Marija Kmetova:
Prva podobica
Ko je začel hoditi Aleš v šolo, smo mislili. da bo  vedno   govoril   samo   o   šoli.   Pa  snio  se zmotili: ničesar ni hotel povedati.
»No, kako je bilo v šoli?« smo izpraševali.
»Nič.<
»Kako — nič? Ste se vendar kaj nčili?«
»Smo se. Veš, sem bil pohvaljen!«
»Res? Zakaj pa?«
»Sem že pozabil. zakaj.«
»No — in drugaee?« ;    »Nič.« ;  Pa konec.
Naloge je pisal, povedal pa nič. Mislili smo si. Bog ve, kaj je; vprašajmo gospodično! Aleš pa v jok in da ne in ne. Še bolj smo bili prepričani, <la nekaj ni v redu.
»Nič ne hodi,« me je rotil AJeš, »saj vse sain jiovemJ Če bo kaj, bom že povedal.«
Seveda se nismo zmenili za te ugovore. A glejte, Aleš je imel prav: vse je bilo v redu, in gospo-«lična ga je pohvalila. Odslej nismo hodili več izpraševat.
Nekoč pa je bil Aleš nekam potrt.
»Kaj pa je? Si bil kaznovan?«
>O ne.«
»Kaj pa ti je, da si tako žalosten?«
»Veš, v šoli dajo tudi podobice.« je s.težavo povedal in se nekam zamišljeno zazr.1 skozi okno v smeri proti šoli.
»Tako. Hm, pa ti, je nisi še dobil?«
Aleš je samo odkimal in odšel iz sobe. Njegov ralajši bratec Mejko se je otožno ozrl za njim in dejal:
>On je pa še ni dobil!« Nato je odšel k Alešu.
Kakor da je neka žalost padla na vso hišo.
.Podobica! Kdaj ho Aleš dobil podobico ?" Nismo se upali govoriti o njej, mislili smo pa vedno nanjo.
»Danes je tudi eden dobil podobico,« je po-vedal Aleš čez nekaj dni.
»Saj jo dobiš tndi še ti!« smo ga potolažili.
»Saj jo dobiš,« je potrdil Mejko. Aleš pa spet ni odgovoril, je težko vstajal, ves truden hodil v šolo, slabo pisal naloge, in roka se mu je tresla.
»Kaj boš ti,« je rekel nekoo Mejku, »tebi je lahko! Doma si in nimaš nobenih skrbi. A jaz — šola — to so skrbi, da veš!«
Na podobico nismo več mislili. Še je lebdela pred nami kakor oddaljena lučka. a zdela se nam je tako nedosegljiva! Posebno še tedaj, ko je dobil Aleš dvoje listkov od gospoda kateheta in dodal:
»A jih je treba pet za eno podobico!«
Zavzdihnil je in večkrat prešteval tista dva listka in računal: ,Dve in koliko je pet? Dve in tri   je pet!' — Tri! Kdaj bo še to!
Pa je nekoč baš zazvonilo poldne, ko zavpije Mejko, ki je gledal skozi okno:
>Aleš — podobico — dobil — podobico!« in je stekel na nos na viat po stopnicah.
»Podobica!« se je razlegalo od spodaj.
Vse nas je prešinilo. ,Podobica — je li mo-gače! Morda pa; le nov listek?'
»Podobica!« je spet jeknilo s stopnic. Stekli smo .navzdoL Aleš ves rdeč sopiha navzgor, malia S; torbiea, oči mu žarijo od brezmejne sreče.        >
»Podobico sem dobil!« zavpije in obstane zma-goslavno sredi nas.
Hiteli smo ga slačit: Mejko mu je vlekel en rokav suknje, jaz drugega, nekdo mii je snemal klobuk, tretji odpiral torbico.
»Kje je, kje — pokaži!«
»Počakajte!« se je moško odrezal Aleš, varno odprl čitanko in naiu pomolil podobico, češ: ,Evo vam zmage!'
»Da nimate umazanih prstov! Pazi — o§ tako — pazi — pusti!« nas je svaril in opominjal. »Ker sem znal brati,« je dodal. In smo se zazrli v po-dobico kakor v brezmejao čudo, kakor da nisjno videli še nikoli nobene. Na mah se je zablestela hiša, nedeljski so nam bili obrazi, držali smo srečo v roki.                                         ,   ,
»Vidiš»« je rekel Mejko, »pa jotje le dobil! Ker je znal brati.«
Odvedli smo slavljenca k mizi, svečano po-sedli; da bi bili prej vedeli, bi bili jedli z »veliko žlico«. Ale.š pa, kakor da se mu sanja. Ne je, si podpira glavo, lica mu rdijo v vročici, zamišljeno zre preko nas, vzdihuje in se smehlja.
,Bolan je,' se prestrašimo. ,Kaj bo? V glavi bo kaj — škrlatinka — kdo ve?' Alešu odpade žlica, trudno se sklanja z glavo, skoraj zadremlje.
»Bi legel?« ga vprašamo.
Prikimal je in se zares spravil v posteljo — tn spal, spal vse popoldne.
S skrbjo smo mislili nanj in si dejali: ,Zdaj je dobil podobico — na — je pa bolan!' In smo zavzdihnili.
Ko se je zbudil, je vstal, brž vprašal po po-dobici, a se čudno vedel, tožil, da ga tišči v glavi.
krilil z rokaini, se premetaval s stola na stol in je bil ves narobe. A zvečer diu je odleglo. Preden je zaspal, ine je poklical k sebi, rekoč:
»Takole sedi! Vidiš. takole je sedela gospo-dična pri meni, in jaz sein bral. Pa se mi je zdelo, da nisem bral tako dobro, a nenadoma zaslišim: ,Ker si tako znal, pa dobiš podobico.' Joj, takrat pa mi je šlo Troče v glavo, srce je kar tolklo in tolklo, soba je šla okoli, gospodično sem imel še enkrat rajši. Veš, kdor dobi podobico, kar takole jo drži in bulji vanjo, z obema rokama jo tišči in jo gleda in gleda.«
»Ti je lepo, kaj ne?« pravim tiho.
»Oh, kako lepo!« odvrne, in oči se mu zasvetijo.
»Ko Irom hodil v šolo, bom tudi jaz dobil po-dobico,«  se na tenko  oglasi  Mejko s posteljice.
»O,« piavi Aleš, »to ni kav tako! Podobico ,je težko zaslužiti, prav težko!«
»Težko, težko,« ponovi z vzdihom Mejko in ?.aspi.
Tudi Alešu zlezejo oči skupaj.
Prihodnje dni pa, kakor da je ves prenovljen: piše, riše, bere; črke so niu postavne, gladke^ lepe. Hodi v šolo ves vesel.
Podobica!
Nad njim se blesti in ga vodi.