Prlssnanje duhovstvu. Nevernik ali versiki mlačnež nimaza duhovstvo in za njegovo veliiko nalogo, ki jo ima izvršiti na svetu, nobenega razurnevanja, še manj priznanja. Če le more kje sprožiti puščico proti (kakemu članu duhovstva, to rad stori, če ne drugače, vsaj v obliki psovke. Delovanju duhovnika zlasti v javnem življenju pa se protivi z vsemi sredstvi, hoteč pognati duhovnika v cerkev in zakristijo, najrajše pa ikar iz župnije. Kolektivno nevorstvo.jafeo ra^polaga z javno močjo in s sredšt.vi državne silev stopnjuje to nasprota&apje do preganjanja duliovščine. Ruski boljševizem je vprizoril krvavo gonjo zoper duhov¦ščino: na stotine in tisoče jih je poj.aprl, vlačil po ječah, duševno in tele'sno mučil, izgnal v pregnanstvo ali usmrtiJ. Mehiški učenci boljševiških učiteljev hočejo iz Mehike spraviti paslednjega duhovnika. Najprej so ukazali, koliko duhovnikov bi še smelo ostati v mchiški državi, 'ko so določili številčni ključ: 1 duhovnik na 50.000, 100.000, 200.000 vernikov. Njihov.mu sovraštvu do ikatoliške cerkve in ikatoliškega duhovstva to ni zadostovalo. Izdali so povelje: vsi duhovniki iz države! • Španski framasoni in brezverni socialisti sicer ne morejo duhovnikov izg^ati iz drziave, ker jim zato manjka prisilna rnoč države, zato pa so pri zadnji revoluciji v Asturiji pobili do 40 duhovnikov. Ta dejstva, obžalovanja in obsodbe vredna, dokazujejo, fcako važnost pripisujejo neverniki: liberalci, framaso¦ni, socialisti, boljševiki itd., duhovništvu. V duhovniku hočejo zadeti vero, koje poklicni zastopnik je duhovriiik. Če udarjajo po duhovnikih, so ti udarci namenjeni cerkvi, koje oblastveni predstavnik je duhovnik. Kot protivniki krščanskega družabnega reda in ikrščanske ikulture onemogočujejo i. razdirajo delo tistih, iki so pijonirji krščanske ikulture in prosvete med ljudstvom, in to so duhovniki. Tako ravnajo oni, iki so sinovi teme. Njihove mračne nakane osvetljujejo — to osvetIjevanje ni od njih hoteno — veliki pomen duhovstva na vero in cerkev, za jiarod in kulturo. Navedimo v naslednjem še tako osvetljenje, ki je hoteno in iki prihaja iz icrogov tistih, iki &o otroci luči. Tak je vladar (predsednik) avstrijske držaye g. Viljem Miklas. Na nekem zboroyanju na prazniik Kristusa Kralja je o pomenu ikatoliškega duhovstva med drugim to-le rekel: »Ali nima naša država, naše ljudsiko in državno občestvo dolžnost, skrbeti za to, da se živIjenjsiko drevo katoliške cerikve v naših. ikrajih ne posu.i, marveč da črpa iz domačih. tal in iz naš&ga tkatoliškega Ijudstva vedno nove sile, da nastavlja nov cvet ter obraja nov sad v katoliškem duhovstvu? — VpraSanj« je že tudi odgovor. Naša dežela, naša država je težko ogrožena od notranjih in zunanjih neVarnosti, Iki zadevajo temelje našega verskega, družabnega in državnega življenja. Težko je ogrožena od duhovnih zablod in zmot Casa, iki povzročujejo, kakor se mi zdi, zmedo v glavah tudi najboljših celo v fcatoliških vrstah. V takem času nam je bolj ko prej potrebna luč iz neb&s, svetilo resnice, moč in blagoslov svetovne cerkve, njenih škofov in duhovnikov. Potrebni so nam duhovni voditelji v zmešnjavah sedanjih dni in na krivih potih naše dobe, ld po njih hodi toliko ljudi, potrebni so nam, zlasti pa našim bratom, iki so v z?i.lodah, posebno med našim ljudstvotn. V teh razmerah nam saaiio more pomagati ikatoliška vera, ki j'O oznanjujejo duhovniki, in krščanska ljubczen, ikatera nam ikaže pravo pot, ki vcdi do naših bratov. Drugi pijejo vodo iz gnilih kapnic, iki njim jo duhovni ikramarji ponujajo kot zdravilo. Drugi tekajo za preroki časa, za preroki materializma, ter se dajo prevariti od obljub ljudsike sreec, •ki se vselej izkaže ikot krivo ter slabo blago. Mi ka*oličani ikot zvesti sinovi ccrkve in častna straža Kristusa Kralja pa hcčemo piti iz virov življenja, ki nam jih odpira ikatoliška cerkev, ter tukaj črpati za sebe in naše brate, za naše ljudstvo in našo domovino pravo srečo in čisto veaelje, ki ga more daf| mir iz Boga. V mnogih slučajih ni zla volja, ki naše brate spravila na lcrivo življenj siko pot, marveC nespamet. Da! NespŁ met in neverjetno neznanje tega, kŁ je načelno in poglavitno v verski^ stvareh, je strahotno razširjeno po sve tu. Da to zlo premagamo, so nam po< trebni ikatoliški duhovniki, pa tudi ka/ toliški laiki (svetnjaiki) ter zunanja drJ žavna in družabna svoboda za učitelK siko in pastirsko službo katoliške cer« kve in njenih vernikov. Bolj ikot kedaj je danes treba, da po4 svetimo v državo in družbo z bakljd katoliške resnice in krščanske ljubez<< ni, da preženemo duhovno nevednosf in lenobo tolikerih kristjanov, da rešimo brate iz trnja zmote in greha ter jih popeljemo v božje kraljestvo rnilosti in resnice, v kraljestvo Kristusa Kralja! Kdo naj nas vodi v vseh velikih vprašanjih našega časa? Nikdo drug nam katoličanom ne more ikazati poti k<i naša sveta katoliška vera, vera v Boga, v njegovo resnico in pravico. \'cro in ljubezen božjo pa nas uči naša ccr«kev in pot nam kažejo škofje in duhov niki. Oni so nai?i voditelji v 'kraljestvu duš na našem zemeljskem potu.« Tem besedara priznanja duhovstvu bi samo to dostavili: Ako kateremu Ijudstvu, bil je slovenskemu ikatoliški duhovnik vedno voditelj, prijatelj in rešitelj. Porojen iz slovenskega Ijudstva, je vedno ostal zvest ljudski duši, ker je ta duša živela iz katoliške vere. Iz te vere je slovenski duhovnik sredi svojega Ijudstva črpal ter črpa luč in' moč za sebe in svoj narod. Tako je bilo dozdaj, ikakoi spričuje zgodovina. Ako poslušamo naiik zgodovine (in to moramo, !ker nam mora biti zgodovina' učiteljica življenja), bo to os-talo tudi v, bodočnosti.