MUZEJI NEEVROPSKIH KULTUR - RAZMISLEK
O MEJARi
Ralf Čeplak
S tem, ko se bližamo magični številki 2000, oziroma bomo vsak hip stopili v tretje
tisočletje našega štetja, želimo povsod potegniti črto pod našim dosedanjim delom - tudi
v muzejih. Želimo se ozreti nazaj, oziroma ugotoviti, kje pravzaprav smo, in seveda začrtati
nove smernice v prihodnost. Kot pravi Harrie M. Leyterf, čez dobrih sedem let bomo
lahko govorili o predmetih, ki jih zbiramo, da smo jih zbrali v prejšnjem stoletju oz.
tisočletju. To bo dalo poleg starih tudi sodobnim zbirkam arhaični čar, morda bo
prevladovala asociacija ob pojmu MUZEJ, da je to nekaj starega, zelo starega, kljub temu,
da se še posebej v muzejih neevropskih kultur^ v Evropi trudimo konceptualno in
kontekstualno stvari spreminjati, spreminjati iz starega v sodobno.
Pomembno je dvoje vprašanj: ali naj muzeji neevropskih kultur zbirajo predmete
t.i. neevropskih kultur (ki jih zbirajo tja od 18., največ pa od 19. in 20. stoletja) in se ob tem
ne poskušajo kvalitativno spreminjati oz. vplivati na svoj razvoj in ostajati iz današnje, še
bolj pa iz perspektive po letu 2000 zastareli, ali pa morajo prav tovrstni muzeji (ki imajo
celo vrsto zelo pomembnih nalog, o katerih bomo govorili pozneje) konec koncev le v
korak s časom, in bo moč tudi s perspektive po letu 2000 o njih govoriti kot o sodobnih,
drxizbeno relevantnih institucijah.
Naslov referata sem si sposodil pri naslovu oz. motu ICOM-ove 16. generalne
konference v Quebecu. Zdi se mi, da odlično ponazarja situacijo, v kateri smo, oz. s katero
se soočamo. Čas nas sili, da razmislimo o mejah, ki determinirajo naše delo, o mejah,
znotraj katerih se gibljemo, o mejah, ki jih velja preseči in stopiti neobremenjeno v novo
ero, morda tudi s pomočjo sanj o utopiji.
Muzeji neevropskih kultur so nastali v Evropi. Kot pravi Hans Fischer*, tovrstni
1 Parafraziran slogan 16. generalne konference ICOM-a v Quebecu, september 1992.
2 Harrie M. Leyten, Das Voelkerkundemuseum - Museum der Vergangenheit oder Zukimft? Ziele und
Aufgaben des Museums fuer Voelkerkunde. Die Zukunft des Voelkerkundemuseums; herausgegeben von Juergen
Zwememann. Muenster und Hamburg 1991.
3 Po svetu vlada neenotnost pri uporabi pojmov Etnografski muzej, Muzej neevropskih kultur. Večinoma
gre za dva osnovna tipa etnografskih muzejev: 1. muzeji lastne nacionalne "ljudske kulture", kar pomeni pretežno
kulturne identitete kmečkega sloja (oz. podeželja) 19.stoletja { ko so se v Evropi formirali narodi) in 2. bivši
kolonialni muzeji, kisosealipaseše transformirajo v muzeje neevropskih - izvenevropskih kultur, ki prikazujejo
kulture izven Evrope (pravUoma samo predindustrijske aspekte) z evropocentričnega zornega kota. Nemd imajo
najjasnejše izraze - 'Yolkskunde Museimi" in "Voelkerkunde museum".
* Hans Fischer, ibidem.
286
Muzeji neevropskih kultur - razmislek o mejah
muzeji niso bili le produkt kolonializma, ampak so se razvili tako kot ostali muzeji iz ti.
»Kabinetov nenavadnih predmetov« (»Chambers of curiosity«) plemstva, kije te prostore
konec 18. ia v 19. stoletju odprlo za javnost - v tistem času predvsem meščanstvu. Seveda
pa je kolonializem v veliki meri pospešil nastajanje muzejev neevropskih kultur.
Pravzaprav lahko vlečemo paralelo med nastajanjem oz. razvojem etnološke znanosti
ter etnografskih muzejev. Zanimivo se je ozreti že samo na imena muzejev neevropskih
kultur. V Londonu Museum of Mankind, v Parizu Musée del Homme, v Lizboni
Etnografski muzej, v nemško govorečem prostoru se imenuje velika večina Museum fuer
Voelkerkimde, razen bremenski Uebersee museum, pav Amsterdamu Troppenmuseum,
v Pragi Naprstkov muzej ameriških, afriških in azijskih kultur, v Budimpešti Etnografski
muzej in nenazadnje v Ljubljani oz. Goričanah Muzej neevropskih kultur, kot oddelek
Slovenskega etnografskega muzeja.
Podobno, kot velja terminološka zmeda pri poimenovanju etnologije (etnografija,
kulturna antropologija, socialna zgodovina /social history/ itn.), velja zmeda hidi pri
poimenovanju muzejev, o katerih govorimo. Seveda je na to vplival razvoj znanosti in
vplivi, ki so bUi od dežele do dežele različni. Ponekod prikazujejo etnografski muzeji
lastno nacionalno kulturo in t.i. tuje kulture, drugod spet, in lahko bi rekli, da po večini,
pa so to ločene institucije. Muzeji neevropskih kultur so nastajali predvsem iz zanimanja
za tuje kulture, muzeji lastne, nacionalne kulture pa iz zanimanja za lastno, nacionalno
kulturo, seveda pa so bili oboji marsikdaj medij politične propagande ali celo manipulacij.
Kot pravi Neil Postman, je »vsak muzej političru muzej«'. Le da se ponekod zavedajo
tega bolj, drugod pa manj. Zaiümivo je, da se politične stnikture v novonastaUh državah
Evrope (govorim iz lastne izkušnje) tega zelo slabo zavedajo. Opazna pa je tudi
konceptualna sprememba nekaterih muzejev lastne ali tujih kultur, ki postajajo vse bolj
muzeji civilizacije. Kanada ima tri muzeje civilizacije, pa tudi Museon v Haagu na
Nizozemskem, pa še kakšnega bi morda lahko šteli mednje.
Vsaka doba ima svoje značilnosti. Za konec 20. stoletja lahko rečemo, da se
vzporedno odvijajo procesi integracije (združena Evropa) in dezintegracije oz.
osamosvajanja narodov znotraj rigidnih in okostenelih držav. Vse te procese pa povezuje
proces globalizacije, ki je pravzaprav posledica nove informacijske ere, kot bi rekel Alvin
Toffler' - tretjega vala. Jasno je, da ti procesi na Zemlji ne potekajo po neki premi črti,
temveč se odvijajo sočasno in vplivajo v marsičem drug na drugega. Gre za
predindustrijsko, industrijsko in postindustrijsko družbo. Še nikoli niso obstajale tako
velike razlike med posamezriimi deželami sveta, po drugi strani pa svet še nikoli ni bil
tako povezan oz. prepleten. Če pogledamo samo azijske države, kjer obstajajo izraziti
ekstremi kot npr. na eni strani Japonska ali Singapur, na drugi pa Laos ali Kampučija, da
ne govorimo o drugih. Tudi Kitajska ali Indija predstavljata paleto vseh možnih
civilizacijskih obUk znotraj ene države - od nomadov pa do urbaniziranih oblik življenja
ali od preprostih rokodelcev do visoko specializiranih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z
lansiranjem satelitov. Morda so še najmanjše razlike, oz. je večja homogenost v Evropi
oz. razvitem zahodnem svetu kamor štejemo tudi Avsti-alijo, Novo Zelandijo, Kanado in
ZDA.
5 Neil Postman, Extention of the museum concept. Museums : Generators of Culture, ICOM'89, The
Hague 1989.
6 Alvin Toffler, Tred talas (The third wave), Beograd 1983.
287
_Ralf Čeplak_
Muzeji neevropskih kultur so se razviU, kot smo že omeiuli, iz »Chambers of
oiriosity«, kjer so bili zbrani najrazličnejši eksotični oz. zahodiüm očem nenavadni
predmeti. S kolorüalizmom oz. nastajanjem večjih samostojnih muzejev neevropskih
kultur pa so začeli sistematično zbirati in razstavljati tudi t.i. imietnost neevropskih
ljudstev, npr. afriške maske, perzijske preproge, indonezijske batike, kitajski porcelan in
podobno. Muzeji so postali zrcalo umetniških dosežkov ljudstev, na katera so na zahodu
sprva gledah izrazito podcenjevalno oz. zviška. Sčasoma se je obUkoval tudi trg z
umetninami neevropskih kultur, ki je povzročil pravo opustošenje v deželah, od koder
so lunetnine izvirale. V drugi polovici 20. stoletja (deloma pa ponekod tudi že prej) pa so
začeli tudi z masovno proizvodnjo t.i. umetnin ali starin. To je potekalo vzporedno s
povpraševanjem po tovrstnih predmetih na tujih trgih in z masovnim turizmom. V Afriki
so začele cele vasi izdelovati enake maske, ki so imele nekoč simbolen ali religiozen ali
ritualen pomen, na zahodu pa so postale kos pohištva oz. suvenir. Velika večina
predmetov, ki so jih zbirali v muzejih neevropskih kultur v 19. pa tudi še v začetku 20.
stoletja, je imelo neko vsebino, metafizično gledano neko notranjo energijo. Od tod tudi
velik poudarek na »originalnosti« predmetov pri zahodiuh strokovnjakih.
Zanimivo je diametralno nasprotno gledanje zahodnih strokovnjakov na vprašanje
»originalnosti« od tovrstnih pogledov v nekaterih azijskih deželah. Nam, na zahodu, je
pomembno, da je predmet originalen, imikaten; da je znan avtor, ki ga je izdelal; da je
znana provinienca in starost predmeta; marsikje na vzhodu pa si s tem sploh ne belijo
glave, ampak so za njih pomembni energija, duh, notranjost. Če predmet propade, iwedijo
nov predmet in vanj prenesejo duha - energijo. Muzeji, pa tudi konservatorstvo in
restavratorstvo je izrazito proizvod zahodne materialistične civilizacije, ki daje tako velik
poudarek »originalnim« predmetom. Že klimatski pogoji onemogočajo (oz. so
onemogočah vse do 20 .stoletja, ko so iznašU klimatske naprave) dobršnjemu delu
neevropskih kultur, da hraiüjo predmete »trajno«. Angkor Vat v Kampučiji je enostavno
prerasel pragozd, vse do intervencije pod okriljem UNESCA, ki ga smatra kot del svetovne
kulturne dediščine. Po drugi strani pa so v Abegg Stiftung v Riggisbergu v Švici, svetovno
znanem inštitutu za restavriranje tekstila, oktobra 1992 prikazali na svoji razstavi
dragocenih starih tekstilov tekstu iz M.stoletja, sestavljen iz dvajsetih komaj ohranjenih
koščkov, ki jih hrani danes šest muzejev. Tekstil je bil komaj ohranjen, za restavriranje so
porabili ogromno denarja in časa, razstavljen je bil dober mesec, sedaj pa počiva vseh
dvajset koščkov v »blaženem muzejskem miru« v svojih šestih domovih. Človek se vpraša
o smislu in nesmislu takšnega početja.
Očitno gre za velike razlike v pojmovanju vrednosti predmeta na zahodu in drugje
po svetu. Na zahodu, ki je nedvomno materialno bogatejši, si lahko marsikateri muzej
privošči ustrezne naprave za mikrokUmo, imajo ustrezne depoje in razstavne prostore.
Drugje po svetu, tudi v bivših socialističnih deželah pa imajo sicer bogate muzeje (s tem
mislim predvsem na število predmetov pa tudi na vrednost predmetov v zahodnem
pomenu), depoji in razstavni prostori pa so popolnoma neustrezni. Temu botruje
pomanjkanje sredstev, dostikrat pa tudi malomarnost in nezainteresiranost ah celo
neodgovornost. Tako sem pred nekaj leti obiskal galerijo v Guangzhou-u na Kitajskem,
kjer je deževalo po razstavljenih slikah, na Ptuju v Sloveiüji je toplotna inverzija v enem
dnevu poskočila z -15 na +18 stopinj Celzija in kondenz je dobesedno zvU vse razstavljene
slike, v praški narodni galeriji so slike plesnele, da ne govorimo o stanju v muzejih in
galerijah v bivših sovjetskih republikah.
288
Muzeji neevropskih kultur - razmislek o mejah
Razlike niso le v različnem pojmovanju ter ravnanju s predmeti v muzejih, ampak
tudi v pojmovanju muzejev kot takih.
Christina Kreps' je raziskovala indonezijske muzeje oz. odraz evropocentričnega
muzejskega modela oz. koncepta na teh muzejih, oz. kako se muzeji pravzaprav vklapljajo
v lokalni kulturni kontekst. Glavni poudarek raziskave je bil na tem, kako sprejema muzej
lokalna sredina ter njegov vpliv na življenje ljudi. Kot pravi C.Kreps »Ni trajalo dolgo, da
sem odkrila, da je muzej v očeh domačinov tuja ustanova. Razen naključnih turistov,
gostujočih državiiih uradnikov in šolskih skupin, ki obiščejo muzej na svojih letnih
ekskurzijah, obiščejo muzej le redki. Presenetilo me je, da mnogi domačini sploh niso
vedeli, da muzej obstaja. Za nekatere je bil muzej le še ena državna stavba in njegov
namen in fimkcija sta ostala neznana. Večini domačinov je ostal muzej nerazumljiv.«
Nadalje je analizirala muzejsko delo in ugotovila, da bi morali muzeološke metode
prilagoditi lokalnemu kulturnemu kontekstu, oz. še boljše bi bilo, če bi jih razvili v
skupnosti sami. Žal se to le redkeje dogaja. Kot dobro vemo, so dežele t.i. »tretjega sveta«
ob »osamosvojitvi« prevzele ne le zahodne politične modele temveč tudi kulturne modele,
v kolikor jim jih niso vsilili že prej. Večinoma se je oblikovala domača politična elita,
kulturna elita itn., ki diktira oz. oblikuje politiko, kulturno politiko. Le-ta večinoma vsujuje
modele, ki ne izvirajo iz lokalnega kulturnega konteksta, temveč izvirajo drugje. Tako so
muzeji dostikrat sami sebi namen, lahko bi rekli, da so absurdni. Še posebej je to opazno
v gospodarsko nerazvitih deželah, ki so pravzaprav že same po sebi muzej, kar tudi
privlači množice zahodnih turistov. Tako izkušnjo sem doživel v Pokhari v Nepalu, kamor
prihajajo vsako leto tisoči turistov, muzej, ki prikazuje lokalne kulture, pa bolj ali manj
sameva. Domačiiu riimajo interesa zanj, tujcem pa pomeni sprehod po ulicah sprehod po
muzeju, ki je živ v najboljšem pomenu besede. V teh deželah imajo pravzaprav funkcijo
muzeja kraji z vsem življenjem, ki se v njih odvija (kot zahodni turist imaš občutek, da si
se preselil za nekaj stoletij v preteklost) in pa pomembni spomeniki (arhitektunü,
zgodovinski, templji in drugi sakralni objekti). Le-ti imajo velik obisk, tako domačega
kot tudi tujega. Ob analiziranju kulturnega konteksta in muzeja v neevropskih deželah
pa ne gre spregledati tudi muzeoloških aspektov, ki so prav tako del zahodnega kulturnega
konteksta. Muzej zbira, selekcionira, konservira, dokumentira, varuje in komunicira
muzejske predmete (na zahodu so muzealijam pridruženi še drugi mediji kot video, film,
fotografije, zvok, računalniki itn.). Če pomislimo, da imajo dežele t.i. tre^ega sveta bistveno
nižji življenjski standard kot zahodne dežele, ni čudno, da si enostavno ne morejo privoščiti
vse potrebne ali željene muzejske iirfrastrukture. Tako so muzeji v neevropskih deželah
(izvzete so razvite zahodne dežele) opremljeni le s klasično, elementarno muzejsko
opremo. Življenjski standard pa prav gotovo vpliva tudi na izrabo prostega časa, na
kulturne aktivnosti, na izobraževanje, kar bi vse sicer lahko nudil muzej. Nizek življenjski
standard ne omogoča prostega časa; če pa ga že imajo, ga ljudje rajši izkoristijo za počitek
ali za druženje s sorodniki in prijatelji; kulturne aktivnosti nadomeščajo religiozne
aktivnosti ali šege in navade; glede izobraževanja pa - ponavadi je tudi le najbolj nujno,
saj je v t.i. deželah tretjega in ceti'tega sveta še vedno večina ljudi nepismenih.
Pri muzejih v neevropskih deželah smo se pomudili malo dlje, da bi osvetlili
relativnost kultiimega konteksta, ki je temeljnega pomena pri koncipiranju adekvatiiega,
7 Christina Kreps, The Eurocentric museum model in the Non-European Worid (unpublished paper,
prepared for the 16* General Conference of the International Council of Museums, 19 - 26 September 1992,
Quebec City, Canada.
289
290
_Ralf čeplak_
družbeno relevantnega in angažiranega muzeja neevropskih kultur.
V zadnjih desetih, petnajstih letih je prišlo do pomembnih konceptualnih sprememb
pri nekaterih muzejih neevropskih kultur v Evropi. Iz evolucionistično in pozitivistično
koncipiranih zbirk so prerasli v sodobne, holistično zasnovane kulturne centre za
osveščanje ljudi. Kot primer naj navedem le Tropenmusetim v Amsterdamu, Museum of
Mankind v Londonu, Uebersee museum v Bremnu. Vendar so žal ti muzeji še vedno prej
izjeme kot pravilo. Ob koncu 70-ih let so se delavci omenjenih muzejev začeli čedalje bolj
zavedati, da prikazujejo neevropske kulture statično, ahistorično, včasih tudi izredno
dolgočasno. V deželah Afrike, Azije, Oceanije, da ne govorimo o Severni in Južni Ameriki
in Avsfraliji so se od preloma iz 19. v 20. stoletje pa do danes dogajale ogromne spremembe.
V zakotne afriške in tudi druge vasi je prodrl franzistor, prodrli so frgovci, misionarji,
graditelji cest itn. Te dežele so se začele industrializirati in urbanizirati. Prodrli so kulturni
vplivi iz drugih dežel. Ruralne kulture so se mešale z urbanimi, nomadi in kme^e so se
zgrinjaU v mesta (največji slumi so prav v t.i. deželah fretjega sveta).... Čedalje bolj pereči
postajajo problemi prenaseljenosti, onesnaženja zraka, morja, zemlje, devastacije gozdov,
revščine, bolezru, nepismenosti, vojn itn. Seveda pa ob vseh teh problemih življenje teče
dalje. Ljudje se rojevajo, se poročajo in umirajo, prepevajo in ustvarjajo v najrazličnejših
poklicih, se igrajo, skratka ŽIVIJO. Vse to so t.i. muzeji neevropskih kultur kar nekako
spregledali, oz. so s svojimi razstavami obstali tam nekje na prelomu 19. v 20. stoletje. S
tem so se obnašali hinavsko ne le do obiskovalcev (ki so jim kazali izkrivljeno podobo
neevropskih kultur), ampak še posebej do ljudi iz neevropskih dežel. Še danes ima lahko
obiskovalec, ki obišče marsikateri muzej neevropskih kultur občutek, da živijo domačini
»način življenja divjakov« in na ta način se ustvarjajo plodna tla za ksenof obijo in rasizem.
Ljudje so sicer danes o marsičem obveščeni preko medijev, vendar tudi mediji marsikdaj
izkrivljajo podobo, enosfransko posplošujejo aH celo politično manipulirajo. Seveda ni
lahko ustvariti sodobnega muzeja neevropskih kultur. Ni lahko predstaviti objektivno in
odgovorno življenje ljudi drugačnih kultur z vsemi problemi in dosežki. Pofrebno je
ogromno znanja, pofrebno je biti v stiku s kulturo, deželo, ljudmi, o katerih je govora v
muzeju, pofrebno je dobro poznati muzejsko govorico, da na ljudem prijazen način poveš
objektivno resnico.
Naj ponovimo, kje vidimo ključiti pomen muzejev neevropskih kultur v kontekstu
napredka zemeljske civilizacije in prehoda iz drugega v fretje tisočletje:
1. da objektivno prikažejo Evropejcem oz. pripadnikom »zahodne civilizacije«
neevropske kulture - njihove probleme in bogastvo, raznolikost in fradicijo;
2. da serizibilizirajo obiskovalce, ki so povečini Evropejci oz. pripadrüki
»zahodne civiUzadje«, da obstajajo poleg evropske še številne druge kulture, z drugačnimi
normami, drugačnim razvojem in drugačnimi gledanji; a šele vsi skupaj tvorimo človeštvo.
In končni dlj: spoštovanje in toleriranje tujega, drugačnega!