno delaven je bil v odsekih.
Leta 1908 je bila ustanovljena .Tugo-slov. strokovna zveza, ki je imela za nalogo, boriti se za delavske pravice. V toni društvu je delal jubilant s celim svojim srcem. Od 1922 jebil celo njen zastopnik v odboru lcršč. internacionale v Utrechtu.
V Jugoslaviji jo imel nekaj časa resor socijalnega ministru. Predpisal jo tedaj zakon o 8 urnem delavniku. Dvakrat je bil izvoljen za poslanca v jugoslovansko narodni skupščino. Leta 1928 pa v ljubljanski oblastno skupščino, v kateri je bil
poslenosti s temi važnimi službami, je pa še vedno dobil kak trenutek zn delavsko gibanje in tudi s svojim peresom je povedal marsikatero dragoceno misel in jezaslužil, da sc z njivi raduje njegovega jubileja ves slovenski narod, posebno pa delavski stan, kateremu je posvetil vse svoje moči in če prav je marsikaj bil na takih mestih, da bi tudi za svoj žep kaj dosegel, je ostal ved-no nesebičen in skromen. Zato pa ga narod slavi hvaležnim srcem.
podpredsednik. Pri veliki za
KORISTITI NASLOVI
Poslanstvo kraljevine Jugoslavije z* Argentino, Uruguay in Paraguay: Charcas 1705, Bs. Aires, U. T. 44—6270.
Konzulat kraljevine Jugoslavije v Rosano: San Lorenzo 937, Rosario de Santa F6. U. T. 22—012.
Izseljenski korespondent za Uruguay: David Doktorič, Florida 1394, Montevideo, Uruguay.
Provincialat Slovenskih šolskih sester Rosario de Sta. Fč, calle Cördoba 1646, Telefon: 28—083.
Izseljenski duhovnik Kastelic Jože: Con-darco 545. Telcf. 63—2435.
Slovenska šola na Paternalu: Paz Sol-dan 4924, Buenos Aires.
Zavetišče Lipa: Villa Madero F.C.G.B.A,
V	B e r i s s o!
V	NEDELJO 31. MARCA. Odhod ob 8 uri iz AVELLANEDE esquina Mitre-Man. Estevez.
Don Orione, ustanovitelj Divine Pro-\ idencijo je 13 marca izdihnil. Bil je živ svetnik. Mi Slovenci se ga moramo še posebno spomniti, ker imamo našo službo božjo na Avellanedi v njegovem zavodu.
Knežji ob:sk v Zagrebu. Dne 14. jan. sta obiskala hrvaško prestolico knez-nn-mestnik Pavlo in njegova žena kneginja Olga, kot v znamenje veselja nad srečno doseženim sporazumom. Bili so tedaj dnevi nadvse pomembni za nadaljni razvoj notranje ureditve Jugoslavije. Silne množice naroda so so zbralo k sprejemu. Knežji par so pozdravili vsi odličniki, najprej dr. Maček in hrvaški ban ter zastopniki oblasti in organizacij in narod t. V cerkvi sv. Marka se je vršila zahvalna služba božja. Tam je visoke goste sprejel tudi nadškof dr. Stepinac.
Po končani zahval niči je nagovoril častne goste tudi zastopnik kmetov kmet To mo Balturič, kateremu je knez namestnik odgovoril tele pomembne besede:
“Vesel sem, da se mi je ponudila prilika v glavnem mestu Zagrebu, da morem izreči prisrčno pozdrave vam, dragi bratje Hrvatje, in po vas vsej banovini Hr-vatski. Mote veselje je toliko večje, ker ta mol rbislc pade na srečni dan, ko združeni Si bi, Hrvatje in Slovenci v popolnem medseboinem zaupanju in liubezni grade svojo lepšo bodočnost. S skupnim sodelovanjem v preteklosti, neprestanimi boji skozi stoletja in ogromnimi žrtvami so Srbi. Hrvati in Slovenci ustvarili našo jugoslovansko domovino. Ta borba ie v preteklosti dala junaške borce in velike mučenike, ki so s svojim življenjem zapisali nrjleoše strani našo zgodovine. Vsa. ta prizadevania in visoka narodna zavest našega n»roda se je v resnih trenutk'h znala vedno pokazati. Naj nas navdaja z vero :ii zaupanjem, da smelo gledamo v svolo bodočnost!
Vnrošania. ki so ločila naš narod, so z.dai nsnošno rešena. Nadnljna graditev naše držav" no predstavlja posebno težkih nalog. Složni na znotraj smo sami do voli močni, da vsako zlo odklonimo. Sloga na znotraj in mir na mejah, to ie bilo vedno mo in skrb! (Tako je! 1 Veselim se. da se morem s tega mesta zahvaliti za tako prisrčen in len sprejem. Veseli mn tudi. da v tako velikem številu vidim izrazite zastopnike hrvatskega naroda, naroda kremenitih kmetov in hrabrih vojakov, služabnikov Bogu in očetnjavi!
PRED
Iz knjige Paulinove:
Ko je Gospod prišel z dvorane, kjer je ustanovil zakrament presv. Rešnjega Telesa, se je napotil iz Jeruzalema vun na vrt Gctsemani. Tam je izbral tri spremljevalce: Petra, Jakoba in Janeza ter se napotil dalje pod oljke, v najbolj skrit kotiček vrta. Nikdar ga niso njegovi učenci videli tako žalostnega kot ta večer; groza, potrtost in neke vrste prepadlost se je polastila njegove duše. Zadržal je svoje spremljevalce z besedami: “Moja duša je žalostna do smrti; ostanite tukaj, eujte in molite!” On sam se je odtegnil od njih za lučaj kamna ter stopil v temno votlino.
S čuvstvom nežnega pomilovanja, z globoko žalostjo se mu pridružimo v votlini, kjer se bori s smrtjo.
Prišel je čas, ko mora veljati za hudodelca; Bog mu daje čutiti težo grehov, ker si je sam naložil kazen zanje. V teku celega svojega življenja govori z veseljem o svojem trpljenju, neprestano si želi zadnje ure. Ker je po tej uri dokončano njegovo poslanstvo, si je želi in jo pričakuje z največjim ognjem. Toda skrivnostna odredba božje previdnosti je, da gre trepetaje v smrt; ker mora v smrt kot hudodelec, se ga mora polastiti žalost in trepet. Zato govori, ko čuti, da se mu bliža smrt: “Moja duša je žalostna do smrti”; to se pravi: do te ure ni občutila moja duša nobenega nemira, sedaj pa, ko me bodo smatrali za hudodelca, je čas, da je žalostna. Četvero trpljenj ga je neizmerno vznemirjalo: stud do življenja, strah, žalost in potrtost.
Stud do življenja napolni dušo z občutkom, ki dela življenje neznosno in obtežuje vsak trenutek; strah pretrese dušo do dna s slikami tosočerih muk, ki ji groze; žalost jo obda s temnim oblakom, ki povzroča, da se ji zdi vse mrtvo in zapuščeno; slednjič potre potrtost — neke vrste omedlevica. — vse moči.
Tak je bil položaj rešitelja duš, kakor ga nam predstavlja evangelij, ko je šel na vrt Oljske gore.
Sramota pokriva njegov obraz; sramota ga vrže na zemljo; najbolj čudno pa je, da se vsled sramote trese pred Očetom, da ne govori več k njemu z ono sladko zaupljivostjo, z zaupanjem edinega sina, ki si je svest očetove dobrote. “Oče, oče, če ;ic mogoče!” Kaj pa je nemogoče Bogu? Če je mogoče! Oče, tebi je vendar vse mogoče, če hočeš. Če hočeš?! Ali se moreš braniti, če te prosi tako ljubljeni Sin? Toda poslušajmo dalje: “Vzemi ta kelih od mene; vendar nemoja, ampak tvoja volja naj se zgodi” (L. 22, 42).
O Jezus, o Jezus, ali tako govori srčno ljubljeni sin? Nekoč si pa trdil s tako gotovostjo: “Oče, vse, kar je tvoje, je moje, kar moje, je tvoje”; če si poprej molil, si začel z zahvalno molitvijo: “Oče, zahvalim te, da si me uslišal, pa jaz sem vedel, da me vselej uslišiš” (Jan. 11, 42).
Zakaj govoriš drugače? zakaj slišim žalostne besede: “Ne moja, ampak tvoja volja”? Od kedaj nesoglasje med voljo Očeta in Sina?
Ali ne vidite, da govori s tresočim glasom, ker ie preobložen s človeškimi grehi? Sramota hudobij, s katerimi je pokrit, premaguje sinovsko svobodo. Kolika muka! Kakšna sila nad edinim sinom! Tn ko so ga obšle smrtne težave, je še bolj goreče molil. Prosi, prosi trepetaje; prosi, po dolgi prošnji pa izpije sam v dolgih požirkih vso sramoto, ki se je ie dolgo branil. Porok za grešnike, utihni, molči! zate ne ostane drugega kol smrt!
Prvo ponižanje, ki je doletelo Jezusa, je hilo izdajstvo Judeža in beg apostolov. V strašni noči med
KRIŽEM
“Na poti v večnost”
velikim četrtkom in velikim petkom so sc namreč na Oljski gori naenkrat začele med drevjem svetlikati bakle, videti je bila sence, ki so se pomikale proti kraju, kjer se je nahajal Jezus. Bil je oddelek vojakov, ki je prišel na Judeževo ovadbo da ujame Odrešenika; vodil jih je izdajalec sam, ker se jim jc bil ponudil, da ga jim izda za trideset srebrnikov.
Ko je dospel do Gospoda, se mu je približal in rekel: “Pozdravljen učenik!” in ga jc poljubil. Jezus, ki je čital vse v njegovi duši, se je zadovoljil z besedami: “Prijatelj, čemu si prišel? poljubom izdajaš Sinu človekovega?” Ko jc Jezus izgovoril besedo “prijatelj”,, sc mu je napolnilo srce z bridkostjo; to je bil začetek njegove sramote.
Trenutek pozneje so vsi apostoli eden za drugim kot bojazljivci in nehvaležneži zbežali in Jezus je ostal sam v sredi vojakov, častnikov, sinedristov in tempeljske straže.
O Jezus, kako je moralo krvaveti v tej uri tvoje čuteče srce, ko so zbežali prijatelji in te zapustili brez tolažbe in pomoči.
Gorje, ko bi bili mi tam, morebiti bi bili tudi mi, nesrečneži, zbežali in te pustili v revščini in trpljenju, saj smo že itak večkrat zardeli pred teboj in pred zapovedmi sv. Cerkve ter zapustili tvojo službo, kadar se nam je zdela težavna. Vsaj častno izpoved ti moramo narediti in te pri tej priči prositi odpuščanja.
To je bil samo začetek zla in hudobije.
Gospoda so vlekli pred zbor velikih duhovnov in pismarjev, to je pred njegove odkrite sovražnike. Ti ničvredneži niso nikdar tajili očividnosti čudežev, ki jih je Jezus delal, toda nič ni moglo omehčati trdovratnosti njihovih src. Besni in ljubosumni zaradi sadov njegovega nauka, njegove dobrote in moči, so mu prisegli sovraštvo brez prizanesljivosti, sovraštvo do smrti. Prav mnogokrat so ga poskušali vreči v ječo, ne da bi se jim posrečilo. — Tn sedaj, glej, tu je. v njihovih rokah! Prišla je ura, ko je satan dobil moč, da krvavo preganja Jezusa Kristusa.
Hiteli so, da obveste sinedrij. Vsi so se zbrali, ker jih je zbudilo in podžigalo sovraštvo, k tajnemu posvetovanju, da sodijo Galilejca sredi noči.
To ni bila sodba; bilo je neprestano tožarjenje, nered, zmešnjava, ploha krivic in zoprnega oddolževanja, niti eden se ni vzdignil, da bi ga branil.
V sredi med njimi pa je stal z vojaki obdan, Nedolžni, brez jeze, brez zlobe, žalosten, toda ne pobit, poln vzvišenosti, preprostosti in veličine, v verigah, med reko krivic, potrpežljiv ko jagnje, ki ga strižejo.
Toliko so govorili proti njemu tekom zadnjih let. Imenovali so ga zapeljivca, pijanca, norca, zapeljivca ljudstva, častilakomneža, govorili so celo, da je obseden od hudobnega duha. Vse laži 30 kupičili na njegovo nedolžno glavo, njega pa je hrepenenje, da nas odreši, popolnoma prevzelo, zato je voljno vse to prenašal. Vsak, ki dela dobro, sam trpi; pripravljen mora biti na hudobne obdolžitve in na ogenj obrekovanja.
Zadnja noč Gospodovega življenja pa jebila naravnost neznozna! Pustili niso nobenega odpočitka njegovi bolesti, nobenega prijatelja za tolažnika, nobenega trenutka dušnega miru, da bi se mogel zbrati: samo neprestan ogenj predrznih vprašanj in krivic.
O Jezus, ti si bil kot ovca, ki jo mučijo, preden jo peljejo v mesnico.
Peljali so te pred Pilata, roke v verigah, kakor
fiudodelca in zarotnika; bojazljivi oblastnik, ki se je tresel za svojo čast in se bal, da bi ga razkrinkali pred cesarjem, ni upal priznati tvoje nedolžnosti, dasi je bil prepričan o njej.
Vlekli so te tedaj na Herodov dvor, k zaničevanja vrednemu razkošnežu, in ves njegov dvor se ti je rogal; oblekli so te v belo obleko, kot ponavadi norce. Še nisi izpil kupe bolesti in sramote! Sodi te surovost vojakov; pljuvali so vate nesrečneži m celo noč se, o Bog, o Odrešenik, o Učenik, naš prihodnji Sodnik, grozno norčevali iz tvoje vzvišene osebe.
Nastal je dan, ko na,j bi večina glasov odločila tvojo usodo.
Neštevilna množica ljudstva, istega ljudstva, ki je na cvetno nedeljo, ko si jezdil v Jeruzalem, nastiljalo s palmovimi vejami in rožami pot pod tvojimi nogami in pelo “Slava Bogu!”, se danes gnete tu. Vidi se sedaj dobro, kakšno je: nestalno, zapeljano, včeraj navdušeno, danes besno kot nemirno, razburkano morje, prosto vezi!
Pilat vpraša, kaj naj narede s teboj, in ljudstvo, po voditeljih zapeljano, vpije: “Na križ z njim! Proč z njim ! Križaj ga!”
“Ali hočete rajši njega ali razbojnika Barabo?”
Rajši imamo Barabo! Križaj Jezusa! Križaj ga!”
Vsi vpijejo, kažejo pesti, vihte palice, potrjujejo !z glavami, izuščajo besede brez zveze, razločijo se lahko samo zasramovalne besede in klici za smrt.
* *
*
Da bi zadostil za naše grehe, zlasti za naš napuh, je prenašal Kristus vse zasmehovanje.
Kako težko mi prenesemo, da bi kdo slabo govoril o nas! Če nas kdo, ki smo mu izkazovali dobrote, izda, mu ne znamo nič odpustiti, srečni smo, če .mu moremo dati čutiti svojo jezo, ne potrudimo se več, da bi ga branili v bridkosti in pred razžaljivimi očitanji; pripravljeni smo celo, da mu povzročimo najhujše muke.
Kako malo usmiljenja in potrpežljivosti imajo celo najboljši! Kako daleč smo od občudovanja vrednega usmiljenja Jezusovega! Naj nam Jezus odpusti, naj gane naša srca, naj nas naredi dobre, kot je sam dober, da moremo postati njegovi pravi učenci!
Drugi del trpljenja. oGspoda ne ponižujejo in zasramujejo samo, krvavo bo preskušano tudi njegovo telo in obsojen bo na najhujše muke.
Zakaj to? Ker njegov Oče to želi. Mi smo grešili, brez prenehanja smo žalili Boga, vsak trenotek pre lamljali njegove in njegove Cerkve zapovedi; kupičili smo hudobije na hudobije. Zato mora Gospod popolno raa poplačati naš dolg s tem, da je kaznovan za vse naše
grehe, če nas hoče odrešiti in izbrisati našo krivdo.
Zdi se mi, da vidim božjega Odrešenika v trenutku, ko ga obsodi Pilat k bičanju.
Ah, brez dvoma on sviašno trpi pod udarci usnjatih, s svinčenimi zrni oboroženih jermenov. Na njegovem goleni hrbtu se poznajo dolge modrikaste lise.
Kri mu curlja po telesu.
Kosci raztolčenega mesa se mu odrtgavajo in vise od njega ----------
Zvija se pod udarci ko ubog črv.
Ko se pa rablji utrudijo, pokaže Pilat z visokega pomola mučenika ljudstvu in zakliče: “Glej, človek!” Ljudstvo, ki jeizgubilo vsak čut usmiljenja, obklada Kristusa s preklinjevanjem.
Ali ni On lcozlič, ki so mu v starem zakonu naložili grehe in ga zapodili v puščavo?
Pilat jepa vseeno skušal rešiti Jezusa. Dal ga je tako pretepsti samo zato, da bi vzbudil sočutje v ljudstvu.
Razžalostil se je. Besede obtoženčeve: “Kralj sem, toda moje kraljestvo ni od tega sveta!” so ga ganile. Opomin njegove žene ga je še bolj vznemiril. Sanje, ki mu jih je razodela, niso bile pripravne, da bi pomirile njegovo vest.
Na dnu srca je spoštoval tega človeka, toda čutil se je odvisnega od ljudstva.
Straši se, da ga bodo razkrinkali, če reši Gospoda.
O strahopetnosti, strahu pred ljudmi!
On misli, da more izbrisati krivdo, da je obsodil pravičnega, če si umije roke.
Pilat, nepotreben trud, ta kri bo večno ostala na tvojih rokah!
Kolika nespamet, iz strahu pred ljudmi izdati Jezusa Kristusa, sramovati se Cerkve, ker je podobna zapuščeni vdovi, zaničevani in od vseh zasramovani, zanemarjati dolžnosti, ker jih velik del zanemarja; zapustiti Kristusa, zato ker ga je zapustil ves svet! Kolika nizkotnost!
Sreča, da ga niso zapustili popolnoma vsi. Njegova mati in par svetih žena ga spremlja. Svoja srca so mu posvetile, samo one poljubljajo noge Križanega. Magdalena, Suzana, mati Cebedejevih sinov, kakšna zgodovinska imena! Ah, da, ve ste trpele, zato ste dosegle slavo.
Medtem je Pilat res izročil nedolžno žrtev Judom, da ga križajo. Stesali so dolg, težak križ, ki bi ga moral Jezus sam vleči na kraj smrtne kazni.
Križ je silno težak, Kristus pa tako utrujen po mukah, da se komaj more pokoncu držati. Srečajo Simona iz Cirene, ki mora priti na pomoč.
Tudi jaz bi bil rad ta človek, o Jezus!
Na križevi poti na Kalvarijo ne teži Gospoda samo težko breme, šemnogo bolj ga teže naši grehi. Vse nizkosti in vsa sramotenja je vzel na sebe.
Poglejmo, ali je še kaka krivica, ki si je ne bi bil Jezus naložil. Pripeljimo jo in jo mu naložimo; na njegovi zadnji poti ne sme izostati nobena. Ah, vse so, tovor je celoten. Kristjani, približajmo se, ko vlečejo naše strasti, naša neprestana nepokorščina in naša nehvaležnost Jezusa Kristusa v smrt, da vsak spozna v tovoru, ki je ves naložen na njegove nedolžne rame, svoj del!
Večkrat se zgrudi med potjo pod križem, končno pa le pride na vrh Kalvarije. Glej, sedaj stoji pokoncu pred križem, kjer ga čaka smrt. Pogleda nanj in se zdrzne; njegovo telo se upira, vse telo se mu trese. Toda njegova ljubezen do nas ga privede do tega, da ponovi pogumno: “Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!” Brez mrmranja se približa lesu. Prša se mu vzdigujejo, kolena klecajo, toda on mora, on hoče umreti; ponižno poklekne na zemljo, dvigne za tre-notek oči in roke proti nebu in leže na smrtno posteljo. Potem, pravi sv. Brigita, sam ponudi desno roko, odpre dlaft in čaka, da začne kruto železo krvavo delo.
Sveta roka je z vrvjo pritrjena na les. Rabelj nastavi žebelj na dlan, kolikor mogoče blizu zapestja, da se ne bi kite vslcd teže telesa pretrgale.
Rabelj udari prvič. Jezus krikne, njegov krik prodre v globine srca presvete Device. Kri brizgne, pogled nanjo vzbudi v rablju divjost, da podvoji svoje moči. Pod udarci kladiva prebode ostrina meso, kost in les.
Usmiljena, ustvarjajoča roka Jezusova, kdo te je pahnil v ta položaj? Roka, vredna molitve, poljubljam te z ljubeznijo.
Toda glej! krvoločneži navežejo tudi na levo zapestje vrv, nategujejo celo roko in tako prisilijo ubogo dlan, da pride v določeno smer. Kladivo zopet udari,
kri brizgne in curlja po lesu, sliši se lahen stok; zatent tihota.
Istotako pritrdijo krvniki Odrešenikove noge iiä okrvavljeni križ.
Žrtev je na oltarju. Postavijo jo kvišku, da jo vidi vse ljudstvo, da so more zabavati in jo zasramovati. V vsej množici, ki nad njo kraljuje z višine križa, vidi Jezus same sovražne postave in krvoločne poglede. Judovski učenjaki se norčujejo iz njega, vojaki ga zasramujejo. Celo razbojnik, ki je križan na njegovi levici, ,ga zasmehuje.
Jezus, viseč na okrvavljenih rokah, s pekočim grlom, s potnim čelom, diha le še s težavo, prsi se mu krčevito stiskajo, kosti ga režejo v kožo, dihanje se mu ispreminja v hropenje, pa vendar še dobi moči, da nam da Marijo za mater in da nam odpusti. “Oče, odpusti jim; saj ne vedo, kaj delajo!”
Po dolgem trpljenju, ko je bila mera muk polna, ko je zadostil za naše grehe, zbere zadnje moči in zavpije z velikim glasom:
“Končano je!” Po tej besedi nagne glavo in umrje.
Evangelij pripoveduje, da se je začudena množica vsled čudežev, ki so spremljali smrt Boga-človeka, kesala greha in da se je velika večina, gredoč nazaj v Jeruzalem, trkala na prsi. Poveljnik vojakov sam, prestrašen do dna duše, ni skrival svojega ginjenja in je rekel: “Resnično, ta človek je bil Sin božji!”
Spominjajmo se velikega petka in Kalvarije ter nikoli ne pozabimo, da je naše odrešenje kupljeno s smrtjo Boga-človeka.
Če se bomo trudili, da z vednim krščanskim življenjem in ponižnostjo zadostimo za storjene grehe, bomo zaslužili slišati na naši smrtni postelji Odrešenikove besede, ki jih je govoril desnemu razbojniku, ki se je spreobrnil, dasi šele na križu:
“Še danes boš z menoj v raju!”
RADIO NA KRATKE VALOVE iz Ju-goslavije, oddaja po novem letu stalno. Oddajo za Južno Ameriko se vrše z začetkom ob 7 url 6 minut zvečer po tu-kajšni uri in sicer na valu: YUA 49.18 in YXJC 31.50 m.
POZOR
IZSELJENSKE HRANILNE VLOGE vloženo v denarnih zavodih v Jugoslaviji, ki so prišli v konkurz v letih 1925 do 1931 niso izgubljene, če bi kdo od rojakov imeli kak denar v taki hranilnici, ki je tedaj propadla, moro tisti denar rešiti. Plačal se bo iz državnih sredstev. Treba je le predložiti potrebne dokaze za navedene vloge in to najkasneje do 31 dec. 1940. Kdor bi v tem potreboval kako po-Jasn.lo, so lahko obrne tudi na naslov na-šega uredništva.
Vsem rojakom pa jo dan s tem določilom naše Jugoslavije dokaz, da le brez skrbi pošiljajte denar v hranilnice v domovino, ker država garantira, da se ne bo zgubilo nič.
•j- Msgr. Ivan Slavec, kanonih tržaško škofije jo izdihnil 31 jan. v starosti 80 let. Deloval je kot kaplan najprej pri sv. Justu, kjer je imel slovensko pridigo, ki so jih pozneje ukinili in prenesli k staremu sv. Antonu. Bil jo župnik v Repen-tabru in na Opčinah; od 1912 pa jo bil kanonik in več let tudi generalni vikar zn slovenske in hrvaške zadeve. Svojočas-no jo slovel kot govornik. Ko ga je zadela kap, ki se je večkrat ponavljala, jo moral popustiti v svoji delavnosti. Pokoj-
ni je 'oil zvest sodelavec s pokojnim Pavlico in dr. Mahničem.
-j- Jožef Motta najodličnejši sodobni švicarski državnik, večkratni predsednik in zunanji minister Švice, ki je vodil usodo domovine v najtežjih časih, je umrl. Ta odlični politik je bil pa tudi velik katoličan in prav v tej njegovi dosledni usmerjenosti jo iskati razloga tako po. membnemu dolu, ki ga jo opravil. Bil 30 sin italjansko Švice, politično jo bil konservativno stranke. Vsa 'dežela žaluje za njim. Star je bil 70 lot.
Koroški Slovenci se gibljejo. “Koroški Slovenec’’, glasilo koroških Slovencev, objavlja obširno poročilo o sijajno uspelem občnem zboru Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Lis piše o tej kulturni prireditvi koroških Slovencev med drugim naslednje:
Odgovor na vabila, ki jih je Prosvetna zveza razposlala, je bil nepričakovan. Zastopani so bili tako rekoč vsi kraji, koder prebivajo Slovenci. Prišlo jo predvsem mnogo mladine, deklet in fantov, nad 200 po številu. Starejši slovenski kulturni delavci so bili veselo presenečeni nad toliko kulturno zavednostjo mlajšega slovenskega rodu.
Občni zbor so začeli s pesmijo “Slovenec sem”, nakar je bil poslan na naslov notranjega ministra dr. Prleka naslednji brzojavni pozdrav:	“Slovenska narodna
družina na Koroškem pošilja ob prilik; letnega občnega zbora Slovensko prosvetne zveze g. notranjemu ministru pozdrave, ki jim pridružuje prošnjo, naj bi g.
Ko smo že zaključili to številko smo zvedeli žalostno novico.
čašt. JOŽE KASTELIC ustanovitelj Duhovnega Življenja in večletni urednik, se je ponesrečil na Akonkagui.
Podrobnih podatkov ne vemo še in se ve z gotovostjo to, da jo bil še živ 7 marca, in jo bil v višini 6950 m, prav pod vrhom najvišjo gore na kontinentu.
8. in 9. marca so bile silne nevihte. Ker ni bilo Kastelica od nikoder je ekspedicija Lincheva, s katero je hodil g. Kastelic, bila v skrbeh zanj. S silnim naporom so 14. marca prišli nekateri na mesto, kjer so zadnjič videli Kastelica, ki ga pa nikjer niso mogli najti, pač pa njegov šotor in njegovo stvari razmetane.
Gnala ga jo želja, da bi zasadil križ na Akonkaguo in morda jo njen vrh tudi dosegel.
Smatra so, da je postal žrtev planinskega viharja.
Na Velikonoč na Paternnlu in na Avellanedi bomo pomolili za pokoj njegove duše ali pa za njegovo rešitev, ako je mogoča.
Danes vemo le to, da njegovega mrtvega telesa ni še nihče videl.
notranji minister slovenski narodni skupini zajamčil svobodo kulturnega delovanja.”
PO ARGENTINI SEM
BRATCI VESELI VSI...
Seveda sem imel s seboj tudi fotografski aparat.
Toda... Kadar ima kranjee fajfo, tobaka ni. Kadar je tobak, pa fajfo doma pozabi.. .
Tako lepo sem sivsc pripravil, da si bom lahko tudi kaj naslikanih spominov ohranil. Brezhibno je delala mašinica. Že 7 let me spremlja po vseh potih. Samo enkrat me je prevarila, pa še tisto sem bil jaz kriv, ker sem ji pomotoma dal nazaj film, ki ga je že enkrat poslikala. Tedaj se mi je nprla in eelo potrla. Bilo je to, v Triglavskih bregovih... še danes mi je žal tistega filma, ki sem ga tako vničil. Bili so spomini iz Kepe in iz Koroške.
Toda treba je poskrbeti tudi za zvečer. Magnezijo sem imel s seboj, veliki aparat, film zanj, zažigalnik tudi. .. pa, če fajfe ni..., kaseto sem doma pozabil, tisto škatljieo, v katero se dene film.
I,	no ja. Da le denarja nisem pozabil, pa bom že kako tudi domov prišel.
Menda sem malo dolg obraz napravil, ko sem ugotovil to dejstvo. Kajti malo začudeno so me pogledati in vprašali kaj mi je.
Lačen sem, pa sem se pokrižal in smo molili. Ko se bom najedel bo vse minilo.
Pa ni vse minulo. Šele začelo se je. Saj prav tedaj so že začeli prihajati rojaki, da še tisti večer katero rečemo.
Pa smo jih tudi rekli. Kar kmalu se je družba razživela. Ni bila ravno velika, toda dovolj, da je bila zastopana kar vsa Slovenija in še Istra zraven.
Najprej smo se dotaknili najvažnejše zadeve, to je društva, ki ga nameravajo ustanoviti.
Društva, katerih namen je samo zabava, je v takih okoliščinah teško vzdržati. Saj se vsakemu nudi preobilje zabav v tem mestu, mladi rod pa je celo bolj domač s španskim jezikom kot našim, zato oni slovenskega razvedrila ne bodo s posebno željo iskali. Društvo mora biti torej tako, da bo imelo tudi socijalna^mdbnro. Kakor so naši rojaki v Severni Ameriki tekom desetletij ustvarili lepe ustanove, ko so se vsi združili, tako je nekaj sličnega mogoče tudi v -Južni Ameriki. Društvo naj bo podporno za slučaj nesreče in smrti: naj bo v dobrih rokah, da bodo voditelji iskali skupno korist ne svojo lastno, pa bo gotovo dalo uspeh; tak je bil rezultat našega razmotrivanja.
Torej kar na delo!
Toda tudi kako veselo urico naj društvo preskrbi svojim članom. Pa smo se zato še oni večer razgibali in postali prav dobre volje.
ICar tekmovali smo, kdo zna lepše zapeti. In kaj mislite, kdo je zmagal? Vadnjalova Verica je bila. Mlad deklič, ki najbrže ni znala šenič zapeti, ko je dala slovo svoji domovini in domu v Studenem pri Postojni... če ni že tukaj rojena. Le kje jih je pobirala, to bi človek ugibal. Toda lahko je bilo tudi to ugotoviti. Mama je bila njena učiteljica. Ona jih pa zna kot pesmarica. Prijatelj jaz vprašam te:
Prijatelj kaj vprašaš me?
Koliko je ena?
Saj ste jo že morda kdaj slišali. Takole slove dalje: Ena, ena je Bog sam, ki vlada in rcgira sam v nebesih in zemlji.
Pesem pa teče naprej in vprašuje: koliko je dva in tri in štiri in vse do dvanajst:
Dvanajst je apostolov, enajst je patriarhov, deset je zapovedi, devet je korov angelov, csem je božjih blagrov, sedem zakramentov, šest je vrčev te vode, k’je delov Jezus vince iz nje v Kani galilejski....
Tako smo pikaponkali na Mojzesovi ohceti v Kani galilejski...
Vsak je moral na svoj način doprinesti k skupni dobri volji, pa se je spomnil Pezdiree, da mora tudi moj klobuk kaj pripomoči in tudi on je opravil zame koristno delo.
Res je da je v duhovski suknji veliko žepov, toda če so prazni, je zguba. Zato je pa klobuk prišel žepu na pomoč, da bom lažje šel dalje in da še kdaj v Bali i jo pridem.
Pa je vsake zgodbe konec in je bilo tudi našega .sestanka.
Mal spomin mi je pa le dal fotografski aparat. Pač škoda, da nisem mogel uporabiti velikega...
Začudeno sem gledal naslednje jutro, kje je okno... Počasi sem se le zavedel, da sem v Bahiji Blanki pri Novakovih in da je ura sedem.
Tik tak, sem bil gotov in tik tak je bil tudi Ferle-tičev Pepe na mestu, da nas odpelje k maši, da bomo imeli tudi malo misijona v cerkvi. Vse smo imeli naše. Gospoda, ministranta, vernike... samo cerkve ni naše, in vendar je vsaka naša, saj je prav taka, kakor kate nikoli cerkev na naši zemlji tam pod Triglvom. Saj nikjer Človek ne najde toliko domačega, kakor ravno v cerkvi, čeprav je 15000 km daleč od cerkve v kateri je bil krščen. V tujini človek vse bolje razume, da vrše kaj nelepo delo tisti, kateri razdirajo krščansko vesoljnost, ki hočejo narodni individualizem zanesti celo v cerkev.
Kamorkoli pride katoliški kristjan, pa naj bo v Evropi ali Aziji ali Ameriki, naj bo na koncu sveta. . . povsod najde tudi katoliško svetišče in najde sveto mašo prav tako, kakor jo je videl doma. Pristopi duhovnik oblečen prav tako, štreni k s knjigo, moli pristopne molitve, reče “Dominus vobiscum”, prenese knjigo, daruje hostijo in vino, sledi povzdigovanje z zvončkljanjem, obhajilo... Zares, če smo ljud.je razsekani na stotine različnih narodov naj bo tako, kakor na pisanem travniku, kjer je vsakega cvetja; toda kakor je travnik eden, tako naj bo tudi skupna vez vere, ki naj veže dobre ljudi; tako spozna človek, ki gre po svetu in se zave, kako zelo tuj je človek tam, kjer ne sije domače sonce in kako dragocena mu je vsaka stvarica, ki je slična spominom od doma.
Ferletičeva mama nas je že čakala z zajtrkom.
Ekoro sredi mesta so si Ferletičevi kupili hišo, ki zahteva sicer precej prenove in preuredim, toda predstavlja lepo vrednost. Pogled na vrt priča, da nekdo z ljubeznijo goji cvetje, to je mama sama, ker hčere so vse zelo zaposlene. Na sredi dvorišča je pa kup malte
tudi pričal, da ima gospodar skrb za svoj dom in mi je pokazal, kaj vse še ima v načrtu, da bo hiša docela zadostila vsem potrebam družine.
Seveda! Jaz lepo mimo sedim pri mizi, čas pa teče. In še vedno ne vem, kako bom mogel v Bariloche' iz Zapale.
Ne vem, je zmajal z glavo Ferletič. Vem le to, da se s kamijonom vozijo najmanj dva dni.
Dva dni? Tistih 500 km?
Kaj se vam zdi to preveč?
Za tukaj že. Saj menda niso kot kraški furmani, ki morajo konja krmiti predno ganejo dalje. Hm, drugo mi ne stane, kot da pozvem.
Alo! Kar na postajo, da poiščem ono pisarno!
Le kar brž! Kje pa je?
In selahko ustaviš in petkrat na peti zasučeš. Sa.j je ni! Zato sem vprašal na postaji sami.
Da je zveza, toda kako in kdaj, tega niso vedeli.
Lepa reč. Pri nas doma je v vsaki oštariji vozni red vseh vlakov in železnic, če ne pa jajčarico vprašaš. .. V Bahiji Bianki pa ni človeka, ki bi vedel kaj svetovati. Niti autobusne pisarne ne vedo nič...
Zato ne bom postal škrbast... kaj bi se gnjavil. “Kad pukne, pukne”.
Zvečer ob 7 uri gre moj vlak. Do Ville Regine me bo že prinesel. Sedaj pa bom še malo pogledal okrog naših. Obiskal sem na domu še oba brata Batagelj, doma iz Vrtovina, ki sta si tudi oba ustvarila prijzne domove v bližini Ferletičevih.
Po kosilu sem se namenil še v Ing. White, toda sem le od daleč gledal velika žitna skladišča iz katerih vozijo kruh čez širno morje. Tamkaj dela pri gradbi teh “elevadorjev” tudi Pezdirec in brez dvoma še kak naš človek. Marsikateri Dalmatinec je zaposljen tam pri nalaganju ladij. Ono leto sem tamkaj našel, tudi mctliča-na Držaja, ki je tožil “da je njegovo delo slabo, ker mn padajo svedri v morje. .. ” Zato je menda že odšel iskati drugačnega dela, kjer mu morje ne požira njegovih prihrankov, katerih žena doma zastonj čaka... Lahko mogoče pa tudi... da se je nalašč izmaknil, da se je spet sled za njim izgubil, kakor on in še kdo. . . kakor tudi Jože Plantan, o katerem sc je bralo v ljubljanskem Jutru, ki jenapisalo nekaj prav hudih na račun... čigav pač?
ZGODBA O IZSELJENCU PLANTANU.
Kdo pa je ta Plantan? Jože Plantan iz Vinje vasi?
Tamkaj ob pogledu na Ing. White sem se domislil Plantanove zgodbe, o kateri ljubljansko Jutro takole pripoveduje v svoji številki v kateri hoče spregovoriti tudi o izseljenstvu:
V teh dneh so povsod mnogo govorili o naših iz seljencih: na vseh šolah so bila predavanja, časopisi so nekaj pisali in v izobraženih krogih so spregovorili o tem, dve, tri besede več kot po navadi. Kljub temu, pa je ostala skrb za zaščito naših izseljencev na isti točki, kakor je bila doslej.
Ljudje so šli in šeodhajajo za kruhom, da bi zakrpali raztrgana gospodarska poslopja in stanovanjske hiše, da bi se rešili dolgov in da bi si malo izboljšali svoje življenje. Pa delajo po svetu — naši ljudje — in .se vračajo, mnogi razočarani, nekateri s težko prisluženi-mi skromnimi dinarji, dočim. ostanejo mnogi v tujini, živi ali mrtvi — za vedno.
Tudi Plantanov Jožef iz Vine vasi je šel pred enajstimi leti na dolgo pot. Z velikim upanjem v srcu je poromal čez veliko vodo v Argentinijo, kjer je upal prištediti — za svojo domačijo. Doma je pustil ženo s štirimi fanti — najstarejši je imel šest let, najmlajši pa
pol leta —, s polovičnim gruntom in z razpadajočim kozolcem. Nič ga ni moglo zadržati; ne jok žene in otrok, ne domačija. »Šel je, da bi prigaral denar in ga dal v grunt, v hišo, za svoje.
Dve leti jepisal in pošiljal. Vrnil je trideset tisoč din, ki si jih jeizposodil za dolgo pot. Ali denar je šel za kozolec, ki je propadal, pa ga je trebalo očuvati. Saj je bilo toliko upanja, da bo denar še prišel in še! Čemu bi pa sicer šel »Jožef na takšno dolgo pot, med tuje ljudi!
Toda — pisma so prenehala, denarni vir je usahnil. Od nikoder nič glasu, dolga, dolga leta, polna premagovanja, polna trpljenja za deco. Plantanova je dajala kapljo za kapljo svoje krvi, ki jo je grunt pil, pil...
P je prišel pred letom dni glas: mož je ubit. Sosedje so prinesli izrezek iz ameriškega slovenskega časopisa, v katerem je bilo poročilo o tragični smrti «Jožefa Plantana.
“Kaj, da je mrtev?” Žena ni verjela. Pa so se vrnili njegovi tovariši, domačini in resnico pokazali kot je bila. Zgodba jekratka, kakor so sploh kratke zgodbe o navadnih ljudeh.
Plantanov Jožef je bil v soboto popoldne brez dela in je šel v bližnje mesto Cordoba. Tam je ostal do nedelje zvečer, ko se je odpeljal z avtobusom proti domu. Delal je namreč v bližnjem kamnolomu. Malo pred domom je izstopil v neki vasi, kjer so sc po navadi ustavljali tudi njegovi prijatelji. Tam se je zakasnil do 11. ure ponoči, nakar jo je mahnil proti »svojemu bivališču. Na pol pota pa se mu je zgodila nesreča, ki je niso mogli razumeti niti njegovi prijatelji, niti polieja. Plantana Jožefa so naši popolnoma razmesarjenega: možgani so bili raztreseni, ena polovica lobanje je manjkala, hrbtenica je bila večkrat prelomljena in zlomljena je bila tudi roka. Krivca tega strahotnega razdejanja niso mogli izslediti. Prijtelji so se potrudili, policija tudi, pa nič. Delovodja kamnoloma v Rio Ceballos, neki Tirolec, je obljubil delavcem, da bo vse lepo uredil, da bo obvestil ženo in ji poslal tudi denar, če ga jekaj ostalo. Pa o vsem — nič!
Plantanova je čakala na kakšno uradno sporočilo, pisala preko občine celo dvakrat, ali vse je bilo brez uspeha. Pri notarju bi morala založiti takoj 110 dinarjev, pa jih ni imela. Hodila je k advokatu, od tam na sodišče in povsod — nič. Ostala ji je samo prazna zavest, da moža ne bo več, ker je ubit, da lahko za vselej pokoplje vsako upanje na boljše življenje.
Da, takšna je usoda Plantanove iz Vine vasi tam nekje na Dolenjskem. Ona nima v svojem sorodstvu “svetlih zvezd”, da bi si preko njihovih zvez izposlovala vsaj uradno potrdilo o moževi smrti, njen krog ni takšen, da bi ji mogel oskrbeti vsaj skromno odškodnino. Ne, Plantanova je ena izmed tisti tisočerih, od vseh pozabljenih slovenskih žen-mater, ki imajo v potu svojega obraza in s trdimi žulji da jati našemu narodu otroke, novo, mlado silo! Kljub tisočerim uradom, poleg izseljenskih pisarn in konzulatov, morajo te žene požreti tudi to grenkobo, da jim je onemogočeno izvedeti, kako je prav za prav z njihovimi možmi, s katerimi so jih zvezali za vse življenje cerkveni in civilni zakoni, da jih niti velika luža ne more ločiti. Da, Cankarjeva domovina, takšna si kot si bila nekoč! Pošiljaš v svet lastne ljudi, da ti dajejo svoj znoj in pomagajo graditi napredek, ti se pa niti ne zmeniš za njihovo usodo!
Plantan, nisi edini, mnogo jih je! Zato pa Planta-ni in Plantanovke kriknite v svet, da je zlagano vsakršno premlevanje izseljeništva, če ni poleg ___srca!
***
Takole beremo. Nas vse, ki imamo posla z našim izseljenstvom zadene ta zgodba, toda očitek pa mislim da lahko odklonim, pa tudi še marsikdo, na kogar meri, bo lahko dokazal, da očitek ni upravičen.
Ta Plantan Jože! Dobro se spominjam pisma njegovega očeta, ki mi je prišlo pred tremi leti v roke.
Iskal sem, iskal tam kjer se na nesrečo največkrat naši zgubljeni sinovi najdejo... kamor jih spravi nezmerna pijača: v norišnicah... Nič sledu. Pozvedovali smo po časopisju. Od nikoder nobenega glasu. In ko sem bil v Cordobi, morda sem z njim celo govoril, toda... Kaj pa naj storimo še več? Saj iščemo, saj povprašujemo. Toda če je pa navadno tako, da se zgubi tisti, kateri se zgubiti hoče, tisti kateri hoče za seboj zabrisati sled... kako ga pa naj držimo za hlačnice v tej deželi.
Saj sem prav istega Plantana šel iskati tudi na glavno policijo. Mislim da se ne motim o tem. Vse sezname so pregledali. Povedali so mi, da so mu tega in tega dne dali brezposelno izkaznico, s katero je lahko šel z vlakom brezplačno iskati dela, potem je pa brez sledu izginil.
Kaj naj odgovarjamo Plantancam in Oglarcam. .. In če ga izvoham takega, ki mu je ljubše potepuštvo in ki želi biti skrit, saj se takoj zopet zgubi brez sledu, kot je to napravil Držaj... ki ni maral kaditi navadnih cigaret, temveč so morale biti diplomatske....
Spomnil sem se Plantana. Ne vem kaj je bilo vzrok, da se je domu tako odtujil...
Vem pa to, da ne bomo nikoli uredili izseljenstva .tako, da se v tako ogromni deželi kot je Argentina, ne bi mogel skriti tisti, kateri ne želi, da kdo ve zanj. ..
**
*
To pot se mi je čas preveč stisnil, da bi mogel tudi v pristanišče, in da bi si ogledal kje in kaj delajo naši znani. Ustavil sem se le za nekaj minut. V Santa Roza, kjer živi poročena naša rojakinja, katere mož je Ita-ljan. Rozalija Ca val aro je ona; doma pa bo menda iz Prvačine ali iz Renč.
V prijaznem zelenju napol pota do White se skriva njihova hišica. Mož dela v pristanišču. Žena pa doma piske pase, vrtiček oskrbuje in otroke vzgaja.
Še njena tašča jebila vesela mojega obiska. Toda imel sem kaj posla, predno sem razumel kako njeno besedo., Je namreč iz Južne Italije, in seveda ne bo nikoli znala tako po špansko, da bi bilo komu podobno. Če živi še sto let v tej deželi... Zato si pa sirota kaj malo beli la«e. Saj njene piške jo vseeno razumejo, nevesta pa tudi, sin pa še bolj. Prav v miru žive in se malo menijo za kamijone ki drve iz pristanišča v mesto Rabijo in za tistih “sto let šole v španskem jeziku”.
Midva. Ferletič, ki me je spremljal in jaz, sva bila prav dobre volje, toda vreme se je pa kisalo in tako skisalo, da je bilo kar grdo. Zato sva morala na vsak način opustiti nadaljno pot in sva se domov vrnila napol mokra.
Pust, kisel dan se je zavalil nad pokrajino, tako pust, da so še muhe silile pod streho. Nikar ne mislite, da v Babi ji Blanki ni muh. In je prav velik opravek, boriti sc s to nadlogo...
Pa to delo so opravili drugi. Jaz sem pa prav za potrebo spil čašo čaja in smo napisali nekaj pozdravov rojakom v druge kraje. Škoda, da Ivana ni doma, tako smo ugotovili. Prav škoda, je menila mama Fer-letičeva! Sai ga v kratkem pričakujemo, ko bo prišel nekaj na počitnice.
Ivan je namreč pri Salezijancih v Bernalu in bo v par letih pel novo mašo.
Poslali smo mu le nekaj pozdravov. Spomnili so se
tudi ostalih rojakov, ki so doma tam od kraške Kostanjevice, zlasti Marušičevih, ki žive v San Rafaelu, ki sem jih lani obiskal, Čehovinovih, Gergoletov in še drugih znanih.
Jaz sem od kraja tudi zidal v Buenos Airesu, tako je pravil gospodar. Bilo nas je več skupaj. Bil je tudi neki Furlan, ki živi sedaj v Villi Calzadi in mnogo drugih, potem ko je pa prišla družina, smo šli iskat bolj sgurno življenje in smo živeli na neki estanciji v Pampi. Sedaj je pa tukaj naš dom. Starejša dva sinova delata v tovarni, namreč Pepe in Rado, dve hčeri tudi delata, najmlajša je doma in tale naj mlajši sin Stanko, ki mu gre pa samo žoga po glavi...
Sedaj je še mlad. Bo že prišel še k pameti.
Saj bo moral. Naj še malo študira, da se kaj pametnega izuči.
Tako je hitel čas in kar večerja je bila na mizi, da ne bom šel lačen od hiše.
Pa mislite, da je bilo to dovolj.
Mama je mama! Kako ne bi bil človek vesel v daljni tujini te materine skrbi!
Ko sem doma šel z doma, so mati še nazadnje prinesli iz kuhinje nekaj v papir zavitega: “Na, da boš imel tudi za na pot; bo dolga”. .. pa je bilo zmeraj kaj dobrega notri.
Tudi Ferletičeva mama je imela enako skrb.
Tole boste imeli pa za na pot!
Bila je pečena kokoš, kruha, steklenica vina in še torta zraven. Te slovenske Minke so pa res pridne. In še kako lepo so jo izdelale to torto... Pa kaj za okus, to je mala stvar. “ Ni vse dar, temveč roka ki -ga da ”, tako je zapisal pisatelj Finžgar. Tista ljubeznjivost, da za človeka tako lepo poskrbe, kot da sem prav doma, da bi lastna rodna mati in sestre ne mogle biti bolj lju-beznjive...
Zares! Lahko je vam iti po svetu, tako mi reče marsikdo, ki že vse najdete pripravljeno! In prav zares. Povsod pogrnjeno mizo in še za nadaljno pot kaj. Tako je lahko potovati!
Hvala Bogu!
TODOS LOS PATITOS. ..
Grdoba grda! Čudna beseda kaj 1 Malo primerna za pozdrav. Pa skoro da bi se na ta način poslovil od Fer-letičevih, ko sem videl, kako grdo vreme se je napravilo med tem.
Pa, kar bo bo. Poslovil sem se od tistih, ki so ostali doma. Nekateri so me pa še na postajo spremili, kjer so bili tudi navzoči še nekateri drugi rojaki. Ko bi se vreme ne zmešalo tako grdo, bi jih bilo še mnogo več.
Ne pozabite pogledati pri fabriki, ko se boste mimo peljali, tako mi je oživela beseda Pepetova, ko se je sprožil vlak. Rom stal pred tovarno. Me boste že videli.
Vse dobro, Toda kje pa bo?
Na levi strani tira stoji tovarna, tako sem se spominjal.
Boš spaka. Kje pa je sedaj leva stran. Jaz sem se v sedel, vlak je potegnil.. . toda zakaj pa ritensko ? Pa je trmasto kar nazaj rinil in kar nazaj in nazaj...
Kam pa gremo? sem začudeno gledal in preje kot sem se mogel prav orijentirati, že ni bilo nobene tovarne nikjer več.
Jaz sem namreč mislil, da vlak gre le nazaj, da si pripne še kaj voz, med tem je pa Pepe zastonj gledal, kje se bom pokazal...
V velikem loku se zmota vlak iz Bahije v smeri proti Ing. White, od tam dalje pa kar naravnost na za-pad. Ne levo stran, doli proti morju je videti še posamezne skupine drevja, kako čredo govedi ali konj, tudi
kako človeško bivališče. Na levi strani pa se vleče prazna cesta, ki jo je dež žetoliko namočil, da se menda niso kaj prida upali nanjo.
Vse prav pride, sem si mislil. Malo grdo bi se vteg-nil vjeti, če bi moral sedaj potovati z autom... Vlak je pa rinil vse dalje. Na desno, tja v daljo je bilo videti z grmičjem poraščene valovite brdine nad katerimi so žareli oblaki v zahajajočem soncu. Tja proti zapadu se je vse bolj odpiralo jasno nebo in čez nebni svod so sc potegnile kar tri mavrice. Nudil se je očesu prizor, kakršnega že nisem videl leta dolgo. Jasno zarisani so se vlekli trije loki “božjega stolčka” čez vse zapadno nebo, pod njimi pa se je menjavalo belo strnišče požetega žita in zelena deteljišča, zdaj zdaj pa je šinila mimo siromašna koča, in kraj nje, pod streho iz križem vrženih eukaliptovih vej, so se dolgočasili konji; tam zadaj za kočo pa so čakale kopice slame, veliki stogi, če se bo oglasil kdo, ki bi hotel kaj plačati tudi to blago.
Počasi je vlak zadržal svoj tek. Ura je kazala že osem. Postaja Medanos. Malo naselje je to. Malo zanimivega se v takem kraju zgodi, zato je pa vlak nekaj važneg. eMnda priteko vsi otroci, ki jih ima vas. Eni beračijo z dobro izmišljenimi lažmi, drugi prodajajo kako sadje, tretji se pa igrajo.. . kar si otrok pač more zmisliti v kraju, kjer nimajo vrtiljaka (calesita). Tudi žične ograje služijo za dober cirkus. Prav nasproti mojemu oknu se je pretezala po ograji skupina otrok, ki so nevtrudno peli pesmico, katera mi je nazadnje ostala v ušesih, pesmico o račicah, ki so se šle kopat: “Todos los patitos se fueron a banar,
El mds chiquitito se quiso quedar, la madre enojada lo quiso pegar, el pobre patito se puso a llorar...
Kar pol ure smo stali tam. Menda smo čakali na
Izredno ujbilejno leto za hrvatske kraje. Poslovni odbor škofovskih konferenc v Zagrebu je sklenil naprositi Sv. stolico, da ob priliki 1300 letnice, odkar je hrvnt-ski narod povezan s Sv. stolico, proglasi za hrvatske kraje jubilejno leto in sicer od praznika sv. Petra in Pavla 1040 do istega, praznika 1941. V tem jubilejnem letu bodo glavne slovesnosti v Rimu, kamor bodo Hrvatje poromali v velikem številu, nato v Splitu, mestu Zvonimirovcm, kamor je naslednik sv. Petra pred 1300 leti poslal svojega odposlanca, ter končno v Zagrebu — glavnem mestu vsega hrvat-skega naroda, kjer bo vsehrvatski evharistični kongres. Te slovesnosti bodo brez dvoma veličastno in koristne za hrvatski narod.
V Medani v Brdih na Goriškem je umrl 3 jan. Jožef Zorzut, po domače Sablič,
križanje z drugim vlakom, ker ima železnica en sam tir, oni otroci so nam pa neumorno skrbeli za zabavo in na vse načine dramatizirali, kako je mala račica hotela ostati doma in kako je jokala, ko jo je mama hotela nabiti... In ko se je vlak premaknil dalje, je še vedno kričala vesela družba svojo pesmico. . po naše bi menda zapeli: majhna sem bila piške sem pasla... ali pa “mačka mijavka mr-mr-mjav, miška vredn sedem krav; miška teče tek-tek-tek, jaz jo gonim pek-pek-pek....”
Tako nekaj domačega, tako nekaj ljubkega je bil tisti prizorček, ki so ga igrali otroci, ki niti pojma nimajo o predstavah na odru, da je bil ves vlak poln gledalcev in poslušalcev.
To-dos los pa-ti-tos.... Še vlak se jenaučil one otroške pesmice in jo je neutegoma ponavljal. Sonce je že zginilo za obzorjem na vzhodni strani so pa še goreli oblaki v večerni zarji, pa le malo jih je že bilo. Menda jih je mavrica vse popila.
Vse bolj redka so postajala pšenična strnišča in znamenja obdelane zemlje. Vse naokrog pa so stala nizka košata drevesa ali grmovje. Pogled na vozni red mi je kmalu povedal, kaj bi to bilo. “Algarobo”, tako sem bral ime postaje in naprej: Montes de O ca. Tisto drevje je torej “rožičevec”, seveda divji, ki da nekak grintav strok, iz katerega meljejo siromaki moko in pečejo kruh. Seveda če nimajo kaj boljšega... In boljšega si skušajo dobiti na ta način, da tisto lcrevenčasto drevje sekajo in delajo drva in tako zaslužijo. Vsa dežela tamkaj je videti preraščena s tisto gmajno, na postajah pa vidiš povsod natovorjene vozove in skladovnice drv in lesa iz tistega drevja. Tisti svet, ki se danes imenuje še “montes”, kar ni ne gozd ne gmajna, ho sčasoma postal še uporaben za poljedelstvo — seveda, če bo dežja ali pa vode za namakanje. (Dalje sledi.)
Iz Kanala zvemo, da je bil istotam promoviran tudi Ludovilc Nanut.
V Baši, največjem premogovnem rudniku v Italiji (pod Učko goro), so je zgodila velika nesreča, ki jo zahtevala mnogo žrtev. Vnel se je plin.
Iz Ilirske Bistrice poročajo, da so že nekaj napravili za regulacijo Reke. Nnj-poprej jem oral zginiti jez mlinarja in žagarja Valenčiča (Zemljaka), ki je zadrževal odtok vode, kar je povzročalo zamo-čvirjenje gornjih delov doline. Dobil je 100.000 lir odškodnine. To se je zgodilo že prod časom, ko so govorili, da bodo vzeli vsem jezom vodne pravice. Lani so začeli z regulacijo reko pri Kosezah. Tedaj je zginil mlin špilarjev. Sedaj je ta del regulacije končan in je odstranjena nevarnost poplave v Kosezah. Dela so stala 8 miljonov lir.
star 83 let, oče Zuljanove žene v Rosa: riju. Bil je na široko znan kot značajen mož. Naj v miru počiva!
V	Trstu, pod škorkolo so baje odkrili nafto*. Sodijo pa da ni verjetno, da bi bilo pridobivanje rentabilno.
V	Povirju je 12 jan. velik požar upepelil 8 hiš. Nesreča jepostala še večja radi silno burjo.
Iz Šempasa zvemo, da je župnik Miha Kenda stopil v pokoj in bo živel v št. Ma-\ ru pri Gorici.
Kraške j-me se vedno bolj množe. Tržaški jamarji so v zadnjih letih odkrili 90 novih pomembnih špilj na Krasu in v Istri.
Go če pri Vipavi. V Padovi sta bila promovirana za zdravnike brata Stanko in Milovan Ferjančič, sinova dr. Hermana Ferjančič v Benetkah, ki je doma iz Goč.
LISICA ZVITOREPKA
VOLK V VODNJAKU
“Ako nič drugega ne želiš, ti prav lahko pomagam,” ga potolaži Zvitorepka; “toda pameten moraš hiti, brate sivček, in lepo me moraš ubogati, kar ti porečem 1 ’ ’
Lakotnik je objubil, da hoče vse do pičice storiti, kar mu bo nasvetovala.
Lisica ga nato pouči: ‘‘ Zgoraj tu nad vodnjakom visi vedrica; ko sedeš vanjo, se popelješ naravnost v raj — a poprej ti je treba še moliti.”
Lakotnik se je obrnil z obrazom proti zahodu in je pričel neusmiljeno tuliti in zavijati. Ko se mu je zdelo, da je dovolj
premolil, je zlagoma sedel v vedrico. Zvitorepka je natanko protuhtala, kako je vodnjak uravnan: ako se jo spustila ena vedrica v globočina, se jo medtem dvignila druga na vrh vodnjaka. Ko je torej opazila, da je Lakotnik zlezel v gornjo vedrico, se jo sama brž splazila v drugo, ki jo bila na dnu.
Sredi vodnjaka sta se srečali obe ve-driei. Volk ves začuden vpraša:	“Kam
pa, kam, lisičica sostričiea; ali greš iz raja? ’ ’
Zvitorepka mu poroglijo odgovori: ‘‘Nikar ne bodi žalosten bratec moj dragi. Na svetu je že stara navada: eden se dviga, drugi pa pada! Želim ti naj večjega veselja
v raju — samo glej, da se no preobješ!”
Ko je lisica dospela na vrh vodnjaka, je skočila iz vedrice in odkurila domov za peč.
Prevarani volk jo medtem čofnil na dno vodnjaka in malo je manjkalo, da ni sramotno utonil. Na srečo jo bila baš tedaj voda precej plitva; obsedel jo zato v vedrici, iz katero se vso noč ni upal ganiti. Imel je po tem takem časa dovolj, promišjlovati o svoji žalostni usodi. Zdaj šele se mu jo zasvitalo v glavi in spoznal je, da jo samo lisica kriva njegovo nesreče na ribniku, kjer je izgubil košati rep, in da ga jo tudi zdaj lažniva preklicanka nalašč zvabila v past, iz katere si ne ve
NI GA TUKAJ
Giovanni Papini, Storia d i C r i sto: “N O N	ti	QUI”
Ko so se žene napotile na vrt na dan, ki je za nas nedelja, sonce še ni bilo vzšlo. A nad vzhodnimi griči je počasi vstajalo nekaj kakor belo upanje, lahno kakor daljen odsev zemlje odete z lilijami in srebrom, vzhajalo sredi utripanja ozvezdij, zmagujoč polagoma čez jasno noč. To je bila ena izmed tistih svetlih zarij, ki
spominjajo na nedolžne v spanju, in na lepoto obljub, ali kakor da je pravkar polet angelov razgibal čisti in blagodejni zrak. Pripravljali so se deviški dnevi, dnevi svetle bledice, vesele sramežljivosti, svežega drtenja, srčne nedolžnosti.
Prevzete od žaloti so šle žene skozi vetrovni jutranji somrak, kakor očarane od navdiha, ki si ga niso znale razložiti. Ali so se vračale žalovat pod skalo? Ali da bi še enkrat videle Nega, ki je znal osvojiti srca, ne da bi jih uničil? Ali da bi položle k templu žrtve močne jšh dišav od Nikodemovih? Govorile so med seboj.
“Kdo nam bo odvalil kamen od groba?’’
pomagati. Zaklel so je, da se krvavo maščuje lisici, ako le še kdaj pride iz vodnjaka.
Zjutraj zarana jo prišla gospodinja k vodnjaku zajemat vode. Ko je zagledala čudnega gosta, sedečega v globočini, je zagnala krik in vik, da je bilo khalu vse na nogah in se zgrinjalo krog vodnjaka. Krepki moški so potegnili za vrv in privlekli na dan vedrico z volkom vred. Z lopatami, sekirami, cepci in gorjačami so tako dolgo mlatili po ujetem Lakotniku, da se je kakor mrtev iztegnil po tleh.
MIROLJUBOVA BOLEZEN IN MRAVLJE.
Topli jug je pohitel črez bregove, soln-ce je pripekalo močneje in močneje, pomlad je oznanjala svoj veseli prihod. Vso je vnovič oživelo in tudi kralj Miroljub se je probudil iz dolgega zimskega žde-nja. Skolobal se je s toplega loža in odšel na soluec, da si ogreje odrevenelo ude. Spremljala ga je njegova žena, skrbna Krunoslava, ki pa ni bila nič kaj dobro volje. Bolezen njenega soproga jo jo bila znova užalostila; menila je, da bo vsaj mirni zimski počitek okrepčal in razve, dril bolnega kralja, toda tudi to upanje jo jo varalo. Miroljub sc je zdramil še otožnejši in slabovoljnejši, nego je legel jeseni; a vrhu tega je še tako shujšal, da ga jo tula sama kost in koža.
Nejevoljno mrmrajo je kralj kobacal proti Matjaževi peči; tu mu jo bil še najljubši prostorček v otožnih dneh dolgo bolezni. Skrbna kraljica se je trudila na vso pretege, da bi razvedrila črmožljive-ga soproga, a njeno prizadevanje jo biio bob ob steno.
“Kod so neki Miško potikal” zagodrnja Miroljub in se zlekne na najugodnejši prostor ob Matjaževi peči.
“Bralran medved je danes zarana od šel v gozd obiskat sorodnika Lakotnika. Ta se že nekaj časa sčm silno huduje na Zvitorepko, ki ji je obljubil krvavo osve-to zaradi izgubljenega ropa...” pojasni uslužno kraljica.
“Kajpak, !o jo že Miškotova navada!” zarenči Miroljub, da kraljici kar sapo zapre. “Ali nima drugega opravila, kakor da hodi požerunu Lakotniku pete lizati Sicer pa dovolj o teh čenčah 1 ” In kralj je utrujen zazehal, obrnivši svojo spodnjo plat proti toplemu soncu.
Izmed travnih bilk se jo medtem usulo krdelo mravelj; hitelo so v velikem ovinku, izogibajoč se počivajočemu kralju, na nasprotno stran planote. Miroljub so je zagledal v ta nenavadni izprevod. Oko mu je sledilo pehajočim se živalcam; opazoval jih jo mirno, ne da bi seganil.
“Kaj je le mravljincem, da so te ogibljejo tako daleč in si ne upajo mimo tebe?” povpraša radovedna kraljica.
“So pač najbrž tisteneubogljivkc, ki sem jih svoje dni kaznoval zaradi njih nepokorščine!” odvrne kralj.
“Ali je mogoče, mili moj soprog”, so začudi Krunoslava; “tile drobni mravljinci se se Vam postavili po robu? Pa kdaj se je pripetilo to, kdaj?”
“Eh, no!” zagodrnja kralj, “kaki dve loti je menda tega, kar sva —- jaz pa lisica Zvitorepka — korakala po gozdu. Takrat se je ta črni drobiž kar v gručah usul na pot, da nama ni bilo mogoče dalje. Zapovedal sem jim, naj se mi umaknejo s pota; pa sodrga neposlušna se še zmenila ni za moje besede. To me je tako razpalilo, da sem nepokorni golazni porušil in poteptal njihov grad; na tisoče mravelj jo obležalo na mravljišču. Sicer bi ti pa znala Zvitorepka vse to lepše pripovedovati; klepetava rjavka ima na-brušen jezik.”
Ko je bil kraljici povedal dogodek o mravljah, se je prevalil na drugo stran, in gospa Krunoslava si ni upala še kaj več povpraševati o stvari. Saj bi pa tudi nič več ne zvedela, zakaj kralj je povedal vse, kar je vedel o tem dogodku; a da tiči prav tukaj izvor njegovi bolezni, o tem so mu še sanjalo ni.
Ko je namreč kralj Miroljub razd'1 mravljam njih grad in odšel svojim pd-tem, so zagnalo drobne živalce silen krik in vik i o mrtvih bratih in sestrah. A Zvitorepka, ki sc je bila medtem poslovila od kralja, so jepotuhnila v grmovje in vlekla na ušesa, kaj tožijo in govoričijo razbegane mravljo.
In prigodilo se je, da prihlasta iz gozda Vrtoglavee, silni poglavar mravljinske-mu gradu. Ko začuje milo jadikovanje vdanih podložnikov in zagleda razrušeni svoj stan, vzklikne ves razpaljen: “Kdo je učin:> to ilošestočo? ”
Nekaj mravljincev stopi pred Vrtoglav-ca. Ko so priklonijo poglavarju, kakor so spodobi, besedičijo vsi razvneti:	“Naša
zvestoba nam jenakopala to grozno nesrečo. Bil jetuknj medved, ki jo zahteval, naj sepokorimo njegovi zapovedi; a ker ste Vi, promilostni Vrtoglavee, naš edir.i gospod in vladar, zato smo se uprli njegovim ukazom. Ta naša vdanost do Vas je Miroljubn tako silno razkačila, da je s svojimi težkimi šapami porušil in po-mandral naš grad.”
Vrtoglavee je poslušal tožbe zvestih podložnikov in srce se mu je topilo bridke tuge; ali pogum mu ni upadel. Navzlic temu, da mu je svoječ uničil tako silen protivnik, sc jo vendarle zarotil, da hoče rajne krvavo maščevati. Kor pa je bil moder in oprezen vladar, ki se nikdar ne prehlasta, jo sklical svoje stare in izkušene svetovalce na tajno posvetovanje, de izberd primerno kazen nasilnemu medvedu.
Vse to pa, kar so r mravljinskein zboru sklepali, je prestregla v ušesa Zvito repka, ki je skrita prisluškovala za gr movjem in ščavjem. O vsem tem, kar jo zvedela ni črhnila nikomur ne besedico.-le svojim sinovom je ob priliki razkrila to skrivnost, ki je bila neizmerno velikega pomena.
Zbor mravljincev se je razšel, Vrtogla-vec pa se je napotil po tajnem sklepu naravne st v brlog h kralju Miroljub«. Pritihotapil se mu jo v kožuh, odtod kobacal potihoma po gosti dlaki med košato grivo, iz grive pa naravnost v uho in po temnem sluhovodu dalje in dalje, dokler se ni prcril do možganov. Tu je potem začel vrtati in ščipati noč in dan; brez pre-stanka in neumorno jo vršil svoj grozni maščevalni posel: škrt, škrt, škrt!
Pravkar je zopet vščipnil kralja v možgane, in sicer tako neusmiljeno, da je Miroljub planil piokonci in se rjoveč zgrabil z obema rokama za glavo. Ko je bolečina m alko pojenjala, so je izmučen naslonil ob razgreto Matjaževo peč in je topo zrl tja po prisončni, iz zimskega sna zbujajoči se pustopoljini.
V dolinici pod Matjaževo pečjo jo za-šumclo listje, ki ga jo ležažlo do pasu visoko; preperela suhljad jo počila pod nogami. Miroljub so je zganil in se ozrl, kdo neki prihaja. Bila sta bratran Miško in pa Lakotnik, ki sta prilomastila.
Ko je kralj zagledal brezrepega volka, je prasnil v smeh: “Hnhaha, moj dragi vitez volk, ali si svoje omelo sajegulcu posodil, ali kaj?”
“Milostni kralj in vladar,” zajavka Lakotnik, spakujoč svoje kislo obličje, “usmilite se me, ubogega, zaničevanega trpina !Saj veste, da som Vam zmeraj zvesto in vdano služil; zato Vas prosim, poslušajte me in pomagajte mi v nadlogi in sili! ’'
“No, le povej, kar imaš na srcu, pa mi nikar predolgo otrobov no veži!”
“Dobrotljivi gospod, veliko sramote in krivice mo je doletelo. In vsega mojega gor j 6, je kriva edino le Zvitorepka, ta mrcina lažniva, goljufiva...”
“Oho, le počasi”, prestriže kralj Lakotniku besedo; “Zvitorepka mi je najljubša izmed valpetov po širnem kraljestvu. Ako to je res zadela nezgoda, si gotovo kriv sam; a zdaj bi rad zvalil krivdo na svoje sosedo. Ali se še spominjaš, kako oblastno in krivično si zadnjikrat delil uplenjenega bika? Kdor si upa cel6 svojega kralja žaliti, ta pač tudi do manjših in slabntnejš h ni prepohloven in pravičen!”
Lakotnik se je prav nejevoljen nakrem-žil, ko je začul trpko kraljevo besede; zakaj ni se nadejal, da ima vladar navzlic svoji bolezni tako dober spomin.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
Bilc so Štiri, ker sta se Mariji iz Magdale in Mariji iz Betam j e pridružili Ivana Kuzova in Saloma, a bile so ženske,, in oslabele vsled srčnih bolečin.
A ko so se približale skali, so začudene obstale. Temni vhod v votlino je mračno zeval. Ne verujoč lastnim očem otipa najbolj pogumna s trepetajočo roko poleg njega kamenito ploščo, naslonjeno na skalo.
Žene onemijo od strahu, se obračajo, kakor bi pričakovale, da bo kdo prišel, da bi izvedele, kaj se je zgodilo v teh dveh nočeh, ko so bile odsotne. Marija iz Magdale že misli, da so Judje med tem časom ukradli Kristusovo truplo, ker jim ni bilo dovolj, da so ga živega dali mučiti. Ali pa so ga morda, jezni zaradi tega za krivoverca preveč častnega pokopa, dali vreči v skupni grob kamenjanih in križanih?
A to je bila samo slutnja. Morda pa Jezus počiva še notri v svojih bolestnih povojih. Vstopiti si niso upale; da bi se vrnile, ne da bi izvedele kaj gotovega, se prag. Pri dnevni svetlobi, ki je bila vsak trenutek inoč-pa vendar niso mogle odločiti. A ko se je sonce končno prikazalo izza venca gričev ter osvetlilo vhod v votlino, so se opogumile in vstopile.
Izprva niso videle ničesar, le še nov strah jih je spreletel: na desni sedi mladenič, belo oblečen, njegova obleka je v tem somraku bela in svetla kakor sneg, in zdi se, da jih čaka.
“Ne bojte se; tistega, ki ga iščete, ni tukaj: vstal je. Čemu iščete živega med mrtvimi? Ali se ne spominjate, kako vam je napovedal v Galileji, da bo izdan v roke grešnikov in bo tretji dan vstal?”
Presenečene in trepetajoče žene poslušajo, pa ne morejo odgovoriti. A mladenič nadaljuje:
‘‘Pojdite k njegovim bratom in jim povejte, da je Jezus vstal in da ga bodo kmalu zopet videli.”
Vse štiri izstopijo iz votline drhteč od strahu in veselja in brž tečejo tja, kamor jim je bilo naročeno. A komaj napravijo nekaj korakov in pridejo iz vrta, Marija iz Magdale postoji, druge pa nadaljujejo pot proti
mestu, neda bi jo čakale. Niti sama ne ve, zakaj je ostali. Morda je besede onega neznanca niso prepričale in st ni mogla še uveriti, da je grob res prazen; ali ni mogel biti oni neznanec sokrivec duhovnikov in jih je hotel prevariti ?
V trenutku se obrne in vidi zraven sebe, proti zelenju in soncu, nekega človeka. Pa ga ne spozna, niti tedaj ne, ko spregovori:
“Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?”
Marija misli, da je Jožefov vrtnar, ki je prišel zgodaj na delo.
“Jokam, ker so odnesli mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili. Če si ga ti odnesel, povej mi, kam st ga položil, ga bom jaz vzela.”
Ganjen nad to strastno iskrenostjo in otroško pre-prostostojo izgovori neznanec le eno besedo, samo eno ime, njeno ime, a z naglasom hrepenenja in pomilovanja, s tistim v srce segajočim in nepozabnim glasom, ki jo jetolikokrat klical:
“Marija!”
Tedaj obupanim kakor nigloma prebujena, najde svojega izgubljenega:
“Raboni! Učenik!”
In pade mu k nogam, v rosno travo, in jih stisne v svoje roke, te bose noge, ki še kažejo krvave sledove žebljev.
A Jezus ji pravi:
“Ne dotikaj se me, zakaj nisem še šel k svojemu Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci, da grem k svojemu Bogu in vašemu Bogu. In povej jim, da bom šel pred njimi v Galilejo.”
In se naglo odmakne od klečeče in se v sončnem lesku oddalji med rastlinjem.
Marija'gleda za njim, dokler ne izgine; potem se dvigne iz trave, izpremenjena v obraz, vsa iz sebe, slepa od sreče, in teče tja, kamor šo šle tovarišice.
Te so prišle prej do hiše, kjer so bili skriti učenci in so pravile v naglih, zasoplih besedah o neverjetnem dogodku: o odprtem grobu, belo oblečenem mladeniču,
SIMON PETER IN JANEZ
sta sledila Jezusu. Janez je bil drzen in je šel prav v bližino, kjer so Jezusa sodili.
Peter je ostal zunaj na dvorišču. On, ki se je malo preje ponašal, da gre z Jezusom tudi v smrt, ki je dejansko zagrabil za meč, da bi branil Jezusa, je postal plah, tako plah, da je Jezusa zatajil. Kar trikrat je rekel, da ga ne pozna in da sploh nima pojma kdo je “ta človek’ ’ ....
*
Dopustil je Bog ta padec Petrov, ki ga je ta apostol celo življenje tako objokoval, da so mu solze kesanja izorale brazde po licih. Svojega Gospoda je od tedaj še vse bolj ljubil, v zavesti kako nevreden je pred Njim.
Dopustil pa je dobri Bog ta Petrov pa. dec v tolažbo njim, kateri pridejo do spoznanja svojega grešnega življenja, da bi nihče ne obupal nad božjo vseodpuščajočo ljubeznijo . . . Toda tudi Judežev nesrečni konec, obupno smrt Gospodovega izdajalca, nam kaže sveto pismo kot glasen opomin, da naj se človek nikar ne zapusti v svojem grehu, temveč naj hitro iz njega vstane, če je nesrečno vanj padel, da bo vreden usmiljenja.
Spovednice čakajo in vabijo. Nihče naj nikar ne odlaša, da ne bo prepozno . . .
mm
r:
BLs & '
NEKAJ ZA STARIŠE
Pripoveduje vzgojiteljica
Vsaj pred otrokom nikar!
O domu, o materi in očetu smo se pogovarjali tisti dan, pa se razgovor kar ni in ni mogel razviti. Otrok, ki je navadno pri razgovorih vodil ves razred, je molčal. Molče je sedel, le oči je od časa do časa začudeno, vprašujoče in žalostno uprl v me. Morda je bolan, sem mislila in skušala razgibati ostale. Zaman je bil ves trud. V mislih sem iskala vzroka, pa nisem ga mogla najti. “Mamo in ata imate vsi zelo radi, kaj ne?” sem vprašala, da pomagam iz zadrege otrokom in sebi. Veselila sem se že žarečih oči, ki mi bodo to zatrdile in pregnale dosedanjo molčečnost. Pa glej razočaranja! Nekaj oči je res zaiskrilo, nekaj je ostalo brezbrižnih, v nekaterih pa je ob tem vprašanju ugasnilo še tisto malo ognja, kar sem ga prej opazila. Tisti hip se je uprlo vame dvoje oči, tako žalostnih, da sem se zgrozila pred bridkostjo, ki sem jo brala v njih. “Kaj je?” sem nehote vprašala, ne da bi mislila tisti hip na odgovor, še manj pa sem pomislili na njegove posledice. Pa vstane otrok in z ubitim glasom pove: “Jaz pa ata nimam nič rad!” — “Zakaj?” — “Ker mamo vedno kregajo in tudi tepejo.” je iztrgal otrok iz sebe in meni je bilo žal izgovorjenega vprašanja. Preden sem našla besede v odgovor, v tolažbo, je ves razred zaživel. To, česar jaz prej nisem dosegla z vsem prizadevanjem, je dosegel otrok s svojo žalostno izpovedjo, seveda drugače, kot mi je bilo ljubo. Z redkimi izjemami so se oglašali vsi vprek: “Jaz tudi ne maram ata!” — “Naš ata tndi mamo tepejo!” — “Naš ata tudi, kadar so pijani i” — V tem prekipevajočem izbruhu otroških iz-novedi nisem mogla vsega razumeti, toda mnogo več kot besed" so mi povedale otroške oči, ki so v. tistih trenutkih tako čudno žarele. Koliko groze, koliko zadržane bolesti je bilo v njih! Ubogi otroci! — Vse moči sere morala zbrati, da sem zajezila presilni izbruh otroške bolesti, ki mi je z žalostjo napolnjevala srce. Razume la sem zdaj, zakaj se prej razgovor kljub vsem naporom ni mogel razviti. Ob sklepu ure pa so otroci sami ne vem več, kako je prišlo do tega, prosili, naj molime zn mame in ate, da bi bili pridni. Molili smo, jaz pa sem med molitvijo opazovala otroke, ki so molili s tolike resnobo n razumevanjem, da šenisem videla otrok ta ko moliti. Sai so molili zato, da bi bili njih starši pridni' Skozi njih oči sem gledala dalje v njh duše in brala v njih vse neizpovedane žalostne zgodbe, ki so jim grenile mlade dni. V otroških dušah sem brala, mislila pa sem
na matere in očete. Ko bi jim mogla zdajle, ta hip, pokazati njihove malčke, kako molijo zanje, ko bi jim mogla povedati, kaj jih je prisililo k tej molitvi, morda bi se jim vendar odprle oči, morda bi vendar spoznati svoj greh.
Oče! Mati! Zaradi vajinega otroka, v trenutkih ljubezni spočetega, vaju prosim, ljubita se! Ljubita se, kot zo. Spoštujta se! Ti, oče, spoštuj mater svojih otrok, in sta se v trenutkih, ko je Gospod blagoslovil vajino zve-ti, mati, ne govori otrokom zaničljivo o svojem možu, ker s tem ubijaš v njih dušah ljubezen do očeta. Če se sama ne bosta ljubila in spoštovala, ne pričakujta ljubezni in spoštovanja od otrok. Nimata pravice! Trenja, ki nastanejo med vama, poravnajta mirno, brez psovanja. Nikdar pa naj ne bo otrok priča vajinega nesoglasja. Ne ubijajta si sama otroške ljubezni z mučnimi nastopi, pri katerih je otrok za pričo! Bolj kot si moreta misliti, bolijo taki nastopi otroka, mu ubijajo ljubezen in zastrupljajo dušo. Ko bo ta vajin otrok dorastel, mar misliš ti, oče, da se bo kot fant pomišljal dvigniti desnico proti tebi, ki si jo vpričo njega neštetokrat dvignil proti njegovi materi — svoji ženi? Mar mislš t„ mati, da semu bo uprlo vreči ti v obraz ono psovko, s katero si ti neštetokrat psovala njegovega očeta? — In še dalje. Kakšen bo vajin otrok — deček sedaj — kot mož? In vajina deklica? Mislita li, da bo imela pogum vstopiti v zakon, o katerem ima zaradi vaju tako žalostno sliko?
Oče! Mati! Vsaj vpričo otrok ne kažita nesoglasij, ki so med vama! Če nezaradi medsebojne ljubezni, zaradi ljubezni otrok dova ju, sev zdržita talcih nastopov! Morda bosta nekoč hrepenela po tej ljubezni in jo klicala, pa je priklicati nebosta mogla. Kako bo bolela tedaj zavest: Sama sva jo ubila! Mislita zdaj, dokler še ni prepozno...
31 februarja so se zbrali Štajerci v Villa Dominico; kot kaže slika so bili prav Židane volje.
o stvareh, ki jih je pravil o Učeniku, ki je vstal, o sporočilu bratom.
A možje, ki so bili zmedeni v nesreči in ki so v teh dneh nevarnosti pokazali, da so bolj topi in trši od ubogih ženic, niso hoteli verjeti te čudne novice. Prividi, ženske blodnje, so menili. Kako je mogel vstati že po dveh dneh? Nam je rekel, da bo zopet prišel, a ne takoj: toliko groznih stvari bo treba še videti pred tem dnem!
Verovali so v Učenikovo vstajenje, a ne pred dnem, ko bodo vsi mrtvi vstali, da bo prišel v slavi, v začetku k ral e j st va. A ne sedaj : je bilo prezgodaj, ni moglo biti res: to so samo jutranje sanje prenapetih žensk, prevare strahov.
Med tem pa priteče, zasopla in razburjena Marija Magdalena. To, kar so povedale druge ,je res, vse. A še več: ona sama ga je videla z lastnimi očmi, govorila je z njim, takoj ga ni spoznala, a spoznala ga je, ko jo je
poklical po imenu: s svojimi rokami se je dotaknila njegovih nog, videla je rane njegovih nog: On je bil, živ, kakor prej, in ji je zapovedal, kakor oni neznanec, naj gre k bratom, da bodo videli, da je vstal, kakor je obljubil.
Simon in Janez se končno zganeta, zapodita se iz hiše in pričneta teči proti Jožefovemu vrtu. Janez, ki je bil mlajši, je onega pretekel, in prišel prvi k grobu. Z glavo se skloni k vhodu in vidi na tleh vezi, a ne vstopi. Zasopel ga dohiti Simon in plane v votlino. Povoji so razmetani po tleh, potni prt, ki je pokrival glavo, pa je ležal lepo zvit v kotu. Še Janez vstopi in vidi in veruje. In ne da bi izpregovorila besedo, se v diru vračata proti hiši, kakor bi oričakovala, da bosta našla Vstalega sredi drugih, ki sta jih zapustila.
Prevedel: Franci Brulc, Ljubljana.
GLASOVI OD DRUGOD
Pričujoče pismo se je precej dolgo zadržalo na po tu do nas. Piše ga župnik iz Primorskega. Iz pisma sije topla ljubezen in skrb dušnega pastirja za svoje ovce. Mnogo njegovih vernih jo odšlo v daljni svet, toda vedno gredo za njimi goreče molitve njihovega dušnega pastirja.
Pismo objavljamo ne le radi prelepe vsebine* tein -več tudi v poduk tistim, kateri mislijo, da je tudi duhovnik le “trgovec”, kateremu gre le za dobiček.
Sprejmite to pismo vsi brale! kot velikonočno voščilo iz domačega kraja!
Predragi D. in vsi tam!
Dovoli, da Te nazivam tako kot som Te vedno tu doma, kor sicer bi mi ne bil to, kar si mi, ljubljeni moj učenec!
Šele sedaj po tolikih mesecih! Oproti Ti in vsi naši združeni s Teboj! Vzrokov zakasnitve nemorem razkrivati. Imel sem gorjš in raznih zaprek in nevarnosti v tem letu toliko, da pripisujem le milosti Večnega, da sem prenesi in ostal! Samo v juliju sem bil štirikrat pred K.
Hvaležnost Tvoja in Vas vseli naših domačih do mene tako čustveno izražena iz Vaših sie, položena v Tvoje res jedrnato cenjeno pismo, je pregloboka; jaz si ne morem misliti, da bi jo bil zaslužil! Veseli me in navdaja z brezmejnim zadoščenjem, ki jo darujem Kristusu Kralju v čast in slavo!
Kot Vi, moji nekdanji učenci in duhovnjani, mene, svojega župnika ,tako se jaz Vas ob vsaki priliki, posebno v pogovoru z Vašimi, ali ob spominu na srSčanje z Vami v gotovem kraju, ali v pogledu, v pogledu na Vaš rojstni dom, spominjam s skrbnim pretresujočim čustvom in skelečim vprašanjem v srcu: Jih bom li še kdaj videl, kako jim ;,e tam, so li držo doma od starišev in mene jim podajanih naukov in življenskih smernic!
Tvojo pismo me sicer ni presenetilo tozadevno, ker som Vas poznal v Vaših mladih letih Lot resne, razumne, pridne, versko in narodno zavedne naše, vedno dostojne, — da ste taki ostali, izraža Tvoje pismo — presenetilo me pa je, da se mene in domačih in našega krasnega kraja tako ljubečo, tako hrepeneče spominjate! Večni Bog Vas blagoslovi, ohrani dobro kristjane v milosti Božji, da se tudi v bodočnosti niti eden ne izgubi, ne od Vas ne od Vaših družin! človek jele toliko vreden, kolikor sam sebe premaguje in ima smer duševnosti obrnjeno navzgor!
Ti, dragi D., Tvoj brat I’., sestrin R., M. M., J. D., P. A., K. J. (tata mu je hudo bolan-, S. iz P., in S. od T., Vi ste nosi-telji versko-narodne zavednosti, stvarne resnosti, modrc dosto--nosti in skrbnosti — Vi vsi bodite mi z vsemi, našimi drugimi tam prav nad vse srčno! pozdravljeni z gorečo zahvalo za tako ljubko častitanje k mojemu zlatoinašništvu — ter sprejmite Vi
Prekmurje in promet. Edina železnica, ki pelje čez Muro ne zadostuje več. Promet iz leta v leto narašča, zato je zelo napredoval autobusni promet. Statistika kaže, da je od leta 1934, ko jo začel teči poštni avtobus', narastlo število potnikov od 11.049 na 37.301. Toliko se jih jo prepeljalo v 1. 1939. Julija meseca je bila odprta nova proga Sobota-Gornja Lendava. Prvi mesec je imela le 105 potnikov. V decembru je število narastlo že na 1467.
Rudarjem v Bosni v državnih rudnikih je bila povišana mezda za 13 in pol o|o.
V Čedadu so je vdrl breg in podrl tri hišo. Bilo je 10 smrtnih žrtev.
Na Vipavskem je huda zima dvignila tudi divjo zverjad. Iz Snežnika in Hrušice so piišli na dan medvedje, volkovi in jeleni. Blizu Vipavo so videli tri volkove, katerih sledovi so vodili v Nanos. Pri 11. Bistrici so videli velikega medveda, v Koritih volkove, v Otlici nad Ajdovščino par
in vsi naši tam pridane podobice v spomin moje zlate sv. maše! — Angelj varuh čuvaj nad Vami in aVšimi celo Vaše življenje, da, ako ne tu, sc snidemo v srečni ” cčno! Kolikokrat se mi bolestno zasolzi srce ob takem razmišljovanju---!
Posebno se Vam pa šo zahvaljujem za tako iskreno izraženo ljubezen do mene in zagotavljam Vas, da z vso ljubeznijo svojega srca ljubim vse Vas, vsenaše tam, vse naše tu, naš krasni R., našo rodno zemljo, R., ki mi ga je Vsemodri izročil, da ga vodim že nad 33 let po naukih Njegovega Sina našega Odrešenika Kristusa Kralja! Tukajšnjih razmer Vam ne bom popisoval, ker jih poznate iz listov kot jaz. Smo v strahotnem pričakovanju. Danes 1903 in 1913 — pred par dnevi 1902 in 1910 itd danes došlo vojaštvo itd.
Od onih mož, mojih sovrstnikov ,ki smo se shajali pri posojilnici, v društvih, telovadbi, petju, prireditvah, — česar sedaj ni, — in raznih drugih sestankih, ni nobenega več mod nami! Vsi ti moji vrstniki-duhovnjani so v večnosti — od Tončka S. do Tvojega tata —• vsi so v v ečnosti, prešli kot dobri kristjani
—	zadnji Janez Turkov! —> Ostal sem sam z mladimi! Vzdržuje mo globoka vera in hvaležnost ter zaupanje ljudstva, ki je hvala Bogu v primeru z drugimi ostalo dobro in verno!
Bodite mi prav vsi pozdiavljoni v Kristusu Jezusu! Pozdrav in poklon tudi preč. g. Doktoriču, g. Kastelicu, g. Hladniku (mogoče sorodniku šentvidskega župnikt,, nekdanjega drž. poslanca, mojega sošolca?) g. Zinetu (zahvala za posln spominek nove sv. m.), in vsem Uimošnjinr- preč. gg. —■ Mi občudujemo delo preč. ggd. tam, tudi Vaše na polju versko narodne pobude — ki je rešitev vseh naših izseljencev!
Pozdravi P. M. od 2., mamico Brankota, sodmošolca! Reci ji, da denar sem prejel in ga tudi oddal v semenišče. Branko pa ni šeo kreval, vendar mu gre na bolje! Pozdravi bolno mamo Rojcovo. Spomnil se je bom pri sv. maši, kot vseh drugih!
Izroči zahvalo za posebno častitanje P. L., Ančkinem, menim! Pozneje mu že odpišem! In vsem izroči spominek zlate sv. maše! Ako bo podobic odveč, pa pošlji jih drugim našim po drugih mestih, tudi izseljencem iz Kamen, Sv. Križa, Šmarij, Gabr. Branice, Štanjela, Kobjeglave, koder sem pastiroval, oz. lahko tudi v sev, Ameriko, če jih bo odveč! Saj vem, da sto vsi v zvezi!
Večni Bog Vas vse našo tam ohrani v dušnem in telesnem zdravju, angelji varuhi naj Vas spremljajo povsod ter Vas va rujejo vseh nezgod tu — ter slednje privedejo k Očetu sveltobe
—	v večna nebesa! Pozdravljam iz polne ljubezni srca vso Vus našo tam, tudi vse gor omenjene, če so kteri tam, in sem jim jaz pastiroval, — sploh vse Vipavce in Kraševce, saj' me vsi poznajo, — prav posebno pa Tebe in Tvojo P. M..! Vse, prav vse v presv. Srcu Jezusovem
Tvoj — Vaš J. St. župnik.
malin. Badovincc jo bil zavarovan!
Krka je letos tako zmrznila, kot že ne 10 lot. V Kostanjevici, ki stoji na otoku sredi Krke, so drsali drsalci okoli mosta po gladko zamrznjeni reki.
V	šent Lovrencu na Dravskem polju je zima dosegla —24». — Umrla jo velika trpinka 52 letna Marija Pale iz Apač. — Na svečnico so uprizorili igro črna žena.
V	Mirni na Dolenjskem jo umrl spoštovani žcblarjev oče Anton šular, star 82 let. 12 let je bil ključar župno cerkve, od začetka jevodil hranilnico in posojilnico.
V	Mirni peči se vrši 10 tedenski gospodinjski tečaj. —• Pri Št. Jurju je umrl .Tudeš Ivan, ki je bil odlikovan večkrat v svetovni vojni. Malo prej mu jo umrla 20 letna hčer.
Pri Sv. Barbari v Halozah je kupil neki vinski trgovec iz Kranja veliko Kure. šovo (iz Spuhlja) vinsko klet in je upati, da se bo s tem odprla pot haloškemu vinu na Gorensko.
jelenov, na Lokvah pri čepovanu so bile bele lisice.
Metlika. Zima je tako pritisnila, da je Kolpa premrznila. V vinogradih se zelo boje, da jezima škodila trti.
V Litiji se prosveta živahno giblje. Posebno so ponosni na letno telovadišče, ki je bilo letos urejeno v okras kraju. — Začeli so s podaljšavanjem nasipa na desnem bregu Save, ki bo obvaroval mnogo polja.
Preddvor pri Kranju je lani dobil občinski vodovod. Ker je imel zanj največ zaslug župnik V. Sitar, ga je občina imenovala za častnega člana in mu-izročila 7. jami. umetno diplomo, izdelek slikarja Bradaška.
Radoviča v Beli krajini jo imela 8. jan. lopo obiskan tečaj o sadjarstvu, vrtnarstvu in vinarstvu. — 28. dec. sta umrla hkrati 83 letni oče Janez in 54 letni sin Martin Radoš. Oba je zadel mrtvoud na jezik.,— Na Ostrižu je pogorel Badovin-čev mlin in nimajo sedaj kam nositi v
“Times” o položaju na Poljskem
Naseljevanje Nemcev na Poznanjskem
“Nemška vlada je postavila dr. Erharda Kröger ja /.a voditelja Nemcev na Letonskem. Zadnje dni je bil na Poznanjskem, kjer je pripravljal prostor za naselitev baltiških Nemcev. Ko se je vrnil, je javil, da je na Poznanskem že pripravljenega dosti prostora za naselitev vseh Nemcev iz aBltiških držav. Dr. Kroger jih ceni na 120.000, ki se jim bo še pridružilo 100.000 Nemcev iz Sovjetske Rusije in ki bodo vsi naseljeni na Poznanjskem. Mesto Poznanj samo, kjer je bilo do sedaj ,med 260.000 prebivalci samo 3000 Nemcev, se bo, tako je dejal Kröger, v kratkem spremenilo' v čisto nemško mesto, koder bodo prebivali samo Nemci iz Baltika, delno pa’tudi iz Sovjetske Rusije. Dr. Kröger ni nič dejal, kaj se bo zgodilo s 260.000 Poljaki, ki so bežali iz Poznanja in tam zapustili vse svoje premoženje.
Ponemčevanje Pomorjanskega
Nemške oblasti hitro ponemčujejo bivšo poljsko pokrajino Pomorjansko. Dosedaj je bilo ustanovljeni i b00 ljudskih šol z nemškim jezikom. Razdelili pa so 130.000 nemških čitank in 30.000 knjig o nemškem plemenskem nauku. Ker primanjkuje učiteljstva, so bili izdani posebni šolski ukrepi, ki omogočujejo tudi manj izobraenim, da poučujejo po teh šolah. Tudi baltiški Nemci, ki jih tod naseljujejo, pridno pomagajo pri tem d elu.
“Poljska država”
Generalni guverner tistega dela Poljske, ki m bil neposredno priključen k nemški državi, je postal, k a kor znano, minister dr. Frank. Svojo upravo je nastanil v Krakovu. Kakšne namene ima z ozemljem, ki ga upravlja, ni bilo objavljeno. Verjetno misli tamkaj organizirati neke vrste poljsko državo z 12 milijoni prebivalcev, v kateri bi imeli Judje (okrog 3 milijone) neko posebno državno ogrado, ki bi bila nepristopna za druge narodnosti. Krakov bi postal prestolnica te nove tvorbe. Lublin bi postal prestolnica judovske ograde. Dr. Frank ni upovedal, kaj namdrava storiti s Poljaki, ki so bežali ,ali bodo še morali zapustiti lublinsko ozemlje, da'napravijo prostor za nove priseljence. Dr. Frank je mnenja, da Nemčija na živi jenskem prostoru, ki si ga je na Poljskem osvojila, lahko naseli vsaj osem milijonov Nemcev, in je potem takem jasno, da nudi to ozemlje Nemčiji mnogo večje možnosti za kolonizacijo, kakor pa vse kolonije, ki jih je imela pred svetovno v ojno.
“Judovska ograda”
Glede usode Judov objavljajo “Times” naslednje zanimive podrobnosti:
Judov živi na ozemlju, kjer je danes nemška uprava, okroglo poldrugi milijon, 150.000 Judov živi na Češkem in Moravskem, 65.000 jih živi v Avstriji, 35.000 na bivšem Poznanjskem in Pomorjanskem, okoli pol milijona pa še v ostali Nemčiji. Za te Jude pripravljajo v lublinskem ozemlju posebno judovsko ogrado! Zaenkrat so ogromne množine judovskih beguncev spravili v taborišče blizu majhnega mesteca Niško na reki San južnozahodno od Lublina. Okoli taborišča stojijo SS-straže, da bi Judje ne pobegnili v Rusijo.
Obsežnost judovske ograde, ki jo mislijo ustanoviti med rekami Bug, San in Visla, še ni jasno določena. Govorijo pa, da bi imela okrog 12.000 kvadratnih kilometrov površine (Slovenija meri 15.000 k v. km.) ter bi ležala v bližini mesta Lublina. Mesto samo bi bilo izven judovske ograde, toda bilo bi neke vrste vrata v
čo si sin božji stopi s križa in verjeli ti bomo. •— Drugim je pomagal, sebi pa ne more pomagati . . .
Takole so sramotili Križanega, ki je molil za sovražnike, trpel za grešnike . . .
Dal nam je zgled našega trpečega življenja.
Tretji dan je pa vstal.
Dal nam je dokaz svojega resničnega nauka.
judovsko ozemlje. Že sedaj prihajajo vsi transporti Judov v to mesto, od koder jih potem usmerjajo v ogrado. Ker nemške oblasti silijo, da se stvar hitro organizira, je prišlo do prometnih zastojev. Vlake z Judi morajo zavleči kakih 40 km ven iz Lublina, kjer Judje izstopajo in iščejo strehe in živeža po okoliških vaseh. Do 20. novembra je bilo že 90.000 Judov z ženami in otroci prepeljanih v ogrado in sicer iz Češke in oMravske. Tudi iz Dunaja in iz Vzhodne Prusije odpravljajo Jude v ogrado. uJdje potujejo pod nadzorstvom črnih srajc SS-čet ter morajo pod njihovim nadzorstvom v ogradi graditi ceste, izsuševati močvirja ter pomagati pri gradnji porušenih vasi. Možje do 70. leta, ženske pa do 55. leta morajo obvezno delati. Veliko Judov pričakujejo iz tistih delov Poljske, ki si jih je Nemčija priključila. Predvsem iz Lodža, kjer je živelo nad 200.000 Judov in ki so že vsi dobili nalog, da morajo oditi.
Organizacija judovske ograde, ki je zamisel narod-no-soeialističnega idejnega voditelja Rosenberga, torej hitro napreduje, čeprav se bori z mnogimi tehničnimi ovirami. Rosenberg je dne 7. januarja letošnjega leta v javnem predavanju v Berlinu predlagal, naj se vsi Judje prisilijo, da se izselijo iz nemškega ozemlja ter naselijo na nekem posebnem, njim namenjenem ozemlju, kjer bi bilo prostora za najmanj 15 milijonov Judov. Toda Judom se ne sme dati lastna državnost, ampak samo neke vrste kolonialna samoupravna ograda, ki bi bil pod stalnim strogim policijskim in upravnim nadzorstvom nadzorstvene velesile.
Beda beguncev na Poljskem
Nobenih zanesljivih podatkov pa ni mogoče dobiti od tistih sto in sto tisočih poljskih beguncev, ki so se, bežeč pred Nemci iz vzhodnega dela bivše oPljske, valili proti sredini in se od tamkaj razpršili na vse kraje. Pogostokrat se je zgodilo, da so cele reke bednih beguncev, ki so pred Nemci bežale proti vzhodu, naletele na dolge reke beguncev, ki so pred boljševiki bežale proti zahodu. oK so te kolone trčile druga na drugo, so nastali strašni prizori in so se ljudje v najbolj strašnih okoliščinah razšli kot zbegane črede in izginili v globinah srednje Poljske, ali pa kot razcapana armada korakali proti večjim naseljem, da bi tamkj dobili zatočišče. Koliko je teh beguncev, nikdo ne ve. Kje se nahajajo, prav tako ne. Eno pa je skoraj gotovo, da tudi takrat, če bi se kedaj še vrnili na zahod ali vzhod svoje bivše domovine, tamkaj ne bodo več našli svojega imetja, ki je med tem že prešlo v tujo last. Verjetno jih pa ne bo mnogo, ki bodo šli iskat izgubljeno domovino. Utonili bodo, kot se je to dogajalo z milijoni ruskih beguncev za časa boljševiške revolucije, v groznem trenju in mlenju, ki ga povzročajo narodne katastrofe.
Volitvene borbe za dunajski parlament v Trstu in na Goriškem
Lota 11)11 so bilo volitvene borbe v Trstu še veliko bolj zanimive od onih v 1. 1007- Vršile so se na podlagi ljudskega popisovanja dne 31. dec. 1910., zato so število volilcev bolj ujema v številom prebivalstva.
(Nadaljevanje)
Po uradnih dokazih jo imel Trst dno 31. dec. 1010 z okolico 229.510 prebivalcev, (pred 10 leti 178.509). štev. je nastlo za 30.911 ali 28.50%.
V Trstu in okolici se je prebiv. delilo po občevalnem jeziku takole:
Glasovalo jo 4.702 volilcev od 5.788, ki so <iaii 4.543 veljavnih glasov razdeljenih v sledeče stranke:
	Leta 1900:	leta 1910:	Porast za-
Slovencev:	24.679 ali 16.35%,	56.916 ali 29.82%,	32.237
Nemcev:	8.880 „	5.88%.	11.856 „	0.21%	2.876
Italjanov:	116.825 „ 77.36%,	118.959 „ 62.31%,	2.134
Srb.-Hrv.:	451 „	0.30%	2.403 „	1.26%,	1.952
ostalih	175 „	0.11%	779 „	0.40%,	604
Skupno:	151.010	190.913	39.903
slov. nar.	1.074 ali 23.65%	
ital. lib.	1.77S „ 39.33%,	
ital. soc. dem.	1.473 „ 32.43%,	
Nemci	179 „	3.94%
neopredeljeni	39 „	0.85%,
Od leta 1000—1910 so Slovenci narastli od 16.35% na 29.82%. Tudi Nemci in Hrvati sonarastli, samo Italjani so nazadovali. Kako tol Ker je bilo štetje v 1. 1900 ponarejeno, a sedaj malo boljše, četudi ne povsem resnično. Razumljivo je, da se je mnogo Slovencev iz okolice presolilo v Trst, n vendar je narast zelo velik.
Za ljud. popisovanje so se Slovenci dobro organizirali in, ko so videli, da delajo proti njim, so odločno zahtevali, da tržaški magistrat izvede natančni pregled in tako so zmagali.
Tudi štev. Hrvatov je nnrastlo. Krenilo jo na bolje. Imeli so srbsko privatno šolo, otroški vrtec in so hoteli ustanoviti še hrvatsko šolo a jo je pokopala svetovna vojna.
Volitve za dunajsko zbornico so bile dne 13. junija 1911 a ožje volitve dne 20. junija 1911.
PRVI VOLILNI OKRAJ je obsegal II. in VI. občinski okraj, t. j. Staro mesto in Št. Jakob. L. 1910 je imel 34.222 preb., od teh je bilo:
Slovencev	5.544 ali 16.20%
Italjanov	27.087	„ 79.15%
, Slov. volilcev:	1.281 in italjanskih
6.262. Oddanih glasov' pa je bilo 6.489, ki so bili razdeljeni na sledečo stranke:
(
slov. narodna	1.168 ali 17.99%,
ital. lib.	2.586 „ 39.86%
ital. soc. dem.	2.617 „ 40.34%,
Nemci	53 „	0.81%
neopredeljeni	05 „	1.00%
Italijani so pri	volitvah znatno napre-
dovali. Ker ni dobil nobeden kandidat potreb. večine glasov', so so vršile ožje volitve pri katerih je zmagala ital. soc. dem. stranka.	I 1 m
Vidimo, da 1. 1911 ni bilo ital. kršč. stranke; mesto njo je stopila nova nemška st ranka.
DRUGI VOL. OKRAJ	)
je obsegal III. in IV. občinski okraj: Novo mesto in Barriera Nuova in predmestji Greta in Škorklja.
I.. 1910. je bilo tukaj 48.681 prebival-cev in to:
Slovencev	11.552 ali 23.73%
Italjanov	31.170 „ 64.02%
Vseh volilcev je bilo 11.899 ali 24.35%. Oddanih je bilo 9.666 veljav, glasov, ki so bili razdeljeni v:
f
slov. nar. ital. lib. ital. soc. dem. Nemci
neopredeljeni
2.309 ali 24.83% ■ 4.734 „ 48.97%
2.016
476
41
20.86%
4.92%
0.42%
Tukaj- je bilo sodelovanje pri volitvalj zelo živahno. Slovenska stranka jo dobili*
celo več glasov kakor it. dem. str. in je prišla v ožje volitve z ital. lib. stranko. To je bil za Italjane strašen, udarec. Uspeh Slovencev pa ostane na veke zapisan z zlatimi črkami v zgodovini slovenskega naroda. Od 8686 veljavnih glasov je bilo slovenskih 3107. Torej 706 več kot na prvih volitvah.
TRETJI VOLILNI OKRAJ je obsegal V. obč. okraj (Barriera Vec chia) in predmestje Kjadin.
L. 1910 je imel 38.129 prebiv. in to: Slovencev	4.437 ali 11.63%
Italjanov	31.969 „ 83.84%
Bilo je 9.363 ali 24.55% volilcev, ki so dali 7.222 veljavnih glasov in sicer:
Število glasov je za vse stranke narns-tlo, posebno za slovensko. Samo 4 odborniki niso glasovali. Ker ni dobil nobeden kandidat absolutno večine glasov, so se vršiie dne 201 junija 1911 ožje volitve. Sedaj je bil izvoljen kandidat ital. soc. demokratske stranke.
PETI VOLILNI OKRAJ
je bil slovenski in je obsegal tržaško okolico in ostala predmestja. V letu 1910. jo imel 45.653 prebivalcev, od teli jo bilo: Slovencev	30.895 ali 67.76%
Italjanov	12.699 „ 27.81%
Volilcev jo bilo 9.933 ali 21.75%; veljavnih glasov je bilo 8.453, kiso bili razdeljeni v:
slov. nar. ital. lib. Nemci
neopredeljeni
1.006 ali 13.93% 4.047 „ 56.03% 100 „	1.39%
66 „ 0.92%
slov. nar. slov. soc. dom. ital. lib.
Nemci
neopredeljeni
5.006 ali 59.23% 2.127 „ 25.17%
1.192
69
59
14.10%
0.81%
0.i69%
Ital. lib. stranka je dobila veliko večje število kakor 1. 1907. Slovenci so so dobro izkazali. Izvoljen je bil kandidat ital. liberalne stranke.
ČETRTI VOLILNI OKRAJ 'hST\ je obsegal I. občinski okraj (Sv. Vid) in predmestje Kiarbola Gornja.
Bilo jo 24.048 prebiv. in sicer:
Slovencev	4.488 ali 18.66%
Italjanov	16.034 ,, 66.55%
SLOVENCI V TRSTU:
'Vidi se, da je bila v tem okraju najmočnejša volitvena borba. K volivam je pristopilo 88.22% volilcev, kar se žgodi le redko. Italjani so hoteli odvzeti Slovencem kandidata, a jim ni uspelo. Žo pri prvem skrutiniju je bil izvoljen kandidat slov. nar. stranke. V tem vol. okraju sc posebno vidi, da je bilo ljud. štetje v I. 1900 neresnično.
Zanimivo bo, Če na temelju dosedanjih podatkov sestavimo nekaj preglednih tabel:
Vol. okra;:	leta 1900		leta 1910	narastli:
I.	1.300 ah	3.90%	5.544 ali 16.20%	4.244 ali 326.50%
TI.	3.100 „	8.31%	11.552 „ 23.73%	8.452 „ 272.65%
TIT.	900 „	2.94%.	4.437 ., 11.63%,	3.537 „ 393.00%
IV.	1.000 „	6.45%	4.488 ,. 18.66%	3.488 „ 348.80%,
V.	17.300 „	53.39%	30.895 „ 67.67%	12.595 „	25.08%
Skupno	23.600 ali	15.82%,	56.916 ali 29.82%	32.316 ali 137.31%,
Vol. okraj: I.
TI.
III
IV.
V.
Skupno:
ITALJANI V TRSTU
leta 1900
31.200 ali 90.37%
29.700
28.700 12.800 14.100
116.500 ali
79.62%
93.73%
82.58%
43.51%
78.00%
Kakor se vidi, je število Slovencev v prvih štirih okrajih zelo narastlo, da je skoro neresnično — torej je tu jasni dokaz, da so v 1. 1900 ponaredili ljudsko popisovanje.
Rezultat glasovanja 1907:
Skupno: številu volilcev 39.921; glasovalo 28.440 ali 71.44%; veljavnih glasov 28.148.
Glasovanje 1. 1911:
Skupno: število volilcev 45.246; glaso valo 37.616 ali 83.13%; veljavnih glasov 36 373.
V lotu 1907 je bilo od 28.148 veljavnih glasov 9.615 ali 34.15% slovenskih; a leta
narastli:
1.470 ali 5.00% 3.269 „ 11.40% 3.234 „ 25.26%
leta 1910
27.087 ali 75.15%
31.170 „ 64.02%
31.969 „ 83.84%,
76.034 „ 66.55%
12.699 „ 27.81%
118.959 ali 62.31%
1911 je bilo od 36.373 veljav, glasov 13.588 ali 37.35%, vštevši glasove slov. socijali-stov.
Ta števila jasno pričajo, da so bili Slovenci dobro organizirana narodna vojska v Trstu, kakršne niso imeli Hrvati v nobeni bivši avstrijski pokrajini.
GORICA IN GRADIŠKA
LETO 1907.
Volitvene borbo dne 14. maja 1907. v Gorici in Gradiški niso (radi zemljepisne lego) tako zanimive kakor v Trstu. Tukaj so volilni okraji popolnoma slovenski
ali popolnoma italjanski, izvzemši mesto Gorica.
V letu 1900 jo bilo v tem okraju po narodni statistiki preko ene tretjine Slovencev, ki so od dne do dne naraščali in z njimi seje krepila tudi slovenska zavest.
Vsa pokrajina Goriška in Gradiška je v 1. 1900 imela skupno 232.877 prebiv. in to: 225.402 domačinov in 7.495 tujcev.
Po občevalnem jeziku so bili domačini:
Slovencev	140.582	ali	162.38%
Hrv. in Srbov	94	„	0.04%
Nemcev	3.498	„	1.55%
Italjanov	81.136	„	36.99%
drugih	92	„	0.04%
Ta pokrajina jebila po večini slovenska. Imela je 53.589 ali 23.77% vpisanih volilcev, ki so vollii 6 zastopnikov in sicer 3 slovenske in 3 italjanske.
Joda vladala je očividna nepravičnost, ker so volili Italjani 1 kandidad. za vsakih 27.045 prebiv. a Slovenci za 46.860 prebiv. še bolj se vidi ta krivičnost, če primerjamo volilne okraje s štev. prebiv.
V 3 vol. okraju je bilo 80.500 Italjanov, ki so volili 3 zastopnike in v 3 slov. okrajih je bilo 129.600 Slovencev, ki so ravno tako volili samo 3 zastopnike. Samo v II. vol. okraju ni dobil dno 14. maja 1907 nobeden kandidat absolutne	večino glasov
in so se zato vršile ožje volitve. Izid teh je sledeči:
PltVI VOLILNI OKEAJ jo obsegal mestno občino Gorico, t. j. mesto Gorico. L. 1900 je imel 23.700 preb. od teh:
Slovencev	4.700	ali	20.16%
Italjanov	16.100	„	67.64%
Hrv.	100	„	0.42%
Od teh je bilo 4.735 ali 19.89% volilcev. Veljavnih glasov je bilo 3.392, ki so bili sledeči:
slov. nar. ital. lib. ital. soc. dem. neopredeljenih Skupno:
905 ali 26.69% 2.183 „ 64.35% 288 „	8.49%
16 „	0.47%
3.392 glasov.
Samo 68 Slovencev ni izpolnilo svoje narodne dolžnosti. Slov. kandidat v Gorici je bil kompromisni kand. slov. kat. in slov. lib. stranke. ICer jo 93% Slovencev pristopilo k volitvam vidimo, da je bilo sodelovanje odlično. Za zastopnika je bil izvoljen kandidat italj. lib. stranke.
Po uradnih listinah jebilo tukaj čez eno petino Slovencev, ali število slov. glasov priča, da jih je bilo več kot četrtina.
DRUGI VOLILNI OKRAJ
je obsega! sodnijski okraj Gorico razen mastnih občin Gorica in Ločnik. L. 1900 jo ime] 38.200 preb. in sicer Slovencev 37.700 ali 98.i69yo, Italjanov 400 ali 0.86%. Od teh je bilo 9.182 ali 24.03% volilcev. Veljav, glasov jebilo 7.074, ki so bili razdeljeni na 4 stranko:
slov. kat.	3.578 ali	50.71%
slov. lib.	1.652 „	23.35%
slov. agr.	1.201 „	16.98%
slov. soc. dem.	620 „	8.76%
neopredeljenih	14 „	0.20%
Ta okraj jebil popolnoma slovenski. Izvoljen je bil kandidat slov. katoliško stranke.
TRETJI VOLILNI OKRAJ je obsegal 3 sod. okraje in sicer: Ajdovščino, Komen in Sežano. Imel jo 43.000 prebiv., od teh:
Slovencev	42.600 ali 09.30%
Italjanov	200 „ 0.46%
Ta okraj jebil popolnoma slovenski. Vo-lilcevc je imel 10.504 ali 24.42%. Veljavnih glasov jo bilo 8.309, ki so bili razdeljeni na 5 strank:
Pri Slovencih je v -2 okrajih zmagalo versko avl liberalno načelo. Isto je bilo pri Italjanih.
Slovenske stranke so v skupnem dobile 24,313 ali 59.48% veljavnih glasov; italjanske pa 16.561 ali 40.52% velj. gla-
slov. kat.	3.228	ali 38.86%
slov. lib.	3.277	„ 39.43%
slov. agr.	108	,,	1-30%
slov. nar.	1.087	„ 13.08%
slov. soc. dem.	497	„	7.15%
neopredelj.	15	„ 0.18%
Skupno:	8.309	glasov.
Ker ni nobeden kandidat dobil potrebne absolutne večine glasov, so se dne 23 maja 1907 vršile ožje volitve med slov. kat. in slov. lib. stranko. Sodelovanje je bilo zelo živo. Izvoljen je bil kandidat slov. lib. stranke s 5.003 glasovi.
ČETRTI VOLILNI OKRAJ je obsegal dva sodnijska okraja: Cervi-gnano in Tržič. Imel je 39.900 prebiv. in to:
Slovencev	1.700 ali 4.51%
Italjanov	38.000 „ 95.98%
Volilcev jebilo 9.633 ali 24.14%. Veljavnih glasov je bilo 8.207, ki so bili razdeljeni na 3 stranke:
ital. kat. ital. lib. ital. soc. dem. neopred.
5.749 ali 70.05% 1.779 „ 21.68% 609 „	8.15%
10 „ 0.12%
sov.
Razmerje med ital. in slov. glasovi je 2 : 3.5, toda štev. zastopnikov je 3:3.
(
VOLITVE ZA CESARSKI PARLAMENT NA DUNAJU V GORICI IN GRADIŠKI LETA 1911.
Dno 31. dec. 1911 je imela ta pokrajina po ljudskem štetju 260.749 prebivalcev. Pred 10 leti jih je bilo 232.897. Prebivalstvo je torej narastlo za 27.852 ali 11.95%. Prebivalstvo seje delilo:
domačih prebiv.	249.921
tujcev	10.828
Domače prebivalstvo je narastlo od 225.402 na 249.921 t. j. za 24.519 ali 10.87 odstotkov.
štev. tujcev je narastlo za 3.333 ali 44.60%.
Po občevalnem jeziku se je prebivalstvo delilo v Gorici in Gradiški:
leto 1900	%
Slov. . 140.582 ali 62.38 Neme. 3.498 „ 1.55 Italj. 81.136 „ 35.99 Hrv., Srb. 94 „ 0.04 drugih	92	„	0.04
Skupno:	225.402
1
leto 1910	%
154.564 ali 61.84 4.480 „ 1.79 90.146 „ 36.07 187 „ 0.07 544 „ 0.21 249.921 preb.
V tem vol. okraju ni nobena slov. stranka postavila svojega kandidata. Izvolon je bil kandidat italjanske katoliške stranke.
PETI VOLILNI OKRAJ jo obsegal dva sodnijska okraja: Kormin in Gradiško in mestno občino Ločnik iz sod. okraja Gorice. Imel je 31.200 prebivalcev in sicer:
Slovencev	4.600	ali	14.74%
^ Italjanov	26.400	„	84.61%
Dne 14. maja 1907 je imel 6.942 ali 22.25% volilcev, ki so oddali 5.8i6S veljavnih glasov. Ti so bili razdeljeni v 3 stranko:
tal. kat.	3.850	ali	65.61%	'
ital. lib.	946	„	16.12%
ital. soc .dem. 1.064	„	18.13%
neopred.	8	„	0.14%
Skupno:	5.868 glasov.
Izvoljen jebil kandidat ital. katoliške* stranke. Nobena slovenska stranka tudi tukaj ni postavila svojega kandidata, da-siruvno je bilo 4.600 Slovencev.
ŠESTI VOLILNI OKRAJ je obsegal 5 sodnijskih okrajev in to: Tolmin, Cerkno, Kanal, Kobarid in Bovec. Imel je 49.400 prebiv. in to:
Slovencev 49.300 ali 99.80%.
V	tem vol. okraju ni bilo nobenega Ita-Ijana. oVlilcov je bilo 12.593 ali 25.49%, ki so dobili 8.025 veljavnih glasov. Ti so bili razdeljeni v 2 stranki:
slov. kat.	5.348	ali	66.64%
slov. lib.	2.645	„	32.96%
neopred.	32	„	0.40%
Bil je izvoljen kandidat slovenske katoliške stranke.
V	italjanskih volilnih okrajih je bilo zanimanje za volitve mnogo večje kakor v slovenskih. V Gorici niso bilo v borbi obenarodnosti, temveč načela poedinih strank. Nekateri volilci ali stranko so zastopali verska a drugi liberalna načela.
Preidimo k izidu volitev dno 13. junija 1911 in ožjih dne 20. junija 1911.
PRVI VOLILNI OKRAJ je obsegal mestno občino Gorico t. j. mesto Gorico. L. 1910 je imel 29.291 prebivalcev in to:
Slovencev	10.790ali 36.83%
Italjanov	14.812 „ 50.56%
Hrvatov	78 „ 0.26%
Bilo je 5.297 ali 18.01% volilcev. Veljav! glasov je bilo 3.765, ki so bili razdeljeni na 6 strank:
ital. lih.	1.792
ital. soc .dem.	244
it. dem. (Mazzini) 283 slov. narodna	1.166
nemški	150
neopred.	10
Skupno:
3.765 glasov.
6.49%
7.52%
30.97%
3.99%
0.26%
Mesto Gorica, ki je bilo najbolj italjan-sko in radi katerega jo tako krvavela “bistra Soča’’, je imelo 36.83% Slovencev in samo 50.56% Italjanov. Slovenci so pri volitvah v 1. 1911 doživeli ono, česar še z daleč niso pričakovali. Slovenski kandidat jo prišel v ožjo volitve s kand. ital. lib. stranke. Tako snmotnega poraza tudi Italjani niso pričakovali, četudi so pri ožjih volitvah zmagali Italjani, bo uspeh Slovencev ostal zapisan z zlatimi črkami v zgodovini slovenskega naroda.
DRUGI VOLILNI OKRAJ je obsegal sodnijski okraj Gorice izvzem-Si mestni okraj Gorico in Ločnik. Imel ie 41.951 preb. in to:
Slovencev
Italjanov
Hrvatov
41.188 ali 98.20% 408 ,„	0.90%
14
Volilcev je bilo 9.792 ali 23.34%; veljavnih glasov je bilo 5.470, ki so bili razdeljeni v 3 stranke:
«lov. kat.	3.0072	ali	56.17%
slov. lib.	1.627	„	29.74%
slov. soc. dom. 741	„	13.55%
neopred.	30	„	0.54%
Skupno:	5.470 glasov.
Ta okraj jebil popolnoma slovenski, saj je imel samo 400 Italjanov.
TRETJI VOLILNI OKRAJ
jo obsegal 3 sod. okraje: Ajdovščino, Komen in Sežano. Imel je 44.805 prebivalcev in 10.602 ali 23.66% voiilcev. Ti so dobili 6.596 veljav, glasov, ki so bili razdeljeni na 3 stranke:
didat ital. ljudsko stranke. Slovenci niso volili, niti niso postavili svojih kandidatov.
PETI VOLILNI OKRAJ
je obsegal dva sodn. okraj: Kormin iu Gradiško in okraj Ločnik od sodn. okraja Gorice. V 1. 1910 je imel 33.903 preb. in to:
Slovencev	4.887 ali 14.41%
Italjanov	28.616 „ 84.40%
Bilo jo 7.823 ali 21.48% voiilcev; veljavnih glasov jobilo 5.264, ki so bili razdeljeni v 3 stranke:
slov. kat. slov. lib. slov. soc. dem. neopred. Skupno:
2.541 ali 38.52% 2.793 „ 42.35% 1.248 „ 18.92% 14 „	0.21%
6.596 glasov.
Ker ni dobil nihče- abs. večine, so so vršilo ožjevolitve med kandidatoma slov. kat. in slov. lib .stranke. Izvoljen je bil kandidat slov. lib .stranke s 3.950 glasovi. Sodelovanje pri volitvah ni bilo tako živo kakor v 1. 1907.
Tudi ta okraj jebil popolnoma slovenski, saj je imel le 352 Italjanov.
ČETRTI VOL. OKRAJ
je obsegal dva sodnijska okraja: Cervi-gnano in Tržič. Imel je 47.858 prebivalcev, od teh:
Slovencev	1.693 ali 3.56%
Italjanov	45.907 „ 95.92%
Hrvatov	11
Voiilcev jebilo 10.283 ali 21.48%. Vel ljavnih glasov pa 8.437, ki so blii razdeljeni na 3 stranke:
ital. ljudska ital. lib. ital. soc. dem. neopred.
3.204 ali 60.86% 526 „ 10.00% 1.519 „ 28.86% 15 „	0.28%
Izbran jebil kandidat ital. ljudske stranke. Slovenci niso volili, tudi niso postavili svojega kandidata.
ŠESTI VOLILNI OKRAJ
je obsegal 5 sodn. okrajev in to:	Tolmin,
Cerkno, Kanal, Kobarid in Bovec. Imel je 52.082 prebiv. in sicer:
Slovencev	51.826	ali	99.51%
Italjanov	51	„	0.09%
Hrvatov	7
Ta okraj je bil izmed vseh najbolj slovenski. Voiilcev je imel 12.817 ali 24.60%, veljav, glasov 4.271, ki so bili razdeljeni v 3 stranke:
slov. kat. slov. lib. slov. soc. dem. neopred.
3.103 ali 72.65% 988 „ 23.14% 161 „ 3.77% 18 „	0.44%
ital. ljudska ital. lib. ital. soc. dem.
4.273 ali 50.64% 2.901 „ 34.39% 1.248 „ 14.79%
Že pri prvih volitvah je bil izbran kan-
že pri prvem skrutiniju je bil izbran kandidat slov. kat. stranke. Na žalost ni prišlo k volitvam 8.099. voiilcev.
Na temelju teh tabel sestavimo nekaj preglednih tabel:
GORICA IN GR A DISKA L. 1900:
Vol. okraj	Preb.	Slovencev		Italjanov	
I.	23.700	4.700 ali	20.58%	16.100 ali	67.64%
n.	38.200	37.700 „	98.69%	400 „	086%
ni.	43.000	42.600 „	99.30%	200 „	0.46%
IV.	39.900	1.700 „	4.51%	38.000 „	95.98%
v.	31.200	4.600 „	14.74%	26.400 „	84.61%
VI.	49.40	49.300 „	99.80%		
Skupno:	225.400	140.600 ali	62.38%	81.100 ali	35.99%
	GORICA	IN GRADIŠKA L.	1910:		
I.	29.291	10.790 ali	36.83%	14.812 ali	50.56%
n.	41.951	41.188 „	98.21%	408 „	0.90%
ra.	44.805	44.182 „	98.77%	352 „	0.78%
IV.	47.858	1.692 „	3.55%	45.907 „	95.92%
v.	33.903	4.885 „	14.41%	28.616 „	84.40%
VI.	52.085	51.826 „	99.51%	51 „	0.09%
Skupno:	249.813	154.564 ali	61.84%	90.146 ali	36.07%
Slovenci so narastli	za 13.982	prebiv.	Izid glasovanja v		1. 1911.: Vseh volil-	
a italjani za 9.010 preb. Vidimo, da jo štev. .Slov. v Gorici narastlo za 489 oseb več, kakor je preb. v resnici narastlo — in to je dokaz, da je bilo ljudstko štetje v 1. 1900 neresnično in v škodo Slovencev.
Pregled:
Izid glasovanja v 1. 1907.: Vseh volil-cev je bilo 53.589 ali 23.77%; glasovalo jih je 41.529 ali 76.5|6%; imeli so 40.875 veljavnih glasov. Od vseh veljavnih glasov jih je bilo 24.313 ali 59.48% slovenskih, t. j. 3/5 vseh veljavnih glasov.
cev je bilo 56.074 ali 22.43%; glasovalo jih je 34.553 ali 61.62%; imeli so 33.947 veljav, glasov. Od vseh veljavnih glasov jo bilo 17.503 ali 51.78% slovenskih.
L. 1911. nad ono polovico Slovencev ni glasovalyo.
Kakor smo že omenili, v teh krajih ni bilo pravih volitvenih borb med Slov. in Ital., ker so vsi okraji ali slovenski ali italjanski. Italjani žive v Furlanski nižini, komaj pa so začno dvigati griči, preneha ital. jezik in ital. naselbine.
(Dalje sledi.)
Pevovodja Ciril Jekšc izdeluje tudi izborne harmonije. Letos na Velikonoč bo tale harmonij spremljal mašno petje na Pater-nalu. Kdor bi poznal kakega kupca, naj ga opozori na ta harmonij.
©FÄIOVÄLEC
V	Desklah na Goriškem so na Novega leta dan blagoslovili nove orgije, ki so stale 26.000 lir. Ta dan jedomači pevski zbor zapel izredno lepo in je bilo veselje vernikov nepopisno. Samo še 6000 lir bo treba, pa bo ves račun plačan.
V	črnem vrhu nad Idrijo je umrl Franc Rupnik (Bizar) v Zadlogu. Zapušča 11 otrok. Pokojni jebil zelo znan lovec. Pravijo, da so ga zajčki prišli zato pozdraviti tudi na zadnjem potu, ko so ga nesli v grob.
V	Gradišču nad Vipavo je umrla Ivana Tomšič, blaga mati. Njen sin je v Ljubljani profesor.
-j- Nikolaj Žugelj, doma iz Bele krajino, ki je pa bil dolga leta dušni pastir po Istri je zatisnil svoje oči, star 75 let. Naj. dalje je služboval v Kringi, tam je povsod deloval za narodno prosveto. Lota 1923 sa je umaknil v pokoj in živel v Dravljah pri Ljubljani.
Msga. Anton Berlot, go riški kanonik jo čil in zdrav praznoval svojo 80 letnico. Njegove telesne mpči so seveda že nekoliko opešalo in ga je huda burja zadržala doma na njegov god 17. jan.
V	Kneži pri Podmelcu sta se vzela nadporočnik Avg. Lapajne in Olga Kenda. Poročil ju je komenski dekan Kos, nevestin bratranec.
Nemški R°vt je dolgo čakal in sedaj kaže da so bo želja uresničila. Dobili bodo cesto, ki 1)0 namenjena seveda pred vsem vojnim namenom.
Alojzij Perše, bivši župan v Ročinju je umrl v Šent Vidu nad Ljublano. Pokojni jo bil širno znan po Goriškem kot veljaven mož.
Silna burja je divjala po Goriškem po novem letu. V Ilirski Bistrici jo dvignila streho Primčevi šupi in jo podrlo, Prioli-jevo skladišče je dvignila in prevrgla. V Šent Vidu pri Vipavi je poškodovanih polovica hiš. V Kamcnjah je skoraj vrgla na tla zvonik. V Trstu je vrgla v morje 60 tonski žerjav (guinche). Tudi v Brdih, na Goriškem in na Krasu jedivjala na vso moč. V števerjanu je odkrila mnogo
hiš, v Solkanu je odnesla veS streh s slo meni in gredami, škodo v Solkanu cenijo na 150.OCO lir, IComenci pravijo, da kaj podobnega še niso doživeli. Opeka, ki jo letela i z streh je razbila nešteto oken. iztirilo jo veS vlakov, nekemu Kojščanu, ki se jo drznil na trg s Svojimi pridelki, je prevrglo voz. Hitrost barje je bila 150 km na uro. Običajna njena hitrost je 80 km. Tudi mraz je bil to pot nenavaden. Bilo jo 12—14° mraza.
Iz Cerknega zvemo, da je bila srečno končana “češpova pravda”, ki se jo začela 1936, ko jebilo na cerkljanskem mnogo 'češpelj, pa so bili trgovci obdol-cni, da so jih pritihotapili iz Jugoslavije. Skoro vsi zatoženci: veletrgovci iz Milana in domači trgovski ljudje, so bili oproščeni.
PREKMURSKE KOVICE
Iz čreinsovcev zvemo, da jo bil premeščen Lutar Štefan, šolski upravitel v D. Lendavo. — Vršil seje sestanek JRZ, ki je bil zelo lopo obiskan.
V	Gederovcih jo umrl še mlad gospodar Gibičar Štefan. Njegov pogreb jo pokazal, kako je bil priljubljen.
Na Goričkem so imeli čudnega misijonarja, ki je oznanjal novo vero, trdeč, da se mu je sam Jezus prikazal. Mnogi so ga radi poslušali. Počasi pa so se naveličali, dajati njemu tudi dobrote, katere je prisil: šunko, belice in šekaj drugega, ker je le preveč gledal na to.. Nedavno so ga pa počakali s koli in so pa podučili "To maš ti svojega Jezusa”. Komaj je odnesel življenje.
V	Sr. Bistrici jo umrl gostilničar Sa bo Jože! star 83 let. Od mnoge dece je še 17 živih. Bil je priljubljen mož. — V Franciji je ubila elektrika Roziko Kiiznn
iz G. Bistrice.
Bogojina. Prosvetno društvo je uprizorilo igro “Pod sovjetsko zvezdo”.
V	Ncdelici jo umrla Agata Radoha, mati salezijanskega duhovnika Jožefa Radoha.
V	V. Polani se jo 12 dec. začel gospo-dinjski tečaj, ki ga jo obiskovalo 18 deklet. Tečaj obiskujejo tudi od drugod. Več deklet je iz Črensoveev in Kapce. — 4. febr. je bila lopa zabava. Igrali so igro “Stric Ihta”.
V	Odrancih jo bil vesel predpust. Saj jo bilo naenkrat 19 parov na oklicu in seveda tudi veselih mladožoncov.
Sestanek prekmurskih sadjarjev se je vršil 10 dec. v Rakičanu. Imeli so strokovna predavanja in seposvetovali o bodočnosti sadjarstva. Prekmurje dobi nekako 1 miljon Din. za sadje. Letos je Prekmurje dobilo tudi svojo veliko umetno sušilnico za sadje.
V	Piiovcih v novi kapeli so imeli oni dan veliko veselje, ko se je sklenil prvi zakon in sicer kar dva. Vzela sta se švec Štefan in Ošlaj Terezija in Ošlaj Lujz in švec Terezija. — 21. jan. pa so položili k večnemu počitku Ivana Lovrenčeca, čigar sin Jožef je salezijanec ,ki deluje v Mar-tinišču.
V	Renkovcih je umrl 56 letni Jožef Oi-giit.
Sv. Jurij. Kratek fašenek! Pa vendar nikoli toliko zdavanj. 45 parov je bilo na oklicih.
Snežni viharji in poplave so napravili v Bosni silno škodo. Bosna je porušila več mrstov in zalila mnogo dežele. V mostarski progovnik je vdrla voda in za več dni onemogočila delo. V Liki je bil ustavljen ves železniški promet. Celo mednarodni vlaki so obtičali v snegu. V Za-
grebu niso mogli delavci sproti odvažati snežnih mas.
-j- V Trbovljah je umrl msgn. Jakob Gašparič, star 68 let. V teškem času ga je njegova služba prinesla v najbolj industrijski slovenski kraj. Z Vincencijevimi konferencami je začel z živo krščansko dobrodelnostjo in si je tekom 16 let svojega blagoslovljenega delovanja v Trbovljah pridobil srca vseh. Sam je pa živel in umrl kot siromak...
V	Brežicah je v preteklem letu doživelo 49 domačinov. 9 je bilo starih čez 80 let. Najstarejša je bila znana 87 letna ba. biča Grubič Marija.
V	Vavti vasi je tudi bila zima, kakršno komaj pomnijo. Pa tudi smrt pridno žanje. Umrl je Jože Bučar 76 let star in 80 letna farovška mama. Umrla je tudi Ana Kmet (91 let) iz Drganjih sel in 68 letni Matija Mausar iz Romanje vasi. Bevčeva mati jo doživela 85 lot. Letošnja zima jo je strin. — Poročil se je predsednik Prosvete Jože Kulovec s Frančiško Marolt.
Na Vrhu pri sv. Treh Kraljih je na sam sveti večer prvič posvetila elektrika.
V	Podzemlju je umrl 81 letni Plut Martin iz Vranovič, Jaklič Matija iz Boršta (80 let), Jakša Helena iz Kloštra (79), Lasič Martin iz Otoka (73). — Šolskega upravitelja Ljubiča so prestavili pred Božičem. «
Na Primskovem je praznoval 90 letnico Novogurčev oče iz Sevnega. Mož jo bil trikrat v Ameriki.
Prečna. Vrnili so se sezonski delavci iz Nemčiji^ — Pokopali so 82 letno Vintar-jevo mamo, ki jo je iz Hruševca spremljal dolg pogreb.
V	Gcrllncili v Prekmurju se pridno giblje prosveta. 2. febr. so igrali igro “Pri Hrastovih”. —1 Za načelnika gasilcev je bil izvoljen Anton Gomboc. — Umrla je Lahova mama. Od 6 sinov jo bil samo eden na žalnem sprevodu; trije žive v Buenos Airesu, eden je malo pred materjo umrl.
V	Gornjem Lakošu so zakopali 92 letnega Ivana Rebrca.
Lendava. Weissensterna Ivana, trgovca, jezadeb kap, ko jo šol v maškerado na fašinck Na potu jo umrl. —• Poročil se jo trgovec Klepec Joško z Gabrijelo Kreps iz Odranec.
V	Irancih jo umrla 67 letna Štefko Terezija. Imela je dve hčeri redovnici. Vse dece je rodila 13.
Nov volilni red po najnovejši redakciji določuje na vsakih 40.000 preb. poslanca. Tako da ostane še nadalje pri starem številu 29 poslancev za celo Slovenijo.
Novo otroško zavetišče v Ljubljani
v Trnovem je bilo blagoslovljeno 1. febr. Ljubljana prednjači v skrbi za sirote pred mnogimi mesti.
Torpedovko Ljubljano, katero jo vrgel vihar proti skali in jo tako močno poškodoval, da se jepotopila, bodo dvignili. Morje je tamkaj dosti plitvo. Sreča, da je ohranil v tistem trenutku nek narednik toliko prisotnosti duha, da je pravočasno odprl tanke za nafto in s tem preprečil rksplozijo. Na žalost je mornarja-narednika zalotila pri tem poslu smrt.
Črnomelj. Umrl je 90 letni Matija Banovec. 3 krat jo bil v Ameriki. Osebno jo poznal Barago, slovenskega svetnika, ško-fa v Sov. Ameriki. Ko je krošnjaril po Ameriki, so ga tudi mnogi rojaki spoznali.
Iz Murske Sobote zvemo, da je kumovai 12temii otroku Jožefa Skalarja, nadzor-
nika železniške proge, ljubljanski ban dr. Marko Natlačen.
Zima tudi Prekmurju ni prizanesla. Pol metra snega in tudi več je zapadlo v januarju, ki je tudi obležal, kar ni navadno. Biic je snega toliko, da je ves promet zašel v nered. Vlaki so prihajali z veliko zamudo.
“Hrvat v tudjini” se imenuje novi hrvaški izseljenski mesečnik, glasilo hrvaško družbe sv. Rafaela.
•j- V Biljah pri Gorici je umrl 9 febr. duhovnik Ivan Lukežič. 22. febr. 1935 jo pel novo mašo. Kratko je bilo njegovo delo v Gospodovem vinogradu. Njegov veličastni pogreb jepokazal, kako zelo je bil priljubljen. Takega pogreba Bilje še niso videle. Tri ure jetrajalo ,predno se je sprevod prav razvrstil.
Bistričani v Prekmurju so zvedeli zelo veselo vest, da je banovina nakazala 100 tisoč Din za zgradbo potrebnega nasipa na Muri. Letos bodo zgradili nasip v Gornji in Srednji Bistrici, drugo leto pa v Dolnji B. in Hotizi in naprej.
V	Bogojini sta se zdala Camplin Anton in Bojnec Terezija. Poročne obrede je opravil ženinov brat Ivan, izseljenski duhovnik. — Poročila sta se tudi zid. paler Franc Varga (brat novomašnika) in Truj-bar Klariča, oba iz Strehovec.
V	črensovtih je bilo na fanjščekovo nedeljo kar 15 porok.
V	Ljutomeru je bila 12 marca vinska razstava in vinski sejem vseh treh tamoš-njih okrajev.
Iz Solkana zvemo, da je bil župnik dr. Kjačič denmiciran in klican pred goričkega protorja, ki je pa župnika oprostil, šlo je radi zastave s slovenskim napisom.
Poljski ka-rdinal Hlond je dal izjavo, po kateri je v eni sami škofiji od 800 duhovnikov ostalo na svojem mestu samo 18. Vsi ostali so bili ali ustreljeni ali zaprti ali izgnani.
Težave v slovenskem kulturnem udejstvovanju, Na tem mestu je bilo že večkrat poudarjeno, da so občni zbori slovenskih kulturnih društev v zadnjem času zelo živahni in lepo obiskani. Ti zbori so bili in so v skladu z novimi pravili slovenskih prosvetnih društev, ki dovoljujejo Slovencem na Koroškem svobodno kulturno udejstvovanje. V pravilih je seveda tudi predvideno, da uprizarjajo društva igre, pevske koncerte, družabne večere in drugo. Zato je tem bolj nerazumljivo, da so bile v zadnjih dneh prepovedane kar zaporedoma vse slovenske prireditve. Tako je oblast prepovedala v Selah slovensko igro in šaljive prizore, za pustno nedeljo pa so namerava nekatera slovenska društva nastopiti s skromnimi prireditvami. Toda tudi te so bile prepovedano. V št. Vidu v Podjuni jebila slovenska prireditev že tretjič prepovedana, prav tako je bila prepovedana slo venska pustna prireditev v Dobrli vasi. Če si bodo sledile prepovedi tudi v bodoče tako dosledno kakor v teh zadnjih primerih, potem bo treba ugotoviti, da jo svoboda slovenskega kulturnega udejstvovanja zagotovljena samo šo na papirju.
Mokronog. V Gor. Lakencu jo umrl 9(1 letni Janez Kocjan. Daleč je imel v cerkev, toda niti zimskih zornic ni nikoli zamudil, kaj šole nedeljsko mašo.
šent Janž na Dolenjskem. V Kalu je umrla 85 letna Potokarjeva mama, daleč poznana in spoštovana žena.
St. Peter pri Novem mestu dobi nov občinski dom. Kupili so novo enonadstropno, še ne dograjeno hišo.
Žalostna zgodba,
Martin je bil eden izmed tistih naših slovenskih vojakov, ki jeprišel v Ameriko, se zakopal v delo, pa pozabil popolnoma nase, da je tudi človek, da bo enkrat umri, kakor vsakdo drugi, da bo oslabel, se postaral, ko bo potreboval pomoči sočloveka, ko bo potreboval tudi kake prihranke svojih boljših zdravih let. Tako se je zakopal v to posvetnost, da se je še oženiti pozabil. Dolga leta je delal v tovarni in tudi zaslužil primerno. Toda zgodilo se mu je, kakor tisočem naših drugih slovenskih izseljencev, da se je počasi postaral; tovarna, kjer je delal, se je preselila, njega pa seveda ni hotela s seboj, ker je hotela novih, mladih in zdravih moči. Dovolila mu je pa iz posebne naklonjenosti malo pokojnino $ 20.00, s katero pa je preživel seveda marsika-ko težko in lačno urico svojih starih let. Tam v črni-ški četrti mesta jenašel na pol podrto barako, v katero se je vselil in — čakal še težjih uric bolezni in smrti.
Na dom jetudi čisto pozabil in domači so pozabili nan j. Nikdar jim ni nič pisal, šemanj jim kdaj kaj poslal. Tudi v tem je bil podoben tisočem drugih svojih sotrpinov, ki so pozabili, da so domači vendarle njihova kri, ki pa ni voda, da imajo človeka prijatelji radi samo toliko časa, dokler kaj ima. Ko pa nima ničesar več, pa tudi prijateljev ni več. Takrat pa ostanejo samo sorodniki tisti, ki se zavzamejo za starega in onemoglega reveža in mu pomagajo, četudi morda neradi, zlasti če jih v dobrih dneh ni poznal.
Ko je tako životaril v težkih razmerah, so mu nekateri svetovali, da bi šel domov, kjer je imel še prav bližnje sorodnike.
“Nikdar jim nisem pisal, nikdar ničesar poslal. Kako naj jim sedaj onemogel in oslabljen padem na glavo? Ne! Raje trpim tukaj sam.” jim je odgovarjal in trpel in stradal v zapuščeni baraki zapuščen od vseh.
Enkrat so pa črni sosedje opazili, da ga že dva dni ni na spregled. Vdrli so v barako, kjer.so ga pa našli — mrtvega.
Koliko trpljenje, koliko hudega je prestalo srce tega nesrečnega rojaka v vseh osmih letih bede in pomanjkanja! Sam in Bog v nebesih sta vedela.
Njegovi sorodniki doma so večkrat po njem izpraševali. Pa niso veliko izvedeli. Le toliko jih je neki izseljenski povratnik iz vasi nalagal, da jezelo bogat in ima veliko denarja. Morda seniti ni hotel lagati. Sklepal je pač, da mora gotovo imeti denar, ko je bil neože-njen. pa je toliko let stalno delal in veliko zaslužil. Morda tudi ni vedel, da Martin ni varčeval z dolarji, ker je pozabil, da bo enkrat star, da znajo priti težki časi tudi zanj. Sorodniki so pa to radi in z veseljem verjeli, in le težko čakali, kdaj bodo dobili sporočilo, da je ta “bogati stric v Ameriki” umrl in bodo dedovali za njim.
In ros je nekega dne prišlo iz Amerike pismo, ki jim je kratko sporočilo: “Stric je umrl.” Toda poročevalec, °dini znanec, ki ga je še sem pa tja katerikrat obiskoval, jeterou sporočilu dostavil tudi opazko:	“Toda
umrl ie v revščini.”
“Kai? Naš bogati stric pa da je umrl v revščini ? Kako bi bilo to mogoče? Saj nam je sosed pred leti povedal, da je zelo bogat”, so se hudovali. “Gotovo nas hoče la znanec pripraviti ob bogato dediščino.”
In začeli so iskati, kdo bi jim pomaaal do njihovih pravic “pri tej bogati stričevi dediščini”. Obiskali «o več odvetnikov, ki bi vsi radi sprejeli posredovanje, toda. seveda, za drag denar.
Sledn iič so od domačega gosp. župnika zvedeli za Hub! lansko Rafaelovo družbo, ki pa Posreduje v takih slučajih brezplačno, samo stroške za pisma treba poravnati. In obrnili so se nanjo.
k i p a veliko pove
Družba sv. Rafaela je takoj šla na delo, da poizve vse podrobnosti o smrti strica in o njegovi “bogati dediščini”.
In res jv njen zastopnik za Ameriko v nekaj mesecih poizvedel vse in pisal Družbi tako-le:
“Pokojnik jebij brez dela in zaslužka zadnjih osem lat. Edini njegov dohodek jebil pokojnina 20 dolarjev, ki mu jo je dajala tovarna. Ni imel nobene zavarovalnine, niti ni bil pri kakem podpornem društvu. Živel je več let na “reliefu”. Pokopan je bil na občinske stroške.
“Martin je bi! pač eden izmed onih naših nesrečnih rojakov, ki ga je depresija pognala na javno miloščino, v bedo in trpljenje. In tako je končal svoje živ-Ijene. ’1
To je eden izmed sto in sto slučajev, sličnih in podobnih, katere ima Družba sv. Rafaela v svojih zapisnikih, ko jih je reševala in je prišla na dan vsa tragedija, vsa beda in žalostni konec mnogih in mnogih naših izseljencev.
Toliko grenkega trpljenja, koliko težkih, zapuščenih ur v bedi in pomanjkanja vsebujejo, da človeka srce boli, ko jih čita.
Vsi ti številni slučaji pa silno veliko govore in povedo :
1.	— Ali nismo pred leti toliko svarili svojih rojakov v Ameriki, naj se ne zapuste, naj mislijo na svojo starost, onemoglost, na svoja zadnja leta, na svojo smrt? Pa kaj smo dobivali od tisoeev takih revežev za odgovor? Ali smo imeli prav takrat tisti, ki smo narod svarili. lepo učili in ga skušali ohraniti zvestega samemu seb, svojemu narodu, svojemu Bogu? Ali so imeli prav tisti, ki so nas zato zmerjali, blatili in tepli?
Danes gotovo odgovor ni tečak. Takile in enaki “slučaji” kriče proti nebu in ga dajejo jasnega in nepo-bitnega, ki ne dopušča nobenega protiugovora. Ko si zdrav, še delaš, misli, da “čas beži, ne čaka in ne pride več nazaj”, da si z vsakim dnevom starejši, pa tudi slabši, da se vsakemu človeku, vernemu ali brezvernemu, bliža starost, onemoglost, bolezen in -— smrt.
2.	— Ne pretrgajte svojih družinskih vezi s svojimi domačimi v starem kraju, ker nikdar ne veste, kaj se zna še vse dogoditi v vašem življenju, kako jih znate še bridko potrebovati.
3.	— Martin je ra mal popolnoma nespametno, da ni poslušal sveta svojih znancev, ko so mu svetovali, da naj so da poslali domov. Res, da jim nikdar ni nič nisal in nikdar ničesar poslal. Toda s pokojnino 20 dolarjev bi bil tu v domovini v domači vasi lahko prav dobro živel. Ako sedobi za dolar vsaj 50 Din, kar se je večinoma dobivalo do sedaj vedno več, - znači to vsa j Din. 1000.—. kar je pa za Jugoslavijo že denar. Če bi primerjali kupno moč, bi bilo en tisoč dinarjev približno ,jt 50,- S tem sc pa da na kmetih žedobro živeti. Saj noben tudi dobro plačan delavec ne zasluži toliko. Martina bi bili sorodniki s toliko pokojnino gotovo prav radi sprejeli, mu piav radi postregli in mu osladili zad-nie leta njegovega življenja, ker bi jim bil vse lahko dobro plačal. Koliko grenkih, stradajočih ur bi si bil prihranil! Kako si svojo bedo olajšal, oziroma se razmeroma dobro preskrbel in bi bil lepo končal svoje življenje:
Prav isto je s takimi, ki imajo kake male prihranke v Ameriki. S kakim tisočakom ali dvema se v Ameriki ne da dobro izhajati. V Jugoslaviji sta dva tisoča dolarjev že bogastvo, s katerim se da prav dobro živti.
Družba sv. Rafaela namerava v Ljubljani sezidati nov izseljenski dom, kjer namerava urediti mala stano-vnja tudi za takele upokojence in za take onemogle ro
"VINSKA TRGA TE V!
Prav po prekmursko se bo vršila! Sladkega grozdja, rajnega vinca in veselo družbo z domačo muziko — in še sreča vabi, ki ponuja bogate dobitke — morda se Ti bo nasmejal celo pečen prašiček... Morda! Pridi v SOBOTO ZVEČER 6. APRILA v znani naš slovenski bar k Karlu Terplanu, Ohacabuco 501, Avellaneda.
Vabi društvo “SLOVENSKA KRAJINA’’ VSTOPNINA: člani $ 0.30; Nečlani $ 0.60;
Ženske prosto.
jake, ki imajo vsaj nekoliko prihrankov, da bodo dobili v domu svoje zavetje in svoj dom do smrti. Ako je kdo, ki čita te vrstice, pa bi hotel priti v ta dom, naj nam piše na naslov: “Družba sv. Rafaela, Ljubljana”. Prihodnje leto bomo reševali to vprašanje in bi radi vedeli, če je kdo v Ameriki, ki bi hotel priti in se te prilike poslužiti, da verno, ali naj na to mislimo, ali rte, ko bomo delali načrte za dom.
Vse rojake pozdravljam z domovinskim pozdravom.
O. K. Zakrajšek, tajnik.
“SLOVENSKA KRAJINA”
Društveno članstvo raste. Kmalu bomo dosegli 120članov.
Za zastopnika članov iz Berissa je bil določen Štefan Trat. lrjek. Vsi naši rojaki v Berissu in v bližini se obrnite torej nanj v vseli zadevah. Njemu plačajte tudi članarino.
Glede zdravniško oskrbe jc urejeno takole:
Na Avellaiiedi: Dr. Oscar Ha.nihal Itoiz, direktor Sana-

ZOBJE TI NAGAJAJO?
Obrni se na našega prijatelja
Dr. ANDRES L. COPELLO
RODRIGUEZ P E N A 594
Vse delavnike od 3—8 ure pop. POCENI IN SOLIDNO

| DUHOVNO ŽIVLJENJE
Pasaje Salala 60 Buenos Aires, Argentina
|	ČToRREcT”ARGENTINO
TARIFA REDUCIDA Concesiön 2560.
toria Bclgrano jeponudii društvu razne ugodnosti. Važno jo ti', da je v Sanatoriju zadostim š: e vilo zdravnikov, in ho zatoi. j vsak čas p it reži a lovna.
vsak čas postrežba točna. Naj navedemo nekatere stvari:
Konzul ta v sanatoriju 2.— mi stanova ;jc kolnika 3.— $. Dnevna oskrba v sanatoriju 5.— $.
Sanatorio Belgrano: Bclgrano 5631581. Tel. 22-6631.
V	Berissu: Dr. Ramön Tau: Belfast 646. Tel. 181, vsak dan po 5 uri.
Konzulta v konzultoriju 2.— 'ji. na bolnikov dom 3.— •$.
V	vsakem slučaju je treba predložiti člansko izkaznico, na podlagi katere se da navedena ugodnost.
Darovali >o za druš vo: Štefan Hajdinjak 3.50 $. Po 2,— tf: Prane oBjnec in Anton Žiiks; 1.50 $ Fran Balgač; po 1.— j': Fram- Makari in Anton Smodiš.
Vinska trgatev bo prva zabava “Slovenske krajine’’. Vršila so bo 6 aprila zvečer ob 8 uri pri Karlu Trplanu. Na sporedu jo bogat srečelov z lepimi dobitki in prijetna zabava prav po našem domačem običaju.	Odbor.
Mohorjani pozor!	}
Za 4 S boste dobili za novo leto krasen knjižni dar. T S poštnino pol pesa več. — Prijavite se kar takoj, pri • g. ,, .Laknerju na Bco. Germknico, ali pa mi njemu na. f domv in plačajte naprej. — Letos je bilo toliko prosil- j cev, katerim nismo mogli ugoditi, ker ni bilo več knjig! t Poskrbite za naprej	i
~M.ioton oddih — razvedrilen sprehod napravi v prijazno Delto pri Tigre do
K ec r e o E u r o p a
Luži v ur.krasni legi na kanalu Carapacliay. — Prevoz ,	iz uostaje Tigre tja in nazaj 1.— S.
Lastniki so Slovenci, doma iz Šempasa.
Kdor bi želel podrobnih navodil naj vpraša telefonično:
U. T. 749 (Tigre) - 589.
EDINA SLOVENSKA GOSTILNA NA AVELLANEDI Dobre jedi — dobra pijača dobra postrežba.
RESTAURANT INTERNACIONAL KARL TERPLAN
Chacabuco 501, Avellaneda, PCS.
HOTEL IN RESTAVRACIJA
“PACIFICO”
ANTON BOJANOVIČ CHARCAS 767-9 Telef. 31-8783. Modern hotel, zračne sohe, izvrstna postrežba, hladna in gorka kopel.
Cena 3—5 $ s penzionom.
Blizu Retira!	V centru mesta!
FRANC KLAJNŠEK
v mestu Bs. Aires edini slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte in proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo. MARCOS SASTRE 4 3 5 1 Bs. Aires. — U. T. 50—0277. Villa Devoto




M NOGO LJUDI T E K A
celo življenje za srečo, a njili želje se ne spolnijo, kajti resnično blagostanje ne pride po naključju. Računajte za resnostjo in VARČUJTE, pri čemer Vam pomagamo mi z tem, da Vam odpremo HRANILNI RAČUN z | samo $ 5.—.
Vaša DENARNA NAKAZILA z ZRAČNO pošto - BREZPLAČNO naravnost na prejemnikov dom brez odbitkov in z podpisanim potrdilom, bodo pri nas NAJBOLJE IZVRŠENA.
Jugoslovanski Oddelek
BAKC0 H0LANDES UNIDO
PODRUŽNICA BUENOS AIRES
Centrala:	i Podružnice
Bme. MITRE 234	I CORRIENTES 1900