Razmišljanje ob knjigi
Slavoj Žižek: JEZIK, IDEOLOGIJA, SLOVENCI
Zbirka družboslovje, Delavska enotnost, Ljubljana 1987 (220 str .)
Knjigo Jezik ideologija, Slovenci je Slavoj Zižek avtor, ki ga pozna vsak slovenski
izobraženec (in je zato vsaka predstavitev odveč), razdelil v štiri poglavja : Krekovostvo,
Stalinski objekt, Patološki narcisizem in Realno v Ideologiji . Takšno razvrstitev poglavij
utemeljuje avtorz nujno notranjo logiko vsebin: prva tri poglavja so poskusi zajetja ' ustroja
subjektivnost!", ki ga implicirajo, po avtorju, prevladujoče forme družbene vezi pri Slo-
vencih - krekovsko domačijstvo, stalinski socializem in poznomeščanska družba
. Vsebine,
ki jih sicer zvestejši privrženci Slavoja Žižka v precejšnjem delu fragmentarno poznajo
preko predavanj, krajših razprav in člankov v strokovnih revijah, dobijo šele v knjigi kot
celoti s sklepnim poglavjem, v katerem so nakazane osnovne poteze psihoanalitične teorije
ideologije, ki nastopa kot nekakšen metodološki fundament branja, svojo dokončno in
večplastno osmislitev .
Eden zgodnejših žižkovcev, Blaise Pascal, je v svojih Mislih zapisal, da "prerokbe
človek razume šele, ko vidi kaj se je zgodilo" (698/267)
. Žižkova knjiga je nekakšna
anticipacija slovenske zgodovine
; ne v smislu kronike nekega časa in prostora, ampak
njena refleksija. Je njena teoretska osmislitev
. Čas po izidu knjige je s svojimi ekscesnimi
dogodki tisti pravi čas preverjanja tez, kijih avtor izstavlja . In tudi obratno: sama knjiga
lahko po drugi strani služi za preverjanje same dejanskosti, ki jo zajema . V pravšnjem
naslovu bi lahko med stalnicami v oklepaju zajeli poljubno število dodatnih deter-
minant: Jezik, ideologija (Janša, armada, delavski štrajki, kmečka zveza, ustava
. ..),
Slovenci .
Slovenija v zadnjih letih iz dneva v dan bolj intenzivno doživlja preobrazbo, ki je
nemara tudi razlog za vse bolj pogoste nesporazume z ostalimijugoslovanskimi narodi
in še bolj z drugimi federalnim)
enotami ter nenazadnje tudi notranje napetosti in
razpetosti na slovenski intelektualni sceni
. Ta preobrazba se odvija predvsem v dve
smeri. Po eni strani se Slovenija in Slovenci, ko so se vsaj delno otresli ritualizirane
prakse samoupravnega socializma, vse bolj usmerjajo v oblikovanje družbenega živ-
ljenja skozi koncipiranje in realiziranje t.im. "civilne družbe" (societe civile) . Seveda si
ekskluzivnost razlagalca in pojasnjevalca termina civilna družba skušajo pridobiti vsi
družbene relevantni posamezniki in skupine v Sloveniji
. Tako nastopajo kot tolmači
prav vsi, od uradne slovenske partije do starega, senilnega akademika, ki je preko
beograjskega časopisja pred časom Srbom razlagal, da je civilna družba predvsem to,
da kulturno živimo in
se obnašamo. Po drugi strani pa se Slovenija in Slovenci vse bolj
preobražajo v smeri vse večje homogenizacije na nacionalni osnovi. Moda zadnjih let
je iskanie prvin in pristnih vrednot slovenstva. Slovenci so kar naenkrat spet odkrili v
sebi pridnost, delovnost, varčnost, začeli so iskati "dobre gospodarje" . V gostiščih so
spet začeli pripravljati pristne slovenske jedi, ki so jih prejšnja leta zamenjala' tuja,
"aziatska" jedila. Slovenci so v nasprotju s svetovnimi trendi spet začeli iskati svojo
duhovnost v tradiciji slovenskega katolicizma, kulturnim izročilom srednje Evrope .
Te preobrazbe in spopadi, ki jih le-te prinašajo, so se začeli vse bolj odražati tudi
na institucionalni ravni. Po eni strani so se začele pojavljati - še pred nekaj leti
nezaslišane - ideje in tudi konkretne realizacije ustanavljanja (od države neodvisnih)
združenj
. Tako je prvi veliki uspeh teh prizadevanj gotovo nastanek Slovenske kmečke
zveze (in Kmečke mladine)
. Nastale so tudi pobude za ustanovitev zveze intelektualcev,
neodvisne študentske organizacije, neodvisnih sindikatov . Kakor po eni strani pomenijo
te korporativne organizacije glede na politični vidik osvobajanja izpod oblastnega
monopola velik napredek (ki vsaj do neke mere služijo kot substitut odsotnih "čistih"
političnih združen), pa po drugi strani ideja korporativističnega kupčkanja kmetov,
intelektualcev, študentov in še koga ostaja determinirana z oblastno-partijskim mono-
polom. Namesto pluralne družbe interesno združe(va)nih individuumov dobivamo tako
družbo urejeno po stanovskem ustroju .
160

Na institucionalni ravni pa se ta problem, oblikovanje sodobne pluralne
družbe in
države, kaže ob prizadevanjih v zvezi z novo ustavo
. Medtem ko si zaradi tradicionalne
popustljivo slovenske politike ne moremo obetati prav velikega napredka ob novi uradni
ustavi (še ohranitev pozicij iz stare je vprašljiva), so se sociologi in pisatelji lotili pisanja
svoje alternative, ki seveda nima ambicij resne konkurence uradni, ima pa vendarle
možnost, da nastopa kot korektor le-te . In ta izhodiščno neobremenjena "ustava" je v
samem fundamentu svoje zgradbe naredila nekaj zastavkov, ki izpričujejo sedanjo
(prevladujočo) percepcijo nove slovenske identitete, po drugi strani pa kažejo odločen
odmik od koncipiranja sodobne družbe in države državljanov
. Sporni elementi ustave,
ki naj bo temeljni akt pravne regulacije življenja v sodobni državi, so predvsem v
vztrajanju na ideologizmu, nacionalizmu in korporativizmu
. Tako iz predloga pisa-
teljsko-sociološke ustave nujno sledi določilo Republike Slovenije kot nacionalne drža-
ve
. Tako namesto države državljanov (Močnik), abstraktnih individuumov, očiščenih
vseh partikularnih vezi, dobimo nacionalno državo - Republiko Slovencev
. Tako en od
partikularnih znakov nastopa (namesto, da bi nastopal poleg drugih partikularnih
znakov, kot so spol, vera, politično prepričanje . ..) kot bonitetno obeležje, ki kot poziti-
ven element vzpostavlja državljansko identiteto posameznika .
Oboje, korporativ(istič)no homogeniziranje Slovencev po stanovskem principu
(skozi formiranje stanovskih, torej ne nujno interesnih zvez), kot tudi sam koncept
pisateljsko-sociološke ustave, ki nastajajo v poznih osemdesetih letih, predstavljajo v
najbolj eksplicitni formi tiste mehanizme ideoloških operacij, ki jih pri Kreku in
krekovstvu (Trunk, F
. Weber) izpeljuje Žižek v prvem delu svoje knjige . Gre za Krekov
postopek naturalizacije družbene razčlenjenosti, v kateri se razporejenost družbene
celote v "stanove" ter stanovska razpo/reditev empiričnih pripadnikov te družbe, pred-
stavlja kot "organizem", kot nekaj "organskega", smiselne urejenosti domovinskega
univerzuma, v katerem ima vsak "ud" svoje smiselno in "nravno" utemeljeno mesto . In,
kot se vse bolj potrjuje, oblikovanje nacionalne identitete Slovencev, se tudi v osem-
desetih letih dvajsetega stoletja prisilno obnavlja v formah, ki jih Žižek ekstrapolira v
"krekovstvu", ki je na prelomu stoletja vršilo ideološko hegemonijo in svarilo pred
meščanskim liberalizmom . Zdi se, kot da je v procesu vzpostavljanja slovenske nacio-
nalne identitete, po dolgih letih minimaliziranja tega vidika družbo in državotvornosti
zaradi vmeščenosti v nacionalno osiromašen univerzum socialističnega gospostva, slo-
venstvo prisiljeno vračati tja, kjer je ob prelomu stoletja že bilo - v spodleteli ovinek
mimo enotne meščanske družbe, ki se v "normalnih pogojih" vzpo- stavlja skozi razkroj
"samoraslih" partikularnih skupnosti .
Pa vendar, konec osemdesetih let tega stoletja za Slovenijo in Slovence pomeni tudi
drugo izkušnjo. Sloviti proces proti četvorici ter vse, kar stoji za njim in je sam proces
napovedovalo ("Noč dolgih nožev"), je v slovenskem prostoru odprl pot afirmacije tudi
druge možne opcije - afirmacije "civilne družbe". V kolikor so civilnodružbena pri-
zadevanja pomenila v Sloveniji še pred nekaj meseci marginalni pojav, vezan predvsem
na eno (predvsem postmarksistično), ne ravno množično usmeritev mlajših slovenskih
intelektualcev, je neznosna situacija, ki jo je utrdil proces postopnega vzpostavljanja
vojnega stanja v Sloveniji in Jugoslaviji, naenkrat odprla "civilni družbi" legitimen
prostor z množično podporo . "čivilna družba" se je institucionalno afirmirala s for-
miranjem Odbora za zaščito človekovih pravic in zaenkrat ji uspeva oboje
: vsiljevanje
dialoga slovenski "reformatorski" partijskopolitični oligarhiji ter prav tako izogibanje
desnopopulističnim tendencam . Odbor je uspel ohraniti "akcijsko enotnost" trans-
korporativno združenih interesnih in stanovskih korporacij, ki se izogiba vsakršni rodni
solidarnosti in zavezanosti
. Odbor je iskal in vzpostavljal politični konsenz v samo eni
točki -obrambi prostora demokratične javnosti (m kajpak predvsem obrambi četverice,
konkretno podvržene represiji). Morda je ravno izkušnja Odbora tista prelomnica v
zgodovini Slovencev, ki odpira možnost za razkrečenje slovenske nacionalne inter-
pelacije (kot to zapiše Žižek s sebi lastno obscenostjo)
. In ravno zgodovinska izkušnja
Odbora bi lahko bila možni presežek slovenske civilne družbe, presežek
- s krekovsko
tradicijo obremenjene - slovenske korporativne omejenosti .
161

Ob vsem tem pa ima Slovenija še en kanal možne politične (civilnodružbene)
afirmacije in subjektivizacije - časopis Mladino . Mladina, katere stalni sodelavec in
eden najatraktivnejših piscev je ravno Slavoj Žižek, je uspela v popularni (a ne popu-
listični) maniri programatsko realizirati
kritično refleksijo fantazmatskih samopodob
slovenstva in jugoslovanstva
. Mladina, ki ji po eni strani dajejo teoretski fundament
avtorji (Žižkove srednje generacije), ki predstavljajo najboljšo tradicijo civilnodruž-
bene teorije na Slovenskem, je po drugi strani uredniška domena mladih urednikov, ki
ravno zaradi narcisistične postmoderne vehemence korak za korakom rušijo fanta-
zmatske scenarije. In Žižkovo knjigo Jezik, ideologija, Slovenci je treba nujno brati kot
teoretsko fusnoto k njegovim (pa tudi drugim) kolumnom v Mladini .
ližek je že skozi vsa osemdeseta leta najbolj popularen avtor na slovenski teoretski
sceni, vendar pa velja poudariti, daje Žižek več kot moda . Modni trendi trajajo sezono
ali dve (kot je to nekje dejal Miller za Lacana), Žižek pa s svojim teoretskim doneskom
ter z vedno novimi prispevki in domislicami postaja evergreen slovenske teoretske
scene. Knjigalezite ideologija, Slovenci ni niti zadnje Žižkovo delo, niti njegov skrajni
(teoretski) domet .
Vlado Miheljak
162