£
a tokrat spričo režiserkinega ne tako navdušujočega smisla za pripovedovanje zgodbe ne morejo pritegniti pozornosti. Gre za film trenutkov, potovanje v čas, ko je bilo občutljivo mlado dekle ujeto v prenapeto družinsko življenje. Ženska hoče biti razumljena in skuša razumeti. Po projekciji sem se želel Fiorelli Infascelli edinole zahvaliti za ponujeno zamisel, kam naj odidem na ene izmed naslednjih počitnic.
SOBOTA, J5. FEBRUARJA
Paul Claudel je velik francoski pisatelj. Alain Cunyje spoštovan francoski igralec pa še gledališki in filmski režiser. L'annonce faite à Marie je oba združil v zelo estetsko in kruto pravljico. Cuny s svojimi podobami nastopa proti konvencijam množičnega kina. Katoliški misticizem je transformiran v ekstazo mističnega obredja. Igralci svoje bogato poetične tekste govorijo neposredno v kamero. Sleherni posnetek je perfektno uokvirjen. V tem zelo osebnem, zelo francoskem filmu si lepota in eksistencialna vprašanja podajajo roke. Rebecca's Daughters je zabavna pustolovska štorija, osnovana na romanu Thomasa Hardyja. Film je intenziven zlasti spričo izjemne igre, v kateri je Peter O Toole prav vrhunski. Režiser Karl Francis je velikansko delo opravil brez opaznih presenečenj. Zgodbo, nekakšno različico Robi na Hooda, pripoveduje na klasičen, tekoč način. Film, ki bi ga lahko označili kot okusno sladico z BBC.
NEDELJA, 16. FEBRUARJA
Zarodek se upre rojstvu in se odloči za samomor. Takšna je tema belgijskega filma Sur la terre comme au ciel. Nenavadno je videti Almôdovarjeva diva Carmen Maura, ko jo maha naokrog noseča inje pogovarja s svojim nerojenim otrokom. Čeprav se zdi scenarij nekolikanj nesmiseln, je film prijeten in prinaša pozitiven šarm. V režiji Marion Hansel pogrešam nekaj poleta, s katerim bi pritegnila pozornost. Rezultat zato ostaja na ravni televizijske estetike. Kakor koli že, film si zasluži nekaj simpatij spričo nevsakdanje, a kljub temu nekako sodobne teme.
Litvanec Sarunas Bartas je s hladno observacijo dveh podeželskih fantov v mestu obupanih ljudi ponudil močno in občutljivo doživetje. Film Trys Dienos je nekakšen Les amants du Pont Neuf, oropan za denar in Caraxove bravure. Preproste fotografske £ podobe nizajo brezup, upanje, ljubezen, brezdomje: raztrganino sveta. Medtem ko letni časi spreminjajo zemeljsko površje, se zdi, da ljudje, ki živijo na istem površju, takšne spremembe ne morejo povzročiti. Bartas prikazuje strahove, pa tudi čustvena in meditativna hotenja mladih ljudi. Njegov debut je nedvomna cinefilska gostija. Izkorišča pazljivo skomponirane podobe, pa tudi metafore, napolnjene z vizualno in lirsko močjo.
SENCE IN MEGLA
SHADOWS AND FOG
režija:	Woody Allen
scenarij: Woody Allen fotografija: Carlo di Palma glasba:	Kurt Weill
igrajo:	Woody Allen, Kathy Bates, Mia Farrow, Jodie Foster, John Malkovich, Madonna,
Donald Pleasance, Lily Tomlin ZDA, 1991, 85 min.
Majhen, tako rekoč "nizkoproračunski" film z veliko zvezdniško zasedbo bi lahko imenovali to Alienovo komedijo, ki na skromnem prizorišču in brez zahtevnih tehničnih sredstev v številnih stranskih vlogah predstavlja celo vrsto znanih imen s filmskega platna in iz show-businessa (poleg zgoraj naštetih še: John Cusak, Fred Gwyne, Julie Kavner, Kenneth Mars, Kate Nelligan itn.). Film naj bi bil posvečen spominu na evropsko kinematografijo med obema vojnama, še zlasti pa na nemški ekspresionistični film, čemur ustreza tudi skromna studijska scenografija, katere nosilni element je pravzaprav megla. Sence nastopajočih, ki se plazijo po ozkih, temnih in zvečine neobljudenih ulicah, zakotno gostišče, javna hiša, mrtvašnica in cirkuški voz - to je domala vse, kar je potreboval Allen, da bi razvil svojo duhovito pripoved o malem uradniku Kleinmanu in njegovem "lovu" na neusmiljenega morilca. Zraven si je malo pomagal še z literaturo (od Brechta do Kafke), predvsem pa z glasbo Kurta Weilla. Vse skupaj je seveda nastalo v studijskih razmerah, zaradi česar bi nemara lahko rekli, da so Sence in megla eden Izmed najboljših studijskih filmov postmodernistične dobe. Kljub vsem naštetim elementom pa gre tudi tokrat za tipično allenovski film, saj je v središču dogajanja spet znan nevrotični lik (kajpada sam Woody Allen), posameznik, ki se ne zna ubraniti pritisku skupine, individuum, ki ima probleme z okoljem, z ženskami, s tako Imenovanimi univerzalnimi vprašanji ipd. Bolj kot zapleti in preobrati pri lovu na morilca, v katerem sodeluje Kleinman pravzaprav proti lastni volji in brez jasno določene naloge, ga priteguje srečanje s požiralko mečev in priložnostno prostitutko, ki bi skorajda preraslo v pravo razmerje, ko ne bi vsa reč ob koncu prav po allenovsko spodletela. Bolj kot temeljna pripoved, ki je tako ali tako zgolj nakazana, zanimajo Allena obrobni dogodki, komične situacije in paradoksni zapleti ter preobrati v bordelu, na policijski postaji, v mrtvašnici in še kje, še zlasti pa scene zapeljevanja, ljubosumja, podkupljivosti in drobne človeške maščevalnosti. Posebno skrbno je izpeljan končni razplet, ko Kleinman s pomočjo cirkuškega "čarovnika" naposled obračuna z morilcem: sredi cirkuške arene ga ujameta na trik z ogledalom in zapreta v kletko, končno pa Iluzionist uprizori še njegovo dokončno izginotje. A pravi happy end je v tem, da se Kleinman prikjuči cirkusu kot "čarovnikov" pomočnik, kar pospremi z ugotovitvijo, da imamo konec koncev vsi radi iluzijo. Več kot zgovoren sklep.