CZESLAW MILOSZ Sodobnost 2004 I 874 Veliki mojstr i Czeslaw Milosz O Czeslawu Miloszu, rojenem leta 1911, največjem poljskem pesniku 20. stoletja, Slovenci že kar precej vemo. Sicer - če ne štejemo drobcev iz šestdesetih let - smo se z njim začeli seznanjati šele od leta 1980, ko je dobil Nobelovo nagrado, ampak že leta 1981 ga je dostojno predstavila knjiga iz Modrove serije Nobelovci, in ta je bila res dober uvod: vsebovala je svetlobe poln napol avtobiografski roman iz otroštva Dolina Isse, preplet vrhunskih filozofskih razmišljanj in osebnih spominov Dežela Ulro - oboje je prevedel Janko Moder - in prvi slovenski prevod pesmi, ki je, v mojem prevodu, čakal na natis kar precej let. Za nov izbor je pozneje poskrbel Tone Pretnar, Klemen Pisk pa kot urednik pripravlja novo veliko antologijo, ki bo vsebovala pesmi iz vseh Miloszevih dosedanjih osemnajstih zbirk. Poleg pesmi in ogromnega prevajalskega dela je Milosz izdal še več kot dvajset knjig esejev, ki jih je prevajala predvsem Jana Unuk. Pred kratkim pa je v slovenščini izšel tudi njegov roman Prevzem oblasti, ki sem ga prav tako prevedla že pred dvaindvajsetimi leti. Marsikaj iz Miloszevega bogatega opusa bi bilo treba še prevesti, danes pa v novih prevodih predstavljamo predvsem dve obdobji njegovega pesniškega ustvarjanja: štiri pesmi z začetkov v tridesetih letih v Vilnu (tj. tri pesmi 22-letnika in eno iz časa, ko je imel 25 let) ter pet pesmi iz obdobja, ko je imel pesnik blizu 60 let. Začetek je bil bleščeč: študent prava se je s članki in polemikami zelo angažirano vključeval v reševanje problemov svojega časa, kar je razvidno tudi iz njegovih pesmi. V prvi zbirki iz leta 1933 se predvsem zaveda, daje v družbi marsikaj treba spremeniti, pa ga tega nikakor ni strah {Zjutraj). Pesnik vidi, da so revolucionarni vzgibi lahko tudi nevarni, ampak zaenkrat se pusti nositi temu vzdušju {Povzročitelj). Res gaje leta 1931 dobro označil njegov njegov starejši sorodnik - francoski pesnik (ki pa se je imel za Litvanca) Oskar Miloš, ko ga je Czeslaw Milosz obiskal v Parizu: on je "/.../ za spoznanje komunist - natančno tisto, kar je treba, da lahko opravi koristno delo v naši neverjetni dobi -", obenem pa je "zelo navezan na inteligentne in častivredne strani monarhističnega, katoliškega in plemiškega izročila". In še je o njem napisal, da je "hkrati poln zanosa in zelo trezen" (iz Modrovega prevoda Dežele Ulro). Tu je še ena pesem iz tega samozavestnega študentovskega obdobja, v katerega pa se je že prikradla misel o bližajoči se katastrofi: Disk. Od tu naprej je misel, da pripada "tragičnemu pokolenju", vedno močnejša. Zato smo v ta izbor uvrstili zelo značilno pesem iz njegove druge zbirke Tri zime iz leta 1936 (Čas sojenja). To temeljno občutje, ki so ga poljski literarni zgodovinarji poimenovali "katastrofizem", je vedno bolj prevladovalo in pesnik se je več let skušal izkopati iz te depresivnosti. Filozofsko mu je pri tem pomagal krščanski personalizem, predvsem pa se je njegova optika spremenila med drugo svetovno vojno: v času največje ogroženosti je verjel v "očiščenje človeštva skozi trpljenje in kri" (to je citat iz knjige, ki jo je pripravljal med vojno) in da bo po končanih bojih vse drugače. Odtod njegov začetni optimizem v težkih povojnih letih, ki pa je vedno bolj kopnel, dokler se pesnik ni odločil za emigracijo. Od tam se je, najprej iz Pariza, potem pa iz Kalifornije, kjer je na univerzi Berkelev poučeval poljsko literaturo, spominsko vračal v svojo mladost in s tem v nerešene osebne težave. V odlomku iz pesnitve Kjer sonce vzhaja in kamor tone (z naslovom Zvonovi gozimi, izšlo leta 1974) se latinski citati mešajo z litovskim prevodom, oboje pa se izteče v občudovanje Williama Blakea, iz čigar dela navaja Milosz dve "preroški zaklinjanji". V tem zrelem bližanju afirmaciji sveta mu je pomagalo tudi vnovično vključevanje v naravo in človeško skupnost. Zato smo za to pesnitvijo uvrstili pesem Pesniško stanje iz leta 1977 (sicer izšlo v zbirki Himna o biseru leta 1982), pred tem pa še tri pesmi iz iste zbirke. Czeslaw Milosz je umrl 14. avgusta 2004. Sodobnost 2004 I 875 Veliki mojstri: Czeslaw Milosz Zjutraj Lepa je zemlja lepi so oblaki lep je dan svit pa orjaški tako je pel človek gledajoč na mesto v katerem se baterija sto dimnikov kadi. In kruh na mizi je postal skrivnost ob pogledu nanj je utripalo čelo človek je dvignil visoko roke in med smehom v srajci plesal naokrog. Okus kruha spominja na svetlobo sonca ko ješ - lahko kruh izstreli kot žarek ljubezen je začutil človek na delo gredoč in je o njej govoril uličnim kamnom. Ljubim snov, ki je samo vrteče se zrcalo. Ljubim tek svoje krvi, edini vzrok sveta. Verjamem v uničljivost vsega, kar obstaja. Da se ne bi izgubil, imam na rokah modrikast zemljevid žil. Povzročitelj Gre plameneč, v curku drgetajočih črk, klarinetov, strojev ki imajo ritem hitrejši od udarcev srca, odsekanih glav, svilenih plaht, in obstoji pred nebom z dvignjenimi združenimi, stisnjenimi pestmi. Verniki padajo v prah, ker mislijo, da monštranca tako sveti, ampak to se svetijo prsti, ostri prsti se svetijo prijatelji. Lomi na pisane polovice zid, skozi rumeno osvetljene hiše jo reže, zamišljeno si ogleduje med, ki iz celic velikega satja curlja: srh klavirjev, jok otrok, zvok glave, udarjajoče ob tla. To je edina krajina, ki te lahko pretrese. Občuduje bratovo lobanjo, jajcu podobno, vsak dan si popravlja s čela skodrane črne lase, Sodobnost 2004 I 876 Veliki mojstri: Czeslaw Milosz dokler končno ne nastavi dinamita nekoč in se čudi, da potem vse v nebo kot ognjemet leti. Z odprtimi usti sledi oblakom. V njih so obviseli globusi, zakoniki, mrtve mačke, prevrnjene vznak, lokomobile. Krožijo v oblačnem vrtincu kot smeti v luži, medtem ko nizko na zemlji zastava z romantične vrtnice barvo vihra in polzi dolga rajda ešalonov - po zaraščenih tirih za vlakom vlak. Disk Nad reko z rumeno vodo leži mesto, katerega sapo pumpajo vsak dan tovarne v medeninaste otrple oblake, kriki ljudi, sik žganih kovin, transparentov plapolanje vse nenehno široko drgeta v valovanju zraka. Čete policajev korakajo. Ob čelade treskajo puškine cevi, nekdo ponoči gesla revolucije čečka na zid, učitelji vsako jutro o čaščenju neodvisnosti in domovine govorijo, zvečer pa v barih o svoji majhnosti ječijo, letalec, nezaslišani simbol, nagnjen pod kotom 45 stopinj nad mestom leti, šumenje letala ga raduje, ampak tudi on svoboden ni. Gledam, poslušam, se po ulicah sprehajam, gledam, poslušam, po ulicah se valijo tanki, oviti v narodne barve, mogoče bo čez nekaj let plin popackal to zeleno polje, mogoče bodo čez nekaj let zgorela mesta od Rena do Volge. Gledam, poslušam. Da bi iznašel obliko, vredno časa mojih sinov, da bi v roki težkal disk najlepših himen in ga zagnal... Na polja megle, v tresk prihodnosti slapov. Čas sojenja Vse je minilo, vse je pozabljeno, samo na zemlji je dim, mrtvi oblaki, in nad rekami iz pepela tleča se krila, Sodobnost 2004 I 877 Veliki mojstri: Czeslaw Milosz in zastrupljeno sonce se umika, zora prekletstva pa se dviga iz voda. Vse je minilo, vse je pozabljeno, torej je čas, da vstaneš in stečeš, čeprav ne veš, kje je obala in cilj, saj vidiš samo, da svet gori. In čas je sovražiti to, kar si ljubil, in ljubiti to, kar si zasovražil, in obraze teptati teh, ki molčečo so lepoto izbrali. V praznini, po nemih globelih, po drevoredu - kjer veter spreminja vsak glas v šepet - ali pa v trden sen z glavo vnic - iti. Takrat... Vse v meni bilo je takrat krik in klic. S krikom in klicem me je trgala črnih pomladi podrast. Dovolj. Dovolj. Saj vendar ni bilo nikakršnih sanj. Nihče ničesar o tebi ne ve. To samo veter skozi žice gre. Torej je čas. Jaz sem to zemljo ljubil tako, kot tudi v boljših časih nihče ne zna, v srečnih dneh in vedrih nočeh, ko pod zračnim lokom oblakov obokom rase ta velika zaveza vere in moči. Zdaj moraš tesno zatiskati oči, ker gore, mesta in vode bodo zavrele, in to, kar je bilo vkleščeno - se bo vrglo naprej, kar pa je šlo naprej - bo padlo nazaj. Res, samo ta, ki je imel najbolj vročo kri, bo stopil na zlatih glav drveči trop in bo s krikom obrnil ostri meč navzdol. Minilo je, minilo, nihče ne pomni krivd, samo drevesa kot v nebo vržena sidra, črede so pridrle z gora, vse se na ulice vali, obračajo se kolesa, ovija nas dim. Sodobnost 2004 I 878 Veliki mojstri: Czeslaw Milosz Zvonovi pozimi /.../ Kar pa bom zdaj povedal, ni izmišljija. Uličici, skoraj nasproti univerze Je bilo zares tako ime: Soteska literatov. Na vogalu knjigarna, ampak ne knjige, stari papirji. Tesno, prav do stropa. Nevezani, povezani z vrvico, Tiskani in popisani, latinica, cirilica, Hebrejske črke. Izpred sto, tristo let. Danes mislim, da je bilo to nemajhno bogastvo. Iz te knjigarne se je videla točno nasproti Malo poševno, druga prav taka. S podobnimi lastniki: obledela brada, Dolga judovska halja, zardele veke. Niso se spremenili, odkar je Napoleon hodil tod mimo. Nič se ni spremenilo tu. Gre za privilegij kamnov? Vedno so, ker tako hočejo. Za drugo knjigarno Se zavije ob zidu in gre mimo hiše V kateri je pesnik, slaven v našem mestu, Pisal pripoved o kneginji Gražini. Cisto zraven so vhodna vrata, lesena, posejana z žeblji, Ogromnimi, kot pest velikimi. Pod obokom, na desno Stopnice, dišeče po barvi, in tam stanujem. Ne da bi sam izbral to Sotesko literatov. Tako je naneslo, oddajali so sobo, Nizko, z oknom v zaprtem balkonu, s široko hrastovo posteljo, In peč je dobro grela v tisti ostri zimi Goltajoč polena, ki jih je prinašala iz veže Stara služkinja, Alizabeta. Zdelo bi se, da ni videti razloga, Ce sem že odpotoval dosti dlje Kot kakršne koli poti čez gore, gozdove, Da bi se tukaj spominjal tistele sobe. Vendar spadam med te, ki verjamejo v apokatastasis. Ta beseda obljublja povratno gibanje, Ne to, ki je zamrlo v katastasis, In se pojavlja v Apostolskih delih, 3, 21. Sodobnost 2004 I 879 Veliki mojstri: Czeslaw Milosz Pomeni: ponovno vzpostavo. Tako so verjeli sveti Gregor iz Nisse, Johannes Scotus Erigena, Ruvsbroeck in William Blake. Vsaka stvar ima torej zame dvojno trajanje. In v času in takrat, ko časa ne bo več. Torej nekega jutra. Mraz pošteno pritiska. Hladno prši. V tej zaspani sivi megli Se ves zrak nasičuje s škrlatno svetlobo, Kupi odrinjenega snega postajajo rožnati, ulice so izdrsane od sanišč, Vrtinci dima, klobčiči pare. Sani pa cin-cin Zdaj od blizu, od daleč. Na kosmatih konjičkih Se dela srež, na vsaki dlaki posebej. Takrat pa zvonovi. Od sv. Janeza, Od bernardincev, sv. Kazimiri a, Pa v katedrali, pri misijonarjih, Od sv. Jurija, dominikancev, Sv. Miklavža, sv. Jakoba. Vse polno zvonov. Kot da bi roke, ki vlečejo za vrvi, Gradile nad mestom slavnostno zgradbo. Da bi šla, ovita v ruto, k jutranji maši Alizabeta. Gotovo sem dolgo premišljal o njenem življenju. Lahko bi povedal, koliko let. Ampak raje ne. Kaj bi leta, če pa vidim sneg in njene čeveljce, Smešne, špičaste, zapete od strani. Jaz pa prav ta, čeprav se začenja in končuje Nadutost telesa. Spet pihajo v zlate trobente debeluškasti angeli. Zgrbljenega duhovnika v ornatu Pa bi danes primerjal s skarabejem Iz egipčanskega oddelka v Louvru. Sestra naša Alizabeta v svetem občevanju - Čarovnic, ki so jih potapljali in trli na kolesu Pod podobo nadoblačne Trojice Dokler niso priznale, da so se ponoči spreminjale v srake, Deklin, služečih gospodi v zabavo, Žen, ki so jim pošiljali ločitvena pisma, Mater s paketom pred zidom - Z nohtom s črnim robom po črkah vodi, Ko se vodja zbora, žrec, levit Sodobnost 2004 I 880 Veliki mojstri: Czeslaw Milosz Vzpenja po stopnicah in poje: Introibo ad altare Dei. Ad Deum qui laetificat juventutem meam. Prie Dievo kurs linksmina mano jaunvst'. Manojaunvst'. Moja mladost. Kako dolgo med obredom Maham s kadilnico in se dviguje dim Teh mojih besed. Kako dolgo dvigam glas med prošnjo: Memento etiam, Domine, famulorum, famularumque tuarum Qui nos praecesserunt. Kurie prima muss nuejo. Katerega leta smo? To si je lahko zapomniti. To je leto ko so evkaliptusovi gozdovi po naših gorah pomrznili In si je lahko vsak preskrbel zastonj les za kamin Za sezono dežja in morskih neurij. Zjutraj smo žagali hlode z verižno žago, To je močna, pritlikava bestija, ki dela to s treskom in v smradu izpušnih plinov. Nizko pod nami zaliv, poplesujoče sonce, In stolpi San Francisca za rjastim mrčem. Z mano ta ista zavest, ki nerada odpušča. Mogoče me bo rešilo samo občudovanje. Če ga ne bi bilo, se ne bi upal izrekati zaklinjanja prerokov: "Kar koli je lahko Ustvarjeno, je lahko Uničeno; nikoli Oblike. Hrast pade pod sekiro, Jagnje pod Nožem, Ampak njihove Večne Oblike Obstajajo za vedno. Amen. Aleluja"1 "Ker Bog sam vedno vstopa skozi Vrata Smrti s temi, ki tam vstopajo In leže v Grob z njimi, skupaj z Vizijami Večnosti, Dokler se ne prebudijo & Ne zagledajo Jezusa & ležeča Lanena Oblačila Ki so jih zanje stkale Ženske & Vhodna Vrata v Očetov Dom"2. 2: Iz VVilliama Blakea. Sodobnost 2004 I 881 Veliki mojstri: Czeslaw Milosz In ko bi mesto, tam spodaj, zgorelo In bi zgorela mesta vseh celin Ne bi, z usti pepela, rekel, da nepravično. Ker smo živeli pod Sodbo, ne da bi vedeli za to. In ta Sodba se je začela v letu tisoč sedemsto sedeminpetdeset, Čeprav to ni čisto gotovo, mogoče v katerem drugem. Izpolnila se bo v šestem mileniju ali pa prihodnji torek. Demiurgova delavnica bo nenadoma umolknila. Tišina bo nepredstavljiva. In oblika posamičnega zrna se bo vrnila v slavi. Sojen sem bil za obup, ker nisem mogel tega dojeti. Portal Pod izklesanim kamnitim obokom, V soncu, ne meji med svetlobo in senco, Skoraj veder. Misleč z olajšanjem: to tu bo ostalo, Krhka telesnost pa umira in že ni več nikogar. Dotikajoč zrnatega zidu. Začuden, Da lastno izginjanje sprejemam z lahkoto, čeprav ne bi smel. Kaj meni in tebi, zemlja? Kaj je meni za tvoje gaje, kjer so se neme zveri Pasle pred potopom, z glavo v travi? Kaj mi mar za tvoje neizprosno rojstvo? Odkod torej tako blagohotna melanholija? Ali zato, ker jeza ne bi dala nič? 1976 Študija samotnosti Stražnik daljnovodov v puščavi? Moštvo v eni osebi trdnjave iz peska? Kdor koli bi že bil. Videl je ob svitu nagubane gore Barve pepela, nad nočjo, ki se topi, Nasičevane z vijoličasto barvo, pijoče rožnato, Dokler niso, ogromne, stale v oranžnem soju. Sodobnost 2004 I 882 Veliki mojstri: Czeslaw Milosz Dan za dnem. In, komaj je opazil, leto za letom. Za koga, je mislil, ta blišč? Samo zame? Saj bo vendar trajal, ko bom že mrtev. Kaj je to v kuščarjevem očesu? Kaj vidi ptič v letu? Če sem človeštvo, je ono isto brez mene? In je vedel, da ni kaj klicati, ker ga nihče od njih ne bo rešil. 1975 Romajoč O da bi nas vonj timijana in sivke spremljal na poti V to provinco, ki ne ve, kako je srečna, Ker je bila izbrana in obiskana, Samo ona, med mnogimi kotički zemlje. Hoteli smo priti v Kraj, ampak ni bilo znamenj. Dokler ni sam sebe razkril v pastirski dolini, med gorami kot izpred začetka spomina. Nad ozko reko, šumečo pred votlino. O da bi okus vina in pečenke ostal pri nas, Tako kot smo praznovali na poljanah, Iščoč, ne znajdujoč, novice zbirajoč, Potolaženi ob svetlem dnevu. Mile gore in zvončki čred Naj spominjajo na vse, kar je zgubljeno, Ker smo že videli in smo vzljubili Svet, ki traja le en hip. 1976 Sodobnost 2004 I 883 Veliki mojstri: Czeslaw Milosz Pesniško stanje Kot da bi namesto oči nekdo vstavil obrnjen daljnogled, svet se oddaljuje in vse, ljudje, drevesa, ulice, se zmanjšuje, ampak nič, prav nič ne izgublja izrazitosti, zgoščuje se. Imel sem prej take trenutke med pisanjem pesmi, torej poznam distanco, brezinteresno kontemplacijo, sprejemanje nase "jaza", ki je "ne-jaz", ampak zdaj je tako ves čas in se sprašujem, kaj to pomeni, mar sem vstopil v trajno pesniško stanje. Stvari, ki so bile prej težke, so zdaj lahke, ampak ne čutim močne potrebe, da bi jih prelival na papir. Šele zdaj sem zdrav, prej pa sem bil bolan, ker je moj čas bil v galopu in meje mučil strah pred tem, kar bo. V vsaki minuti me spektakel sveta na novo čudi in se mi zdi tako smešen, da ne morem razumeti, kako je literatura mogla misliti, da bo temu kos. Čutim telesno, otipljivo, vsako minuto, udomačujem nesrečo in ne prosim Boga, da bi jo odvrnil, ker zakaj naj bi jo odvrnil od mene, če je ne odvrača od drugih? Sanjalo se mi je, da sem se znašel na ozkem pragu nad globino, v kateri je bilo videti plavajoče velike morske ribe. Bal sem se, da bom padel, če jih bom gledal. Torej sem se obrnil proč, zgrabil s prsti za hrapavost skalne stene in počasi pomikajoč se s hrbtom proti morju dosegel varno mesto. Bil sem nestrpen in me je dražila izguba časa za neumnosti, kamor sem prišteval pospravljanje in kuhanje. Zdaj pozorno režem čebulo, iztiskam limone, pripravljam različne vrste omak. Izbor, prevod in uvodna beseda: Katarina Šalamun Biedrzycka Sodobnost 2004 I 884