PUŠČAVNIK. Podučivna in k atkoeasna povest za mlade in odračene ljudi. POLEZI E ŠKEG~ POSLOVENJENA. V natis te knjige o ilostivi knez Gospod Gospod Anton Marti Lavantski škof' 23. marca 1852 dovolili. Zaloiilo dru'~tvo $v. Mohora, na prodaj ima Janez Leon, knjigar. 1853. ~~~Dab~I~iII. telo majékno število je, v primeri z zdrnzimi jeziki, slo venskih poveshzih, bukvic najti. Vsacemu je pa znana Slo vencov vroča vedoželjnost. Podamo tedaj pričujoéo knjiiico in mislimo mnogim ieljam vstreči, posebno pa tebi, Slo-venska mladost! in sicer toliko bolj' , ker najdeš v nji zraven mične in kratkočasne povesti, tudi zaderi'anjski zgled, kterega posnemanje Tvojo časno in večno srečo Wertlih' zainore. Tukaj imaš pred sebo čisto zerkalo, v kterem se ogledovati zmoreš. Imaš ga blazega Milkota, krepostnega in svojim staršem pokornega sina, lep /drič cveteče mladosti! — Pa tudi vi starši in posebno ve predrage matere! ne pozabite nikdar 9 da je vaša presveta dolinost, milim otročičem v mlade serca strah božji, bogoljubnost, miloserčnost vse druge čednosti vcepiti. Lejte vertnarja, kako skerbno drevesca snaži, kako jim streže in priliva — in ve bi ne-mame bile pri izkojenji (izreji) svojih otrok 9 ki so vaš nar dražji in nar ljubši zaklad? Ve bi se prekositi dale od veri-Izaija, ki že za mertvo stvar tolikanj skerbi? — Ve zamorete veliko veliko pri svojih otroci/t, vaše prošnje oblake prederó' vaše solze še karanja omeče ! — in blagor Vam ! če tako de-late, kakor je v povesti pobožna Bogomila ! — Molje živ ljenja je dan na dan nevarniše. Hudi vetrovi divjz7i strast éedalje večje valove ženejo vedno je brezno odperto in 'uga d derznega brodnika požreti, Koliko bo bo tedaj potreba z duhom božjim se oboroi'ati, v mlado serce vse kreposti in Čednosti vcepiti in se marno posluiiti vsip sredstev, ki nam jih edinozveličavna katolika cerkev ponuja. Le na tej ne-premični skali se bo serdito valovje satanskih moči zdrobilo. — Vidite ga tukaj Brica Skalodvorskega, živ dokaz, kam zanetnarjen in v hudobijah utopljen človek priti zaznore; da pa tikama za njim božja pravica hodi, in ga, kjer se je nar manj nadja, zgrabi in strašno udari. (Je nas sile in te-,i'ave more, Če se nam slaba prihodnost &lite, in se serca obup in nezadovljnost polasti, kje nam je pomoči iskati, kje zdravila za seréne bolečine? Kdor si čislo vest ohrani, dušni mir in pokoj vi'iva in dopadljivo živi, bodi si .og močen ali slab ukljub vsim viharjem jeznega morja, v varno zavetje, v ddelo mirt in veselja privesla. In On, ki še Zimbarje na polju oblači in tičkov pod nebom ne pozabi, ga bo z nestrohljivim vencem zmage ovenčal, in za vse obilno poplačal. O kapo prečudni so sklepi božji in neizvedijivi poti njegovi — tega nam spet priča sivi Bla,gomi glavár pričujoče povesti. Pojdi tedaj, knjižica! med drage Slovence, hodi srečno in najdi obilno prijatlov. S Bogom V L j l jani 2. Svečana 1852. E~JT~,t~€S3:I Zivel je pred mnogo sto leti poleg čerao1oste v svoji ve lič'anski, skaloterdni grajšini Miroslav GoIjanski plemeni--tel) iz starodavne viteške rodovine+ Njegovi pobožni, blagi gospi je bilo ime Blagomila. — Roj po pervem letu svoje poroke sta dobila zalega, ljubeznjivega dečka, ki sta ga Milko1a imenovala. Pobožna mati si je vse prizadjala, svojega otročiča v božjem strahu izkojiti (izroditi); vitez je pa skerbel da si jc deček um izbistri je zgodaj viteške vaje učil. Tako je živel vitez Miroslav s svojo gospo in ljubijo-mm sinč'ikom , ter se je smel v resnici srečnega imenovati. išni mir, ki je nar veča sreča, je bil na Gorjanskem gradu vedno doma. Posvetne, razujzdane zveseljvanja so vitett čisto ptuje bile. Tiha, domača veselica v družbi kakih dveh pametnih vitezov mu je bila čez vse. Bogomila je bila v tej reči Ž njim enacih misel. Svoje nar veče veselje je imela v rogu, nad vitezom, svojim sinkom in nad prečudnima stvarjenjem mile narave. In kako je le hotel mali sinik drugači, kakor po zgledu svojih blazilx staršev se ravnati, ker mu nič druzega znanega in mar ni bilo , kakor le to, kar sta mu oče in matx v serce vsadila. — }lipama so jim leta v tihi edinosti minule , med 'fini ko sta si vitez in. vitezinja vse prizadjala, svojega Milkota verlega korenjaka izkojiti. - - Ko se je po dolgi zimi zopet mila pomlad poverm a, sta vodila po gosto svojega sinka na pláno v prosto podnebje, kjer je sto in sto ptičic veselo pesem Stvarniku prepevalo , in pokazala sta mu dela neskončne modrosti in vsegamogoénosti božje, ki iz nič toliko reči vstvarja, in naravo v prekrasni lepoti v novo življenje budi. Otrok je milo ginjen , in poln čudenja povzdiguje pri slednjem poduku svoje nedolžne ročice proti nebu , in sta-riši ga blagoslovijo. Ko se je poletje priblizalo , se gré blaga družnica več-krat po polji sprehajat. Bilo je poljskim delavcem posebno veselje, imeti viteza med seboj, ki se je tako prijazno ž njimi pogovarjal. Staršem pa ga bilo treba verega veselja, kakor viditi svojega Milkota , ki ju o prosi, da bi smel -evnim otrokom , ki so klasje po njivi pobirali, kak par snopov dati; s serčnim veseljem ga objameta, mu s stotero radostjo v prošnjo dovolita. — En drugikrat , ko se je jasno ponorno obnebje milijo nov zvezdic lesketalo , polja vitez svojega dečeka na dvorišée, ter pravi: „Glej , dragi Milko , brezštevilnih in nezmernih svetov, ktere Neskončni po svoji modrosti in vse-,vamoo-očaosti vlada! — Kakor zvezde na nebu, tako bo udi tebe v svojem naročji nosil, dolil« boš zvést in pobo otrok ostal. Ako si mu pa nepokoren, se on preč obern ti se pogrezneš v strašen prepad, ki je temnejši kakor nar bolj strašna noč. O dete bodi tedaj pobožno spolnuj nauke svojih staršev, dokler Živiš!” — In otrok se milo joka , ter obljubi stoterokrat, da hoče tako storiti. Jesen je spet svoje razveseljvanja seboj prinesla. Milko kakor sicer mlad, spremlja viteza na lov, da bi se kakor prihodnji korenjak kaj iz malega vterdil. — Nar bolj prijet-na pa je bila veselica, ki jo je vitez vsako jesen svojim podložnim napravil. Vsi so bili povabljeni, stari in mladi so se sošli na grajšinski vest, kjer jih je obloženo omizje čakalo. Vitez in vitezinja sta jih prav prijazno spre jemala. ,,Nihče ne pametuje tako dobre gosposke, kakor so naši gospod in blaga gospa — tako so se bolj stari po menkovali med seboj , Bog jima daj še prav dolgo življenje 4Zdaj so napivali na zdravje blazih dobrotnikov, kadar je solnce se za bozjo gnado skrilo , so se hvalezno poslovili. O dolzih zimskih večerili, med tim ko je vitezinja po tačasni navadi zlate nitke sukala, pripoveduje vitez svojemu sinu ginljive prigodbe. Pravi mu zgodovine svojih preddedov, ter ga ne pozabi opominjati, da naj si prizadeva, blage dela in zglede tih moakov posnemati, po njih zgledu pošteno in pravično siveti, v nesreči ne obtipati, vedno in povsod zaupati'v Boga, in potem se nikogar ne bati. To so bile tihe , domače veselja blage Gorjanske druzvine. Zavoljo njene pohlevnosti in prijaznosti so jo vsi podlozni visoko čislali. Slednji bi bil pripravljen umreti zanje. Clč vitezi bližnjih grajšin so jo čislali in spoštovali, akoravno ni Miroslav nobeno posebne tovaršije ~ njimi imel. Njegov pregovor je bil: ,,Ne pečaj se za to , kar svet go vosi, ali te dobrega ali slabega čisla, stciri kar ti dobra vest svétuje, za vse drugo pusti naj Bog skerbi,‘‘ Te pregovor se je tudi vselej zvesto nad Miroslavom in Bogomilo spolnil , in skerbela sta tudi ga globoko v mlado serčice svojega milega sinčika vcepiti, da bi se tudi nad njim enkrat jako doverš'il. Kadar ljudje nar manj mislijo jim pošlje Bog večkrat stiske in nadloge, njih čednost poskušati in jih v kreposti arditi. — Taka je bila tudi z Gorjansko družino. s Bric vitez Skalodvorski, divji, osoren mož , ze dolgo časa hrepenel, si nekaj Gorjanskega posestva krivično prisvojiti, toraj je vitezu Miroslavu boj napovedal. In res je vsako leto zaporedoma z divjim tropom svojih tolovajev Gorjanske posestva napadal in ropal — dokler se je enkrat vitezu. Miroslavu dosti zdelo. Te spravi svoje ljudji skup , in zapodi divje roparje dalječ čez mejo. Nekaj 'C/asa je pred temi nepovabljenimi gosti mir imel in nadjal se je, da se bo Bric popolnoma spreobernil in vpokojil. Pa zmotil se je. Bric je dan na dan tuhtal, kako bi se maševal. Neko jesensko , megleno jutro privré z divjim tropom nad gorjanske posestva in začne po stari na-vadi ropati. — To se vitezu Miroslavu, na znanje da. On berŽ pokliče svoje ljudi skupej. Hipama se vsi zberejo. Vitez, oboro-žen, jih k serčnosti opominja. „V božjem imenu pojdeino nad sovražnika, jim prigovarja, z božjo pomočjo ga bomo gotovo premagali. Le serénost, dragi moji! Jaz grem z mečem pravice naprej, in če Bog hoče zmaga je naša!” - - Na to vsi svoje meče kviško vzdignejo, in. priseŽejo enoglasno, da se hočejo junaško obnašati. Zdaj si kupice nalijejo , in pijejo na zdravje svojega gospoda, ter se k serčnosti budijo. Na to da vitez znaminje, da naj odrinejo. Vsa truma se ziblje iz dvoriša; — pred vratami ga počakajo. Njegov konj je že napravljen. On pa se še pri svoji gospi in dragem sinu mudi. Ločitev od nju dveh mu je bila čez vse grenka. ,,Ne jokajta se, jima reče milo, jaz sim Boga prosil, on me bo iz boja srečno nazaj pripeljal. Ako je pa njegova sveta volja , da vaju zdaj v zadnjič vidim, naj vaju moja smeri preveč ne rali. Saj se bomo enkrat spet so~li. Kratko je terpljenje na zemlji , veselje v nebesih pa je večno! — Oberne se k Bogomili rekoč: ,,Bogomila. draga moji! ako ti sporočilo pride, da sim jaz na borišču ubit — o ta- 9 krat potoči svoje solzice v tihi samoti in izjokaj se; solze so človeku prirojene , — tudi jaz bi tako storil. — Potem pa se potolaži., poklekni, moli ter pomisli, da je bila neskončnega volja, naju za malo časa razločiti. Bogu se iz roči, vanj zaupaj , potem naj te zadene kar koli hoče , vse boš lahko prenesla." „In ako zveš, da se divji Bric bliža naš grad oropat ne mudi se dalje tukaj. Srečniši boš Živela v kmetiški bajtici, kakor na visocem gradu pri tacem divjem roparji. Res je težko, se od svojega ločiti, in v ptuje kraje bégativendar se podaj v božjo voljo tudi v ptujšini se dobre duše najdejo , ki bodo vaju prijazno sprejele.” — „Mladega sina, draga moja, izrodi po božji volji. Opomni ga pogosto njegovega očeta, pa še večkrat na tistega očeta, ki je v nebesih. — Zdaj tedaj Bogomila! obvari te Bog! To vse sim ti moral povedati, da boš na vse pripravljena. Ostani z Bogom in moli za me!” Vitez omolkne. Solzé ga polijejo. Vitezinja pa ne more joka besedice pregovoriti. — Zdaj vzame on še svojega sinka v naro€;je, in ga poljubi rekoč: ,,Ljubo dete! ti ne moreš še svojega očeta v boj spremiti. Imaš komaj 7 let. Bodi tora] done, v tolažbo svoje matere , dokler pridem spet nazaj, Ako me pa nikoli več ne bo , tolaži jih vsaj s tim da vse dolžnosti na tanjko dopolniš. Stori vse, kar ti ve o , ljubi jih priseréno , bodi jim bramba in pomoč na stare dni! Ne zapusti jih nikoli! Vtisni si globoko v serce, kar sim ti povedal, in spolnuj vse svoje žive dni! — Zdaj pa ljubo dete ! sprejmi moj očetovski blagoslov : Vsegamogoéni Bog, ki je priča naše britke ločitve, naj te spremlja in vodi, dokler se snidemo v srečni deželi, kjer ne bo več ločenja.' Deč' glasno joka; Bogomila .ž njim; vitez pa solze potajuje objame in poljubi oba še enkrat in zapusti grad. Oba ga še sprejmeta do grajskih vrat. Tukaj ga oborožena truma pričakuje. Sede na konjiča in jirna zgine v malo 10 trenutkih spred oči — Dalječ' se ž'e sliši bojna tromba in vriš bojoeljne trume. Mati in sin gledata iz nar višjega okna za njimi ; na to začne Bogomila: „Bog jih spremljaj , in pripelji jih srečno nazaj! Mili dragi IV[ilko ! moli in prosi milega Boga da ti ljubega očeta srečnega nazaj pripelja.” Tako reče Bogomila, in dete poklekne, povzdigne roke proti nebu ter začne: jnbi Bog! usmili se revnega deteta, ne dopusti, da bi hmlobni ljudje mojega očeta ubili! — O kaj bi bil jaz brez njih? uboga zapuščena sirota. Ti o Bog si tako dober, neskončno dober, to mi mati vsak dan pravijo , zatorej usliši mili glas zapuščene sirote; vsak dan te bom zato zahvalil , prav seleč/no te bom zahvalil! — »Tako moje drago dete! Bog te bo gotovo vslišal," reče mati in mu obriše solzé. Veédel dneva je v samoti svoje sobe prebila. Všiva-vala je že več dni na belo svilnato pečico čedno podobo Gorjanskega gradu, ki jo je mislila vitezu o njegovem bližnjem godu za vozilo podati. Pa danas so se ji solzé na delo , ki ga je končovala, vtrinjale. — Pogled jokajočega sinčika jo še bolj žali. — Več kot dvanajstkrat gre v nar gornje nadstropje gledat, da bi mogla kako znaminje svojega ljubega zapaziti, pa vselej pride še bolj Žalostna nazaj. Poslednjič se poda popolnama v božjo vdljo. — Po poldan se gresta na planjavo sprehajat. Bil je prijeten jesenski dan. Tukaj se vitezinja nekoliko prevedri, in terga sem ter tje jesenske cvetlice. Potem jih vplete med beršljanovo perje, in naredi venec. Kadar pride Miroslav domu, si misli, mu ga hočem podati; od mene mu je vsaka cvetlica ljubši kakor kraljevo darilo. — Med tacimi mislimi prideta do grajšinskega loga. Tukaj stoji pod štirimi košatimi lipami prijazna kapelica. Bogomila stopi noter. Tu-kaj je kraj , kjer se je zamogla popolnoma v Boga zamakniti, tukaj v sveti samoti , preč od ljudi le Bog sam jo vidi in sliši njeno seréno molitev. xi V sred kapelice je podoba žalostne matere Marie, ki je svojega mertvega sina v naročje sprejela. Vitezinja pade na kolena pred njo rekoč: „O izvoljena devica! kaj je vse moje terplenje.proti tvojemu? — Nak! ne boin tožila čez svoje britkosti, naj se zgodi. tvoja volja, o Gospod! Scer se mi nekaj dozdeva, kakor bi me nekaj prežalostnega ča kalo. Zdi se ml, kakor bi notranji glas čula: Bogomila! Bogomila! pripravi se, še hude stiske pridejo čez te! — Vendar Gospod me ne bo zapustil, timveé mi bo pomoč dodelil, vse voljno terpeti. In poslednjič mi bo gotovo tudi zarja veselja zasijala, saj je tudi tebi po tolikem terpljenji, o Marija !” — Med tako molitevjo je vedno pokojniša prihajala. Solnce se je že nizko nagnilo. Bogomila vstane, se š'e enkrat Bogu priporoči, in se verne prot gradu nazaj. Noč je že nastopila, še ga ni znaminja, ne sporočila od borišča nazaj. Bo-gomili se zdi zdaj vsaka ura cela večnost. Bilo je že pozno v noč — kar zadoni iz grajskega stolpa čuvajev rog, in veselje napoveduje. Bogomila zré skoz okno, in glej! kako veselje! junaška truma se bliža gradu, in pred njuni jezdi tisti, ki ga je tako težko dočakovala. Hitro mu gre naproti. Grajske vrata se odprejo vitez Miroslav stopi noter. !4.:e uta „Bog je našo molitev vslišal, reče vitez, sovražnika smo zapodili, gotovo ne bo več želel, nas tako precej nadlegovati.” Potem se oberne proti vojakorn , hvali njih serénost , in veli sluzabnikom , da naj jim nar boljši postrežejo. Vsi se po dvorišči posedejo , si napivajo ter so prav dobre 12 volje. Ko so se poživeli, jili vitez poslovi s prošnjo da bi bili vselej pripravljeni, kadar se bo iz stolpa (turna zna mmje nevarnosti dalo. Na to stopi vitez v sobo. Vse je že zanj pripravljeno. Pri ogniš'či ga že čaka njegov stol, in zraven na orehovi mizi stoji kupica , ki je danas z nar boljšim vinom napol njena. — Ko se Miroslav vsede, stopi Bogomila smehljaje k njemu. V eni roki derži našivano podobo Gorjanskega gradu, v drugi, pa venec jesenskih cvetlic. ,,Glej dragi Miroslav, mu reče, te le venec sim za tvoj veseli prlhod spletla. Podobo pa sim ti mislila še le o tvojem godu podati zdaj pa ne morem dalje čakati, tako silno se veselim da te spet vidim. — Vitez prejme oboje z dopadenjem, in ogleduje dolgo posebno pa lično dodelano podobo gradú, potem jo dene v žep svoje viteške opasniee, venec pa pusti zraven sebe na mizig ogomila se usede; veliko se pripoveduje od pretekle)a dneva. In kadar vitez od Brica Skalodvoréana pripovedovati zapne se nekoliko pomišljuje „ ter reče poslednjič: ,,Vama moram vendar povedati, kaj da je pervi začetek sovražtva Brisovega do mene bilo. Zgodovina mojega očeta, za kterega grob celi') ne vem, in zgodovina mojih mladih let ste natanjko skup zvezane. Veliko sim vama že pripovedoval od svojega rajneega, junaškega očeta, tudi zdaj me bota rada poslušala. Sicer je že pozno; pa reči , ki so se danas godile , so mi spanje odgnale. Toraj, Boa.omila le derv na ogenj ! in poslušajta. ,,Daljeé od tod na severni (leski meji je stal terdni Sokolovski grad, očastvo mojih preddedov. Tukaj sim rojen bil. Moj oče Rudolf vitez Sokolovski, visoko čislan možak so me priserčno ljubili. Svoje matere riisim poznal. Komaj sim bil deček dveh let, ko mi jih je Bog vzel. Tačas še nisim te prestrašne zgube nič čutil; toliko strašnejša pa je bila ta šiba mojemu očetu. Nektero strašno noč so tačas prejokali. Marsikteri dan je bil priča njih notranje britkosti. Verh tega so jim bili pogosti boji napovedan' so rali večkrat dalje časa od doma biti," „Pri tacih okoljšinah je šla prav terda z mojo ;zrejo doma. Sklenili so toraj moj oče me svojemu zvestemu pri.-jatlu Lavoslavu Marvi-nskemu vitezu izročiti. Bil sim devet let star, ko sim očetovski dom zapustil. En sam služabnik me je tje peljal.” »To je bila zalostna ločitev od očeta. Sami so me pod grajski griček sprejmili. Tukaj obstanejo. Kaj ti še pore-čem, dragi Miroslav, pravijo , kar je potreba, sim ti ~e vse povedal. Kratke so moje besede, pa vsa tvoja prihodnja sreča je v njih. Imej Boga vedno pred očrni, ljubi svojega bliZnjega, vadi se v čednostih ne mašuj se nad sovražnik', bodi miloseréen proti vbozim. Skorbi, da boš korenjak, hrabri vitez, da boš zamogel, ko se nazaj verneš, z veseljem reči: Tukaj sim, ljubi oče, natanjko sim vašo besedo dopolnil. — Zdaj pa, dragi Miroslav, moj premili, moj edini sin , sprejmi še moj očetovski blagoslov." tih besedah polo~é svoje roke na mojo glavo. Debela solza jim po licu priteče. Bili so serčno ginjeni. Jaz sim se glasno jokal. Se enkrat me objamejo in se vernejo nazaj. Dolgo sim gleda milo za njimi. O Boni poslednji.-krat sini jih takrat objel!" Tukaj preneha Miroslav. Bil je silno ginjen. Bogomila s solze obriše. Čez nekoliko časa začne vitez dalje: „V Marovinskem gradu. sim bil v kratkem času kakor viteza lastni sin čislan. Vitezu je moja serčnost posebno dopadla, vitezinji pa je bila moja snagoljubnost posebno všeč. Oba sini spoštoval, kakor svoje starše.” „V tako prijetnih okoljšinah sira se krhalo v viteških vajah jako izuril. Z vsacirn svoje starosti sim se upal po-skusiti; slednjemu borivcu bi se bil v opor postavil.” ,,Bil sim ravno 19 let star, ko je po vsem cesarstvu očiten časten bar (slavobor) naznanjen. bil. „Miroslav ! rani reče moj rednik, ko se je omenjenega bora dan bliža ; zdaj 14 moraš vsemu svetu pokazati, kaj si se naučil. ,utre jo od rineva na cesarjev dvor. Svojega nar bolj iskrenega konjička ti bom dal in svoje lastno orožje. Mladeneč! nosi se možko , in glej , da mi boš veselje napravil!" „Res, da mi je bilo nekoliko britko pri serci ko sim pomislil, kako nernala reč da je to , v pričo toliko imenitnih gledavcov svojo serčnost na tehtnico postaviti; vendar sim( se veselil dneva svojega odhoda na cesarjev dvor. Nadjal sim se namreč, da bom pri tej slovesnosti tudi svojega očeta dobil. Pa koralo je šlo moje upanje po vodi, zvedel sim namreč, da so s posebnimi opravki zadedani.” „,Namenjen dan pride. Iz daljnih krajev vre ljudstvo skupej. Prej ne potlej nisim vadil več tolike množice. Ura za slavobor namenjena bije. Vitezi in vitezinje s svojimi hčerami stoje v Okrogu, čakajo junaške igre.” „Vitez Lavoslav mi pripaše sinje jekleno orožje, in mi med tim še marsikter moder poduk da. Zdaj stojim napravljen. Visok šop belih in sinjih peres se vgiba na moji svitli jekleni čeladi. Težki meč/ mi rožla na strani; nadramnice in predpersnik so iz blišečega jekla; čez moje rame visi lep viteški plajš. — V taki napravi sim se serčnega mislil , kakor še nikoli poprej. Bojoželjen se na belega,. čverstega konjiča zaženem in vahtim v desnici jekleno sulico.” „Borbne trombe zadoné. Zdaj je šlo vse čez in kri-'eni; bor za borom se versti. Ljudstvo vpije in gromi, la sprejme zmagavca vselej s hrupnim vrišem. — Zdaj nam je šlo za nar zadnje , nar lepše darilo. Cesarski klicar oznanuje in pokaže mladim vitezom lep križ z dolgo veriž''nico oboje iz čistega zlata; na tim je bilo zapisano : „Za krepost in serč'nost!” — „Za te dve pa kar vse postavim,” tako si v serci mislim, se Bogu priporočim, in zdirjam, ko se znamnje da, z beličem na dvor. — Še enkrat se tromba oglasi, in visok, černo napravljen hrust na &mera konju se mi nasproti postavi. Pogled tacega velikana bi me bil lahko ob pogum pripravil vendar vroča kri, od vrga 15 ljudstva in lepega darila še bolj vneta, mi šviga bojožejna po žilah. Zdaj se udariva. Skiti se o solnčnem svitu lesketajo; od njih odletajo zagnane sulice nazaj. Konjiča razgetata; bil je vroč boj. Oba se sučeva z enako serčnostjo, sreča se na nobeno stran ne obema. Na enkrat pa dobim od strani močen udarec, tako da moj konj v stran odle ravno kar da nisim z njega padel. To priložnost hale čarni mož dobro porabiti, in hoče na me planiti. Predenj mu je pa mogoče bilo, sedim že terilno in urno zapazim golo stran, ter ga sunem s sulico tako močno , da se preklinjvaje z konja zvarne." Zdaj vstane hrup med ljudstvom.. Čarni je padel, Sinji (plavi) je zmagal, tako so vpili, da se skor trombé in bob-nov slišalo ni, — Zdaj sim bil vediéen, svojega nasprotnika poznati. Ko svoj predličnik preč uzame, spoznam, da je — Stefan Sovljanski ravno te vitez , ki se zdaj za Brica Skalodvorskega piše, in mi toliko zlega nakopuje. Prijazno ga pozdravim , in mu pravo roko ponujam; on pa šobe napnč in godernja z zaničljivim hrohotanjem proti -meni: Križ in zlata verižnica (kotna) sta vaša. Pa le zamerkajte da bom še Miroslava Sokolovskoga najti vedel. — Takrat ga še nisiin prav razumil in nisini porajtal na njegovo besedo - pa kmalo sim , Bog hotel ne zvedeti moral kaj mi je ta-krat reči hotel." ,, ed slovesnim donenjem trombe in silnim vrišem ljudstva prejmem pridobljeno darilo. Nar lepša in ljubezni.* gospodična je bila odbrana, da mi ga je na škarlatni blazinei (polštercu) podala. Ti si bila, Bogomila, od ktere sim to častno darilo prejel. Takrat sim te v pervič vidil; tvoje vunanje pohlevno obnašanje mi je- že takrat željo v sercu obudilo, tvojo še lepšo dušo poznati." ,8 slovesno hvalo povsod spremljan in od cesarja med viteze povzdignjen, se podam v družbi svojega rednika, kteremu sim vso to čast dolžen bil, na Marovinski grad nazaj; in od tod jo mislim prot svojemu domu mahniti. — Pa zdaj se začne zame preŽ'alosten čas na kterega se vse-lej z britkostjo spomnim." — „Komaj je preteklo nekaj tednov, kar na enkrat dospé posel iz Sokolovske grajšine do viteza Lavoslava. Z dopisom, ki ga je prinesel, prio.ovaljajo in prosijo moj oče viteza v imenu svoje zveste prijaznosti, jim pomagati zoper krivične napade obedveh Sovljanskih vitezov, — Se mi je vse zdelo , reče vitez Lavoslav, da bo kaj tacega postavim da je slavobor na cesarskem dvoru tega vzrok.” „In tako je tudi res bilo. Stari Sovljanski vitez, osvetoželjen, zavidliv mož, se je zarotil od tiste ure, ko je svojega sina se z konja zverniti vidil ne prej počivati, dokler se nad Sokolovsko rodovino strašno ne zmašuje. Komaj pride s svojim sinom na svojo grajšino nazaj, ktera se je s Sokolovskim posestvom mejila, Že išče priložnosti, mojern.0 očetu prepir napovedati. In ta se mu tudi koralo ponudi. S to pritko, da hoče divjačino Sokolovske grajšine čez svojo mejo nazaj zapoditi, se zaleti ter tem tje v naše posestva, in pusti povsod sled razdjanja za seboj. Kar mu moj oče njegovo neviteško obnašanje grajajo jim hrohotaje nazaj taverne : ako jim ni všeč naj v očitnem boji ž njim mahnejo.” Oče so bili toraj prisiljeni, drugej pomoči iskati; zato-rej so tudi Lavoslavu pisali. Te pokliče nevtegama trumo oboroženih junakov skup; on sam se pred nje postavi- jaz jezdim zraven njega." — Bilo je neizrečeno lepo jutro, ko na hribček prijahamo iz kterega se je vsa Sokolovska okolica vidila. Dolina pa je bila, kakor dalječ oko seže, vsa razdjana in prazna; in pod hribom se ziblje čern trop oboro2enih, ki se ravno pripravlja, terilni grad napasti, v kterega so bili vsi prebivavci bližnjih sel pribežali. Zadnji čas je, da hitimo pomagat, reče Lavoslav o tacem pogledu razkačen, in pusti sinje bandera visoko vihrati, prebivavcu grada v zn.aminje, da se rešenje bliža. vsa naša truma se s jmi~škinx pogumom sovražniku bliža. Kadar čemi možje neznano bandero zapazijo, jih nekak osup obide, in nekaka zme~nj«a se med njih verstami vidi. Vendar eden ki jih napeljuje,, jih kmalo nazaj v red spravi, in gre njimi proti nam , svojim sovraž'ni,konx. K.Q prebivavci grada našo bandero spoznajo dobijo nov pogum, bodalice in meči se na ozidji lesketajo. — Tri ure pred solnčnim zahodom začne nar bolj ognjeni boj. Naša truma se je v dva odelka ločila, enega pelje Lavoslav proti staremu Sovljanskexnu vitezu, z druzim grem jaz nad tepana. Tedaj sim že v drugič njegov nasprotnik. — Kadar xne pred mojo oboroženo trumo zagleda, se pre cej stmšna jeza v njegovi čemi duši obudi, usta se m pénijo, strašno divja, kakor os,treljeni marjasee. Pa Bog ki se vedno za pravično reč bojuje, mu tudi zdaj ne da, kar si njegovo ostudno serce deli. Zapodil sim ga čez meje, dalječ preč , in ga naslednjem do blizo Sovljanskega grada, v kterega je, le od malo pomagačev spremljan, pribe- .a Več del njegovih ljudi je bilo pobitih ali pa ranjenih. Boj je terpel do noči. Svitli mesec svoje luči nič ne pokaŽe, zvezdic pa se na milijone lesketá. Ko s svojim tropom nazaj na mesto pridem, kjer se je Lavoslav boje val, vidim , da je tudi tukaj vse tiho in mirno. Lavoslav je namreč svoje bojevavce, ki so srečno smerti odšli, na griču skupej spravil, od koder se je mislil potem v Sokoovje podati. Visoko švigajoči ognjeni zubelj in pojemljivi glasovi bojne trombe xni naznanujejo da še mene zeljno pričakuje." Ko do verh hriba dospčm sedi ves omamljen blizo ognja. Na roki sloni in v obličji se mu serčna žalost bere.. Kje so moj oče? še enkrat zeljno s trepeéim glasom baraw. O vitez Lavoslav! ne prikrivajte mi jih dalje, dolgo , dolgo jih e nisim vidil. Pokažite mi jih, da k njih nogam solzico veselja potočim in jim povem, da sim njih zvesti sin IVE roslav. — Vitez xne milo pogleda. Debela solza se mu v očesu zalesketa. »Miroslav, xni reče, ali si vidil xnertve trupla tukaj dol na planjavi? — tvoj oče te lepo pozdravijo Blagim* pu4čavnlk. 2 Ig Ti si bil še njih poslednja beseda, preden so junaško siuert storili. ',Tedaj so umeril! zdihnem britke alosti, in zagernem z okervavljeninr plajš'em svoj obraz, umerli so tedaj i jas jih nisim vida toliko let! umerli , in jas jih ne bom več na tem svetu vidil!" „Kako mi je bilo to strašno uro pri serci , si ne moreta misliti. Rajši bi bil sam, stokrat rajši na borišči padel.” — »O solnénem zahodu, pripoveduje vitez naprej, so prispeli iz grada z oboroenim tropom, ko so zapazili, da sim v nar hujši nevarnosti, ves od sovražnikov obdari. Tako so nar hujši nase obbrnili so prišli s starim Sovljanom v dvoboj, in so ga tudi na tla zavernili. To vidit skoči eden iz sovražnega tropa in jih iz konja sune. Le en sam trenutek sim prepozen bil, jih rešiti. Trudni v srhertni britkosti so ležali, jas sim klečal zraven njih. Lavoslav ostani z Bogom , so mi rekli, vse svoje ti zapustim, skerbi za mojega Miroslava. — Pa preden sim jih potolažiti mogel, rne ože spet bojni roj v ognjeni bor potegne. Tako so tedaj morali , od vsili zapuščeni v Gospodu skleniti." — „Od take pripovesti popolnima omamljen in pobit se preč obernem, in se naslonim britko jokaje na deblo bližnjea 'hrasta. Vsa ponočna okolica krog mene je bila prazna, a strašna. Ravno tako tudi moje sercé. Bil sim pobit, evtolaen zapuščen.” ---:: ,,Ko tako v temni noči stojimo, glej iz Sokolovskih Stolpov zame og,ozen plani švigati , in v malo trenutkih je ves grad -v .ognji. ,,Kaj je to zakliče Lavoslav, urno na noge! hitimo, ako je še mogoče grad oteti! Morebiti, da še zidigavca zasačimo. To je gotovo sovražnik storil. — Kakor je rnislil, tako je tudi res bilo. Ko na 'pogorišče pri. sp'čmo, najdemo res tukaj dva sovražila gerduna, ki sta 'bila od SoVljana podkupljena in nagovorjena , ponoči v grad, od oboroiencov zapuščen splezati se , in g« na štirih stra tleh zali Miti. Kakor so si tudi naši ljudje prizadevali ogenj pogasiti in kej rešiti. — je bilo vse zastonj. V malo urah je stala tukaj éerna/podertina na gorečem »Tako tedaj nisim samo preljubega očeta, zgubil, temuč bil sim tudi ob vse svoje premoženje prišel, ki bi ga bil imel po očetu podedovati. Vse moje lepo upanje je šle te sami dan po vodi. Dalječ preč od dimapolnega posipa slonim in britko jokam. Kaj mi je le bilo zdaj početi? Kam se oberniti? Ceh') meč na moji strani ni bil moja lastnina. Take strašne misli so mi dolgo serce -morile. — Potem se obernem gor na ozvezdeno obnebje, ki se je tako prijazno in meni tolažljivo lesketalo. Neka sveta milogroza mi sercé navda, in milo začnem moliti. Zdelo so mi je kakor bi me mile zvezdice vprašati hotle: Miroslav! hočeš li obupati, kar te Gospod poskuša? Kakor si v boji junaško se de4a1, tako stoj seréno tudi zdaj, ko duša terpi, le misli, kar stori je prav storjena. — Pri tacih mislih se spomnim neke pes,-utice ki so jo moj poborti oče véasi zapeli namreč : Taisti, ki zvezdam odločil je pot Je velik, mogočen, ki biva povsod) Ki kole nar skrivniš'ih krajev pozni, CIZ> pések prešteje -o bregu morjá: Človeka nikoli tnd ne zapusti? Ga vodi, ga spremlja, za njega skerbi. „Potem n bil pokojniši Bog xni sladko spanje pošlje.” — ,,Ko se zori , se podani dol na planavo med druzimi merliči svojega očeta poiskat , da bi jih še enkrat s solzami omočil, in potem po sveti šegi zemlji izročil` Groza rae spreleti, me,d toliko xnertvimi okrog tavati. Dosti jih je tu kaj sklenilo. Med druzimi vidim tudi starega $ovljo,na.4 ,„Na tein ,mestu se nadjam tudi Mizo truplo svojega očeta najti, — pa zastonj. Tri in štirdesetkrat grem po bojnem polji sem ter tje — pa vse zastonj. e dan današnji ne veni kam je prišlo. Morebiti so ga ovrani jastrobi vzeli? da bi, še po smerti nesramnosti nji poče»jOib — 20 e tezej pustit to mesto , kakor sim nanj prišel. Vitez Lavoslav me kitko pomiluje, in se noče dalje v kraji muditi kjer me je vsak listek na poti, vsak kamen iz posipa očetove grajine do solz ginil. Verne= se tora' drugi dan nazaj v Marovinsko grajšino. l „Tukaj sim živel nekaj časa pokojno in samotno. Vsaka viteška veselica mi je bila zaporna. — Ko se poletje zopet poverne, me vitez vendar nekoliko prevedri. In kako bi vender res ne bil pri njeni brhkost nekoliko pozabil saj je bil moj drugi oče?” — „Nek večer stopi smehljaje k meni ter me objame re koč: IViiros.lav! ti si bil vedno pameten m adeneé in si mi veliko veselja napravil. Za to te bo Bog blagodaril. Glej, dolžnost, ki so mi jo tvoj oče smertno uro nalozili sim, kolikor mogoče, dopolnil. Izrodil sim te viteškega, in, kar je veliko veé: pobožnega in bogaboječega mladenéa. Čas je tedaj, da e sam za se skerbiš. Kupil sim ti lepo grajšino. Pojdi tedaj tjekaj, in gospodari po viteški doM nosti. Boj se vedno Boga, in on te nikdar zapustil ne bo.” "Lepo ga zahvalim in z otroškimi solzami mu obljubim se vedno po njegovem nauku ravnati. — Čez nekaj tednov se podam v to novo selo, vitez sam me spremlja. — Ko semkaj pridem, si prilastim ime gradú , in se imenujem po tem: Miroslav Gorjanski, da bi pred zalezovanjem brez vestnega Sovljana bolj zavarvan bil. V zgodovinskih buk vah pa sim še zmiraj pisan za poslednjega plemenitelja So kolovske rodovine. — Zdaj mi ni druzega manjkalo k mit domači sreči, kakor zveste, pobožne zakonske tovaršice. Zdaj mislim. na t'sti slovesni dan pri slavoboru in na blago gospodično„ ki rni je slavno darilo podala. Neko posebno tiho mnenje, da te je Bog meni namenil, me ene na ce sarski 4vor. Tukaj sim te spoznal, Bogomila! — Tvoja pohlevnost in razumnost ste mi posebno dopadle. Tvoji starši so poznali mojo blago rodovino , in so tudi rali v naju zakon privolili. In tako sva bila morebiti ur sreéniši 21 Zakonski par. — Pa zdaj naju Bog spet s to nadlogo obiskuje, ktere začetnik je tudi uzrok vsega mojega dozdanjega terplenja bil. ~tepan Sovljanski je v kratkem s pogostimi prepiri in boji svoje premoženje zapravil. S tropom svojih roparjev se je krog vlačil, poslednjič se vseli o bregu Rajne , in sozida na sternii skali svoje prebivališče. In ker je bilo ime ,Sovljan" povsod prekleto , ga je spremenul , in se imenuje od tistihmal: Brica Skalodvorskega. V malem času je bila vsa okolica njegovo posestvo. In ko je tako močnejši postal, je začel koralo tudi po bliŽnjih viteških posestvih ropati. Tako je prišel tudi v moje, in pri-rinil je celo do grajšine. Moral je neki zvediti, da je Miroslav Gorjanski ravno tisti Miroslav Sokolovslú„ ki mu je v dvoboju viteško darilo odnesel. — Jaz zberem vse svoje ljudi vkup. Pomoči mi ni bilo od nikjer pričakovati. Vitez liavoslav je bil v tem času v Gospodu zaspal. V Boga za-upaje grem tedaj s a m nad razbojnike. Dobro jih naklestimo in srečno čez mejo za'enemo. Pa od tastihmal nas zdaj pa zdaj vedno nadleguje." „Gospod boo e prav obernil le v njega zaupajmo! Morebiti bo našega sovra'nika razsvétil , da spozná svojo hudobijo. In če tudi ne , imamo vsaj mi lepo priložnost, se v terplenji vaditi. Le vdajmo se vselej ponižno njegovi sveti volji — on bo vse prav za nas naredil.” IV. Do tukaj je vitez pri'povedal. Bogomili so se gorke solzice po licah vtrinjale. Mali Milko ni ves čas očesa od očetovih ust obernil. — Ogenj na ognjišči je bil e pojemati začel ura bije polnoči. 22 Vitez vstane. „Zadnji čas je ze reče, da gremo k pokoju. 1)ripovest je dalje terpela, kakor sim mislil. Lahko noč tedaj, sladko spita in Gospod bodi z vama!” Pri tih besedah da svojemu malemu sinku večerni blagoslov. Deček povzdigne roké poklekne in moli svojo navadno Večerno molitvico: „0 Bog, ki č'uješ dan in noč , Ki dal si danes nam pomoč, Nas blagoslovi. tud' nocoj! Obvarje naj nas migelj Tvoj , Po vsi naj potih z nami. hodi; n Ti nam Oče mili bodi!” '"e ni deček odmolil , — kar na enkrat zabobni s strašnim glasom trobenta čuvaja iz grajskega stolpa (turna). „abožjo voljo! kaj je to? zakliče vitez in skoči na okno. Bogomila in Milko se treseta na rokah in nogah. — Zdaj prisope služabnik : „Gospod, zgubljeni smo, reče sovrazniki so se zopet zbrali, in nezapaženi so oblegli v temni noči zadajo stran grajskega ozidja. Stranske vr,ata Ze v ognji. Sovražnikov ze kupama šviga po dvorišči.” Komaj zvé vitez žalostno oznanilo, že hiti oborožen dol, svoje ljudi k serčnosti opominjat. — „Bogomila! za-kliče svoji gospi, ki je obtipljiva pred njim stala, Bogo mila , preljuba moja! dolžnost me kliče ; jaz moram za vaše rošenje v boj! Bog bodi varp vama in meni. Z Bogom! Ubežita z Milkotom, ako bo nevarnost veči prihajala. Ob-vari vaju Bog! — Srečno ! Srečno !” Pri tih besedah se odterga dragi Bogomili iz rok, in hiti iz stanite. Bogomila vzdiguje vmolknjena svoje roke proti nebu; II/Liko pri njenih nogah britko joka. — Ko vitez pod grad prispč , so njegovi hlapci v nar bolj jenom boji z divjim sovralz'nikom. Sovražna moč je bila prosilna. go enkrat poskušajo služabniki, viteza v svoji družbi zagledajo napád, na éernega sovražnika. Vitez sam se zažene poln ognjene serčnosti v nar gostejši sovražni. 23 hrup ; in da jini okusiti svojega meča ojstrost. Ali neprčvidama je bil od svojih odločen, in na enkrat ga obda trop éernih vitezov, ki mu s škodozv,eljnim divjim smehom rokč in nogé zvežejo , in ga pred svojega vodja tirajo. — Bric Skalodvorski godernjá z ostudnim smehom iz pod svoje éerne brade sledeče besede: ,,No, gospod vitez z zlatim kri~icom, ali ni res taka, kakor sim vam napove-dal tam pri dvoboju, ze veste! Zdaj greste z meno. Sramoto, ki ste mi jo tani storili, vam boin s slano vodo in suhim čemim kruhom poverila. Tani nad golo skalo o bregu Rajne, na visokem Skalodvoru imam dovolj plesnjevili je', komur še nikoli dneva luč prisijala ni tam vas menda ne bo mikalo se za zlate zvezde boriti !4 — Vitez Miroslav besedice ne odgovori. Vendar solzni brhki pogled na ponoéno obnebje in na oknice staniee, kjer je gospo in otročička popustil, je iva priča njegove ne-znane dušne britkosti. Kaj mu je bilo v ti strašni zadregi druzega storiti, kakor moliti? V molitvi najde tolažbo in pokoj pobitega sercá. — Med tirn je po grajskem dvoru vse nékako potihnilo. Mali tropič grajskih ljudi, vidivši, da je njih gospod vjet se 'alostno s poti spravi. Bric Skalodvorski pa s svojimi roparji ulomi grajske vrata. Divji hrup in šumenje po gradu ki se je ogrozno po čemi noči razlegalo, je znamnje za-dosti».) kakšni, nepovabljeni gostači da so ga obiskat prišli. Skalodvorč'an je nar drajše vrednosti sam pograbil, potem pa svojim dovolil, vse porogati, kar koli dobé. Moléé in brhkosti pobit gleda vitez Miroslav od .štirih kernih vitezov obdan, od dalječ , kako se njegovo premo nje na vozil naklada. vse to bi še stokrat rad dal, da, bi mu le edina tolazba ostala, da je gospa z otrokom rerešena. Ali kdo ga je hotel te tolazbe zagotoviti? Zdihuje in joka, , da ga britke solzé zalivajo. Kamen, na kterein je slonil , bi se ga bil usmiliti moral , divji straniki pa se mu glasno hrohotajo in se norca delajo njega. To je ubozega 24 viteza se bolj ulilo, zatoraj je svoje zdihe zatajeval. Za tega volja mu še hujši prihaja, in zatajevanje notranje te pave nm glavo omami. Na tla se zvarne in te'ave otožno polno spanje se ga loti. Čez 2 uri pridejo roparji na grajsko dvorišče nazaj. Vitez čuti, da ga nekdo močno vdari , divje pred njim preklinja in ga s tim zbudi. Skalodvorčan stoji pred njim. -Končali smo! zagromi nad njim z mečem po zraku žvižgaje končali smo nri , mislim da ste tudi vi že odpravljeni, gospod vitez! Zdaj gremo na sprehod proti Skalodvoru. Poslovite se še, če se morete pri svoji dragi. V temnih Skaiodvorskih luknjah vam bodo sove čudne pesmice godi-le , da se bote za ušesi praskali to naj vam bo za kratki čas; — trohljevina (trohnjeni les) vam bo namesti luči , in kup gnjile slame namesti mehke postljice; ne bo vas tam vaša lepa gospa tolažila ne , zakaj zdaj le se bo v dimu zapaljenega grada zadušila. Dobro smo ji posvetili, na vsili krajih grad gorL — No kaj me tako milo in debelo gledate? kaj ne? sami spoznate, da ste smerti vredni? zatoraj rne smete velikodušnega imenovati, ker vam še dovolj časa pustim viteške dela svojega življenja premišljevati. Spomnite se tudi včasi tistega dneva ko sva se pred cesarjem borila. Po tih besedah zatrobi v og in konja spodbode. Zdaj se vlečejo z ropanim blagom obloženi vozovi za njim. Od obeh strani jahajo obroženi junaki. Za tirni ropotá reven voziček , na kterega so viteza Miroslava privezali. Zdaj pridejo na planjavo. Tukaj se sliši iz hriba dol pokanje končavnega ognja, nad strehami grada se valijo ,černi strašni valovi gostega dima, in pri oknah šviga svisli zubelj na vse strani. To je bil sercékonéaven pogled v temni noči! Vse tako ogrozno; — nobenega sluha žive duše pri grajskem ozidji, le večanje ponočnih tičev, ktere je ogenj iz njih kotičev grajskih stolpov pregnal, se glasi.; spodaj na planjavi je divji trop čarnih roparskih volkov z uplenjeno tugepolno ovčico v sredi; gori na gričku strašno razdjanje, ki maševanje iz nebes kliče. ge vzadnjič se vitez milo ozrč na grad, v kterem je toliko sladkih ur preživel; in v tem trenutku se ozidje na kup zverne. Zdaj se, ne more solz zderŽati, v svoj plajš si skrije obraz in joka glasno. „večni Bog ! zdihuje, moreš vendar dopustiti, da tolike britkosti doživim? moreš gledati strašne tuge, ki moje serce pobijejo? Pred kratkim sim imel še milo gospo; in zdaj? - - imel sim ljubljenega otročička; in zdaj ? - - hišni mir mi je bil tovarš, in bil sim srečen. Zdaj pa si mi vse, vse odvzel. O zakaj me skušaš tako terdó , tako prestrašilo terdó ! V teni trenutku, ko na svoje drage mislim, poginovajo morebiti v strašnih bolečinah med divjini ognjem. Strašna misel! Nesrečna duša! — Pa saj bom tudi jaz koralo umeri. Ta strašna noč me bo kmalo prebarvala bledega, smertnobledega; potlej pa sim spet pri njih; proč bojo ti okovi na rokah in nogah; in izbrisale se bojo solze z oči! O veselje! — Dobrotljivi Bog, kako se ti zahvalim! Odpusti mi, kar sim tako nespametno govoril, težavne britkosti so me bile omamile; odpusti mi! Godernjal sim čez tvojo sveto previdnost; to ni bilo nikakor prav. Tega nikoli več storil ne bom. Stanoviten hočem ostati v ti skušnji tvoji, in če bi tudi celo moje življenje terpeti imela.” — Pošlji mi Gospod vsaj en žarek mile tolažbe v ranjeno dušo , kadar prestrašna noč silnega terpljenja prihaja!" — Po taki molitvi se okrepča-nega in vpokojeuega čuti, da terdno zaspi. — Zbudi/se ne poprej , dokler jutranja zarja temnega gojzda ne prešine. Zdaj dosežejo konec gojzda. Ptičice zalostno jutranjo pesmico žvergolijo; jesensko solnce prijazno na nebu vstaja n oznanuje lep prijeten dan. V. ZZUPI:G&Zt° Okolica Gorjanska stoji tani razdjana in iz podertih razvalin se še valijo kope černega dima. Jutranje solnce je bilo viditi, kakor da bi žalovalo po starih veličastnih stolpih visocega grada , ktere je vsaki dan nar perve obsijalo. Danes pa pošlje, kakor se zdi, svoje mile žarke bolj gostoma na kapelico, ki v blinjem logu stoji. Tukaj kle'éi belo oblečena zenska, bleda ko smert. Ta je Bogomila. Preteklo noč, ko se je od viteza ločiti morala, je ležala več kot celo uro omamljena v ornedlivci iz ktere jo divji ropot po grajskih stopnicah prebudi. — ,To niso stop-nje Miro-slava, zakliče vsa prestrašena, nak, to niso vojaki. Miro-slava! to je 'venk Brieovega orožja. Miroslava mi je zabodel in zdaj pride, da tudi mene z otrokom v grozno ječo ~žic. O Bog, kako silno me plašijo te misli! Ali ni več rešenja mogoče? — Oče nebeški, ti poznas vendar toliko potov, po kterih svoje sluzabnike sovražnikov rešiš. Prosim te , pohlevno te prosim, pokaži mi en sam tak pot. Pelji me, kamor je tvoja sveta volja, le reši me Skalodvoréanovih rok." — Po ti molitvici kleči nekaj časa oanolknjena na tleh. ,,Marna, draga mama! reče Milko 7 nihče me tebi vzeti ne srné. Brez tebe biti ne morem. O kaj bi mogel jas revna sirota brez tebe početi? Ako černega moŽa prav milo prosim, glej, tako le z povzdignjenima rokama prosim — gotovo se me bo usmilil. Saj mu je vendcr Bog mende tudi sercé dal. Potlaj boni vendar pri tebi ostati smel, in če tebe ljuba mama imam , se nič ne bojim. Rad premenim. lepo drago oblačilo za revno obleko , in delal boni neutruden za te od jutra do mraka. Nikoli ne bom pozabil očetovega opo- minovanja; prav veliko veselja ti hóčem storiti. Bogom& otroka poljubi in joka. „Prav tako ljubo dete . reče, ti si še moj dragi. Milko , ne smeva se ločiti. Moli seréno, Gospod naju ne bo zapustil.” tez nekaj časa vstane nagima, Nevtegama pobere nektere oblačil, vkup, in si opaše svojo pljnnko (harpo) čez rame. Na to reče solz pobita: ,,Ljubo dete, mi dva morava stran, dalječ stran, v kraje, kjer nama noben so vražnik pokoja ne kali, kjer zamorem v tihi samoti rajncega ljubega očka objokovati noč in dan. O kdo bi bil pred dvema urama na take britkosti mislil! Glej tukaj so tvoj očka se-deli na tem mestu , ki je zdaj z solzami polito:, poljubiva še enkrat sveto mestice. Kmalo ne bo druzega ostalo od veli-častnega grada, kakor gole razvaline in razkopano ozidje bo še posameznim kviško stermelo. Ptnji popotnik si bo mamo gredé solzico iz oči obrisal, in vprašal bo: kje so srečni dnevi preteklosti? — in blagoslov te okrajne kje je zdaj? In pokazali m.0 bojo tihi grob, rekoč: Glej, tukaj počiva te okrajne blagoslov. Čemi mož ga je sčm pokopal; gorjé čarnemu mož'u! Tukaj počiva Blagoslov iu s,pi smertno spanje. Njegova 'ena in njegov otrok pa távata okoli od hiše do hiše , in vprašata vsacega vpadenega ble doga človeka: ali si ti smert, ktero iščeva? — ali si ti grob , kte1ega si želiva? — Pa zastonj le oprašujeta, za-kaj Bogu še ni všečno ju k sebi poklicati v pravo domovino , v deželo mira in pokoja. Pa naj se zgodi volja božja! Poterpefi hočeva in čakati na božji klic odrešenja. zalo-vala pa bova v Gospodu, dokler se cvetje najnega Živlenja osuje, in dokler na najnih grobih jesenske cvetlice ne docveté. Pri tih besedah se spomni venéika, ki ga je vitezu o njega prihodu podarila, in ki je še na mizi ležal. Zopet se zjoka. ,,Mertvaški venec sim mu spletla, zdihuje, o kako je vel, iz jesenskih cvetlic je nabran; usahnile so Ž njim ! — Nato se oberne po sobi okrog, ter pravi: Z Bogom. 8 kraj pokoja, kjer sim tolikokrat pri njem sedéla. vé sladke, sladke veselja, ktere sim v tem poslopji vžvala, z Bogom tudi vé! Bodi večni Bog stokrat za nje zahvaljen! Morebiti. se ti še nisim v življenji tako z sercá zahvalila. In tudi ti, ki te je morebiti zlobni meč sovražnika prehodil preljubi Miroslav! moj tovarš, moj prijatel, moje vse na zemlji , z Bogom tudi ti! z Bogom! z Bogom! v nebesih se zopet vidimo'." Bile so to nje zadnje besede. Prime za rokico malega Milkota, in ga pelja po skrivnih stopincali iz grada. Pa ko maj je iz sobe bila „ že prilomastijo divji roparji jo iskat, ter zlomijo vrata. Ker pa gospe ne najdejo , poropajo vse vred nosti do čistega. Steza po stopnicah je bila temna in ogrozna, kakor gosta noč. Peljala je k skrivnim železnim vraticam na zad nji strani poslopja skoz grajski vért. S težavo le dojde vitezinja po temni votlini iz grajšinskega ozidja. Tukaj je bilo vse tiho in mirno. Le prasketanje strašnega ognja se grozno sliši. — Zdaj se priporoči božjemu varstvu, zavije Milkota v polovico plajša, ki si ga je čez rame vergla, in hiti čez griček navdol. Bila je ta ravno tista steza, po kteri se je prednji večer sprehajala. Takrat je bila še vsa po kojna in tolažbe polna; zdaj pregnana mora v strašni noči pred divjim sovražnikom bežati. Ko na planjavo pride, se ozre nazaj na višavo. Ogenj je že skozi streho visoko švigal, in grozno prasketanje zlobnega požara se po bližnjem logu razlega. — Zdaj se ne upa dalje iti. Obnemaga skoraj, in težave jo nahajajo. Vendar si opomore, da do bližnje kapelice pritava, ktere sveta podoba jo je pred kratkim še z pokojen lilo tolažbo navdihnila. Berleč'a svetilnica razsvitljuje božjo vežico. Britka podoba križanega Zveličarja v naročji prežalostne matere se ni nikoli tako mila zdela, kakor zdaj pri samotni lučici; viditi je bilo , kakor bi kotla žalostna mati Maria reči: »Glej, revni človek ! koliko je ten za te storil!” 29 Vitezinja stopi v kapelico in počije. Vse je bilo tiho, vse pokojno in mirno. Ni ga na tem svetem mesticu ne sovražnika ne preganjavea , tukaj je sveto naduenje, blagoslov in nebeški mir domá. Oberne se ona proti svetemu znaminju in moli: »Gospod, Ti si dal; Gospod, Ti si vzel, Tvojé imé bodi éeš'éeno vekomaj! — Glej tukaj klečim zopet pred Teboj. Postala sim od tistilnmal, ko sim zadnjic tukaj molila, revna, prerevna ena. O kako kmalo se je moje dozdevanje spolnilo! — Nimam ga človeka več, ki bi pomagal. Miroslava je meč prehodil, moje prenxoenje je ropar pobral in ogenj posmodil. Klij mi je početi? Gospod Ti veš , da sim zapuščena sirota, o ne zapusti me še Ti! Tvojemu svetemu varstvu izročim sebe in otroka. ,Naj se zgodi z nama po Tvoji sveti volji. Gospod pokliči naju tukaj sva!" Debele solze se ji zdaj vdero po lisah. S tint si notranjo žalost nekoliko polajša, in prejoka polovico noči. Poslednjič se preobjokanih oči spanje loti, nasloni se na steno zraven Milkota, kterega je .že poprej utrudljiva žalost zazibala, in zaspi. O jutrovi zori se prebudi in poklekne pred altan. In tako jo pozdravijo pervi solnčni arki v solzah in molitvi. Med tiran se tudi Milko zbudi. Vstane in gleda zalostno in debelo okrog. Zdi se mu, da se mu je vse sanjalo. „Kje' sim? vpraša, kje pa so moja mati? — Zdaj jo zagleda in jokati začne. „Ne jokaj se, mu reče Bogomila, poglej britke podobe in' u.tolai se.” Bog naju ne bo zapustil, saj sva njeg'ova otroka. S svojim prebritkim terpljenjem in s svojo nemilo smertjo je naju tudi za, svoja otroka odkupil. Zahvaliva se mu posebno še za to! Kaj bi bili ljudje v nad togah brez sv. vere brez upanja v njega? brez upanja da bo vse terpljenje enkrat končalo, da pridemo v večno domovanje, kjer bomo ljubega očeta zopet ugledali in večno gledali ? — Poklekniva, ljubo dete, in moliva, tla bi nama vsaj en arik svoje milosti in svojega razsvitljenja v otožne serce vlil da bi se vedla kam dja i in kaj početi v strašni nadlogi. Zahvaliva ga pa tudi za vse težave kteriini nas je poljubil. Saj je naju skerbni oče, če nama tudi te p cimo pošilja, če naju tudi skuša in tepe." Poklekneta in molita. Na to jame zopet vitezinja: Tu kaj nama ni dalje ostati. Hlapci sovražnega Brica naju gotovo iščejo. Odtegniti se jim morava. Proč morava hitéti, Ujele' pro'č'! Ono stran rajne je dežela, od visocih gor obdana. Ljudje so tam dobri in prijazni. Tam ni nikoli slišati, da bi eden druzega preganjal ali ropal. V tihi slo2nosti živé kakor bratje med seboj, in kdor se k njim podá, je vŕren pred preganjavcem. jekaj, ljubo dete! tjekaj poj-deva. Najdla bova tam blage duše, ki naju bojo gotovo dobro sprejele , in nama kak kotié v stanovanje prepustile. Tam bova v tihi samoti svoje dneve preživela, gospodu služila, in svojega ljubega očeta obžalovala, ter Boga prosila , da bi naju tolažil, in nama, ako je mogoče, dneve britkosti okrajšal. Na tem svetu nimava nič več. Vse nama je odmerlo na zemlji od kar ni mojega Miroslava in tvojega očaka več." Zdaj je omolknila. Solze jo polijejo. Solnce je na pol dneva. Zadnji čas , da jo c;drineta. Še enkrat se oberne proti altarji : „O Gospod bodi nama zvest voditelj po ne-znanih ptujih krajih! Omeči serca ljudi, da se siromaške gospe in otročiča uboge sirote usmilijo. tvojem varstvu bova gotovo konec neznanega potovanja dosegla. In tiho, Tebi dopadljivo življenje naj ti bo hvala za to!” Ko se je tako varstvu Gospodoveum priporočila , blagoslovi še svojega Málkota in zapusti kapelico. Odkruši sebi in Milkotu leskovo palčico v blik;njem germu , in potem urno stopata proti bližnjemu gojzdu. Do gojzda pri&'i, se še v zadnjič ozre nazaj po dragi domači okrajni. Spet jo solze polijejo. Zdaj se poslovi od vsega, kar jo je kdaj ve selilo; posebno pa od razsipa razdjanega grada, pod kterent je drazega zaroč'nika pokopanega mislila. Na to se s sinkom zgubi v černi gojzd. vi. a liti/ a rR~d: # V )Ztl Kakor prijazen prijeten je Gorjanski grad pred raz ~jaijenx bil, tako studogrozen in divjotrasen je roparski grad Brica Skalodvoréana o bregu Rajne. Na eni strani se pirajo gosti temni gojzdovi , po kterih divje zveri vsacega plemena razsajajo, od druge strani gromi u glóboéini dedereča Rajna naprej. Ves grad je v skalo sekan. Večidel obseže le temne ječe, podzemljkske hrame. Le v drugem nadstropji so nektere bolj prijazne sobe, v kterih vitez s svojo zaroénico stanuje. Od tukaj se vidi Meječ čez Rajno po daljni prijazni planjavi. Vitez Bric , kakor hudoben in divji je bil , je imel ven dar miloserč'no, dobro gospel. Ime ji je bilo Jovana. Pa znal se je zviti priliznjene, ko jo je snubil , pobožnega in poštenega delati s plajem čednosti zagrinjati svoje hudobno sereé. — Kakor hitro pa je bil ž njo zaročen razkrije svojo černo, spačeno dušo. Jovana se joka noč; in dan in obŽaluje svojo zmoto. „0 da bi mogla k svojini staršem nazaj! je večkrat djala, kako srečna sini bila pri njih, kako nesrečna, neskončno nesrečna pa sim zdaj ! — Pa vóljno hočem z božjo pomočjo vse preterpeti. Zavezana sim Ž njim. Bog me gotovo zapustil ne bo. Kratko je človeško življenje; — in tefpljenje ki mi ga rno'*'' napravlja, tudi ne bo nič daljše , kakor moje ivljenje.” — Brica se je vse balo kakor steklega psa, vse se je treslo in trepetalo pred njim; pa toliko več je vse čislalo spoštovalo njegovo gospo. On je b(ii neusmiljen in brezvesten divjak; starega sliiabnika ki ni mogel teUvnega dela 32 več opravljati, je zapovedal, čez skalovje v bajno prekucniti. Jovana pa je bila z vsimi dobra, priljudna in poterpezljiva. Ako bi bilo kedaj mogoče , da bi se Bric poboljšal bil bi se bilo gotovo to po Jovani zgodilo. Vedila se je ~ njim vesti, da se je vse čudilo , kako da more še dalje tako terdovraten ostati. Očitala mu je hude nasledke njegove hude jeze in osvetoeljnosti. Jokala se je in ga zarotovala pri vsem, kar je svetega, da naj vendar enkrat drugo .ivljenje začnč , svojo jezo in osvetoželjnost kroti da naj bo z las nim premoženjen zadovoljen in nikar po ptujein rok ne stega. »Glej! predragi moj mu je večkrat v solzah djala az te priserčno ljubim, moje goreče pelje so, da vendar enkrat pravo pot nastopiš in se vsaj ptujega zder2iš. Začni vendar enkrat pošten vitez biti, kakor si sebi, svojim pod lomim in svoji zaročnici dolžen , in kakor je Bogu prijetno n dopadljivo , kterega si le davno pozabil. Spomni se tiste a,lostne ure, ko sva od mojih staršev se poslovila in ko so naju zadnjič blagoslovili. O, kaj si takrat vse mojemu dragemu očetu obljubil! kako si se rotil, da hočeš vedno na Boga misliti in svoje neveste nikdar nikoli ne uliti ! Bric! Bric ! kako pičlo si doslej svojo obljubo spolnil! koliko solz si mi e prisilil! Pa vsega minulega hočem ja pozabiti, kakor bi se nikdar zgodilo ne bilo; s stotero radostjo te hočem svojega ljubega zaročnika pozdraviti, le poboljšaj se zdaj , in oberni se na pravo pot nazaj. In sto krat stoteri nebeški blagoslov se bo nad našo hišo izlil v veselem spominu se mi boš zahvalil da sim te opomin jevala." Véasi ga je opominjevanje Jovane nekoliko omečilo in obljubil je, se poboljšati. Nar večkrat pa je svojo svarivnico preklinjal, godemjaje v svojo cerno brado, je šel proč, in vrata za seboj zalaputnil„ da so okna klepetale - ali pa se ji je divjaako hrohotati začel , konja zajahal in po gojztlu jezdaril, potem pa v odločeno kerčmo se zgubi! kjer je svojo divjo nejevoljo v vinu potopil. Jovana vi divši , da z opominjevanjem nične opravi , sklene zanaprej molčati, in toži milemu Bogu svoje nadloge, ter ga prosi, da bi njenega zgubljenega moža razsvetil , in mu serce omečil. -- Po vsip ječah zdihuje brezštevilno jetnikov, ki so od divjega viteza v jetjé do smerti obsojeni. Ve& del jih je bilo nedolžnih; le Bricova krivična osvetoeljna in nenasitena lakomnost jih je v ti nesrečni stan pahnila. Jovani' so se revni jetniki v serce smilili. :e na kolenih je večkrat ga prosila, da naj ne bo proti njim tako neusmiljen, da naj jih oprosti, ter jim škodo poverne. Pa vse zastonj, nič niso pomagale prošnje, nič jokanje; vselej jo preklinjevaje na zaj sune, in se cel:6 enkrat zaroti, da jo bo v nar smerdljivišjo ječo zaperl, ako mu le eno samo besedico od tega zine. Molčati je zopet morala in prositi Boga da bi ga spreobernil. Nar večja sreča za vitezinjo je bila to, da krat cele mesce. doma ni bilo. Takrat se je nekoliko odahnila. Smela se* je sprehajat iti. Hladni zrak jo je vso'. prevedril. Kadar je Brle doma bil, ni smela čez grajsko ozidje stopiti. — ,0 dobrotljivi Bog! je večkrat djala, po polji se sprehajáje kako si vendar vse v prid ljudem vstva-' ril; in vendar kako nialokteri spozna Tvojo vsegarnogočnost in očetovsko ljubezen! — Ko sim še pri svojih starših bi-vala, in se njimi sprehajat hodila, kadar je hladni vetric dihlal, kadar so cvetlice cveté'le in se hrib zelenil , kadar sim vidita po polji blagodarjeno klasje zibati se, in tičke sladko prepevati slišala: o kako malokdaj sim na to mislila da si Ti vse to vstvaril in iz ljubezni do svojih stvari tako lepo napravil. — Zdaj pa, če vidim cvetlico na polji, bi jo skoraj poljubila priserčnega veselja, in kadar slišim ptice vergoleti, Te priserčno zahvalim, o Gospod! da me po 'tih malih stvaricah razveseluješ. — Tak je človek, — ka dar ima vsega dovolj , ne misli na Boga. Pride pa nadloga Blagomlr pu;čavnik, nad njega, o kako sladko mu je vsako nar manjše veselje, in kako serčno se Bogu zanj zahvali!‘‘ — Večkrat je pa, samši doma solze to61a ker se je tako zapuščeno čutila od vsega sveta. V grajšini nikoli ni smela komu kaj zaupati. Grajšinski čuvaj je bil zvita, jezična koža, ki se- je znal gospodu in gospi prilizovati. Kadar je bil gospod domá, je z njim potegnil mu v nar malopridniših reč/eh pomagač bil; ako pa gospoda doma ni bilo, se je znal plaziti pred gospe , in je slušal z ustmi iri ušesi njene povelja. Scer se mu je v sereu gnjusilo gerdo obnašanje divjega gospoda; pa on enkrat 'ni bil mož za to, da bi bil resnico naravnost govoril, in se je rajši gerdo hlinil, kakor da bi bil svojo službo zgubil, in pošteno živel. Zatoraj ga ni le enkrat njegova žena, ki je nektere dobre lastnosti imela, okregala. vso žensko umetnostjo, gladko bese dovati, ga je véasi„ oštela, posebno , kadar je pijan iz keréme ki je v bližnjem gojzdu stala, prikimal. Ta oseba bi bila še edina, kterej bi bila smela Jovana svoje serce raz-kriti; pa vratar (čuvaj) je urn& vsakcj priložnosti. pot zapreti, da niste vkup prišle; zakaj bal se je, da bi ga žena zatožila , in da bi pri gospi ob zaupanje prišel. Tako so minuli dnevi, tedni in mesci brez vsega veselja za gospo. In glej, ko se spomlad prerodi, pricveti tudi za njo iz med ternja britkosti in težav prijazna rožica. Postala ti deklice kteri je bilo Zalika imé. Pozabila je rada, milo detiee poserékovaje in poljubovaje vsip nadlog in terpljenja. Vedno je o zibelki bila, in nar ljubši skerb jej je bila za otroka. Noč in dan je Boga prosila, da bi ji vsaj to edino veselje ohranil. Čez leto in dan, ko je slišala svoje dete vpervié ime: „mama” imenovati, je bilo nje veselje nepopisljivo. Objeme ljubo detice, poljubi ga irt blagoslovi, ter obljubi Večnemu, da bo njena nar večja skerb za pravo izkojenje otroka skerbeti. In Zalika je rastla, lepa, nedolžna deklica. Lepi nauki njene matere so se ji globoko v serce vcepili. Nobena čednost, ki »more deklico Bogu ljudem dopadljivo storiti, ji ni bila ptuja. Bila je pametna, ponižna in pohlevna. lklateri je pri opravilih zve'to pomwgala. Vsaeemu je bila prijazna in priljudna. Veselila gel sreče bližnjega, nad nesrečo pa se je jokala in mu tudi ko je bilo mogo'ée , pomagala, ter svojo mater taka dolgo pro sila , da je nesrečnemu pornagano bilo. Med druzimi se je tole dogodilo kar je ~iv dokaz njeno prave miloserénosti: Mati soji kotli enkrat za vedlo novo dr go svilnato oblačilce napraviti. »Oh draga mati! reče deklica, ne morem druga& rnisliti na oblačilo, kakor da Me solze posilijo. Jč vendar predragó I Platneno bi bila zadosti za nze.4 „Kako je to ? pobarajo mati, ali se ne boš' sramovala v tacam oblačilu med druge gospodične iti? -7-ne!” odgovori Zalika, meni je borno oblačilce ljubše. »In kako to? — »Vi veste, draga mati; za revno bajtico tam doli pri potoku. Bolni, siromaški Martin v njej stanuje. Kar jaz pomnim je reve' v postelji, pa zraven še lakote terpeti mara. Anka, njegova dobra hči, ne vé nikakor revnemu očetu pomagati. Ona sama nima nič obleke, še celr noga-vic ne. Pretečeno zimo , o koliko je sirota prestati morili& Iz pod snega je nabirala derva, pa je staremu slabemu očetu cumnato (izbico) ogrela. — Ljuba mati! za td vas prosim. Dajte njim raji denarje ko bi jih za moje drago oblačilo potrositi iméli." Jovana ni pri tej priči mogla besedice pregovoriti. Objame mileno Zaliko ter jo poljubi, »Ljubo dete, reče čez neka' časa vsa ginjena, in solze jej v očeh ''-rajo , ljuba Zali.ka ostani tako miloserč'na dokler 'iviš!‘'‘ — S stoterim veseljem dopolnilu tvojo prošnjo. Skerbela bom, da bota sito maški Martin in njegova revna hčerka z vshrn potrebnim, vsak mesec previdena. Ti, draga zalika , si bila perva, ki si me tega dobrega dela opomnila, bodi tedaj tudi ti pervat ki to veselo novico revnemu nnou doneseš. Precej pa mu odrajtaj denarje, ki so bili za tvojo oblačilce namenjeni, da si zamoreta kruha in mleka kupiti. 3 Komaj izreče Jovana, hiti Zalika proti hiši revnega' Martina. Sivček se ji nasmehlja, in jo jokaje zahvali. „Kadar bom tam gori pri milem bogu, reče pojemáje, o takrat bom vedno molil , da bi Gospod milostljivi gospodični vse stotero povernil !” »Tako storite! dragi Martin, mu od-govori Zalika in se tudi zjoka. Pa še bolj joka Anka. Po-slovi se prijazno od sivčeka, mu roko poda in ga zagotovi, da hoče v prihodnjič vedno zanj skerbeti. — Vitez Bric ni imel serca, take in enake veselja ob-čutiti. Divjal je kakor steklina vedno okrog, in je ko-maj vodil, da ima hčer doma. .oko je bil v hudem vremenu doma, se je večkrat primerilo , da ni cele dni besedice z gospo ali hčerjo govoril. Jovana se je nadjala, ko je še Zalika v zibeli bila, da bo otroško nedolžno poljubovanje očetovo terdo serce omehčalo. Pa tudi zdaj se je zmotila. On je bil in je ostal stari, terdi mori. Zaliki doteče sedmo leto. Z vsacim dnevom .e priha modrejša in pob(A'niš'a, vsaki dan je bila ljubezniviša. Zdaj se primeri 1 da viteza zopet dolgo časa doma ni bilo. Mati in h& sta ga čakala večkrat pozno y noč strahoma nič dobrega e nadjavši, zato ker ga tako dolgo ni bilo. Enkrat .49 pozno , okoli polnoči, zatrobi čuvaj in kimalo otem se po dvorišči čuje ropot in vriskanje. Jovana sicer misli, da bi bil Bric, pa vendar se je' nenavadno šumenje čudno zdi. Čez eno uro prigromi Bric v njuno sobo in hoče imeti veliko bučo vino I zdaj še eno, in vpije z groznim hroho talijem: »Zdaj ga imam svojega nar večega sovražnika Zpije e tretjo bučo, potem se zavali pijan iz stola, in obledi do druzega jutra. — Jovana in Zalika zveste še le drugi dan od vratarice, da je Bric Gorjanskega viteza oropal, vjel sim privlekel in v temno luknjo zaperl. Toliko da je vratar povedal, kteremu je vitez sam to pravil. Pri tej novici se Jovana in Zalika milo pogledate in jo kate. A za bojo voljo oče Jovana kaj se bo vse zgodilo ! Ljubi Bog,. ti veš, da me nisve nič krive toga, kar Bric stori. Vést nama ne more nxč tacega očitati. Naj se e zgodi, kar hoče na Te zaupave rcc VII davno v -tem času je ivei v vajci poleg Tunskega jezera nad visoeim skalovjem star puščavnik v svojem tihem in mirnem šotoru. Pred več leti je bil v te kraje prišel, in se, ker mu je dopadlo, na gori vselil. Bil je sivček pri 70 letih. Njegove globoke gube po čelu in obličji so znamnje njegovega prešnjega britkostnega življenja, pa tudi njegove vdanosti v voljo bozjo. S .ebernobela brada m x je čez persi majala in dolg čem plajš z debelo vervijo preparan mu je bil vsakdanja obleka. — Kaj in kdo da je omenjeni puščavnik na gori in od kod da pride, je bilo sosednim prebivavcom doline popolnama neznano. Ali nič menj ga niso za to spoštovali kakor svojega očeta. Zakaj spoznali so v njegovih besedah globoko previdnost in modrost, v vsem njegovem obnašanji priljudnost, v njegovih delih pa lju-bezen človeštva in velikodušnost ; v malem času so se mu popolnama zaupali, in se pri vsaki imenitni priložnosti pri njem posvetovali. Bil je ljudem koj o začetku, ko je sem prišel , po imenu „Blago–mir” znan. In ker so ga vsi dee ani sploh spoštovali -mu rekli: „Oče Blagomir.” Oče Blagomir si je hišico pod skalo napravil in jo z mahom in hosto (vejcami) hudega vremena in dežja obvarval. Zraven revne hišice je stala kapel'éica, kjer je svojo molitev opravljal; in okoli hišice je bil majhen vertič sad(monim drevjem nasajen na kterem je vsako leto toliko pridelal, kolikor je za svoj živež potreboval. Pijačo pa si je donašal iz bližnjega srebročistega studenčika ki je pod skalo šumljal ; in le kadar je kak ptujee pri njem bil, je okusil ž njim kozarček vina, kterega so mu bližnji dež'elani podarovali. — Po dnevu je svoj vertec pridno obdeloval, ali pa lične pleteničite iz bičja delal; zvečer pa je sedé pred puščavno hišico na svojo pljunko brenkljal, dokler ni večerna zarja v mraku utonila. — To samotno, prijazno stanovanje so ljudje sploh ,,Blagomirov dom(' imenovali. Ni bilo živega človeka v okolici, ki bi še ne bil na goro prišel, in pobožnega očeta obiskal. Pa ga tudi ni bilo človeka , ki bi ne bil v duhu okrepčan tega svetega mesta zapustil. — Od tiste strani, kjer so skale nad jezerom stermele skoraj ni bilo u Blagomirov dom za priti; noben ptujee bi se ne bil smel brez navajenega vodnika po tej stezi podati. Od druge strani pa se je zvijala dovolj široka steza med senč"'nim hladnim brezjem in lepo dišečimi gorskimi cvetlicami. Da bi pa tudi ljudje od une strani Blagomirov dom ložej obiskovati zamogli, je bil mladeneé iz Merlinš'ke vasi noč in dan v svoji bajtici pripravljen, ki je romarje čez vodo prepeljeval in po nevarni stezi spreinljeval, in sicer brez plačila. Zatoraj je pa tudi mladenča, Nikolaj mu je bilo ime, in ki se je od ribstva živil med vsi ni oče Blagomir nar bob ljubil (čislal.) Kolikorkrat mu je romarje pripeljal, mu je smehljaje roko podal rekoč: Ljubi Nikolaj , če ravno za svoj trud nič ne barate, imate vendar zadosti; zakaj vi imate zalivalo popotnikov, moje spoštovanje in božji blagoslov. Čez nekaj let , ko je oče Blagoinir brodnika Nikolaja vodim) bolj in bolj čislal, in nad njim mladenéa našel„ kakoršnega si je v samoti vošiti mogel ga nekega dne, ko je ravno romarje pripeljal, k sebi povabi, kozarček vina z njim pokusiti. Nikolaj ki si tega za malo čast štel 39 sprejme z veseljem ponudbo. Oba sta se dolgo časa prav nedolžno radovála. Poslednjič začne pobožni oče bolj resnoben -prihajati in v britkomilem obličji se mu bere kakor da bi hotel neko skrivnost razkriti in si tako serce polajš'ati. »Gejte , ljubi brodnik Nikolaj začne on, jaz sira star mož in Me-cen v izbico. Nar'pervo je pri pol odpertih vratih noter po-kukal ; ker je pa vidil, da sta oba na nogah, ju nagovofi: No, draga gospa! kako ste kaj spali? mislin da dobro, zakaj snoči smo prav dolgo govorili. Nisim mislil, da je e tako pozno. Verh tega ste 1'tt še poti spehani bili. In 'ti, rete Milkotu, se mi danas tako piv zdiš, kakor ptiček spomladi. Čakaj , gotovo boš rad pri nas! danas bo zadosti prijetnosti za mladost." — Milko gre k njemu, in mu roko poljubi, ravno se je hudo branil. Bogomila se Mu ser&to za vse zahvali. jii1onii1 ji ne da dolgo ,e vse Živo. Dečki splezajo na lipo , da bi široko rajdo bolj razgledati zamogli. Deklice se po bMnjern bregu vstopijo. Kmalo se približajo pastirji in pastirice, belo oblečeni ko sneg s pisanimi traki v laseh pripeljajo nar lepše blago iz med čede s opletenimi rogi pod lipo. Palice imajo s beršljinom ovito in na klobukih visoke šope gorskih cvetlic., Pod lipo nekoliko poplešejo ; potem ;reda naprej memo hišic in se zgube gledavcom spred oči. — Zdaj pride druga rajda. Bili so vinorejei in vinorejke černo oblečeni z mdeéimi traki opleteni. Dva med njimi neseta pletenico polno rumenega in černega grozdja. Mladenéi imajo reznike ovenčane, deklice nesejo vence iz ter tovega perja. Ko ples pod lipo dokonéajo, se zgube po tisti poti, kakor pervi. Spet se prikaŽe tretja rajda. Iz da ljave doneči lovski rog naznanuje, da so lovci in lovke. Njih oblačilo je zeleno, in na njih klobukih se sklanjajo dolge ptičje peresa. Najprej nese krepki mladeneč vbito sčrno. 1ladenči mečejo posamezne pušice kviško. Posle& njiv tudi ti za prejšnjimi zginejo, gostovi se zopet na prejšnje mesta vsedejo. - Zdaj se pribliŽa gospodinja Bogomili, jo zaprosi, da bi pesmico zapela. Bogomila začne ganjena in pokojno lična v zaupanji v Boga pesmico, ki jo je njen, Miroslav kdej nar rajši pel in strune zaglasi: »Tais ki zvezdam odločil je pot , K' je velik, mogočen, ki biva povsod, Ki kote nar skrivni~ih krajev pozná, Clo pesek prešteje o bregu morja: Človeka nikoli tmhie zapusti Ga vodi, ga spremlja, za njega skerbi." Med vso pesmijo je krog in krog silna tihota. Vse oči so v pevko obernjene. Splošno ginjenje se na vsili obličjih 54 bere. Oče Blagomir je kakor premolijo-. Njegove misli je da po nekih éudrúh minulih časih letajo. Solza za. solzo se mu p» srebernob\éli bradi „potoči. Njegove o& so, zdaj na gospo, zdaj proti nebu obernjene. Nihe se ne upa ga iz te sve'aa zamiqenosti zbuditi. — Poslednjté ko se ljudje zopet na travnik zgubé, svoje igre opravljat in le Bogomila iu le nekteri stari pri njem e sedé * se predram iz svoje zamigjenosti in ponavlja poslednje vcrste pesmice : Človeka nikoli.. tuji ne zapusti, Ga vodi , ga spremlja, za njega skerbL” „les je , odgovori ogomila: vsaka teh besedic je po 'va in resnična. Tega sim se včeraj prepričala, kakor nikoli poprej ne. V nar veči nadlogi sem njega klicala, in on ni zapustil mene in otroka. On bo gotovo tudi za na prej naju preskerbel. Ta pesmiea me je ze veékrat s zaupanjem. navdihnila. tudi v prihodnjič jo bom v vsaki po-trebi zapela.” „raga gospa, reče B a ako bi vi vidili, kaki;ne ohutke je pesmica v meni zbudda, gotovo bi s menoj tla-miljenje in veselje imeli. Bili so časi, ko Nilu jo se rad po-slinar in tudi sam pel. Zdaj pa , če jo peti slišim ali pa sam pojem, mi Žalosten spolnili v duhu obudi. In vendar mi je ob koncu pesme vselej tako prečudno lahko pri sercu, ka kor bi jo zdaj enkrat veselisi pel, kot nekdaj. — Glejte tako mi jc tudi zdaj. Mirno in jasno je moje serce. Prečudno ste me s svojo pesmijo preč rali. Tako rne zdaj na vas navezuje , kakor vi moja lastila hčer biti. Kdor to pesmico peti zna, bi ga veselja objel. — O kaka zadovoljen bi bil, ako bi le enega človeka imel , ki i me včasu u britkih urah s to pesmijo, razjasnaval !” ,ln kako vesela hi jaz bila, odgovo mila, i ovc ako bi povsod tako pohlevne in prijazne ljudi la kakor tu-kaj! Zdaj pa zopet to (Minico zapustim, ia Bog vé, kod 'Se bom vse tavati morala! Težko se bom od tukaj ločila Leško t bo posloviti se ! Zakaj »do mi je tukaj , kak,o. bi bila doma." „Tedaj nimate nič namenjenea kraja, kamr bi popotvali?” vpraga Blagomir. „Oh ódgovori Bogomila, danas ne vem, kje sim jrt~i, jutri ne vem, UM' e oberniti.” „edaj bi vas morebiti ~dno v tej dolinki' ostati?” bara Blagomir. — ,,Nikjer bolj ne, odgovori Bo-gomila, kakor med vami! To bi bila rnoja edina velja, tir kaj mirno kiveti, s ljudmi delati, radost in terpljenje njimi deliti, dokler bo večnega volja, da se drugači obrne. Ali kako? dragi oče! se hoče to zgoditi, ker sim revna, raviia fena # Ljudje so mi e te čas , kar sim pri njih, veliko Vat-lika dobrega storili nehvaleinó bi bilo oŕ njih še cesar e ,,Za to naj jaz skerbirii, reče oče Blagomir, vstane, pokliče biki-lega gospodarja na stran, in pride knialo smehljaje nazaj. Gospodar pa hiti na travnik, in pokliče ljudi skupaj. Urno prklejo vsi, in obstopijo sivčjeka :a; eijno p'rič'akovaje , kaj jim bo povedal. Vse je tiho, vsip oči so vanj vperte, na to začne on: Ljubi moji! da vas je Gospod tildi letas obilno blagodaril, tega je priča današnja veselica. Ni le enga v ceh dolini, ki bi smel reči: Nimam svoj ga doma, nimam kosca kruha — v resnici sim nesre en. Pa ta le dobra gospa, nima domovja nima kruha — in je v resnici prav nesrečna. Ako nago dolino zapusti, nima nocoj prenočiliša; in kadar kruh povije, ki sto jej ga za popotnico podarili, mora lakote terpeti. , Gospod pa pravi:.,bodite usmiljeni in ne dajte, da bi bli?a'aji pomajnkanja terpel, in ravno zato vas je tako obilno blagodaril in. vam to revno eno v vaše kraje poslal. — Mi vsi „ kaj ne? srno bili dana iz serca veseli. Le revna gospa, se ni prav radovati mogla:; misel', da se 'bo kmalo posloviti morala, in pogled aYosine prihodnje dni sta njeno vesel,fč otemnela. Poshajte, svetvati vam hočem. Bog mi je to misel navdihnil, zatoraj pazite Zberite se vsi skupaj in napravita revni ptujki Tnalo bajtico. Kadar jo veliko rok, je delo krhalo končano. Ste zado valjnl? Pravo! pravo! tako je prav! velja! zakličejo vsi Roj jutri z dnevom vred bomo začeli." „Zraven moje hiše naj njena hišica stoji, reče bjudomil kar je za neKavo potrebnega, bom vse jaz prenerbel.” Naj Rog blagoslovi vaše delo , reče oče Blagomir in ilaj še vaših vnukov vnukom obilno poverne , kar ubo go p strite. ", Svčt pobo~'nega očeta je konec slovesnosti s preserč'nim veseljem ovenčal. „Nikoli še , se pomenujejo stari, nismo „Planinske veselice' s takim dobrim sklepom dokončali, kakor (I~nes , pa tudi gotovo ni bila milemu Bogu nikoli bolj prijetna, kot danes.” Žene in deklice obstopijo prijazno Bogomilo in jo poz.tlraviio kot svojo novo soseljanko v dolini. Dečki skakajo krog Milkota radovaje novega tovarša v igrači dobiti.. Mo.ie in mladcu& pa se pogovarjajo in posvetovajo , kako in kje da bi bajtico postavili. Boiomila skoraj sama ne vé kako ji je pri sercu. Tega se ni nikoli natljala. Besede ji pomanjkujejo, se miloserčnim ljudem , posebn,o pa častitljivemu očetu zahvaliti. Poslednjié jo sOze polijejo hi ona jame govoriti. S .Nl'ilkotom gre krog in krosi, lxx poda vsakemu roko rekoč: »Nad, zvezdami gori je kteri vam bo blago delo gotovo poplačal , jaz vam ue morem. 31o1ila pa boin vedno, da vam obilno nadomesti m napolni," Tako le bil slovesni dan dokončan. Gostovi se pred narazen. odpravijo, kakor sicer v taeih priloznostih s terd*n sklepom jutri o pervi zori delo hišice pričeti. Meti tilu, ko, se je Jxišica delala, je stanovala Bogomila piri Ljodomilu in, N4i. Pomagala jim je pri vsih opravilih in sicer tako ročno, tla so se ji vsi čudili. Milko pa je bil malo ljubej lii'nega gospodarja. Deček mu je znal v vseh rečeh vstreči, in bil je tako priden , ,da so ga vaščani svojim otrokom v zgled postavljali. Preden se pozna jesen končá, ~e stoji hišica narejena in pripravljena. Tisti dan, ko se Bogomila v novo prebiva-Iliče preseli , je bil spet vsim praznik. Staro in mlado pride 57 jo spremljat. Vsi darila prinesejo. Pastirji kruha, mleka, sirovega masla in sira; vinorejci grozdja, sadja in vina. Lovci jo obdarijo s divjačino in kožami za obleko v prihodnji zimi. Nela preskerbi, kar je za ognjišče potrebnega. Mize, stole je Ljudmil sam naredil s perilom in, postljami jo Rezika previdi. Od vsega tega ni Bogomila besedice vedita. Kadar stopi) od cele trume spremljena, v novo stanovanje in za-gleda tako lepo pripravljeno in s darovi obloženo , — se ne more solz zdel-žad, v pričo vsih pade na kolena in jeclja glasno sledečo molitev: ,O Gospod, kako prečudno za me s, skerbiš po nepopisljivi 4obrotljivosti teh blazih ljudi! O da bi pač mogla vsim ljudem zaklicati: Zaupajte v Boga, on vas ne zapusti!" — Na to vstane in ogleduje obilne darila; in ko se ona in Milko, ki je krog nje veselo skakljal vsa cemu posebaj zahvalita, igrajo vsim solzice v ()Uh. Oče Blagomir pa jo smehljaje za roko prime rekoč ,No , blaga gospa, zdaj pa le bodite radi pri nas, in poza bite prestarega 1,erpljenja." Ljudem pa reče: ,Spoštujte in ljubite dobro seljanko vedno , zakaj od nje se zamorete ve liku dobrega naučiti." Bogomila se nove hišice kmalu privadi. Ilipoma so ji minuli dnevi v tihi, samoti in marsklerem nedolŽnem veselju.. Ljudje so bili ž njo vedno prijazni. In veselili so se ž'e na, prej prihodnje ,Planinske veselice", kadar bo tudi njena hišica s zelenin :d hojkami obsajena, s cvetjem in beršljinom opletena, da bojo takrat veselo prihod ptujc gospe v do lino praznovali, X. Jesen mine, zima nastopi. Sneg se iz blr jih sne~nikov tudi v dolino pomakne. Vse kolikor oko obseže, je s snegom pokrito. Vse poti so zameténe, le bli irj sosedje eden k druzemtr komaj priti zarnorejo. Ljrrdornil mora vsak dan od svoje do Bogomilne hisve- tir prekida dasiravrro ste bife skoraj tikoma skupaj. Po teni takem je bilo vse obiskovane kakor odrezano. Tudi pob‘Ani oče Blagomir mora v svoji samoti bivati, le iz nad skale doneči zvonček jim vsako jutro in vsak večer po dolini v njih veliko veselje naznani da še Cii in da se dobro počoti. Bogomila si tudi po zimi čas okrajšati umi. °resker bela se je s vsip popred, kar je za zenske dela potreb nega. Po dokončanih hišnih opravkih je šivala, predla, no wovice pletla Mislila si je namreč, kadar spomlad prieveti 5 zamorem to po bliž^njih mestih prtrdati in tako sehie in Milkota.nekaj časa s kruhom previditi. Nar ljubše ure pa so jr bile, ko je svojega Milkota v vsih lepih rečeh poduéevala. Bila ji je čez vse skerb , tla bi zrastel poboŽen, moder in pošten rnladene'é. Vsredi svo a dela ni nobene priložnosti zamudila, nun dulrá pobu posti globoko v serce vcepiti. V dolzih zimskih več'erih ga je tudi učila strune prebirati; deček se je silno pridno učil tako da je o prihodnji pomladi že jako brenkljati znal. učila ga je tudi več pobožnih pesmic : od božje vsegamogoč'nosti, neskončne ljubezni do ljudi, od stanovitnosti v terpljenji, od večnega življenja in še več druzih. Tudi branja in pisanja se je deček prav pridrlo učil. Ljudomil ki je več 59 krat njen poduk poslušal, se ril mogel nikoli zadosti po éuditi; in Ne it, je večkrat smehljaje djala. „Milko bo ke. kdaj v ua~i dolini a zupana; tako razumljivo bere in pile lepo kot kaki vismko~olec, verh tega še godbo umd. Drugo še proste ure je Milko pletenice pletel in kletko (tni«) delal. li'n'~' gospodar ga je s velikim veseljem te uroetu*osti učil. Pletenice je mislil prihodnio spomlad v bU njem, mestu prodati ; kletke pa sebi ohderti. Obljubili so mu kilt* namreč lovci, da ga bojo seboj na lov vzeli,. in mapo kazali, kako so s sokol= ptiči lové.‘ Deček je komaj čakal spomladi. Pasleclnjik” se sneg potaja, in semtertje se ~e vidijo tale tla; beli zvončiki prievetó. a, vse veliko soljo! Spet zamorejo ljudje eden do druzega, in se p zdravljajo, kakor iz ptujega pridšl etji spomladnji dan pride tudi pobozni oče Blagamir i uad skalovja in abi4(!e Bogomilo in oprašuje kako je kaj preimovala? ,ripeljal je tudi brodnika Nikolaja seboj, kteri ge, je kakor vedi, priljudni miadeneé povsod spremlje vala Nikolaj vse lepo pozdravi, kakor hi bil e davno pri hiti znan, in pod& perve vijolice, ki jih jo o bregu jezera ~gol Milkotu ia Reziki. Odslej je oče Blagomir večkrat v 4olino prišel, pri nobenem praxniku, pri, nobeni veselici ga, niso pogrešatsmeli. — Ko je sneg popolnoma skopnil, se pripravi Bogomila svoj, vertič obdelovati; N,4a, in Rezika ji pridno pomagate. .Wlko pa gre z lovci na gorje, in lovi na stermih skalah po '14«dib.l Ytxla(t% skaliče, kt«e je tudi koralo jako izučiti ue .tli pa je peljal- na malem vozičku svoje pletenice in matoitn prodaj v bldn,e mestica in terge, in prinesel je vekrat bog&to mlAujiea nazaj domu zvečer, kar je mater sorčrro ves,e~ilca Enkrat vendar ga ni beliča prinesel , akoravno je bil precej veliko pleteničit prodal to se, je pa tako gx>dLlo,: Roje ravna zvečer domu popotoval, v kopan, da bo spot Irago mater za nekaj dni preskerbel 60 zasliši v bUnji posti, skozi ktero je tudi steza bila nekaj strelajev na stran, milo ječati. S pervega se prestrúi krpalo pa se spomni, da bi znal biti krič popotnika unesre čenega, kteri pomoči potrebuje. „Moram vendar viditi, kaj da je” reče sam pri sebi in gre naravnost tje , od koder se je glas čul. Pod smreko leži mlad rnoi kakih 26 let obvezuje rano na nogi s hladnim perjem in zdihuje. — „Kaj vam je? revni rnož !” vpraša miločutni Milko. ;, zala Bogu da enkrat človeka vidim! odgovori 'ptujee. Mislil sim ze, da moram tukaj poginiti. Celi borji dan se nisim oteš'čal. La-kota me zlo nadlegova. Vendar sim še ser&lo koračil, na djavši sc da bom do noči kako prenočilišče dospčl. Zdaj sim si pa noge o ulil da ene stopinje več storiti ne zarila mm. Nič si ne vem pomagati. Groza me prešine tuka' v jzdn prenočiti. O ljubi moj, pomagaj , (e mi moreš!" Bog bodi zahvaljen , da zaTnorem" reče Milko u poda kos kruha, ki ga je od ljudi dobil, Merim je plcte čire prodajal. „Jaz sim sicer reven , pa še veči ste vi, tu-kaj jejte., dokler vam rane ne obve;~em. Na to vstane, na terga hladnega perja, obloi rano in jo preveže s svojo ruto, Ptujec ga debelo gleda. Misli si, to ni človek , to mora angel biti. Roko mu hoče poljubiti; ta se mu pa umakne smehljáje. Zakaj s veseljem je zapazil, da pitij«, več ne joka...._ Zdaj pa se bilko pomišljuje, kako ptujea naprej spraviti. — Misli in. misli, klalo pa veselo zakliče: „Tako bo! zdaj pa ze vem! in teče urno po svoj voziček, ki ga je bil na poti pustil. Ko ptujee zapazi, kaj deček misli, prijazno: „Tako ne pojilo, preljubi moj, to bo pret4ko.” — »Nič 'ne skerbite, reče še pol ure imava do bli - nje vasi. Do tje" - - Na vso Irno'č se vpira, da ptujca na voz spravi in prav pazljivo ravna da bi se mu rane ne dotaknil. Od začetka je šlo še dobro s voztijo. Ob zadnjem pa je moral Milko več ko stokrat počivati. Poslednjič dojile v vas. Pred pervo hišo , ki je bila dobroserčnega kmetova ea vstavi in ga naprosi, da bi ptujca le tako dolgo prehra dokler se mu rane ozdravijo. Uslišan je bil za kar je prosil in petja ptujca v hišo. Ko se poslovi, mu še nekaj src--beri-tikov v pest stisne in hiti, preden se te iz svojega začtidenja predrami in se zahValiti zamore, domu, da bi ga noč ne prehitela. Ko se po Ljudomilevem travniku domu približuje mu je nekoliko hud>, ker ljubi materi ne kruha ne denarja domu ne prinese. In ko ga maW,srečajo in smehljaje prašajo: o, Milko , ti spet prineseš, 'da bova nekaj dni preskerb ljena", — se začne glasno jokati. »Za bojo voljo! zakaj se joka'?. praša Bogomila prestrašena. Milko pripoveduje celo pi'igodbo.. med ktero je materi sto in sto solzic veselja po licih poigralo. Poslednjič ga objame rekoč: »Prav' tako, o dete! —Popolnoma sim s teboj zadovoljna. Več"ega veselja bi nú ne bil mogel storiti, ko bi mi bil tudi tinč' bi serov prinesel. Te male krajcarcike ktere si siromaku Gospod obilno blagoslovil in povernil. In ko bi tudi ne, saj je e sladka vest , da si revnemu bratu v uallogi pómagal ,' plačilo dovolj." Bogomila, sladkega občutka muterinskea veselja, ginjena,. ne more domačini hišnim blazega tlela ljubega sinka zamolčati, od kterilx je ,vedita, da se bodo veselili „ kakor ona sama. Od tih so kmalo vsi sosedje zveclili in djali so vsi ginjeni: »Te otrok bo .gotovo prav srečen l” Tako je minulo leto in jesen, in še eno leto in ligo. Seljanom je bilo prebivališče gospe v njih dolini silno koristno. -Uda je namreč deklice lir vsik rečeh, ki zamorejo mladim enam klej korisfiti. Dečki pa so se od Milkota pohlevnbsti in priljudnosti učili. To so tudi starši kini& spoznati in se 'večkrat med seboj pomenkvali: ,,Bog jo ohrani, še dolgo milo gospo! — e na njenem grobu, ko jo bo Gospod poklical, bomo s brakini sem« na njo mislili in nje spomin praznovali. XI. O' a L Med tiara ko s ,a Bogomila in Milko v tihi vajcarski dolinici mirno dneve preživela — je Gorjanski vitez Miroslav v čemi, ogrozni ječi na Skalodvoru zdihoval, v ktero ga je brezdušni Bric pahnil bil. Bila je v tretjem nadstropju. Majhna luknjica skozi nezmerno debelo ozidje mu je le toliko luči dajala, da je zamogel svoje strahogrozno prebivališče spoznati. Ozidje je že samo na sebi, ogrozno, četno plesnjevo in z mahom obraščeno strop le toliko visok, da bi zamogel komaj lno srednje postave po koncu stati. V enem kotu je bila kamnita klop in miza, na Meri je bila, hrana vitezova: voda in suh kruh. V druzem kotu je kupec gnjile slame, to je bila postelj njegova. Tetko železje nm rožlja na rokah in nogah. Lica so mu obledele upadle, in oči od vodnih solz zarudele. Vendar preterpel je vse to stanovitno in poterpeqivo. ,,0 kaj je še vse terpljenje v ječi, je večkrat zdihnil, proti mojej notranjej brit-kosti, s ktero zgubo preljube Bogomile in svojega sinka obžaljujem ! Kako rad bi tetko železje nosil da bi le vodil, če moja draga še živita, če sta zavarvana pred zalezovanjem sovrai'nika! Kako rad bi na gnjili slami dolge strašno dolge noči preéul , ako bi me le kdo zagotoviti mogel ; Tvoja gospa in tvoj sinček počivata na mehkej postelji. Kako sladek bi mi bil četni kruhek , gko bi le vedil , da Bo--gomila in Milko ne stradata! Tako pa dvojne britkosti ter-pint. Moja duša je ranjena, moje truplo britkosti oslabljeno. In kaj bo še s menoj! Da bi le enega človeka, imel, ki bi me tolažil! — Pa kaj je človeška olažba! K. Tebi k Tebi se obernem večni, miljeni Bog! ge vselej si me Ti iz brit--kosti rešil. Tudi zdaj boš moje terpljenje končal. Ako se brezštevilnih nevarnosti, ki so mi od mladih nog sčm vedno gugale, spomnim; ako pomislim, kako očetovsko si vedno za me skerbel, me varoval in spremljal povsod: oživi novo terdno zaupanje v mojem sercu. In tudi zdaj v svetem zamaknjenju čutilu, da tudi v ječi pri meni čuješ in da me Tvoji sveti angeli varjejo. Tako je molil vitez cele ure kleče, in je iskal v molitvi tolažbe in pokoja. — Véasi mu je bilo na misli, da sta o-gomila in sinček že davno se preselila v ljubo večno domavono. In takrat ni nič priseréniši želel, kakor umreti, da bi se njima pridruil, kjer ga od njih nič več ločilo ne bo. Véasi ga pa upanje obhaja, da še živita in da ju bo zopet vidil. Nar ljulA'e veselje mu je bila Gorjanska g ajina, ktero je Bogomila zrisala in oWivkala , in mu jo tisti večer ko je od boja nazaj prišel, podarila. Nosil jo je kakor tudi zlati krivec, kterega je v dvoboji dobil, vedno pri sebi. Kadar se je pred ječarjem (čuvajem) varnega čutil, jo je pazljivo ogledoval pri malih žarkih, ki so skoz dolgo luknjo pičlo noter zahajali. „Predraga »ogomila!” je večkrat zdihnil in solze ga zalijejo, „gotovo nisi takrat mislila, ko si jo narejala, da mi bo to tolažba v terpljenji med strašnim ozidjem grozopolnega jetja. Kako natanjko so pač visoki stolpi (turni pri gradu) v ()kisu zadeti! Tukaj je grajski vert, tu-kaj dvorišče, kterem sim toliko večerov s otrokom in ženo stoje božjo vsegamog,očnost hvalil. Tukaj so okna no,e sobe. — O ve tihe domače veselja, kam ste minule! — Bogomila! Milko kam sta prišla!” — Tako je večkrat klical, kadar sta ga žalost in hrepenenje popolnama prevzela. Poslednjič mu gorke solze serčno britkost polajšajo. Nasloni se na plesnjevi zid in joka in joka cele noči. Počasi u žalosti hrepeni prost biti, cele dni tiči pri nicu gleda jokaje po. oivljenej naravi. Kadar je kak tiček 'nemo zletel, gleda za njim in zdihuje rekoč: »0 da bi jaz tvoje perute imel, presrečna stvariea! Ti si prost in vse podnebje je tebi odperto." Kadar je vida, ladijo ,tla na uno stran Rajne preveslá, je zdihnil, obe roke za njo moleč :' ,„Poakaj , počakaj , ljubi čolniček! Vzemi me seboj! Prepelji me na uno stran! O! ali me ne slišiš? Pojdi, tedaj tje , pojdi srečno! in kadar nazaj prideš, pripelji meni tola;bo ali srnert !" Za barko je gledal , dokler mu je vedno manjša in manjša mu spred oči zginila. Tako ste minule dve leti. Zdaj mu pošlje Bog polajšanje terpljenja, in mu strašno prebivališče prijetniše stori. — Jovana in Zalika sta bile od tistihmal kar jiina je bila čuvajka ime jetnika povedala, silno v skerbeh zavoljo njega. Davno e bi bile rade od viteza izprosile mu prizanesti, pa bale ste se njegove neukrotljive jeze. Jokale ste, ko ste bile same, in nič bolj si niste eljele, kakor priložnost, vi-teza poznati. Pa dolgo se jima ni ponudila. Vendar ko ste zvedite, da je Bric viteza čuvaju izročil , in da ga ni sam nikoli od tistihmal, kar je v ječi obiskal, jima zasveti zarja upanja. — Ko je enkrat Bric od doma za dalj časa odšel, pokliče Jovana čuvaja k sebi in mu reé"e: »obro vem, da ste usmiljenega serca, in da vas krivica nedoffiiemu storjena, v serce gine. Za to vas res pohvaliti moram, in tudi en-krat vas bom za: voljo tega obdarila. Zvedila sim, da je Gorjanski vitez vaši skerbi zroen, in to sle je silno pota IaMo." Pri teh besedah vitezinje čuvaja rudeuiea polije oči pobesi, kakor bi se sramovati moral. Vitezinja pa, kakor bi nič ne hotla zapaziti, dalje govori: „Toliko lepega sim e od Gorjanskega viteza slišala, da me res mika ga obiskati. Me bete le kotli k njemu peljati?” Čuvaj odkima pomišljivo kakor bi hotel kaj reči , pa se ne upa. »Blaga gospa! — !" — jeclja vendar na zadnje. »Že vem kaj hočete reči" poprime gospa za besedo, viteza se bojite, pa bodite brez strahu ako bi Bric kaj zvediti imel, naj bom vse j az kriva! — Nato se čuvaj nizko perkleni. úe pa tako b.oé'ete, reče 65, počasi sim pa e pripravljen , le pojte za menoj." On gre naprej, Jovana in Zalika za njim. Poslednjič dojdejo do nizkih železnih vrat. Tukaj se čuvaj vstavi rekoč: „Tukaj leži vitez” in hoče ključ vtekniti; „éujte ne slišite nič ? to je njegov glas, le slušajte dobro!” Jovana mu zapove tiho biti. Zdaj slišijo viteza moliti: „Mili Bog, ako si mi namenil, da moram tukaj zasopsti v tem „strašnem ozidji, po-manjšaj vsaj mojo britkost zavoljo ljuhljenikov mojih. Ven-dar ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi!” Zdaj sto pite Jovana in Zalika noter. Vitez je osupnjen zavoljo ne-navadne prikazni. Jovana se mu perkloni in reče jokaje: „Potolaženi bodite! rane, ktere je Gospod vsekal, bo gotovo zacelil. Jaz in Zalika, moja hči, imava serčno usmiljenje s vami. O da bi ga tudi vitez Bric imel ! Veliko do-brega sim že čela od blage Gorjanske družine zatoraj sim sklenila, vas obiskati. Povejte nama svojo žalostno prigodbo. Gotovo jo ne bova brez solz poslušale.' Vitez serčne radosti ginjen glasno zakliče: „Moj Bog! kako te zahvalim, da mi vendar enkrat usmiljene duše pošlješ!” - - Zdaj jima pripoveduje svojo žalostno prigodbo tako giuljivo, da si vedno solze' z oči briše. Mčd tint stoji čuvaj vedno pri vratih in se hlini, kakor bi tudi usmiljenja ginjen bil. Jovana ga pokliče rekoč: »Čuvaj! do zdaj sim se nad vami motila. Poglejte prav! Je le to stanovanje viteza Gorjanskega!? Mi bomo drugači napravili. Pošljite jutri svojo ženo k nam. Naj nama pomaga, da ta smerdljivi hram v priljudniše prebivališče sviemenimo." Nato se poslovi od viteza in ga potolaži rekoč : „Poterpite v zaupanji na Boga„ morebiti, da nam pošlje priložnost, da bote oprosteni in svoje premoženje nazaj prejeli. Zato ga hočemo skupno noč in dan prositi.” Ne dolgo, in že je žalostrašna ječa vsa prijazniš'a po-stala. Gosto omrežje je proč, in namesto njega stoji pri-stojno oknice, skoz Mero toliko luči priseje, da je ves hram razsvitljen. Težko železje iu terdi okovi iz rok in no«. Blagomir puščavnik. 66 so proč ? in lična mizica stoji namesti merzlega kamna.-Vitez dobiva tudi boljšo hrano in pri vsaki jedi tudi kozarec dobrega vina. Tudi novo viteško obleko mu da Jovana skrivej narediti. Zalika posnazi vsaki teden celo tlak po hramu in ga pogerne. . . . To vse vidivši čuvaj pokima z glavo proti svoje] ženi rekoé: »Vse prav! da bi nam le vitez kake burke ne -vganjal! Zdivjal bo, ako ga objšée in mi smo vsi zgubljeni.‘‘ »Tega mu pač mar ne bo , od-govori zena, vest mu kaj tacega ne dopusti. Pogled ne-dolžnega viteza bi nm bila pušica v očeh. In ko bi mu kdaj kaj tacega v glavo padlo saj je zraven temna luk ka 'Dur ga za tisti čas lahko deneš." (tez nekaj let se je v judoniiloveni pohištvu nekoliko spremenilo. Rezike ni več doma. O pretekli „Planinski veselici‘‘ se je tudi njena svatovšina obhajala. Brodnik Nikolaj jo je nevesto pred altar peljal. ;sivela sta v svetem miru med seboj, in nju pohištvo je Bog ob'lagodaril. Tudi sta dobila par lepih otročičev, ktera sta jima stotero veselje napravljala. Reza ju je morala pač vsaj dvakrat vsak teden čez jezero svojim staršem pokazat peljati, ker se dobra stara nikoli mladih vnukcov zadosti nista mogla nagledati. V Bogomilnej hišci se ni dotihmal nič posebnega pripetilo. 'življenje blage gospe je bilo enako tihi samoti. Nar veče veselje ji je bil pohlevni sinček. Večkrat se je na ti hem nasmehljala vidivši, kako krepko svoje delo opravlja. ,,O da bi bil Miroslav tukaj, si je večkrat mislila, kako bi se svojega sina veselil! Pri teh mislih jo večkrat jok po sili. To tudi Milko koralo zapazi in enkrat popraša mater: „Ljuba , preljubezniva mati . morebiti niste zadovoljni z menoj , ker se vselej, kadar me pogledate, tako milo zjokate? Pač , preljubi sinček , odgovori Bogomila, vedno sim zadovoljna bila s teboj , vedno si bil hvalež'en.pokoren otrok, in Gospod te bo obilno oblagodaril ker svojej materi veselje delaš. Zdaj ko si zrastel pobožen mladeneč', čutim še veliko hujši strašno zgubo svojega zaroénika, tvojega očeta, ker ne morem veselja zavoljo tvojega lepega izkojenja ž njim deliti. To je tudi vzrok da sim semtertje tako pogosto žalostna. In vendar mi je zmiraj pri sercu, kakor da bi še živel in da bi ga še enkrat na zemlji viditi imela. O, da bi mi kdo vedel kraj povedati, kam ga je divji vitez Bric pahnil! Tje bi se podala in še clo za svoje življenje bi nič ne marala. Divjemu možu bi se k nogam vergla in z solzami njegovo terdo serce omečila, da bi naju, ako milega Miroslava oprostiti noče, vsaj ž njim v eno ječo zaperl.” Tako pravi Bogomila. In v sercu mladenka se v pervič misel obudi, dolino zapustiti in se po svetu podati, ako bi morebiti blazega očeta oslediti zamogel. V tej misli se vleže zvečer in zaspi, v tej misli se drugo jutro tudi zbudi. Celo po noči se mu od tega sanja. Ves zamišljen hodi okrog in postaja večkrat cele ure pod samotno lipo na travniku. — Poslednjič dočaka šestnajstega leta. Bil je lep, junaški mladeneč. Slednji se mu čudi zavoljo velikosti in moči. Ni ga bilo v vsej dolini njegove starosti, kteri bi mu kos bil. Bil je za vsako delo pripraven. Na lovu se ni od nobenega še tako urnega IoVca prekositi dal. Ni bilo tako visoko sokolovega gnezda, tudi na nar stermejši skali ne da bi ga dosegel ne bil. Kakor plezanje po 014, tako je tudi tunel poljske domače tlela. Znal je orati in terte obdelovati. Tudi &de je po cele tedne na planinah pasel, S eno besedo vse deželske opravila je tako urno in ročno opravljati ume] da Še mu je sploh vse čudilo. Posledni poletni večer, ko se od dela verno, \stopi k materi ki je ravno cvetlicam na vertieu prilivala rekoč: 5* 68 4,djuba mati . pojdite greva en malo ven po hladu; razodel vam bom svoj terdni sklep , kterega izpeljati vašega dovoljenja in božjega blagoslova želim." Mati se vedo-,eljno nasmehlja in se vsede k sinu pod lipo. ,Dobro veste, ljuba mati! začne on , kolikrat sva že od očeta govorila, koliko britkih solz sva zraven prelila, kako serčno po njih hrepenela, jih še enkrat viditi. Velikrat ste rekli: morebiti tvoj oče še živé. Morebiti jih ima divjak v strašnej klgti zapertih, kjer milo zdihujejo , in zastonj na pomoč kličejo. Tako ste xni večkrat djali. In ni dolgo, kar ste opomnili, da bi znali še živeti in da jih bova še more-biti na zemlji vidila. Tudi jaz tako silno hrepenim po očetu , da sim veliko , veliko solz na tihem prelil. In poslednjič sim terdno sklenil, kakor sokolár v ptujŠino popotvati. Tako mi bodo vsi gradovi in vse poslopja odperte. Vse viteške gradove bom obiskal. Morebiti — morebiti da kaj zvem od njih stanovanja in življenja." — Milko umolkne, in gleda materi v obličje, odgovora pričakovaje. Ona pa ga oklene, kakor bi se bala ga že zdaj zgubiti in zdihne jokaje : ljubi Milko ! ali bi me mogel zapustiti? Kaj bom počela, kadar tebe več ne bo? Ti sam si še bil moja tolažba, moje edino upanje. Dolgo, dolgo sim britkost v sercu nosila, ko si še majhen deček bil. In zdaj, ko vsako terpljenje z menoj v otroški ljubezni deliš zdaj naj bi te zgubila! — O Milko! Milko! nikoli nikdar te proč ne pustim. Skerb, da bi tudi tebe ne zgubila, mi bo serce končala. Noč in dan ne bom pokoja imela. Sto in sto nevarnosti, ki te bodo obdajale, mi bodo vedno pred očmi. — Zdaj te vidim v ogroznib gojzdih med divjo zverino, kako ti pot britkosti od čela kaplja, kako na pomoč kličeš; pa nobeno človeško uho te ne sliši. e malo trenutkov in zgubljen si! — Zdaj te vidim na poti obnemagati truda in lakote. Noben človek ti noče pomagati, in jaz, tvoja ma sim dalječ dalječ proč; ne morem ti kosca kruha podati morem postelji naprositi ne morem druzega kot jokati, 69 okati dokler imam solz v očeh in potem — še tega né več. — Zdaj vidim viteško visoko poslopje. Ogrozilo ozidje, Visoko skalovje mi pove, da je Brisov roparski grad. Iz omrežja peke luknje slišim žalostni glas, in britko zdihovanje po zapuščeni revni materi. To je glas mojega sinčka — tvoj glas je to , ljubi. Milko! v večno Železje zakovan moraš tani nemilo umreti. Ni ga rešenja. Na vedno mi odvzet. Tako tvoje življenje mi, je grenkejši, kot tvoja smert. To mi serce presune. Tega m' ni prenesti! Jaz umerjem! O Bog! o Bog!" Dalje ne more govoriti. Oterpnjeno gleda v tla in joka. Milko jo pa tolaži. »Ljuba mati! reče on, vi se le nar strašnejše mislite , kar se pripetiti zamore. Prež'enit,e si take misli. Mislite rajši, da sim v božjem varstvu. Dobro veni, da me bo Gospod srečnega nazaj pripeljal. In verh tega se le za majhen čas od vas ločim. Preden je leto , sim spet pri vas. In potlej , mislite si neizrečeno veselje, ako od ljubega očesa kaj gotovega zvem. Verjemite mi tisti trenutek sam ko hote milega očeta spet dobili, več velja kot vse terpljenja in britkosti, ki jih hote tačas občutili, ko mene ne bo. Poto lažite , upokojite se , blaga mati! priporočite me božji previdnosti. in molite za me! Potem pojdem serčno svojo pot naprej , zakaj božji blagoslov me spremlja molitev moje matere. — Ste zadovoljni z menoj? mati! — Bogomila omolkne nekoliko časa in povzdigne roke proti nebu. Potem reče: „Da! zadovoljna sim. Moj notranji boj je dokončan. Pojdi tedaj moj sin v imenu Gospodovem! Priporočila sim te njegovi skerbi in previdnosti. Notranji glas mi pravi, da te bom zopet vidila in sicer bolj veselega kakor zdaj.” — Solze si obriše. Tudi Milko se raduje. Že vidi v duhu veličastne viteške gradove, in po noči se mu sanja od visocega grada na starem skalovju, v kterem je ljubega očeta našel. Nekaj dni pred Milkotovim odhodom je minulo rned mnogoterimi pripravljenji. Bogomila mu napravi obleko, 70 kakoršno so tistihmal sokolarji navadno nosili. Mladenéu se čudna noša prav lepo podá. Zelena suknjica, rude& gkornici se mu na rumene hlačice iz jelenove kote posebno priležejo. Okoli sebe ima usnjat opasnik z jekleno zaklepnico. Na glavi čem s zlatim trakom obšit klobuk , kte je bila Bogomila poslednjo noč zraven nekterih druzih vrednosti otéla. Na klobuku maha ličen šopek ptičji)i peres. Bližnji sosedi, ki so prišli od njega se poslovit, se ga niso mogli dovolj nagledati. — Prednji dan pred odhodom se Milko na Blagomirov dom poda, se od pobotnega očeta poslovit in ga poslednjega blagoslova prosit. Tudi Nikolaja in Rezo obišče. Oba jokata preserčno ko se od nju po slovi. - Tretji jesenski dan je Milko na pot napravljen. Zgodaj zjutraj stopi s kletko in sokoli čez rame prepasano , s pljunko pod pazho , slovo jemaje pred svojo mater. Ona joka in pravi: „Ljubi Milko! spremila te bom še kake pol ure.” Zdaj odrineta od hiše. Bogomila mu nese culico, v ktero je perilo zavezala. Zdaj gresta skozi vertič. Pri stezi stoji velik germ nudečo cvetečih vertnic. Bogomila uterga nar lepši in jo vtakne sinčeku za klobuk reko(,: „Kolikrat to cvetlico pogledaš , spomni se svoje zapuščene matere.” Gresta dalje. Ze je vert in hiša za njima. Milko se pogosto še nazaj ozira. „S Bogom, zdihuje, s Bogom, tiha hišica!” — Pri Ljudomilu se še oglasita. „Molili borno vedno, reče stari, da vas Bog spet srečne nazaj pripelja. — Zastran matere naj vas nič ne skerbi. Zapustite jih pri dobrih ljudeh. Manjkalo jim ne bo nič kakor da bi sami vi tukaj bili.” Ko skoz blffiijo vas potovata , mu rnolé skozi vse okna roke in mu vošujejo: ,,S Bogom! srečno pot! Dobro se imejte! prav dobro. Zdaj prideta na hrib , kjer sta pred 9timi leti trudna obnemogla. ,,Do tukaj, reče Bogomila, do tukaj, moj sin. Zdaj se moram nazaj verniti. Ti pa pojdi v imenu bozjem! Ni mi treba več pripovedovati, kako da imaš Živeti. Od pervih let sim ti čednost vedno priporočevala. Tudi upam in se zaneseni, da se boš na ptujem pogosto mojih naukov spomnil. Pojdi tedaj v miru! Bog te spremljaj in blagoslovi! — S Bogom bodi in ako zveš, da oče Živé o pridi hitro hitro nazaj Žalostni materi veselo novico oznanit !" Milko joka. „Ne Žalujte po meni, kadar sini proč od doma, reče on, mislite se da kadar Smarnice cvete', sim zopet pri vas! Zdaj ji roko poljubi. „Hvala, hvala! lepa hvala za vse ljuba mati!” — Bogomila joka in ga poljubi. Na to mu podi, culico. „Dovolj ,- reče ona, zdaj se ločiva. Jaz na svoj dom , ti po širokem svetu.” — In ločita se. — Milko se še nazaj ozira, in akoravno 'več/ matere ne vidi vedno še kliče za njo: „S Bocrom! s Bogom!” Komaj je nekaj tednov po Milkotovem odhodu, kar Bogomila na enkrat bolehati začne. Že ne more po noči več spati, malo le vžije, noge se ji odpovedo , v postelj mora. NeŽa in Ljudomil se začneta bati in Neža reče: Vam gotovo ni dobro, blaga gospa, vaše obličje je vse drugačno od prej." — „Ne bojte se odgovori Bogomila, to je le od skerbi zavoljo mojega sina, ki se mu, Bog ve kako, po svetu godi. Verli tega pa še navajena nisim brez njega biti, ki mi je bil edina tolažba od Boga dan.” -4 „Bog daj!” odgovori Ljudomil in povzdigne zaupljivo oči proti nebesih. Ko je pa s NeŽo sam, odmajava s glavo rekoč : ,,Bojim, bojim se, da bo sinček zgubil mater preden se bo nazaj povernil. Njeno obličje mi kar nič dobrega upa ne daja. Bolna je, hudo bolna in sama še čutiti, noče. Ako bi bi bila spomlad blizo, bi Ze hotel verjeti , da bo okrevala. Ali zdaj je zima pred vrati , nar nevarniši čas za bolnike, posebno v naših krajih kjer nam sneg vse hiše zakrije." Kar je Ljudomila skerbelo, se je drugi dan v resnici pokazalo. Ko drugo jutro v Bogomilno hišico po navadi stopi, ji dobro jutro izročit, jo ne najde več pri njenem opravilu, kakor sicer. Išče jo v kuhinji iti na vertu. Tudi tukaj je ni. Zakliče jo v prednji stanici: „Ste Ze vstali? gospa!” — Bogomila se niu s slabim glasom oglasi: „Pojdite noter, dobri. Ljudomil!” Ko noter stopi se močno vstraši. Dobra gospa je bleda ko smert in toži rekoč: „Zdaj pa Ze moram vedeti, da sim v resnici bolna. Zakaj tako slabo se čutim, da se obleči ne morem, toliko manj iz sobe stopiti. Prestrašne sanje so me rnarnile celo noč, in rni vse spanje, ki me je sicer še pokrepčalo , vzele. O da bi bila vsaj zima proč! Ljubi Ljudomil, zdi se mi, da ne bom cvetlic prihodnjo pomlad na svojim vertiču več cvetki vidna.” „Zaupajte v Boga , odgovori Ljudmil , on vas bo ozdravil. Glejte, jaz sim bil Ze dvakrat nevarno bolen , in misliti je bilo, da Ze zadnjo meljem, da bo zdaj konec mojega Zivljenja. Neža, dobra ženica, je glasno pri moji postelji zdihovala. Rezika se je britko jokala. In Bog je vendar spet pomagal.” ,,Naj se zgodi njegova sveta volja reče Bogomila, ter se nazaj v postelj vlež'e, ko se čedalje slabšo čuti. Tudi juho vam moram skuhati, ste še tešči, morebiti vam. bo pomagalo. S tirni besedami zapusti sobico. Kimalo potem pride Ne"',a. Ko bledo zeno zagleda, se ne more solz zderZati. Da ji krepčavno juho, ji popravi postelj , in. Bogomila se ,okrepčana nazaj vlee. Cez eno uro stopi Ljudomil zopet v sobo, da bi se prepričal, kako se zdaj počuti, in če morebiti česar potrebuje. Bogomila se vzdigne , kolikor more iz blazine. Očeta Blagomira, reče nato' bi še rada v svoji hiši vidila, preden umerjeni. Njegove pobotne besede so me vselej oZivele in v zaupanji v 73 Boga poterdile. Tudi dolge ure bolezni in britko smeri mi bodo polajšale. Zraven tega mi še nekaj serce tepi, kar mu razodeti moram. Toraj , ljubi Ljudornil, storite mi dobroto pošljite kakega posla na' Blagomirov dom. Sporočite pobožnemu očetu da ga lepo pozdravim in k sebi prosim, ker me je Gospod s hudo boleznijo obiskal. Sporočite ITIU, da priserčno el'irn besede hladivne tolaŽbe z njegovih ust za-slišati, da bo pokojna in rabila moja smeri." — „Precej se bo zgodilo, česar želite” reče Ljudo jaz sam pojdem na Blagomirov doni. Akoravno nimam živih nog kakega mladena , vendar mi pot preteka ne bo. Odide, vzame svojo suknjo in romarsko palico in hiti, kar nar več more nad skalovje. Pobožnega očeta dobi ravno na vertu v njegovem takrat še zelenem poletnem šotorju. Ko noter stopi in si pot od čela briše, vstane Blagornir. „Ste vi? juIonii1! ga prijazno praša, kako ste s'e zasopéli! Staremu možu pri vaših letih bi se télo bolj počasi navbreg stopati.” — „To bil tudi storil , odgovori judomi ako bi bil po navadnem opravilu gor prišel. Tako pa me ptuja gospa pošlje; po vas hrepeni, zakaj bolna je silno. „Bolna? vpraša pobožni oče prestrašen, je le mar ne-varno bolna?” „Bog hotel, da ne! reče Ljudomil, o kako bi ubogi Milko jokal , ako bi vedel! Pa kako bi se bil revni mladenček tacega koj mislil, ko je na,'e selo zapustil! Bila je še terdna in zdrava, kakor on. O morebiti da jo je sirota takrat .zadnjikrat, vidi] !” — Oče Blagomir prinese trudnemu možu kupico vina, in ko se je te oddahnil, reče pobožni oče : „Zdaj pa pojdeva ! Bolna gospa bo že morde mislila , da celo večnost sodiva,” Ob eni čez poldan dojdeta v Bogornilno stanovanje. Vidivši ju priti stegne svojo slabo roko iz poq odeje in jo pobonernu očetu, kadar noter stopi, podá. „Kaj ne? ča stiti oče! reče ona kakor bi se nasmehljati kotla, od kar ste me vzadnjiG vidili, sim silno obledela?” — ,,S božjo po močijo hote zopet zdravi in veseli reče Blagomir, in ako 74 bi tudi ne mislite tudi o zadnje] uri življenja , da kar Bog stori je prav storjeno. On vé zakaj tako stori. Njegovo sveto ime bodi češčeno vekomaj." On se. vsede zraven njene postelji in oživlja njenega duha s pobožno besedo in lije mehkohladnjo tolažbo v pobito serce. Čez kake dve uri, ko sta sama bila, reče Bo-gomila: »Častitljivi oče! od tistega dne , kar sim v to dolinico prišla, je moje imé sploh vsim prikrito ostalo. Strah, da bi me znali morebiti sovražniki poiskati, me je moral, da ga nisim nikomur razodela. Zdaj pa ko sim nevarno bolna, in smert se mi gotovo bliža, ga moram razodeti možu' ki me serčno ljubi kakor svojo hčer, od kar me pozna. častitljivi oče, ste te mož. Vidite toraj : meni je imé Bogomila rojena iz hiše gtaufen sim zaročnica viteza Miroslava Gorjanskega. Milko je moj in vitezov ljubljeni sin. Perve leta mojega zakonskega stana so bile nar srečniše mojega življenja. .malo pa je Bogu dopadlo me s*neskončno versto britkosti in težav obiskati. Zdaj pripoveduje vse prigodbe od tiste strašne noči noter do tistega dne, ko je vpervič pobožnega oč'éta spoznala. Večkrat med pripovestjo je morala se oddihati, Bolezen jo je bila že namreč hudo prevzela. H koncu še pristavi: ,Prosim vas tedaj , častiti oče, da za mojega sina skerbite. Njegov stan in rod sta vam zdaj znana. Morebiti bo kdaj še srečen." Blagomir je v serce ginjen ter pravi: „Za-voljo vašega sina naj vas nič ne skerbi. Jaz mu bom oče. In s božjo pomočjo mu bom prej ali poznej v njegov preš-nji stan pomagal.” — „Velik kamen se mi od serca od-vali” reče Bogomila in diha ložej , „zdaj pa lahko umerjeni. Bog bodi zahvaljen!” Blagomir ostane še eno uro pri njej. Potem jo zapusti, zakaj vidil je , (la pokoja potrebuje. Obljubi jej, drugo jutro zgodaj zopet priti. — Nekoliko potem, ko se bolj pokrepčano čuti, vstane in piše sledeče pismice svojemu sinu na ptujem : XIV. ~~iŁ~IY~7i~ ~ái~l`;P~iSt~~ 89~Q úm. »Ljubi moj Milko . moj edini sin! — Vzadnjié na zerrtl ji te še tako imenovati »morem. S slabo onemagano roko ti to pisanice pišem. Moč me je zapustila. Serce mi hitrejše in pojemljivo bije. Lica so mi vpadle in obledele in oči motne po-stale. Mertvaški mraz mi ude pretresa , in zdaj še le čutim da me bo bela smert krhalo prav kihalo obiskala in me v boljšo, večno domovino preselila. * Danas je poslednji je-senski dan. Poredkim cvetlicam, ki so včeraj na vertiču njeno cvetele, je preteklo noč merzel, ojster mraz gla vice povihal. Na tleli le~é pomandrane in zvenjene; perje jim je odpadlo, Tako zvene morebiti do jutri moje-truplo in obidi merzlo , oterpnjeno , trohljivo." ljubi Milko! kaj je pak človeško Življenje? Kratek majhen čas poln britkosti in terpljenja. In nazadnje ga nima nobenega veselja, kdor mirne vesti ne brani , da je vedno prav pošteno Živel. — Znano tr je koliko sim jaz prestala! ko sim s teboj tisto strašno noč ubežala, kako revna irr zapuščena sva krog tavala, ko ti nisiin mogla, dasiravno si milo jokal, kosca kruha podati. In tiste vse solzice , ki sim jih po svojem Miroslavu prelila, tisti vsi britki zdlhljeji ki sim jih v toliko preéuvanih noééh iz serca globočine v nebo pošiljala, vse tiste britkosti, skerbi in teŽave, v kterib sem te izredila — vse to , ljubi Milko , ti je dobro znano zakaj že v pervi mladosti si imel tako občutljivo sere, da si vse britkosti svoje matere živo občutil. Vendar mirna sladka vest, da sim pravično in pošteno živela mi je v vsaki britkosti tolažbo in moč v serce navdihnila. Ta mi. je marsiktero tiho notranje veselje storila, za ktero sina sto-krat Boga zahvalila. In zdaj na smertni postelji me navdaja ravno ta sladka vest s jasnim veseljem in hrepenenjem da bi skoraj moje življenje pri koncu bilo, in da bi skoraj v družbi Očeta nebeškega bila." „Da boš ljubi sin , tudi ti na smertni postelji to notranje veselje občutil, ti pišem s poslednjimi maternimi solzarni nektere nauke, kteri naj te na poti čednosti okrepčajo. Vse kar ti pišem, seru ti že od otror.jih let večkrat priporoéevala. Vendar veni, da še zmiraj rad slišiš. Naj ti bodo sledeče besede tudi živ spomin tvoje ranjce matere. Druzega, ljubo dete, ti ne morem v svoji revšini nič zapustiti.” „Kadar se o spomladi nazaj poverneš in po cveteéem polju v našo hišico dohitiš, v sercu se radováje , da si'spet per mili materi, da jo spet objeti zamoreš takrat ne boš več ljube matere dobil. Mizica, pri kteri je navadno sedela bo prazna. Iskal jo boš po vertu, pa tudi tukaj je ne bo. ----D moje dete, moje ubogo, siromaško dete! kako ti bo pri sercu takrat! Sirota! klical boš po polju, po planjavi: „Mati! mati ! kam ste šli? Glejte vaš Milko je prišel nazaj ! o mati pridite, pridite vendar! objeti, poljubiti vas želi ! ne pustite ga dalje čakati!” Ali gorje, mati se ne oglasi, matere ni! Zdaj boš v Ljudomilovo hišo stopil in prašal po meni. Tukaj vidiš blede, žalostne obličja in solze v očeh. In Ljudornil ti poreče: „Ubogi mladeneé! zastonj iščeš. Tvoja mati niso več tukaj. In ko boš vprašal: „kam pa so šli? ti bo odgovoril: „Daljeé, daleč proč”! tje, kjer ni terpljenja , kamor si mi vsi priserčno za njimi ž'elimo — v nebesa. — In peljali te bojo dobri ljudje do mojega groba. Jokali se bodo pri tvojih solzicah, in Ljudomil ti bo to pisrnice podal in moj poslednji pozdrav in blagoslov zroč'il." ',Poslušaj toraj poslednje besede svoje umirajoče matere : Moj sin ! ?Tar perva , nar lepša, nar svetejša dolžnost je ljubezen do Boga, premilega stvarnika. Kakor sim ti jo že v otročjih letih v mlado serčice vcepila tako jo ohrani kakor nar drajši zaklad, marno in skerbno svoje Žive dni. Naj ti cvete v nedolžnem sercu, kakor mila cvetlica na vertu zelenem. Ljubezen do Boga je tista lepa čednost, ki človeka čistega in svetiga(stori, ga vedno po poti čednosti vodi in ga obnemagati ne pusti. Ljubezen do Boga je tista prelepa čednost, kiera ga vedno opomne na Tistega, od kterega imamo življenje, od kterega imamo vse. Zatóraj ljubi. Milko , naj ti vedno čista živa ljubezen boŽja v sercu gori. Od te ljubezni napolnjen boš gotovo srečno živel , naj te že veselje uavdaje ali pa britko terpljenje mori. Sicer te bodo pogoste skušnjave od ljubezni božje odverniti Žugale. Najdel boš, zalibož'e , take ljudi kteri ne bodo ne le od božjih zapovedi nič vedili in nič slišati hotli ampalz tudi celč Boga preklinjali in tebe zasramovali, ker ga boš iz ponižnega serca molil in ljubil. — O bedi, bedi ljubi moj sin! dalječ proč od tacih ljudi, boj se jih kakor strupenih gadov. Taki brezdušneži spridijo mlado serce in zaplodijo vanj seme razujZdanega, nesrečnega Življenja. Spolnuj zvesto kar sim ti od Boga in božjih reči priporočevala, in glej! — srečen' boš na zemlji." — Ako ljubezen do Boga v svojem sercu hraniš boš tudi vse ljudi, kakor svoje brate ljubil. Saj je tako volja nebeškega stvarnika; ki nam jo je po svojem večnem sinu oznanil. Ljubi svoje prijatle in sovražnike , ljubi tiste, ki te sovražijo in preganjajo ravno tako kakor tiste, ki ti dobro storé. Vsi so otroci očeta nebeškega, h kteremu vsi priti želimo. In ako bi se ti tudi težko zdelo , sovražnike ljubiti, misli si, da ti dobro store, ker te s razžaljenjem tihe poterpežljivosti in krotkosti uče. Vse kar jim vkljub storiti za-moreš , naj bo to , da zanje moliš da bi jih Bog razsvetil in jim človeškoljubno serce dal." ,,Molitve nikoli ne opuščaj. Zjutraj ko se zbudiš, povzdigni svoje serce k svojemu Stvarniku , in zvečer preden se k pokoju podaš, spomni se, kakor hvaležno dete, vsili dobrot Mere si vsako uro iz milih rok nebeškega Očeta obilno prejemal, in priporoči se njegovemu svetemu varstvu. Tudi po dnevu misli pri vsacem delu prav pogostoma Boga. Zakaj vse karkoli počneš, bo šlo urnejši in popolnejši od rok , ako ga za razsvitljenje in blagoslov na-prosiš." „S ljudmi bodi vedno priljuden, pošten in postreqiv. Tiho priljudno obnašanje nar lepši zaljša mladenéa in ga vsim blagomiseljnim prikupi. Ne bodi prenagel v svojem vorjenju ne jezen, ne svetoželjen. Koliko hudih nasledkov iz ene same nepremišljene naglice izraste, — tega imaš sam očeviden izgled. „Ne hujaj se nikoli nad uboštvom. Misli rajši, da je Bog gotovo modro ravnal, ker te je od bogatega viteza do revnega, prav revnega siromaka ponižal. Morebiti bi bile bogastvo in čast tvoji duši nevarne, jako nevarne. Potemta kem še zdaj na smertni postelji božjo previdnost serčno za hvalim, da nas je s uboštvom obiskala. Zrastel si junak pred Bogom zamrem poterditi, da sim te vedno od malih nog dela vadila. Tudi kadar mene več ni, si zamoreš po trebno vse sam prislužiti. In česar še več potrebuješ, kakor kar je potrebnega? Kosec černega kruha in kozarec hladne vode se ti bo po dokončanem delu slajši prilegel, kakor razvajenemu sladkarije in drage pijače. V svoji hi šici nisva gotovo obilno imela, vendar sva doživela mar siktero tiho veselje. — Ako bi pa po božjem neskončnem naklepu kdaj svoje premoženje zopet nazaj dobil, o ne daj se s tim nikakor preslepiti. Bodi zmeren v vseh rečeh, ka kor da bi boren bil. Vse premoženje, vse bogastvo naj ti je priložnos svojim revnim '79 in Nežo. Čislaj ju kakor nar veča prijatla, za ktera sicer moliti, storjenih dobrot pa jima poverniti ne moreva. — Obiskuj pobožnega očeta na Blagomirovem domu prav pogostama. Razodela sim mu najn stan in imena. On bo za naprej po očetovo za te skerbel." „Ako si pa tak srečen, da svojega milega očeta na zemlji še kdaj najdeš, o pozdravi mi ga tisuč'krat! Dobro veš, da sim vedno blago upanje imela, ga še kdaj na zemlji vi-&ti. Zdaj pa je ves up po vodi, kar na smertni postelji zdihujem. Morebiti, da je Bog tebi to veselje prihranil. Ta-. krat bom iz nebes doli na te prijazno zerla in se radovala s teboj. — In ako te oče barajo, milo in veselo barajo: „Kje je moja Bogomila? teč'as jih pelji k mojemu grobu. Povej jim , koliko solz sim zavoljo njih prelila od tiste noči, kar smo se ločili. Povej jim, kako sva po dolgi potvi v ptujšini poslednjič v to prijazno dolinico k miloseré'nim ljudem došla, kteri so naju priljudno sprejeli. Povej jim dalje, kako sva se o pozimskih večerih od njih pogovarjala in priserčno po njih hrepenela. To jim povej in še več druzega kar ti otroško, blagočutno serce navdá.” ',To je vse kar ti tvoja mati na smertni postelji priporoči. Roka se mi je Ž'e od začetku tresla, da boš težko pismice bral. Zdaj pa sim popolnoma obnemogla. O kako dobro bi se mi zdelo , da bi ti bila mogla to sporočilo ustmeno priporočiti! Pa druga& je volja Očeta nebeškega, ktero vedno hvaležno poveličujem. Tako se tudi ti podaj v njegovo sveto voljo in ne žaluj nezmerno, kadar ti je moja srnert naznanjena. Beri te poslednje nauke svoje matere prav pposebno kadar te skušnjave zalezujejo. Misli le : Tako dobro so mi vendar mati ž'eleli! kako nehvaležen bi bil, ako bi njih naukov ne posnemal! Tako misli in ljubi Bog, ki v serce vidi, te bo v spolnovanju tvojega sklepa poterdp , da se bova tako po tem revnem življenju enkrat v večne domovini na veke sdnffila." ,e ono prošnjo. Kadar se povern4? ljubi Milko, v to dolinico nazaj, pojdi na vertié , izkopaj cvetlični gerxnik in vsadi ga na moj tihi grob. Ravno tisti je od kterega sim ti cvetlico utergala ko sim te vzadnjič v svojem življenju vidila. Stokrat in stokrat sim pač pri njem stala potem, in tebe v mislih po ptujšini spremljala. — Tedaj je ljubi Bog tudi cvetlice vstvaril, nam ž njimi tužno, pobito serce razjasnovati. — Spomni se tukaj svoje mile matere? ki v miru, kterega ji svet ni mogel dati, med mertvimi počiva. Reci mojim kašicam naj v miru počivajo in moji duši, naj se večno veseli." ge enkrat te zarotim jri živem Bogu, ohrani svojo ne-dolžnost, bodi zvest Bogu in tudi on ti bo dober oče. ivi kakor si jri svetem kerstu obljubil. — Pomni, da si prah in dae boš kakor jaz zopet v prah premenil! Kakor roda na polji je človek ki v jutro lepo cvetic pade za ojstro koso, zvene, se posuši, zvečer jo iščeš pa je ni več. Poglej, preljubo dete , kako kratko vse posvetno veljá!. Kakor bi trenil se vsa visokost v nizkoto bogastvo v revšino, sladko življenje v grenko smert premeni. Ne bom te dalje svarila in učila. Uéé naj te pa moje kosti iz merzlega groba, da ne pozabiš , kako koralo bo tudi tebi solnce življenja za gora šlo in prišel boš po ravno tej poti v kratkem za meno počivat. Ostani zdrav in vesel. Angel varh naj te vodi po ti s bodečim temjem posuti poti in naj te brani pred zalizovanjem dušnega tata." „Ljubi Milko ! naj tedaj končam in ti poslednji materni blagoslov iz nebes dokličem. Vidim te v duhu pri svoji po stelji klečati in jaz svoje roke čez te raztegnem ; „Bog, vse gamogočni te ohrani čistega za večno življenje! Naj te po terdi v svoji milosti, da boš vedno pobožno v čednostih po potoval in na smertni postelji reči zamogel : „Pridi prijazna smert in dopelji me k mojemu Bogu , k mojim milim. star ~em !” — Zdaj pa s Bogom ! s Bogom! moj sin! moj Milko! Poljubi solzice ki so se pismicu prisušile jokala jih je 81 materna ljubezen. Krhalo ne bo več jokati mogla. S Bogom ostani in spornni se prav pooiostama svoje mile, ranjce matere." Do tukaj piše Bogomila. Dalje ne more več. Oslabljena pade v posteljo nazaj. Ko se zopet predrami, sta jntloinil in Neb pri nji. Tudi Nikolaj in Rezika jo obiščeta. Vidivši blede, upadene lica, začneta se jokati. Bogomila pa smehljaje pravi: „Ne jokajte se, predragi moji, Gospod me bo kmalo terpljenja rešil. In tam pri njem se bomo na veke sdružili.” Čez nekaj časa reče: „0 da bi vam za mogla pač vse dobrote, ki ste jih meni in mojemu sinu sto-rili , poverniti! Pa prosila bom pri Bogu za vas, da'vam obilno poplača. Vsi ki so zraven , jokajo hujše. — Na to poda Bogomila hišnemu gospodarju pismice rekoč: „Ako moj Milko nazaj pride in jaz več ne živim, pozdravite mi ga tisučkrat in dajte mu te spominek.” Na to jasnejši prihaja, govori pa le malo. vsi domači, Nikolaj in Rezika ostanejo do večera pri njej. Potem pa jo zapusté, da bi v miru počivala In ji zroče lahko noč. „Naj se zgodi, kar Bog hoče”, reče Bogomila, ter jim roko podi,. Krnalo po tem ji pošlje Bog mirno spanje, ki je dve uri terpelo. — Dru o jutro jo hoče pobožni oče Blagornir zopet obiskati. Ali ko skozi oknice svojega šotora pogleda, vidi da je njegov namen zastonj. Zakaj padel je bil preteklo noč globok sneg, ki je pot in tir zamete]. in cele hribe za-matov naredil. Tudi ni bilo misliti, da se bo kmalo stajal, ker je živ mraz čez hrib in dol vihral, Oče Blago mir je tega do žalosten, da se uboga gospa zapuščena brez vse tolažbe svetá ločiti mora. On priporoči njeno življenje in njeno dušo milosti božji in terdno sklene, kakor hitro pervi južni dnevi sneg znižajo, obiskati jo; in ako več ne živi na njenem grobu za dušo moliti. XV. a IMSV »;123 2.Aa 'a(l)la ? Med tim, ko Bo amila v svoje] bajtici na smertnej po-stelji leži, hodi njeni sin bilko take nesreče nar xnenj pri-pričakovaje neutrudljivo od grada do grada, da bi sokole speéal. Kamor koli pride, zamerkljivo pazi, če bi kdo imé očeta izreči ali od njega kaj povedati utegnil. Vse zidovje gradov od zunaj obide in se plazi pri ječah, da bi morebiti jok in stok kakega jetnika slišal, ki bi mu nesrečno stanje dragega očeta razkriti zamogel. Toda — vse je bilo zastonj. Kar besedice se do zdaj ni od njega zvediti dalo. Večkrat je za to britke solze točil ter sam sebi očital: »Če vernivši se k svoji materi ne bom vedli nič od očeta povedati, bo njih žalovanje njih bolečina še večja, in zgoditi se zna da mi jih nemila smert pobere.‘‘ Zima mine. Pomlad nastane. Hitro sklene se v grad Skalodvorski podati. Vedno prava memogredé, kje je prava pot do grada. Marsikteri mu ne vé nič odgovoriti. Eni rečejo: steza do tje pelja skozi strašen gojzd, poln divjih zveri in hudobnih ljudi. Branijo mu na vso moé , ko le hujši vanje sili, pri vsem kar mu je drago, po nobenej ceni te navarne poti nastopiti , ker bi sicer gotovo , sam e nezrno2en, serditim zverini ali razbojnikom zapadal ali pa v grad pridšega razdivjani vitez v ječo zapreti ali glavo mu odsekati ukazal. Tudi na vse te marnje prederzen mladeneč nič ne porajta. Storiti hoče s božjo pomočjo , kar si 'o namenil. Urno jo maha naprej. -- Bil je pervi jesenski dan. Deževalo je strašno. — Nebo je s éernimi oblaki prepredeno da je malo manj noč po dnevu. Dež neprenehoma lije. Bil* brije da vse škriplje. Sneg naleta, vihar Žuga vse končati. Milko dalječ v čemeli" gojzdu, do kože premočen, se trese mraza ko šiba. Pod starim hrastom se nekoliko počije. — Dva dni po «ojzdu lava, pa ne zasledi ga človeškega duha, nič več prave poti najti ne more. Ptujee je na ptujem svetu. Zmiraj dalje v gojzd zaide. Nič druz?ga ne sliši kakor ogrozno tuljenje strašnih zverin, od kterih noben trenutek ni bit varn. Merzel znoj mu po licih lije. ~e sopsti se ne upa. Le tiho in marno stopa po mahu, da bi ga kdo ne zapazil. Večkrat postoji , in ušesa nategne, da bi ali lovcov piščalo ali psov cviljenje slišal. Se razbojnika bliz sebe imeti bi mu bilo ljubo. Pa ni ga duha ne sluha po živi duši. — Zdaj se mu tudi glad pridruži. Dva dni že nima kaj vgrizniti. Večkrat položi Ličnico (kletko) na kako deblo, poklekne na mokre tla prosi Večnega", da bi mu iz nadlog pomagal. To storivši seréno spet korači po hribih in dolinah, po pečovji in razvalinah, po germovju in štorovji. ,,Enkrat moram na konee gojzda priti misli sam pri sebi udri naprej da me noč ne prehiti. — Tode o mraku je bila ravno taka kakor poprej. Čemi gojzd„ strašna goščava pred njim sterni nobene prave poti ne naleti. Toda tega še ni dosti. Grom in blisk razsaja, lije še hujši. Od začetka se malo za to zmeni, alj ko od ure do ure bolj in bolj temno prihaja, ko noč nastaja tuljenje zviri in ponočnih tičev na njegove ušesa strašno buči, mu serce upade, noge mu utripajo, strah ga obide. Spomni se svoje ljube matere , spomni se otroških let , prekrasne Svajcarske dolinice, v kteri je toliko nedolžnega veselja okusil. Potok vročih solz mu lice polije. Truden pade pod hrastom na tla. Ničesar si pomagati ne vé. Sokoli tudi žeje in gladú primorani svoj čudni glas večkrat posilijo. Ves up zdaj zgubi, kdoj na konec gojzda dospéti. Dobro vem, zdihne iz celiga serca, da me bojo v kratkem divje zverine napadle. Tega pač takrat nisim mislil ko sim od 6* 84 domačih gor slovo jemal . Oj ljuba mamka! kaj ste mislili da ste me pustili? Kako-bote žalovali in objokovali svojega sinčka, ki ga nikdar več vidili ne bote! — Ves vaš up in podpora starih dni je po vodi. Joj mene! to vas bo gotovo prezgodaj v grob spravilo ! S Bogom draga moja mamica! S Bogom ! na unem svetu se zopet vidiva. Sprejmite po-slednjo zahvalo za toliko prejetih dobrot. Dasiravno s lastnimi-ušesi zahvale sami ne slišite, Več-Bernu ne bo gotovo neznana ostala. On vidi moje serce, on šteje vroče solze, ki se po nedolžnih lisah vtrinjajo. V serce me zbode, ako pomislim, da mi vi, draga mati, oči ne bote zatisnili in me ne k pogrebu spremili. Pri vaših ginljivih molitvah bi bil sladko v Gospodu zaspal , kot takrat ko sim pri milem petju mirno v zibelji zaspančkal. Priča bi bili moje smerti in to bi bilo za me dovolj in vam v tolažbo. — Toda kaj bom godernjal nad božjo previdnostjo? Vdam se dobrotljivemu Bogu in njegovemu očetovskemu varstvu , on me gotovo ne zapusti. Vidi me tukaj pod hrastom s pohlevnim sercom k smerti pripravljati se. — Da; Oče nebeški tukaj sim! Tvoj otrok povzdiguje roke k Tebi in s zaupnim sercom vse prenesti hoče, kar mu Tvoja sveta volja nakloni. Reši me iz smertne nevarnosti, večni Oče! ali pa me vzemi k sebi v svete nebesa. Pripravljen sim. Rad Ti darujem svoje ne-dolžno življenje. Nad zvezdami gori bom srečnejši živel v nar lepši krasnosti Tvoje blagodarne bliže. Samo eno Te še prosim, tolak' kadar mene več ne bo trdno serce moje ljube matere." Tako moli Milko vedno ihteč- in mirno pričakuje reš'enja ali smerti pod hrastom. Pa glej! komaj so 'pretekle kake minule , že zasliši iz daljave psa lajati. To ga vnovič oživi kviško si pomore. In ker psa vedno od ene strani lajati sliši, si je zvest človeškega stanovanja „ urno pobere svoje reči in dervi netegama tje, od kadar so zaeljeni glasovi prišli. Zdaj mu ni nič na poti, ne glad, ne žeja, ne vreme ne nič”. e ne zmeni se za to akoravno še veliko 85 prestati in čez stermo skalovje plezati mora. — Gojzd je zmiraj svitleW in čez pol ure — o neizrečeno veselje! pred seboj vidi krasno poslopje veličanskega grada. Veselje, ki ga obhaja, se ne da popisati, serce mu poskakuje, solze ga polijejo na tla poklekne in zahvali Boga resenika sirot iz vse duše s tihimi občutki. Plane kviško in pete po-brusi proti gradu. Gredočemu po hribu zasvetijo luči iz oken grada. In ena berli iz nizke sobe. Proti tej se verne. Ko čez most stopi in se ozidju bliža, zagronii strašen pes nad njim, ki se pa koj pri pervih besedah iz sobe v svojo kočico pomakne. Milko se vstopi tikam k zidu in poje: „Sokolá'r vesel in mlad Bi prodal sokále rad! — Zrniraj križem svet hitim, ~vigani, pojem pa kričim: Kupite kaj sokoličev Jakih, mladih zalih tičev!” — Seer preveč prijetno ni Da se malo kdaj le spi Vendar le vesel živim , vi4am, pojem pa kričim: Kupite, kaj sokoličev Jakih mladih, zalili tičev! Ko pesmico konča, mu zagromi neko iz sobe: „Kdo s „In te?” „Jaz, Milko odgovori, s sokoli kupčujem.” čemu tako pozno v noč pridete?" zabuči notranji debeli glas. — „Nad tim je slabo vreme in neznani gojzd kriv” odgovori pohlevno Milko. — „No kaj pa hočete?” bara ravno tisti glas. „Sokole bi rad speéal” zaverne zopet Milko , prosim vas čuvaj! pojdite k gospodu in recite: „so kolov, lepih, velicih, mladih sokolov.” „Te déčko mi dopade” reče notranji glas, odpre duri in, MU v sobo stopiti veli. iadeneč stopi noter rekoč: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!” in se s tilu hitro vsim čuvajem prikupi. Cuvaj 86 v enej raci svitilnico v drngej dard začne s mladenčeni šaliti rekoč: „Kaj ne? dečko, ste bili v dobrih toplicah? Dež vas je do kože premočil, da se tresete ko šiba in jesenovo perje.” — „Primaruha! danas bi bil rajši sokol kot sokolar'', reče Milko. — No veseli bodite, da sle pri nas tukaj imamo gorko izbo. Zdaj si le oblačila osušite, jaz grem med tim k gospodu vas priporočit. Mislim da bote zadovoljni. Gotovo niste zastonj sem prišli. Juteršnji dan bo naš gospod velik lov napravil. Njegovi sokol ni še za nobeno rabo prileten je že.” Pri tih besedah urno hiti v grad. V sobi pa radovedno gleda dvanajstero otrok čudnega gosta in ogledujejo nenavadnih tičev. „Otroci, zakriči iz enega kota hišna mati, ne hodite blizo ! slušajte „Zakaj pa ne? vpraša začudeno radovedna deklica. „Zato , ji za verne mali brat pri letih, ker ti ptiči ugriznejo.” .,0 ja, začne nar starši ali ne veš več Minica , kako je unidan gospodov sokol Sultanu levo uho odgriznil, ko mu je hotel meso iz kljuna vzeli." — Madeneč Milko se za otročje šale nič ne zmeni; zamišljen pri peči sedi in si oblačila suši. hvaležnosti vesel, da je pod streho in se zopet okrevati zamore; vendar mu ni v tem ozidji nič prav pri sercu. Čez nekaj časa pride čuvaj nazaj s poročilom, da go-spod sokole sam viditi želi. Belež vzame Milko tičnico v roke in gre s čuvajem vred čez dvorišče po razsvitljenih stopnicah v grad, k gospodu kamor mu je bilo kazano. Med potjo ga čuvaj še nekaj opomni, kako se ima pri rijem zaderzati , da mu bo všeč, ter še zraven pristavi: „Naš go-spod je prav čuden mož. Ne govori kakor je sploh navada s ljudmi govoriti, ampak njegova beseda je terda, ojstra, kakor skala. Toda ustrašiti se ne smete. Tako je sploh njegova navada. Ne zúve e zastonj Bric Skalodvorski.” Zadnja beseda strašno prešine serce Milkota. »Teda* pravi sam pri sebi: ,,zdaj se znajdem v gradu svojega nar večega sovražnika kteri me bo ako me spozna prene- milo umoriti dal. To je tisti Bric, pred kterega obličjem bom koralo stal, tisti terdi mož , ki je rnoje starše v toliko ne-srečo pahnil,. ki je vzrok očetove smerti, moje in materne revšine in morebiti tudi žalostnega pogina. — Tode, — o lepa misel, če pa moj oče živé? v tem gradu žive ? — Žive, oh pa morebiti v studnej ječi! Zvediti hočem, naj velja kar hoče. O dobrotljivi. Bog ! prosim te razsvetli mojo pamet in položi mi besede na jezik, kadar pred ostudnim obličjem grozovitnega Skalodvorčana stojim!" Izgovorivši te besede globoko zdihne. Čuvaj meni , da je kak sokol zakrokal, ter nič žalega ne misli. Ko na mostovž prideta, se duri od-prejo — takrat se Milkotu hlačice tresejo in kolena šibijo pa si vendar spet serénost vzame in gre za čuvajem skoz odperte vrata. Soba je vsa razsvitljena, srebernimi in zlatimi svečniki ozaljšana. Bric se na dragi blazini valja, igraje se s kvartinii, zraven sebe ima polno bučo vina. Jovana in Za-lika ste pri razsvitijeni krasni mizici in. šivate. Prestrašeni Milko pri durih postoji in od dalječ gleda, kaj se bo zgo Ošabni Bric ga meri od nog do tal z divjim pogledom in se s ogroznim hrohotom nasmeja. „No le bližej! sokolar! zavpije Bric, ali se mar ti in tvoji sokoli luči bojite. Če je taka, vam lahko pomagam. Grada podzemeljske temnice so bolj temne ko černa noč. Tje noter te bom s tvojimi sokoli vergel, tam bole čivkovali, da oslepite!” (ge ogrozniši hrohota.) „Kako? Kaj pravite? milostljivi gospod!” praša Milko s prijaznim glasom smehljaje gospona, „postavim vse kar imam, da nimate v vsem svojem okrožji jame za poštene ljudi, med ktere se tudi jaz šteti smem. To bi bilo zoper viteško poštenje. In tudi mislim, da, storiti tacega v nebo vpijočega greha, bi vam vest tudi le eno uro mirno zaspati ne pripustila.” — »kolči ! prederzuež zagromi Bric strašno s zobmi škripaje, in vroči curki mu po obrazu pritečejo ker se spomni strašne ječe, kjer nedolžni vitez Gorjanski e dolgo zdihuje. Jovana in zalika se pogledate in pri priči u solze polijejo. Milko zapazi, kako silno se vitez serdi, za to se bed ponižno prikloni, rekoé: „Ne zamerite, premilostljivi go-spod, da sim se take rčéi prederznil. Vidite, da smem kakor priprost sokolar tudi bolj od serca govoriti kot drugi. Pripustite, da tič'nieo na tla položim. Ako se vam zljubi, znate vse pregledati in si nar lepši zbrati. Jutre jih lahko pri lovu poskusite, ali so za kaj ali ne? Popred zanje vinarja ne tirjam. Zakaj gospod , res je poglejte: same lepe, velike, mlade sokole!” — To razkačenega viteza zopet po-tolaži., berz se k tičnici spravi. Zdaj mu dopade te, zdaj udi sokol, za kar tudi čuvaja vsakikrat popraša in te mu mora vse poterditi. Na to se mladi Milko blizej k mizi spravi kjer ste Jovana in Zalika delale. Ponižno se jima prikloni. „S dovoljenjem blage gospi! med tein ko gospod sokole ogledujejo vama hočem pesmico zabrenkljati.” Rade mu privolite. Nategne strune in milo , premilo poje: Mati sinu djali so : Dete! glej tvoj oče mili U ječi zdihujejo Večni Bog se jih usmili. Morebiti - - o gorjé Davno več da ne žive. Gospo in gompodiéno barva sprehaja zdihovati začnete. Sokolar to vidivši ju bistro opazuje. Strune vbere in s premilim soglasjem še bolj ginljivo poje : Sin po svetu se poda, U neznane kraje pluje Pa nikjer ne najde ga Vse zastonj le oprašuje, in dokler ga ne dobi, Več pokojen, srečen ni. — 8 »Grom, in strela! prederzni vlačugar! kaj je pa to zavpije vitez, da skoraj sokolarju pljunka iz rok odlete: „tiček se zo petji spozna; tvoj mlečni obraZ in tvoja pljunka rni dokazuje, da pri babah sreče iščeš. Za stran mene! Zdaj pa sem pojdi. Ne slišiš nič kako tukaj gori ferfra?” Sokol je bil iz tirnice všel in po stropu. ferfetal. Milko ga pokliče po imenu. Sokol pri tej priči v tičnico zleti. „No no! ti imaš svoje tiče v strahu, kakor jaz svoje ljudi! manira vitez v svojo brado krohotaje , in se po blazini za-vali. „Da , gospod vitez! odgovori Milko , ako vam je všeč, mora te sokol jutro vas na lov spremiti.” „Prav je! zavpije Bric in polno bučo sprazne, „prav je! jaz sam ga bom v podnebje spustil. Toda, če ne bo jutra tako pokoren kakor danes, bom tebe in tvoje sokole v tičnico zaperl, ki je V skalo vsekana.” Na to vitez besede več ne zine temué valja se po blazini in zdiha, kakor bi spati hotel. Zdaj stopi. Zalika k sokolarju in pravi prijazno: „Pojte sem, usedite se k peči. Mokri ste in trudni. Kupčija je končana, okrepčajte se s kozarcom vina.” — „Prav tako! reče tudi Jovana, nocoj ostanete pri ias. V grajskih sobah imamo postelj dovolj, tudi za vas, da se odpočijete.” Bric, ki ni mogel nikdar terpeti da bi kdo s človekom po človeško govoril, skoči iz blazine in divja kakor stekel pes po sobi okrog. „Po noči ne terpim nobenega ptujca v gradu! Proč! proč! Jaz greni spat! Babe, kaj vama je mar za beraéona! Spat se spravite, do jutra vaju nočem pred &CI! S vsako Mapo se hočete pečati. Le počajte , jaz vama bom druga l pokazal.” Na to reče čuvaju: „Peljite sokolarja seboj! v svojem skednju imate dovolj prostora. Snop slame mu verzite. Če je lačen, mu močnika skuhajta. Sokolu pa dajte kos mesa, da bo jutro bolj urno delal.” Bric se na to spet na blazino zavali. Jovana Zalika molčite in zdihujete. Čuvaj z glavo maja, vendar pazi, da bi ga vitez ne vidi!. Sokolar pa je vedno pri volji kakor po 90 prej. »Vidim, reče smehljaje se, da danas niso gospod prav na volji. Nič čudnega, zakaj vrelne je tako žalostno samo na sebi. Jutre ko bo sokol zletel, bojo bolj zadovoljni." Potem se Jovana k Zaliki oberne rekoč : »Iz celega serca se vama blage gospi zahvalim da ste mi tako dobro hotele. In zdaj spite lahko, veliko lepega naj se vama sanja. Kar mene tiče, spim tako lahko na slami kakor na pernici. V hribih sim velikokrat goli terdi kamen za zglavje imel * in vendar sim še mir= čverst in zdrav kakor moji sokoli." Tako pravi. Milko globoka se gospama priklonivi. Vi tezu pak ki je že v postelji bil, veselo reče: »Lahko noč! lle ! kaj že spite. Bodite bolj veseli jutre kot ste bili danas. In kadar hote zarana na lov jezdarili vas čem pred vratmi čakati in vam sokola dati." Tako reče in zapusti sobo, »No . sokolarček, mu smehljaje pravi čuvaj gredé po stopnicah, kaj ni bilo tako kakor sim vam pravil." „Da , da, reče Milko, če vitez s tujci tako ravna, kako bo še le z vjetimi (zapertimi) jetniki.” Da, odgovori čuvaj, te še komaj enkrat v letu vidi.. Ker veliko nedolžnih v pozemeljskih luknjah tiči, se jih kar cehi boji, ker mu nikakor vest ne pripusti, nedolžnosti v obraz pogledat Meni je vso oblast čez ječe dal, in jaz sim, Bog je moja priča! miloserčen mož. Tucli gospi tega grada ste kej miloseréne duše." Kako to mislite? praša Milko čuvaja. »Kadar vitez, pravi čuvaj, na popotvanje odide, to je, kadar odide na rop, in ga več dni domu ni, obiščete gospi vse tiste ječe, kjer nedolžni vitezi in knezi u verigah vklenjeni ječ. To je veselje za uboge jetnike. Dobe dobre krepéavne jedila, kupice Rajnskega vina, močjo posteljo in čedno perilo. Tucli so verig oprosteni. Blaga gospa je Že lisuékrat omilovala nesrečno stanje jetnikov, in mi vselej reče: Ah! čuvaj, če bi se že le enkrat drugači obernilo; pa vselej sim ji rekel: Le poterpite blaga gospa.. Stavim da bo preletel še sokol , ki skozi zidovje vid'." 91 »Je li veliko jetnikov v vašem gradu?" bara Milko. »Da , pač! odgovori čuvaj , vzemite četerti del letnih dni, pa imate njih število. „0 nesrečni reveži! zdihne Tilko, in kako dolgo njih jetje terpi2, — »Tako dolgo , odgovori ču vaj , dokler jim smert britko življenje konča. Vitez nalaš nikogar ne oprosti, ker se boji, da bi se pozneji nad njim maševati vtegnil. Nek ujet vitez medli že deveto leto v enem takem hramu. Tačas ko ga je Bric vjetega pripeljal je še bil lep cveteé možak. Zdaj pa je vpaden, suh in bled ko smert; česar pa mora gotovo kaka notranja britkost bolj kriva biti, kakor pa žalostno stanovanje. Joka in zdihuje skoraj noč in dan. Le enkrat nisim bil pri njem, da bi bil suhe oči imel. Ako bi ga gosp* ne tolažile , gotovo bi bil že pod zemljo. »Kako? vpraša s trepeéim glasom Milko ali morete ime nesrečnega viteza imenovati?” „Jaz se za imena jetnikov malo pečam, sim vesel, da jih imenovati ne znam. In mislim tudi, da bi vam s tim imenom nič pomagano ne bilo. Rešiti ga enkrat ne morete. In ko bi ga tudi skušali oprostiti, bi bila krnalo enaka temnica vaše plačilo. Bricu bi se jaz ne prederznil, tacih burk uganjati. Presneto je terd, človek mu je kakor muha. Vi ga ne poznate še. Nar manjše mu ne odrekel. Vse njegove burke je treba poterditi. Kdor mu služiti mora ve že zadosti od njega povedati. — Čajte ! ravno zdaj se spomnim imé vjetega viteza. Tega je z osem let in pol, ko enkrat vitez prav pozno v noč s svojimi hlapconi iz ropa nazaj pridirja, in ko ga pri vratih po-zdravi, mi z divjim veseljem krohotaje na proti vpije: .,Ve-seli se éuvaj! danes dobiš veliko bučo vina. Glej, privlekli smo ga nar hujšega vraga , viteza Miroslava Gorjanskega.” — Ali, primaruha! vino mi ni hotlo prav dišati." — »Gorjanskega viteza!" ponavlja Milko s trepečirn glasom , obledi in joka. „Kaj je to ? sokolar! vi jokate „Ni čudo ! reče Milko in skuša osupnjenje prikrivati, mislim da se mora vsacemu ki kolčikaj obcuti, serce pretresti.” 92 ,13a da imate prav! odgovori čuvaj, pervega sim se tudi jaz včasi zjokal. Zdaj pa ko cele leta nesrečne gledam, in vse upanje zgine , da bi kdaj boljše bilo , sini ves oterpnjen postal. In postavim kaj , da bi bili tudi vi, na mojem mestu. Med tacimi pogovori prideta +čez stopnice na dvorišče. Sokolar se vstavi in zre gori po zidovji. Čuvaj misli da ogleduje neznanske pečine, na kterih je grad sozidan, ter pravi: »Kaj ne? vitez Bric je umel se pod napadom zavarovati? Ozidje je terdno, kakor za veénost." — „To odgovori. Milko vendar gospod čuvaj! povejte mi, kje pa so tiste ječe? in v kterej je tisti vitez?‘‘ — ,,Aj , aj, za-verne čuvaj in spod čela pogleda, vi hočete pa preveč vediti. Ako bi sokolar ne bili, bi vas skoraj za ogleduha imel. Primaruha, da sim že preveč žlobudral. Ako bi. Bric to zvedil, ni moje življenje piškovega lešnika vredno. — Pa že od mladosti sim imel nesrečno navado , da jezika za zobmi derati nisim umel. Sicer bi bil že kaj več, kakor cuvaj. Ko se tako pomenkvata, prideta do čuvajevega stanovanja. Milko oberne besedo na druge reči, ker dobro za-pazi, da bi ga vsako daljne spraševanje od vjetega viteza kolikor si, bodi, prodati utegnilo. Posebno ker čuvaja e poznal ni, in ker se mu kaj dvojnostranski mož zdi. Za. nocoj mu je zadosti kar je slišal. — Čuvaj poterka na hišne vrata, ktere žena od znotraj odpahne in obariva stopita v hišo. „Zdaj pa se počite ! reče čuvaj sokolarju. Postavite ti'én co tje v uni kot. Obesite suknjo tje k peči, da se po-suši. Po tem se pa usedite sem in pite kozarec vina , ki vam ga je vitez odrekel. Tukaj je kruh in sirovo maslo, postrežite si. Ti. Lenka! pa , pokliče svojo ženo: pojdi v kuhinjo in prinesi sokolarju vinsko juho (sušeč). Vitez mi je sicer rekel, da naj mu voden (redek) močnik skuham. Ali ubogi dečko ni celi božji dan nič jedel, bi že vidil Bric kaj se to prav', a jaz sam éernega močnika dosti ne obrajtam. 93 Gena gre v kuhinjo. Čuvaj se k sokolarju usede. Otroci so se bili že pred eno uro spat pobrali. Zunaj njo dveh ni nikogar v izbi. To je čuvaju prav po volji. Zdaj žlobudra da je kaj. „Pite, pite! sokolar” baha s vinom ,vino nam zdravje da in serce zveseli. Pite na zdravje blagima gospema v gradu ! Napiti jima morate postavim da rad' storite!" Milko pije, pa le malo. Čuvaj pa zvarne kozave za kozarcom in sprazne do zadnje kapljice, ter večkrat po-navija: „da, da, to so blage dušice! — alječ' okrog ste zavolj pobožnosti znane, še sovražnik, ako bi kterega imele, bi ju čislati moral. Večkrat sim se že čudil kako je Bric tako ženo vsač'iti moral, še bolj pa se čudim, da ni hčerka le za en as slabša od matere. Da bi vi gospodično vidili, kadar moli ali ml ošnjo deli, ali pa priproste otroke šivanja in cnaclh del Im. Nje obraz je kakor spremenjen. Kar stori, stori s duhom in sercom. In terdosti, ki jih od svojega očeta preterpeti mora prenaša z neznano poterpežljivostjo.” Tedaj ji vošim enkrat boljše čase reče sokolar. „In tudi hočete reči druzega očeta, pristavi čuvaj. To sim že tisučkrat ljubeznivi gospi iz serca vošil. Pa zmiram se proč obarile in oči v tla pobesi, kakor da bi jej bil kaj napčnega ali žalega vošil, ter se kitko joka in tarn.ova v samotni sobici. Podložni so že tudi kaj celo nejevoljni čez tako nenaravno (banje viteza, čeravno jim tudi časi kaj pribolj~a. Iz velieega števila sim mu jaz sam še zvest ostal, to se če toliko reči , jáz sttm niu malopridnosti in hudobij rte očitam še clo pomagam mu če bi treba bilo, ker namreé čuvaj grada ostati hočem. To dopade vitezu, in jaz sim v njegovih očeh 14rav h r u s t. Če ga pa doma ni, mů spet jaz zvesto valjem gospo in njeno hčerko. Miloserč'en sim, po gostoma ju obiskujem. Tako sim tudi v očeh gospodične nar boljši nožak vsega sveta.” Med taeimi povedkami čuvaja otresa Milko pogosto glavo kakor bi mu hotel njegovo 94 nespodobno ravnanje očitati. Čuvaj pa ne zapazi, kaj hoče s tim reči , in naprej pripoveduje: „Nar neljubši mi je pa kadar se vitez in vitezinja skavsata, kar se večkrat zgodi. ' na eni strani, padem na drugi; če sim na drugi , pae dem na pervi. Pa si vendar vem iz zaderge pomagati. O tacih priložnostih grem prav po rndkama v grad , rajši tukaj, v svoji izbi pri kozarcu sedim.” Pri tih besedah zverne drugi kozarec in kaj za njim tretjega , in udari po mizi da kozarci zarožljajo rekoč nojkokoš ! človek si mora sam znati čas kratiti, če ne je leto na leto hembrano žalostna, zakaj tako je kakor bi se bile vse veselja zarotile dva dni hoda od Skalodvorske«a gradu ležati." e zamerite, reče sokolarček, ker se dalje zderžati onem , ne zamerite , nekaj vam moram povedati. Tega ste sami krivi in še bolj kot vitez Bric. Ako bi vi ne bili dvojnostranski , temué vselej s blago gospo potegnili , bi bit gotovo Bric svoje gerdo obnašanje kolikor si bodi opustil. Podložni bi se po vašem zgledu ravnali in bi bili zvesto in , pohlevno vitezinji vdani; vitez bi po tem takem nikogar na svoji strani ne imel. Naj bi še pri vsem tem roparij ne hotel opustiti, njega samega bi že vsaj bližnji pošteni vitezi za-vernih in mu zobe pokazali. To bi bila lepa priložnost blagi gospi, ga svariti, opominjati in še v poštenega moža spreoberniti, In tako gotovo kakor jaz živim, bi bil kmalo grad spremenjen, sedež blagostanja in veselja. Družina bi bila enega duha, ene misli. Podložni bi bili osrečeni. Ječe ne-dolžnih kmalo prazne. Tudi vitez Gorjanski bi bil oprosten. — Kaj mislite? čuvaj. „Bes vas hentaj!” zakriči čuva: oči se xnu nudijo kakor ogenj , zakaj globoko je bil že v bučo pogledal in ga je že berhko v glavi imel: zahvalite se kozarcu, ki me je omotil, da tako derzno govorjenje poterpežljivo poslušam. Saj ste gori v gradu pri vitezu enake kvasili. Zdaj pa le 95 tiho bodite. Žena pride. Ta me ozmerja kakor psa, ako s vitezom v nar manjši reči potegnem." Čuvajka prinese juho , ki se sokolarčiku jako prileže. Svojega moža pa po strani pogleda in ga opominja spat iti. Zakaj vidila je e , da mu po glavi razbiva. Potem gre spet v kuhinjo po svojih opravilih. „éuvaj”, reče 1/Liko , ko sta sama, „v resnici vi imate pametno ženo.” Da, da, zaverne čuvaj , prav po vašem kopitu je. Narnestna taka je , kakor gospi v gradu; pa le premalo pomisli. Vč'asi cele ure čez viteza zabavlja. To me še lahko ob službo pripravi." Kznalo se pa pogovor na drugo stran obesne. Čuvajka pride v izbo in se usede. „No , kako so vas v gradu spre-jeli? vpraša sokolarja. — „Tako kakor sokolarja” od ;o-vosi Milko , vitez je bil en malo éesnast, gospi, to ste pa mile dušice. Zapel sim jima pesmico. In jokale ste se. „Da, pri svetem Andreju, mojem godu, vas zagotovim, reče čuvaj , „ako bi bili še en sann stavek pesmice zapeli vaše življenje bi bilo šlo rakom žvižgat, Gotovo bi ne bili tako veseli tukaj pri mizi. Vitez vas je med vso pesmico po strani pogledoval kakor čuk. Za to sim nalaš sokola zleteti pustil, da sim vas od gosp spravil.' Med tim bije v grajskem zvoniku ura enajst. Čuvaj je e na mizi zasmeréal. Sokolaréek se dela, tudi kakor bi hotel spat iti, dasiravno mu nič manj kakor spanje dišalo ni. Čuvaj poslednjič vstane in se ziblje do sveče, svojo svetilnico prižgat. „Pojte, sokolar!” reče in hoče naprej iti, „pojte spat; na slamo greva, kakor je vitez rekel. — „Kako ?” vpraša čuvajka, „fuj, sram te bodi!” ali hočeš Brica v vsih terdoserénostih posnemati? Da , se ti že vidi da si ga šverknil. ,Alko bi ne vedela , da boš jutro druga& govoril, ti nikoli ne odpustim. Sokolar ostane tukaj v izbi. Tukaj je gorkejši in postljala sim že. Ti pa se zgubi spat in bodi jutre pametniši kakor danes! Razumiš ? — Čuvaj se ziblje krohotaje v svojo spavnico in godernja Grom strela !‘‘- nazaj. — Sokolar pa se obesne proti ču- 918 vajki rekoč: „Zahvalim se vam za postrežbo in prenoči Tišče. Bog naj vam stokrat poverile. — Lahko noč! sladko spite!” Čuvajka se prijazno smehlja in zapusti izbo. Ko je Milko sarn, se mu serce popolnoma otroških béutljev izlije. Na kolena pade in moli neprenehoma, da bi mu Bog edino željo spolnil, da bi svojega očeta viditi, se nm razodeti in ga rešiti zamogel. Tako moli in moli in ura bije v zvoniku polnoči. — Med firn se zjasni. Nebo je čisto in a-ostosevei so se :..,e nizko na«nilL. XV ZDZW'Ma 1'.~s)2.Q‘Ita Zjutraj prav zgodaj cvilijo psi po dvorišču, blapconi šundrajo tako, da se Milko prebudi. Urno skoči, se napravi, vzame sokola, kterega si je prednji večer gospod zbral, in se gre vstopit pred grajsko duri na levo stran., da bi viteza. pričakoval. Kadar Bric xnexno prijaha , se mu nizko prikloni ter mu dobro jutro voši; potem pusti sokola Brieovemu konju na grive zleteti, trak pa, na kterem je privezan bil, vitezu poda rekoč: „Gospod vitez! te je dober sokol.” Bric nekoliko prijazniše obličje nategne, sicer je bil vedno tem noličen in ogrozen, ter pravi: „To bomo potlej vidili; konja spodbode in odide. Lovski rog buči, vitez s lovci dirja naprej. Milko po-stoji pred vrati in gleda za tropom, ter pravi sam pri sebi : ,Ti si, prost, ljubi moj oko pa niso. ti divjak jih za-ped, u temno ječo.” „Kaj čakate tukaj ? agromi čuvaj za njim, »vun ali noter! ne vidite, da moram vrata zapreti? Kaj valu je pa ',k” o spet? Zopet se kisate ? Vi ste čuden md. gam, je mar 97 vitez kaj žalega rekel? Mislite- si, da sim jaz ne le kako posamezno žal besedo, ampak že pogosto ktero čez pleča od viteza vjel. Ko bi bil jaz tako občutljiv in rahel kakor vi gotovo bi me že Mi červi požerli: Pri tih besedah čuvaj vrata zaloputne ter pravi: „Pojte v izbo, juha je e napravljena, dajte pa tudi sokolom jesti. Nesem med tim jetnikom v luknje njih zajterk.” Vzame šop ključev iz žeblja na zidu, v roko dardo in gre. O kako rad bi ga bil Milko spremil, da bi svojega očeta vidil; ali vsaj kraj bi rad zvedil, kje da vjet leži. ~e hoče za čuvajem iti in prositi ga, naj bi ga seboj vzel. Pa spomni se včerajšnjega pogovora, o kterim bi bil čuvaj koralo pazljiviši nanj postal. Derži se rajši nazaj ter misli: S nepremišljeno naglico bi znal očeta še v večjo nesrečo pripraviti. Za zdaj moram otroško čutenje in živo hrepenenje po njih kolikor mogoče prikrivati. úuvaj ne sme vediti, veliko manj pa vitez, da sim sin Gorjanskega viteza. Morebiti se po dnevu pri ložnost ponudi, s čuvajko ali ceh') s blazima gospama go voriti. Med teni, ko čuvaj jetnike obišče in gospodinja se pri hišnih opravilih mudi, se Milko s otroci razvedje, obdaruje jih s otroškimi igračami, ki jih je za vitežko otroke vedno seboj nosil. Kmalo se ga privadijo. — Pa ni dolgo, že je Milku izba prevozka. Prazni pogovori s čuvajem so mu že predolgo časni. Od jetnikov popra-'evat'i se ne upa, kakor snoč, ker se boji, da bi se prodal. Več/krat gleda po priložnosti s samo čuvajevo ženo govori-ti, ker upa od nje kaj več zvediti. Vender se mu ne pri-meri, ker sitni čuvaj nič proč ne gre. — Zdaj gre na dvorišče in gleda na okna, ako bi morebiti ktero gospo zapazil. Pa ne vgleda nikogar, zunaj nekterih hlapčonov in velikega privezanega Sultana. V sobo nazaj pridši vpraša, ako bi ne bilo morebiti gospama všeč, da bi ju obiskal in s kako mično pesmico razveselil? ter prosi čuvaja, da bi jima šel v grad napovedat in prašat ali bi dovolile ali ne? Pa zajed Blagomir puščavnik. jivo mu čuvaj odgovori: „S včerajšnjim obttašanjem ste si za zmeraj pot v grad k gospama zaperli. Pesmica, ki ste jo včeraj peli , je viteza tako sumljivega storila, da mi je zapovedal, naj ojstro pazim, dež njima skup ne pridete. Se obé je v eno sobo zaperl, kjer morate poterpe2ljivo čakati dokler iz lova nazaj ne pride.‘‘ Te besede sokolarja v serce zbodejo. Kosilo rim kar nič ne diši. V en kotič se vsede in se igra s enim svojih sokolov. Po kosilu se čuvaj uleže in svoji navadni dve uri zasmerči. Zunaj liju dveh žive duše v izbi. Gospo—dinja je šla po dokončanih opravilih s otroci v bližnjo vas nekega znanca obiskat. Tukej sedi Milko čisto san3 in moli na tihem dolgo časa, da bi n3u Bog dal očeta rešiti. Poslednjič se vzdigne stárec in si clergne oči. Tar pervo se po sokolarji ozré. K sreči se te hlini, kakor bi spal. Juvaj vzame svoj klobuk in majhen ključek, ki je posebej na zidu visel in mermrá sam pri sebi: „Saj spi; vrata so zaperte. Hém! lahko stopim v navadno gojzdno kerčrno.” Na to gre iz hiše. Milko poklekne in moli: ,,Ljubi Bog daj mi to priložnost prav oberniti in blagoslovi moje početje !‘‘ Potem-vstane, vzame sokola, s kterhu je igral in gre skrivši nekaj zacli za čuvajem u neki daljavi. Po ozki z robido obraščeni stezi med dvema zidovama gre ini naprej okrog grada. V enem kotu se vstavi, vtakne kluč v majhne vratica in zleze skozi luknjo. Milko nekaj časa postaji; ko pa misli, -da bi bil mogel čuvaj Že čez hribee oditi, se približa vrati cam ki so le priperte bile. Ne pornišljuje se dolgo, prestopi in že je zunaj grada. — Prek ozidja stoje visoke jelke in hrasti, pod gradom gromi clereča Rajna naprej, ktere breg je na teni stranskettt kraju s germovjem obraščen in s terstjem premotán. To viditi ga osupne, zakaj snoé ni kaj takega nič vidi], ko je v grad prišel. Ko zunanje zidove grada ogleduje, zapazi vse luknje, skozi ktere prepičla dnevna luč jefnikom v te berli. Sove matopirji in drugi ponoéni tiči letajo z 99 mrakom vred kupama ven in noter in brezštevilno vrabcov gnjezdi v njih okotji. „Bogu se usmili! zdihuje Milko v eni teh strašnih lukenj medlé moj mili oče.” Dalje gre na visočino, proti gostemu gojzdu, da bi se bolj razgledati mogel, ter zdihuje po imenovanem ozidju gledé rekoč: »Ljubi Bog! kako rad bi jaz vse terplenje očeta prevzel, da bi njih le rešiti mogel!. O da bi jih vsaj enkrat viditi zamogel, pri priéi bi jih spoznal! — To je strašno težavno za človeka , tako blizo kraja rešitve biti in ne rešiti zmoči! Da bi le enega človeka imel, ki bi me s djanjem in svetom podpiral." Med tŕn ko tako govori, mu za njim neznan glas zakliče: „Oj vi! prijatel! pazite, da vas kdo iz grada ne zaleze. To bi vas znalo ob glavo pripraviti.” Milko se silno ustraši in se ozré krog sebe in zagleda na štoru posekanega hrasta drevarja sedeti, ki s svojim dečkom ravno jnnt. Hleb černega kruha in verč vode imata pred seboj. „Pojte rajši sem in se vsedite k nama” reče dal-je Bervar, »mislim, da vam bo tukaj zunaj košček suhega kruha bolje dišal, kakor notre v gradu dišeča pečenka." — »O! reče bilko in se bliža možu, meni nikjer prav ne diši, naj bom kjer koli hočem.,, — „Po tem takem vas pa milovati moram, odgovori drevar, jaz sim sicer siromak, vender vedno vesél; ljubši mi je pičla hrana, ki jo s potam svojega obraza služim, kakor drage pojedine viteza. Zdrav sim in mirno vest imam in to je čez vse. Kaj pa vi mislite od tega?” — Pri tih besedah drevar sokolaréeku dobro v oči pogleda, naglo vstane, ter se začudi rekoč: „Je le mogoče! Jaz poz-nam vas? Ali se morebiti motim? Nak, ne motim se ne; vi ste ~e ti pravi!” — Sokolarček se močno prestraši. Zakaj gotovo misli, da je e ovájén. Tine, tako je bilo drevarju ime, ga pa prijazno za roko prime ter pravi: »Ali se še spomnite tistiga dogodka v gojzdu, ko ste ubogemu, trudnemu mladenéu ranjene noge zavezali, ga nasitili in ga na vojexn vozičku v bližnjo vas pripeljali? Jaz sim tisti vala.. deneé. Hvala Bogu! da svojega dobrotnika zopet najdem. Vsako jutro in vsak večer sem molil za vas." Milkota nepričakovano veselje, prijatla tukaj najti, se ne da popisati. „Je že res, reče on, kolikor bolj vas ogleduj em, toliko bolj znani se mi zdite. Povejte mi no! kako se je dalje s vami godilo? — Usedite se sem, reče Tine, vse vam bom povedal. Dva dni sim bil v tisti hiši ostal, kamor ste me pripeljali bili. Potem se pa na pot napravim , pri kakem bogatinu službe iskat, Dolgo tavam in tavam okrog, pa nič dela ne dobim. Poslednič pridem v te kraje. Bilo je vroče ko v peči in žeja me je pritiskala. Prisiljen stopim v bajtico, tam o kraji gojzdŕ, ki je zdaj moja lastna, in prosim za božjo voljo kaplice vode in košéeka kruheca. Stari pošteni mož, Martin, mi s veseljem postreže. Praša me po imenu in kam da grem? Ko mu s solzami svojo osodo pripovedujem reče on: „Vi se mi zdite pameten junak. Ako vam je všeč, ostanite pri meni. Jaz sim drevar v vitezovih 0,ojzdili, pa zavolj starosti tega težkega dela opravljati ne morem. Peljal vas boni pred blago gospo, ktera je 2e meni in moji hčeri Ančiki veliko dobrega storila. Ako vas ona vitezu priporoči, pridete na moje mesto.” To se je tudi res zgodilo. Vsak dan sim si proti toliko zaslužil, da smo vsi trije lahko od tega živeli. Zraven tega je še blaga vitezinja starega na skrivnem podpirala in po-slednjič napravila, da je Ančika moja žena postala. Pa žalibog, kihalo je stari oče Martin v Bogu zaspal. Pred smertjo je še zdihnil: „Bog bodi zahvaljen, da je Anca preskerbljena, lahko in vesel umerjen. Zivita vedno v edinosti in zaupajta v Boga.” — Dolgo ga nisva mogla in ga še ne moreva pozabiti. Poslednjič nama je Bog dal tegale trajnega Jurčeta, ki je živa podoba ranjcega Martina." ,,In tako sva živela, do današnjega dne v blagi edinosti in zadovoljnosti. Nič nisim bolj želel, kakor dobrotnika kteri mi je življenje otel, še enkrat vidni, se zahvaliti in mu dobrote poverniti. Večkrat sim e svoji Anéiki doma 01 pripovedal, da je usmiljenje blagega mladenéa v hosti pervi vzrok najne sreče. Vender povejte tudi vi kaj vas v te kraje prinese, „Vam že smem povedati,” odgovori ilko. „Glejte tani le gori v eni tih ogroznih lukenj medli nek nedolžen jetnik ki mi je drag, kakor nar veči prijatel. Prišel sin toraj v te kraje, da bi mogel kaj od njega zvediti in ako bi mogoče bilo ga rešiti. Pa, mili Bog! Se nič ne morem zvediti v kteri tih brezštevilnih lukenj zdihuje.” Med tilu pogovorom zagleda deček Jurko sokola, in se mu ne more načuditi. „Ti dopade ptič? vpraša sokolar in postavi sokola na srednji perst. ,, Čakaj no , boš še kaj vidi”. Ti ga bom kviško zleteti pustil. Tarn gori okoli ozidnih lukenj je vse polno vrabcov. Preden misliš ti mora enega pri-nesti." Komaj izreče že pusti sokola v višavo in mu zaznamva s trakom pot, v kteri kraj da ima leteti. gnalo zapazi sokol vrabca irl šine naravnost za njim. Te milo cverči in ferči kolikor more, sokol vedno za njim in že ga ima pri-jeti, kar zleti vbogi vrabec naravnost v neko luknjo v grajskem ozidju. Sokol tudi za njim noter, in glodavci pazijo radovedni, kaj se bo š njim in s vrabcom godilo. — Dolgo ni sokola nazaj. Poslednjič se prikaže iz ravno tiste luknje. Sokolar potegne trak k sebi in sokol prileti dol. „Oj, oj!” zakliče Jurko, „glejte nekaj nese v kljunu, gotovo je vrabec.” To sta tudi una dva mislila, pa ko nižeji prileti in se na rame vsede, se prepričata, da ni vrabec, kar je v kljunu prinesel, ampak lično narisani Gorjanski grad, ki ga je Bogomila vitezu za vezilo podarila. Milko ga precej spozná, in ne ve , kaj početi veselja. Poklekne in Boga zahvali. Po-tem poljubi svojega sokola in ga boža, rekoč: ,,Ljubi ptič! tedaj ti si mi prebivališče mojega očeta razodel; odslej te bom še bolj čislal in še skerbneji za te skerbel, kakor do zdaj.,, — Tudi Tine se s Milkotom serčno veseli, ter pravi po ramah ga tekljaje: ,,Ljubi rnladeneč ! potic se bova še le 102 veselila, kadar bodo oče rešeni!„ Te besede Milko ta naenkrat prestrašijo , ves zamišljen reče: „Res, ljubi mož', tega v pervem veselju še mislil niSim. Pa, — kaj nama je početi?» — Zdaj mislita to pa uro; te pa uni načert naredita, pa ga zopet zaveržeta. Naenkrat se domisli Tine, ter poskoči rekoé: „Tako bo! zadel sim jo!” „Kako ?” vpraša naglo Milko. Pa drevar je že zdolej pri vodi in odvezuje verv od čolna, na kterem je derva čez Rajno prepeljeval. Milko ga zdaj razume in ga objame serčne radosti. Potem vzame beli listek iz žepa, in piše s éeréikom, ki ga je vedno pri sebi imel, sledeče besede: „Tukaj v bregu Rajne čaka vitez od Boga poslan. Kadar sedma ura v zvoniku odbije, vzemite to verv, privežite jo od zgoraj terilno, splezajte po nji doli in prósti ste. V znaxnnje pa da ste resnično Gorjanski vitez priverte prinositelju tega lista zlato verižnico, ki ste jo v dvoboji dobili, na vrat. Tako gotovo kakor Bog živi, pridete v dobre roke,” Te listek priveže sokolu na desno nogo; verv pa Irm ovije okoli vrata ter ga spusti v višavo. Sokol se oberne sam od sebe, kakor bi hotel skritega vrabca še iskati proti ravno tisti luknji kakor prej , in šine skoz tisto oknice noter kakor je že prej navajen bil. Med tem, ko se sokol v ječi mudi., kleči Milko in goreče moli. Čez nekaj časa se sokol vun prikaže in zleti svojemu gospodarju naravnost na rame. Vervi okoli vrata nima več, namesti nje prinese navezano zlato verižnico. Milko ga vzame in milo poserči. Potem reče Tinetu: „S tira znamnjem grem naravnost na cesarski dvor. To bo priča mojim besedam, ki jih boni za nedolžnega vi-teza govoril. Vaš deček naj mi bližnjo pot po gojzdu poka-že. Vi pa prepeljite rešenega še to noč čez Rajno. Vem da hote z veseljem to storili. Ako ste mi klej res želeli, dobroto tam v gojzdu storjeno, poverniti, storite mi zdaj to veliko dobroto.” Prijazno smehljaje poda Tine Milkotu roko ter pravi: Poželite sto in stokrat več od tega, rad vam storim z 103 neizrečenim veseljem. V nder veéega si rte morete vosati, kakor moja sreča, ktere bi jaz brez vas nikoli dosegel ne bil, e dovolite naj (grem svoji ženi povedat, da imam, opravilo, zakaj do jutri bi zavoljo skerbi zaspati ne mogla kje da sva s Juréikom ostala." Med tiru ko Tine damu stopi, pripravlja Milko v brcnil v germ.ovju čoln za nagli beg. Solnce gre v božjo gnado ; Ti-ne pride nazaj, in prinese ltlilkotu torbico hrane za dolgo popotvo. — Ko večerna zarja v mraku vtone se približajo ozidju ravno pod. luknjo, v kteri vitez tiči. Vsim serce v persih glasno bunka, roke se jim tresejo *in noge šibijo , nekoliko strahu, da bi njih početje v gradu ne zapazili, nekoliko pa veselja, kinalo ljubega očeta rešiti. Tiho poslušajo h]. natanko pazijo na vsako ée-tertinko ure in nič te4i ne čakajo, kakor odločene ure. Merzel veterc podpihuje irt jih ne ostraši le enkrat z listjem šumljaje. Vender sokolar se ne prestraši. „Bog je s nami,” reče on, in se ozira zaupljivo gori na svétlo s lesketajočimi zvezdami obsejano nebo. Poslednjič bije ura — sedem. Verv pride po zidu do in seže ravno do blizo tal. Gori, na oknu se prikaže, kolikor se e pri zadnjih žarkih razločiti more, človeška podoba in pleza počasi doli; Milko čaka pod vervjo in pomaga možu na tla. Kako mu je bilo pač pri serca, ko zdaj svojega mi ga očeta, kterega podobo si je že v pervi mladosti živo v spomin vtisnil, naenkrat spozná! Vitez stopi na zemljo in zdihne: „Neskončno vsmiljeni Bog! brez konca se ti zahvalim!” Na to se obesne proti sokolarju rekoč: „Ste le vi, blagi mož! ki ste me rešili? Objel bi vas, priserčno objel kakor svojega lastnega sina. Pa povejte mi vsaj, kako da ste med toljko ječaini tisto najdli, v kteri sim jaz zapert bil.” Milko mu da obris Gorjanskega grada nazaj, ter xrm reče s veselim glasom: „to mi je sokol prinesel, in po tem sim vas tudi spoznal.” „0 Bog! kako je to mogoče!” reče začudeno vitez, kako ste mogli vediti, čigava da je ta po 104 (loba'? in kdo vam je povedal, da imam darilo zmage v dvoboju, zlato verižnico pri sebi?" — „Vaš sin mi je povedal,” odgovori v serce ginjeni bilko. — „Večni Bog! zdihne vi-tez, tedaj moj sin še živi! in vi ga poznate? in njegovo mater tudi? — O prosim in zarotim vas pri živem bogu, pri svojem neznanem terplenji, pri hrepenenju po svojih ljubljenčkih, za ktera sim noč in dan premolil: — povejte mi, kdo ste? od kje pridete? in kako moja predraga poznate?” Milko molči. Vitez ga v obličje pogleda rekoč: „Vi ste ju poznali, to je gotovo. Zdaj mi pa nočete povedati, da sta umerla.” Milko se ne more več zderžati. Pusti solze teči in objame milega očeta, vroče poljubi blede očetove lica in zakliče: „0 švajcarska dolinica! o materna hišica! O da bi jaz zamogel sedanji trenutek k vam prenesti! Gorjanski vitez! éujte jaz sim.” . . . Pri ti priči zaslišijo blizo sebe v gerrnovju nek ropot in posamezni možki glasovi se čujejo. „Bog in svet angelj varh! zdihne Milko natihama, ovajeni, zgubljeni smo. Urno! urno! čez Rajno in od tam naprej v vajco. Oprašujte po „Blagomirovem domu” poleg hunske-ga jezera. Tamkej me počakajte." Pri tih besedah potegne viteza, kakor hitro more po hribu navdol seboj. Tine je bil ze naprej hitel čoln odvezat. Smertni pot ga sprehaja, ko glasove vedno bliže za seboj sliši. „Srečno pot!” zdihne še za vitezom, ko se že čolnič čez vodo ziblje. Potem se skrije s Juréetom vred v gosto germovje, in vleče sapo nazaj, da bi se nevarnosti, zašačen biti, odtegnil. Ropot se bolj in bolj zgubi, še nektere glasove proti grajskemu ozidju je slišati, poslednjič se še ti v grad nazaj pomaknejo, in živa duša več ne čehne. Vzrok tega nag-lega nepokoja je bil čuvaj. V gojzdni kerémi se je bil do mraka zakasnil. Domú pridši sokolarja ne rmjde, tudi žena nič od njega ne vé, zato s nekterirni hlapci vse kote po gradu preišče. Zakaj bal se je jeznega viteza, ki mu je ptujca posebno priporočil. Ko toraj sokolarja v gradu ne najde 105 si kaj misli) da je skrite vratica zasledil in se vun splazil , da bi vitezu kako burko vganjal. Kmalo spozna s groznim zavzetjem, daje njegovo innenje popolnima resnično. Okoli gradu hodé zapazi pri luči, da je iz ječe verv izpuščena. „Grom in strela! si misli, to je ravno iz ječe viteza Gorjanskega!” Nató pokliče hlapce nazaj, ki so se bili o bregu razkropili, in se verne š njimi v grad; vender jim besedice ne razodene, od tega kar je zapazil, temuč vzame svoj šop ključev, dardo in svitilnico v roko, in léze tiho, kar nar več more pred ielezne vrata vitezove ječe. Ko jih odklene n noter stopi, vidi — da ni viteza več. Trikrat otrese glavo ter pravi sam pri sel)* . Zdaj pa mi je misliti.) kako se zaElerge spravim. — L no, pa naj se pes obesi; sim ze ktero speljal, tudi to bom!" Nató potegne verv čez okno noter. Ko vrata za sebój zaklene, postoji še nekaj časa, gerbanči čelo, ter si gladi erjavo brado rekoč: „Hentaj! primojruha te je bil dober sokol! Zrel izurjen tiček.” - XVII. Proti polnoči, ko je ze vse po gradu potihnilo spleza Milko iz germovja in zbudi Jurčeka, ki je bil med tim za spal. „Vstani!” mu reče, zdaj sva samá in nama ni treba se koga bati. Noč je tiha, mirna in jasna. Nevtegoma morava od tod, da do zore, kolikor mogoče odrineva. — Kako pa? ali ti je pot po gojzdu dobro znana? Se mar nič ne bojiš? — „Kaj jaz! da bi se bal? odgovori Jurče in si oči dergne, smehljaje: „to je čudna vprašanje. Saj sim v gojzdu doma,, pa da bi poti ne poznal? Vsaka stezica mi je znana, kakor naj staršemu dervarju in kakor zajcu. Le pojva, preden slanica prisije sva e v druzih okrajinah,” — 106 Kar je deček povedal, se je tudi res spolnilo. Ko se (lan zaznava, se komaj več vidi kakor v temni megli kraj kjer roparski grad stoji. Gojzd zmiraj svitlejši prihaja, in okrajina je prijetniša. Cez dve uri prideta v prijazno do linico. V sred nje stoji košata bukev, pod ktero bister studenček šumljá. „Tukaj se odpočiva, reče Milko, in poživiva se s kruham hi hladilo kapljico. Potem pa pojdeg, ljubi deček, nazaj k svojej materi, ki te že komaj čakajo. Jaz vidim zdaj pot pred seboj, in ne bom več tako lahko za šel., Ko sta se nekoliko počila in poživila se poslovita. „epa hvaa! ljubi mladenéek, reče Milko, za vse. Zal mi je, da te plačati ne morem. Vender upam, da pride čas ko bom tebe in tvoje osrečiti zamogel. Pozdravi ljubega očeta in mater ter jitna reči: „da ju bom enkrat obiskal ko me ne bosta pričakovala.” Ločita se. Jurček gre domu. Milko pa naprej od vasi do vasi popraševaje, ktera pot da je prava do carov (cesarskega) mesta? Med vso potjo misli na očeta in mater. „Kakšno veselje si misli bo to, ako pridem iz cesarjevega dvora nazaj in veselo oznanim, da moj oče vse premoženje spet dobijo, ki jim ga je hudobni. Bric poropal.” — V tacih vednih mislih se še ne spomni, kako da mu bo početi, da bi do cesarja prišel. Komej takrat, ko je čez nekaj dni v veličastno mesto došel mu začne serce otripati. „Kdo mi bo, zdihuje, meni siromaškemu mladenéu dovolil, da pred cesarja stopiti sméin! Ako rečem, da sim sin Gorjanskega viteza, me bodo zasramovali in zasmehovali. Tudi ne bo nič pomagalo, ako jim zlati oklep pokažem , zakaj tega cesar sam pozná.” Pride na cesarski dvor, prosi in prosi, — alj nikolj se mu ne dovoli pred cesarja stopiti. Ce so ga tudi sprednje straže v poslopje spustile, sta ga vselej dva černa s jeklom okovana orjaka (velikana) v preddvorriici nazaj zavernila. Preč gre in milo joka, ter moli rekoč: „Mili log ! tako daljeé si. Me pripeljal, tako prečudno vodil, očeta iz strašne temnice rešil, oh odpri mi tudi pot do cesarja da mu 107 nedolžnost svojeja očeta, razkrijem in terdose.cne a Briea pravično zatožim. Ako ti serce cesarja omečiš boin gotovo milost pri njem dosegel.' In 'glej! tretji dan, ko je bil v cesarsko mesto prišel usliši Bog njegovo molitev. Zjutrej zgodej gre po cesarskem sprehajališču, razvedrovat se. Komaj je pol ure minulo, kar pride cesarica in mnoge dvorne gospe zjutraj sprehajat in oživljat se. Milko stopi ponižno s poti in se spodobno pri-kloni. O ko bi bil vedi", da je cesarica to, pokleknil bi brl, in jo milo poprosil, da naj zanj pri cesarji govori! — Gospe' gredo k čudnemu studencu, ki je sred verta stal. Visoko je sreberna vodica skakala, -- lepo dišeče cvetlice so okolj rastite. Izzujejo svoje tanke rokovičice in tergajo mlade zvončike in perve pomladanšice. Milko gleda za nji in jih zgubi spred oči kamej , ko se dalje pod kostanjiéje zasučejo. Ves zamišljen tava Milko po ravno tisti poti, kjer so prej gospe šle in stoji zdaj, da sam ne ve, kako pri navskoknem viru. Kar naenkrat zleti sokol, ki mu je vedno mir-no na roki sedel pod zelen germiček, pobere nekaj, ki se lesketa kakor jutrinja rosa na soncu, in prinese v kljunu Milkotu na roko. Bil je zlat perstan s peterimi drazimi kam-ni vdelan. „Oj, oj! se Milko začudi, kako pride perstan semkej? gotovo ga je ktera gospa zgubila, ko so rokovicc z rok snemale. Precej ga nesem nazaj, da bi jih le še na vertu dobil.” — Teče kolikor more za njuni. Pa odšle so že bile. Zdaj ne ve, kaj početi in gre zamišljen iz ver a. Komaj pride v bližnje mestne ulice, kar zasliši bob-nanje, in množica ljudi vre kupama tje, od koder se boben sliši. Tudi on pete pobrusi in zdaj stoji pred klicájem ki svojo palico kviško povzdigne, in zakliče: „V cesarje-vem imenu!” Na te besede vse potihne, iu klicár dalje go-voli: ,,kdor je našel ali bo našel zlat perstan s biseri vdelan, ki ga je cesarica zgubila, je kakor zvest podložnik na-prošen, ga nazaj prinesti visoko cesarsko plačilo mu «o 108 tovo ne odide." ge enkrat boben vdari, in ljudi se na vse strani razkrope. — Milko, ki ima perstan v epu, stopi ves vesel na stran; na voglu neke ulice poklekne in zdihne rekoč: „Tecite, tecite solzice radosti! in ti ljubi Bog! sprejmi jih, naj ti bojo porok otroške zahvale! Ptiča si zvolil, da mi je očeta rešil, ptiča namenil, da mi pot do cesarja odpré, in tako moje veselje še le prav popolno storiš!” Urno se napravi in skakljá naravnost v cesarsko po slopje, Ko v preddvornici z jeklom okovanima moUma pové, da je perstan nagel se liju temni obraz in terda beseda koj spremeni. Priljudno mu rečeta: „Ie noter! le noter!” in odpreta duri. Milko stopi noter, se nizko prikloni in pokale perstan. Vsi dvoráni se zaveselé. Cesar in cesarica vstaneta in gresta Milkotu do vrat naproti, kjer je obstal, ter ga prijazno pozdravita. In ko cesarica dragocenjeni perstan iz njegovih rok prejme so vsih oči vanj obernjene. Lepo omikani mladeneč, prijazno oblečen, koj od začetka vsim dopade. Cesar pa mu reče: ,,Ker se Boga bojiš in cesarsko povelje spoštuješ: zberi si, kako te imarn plačati? Pri svojej cesarskej zvestobi ti prisežem, da plačilo dobiš, ker zashffiš ga. Milko se nizko prikloni rekoč : „Cesarska svitlost! Ker sim milost pri vas nagel, prosim toraj, dovolite mi, da vam nekaj povém, kar se je pripodilo.” Cesar se usede, enako stori cesarica in drugi dvorani ter se mu nasmehljajo. Vsi. mu pokimajo. Nato se vstopi v sredo in začne s svojim čistim, milim glasom: ,,V prijetni dolinici je živel pastirček med svojo mirno éedo jagnjet. So se te pasle, se je k njim usedel, in svoj kruhek povžival; in kadar so pile, je pil Z njimi iz enega studenčka. Preserčno jih je ljubil in vse nesreče varoval. To zvé njegov sovražnik. Jeza in serd mu dušo prešine, kakor goreča strela; gre v gojzd in si izredi vedo volkov. S tirni plane v dolino, podavi jagnjeta in poropa livado. Mirnega pastirja pa seboj vleče čez hrib in dol, in ga verže v ostud—no temnico iz ktere ga je pred kratkem njegov sin rešil. 109 oče je sicer prost; pa éede so pregnane in njegovo premoženje je v rokah sovraž'nika." — Milko omolkne. Cesar smehljaje pobara: „No kaj hoče pomeniti ta pripovest? moj sin!” — Milkotu se v očeh debela solzica lesketa. On približa se predstolu in začne počasi in ginljivo: mož s jagnjeti so moj oče vitez Miro-slav Gorjanski sin viteza Rudolfa Sokolovskega. Ravno tisti, ki je enkrat v cesarskem dvoboji pervo darilo dobi Spričati da resnico govorim, poglejte tukaj zlati križ s ime nom svitlega cesarja." Vse se začudi in vesel šum se med vsimi razširja. 1'ilko pa dalje pripoveduje: ,Mož s volkovi je vitez Bric Skalodvorski, nekdaj Stepan Sovljanski, rav no tisti, ki je v dvoboju nasprotnik mojemu očetu bil." To ime slišati vse nevolja in jeza spreleti. Milko jim mora vse do kraja in konca pripovedati. Njegove besede so bile tako mile in prijetne, da niso le milosérčnim gospam, temuč tudi cesarju solze pogosto priigrale. Ko je pripovest pri koncu, poklekne pred,prestol in zdi-huje: „Vaše veličanstvo, mili gospod in cesar! ako vas ne-sreča zvestega podložnika v serce gine , kakor ste ravno pokazali: ako vam je nedolžnost kaj mar in ako ostudno krivico Brica zaveržete: o pomagajte nam s svojo svitlostjo in močjo, da svoje zgubljeno premoženje spet nazaj dobimo.” Cesar mu ne da dalje govorili, stopi k njemu in mu vstati veli. „Potolažen bodi, blagi mladene'é „ reče prijazno, ž'al mi je , da komaj zdaj dolgoletno nesrečo tvojega očeta zvem. S tim, da ste svoje ime spremenili in verh tega ze tako daljéč' proč od cesarskega dvora stanujete, mi je vsa vaša dogodivšina prikrita ostala. Zdaj pa hvala Bogu! se še pomagati da. Dam ti vojakov in svoje cesarsko povelje zdaj stori s sovražnikom kakor zasluži. Vzemite svoje posestvo nazaj, verh tega pa še toliko Bricovega, da boste za svoje terpljenje odškodovani. Tudi pismo vam dani, da ste spet posestniki Sokolovskega grada. Verli tega vas za-$otovim svoje cesarske blagovoljnosti in milosti.” — 110 Vsi pričujoči dvorani se radujejo nad fini, in pozdravijo mladenéa. Cesarica se ne more besede zderŽati: „Pač' me veseli, da sim davi perstan zgubila, brez njega bi ne bili nič najdli in tudi tega veselja bi sedaj ne imeli. Po čudnih potih Bog svoje služábnike k namenjenemu koncu pripelje. — Drugo jutro je Milko v blišeéem vitežkemblaéilu, krog njega se -zbere trop oboroženih junakov, ki mu jih je cesar dal. Od svojega ljubega sokola se ne more ločiti. Kakor dozdaj, ga še nese na svoji rami. Od vsip lepo in ponižno slovo vzeme; vsi mu želijo iz serca vse dobro, sam cesar ga blagoslovi. Tako z.,,pusti s svojo oboroženo trumo veličansko mesto. XVIII ;A. Zj? 'Tak Skalodvorski čuvaj je bil tisti večer, ko je jeČo Gorjanskega viteza prazno našel, prav kisle volje in ni celo uro besedice zinil, akoravno ga je žena v?diéno po vzroku nejevolje spraševala. Ko se pa čez nekaj časa lovski rog po ()Tiču doli oglasi, zdihne iz hiše gredé rekoč: „Bog mi bodi milostljiv!” Trese se kakor vbogi grešnik, ko ga vitez stermo pod oči pogleda in vpraša: „Se ni nič posebnega med tein v gradu prigodilo — „Nič, gospod vitez!” odgovori precej glasno in na videz neprestrašeno , da bi svojo skerb prikril. Vitez'stopi s konja in gre v grad, to je čuvaju prav všeč, da je šel in da ga ni več s prašanji nadlegoval. Ko ga pa vitez čez pol ure k sebi klicati veli, ga tako strah prevzame, da ga smertni pot spreleti in da mora po stopnicah gori trikrat počivati. Poslednjič ko pred vrata pride si vender misli: „Hentaj! čuvaj bodi tildi sama svoj 111 čuvaj! ne p odaj se!" Pri tih mislih stopi pokojen in pripravljen v sobo kakor sicer po navadi. „Hé, hé! mu vitez s`mejaje naproti vpije, sokolár je berhek kavelj. Njegov tič mi je donos mnogotero veselje naredil. Le en samokrat ga nisem zastonj kviško spustil, Pojdi pokliči deékota naj bo pol buče vina s menoj pokusil.” Čuvaj je s tim vkazom v nar veči zadregi. Vender si vé pomagati, zvita buča, to da se debelo ostudno zlaže. Pristopi bližej, se nizko prikloni in reče s pojemavnim glasom: „Ne zamerite, gospod! oko sokolar še eno kaplico vina pije, ga bo tako nadelalo, da bo vsaj osem dni našeškan.” — „Res te hentaj! zavpije vitez, kaj se to hoče reči?, — Sokolar, odgovori čuvaj, se je bil natihama o pripravni pol uri nad moj sod spravil, in zdaj leži, kakor presica pijan tam doli v izbi!” — ?,Lažeš starec!" zakriči razkačeni vitez. — „Nič ne lažem, pojte ga pogledat, če ne vodomete.” — „Kaj? jaz ga bom hodil gledat !” zagro mi vitez in vdori s nogo, da se tla potresejo , „pojdi čuvaj . vzemi meč in pošlji ga v kertavo deželo. Morebiti se bo predramil na miom svetu. No kaj čakaš?” „Gospod vitez! reče čuvaj, to je prehuda kazen za to, da se je sokolar tako prenaglil. Rajši ga bom jutri, ko se je naspal brez plačila in sokola iz grada zapodil.” Judi to prav!" zavorne vi-tez krohotáje, „da mi le več pred oči ne pride.” Čuvaj se priporoči in gre iz sobe. „é, Ié! reče sam pri sebi zunaj, pa sim jo zvil! hé, hé, ti jo še miš stari!” Zdaj je še ena sama , če bi Bric viteza viditi hotel, ki je pobegnil. No, pa tega ne bo storil, že toliko časa mu zanj mar ni bilo, gospama jo bom pa tudi zvil. Ako ga hočete ob--iskat iti, jima z nar večini pomilovanjem povem, da je vi-tez liju početje zapazil, in mi s smertjo zažugal, na tajnko njegovo povelje spolniti." V svojo izbo pridši spravi tičnico in pljunka iz poti ter pije pokojno bučo rudeče kapljice ter zraven pog psto svoji viti buči napiva. Tako mine več tednov, med tim ko nič 112 druzega ne misli kot na svojo navadno pot v gojzdno kerčmo. Sokolarjevo zgodbo je že davno končano mislil. Pa ni bila taka. Zakaj ko nek večer Že pozno v kerčmi sedi, pri-leti nek sluga, in vpije obupljivo: „Sovražniki! sovražniki so v gradu!” Čuvaj poskoči pri ti strašni novici tako silo-vito iz za mize, da mizo, stole in svojega tovarša iz stola zverne. In ko ves puten na grajski hribec pride, se mu za-blišči na dvorišču žar sovražne baklade. Neprenehljivo zdihovaje: „Gorjé meni, gorje meni!” teče v svojo hišo, in se skrije pod streho. Nepričakovani sovražnik ni bil drugi, kakor Milko s svojo trumo oborožencov. Po dnevu se je v bližnjem gojzdu skritega deržal; ko se pa mrači, se spleza okoli ozidja do vratic, skozi ktere je čuvaj v kerčmo hodil. Najde jih od, perte, kakor je tudi pričakoval, in gre tiho nazaj k svojim tovaršem v bližnjo bost()) in ostane tam do terdne noči. Po-tem se pomika vsa truma tiho in lagano čez hribček gor, ter se splezajo mož za možem skoz vratice. Na dvorišče pridši prižgejo vsak svojo baklo, in zaženejo strašen hrup. Ze so poderte vrata gradil, in mala peščica vitezovih hlapéonov, ki se jim je v bran stavila, je razkropljena. Ko Bric zasliši ropot in rožlanje orožja, ki se vedno bolj in bolj bli ža , popade svoj meč in meri naravnost na Milkota, ki pervi skozi vlomljene vrata noter stopi. Pa predenj ga doseči more, ga že derže stirji hrusti iz cesarjeve trume in ga v železje zakujejo. In ko s svojimi ostudnimi očmi Milkota pogleda, kakor bi ga prebosti hotel, stopi te bliže njega ter pravi: „Bric, ali me ne poznate več? Dobro me poglejte, ;otavo me še poznate. Jaz sim tisti mladeneč, ki vam je lepega, mladega velicega sokola dal. In ako hočete moje pravo ime vediti, čujte: Jaz sim Milko, sin viteza Gorjan, skega, kterega ste toliko let po nedolžnem neusmiljeno je-čili, ki je pa zdaj s božjo pomočjo rešen.” Vitez začne v železji strašno zlobéti. Prekljinja, da se zemlja trese in škriplje s svojimi divjimi zobmi da je 113 groza. Nar bolj se serdi nad čuvajem. Zgrabi, kolikor mu železje dopusti, ves zdivjan gorečo glavnjo na ognjišči in jo zakadi kviško, da železje zarožlja. presrečni nezvesti hlapée!" rjove kakor razkač'en oroslan, .,ako bi bil ječe in vrata boljši zapiral, nikoli bi jaz v tako sramoto prišel ne bil. O da bi bil le en trenutek prost, da bi nm meč v malo-pridno serce zasadil! — „Tiho in zadovoljni bodite, reče bilka, vaša jeza je prepozna. islite, da je vse, kar se vam zgodi, pravično povračilo za krivice, ki ste jih nedolžnhu storili. In da se tega bolj prepričate, vas bomo še nocoj od tukaj peljali v samoten odločen kraj. Morebiti, da vam dog žarek svoje milosti v serce navdihne da svoje pregrehe spoznate, objokujete in se pobolšate.” Nato migne svojim tovaršem, kteri viteza obstopijo ga naprej vlečejo. Bric še strašneji prekljinja in tuli in ječi, da se med ozidjem ogrozno odmeva. Milko gre v sobo gospe in gospodične. Obe najde kleéijoče, in na kolenih tresé pričakujete tega, kar se zgoditi ima. „Nikar se ne ustrašite! ju prijazno ogovori: jaz pri--dem le vaju za prenočilišče prosit. Upam, da ga mlademu vitezu ne bole odrekle, ki ste ga še nek večer sokolarju ponudile, ki bi ga tudi prejel bil, ako bi vitez tako miloserčen bil, kakor vé,” — Zdaj ga spoznate in ste potolažene. Razkrije jima svoj stan in svoje ime in ginljivo pripoveduje, kako je svojega očeta rešil. Tudi svojega namena da bo viteza Brica v samotni grad zaperl, dokler se po-boba , jima ne prikriva. Obe se britko jokate. ,,Vender, reče Jovana, ako se spreoberne in pobožen človek postane, bom Joga, serčno zahvalila, da je tako vse napeljal.' Drugi dan zgodaj gre bilko v čuvajev() hišo svojega dvojnostranskega gostárja obiskat. Trepeči nio tiči še vedno pod streho, dokler ga Milkotovi junači iz pod strehe ne privlečejo. Glasno zavpije in pokrije svoj obraz , ko so-kolarja spozna. Milko bara po svoji pljunki harpi), ki jo je uni dan popustil gaja ; erdó da se je dosedaj takó »onila pusčavnik. 8 114 obnašal. „Vi ste reče, svoje službe začasno odstavljeni dokler se ne poboljšate. Na vaše mesto pride pobožni Tine drevár. — Veliko bolji prijazno se približa čuvajki , ki je v kotu s otroci sedela in jokala. „Vi ste dobra Ženica a ji reče, zato vas bom pa tudi lepo poplačal za to, da ste nekdaj priljudno postregli. Pojte začasno k gospema y grad, in Živeli boste mirno v njuni družini., Tudi za vaše otroke se bo skerbelo. Opominjajte svojega moža, ki ga bom novemu čuvaju izročil, prav po gosto, da naj se po-boljša — in v kratkem bo dobil svojo službo nazaj.” — Od tod gre Milko v Tinjetovo bajtico. Jovana in zalika ga spremite. Viditi kar se je tukaj godilo, človeka u serce gane. Tine od veselja ne ve kaj in kam , ko u vitezu nekdanjega sokolarja spozna. In ko mu Milko pove, da je odslej čuvaj gradi, zdihne rekoč : svečna resnica je to: pravica nar dalje veljá." Anka pa gre zdaj k Zaliki zdaj k Milkotu zdaj k Jovani in se jim ne more zadosti zahvaliti. Ko IVIilko vse nedolžne jetnike spusti in jim njih premoženje nazaj poverne, se poslovi od Jovane in Zalika s terdno obljubo , karalo ju spet obiskati., in zapusti Skalo-dvor tretji dan. Zakaj goreče je želel, svojo mater in svojega očeta koralo objeti. Toraj zakliče s veselim navdihnjenjem:Naprej! naprej! v Svajcarsko dolino k mili materi. naprej proti Blagornirovenm domu.'" — e se je solnce za vajcarske gore skrilo, in temni mrak pokriva Merlinške planjave. In romar v dolgi, ,leja čarni obleki s belim pasom prevezan in gerčasto romarsko palico v roki poterka na duri brodnik Nikolajeve bige. 1i5 Te vidivši ptujca ga prijazno sprejme in pozdravi rekoč: »Bog vas sprimi, ljubi brat! kaj vas prinese v mojo revno bajtico? Iséete morebiti prenoéilišéa? o! s veseljem vas prenočim in vaxn postrezen , ako vaxn je všeč." Popotnik mu prijazno roko podá rekoč: »Ker ste tako postrežljivi in prijazni, xni gotovo tudi tega odrekli ne boste za kar vas prosim. — Tam na uni strani jezera, na visoki skali prebiva pobožen mož v svojem samotnem šotoru, ki se mu mende Blagomirov dorn pravi." — »Res je, reče Nikolaj, Blagomir je prav pobožen, svet mož'. Vsa okolica ga ljubi in spoštuje, kakor svojega očeta. Cele trume ljudi vrejo o praznikih njegove sladke, tolažbe polne besede poslušat, in vsi se vcrnejo kakor novorojeni nazaj. Mene so večkrat njegovi pogovori do solz ginili. Bog ga živi še dolgo milega pobožnega očeta." Romarja ta povest v serce gine. ,Tedaj, reče on ako vaxn ni pot na Blagomirov dolu nocoj predolga in pretežavna vas prosim, da bi me na uno stran jezera prepeljali." Ko maj popotnik izgovori, ~e hiti Nikolaj čolnič pripravljat. Med tiru pripravi Rezika popotnemu možu večerjo prinese kupico dobrega vina, kar je trudnemu prav dobro dišalo. Kmalo pride Nikolaj ter pravi: „Čolnič je že pri.-pravljen, ako vam je ljubo se koj napotiva.” Popotnik se Reziki lepo zahvali, ker mu je tak prijazno postregla. Nikolaj se od nje poslovi ter obljubi se verniti, predenj bo polnoči. Zdaj gresta na breg. ČolniČ je že odvezan. Mesec ravno iz zagor priplava. Tiho in mirno se ziblje čolniček po gladkem zerkalu Ttinskega jezera. Bila je prelepa noč. Nebo je prijazno in čisto in brezštevilno miglajoéih zvezdic se v jezeru odlesketava. Druzega ni čuti kakor počasno ploskanje valov, ki se na veslo udarjajo. Le kak ponočen. tič se še v bližnjem skalovju oglasi. Vse drugo je že potihnilo in v pokoji počiva. — Popotniku je čudno pri sercu. Veliko lepih in sladkih sanj preteklih nekdanjih veselih časov mu se po glavi verti. Pa tudi vesela misel na Blaga A16 xni'rovem domu kej gotovega od svoje Bogomile in svojega sinčeka zvediti, mu serce s stotero radostjo navdaja. Več-krat ga solzé oblijejo, večkrat zdilme in povzdiguje proti nebu roke. — o vse brodnik, Nikolaj dobro zapazi, zato pa tudi vso pot čez jezero besedice ne govori. Zdaj sta na drugi strani. Ura bije devet. Oba stopita na suho. Nikolaj ukreše ogenj in prižge bakljo ki jo je bil seboj vzel. „Ta pot je, reče, še za domače, gor navajene ljudi nevarna, posebno pa po noči.” Naprej gre z gorečo bakljo. Čez sto in šetdeset v skalo sekanih stopnic korakata, ki so od brezštevilnih romarskih stopinj silno vglajene. Romar gre vedno za vodnikom. Zdaj gresta med groznim pečovjem, zdaj med lepo dišečimi gorskimi zeli-nami. Poslednjič prideta na široko ravno pečino. Nikolaj potegne lestvice, ki jih je pod skalo shranjene imel in jih pristavi k pečovju. Zdaj splezata čez skalo. Koralo morata +čez votek most plezati, ki je čez globok prepad nared. Zdaj je še 60 stopnic. e te prekoračita in znajdeta se tikam male hostice na Blaoqomiroveln domu. Brodnik verže konček baklje v prepad in pokaže s tilu da luči več ne potrebujeta in da sta na konci popotvanja. Kdo more veselje popisati, ki ga popotnik pri tej priči ob-čuti! — »Glejte! reče Nikolaj, tam le je hišica in zraven stoji kapelica, v kteri pobožni oče vsako nedeljo tukajšnjim se-Ijanom doline svete in sladke besede oznanuje. En sam zvon, kterega glas se dalječ po dolini r'azglega, sklicuje ljudi k pobožnemu zbirališču skupej. Čujte! — ravno zdaj. Med tim ko še govori, bije ura deset na Blagomirovej kapelici. Iz malega oknica pušavne hišice blišči pičle luči jarek. Nikolaj poklekne na skalo poleg kapelice in moli. Popotnik je v serce ginjen; tudi on poklekne in moli. Zdaj se oglasi v hišici osemdesetletni možki glas in poje s polnim glasjem ter obira na harpo pl nko naslednjo pesmico: 111 Taisti, ki zvezdam odločil je pot, K je velik, mogočen, ki biva povsot, Vse kote nar skrivniših krajev pozni, Ki pesek prešteje v bregu morján lovéka nikoli tud ne zapila Ga vod' ga spremlja za njega skerbi. a b4j'o voljo! kaj je to? se romar začudi ko pesmico slini, pok' je tako pri sercu, kakor takrat, ko sim na strani svojega ljubega očeta v mladosti sede) in jih ravno to pesem peti slišal." Zdaj se une spet oglasijo in pesmica se lepo razlega naprej: Bog Oče! tako imenujemo Te Kar srno in imamo od Tebe je vse? Vse delo je Tvojih očetovskih rok, Stvarjeno zavoljo nas revnih otrok. — bodi še oče nam mili vsak éas n blagoslov sveti Tvoj pridi na nas ! — nen reče nato notranji glas in brenkljanje pljunke se razdoni. .,Amen" odgovori popotnik od zunaj in solze rn po licih otek6. Zdaj lučica poniiglja in se skrije. alo pa se vratca odprti' in oče Blagornir stoji na pragu. Sivi starček s srcbarnobelo dolgo brado. Pljunko na skalo nasloni. i-- Ko ptujea zagleda se jima pobliža in ju prijazno pozdravi. ikolaj stopi spoštljivo . e njega re oč: t'astiti oče! tu vam pripeljem popotnega meniha." ,Bog vas sprimi! ljubi brat, ogovori pobovi oče ptujega rn(:6,i, ter mu roko ponudi. „Malo sicer premorem , pa kar imam s tihi vam rad postrdem v bratovski ljubezni.” — i Nato se oberne k Nikolaju rekoč: ,,No prijaiel. vi ste vedno blagi vodnik romarjev in -ne terjate venarja zato. Bog vas bo gotovo obilno blagodaril in vam vsako stopinjo st oterokrat poplačal. Zdaj je že pozno mehka posteljica iz maha je v šotoru napravljena pojdite noter in počite so 118 do zajtra. Lepo se vam zahvalim I oagorovi Nikolaj, dobro veste, da imárn doma ljubo, skerbno ženko. Obljubil sem si cer ji o polnoči nazaj priti. Rezika, to vem, da šteje vsak trenutek posebej, kdaj da bom prišel." — „Tedaj pojdite v imenu Gospodovem srečno nazaj, božja roka naj vas spremlja.” Nato vzeme Blagomir bakljo znad stene, jo prižge in jo poda brodniku. — Taj se poslovi od obeh in predenj se mu ptuji romar zahvaliti more, hiti že proti domu čez skalo navdolj. Oče Blagomir pomigne novemu gostu š njim v kapelico iti. Spoštljivo , kakor se v božje svetišče spodobi, stopita v sveto votlino pod skalovjem.. Sveta tihota je tukaj. Po-boni oče prižge svetilnieo v kapelici in potegne za zvon-ček, ki je na nar zgornjiši skali privezan bil. Prijazno in milo do-ni mili glas in se razlega po bližnjéj dolini, ljudi opominovaje k zadnji večerni molitvi.. Blagomir stopi iz kapelice in zapre vrata za seboj. Pred vratini še nekoliko postoji in izreče v tihi molitvi čez vso ondašnjo okolico ve čemi blagoslov. — Zdaj gresta v hiš'iéo. Kakor sicer majhna je bila hišica, vender za vse pri pravna. Okrogla hrastova mizica stoji v kotiču, zraven nje je kamnata klop v drugem kotu je čedna posteljica iz máha s čisto odéjo pregernjena. Od tukaj naprej pod skalo se razprostira druga soba, ki je ptujcem namenjena. Svetilnica pa visi v sredi na bekovi vervici. . ed fini, ko ptujec čedno pripravo ogleduje , nosi Blagomir hrano na mizo, da bi svojemu gostu postregel. Dobrega tečnega kruha, lepodišečih jabolk, ktere je v topli podzemeljski jami shranjene imel, medú in kastanjev je polna mizica. Zraven pride še kapljica zdravega vina v čednih breznatih kupicah. „Vse kar vam dati zamrem, reče pobožni starček in veli ptujca se za mizo vsesti, vse vidite tukaj. Odpočite in poživite se in pozabite v mirni hišici trudne popotve.” — ,,Nak ne po'éijem in ne pokusim prej mervice kruha preden ne zveni, ali mi zaniorete vi od mojih na''drajsjh kej povedati." če druzega ne vsaj toldbo vam za morem v serce liti, in to je za tunega človeka e veliko polajšanje. Vender slušajte me in vselite se za mizo." Ró mar se njegovim prognjem vda in se vsede k njemu. Po mali veéerjiei vzame Blagomir kupico v roke in terči ob kupico svojega gosta rekoč: „No ljubi brat! na zdravje vsili dobrih ljudi!” — Pijeta. „Se enkrat, na zdravje vsili ljubih duš, ktere si Želimo v svoji bliŽi imeti!” — Pri tih besedah se trese kupica ptujcu barva ga sprehaja in solze se mu v vino potočijo. Vender hoče skrivati, kar mu v sercu tezo dela in pije. Pa sivček dobro zapazi notranjo nepokojnost ptujea. Tudi sam se spomni, preteklih Žalostnih časov, in v globokim očesu se mu zasveti biser, ki mu po sivi bradi steče. „Veliko svojih ljubih, reče po kratkem molčanju, bi radi okoli sebe imeli. Tode kdo nam bo povedal kje da prebivajo? Še tega clo ne vemo ali še žive. Nektero neprespano noé sim roke proti nebu povzdigoval in prosil Boga, da bi mi eno samo zeljo pred srnertjo dopolnil. Se ni Gospodu do padlo moje prošnje dopolniti. Njegova sveta volja naj se zgodi. Jaz sim pokojen. Vender mi razilo `alost tih spomi nek na nje v sercu obudi.” Te besede ptujca močno presunejo. „Tedaj nisim jaz edini, na milej zemlji, začne poslednjič, kterenzu so klej cvetlice veselja cvetele, pa zdaj so nemilo usahnile ! Tedaj sedi tovarš enaeih nadlog zraven mene in obzaluje zgubo svojih ljubih tukaj v samoti!” ,,Res je! odgovori starček z ginljh-o besedo, ,aljuje pa tudi se v vsim v bozjo voljo podit. večidel časa sim prejo-koval; in koliko časa da bo še rumeno solnice moji beli glavi sijalo, to vé Bog sam. Potem me čaka boljša sreča. Tam na unej strani groba večni vtrti zelenijo in cvetlice najdem tarnkej spet, lepše in blazje tam cvcté kakor tukaj, ki mi jih je vse nesrečni mraz posmodil. — Pa vas obŽalujem ~a ostni prijatel ste še v m4evni dobi, vi boste 120 Še obilno solz pretočili, preden vela snet pride in vas pre pelje v tiho dežela , kjer bomo ze davno prej pni počivali. „Pa ne obupajte. On ki nad zvezdami čuje, svojih otrok ne zapusti; in če vam tudi nekdanjih veselih dni nazaj ne pošlje vam vsaj pošilja usmiljene dušice, ki, vam zamorejo tubo serce okrepčati.n „es je taka, odgovori popotnik, ako ne, bi nikoli poti na Blagomirov dom najdel ne bil. Kako ga zmorem zato zadosti zahvaliti! Oče Blagomir, moje serce je popolnama pokojno pri vas. Zaslišite toraj, kdo da sim in kako da semkaj pridem. Ta romarska obleka, začne on in solze ga posilijo, pokriva viteko obleko. Imel sim v srečnih časih veličanski grad lep in prijeten bil je glava gradov vsili drtizih iz okolice. Moje ime je: — Miroslav vitez Gor ski. Pri prid ege la prebledi. „Kaj? si misli, mogoče? Gospa Gorjanska se tudi ptnja seljanka v našem dolu imenuje. O Bog! Kaj ko bi te rije mož' bil!” Priti tacah veselih mislih mu bled obraz počasu prerndečuje. Vitez pa ne zapazi starčikovega osupa in pripoveduje naprej svojo povest, med ktero ga večkrat solze polijejo. Inko od svojega čudnega rošenja iz ječe pripoveduje, povzdigne proti nebu roké in mola tiho molitvico. Potem vzame iz pod dolge obleke šivorisano podobo Gorjanskega grade in jo poda očetu rekoč: „Ta podobica, ki mi jo je rnoja gospa tlato noč, ko sva se v zadnjič vedela, podala: ta je v joči moja nar večji. tolažba in je tudi čudovito mojemu resenju pnpoMogla.” — Nato pripovedujo, kako mu j e so.. kol podobo iz okna odnesel , kamor jo je bil v t&l,'kih mishh maknjen, položil; kako da je bil resen m da ga je ptuji mož čez Rajno prepeljal. Nekaj tednov se je v nekem samo-stanu skritega deral, kjerso ga malhi prijazno sprejeli , kjer je pred Bricovim zalezovanjem varen bil. Poslednjič se je v to miško obleko napravil in na pot podal ter proti gvajeu se zasukal. Tukaj pri vas na la£romirovem domu, reče on 121 tukaj mi je bilo naročeno od mojega rešitelja, da imam veliko veselega zvediti in da ga bom tudi tukej dobil+ O draga ogomila, kako srečen bi bil, da bi te še vsaj enkrat v i''ivljeriju vida!" — Blagomir ga pogleda in milo reče : „Le mirno le inir~ o, blagi vitez, ali niste rekli — Bogomila je vaši gostii im? Ka.ko, ko bi bila ze umerla?” Vitezu roke opadejo , omotica mu stopi pred oči. »Po boni oée! reče s težkim glasom , je le res? Ste jo po-znali? Zakaj vniéite z eno samo besedo vse moje upanje, vse moje veselje? Umerla! umerla! o strašna misel! Da bi bil v svojej ječi počasi sognjil ter bi bil še vse upanje se kdej viditi popustil! Zdaj še le vem, zakaj me je moj rešenik tako .žalostno objel. Oče Blagonnir vi ste pervi, k.i mi to zalostno novico donesete bodite tudi moj tola‘z'n,ik peljite me k njenemu grobu." »Naj se vam zgodi; vemler čakajte, da pride ladeneč, ki vas je iz ječe rešil. Morebiti je nar boljši tolaznik, ki vam zamore od vašega sina kej povedati. Do tistihxnal iz jokajte svojo ialost. Zdaj pa, pojte k pokoju; vidim, st spanja potrebni." Tako je govoril starček lagoxnir. Potem pelje viteza, ki mu britkosti omamljen sledi v spavnico. 'Nato se tudi sam vlee. O polnoči ga ihtenje zdihajočega viteza, ki ni očesa zatisniti mogel , prebudi, ,Jokaj ,Jokaj še zdaj , reče starček tihama sam pri sebi čc Bom da , kmalo ne boš več jokal." Komej se nazori e vstane oče B lagon~ir , ogerne svoj plajšič, vzame podobo Gorjanskega gradd in stopi za pot napravljen pred viteza rekoč: »Moram vas nekaj časa same pustiti, imam doli v dolini nevte'no opravilo. Ostanite z Bogom te čas. In ako bi vam tukaj v samoti predolg čas bilo , stopite tedaj tje le h kamnatemu križu, pred kapelico, tam jaz vselej tolažbo najdem." Pri tih besedah ga zapusti. XX. 031T2 (3:7:a WD%80121 V tihem in mirnem vajcarskeni dolu pri Tunskem je zevu pozdravijo, spremijo in dopernesejo ondašnii prebivavei ljubeznjivo pomlad v vednem veselju in splošnem radovanju. Tudi Bogomila se je okrevala in e vstala. Odkar je bila svojemu sinu pisala, se je merzlica strašneji in ne-~niši od drugikrat poprijela, s poWnirn in Bogu vdanim duhom pričakuje vsaki trenutek rešivne srnerti in boljšega življenja. ode, človek obrača, Bog oberne čez eno uro žalostnega stanja premaga narava. Vroč znoj nastane in celo noč terpi. Od dne do dne bolje prihaja, čeravno jo še zob; slabi. Ko je pervikrat na kipici, zunej bajtice sedé a , in se na solncu grela , hodijo kupoma bUnji kmetje ji k zdravju srečo vošit in vsega dobrega. Tudi oče Blagomir jo zdaj, ko s skale doli more, večkrat obišče. Nikoli ga pa nismo vidili tako veselega priti , kot ravno zdaj, ker ji zamore veselo novico od ljubega moža prinesti. Stopi v vertič ravno takrat) kadar Bogomila cvet-lice poliva. Med delom mora zavoljo slabosti večkrat počiti, noge jo še niso nič hotle nositi. „No, pravi oče Bla gomir jo prijazno pozdravivši, ste spet tako pridni in urni, kakor tla bi ne bili nikoli bolni.” — In vender, od-govori ona, še zmiram čutim, da sim bila. vedite, oče! tako sim še slaba in nezmo2na da mi pri nar manjšem delu roke in noge péšajo." Smehljaje ji pravi lagomir: „Blaga gospá! kepalo knnalo bote boljši ia močneji , kakor hitro bo vaše bolno in otono stanje kako nepričakovano veselje pregnalo.” — "hi vender iz3 kaj hi me pa še na tem svetu veseliti moglo , pravi na to> Bogomila. Kar časa sem posteljo zapustila, le v krasni na ravi veselja iščem, da bi serca bolečine ozdravile. Spreha jam se po lepem vertiču, na pisanih travnikih, in na bregu bistrega potoka. Molim božjo vsigamogoénost — tode ven der bolj sim žalostna. Kadar sini še ljubega sinka imela, me je le polovica jade zadela; zdaj pa mi je še taj odšel že davno kar nobene novice od njega ne zveni. Obljubil mi je sicer pri slovesu, da kadar bodo zvončki cveteli, in tički vesele pesmi prepevali, spet v ljubo dolinico pride; zvon čiki ze cvetijo, ali njega še le ni." Začne zdaj britko jokati. Tudi starček, ki je vse njene bolečine občutil, se ne more dalje zderžati , ter reče: „Blaga vitezinja, bodite potolaženi. Bog vanj ni zastonj zdravja dal. Veliko , neskončno veliko veselih tir hote še doživeli. Da si nimam ravno nobene gotove novice od vašega sinú, jo imam pa od vašega blazega .nioža.” „éastitljivi oče, pravi spet Bogomila, ne tolažite me s praznimi nečimernimi rečmi, ne obetajte mi tukej zlatih gradov. Ta misel, da jih nikoli dosegla ne boni, in da se vaše prazno prerokovanje nikoli vresničilo ne bo, mi je britkejši, kakor so bile bolečine ne dolgo prestane bolezni. Brez da bi kako besedo izustil potegne častiti oče Blagomir na platni umetno narisano podobo Gorjanskega grada iz svojega oblačila, ter ga poda, smehljáje se, Bogomili, ki zagledavši izris zavpije: „Večni Bog! mar prav vidim , ali me lastne oči slepe! Častiti oče govorite kako ste dobili to v svojo posest?” ,, To, reče Blagomir, hote jutre zvedili. Bodite zadovoljni dans s tiru samo, da vam razodenern, da je še živ vaš mož. Neki človek, ki je pri meni v mojem domu, in ki je tudi taj znam sebo nosil, vam ixná veliko veliko veselega povedati." — O dajte, da koj splezam na skalo", pravi nagla Bogomila; in iz nje bledega obraza se bere nar veéi veselje, in kakor bi pihnil zgine vsaka bolečina. Blagomir pak 124 o nazaj deri, rekoč: e, ne tako, blaga gospá! Kakor zelo to radostno sporočilo vašemu. zdravju sluzi, in ga videzno vterduje, tako bi ga tudi poderlo, če bi v vas na enkrat z vsili nepričakovanimi novicami bratili. Cvetlica, ki je komaj cveteti jela, bi naenkrat spet zvenela. Tedaj slu-klijte , kar vam' čem reK Jutra zarano se spravite s svojo druino na noge, in udarite pot proti skali tje, kjer vas čem svojim gostom čakati. Dosihmal pa bodite mirni in po-gumni, da kar hote slišali, lagije prenesete. Molite, p,a med tint in pojte zahvalno pesem Večnemu, ki takt; obilno svoj blagoslov nad nas razliva. Zdaj še le se vmiri in pot'o ltdi Bogomila in v sredi vertiéa na kolena pade. Pobotni la ovir je noče dalje v nje poboZnosti motiti, jo zapusti v prepolnem veselju, komaj pričakovaje jutranjega dneva. Dospe v Ljudomilovo stanevališčc ter naroči, da bi se jih jutri prav veliko na skali snidilo. erz tedaj pošlje Lju domil posle po vsi okolici, ter naznani častitega očeta serčno vošilo; sam pa gre še tisti večer čez Tatrsko jezero, še Nikolaju in Reziki to sporočilo nest. Blagornir tedaj ko je vse opravil in pripraviti dal za prihodnje jutro, gre nazaj na svoj dom. Bilo je ze pozno zvečer, ko vero skale dospe. Nq,egov gost mu koj pride naproti, ter ga ozdravi rekoč: „Dolgo ste me samega pustili , ter mu gorko v roke seže. Nikarte, odgovori, Blagomir, da me tako dolgo ni bilo, bo le vam k dobrernu. Pojdite tedaj skupno hočeva krasnega z nebrojnirni zvezdami okinčanega neba gledati ia potem še le k pokoju iti. Truden sim od hoje vi pa kakor se na va očeh bere, od jokanja. Zadaj za skalo koračita in krasno nebo ogledujeta. Zdaj ogovori Blagomir viteza rekoč: „Blagi vitez, ker tako pogostama gori gledate, mar ne najdete nobene lolazbe v tistih svithh krajih?” — In ker vitez močno začne jokati zdilme starček poln radostnega hrepenenja s povzdignjenima rokama: pridi o pridi skor jutra moč ! XXI Koj o pervem jutra zoru vstane Blagomir in pride iz zvoje bajtice na dan , da bi se s hladnim zrakom okrepčal. Prav malo je spal+ nepopislji.vim tihim radovanjem je komej ure pričakoval, pada bo Gorjanskega viteza s njegovo Že dolgo ločeno in objokovano zaročnico zaiuogel zopet združiti. Serce mu veselja poskakuje. V' vsem se mu bere, kakor da bi hotel spet enkrat xnladeneč postati. Povsot prepévajo lički krasne jutranje pesmi. In cvetlice njegovga vertiča diše kakor nikoli ne tako. To ga še veseli.—šega dela., Blago sercé je bilo polno dobrih občutkov. Pljunko printš'i, začne rahločutne glase ubirati, in lepo pesem peti. Globoko v serce je bil ginjen. ,,0 Bog! zdihne , kako prečudna je tvoja prečudna vsigamogoénost, kako neomejena in neskončna tvoja ljubezen! Koliko tacih ki se niso nikoli nadjali, se še kdaj v tem živi jenju viditi, zediniš spet, da živo spoznajo, kako neskončna je tvoja dobrota in ljubezen, da te tudi stvarnika vsih reči hvalijo in molijo. — Kaj, ko bi še tudi jaz na tem svetu kdaj svojega sina vi.dil! O pri tebi je vse vse mogoče , večina modrost in vsegamogoénost. mi. daš sivemu starčeku zdaj veselje tako dolgo ločene spet zediniti. Vender mi Ti še kaj večega in sladkejšega pripraviti moreš. In to zares storiš če ne v tem pa &tj v unenx živlenjn. Zdaj po ;leda v razne dole. Iz vsili krajev hité kmetje zkupejona Blagomirov dom. Praznično oblečeni od, nog do gláve nesejo pod pazho s cvetlikanxi napolnjene jerbasčike in beršlinove popke. mehlja se. „Kako vender Jjudje 126 slušajo reče ginjen. Nar manjših mojih vošql mi tako radi spolnijo kakor povelje imenitnega gospoda." Nar pervi , ki gori prispe, je bil ribič Nikolaj s svojo ženko. Peljala je ta zra~ en sebe otroka pri petih letih, in še druzega je v naročji imela. Blagorair blagoslovi otroka. Materi se serce samo smeja, se tako srečno viditi, in Nikolaj pravi: „Gospod Bog Irte je z milostljivim očesom po-gledal. Dal nii je pridno ženo in ljubeznjiva otroka. Z ce o-a serca se mu za tega voljo zahvalim.” Počasi se je veliko kmetov na skali zbralo , noben pa vender ne vé, ému da jih je pobožni Blagomir skup sklical. Eni mislijo, da bo spet kak praznik, kakor unikrat, in se zato zélo veselé; Nikolaj pa jim rege: „Stavim, kar čete da bomo še veselje mi doživeli. Blagonair je ves nekako drugačen v hoji in v obrazu.” Zdej se začne vse gibati, staro in mlado plete cvet.. Lične venčike. Bajtica, vertec, in kapelica so koralo kakor v cvetlice zadelane. Po skalah se ovija beršlin , kakor da bi bil nedavno zrastel. Povsot je bilo vse s cvetlicami potreseno in olišpano. Čez Blagomirovo bajtico molijo gosti veršiči mladih hojk. Na vse kraje se razprostira prijeten duh. Zdaj se tudi začne dan delati; vedno svitlejši postaja. Bajtica, vertič, kapelica, hojkni log in skala so rude& od pervih žarkov solnca. Vsi se veselé tacega pogleda, omolknijo ter se čudijo o veličastnem delu. lViatere molé svoje otročičke na kviško ter jim kažejo vse te krasne reči. Bla «mir pa reče: „Glejte! vse to je Bog vstvaril. Bodite pazljivi na vse njegove čudne dela. Rude& svit tamle na kapelici je le kósec tiste večne luči, ki jo v daljavi čez hribe in gore priti vidite. Od kod pa pride ta svitloba? Večni jo je vstvaril, da se, kadar sveti? Njega spomnimo in ga molimo s pobožnim, čistim sercom.” Med tim vstane tudi vitez in se po vošili Blacromira vitei-ko napravi. Skupaj prideta zdaj iz bajtice ven. Ljudje tega berhkega samo opadeneo.a roza zagle 127 davši ne vedá celo nič kaj da to pomeni. Osupnjeni so. Tiho med sebo eden ŕuzega popraš-ujejo, kako je tuj ime-nitni gost sem prišel, odkod in kdo da mora biti v svoji krasni vitežki opravi, z rudeéimi in belimi peresi na pozla. ceni čeladi. Nikolaj pa pošepta svoji ženi na uho, rekoč: „Lej , ljuba moja, to je tisti romar, ki sim ga na večer čez unsko jezero sem prepeljal. Prav slep bi moral biti, da bi ga ne spoznal kaká je vender čudno : Unidan tako reven romar da je bilo jok , zdaj pa naenkrat tako zal vitez !” Zagledavši tujca v krasni obleki omolkneta. Vitez koj pri pervem pogledu ribéa Nikolaja spozna in se mu nasmeja. Zena pak rudečica obleti, za radovednosti voljo je nekoliko nejevoljna. Vsi se pa zdaj razidejo vsaki na svoje delo, da bi saj vse doveršeno bilo; preden veličansko solnce iz za posije. — Ko pa vitez splošnih rok gibanje , svo lične naprave na skali in praznično oblečene seljane zagleda, se ne more zderžati in popraša začuden: ,,Kaj če to? Blagomir! Od vsega tega rni niste snov ne čerkiee zinili. Je mar kak praznik, da se je toliko ljudi sbralo ? ali kaj je ?‘‘ ',Da praznik, odgovori Blagomir, vesel praznik blagi vitez Gorjanski, in posebno za vas ljubi moj ! ,,Kako, vpraša zdaj Gorjanski, ne razumém vas, vorite razloéniši.‘‘ ,,Vedite, dragi n oj. poprime zdaj Blagornir za besedo, ljudje tukej so sem prišli, da bi se z veselimi ve-selili. Mnogo, mnogo ste dozdaj prestali. Od ljubljene gospé in Ijubeznjivega otroka ločeni ste veliko let v ječi prejokali brez kakega sporočila od svojih ljubih. Marsikako kitko solzo, kaj bi rekel, potak vročih solz ste prelili v tem strašnem stanu. Tudi lepa boja vašega obrazu se je zgubila, bledi ste postali. Tiho in brez nejevolje ste dolgo ašno terpeti in težek kamen na svojem sercu nositi morali. Tode bodite potolaženi! po dolgem terpljenju je spet enkrat krasno solnce posijalo vesele ure bote e 128 doživeli. Pogun dragi moj! Se živi ravno tisti Bog, ravno ti dobrotljivi oče, ki sirot ne zapusti, z zaupljivim sercom tedaj poglejte kje gori. Nikoli ne zapusti tistih, ki tudi njega ne zapusté, in ga ponižno molijo prosijo. Raz-kropljene, da jih škusa kakor zlato v ognji, spet zedini, da se skupno veselé. Menim da tudi z varni, ljubi moj., tako naredil. „Castiti Blagornir! mu reče zdaj vitez , vi dobro umite tožno serce tolažiti in serca rane celiti. O ko bi bil v dolgočasni ječi le eno tih besed slišal, z veseljem bi bil klečé Bogi zato hvalo pel. Tode tudi zdaj se vam preserčno zahvalim. Tudi zdaj me še večkrat otožnost vsega zmam V resnici potrebujem tolažbe. Blagomir! moja zaroéniea je že na unem svetu. Nikoli nikjer ne boin v življenju več r j ce videl ! " „Boto jo še vidni, odgovori hitro in na glas Blagornir, bote jo, in njegov obraz se je videzno razjasnil. — „Jas Ho bom vidi”, pravi začudeno vitez in vroče solzé mu poli-jejo obraz: Tam gori nad zvezdarni jo bom spet vidil, tara ne bo nobene ločitve več , nobenega terpljenja, nobenih bolečin. Bogomila, B'ogomila, kako se veselim in hrepenim te tam gori spet viditi. Neizrečno veselje záme, kadar bom spet objeti mogel tebe in ljubega sina Milkota." „Terdna je vaša vera in lépa, blagi vitez I.” mu reče pobožni sivček ' sladko vaše upanje. Kako pa, če bi še na tem svetu svoja ljuba vidili?" Blagomir zdaj utihne in z milo prašavnim pogledom gleda blazega viteza. ,,Pa 'émú takó vprašate? „hitro vitez za besedo poprime. Čudno mi prihaja v vaši blagodarni bliŽL !gnidam ste od srnerti govorili, dans pa naenkrat začnete spet od ljubih govoriti, kakor da bi mi kako veselo novico povedati hotli. Blagomir! če le količkaj zanimivih novic veste, ne čakajte dalje mi tih naznaniti, o ne pustite dalje nesrečnega v tej strašnej negotovosti in muki, govorite. Vse vse ni povejte tudi nar manjše reči, Od moje B oo mile in ljubega sinka mi nikoli ne bote preveti povedali, Ah! usmilite se usnilite se nesrečnega ! ,„Tiho) tiho!" odgovori, Blagom r, ter ga smeje na rame tetka. „es je, da imiun veselo novico a vas. Po i bote že zvedili, kar vem. Kar veliko je, vaše upanje na božje vsegarnogočnost in dobroto u~terditi in vare k sreči, pomaéi.” og bodi zahvaljen!" zavpije vitez, se k Blagomiru oberne in ga vpraša: »Tedaj še živita, kje sta, kje? v kterem kotu tičita? kako sta dozdaj živela? Ah! veliko veliko bi rad od nju čut. Govorite, Blagomir, govorite. Vi vse veste. Vaš obraz nai pové, da vse veste." „Preden se bo solnce izza gor pomaknilo, pravi lagornir, bote ljubi moj! vse zvedili. No! se vanj kej dozdeva zdaj , zakaj da sim te praznik napravil.' Naj bo z vsip, kar narava da, vaše veselje poveličano, naj bodo vsi pričujoéi vaše sreče, vašega veselja priča in na kolenih naj molijo in hvalijo Boga in njegove prečudne sklepe.,, Vse je krasno in lé )o odgovori vitez 130 poprašuje Gorjanski plašno, je mar mogoče , dragi moj. govorite. Mislite v resnici? Kako mi je pri sercu! Dobrotljivi Bog! kako veselo jutro bom na tej skali doŽivel! Kmalo kracalo še predeli bo ura pretekla jo bom vidil, poljubil, mojo preserčno Bogomilo, ktere že toliko let nisim vidil! Ah, veselja se trese'''. Blagomir , der:'ite me !" ,vitez Gorjanski! vi se morate na sve pripraviti, ga opominja lagornir. Veselje vas ne sme vpijaniti. če mi obljubite, da čete mirno prihoda svoje zaroČnice čakati, vam bom še več povedal. Vidite uno stezo, ki se po skali vije. Po tem potu mora priti." Vitezu je pri sercu , kakor da bi ga bil kak angelj po-tolažil. Besede več ne čerhne. Usede se doli na skalo in da neprenehoma v dol, odkoder imá zaželjena priti. — Sivi starček pa sam sebi šepta „0 to bo neizrečeno lepo kadar buta spoznavši se eden druzemu v naročje skočila, kadar se bo krasno sobice v njunih solzah svetilo. Vse se xn.i tako zdi, kakor da bi tud jaz kaj pri tem imel. Tako so~ ',ulje ima, tako se veseli človek s svojim bližnjim, kadar nepričakovano veselje pride. O ko bi le kaj kmalo zdru enja ura bila, o ko bi se že skorej zedinila, čem si v duhu misliti, da tudi svojega sina po dolgi ločitvi objemam in poljubujem.” Tako Blagomir, oči se mu zasvetijo kakor dve kxi, enako mladenéu. Seljani ne morejo teli reči zapopa .začudeno se pogledujejo in med sebo šeptajo: »Tako še nikoli nismo pobožnega očeta vadili. Kaj če biti, kadar bo vzhod solnca? Nikolaj pa koj začne vganjevati, rekoé: „Ptuji romar je vitežkega rodil ; Bog ve kdo da je ta tujka, ki se je pri nas vdomaéila?” In fena mu reče : ,,Dozdevalo se "ni je zmiram da mora biti iz kake blage rodovine. Bomo e vadili , ali ce biti temu tako ali ne. Moji stariši jo bodo spremili. Tako če Blagomir imeti." Kadar se dan zazna, je že Bogomila na no in gre od domačih spremljana proti skali tjeQ Po bolezni je to perva njena pot. Včerajšnji pogovor z lagomlrom, ko se sla od moža menila, jo je zeló zeló pokrepčal. Nadepolna tolažba da bo kakor dans še veliko zanimivega od njega zvedila pospeši njene korake. Večkrat ko so se kotli počiti, jih ne sluša, rekoč: »Nisirn ne trudna , ljubi moji! naka, nisim ne. No le glejte, kako krepko stopam. Tako mi je dan kakor bi ne bila nikoli bolna. Bog je v resnici dober. Ker je dobro vedil, kaj da mi nar hitreji, pomaga, mi pošlje novico od mojega moža. Ko bi se mu le zadostno zahvaliti zamogla ! Kadar spet v noževe roke pridem čem poči-vati. Potlej mi. bo pokoj še sladkejsi in ljubši. Bolje se bom počutila , kakor pa pod košato senco v svojem vertu.‘< Ceravno je zeló sternia steza k Blagomirovemu bivališču na verhu skale peljala, vender ne toži blaga gospe, čez trudnost, in preden dve uri preidete, so že na verhu skale. Sto korakov od stanovanja proč je bila skala z gerrnovjera obraščena. Tu skozi derži pot. Kakor hitro Bogomila iz ger movja pride jo vitez Gorjans zagledavši pri ti priči spozna. »e gre , e gre zavpije v prepolnem veselju Blago miru: Bogomila! moja draga! je že!" In komej te besede zrekši jej če že naproti teči. Blagomir ga pa vstavi, ter ro.0 reče : ,,Nikarte, dragi moj! pomislite vender, da je še žena komej ozdravela. Naglost bi tu znala škodovati. Stisnite se zdaj nekoliko za množico sem. z JI pa grem naproti, ter vamp jo čem potem e dopeljati. Vitez čeravno nerad vender v to prošnjo pobožnega sivčeka dovoli in se skrije za množico ljudi ki na kraju skale stojé in žene pričakujejo. Kar še ni bilo doraščenih, je na perste stopilo , da so bolje vidili. eló majhne pa so matere vzignile ali na rame posadile. Kako hitro skupej prideta, ji poda sivček v prepolni radosti roko in reče: »Bodite pozdravljeni, draga moja Bo-gomila ! Trudni že morate biti, ker tako dolgo hodite. Tode nič ne marajte vaš trud bo stoterno poplačan.'' — Okt 9 l32 voprosi Bogomila, samo eno mi bo dovolj in to je, kar s serca Urim, da mi veliko veliko od mojega Miroslava povedati blagovolite.' Zahvalite se Bogu, 'o opomni pobožni starček, pojte mu noč in dan hvalo, da je vaše prošnje uslišal da je z milostljivim očesom na vas in na vašega moža pogledal. vi~ dni ga bote in objeli še tukaj na zemlji; ni daljeé od naju." — „Kako, ni daleč, hitro poprime Bogomila za, besedo daleč od tnkej, od naju? O povejte mi, povejte, je li res? kje je moj dragi, kje ga čem najti? Nisim še trudna, na-proti mu 'em iti; dovolj močno se še čutim. Blagom imejte usmiljenje z meno, ne puščajte me (dalje) delj v tej strašni mučni negotovosti. Pač res! dolgo Že po njém hrepenim viditi ga. Lejte! da sim za vse pripravljena. Govo= rite. kje Tako se med sebo pomenkváje prideta k Blagomiroverna stanovanju. — Blagomir zdaj postoji, ter pregovori z milim glasom, na množico okoli zbrano kazáje : „V sredi tukej stoječih je.” — Kornej sliši Bogomila te besede ga gre med mnoico iskat, skerbno klicáje : „Miroslav ! Miroslav!” Ljudi odstopijo in ji naredé gaz. Zasliši se glas od druge strani: »Bogomila!" in komej se dobro ozrejo, je e vitez v naročji svoje drage in ljubljene Bogomile. Tam pod beršlinovim šotorom, obsejanim z mnogoverstnimi cveticami, klečita Miroslav in Bogomila z v krasno nebo oper-tirni očmi. Veselja se jokata. Blagomir stoji zraven liju roke nanje polorivši ju blagoslovi. Vsi. pričujoči so bili omeh'éeni, solze -vzajemnega veselja jim. v očeh igrájo. Vse je tiho in mirno. Zdaj vstane vitez in glasno moli: ,,V tisti strašni noči sim Te o dobrotljivi Bog! z zaupanjem klical in uslišan sim bil. Kolikrat mi, je Že smert s svojo osino koso gugala, tolikrat sim bil e na kraju groba — in ven-d« še diham in smem po dolgej ločitvi svojo drago leno spet viditi. Hvala vedna hvala Tebe! ' 138 Čez nekoliko časa spregovori s trepetajo6m glasom Bogomila : „Si tedaj vender i, dragi moj Miroslav ali (mi) oči prav vidijo? — ak , res si i, to ste Tvoji roki, ki me objemate. Joj , ko bi bil še moj Milko tukej, da bi ga, oče vidili, in na svoje persi pritisnili. Ljubi moj! to se je med tiru naredil, je korenjak, da mu ga ni para, čverst in priden mladeneé. V tihi samoti mi je veliko veselja nare dil in se zmiram mo~ko obnašal. Jskojila sim ga po tvojem vošiln, po tvojem zgledu, in vedno sim mu kaj od tebe gripo vedovala. Kar mu pade v glavo , -neskončno Hrepenenje po nesrečnem očetu ga je naduševalo, da gre krieni svét od kraja do kraja, svojega tnnega očeta, sledit. Dolgo sicer sem mu branila in mu še enkrat vse teave potovanja pred oči postavila, ker pa vender ne neha, mu nočem veki Ysili njegovih blagih namenov in serénih Želj oglušiti, in ga pustim, kar mi jc bilo hujši in britkej'ši, kakor da mi bili serce z dvoreznim mečem presekali. Nesrečna misel, da, bom morebiti še tega zgubila, rne zelci zelo podere. Zapusti nas kot sokolar in ni ga še dozdaj domú.” „Kako, sokolar? vpraša začudeno vitez; Bogomila kako je bil napravljen?‘‘ Imel je, odgovori ogomila, zeleno snknjico, hlače iz jelenove koi'e, na klobuku zeleno perd, pod pazho pa tiénieo za sokole.” — ,Bog! je mar mogoče, zavpije vitez, moj edini sin me je tedaj iz ječe rešil ! Vedi, ravno tako je bil tudi moj rešenik napravljen. Tudi sokola je imel, vse vse zanj go vori. — Bogomila! zmiram krasneji se razsnuja naje zgodba. Dobro spoznam božjo prefidnost o najnih prigod-kile. Vse je Bog tako obernil, da bi gŕ zmiram bolj in bolj kakor Stvarnika nebes in zemlje častila, in molila in vedno popolniši postajala. Križi in težave, mirni in sladki dnevi veselje in zdravje naj naju opomni v vsili razmerah časa, malo čislanega pa vender resničnega pregovora: ,,da Bog vse (človeku) v dobro oberne.4 XXII. Vitez iroslav e govori , kar naenkrat iz dola gori vesela godba lovskih tromb zadoni. Vse je tako čudo prešinila, da naravnost h kraju leté , gledat kaj da bo, Kako pa ostermé, ko četo berhkih mladih vitezov s svitlimi čela-dami in pušieami na berzih konjičih po ravno tej stezá jahati zagledajo. Pervi, ki pred četoijezdari, je nar veéi med njimi. Tri rudeéc peresa mu mahajo na svitli čeladi. Taj zali vitez je bilko. Kakor hitro je v dolino pridši zvedel, da so se mati pred svitom na pot podali proti Blagomirovem domu na skalo , in da bo vpričo veliko ljudi poseben praznik obhajan, se s svojilni tovarši brez daljnega mujenja na pot podá. Veselja se trese. malo se imajo zopet vidni. Tovarši mu pogumno sledijo nič jih ne mudi teavna pot, vred se veselé in komej pričakujejo radostno se spet vidni Srečno dospejo verh skale. Vesela množica je pred njimi in jih stermo gleda. Hitro pogleda Milko verste zbranih seljanov. Skozi množico si predere pot in ée zrniram naprej. Lica se rudečijo. Oči se blisketajo kakor dve svitli kroglici. Neznano veselje ga spreleti. Najdel j kterih je iskal. Ljubeznjive besede »oče! mati!" jez sim vag Milko zrekši se vere zdaj v Miroslavovo, zdaj v Bo-gomilno naročje. „a! zavpije vitez, ti si, ki si nie iz ječe ljubi moj sin? preser'éni Milko in to je tisti sokolič, ki si ga na rami nosil in ki je toliko pripomogel k moji rešitvi O Bog! kako prečudni so tvoji sklepi in nezapopadljive tvoje pota, po kterih svoje k srečnem koncu dopeljuje!” ,,NQ! ljubi moj Milko, reče zdaj ginljivo vitezinja, le oglej dobro 4voje ,a očeta kterega e tako dolg) nisi vidik Vse 135 brhkosti in Luge naj bodo zdaj pozabljene. Saj sva jih spet dobila. To edino veselje, da smo se spet skup zedinili, je ze zadostno vsega terpljenja, vsili bolečin in prestanih muk pozabiti. »Res je, govori na dalje Miroslav, ob ši svojo zarocnieo in preljubega sina, Bog nam je veselje pripravil, kterega se nikoli popolnoma nadjati nismo mogli. O ko bi tudi zdaj moj oče v nagi sredi bili, ko bi svojega sina zpoznali, in mu veselje poveličali tode nikar! moje vošila ;rejo predaleč. Vse je zastonj. Moj oče so Že unkraj groba, v prepolni radosti deda njih zveličani duh doli na nas , ter nas blaaroslovi." b Da, poprime sivček Blagornir ginjen in z milim gla—. o on vas blagoslovi, kakor bi zdaj jaz svojega sina blagoslovil , če bi bil tukej pričujoč. — Pri tih besedah se od mnoziee oberne , da bi se laglje zjokal- Potoki solz se mu vderejo po zgerbančenih Tako milo joka, kot majhen otrok® Med film mora lilko rešitev svojega očeta pripovedovati. Ljudstvo ga z velikim dopadanjem in očitno ginljivostjo posluša. Vse je zamaknjeno v njegov govor. In kadar začne od dogodka na cesarskem dvoru. pripovedovati , se tudi Blagomir približa ia ga zvesto posluša. daj potegne neki popir iz repa, ter ga vitezu svojemu očetu podá, rekoč : .„Tú Vam njih cesarska milost pismo pošlje; po tem' pismu bate spet nazaj dobih, kar vam je bilo po krivici vzetega. Imenovali se pa hote od zdaj zanaprej Miroslav Sokolovski. Komej je to Milko izustil, kar naenkrat star'éek'Blagomir z bledim cm zavpije, na skali kleče; rekoč : »Vsigamogoéni Bog. moj Miroslav! Miroslav! moj sin! je mar mogoče! Pridi, o pridi, da te objamem in na serce pritisnem. Lej! tvojega očeta. Jaz sim Rudolf Sokolovski!" „Sveti Bog! Vi moj oče!” zavpije Miroslav, poklekne in se pripogne, da bi očetovo bledo čelo in lica nekoliko oivel. Bogomila pok se zavzame, ter z radostnim Maso 6 e: Oče mojega Miroslava in oj oče!" ter starka rahločutno po bledem licu boža. Milko pa na kolena pade, Blagom irove roki poljubuje rekoč: „Stari oče! poglejele svojega vnuka!” -o je bilo vse, kar nore govoriti. Vsi zbrani so bili tako ginjeni, da so na tla pokleknili in z po-vzdignjenimi rokarni molili. In tako je bilo v celem okrožji tiho in mirno, kakor na kakem svetem kraji kadar se božja beseda razlaga. Počasi pride lagomir spet k sebi, oči odpre In ogledováje okoli sebe zdihne: „Vener niso to nobene sanje nobena sleparija. ridi, iroslav! da te objamem. O koli-krat sim od tega časa sem , kar si me zapustil, na Sokolovskem gradu slovo vzemši po tebi zdihoval, kolikrat te bi bil rad vidil in na očetovo serce pritisnil. Nobena ura po noči nobena po dnevu ni pretekla, da bi ne bil na kolenih klečal in Boga prosil, da bi se vender serčina želja spolnila tebe ljubi moj iroslav! še enkrat viditi, preden =edemi In, tiče nebeški l kako lepó kako skerbno si za nas skerbel m vse v dobro obernil! Mojega sina mi spet po dolgi ločitvi dlopelje'‘, ni brez da bi bil vedel sim bil e dolgo let sem nje zaročniei in ljubemu sinku skerbea oče. Objemi me Bo ,ometla, moja hči! In tudi ti, Milko dragi moj vnuk! čaj radostno poljubim.” Ne more dalje govoriti. Solza za solzo mu vdere po obrazu, in mu močijo srebernobelo brado. Bogona «ne svojo glavo na starčikove persi s desno roko deri sina, s levo vnuka. Vsi pričujoči zavpijejo enoglasno: ,valjen bodi gospod Bog !" Med tem se je solnee s vso svojo krasoto izza g6r vztli ' o in obsije s svojimi milimi žarki na skali klečijoče. Ko perva sladka ura nepričakovanega veselja mine in se visi nekoliko oddahnejo, se skupno usedejo na bližnjo klop, je bila lično s pisanimi cvetlicami potrosena. Ljudstvo 'jih od vsip krajev obstopi. V poterjeuje vsega tega pokaže lagom'r svojimi okolovsk° ávljenju Boga vsigamogoénega, da bi ga smertne nevarnosti rešil. Tode nobenega ni, ker so tudi čuvaji precej dolgo e zbežali v bližnjo hosto se poskrit. Iz tega kraja pozabljivši Brica v temni luknji, gledajo nazaj na razvaline jskega stolpa, ki s svitlim zubeljeem gori. Bolj ko Bric na polnoč klike, bliže se sliši pok ognja in ropot lesa. V nart hujši zadregi je. Strašno tesno mu je 142 pri sercu ki mu kako kamen buta počiti hoče. Gotovo smert vidi pred sebo, in vé dobro, da ji ne more več uiti. Pa kakor bi trenil se naenkrat vse v njem spremeni ves drugačen postane. Na tla se zgrudi in po vsih štirih v nar emnejsi ko svoje luknje zleze. Tukej poklekne, si obraz zakrije in pije. .,O Bog strašna je tvoja kazen. Toda v tem hipu se mi zde moje hudobije in pregrehe veliko strašneje kot tvoja pravična kazen. Grešil sim in tisuékrat strašnejšo smert za-~it S skesanim sercem se vsih svojih pregreh pred tvojim sodnim stolom obtoŽim. Zaslužil sirn pod razvalinam' pokopŕn biti, samó, nebeški Oče! duše moje ne umori g -e ni dobro izgovoril, kar se nad njim majati začne. Grozna teža stolpa tišči spodnji oblok in ga podere. Pod-stavne skale jenjajo in se s strašnim ropotom vderejo. Pri vsim tem pa ni Bric nič poškodvan ker je Ut, kamor se je stisnil, še ostal. Vse to se mu čudno zdi, on spozna, da ga je božja previdnost obvarvala in upa berž ko ne rešitve. Tode ker je od vsih krajev v razvalinah kakor zadelali se pripravlja na smert. ritko objokuje vse svoje pregrehe in hudobije in prosi usmiljenega Boga, ki ga je tolikrat raz ulil iz dna svojega serca za odpuščanje grehov. ~e so mu roké od teŽe verig omagati hotle, jih spet z vso močjo vzdigne in neprenehoma moli. Kakor hitro se vsih svojih grehov obtoži, pošilja goreče molitve k Očetu nebeškemu in pogumno gleda snaerti v obraz. Samo ena Želja ga muči, serčna Želja namreč, da bi njegova Žena in hči zve-dne da je pri Bogu usmiljenje našel in mirno zaspál. Dva dni je v tem živem grobu tičal, in Že mu ugasne življenja luč, kar nad sebo nekaj praskati in kopati čuti, in tudi od časa do časa človeške glase sliši. In ni se motil. Čuvaji so po hudi uri kaj nazaj pritekli, in kopljejo z vog barji vred, kterih je tudi veliko zraveb prišlo, po groblji da bi če ne Živega Brica vsaj rnertvo truplo izkopali. Ko zdaj glas oslabljenega viteza zaslišijo, kopljejo na vso rno'č, in po preteklej dobrej uri pridejo do na pol živega Brica. Počasi se skoniatáiz posipa, obnemagani jetnik pade na kolena in začne glasno moliti: »Vsigamogoéni Bog! za-hvalim se ti, da si me rešil in poboljšal." Pri teh besedah ga polijejo solze in rešeni začne britko jokati. Čuvaji se temu čudijo in si eden druzemu šeptajo, da ga pervikrat v svojem življenji jokati iri britke solze točiti vidijo. Serce jim od veselja igra, ga tako pobolšanega viditi, in eden zmed njih se koj napravi in bliskoma odide v Skalodvor veselo novico oznani Neznano veselje naenkrat prežene žalost iz serca Jovane in njene hčere Zalike. Dve leti ste ga zastonj prego varjale in mehčile , pa vse prošnje, jok in stok, vse ni nič pomagalo. Naglo je sklep storjen, da ga greste, pred ko bo mogoče, v pusti grad obiskat. In da bi saj popred k njemu prišle, dirjate noč in dan neprenehoma. Kdo bi zamogel vse občutke natanko popisati, kdo lepi prizor zadostno zmalati, kjer jih zdaj zagledamo. Bric pade pred svojo zaročnico na tla in jo če za odpuščanje prositi. Jovana pak ga vzigne in mu z vročimi solzami hvaležnosti lica moči, vedno proti nebu obernjena, da j njene goreče prošnje uslišalo in serce moža bremenilo. Zalika veselja ne ve kaj početi. Verige, v ktere so bile očetovi roki zakovan poljubujo in s solzami serčne dosti moči. Vzadnjié pokleknejo vsi trije in iz globočine senca oga hvalijo. Brle pak se zdaj vzdigne in proti Jovani obernjen, reče: ,Draga moja Jovana! podaj mi roko, zdaj še le sim tvoj mož. Zalika daj da čelo poljubim, zdej še se smem tvojega očeta imenovati. Zdaj še le čutim, kaj da božji blagoslov stori. Zdaj se še le moje življenje začne; dozdaj ni bilo življenje, ker nista' ogd služil. — In če bi moral celi čas svojega življenja v verigah zakovan prebiti čem ravno tako vsaeemu, ki tako živi kot sim jaz, nege neboma kričati : ,,Grešnik, grešnik! poboljšaj še!‘' XXIV. Pet let je že preteklo , kar Blagomh. s svojimi na okolovskem gradu biva. Nekaj časa jih je Milko zapustil. Po vošilu svojega očeta je Gorjanski grad tako krasno, kot bil popred, sozidal, in se vanj preselil. Družina je bila zelo veséla, zvediti, da je njih zdajni gospod sin poprejšnjega posestnika iroslava. e veči je pa njih radost, ko zvedó, da so njegovi starši še v življenji (živi). Nepopisljivo e bilo njih veselje, ko enkrat Miroslav in. Bogomila svojega sina obiskat prideta. Na dvoru je bilo polno ljudi, ki se prijazno gospodu in gospej prikljanjajo in jih radostno pozdravljajo. Po vsem gradu je Ukanje donelo, veselja ni konca ne kraja. — Blagornir je že štaréek pri. pet n osemdetih letih. vsaki dan se slabšega čuti in smerti bliže. Enega večera, ko je sobice s zadnjimi žarki robove gor pozlatilo, pokliče vse svoje okraj sebe in jim reče: ,ragi moji otroci! ure mojega življenja gredo h koncu, in teža moje starosti me bo koralo v grob spravila. Zdi se mi, da ne bo zlato solnce velikrat zime vzhajalo. Zakaj bi si pač še dalje živeti želel ? Najdel sim vas, ljubi moji! na zemlji spet, vidim vas v sreči in blagostanji, in mirno tedaj in sladko umeijem. amo eno željo imam še na sercu. Rad bi še enkrat, preden umerjeni, svoje poprejšnje stanovanje na skali zraven Tunskega jezera vidil in pregledal. Spomin na nekdajnost me bo še bolj v zaapu v Boga uterdil, in mi grenko sniert oslajšal. Dobro vem, da me hote s serca radi tje spremili. Saj je to tisti sveti kraj kjer si me preljubi Mi 14s roslav! spet dobil, kjer si me ti ljuba Bogom a! za svojega očeta pervikrat pozdravila. Tudi Milko mora tje priti, s serca rad bi ga vender še enkrat vidni Neizrečeno sta Miroslav in Bogomila vesela in rnu brez ovinkov v prošnjo dovolita, ker jima je bilo tako mogoče med potjo na Skalodvor priti in se s svojim sovražnikom, ki se je zdaj ves prenaredil vmiriti. BerŽ ko berž pošljejo posla v Gorjanski grad, Milkotu željo starega očeta naznanit. Kakor hitro Milko zve, se berž pripravlja na odhod. Po volji svojega očeta mora merilo Skalodvora, da bi Jovaao in Zaliko sebo vzel. Tudi Bric mora ž njimi, ker je ravno čas zapora minul. Tode železja ne da pred stran, dokler da ni tiste, ktere je razžalil, odpuščanja prosil in svojo vest popolnama potolažil. Vsi tedaj se usedejo na voz in dirjajo bob ko morejo, da bi še o pravem času do 'punskega jezera prišli in se z Blagomirom, Miroslavom in Bogomilo iz druge doline pridgim združili. — Vsi so med potjo nekako stožni bili. Močno se jim dozdeva, da bodo nekaj posebnega na skali nekdajnem prebivališču Blagomira, doživeli in se tedaj na vse, kar bi čez nje priti moglo serč'nodušno pripravijo. £> Bila je ravno jesen, ko se Blagomir s svojo druinco v tiho in prijazno dolinko k Tunskemu jezeru privozi. Pet in osemdesetletni starček se milo zjoka, kader spet svoje poprejšnje stanovanje na skali v daljavi zagleda. Miroslav Magmi& puúčavnlk. 10 (DV2 Ł1.333 Zl (D(DM 148 Bogomila ga za roki primeta in ju poljubita. Tudi ona dva č'utita, kako da mu more pri sercu biti. „Draga moja otroka! ju nagovori Blagomir, zdi se mi da ne bom več te dolinice zapustil. Pet in osemdeset let že živim?. vsako uro mi bo smert ljuba. Tukaj ker sim toliko ne-dolžnega veselja vživljal, mi bo še toliko ljubša in prijetniša. O da bi le še enkrat verh skale doseči, svojo hišico in lepi vertič viditi in prijetni glas zvončka slišati 'noge], potem o ljubeznjivi Bog! potem, ko bom vse to še enkrat vidi! rad umerjem !” Tako je govoril pobožni starček. Nasloni se na obadva in tako koračijo po ravno tej poti, po kteri je enkrat Retika, pobožna Ljudmilova hči, Bogomilo v očetovo hišo pripeljala. Velika tihota je med njimi, noben nič ne spre-govori. Blagomir se vedno na skalo gori ozira, Bogomila za tihem pozdravlja vsaki kotič, dobre znane hribe in do-linice, Miroslavu pak blodijo po glavi nčkdajni žalostni in veseli dnevi. — Zdaj se bližajo Ljudmilovi bigi. Oče Ljudmil, ki so se med tiru zelo postarali, sedé zunej pod košato lipo na rušnati klopi. Starček križem roke derži in je v neko reč ves zamišljen. Ko zagleda ljudi proti sebi iti, jim gre urno na-prosi, ker meni, da so prijatli, ki ga gredó obiskat. Kako se pa ustraši, kako mu serce kipi, ko v teh Blagor tira ia Bogomilo spozna: „Davnej sim že ves up, vas, ljubi moji! še kdaj na tein svetu viditi, zgubil. Bodite mi tedaj serčno pozdravljeni! Gospod vas je Blagomir! z visoko starostjo oblagodaril. In vi, blaga gospa! se ste kej popravili, kar ste uno hišico tamle zapustili. Takrat ste bili kaj bledi viditi. Pa tako je moralo biti. Saj je bilo neizrečeno veliko prestati.” »Vaša ljubezen in serčna vdanost, dragi Ljudornil! odgovori Bogomila, ste mi nar britkejše terpljenje , nar hujše bolečine oslajšale. Ne morem se tistih časov spomniti brez očitne ginljivosti. In vaša dobra Žena in rniloser&ia hči kako blage duši ste to bilo! Neža, kje pa vender je verla Nela? Vprašate po Neli? reče ju(1onii1 smehljaje se, ter si debelo solzo z lic obriše; moja Neža me je zapustila. Zmiram sicer je govorila, da bo z naeno umerla. Tole dobrotljivi Bog je drugače obernil. Na smertni po-stelji mi je pa obljubila, da če koralo kimalo Orne priti, in me spremiti v srečnišo deželo, v našo pravo domovino. Pojdite in poglejte, tukej je njen grob. — Te besede izgovorivši peljá Ljudomil svoje prijatic nazaj pod lipo, ter jim majhno, s krasnimi cvetlicami obsuto gomilo pokaže. ,,Sladko v miru počivaj, blaga, verla zena! reče Bogomila s solzami v ocih. Oh! ko bi ti bila le še enkrat v roko seči in se za vse storjene dobrote zahvaliti zamo« a. ge nekaj časa stojijo moleč pri grobu ; potem pa se Blagomir oglasi rekoč': »Obrišite si solze. Ceini toliko joka, saj se bomo spet vsi vidil`. Zdej hočemo v tvojo hišico iti, Bogomila! se nekoliko pokrepčat, pre denj da gremo na skalo. — Grede. 1judomil jih spremi, in jim med potjo pove, da ni nič, kar je Bogomila odšla v nji popravil. Vse tedaj bole še tako najdli, kakor je bilo takrat, kadar ste vi notre prebivali. — Res je bilo tako. Bogomila se zaéudi, da so še ravno tiste klopi in mize, ki jih je Ljudomil zanjo pripravil bil. Tudi vertié in košata senca je bila še tako kot nek-daj. Se celó očnica, ktero je Milko dolzih zimskih večerih narejal, stoji v kotu za mizo. Veselje in žalost se polastite serca Bogomilnega. Kakor da bi se bila iz sanj zbudila, pregovori z otoznim glasom: »Se je v resnici vse tako s meno zgodilo? Dobrotljivi Bog! vsaki dan bolje spoznani tvojo modrost in nezapopadljive Med tem prinese judonii1 jabelk in grozdja iz Bo-gomilnega vertiča. Kaj dobro jih okrepča sadje. Čez ne-kaj časa se spet vzdignejo in se napoté proti skali gori. 148 Tudi Ljudomil vzeme palico, brez ktere ni mogel več biti in gre Ž njimi na skalnati hrib. — e ni bila dobi-a ura pretekla, že vsi po celi dolinici zvedo, da je pobotni sivček Blagomir sopet v dolini, in da hoče s svojimi na skalo iti. Kdor tedaj utegne, se praznično napravi in hiti mahoma na skalo, da bi še za časa tjegori prišel, občnega veselja se vdeležit. vsi hrepene s serca, sivega starčeka še enkrat in ah! morebiti, vzadnjič viditi. Na poti je vse od ljudi gomzelo. Ravno toliko, če ne več, jih je bilo kot takrat, kadar je Blagomir v svojej kapelici kak imeniten praznik slovesno obhajal. Med tein, ko Blagomir s svojimi na enej strani proti verhu korači, se tudi na drugej (strani) unkraj Tunskega jezera v bajtici brodnika Nikolaja vse oživi in vesel krič za-sliši. Nikolaj spravi vse čolne, kar jih je le mogel dobiti, da bi množico seljanov na uni kraj jezera prepeljal. ~e veče pa je bilo pripravljanje in šumenje, ko naenkrat tuji vitezi s svojimi ženami pridejo. Vsi krnalo silijo čez jezero, noben noče zadnji, ampak vsak pervi biti. Zdaj se vredijo. V pervem čolniču se peljajo. Bric, njegova žena in hči, prelepa zalika, in Milko sam v svitlej vitežkej obleki vesla, v drugem pak sedi Rezika nekaj druzih sosedenj in bližnjih sorodnikov, in sam verli. Nikolaj jadra. Za tirni sledi veliko druzih, napolnjenih z ljudmi vsake starosti. Bliže ko pridejo, hujše tolče serce Bricu. Roke se mu tresejo, da verige rožljajo. Oči mu vedno potoki solz zalivajo. Celo malo govori. Neprenehoma stoče: ,,Ah! kaj sim naredil, kaj sim naredil?‘‘ Milko ga tolaži ter pravi, da sta neskončno dobra stari dedej in oč'e, da se nima celo nič žalega bati. Tudi. .Jovana ga skuša, ga gorko objame in vidivši njegov kes solze veselja pretaka. Lepa zalika objemajo in poljubovaje njegove kolena in roke mu reče: ,,Oj oče! dragi moj oče! kar časa vas tako imenovati smem, mi je dobro pri sercu.‘‘ — Zdaj priveslajo na unkraj jezera in se na skalo na 149 potijo. Občno veselje, radostni šunn in klic jim pospeši, korake in hitrejše, ko so se nadjali, prelazijo nevarno sterrnino ter še tudi popred verh skale dospejó, kot star—ček Blagomir s svojimi tovarši. Tukej je bilo, že veliko ljudi zbranih, ni bilo že prostora več, kjer bi ne bil kak radoveden gledavec. Vsi od kraja kome] pričakujejo lju beznjivega starčeka Blagornira in njegovo družinico. Vzadnjié se vender prikaže na skali. Miroslav in Bo—gomila ga peljeta. Slab je že in se močno trese. Le z ve liko težavo so ga gori spravili. Ko pred vertič tikam bajtice pridejo se usede utruden sivček na rušnato klop. Vsi sel-gani se odkrijejo hi enoglasno zavpijejo: „Bodite pozdravljeni, tisučkrat pozdravljeni v svojem tihem stanovališ'éu blagi, častitljivi oče! Blagomir! prosimo vas za blagoslov!” Pri teh besedah pokleknejo vsi na tla, se odkrijejo in pov zdignejo roke. In Blagomir jih če blagosloviti. Ali iznenado prileze iz srede ljudi vitez Bric bled kakor je bil, pade pred Blagomira na kolena, si zakrije z obema rokama obraz, ter reče z ihtijoéirn glasom: „Nikarte še preljubi Blagornir! še je eden tukej, ki ni vreden vašega blagoslova. In taj nevredni sim jaz.” Blagomir se steguje po vitezovi roki, pa je ne more doseči. Pa reče mu prijazno: „Vstanite, ljubi moj, in povejte mi, kdo da ste? S ponižnim pobitim sereom odgovori vitez: „Jaz sim Bric Skalodvorski.” To izrekši polijejo sivega starčika solze veselja. Vstati. hoče, da bi skesanega Brica na svoje serce pritisnil, pa ne more. Preveč slabega se čuti in reče: ,, O ne tukej pred nogama, sem pojdite sem, da vas priserčno objamem in poljubim. Tudi jaz sina od vašega odkritoserčnega kesa in resničnega poboljšanja (ml. Tode kaj Geja te verige na vaših rokah? Ravno tako ljubi ste mi , kakor mi je moj Miroslav. O nemudite se dalje, pojte da vas objamem . ,,Ne, ne popred, častiti. Blagomir! reče vitez Bric, preden da odpuščanja od vas ne zadobim, predenj da mi vse hudobije ki sim jih Vam storil, ne odpustite. Pred tudi 150 ne denem verig iz svojih rok, dokler mojega skesanega in bolnega serca ne vpokojite." Tudi Jovana in zalika pridete pokleknete pred sivéekom na tla in ga milo se jokáje prosite: „Odpustite, ah odpustite nm, preblagi oče! Davnej že 'o svoje pregrehe in hudobije odkritoseréno obžaloval in zadostil. Odpustite mu!” — Vsi pričujoči v serce ginjeni se jokajo. Tudi Blagomir je ves ginjen, položi roko na viteza in joka. Jez nekaj časa pa spregovori in reče s trepetajo-čim glasom.: ;Vstanite vsi. Ljubeznjivi Bog, ki na nas zdaj doli gleda in pred kterega že morebiti danes pridem, je priča, da sim Vam, ljubi Bric! že davno vse odpustil. Vse kar se je zgodilo, naj bo pozabljeno. Vzajemno se čemo ljubiti in prijatli ostati. Dajte mi roko in udarite. Tako, zdaj vam je vse odpuščeno. Spravljeni smo , po božji milosti sprav—'jeni, po kteri je bilo vaše serce omehéeno in Vam boljša misel navdahnjena. Vsi pričujoči so priča te radostne sprave. Naj tudi očetje in matere svojini otrokom pripovedujejo in jim v zgled postavijo. In ti, Oče nebeški! bodi éešcen hvaljen na vse večne čase! Amen. Ko starček omolkne, postane velika tihota. Vsi so do duše ginjeni, in zdi se jim, kakor da bi bili v srečmši kraj prestavljeni., v blagodarno bližo vsigapriéijočiega doga. Ko je še vse tiho, priróŽlja Bric vedno še v železji zakovan, se vstopi pred 31iroslava in reče: „S'e ne morem tako dolgo pokojen biti , dokler mi tudi vi ki sim vas v to liko nesrečo pahnil, ne odpustite.” Miroslav mu koj v govor seže ter mu ne pusti dalje govoriti. Snemši mu verige reče: „Ne tako, ljubi moj! nobene besede več! Mi vsi srno Vani že davnej odpustili. Dajte mi roko vpričo vsigavidijočega Boga. Naj bodo pet in osemdesetletni oče in vsi tukej zbrani priča, da sva se spravila in ko prijatla pozdravila in da taka tudi zanaprej hočeva ostati in v prijate skej ljubezni živeti.” Zdaj se vstopita pred Blagom ra kterega trudne oči so se še enkrat zjasnile enako mladenču blesketale, kterega 151 lica še enkrat čista kri porude6. Na desni stojita Milko in Bogomila, na levi pak Jovana in Zálika. Vsim igrajo solze v očeh, vsi so neizrečeno ginjeni, Bricu pak sete .Miroslav v roke in glasno reče: »Kakor si zdaj midva v roke seževa in se zediniva, tako so tudi najne serca v ljubezni in prijatelstvu zedinjene. Nič naj ne loči najno prijaznost, in da bi tudi unkraj groba terpela, naj se najna otroka v ljubezni zedinita in vzameta, da bota tako dva imenitna vitežka rodova ki sta se že tako dolgo sovrazila in preganjala, neločljivo združena in zedinjena." Tako Miroslav. Bric se veselja joka pri teh nepričakovanih besedah. Milkota oči se blisketajo, zdaj pogleda gori v jasno nebo, zdaj v cvetečo Záliko. Tudi njej kri v lica stopi. Sramožljivo pobesi oči, potem se pa spet ozre na berhkega viteza 1[ilkota, s kterim se ima v vedno znainnje mira in sprave zediniti. Bogomila in Jovana se poljubite in vroče solzil pretakate. Blagomir se neznano ginjenega čuti ter reče: »Nikarte, ljubi moji! dalje, to je preveč záine preveč. Hvala, vodna hvala, Tebi o ljubeznjivi Bog! V vsem svojem 2ivljenju nisim tacega veselja doživel , ka kor danes. Rad zdaj umerjeni, ker je zveza miru in sprave med vami storjena. Zdaj mi bo sladka, s veseljem jo cem kakor dolgo zaželenega prijatla pričakovati. Q Bog! kako neskončna je tvoja dobrota! O da bi te mogel zadostno častiti in hvaliti! Tode kihalo pridem pred prestol tvoj, takrat te čem moliti na vse veke. — To izrekši omolkne starček. Vsi so ginjeni in na glas jokajo. Vedno slabši prihaja on in se na Miroslavovo ramo nasloni. Roke se mu tresejo, lica so vedno bolj blede, oko motno in na pol zaperto. Vender se še vzdigne in pojemáje reče. »Dobrotljivi Bog je mojo molitev uslišal. Čutim , da ne bom čez eno uro med vami. Predenj bo solnce za gore šlo, bom v Gospodu zaspal in se v sreč'nišo dezelo preselil. Pokleknite tedaj še enkrat vsi krog mene da varu očetovski blagoslov dam." 152 Vsi pokleknejo okrog njega. Na desnem klečita Miroslav in Bogomila, na levem Bric in Jovana, njemu nas-proti pa Milko in Zálika. Zadej za tem kleče Ljudomil, Nikolaj, njegova žena in otroci. In za temi vsi drugi Seljani pokleknejo. Raztegne tedaj starček Elagomir svoje roke in pregovori s umirajočim glasom: „Blagoslovljeni bodite v imenu trojedinega Boga Očeta, Sina in sv. Duha. Njegova ne-končna milost naj bo in ostane na veke pri Vas! Amen. — $ Bogom! s Bogom! Pomnite pet in osemdesetletnega očeta, Ljubite se med nebo! to je moja poslednja želja.” — To izgovorivši se nasloni na Miroslavove persi. Vedno bolj počasi diha. Čez nekaj postane, pa spet začne. ; nabli mu ostanejo prijazni in na smeh. Ko se je solnce bolj za gore pomaknilo, in z zadnjimi žarki verhove hribov obsijalo, prosi še za križič, pred kte4m je tolikrat v molitev zamaknjen klečal. Tudi da svojim vedeti, da bi še enkrat rad svojo nar ljubšo pesem peti, in zvonček svoje kapelice zvoniti slišal. Brodnik Nikolaj stopi na stran, in pož'venk a. Ah! kako čudno je vender danes! kako žalostno je vse! — Njegovi pak skupno zapojejo: ,, Tisti , ki zvezdam odločil je pot, K' je velik, mogočen, ki biva povsot, Ki. kote nar skrivniših krajev pozna, Clo pesek prešteje v bregu morji, ! Clovéka nikoli tud ne zapusti, Ga vodi ga spremlja za njega skerbi. P zadnjih versticah slišijo očeta Blagonaira reči Jezus! Marija Jožef! — In ni ga bilo več. Ugasnil je žubeljc življenja. Sladko in mirno kakor je tudi živel, je tudi umeri. Njegova smert je bila le potovanje v boljšo srečnejšo deželo. — Vid'vši ga, da je že mertev, ga položé rahlo na rušnato klop ter zrnu oči zatisnejo. Potem gre Miroslav v sredo žalostne mno ice, in reče z močnim glasom da ga 153 je vsak lahko razumel: ,, To je bala gladka srnert, tako umerje pravični." Zdaj se še le vsili žalost polasti, druzega ni slišati kot jok in stok. Ljudmil pak gre bliže, prime za bledo roko umerlega in jokaje se, reče: jak ste res umerli Blagomir! Pozdravite mi mojo ranjco Nežo. Kmalo kmalo tudi jez pridem za vami." Proč se zdaj oberne si obraz z rokama zakrije in britko joka. — Ko večerni mrak nastopi, in bleda luna mertvo truplo Blagomira obsije, odvalé Miroslav, Bric in Milko kamen od ~ha, ki si ga je bil pobožni starček davno naredil in za se odločil, ga, vpričo žen in veliko druzih noter položé. Celo no(' potem še ostanejo v Blagomirovern d