Po slavno zveršenih Ljubljanskih šolah se gre naš Kopitar na Dunaj pravdarskiga učit. Se ne 30 let star je bil 2. varh cesarsko-kraljeve dvorne knjižnice. Ker je v njegovim sercu vedno plamen nepopisljive ljubezni do sladkiga materniga jezika gorel, in ker je v dvorni knjižnici veliko, mu poprej neznanih pripomočkov našel5 spiše zdaj tako slovnico sloveuskiga jezika, da je vse poprejšnje prekosila. V predgovoru najdeš našo kratko zgodovino in vse naše pisavce, ki so pred Kopitarjem živeli. Natisnjena je bila v Ljubljani 1808. — Spiše tudi in da leta 1836 na Dunaji na svitlo imenitne bukve: „Glagolita Klocianus" imenovane. (V teh bukvah bereš tri nar starje spise v staro-slovenskim jeziku. Eden izmed njih je, kakor učeni sodijo, pridiga tačasniga Fri-zinškiga škofa Abrahama, ki jo je med letama 957 in 994 v Loki na Krajnskim imel. Tudi obsežejo te imenitne bukve kratko slovnico staro-slovanskiga jezika. Nadalje ti kažejo (str. 48) pregled Cirilove asbuke in abeced vsih Slovanov. Na koncu je Glagolitica al* Hieronimova abeceda, tudi cerkvena imenovana. — Modre glavice slovenskih učencov višjih šol! Živo naj vam bojo te neprecenljive bukve, sad učenosti vašiga rojaka priporočene. V njih bodete najdli spet pozabljene korenine našiga tako dolgo zatiraniga miliga jezika).
(Konec sledi.)
Stare zgodbe Slavij anov sploh.
Slavij an i ali Slovani, kterih rod je med evropej-skimi nar veči, so sicer še le pozno, od petiga stoletja sem, drugim Evropejcam bolj znani postali, od kar so si namreč novih sedečev bolj proti zahodu in jugu začeli iskati. Zatorej je več pisavcov terdilo, de so še le v p e -tim stoletji, pregnani od silnih Hunov, prišli iz Azije čez Uralske hribe. Vender ako se vse presodi, kakor je reč sama po sebi, in kar se se v starih pisateljih sem gred-
*) Ii g. P, Hi ci n g er j e vi ga spiaka-v letopisa ilov. druživa.
čiga najde; se mora skleniti, de so Slavijani od nekdaj, to je, kakor delječ se innre v dogodivšini ljudstev z gotovostjo nazaj iti, v Evropi stanovali.
Poglavitni sedeži Slavijanov se najdejo od nekdajnih časov v Evropi, in sicer za Karpaškimi hribi na vodah Visli in Dnjepru do Volge v sedajnim Poljskim in Ruskim. Za leto govori pred drugim, de kakor se časi bolj svitli pokažejo, precej se najdejo Slavijani v teh krajih, in sicer, kakor pravijo stari pisatelji, na neizm ernih prostorih in brezštevilni. Nihče pa ne pove, kdaj ravno so semkaj prišli, kar bi ne bilo moglo zamolčano ostati, ako bi ne bili v nepomljivih letih se že tukej vseli. Tako veliko ljudstvo, kakoršno so Slavijani V petim stoletji bili, bi namreč ne bilo brez velikih prekucij v Evropo še le takrat priti moglo; in pisatelji, ki so Veliko manjših rodov preseljevanje v tistih časih na tanjko zaznamovali, bi gotovo ne bili opustili od Slavijauov kaj ta-ciga povedati, ako bi bili v teh letih iz Azije pripopotvali.
Semkej se smejo oberniti Vodnikove besede:
Od nekdaj stanuje Le tukej moj rod; če vc kdo za druj'ga, Naj rdče: od kod!
Kar daljej stari greški in rimski pisatelj od stano-vavcov zemlje unstran Karpaških hribov povedo, ki njih podobo in navade nam popisujejo, je vse tako, kakor je le nad Slavijani najti. Postava zala, sivkaste oči, zagoreli lasjć, ljubezin miru, obdelovanje polja so od nekdaj Slav-janov lastnosti.
Greški in rimski pisatelji nam hranijo tudi imena ljudstev v tistih straneh, ki na ravnost kažejo, de so to Slavijani bili.
(Konec sledi.}
Mož puha* sopara ali Mapa.
Ko bi človek zmiraj dreva na ogenj pod kotel podtikal, bi se voda; ki v kotlu vre, do zadnjiga kančika posušila,