X Slovensko berilo za peti in šesti razred srednjih šol. X X X X X X X XXX X X X X X X XXX xlj^ X Sestavil in izflal dr. Jakob Sket, c. kr. gimn. prof. v Celovcu. Celovec, 1886. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja :xxxxxxxxxxxxxxxxxx Slovensko berilo za in šesti razred srednjih šol. Sestavil in izdal dr. Jakob Sket, c. kr. gimn. prof. v Celoveu. Celovec, 1886. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja Predgovor. j| zadnjih dveh desetletjih se je naše slovstvo lepo razvilo, in ^ tudi način, kako se najuspešnejše poučuje materin jezik, določil se je kolikor toliko i za slovenščino. Pravila, ki se po-dajejo za nemški pouk v llavodu za avstrijske gimnazije (In-structionen ftir den Unterricht an den Gymnasien in Oesterreich, Wien 1884), veljajo v glavnih potezah tudi za jezik slovenski, in po njih naj se uporablja ta knjiga. Potrebo novih slovenskih beril za srednje šole občutijo že davno ne le učitelji, temveč tudi učenci, in dandanes je pomanjkanje pripravnih beril za naše gimnazije največji nedostatek v pouku slovenskega jezika. Tej pomanjkljivosti v našem šolskem slovstvu poskusil sem s pričujočo knjigo za peti in šesti razred srednjih šol ustreči. "Vse pohvale vreden je A. Jane ž i če v „Cvetnik slovenske slovesnosti" od 1. 1868., ki nam je dobro služil ter glavnim potrebam v imenovanih dveh razredih ustrezal. Ali tretja izdaja (1870) je že pred dvema letoma pošla, in tedaj je trebalo skrbeti za novo, sedanjim načrtom odgovarjajočo knjigo. Moje „Slovensko berilo" se razločuje od prejšnjih vzlasti v tem, da podaje, kar je domačega in pristna naša last. Osobito v epskem pesništvu vidi se razločno, kolike vrednosti je naše narodno slovstvo. V tem delu se zasleduje duševni razvitek našega ljudstva; v njem se slikajo njega nagledi o prirodi in njenih prikaznih ter se kažejo utisi, ktere so delali tekom stoletij zgodovinski dogodki na narod naš. Vredno se mi je zdelo, to do sedaj naši mladini malo da ne skrito stran slovenskega narodnega slovstva razodeti in jej podati lepo učno gradivo, ki spremlja kulturno življenje našega ljudstva. Kazpravam podobni sestavki, ki vežejo in razlagajo epske proizvode, naj učijo, v kako tesni zvezi z notranjimi in zvunanjimi dogodki je vsakega naroda epsko pesništvo. Ugajalo bode brez dvombe tudi, da sem se oziral kolikor mogoče na narodno pesništvo drugih, vzlasti nam sorodnih narodov in da so razni odstavki in pesni po celi knjigi v očitni zvezi med seb6j. Slovstvenim našim razmeram odgovarja prostor, ki se je raznim pesniškim vrstam določil. Lirsko pesništvo je posebič zat6 našlo manj prostora, ker se imajo berila v nižjih razredih v obilnejši meri ozirati n£-nj. Ne bode se mi menda štelo v zlo, da nisem v dramatski del sprejel nikakih prevodov. Ali najboljše drame, ktere imamo poslovenjene, bero se itak v nemškem originalu; sicer pa odlomki sami tli ne zadostujejo, temveč treba bi bilo posebnih, popolnih izdaj. Knjigo sem sestavil na podlagi vse novejše književnosti slovenske. Izbral sem iz nje, kar se mi je zdelo najboljše in za t6 šolsko stopinjo najpripravnejše. Ali v tem ozira nahaja se pri nas še mnogo nedostatkov. Zatorej sem moral skrbeti, da se praznina kolikor toliko nadomesti, in tedaj je v berilu več odstavkov, nikjer drugje še ne natisnjenih. Na opombe sem vso pozornost obračal, hoteč z njimi učence usposobiti, da lahko to berilo tudi brez tuje pomoči uporabljajo. Glede manj znanih izrazov sem se najbolj na iste oziral, ki niso v Janežičevem slovensko-nemškem rečniku zabeleženi. O pisavi mi je omeniti, da sem se ravnal sploh po isti, ki je bila do sedaj v šolskih berilih navadna. Zdi se mi važno, da se obče veljavne oblike utrdijo, ne pa učenci z novimi begajo. Gledati nam je vzlasti na to, da se stalna in dosledna pisava v šolske knjige uvede. V narečju pisane pravljice podal sem v pisni, slovenščini in druge odstavke sem le toliko spreminjal, kolikor to šolske razmere in sedanje stanje našega jezika zahtevajo. Vsem prijateljem naše mladine, kteri so me kakor koli pri tem delu podpirali, osobito pa svojemu kolegi, gosp. prof. J. Scheiniggu, izrekam na tem mestu presrčno zahvalo. Mene samega je vodil le namen, podati našim učencem za peti in šesti razred srednjih šol kolikor moči pripravno slovensko berilo, ktero se, sestavljeno po veljavnem učnem načrtu, ob enem ozira tudi na naše domače potrebe. Ako se knjiga skaže pripravna in rabljiva, bode mi to največje zadostilo. V Celovcu, dne 8. marca 1886. Dr. J. Sket. Kazalo. (0d3tavki z * zaznamovani imajo opombe.) Stran Uvod.............................1 Epsko pesništvo. Pravljice in pripovedke. 1.* O važnosti tradicionalnega slovstva. S. Butar........11 2. O narodnih pravljicah in pripovedkah. J. Sket........15 3.* Dečko nadvlada tri pozoje. (Nar. prip.) Zapisal M. Valjavec. . . 21 4.* Zločesta vila. (Nar. prip.) M. Valjavec...........25 5.* Človek osvobodi zakleto devojko. (Nar. prip.) M. Valjavec. ... 25 6.* Začarani kraljič. (Nar. pes.) Stanko Vraz..........27 7.* Deček in vila. (Nar. prip.) M. Valjavec...........27 8.* Jug in pastork. (Nar. prip.) J. Majciger......................29 9.* Mačeha in pastorka. (Nar. prip.) Ivan...........31 10.* O osodnih božanstvih slovenskih. J. Sket..........33 11. Pravljica o sojenicah. (Nar. prip.) M. Valjavec........30 12. Pravljica o rojenicah. (Nar. prip.) M. Valjavec........37 13.* O vilah. Fr. Marn..................38 14.* Nebeška kola Dobroradova. (Nar. prip.) M. Valjavec. . . . . 42 15. Devojka postala vila. (Nar. pes.) M. Valjavec.........44 16.* Voda in njena moč v domišljiji prostega naroda. J. Majciger. . . 44 17.* Pravljica o povodnjem možu. (Nar. prip.) J. Majciger......46 18. Pravljica o muku. (Nar. prip.) J. Majciger..........47 19.* Slovenske pripovedi o jezerih. S. Butar...........48 90.* Malik. J. Trdina...................51 21.* Volkodlak. Fr. Wiesthaler...............53 22.* Polifem v narodni tradiciji slovanski. Gr. Krek........56 23.* O pesoglavcih ali pesjanih. Gr. Krek............67 24.* Pesen o Hildebrandu in njene sestre slovanske. Fr. Hubad. ... 72 25.* O živalskih pravljicah in basnih. A. Bartel....................77 26. Jež in srna. (Nar. prip.) M. Valjavec............82 27. Lisica. (Nar. pes.) Kranjska Obelica V...........83 28. Golob in lisica. (Nar. prip.) M. Valjavec..........83 29. Vojska z volkom in psom. (Pes. po nar. pravlj.) M. Valjavec. . . 84 30. Župan. (Pes.) M. Vilhar................87 Bajke in legende. 31.* Solnce in Nasta. (Nar. prip.) Zapisal M. Valjavec.......89 32.* Marjetica in Trdoglav. (Nar. pes.) Slov. pes. kr. nar. II. ... 90 33.* Obredna narodna pesen. Fr. Hubad............92 34.* Kolednica. (Nar. pes.) D. Trstenjak............97 35.* Zmladletek. (Nar. pes.) J. Pajek, Črtice..........98 36.* Tri device kresnice. (Nar. pes.) M. Majar..........98 37.* Sveta Marjeta. (Po nar. pes.) P. Hicinger..........99 38.* Kurent. (Nar. prip.) J. Freuensfeld............99 39. * Školastika. (Nar. pes.) Slov. pes. kr. nar. III. .......100 40. Razbojnik. (Nar. pes.) M. Valjavec............101 41.* Pripovedka o Edipu v slovanski obliki. Fr. Hubad.......102 Balade in romance. stran 42.* Narodna pesen — zrcalo narodnega života. J. Scheinigg.....104 43.* Desetnica. (Nar. pes.) Zapisal St. Vraz...........111 44. Rožlin in Verjanko. (Nar. pes.) A. Smole..........112 <45^* Lepa Vida. (Nar. pes.) A. Smole.............113 M* Mornar. (Nar. pes.) Fr. Meden..............114 47.* Mlada Zora. (Nar. pes.) B. Ledinski............116 48.* Mlada Breda. (Nar. pes.) B. Ledinski...........118 49)* Asan-Aginica. (Nar. pes. srbska.) Fr. Cegnar........120 * Mutec osojski. Gorazd.................122 51.* Svetopolkova oporoka. Gorazd..............123 52.* Smrt carja Samuela. J. Pagliaruzzi (Krilan).........124 53.* Jeftejeva prisega. S. Gregorčič..............125 54. Ubežni kralj. Fr. Levstik................127 Junaške pesni. 55.* Pegam in Lambergar. (Nar. pes.) Zapisal V. Vodnik.......128 56.* Kralj Matjaž in Alenčica. (Nar. pes.) V. Vodnik........130 57.* Kralj Matjaž v turški vozi. (Nar. pes.) Fr. Prešeren......132 Kralj - Matjažema smrt. (Nar. pes.) A. Smole.........(SD 59. Kralj Matjaž pred peklom. (Nar. pes.) St. Vraz........135 60.* Dve pripovedki o kralju Matjažu. (N. pr.) a. J. Freuensfeld, b. M. Majar. 135 61.* Kralj Matjaž v narodnih pesnih in pripovedkah. S. Butar. . . . 137 62.* Eavbar. (Nar. pes.) V. Vodnik..............150 63. Alenčica, sestra Gregčeva. (Nar. pes.) Fr. Prešeren. .....152 64.* Oblega dunajska. (Nar. pes.) Slov. pes. kr. nar. II.......153 <£&>* Lavdon. (Nar. pes.) Ahaceljeve Pesni. 1833..................154 66.* Kraljevič Marko v narodni pesni jugoslovanski. Fr. Hubad. . . . 154 67. Kralj Marko. (Nar. pes.) Fr. Prešeren...........162 68.* Uroš in Mrljavčeviči. (Nar. pes. srbska.) I. Jenko.......164 O?* Smrt kraljeviča Marka. (Nar. pes. srbska.) I. Jenko......166 J70.* Ljubušina sodba. (Zelenogorski rokopis.) Fr. Levstik......168 71.* Jaroslav. (Kraljedvorski rokopis.) Fr. Levstik.........171 72.* Slovo o polku Igorjevem. (Starorus. jun. pes.) 31 Pleteršnik. . . 177 73.* Krst pri Savici. Fr. Prešeren..............182 Povest in roman, 74* Martin Krpan. Fr. Levstik...............194 75. Prizor na kmetskem semnju. J. Stritar...........204 76. Lepa Vida. J. Jurčič.................211 Lirsko pesništvo. Pesni. 77. Tri rožice. (Nar. pes.) Zapisal M. Majar..........220 78. Božična pesen. (Cerkv. nar.) M. Majar...........220 79. Veseli hribček. (Nar. pes.) Ahaceljeve Pesni. 1833..............221 80. Zagorska. (Nar. pes.) Bazlag. Pesmarica...........221 81. Zvonikarjeva. B. Potočnik................222 82. Na grobih. Fr. Cegnar.................222 83. Vse mine. V. Orožen.................223 84. Veselja dom. A. Slomšek................223 85. Pomladnji dan. Fr. Cimperman..............224 86. Jesenska pesen. A. Koder................225 87. Ob žetvi. A. Funtek.................225 88. Prva pomladnja bučela. Fr. Levstik............225 89. Planinar. B. Potočnik..........*......227 90. Popotnik. J. Strel...................227 Stran 91. Popotnik. Fr. Levstik.................228 92. Domovina. Andr. Praprotnik..............228 93. Bled. J. Stritar..................' . 229 94. Cerkniško jezero. Fr. Cimperman..............229 95. Kras. M. Vilhar............... . . 230 96. Adrijansko morje. S. Jenko...............230 97. Rojakom. Fr. Cegnar.................231 98. Kdo je mar? I. Koseski................231 99. Pobratimija. S. Jenko.................232 100.* Junak in lastovka. J. Stritar..............233 101.* Junak in dete. J. Stritar................234 102. Vojaška. I. Koseski..................234 103. Nuna in kanarček. Fr. Prešeren.............236 104. Ujetega ptiča tožba. S. Gregorčič.............237 105.* Roža med trnjem. Fr. Cegnar...... .......237 106. Samostanski vratar. S. Gregorčič.............238 Ode in himne. 107.* Na Vršacu. V. Vodnik.................240 108.* Milanski dom. L. Pesjakova...............240 109. Boginji petja. Fr. Levstik...............242 110. Nazaj! J. Stritar...................242 1H. Oljki. S. Gregorčič..................244 112.* Pozdrav Njega Veličanstvu cesarju. S. Gregorčič.......246 113. Večerna molitev pesnikova. J. Cimperman..........246 114. Reši nas zlega. Fr. Levstik...............247 115. Častite Gospoda. (Psalm 112.) L. Jeran..........249 Elegije. 116* V spomin Andreja Smoleta. Fr. Prešeren..........250 117.* Na Jenkovem grobu. J. Stritar..............251 118.* Dunajske elegije. I. II. J. Stritar.............252 Lirske pesni v stalnih oblikah, 119* Sonetje. 1—6. Fr. Prešeren...............253 7. B. Ledinski...............256 8—9. J. Stritar................257 10. Življenja namen. Fr. Svetličič........258 120. Ozir v nebo. (Glosa.) A. Oliban.............258 121. Gazela. 1. 2. Pavlina Pajkova..............259 122.* Samota. (Kancona.) J. Žemlja......................260 123. Triolet. Fr. Zlašnik.................261 Didaktično pesništvo. Poučna pesen. 124. Zaničevalcem pevcev. B. Ledinski. . . ..........262 125.* „Novice" bralcem h koncu leta. I. Koseski..........263 126.* Poslanica o tragediji. J. Pajk..............265 127. Zabavljica. Fr. Svetličič................266 128.* Nova pisarija. Fr. Prešeren...............266 Basen, parabola, alegorija, 129.* Kos in brezen. (Pes.) V. Vodnik.............271 130. Ezopove basni. (1. Kavka, 2. Osel in koza, 3. Hrast in trst.) Fr. Metelko. 271 131. Kozel in zvonec. A. Slomšek..............272 Stran 132. Solnce in veter. A. Slomšek...............272 133. Slavec. (Pes.) M. Vilhar................273 134. Cena. (Pes.) M. Vilhar................274 135. Vijolica. (Pes.) A. Slomšek...............274 13(5. Prepirajoči trepetliki. (Pes.) Fr. Cegnar..........275 137. Popotniki na svetu. A. Slomšek.............275 138. Morska roža. (Pes.) A. Umek..............276 139* Sreča, Poezija in Prešeren. (Pes.) J. Stritar.........277 Epigrami, reki, uganke. 140. Nadpisi za mesece. 1—6. V. Vodnik...........279 141.* Muhe. 1 — 5. M. Kastelec................279 142. Spoznanje. 1—2. U. Jarnik...............280 143. Puščice. 1 — 3. J. Zupan................280 144. Zabavljivi napisi. 1—5. Fr. Prešeren...........280 145. Zlate resnice. 1—5. A. Slomšek.............281 146. Eazlične misli. 1—4. Fr. Cegnar............281 147. Lesnike. 1 — 10. Fr. Levstik...............282 148. Iveri. 1 — 8. J. Cimperman...............283 149. Misli. 1 — 10. L. Pintar................283 150. Kitica slovenskih pregovorov. 1 — 50........................285 151. Uganka. 1. 2. Fr. Prešeren. (Casino.)...........286 Dramatsko pesništvo. 152.* Orest. J. Stritar...................287 153.* Eegulovo slovo. J. Stritar...............288 154.* Tugomer. J. Jurčič..................290 Proza. Pripoved. 155.* Posuto mesto Pompeji. A. Zupančič............300 156. Akvileja. S. Butar..................307 157. Narodna hramba Z ti ČclScl turških bojev. J. Parapat......316 Životopis. 158.* Ivan Kacijanar. S. Butar................322 159.* Žiga Herherstein. J. Apih...............327 160* Juri Vega. Fr. Hauptmann...............335 Opis in oris. 161.* Družne rastline. M. Cilenšek...............342 162.* ti pojavu prirodnih nagonov pri živalih. H. Schreiner.....349 163.* Na piramidah. J. Karlin................360 164* Atene. A. Ukmar..................364 165.* Pobratimstvo. ' Fr. Wiesthaler.............369 Opombe...............................375-404 ---------- Slovstvo. § 1. Vsi duševni proizvodi, sporočeni v besedi ali zabeleženi v knjigi in pismu, stvarjajo slovstvo, književnost ali literaturo posameznega naroda. Razlikujemo pa leposlovno ali poetiško in znanstveno ali učeno književnost. Prva postaje po tvorni sili človeške domišljije in ni toliko pouku, kakor višji duševni zabavi namenjena. Učena literatura pa je zgoli plod človeškega razuma in preiskavanja ter nas poučuje o raznih znanstvenih predmetih. Kedar se govori v obče o slovstvu kakega naroda, misli se s to besedo navadno le leposlovna literatura njegova; kajti v njej se kaže značaj narodov in izraža so pristni duh celega ljudstva. § 2. Leposlovna književnost ali pesništvo so prišteva k lepi umetnosti. Ona nam predstavlja v govoru ah pismu to, kar je dobro in lepo, v umetni obliki in dopada človeku sama oh sebi kot umotvor. Po svojem izvoru deli se v narodno in umetno slovstvo. Prvo je pognalo svoje kali sredi med prostim narodom in živi med ljudstvom vedno prehajajoč od roda do roda; zatorej ga tudi imenujemo sporočilno ali t r a d i ci j o na lno slovstvo. Umetna književnost pa obsega duševne proizvode posameznih izobraženih pisateljev. Imena umetnih pesnikov so sploh znana, ali o narodnih pesniških izdelkih se ne ve, kje in kdo jih je stvaril. § 3. Vsa slovstvena dela se prikazujejo ali v vezanem ali v nevezanem govoru, to je v poetiški ali v prozaični obliki. Vezani ali pesniški govor je skladno ubran po določenih zakonih, ki služijo blago-glasju, nevezana beseda pa se ima le po pravilih slovnice ravnati. Glede na' sodržaj prištevamo poeziji ali pesništvu vse 6ne duševne proizvode, ki delujejo na našo domišljijo in nam dajejo duševne zabave; prozo pa imenujemo ona dela, ki so pisana za razum in v pouk 1 v raznih znanstvenih predmetih. Tedaj more biti delo, pisano v nevezanem govoru, po svojem sodržaju poetiško, a delo, ki je pisano v vezanem govoru, tudi prozaično. V obče ugaja vezana beseda za pesniške umotvore, za leposlovno književnost; nevezani govor pa služi navadno znanstvenim svrham, učeni literaturi. Pesništvo. § 4. V pesništvu razločujemo tri glavne vrste: epiko, liri ko, dramatiko. Umotvore, v kterih se pripovedujejo ali opisujejo dogodki in dejanja zvunanjega sveta, imenujemo epske. K lirskemu pesništvu prištevamo proizvode, v kterih nam pesnik pojave notranjega sveta, čuvstva in misli, prikazuje. Pesmotvore pa, v kojih se nam predočuje dejanje v razgovoru delujočih oseb, nazivljemo dramatske. Vse te vrste pesništva imajo tudi lahko poučni namen, in tedaj so posebej še didaktičnega ali poučnega značaja. Take proizvode smemo večinoma imenovati lirsko-poučne, ne da bi zaznamovali s tem kako novo vrsto v pesništvu. § 5. Epsko pesništvo je najstarejše; kajti človeški duh je naj preje zvunanje stvari okoli sebe opazoval. Lirska poezija se je pri vseh narodih razvila pozneje, in sicer stoprav tedaj, ko je postala človeška duša sposobna, da je sama sebe in lastni svoj notranji život neodvisno od zvunanjega sveta opazovala in svoja čuvstva izražala. Dramatika se je najpozneje razvila; ali ona združuje v sobi epiko in liriko ter je cvet vsega pesništva. Epsko pesništvo. § G. Pravljica In pripovedka. Najstarejši narodni proizvodi pripovedujočega pesništva so pravljice in pripovedke (Marchen und Sagen), bodo si v poetiški ali v prozaični obliki. V pravljici se pripoveduje nekaka čudovita dogodba, no da se imenuje kraj in čas, kje in kdaj se ona vrši. Delujoče osebe v pravljicah so razven človeka in živalij nadnaravna bitja in druge poosebljene moči v naravi. Pravljica je plod bujne in proste ljudske domišljijo; ona se rodi v narodu, živi in umrje z njim. Priče, v kterih delujejo živali in se nam predočuje njih dejanje in nehanje, imenujemo živalske pravljice. Iz živalskih pravljic se je pozneje izcimila basen, ki pa je tekom časa postala zgoli poučnega značaja. Pripovedka je po svojem čudnem sodržaju slična pravljici, ali ona se navadno naslanja na kak določen kraj ali na zgodovinski znano osebo. Pripovedka ima tedaj zgodovinsko podlago, a njo je ljudska domišljija tekom časa po svoje preobrazila. § 7. Bajka (mvthos) in legenda. Posebna pavrsta pravljic in pripovedek so bajke in legendo. Mythos je priča o bogovih, legenda pa o svetcih. Pravim bajkam ni več najti pri nas mnogo sledu. Ko je kristjanstvo izpodrinilo stare bogove, potisnilo je tudi bajke v pozabljenost ali jih pa preobrazilo po kristjanskih idejah. Med prostim ljudstvom še živijo bajke, ali le kot pravljice in v otemneli podobi. Take so priče o vilah in rojenicah, o belili ali žalik-ženah, o gozdnih in vodnih duhovih itd- Legenda jo prvotno pomenjala knjigo, ki je obsegala povesti iz življenja svetnikov in mučenikov, pozneje pa tako povest samo. Sedaj imenujemo legendo vsako pripovest v vezani ali nevezani besedi, kteri služijo za predmet pobožna in čudežna dejanja bogoljubnili osob. Zgodovinska resničnost ni legendi potrebna, temveč v njej se lahko dogodba čudovito razvija liki v pravljicah in pripovedkah. Na mesto starih b a j k stopila je legenda ; zatorej nahajamo v nekterih narodnih legendah primesi poganskih verskih nazorov. § 8. Balada in romanca. Balade in romance so pripovedne pesni, ktero ne opisujejo samo kak stvaren dogodek v glavnih potezah njegovih, temveč one nam rišejo tudi notranje stanje in čuvstva delujočih oseb. V njih se nahaja tedaj dvojni živelj, epski in lirski. Med slovenskim narodom je nekdaj živelo mnogo lepih balad in romanc. Umetne pesni te vrste so se razvile iz narodne poezije. One se v obče odlikujejo po narodnem duhu, po pevnem ritmu in po vzvišenem umetnem jeziku. — Beseda balada je nastala iz ital. ballata = pesen za ples; iz Italije je došlo to poznamenovanje črez Francosko na Angleško, kjer pomenja balada — narodno pesen. Romanca je španskega izvora ter znači pesen v narodnem, domačem jeziku (lingua romanza) nasproti pesnim latinskim. Dandanes se njih prvotni različni pomen ne loči več na tanko. § 9. Junaška pesen in epopeja. Junaške pesni imenujemo one pripovedne pesni, ki opevajo znamenite dogodke in slavne čine iz življenja posameznih narodovih junakov. One so narodne in umetne. Narodne junaške pesni se naslanjajo na razne zgodovinske dogodke in nam slikajo celi narod in njegove junake na svetovnem bojišču. Združijo se li pesni, ki opevajo slavne čine iz skupne junaške dobe kakega naroda, v jednotno celoto, tedaj nastane velika narodna junaška pesen ali narodna epopeja, narodni epos. Epos (eWog, reč, povest) je največji in najbolj dovršeni pesmotvor, s kterim se more ponašati narodno pesništvo. Narodna epopeja so odlikuje po notranji in zvunanji velikosti. Ona nam prikazuje celo vrsto znamenitih dogodeb. Sredotočje vsemu dejanju je glavni junak, prava podoba svojega naroda, ki se bori z nasprotnimi sovražnimi silami. Dogodbe v narodni in umetni epopeji morajo biti znamenite za ves narod ali za vse človeštvo sploh in naj stvarjajo v ozki zvezi skupno celoto. Med glavna dejanja vpletajo se epizode ali vložnice, ki podpirajo ali ovirajo razvitek celega dejanja. Vsak epos je razdeljen na več delov, ki se imenujejo spevi ali knjige. Beseda v epopeji je vzvišena in velikosti dejanja primerna. Oblika je vedno poetiška in z raznim lepotičjem okrašena. Umetna epopeja je po svojem predmetu j u-naška, nabožna, romantiška, idilska, šaljiva. Pesni, ki slikajo v majhnem obsegu le eden dogodek iz življenja glavnega junaka, nazivljejo se epske pesni. § 10. Povest, roman in novela. Povest se imenuje ona vrsta pripovednega pesništva, ki nam opisuje resnično ali izmišljeno, pa vendar verjetno dogodbo iz človeškega življenja v njenem naravnem, popolnem razvitku. Po svojem sodržaju je povest resna ali šaljiva. Povest, ki je zložena v vezani besedi, imenuje se poetiška povest. Opisuje li ona mirno, skromno, po najčešče selsko življenje brez silnih značajev in velikih činov, tedaj se nazivlje seljanka ali idila (sldi'lhov, obrazec). Bo man je ono pripovedno delo, ki obsega v olikani, nevezani besedi celo vrsto dogodeb, ki se ozko zvezane med seboj združijo v skupno celoto. V romanu se prikazuje borba človeškega srca z resnim življenjem človeškim. V njem se opisuje priroda, v kteri išče trudno in izmučeno srce človeško svojo zadovoljnost, v njem se rišejo mnogovrstni ljudski in kulturni odnošaji, v njem se nahajajo razprave o raznih predmetih in o vsakojakih dnevnih vprašanjih, skratka v romanu se izraža stanje občo prosvete in omike, v romanu se slika zvunanje in notranje življenje kake določene dobe. Tekom časa postale so razne vrste romanov. Dandanes so najbolj navadni zgodovinski, politiški, filozofski, umetniški, socijalni in o b i te 1 j s k i romani. Novela je povest majhnega obsežka, ki pripoveduje v pesniško navdahnjeni besedi pojedin dogodek v njegovih najznamenitejših prikaznih iz življenja kake osebe. Novela bodi po svoji snovi v obče zanimiva, po sodržaju poetiška in nenavadna v svojem razvitku. Lirsko pesništvo. § 11. Lirsko pesništvo nam razodeva prikazni notranjega sveta, čuvstva in misli. Sprva so se take pesni le pevalo, in ker so stari Grki spremljali petje z liro (W(>tt), dobila je ta vrsta pesništva ime lirske poezije. Predmeti, ki utegnejo pesniku ganiti srce, da izlije svoje čute in misli v pesen, so mnogovrstni, in različne so tudi stopinje notranje navdušenosti, s ktero on izraža svoja čuvstva. Razločujejo se tedaj razne vrste lirskega pesništva. § 12. Pesen. Pesen imenujemo oni pesniški umotvor, ki nam v ritmiško ubrani, pevni obliki razodeva občutke človeškega srca. Po snovi bodi pesen naravna in nežna, po obliki blagoglasna in priprosta. Po sodržaju ločijo se pesni v svete in posvetne. Svete pesni izražajo pobožna čuvstva, ki jih goji človeško srce do stvarnika nebes in zemlje in do drugih svetili oseb. Pojo se li one pri božji službi, tedaj se nazivljejo cerkvene pesni. Predmet posvetnim pesnim pa so misli ali čuvstva posameznih oseb ali celih stanov v določenih razmerah in položajih. Pesni so ali narodne ali u m e t n e. Pesni, o kterih se no ve, kdo jih je zložil, in ki se pojo med prostim ljudstvom od roda do roda, imenujemo narodne. One nam kažejo čuvstva in misli celega naroda, so proste v snovi in v oblikah ter verno zrcalo mišljenja in življenja narodovega. — Umetne pa se nazivljejo one pesni, ktere zlagajo posamezni naobraženi pesniki. Njih snov je vzeta višjim idejam svetovne omike, oblika pa jim je ritmi ško-umetno ubrana. § 13. 0(la in himna. Oda (t{idrj, pesen) slove ona lirska pesen v umetno dovršeni obliki, ki s pesniškim navdušenjem in s svetim ognjem visoke, ozbiljne misli in čute razodeva. Povišuje oda z žarovito besedo Boga in njegovo vladarstvo, ali opeva z nenavadno navdušenostjo kaj posvetnega (domovino, cesarja itd.), tedaj je himna (v/uvog). Odam in himnam podobni so psalmi (ipaluoi), kakor se imenujejo pobožne pesni Izraelitov v sv. pismu stare zaveze. Izraža li oda ali himna v dramatski obliki in v velikem obsegu vzvišene čute in misli, tedaj se imenuje k a n t a t a ali popevka. Razdeljena je na več odstavkov: spev (dvo-, tro-, čveterospev), reci tat i v (pripovednega ali opisovalnega obsežka) in zbor. Popevke so posvetne in pobožne (oratorij). § 14. Elegija. Elegija ali žalostinka slove ona pesen, v kteri pesnik z mirno dušo svoja, navadno bridka čuvstva izraža; tedaj ne po- trebuje ta posen posebne mere in oblike. Beseda elegija pa znači tudi vsako lirsko pesen zloženo v distihih, takozvani elegiški meri. V tem slučaju opevajo se v njih jako mnogovrstne snovi. Beseda je grškega izvira. "Eta/og po-menja žalostinko, sleye!ov — distihon, tu eXsysia pa lirsko pesen zloženo v distihih. Grške elegije so junaškega, politiškega, včasi i filozofskega sodržaja, ali one so tudi otožnega zapopadka. Žalobni značaj se jim je večjidel do dandanes ohranil. § 15. Lirske pesni v stalnih oblikah. Nektere lirske pesni se odlikujejo po točno določenih zvunanjih oblikah, po stihu in kiticah. Najbolj navadne lirske oblike so sonet, glosa, gazela, kan con a in t ene o na. Vse so vzete iz tujih slovstev. a) S one t izhaja od italijanskega lirika Petrarke (14. stol.) in znači vsako lirsko pesen obstoječo iz dveh štirivrstičnih in dveh trivrstičnih jambskih kitic. V prvih dveh kiticah se ujemata (rimata) zvunanja in notranja stiha, v zadnjih pa je rima jako različna, čestokrat dvojna ali trojna ter zvezana med seboj. Vsak dobro sestavljeni sonet se deli po sodržaju v dva dela. V prvem delu se izraža glavna misel v kaki podobi, v drugem pa se brez prilike jasno in določno pove pravo jedro cele pesni. Sonetni venec je spleten iz 15 sonetov in sicer tako, da je zadnja vrstica sprednjega ob enem začetna vrstica vsakemu naslednjemu sonetu; začetna vrsta prvega pa je ob enem poslednja vrsta 14. soneta. Iz samih začetnih vrstic vseh 14 sonetov pa obstoji 15. sonet, takozvani magistrale (mojsterski sonet). b) Glosa je lirska pesen španskega izvira, kteri služi štirivrstična kitica kot geslo za podlago. Vsako kito, obstoječo iz deset tro-hejskih stihov, sklepa po vrsti ena vrstica iz gesla. c) Gazela je lirska pesniška oblika, presajena iz orientalskih v evropske jezike. Ona obstoji iz 8 do 14 ali še več stihov, izmed kterih se prva dva s sledečimi ravnimi ujemata: aa, ba, ca, da . . . Razven rime ponavljajo se čestokrat cele besede in stavki. Ritem in dolžina stihov sta različna. d) Kancona se imenuje ona lirska pesen, ki ima pet do sedem kitic, vsaka kitica pa 11—18 peterostopnih vrstic z umetno ubranim rimanjem. Pesen se navadno konča s kratko kitico s kakim ogovorom pesnikovim, ki velja sami kanconi. e) Tencona je beseda španskega izvira in znači pesen, v kteri se dve ali več oseb o vrednosti kake stvari prepirajo. Priljubljen je boj med vodo in vinom, med jesenijo in zimo itd. Didaktično pesništvo. § 16. Didaktičnemu pesništvu prištevajo se vsi pesniški proizvodi, kterim je viden namen, poučevati človeštvo o višjih zadevah njegovih, kakor o veri, čednosti, modrosti, umetnosti, znanosti itd. Po tem namenu razločujejo se didaktične pesni od ostalih pesniških vrst. Oblika jim more hiti lirska, epska ali tudi dramatska. § 17. Lirsko - didaktičen proizvod v pesniški obliki, kteremu je namen poučevati, imenuje se poučna pesen. Je li ta pesen v obliki pisma določeni osebi namenjena in razpravlja obče veljavna pravila, tedaj se nazivlje poslanica (epistola); ako pa napake in slabosti človeške z ostro besedo šiba ali šaljivo obira, slove satira (zabavljica), in sicer je resna ali šaljiva. § 18. Basen se imenuje vsaka v obliki priprosta, kratka povest V vezani ali nevezani besedi, ktera na posebnem dogodku kak splošen nauk o nravnosti ali kako resnico in pravilo iz vsakdanjega življenja pojasnjuje. Nauk je jedro, ki podaje basni poučni značaj, pripoved pa je le oblika, v ktero je dotična resnica ograjena. Delujoče osebe v basnih so namesto človeka brezumna bitja, osobito živali ali rastline; kajti po njih stalnem, ueizpremenljivem značaju se najlaže dokažejo obče resnice in vedno veljavna pravila iz človeškega življenja. Basen služi zgoli pouku in se tedaj strogo loči od živalske pravljice, ktero je rodila prosta ljudska domišljija, poetiško zanimajoča se za pravo življenje živalsko. Početnikom učene basni imenujejo Grka E z o p a (Aesopus 6. stol. pred Kr.), in po njem se cela vrsta nazivljo ezopska basen. Parabola ali prilika je basni sorodna, kratka pripoved, ktera pa kako višjo, nravno resnico iz dušnega življenja človeškega pojasnjuje. Najlepše so parabole iz sv. pisma nove zaveze. Alegorija (dX).rf/oqia) je ona poučna pesen, ki kako misel v podobi razpravlja, kjer razni pojmi kot osebe (poosebljeni) delujejo. § 19. Nadpisi ali epigrami (Ittiy^afifia) so majhni pesniški izdelki, ki v kratkih, pa jedernatih besedah kako dovtipno misel izražajo, tako da njih nepričakovani konec bralca ostrmljivo osupne. Grkom in Rimljanom so bili navadni kot nadpisi na svetiščih in stavbah, na grobnih spomenikih in posodah, in od tod njih ime: epigram. Reki (yvw(.irf) izražajo več ali manj splošna nravna pravila ali resnice v bolj kot mogoče kratkih, jedernatih stavkih. Rekom slični so narodni pregovori, ki hranijo v sebi pravi zaklad modrosti in naukov, ktere si je priprosto ljudstvo pridobilo po lastnih izkušnjah v življenju. Zastavice ali Uganke so kratki pesniški izdelki, v kterih se znaki kake stvari tako opišejo v slikah, da se more stvar sama po raz-mišljavanju uganiti. Zastavice so jako stari duševni proizvodi ter se ločijo v narodne in umetne. Dramatsko pesništvo. § 20. Dramatski pesmotvori predstavljajo dejanja v razgovoru pred našimi očmi delujočih oseb. V dramatski poeziji se prikazujejo dogodbe in dejanja kakor v epskem pesništvu; ali epski pesnik pripoveduje, kaj se je godilo ali se še godi, dramatski pa nam kaže, kako se dejanje pred našimi očmi po osebah samih izvršuje in kako se ono po razgovoru razvija iz značajev delujočih oseb. Ker pa morejo osebe v samo- in dvogovorih lastne svoje misli in čuvstva izražati, spaja dramatsko pesništvo v sebi tudi lirski značaj. Ono obsega tedaj epiko in liriko ter doseza s tem, da zasnuje dogodbe in misli v novo, živo pred nami vršeče se dejanje, vrhunec in cvet vsega pesništva. V zasnovanju skupnega dejanja in v karakteristiki delujočih oseb pa se kaže tudi prava umetnost dramatskega pesnika. Dejanje, kažoče nam človeka v boju s protivno osodo, utegne biti zgodovinsko ali izmišljeno; vselej pa mora biti a) pesniške vrednosti, da povzdiguje človeka nad golo vsakdanjost, b) verjetno, tako da se dejanje po naravnem potu razvija iz uzrokov in iz značajev delujočih oseb, in c) jednotno, t. j. da se nam prikazuje čin skupno v popolni celoti od konca do kraja. Jednota v drami zahteva, da se vse, kar se dogaja, suče okoli ene glavne misli ali osebe in da se posamezni momenti dejanja ne ločijo preveč po času in kraju. Vsak dramatski umotvor se deli na čine (akte) in prizore (scene). Večje dramatske igre imajo navadno po pet činov, manjše po tri ali po dva in tudi po eden čin. Dejanje se loči v tri glavne dele: osnutek, zapletek, razplete k. Drame se pišejo v prozi iii v verzih Najbolj navadni so peterostopni stihi, jambski kvinar. § 21. Dramatsko pesništvo se deli v resno in veselo. K prvemu se prišteva ž al o igra (tragedija) in igrokaz, k zadnjemu šalo igra (komedija) in gluma. Žaloigra nam prikazuje resno, po največ vzvišeno dejanje, v kterem zadene junaka borečega se s svojo osodo in zvunanjim svetom propast ali celo smrt. Tragični konflikt obstoji v tem, da se junak strastno bori proti človeškim razmeram, njegova tragična krivnja pa je ta, da se zaplete on v boj s temi odnošaji. V tej borbi se popne junakov značaj do veličine, ktera nas povzdiguje ali tudi pretresa, krivnja pa opravičuje njegovo propast. Igrokaz ali drama pomenja vsako igro, ki ni niti vseskozi žalostnega, ali tudi ne veselega značaja. Igrokaz se navadno ne konča s smrtjo junakovo. Šaloigra prikazuje kako veselo dejanje večjidel iz družbinskega, mestnega življenja in je nam po njegovih slabostih in napačnostih na Šaljiv način predstavlja. Veselim igram sorodne so glume ali burke, v kterih se kaže kako prav smešno dejanje iz bolj nizkih, priprostih stanov. § 22. Opera ali spevoigra se imenuje vsaka drama, v kteri delujoče osebe ne govorijo, temveč večjidel ali vseskozi prepevajo. Glavni, muzikalni del stvarja godbena umetnost, besede (tekst, libretto) pa spadajo v področje dramatskega pesništva. Spevoigre so tragične (opera seria) ali komične (opera buffa). Manjše opere imenujemo o p e r e t k e. Proza. § 23. Zraven poezije se je proza samostalno razvila kot izraz človeške razumne tvornosti, prosta vseh metliških okov, kot nevezani govor. Služeča znanosti in vsakdanjemu ohčenju je bolj razširjena in se rabi češče nego poezija. Proza ima posebne umetne oblike, ktere rabijo različnim namenom. Proza vsakdanjega občenja je čestokrat v skladnji pomanjkljiva, po sodržaju siromašna, v izgovoru pokvarjena, ali dobra pisna proza se mora odlikovati po izbornem skladu, ritmiški lepoti ter po odbranih besedah in rekih, ki odgovarjajo mislim, ktere se baš izražajo. Ako se uporabljajo v njej pesniške prilike in prispodobe, tedaj je proza poetiška. § 24. Po sodržaju in po namenu deli se proza v več glavnih vrst. Samostalno so se sledeče prozaične oblike razvile: 1. Pripoved (pripovedovalna proza). V pripovedi se prikazujejo istinita dejanja in dogodki. Ona služi kot glavna oblika znanstveni prozi, osobito v zgodopisju ali po vestni ci. 2. Životopis (biografija) nam riše življenje kakega znamenitega človeka ter nas poučuje o zvunanjih in notranjih razmerah in dogodkih, ki so uplivali na razvitek in osodo njegovo. Ako se opišejo osebe vzlasti po svojih posebnih lastnostih, kako so se v mislih, čuvstvu in delovanju razločevale od drugih, tedaj je to opis značaja ali karakteristika do-tične osebe. 3. Opis in oris (Beschreibung und Schilderung). Opis nam razločno in jasno opisuje kak predmet ali dogodek po svojih znakih in delih. Opis služi vzlasti pouku, in to najbolj v prirodoznanstvu in potopisih. Oris se odlikuje od opisa v tem, da nam riše kak predmet v poetiški lepoti in nam ob enem tudi razkazuje utis, ki ga dela opisani predmet na dušo pisateljevo. 4. Razprava pretresuje razne dogodke, pojme, mnenja in nazore ter jih skuša dokazati, opovreči ali razjasniti. Ona je tedaj učena ali znanstvena. Neka posebna vrsta razprave je takozvana hrija (%Q£ict, poraba), ki kak znamenit izrek po celo določenih pravilih razpravlja. 5. Razgovor je posebna oblika v pripovedi ali razpravi. Predmet razpravljate v razgovoru dve osebi, od kterih ena drugo vzpodbuja in dopolnjuje. Razgovor postane dramatičen, ako se po njem prikazuje značaj razpravljajočih oseb, in kot tak stvarja temelj dramatskemu pesništvu. Razgovor se rad uporablja v daljših povestih, romanih in novelah ter podaje vsakemu pesniškemu umotvoru posebno živahnost. 6. PisillO (poslanica). Razgovoru podobno in sorodno je pismo, ktero piše kaka oseba na drugo odsotno. Po svojem namenu more pismo vse prozaične oblike uporabljati. Po sodržaju in svrhi ima poseben stilističen značaj. V njem se razpravljajo predmeti iz navadnega ali tudi iz najvišjega, duševnega življenja. § 25. Razven glavnih vrst razlikujemo še dva glavna prave a v prozi. Za nižje in višje potrebe v praktičnem življenju služi nam p o-slovn a, za duševne interese pa umetna proza. V literaturi zavzema le zadnja važno mesto. Umetna proza je znanstvena ali retorična. Znanstvene stvari se razpravljajo v pojedinih razpravah (monografijah) ali v obsežnih delih ali v učnih knjigah. Njen značaj jo različen po predmetu, kteri se baš razpravlja. Njen slog (stil) je potem historiški, prirodoznan-stveui, filozofski ali juridiški. Pri učnih predavanjih dobiva znanstvena proza tudi retoričen značaj. Retorična proza je po sodržaju in namenu tudi različna. Mi razločujemo cerkvene, sodnijske, politične govore, vojaške nagovore (vojno povelje), akademijske in šolsko, slavnostne iu p rigodne govore, kteri se vsi po značaju in slogu razlikujejo med seboj. "S. ' Epsko pesništvo. Pravljice in pripovedke. 1. O važnosti tradicionalnega slovstva. te ajpl slovstvu kterega koli naroda pripadajo tudi oni ljudski umo-- jre tvori, kterih niso izumili posamezni omikani pisatelji, nego T skupni duh celega naroda in kteri živijo le v spominu ljudstva, J prehajaj6č od roda do roda po ustnem sporočilu. Tradicijonalno slovstvo je cvet narodovega života; v njem odseva 5 njegov značaj, njegove prednosti in napake ter sploh vsa njegova individualnost, ki se razlikuje od posebnosti drugih, tudi najbližjih in najsorodnejših narodov. V tradicionalnem slovstvu opisuje vsak narod sam sebe ter slika podrobno in na široko svojo dušo, t. j. svoje mišljenje, svoje upe in strahe, svoje nazore o prirodi, svoje 10 vraže in običaje svoje. Tradicijonalno slovstvo je v najtesnejši zvezi z notranjim in zvunanjim životom dotičnega naroda, in razvitek tega slovstva visi ob narodovi zgodovini in njegovem duševnem napredku. Čim znatnejše je torej narodno slovstvo, tem večjo veljavo in tem zanimivejšo zgodovino moral je doživeti ta narod. 15 Brez tradicionalnega slovstva ni nobeno ljudstvo, naj se ono tudi nahaja še na toliko primitivni stopinji svojega izobraženja. Gotovo pa je med tradicionalnimi slovstvi raznih narodov velika razlika. Samo tisti narod, kteri si je tekom stoletij pridobil kaj historične veljave in ki more pokazati svojo lastno zgodovino, le 6ni ima tudi 20 znatnejše, obče zanimivejše narodno slovstvo. Zato je tradicijonalno slovstvo najzvestejše merilo za kulturno stanje vsakega naroda, ki še le stopa v kolo svojih sosedov, stoječih na vrhuncu omike. Tradicijonalno slovstvo je zadnji jek prastarih mythov, ono obsega ostanke stare vere poganske. V njem se spoznava, kake 25 nazore je imel naš narod o prirodi in njenih silah ter o uplini vseh pojav na zemlji. Tekom časa pa se je narodno sporočilo mnogo izpremenilo ter izgubilo prvotno svojo podobo, tako da je dandanašnji navadno prav težko najti prvotni njegov mythiški pomen. Le tiste 30 pravljice, pripovedi in pesni, ki govorijo o junakih, kako so rešili lepo devico iz oblasti zmajeve, so nam bolj razumljive in njih starinsko jedro se da laže razluščiti. Tradicijonalno slovstvo obsega: 1. pravljice in pripovedke; 35 2. pesni kot najpopolnejši in najbolj dovršeni del narodnega slovstva; 3. basni, pregovore, uganke, zagovarjanja, vraže in jednako drobnjav v nevezani besedi. Važnost tradicij on al nega slovstva povzdiguje F e r d i n a n d 40K0Čevar tako-le: „V narodnem literarnem blagu leži. tisočletna tradicija našega naroda, ki se ni nikoli pretrgala. In kdor hoče razvideti preteklost našega ljudstva do jedra, ta mora premozgati vso njegovo ustno tradicijo, ki jo je v tolikem izobilju ohranilo od roda do roda noter do današnjih duij. Modroslovec najde v tradi-45 cijonalnem slovstvu nazore našega naroda o bitju, življenju, vesolj-nosti, večnosti, neumrjočnosti itd. Psiholog bode zasledoval po njem značaj in način mišljenja ter duševne zmožnosti našega naroda. Zgodovinar nahaja v njem marsiktero črtico vzlasfci glede naše kulturne zgodovine, ki se ne dobi v nobenem arhivu. Tudi jezikoslovec za-50 sledi še marsiktero neznano, zanimivo besedo, ali pa že znano v drugi, prvotnejši in pravilnejši obliki; našel bode marsikteri lep izrek in čudil se narodovi skladnji. Pravnik pa dobiva v našem narodnem blagu pojasnila o pravnih in družinskih nazorih pri starih Slovencih in iz teh lahko sestavi „slovensko pravo". 55 In kako važno je tradicijonalno slovstvo za kritika in estetika! Obadva zasledita lahko v njem načelo, kako se naj umetno slovstvo razvija na podlagi tradicijonalnega. Umetno slovstvo se utegne preživeti in ostareti, narodno pa nikdar ne; da čim starejše je ono, tem več vrednosti ima v sebi, ker izraža narodovo bitje in ves 60 značaj njegov. To bitje in ta značaj pa mora dobro poznavati vsak, kdor hoče s pridom pisati slovenskemu narodu." In o narodnih starinah, ki so tesno spojene s tradicionalnim slovstvom, piše slavni Stanko Vraz prelepo: „Stari običaji narodni so podobni listju nekterih dreves, ki ostane na vejah do 65 prihodnje spomladi, dokler mlado ne požene. Odtrga li se pred časom, pride mraz in led, od kterega drevo popoka in se posuši. Stare narodne običaje treba pustiti kakor staro listje na steblu dreves. Kedar pride spomlad in zašije solnce omike, pognalo bode novo, mlado listje, a staro se bo obletavalo samo po sebi in padlo na zemljo brez škode drevesu, brez škode narodu. 70 Resnica je, ti običaji so po največ izvora predkristjanskega ; ali oni so tako nedolžni in neškodni, da je že ves njihov koren vzrasten s čistim steblom kristjanstva in da nedolžno poganja zraven njega, kakor nerodovitno drevo kraj vinske trte, ki je poleg njega vsajena. Pa ni li neumen vinogradnik, ki poseka drevo, po čegar vejah 75 se je razrastla vinska trta? Ni li neumen oni človek, ki gre trgat in izkorenjevat stare običaje ? — Kdor tako dela, podira jedino čvrsti temelj pobožnosti in nravnosti; kajti najčvrstejši je verozakon, kteri je. osnovan na značaj naroda, kteri je stopljen z njegovimi starimi običaji, in najiskrenejša ter najmilejša je pobožnost, ktera izvira iz 80 tega studenca. Ta resnica je po zgodovini vekov potrjena." V Nemcih spoznal je že slavni pesnik in filozof Herder veliko važnost tradicionalnega slovstva. Izdal je 1. 1778. posebno zbirko narodnih pesnij: „Die Stimmen der Volker in Liedern", ktere je on iz različnih jezikov preložil v nemščino. Vsled tega in vsled O s s i a- 85 novih pesnij navdušil se je tudi velikan Goethe za narodno pesništvo in prevel celo srbsko narodno pesen: „Smrt Asan-Aginice" po italijanski prestavi Fortisa, kteri jo je čnl na svojem potovanju v Dalmaciji peti. V našem stoletju pa sije najbolj prizadeval Jakob G r i m in zbrati nemško narodno blago in pokazati svetu 90 n jegovo občo veljavo. O marsikterih pravljicah, o kojih se je mislilo poprej, da so udomačene le pri posameznih narodih, dokazal je ta učenjak, da so obče blago vseli arijskih narodov, in tako je z nova potrdil sorodnost Arijcev. Tudi slovanski narodi imajo premnogo tradicijonalnega slovstva 95 v vezani in nevezani besedi, kar torej lepo dokazuje njihovo kulturno stanje. Med avstrijskimi Slovani so se začeli prvi za narodno slovstvo zanimati Čehi. Vzlasti pesnik Čelakovsky, prijatelj našega Prešerna, šafarik in Hanka so bili hitro spoznali važnost njegovo. ioo Že leta 1834. piše Čeli Hanka: „Pesni prostega naroda niso samo glede jezikoslovja, ampak tudi glede na kraso- in narodoslovje imenitne in koristne. One so podobe, iz kterih se more značaj vsakega naroda najbolje spoznavati; one so zgodovina notranjega sveta in življenja; one so tako rek6č ključ k svetišču narodnosti. Kdor narodne 105 pesni zametuje, ne bode nikdar spoznal, kaj je človeštvo, ki se ravno tako v pastirskih pesnih kakor v egiptovskih piramidah razodeva. Takih pesnij iskati in nabirati je po tem takem ravno tako zaslužno, kakor nabiranje starinskih ostankov." no Najbogatejše tradicijonalno slovstvo med vsemi Slovani je rusko, najlepše in najbolj poetično pa srbsko. Srbske narodne pesni so za-dobile v pravem pomenu besede svetovni glas in prevajajo se v vse evropske jezike. Največje zasluge za nabiranje srbskih narodnih pesnij stekel si je Vuk Stefanovič Karadžic (1787 — 1864), za 115 ostalo uarodno blago pa Vuk Vrčevič. Tudi Slovenci imamo precej obširno tradicijonalno slovstvo, na ktero smemo biti zares ponosni. Na jedni strani je to naše slovstvo v daljši ali kračji zvezi z ostalimi slovanskimi in sploh arijskimi narodnimi slovstvi; na drugi pa se tudi razlikuje po svojih 120 posebnostih od vseh ostalih in celo od najbližjega nam srbsko-hrvat-skega pesništva, tako da moremo o slovenskem narodnem duhu posebej govoriti. Tudi drugi narodi priznavajo lepoto in vrednost slovenskih narodnih pesnij. Slavni pesnik Anastasius G run je pokazal 125 nemškemu narodu v izvrstnem prevodu nežnost in milino naših pesnij. S splošnim priznanjem in navdušenjem sprejela se je leta 1850. njegova pesniška zbirka: „Volkslieder aus Krain", in od tedaj se tudi hvali in povzdiguje velika notranja vrednost naših narodnih pesnij. 130 Ali preteklo je mnogo časa, predno so začeli i Slovenci sami spoznavati vrednost svojega tradicionalnega slovstva. Še 1. 1854. izpodtikal se je marsikdo ob nabiranju narodnih svetinj, ktere je smatral za surovosti, ki kažejo, „kako neomikani, babjeverni in vražni so bili Slovenci". Vendar pa so se našli možje, ki so imeli o našem 135 tradicionalnem slovstvu drugačno prepričanje in ga začeli marljivo nabirati, dobro vedoč, da je zadnji čas za to; kajti treznejši nazori o prirodi in zmirom bolj šireča se omika so za narodno slovstvo to, kar mrzla slana za cvetlice. S. Rutar. 2. O narodnih pravljicah in pripovedkah. K najstarejšim duševnim proizvodom vsakega naroda prištevajo se pravljice in pripovedke, bodo si v vezani ali nevezani besedi. Tesno z ljudstvom spojene predočujejo nam njega mišljenje in življenje. Sredi prostega naroda so one v starodavnih časih nastale ter prehajajo neločljivo združene z njim po nepretrganem ustnem izročilu 5 od roda do roda. Vse, kar je ljudstvo v svojem notranjem življenju občutilo in v zvunanjem svetu doživelo, izraža se v njegovih pravljicah iu pripovedkah. V prvih se zrcali versko mišljenje narodovo, njega nagledi o naravi in svetu, v drugih pa je pisana zgodovina njegova. Vse izpremembe v duševnem in društvenem oziru, vse zgode in 10 nezgode na polju svetovne povestnice zapustile so v narodnih pravljicah in pripovedkah svoje neizbrisljive sledove. Po prvotnem bistvu in svoji vsebini razločujete se pravljica in pripovedka ena od druge; ali vendar je obema toliko skupnega, da se večkrat obadva izraza zamenjujeta med seboj. V obče se 15 lahko opomni, da je pravljica (Marchen) bolj poetiškega, pripovedka (Sage) pa zgodovinskega značaja. V prvi prevladuje ljudska domišljija, v drugi pa razum in spomin; v 6ni so poosebljene razne prikazni v prirodi, v tej pa so kakor v živi sliki ohranjeni mnogovrstni zgodovinski dogodki. 20 Pravljice segajo v ono staro dobo vsakega naroda, ko si je ljudstvo začelo po svoje tolmačiti obdajajoče ga prikazni na nebu in zemlji. Človek, pravi sin narave, popolnoma podvržen uplivu zvunanjega sveta in uklenjen v spone prirodnih močij, mislil si je, da delujejo v njih nadzemska bitja. V božjem strahu je trepetal, 25 ko se je vzdignila huda nevihta, zatemnilo se zlato solnce, neb6 se preobleklo v črne oblake, med njimi pa švigal blisk kakor kače žareče. Zemlja se je tresla pred strelonosnimi udarci, narava je potihnila, žival in človek se je skrival v svoje zatišje, da uide razburjenim silam nebesnih elementov. Človek si je domišljal, da se 30 bojujejo med seboj nadnaravna bilja svetlobe in teme. Strahoma je pričakoval boja konec. Nevihta neM, blagodejni dež je porosil mater zemljo, oživil ovenelo naravo, zlatorumeni solnčni žarki so prodrli črne oblake ter prognali viharne demone z nebesnega oboka. Solnce se je zopet v vsem svojem veličastvu zmagonosno prikazalo 35 na nebu, in tedaj je slaba človeška nar&v spoznala in molila v njem najvišje in najmogočnejše božanstvo. Ali ta zmaga ni bila večna. Solnčni žarki so jeli pojemati, njegovo svetlobo je zakrila siva megla, zemlja je otrpnila, njeno 40 življenje nehalo. Nastopila je zima, tema je nadvladala svetlobo, zimski demon je premagal solnčno božanstvo. A uničil ga ni. Kmalu je jelo dobivati novih močij, njegovi žarki so prihajali toplejši in močnejši, otrpnela zemlja je pila va-se njega gorko svetlobo — in narava se vzbudi iz dolgotrajnega zimskega spanja. Svetloba je 45 premagala temo, zimski demon se je umaknil prekrasnemu, pomladanskemu božanstvu, gorkemu vse oživljajočemu solncu. In z naravo vred začel je tudi človek, sedaj prost zimskih spon, na novo živeti in veseliti se cvetoče prirode. V zahvalo pa je zažigal bogate darove na hribih in holmih, pevaj6č v obrednih pesnih 50 slavo in čast mogočnemu nadnaravnemu bitju. Te in jednake prikazni v prirodi so delale globok utis na človeško srce in dušo. One so prvotno določevale njegove verske nazore, in ti so našli odmev svoj v pravljicah, v kterih je izražal ves narod svoje naglede o sovražnih si nadzemskih bitjih. In tako so v videzno 55 neznatnih narodnih pravljicah čestokrat ohranjeni starodavni bajeslovni (mjthiški) nazori naših pradedov. Takih prič nahajamo med vsemi narodi arjo-evropskega debla, tudi med Slovani in Slovenci posebej. Ali te pravljice niso podobne umetnim cvetlicam, ki jih je presadil vrtnar iz tuje v domačo zemljo in tu so se potem plodovito razmnožile ter rodile 60 mnogo sorodnic, temveč ti duševni proizvodi so liki prave domače cvetlice, ki rast6 povsod, kjer so prosta polja in travniki, ne da bi jih gojil gospodar in jim skrbno prilival. Naše narodne pravljice ne nahajajo samo med Slovani svojih sorodnic, temveč med vsemi arjo-evropskircri narodi. V njih vseh kažejo se nanj oni in isti glavni nazori o 65 prirodnih prikaznih, in to vse nam svedoči, da segajo priče my-thiškega zapopadka daleč tja v ono dobo, ko so ta ljudstva skupaj ali vsaj v ozki zvezi in sorodstvu živela med seboj. Daljni razvitek človeškega duha je pouzročil vidno izpremembo starodavnih mythov. Prirodue prikazni, v kterih si je človek poprej 70 mislil delujoča božja bitja, počlovečil je on sedaj, t. j. predstavljal si jih je v človeški podobi. Iz pravljic o bogovih stvaril si je pripovedke o junakih — heroih. Prikazni v prirodi zvezal je z zgodovinskimi dogodki, dejanja nadzemskih bitij pridejal je svojim dobrotvornim zemskim junakom. Takim potem presadila se je bajka 75 ali pravljica na določena zgodovinska tla. Ona je postala pripovedka, ki ima, če tudi stoječa na povestniški podlagi, vendar svoj začetek v starodavnih nazorih o naravi in njenih prikaznih. A ne samo v junaških pripovedkah in pesnih, temveč tudi v pravljicah o živalih ohranil se je znaten in važen spomin na stare mythiške nazore naših pradedov. V dobi, ko je človek životaril kot 80 pastir in lovec, opazoval je v živalih čudne posebnosti. Marsikaj je bilo v njihovi naravi sličnega človeškim lastnostim, ali mnogokaj nahajal je tudi v njih tako skrivnega in nezapopadnega, da so se dozdevale živali ljudem kot nadnaravna, vzvišena bitja. Vsled tega jim je človek prisvajal človeške čute, misli in dejanja, da živali so 85 mu celo govorile. A na drugi strani jih je zopet prišteval višjim bitjem ter jih po božje častil, domišljuj6č si, da se kažejo v njihovi vidni podobi nadnaravna, nevidna božanstva. Tedaj pa jim je tudi ljudstvo v svoji živi domišljiji pripisovalo dejanja bogov, prikazni v prirodi, t. j. mislilo si višja bitja v živalski podobi. Bajke o 90 bogovih so se sčasoma prelevile v živalske pravljice, v kterih imajo razne živali svoj simbolski pomen. Te tri stopnje v razvitku starih mythov iz prvotno fizičnega nazora imenuje znanstveno Imjeslovje theo-, anthropo- in zoomorfozo. Pravljice in pripovedke so bile tedaj v tesni zvezi z duševnim 95 življenjem in verskimi nazori celega naroda. Ljudstvo jih je čislalo kot božje resnice ter je izročalo neizpremenjene svojim potomcem po ustnem sporočilu. Le tako je bilo mogoče, da se jih je v prozorni, razumljivi obliki še mnogo ohranilo do današnjega dne. Med slovanskimi narodi nahaja se lepo število starih pravljic 100 in pripovedek, ki so sorodne ali vsaj slične med seb6j. Njih vsebina je jako raznovrstna in se razdeljuje v več skupin. Najvažnejšim pričam morajo se prištevati one, ki so ohranile prvotni svoj mythiški značaj. Med temi se odlikujejo osobito tiste pravljice, v kterih se nam v prvotni obliki predočuje boj med svetlobo in temo. Jako 105 različne so dogodbe, po kterih se nam predstavlja ta boj; ali pri vseh razlikah se vendar lahko spozna, da so te pravljice le inačice prvotno jedne in iste oblike. Njih vsebina se lahko tako-le razvrsti: 1. Dnevno svetlobo požre strašni, dvaiiajsteroglavi pozoj (= nevihta); temu pa razkolje mladeneč (= strelonosni gromovnik = Perun) no glavo, in blažena svetloba se zopet razlije po celem kraljestvu. Znamenito v pravljicah te vrste je vzlasti to, da se svetloba sama kot taka (fizično) prikaže in imenuje, a ne niti v živalski (zoo-morfski) niti v človeški (anthropomorfski) podobi. V inačicah pa ugrabijo Veter, Grom ali sokoli, orli, vrani — svetle device (= dnevno 115 2 svetlobo). Na mesto Včtra stopi tudi Jaga-baba (= nevihta, črni oblaki) ali hudobna mačeha. 2. Nebesna svetloba se nam izraža po raznih čudovitih rečih, ktere mora junaški mladeneč za očeta ali za kralja svojega priboriti, 120 kakor so na pr. zlata jabolka, zlatopera ptica, zlatorogi jelen, zlato-grivi konj itd. Zlato nam kaže sploh na svetlo bitje, in v takih pričah predočujejo se nam solnčni mythi v raznih oblikah. Semkaj se stavljajo tudi pravljice o čudotvorni vodi, ki mrtvo telo k življenju obudi (t, j. naravi novo življenje udahne) in očem zopet luč 125 življenja podeli (t. j. po blagotvornem dežu sveti z nova veliko nebesno ok6 = solnce). Vodo življenja pa dobivajo vrani, t. j. vetrovi, ki črne oblake na nebo pritep6. — Ali mladeneč si tudi pribori čuda krasno nevesto (t. j. solnčna svetloba, svetla zora v poznejši anthropomorfski podobi), ktera s svojo lepoto in milim smehljanjem 130 krasno cvetje iz rožic izvabi (= naravo oživi). Semkaj se prištevajo razne in mnoge pravljice o snubljenju čudnih nevest; ali poznejšim pričam so že v obilni meri pridruženi zgodovinski dogodki. Taka je na pr. znana srednjeveška pripovedka o Ortnitu in o Wolfdietrichu. 3. Svetlobne prikazni se nam predstavljajo v človeški podobi. 135 Devico reši iz pozojeve oblasti junaški mladeneč, ali pa devica izbavi mladenča iz rok pomorskega kralja. Slično vsebino opevajo čestokrat narodne epske pesni, kakor pri Slovanih (deloma v ruski pesni: Ilija Muromec), pri Nemcih (Siegfried), pri Grkih (Perseus reši Andromedo). Izmed slovenskih junaških pesnij omenjamo tukaj vzlasti 140 dve o kralju Matjažu; Ivralj Matjaž reši svojo nevesto Alen-čico, kraljico ljubo ogersko, iz sovražnikove (turške) oblasti, t. j. solnčni junak (pomladanje solnce) otme pomlajeno zemljo iz zimskih spon. V drugi pesni pa izbavi Marjetica, turškega cara mlajša hči, kralja Matjaža iz turške ječe. Slično vsebino hrani tudi na-145 rodna pesen in legenda o sv. Jurju in sv. Marjeti. — Junaški mladeneč, ki reši devico, je včasih tudi nenaravnega pokolenja. Svoj rod izvaja od bika, medveda, lisice, ribe itd., kar ni nič drugega kot theriomorfoza hudournega oblaka, kterega Perunova strela zadene. Tukaj se uvrščujejo tudi mnogoštevilne pravljice o palčeku, malčeku-150 palčeku (Daumling). — Mati, žena, sestra ali hči se reši iz pozo-jevega žrela ali iz oblasti hudobnega ženskega bitja (Jage-babe), v nekterih pravljicah brez boja, v drugih pa se bijejo hudi boji za rešitev. Spomini na te naglede so se ohranili tudi v epskih pesnih. Med njimi imenujemo v prvi vrsti grški epos, kjer odvede Pariš lepo 155 Heleno, ktero si mora potem mož po krvavih bojih zopet priboriti. 4. Mnogo pravljic nam tudi pripoveduje, da se reši speča, začarana, okamenela ali v kakšno žival izpremenjena devica, kraljičina, tudi kraljič ali njegov pomagalec iz strašnega, nenaravnega stami Izpremembo v pozoje, medvede, kače in druge živali, ali v mrtvo otrpnelost pouzročujejo liudobne čarovnice po umetnih čaro- igo bijah, bodi si da jim dado čarobnih jedij ali pijač, bodi si da se jih dotaknejo s čudotvornimi koreninami ali šibami. Začarance izbavi mladeueč ali deklica s tem, da se odloči, združiti se z začarano osebo v življenju, ali pa da jo otrpnelo poljubi ali da se je zopet z vse oživljajočim korenom ali s šibico dotakne. Vse to pa ne znači 165 drugega, nego da solnčna svetloba pojema in konečno poneha. Vsled tega otrpne življenje v naravi, priroda spi odrevenela (okamenela) svoje zimsko spanje liki začarana devica. Iz zimske otrpnelosti jo reši pomladanje solnce (= junaški mladeueč) s tem, da se njega žarki združijo z zemljo. Včasih govorijo pravljice tudi o okamenelem 170 cesarstvu, in to je zopet le mythiška slika za zimsko, otrpnelo življenje v naravi. 5. S svetlobnimi bitji bojujejo se sorodna, a sovražna jim bitja, skušaj6č uničiti je. Hudobna sestra umori brata ali sestro. Iz groba pa vzraste trstika ali meklen; iz njega postanejo piščali in 175 ovadijo potem v človeških glasovih strašno pregreho. Semkaj stavijo se pravljice pripoveduj6če, kako obrekujejo sestre svojo sestrico, hoteč uničiti jo, pri njenem možu, podvrgši jej živalski porod. Drugje skušajo zopet zlobne sestre ugonobiti ženina lastni svoji sestri, ali on uide vsem hudobnim naklepom in se združi z nevesto. 180 Namesto zavidljivih sester nahajamo v drugih pričah brate, kojih zavist skuša mlajšega brata spraviti s sveta. Navadno so trije bratje; med njimi sta prva pametna, tretji pa budalast. Pametna dva zalezujeta neumnega brata, hoteč uničiti ga, ali ta se v svojih dejanjih skaže pametnega in jim vselej srečno uide. — Mnogoštevilne so na 185 dalje pravljice o hudobni mačehi, ki dela proti pastorki, redkoma proti pastorku, zlobno naklepe ter jo skuša na vse načine spraviti s sveta. Ali vsi početki nečloveške mačehe imajo za ubogo pastorko srečen konec. Mačeha hoče s kraljičem, ki snubi umazano pastorko, po zvijači lastno hčerko omožiti, a vse to se jej nikakor ne posreči. i!)0 V teh pričah je prvotni mythiški značaj zelo otemnel, in le pazljivo ok6 ga še more s pomočjo bajeslovne vede zasledovati. Prvobitni nagledi o prirodnih prikaznih so se prenesli na navadno človeško življenje. Razmere in razna stališča, v kterih je živel človek, presajal je njegov duh v pravljice, in tako se tedaj tudi razumeva 195 2* njih vedna preobrazba po nplivn vsakdanjega življenja. Na mesto pozoja stopili so roparji; kar je bilo prej odmerjeno jednemu bitju, prisoja se sedaj več bitjem; v jediio pričo zlilo se je več pravljic. Tako je po krajevnih in narodnih razmerah nastalo mnogo inačic, 200 ki se včasih le po neznatnih posebnostih razločujejo med seboj. Tekom časa nastale so pravljice nravno - mythi škega značaja. K pričam nravno - mythiškega sodržaja prištevajo se mnogovrstne pravljice o rojenicah ali sojenicah, ki odgovarjajo staro-klasiškim moiram ali parkam in skandinavskim nornam. Tii se lahko 205 uvrstijo razne pripovedke o vilah, o teh človeku jako priljubljenih bitjih, ki bivajo v vodah, na zemlji in v zraku. Vse te priče so polne nravnih (ethiških) nazorov in vsakdanjih človeških razmer; ali vendar so v svoji prvobitnosti mythiškega značaja, kar nam že v njih delujoča nadnaravna bitja, če tudi v človeški podobi, dokazujejo. 210 Psihološki in nravni živelj pa prevladuje čeloma v onih pričah, ki pripovedujejo o pravici in krivici, o bogastvu in uboštvu, o krivdi in nedolžnosti. Povsod zmaga 6ni moralni princip v njih, ki je globoko utisnjen v srce prostemu ljudstvu, da se namreč dobro plačuje, kaznuje pa hudo. V teh pravljicah se nam prikazuje 215 ljudstvo, kakoršuo je, v svojem vsakdanjem življenju in mišljenju. Iz njih se učimo spoznavati starodavne šege in navade, nravne naglede in pravne običaje posameznega naroda. Na pravljice je mogočno uplivala tudi vera kristjanska. Vsak duševni napredek in boj velikanskih idej, tukaj boj med kristjanstvom 220 in poganstvom, utisnil je tradicionalnemu slovstvu neizbrisljiv svoj pečat. Bajke (mythi), ki so kazale dejanja nadnaravnih bitij in njih razmere do človeka, dobile so tekom časa kristjansko obliko. Dobro-tvorna dela in lastnosti poganskega bitja so se prenesla na znamenitega kristjanskega junaka ali junakinjo, in po bajki preobrazila 225 se je stara legenda. Bazven pravljic in pripovedek strogo mythiškega in nravnega značaja poznava še slovenski narod mnogoštevilnih prič o povodnjem in divjem možu, o morskih deklicah, o maliku ali škratu, o volkodlaku, mori, torklji itd. Skratka vsaka čudna nadnaravna prikazen, 230 ktere si ni mogel človek s prostim razumom tolmačiti, našla je izraz svoj v posebni pravljici. Neštevilno je med ljudstvom raz-trošenih mlajših krajevnih pripovedek in legend. Skoro vsako jezero in vsaka globina v gorah in dolinah ima svojo pripoved. O sto in sto cerkvah nahajajo se med narodom priče kažoče, kako so božji 235 hrami nastali ali kako je mati božja s svojo nadnaravno močjo ondi ustavila konjsko kopito krvoločnemu Turku. Mnogovrstne so pripovedke o onih svetnikih in svetnicah, ki se posebno čislajo med našim ljudstvom. Priče o njih so vzrastle na trdni podlagi poznejših kristjanskih legend, ali njih vsebino je ljudstvo rado preobražalo po narodnih in krajevnih razmerah. Dalje še imamo zgodovinskih pri- 240 povedek o pesoglavcih, o Pegamu in Lambergarju, o kralju Matjažu, o kraljeviču ali knezu Marku, in sploh o ljutih turških bojih. Med narodom živijo priče o močnem Štempiharju, o Petru Klepcu, o Martinu Krpanu, in slovenski Pavliha je pravi uzor narodnega hu-rnora in satire. 245 Narodne pravljice in pripovedke zavzemajo tedaj v vezani in nevezani besedi najvažnejše mesto v tradicionalnem slovstvu slovenskem. V njih se zrcalijo naših pradedov prvi inythiški nagledi o priroduih prikaznih, v njih se kaže razvitek narodnega duševnega življenja iz starodavnih časov do novejše dobe, in v njih je tudi v 250 glavnih potezah pisana zgodovina slovenskega naroda. ./, Skd. Dečko nadvlada tri pozoje. Nekdaj je živel siromašen ribič. Vsak dan je nastavljal mreže, a uloviti ni mogel ničesa. Na enkrat pa ulovi zlato ribo. Ko jo nese domu, reče mu riba: „Ne nosi me domu. spusti me rajši v vodo, jaz ti donesem veliko hasen, in ti bodeš srečen, ako me izpustiš. Eibič se d i preprositi in jo spusti v vodo. Tudi v drugič f> jo je ulovil in nesel domii, a zopet jo izpusti na njeno prošnjo. Še v tretje jo ulovi, a tedaj mu reče riba: „Ti si se mene dvakrat usmilil, a sedaj stori z menoj tako, kakor ti porečem: „Na dvanajst koscev me razseči in od teh daj tri pojesti ženi, tri kobili, tri psici, a tri posadi na vrt." To je storil ribič, in pred letom 10 dnij porodi mu žena tri sine, kobila dobi tri konje, psica tri pse, a na vrtu so vzrastle rože tri. Ovi trije dečki so lepo odrastli, in vsak si je vzel primerno svoji starosti psa. konja in rožo, in na to so obračali vso svojo skrb. A sedaj si izmisli starejši in reče: „Jaz zapiknem v tram svoj nož; ako bode iz mojega noža tekla kri, 15 tedaj znate, da sem mrtev." To izreče pa odide. Ko je že dolgo potoval, dojde v neko mesto, ki je bilo vse v črno svilo ovito. Povedali so mu, da mora kraljeva hči iti na smrt k pozoju, ki zahteva vsak dan jedno deklico. Zdaj je prišla vrsta na hčer kraljevo, in zat6 je vse žalostno. Ako bi pozoju ne dali deklice, ne imeli 20 bi vode; pozoj bi jim je ne dal. Dečko si vzame sabljo in psa ter odide zvečer na prežo. V krčmi pa je bil neki babi, ki je za plačilo pazila na skledo, ktero je on z vodo napolnivši ostavil na mizi, naročil, naj mu tedaj, ko se bode voda burkala v skledi, 25 izpusti iz hleva njegovega konja, da mu dojde na pomoč. Ob dvanajsti uri ob polnoči bode se to zgodilo. Ob deseti uri pripelje se kraljeva hči in poklekne na breg one vode. Ko vidi dečko, da že prihaja pozoj, koji jo hoče požreti, veli jej, naj odide na stran, češ da hoče on sam umoriti pozoja. 30 A ne znajoča, da jo hoče v istini osvoboditi, ne umakne se; kajti ako bi došel pozoj, a nje bi ne bilo tam, ne dal bi on vode. Ali mladeneč videč, da že pozoj dohaja, hiti jo na stran in se počne boriti ,s pozojem. Pes ga je držal, a on je sekal glave, kajti imel je pet glav. Pozoj ga skoro nadvlada, a sedaj brcne dečko z nogo 35 ter zažene čižme babi v glavo, kajti bila je dvanajsto uro zaspala. Onda se prebudi ter izpusti konja. Ta poprime pozoja in junak mu poseka vse glave. Iz vseh peterih glav pa poreže jezikove konce, razdeli kraljičin prstan na dvoje in vzame ono polovico njenega robca seboj, kjer je bilo všito njeno ime, ter odide v mesto na stan. 40 A h kraljičini pristopi cigan in veli, da jo umori, ako ne reče očetu, da jo je on osvobodil; in res ona priseže, da bode rekla tako. Ko dojde z njim domu, bil je kralj jako vesel, ali veselje njegovo se je hitro izpremenilo v žalost; kajti na večer morala je že druga hči k drugemu pozoju, da jo požre. Ta pa je imel devet glav. Ko 45 čuje dečko, da mora iti i druga kraljičina v smrt, tedaj gre tudi on njo osvobodit. In dogodilo se je baš tako, kakor s prvo hčerjo. Tudi tem glavam je konce od jezikov porezal ter kraljičini vzel pol prstana in robca in odšel v mesto na stan. Cigan pa je tudi to hčer prisilil, naj reče, da jo je on osvobodil, in vzel je seboj 50 glave ubitega pozoja. Zopet je bil kralj vesel, ali postal je hitro žalosten; kajti dati je moral še tretjo hčer tretjemu pozoju, ki je imel dvanajstero glav. A dečko začuvši, da mora iti v smrt i tretja hči, gre tudi njo reševat. Ko pride čas, da bi jo požrla pošast, pograbijo pozoja on, konj in pes ter ga drže, dokler mu junak vseh 55 dvanajstero glav ne poseka. In tudi od teh je porezal jezikove konce, vzel pol prstana in robca ter odšel v prejšnjo staro hišo v mesto na stan. Kraljičino pa dohiti cigan, in tudi ti se mu mora zakleti, da bode rekla, da jo je on osvobodil. Sedaj pa zahteva, da mu mora kralj dati najmlajšo hčer. To mu kralj privoli, kajti 60 mislil je, da je res on osvobodil njegove hčere. Mlajša kraljičina se temu protivi, dobro znaj6ča, da dojde on, ki jo je rčs osvobodil; ali oče 'jo prisili, da mora vzeti cigana. Ko je prišel dan ženitve, reče naš mladeneč svojemu gospodarju, je li bi rad pokusil one hrane, ktero bode jedel kralj. Ta se začudi, kako bi bilo to mogoče, a dečko napiše listek in ga pošlje 65 s košarico vred po svojem psu v grad. Psiček odbeži v grad k najmlajši kraljičini in jej vroči pismice. Ona spozna psa ter veli sokaču, naj naloži one hrane, ki ima priti na mizo, v košarico in jo naj dii psu. Sokač je storil to, a kralj je zapovedal, naj pazijo, kam bode šel ta pes; ali niso ga mogli spaziti. Potem je dečko 70 zopet pisal po vina in kolače. Pes je došel k mlajši kraljičini, dal jej pismice, in ona mu je dala vina. Straže so se razpostavile, da bi videle, kam ide pes, ali niso ga mogle spaziti. Tedaj pa vpraša kralj svoje hčere, kaj pomeni to, in one so mu morale povedati, da je to njihovega osvoboditelja pes. Ko je došel pes v tretje po 75 najboljše jestvine, hoteli so ga zadržati, pa ga niso mogli. A vendar so spazili, da je šel na kraj mesta v neko staro hišo. Tja se takoj napotijo kralj in njegove hčere z vojaki in kočijami. Dečko videč, da pride kralj po njega, opravi se v kraljevo obleko in odkrije prsi, kjer so bili videti solnce, mesec in zvezde. Tudi konja svojega 80 razkrije, ki je bil zlat, kakor i pes in roža, ktero je vzel v roko. Kralj se prestraši vidčč, da je vse svetlo v hiši; kajti cela hiša se je svetila od teh zlatih stvarij, in tudi osvoboditelj sam je bil zlat na prsih in rokah do lakta. In kralj je padel na kolena in vprašal, je li on isti, ki je osvobodil njegove hčere. Kraljičine so 85 ga spoznale in tudi on je pritegnil, da je. Nato se napotijo vsi v stolico kraljevo in tu so se gostili in veselili. Na koncu pa je moral vsak povedati neko dogodbo. Došel je red na kraljevega ženina, t. j. cigana. Začel je pripovedovati, kako se je mučil, ko je tri pozoje skončal in kraljeve hčere osvobodil. Nato pride vrsta na mla- 90 denča, ki je bil res rešil kraljičine. Ta poudari odločno, da je sam pokončal one tri pozoje; naj le pogledajo glave pozojeve, ktere je donesel cigan. Gostje so je pogledali in videli, da so jezikom odrezani konci. In mladeneč vzame jezikove konce, rekoč, naj poskusijo, ali gred6 ti konci k onim jezikom. Ko se je vse jedno k drugemu dobro prilegalo, 95 veli dečko kraljičinam, naj dad6 svoje robce in prstane. Vsaka je dala samo pol robca in pol prstana, in tudi on je dal svoji polovici, in glej, vse se je dobro ujemalo. Onda so vsi znali, da je on isti, ki je osvobodil kraljičine, in cigana so na konjskih repih raztrgali. Potčm so se stoprav gostili, in on si je vzel najstarejšo kraljičino za ženo. 100 Ko je dečko prvo noč spaval v gradu, prebudi se in vidi goro goreti. Takoj skoči po koncu, opravi se in ide tja. Prišedši do gore, vidi ogenj, kije gorel na njej. Žaba se obrača na ražnju, in baba kriči na drevesu poleg ognja: „Ijuj, ijuj, zima mi je!" In on jej veli: 105 „Hodi se gret!" Ali ona ne gre, češ da jo je strah njegovega psa in konja, ter mu d& tri šibe, rekoč, da pride dol, če mahne in udri z njimi konja in psa. On bedak je učinil to, in vsi trije so postali kameni: on, pes in konj. Njegov brat pa je sanjal, da mu je ta umrl. Takoj gre gledat, ali kaplje kri iz noža. Ko to vidi, obsedla 110 brže konja, vzame psa in rožo ter odlazi od doma. Došel je v isto mesto in grad. Tudi on je videl goro goreti. Prestraši se in gre tja, da vidi, kaj je to. In videl je, da se peče žaba na ražnju, a baba javče na drevesu: „Ijuj, ijuj, zima mi je!" On jej reče, naj se hodi gret, ali ona ni tega storila, dokler mu ni dala šibe, 115 da mahne z njimi po konju in psu. On se " (= slov.obraten), kar jim ob enem znači „izmenjenega" in „ urnega"; Beli Rusi mu rekajo „vavkalak", Srbi in Hrvatje „vukodlak", Slovenci 100 pa „volkodlak". Ime samo je pridevnik, sestavljen iz samostalnikov „volk" in „dlaka", in pomenja tedaj človeka imajočega volčjo dlako ali človeka v volčji podobi. Pri nobenem narodu ni se volkodlaška vraža tako močno in ob enem tako strahovito razvila kakor pri Slovanih, ki se mogo, 105 ako so bili stari Skiti res slovansko pleme, tudi z naj- starejšim zgodovinskim poročilom o volkodlakih ponašati. Grški zgodovinar Herodot (484—424 pred Kr.) pripoveduje namreč (1. IV. c. 105.) o skitskem plemenu N e u r o v, ki so bivali v sedanji lvovski okolici proti Visli, da se vsak izmed njih enkrat na leto za nekaj 110 dnij povolkodlači, potem pa zopet na človeka preloži. Ta vest, kteri sicer pisatelj sam ne veruje, došla mu je od Skitov iii na Skitskem bivajočih Helenov, ki so mu jo celo s prisego zatrjevali. Da se je i slovenska domišljija mnogo bavila in se še bavi s prelaganjem človeka na druga, vzlasti živalska bitja, pričajo nam 115 mnoge bajke o volkodlakih in vedomcih ali vedarcih, kakor jih Valvazor imenuje. Po slovenskem praznoverju je volkodlak na videz človeške podobe in lepega obraza, le da mu po vsem truplu volčja dlaka 120 raste. Telo se mu razvija hitro kakor živali in ni ga treba tako dolgo zibati in pestovati kakor druge otroke, ali pamet mu le počasi dohaja kakor človeku. Srce njegovo je zversko: ne pozna ne gnusa, ne usmiljenja, ampak še ne dve leti star hodi že sam na lov, trga kruto ovce in druge živali ter napada tudi ljudi. Ker 125 je vrhu tega zel6 zvit in prekanjen, priti mu je sila težko do živega; kajti oblači se človeški in s tem premoti vsakega preganjalca. Kedar ga lovci zasledtj, pridruži se jim čedno opravljen in lovi z njimi volkodlaka. Reši se pa tem laže vsake nevarnosti, ker hodi zvečer po vaseh in posluša pod okni, kaj se kuje nd-nj in pripravlja. 130 Uetreliti ga moreš le z blagoslovljeno puško. Fr. Wiesthaler. 22. Polifeni v narodni tradiciji slovanski. V devetem spevu Odiseje pripoveduje „božji trpin", Odisej, zbranim Fejakom in kralju jim Alkinovu, kar je prestal, odkar „sveto razdjal je bil mesto trojansko". Med drugim prignala ga je bila osoda v deželo ošabnih Kiklopov, orjaških ljudij, o kterih 5 pravi, da ne orjejo in ne sejejo, a jim vendar zemlja v obilju rodi pšenice, ječmena in vina. Zakonov nimajo in prebivajo vrhu visokih gor& v obločnih (izdolbenih) pečinah, in vsakdo je sodnik ženam svojim in otrokom ter jim tovarišev ni mar. Želččjih natančneje spoznati, odpluje Odisej z nekterimi svojih 10 tovarišev z bližnjega (kozjega) otoka proti njihovi domačiji in do obrežja dospevši veli nekterim tu ostati in ladije varovati, a dvanajst najpogumnejših vzame seboj, oprtiv kozji meh, poln sladke črnine, ktero mu je bil nekdaj poklonil iz hvaležnosti Maron, Evan-tejev sin, svečenik Apolonov. 15 Pridejo do b i v ali š ča Pol ife mo veg a in ker obra ni domd, svetujejo Odiseju tovariši, da si vzem6 sira ter odidejo, in potem zopet, da hitro odžen6 kozlet in jagnjet na ladijo ter odjadrajo; ali on, hoteč velikana videti, ne posluša jih. Tedaj ostanejo, unetijo ogenj, opravijo daritev, najed6 se sira ter pričakujejo, da se gospodar 20 vrne s čredo. Pričakovani pride, silen tovor suhljadi noseč, ktero telebi v pečini s tako groznim ropotom na tla, da se tujci strahu po kotih poskrijejo. Zmolzno drobnico prižene v pečino, ovne in kozle pa zvunaj pusti. Potem zavihti in postavi pred pečino velike skalnate dveri, tako težke, da bi jih dva in dvajset močnih in štirikolesnih vozov ne spravilo z mesta. 25 In sede tu molze ovce in koze meketavke, Vse zapored, mladiče sesavne pod sleherno dene. Koj pa sesesti da polovini se belega mleka, Vtlači je potler in razloži na lese pletene, A polovino si drugo v posodah ohrani, da bila Kje mu pijača jemat' in da bi jo imel za večerjo. Ko vse opravi, užge ogenj in ugledavši tujce popraša jih, kdo so in od kod. Vsi se prestrašijo njegovega strašnega rjovenja, vendar Odisej se obrabri in odgovori, da so Ahajci vračajoči se s Troje ter ga prosijo po gostoljubni šegi gostnine, ki je naj njim tujcem 35 iie odreče, kterim je Zen maščevalec. „Nespameten si, tujec," reče Polifem, „ali pa od daleč prideš. Mi Kiklopje smo dosti močnejši od bogov in ne zmenimo se niti za Zena niti za blažene bogove; tebi pa in tvojim tovarišem bodem le prizanesljiv, ako bode meni prav." Potem popraša Odiseja po ladiji, ali ti mu lokavo odgovori: 40 „ Ladi jo mi je razbil Pozejdon zemljetresitelj, Ki jo je treščil ob skale na mejah vaše dežele, Ostro na brdo drvivši; raznesel pa morski jo veter; Jaz pak s temi le vred sem ubegnil nagli pogubi." Grozovitnež na zadnje besede ničesa ne odgovori, pač pa stegne 45 roki po Odisejevih tovariših, zgrabi dva izmed njih in ju kakor ščeneti butne ob tla, da se možgani po zemlji razlijo in jo okrvave. Udoma ju razreže potem in večerjo napravi; Žre pa ko lev na gorah izrejen ter nič ne popusti, 50 Drobovino, meso, celo še kosti mozgovate. Mi pa milo plakaje roke dvigujemo k Zenu Ljuto početje videč; omaga pa srce objema. Kedar uže Kiklop si napolni široki želodec Z mesjem človeškim in k temu s pijačo čistega mleka, 55 Sredi brloga leži razleknjen skozi krdela. Odisej bi mu lahko meč porinil v prsi, ali premisli si ved6č, da bi mu bilo s tovariši poginiti, ker bi ne mogli zatvora odmakniti. Zjutraj zapali Kiklop zopet ogenj in pomolze drobnico, a zgrabi tudi vnovič dva Odisejevih tovarišev, poje ju in nasitivši se vzdigne 60 kamnene dveri, pusti čredo iz pečine in skalo zopet pred vhod postavi. Zaprti Odisej premišlja, kako bi se maščeval nad Polifemom, kar zapazi Kiklopovo kijačo, dolgo in veliko kakor ste- 65 ženj ladije z dvajsetimi vesli. Odisej jo blizu seženj obteše in potem veli tovarišem, da jo ugladijo. Tovariši store to, on pak poostri konec in ožge na žarečem ognju ter jo potem skrije v gnoj, kterega je bilo v jami vse polno. Slednjič še ukaže tovarišem, naj žreb določi, kteri štirje mu bodo pomagali oslepiti obra. 70 Zvečer prižene Kiklop čredo domu in jo pusti vso v pečino, ktero zopet varno zapre. Kakor prejšnji dan zgrabi zopet dva tujca in ju povečerja. Zdajci se mu bliža Odisej z vrčem vina in mu ga ponudi rekoč: „Na, Kiklop, pij vino, ki mesje človeško si jedel, Zvedi, kako pijačo je b'la neki ladja hranila Naša; v kropilo sem ti jo namenjal, ko milovaje Me bi domu poslal; a divjaš mi neprenosljivo. Groznež, kako bi se ti pozneje kdo drugi približal Zmed številnih ljudij, saj nisi spodobno naredil." 80 Kiklop popije in poprosi Odiseja drugič slastne pijače, govoreč: „„Daj mi še blagovoljno, povej pa, kako da se zoveš, Preči sedaj, da gostnine podam ti, ki boš je radosten. Saj Kiklopom tudi rodi žitodarno zemljišče Velejagodno vino, deževje pa Zena je množi; 85 Al' od ambrozije same in nektara to-le je kaplja."" Odisej mu žarnega vina z nova natoči: Trikrat mu je prinesem in trikrat izpije v slepoti. Ali ko že zavedo Kiklopu vino pregrne, Kar ogovarjam ga tedaj z besedo milobno : 90 „Vprašaš, Kiklop, za ime me slavno? Povem ti ime mi, Ali da me pogostiš in obljubljeno daš mi darilo. Meni ime je N i k d 6, in Nikoga zoveta mene Mati in oče in vsi me tovariši kličejo tako." Tako velim mu, a on mi takoj neusmiljeno reče: 95 „„Jaz Nikoga pojem najzadnjega, preje pojedši Vse mu drug6ve: tako pogostim te, to bo ti darilo."" Polifema kmalu vino upijani; zvrne se in zaspi. Ko začne smrčati, porine Odisej kijačo v žrjavico, da jej ost ogori, a potem jo prime četvorica tovarišev in sune z ostjo naravnost v obrovo 100 oko, Odisej pa z drugega konca kijačo v očesu vrti. Trepalnice in obrvi se osmode, in krv curlja iz očesa. Polifem strašno zatuli, Odisej pa in tovariši mu odskočijo prestrašeni v stran. Krvavi kij potegne iz očesa in ga, ves besen od bolečine, vrže daleč od sebe, Kiklopov na pomaganje klič6č. Ti prihitijo jaderno od vseh stranij 105 in ga poprašujejo okoli pečine stoječ: „Kaj te tako tišči, Polifem, da v brezsmrtniški noči Grozno zarjul si ter nas si iz sna in pokoja predramil? Morda odganja koze kdo tebi, a ti mu ne puščaš, Ali pa samega kdo te ubija z zvijačo in s silo?" Odgovori jim hrust Polifem tako iz pečine: 110 „„Mili sosedje: Nikdo, Nikdo z zvijačo, ne s silo."" Njemu Kiklopi nato odgovaijajo hitre besede: „Ako ne dela nikdo ti sile, a sam si v pečini, Leka bolezni ga ni, ki prihaja od Zena mogotca, Moli, naj da ti pomoč tvoj oče in kralj Pozejdaon." 115 Tako pravijo Kiklopje in odidejo. Odiseju pak se je srce smejalo, da jih je izmišljeno njegovo ime tako prevarilo. Slepec odmakne skalo, vsede se sredi vhoda in čaka, ali se ne b i kdo med ovcami hotel izmuzniti in mu tako priti v pesti Ali Odisej je prekanjen in si izmisli 120 vnovič zvijačo, s ktero utegne sebe in tovariše rešiti. S trtami z veže po tri ovne drug poleg drugega in priveze pod vsakega srednjega jednega svojih tovarišev, sam pa se obesi na najmočnejšega in na najbolj volnastega, držeč se njegove kodraste volne. Ko se zdani, pusti Polifem ovne ua pašo 125 in potiplje pazljivo vsakemu hrbet ne sluteč, da so pod njimi privezani tujci. Počasno se pomika oven z Odisejem proti odprtini, in tudi njega potiplje slepec vprašajoč ga, kako in zakaj je on danes zadnji, ki je bil sicer vedno prvi s paše in ua pašo. Ko je bil Odisej od pečine nekoliko oddaljen, skoči izpod 130 ovna in tovariše odveže. Hitro ženo živali na ladijo in Odisej zaukaže odpluti. Iz daljine pak še ogovori Kiklopa z žaljivimi besedami, ktere ga tako razsrdijo, da odtrga ter vrže za njimi vrh visokega hriba, kteri tako močno trešči poleg ladije v morje, da postane valovito in ladijo proti obrežju zažene, in bilo jim je vseh močij 135 napeti, da so se ognili nesreče. Ko so bili že dvakrat dalje od poprej, zavpije Odisej s srdom v srcu na Kiklopa rekoč, ako bi ga utegnili vprašati, kdo ga je oslepil, naj reče: „Laertov sin Odisej, z Itake domd". To je kratka in v prostih besedah povedana vsebina večjega 140 dela iz devetega speva Odiseje, ki živo in vseskozi mikavno opeva Odisejeve dogodbe v deželi hrustov Kiklopov, zaradi česar so temu spevu nadeli naslov Kvidumeia. Ni nam naloga govoriti o veliki dovršenosti pesniške koncepcije, po kteri se le-t6 starinsko pripovedanje vse ter vzlasti v nekterih oddelkih odlikuje, ampak le 145 snov je sama na sebi, ktero si hočemo toliko ogledati, kolikor nas spominja na soglasne narodne proizvode slovanske. Kolikor je že danes mogoče jako obsežno slovansko tradicijo-150 nalno slovstvo pregledati, ohranila se je priča o P o I i f e m u v Srbih, Rusih ter Čehih, in sicer tako, da je srbska starogrški bližja nego ostale, ktere se pa zopet ne razločujejo bistveno druga od druge. Navedimo vse štiri in pričnimo s srbsko, po Vuku Štefan. 155 Karadžiču priobčeno, ktera ima naslov: Divljan. Glavna vsebina te priče je td-le: Duhoven in dij a k sta potovala črez neko veliko planino, kar ju noč prehiti. Videč, da ne moreta ti dan dospeti, kamor bi rada, začneta se ozirati sem ter tja po planini, kje bi jima bilo pripravno 160 prenočiti, kar ugledata v daljavi ogenj v neki pečini. Blizu pečine prišedši zapazita v njej divjega človeka z očesom vrhu glave (t. j. na čelu). Vprašata ga: „Hočeš li naju pustiti v kočo ?" On jima odgovori, da hoče. Ali k vratom pečine bila je p r i-valjena velika plošča, ktere bi ne moglo sto ljudij 165 odmakniti. Divljan vstane, dvigne ploščo, pusti ju notri, pa zopet ploščo k vratom p r i v a 1 i; potčm u n e t i velik ogenj, poleg kterega sedeta in se grejeta. Ko se malo ogrejeta, začne ju divljan tipati za vratom, hotčč prepričati se, kteri je debelejši, da ga zakolje. Duhovna otiplje bolj rejenega; 170 popade ga torej in ubije, natakne na raženj invržekraj ognja, da se peče. Dijak preplašen vse to gleda, ali iz pečine uteči ni mu mogoče. Ko je tovariš bil pečen, pozove divljan dijaka, da z njim jč, ali nesrečnež noče tega, izgovarjaje se, da ni lačen. 175 „Ako nočeš z lepa, bodeš pa z grda," reče divljan. Dijak hočeš nočeš sede tedaj k njemu; divljan j ž iu tudi dijak devlje v usta, ali meče zopet v stran. „Jej," vpije divljan, „kajti jutre pojem tudi tebe." Ko se divjak naje, leže kraj ognja, a dijak začne ostriti „mali šiljak" (t. j. malo leseno šilo, bodilo). Poprašan, čemii 180 to dela, odvrne dijak, da se je brezposlen sedeč pri ovcah tega navadil. Divljan zatisne okoinzaspi, dijak pa videč, da utegne drugo jutro tudi njemu nožič seči pod grlo, domisli se hitro, porine ono leseno šilo divljanu v oko in ga oslepi. Razjarjen skoči oslepljeni divljan kvišku in reče dijaku: „Naj bode! Vzel si 185 mi jedino moje oko, ker nisem umel tebi vzeti obeh, utekel pa mi ne bodeš." Ko se zazori, potiplje divljan vrata in ko jih najde zaprta, začne po pečini sem in tja iskati, da bi zgrabil dijaka, ali ne more ga najti nikjer. Imel pa je divljan v pečini mnogo drobnice, in dijak se domisli, odere ovna, obleče njegovo kožo iu hajdi 190 med ovce. Divljan stopi k vratom in odmaknivši jih na jeduem kraju, začne drobnico vabiti ter posamezno spuščati iz pečine. Dijak v ovnovi koži bliža se z drugimi ovcami div-ljanu in ko do njega dospe, zgrabi ga divljan in vrže na piano med druge. „Ne išči me več," zavpije dijak, „sem že vne." Divljan 195 odpre vrata na stežaj in ponudi dijaku neko palico rekoč: „Ker si mi že utekel, 11& to palico, da goniš čredo, kajti brez nje niti jedne ovce ne spraviš z mesta." Nesrečnež se d& pregovoriti in seže po palici, ali kakor se je dotakne, že se je prime jeden prst. Vidčč, da je izgubljen, jame okoli divljana skakati, da bi ga t& ne 200 zagrabil. V tej nezgodi pa mu pride na misel nožič, ki ga je nosil s seboj; hitro seže p6-nj, odreže na palico prilepljeni prst in uteče. Zdaj se začne divljanu rogati in smejati gončč čredo pred sabo. Dasi slep leti' divljan za njim in ga pripodi do velike reke; sluteč, 205 da bi bilo mogoče utopiti divljana, začne dijak okoli njega žvižgati in mu rogati se. Divljan se mu bolj in bolj približuje hotee zgrabiti ga, ali ko se vodi do cela približa, skoči mu dijak za hrbet in ga potisne v vodo, v kteri divljan utone. Zdaj odžene mirno dijak čredo in se vrne zdrav domu, ali brez svojega tovariša. 210 Grško kakor srbsko sporočilo govori o Kiklopih možakih, a rusko se v tem razlikuje od njiju, daje na njihovo mesto stopilo žensko orjaško bitje. Toda čujmo, kaj in kako tradicija sama o tem pripoveduje: Živel je neki kovač. „Hm," pravi, „nadloge jaz še nikdar videl 215 nisem. Pravijo, da je nadloga na svetu; pojdem tedaj in si jo po-iščem." On vstane in gre nadloge iskat. Na potu ga sreča krojač. „Zdravstvuj!" „„Tudi ti. Kamo ideš?"" „Lej bratec, vsi pravijo, da je nadloga na svetu, ali jaz je nisem še videl. Pojdem je iskat." „„Tudi jaz živim dobro in nisem še videl nadloge; potujva samo- 220 druga in poiščiva jo."" — Gresta, gresta in prideta v gost, temen les, v kterem najdeta ozko stezo; stopata po ozki stezici, kar ugle-data visoko kočo. Noč nastane; ne vesta kamo. „Stopiva v to kočo," svetuje kovač. Vstopita; nikogar notri ni bilo, — vse pusto in grdo. Sedeta in čakata, — kar pride visoka ženska, suha, še- 225 pava, jednooka. „Aha!" reče ona, „imam torej gosta, — dobro mi došla!" „„Zdravstvuj, babica! došla sva k tebi prenočevat."" „Dobro, dobro, bodem imela vsaj kaj za večerjo." Prestrašita se. Ona gre iz koče in prinese veliko butaro drv, vrže jih v peč in uneti ogenj. 230 Potem se vrne k tujcema, seže po krojaču, zakolje ga, vrže v peč in ga za večerjo pripravlja. Kovač sedi in premišljuje: Kaj mi je storiti, kaj bode z mano? Ona vzame pečenko in jo povečerja. Kovač gleda v peč in pravi: „Babica! kovač sem." „„Kaj 235 umeješ delati, — kovati?"" „Vseznam." „„Naredi mi tedaj oko."" „Dobro," reče kovač, „ali imaš kako vrv? Moram te zvezati, ali ti se mi menda ne daš; jaz bi ti ok6 vkov&l." Starka prinese vrvi, tanko jedno, drugo debelo. Kovač jo zveže s tanjo vrvjo. „Vlezi se, babica!" Ona se vleže in raztrga vrv. „Ta ni nič prida, babica, 240 nič prida." Kovač vzame nato debelejšo vrv in starko čvrsto zveže. „Zdaj se vlezi, babica!" Ona leže in ne raztrga več vrvi. Potčm vzame kovač šilo, razbelije, nastavi na o k 6, na zdravo, seže po sekiri in udari obuhom po šilu. Starka raztrga vrv in sede na prag. „„čaj vrag! ne bodeš mi ušel."" — Kovač 245 spoznd, da je zopet v nadlogi; sedi, premišljuje: Kaj početi? Kmalu pridejo ovce s paše; starka jih žene v svojo izbo prenočevat. Zjutraj je puščala ovce zopet na pašo. Kovač vzame kožuh, ga obrne, obleče in se jej bliža po vseh štirih. Starka potiplje 250 vsaki ovci hrbet in jih pušča drugo za drugo na piano. Tudi kovač prileze; i«njega potiplje starka po hrbtu in ga vrže ven. Ko je bil izven koče, vstane in reče: „Srečno, Nadloga! pretrpel sem dosti nadloge od tebe; zdaj mi ne moreš ničesar več storiti." „„Postoj,"" odvrne starka, „„še bodeš trpel, kajti nisi mi še ušel."" 255 Nato krene kovač zopet v les po oni ozki stezici, kar ugleda na drevesu sekiro z zlatim toporiščem; hoče se mu vzeti jo. No ko je hotel sekiro vzeti, prilepi se mu roka na to-porišče. Kaj početi? Nikakor je ne odtrgaš. Ozre se in zapazi, kako stopa Nadloga proti njemu in kriči: „„Zdaj vidiš, zlodej, da 260 mi nisi ušel."" Kovač seže po nožič v žep, odreže z njim roko in uide. Prišedši v domačo vas, kazal je roko, češ da je zdaj videl nadlogo. „Glejte," pravi, „kakošna je: jaz sem ob roko, tovariša pa mi je celo snedla." — Tu je konec pravljici, ki se ruski imenuje: Licho odnoglazoe (jednooka Nadloga). 265 S temi pričami sklada se še češka pripovedka, ki ima naslov : O bfde t. j. o bedi ali nadlogi. Njena vsebina je v kratkih besedah td-le: Trije knežji sinovi odpotujejo z doma iskat nadloge. Pridejo do velikega lesa in stopajo naprej in naprej po njem. Dohiti jih tema in treba jim je pomisliti, kje bi prenočili. Dolgo gledajo, ali 270 nikjer ne morejo najti mehkih postelj, na kakoršnih so spavali domd. Poskušajo, kako bi se spalo na golih tleh, ah vselej zopet vstanejo, dokler ne ležejo pod votlo drevo na mehki mah. Ali jedva za-dremljejo, kar se začuje rjovenje divje zverjadi. Prestrašeni vstanejo in zlezejo na drevesa, kjer jim je bilo prebiti vso noč. Težko pri- 275 čakujejo jutra in ko je pričakajo, vstanejo in blodijo potem ves dan po lesu lačni in utrujeni. Veseli so bili, da so si mogli z divjim sadjem potolažiti glad. Zvečer so morali zopet na drevesa, na kterih so se le mogli težko držati, kajti spanec jih je premagoval. Drugi dan in tretji še niso mogli iz lesa in ko mu slednjič vendar pridejo 280 do konca, zadene je nova nesreča. V tem kraju namreč lovil je strašanski velik&n zverino, ktero so mu zganjali ljudje, in zdaj se je bližal lesu prav na tem mestu, kjer so bili knčžiči. Skrijejo se za velikim hrastom, ali velikdn opazivši jih, zagrmi nad njimi: „Le ven, vi zemeljski črviči." Oni ubogajo, a hrust opazuj6č jih z veseljem, 285 mlaskne z jezikom in pravi: „Kaj hočete tukaj?" Oni odgovore, da hodijo po svetu, ker bi radi upoznali nadlogo. „No tu vam morem biti posebno na uslugo; le pojdite z mano," zavpije velik&n grohotom, da se je razlegalo daleč po lesu. Silno prestrašeni stopajo za njim in pridejo do prav globoke pečine. Ker si ne upajo 290 vd-njo, prime vsakega zapored z dvema prstoma in ga vrže dol, a nap6sled stopi sam za njimi. Knežiči zapazijo, da so v veliki pečini, kjer je bilo kakih sto skopcev ter obrova postelj in ognjišče. Zaukaže jim ogenj unetiti in ko je bilo to storjeno, zadere se: „Kteri je najstarejši izmed vas?" „„Jaz,"" oglasi se najstarejši. 295 „Tedaj ga vidva mlajša ubita," zaukaže velikin. Ker tega nočeta, zagrabi in zadavi sam najstarejšega, natakne ga na raženj ter na dveh razsohah položi na ogenj. Ko je bil nekoliko pečen, sname ga in poje z največjo slastjo. Takisto stori tudi s srednjim. Potčm se vrže na postelj, brzo zaspi ter začne smrčati, da se stresa pečina. 300 Med tem premišljuje mlajček, kako bi se dalo obru uiti. Vhod do pečine je bil tako visok, da bi nikakor ne mogel do njega, a drugega izhoda iz pečine ni bilo nobenega. Gleda sem in tja, ali ko se mu zdi vse zastonj, potegne meč in iztakne obru oči. Le-ta zarjove, skoči kvišku in zavpije razjarjen: „Le čakaj, ti gad, grdo 305 ti bodem poplačal to." Nat6 hlastne z rokama po kuežiču, da ga zagrabi, ali t& skoči med skopce in se vselej ogne, dasi mu je gesto prav blizu. „Tako bi se lahko ves dan igrala," pravi velikan in začne skopce metati iz pečine. Knežič se prime nekega skopca, 310 in velikan ga z njim vred vrže na piano. „„Vendar sem te prevaril,"" pravi mladeneč. „Ker si tako premeten, nd, nekaj za spomin," pravi resno velikdn in mu vrže dragocen prstan. Knežič ga natakne, ali ta hip zakriči velikan: „Prstan, kje si?" „„Tri sem,"" odgovori prstan silnim glasom. Velikan se spusti za knežičem, ki 315 beži kolikor more; ali oni mu je bil že za petami, kajti prstan neprestano kriči: „„Tukaj sem."" V tej zadregi hoče mladeneč prstan sneti, ali ker tega nikakor ne more, odgrizne prst in ga vrže s prstanom vred daleč od sebe. Ko ga po glasu velik&n najde, pravi: „Glej ga gada, rajši si je odgriznil prst! Pa tudi dobro; bodeš 320 vsaj lahko dom& pripovedoval materi, kaj je nadloga." Da imamo tri inačico priče o velikanu ljudojedn, ki se v starogrškem sporočilu zove Polifem, gotovo ni dvojiti. Sama na sebi ima ta pravljica dosti jednakega s pričami sorodnih narodov, a zopet tudi nekaj posamnostij, ktere so njej sami lastne. 325 Razven teh slovanskih narodov pa nahajamo ta motiv še pri mnogih drugih narodih, in to ne samo arjo-evropskega kolena. Da ga poznajo tudi nearjo-evropska ljudstva, nam se ne sme čudno zdeti, pomislivšim, da je sorodnost neke vrste narodnih slovstvenih proizvodov često neprimerno širja od sorodnosti jezikov; kajti 330 jednake naravne prikazni in duševne razmere stvarjajo rade jednake ndrodno-slovstvene proizvode. S tem pa ne trdimo, da je v tradicionalnem slovstvu vse izklj učljivo le narodno ter nikoli ne to ali ono vzeto na posodo, temveč priznavati se mora, da je poslednjega tudi precej v posamnih tradicionalnih slovstvih. 335 V vseh teh inačicah arjo-evropskih in nearjo-evropskih pa se z večine pripoveduje o jednookem velikanu, kterega oslepi mož ali mladeneč, ki je telesno dosti slabejši od njega, a zato je tolikanj bolj umen, moder ali premeten. Velikan ne more do njega, dasi ga ima v svoji pečini zaprtega, marveč on se mu izmuzne ali tako, da 340 se kodrastemu ovnu obesi pod trebuh, ali pa da ovnovo kožo obleče in ga s tem prevari. Po nekih tradicijah ima velikan navadne oči, a jedno ok6 mu je bolno ali slepo, in po tem nam je baš soditi, da je vsemu dejanju le jedno oko prikladno, in drugo smemo smatrati prav tako za kasnejšo izpremembo, kakor poročila, po kterih 345 je velikan že spočetka slep ali pa da ste mu obe očesi zdravi, kterih ni moči ob enem iztakniti in ju je torej treba ugonobiti drugače. Sploh pa nam je yse te priče o jednookem velik&nu po vsebini razdeliti na dvoje. V prvi razred smemo uvrstiti one priče, v kterih se dejanje pripoveduje, kakoršno je v Odiseji, v drugi pa skoro vse, kar jih pri drugih narodih nahajamo. Kolikor moremo 350 soditi po do zdaj znanih spomenikih narodne tradicijonalue književnosti, je v tem oziru Homerjeva pripovest čisto osamela. Od Polifema poprosi Odisej gostnine, ali 011 mu kiklopski odgovori, da ga bode zadnjega pojedel, in to mu naj bode gostnina in darilo za vino. Odisej pravi Polifemu, da mu je Nikdo (Ovrig) ime, kajti 355 bati se mu je bilo, da bi na Polifemovo vpitje ne prilomastili Ki-klopje ter 11111 pomagali Odiseja in tovarišev lovit in ugonobit. Odisej dalje ne reši samo sebe, ampak tudi tovariše. Ker ne more sebe tudi na ovne privezati, kakor je privezal tovariše, obesi se na najmočnejšega in na najbolj volnastega ovna in uide s tovariši vred 3^0 smrti. — V pričah druge vrste pa orjaku od nikoder ni pomoči pričakovati ali pa pomoči ne zahteva, in zat6 je vsa Ovzig - epizoda v njih nepotrebna. Tudi velikan večinoma vse tujce poje do jednega, a tega zat6 ne, ker je med vsemi najbolj medel, in torej čaka, da se bode dovolj obredil. A tega ne pričaka, ampak 305 tujec mu uide v o v 11 o v i k o ž i. To je nasproti Homerjevi pripo-vesti smislu pri ki a dne j še in bržčas tudi starejše. Odisej prosi Polifema gostnine, a ta mu je ne d£; tukaj pa ponudi orjak sam uskoku darilo, dasi s slabim namenom. Zlata ali s reber na sekira, palica in prstan imajo čarovno moč, kajti prime se 370 jih roka ali prst, in obrov nasprotnik je prisiljen povedati, kje je, ali ga pa prstan sam orjaku o vaja, „tii-le sem tu-le!" kličoč. Roko ali prst mu je odrezati ali odsekati, kdor se hoče rešiti nevarnosti. Polifem le oslepi in ostane živ, a orjak v nekterih teh pričah oslepi in utone ali ga pa nasprotnik 375 usmrti. Tudi se naj ne prezre, da Polifem tovariše Odisejeve sam po hrusti', dočim v nekterih pričah druge vrste orjak prijatelja zaklanega nesrečneža sili, da mu pomaga jesti človečje meso. Prav tako je značajno, da Odisej Polifema upi-j a 11 i, da ga laže oslepi, dočim nikjer drugje ničesa jednakega ne 380 nahajamo, k večjemu da orjaka z ovčjim mesom nasitijo in z mlekom napoje. Kljubu uzajemni temeljni pripovedni snovi so tedaj v po-samnostih vendar take znamenite razlike v teh pričah, da jih lahko cepimo 11 a dvoje. In na podlagi stvarnih teh dokazov ne smemo 385 priče o Polifemu prisojati lejednemu narodu, od kterega 5 bi jo bili vsi drugi vzeli na posodo. Isto velji osobito še o naših slovanskih pričah, ktere moramo smatrati za starinsko domače blag6 in ne vzeto od kterega koli ljudstva, kterega koli plemena. 390 V bajeslovnem oziru pa so vse te priče prištevati onim starinskim pripovednim snovem, v kterih so izraženi prvotni človeški nazori o prirodnih ali nebesnih prikaznih in dogodkih. Kakošen smisel pa jim je lasten, mogoče je določiti le z znanstvenimi sredstvi primerjalnega bajeslovja, in tii naj slede le nektere opazke o tem 395 kočljivem predmetu. V pričah druge vrste govori se razven jedne sploh o velikanu, a v starogrški o velikanu Kiklopu. S tem pa ne pripoveduje poslednja zgoli človeških dogodeb, kajti Kiklopje so kakor sorodni z njimi Fejaki in Gigantje bitja božanska in Polifem med njimi Po-400 zejdaonov sin, kteri prosi očeta svojega, morju vladarja, naj kaznuje Odiseja, ki mu je iztaknil oko: Vsliši, Pozejdon, sinu, zemljenosni, modrolasati, Če sem tvoj zares in oče mi bit' se ponašaš, Daj Odiseju, rušitelju mest, domu da ne pride, Sinu Laerta, kateri na Itaki ima stanišče. Že to jedino označuje bajevno snov vse starogrške pripovesti in prav tako onih slovanskih prič, ktere smo za njene sorodnice proglasili. I)a so bili Kiklopje nadčloveška bitja, potrjuje Heziod, kteremu so Bront (Bgnvrtjs), Sterop (It£Q<'mrjg) in Arg ("Agfrjg) 410 otroci Urana in Gaje (boga nebes in boginje zemlje) in povsem podobni bogovom, samo da imajo sredi čela le jedno o k 6. Za sinove boga Pozejdaona ima je dalje Evripid, ki je ta nazor in več drugih bržčas posnel naravnost po narodnem sporočilu. Zato so jim skazovali božje časti in stavili jim žrtvenike ter jim darovali na njih, 415 kakor se daruje bogovom. Ostali pa so dolgo v spominu in so bitja strašno velika in močna, bradata in imajo na čelu ok6, ktero se kakor ogenj sveti. Njihov praded je bil zlodej, oženjen z Lamnisso ali čarovnico. Stanujejo pod zemljo in rujejo ondi mogočno skalovje ter stavijo stolpove in druge stavbe. Njihove 420 žene (podobne jednookim velikankam ruskim) so prav kakor oni vzrastene in se najrajši ukvarjajo s prejo. Kolovrate imajo tako velikanske in težke, da jim je bilo moči, na tisoče sovražnikov z njimi pobiti. Pravijo tudi, da ti obri, jednooki imenovani, narejajo potrese in da so sploh čisto surovi in hudobni ljudje. Po očesu 426 na čelu dobili so tudi Kiklopje ime, kajti Kmhoip zaznamuje stvor z okroglim očesom. Na vprašanje, kaj je poosebljeno v Kiklopih, odgovarja se različno. Nekteri ne dopuščajo eel6 misliti na to, da je v njih kaj poosebljenega ali učlovečenega, ampak imajo Kiklope za zgodovinski narod, kakor vsak drugi. Najbližji so jim v tem oni, 430 ki je razlagajo v ethičnem smislu, t. j. tako, da sta postavim v Polifemu in Odiseju označena dva kulturna sloja in da zastopa Polifem surovost ter velikansko telesno krepost nasproti Odiseju, kteremu ste uglajena nrav in duševna moč lastni. Ali niti evhemerovsko niti e t h i č n o razlaganje mythov nima 435 danes več znanstvene vrednosti. Drugim je zopet jednooki velikan ali natančneje Polifem učlovečenje hudournih oblakov; ti smatrajo junaka, ki mu pride v oblast, natančneje Odiseja, za blisk, in poslednji ugonobi prvega zgoli z zvijačo, t. j. s hitrostjo. Ako velikan vsled nasprotnikove 440 zvijače utone, bilo bi to po tem nazoru toliko, kakor da pouzroči blisk, da oblak vlago razlivši pogine. Ta splošni pomen lahko Kiklopom ostane, ali prav tako je lahko p os a mn i k med njimi, ki vendar pomenja kaj drugega. Ako se namreč spomnimo, kako često je v najstarejših tradicijah ok6 simbol solnca, in dalje pomislimo, kako 445 važno je v naši pravljici, da se velikanu iztakne ok6, da oslepi, ne bodemo se čudili mnenju, daje izražen v njej solnčni my-thos. Po tem nazoru je orjakovo ok6 solnce in on sam nebeški orjak s solnčnim očesom, in pesnik je vzlasti dobro pogodil, ako pravi, da je bilo Polifemovo ogromno oko na čelu 450 „Argolici clipei aut Phoebeae lampadis in s t ar". Tako bi bil orjak Polifem stopil tu na Zenovo mesto, in to je tem verjetnejše, ker so si tudi vsaj lokalno mislili Zena takisto, da je imel razven navadnih očij tudi ok<5 na čelu, kakor Kiklopje. Da nam je prav tako tolmačiti jednookega velikana slovanskih in 455 drugih narodnih prič, umeje se samo ob sebi, in o ruski nam je dostaviti, da je na njegovo mesto stopilo žensko bitje stoprav tedaj, ko je bil prvotni smisel nje vsebine postal ljudstvu popolnoma neznan. Gr. Krek. 23. O pesoglavcih ali pesjanih. Razven prič, ktere smo v prejšnjem odstavku naravnost prispo-dabljali s starogrškim sporočilom o Polifemu, nahajamo še marsikaj 5* v bogatem tradicionalnem slovstvu slovanskem, kar nas vsaj nekoliko in od daleč nd-nje spominja. Ali vendar ne spadajo te 5 pravljice toliko v Polifemovo okrožje, kakor med priče o p e s o-glavcih ali pesjauih in njim podobnih bitjih. V mislih imamo pripovedne snovi, kakor je priča maloruska, ktera se kratko tak6-le glasi: Na priganjanje svoje žene zapodi oče svojih jednajst sinov od 10 hiše, ker je bil reven in mu jih ni bilo preživiti. Jokaje zapustč dom in odrinejo na tuje. Hodijo in hodijo ter dojdejo v les, kjer je stala kočica. Vstopijo in poprosijo, ali smejo tii prenočiti. V kočici je bila baba z jednajstimi hčerami, ki na njihovo prošnjo odgovori: „Le prenočite tii, deca, ali imam moža ljudojeda, 1.0 ki utegne tudi vas pojesti." „Nič ne d6, babica, le pusti nas," odvrne najmlajši brat, palček. Bratje ležejo. Po noči sname palček hčeram zavijače (avbe) in jih pokrije bratom. Ljudožčr pride in zakolje svoje hčere, kajti imele so č e p i c e na glavah. Ko zjutraj ljudojed zapazi, da je hčere požrl, obuje črevlje brzohode 20 (= Siebenmeilenstiefel nemških prič) in jo popihne za brati. Na potu zaspi, a palček mu sezuje črevlje, obuje je sam in prišedši k starki veli: „Vaš mož mi je zaukazal, da vzamem od vas denarjev, in zat6 mi je posodil svoje črevlje, da se brže vrnem." Starka mu d£ denarjev. Ljudožer se vrne in ko pozve, kar se je bilo zgodilo, ubije 25 ženo in se obesi. Začetek te priče nas spominja na ono jako razširjeno narodno snov, po kteri skušajo stariši iznebiti se dece svoje, ker jim ni mogoče preživiti je, ali pa mačeha svoje pastorke po svetu požene, da poginejo. V prvem slučaju je navadno sedem (v naši priči 30 jednajst) bratov, ktere zadene ta nezgoda, in med njimi je palček najmlajši, a najpametnejši; v drugem pa sta večinoma brat iu sestra ter je prvemu namenjeno, da ga ljudožčr ali ljudožerka speče in poje, ko se bode dovolj obredil. Da se tako ali onako ogne te nesreče, znano je iz dotičnih prič. Ako bi se v tej priči ne govorilo 35oljudožerstvu, ne bilo bi je niti jedne značajne črte več, ki bi nas silila misliti na Polifema. Tudi Bolgari imajo tako pričo, ki govori o pesoglavcih, ali z daleč tudi na Polifema spominja. Glasi se tako-le: Bila sta nekdaj brata. Oče jima je bil preminil ter zapustil gosli 40 in lok. Večji vzame gosli, manjši pa lok in ob& odrineta na razne strani, iskat si sreče. Sviraj6č pride večji na široko polje. Sreča ga pesoglavec in ta ga hoče pojesti; a ko začuje njegovo lepo godbo, prime ga in pelje seboj. Gresta, gresta in prideta do morja, kjer stopita v orehovo lupino, in je preplujeta. Kmalu prideta do globoke pečine, kjer so živeli pesoglavci. Isti, ki je vodil 45 človeka, pravi tovarišem: „Tega-le ne smemo pojesti, on nam bode godel." Stopita v pečino in ko človek zapazi, da se na ognju pek6 trupla človeška, prestraši se boječ, da ne bi tudi njega pojedli. Hoče torej ubežati, ali oni ga zadržujejo rek6č: „Ne boj se, ničesa žalega ti ne bode, ako ostaneš pri nas in nam 50 godeš." Prigovarjajo mu, naj zagode. On jim zagode tako milo in lepo, da ga vsi pesoglavci mirno poslušajo ter se mu čudijo, in ko preneha, poprosijo ga, naj ostane pri njih, kar hočeš nočeš tudi stori. — Drugi brat je bil med tem prišel v gost les, sredi kterega se mu zasveti zlata koča z bisernimi okenci. Na dvoru se je spre- 55 hajala med pisanim cvetjem črnooka deklica. Ko ga ugleda, gre mu nasproti in ga začne popraševati, od kod in kam. On jej vse povč, in ona ga pelje v kočo. Stopita v neko sobo, v kteri je bilo čudo zlata in žlahtnega kamenja. Povabi ga, da sede, in ona mu napravi gostijo s cesarskimi jedili. Nahrani in napoji ga lepo ter 60 mu jame pripovedovati, kako žalostno brez družbe živi, rek6č: „Mož moj ni, kakor so drugi možje, ampak zmaj; zjutraj odide in zvečer pride, a dom£ se ne zadržuje nikdar. Jaz že toliko časa žive duše nisem več videla; gospod te mi je danes pripeljal, in jako drago mi je, da imam koga, s komur se morem porazgovarjati." Med njunim 65 pogovorom se je bilo zmračilo in vne se začuje šumen vihar. Žena pravi: „Zmaj pride, skrij se, da te ne ugleda in pogubi." To rekši ga skrije. Malo kasneje zasveti se vsa koča, in zmaj prileti na krilati kolesnici z zlato krono na glavi in pravi takoj: „Žena! po človečjem mesu diši, kdo je bil tukaj?" Ona odgovori, da nikdo. 70 Zmaj leže in zaspi; zjutraj pa se preobrazi na sivoglavega orla in zleti pod oblaki daleč tja črez morje. Ko vidi mladeneč, da zmaja ni, jame se z dekletom zopet razgovarjati. Tako je bilo odslej vsak dan. Deklica se je mladenča privadila in ga naučila, kako se more nalik zmaju preobražati. Neko jutro se zmaj izpremeni 75 na 1 a b u d a in zleti visoko pod sinje nebo. Mladeneč bi rad pozvedel, kam zmaj zahaja, in se tudi preobrazi na labuda ter zleti za njim. Frčita, frčita, prefrčita široko, široko morje in priletita v cesarstvo pesjansko. Zmaj sede na skalo poleg neke pečine. Mladeneč ugleda kraj pečine človeka z goslimi, spozna ga svojega brata in premišlja, 80 kako bi ga rešil. Prestvori se na pesoglavca in gre v pečino. Ko vse razgleda, vrne se k bratu in ga popraša: „Ali me poznaš?" „Ne." „Spoznal me bodeš." Ko zvečer vsi pesjani po-spijo, preobrazi se v človeka in brat ga spozn£ ter se čudi, 85 kako se more tako izpreminjati. Ko sta bila sama, zmenita se, da bodeta ugonobila pesjane in utekla. Odideta na dno pečine in vidita glavarja, ki spi in smrči, da se stresa pečina. Mlajček pomeri in sproži puščico v njegovo oko in takisto stori z vsemi drugimi zapored, in potem zapustita pečino. Nat<5 se izpremeni 90 mlajček v veter in nese brata hitro črez morje v zmajevo kočo. Med potem sta se menila in starejši je pripovedoval, kako so pesjani pekli iu jedli ljudi in kako so človečje meso tudi njemu ponujali, a da ga ni maral jesti iu se je torej jako oveselil, da je prišel brat rešit ga. 95 Kakor v Bolgarih znani so pesjani tudi po drugih krajih slovanskega juga, osobito pri Slovencih. V Novem gradu blizu Koprivnice je pesoglavec človek, ki ga je Bog zaradi velikih grehov in hudob preobrazil na žival, podobno človeku. Ima le je dno ok6 in po telesu je pokrit 100 z dlako. Silno jak je, krvoločen in hrepeni po človečji krvi. Prebiva v zarastli in nepristopni jami v gozdu. Ako človeka ujame, p r e g r i z n e mu t r e b u h i n i z p ij e k r i. — Nekemu pastirju, ki je piskal na žveglo, napravil je tako, in ko so ljudje ua pastirjev krik pritekli, mislili so, da ga je volk zaklal. Šli so ga 105 gonit, ali našli so pesoglavca, napadli ga in nekdo mu s kosico i z bode ok6; nato so ga zvezali, odvedli domu in tolkli, dokler ni hlapnil. V Bistrici, za zagrebškimi hribi, je pesjau dlakast, čruook stvor in polhom gospodar. V Jaški imajo pesoglavci le jed no 110 o k o, s kterim pa vidijo samo naravnost in nikamor na stran. P r e 1 o č a n o m v Medmuvj u je „pesjanek" stvor z j e d n i m o č e s o m na čelu, kosmat po vsem telesu in jak. Blizu Rogatca v neki gori bil je pesoglavec. V šumi je imel svojo jamo. Bil je niže od prsij ves kosmat, navzgor pa po-115 polnonia človek. Lovil je ljudi in je jedel, a kosti je metal pred jamo. Šlo je nekdaj sedem bratov, da bi ga pokončali. Pridejo k njemu in zapazijo, da ima nekako mesarsko korito z nožem naperjeno. Tri precej zagrabi in je zakolje. Odtoči jim kri v korito ter jo počne lokati. Ostali si brže domislijo, da se bode njim jednaka 120 dogodila. Da se otmo, porinejo ga od zadej na naperjeni nož, tako da si i z b o d e oko in oslepi. Tudi v pesni nam se je ohranil obledel spomin na pesjane, in o njih se poje tak6-le: Jaz pridem iz druge dežele, Kjer p o 1 k o n j i so doma, j25 Za vojske navajeni, Kot blisk so urni in strašni; Pesoglavce uganjajo, Ki nič človeškega ne vedo.... Pesoglavcev ne potrebujemo, |:!0 In tako pri mir' ostanemo. Le kratko naj se omeni, da je spomin na pesjane danes posebno živ po j u ž n i R u s i j i, kjer si ta bitja tudi mislijo s pesjo glavo in z očesom na čelu. Oni spravijo človeka v jamo, pitajo ga z vsakovrstnimi slaščicami in potem ga zakoljejo, razrežejo in požro. 135 Bili so pa „pesigolovcy" s početka namesto smrti na svetu, in stoprav na prošnjo ljudij poslal je Bog na njih mesto strašno smrt s koso, ki tudi pesjanom ni prizanašala, in zato jih je zdaj le še malo na svetu. Komu bi ne prišli pri tem hitro na misel razni čudoviti člo- 140 veški stvori v sila razširjenem romanu o Aleksandru makedonskem? Vzburjena domišljija starih pripovedovalcev je temu velikanskemu kralju prisodila vse dežele od solnčnega vzhoda do zahoda, in ni ga čina, kterega bi njemu ne bilo moči dovršiti. Bila mu je cel6 širo-širna zemlja preozka, in bogovom podoben vozil se je po zraku, pa 145 z lahka se spuščal tudi morju na dno. Ker je s svojo zmagovalno vojsko prehodil po tem nazoru mnogo dotlej neznanih dežel, videl je tudi čudovišča, kakoršnih še nikdo pred njim. On sam poroča o tem materi svoji Olimpijadi ter učitelju svojemu Aristotelu, češ da bi nikdo ne dvojil, da je resnično vse, kar se pripoveduje o njem. 150 — In kaj je vse videl! Tli naleti na velikanske divje ženske, ondi na možičke jedva laket velike, ne daleč od njih zopet na orjake ljudojede in drugod na ljudi šestoroke in šestonoge in zopet drugod na jednonoge z ovčjimi repi. Kakor čudni ljudje, tako čudne živali. V neki peščeni deželi ugleda tolike mravlje, da so konje v svojo 155 jame vlačile, in drugje ga osupnejo morski raki, kterim je bila igrača, konja in človeka potegniti v morje. Oudna sta ptiča s človečjim obrazom, ki Aleksandru svetujeta, naj se vrne, in čudni so tudi ljudje, nad pasom človečje podobe, a konjske pod pasom. Da so poslednji „polkonji" naše pesni in grški 'Iicncr/JvTavfini, ni skoro igo treba omenjati. Po vsem tem se nič več ni čuditi, da tudi pesoglavce v tej družbi nahajamo. Spomenik pravi, da je vse njihovo telo človečje, a glave so pesje. Glas imajo nekteri človeški, 1(55 dočim lajajo drugi kakor psi. To so grški xwoxefaloi in lat. cyno-cephali, poleg kterih so v spomeniku celo brezglavci, dtdcpaloi, homines absque capitibus, t. j. ljudje, ki imajo oči in usta na prsih. Niti polko nji niti pesoglavci nimajo nič narodnega v slovanski tradiciji, ampak ti kakor oni so prav tako 170 knjižnega proizvoda, kakor postavim v o logi a vi (ftovx£-rpalog) konj Aleksandrov v neki pesni bolgarski. Iz knjige šli so polkouji in pesoglavci med narod, — ali posredno ali neposredno, je tii vse jeduo. Tako je marsikaj takega ostalo med domačim blagom in se takisto združilo z njim, kakor da bi nikdar tuje ne bilo, iu 175 le-to vidimo baš v gori omenjeni prekrasni pesni slovenski, v ktero se je po istem načinu med domače bajeslovno zlato vrinila tuja primes. Gr. Krek. 24. Pesen o Hildebrandu in njene sestre slovanske. Najstarejša junaška pesen nemška poje o Hildebrandu, kteri je bežal z „Dietrichom bernskim", pregnanim od strica Ermenricha, iz Italije h kralju Atili. Mnogo let je bival na tujem. Ko se vrne domu, ustavi se mu njegov sin Hadubrand (Alebrand), kterega je 5 bil dom& zapustil še otroka. Pred bojem vpraša oče svojega nasprotnika po imenu in rodu. Ta mu odgovori: „Stari ljudje so mi pravili, da sem Hildebrandov sin, mene pa imenujejo Hadubranda. Pred mnogimi leti šel je oče proti zahodu s Teodorikom (Dietrichom). Domd je zapustil ženo in malo dete. Ali mislim, da ne živi več!" 10 Oče spozna svojega sina, hoče ga bogato obdarovati, ali ta se boji prevare od zvitega Hunca in reče: „ Varati me hočeš, starec. Mornarji so mi pravili, da je padel v boju Hildebrand, Heribrandov sin!" Nobena beseda ne pomaga več, sin se ne d ž, pregovoriti, in oče, akoravno ne rad, začne boj z njim. 15 Konec se stari pesni — nekteri mislijo, da je odlomek iz zbirke narodnih pesnij, ktere je zbiral Karol Veliki — ni ohranil. Po novejši pesni iz 15. veka pa se sprijaznita oče in sin. Sličuico nahajamo tudi pri Grkih. Pesnik Evgamon popisuje v svoji „Telegoniji" osodo Odisejevo, kolikor je Homer ni popisal. Pokopavši ubite snubače, napravi Odisej svečano žrtev 20 nimfam in se odpravi v Elido, da bi pogledal po čredah svojih goved. Kralj Poliksen, ki je bil tudi pred Trojo, sprejme ga gostoljubno in mu podari krasno čašo. Vrnivši se na Itako, opravi žrtve napovedane po Tejresiju in odide na povelje prorokovo k Tesprotom. Orakel v Dodoni pa mu prorokuje, da mu preti nevarnost od sina. 25 Zat6 ostane pri Tesprotih in se vrne še le črez dolgo časa na Itako. Kmalu pa pride njegov in Kirkin sin Telegonos, ki je hodil po svetu iskaje svojega očeta, tudi na otok in pleni imetje otočanov. Odisej se mu ustavi, ali Telegonos ga rani s kopjem, na kterem je bila ost morskega škata (Rochen, xqvyi!)v). Telegonos videč, da je 30 usmrtil lastnega očeta, žaluje po njem ter odpelje truplo očetovo, Penelopo in Telemaha seb6j domu. Sličnice nahajamo tudi pri Perzih o Rostemu in Suhrabu, pri Ircih o Cuchulinu in Conlachu ter pri Slovanih. Srbska pesen pripoveduje o Predragu in Nenadu: Mati je 35 imela dva sina, Predraga in Nenada. Ko pa doraste Predrag do „konja i do bojna kopija", zbeži od matere na goro „u ajduke". Mati ostane žalostna, pa hrani Nenada, kteri brata še poznal ni. Pa tudi ta doraste in zbeži med hajduke. Tri leta hajdukuje. Junak je moder in razumen, srečen v 40 boju. Zat6 si ga izvoli družba za starešino. Tri leta zapoveduje četi, nato pa zaželi majke in reče tovarišem: „ Zaželel sem matere, hajdite, razdelimo si blago, da iderno vsak k svoji majki!" Družba ga rada posluša. Vsak prinese svoje blago in vsak se zaklinja „koji bracem a koji sestricom", da je prinesel vse, kar ima. Ko pa prinese 45 Nenad svoje, pa pravi: „Brata nimam in sestrice nimam: Več tako mi Boga jedinoga! Desnica mi ne usahla rukal Dobru konju griva ne opala! I britka mi sablja ne rgjala! 50 Ni u mene više nema blaga!" Razdel*? si plen. Nenad sede na konja, pa jaha k materi. Lepo ga sprejme majka, pogosti ga, kolikor more. Ko sedita pri večerji, začne tožiti sin, da nima brata ne sestre, rek6č: Ko smo se delili, zaklinjali so, se drugi „bracem ali sestricom", jaz pa 55 „sobom i oružjem — i dobrijem konjem ispod sebe". Nasmehne se mu starka, pa mu pov6, da mu je rodila brata in ravno včeraj je zvedela, da hajdukuje v zeleni gori Garevici kot harambaša. 60 To razveseli mladenča; prosi mater, naj mu napravi novo obleko, da gre iskat brata in ga „živa želja" mine. Mati ga svari, naj ne hodi na planino, izgubil bi glavo. Ali Nenad je ne posluša, napravi si obleko, sede na konja, pa gre iskat brata. Ko pride do Garevice planine, kliče kakor sokol sivi, ali ne hrani planina 65 njegovega brata, ali junaka, ki bi ga peljal k bratu. Predrag sedi pod jelo zeleno in pije rujno vince, ko zasliši Nenadov glas. Hitro zapove družini, naj se poskrijejo poleg ceste, naj ujamejo junaka in naj mu ga živega privedo. Gotovo je mojega rodti. 70 Trideset junakov skoči na noge. Na treh mestih se jih skrije po deset poleg ceste. Ko pride Nenad do prvih, ne ustavi mu nikdo konja, ampak iz zasede začu6 streljati nd-nj. On jih pa pomiri govoreč: „Ne streljajte, bratci iz gorice, da bi vas ne bila želja vašega brata, kakor mene." 75 Spustč ga v miru. Ko pride do drugih deset, začno streljati na-nj; ali tudi ti ga spuste na njegove besede. Ko pa ga sprejmo tudi tretji s strelom, razsrdi se, udari nži-nje, poseka prvih deset s sabljo, drugih deset pogazi s konjem, deset jih pa razpodi po gori. Ko zve Predrag, da mu je posekal neznani junak družino, 80 skoči na noge, vzame lok in puščice, gre k potu v zasedo, sede za jelo zeleno in ga vstreli s puščico raz konja. Zadel ga je dobro, ravno v srce junaško. Ranjenec pa zavpije: „Bog te ubil, brate, desuica ti usahnila roka, desno ti oko izkočilo. Bila tebe želja brata tvojega, kakor mene mojega, ki me je pritirala sem v pogubo." 85 Vpraša ga Predrag izza jele: „Kdo si junak, čijega si rodu ?" Ranjenec pa odgovarja; „Junak sem, mladi Nenad, imam staro majko in brata rojenca, prišel sem ga iskat, da me živa moja želja mine!" Ko sliši to Predrag, vrže strele od strahii na tla, priteče k ranjencu in zavpije: „Tedaj si moj brat, Nenad; jaz sem tvoj 90 brat Predrag, moreš li preboleti rane?" Nenad pa odgovori: ,,'Torej ti si moj brat! Hvala Bogu, da sem te videl in me je minila živa želja. Ne morem preboleti rane, pa vendar naj ti bo prosta moja kri!" S temi besedami izdahue dušo. Predrag pa jadikuje nad 95 truplom, potegne nož izza pasa ter si ga zabode v srce, da pade mrtev poleg svojega brata. — Jednako pripovedujejo Rusi o Ilji Muromcu. Stari kozak, tako ga narod imenuje najrajši, stal je nekdaj z drugimi junaki na meji svete ruske države, kar pride mlad junak ter začne boj z njim. Na prvo pade stari kozak, v drugo pa vrže starec mladenča v zrak, 100 tako da nastane jama pod padlim. Ilja ga zgrabi za prsi in ga hoče zabosti; prej pa ga vpraša, kdo in od kod je. Dolgo se obotavlja mladeneč ; on noče povedati ne imena ne rodu, konečno pa reče, da je sin neznanega očeta in matere živeče v daljni zemlji. Ilja to začuvši, objame ga ter ga pozdravlja kot svojega sina. Mla- 105 deneč se pa odpravi ua pot k svoji materi in jo vpraša, je-li res Iljin sin. Mati mu pritrdi, in 011 se vrne nazaj. Tu najde Iljo spečega v šotoru, napne svoj lok in vstreli svojemu očetu v prsi. Ali križ, ki ga je nosil stari kozak vedno na prsih, reši mu življenje. Srdit skoči starec kvišku, zgrabi sina za noge in ga raztrga. 110 Druga sličnica ruska glasi se tako-le: Kralj Saul ali Saur, sin Leonov (Lavanidovič, Vanidovič), gre z vojsko nad tri kraljestva: latinsko, litvansko in saracensko. Pri odhodu zapove ženi: „Ce rodiš hčer, odgoji in omoži jo; če pa rodiš sina, pošlji ga za mano, ko bode devet let star." Kraljica rodi sina. Nazvali so ga Kon- 115 stantina. Ko je bil sedem let star, bil je močen kakor drugi ljudje z dvajsetimi leti. Hodil je v šolo in skušal je svojo moč. Če je prijel koga pri igri za roko, odtrgal mu jo je, če je pocukal koga za nogo, izdrl mu jo je. Knezi in plemenitaši iu kupci se mu čudijo in se ga boje. Pritožijo se torej materi, in ta ga pokara. Konstantin 120 pa vpraša, kje je oče. Mati mu pove. Brez odgovora gre sin ven, pokliče hlapce in jim zapove, naj mu prižen6 dobrega konja, naj denejo sedlo na-nj z dragima kamenoma, da mu bodeta svetila po noči na potu. Ko je vse gotovo, skoči na sedlo in odjaha. Oblak pralni ga zakrije materinim očem. Orožja ni imel seboj, le kij 300 125 pudov težek. Prijaha do reke Smorodine, skozi ktero ravno hodi sovražnik. Konstantin se zakadi vd-nje ter jih dva dni s kijem pobija. Nato se bliža saracenskemu kraljestvu. Tedaj se spomnijo saracenski starci, da imajo v ječi jetnika, ki bi se jedini mogel ustavljati Konstantinu. Ta je bil oče Konstantinov; pred mnogimi leti 130 bili so ga ujeli Saraceni. Na prošnjo starih mož sede starec na dobrega konja, vzame orožje junaško in gre skušat svojo moč. Celi dan se bojujeta junaka brez uspeha. Starec se obrne proti nebu in moli: „Pomagaj, Bog, da vrženi mladenča iz sedla!" In res oče vrže sina iz sedla, poklekne mu na prsi in ga vpraša, kdo je in 135 kterega rodu. „Bog mi ni pomagal v boju," odgovarja Konstantin; „ko bi bil zmagal jaz. odsekal bi ti bil glavo. Očeta sem imel, imenovali so ga Saura, bil je sin Leonov; šel je v boj proti trem kraljestvom, ne vem, kje je." Kralj Saur zaplače, dvigne siua za 140 belo roko in reče: „Dobro došel, junaški mladeneč, —jaz sem tvoj oče!" Konstantin pa piše pismo svoji materi iii ga jej pošlje: „Veseli se, draga mati, očeta sem našel." — Inačica srbski pesni je tudi bolgarska: „R,adoj i Jaukol", ktera peva o boju med bratoma, in še druga srbska o boju med očetom 145 in sinom. Naj navedemo slednjo. Ribniški aga (aga od Ribnika) pošlje Juriju Senkoviču pisanje, v kojem ga zove na dvoboj (mejdan). To ga hudo prestraši, kajti postaral se je že bil jako in moči so ga zapuščale. Ponudi se mu sin Ivo, da hoče zd-nj „na mejdan iziči"; ali oče mu odsvetuje, češ da je stoprav šestnajst let star, 150 a Turčin da je junak v dvoboju, kteremu ga ni v deželi jednakega. Ker se pa Ivo ne d& pregovoriti, obleče ga serec v svojo obleko, pripaše mu svojo sabljo, osedla mu svojega dimca in se poslovi z njim, poučivši ga še, kako se mu je vesti na boju. Ko prijaha na polje ribniško, ugleda beli šotor in pod šotorom 155 ago, kterega precej pozove na dvoboj. Nastane huda borba, v kteri vstreli aga Ivu konja med črne oči, da pade v zeleno travo, a slednjič premaga vendar Ivo nasprotnika in mu odseka glavo. Potem obleče agino obleko in beži pred Turkoma, ki hitita za njim na čilih, skočnih konjih in ga pripodita do gore. Po gori ga pa ne moreta 160 tirati na konjih; zatorej skočita Turka s konj, privežeta ju za jelo in jo vlijeta za Ivom. Ivo je pa modra glava. Ko ga zasledujeta Turka po gori, vrne se h konjema iu ju odveze ter jednega zajaše, drugega pa odpelje. Ko prijaha blizu domačega dvora, ugleda ga „stara mila majka", ali ni ga spoznala, ker je nosil agiuo obleko in 165 jahal tujega konja. Solze se jej uder6 po belem licu in brzo kliče po možu in toži, da je Ivo umrl in aga prišel jima dvore plenit in zarobit ju, da pod starost služita Turku. Ko mož začuje te besede, udero še mu solze po licu. On skoči na noge junaške, pripaše si meč, hiti v hlev ter zasede staro arabsko kobilo; še časa si ne 170 pusti, da bi jo osedlal. Nato skoči pred Iva, kterega ne more spoznati, ker je pro-menil obleko in konja, in ga tako-Je nagovori: „Stoj, ago od Ribnika; lahko ti je pogubiti dete, ki še ni šestnajst let staro, ali hajdi, ago, ter pogubi starca!" 175 Zastonj ugovarja Ivo razsrjenemu očetu, da ni aga. Od žalosti ga oče niti ne posluša, ampak skoči nždenj, da bi mu odsekal glavo. Sin pa videč, kaka nevarnost mu preti od lastnega očeta, zasukne se in jame bežati. Oče se spusti ua konju za njim in ga dohiti. V tej zadregi pa seže sin v torbo po agino glavo in jo hiti pred svojega roditelja. Ko jo ta ugleda, vrže meč v zeleno travo, 180 skoči s stare kobile, prime dete za roke, pa ga grli in poljubuje. — Slično snov ima narodna pesen iz Neretve, ki peva skoro jednako o kraljeviču Matiju. Ta poseka po nevedoma svojega sina, kterega imenuje pesen kraljeviča Marka in ki ga prispodablja temu najslavnejšemu junaku jugoslovanskemu, akoravno druge narodne pesni o 185 tem boju ne ved6 povedati ničesa in imenujejo Marku tudi drugega očeta. Isto snov o boju med bratoma ter med očetom in sinom poznajo tudi Švedi v povesti o Gunnarju in Regnaldu, Grki pa o sinu Andronikovem. 190 Te pravljice nam prav lepo kažejo sorodnost narodne tradicije v arjo-evropskih narodih. Vendar bi pa ne bilo opravičeno, ko bi mislili, da so vse le posnetek po kaki prvotni pripovedki, ktera bi se bila razširila počasi po svetu. Sorodnost snovi kaže nam le, da je duh teh narodov soroden iu da veljajo pri vseh isti zakoni v 195 pesništvu. Fr. Hubad. 25. O živalskih pravljicah in basnih. Kakor je životvorna domišljija človeška neživim stvarem navdahnila življenje ter čudežne naravne sile poosebila, da bi pojasnila s tem nedoumno delovanje neme prirode, kakor si je o grajskih razvalinah, podzemskih ječah in o raznih ostankih starožitnosti izumila čudovite pripovedke, da bi s takimi mičnimi podobami na- 5 slikala radovednemu ljudstvu davno preteklost: tako je hotela tudi razkriti bistvo živalskega življenja, človeku v marsičem nejasnega. Prirojeni nagon, doumeti bistvo vseh stvarij, privedel je tudi tu človeka, da si je vse človeškemu umu nedosegljive prikazni v pri-rodi in živalskem življenju razlagal z izmišljotinami, koje so ugajale 10 njegovemu duhu in čuvstvu. Živali se od drugih stvarij ne odlikujejo samo po svojem glasu, prostem kretanju, po telesni ličnosti, ampak one kažejo tudi nekoje duševne zmožnosti, čutijo bolečine in radost, vnemajo se v strasti ter se morejo celo priučiti nekterih umetnostij. A v marsičem, 15 kakor v telesni moči, ostrini pogleda in sluha, v natančnem vohanju in brzosti nog prekose tudi človeka. Ni čuda tedaj, da je človek te prednosti kmalu spoznal, osobito v pradavni staroveški dobi, ko je z živalimi v vedni dotiki priprosto z njimi občeval, ne-20 kterih se zaradi škodljivosti in krvoločnosti ogibal in varoval , a z drugimi se okoristiti skušal. Od nekterih je v stiskah in nevarnostih pomoči in ce,16 sveta pričakoval, druge pa so ga s svojimi močmi in telesnimi zmožnostmi toliko nadkrilovale, da se jim je čarobna moč pripisovala. In človek s strahom njih kretanje razinotrivaj6č, pro-25 rokoval si je iz njihovega glasil in letanja srečo ali nesrečo za prihodnost. Cel6 obleko kinčali so si ljudje z živalskimi peresi in na vojnih zastavah in grbih so si slikali živalske podobe, ne toliko v kinč, nego da značijo s tem, koliko veljavo imajo in kolikega upliva so lastnosti posameznih živalij. 30 Umevno je, da so se pri teh nazorih o živalskih zmožnostih pripisovale sčasoma živalim tudi druge, človeške lastnosti in duševne sposobnosti, kterih pa v resnici niso imele. To se je godilo vzlasti v praveškem času pri človeku na stopnji najnižje omike, a tem večje domišljije. Stari vek človeškega rodti v prvem razvoju omike je 35 njegova otroška doba. Otrok sodi v svoji naivnosti kakor drugi zvunanji svet tako tudi živali po merilu samega sebe ter ne dela velikega razločka glede zmožnosti med njimi in seb6j. Isto tako prisoja tudi človek v svoji prvotni naravnosti živalim, s kojimi je skoro po vseh odnošajih življenja, cel6 po čuvstvu tesno sklenjen, 40 mišljenje in delovanje slično človeškemu. Na ta način po zvunanjosti spojeno in po notranjem bistvu jednako sojeno živalsko in človeško življenje bilo je pripravno gradivo vedno novo tvarjajoči domišljiji. Ta je namislila živalim različne, čudovito zapletene dogodke, kteri so izvirali ali iz živalskih lastnostij samih ter so bili nekako v de-45 janjn izraženo, prikladno pojasnilo dotičnih lastnostij; ali so pa živali v nekterih pravljicah pomenjale prirodne moči in prikazni, slično ljudskemu mnenju, po kterem so se mnoge živali kot nadčloveško bitje, simbol prirodnih sil, po božje častile, in z živalskim bistvom se je dotično svojstvo prirodnih prikaznij stopilo v skupen 50 mythološki pojem. Včasih se je pridružil živalskemu početju tudi človek, in vsa ta slikovita podoba se je ovila s čarovno tmino davnih časov, a vedno tako, da so živali kazale povsem človeško čuvstvo in mišljenje, človeške navade in običaje, pri vsem tem pa vendar ne pritajile svojih značilnih, pristno živalskih lastnostij. 55 Oudotvorna domišljija tudi ni odrekla živalim najvažnejšega sredstva medsebojnemu občevanju, človeškega govora. Brez te sposobnosti ne more se nobena žival sprejeti v okrožje pravljic. Pomenljiv je tedaj oni v pravljicah običajni izraz-. „Ko so še govorile živali". S tem naznačujemo tmino davnih časov in prošlost onega namišljenega občevanja z živalimi, o kterem se hrani spomin le še 60 v pravljicah. Pozneje je baje kaka nezgoda odtegnila živalim to prednost, ali jo pa živali same prikrivajo ljudem. Pri Slovencih je v narodu še sedaj razširjeno mnenje, da more na kresni dan, kdor ima praprotno seme pri sebi, slišati, kako se živali pogovarjajo med seboj. Ta med narodom sem ter tja še utrjena vera je ostanek 65 iz onih časov, ko so se živalske pravljice ne samo pripovedovale, ampak tudi snovale in poslušale v popolni veri na njih istinitost. Dva posebna znaka ima tedaj živalska pravljica: Prvič mora ona živali tako označiti, kakor da bi imele človeški razum ter bi vse človeške razmere dobro poznavale in se ravnale po njih. Zat6 70 se v pravljicah pripoveduje na pr., da se umorjena kokoš nese pred kralja in on jej zapove zadušnico brati in grobni napis postaviti. Drugič se morajo vse posebne in za posamezne živali ozna-čilne lastnosti tudi v pravljicah prijaviti. Petelin poje tudi v pravljici na jedni nogi stoječ, in lisica porablja v borbi z volkom vse njej 75 prirojene zvijače. Teh dveh bistvenih znakov ne sme nikaka pravljica pogrešati. Ko bi živali v pravljici ne imele človeških lastnostij pridejanih, bile bi pravljice popolna nesmisel, če bi jim pa pristnih živalskih posebnostij manjkalo, bile bi dolgočasne. Pesnik umetnik mora tedaj gledati, da te posebnosti, živalsko svojstvo in človeško 80 podobnost, v jeduo mično sliko spoji; on mora živalsko telo pridržati, a zraven pa mu še pridejati človeško vedenje, dostojnost in čuvstvo. Za živalske pravljice niso prikladne vse živali, vzlasti one ne, ktere nimajo dovolj posebnostij in značilnih lastnostij. Pri Slovanih 85 kakor tudi pri drugih narodih, osobito Germanih, navajata se v pravljicah najčešče volk in lisica, ktera z zvijačo in silo domače živali zasledujeta, in zaradi teh lastnostij sta za pravljico posebno pripravna. V mythološkem oziru je lisica podoba zime, smrti vse prirode, opisuje pa se v pravljici čestokrat kot zvita svetovalka, a 90 vedno hudobna, prekanjena, sleparska in v vseh zvijačah izkušena. Njen nasprotnik, volk, pa je okoren in požrešen ropar, nesramen pa kratkoviden zločinec, kojega lisica večkrat v kozji rog užene. Poleg teh dveh govore pravljice tudi o psu, levu, medvedu, opici, zajcu in drugih. 95 ,T. Grimm je sprva menil, da je bila živalska pravljica le Nemcem lastna in da je vzklila na germanskih tleh, kakor tudi ne-ktere cvetlice le na določenih zemskih krajih rasto. Pozneje pa je svoje mnenje opovrgel, ko je tudi pri drugih narodih našel razširjene 100 živalske pravljice ter njih podobnost med posameznimi narodi zapazil, tako da je imel te za najjasnejši znak o skupnosti sorodnih narodov in za uzajemno dedšino celega arijskega plemena. In res že Rusa Afanasjeva zbirka pravljic kaže dovolj, koliko živalskih prič hrani narod slovanski. Te pravljice pa so vse na domačih tleh 105 vzrastle in niso od drugod izposojene ter so ohranile do sedanjih časov svojo prvotno neizpremenjeno obliko, kar velja več ali manj tudi o drugih deblih slovanskih. Živalska pravljica zanima brez posebnega zvunanjega namena sama po sebi, po zanimivem zapletku in prikladnem razvoju de-110 janja na podlagi jasno izraženih značajev. Ona ne namerjava tedaj s pikro satiro zbadati slabosti človeškega rodil ali se rogati posameznim stanovom. Prav tako ni bila živalska pravljica v svoji prvotni podobi nikoli parodija ali pusto osmeševanje človeških razmer, ampak ves čas hranila je svoj resni značaj, dasi je posnemala človeško 115 delovanje in kretanje. V prvem početku svojega razvoja tudi ni imela namena poučevati ter določena pravila nravnosti in izkusbe navajati; vsa njena veljava je bila kakor drugim epskim pesnim utemeljena v zanimivosti in mični izvršitvi dejanja. Seveda so se utegnili tudi iz nje kakor iz vsakega epskega umotvora kaki nauki zajemati; toda 120 to poučevanje ni bilo njen glavni namen in taki nauki niso bili določeni, ampak različni in mnogovrstni. Bistveno pa se je živalska pravljica preustrojila s tem, da se jej je pridružil didaktičen smoter. Pravljica se je morala v ta namen primerno prikrojiti in njena epska širina skrčiti; poučno pravilo 125 pa se je moglo pripisati ali pa tudi izpustiti, ker ga je bralec itak lahko doumel. Te preustrojitve pa ni učinila sama domišljija in poetski nagon, ampak logični preudarek z ozirom na didaktični namen. Umetne ali učene basni spadajo torej po pravici v področje didaktičnega pesništva. Ezopove basni so nam dragoceni 130 ostanek obilice živalskih pravljic, ki so le kratko iz prvotnih povestij posnete in ktere le redkokrat kažejo epsko obširnost. Bujna domišljija je bila, v neomejeni prostosti se igrajoč, nakitila pravljico z vsemi divnimi prirodki ognjevite pesniške plodovitosti, ali v basni je ta izgubila svoj kinč ter s pičlimi besedami in kratkimi potezami 135 narisala dogodek, iz kterega bi se naj povzelo moralno pravilo. Poleg moralnih pravil podaje nam basen večkrat tudi kak nauk o previdnosti in modrosti ter svari pred nasprotnimi napakami. Običajno ne poučuje basen pri živalih naravnost o čednostih, ampak razkazuje nasprotno stran, človeške pregrehe in napake, češ da je človeška boljša stran prevzvišena in njegova vrlina preblaga ter se 140 ne sme pri živalih priporočevati. V basni kažejo se tedaj večjidel zvijača, prekanjenost, besnost, nezvestoba, jeza, nevošljivost, škodoželjnost, redkokrat zvestoba, ljubav, velikodušnost. Z ozirom na svoj poučni namen pridobile so si umetne, tako-zvane ezopove basni pri iztočnih in evropskih narodih kmalu v 145 knjigi toliko veljave, da so jele narodne živalske pravljice izpodrivati. Pisatelji sami so po zgledu klasičnih basenskih pripovedek svojim jednakovrstuim umotvorom radi podtikali primeren nauk. Tako se je godilo pri Romanih in Nemcih kakor tudi pri Slovanih. Pri zadnjem narodu, osobito pri Rusih in Srbih, udomačila se je umetna basen 150 celo med neukim narodom, ali s tem se ni narodno slovstvo zdatno pomnožilo in obogatilo; kajti ljudsko mišljenje ni bilo basnim jednako naklonjeno kakor drugim pravljicam in bajkam, ktere so po svoji mični vsebini brez zvunanjega namena ustrezale ljudski vedoželjnosti. Basni pa so le sredstvo k poučnemu namenu; ako jim izluščimo 155 didaktično jedro, ostanejo puste pravljice brez prave veljave. Od narodnih živalskih pravljic razločujejo se tedaj basni v tem, da prve zanimajo bralca le po svoji vsebini, po razvoju dejanja, a druge po poučnem smislu. Od svoje prvotne oblike pa je ohranila basen še to bistveno svojstvo, da nam mora kazati dogodek, v kterem 160 se dejanje istinito vrši. Basen ne more torej biti alegorija, prispodoba dejanja. Na pr.: „Umirajoči oče priporoča sinovom slogo in edinost, kaž6č jim breme zvezanih šibic. Zvezanih ne more nikdo zlomiti, posamezne pa." To še ni basen, pač pa nastane taka, ako oče pripoveduje o treh volih, ki so se združeni uspešno borili proti levu; 165 ko so se pa sprli, raztrgal je lev posamezne. Ako se hoče dalje kako splošno moralno načelo pojasniti z dejanjem, ktero se le more ali utegne zgoditi, a v resnici se ne izvrši, tedaj še tudi nimamo basni, ampak le parabolo, pričo, zgled. Na pr.: „Uradnika za višje posle z žrebom imenovati je jednako, kakor če ladije lastnik krmarja 170 med mornarji po žrebanju določi." Neprevidnost prvega dejanja pojasnjuje se z drugim dejanjem, ktero se pa to v resnici ne izvrši, ampak je le možno in se utegne zgoditi. Tedaj še to tudi ni basen, ampak le priča. 175 Ce pa kako splošno poučno načelo v posebnem slučaju razkazujemo ter se ta slučaj kot pravi dogodek tudi istinito izvrši, tako da se v njem ono splošno naučno pravilo jasno zrcali, tedaj imenujemo to izmišljotino — basen. Basen je dvojna: prosta in zložena. Prosta je ona, v kteri 180 se z izmišljenim dogodkom le splošno poučno načelo razkazuje. Zložena pa se imenuje ista, pri kteri se moralno pravilo, v izmišljenem slučaju razjasnjeno, še v drugem resničnem slučaju kaže. Prosta basen: „Levovi samici se je očitalo, da samo jednega mladiča rodi." „ Dobro!" rekla je, „pa t& je lev." Ako se na to basen naslanja 185 še drugo resnično dejanje z istim poučnim pravilom, tedaj je basen zložena, t. j. iz dveh obstoječa. Na pr. z ozirom na prvo basen: „Kranjci imajo le jednega znamenitega starino- in zgodovinoslovca." „Dobro! Toda ta edini je Valvazor." Izmed pisateljev učenih basuij imenovati je pri Grkih v prvi 190 vrsti Aesopus (ezopove basni), dalje Babrins. Pri Rimcih Phaedrus, pri Nemcih osobito Lessing, pri Francozih Lafontaine, pri Rusih Krylov. Pri Slovencih vzlasti Volkmer, Vodnik, Slomšek, Metelko, kteri so ali izvirne basni pisali ali pa ezopove prevajali. A. Bartel. 26. Jež in srna. Nekdaj sta se jež in srna prepirala, kteri bode bolje bežal. Jež se zamota v klopčič ter se kota navzdol, srna pak se jako zaleti in ko beži navzdol, trešči z glavo v drevo in pogine. Sedaj je imel jež dosti pečenke, ali ker si ni mogel srne raztrgati, moral si je 5 iti mesarja iskat. Iskaje mesarja, sestane se prvič z zajcem. Zajec ga vpraša, kam ide, in ta mu povč, da si išče mesarja. Nato mu pokaže zajec zobe, rekoč, da je dober mesar, ali jež mu tega ne verjame in gre dalje svojo pot. Onda se sestane z lisico, ali tudi ona mu ni bila dober mesar. Nato se snide z volkom. Ta mu 10 pokaže zobe, in jež mu veli, naj gre z njim. Volk je takoj srno na štiri kosce raztrgal. A ko je utrgal prvega, reče ježu: „To bode mojemu stricu," pri drugem: „To mojemu očetu," pri tretjem: „To bode moji materi," pri četrtem pa: „A to meni samemu." Tedaj ga pa ježek popraša, kaj bode neki njemu, in volk mu reče: 15 „Tebi bode ono, kar je ostalo." Ježu se ni videlo prav, da on ničesa ne dobi; zatorej reče volku, da gredo k soden na pravice, in ta mu pritrdi. Jež pa je znal za železo, ktero je bilo za volka pripravljeno. Volk je šel z njim, in prišedši na mesto, jame ježek s svojo taco tolči po železu, 20 klič6č: „ Gospod sodeč, vstanite, vstanite!" Ako je že večkrat tako bil mahnil in klical zastonj, reče mu volk: „Kaj delaš, da ne moreš sodca tako dolgo vzbuditi? Grem ga pa jaz budit." Jež mu veli, naj ide; volk udri z nogo po železu in se — ulovi. Jež pa je šel nat6 v stran in se volku posmehoval. Za malo časa pride mož s sekiro, 25 da volka umori. Ko mahne ta volku prvič po čelu, reče mu jež: „To bode tvojemu stricu," drugič: „To bode tvojemu očetu," tretjič: „To bode tvoji materi," a ko ga četrtič udri, zvrne se volk, jež pa mu reče: „To bode samemu tebi!" — Onda je jež sam jedel srno. 27. Lisic a. (Narodna pesen.) Leži, loži stezičica, Po njej teče lisičica, Je petelina srečala, Tako ga ogovarjala: 5 ,.Kam mlad pa greš, petelin ti?" Tako petelin govori: .laz v vas grem k svoji jarčici " Pa tak' lisica govori: ..Petelin mlad, pokaži ti, 10 Kak' tvoja mlada jarca spi." Je vzdignil perotničico, Pod njo vtaknil glavičico: „Tak' moja lepa jarca spi!" Je zgrabila lisica ga 15 In z njim pod brezico je šla. Pa tak' petelin govori: „Veš kaj, modra lisica ti, Lepo zahvali zdaj Boga Za tak' kos mladega mesa." Lisica vzdigne tačice, 20 Zahvalila lepo Boga Za tak' kos mladega mesa Petelin na brezico zleti, Tako lisici govori: „ Lisica, v uho piš' me ti!" 25 Lisica krog je skakala, Z debelim repom mahala, Ua brezico bi sekala. 28. Golob in lisica. Nekdaj je bil golob, ki je imel svoje gnezdo na visokem hrastu. Ko so mladi golobje že perje dobivali, došla je k njemu lisica in mu rekla: „Daj mi, golob, svoje mladiče pojesti; sicer pojčm tebe samega z njimi vred." Golob se prestraši in zmeče mladiče lisici na tla. To se je večkrat zgodilo. Ko je golob zopet 5 enkrat sedel na gnezdu, pride k njemu neki ptič iu ga vpraša, zakaj je tako žalosten. Ta mu odgovori, da pride zopet lisica k 6* njemu in da mu bode pojedla mladiče. Nato mu reče ptič: „Ti si bedak, zakaj jih pa dag? Reci le lisici, naj si sama dojde po nje; 10 ali ona ne bode tega storila, nego bode odšla, ker ti ne more priti na drevo." Ko dojde lisica, reče jej r6s golob: „Ako hočeš jesti pečenko, pridi gor k meni po njo." Lisica videč, da jej golob noče dati mladičev, popraša ga, kdo mu je nasvetoval kaj takega. Golob pa jej odgovori, da oni ptič, ki ima tam pri vodi gnezdo. Lisica 15 odide takoj tja in vpraša ptiča, zakaj ima baš v največjem vetru svoje gnezdo in kaj dela tedaj, kedar veter piše. Ptič pak jej reče: „Ako veter z desne piše, obrnem se jaz na levo, če pa veter z leve potegne, obrnem se na desno." „Ali kaj pa storiš tedaj, kedar brije veter od vseh stranij?" zapita ga nato lisica. Ptič jej od-20 vrne: „Onda denem glavo pod peroti," in bedak jej pokaže, kako se stori to. Lisica pa videč, da je glava pod perotmi, zgrabi ptiča in mu reče: „Drugim si znal pomoči, a sebi ne znaš," pa ga poje. 29. Vojska z volkom in psom. (Po narodni pravljici.) Živel je bogat seljak, ki imel je vsega obilno. Hlev mu je mukavcev poln in svinjak mu je z rilci natlačen, Pseto Belin je čuvaj mu bogatega blagoimetja. Volku iz bližnjih goščav pocede se sline po prascih. V misli zagrezne se on, kak' mastne dobil hi pečenke. Jedna mu pride na um, ta bode gotovo najboljša. KmaP se z Belinom spozna in pobratita brž se do dobra. Nekega dne, ko je menil volkač, da je že stanovitna Družna ta vez mu z Belinom in ne več razrušna prijaznost, Reče mu: „Dragi pajdaš, ti največji prijateljev mojih, Združiva, daj, se v zavezo in to narediva pogodbo, Da, če bi jaz kaj ukradel, me ti ne izdaš in ovadiš, In če hi ti kaj ugrabil, te jaz ne izdam in ovadim." To diplomatično vez potrdita z lastnim podpisom Ter zapečatita list po navadi veljavnega reda; In da se vez poresniči in list da mrtva ne bode beseda, Reče Belinu volkač: „Ti, nocoj jaz k tvojemu gazdi Pridem nekoliko v vas, da si kterega prasca izberem ; Al' da ko mutec molčiš in odgnil ti jezik! če lajaš, Da ne vzbudiš mi domačih in jaz da mesarim brezskrbno." Reče Belin: „0 le pridi, pajdaš, brezskrbno po svinjče, Jaz te ne bodein izdal." -— „No dobro, jaz pridem." Odide. Kakor je noč nastala, priplazi volkač se k Belinu. „Dober večer, moj Belin!" mu reče prijazno potuhnjen, „Prišel sem zdaj po obljubi, da grem si izberem prasico." „Bog daj dober večer!" odzdravi Beliu, „veseli me, Da si že tu; že dobro, le nič se ne boj in le srčno Pojdi v svinjak in zakolji si tam ga praseta po volji, Ki se ti zdi, da ima najboljšo slanino pod kožo." Volk gre koj in se splazi v svinjak med čredo prašičjo. Grozno morijo prične, da od zob tak' cepajo prasci, Kakor od kose seno ali žitno klasje od srpa. Cviliti svinje začno in ženo tak' žalostno krulbo, Da iz glasu se je znalo, da joj iu prejoj se jim gode. Kakor začuje Belin, pa zalaja pred veznimi durmi, Laja na glas, da bi mrtvi, nikar le se vzbudili speči. V hiši vzbude se družina, hite vsi vstajati s postelj: Kaj tak' laja Belin in zakaj tak' cvilijo svinje? Vidijo, kak' mesari, pa lop s polenom po volku; Tolčejo na vso moč in mlatijo z bati mu grbo. Revež polomljen in zbit jim jedva unese življenje. Ali tedaj ko poležejo spat na novo družina, Volk za plotom poskrit razsrjen počaka Belina, Pa ga pograbi renče: „Aha, ti verica pesja, Ali si tli? Ti si djal, da ne bodeš lajal, ko pridem, Pak si me vkanil, Belin; ne odpustim nikoli ti tega, Kajti sem stoičen, da joj, in boli me vse po životu." Zdaj se spričava Belin in ga prosi, naj mu prizanese, Da ga ne kazni za zdaj, naj znovič le pride brezskrbno Danes zvečer na dvorišče, da nem bo na cviljenje vsako, Pa se roti: „ Naj mine me um, če zdaj se ti lažem, Jezik, če laž govorim, na nebo da koj mi prisahne!" Še je rote se zaklinjal, in moči ni znaniti vsega, Kak' se je veril Belin, ki mu strah je narekal besede. Kdor se dosti roti, ni mu nič ali malo verjeti. Tega še vedel ni volk, še prišel ni dosti po svetu, Pa je verjel, kar lagal je Belin, in imel za resnico. Pride večer in pripelje s seboj noč s temno odejo. Kedar pri hiši pospe, primuza se volk na dvorišče, Zleze v svinjak in klati začne brezskrbno prašiče, Rilci pa v ovil in pa v krul, da je glušilo huskanje volka. Kakor to sliši Belin, pa zalaja in laja na vso moč, Dokler vzbude se družina in planejo z drogi nad volka; Udri po njem, kdor more, da le ga telebi po koži. Sreča mu blaga je spet, da pobili ga niso do cela; Spet jim uide razbit z raztrgano kožo po hrbtu, Vleče se proč in se skrije za plot in počaka pokoja. Gleda, kje bil bi Belin, pa ga spazi pred vežnimi durmi In mu golči: „Le počakaj, Belin, ne vidiš me nič več, Ne oprostim ti, že prišel bo čas, ki te dal mi bo v kremplje." Spet so pravičiti hoče Belin in se militi volku, Toda ne vda se mu volk, da Belin bi preveril ga z nova; Kar ne posluša ga več, ker svinj mu dovolil ni klati, Vojsko mu kar napove in mu da tri dni za pripravo. 75 Zdaj se odvleče v temičasti les pomagačev si iskat. Misli in zmisli si to-le: „Poslal bom do divjega prasea, Pa mu obljubim prijateljski mir med najinim rodom Na vekovečni čas, to vem da mu bode po volji. Mislil je prav, ni vkanil ga up, ker priti na pomoč 80 Mu je obljubil neres, saj bila mu všeč je pogodba. Ali to ni še dovolj, da bi zmagal Belinovo vojsko; Spravi na svojo si stran še medveda in modro lisico, Dobre pogodbe obema daj6č, da sta morala priti, Ako je kolikaj skrb jima bilo za lastni dobiček. 85 Zdaj jih imel je dovolj, pa je mislil, da kos bo Belinu, Živel je mirne vesti in je čakal pokojnega srca Tistega dne, ki sta boju za rok ga postavila bila. Tudi Belin se pripravlja na boj in si družnike voli, Gre po dvorišču okrog in žalosten pride do mačka. 90 Maček ga ogovori s to pomilovalno besedo: „Kaj pa je tebi, Belin, da se tak' prežalostno nosiš ?" „Dragi moj muc!" govoreč mu Belin odgovarja, „01i ti ne veš, kaj mene teži! viž, boj mi je z volkom, Jutri se moram pod oni-le hrast postaviti z vojsko. 95 Ali bi šel ti z menoj mi pomagat, da zmagava volka?" „0h, oh, hočem, predragi Belin, in zakaj bi ne hotel ? Bom, bom," mačok veli, „al' pojdi še racmana prosit, Gotov je on pomočnik, on pride gotovo na vojsko." K racmanu gre, ta obljubi mu koj, da mu dojde na pomoč. 100 Reče: „Zakaj bi ne šel, saj ti nas braniš lisice, Da si ne upa na dvor prikradši se splaziti s tiha Ter da ljubljenih rac, predragih mi žen, ne pokrade; Pojde še tudi gosak, al' bil že njega si prosit?" Gre do gosaka in tudi gosak mu priti obljubi. 105 „Kaj bi ne prišel?" veli, „saj nimam uzroka odreči; Bil bi ti pač nezahvalen, če te bi dobrote ne storil Tebi, ki nam si čuvaj, ki nas braniš zaleznikov nočnih." „Nas bo pa, menim, dovolj zdaj," reče Belin vesele se. Dojde za borbo odmenjeni dan. Volk s svojo armado 110 Gre na bojišče pod hrast, ves svest si zmagodobitja, Kar nič ne jemljoč si na pamet, da mogel bi biti On, ki dobil bo krc; ni skušal še vojskine sreče. Modri mu dajejo svet, kako naj vso vojsko razvrsti; Ali le on si se pameten zdi, pa ne dela po njihnem. 115 Drugi, ki slutijo zlo, si ne upajo zlu se upreti, Volk jim je znan trmoglav in boje se zameriti vodji. Vsakemu sam stan izbere in de v kup hrastove stelje Divjega prasca veleč mu: „Neres, tu tebi je mesto. Ti pa, lisica, se splazi na lirast, kar moreš visoko, Glej in napenjaj si sklen na vsestran paznega oka, 120 Kdaj in od kod nam pride Celin in vojska njegova. Onda nam s tiha poveš, da se bodemo mogli ravnati. Modved, ti tudi na lirast, jaz grem pa pod ono-le klado." Ko po zapovedi vse se zgodi in stori po povelju, Bliža se tudi Belin, pred njim koraka jo racman, 125 Maček pa stopa za njima, držeč rep moško na višek, Z njim jo korači gosak, on puše iz celega kljuna. Spazi lisica in s tiha veli: „ Sovražnik se bliža, Vojsko vodi Belin in s tamborjem hodi od spredaj, Tambor udarja na moč; čuj bobnanje: tatatata ta. 130 Stopa za njim vojnik, on nosi nabasano puško, Streljal bo zdaj zdaj na nas; joj, joj mi nimamo pušek." Vse vse obmolkne, ko pride Belin nekoliko bliže. Prascu molelo je z listja ulio, na-nj sedla jo mulia. Zmiga, da bi jo odgnal, al' maček zapazi ta migljej, 135 Misli si: lej mi jo miš! pa priskoči in urno pograbi Prasca, o joj, za uho; prestraši se prasec iii puhne Ven izpod listja, boži, kar neso četiri ga noge. Maček so tudi zboji in pobegne na hrast do medveda, Medved se splaši in strah ga vrže z drevesa na zemljo; 140 Maček se bolj še zboji, pa pleže še više do vrha Gor do lisice, ki zgrabi jo strah, da tudi opadne Ter zbeži z medvedom in nič se nazaj ne ogleda. Volkova vojska razšla se je v les, sam volk je pod klado Tičal in mirno čepel se boječ, da ga kdo ne zapazi: 145 In ko odšel je Belin, vrnivši se z vojsko junaško, Zmagovenčan domu, le brali smo v volčjih ukazih: Tako velevamo mi volk, kralj nezmagljivi živalstva. M. Valjavec. BO. Z u p a 11. Postava zverinam je nova podana, Zatorej si volijo urno župana; Pa kaj jim volitve koristile so, Na vrbi nam sraka razlaga tako: Zberejo medveda; al' medved je mrha, 5 Zarobljen in kosmat od pete do vrha; Budil z godrnjanjem prezgodaj jih je, I11 s tacami sodil, pravično al' ne; In koj se oglasi jih sto : Le-ta nam župani! ne bo! 10 Zber6 si jelena; pa on rogovili, Prevzeten povsod med prvake se sili; Z rogato glavico je pač darovan, Al' v glavi ošabni je malo možgan; 15 In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Zbero si rujavca, iz šume lisjaka, Na kterem krivična je sleherna dlaka; Kupaval je sam in prodajal je sam, 20 Da z ljudsko krvjo si napolnil je hram; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Zberejo si zajca; al' zajec neveden, Za skrb ino čast domovinsko ne vreden, 25 Ni poznal postave, se slednjega bal, Po noči je kimal, po dnevu je spal; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! Zberejo si kosa potem gospodarja; 30 Al' kos pa ošabno povsod se ukvarja, Žvižgaval jim vedno iz jednih je strun, Skoz okence vsako potikal je kljun; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo! 35 Zberejo si osla; pa osel zabiti Nobene po všeči ni znal obrniti; Z ušesi le miga in v prahu leži, Pa kjer se povalja, tam dlako pusti; In spet se oglasi jih sto: 40 Le-ta nam županil ne bo! Zberejo si palčka; al' on je skakavček, Natihoma leta priliznjen hinavček. Zverino je dražil, unemal prepir, Pobegnil iz lože je ljubljeni mir; 45 In spet se oglasi jih sto: Le-ta tud' županil ne bo! Od tedaj zverina, tako zapeljana, Po svetu širokem si išče župana; — Ce pravega bo pripeljala na dom, 50 Prijaflji! poročil al' pisal vam bom. M. Vilhar. Baj ke in legende. BI. Solnce in Nasta. Nekdaj je živela jako lepa deklica, kakoršne na celem svetu ni bilo. Zvala se je Nasta. Celo solnce, ko jo je videlo, zagledalo se je tako vd-njo, da je stalo enkrat na onem mestu, kjer je bila deklica, poldrugi dan. Ko je došlo potem domu, vprašala ga je mati: „Drago moje dete, kje si bilo tako dolgo?" Solnce jej pove, 5 da je videlo jako lepo deklico in se zagledalo vd-njo. Mati ga pokara, kako se more 6no zagledati v zemsko deklico, češ da je to velik greh. Ali solnce jej odvrne, da ne more več živeti brez one devojke. Ko je mati videla, kaj solnce namerjava, reče mu: „Ali znaš ti, drago moje dete, kako najlaže to deklico dobiš? Zlato nihalko spusti dol 10 v njeno selo. Dekle se bode vsedlo v njo ter se hotelo zibati, a tedaj potegni kvišku nihalko. Solnce je storilo, kar mu je mati velela, ter spusti zlato nihalko v dekličino selo. Ljudje v tem selu pa so, opazivši nihalko, poskušali nihati se, in tudi deklica dojde proti večeru s svojimi tovaršicami ter se počne zibati. Hitro pa ko se je 15 vsedlo dekle v nihalko, potegne jo solnce kvišku, in tako je imelo sedaj deklico. Ko se je potem devojka na enkrat gori videla, razsrdi se na solnce, ker jo je tako ukanilo. Zato se dela, da je nema in da ne zna nikaj govoriti; ali posle je opravljala vse, kar so jej koli veleli. Solnce pa se jej je na vse načine mililo, ali ona ni hotela 20 nikakor ne izpregovoriti. Tedaj se solnce razsrdi ter reče materi, naj jo pošlje k teti Mori, da jo ona zatolče. Mati ga usliši in veli deklici: „Hodi, drago moje dete, hodi k teti Mori, pak mi donesi od nje sito, ki mi ga je jako treba." Deklica odide in zaprosi teto, naj jej da sito. M6ra pa gre v shrambo, da si nabrusi ondi zobe 25 in nato njo skonča. Tega ni znala deklica in je čakala na teto. Dojde pa k njej mala miška ter jej pove, naj takoj zbeži, ker je šla teta Mora zobe brusit. Ali preje naj vzame njen češelj in upletnik (kito pletenico). Kedar bo teta Mora hitela za njo, naj vrže pred 30 njo češelj, in takoj se bode storila šuma; a kedar jo ona skozi goščo podi, pa naj hiti upletuik pred njo, in takoj bode nastala voda. Deklica se miški zahvali ter jame bežati. Ali ko se obrne, vidi, da leti teta Mora za njo. Tedaj pa vrže njen češelj pred njo, in stori se šuma. Teta pak jo je zopet skoro ulovila, a kar na enkrat 35 hiti deklica upletnik pred njo, in storila se je voda. Tako jej ni mogla teta dalje slediti. Ko pa dojde dekle k eolncu domu, opazi že drugo deklico na solnčevem dvoru, ki je popevala, ter jej reče: „Prerano si začela pevati!" Solnce pak začuvši, da je devojka izpregovorila, razveseli se jako in se jej jame militi. Ali deklica 40 pobegne in se skrije v kot. Solnce pa se v drugič razsrdi nad njo, jo prekolne in reče: „0d sedaj nisi več Nasta, nego lasta." In tako je postala lastovica. 32. Marjetica in Trdoglav. (Narodna pesen.) Stoji, stoji črni grad, Nima oken, nima vrat, Znotraj je ves pozlačen, Zvunaj z mahom poraščen; 5 Va-nj je sama linica, V njej stoji Marjetica, Češe dolge si lase, Vunkej biseri lete In kamnički demantni: 10 Vse se v zlatu tam blišči. Prišel kraljevič je mlad, Ki 'ma španski tron nastat', Zajce tud' okrog lovi, Še ji pravi, govori: 15 „Ti prelepo si telo, O da h' krščeno bilo! Jaz bi vzel te za svojo." „„ Gotovo sem jaz krščena, Mi je ime Marjetica, 20 Sem tvoja sestričica."" „Kak' prišla si ti v ta kraj, O Marjet'ca, mi povej!" „„Nesli so me po krsti Botri mladi trapasti, So na križem pot me djali, 25 Me nič niso prekrižali. Brž je Trdoglav prišel, Upanje do mene 'mel. Dojnic 'mola sem devet. Niso hotle prav živet'; 30 Te so se vpijanile, Mene ne prekrižale. V pest dobil me Trdoglav Ino semkaj mene djal."" „A1' ti morem dobro st'rit', 35 Te sestrico odrešit'?" „„Lahko, lahko, bratec mlad'! Znaš ti meni pomagat'. Danes večer osem dnij Bo četrtek kvaterni; 40 Pridi do gradu tega, Trdoglav ne bo doma. Pojde doli v Ogersko, Da pri dveh prisegah bo Dušo vsaj dobil eno. 45 Prines' blagodare te: Kaplje tri posvečene Ino zraven tudi tri Zrna štefanje soli, 50 Svečico Marijino Ino mašni plašč sebo, Ga pogrnit pod meno."" Prišel je črez osem dnij, Kar je rekla, ji stori. 55 Trdoglava v gradu ni; Šel je bil na Ogersko, Da pri dveh prisegah bo Dušo vsaj dobil eno. Kraljič trikrat jo kropi, (30 Trikrat vrže v njo soli. Šmarno svečico prižge, Mašni plašč po tleh razpne. Na-nj Marjefca se spusti, Zlate okove v rokah drži. 65 Zazvenčalo je strašno, Tja v deveto deželo. Trdoglav se zagrozi: „ Prisegaj te, se mudi! Zlata okova mi zvenči, 70 Sila se Marjet' godi." Trdoglav pride domu, M Marjetice več imel, Rekel kraljiču tako: „Kaj s' mi vzel Marjetico? 75 Ženo imeti je no smeš, Da sestra je, ti dobro veš. P listi, da jo jaz imam, Saj za njo, kar hočeš, dam." „„Jaz ne dam Marjete pred, 80 Zlato kokljo čem imet', Zraven zlata piščeta; Potlej ona bo tvoja."" Trdoglav rad vse stori, Kar kraljič mu naloži. Kraljič pravi: „Ne dobiš 85 Je še ti za ta drobiž! Ti prinesi zlati grad, Potlej ti jo hočem dat'!" Trdoglav le spet stori, Kar kraljič mu naloži. 90 Kraljič pravi: „Ne dobiš Prej Marjetice, da boš Križno prebrodil vodo." Trdoglav pa mu je djal: . „„Nič no bom več tebi dal!"" 95 Potlej še k Marjeti gre In sladka se okrog nje: „Ajd', Marjetica! z meno, Saj t' ne bode tak' hudo!" „„Zlat glavnik mi daj poprej, 100 Rumene lase česat'."" Dal ji on glavnik je zlat, Spet začne jo naganjat': „Ajd', Marjetica! z meno, Saj t' ni bilo prehudo." 105 „„Zlate niške, zlato ščet Hočem, predno grem, imet'."" Spet obojo ji je dal, Spet nagauja jo in prav': „Ajd', Marjetica! z meno, 110 Saj t' ni bilo prehudo." „„S tabo nočem jaz hodit'. Kos zlata mi moraš dat', Da zidala bodem grad, Prej ko pojdem spet s tebo."" 115 Trdoglav ji spolni to. Grad je ona zidala, Mnilie je poklicala, Posvetili so njen grad, Da se notri nič ni bat'; 120 Trdoglav pa ven zleti, Pol gradu seboj vali. ; p||*P ' 33. Obredna narodna pesen. Človeka služečega svoj kruh v potu obraza obdajejo razne sile naravne od vseh stranij. Kolikokrat mu sije solnce prijazno zjutraj pri delu, opoldne pa stresa grom oblake, lije dež izpod neba, vsiplje se toča na polje, in kmetovalec ne žaluje le po bogati žetvi, ampak 5 on trepeta tudi za svoj dom, kterega mu žuga vsak hip užgati šiba Perunova. Kolikokrat leže človek truden zvečer, da okrepča svoje ude, po noči pa ga vzbudi nenadoma nevihta iz spanja, ali ga pa vrže potres iz postelje, razruši hišo in mu kaže, da še zemlja ni mirna in trdna. 10 Velik upliv imajo taki dogodjaji že na nas, ki smo čuli in brali tolikokrat o nevihtah in potresih; kakove le pa morajo biti misli ljudij, ki še niso doživeli kaj takega! Prvi človek, ki je preživel le jedno leto, opazoval je že izpremembo v naravi, čutil je letne čase, kako razno uplivajo na-nj. Od kod vse to, bila mu je torej 15 prva misel. Premišljujočemu zasvetil se je prvič pojem o nadzemski sili, kteri se mora pokorjavati ne le on sam, ampak cela narava. Tedaj je sanjal rod, kteremu še ni bila posijala luč prave vere, o velikanih storokih, ki valijo goro na goro, o bogovih, ki vihte strelo v desnici, ki stresajo zemljo z udarcem trizobovim. In trepetalo je 20 srce revežu, videčemu, da njegova moč ne more kljubovati nevarnosti, a notranji čut mu je pravil ob enem, da skrbi za-tij nadzemska moč, da ga varuje nadloge in smrti. Tedaj je izprevidel človek, da je bog. Da si pa njega niso mislili vsi rodovi samega, da so si jih upodabljali nekteri po več, 25 pouzročevalo je opazovanje, da se javlja njegova moč v raznih oblikah, da veljd drugo na suhem, drugo na morju, drugo po gozdih, drugo po planem. Ker pa vsak po svojem laktu meri, upodabljali so si ljudje, dospevši do nekoliko višje stopinje razumnosti, v človeški podobi bogove, za ktere so rabili prej razna znamenja, kakor puščico za strelo. 30 Spoznavši pa svojo odvisnost od nadzemskih bitij, skušal je človek naravno nakloniti si silo njihovo. Kaj pak je bilo prvo, kar je mogel podariti bore zemljan? Beseda je prvi dar, ki razločuje človeka od živali. Ali tudi ona vsakdanja ni ugajala njemu samemu, da bi tolmačila misli in prošnje njegove, temveč pesen, do-35 neča v veličastni meri, bila je prvo darilo, s kterim si je pomogel človek. Kdo še ni čutil v sebi notranjega nagiba, da bi peval slavo in čast Bogu, kedar opazuje ua pr. veličastni prizor, kteri nam kaže vzhajajoče solnce, ali bližajočo se iz daljine nevihto V Pesen je častila prva Boga in bogove. To čuti najbolje, kdor čita psalme Davidove, to čuti oni, ki čita stare molitve klasičnih narodov ali 40 prebira veličastne „zagovore" slovanske, po kterih skuša človek od nadzemskih sil zadobiti pomoči v tugi in nadlogi. Kako veličastno nam še dandanes doni na ušesa zagovor Slovana, prizivajočega Sva-roga, deco njegovo in vnuke: „Ti, nebo, slišiš! ti, nebo, vidiš! Zvezde ve jasne, pridite v čašo svatbeno, a v moji čaši bodi voda iz 45 zagovornega studenca. Mesec ti krasni, pridi v mojo klet. .. Solnčice ti privoljno, izidi na moj dvor." Zat6 nahajamo še dandanes molitvice, ktere uči mati nežnega otroka, v vezani besedi. Dečko slovenski vadi se te-le molitvice: 50 „Pojd'mo spat, Dušice napaja, 55 Bog je zlat, U svet raj posaja. Pojd'mo gledat, Pojd'mo še mi, Kaj Marija dela. Da nas napoji, Na zlatem stolčku sedi, U svet raj posadi." Amen. Narodno pesništvo se je torej rodilo prvo na verski podlagi, 60 in njegov začetek sega v ono dobo človeško, ko je začel človek spoznavati svojega boga. Položaj proti bogu pa ostaje skoro neizpre-menjen; zato so se obredne pesni skozi rodove ohranile jednoiste, tako da na pr. Rimljani za Ciceronovega časa že sicer niso več razumevali govora v pesnih Salijev in drugih svečenikov, a vendar 65 si ni nikdo upal uvesti novih molitev. Posvetna narodna pesen v tem oziru ne ostaje brez izpre-membe. Ona izvira iz raznih čutov srca, ki se izražujejo pri raznih osebah na razne načine, ali pa nam pripoveduje razne dogodke, peva o raznih junakih, kterih junaška dela se sicer ne izpreminjajo, 70 o kterih pa pevec mnogokrat pesen različno zavija. Stari Slovani so častili vrhovnega boga Svaroga, ki pa je imel različna imena po raznih načinih, po kterih se javi njegova moč: Perun kot gromovnik, Daždbog kot solnce, Sv^tovit kot gospodar čistega, vedrega zraka itd. Te in druge bogove in boginje ime- 75 novali so boge, t. j. bogove svetlobe. Tem nasprotni bili so besi, božanstva tmine, zime in noči. Prvi so vladali zemlji od pomladi do jeseni, drugi skozi zimo. Zat6 nahajamo zemljo čestokrat v podobi lepe deklice, ktero ima zloben čarodej (zima) v svoji oblasti, dokler je ne reši junak (solnce) iz ječe. Pred dohodom junakovim 80 je po gradu, v kterem biva deva, vse okamenelo in okoli gradil vse pusto in mrtvo, ali kakor pravi češka pripovedka: „Bilo je drevje, a brez listja; bila loka, a brez trave; reka bila, a ni tekla; nikjer ni ptička pevčka, ni cvetlice zemljine deklice, a v vodi ni ribice 85 belice." Kopa osvobodi junak devo, je v gradu in okoli gradu vse oživelo. „Drevje je ozelenelo, po lokah je polno pisanega cvetja, visoko v zraku žubori škrjanec, v bistri reki pa je vse polno drobnih ribic. Povsodi živo, povsodi veselo." Najsvetejša časa v letu bila sta Slovanom božič in kres. 90 O božični dobi rodil se je Svarožič, t. j. sin Svarogov = novo mlado solnce. Na Ruskem pripovedujejo, da sede ta čas solnce v prazničnem sarafanu in kokošniku na telego ter vodi svoje konje na letno cesto, in v pesni pevajo: „ Jahala koljada v malevanom vozočku, na voro-uenkom konečku." V prejšnjih časih so „vozili koljadu", ktero 95 je predstavljala izbrana deklica odeta v belo srajco (soročku). Rimljani so slavili ta čas (dne 25. decembra) „natalis Soliš invicti". Sveti večer se imenuje še dandanes pri nekterih Slovencih, pri Srbih in Hrvatih „badnji večer". Za ta večer posekajo po dva do tri hraste navadno že pred solnčnim vzhodom in pred sekanjem potrošajo je 100 z žitom, govoreč: „Dobro jutro i čestit ti badujidan." Deklice okin-čajo badnjake z rudečo svilo in cvetlicami, zvečer prižgejo na vsaki strani vrat svečo, gospodar jih znosi v hišo in pozdravlja domače z besedami: „Dobar večer i čestit vam badnji dan!" ti pa odgovarjajo : „Dal ti Bog dobro, sretnji i čestiti." Po nekterih krajih pa polivajo 105 badnjake z vinom in pazijo, da ne pregorč, in devajo peneze nd-nje. Velike vrednosti je tudi, kdo pride prvi na pohode; zato naprosijo po vsem slovanskem jugu moža, da dojde zjutraj zgodaj v hišo. Ta prinaša pri Srbih žita seb6j in ga potroša pred vrata pozdravljajoč : ,,Hristos se rodi!" Z istimi besedami mu odgovarja domačin 110 in ga tudi z žitom potrosi. Nato stopi h gorečemu badnjaku, udari z vatraljem (Feuerschaufel) po njem, da lete iskre na vse strani, in govori: „Ovoliko goveda, ovoliko konja, ovoliko košnica (panjev bučel), ovoliko koza, ovoliko ovaca, ovoliko krmaka (prascev), ovoliko sreče i napredka." Potčm raztre pepel in vrže nekoliko penez 115 v&-uj ali pa na badnjak, od kterega hranijo ogorke ter jih devajo na ovočno drevje, da bolje rodi. Tako so slavili božič Slovani pogani, kajti hrast je posvečen Perunu, kakor pri Rimljanih in Grkih Zenu, pri Germanih Donarn. Tem bogovom so darovali pogani, kakor še danes polivajo badnjak 120 z vinom ali pa polagajo peneze inl-iij. Na Peruna kaže tudi češka pesen: „Koleda, koleda, dčdku dej orišku (oreh) k snedku"; kajti temu božanstvu je bil posvečen i oreh, ktere mečejo Jugoslovani tudi po slami, ta večer po sobi raztreseni. Sveti so dnevi nam kristjanom o božiču, ker slavimo ta čas rojstvo Kristovo, sveti pa so bili ti dnevi tudi pradedom našim po- 125 ganom, ker se jim je rodilo mlado solnce. Pri Srbih pevajo še dandanes koledniki domačinom želčč, naj jim bodo krave mlečne: „Da okupam, koledo ! Malog boga, koledo! I božiča, koledo." 130 Druga pesen pa pripoveduje, da „baje (sije) božič po vsem svetu" in „Božič, božič bata Na oboja vrata, Nosi kitu zlata, 135 Da pozlati vrata I oboja poboja." Da pa božič ne pomeni drugega nego mladega boga, kaže jasno izraz v pesni, ki govori o „starem badnjaku" in „mladem božiču". 140 Vse to dokazuje, da so slavili o božiču naši pradedje pogani rojstvo novega solnca, kakor praznujemo mi kristjauje ta čas rojstvo Kristovo, pravega Boga. Zato pevajo po vsem slovanskem svetu do sv. treh kraljev koledniki svoje kolednice. Ime koleda je latinskega kolena: ca- 145 lendae, ali stvar sama je gotovo slovanska; to pa je tem večjega pomena za nas, ker nam običaj bosenski in hercegovski kaže, da se je ohranila še do današnjega dne med narodom zavest, da je hišni gospodar (domačin) tudi svečenik za celo družino. Na jutro svetega dne „sjači" namreč za družino, t. j. pred hišo ali z bližnjega holmca 150 kliče glasno: „Sjaj (sijaj) bože i božiču," in imenuje po redu imena družine. Skozi celo leto doni potem pesen na naša ušesa, razlaga nam pomen vsakega posameznega praznika in kaže z raznimi običaji, kako lepo so si tolmačili naši predniki naravno življenje. 155 Ko začne mlado solnce tajati sneg in led, ko priklije prva pomladanska cvetlica iz tal, odnašajo smrt iz vasi, t. j. žensko podobo iz slame in cunj napravljeno, Moreno (smrt) imenovano, nosijo na polje ali jo pa mečejo v vodo, pevajoč : „Smrt plava po vodi, 160 Novo leto k nam hodi" (češka). ali pa: „Morena, Morena, Kam si ključe dela? 165 Dala sem jih rlala Tej cvetni nedelji, Da bi odmikala Iz zemlje korenje" (češka). Ker pa praznujejo ta običaj po mnogih krajih na smrtno (tiho) 170 nedeljo, stopila je tudi ti mnogokrat na Morenino mesto, in tedaj pevajo: „ Smrtna nedelja, Kam si ključe dela? Dala sem jih dala Svetemu Juriju. 175 Sveti Juri vstaja, Zemljo odmikava (odpira), Da bi trava rastla." Td je stopil sv. Juri na mesto poganskega solnčnega boga, svetnik, ki pobija s svojim mečem pozoja, podobo zime in smrti. 180 V jednaki, pa vendar drugi podobi hodi po Slovenskem in Hrvatskem „zeleni Juri", t. j. mladeneč ovit s pomladanjim cvetjem, iz vasi v vas in pleše pred hišami, prihod pomladi naznanjujoč. Po Rožni dolini na Koroškem pevajo otroci: „ Sveti šent-Juri, potrka na duri, 185 Ima jedno hlačo zeleno, drugo rumeno; Je še le prišel v deželo, Ga je že vse veselo, Ptičice v grmovju, Kukov'ca v bukovju; 190 Rumene rožice lepo cveto, Se svet'ga šent-Jurija veselo." Kedar pa pripeka solnce z jasnega neba, da poka zemlja in usahuje zelenje po njivah in travnikih ter želi deža iz oblakov, hodijo pri Srbih „dodole" okoli deža proseč. Dekleta ovijejo de-195 klico z zelenjem (dodolo), pred hišo stopijo v kolo, dodola se začne sukati in plesati in zbor zapoje: „Molimo se višnjem Bogu. Oj dodo, oj dodole! Da udari rosna kiša (dež), 200 Da porosi naša polja I pšenicu ozimicu I dva pera kukuruza." ali pa: „Naša doda Boga moli, Da udari rosna kiša, Da pokisnu svi orači, Svi orači i kopači I po kuči pošlovači." Nat6 polije gospodinja ali pa kako dete dodolo z vodo in podari pevkam kak dar za to, da so prosile deža. 210 Ko pa priplava solnce o poletni vročini najviše na nebu, začne se zopet sveti čas v letu. Tedaj kurijo kresove na čast prevla-davšemu solncu. „0 kresi se dan obesi", pravimo danes in tudi naši predniki so si mislili, da se začenja o kresu solnčeva moč obračati navzdol. Le kratek je obstanek vse krasote in gospodstva, 215 in tradicija nam veli, da solnce nekdaj o kresu tri dni ni šlo v zaton, kar so tudi Srbi v spominu ohranili, ako pripovedujejo, da je Ivanj dan tako velik svetek, da tedaj solnce na nebu „triput od straha stane". Še danes pevajo pastirji slovenski skakajoči črez ogenj: „Živi ogenj, jari žerec, vse polizalec, vse požigalec," in na- 220 znanjajo nekdanji pomen tega praznika. Na Ruskem zapalijo še sedaj kresno grmado „živim ognjem", kterega užigajo starci s tem, da terejo les ob les, dokler se ne uname. Ta ogenj je znan tudi Slovencem pod imenom: „pereč" ogenj. Jasen dokaz o solnčnem prazniku je tudi običaj, ki je še dandanes na Koroškem v navadi, 225 da spuščajo ognjena kolesca s hribov in holmcev, kar nas živo spo-' minja na žarečo oblo solnčevo. Tako nas spremljata še dandanes skozi celo leto običaj in obredna pesen, prikrojena sicer že novim mislim, ali vendar še lepega pomena in prevelike važnosti za spoznavanje duševnega bitja 230 naših pradedov in nas samih. Fr. Hubad. 34. Kolednica. (Narodna pesen.) 1. Oj kole-kole-koledo Leto lepo mlado! Da bi prav veselo b'lo, Imelo mastno brado — Oj kole-kole-koledo. 2. Oj kole-kole-koledo Leto lepo mlado! Da b' vsak dan prinašalo V hišo božjo gnado — Oj kole-kole-koledo. 3. Oj kole-kole-koledo Leto lepo mlado! Da bi nam pomnožilo Našo ovčjo stado — Oj kole-kole-koledo. 4. Oj kole-kole-koledo Leto lepo mlado! Da b' nam vinčice sladko Porosilo brado — Oj kole-kole-koledo. 5. Oj kčle-kole-koledo Leto lepo mlado! Daj Bog, da vsi pridemo Tja u nebo sveto -— Oj kole-kole-koledo ! 85. Zmladletek. (Odlomek iz niirodne pesni.) 1. Hodi, hodi, sveti Juri, No po svetu tak' zakuri, Da se vname zemlje koža, Zima nam se že prevnoža. 2. Hodi, hodi, sveti Juri, No po svetu tak' zakuri, Da b'mo skoro krave pasli, Nimamo kaj nesti v jasli. 3. Hodi, hodi, sveti Juri, No po svetu tak' zakuri, Naj te trate zelenijo, Kosci skoro naj kosijo. 4. Hodi, hodi, sveti Juri, No po svetu tak' zakuri, Da b'mo skoro gor na Stali Seno in otavo phali. 36. Tri device kresnice. (Narodna pesen.) Device tri kresujejo, Na sred' vasi kres netijo: „Bog daj ti dro, oj kraljič mlad!" Tako lepo sprepevljejo, 5 Da se je daleč slišalo Daleč v deveto deželo. Kaj mladi kraljič govori: Al' glas je žegnanih zvonov, Al' je to glas ti drobnih ptic, 10 Al' je to glas čistih devic? Podaj mi konj'ča frišnega, Da hitro tja pojezdim ga, Da sam jaz ondi slišal bom, Kaj je to neki za en glas." 15 Sedaj pa kraljič prileti In tam device tri dobi. Starejšo vpraša deklico: „Kako poješ, devica ti?" Ona kraljiču govori: „Jaz pojem, kakor bi zvonil." Popraša srednjo deklico: „Kako pa, dekle, poješ ti ?" Ona kraljiču govori: „Jaz pojem, kakor bi cinglal." Popraša mlajšo deklico: ,.Kako pa poješ, d'vica ti?" Ona kraljiču govori: „Jaz pojem ti le, kakor znam." Starejšo vpraša deklico: „Kaj pa tvoj oče delajo?" Ona kraljiču govori: „Moj oče druz'ga ne delajo, Ko nneno pšenico merijo." Popraša srednjo deklico: 20 25 30 j 35 „Kaj pa tvoj oče delajo?" Ona kraljiču govori: „Moj oče druz'ga ne delajo, Ko bele tolarje štejejo." Popraša mlajšo deklico: 40 „Kaj pa tvoj oče delajo?" Ona kraljiču govori: „Jaz nimam oče ne matere, Sem zapuščena s'rotica." Kraljič si vzame jo seb6 Daleč v deveto deželo. In kraljič ji še govori: „Glej, to je tista štimica, K' se v deveto d'želo slišala." 37. Sveta Marjeta. (Po narodni pesni.) Stoji, stoji tam beli grad, Pod gradom jezero je zad; Pa v jezeru je čudna zver, Je zmaj, ki tac'ga ni nikjer. 5 Ga dobro pasti morajo, So dali že živinco vso; Je vrsta na ljudi prišla, Storijo kmalu sklep le-ta.: „Mu dajmo le Marjetico, 10 Jezusovo služabnico; Z Marjetico nič zgube ni." Kaj pa Marjetica stori? Gre v izbo svojo pisano, Obleče suknjo višnjevo, 15 Pasico vzame si zlato, Gre pod globoko jezero. Pa srečal jo je mlad junak, Oj mlad junak, srčan vojak; Junak je sveti Juri sam. 20 Ji pravi: „Kaj ti sveta dam? Greš pred globoko jezero, Brž tudi zmaj priplaval bo, Pasico vrzi mu na vrat, Še stori sveti križ takrat; Bo zmaj ponižen in krotak, Da ni še bil nikoli tak." Marjeta gre pred jezero, Nad zmajem vse stori tako: Pasico vrže mu na vrat, Stori še sveti križ takrat; Je zmaj ponižen in krotak, Da ni še bil nikoli tak; Pohleven ves jo uboga rad, Da pelje ga pred beli grad. Pa prejde velik strah ljudi, Veliko, malo, vse beži. Pa sveti Juri govori: „Nikar ne bojte se zveri; Spoznajte pravega Boga, Sprejmite vero v Kristusa. Končal jaz z Bogom zmaja bom, Od sile te vas rešil bom." Obrnejo se vsi v Boga, Sprejmejo vero v Kristusa; Pa sveti Juri vzdigne meč In mahne zveri glavo preč. P. Hicinger. 38. Kurent. Nekdaj sta gospod Bog in sveti Peter potovala po svetu. Prišla sta v neko vas in Bog reče Petru, naj kupi vojko. Peter kupi vojko in oMdva dojdeta nat6 v neki les. V tem lesu pa je 7* živel strašen ropar; imenovali so ga Kurent. Bil je takošne postave, 5 kakoršni so bili nekdaj velikani, ki so bili Boga očeta. Vsakega človeka, prišedšega skozi ta les, je prijel, obropal ga in nap6sled ubil. Zdaj stopita tudi gospod Bog in sveti Peter v šumo. Kurent ju je že od daleč zagledal in jima šel naproti. Zdaj se pak nad njima tako glasno zadere, kakor da bi bil pritulil vihar in da je vse 10 drevje strepetalo, ter zakriči: „Vse mi dajta, kar imata." Bog pa reče Petru: „Vrzi nd-nj vojko." Peter to hitro učiui, in iz roparja postane hipoma junec, kterega žene potem sveti Peter seb6j. Nato pridejo v drugo vas. Tu gred6 k nekemu nagornjaku in Gospod mu ponudi junca celo zastonj. Nagornjak ga vzame vesel, in Bog mu 15 reče: „Za sedem let prideva po junca; v tem času ga pa ti ne smeš ne oddati, niti biti, niti zaklati. Če bodeš to sedem let izpolnjeval, tedaj bode vse jako rodilo, in sedmo leto bode tako rodovitno, kakoršne letine še svet videl ni. Na pust prideva po junca." Vse se je tako zgodilo, kakor je rekel gospod Bog. Vsako 20 leto je bilo jako rodovitno. Toliko je bilo vsega, da so s sveta preminili siromaki in penezi, kajti ljudje so dajali vse zastonj. Po celi vasi znali so povest o juncu, ki je bil kriv, da so prišle tako dobre letine. Sedmo leto pa so se zbrali vsi po nedeljsko oblečeni in so gonili junca po vasi ter delali vsakovrstne šale in norčije. Bog in 25 sveti Peter sta res na ta dan prišla. Gospod reče vsem, ki so bili okoli junca: „Takošnih let ne bode nikoli več; spominjajte se jih sploh na današnji dan." Nato sta peljala junca seb6j in sta šla naprej. Izven vasi pa veli Gospod svetemu Petru, naj vzame juncu vojko raz vratii. Jedva je Peter to storil, izpremeni se junec v 30 človeka. Kurent poklekne nat6 pred Boga ter ga milo prosi od-puščenja. Gospod mu odpusti, Kurent pa gre v neki neznan kraj daleč prek morja in tam je spokorjeno živel do smrti. Na isti dan so začeli ljudje norčije uganjati, in ta navada je še ostala do zdaj. 39. Školastika. (Narodna pesen.) Prelepo hčer 'ma stotnica, Tej hčer' je ime Školastika; Živela ona je lepo, TJ varstvo dala se Bogu. K' je zvedel turški car za njo, 5 Jo hoče vzeti za ženo. Hiti jej drobni list pisat', Do nje v Ljubljano ga poslat'. Ko pismo to prebrala je, jO Je milo zajokala se; Očetu stotniku ga da, Kaj on za pravo zdaj spozna. Ko on, kar pismo pravi, zve, Uderejo se mu solze. 15 Poda ga ženi stotnici Kaj ona ve zdaj svet/vati. Ko list gospa prebrala je, Sladko je posmejala se: „Kako bo vendar to lepo, 20 Saj lepše bit' bi ne moglo! Jaz bom ljubljanska stotnica, Ti bodeš turška carinja." — Turčin' drobno po njo driče, Lih kakor ptice v zrak' lete. Školastika gre v kamrico, 25 Aj v kamrico ti vso svetlo K podob' Marije matere. Megla se gosta st'ri krog nje, Veliko prišlo angeljev, Školastike prijateljev; 30 Oni vzemo Školastiko, Turčini prazni v stran gredo. 40. Razbojnik. (Narodna pesen.) Marija je po svetu šla Se svojim sinom Jezusom In svojim možem Jožefom. Prišla je noter v črn gozd, 5 Nobene hiše bliz' ni b'lo Kakor sama razbojniška. Razbojnica na prag' stoji, En šop ključev v rokah drži. Marija jo ogovori, 10 Tako jej pravi, govori: „0j, prenočite nas nocoj." Razbojnica odgovori: „Kako vas bom prenočila? Imam moža razbojnika, 15 Ki n'kol' ne pride trezen dam." Marija prav' in govori: „ Prišel bo trezen in krotak Da še ni bil nikoli tak." Razbojnica še govori: 20 „Jaz pa še eno dete 'mam, Ki je že staro sedem let, Oj sedem let, osmega pol, Pa ga še nisem slišala, Da bi kdaj spregovorilo, 25 Pa tud' ga nisem videla, Da bi že kaj sprehodilo." Še mati komaj 'zgovori, 2e dete oči prot' hiti. Prav' oči: „Oča, brž pojd'te, Doma 'mamo lepe gosti: 30 Marijo s sinom Jezusom In s svojim možem Jožefom." Oča domu hitro leti, Tako mi pravi, govori: „Koga je to, kako je to, 35 Da je pod streho tak' svetlo, Kakor bi s'jala solnca tri, Pa še enega sam'ga ni?" Žena mu pravi, govori: „Dobili smo lepe gosti: 40 Marijo s sinom Jezusom In s svojim možem Jožefom." Razbojnik pravi, govori: „U hišo dol naj pridejo, Za mizo naj se vsedojo." 45 In Kristus z njim spregovori, Mu svojo milost podeli. Razbojnik vse vse zapusti In pa za Jezusom hiti. 41. Pripovedka o Edipu v slovanski obleki. Strašna osoda Edipova, o kteri je peval že „oče" Homer in ki so jo prikazivali mojstri tragičnega pesništva grškega, ni propadla z narodom, ki nam je stvaril uzore še dandanes veljavne. Ko so se razcvetle vednosti v srednjem veku in je Evropa začela gojiti stara 5 klasična jezika, nastopile so tudi stare pravljice pot okoli zemlje. Pripovedovali so si rodovi o starih grških junakih ter začeli rabiti starino grško v kristjanskem smislu. Tedaj so širili posebno oni, ki so se bili seznanili s starimi klasiki, tudi pravljico o Edipu, popravljeno, kakor so mislili. Narod je pa zapazil čitaj6č, da hrani 10 tudi v svojih bajkah mnogo jednakega in sličnega, in ravno ono, kar so novega širili učenjaki, bilo mu je povod, da svojega ni pozabil, ampak da je je sem ter tja morda zasukal nekoliko drugače. Razločevati moramo torej v pravljicah te vrste dvoje pripo-vedek. One, ki so se rodile iz stare grške, predrugačene v kri-15 stjanskem smislu, in prvotne slovanske, ki kažejo sorodnost, o kterih pa ne moremo in ne smemo soditi, da bi bile gol posnetek grške priče, ampak one nam kažejo le sorodnost v duševnem razvoju narodov slovanskih in grškega, kakor nam jo kaže jezik, obraz in celo telo. Pravljicam prve vrste smemo prištevati slovensko narodno pripo-20 vedko s Tolminskega. Judež Išharijot. Judeža Iškarijota stariši so vedeli, da bode njih sin izveličarja izdal. Zato so ga deli hitro po rojstvu v škatlico in spustili v vodo. Voda ga je pa zanesla na mlinski jez. Mlinar pogleda, vidčč že dolgo časa plavati škatlico po vodi, in zagleda v njej otroka. Judež je 25 rastel z mlinarjevim dečkom in po otročje sta se igrala. Mlinarjev mu je pa utikal večkrat v oči, da so ga našli. Judež se razjezi in ga ubije. Zato ga zapodi mlinar od hiše. Iškarjot se odpravi k prav bogatemu gospodu in prosi službe. Ta ga vzame za stražnika svojega polja. Pri istem gospodu služila sta pa tudi Judežev oče 30 in mati. Seveda Judež tega ni vedel. Oče je bil za vrtnarja in imel je navado sadje krasti. Zato ga Judež nekdaj pri tatvini zasači iu ga ustreli. Žena vrtnarjeva žaluje po svojem možu. Gospod jo pa tolaži, rek6č: „Saj te bo stražnik moj vzel in redil." Tako sta se v 35 kratkem poročila. Na dan poroke pa vpraša žena svojega zaročenca, kdo in od kod je. Judež jej pove vse, kakor je slišal od mlinarja. Ona se prestraši in zavpije: „0 saj si ravno ti moj sin!" Prestrašen zapusti Judež svojo mater iu gre k proroku Kristusu, o kterem je slišal mnogo praviti. Judež mu pove vse svoje grehe in ga prosi, naj ga vzame za svojega učenca. Nekoliko časa je bil Kristusu 40 povšeči in ljub, ali pozneje se ga je polastila lakomnost, in zato je izdal svojega učenika in Boga. Ta pripovedka je popolnoma sličua oni, ktero pripoveduje Jakob a Voragine v svoji knjigi „Legenda aurea", le da pripluje po njem škatlica na otok „Skariot", po kterem ga imenujejo Juda Iska- 45 rijota. Po tej knjigi razširila se je ta pripovedka po celi Evropi; staročeska pesen jo peva, poznajo jo tudi Rusi, kjer jo je zabeležil Kostomarov. Tem jednake so tudi druge legende o mučenikih, ktere je preganjala osoda, na pr. o sv. Gregoriju na Kamnu, bolgarska o Pavlu, kralju cezarejskem, o sv. Albanu itd. 50 Pripovedkam druge vrste, izvirnim slovanskim, ki so starim slične, moramo pa pripisovati srbsko o Nahodu Simeunu (Simeonu najdencu) v narodnih pesnih Vukovih: V Janji porodi carjeva hči dete. Ali mati ga ne more negovati, zavije mu v plenice „knjige i košulje", dene ga v tružico in ga vrže v morje. Patrijarh Sava 55 na Sveti gori (Athos) najde tružico in odnese dete k „Viliiidari cerkvi", krsti ga in mu da ime „Nahod Simeun". Maleček odraste, duh njegov kaže lepo nadarjenost in telo njego-vo se razvija, da se čudi vse. Druga pesen pravi o njem: Kad je bila čedu godinica, 60 Kolik' drugo od tri godinioe .... Kad je bilo od dvanaest ljeta, Kolik' drugo od dvadest godina. Čudno Simo knjigu izučio, Ne boji se djaka nijednoga, 65 Ni svojega starca igumana. Ko doraste dete, pravi naša pesen dalje, do „dobra konja i svetla oružja", pove mu Sava, kako ga je našel, da mu „knjige i košulje" ter ga pošlje po svetu, naj si išče svojih roditeljev. Mladeneč se odpravi na pot, hodi iz mesta v mesto in pride 70 tudi do „Janja grada". V Janji je bil kralj umrl; pokopali so ga. in vdova je ostala sama. Od vseh krajev prihajali so boljari, da jo snubijo. Carica pa ni hotela sama odločiti, temveč povabi vseh šestdeset junakov snubačev in jim reče: „Iz hiše bom vrgla med vas pozlačeno ja- 75 bolko; kdor jo ugrabi, njemu hočem biti verna žena." Tako se zgodi; ravno pa pride Simeon med snubače, ujame jabolko in se poroči z gospo. Črez tri tedne odide mladi mož na lov, žena ostane sama dom& 80 in najde „knjige i košulje". Ustraši se, spozna svojega moža. Solzami v očeh poslovi se revež od plakajoče matere, gre naravnost k Vilindari cerkvi, pade Savi pred kolena in mu toži svojo osodo. Ta mu pa odgovori, da ga more oprostiti le s pogojem, da sezida stolp iz kamna, da ga zapre va-nj in vrže ključe v morje. Kedar 85 pridejo ključi iz morja, onda bode oproščen od greha. Kakor govoril, tako storil. Črez trideset let ujamejo ribiči ribo zlatopero ter jo poklonijo patrijarhu. Sava jo razpara in najde ključe v njej. Spom-nivši se Simeona, odpre vrata in najde reveža mrtvega, ali tudi vsa znamenja, da je svetnik. Z veliko svečanostjo pokopljejo svetnika v 90 Vilindari cerkvi. Fr. Hubad. Balade in romance. 42. Narodna pesen — zrcalo narodnega života. Slovenec ima bistro pamet in mehko, občutljivo srce. Prva mu je zvesta pomočnica, da opaža vsakovrstne dogodbe, ki se gode po široširnem svetu, in si je dobro zapamti, srce pa izvaja iz njega globoka in nežna čuvstva o vsem, kar ga zanima. Slovenci torej 5 radi prepevajo z drugimi Slovani vred. Ni ga lahko najti naroda, ki bi s tako živahnostjo razodeval v pesnih vse svoje življenje notranje in zvunanje, kakor so Slovani in med njimi vzlasti Slovenci. V pesnih molili so v starodavnih vekih poganstva naši pradedje bogove; narodna pesen doni po hramih božjih dandanes v čast in 10 slavo jedinemu Bogu ter povzdiguje gorečnost vernega ljudstva; junaška pesen, balada in romanca pričajo o hrabrosti prvoboriteljev slovenskih v ljutih bojih, ki so je bili proti krvoločnemu sovražniku kristjanstva; domača pesmica pa, ki se razlega po gorah in dolinah, koder prebiva rod slovenski, spremlja nas na polje k trudapolnemu 15 delu in nas razveseljuje pri pošteni veselici. Narodna pesen je ona nežna in priprosta pesen, ktero narod že od nekdaj, od neizvestnih časov prepeva, na pamet zna in o kterih ne ve, kdo jih je zložil. Narodnim pesnim se že tako rek6č na čelu poznava, da jih niso zložili učeni ljudje, temveč da so nastale sredi priprostega naroda. One niso zavite in meglene po vsebini 20 in obliki, ampak lahko razumljive in Slovencu kakor domače. Kdor pesmico le dvakrat sliši, zna jo že skoro. One so nežne liki lepo dišeče rožice, ki rast6 same od sebe na zeleni trati zemlje slovenske, a one so tudi živahne in krepke, kakor rod, ki jih prepeva. V teh pesnih živi vse in se giblje, govori vse in odgovarja, ne samo ljudje 25 med seb6j, temveč tudi vse druge stvari na zemlji. Malokteri tako majhen narodič ima toliko in večinoma tako mičnih in jedernatih popevek, kakor ravno Slovenci. Lepih družbinskih pesmic, tikajočih se družbe sploh ali raznih stanov, tužnih žalostink, zdaj veselih, upajočih ali celo bridkih in žalostnih pesnij o ljubezni 30 nahajaš na stotine in stotine. Narodna pesen je torej pravo in pristno zrcalo narodnega života slovenskega. Stari Slovenci so bili v predkristjanski dobi pogani. V davnih, silno davnih časih, ko so še temni gozdje in lesovi pokrivali naše ravnine in planine, naselili so se bili Slovenci po istih pokrajinah, 35 kjer še sedaj prebivajo. Ker so veja velikanskega debla arjo-evrop-skega, molili so tudi prirodne prikazni in njene moči ter si je predstavljali v človeških podobah. Izvir vsega dobrega bil jim je Sv^tovit ali bog svetlobe, začetek vsega zla pa Črnibog ali Crt. Razven teh častili so še Triglava, vladarja nebes, zemlje in podzemlja; Peruna, 40 oblastnika groma in bliska; Živo, boginjo ljubezni in rodovitnosti; Moro ali Moreno, Kurenta, vile, rojenice in druga poosebljena bitja prirodnih sil. Molili so je v prosti naravi po goricah pod lipo cvetočo ter jim razne prirodne plodove darovali. V istih časih, ko so naši pradedje uživali še dnove zlate svobode, ko je starešina bil družini 45 duhovnik in ob enem tudi sodnik, bila je lipa našim prednikom najsvetejše in najdražje drevo. Pod lipo je starešina zmrakoma prinašal žrtvo bogovom varuhom, pod lipo so praznovali stari Slovenci svoje godove, pod lipo so se shajali občinski zbori in dajali zakone; tti so se navduševali junaški mladenči, odhajajoči v boj za 50 drago domovino. Zato še živi dandanes lipa v narodnih pesnih, in pogostoma se one začenjajo s stereotipno kitico: „Stoji, stoji tam lipica". Fant se pogovarja z lipico, vpraša jo: „Kaj mi lipica pre-cvetuješ, ker mi sadja ne neseš?" Kralj Matjaž najde AJenčico plešočo pod lipo. 55 Iz poganskega verstva prestopile so v narodno pesništvo rojenice in vile, kterim po Koroškem „žalik-žene" pravijo. Kar so bile starim Grkom dryade, nereide, oreiade, Rimljanom pa nymfe, ta bitja imenovali so Slovenci vile. Na pogansko vero spominjajo 60 nas vse pesni o povodnjem možu in o Kurentu. Isto tako so ostanki poganskih nazorov spomini do mythične dežele Indije, „kjer nikoli sneg ne pade in nikoli dež ne gre". Srečna je ta dežela, kakoršno so si jo domišljevali stari narodi v podobi zlatega veka; v nemških pravljicah se jej pravi „Schlaraffenland". Na predkristjanske pra-65 znike nanašajo se trije narodni prazniki, ki se opevajo v narodnih (obrednih) pesnih, namreč čas najkračjega dneva (kolednice), pomladanski dnevi (šentjurjeva) in kres, ob kterem sije solnce naj-sijajnejše. Mythičnega pomena so tudi vse one pesni, v kterih otme junak ali junaški kraljič lepo devo iz sovražnih sil. Take pesni so: 70 Kraljič prijezdi po devojko kresnico, kralj Matjaž reši svojo ženo Alenčico, vojak reši ribniško Jerico iz turške sužnosti. Junak je solnce, devojka pa pomladanska zemlja, probujena po solnčnih žarkih iz zimske otrpnelosti na novo pomlajeno življenje. Vendar praočetje Slovencev niso tavali za vselej v temi vere 75 poganske. Zasvetila jim je luč svete vere iz Ogleja in od Solnega grada. Vera jim je bila odslej najdražja svetinja, ktero so hranili iu branili, za ktero so prelivali kri na brezštevilnih bojiščih. Z vero vred pa se je izpremenila narodna pesen. Namesto poganskih obrednic prepevale so se svete pesni pobožnih kristjanov v čast jedinemu 80 Bogu. Tudi te cerkvene pesni pripadajo k narodnim. One so lahko razumljive, kajti pel jih je in jih še poje v mnogih krajih ves narod, moški in ženske. Cerkvene pesni se dele v dve skupini: v cerkveno-lirske, ki se poj6 pri službi božji, in cerkveno-epske ali legende. Prosti narod ni prejšnjih bogov hitro pozabil; zatorej je marsikaj 85 iz poganskih nazorov vpletel v slične povesti kristjanskega značaja. Pesen o srečni deželi Indiji je zvezana z legendo: „Učenci razposlani". Največ legend poje se o devici Mariji. Narodna pesen je pa tudi zvesta spremljevalka važnejših do-godeb. Od trinajstega veka do današnjih časov bivali so Slovenci !»0 pod slavnim žezlom habsburškim, udeleževali so se vseh bojev za domovino. Najslavnejša doba Slovencev pa so časi turških vojskd, v kterih so večkrat čisto samostojno postopali. Ne samo pod zastavami avstrijskih poveljnikov, temveč tudi pod vodstvom svojih vitezov, kakor so bili Kacijanar, viteza Turjaška Andrej in Herbart, 95 Thurn, Lenkovič, Ravbar in drugi, borili so se v ljutih bojih proti nevernikom. Nalogo, ki je pripadala Jugoslovanom, evropsko kulturo rešiti pogina pretečega jej od azijatskih kopit, pomagali so tudi Slovenci v največjo svojo slavo in čast reševati. Slovenske dežele, vzlasti Štajerska in Kranjska so bile vsled geografske lege izpostavljene napadom bosenskih begov. Zatorej so utrjevali mesta, gradove, 100 cerkve in zidali tabore, v kterih so se branili turških naskokov. Po gorah bili so pripravljeni kresovi, kojih plamteči zublji so daleč po deželi oznanjevali, da se bliža Turčin, ter klicali hrabre Slovence na boj. Ti časi so junaška doba Slovencev. Iz nje je največ pesniških spominov ohranjenih, v njej se je razvilo viteško življenje 105 in mišljenje narodovo, ona je podala samostalnemu narodnemu pesništvu največ motivov. Osebe, kojih junaštvo se opeva, vzete so ali izmed domačih poveljnikov in vitezov, pogostoma pa iz zgodovine jugoslovanske. Turški boji so zjedinili večkrat Slovence in Jugoslovane v jedno celoto. Iz bojev ob Savi in Kolpi prinesli so 110 Slovenci seb6j podobo najslavnejšega srbskega junaka, kraljeviča Marka, in ga opevali v svojih pesnih; koroška pesen ga zove „knez Marko". Njega nadkriljuje v Slovencih kralj Matjaž. V pesnih opeva-jočih njegova dela spojeni ste dve različni snovi. Kar je zgodo- 115 vinskih spominkov, nanašajo se ali na ogerskega kralja Matija Korvina in očeta mu slavnega krotitelja Turkov, Hunyada, ali na celjske grofe. Ko so ropali Turki po lepi zemlji slovenski, gledali so njih poveljniki tudi na to, da so odvajali seboj v sužnost mladih krepkih fantov in deklet; prve so uvrščevali v janičarske čete, druge pa 120 so služile turškim velikašem. Le malokomur se je posrečilo uiti strašni osodi ter dospeti nazaj v milo domovino. Jedna taka do-godba se je pripetila v Rožu na Koroškem in opevala v dolgi pesni, ki pa je sedaj že v pravljico razdrta (Miklova Zala). Večkrat so pogumni vojaki rešili ujeta dekleta iz turških sil in jih privedli domu. 125 Izmed posameznih važnih dogodkov živita v narodni pesni dva: Boj pred Siskom dne 19. junija 1. 1593. v pesni „Ravbar" imenovani in bitka pod zidovi dunajskimi 1. 1683. V turških bojih so napeli Slovenci vse svoje sile. Iz tega napora vzbudila se je junaška pesen in spremljevala viteške boritelje v krvavo vojno. Ko so se vrnili 130 mirni časi in niso več Turki strahovali naših pokrajin, začelo je tudi pojemati epsko pesništvo narodovo. Mimo kralja Matjaža in kneza Marka slavi se še Lavdou, zmagonosni naskakovalec Belega grada. Dasi je bilo pozneje marsikterih dogodkov, ki bi se bili dali porabiti v pesnih, na pr. protireformacija, kmetski upor, francoske 135 vojske, zasedanje laških dežel, vendar o vseh teh dogodbah narodna pesen ali cisto molči ali podaje le slabotnih spominov. O kmetskem uporu za „staro pravdo" poroča samo jedna nemška pesen s slovenskim refrenom: „Le vkup, le vkup uboga gmajna". 140 Ko je habsburška rodovina pod Karolom V. zasedla španski prestol, stopila je španska dežela v tesnejšo zvezo in dotiko z Avstrijo. Na iste čase spominjajo pesni, v kterih se omenja španska kraljevina in njena kraljica, boben španskega kralja in slavnoznana romarska cerkev sv. Jakoba komposteljskega. Tudi vest o strašnem potresu 145 lissabonskem dne 1. novembra 1. 1755. došla je v naše pokrajine ter našla svojega pevca. Ker so se avstrijski cesarji, vzlasti Maksimilijan pogostoma bojevali z Benečani, poroča pesen o benečanskem taboru in o „svetega Marka visokem zvoniku". Spomini do Francozov pa so jako redki. Francozje niso ostajali dolgo časa v naših 150 pokrajinah; ilirska kraljevina, oživljena po Napoleonu, trajala je samo štiri leta. V mnogih krajih pa se je prosto ljudstvo rado spominjalo francoskega zasedanja, ktero je na mah odpravilo mnogo zastarelih postav in naredeb. Bojev proti Francozom ni se več udeleževal skupno ves narod slovenski kakor proti Turkom. Razven 155 tega pa je pesmotvorna moč narodova že močno oslabela, in konec minolega stoletja je tudi konec epskega pesništva v našem narodu. To se jasno vidi iz onih pesnij novejšega časa, ko so bili slovenski polki stalno nameščeni po laških pokrajinah. Viteški general Radecky in njegove slavne zmage so vsebina tem pesnim. Vendar kaka je 160 razlika med njimi ter staro balado in junaško pesnijo iz turških bojev! V narodni pesni zrcali se konečno i domače življenje slovenskega naroda. Iz epskih pesnij, izvirajočih iz dobe turških bojev, dado se na drobno posneti vse razmere po gradovih tedanjih vitezov junakov. V „belem gradu" zapovedujeta žlahtni gospod in žlahtna 165 gospa muogobrojni družini; cela truma poslov streže in služi njunim željam. Kuhar, kuharica, hlevdr, paž, mojškra, upravnik, upravnica, ki gospodari na bližnji pristavi, skrbeli so za telesni blagor žlahtnega gospoda; kratkočasil pa ju je dvorski Pavliha ali grajski norec z raznimi burkami in pravljicami o tujih deželah, ktere je bil pre-170 hodil. Boj proti nevernikom bila je dolgo let vitezov glavna naloga; kar je ostajalo časa, potratili so ga na lovu ali z viteškimi igrami, takozvanimi turnirji. To je podlaga znani pesni o dvoboju Pegama in Lambergarja. Lepo uči narodna pesen, koliko čislajo Slovenci kumstvo in 175 žlahto sploh. Ljudje so si tako dolgo žlahta, da že ne vedo, po čem in kako. Neznan človek prišteva se v žlahto oni hiši, kjer služi ali prebiva. Človeka, ki nima žlahte, imajo za siromaka, nevrednega, da se ga usmiliš. To misel predstavlja prav živo legenda: „I)va popotnika". Marija jo po poljn prangala, 180 Srečata jo dva popotnika. Kaj jo rekla roža Marija: „Oj kam še vidva pojdeta?" „Midva greva v mesto Jeruzalem, Bova Jezusu štrike spletala." 185 Kaj je rekla roža Marija: „Lepo vaju prosim, popotnika, Ne spletajta štrike preostro, Da bo Jezus laže trpel je." „Kaj je nama za Jezusa, 190 Saj Jezus nama žlahta ni; Saj nima bratov, sester nič, Da bi se Jezus smilil jim. Saj še vsaki človek žlahto ima, Samo Jezus in Marija je nimata." 195 O roditeljih govori narodna pesen vselej spoštljivo in stara balada poroča: Lepših rož na svetu ni, Ko so ljubi stariši. Isto tako podaje narodna pesen mnogo zgledov, kako iskreno 200 in srčno se ljubijo bratje iu sestre med seb6j. Mlada kraljeva hči je padla v oblast Jelengarju, krvoločnemu morilcu; v smrtni nevarnosti kliče brateca na pomoč, ki lovi po gozdu: Bratec je zaslišal to, Hitro je k pomoči šel 205 In obesil Jelengaija. A tudi sestra se maščuje nad sovražnikom, ki jej je umoril brata. Turki so ubili Gregca. Kaj stori njegova sestra Alenčica? Obleče se v tako obleko, kakoršno je nosil brat Gregec, vzame svetlo sabljico, zasede bistrega konjiča in dirja ko ptica v turške 210 šotore; tam seka Turčine še huje od brata, da padajo ko snopovi za ženjicami. Zares izvrsten zgled ženskega junaštva! Kar si pripoveduje ljudstvo o desetem bratu in o desetnici, nahaja se tudi v narodni pesni. Kdor je rojen kot deseti brat ali desetnica, ta mora iti od doma in pobijati se križem sveta. Ljudstvo je pripisovalo 215 takim nesrečnežem, da so čarovniki, da znajo prerokovati, in še marsikaj drugih čudnih darov. Mačeha je v slovenskih pesnih taka, kakoršna po drugod, namreč huda. Kdo bi ne poznal lepe narodne pesni: Vstani, vstani Jerica, 220 Vstani, ženi vole past itd., k tura tako milo vse nadloge našteva, koje mora prenašati uboga pastorka od svoje mačehe. Mačeha ima cel6 moč, da je zaklela pastorki; oni ste postali jelenki ter letali po grmovju, dokler ni prišel mlad lovec, ki ju je rešil začarane podobe. 225 Kolikor ljubezen do roditeljev, bratov in sester in do žlahte sploh, toliko kaže narodna pesen slovenskega ljudstva i ljubav do domovine. To se vidi iz onih pesnij, kterim je vsebina slov6. Milo je človeku pri srcu, ko sliši fante poslavljajoče se od doma prepevati : Farni zvonovi prav milo poj6, 230 Jaz jemljem od doma, od fantov slovo, Jaz jemljem slov6, Da nikoli tako, Nazaj me nikol' več ne bo. Narodne pesni iz starih časov hranijo marsikako prazno vero, 235 kterih je dosti v ljudstvu razširjenih. Poročajo, da so copernice; sanjam pripisujejo posebno pomembo; omenja se „koreu leččn", ki ima moč, da stori človeka za nekaj časa mrtvega. Mnogo pesnij iz novejše dobe nanaša se na razne stanove slovenskega ljudstva. Slovenci so večinoma poljedelci; zat6 je največ 240 takih pesnij o kmetu in kmetskem življenju. Kmet opeva letne čase, vzlasti pomlad, kedar zima odhaja, leto prihaja. Mladoletje probudi otrpnelo zemljo na novo življenje, ptice te ljubljenke slovenskega kmeta prileti, njihovega petja glas razlega se po polju in logu, lastovka in žvrgoleči škrjanček vzbujata kmeta, kukovica in kos 245 mu oznanjujeta „ljubo vigred". Iz teh kakor tudi iz vseh drugih pesnij kaže se nežna ljubezen do narave in do vsega, kar se nahaja v prirodi. Dekleta se šetajo po vrtecu, ki se okoli hiše razprostira; v njem rast6 razne rožice in cvetlice, z njimi se deklica pogovarja; lipa pred domačo hišo ali sredi vasi je še vedno sveto drevo, jablan 250 je simbol ljubezni. Kmet se zadovoljuje s svojim stanom, dasi mu prizadeva mnogo truda in težav. Delavni kmet zabavlja znancem pijancem, ker zapravljajo trdo prislužene novce. Prevzetija, razkošnost in za-pravljivost kmetov, reve in težave kmetskega stanu so priljubljeni 255 predmeti takovim pesnim. Izmed drugih stanov nahaja se pastir, lovec, voznik v tistih krajih, kjer so vozarili, kakor na Žili, prav čestokrat pa vojak v narodnih pesnih. Vojaške razmere so bile v letih pred 1845 drugačne od sedanjih ; služili so 14 let brez daljšega # dopusta navadno v oddaljenih tujih krajih; bogataši so se mogli odkupiti vojaški dolžnosti, ktera je torej nadlegovala le prosto ljudstvo. 260 V pesnih tikajočih se vojaščine nadvladate dve najvažnejši točki, slov6 od doma in hoj s sovražnikom. Po nekterih krajih slovenskega ozemlja raste vinska trta. Slovenec je dobrovoljec, raduje se v prijateljski družbi in čisla pošteno veselico. Tem večja pa je njegova radost, kedar je obrodila 265 trta obilo sadii po vinogradih; tedaj se razlegajo pesmice v pro-slavljenje sladke vinske kapljice: Na svetu lepše rožice ni, Kakor jo vinska trta, Po zimi spi, 270 Po letu cveti, V jesen nam vince daje. Take veselice poštenega značaja so svatbe. Svatbene pesni so ali resnega pomena, njih vsebina razne šege, ki so pri ženito-vanju v navadi, ali šaljive, kakoršna je občeznana ptičja svatba. 275 Mnoge narodne pesni opevajo ljubezen in zakonsko življenje v Slovencih, in sploh ni ga najti večjega dogodka v zasebnem življenju našega ljudstva, ki bi ne nahajal svoj odmev v narodni pesni. Za spoznavanje slovenskega ljudstva so torej narodne pesni največje važnosti. Iz njih se vidi vse javno in domače življenje naših pred- 280 nikov. Narodna pesen je zrcalo narodnega života. J. Scheinigg. 43. I) e s e t li i c a. (Narodna pesen.) Stoji, stoji beli grad, V belem gradu gospod mlad, Gospod mlad, mlada gospa. Imata devet belih gradov, 5 Devet gradov, devet hčerij. Po belem gradu hodita, Za bele roke se vodita In lepo Boga prosita, Da bi Bog njima porod dal, 10 Dal porod sinka majhnega. Bog jima je porod dal, Dal hčerko njima majheno, Tej bilo ime Marjetica. Kedar jej mati kruha dajala. Bridko se je vselej jokala. 15 „Kaj vas vprašam, mati moja! Zakaj se vselej jokate, Kedar mi kruha dajete?" „„Kaj bi se ti ne jokala, Ki boš morala v desetino it'!"" 20 „Tiho, tiho, mati moja! Morda pojde kaka druga." Kedar je bila stara sedem let, Ptičica na okno prileti, Zlat prstan v kljunčeku drži: 25 „Peci, peci povančico, popotnico Ino prstan noter deni; Na deset koscev jo razrezi: Kteri bo ta prstan prišel, 30 Tista bo morala v desetino it'!" Marjetica prvič vgriznila, Precej je v prstan vgriznila. Ona culico navezala, Od grada se pobirala. 35 Sleče si obleko svileno, Obleče si raztrgano. „Bog vas obvari, mati moja! Zdaj bom morala v desetino it'; Bog vas obvari, devet sestric! 40 Zdaj bom morala v desetino it'; Bog te obvari, beli grad! Saj te več videla ne bom!" Vsi so jo nazaj klicali: „Pojdi nazaj, desetnica! 45 Bomo dali staršo hčerko, Ki je že pri vsej pameti."-- V gozdu jo temna noč zatne. Pod prvo drevo je prišla: „ Nocoj bom tu prenoč'vala." 50 Drevo jej tako govori: „Pojdi spod mene, desetnica ! Nocoj bo strašno treskalo; Kedar bo prvič treščilo, Bo precej v mene treščilo." 55 Pod drugo je drevo prišla: „ Nocoj bom tu prenoč'vala." Drevo jej tako govori: „Pojdi spod mene, desetnica! Nocoj hudo bo treskalo; Kedar bo drugič treščilo, 60 Bo precej v mene treščilo." Pod tretje drevo je prišla: „Nocoj bom tu prenoč'vala." Drevo jej tako govori: „Le mirno, desetnica, tu zaspi; 65 Tu se ti nič hudega bati ni." Crez sedem let je nazaj prišla, V dom svoj, vel'ki beli grad. „Kaj vas prosim, žlahtna gospa, Prenočite me do dne belega!" 70 „„Jaz te ne morem prenočit', Jaz bom gosfvala devet hčerij; Le pojdi, pojdi v božjem imen', Jaz te ne morem prenočit'!"" „Prenočite me, žlahtna gospa! 75 Da bom tudi jaz videla, Kako jih boste gosfvali!" „„Le pojdi, pojdi v božjem imen', Jaz te ne morem prenočit'."" Desetnica se zabrni, 80 Krvavo solzo potoči: „Bog vas obvari, mati moja! Bog vas obvari, devet sestra! Bog te obvari, beli grad! Saj sem te sirota videla, 85 Raztrgana, razmršena!" „„Nazaj, nazaj Marjetica !"" „Jaz nikdar več nazaj ne grem." Mati na tla pade, omedli, Pri tej priči dušico spusti! 90 44. Rožlin in Verjanko. (Narodna pesen.) „Kak' hoče bit' ? kaj hoč'va st'rit' ? Ti si premlad se oženit', Jaz sem prestara se možit'." „„Le, mati, omožite se, 5 Vzemite, kogar hočete ; Le hudega Rožlina ne, Ki velik moj sovražnik je; Je bratca in očeta vbil, In komaj sem mu jaz ušel."" 10 Al' mati nič ni marala, Rožlina vzela hudega, Verjankov'ga sovražnika. Zvečer z njim grede v hrambo spat; Verjanko gre pod okno stat. 15 Je v hrambi govorila mat': „0 škoda, škoda za blago, Ko zdaj se razdelilo bo! Kaj pravim tebi, ljubi mož! Tam v črni gori, v temni goš' 20 Studen'c pod bukvo videl boš. Ti rečem se za bukvo skrit', Verjankota skrivaj vmorit'. Se jutre bolno bom storila, In k sinu rekla, govorila, 25 Da boljše meni prej ne bo, Da pila mrzlo bom vodo, Ki v črni gori se dobo. Sin me je vbogal vselej rad, K studencu hočem ga poslat'." 30 Pretiho gre Verjanko v stran, Besede njene v src' ohran'. Ko je prišel spet beli dan, Verjanko k mater' v hrambo gre, In reče jej besede te: 35 „Kaj pravim, ljuba mati vi! Visoko solnce že stoji, To vaša scer navada ni, Da h' tako dolgo v posflji b'li." „Sin ljubi! bolna sem hudo! Oh, boljše meni prej no bo, 40 Da pila mrzlo bom vodo, Ki v črni gori se dobo." Sin vzel je v roke kanglico, Pripasal si je sabljico, Je djal na ramo pušico, 45 Po vodo šel pod bukvico. „Kaj jemlješ ti orožje, sin! Saj v črni gori ni zverin, Z dežele zbežal je Turčin." „Peroti ptičica ima, 50 Plavute ribica ima, Junak z orožjem se obda." Verjanko gre pod bukvico, V Rožlina sproži pušico, Odpre mu žile s sabljico 55 In v svojo belo kanglico Natoči vročo si krvi; Z njo k materi domu hiti, Besede tako govori: „ Želeli piti sinovo, 60 Zdaj nate kri Rožlinovo!" 45. Lepa Vida. (Narodna pesen.) Lepa Vida je pri morju stala, Tam na produ si plenice prala. Črn zamor'c po sivem morju pride, Barko vstavi, vpraša lepe Vide : 5 „Zakaj, Vida, nisi tak' rudeča, Tak' rudeča nisi, tak' cveteča, Kakor ti si prva leta bila?" Vida lepa je odgovorila: „Kak' bi b'la rudeča in cveteča, 10 Ker zadela mene je nesreča; Oh, doma bolno je moje dete, Poslušala sem neumne svete; Omožila sem se, starca vzela, Malokdaj sem, s'rotica, vesela ! Bolno dete cel' dan prejokuje, Celo dolgo noč mož prekašljuje!" 15 Crn zamor'c jej reče ino pravi: „Ce doma jim dobro ni, žrjavi Se črez morje vzdignejo; ti z mano Pojdi srčno si ozdravit rano. 20 Kaj ti pravim, po-te, Vida zala, Je kraljica španska me poslala, Njej dojiti mladega kraljiča, Sinka njen'ga, mlad'ga cesarica. 25 Ga dojila boš ino zibala, Pesfvala, mu post'1 jo postiljala, Da zaspi, mu pesni lepe pela, Huj'ga dela tam ne boš imela." V barko lepa Vida je stopila; 30 Al' ko sta od kraja odtegnila, Ko je barka že po morju tekla, Se zjokala Vida je in rekla: „Oh sirota vboga, kaj sem st'rila! Oh, komu sem jaz doma pustila 35 Dete svoje, sinka naboglen'ga, Moža svoj'ga, z leti obložen'ga!" Ko pretekle so b'le tri nedelje, Jo h kraljici črn' zamor'c pripelje. Zgodaj lepa Vida je vstajala 40 Tam pri oknu solnce je čakala. Potolažit' žalost neizrečeno Poprašala solnce je rumeno: „Solnce! žarki solnca! vi povejte, Kaj moj sinek dela, bolno dete!" 45 „Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Včeraj svečo rev'ci so držali, In tvoj stari mož je šel od hiše, Se po morju vozi, tebe išče, Tebe išče in se grozno joka, 50 Od bridkosti njemu srce poka." Ko na večer pride luna bleda, Lepa Vida spet pri oknu gleda; Da b' si srčno žalost ohladila, Bledo luno je ogovorila: „Luna! žarki lune ! vi povejte, 55 Kaj moj sinek dela, bolno dete!" „Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali ? Dan's so vbogo s'roto pokopali, Ino oče tvoj je šel od hiše, Se po morju vozi, tebe išče, 60 Tebe išče, se po tebi joka, Od bridkosti njemu srce poka." Vida lepa se zjokala huje, K njej kraljica pride, jo sprašuje: „Kaj se tebi, Vida, je zgodilo, 65 Da tak' silno jokaš in tak' milo?" Je kraljici rekla Vida zala: „Kak' bi s'rota vboga ne jokala! Ko pri oknu zlato som posodo Pomivala, mi je padla v vodo, 70 Je iz okna padla mi visoc'ga Kup'ca zlata v dno morja globoc'ga!" Jo tolaži, reče jej kraljica: -Jenjaj jokat' in močiti lica! Drugo kup'co zlato bom kupila, 75 Te pri kralju bom izgovorila; Id', kraljiča doji, moj'ga sina, Da te mine tvoja bolečina!" Res kraljica kup'co je kupila, Res pri kralju jo je 'zgovorila; 80 Vida vsak dan je pri oknu stala, Se po sinku, oču, mož' jokala. 46. M o r li a r. (Narodna pesen.) Je lunica svetila In ura polnoč bila. Na bregu stal je mlad mornar, Na brega stal je mlad čolnar, 5 V levici gosli mi drži, Z desnico strune vbira In pesen to prepeva, Po morju da odmeva: „0j veter, veter ti neba, 10 Oj veter, veter ti morja, Ti veš za morja ceste vse, Ti veš za steze zemlje vse, Ne veš, kaj moje si želi srce! Oj morje, morje široko, Oj morje, morje globoko, Ti v sebi kriješ ribji trop, Ti bodeš moj zeleni grob! Oj ribe, ribice zlate, Ki v temnem morju plavate, Ve boste mi pogrebnice, 15 Da bi še koga druz'ga b'le!" Na bregu jablana stoji, Na njo mornar upre oči, ]n glasne gosli z javora 25 Jej vrže tja v zeleni vrh. Črez morje veter pridrvi, Skoz jablane zeleni vrh šumi: „Saj veter vem za ceste vse, Za steze vse črez zemljo in morje; 30 In tud' to vem, oj mlad mornar, In tud' to vem, oj mlad čolnar, Kaj tvoje si želi srce!" Od brega čoln je odvez'val In va-nj mornar se je podal; 35 Po morju plava mlad' mornar, Po morju plava mlad' čolnar. Na morje veter zadrvi, Mornarju v uho zašumi: „Mornar, na teh dišečih rož, 40 Da malo mi zadremal boš!" In veter čoln naprej je gnal, U čolnu je mornar zaspal. Crez morje veter zadrvi, Skoz jablane zeleni vrh šumi, 45 Iz goslij glas se oglasi Iu v svetlo noč se razleti: „Oj vstajaj, vstajaj Jelvica, Ti hči bogat'ga Ceharja! Po morju plava pisan čoln, 50 Je samih žlahtnih rožic poln. Oj vstajaj, vstajaj Jelvica, Že kmalu bode beli dau In mladi pride kavalir po te, Kakor sta s'noč zmenila se. 55 Oj vstajaj, vstajaj Jelvica, Da iz teh lepih, žlahtnih rož Svoj venec spletala si boš, Prej kakor pride beli dan!" Vzbudila se je Jelvica, 60 Sama pri sebi vprašala: „AT drobne ptič'ce dan pojo, Al' svatje po-me že gredo?" Iz post'lje Jel'ca vstajala, Skoz okno je pogledala, 65 Na oknu je poslušala. Spet veter v gosli zašumi, Iz goslij glas se oglasi In strune milo mi pojo, Bolj milo in še bolj sladko: „Oj vstajaj, vstajaj Jelvica, 70 Ti hči bogafga Ceharja! Po morju plava pisan čoln, Je samih žlahtnih rožic poln. Oj vstajaj, vstajaj Jelvica, Že kmalu bode beli dan 75 In mladi pride kavalir po te, Kakor sta s'noč zmenila se. Oj vstajaj, vstajaj Jelvica, Da iz teh lepih, žlahtnih rož Svoj venec spletala si boš, 80 Prej kakor pride beli dan!" Od okna Jel'ca vstajala In mojškro svojo klicala: „Ustajaj hitro, mojškra ti, Poslušaj to-le petje mi: 85 Al' drobne ptič'ce dan pojo, Al' svatje po-me že gredo?" „Dan drobne ptič'ce ne pojo In svatje po-te ne gredo; Le veter piše črez morje, 90 Od sebe daje glase te!" Spet veter v gosli zašumi, Iz goslij glas se oglasi, Bolj milo strune zdaj pojo, Bolj milo in še bolj sladko: 95 „Oj vstajaj, vstajaj Jelvica, Ti hči bogafga Ceharja! Po morju plava pisan čoln, Je samih žlahtnih rožic poln. Oj vstajaj, vstajaj Jelvica, 100 Že kmalu bode beli dan In mladi pride kavalir po te, Kakor sta s'noč zmenila se. Oj vstajaj, vstajaj Jelvica, Da iz teh lepih, žlahtnih rož 105 Svoj venec spletala si boš, Proj kakor pride beli dan!" Iz kamre zvabi Jelvico, Iz dvora zvabi Jolvico 110 In k morju zvabi Jelvico, Lepo mlado nevestico. Stoji tik brega pisan čoln, K' je samih žlahtnih rožic poln. Še stopi Jel'ca v pisan čoln, 115 Od brega splava sred morja. Zdaj veter hujše zašumi, Iz goslij glas se oglasi In strune zadnjič zapojo, Pa bolj trdo in bolj strašno: 120 „Saj veter vem za ceste vse, Za steze vse črez zemljo in morje, In tud' to vem, oj mlad mornar, In tud' to vem, oj mlad čolnar, Kaj tvoje si želi srce!" „„Ti morje, morje široko, Ti morje, morje globoko, Ti v sebi kriješ ribji trop, Ti bodeš moj zeleni grob! Ve ribe, ribice zlate, Ki v temnem morju plavate, Ve boste moje pogrebnice, Moje — in moje Jelvice!"" 130 47. Mlada Zora. (Narodna pesen.) Na lov mi pride kraljic mlad Pod mlade Zore beli grad, Oj beli grad, visoki grad. Gor' v oknu Zora mi stoji, 5 Tak6-le pravi, govori: „0 da b' te, lovec, zlodej vzel! Kaj si loviti zajce jel, Loviti zajce krog gradu? Poberi ročno se domu! 10 Ne veš, da imam brata dva, Oba lepa, oba mlada? Oba risan'ce imata, Da zajce sama streljata." Jej pravi, reče mlad' kraljic: 15 „Men' zajci niso v čislu nič; Le mlado Zoro bi rad vjel, Bi rad na beli dom jo vzel." Nato se Zora nasmeji, Kraljiču pravi, govori: 20 „Kako me neki bodeš vjel, Kak6 na beli dom me vzel? Ker nikdar iz gradu ne grem, 'Z gradu ne grem, 'z gradu ne smem, Drugač če k sveti maši grem; 25 Pa sami it' mi ne dado, Me vselej dobro var'vajo; Pred mano mojšker gre devet, Za mano hlapcev gre deset, Na straneh gresta brata dva, Oba lepa, oba mlada, 30 Oba risan'ce imata, Da mene Zoro var'jeta; Pavov dvanajst pa nad meno, Peroti svetle zgrinjajo, Mi hladno senco delajo. 35 Ce bi me kraljic le rad vjel, Ce bi me kraljic le rad vzel, Saj imam jaz neznan koren, Neznan koren, koren lečen, Ki ga pod jezik položim, 40 Precej zvečer hudo zbolim, Zjutraj pa že mrtva ležim. Kedar me v rakev ponese, V grajščinsko rakev pisano, Pa pridi pd-me, kraljic mlad', 45 In pelji me v svoj beli grad, Oj v beli grad, visoki grad." Drug' dan po gradu jokajo, Vzdihujejo in tarnajo, Na pare Zoro devajo. 50 Le grajski norec se smeji, Tako-le pravi, govori: Močno, močno se meni zdi, Da mlada Zora mrtva ni." 55 Kaj sta storila brata dva, Oba lepa, oba mlada? Še sta stopila zlat kovan, Ga vlila Zori v belo dlan; Al' Zora mrtva le leži, 60 Se ne predrami, ne vzbudi. Jo v rakev drugi dan neso, V grajščinsko rakev pisano. Po grailu milo jokajo, Vzdihujejo in tarnajo; 65 Le grajski norec se smeji, Tako-le pravi, govori: „Meni se pa vse močno zdi, Da mlada Zora mrtva ni." Kraljiču skor' ni včakat' moč, 70 Da bi se st'rila temna noč. Ko soluce zajde za gore, K' se zvezde vtrinjajo svetle, Hiti mi v rakev pisano, Odpre mi rakev brezskrbno, 75 Pa Zori vzame 'z ust koren, Neznan koren, koren lečen. In mlada Zora oživi, Predrami se, se prebudi; V kočijo mi jo posadi 80 Iu hitro mim' gradu zdriči. Gor' v gradu norec se smeji, Tako-le pravi, govori: „Meni se pa vse močno zdi, Da Zora mim' gradu driči." 85 Kaj sta storila brata dva, Oba lepa, oba mlada? Šla sta se lova veselit, Šla mlade zajce sta lovit Pod mlade Zore beli grad, 90 Oj beli grad, visoki grad. Na pragu Zora mi stoji, Tako-le pravi, govori: „Bog vaju sprimi, lovca dva, Oba lepa, oba mlada!" Jej pravi, reče mlajši brat, Nje mlajši brat, nje ljubši brat „Meni se pa vse močno zdi, Pri nas navade take ni, Da b' si roke prijemali, Pa rokavic ne snemali." Po sili vzame raz roke Jej rokavice v dlan glede. Po dlani mi spozna sestro, Na konja plane urno z ujo, Spodbode konja mladega, Oj mladega, oj bistrega. Prejaderno zdaj proč lete, Da konjem podkve se iskre. Zavpije Zora, zakriči, Da krog in krog se mi glasi: „Oj doli, doli, kraljic mlad, Oj doli pod visoki grad, Nevesta ti je vplenjena, Oj Zora ti je vgrabljena!" Kraljic opaše sabljico U kačjem strupu kaljeno, Zasede konja brzega, Oj brzega in iskrega, Za njimi se mi v dir spusti, Da prah in pesek se kadi. „Le stojta, stojta brata dva, Ki sta mi Zoro vplenila !" Zdaj pa se vname silni boj, Oj silni boj, krvavi boj! Po bliskovo mu sablja gre, Utrinja plamen se od nje; Hudo se brata branita, Junaško meče sučeta; V srce ga vbode starji brat, Oj starji brat, nemili brat! Zavpije Zora, zakriči, Kaz konja pade, omedli: „To storil je neznan koren, Neznan koren, koren lečen! 48. Mlada Breda. (Narodna pesen.) Breda vstane, ko se dan zazori, Se sprehaja sem ter tja po dvori, Si odpirat grede gornje line, Gledat grede doli na ravnine. 5 Ko po ravnem polju se ozira, Vidi, kak' se tam meglica zbira. Urno k svoji materi mi teče, Jo pokliče brhko in jej reče: „Skrbna mati, urno mi vstanite, 10 Oj vstauite in mi razložite: Al' meglica ta je od vodice ? Al' meglica ta je od gorice ? Al' oblak je toče hudourne, Izpod neba zgnan od sile burne?" 15 Skrbna mati urno s posflje vstala In je mladi Bredi razlag'vala : „Oj poslušaj, mila hčerka moja! Kaj ti pravim, skrbna mati tvoja: Ta meglica ni no od vodice, 20 Ta meglica ni no od gorice, Tud' oblak ni toče hudourne, Izpod noba zgnan od sile burne; To je sapa turških konj meglena, Ki jih polna je steza zelena. 25 Turki po-te jezdijo, oj Breda! Ne prihajaj mi tak' silno bleda." Od strahu je Breda obledela, Od bridkosti skoro omedlela. „Kaj vas prosim, moja mila mati, 30 Oj nikarte mene Turku dati! Kaj počela bom v deželi tuji? Tur'k je hud, njegova mat' še huji. Kar po zemlji leze ino grede, O hudobi nje kaj pravit' vede; 35 Osem žen je sinu že vmorila, Tudi mene bi vmorit' vtegnila: Strupa mi bo v vinu napivala, Ga v pogači mi bo ponujala." „Dobro me poslušaj, hčerka moja! 40 Kaj ti pravim, skrbna mati tvoja: Ce ti huda tašča bo napila, Boš pa vince ti na trato zlila; Al' ga zlila boš na skalo sivo, Ki 'z nje kuha apnar apno živo; Če pogače ti bo ponujala, 45 Jo ščenetu mlademu boš dala." Mlada Breda se zajoka huje, Materi še t6-le beseduje: „K'dar mi boste balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala, 50 Pečo šlarasto mi dobro zvijte, Jo vrh vsega blaga položite; Najpoprej bom peče potreb'vala, Z njo si srčne rane zavez'vala." Mlada Breda dalje govorila: 55 „Kaj še pravim vam, vi mati mila! Oj, k'dar bodo Turki pridirjali, In raz konje na tla poskakali: Jih za mizo gori posadite, Jih gostite, dobro napojite. 60 K'dar si bodo jeli napivati In po mladi Bredi popraš'vati, Takrat po-me, mati, vi pošljite, Takrat hudim Turkom me peljite." Ko je mati balo nakladala, 65 Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Jej je pečo šlarasto povila, Jo vrh vsega blaga položila. Zdaj so Turki svatje pridirjali In raz konje na tla poskakali. 70 Mati jih za mizo posadila, Jih gostila, dobro napojila. Jeli so si svatje napivati, Jeli so po Bredi vpraševati. Skrbna mati po-njo je poslala, 75 Hudim Turkom jo je pripeljala. Gor za mizo so jo posadili, Z njo za mizo sladko vince pili. Mladi ženin izza mize skoči, Se prikloni Bredi, ob dlan poči: 80 „Kaj ti pravi turška mati moja, Mati moja, skrbna tašča tvoja: Peš ne bo ne Breda mi liodila, Bi po daljnem potu se vtrudila. 86 Jaz jej pošljem belca, mlad'ga konja, Ki je ur'n ko vrh gora postojna; Z žametovim sedlom osedlala, Z zlato brzdo sem ga obrzdala; Dajte zobati pšenice zrele, 90 Dajte piti mu rebulje bele; Na-uj mi mlado Bredo posadite, V diru mi jo v grad moj pripeljite." Hlap'c pripelje belca, mlad'ga konja, Ki je ur'n ko vrh gora postojna. 96 Dajo zobati pšenice zrele, Dajo piti mu rebulje bele; Z žametovim sedlom osedlajo, Z zlato brzdo ga mi obrzdajo; Spenja se, ob tla z nogami bije, 100 Spod podkva mu jasna iskra sije. Na-nj mi mlado Bredo posadijo, Z njo po ravnem polju v dir dričijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica! 105 V diru pa se Bredi konj spodtakne, Se spodtakne, se mu sedlo zmakne ; Y sedlu je bodalce skrito bilo, Se je Bredi v prsi zasadilo. Mladi ženin brz'ga konja vstavi, 110 Konja vstavi, svojim svatom pravi: „To mi huda mati je storila, Osem žen mi je že pomorila, Še deveto mi vmoriti hoče, Ki živet' brez nje mi ni mogoče." 115 Turek ženin dalje beseduje, Hlapcu mal'mu on tako vkazuje: „Kaj ti pravim, urni hlapec mali, Oj popravi sedlo Bredi zali." Jame hlapec se izgovarjati, 120 Ženinu se jame ustavljati. Mladi ženin pa za stegno segne, Bridko sabljo iz nožnic potegne. „Ti in mati!" jaro on zavpije In rekoč mu glavo proč odbije. 125 Mlada Breda kliče Turka k sebi: „ Turek ženin! kaj jaz pravim tebi: Ko je mati balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Mi je pečo šlarasto povila, Jo vrh vsega blaga položila; ' 130 Reci skrinjo pisano odpreti, Reci pečo šlarasto 'z nje vzeti; Z njo bom srčno rano zavezala." Beseduje dalje Breda zala: „Povej meni, ženin srca moj'ga! 135 Je li daleč še do grada tvoj'ga?" Ženin Bredi rano zavezuje, Jo tolaži, tak' jej beseduje: „Molči, molči, moja mlada Breda! Saj že nama turn nasproti gleda." 140 Še po ravnem polju v dir dričijo, Kakor v zraku ptičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru vpraša Breda žen'na svoj'ga: 145 „Je li daleč še do grada tvoj'ga?" „Molči, molči, moja Breda mlada! Že se vidi zlata streha z grada." Še po ravnem polju v dir dričijo, Kakor v zraku ptičice letijo, 150 Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru vpraša Breda žen'na svoj'ga: „Je li daleč še do grada tvoj'ga?" „Molči, molči, Breda, roža rajska! 156 Svetijo se tam že okna grajska." Še po ravnem polju v dir dričijo, Kakor v zraku ptičice letijo, Da se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. 160 V diru vpraša Breda žen'na svoj'ga: „Je li daleč še do grada tvoj'ga ?" „Molči, molči, moja Breda zlata! Vidijo se že sreberna vrata." Ko so v beli grad mi pridirjali 165 In raz konje na tla poskakali, Jih je v dvoru tašča pričak'vala, Mlado Bredo tak' ogovarjala: „Kar po svetu leze ino grede, 170 O lepoti tvoji pravit' vede; Vendar nisi tak' cveteč'ga lica, Kakor gre o tebi govorica!" Tašča1 jela Bredi napivati, Jej pogačo jela ponujati: 175 „Ce boš pila vinčice rudeče, Boš imela lice bolj cveteče; Ce pogačo bodeš pokuš'vala, Boš pa polti bele bolj postala." Mlada Breda vinčica ni pila, 180 Na zeleno trato ga je zlila, Zlila ga je še na skalo sivo, Ki 'z nje kuha apnar apno živo. Trata se je hipoma vsušila. Hipoma se skala razvalila; 185 In pogačo da ščenetu jesti, Pa razpoči ščene se na mesti. Mlada Breda tašči govorila: „Kaj vam pravim, tašča vi nemila ! Kar po zemlji leze ino grede, 190 O hudobi vaši pravit' vede; Vendar toliko še ne, oj tašča, Kolikoršna je hudoba vaša. Osem žen ste sinu že vmorila, Tudi meni strupa ste napila, 195 Ste v pogači mi ga ponujala." Še je Breda svoj'mu možu djala: „Kaj ti pravim zdaj, moj ženin mladi, Kje je moja hramba v tvojem gradi? Kje je meni spalnica odbrana? 200 Kjfe je meni postelja postlana?" Huda tašča pravi ino reče: „To pa meni v glavo iti neče, Da imeli pri nas bi navado, K'dar nevesto pripeljajo mlado, Da po hrambi bi popraševaia, 205 Da bi posfljo ona ogled'vala; Ampak taka je navada naša, Da nevesta po ognjišču vpraša." V spalnico jo mladi ženin pelje, Keče, da se posflja jej postelje. 210 V posteljo se mlada Breda vleže, Urno srčne rane si odveze, Še tako spregovori in pravi: „Teci, teci, srca vir krvavi! Materi te mili bom poslala, 215 Skrbni materi v spomin te dala — Videla me več ne bo na sveti. Da b' vsaj slišala o meni peti!" To je Breda še izgovorila, 'Zgovorila, dušico spustila. 220 Mladi ženin Turek se zajoka, Se zajoka milo in zastoka: „Kaj vam pravim, huda mati moja, Bog vam daj življenje brez pokoja!. . . Tu pri Bredi hočem jaz zaspati, 225 Nikdar več od Brede nočem vstati." Huda tašča gor in doli hodi, Od hudobe so jej v glavi blodi: „Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje, In vam drugim, ki ste moji svatje: 230 Ženifvanja ste mi pričak'vali, Zdaj pa bodete ju — pokopali." 49. A s a n - A g i n i c a. (Narodna pesen srbska.) Kaj se beli na zeleni gori? Al' so snegi ali labudovi? Da so snegi, bili bi skopneli, Labudovi bili odleteli. 5 Niso snegi, niso labudovi, Ampak šotor Age-Asan-age. On boluje za strupeno rano, Strežete mu mati in sestrica. Ali žena mu od stida neče. Ko mu bilo je po ranah bolje, Pa poroča zvesti svoji ženi: „Ti ne čakaj mene v belem dvoru, V belem dvoru, ne med rodom mojim." Ko je žena razumela govor, 15 Pa je tužua to premišljevala. Vstane jeka od konja na dvoru, Da po oknih zazvonijo šipe, In pobegne Asan-Aginica. Za njo teče milih hčerk dvojica: 20 „Vrni k nam se, mila mati naša! Ni to otec Aga-Asan-aga, Ampak ujec Pintorovič beže." In se vrne Asan-Aginica, Se obeša bratu okol' vrata: 25 „0 moj bratec, velike sramoto! Od petero detet me odganja!" Beže molči, nič jej on ne reče, Ampak seže v svilene žepove In poda jej pismo oprostensko, 30 Da se vda mu, komur jej je drago, Da se vrne k mili svoji majki. Kedar ona je prebrala pismo, Dvoje sinov poljubila v čelo, Ino dvoje hčerk v rudeče lice; 35 Pa od sinka malega v zibelki Se mi tužna ločiti ne more. Prime bratec jo za belo roko, S silo loči jo od zibeli sinka In jo vrže k sebi na konjiča 40 Ter odjaha s sestro k belim dvorom. Malo časa bila je na domu, Malo časa do nedelje prve, Dobra žena in iz hiše dobre; Dobre žene iščejo povsodi, 45 Ali najbolj imoski kadija. Ona milo prosi svoj'ga brata: „0j za Boga, moj premili bratec! Ne me dati, ne udati, bratec, Da ne poči tužno moje srce, 50 Kedar vidim sirotice svoje.'1 Ali beže se je ne usmili, Ampak da jo imoskemu kadji. Prosi brata svoj'ga Aginica, Da napiše boli list papirja, Da ga pošlje imoskemu kadji: 55 „ Aginica te pozdravlja lepo, Ino v listu tebe lepo prosi: Kedar zbereš v svate vso gospodo, Da prinesoš zagrinjalo za-njo, Da ne vidi sirotice svoje, 60 Kedar ide mimo dvora age." Kedar kadji pride belo pismo, Pa pokliče vso gospodo v svate, Svate zbere, ide po nevesto; Srečno svatje prišli do neveste 65 Ino zdravi z njo so se vrnili. Ko so bili poleg dvora age, Jo ugleda dvoje hčerk skoz okno, In naprot' jej sinkov dvoje teče, Tako mili majki govorita: 70 ,. Vrni k nam se, mila naša majka! Da mi tebi damo južinati." Ko to čula Asan-Aginica, Starešini svatov govorila: ,,V Bogu bratec, starešina svatov! 75 Poleg dvora konje mi ustavi, Da darujem sirotice svoje. Poleg dvora vstavili so konje, Lepo svoja deteta daruje: Vsak'mu sinku pozlačene čižme, 80 Vsaki hčerki pisano obleko, Ino sinku malemu v zibeli, Njemu dade svileno haljiuo. Ko to vidi Aga-Asan-aga, Pa pokliče oba sinka svoja: 85 „Pojta k meni sem, sirotka moja! Kedar neče vsmiliti se vaju Vaša majka, srce okamnelo!" Ko to čuje Asan-Aginica, Z belim licem trešči na žemljico, 90 Na žemljici popusti dušico Od bridkosti gledaj6č sirotke. Fr. Ceynar. 50. Mutec osojski. 1. „Pozdravljam te, oj temni, stoletni samostan, Pozdravljam te, jezerska zelena tilia plan! Prelepi, skriti biser koroške ti zemlje, Bo li ob bregu tvojem mir našlo mi srce?" 2. Kdo je popotnik tuji, sam s sabo kramljajoč, Ob jezeru osojskem po cesti spoč? Glej, viteška mu hoja in vitešk mu je stas, Oko žari se živo, a bled mu je obraz. 3. Že je dospel pod goro do samostanskih vrat, Pred samostanom sivi sprehaja se opat. In nem je romar tuji, nagovora ne zna, Odgovor pa menihu na listu pisan da: 4. „Kaj čitam v tvojem pismu, iz Kima romar si? In tu pri nas ostati da srce ti želi? Le z mano mož pobožni, — če srce ti zvesto, Za hlapca nam očetom boš služil ti lehko!" 5. Molče gre za opatom črez samostanski prag. Najnižje posle v hiši on dan opravlja vsak, Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi, Poslednjemu na večer sen stisne mu oči. ti. In nihče več ne vpraša, kedo je in od kod, Kje zibelka mu tekla in kje njegov je rod ; Neznan, kot bil je došel, in tuj ostane vsem, Kdo pač bi z njim se menil, saj mož je tih in nem 7. In bolnega previdet osojski gre opat, Tam v celici tesnobni želi ga nemi brat, Na postelji ubožni je mutasti bolnik, S popotnico približa se mu izpovednik. 8. „0j oče moj častiti, poslušajte me zdaj!" Čuj! govori li mutec? . . . Godi se čudo — kaj! Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let? In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred! 9. S počasno govorico si olajšuje vest, O dneh življenja burnih, — oj dolga je povest! Povest o škofu svetem, Stanislav mu ime, Ki z mečem on je nekdaj prebodel mu srce. . . . 10. In ko je na Osojah napočil tretji zor, Mrtvaške pesni v cerkvi menihov pel je zbor, Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal, Za njega v plašču črnem opat je mašo bral; 11. Pel mašo oče Tenho in molil je tako: „Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo! Glej, delal je pokoro naš nemi samotar, Naš Boleslav kralj poljski, — zavreči ga nikar!" Gorazd. 51. Svetopolkova oporoka. Rog odmeva bojni po Moravi, V Velegrad ste sveti sem prispeli 30 Po državi širni kralja Svetopolka! Pa krog mene ste se verno zbrali, Gospodar pak zvestih Moravanov Da pozveste tu iz ust očeta Sam ne vodi hrabrih več vojnikov, Za slovo si opomine zadnje, 5 Sam ne suče moča nad sovragom, Da pozveste zdaj mi — oporoko. Sam ne proži puščic več iz loka, O da vam bi moji zadnji glasi 35 Sam ne gleda bojev več krvavih. V dušo segli in srce globoko, Da bi svoje vam besede zlate Oj ponosna stolica se dviga, Vdolbsti mogel, ko kiparja dleto Velegrad tam slavni na Moravi! Crke vdolbe večne v trdi mramor! ... 10 V Velegrada sredi krasen dvorec, Z bojnega ste polja vi dospeli! 40 V dvorcu zlata kraljeva sobana. Arnulf taino brati se z Arpadom, Zadnje žarke že pošilja solnce Arnulf, glava krščenim vojuikom, Skozi okna v zlato to sobano Kralj pobožni brati se s poganom. In obseva postelj dragoceno, In zakaj? Ker nima ure mirne, 15 Kjer počiva bolni kralj moravski, Ker veselje njemu je neznano, 45 Kralj moravski, Svetopolk mogočni. Dokler prestol moj se v prah ne zgrudi, Trije so pri njem sinovi zbrani, Dokler žezlo moje na Moravi Trije: Mojmir, Svetopolk in Zobor; Krepko druži Slavine sinove ! Zapustili boje so krvave, Mesta naša zdaj pustoše Franki, 20 Slušat prišli so iz ust očetnih Po deželi pleni Arpad divji — 50 Za slovo si opomine zadnje. Hujši hčejo priti še sovragi! Ali čujte me, sinovi moji, In sedaj se vzpne kraljevi oče, Srca nade mojega presladke, Ozre v svoje se sinove mlade, Pomni Mojmir, Svetopolk in Zobor: Zadnje zbere še moči telesne Naj je sovrag zvitejši od. Frankov, 55 25 Pa besede govori jim take: Naj je ljutji od Arpadov ljutih, Naj pridere od večerne strani, „Sprimi Bog vas, oj sinovi moji, Naj od koder solnce zlato vstaja, Deca moja, sladke moje nade! Naj od juga toplega privreje: Ostavili bojne ste ostroge, Vse orožje jedno vam premaga — 60 Zapustili polje ste krvavo, Bratovska je sloga to orožje ! Trije moji ste sinovi dragi, Tri podajem palice vam šibke. Lahko zlomi vsako roka vaša, 65 Kaj ? detinja, pravim, roka nežna Lahko palic teh stre vsako za-se. A čegava roka jih prelomi, Kedar močna vez vse tri med sabo V zvezi vkupe veže nerazvezni ?! 70 Trije moji ste sinovi dragi, Vaše bodi veliko kraljestvo, Na Mortivi veliko slovansko, Kedar oče vaš odide v dežel, Kjer je Samo, drugi so očaki! 75 Daste li mi zdaj besedo sveto, Da ljubiti hčete se kot bratje. Mirno bodem se k očakom vlegel, Mirno v svetih tleh domačih spaval." In sprejeinši to prisego sveto 80 Kralj moravski trudno glavo nagne, Njega silni duh k očakom ide.-- Rog odmeva bojni po Moravi, Po državi širni kralja Svetopolka! Je li sovrag od večerne strani? Ali prišel je preteč od jutra? 85 Je prihrul li s severa v Moravo? Ali z juga je sovražnik kruti? — Cuj ! iz grobja tam na Velegradu Duh odgovor poje nam zamolkli: „Ni sovražnik od večerne strani, 90 Ni, od koder nam izhaja solnce, Ni ledeni sever ga v Moravo, Tudi ni ga topli jug odposlal! Vrag je ljuti nam iz Velegrada; Brat je zoper brata meč zavzdignil, 95 Mojmir pest je dvignil zoper brata Svetopolka in Zobora besno: Kodna kri med sabo se preganja. Iz srca so vrgli oporoko, Oporoko Svetopolka, kralja! 100 A pokora klete te grehote Vnukom bo še poznim — tujčev jarem." Gorazd. 52. Smrt carja Samuela. 1. Car Samuel sedi na skalnem gradu, Kipečim nad Prilipom ob prepadu; Sam car sedi, ob mizo roko pravo, Ob roko sivo si podpira glavo. 2. Temne se misli mu pode po glavi, V bolesti divji srce mu krvavi, In votlo car sam s sabo beseduje, Da ko iz groba glas teman se čuje: 3. „()j Belasica, gora Belasica, Naj solnce več ti ne obsije lica! Ti vragu našemu si pomagala, Bolgarsko zemljo milo mu izdala! 4. Obudi zopet padle nam junake, Iz robstva reši jadne nam rojake! Oj Belasica, tožna Belasica, Naj solnce več ti ne obsije lica!" B. Ustaue car, počasi k oknu stopi: „Kaj hočejo tam doli oni tropi?" Kamor oko po polju carju krožir Po širnem polju stopa mož ob moži. 6. „Rojaki so," tako mu sel naznani, „Po zadnjem boju v sužnost odpeljani, Ki jih Bazilij, cesar bizantinski, Nazaj pošilja zdaj na dom očinski." 7. O preveseli, srečni tej novosti Prešine carju lice žar radosti; Raz grad hiti, da bojne vidi druge, Ki toliko so vzročili mu tuge. 8. Veselo car prihiti k prvi četi: „Bodite vsi presrčno mi sprijeti ..." A kakor da za grlo smrt ga davi, Beseda v grlu starcu se ustavi. 9. Otožno klanjajo jetniki glavo, Molče, počasi gredo črez planjavo; Pred četo vsako mož jednčok hodi, Za sabo sto nesrečnih — slepcev vodi! 10. Kar vplenil je Bolgarjev v bitvi ljuti, Oslepil vse je Bizantinec kruti; Nazaj pošilja zdaj jih v zemljo milo, Bolgarskemu vladarju za vezilo. 11. Nikoli konca ni! Za kopo kopa Molče, otožno mimo carja stopa; Petnajst tisoč tovarišev ljubljenih. Petnajst tisoč vojakov oslepljenih! 12. Noč carju sivemu oči pokrije, Iz prsij divji stok se mu izvije, Na tla se zgrudi Samuel ponosni In srce v boli poči mu neznosni. 53. Jeftejeva prisega. J. Pagliaruzzi. Na boj na divje Amonite, Sovražnike rodu srdite, Je Jefte hrabro četo zbral; Na meji, glej, sovražnih tal Kleči glavar na travi rosni, Da zmago bi mu Večni dal V osodni vojski, smrtonosni: „0 čnj me, bojnih trum gospod, Usliši mojo ti molitev, 10 O t,mi, otmi svoj sveti rod! Ti v6di ga v zmagalno bitev, Dodeli srečno mu vrnitev, — In — to prisezam! — prvo stvar, Ki po dobljeni slavni zmagi 15 Me sreča na domačem pragi, Zakoljem tebi v žgalni dar, Osode vojskne gospodar!" Tako priseza vodja trum, Glavarja čuje hrabra četa, 20 In srca, že popreje vneta, Navdahne nevkročen pogum. Kedar se v gori vtrga plaz, Kedo-li mu zastavi gaz ? Ko tauke bilke trdni hrasti 25 Se morajo vkloniti, pasti! A stokrat huje od plazov Se Jefte s četo zadrvi Na vrste Amonskih sinov. Kakrt so tam kovala jekla, 30 Kako je kri v potokih tekla, Na črna tla junaška kri! Kot za ženjico žita snopi Leže po tleh vojakov tropi, Požela jih je srepa smrt, — 35 Sovražnik je pobit in strt, In zmagovit na tla domača Se Jefte s hrabro četo vrača. Oj, to ti je ponosen god Za te, o Jefte, in tvoj rod! 40 Slavi te Izrael vesel, Ker sveti dom si mu otel: Do meje ti naproti vreje, In vrsta venčanih devic Na cesto trosi ti cvetic, 45 Nastilja palmove ti veje! In poti, polja in vasi Povsodi mrgole ljudij: Visoki, nizki, stari, mladi Zmagalca videli bi radi, 50 Ki trume je sovražne zinel. Izmed ljudij na mlado rame Tu mati malo dete vzame: „Glej, on je Izrael otel!" In starček od veselja plaka Gledaje slavnega junaka, 55 In sto in sto glasov grmi: „Kešitelj Jefte naj živi!" — Že sveti se domači krov, Zidovje se beli naproti, In zdaj v mogočni prelepoti 60 Pred njim stoji ves dom njegov. In glej, mladenek cveten zbor Slavilno pesen prepevaje, Sreberne strune prebiraj e, Privre črez prag na beli dvor; 65 Pred njimi pa v obleki snežni V naročaj Jefteju hiti, Kot na perotih, angelj nežni, Otrok njegov, jedina hči! A Jefte, glej, je mrtvobled, 70 Iz lic je proč življenja sled — Ne kr6ži se očetu roka V objem prisrčnega otroka. Junak, ki groze ne pozna, Kaj zdaj ko listje trepeta? 75 „0h, nepremišljena prisega!" Obupno oče zaječi, Da grozno se okrog razlega, Da mraz pretresa vsem kosti. „Joj, ti nesrečni otrok moj, 80 Še bolj nesrečen oče tvoj, Ki kriv brezmejnega je zlega! Umreti moraš, hči, umreti V življenja polnem, lepem cveti: Prisegel sem, da prva stvar, 85 Ki po dobljeni slavni zmagi Me sreča na domačem pragi, Bogu bo dana na oltar; In tebe, oj otrok predragi, Nebo izbralo si je v dar! 90 Veliko terjaš, o nebo, Veliko terjaš od očeta ! Odpusti dete mi ljubo, Zgoditi mora se tako : Prisega grozna je — pa sveta!" 95 In izvrši prisego oče, In pade dekelce mlado, A oče in ves narod joče! S. Gregorčič. 54. Ubežni kralj. 1. Noč jo temna, podkve jeklo poje; Glej, po gozdu kralj ubežen jaha, Zgubil vojsko, zgubil zemlje svojo, Skriva se ko zver po lesu plaha. Nima ženo, hčere, ne sinova, Vse mu vzela vražna je sekira; Koča vsaka duri mu zapira, Spremljevalca nima pot njegova. 2. In zajezdi v gosto drevje lesa; Konj se zdrzne, noče delj bežati, V stran zahrska, kvišku pne ušesa: Brezdno vidi pred seb6j zijati. — Kralj pa gleda in zastonj ugiblje ; S konja stopi, k veji ga priveže, Plašč pogrne, na-nj ves truden leže: Sladki sen nad brezdnom ga zaziblje. 3. Dahnejo mu sanje v trudno glavo „Stol kraljevi iz zemlje mu rase; On pak seda na-nj s častjtf in slavo, Bogat, venčan, ko nekdanje čase. Zida se nad njim poslopje širno, Razsvetljeno, v zlatu lesketaje; Stavijo se veže na vse kraje; Zvunaj čuje straže hojo mirno. 4. Prebudi se bobnov ropotanje, Prebudi se grom trobent vojaških, Vstane žvenket in ostrog rožljanje, Ide truma vojvodov junaških; Gre med njimi knez iz zemlje tuje, Ki mu hotel je deželo vzeti; Zmagan ide, z njim tovarši vjeti, Klanja se mu, silni meč daruje. 5. Zadonijo spet trobente glasne, In prikaže se obraz kraljice; Z njo sinovi, z njo so hčere krasne, Njej visoke strežejo device. Tii gospoda kralju vsa zavpije: Bog ti slavo hrani čase večne! Svetlim vnukom tvojim dneve srečne! Hrum veseli po dvoranah bije." 6. Vzdahne v živih sanjah kralj: „Carujem! Oh podobe gledal sem neznane, Da ubežen skrivam se po tujem!" V sanjah kvišku, kakor jelen, plane; Hoče k svojim — roke širi — pada! Meč z oklepom v dno brezdna brenkoče ; Konj se strga, podkve vdar ropoče; Krokotajo vrani iz prepada! Fr. Levstik. Junaške pesni. 55. Pegam in Lambergar. (Narodna pesen.) Tam beli Dunaj mi stoji, Na Dunaju kaj se godi, Me dobro poslušajte vi! Je v sredi mesta tratica, 5 Na trati raste lipica, Dunaj hladi nje senčica; Pod senco miza rumena, Okoli mize stoli pa, Sedi na stolih gospoda. 10 Med njimi cesar govori : „Po moji misli se mi zdi, Kraljestvu naš'mu glihe ni." Pridirja Pegam in driči, Ošabno tako govori: 15 „So prazni vaš' pogovori!" Naprej še Pegam govori: „Kaj pravim vam, gospodje vi! (Cesarja ven tud' ne spusti) Imate vel'ko gospodstvo, 20 Pa ne junaka pod sebo, Kater' bi skusil se z meno." Odgovori mu car tako: „Kaj češ vprašati me za to? Ga 'mam, da ti presedal bo! Na kranjski zemlji mi živi, Kjer se na Kamnu govori, Se tebe nikdar ne boji. Krištof Lambergar z imenom, Na sivi skal' prebiva tam; Te v pest želi dobiti sam." Prav' Pegam: „Pišite mu list, Doma pusti naj vse na stran, Pridirja meni naj u bran!" Mu reče cesar pisat' list, Človeka brzega dobit', Da more kmal' do njega prit'! Izgovori komaj enkrat, Se najde precej pobič mlad, Ki list ponese njemu rad, Ponese v lepo deželo, V gorato kranjsko deželo, Tja Krištofu Lambergarju. Zvečer je Dunaj zapustil, Leti, ko bi ga zlod podil, 45 Je zjutra že v Tržiču bil. Gospodo tukaj on budi, Pohlevno jih nagovori: „Kje Krištof Lambergar stoji ?" Pred njim se vsi priklanjajo, 50 Mu s prstom grad pokažejo. Za kapo vtakne beli list, Naprot' prikloni jim se nizk', Gre hitro ko nebeški blisk. — U lini stara mat' stoji 55 Ino pri sebi govori, Da to pa že nič prida ni. Do sina teče svojega, Do Krištofa Lambergarja, Da b' lepo ga podučila: 60 „Konjiča 'maš ko ptičico, Zlato zoblje pšeničico, Pije sladko rebuljico, Stoji pri jaslih sedem let, Na solnce mi nikol' ne gre 65 In videl ni še bel'ga dne." Tako še mati rekla je: „0 kaj ti pravim, Krištofe! Na te reči poslušaj me! Hudiča ima Pegam dva, 70 Premagal bodeš ti oba; Le glej, da te ne zapelja. Ak' bodeš videl tri glave, Dve krajni njemu pust' obe, Na srednjo naj ti sablja gre!" 75 Poda se v svetlo kamrico, Na glavo dene kapico, Pripaše sebi sabljico, Zasede konj'ča brzega, Roko pa materi moli: 80 „Mat' mčja, zdrav' ostan'te vi!" Mi zdaj pa s konjem zadriči, Ko strela hitro mi leti In se poprej ne vstanovi, Da v beli Dunaj pridriči. 85 Po Dunaju mi dirja v skok, So pri kosilu vsi okrog, Pegamu pade žlica 'z rok. In Pegam tako govori: „Naj se preveč ti ne mudi, Da glave bi ne zgubil ti. 90 Al' hočeš kaj počakati, Al' češ se precej mahati Ter svojo glavo vagati?" Je Krištof tako govoril: „Ne bom se dolgo jaz mudil, 95 Na Kranjskem sem še včeraj bil." Ga vpraša Pegam spet tako : „Kje pa so bo godilo to ? Al' tii na trg' širokemu?" Mu pravi Lambergar tako: 100 „Na polju, da vsi vidijo, Za naju čast se bijeva." Nasproti zdaj zadirjata, Za všesi se oprasneta, Si nič ne stor'ta hudega. 105 Tako pa Pegam govori: „ Premočnega mi še b'lo ni! Te, Krištofe, kaj to skrbi? Al' konjič tvoj bo žaloval, Po polju bode razgetal, 110 Ko gospodarja bo iskal." Pa Krištof tako govori: „Za drugega pa meni ni, Ko to, kar tebe mal' skrbi: Za tvojo zidano gospo, 115 Ko tako mlada vdova bo." Se v drugo Pegam zaleti, Se Krištofu pokaže kri; Mu vendar sile ne stori. Ko v tretje vkup zadirjata, 120 Takrat se dobro počita, Za vselej boj razločita. Je meril Krištof srednjega, Na stran je pustil krajnega, Udari ravno srednjega ; 125 Je njemu pravo glavo vzel, Pa hitro njo na jelco vjel. Ves Dunaj tega je vesel. Dričl na beli Dunaj z njo, Z junaka Pegama glavo, 130 Jo kaže Dunajcem lepo. Mu reče tako svetli car: „ Junak ti moški Lambergar! Kaj češ imeti za svoj dar?" 55 Pa Lambergar odgovori: „Na Kranjskem imam tri gradi, Da b' moji, prosim, lastni b'li." Pa cesar tako govori: „Kar češ imet', naj se zgodi, Kar dolgo le tvoj rod živi." 140 56. Kralj Matjaž in Alenčica. (Narodna pesen.) 1. Se kralj Matjaž oženil je, Z Alenčico zaročil se, Prelepo mlado deklico, Kraljico ljubo ogersko. 2. Zadosti malo z njo živi, Zadosti malo, le tri dni. Žgoli mu ptica prvi dan: „Na vojsko brž na mejo vstan', 3. Na kraj oblasti dunajske, Dol' na pokraj'ne ogerske!" Matjaž odgovori tako: „Ne morem zdaj še na vojsko; 4. So hlapci moji še hromi, Konjiči moji vsi bosi; Še niso sablje brušene, In narejene puške ne." 5. Ko ptica drugi dan žgoli, Matjaž ko prej jej govori; Ko prišla žgolet tretji dan, Za vojsko je že naravnan. 6. Pokliče kralj Alenčico, Preljubo k seb' kraljičico, Tako jej pravi, govori: „Brž moram iti, se mudi, 7. Na kraj oblasti dunajske, Dol' na pokraj'ne ogerske. Bi kdaj ti dolgočas'vala, Otožnost te napadala, 8. Preštevaj zlate rumene, Gradove varvaj zidane; Na vrt naj te ne vodijo, Da Turki te ne vhitijo." 9. Zajaše konj'ča brzega, Zadirja z grada belega Na kraj oblasti dunajske, Dol' na pokraj'ne ogerske. 10. Vojaki šotor stavijo, Matjažu ga napravijo; Ko pride, mu zaukajo, Da Turki onkraj slišijo. 11. Ob vojski zmirom krog leti, Golo pa sabljo v rok' drži, Ko mahnil je, je prostost dal, Devet je padlo vselej glav. 12. Po nebu spet je ptičica Prepevala mu pevčica. Matjaž jo vidi, ostrmi; Mu trikrat šotor obleti, 13. Na zlatem jab'ku obsedi, Zažvrgoli, zagostoli: „Na konj'ča, konj'ča, kralj Matjaž! Predolgo v čislu tuje 'maš ; 14. Dežele meriš druge vse, Al' v skrbi nisi sam svoje! Glej! tvoja ni še merjena: Kraljica ti je vplenjena! t 131 15. Turčini so prijahali, Alenčico ti vhiteli!" „Jo taka —- reče kralj Matjaž — Zavirat' meni kaj imaš? 16. Ne skušaj, ptica, se z mand, Jaz imam puško risano !" „Če skušam ptica se s tabo, Život mi vzemi in glavo!" 17. Kralj plane na konjičeka, Na vejico ko ptičica, Predrobno d6mu zadriči, Tak' ko po neb' oblak beži, 18. Do svoj'ga grada zidan'ga, Do svoj'ga doma belega. Hiti naprot' mu družina, Najpredej grede mojškrica. * 19. Vsi tarnajo, vzdihavajo, Solzice toč'jo, vekajo, Kraljic pa pravi, govori: „Ne bojte se, družina vi! 20. Dan's tretji dau gotovo bom Kraljico dal vam spet na dom. Vi hlapci, predno grem od tod', Meniško me naprav'te spod'; 21. Obrijte mi okrog lase, Kot takemu menihu gre!" Kot Tur'k obleči zgor' se da, Ogrne haljo do peta, 22. Pripaše svetlo sabljico, Na sabljo vozo rudečo; Pod haljo skrije šmarni križ, Ko grom se nos' in blisk in piš. 23. Si zbere konj'ča iskrega, Njega zasede brzega; Zaškrtne podkev, zapraši, Da pes'k in ogenj so kadi. 24. Skoz mejo diija ogersko V Turčijo doli gl6boko. Na sred' Turčije globoke Stoje tri lipe zelene. 25. Pod prvo konj'če stavijo, Na raj se brhk' oblačijo; Pod drugo raj prodajajo, Pod tretjo krogle rajajo. 26. Kraljič pri mizi rumeni Tako jim pravi, govori: „ Gospodje ! ne zamerite, Po čem vi raje prodate?" 27. Se turški paša zveseli, Prijazno pravi, govori: „Po zlatu jih rumenemu, Jih je po zlatu belemu. 28. Junak pa, kteri nam je kos, Naj se brez plače tud' obnos'!" Kralj seže v aržet svileni Po zlat rudeče-rumeni. 29. Po mizi mu ga zatoči, Da po njej trikrat obleti, Pred pašem turškim obleži. Mu paša reče, govori: 30. „Ta zlat je kova znanega, Matjaža kralja samega." Pa reče, pravi kralj Matjaž: „Povem ti jo, ne bode laž: 31. Sem ob život Matjaža djal, Mu zlate čisto vse pobral." In grede si devojke 'zbrat In reče godcem zaigrat'. 32. Si mlado 'zvoli Alenčico, Alenčico, kraljičico; Ročice si podajata In urno krog zavajata. 33. Popraša jo: „A1' me poznaš? Al' nisem, kot je bil Matjaž?" Pogledala ga je ostro: „ Matjažu vzel si ti glavo! 34. Obriti tat, meniški tat! Kako te hočem jaz poznat'!" On Turkom dalje govori: „Kaj pravim vam, gospodje vi! 9* 35. Al' smem devojki tud' napit', Pijače v kup'co natočit'?" „ Napil pa ti zattf jej boš. Ker kakor vid'mo, svet si mož. 36. Matjaža si ob glavo djal In zlate si mu vse pobral." Da v kup'co zlati prstan svoj, Pak ona: „Druže dični moj! 37. Sem nadjala se nujno te; Peste, glej, trape sitne me, Za mano vsi se slinijo, Zdaj brade naj s' obrišejo!" 38. Kraljic pa jame govoreč: „Nič težje ni mi v srcu več! Ko se na konj'ča zaletim, Glej, da' seboj te jaz dobim. 39. Ta čas bom urno te pobral, Od spred' na belca brz'ga djal; Ko sekal bom na desno stran, Se drži ti na levo stran." 40. Matjaž popraša še : „ Možje ! Al' vzeti smem slovo od nje ?" „To tudi ti lahko storiš, Ker vid'mo, da sveto živiš." 41. Prijel za bele jo roke, Na konj'ča djal jo je pred se. Po polju k Savi z njo driči Ko ptieica sperotami. 43. Zdaj Turki se spogledajo, Za njima v curku vderejo, Še paša brado maže si, Zasmeje se, zagovori: 44. „Sem bil nekdaj pri njem ujet, Hifte mu, mojci, glavo vzet', Alenčico pa meni dat', Ki jo presrčno imam rad." 45. V obojo kralj pa seka stran, V obojo s' druža vmika stran. Po bliskovo mu sablja gre; Za srpom snopje stavka se, 46. Za koso trava v red leti, Za njim po vrsti Tur'k leži, Pa bolče v dir, da prideta Gor do kovača vmazanca. 47. Matjaž mu reče: „Kaj ti dam ? Da turški kujež si, poznam; Brž konja zbosi, preobuj, Narobe podkve mu prikuj." 48. Turčin narobe prekoval, In kralj z levico zlat dajal. Z desnico glavo proč mu djal, Do Save konjče zapektal. 49. Se vdere va-njo, razgeta, Ve dobro, kaj na hrbtu 'ma, Da nosi draga sebi dva, Matjaža, kralja slavnega, 42. On sabljo golo v rok' drži, 50. In rešeno nevestico, Od spodaj kača gor' sedi, Alenčico, kraljičico. Od zgoraj ogenj gre iz nje, Črez reko splava široko Matjaž jo ročno sukat' ve. Na blaž'no zemljo ogersko. 57. Kralj Matjaž v turški vozi. (Narodna pesen.) O Matijaž, o Matijaž! Lepa je krona ogerska! Trikrat je že na vojski bil, Četrtikrat je vlovljen bil, V turško ječo vržen bil. 5 Notri ostal je let' in dan, Da videl ni ne bel'ga dne In solnca ne rumenega. On videl ni nič dragega, 10 Kakor mlado Marjetico, Turškega carja mlajšo hčer. Ona je k njemu tekala In kratek čas mu delala. Tak' rekla je Marjetica: 15 „Ak' hočeš me, Matjaž, uzet', Čem rešit te iz včze zle." Tako je rekel kralj Matjaž: „Le-ta ne bo, ne more bit'; Doma imam svojo gospo, 20 Trikrat je lepša kakor ti, Trikrat je mlajša kakor ti. Doma 'mam brata mlajšega, I on Matjaž je, kakor jaz, 'Ma lepo krono, kakor jaz. 25 Tega Matjaža čem ti dat', Ak' hočeš ga Marjefca vzet'." „0 vera, vera, kralj Matjaž!" „0 vera, vera, Marjetica, Turškega carja mlajša hči!" 30 „0 čakaj, čakaj, kralj Matjaž! Da pride šentmarjetni dan. Naprav'la bom vel'ke gosti, Bom Turke vse vpijanila In svoj'ga oča starega. 35 Potlej bom vkradla ključe tri: Prv'ga od konjske štalice, Druz'ga od svetle kamrice In tretjega od v6ze zle. Iz kamre vzela bom zlata, 40 Žolfga zlata, bePga srebra, Kakor velika sva oba. Iz hleva bodem speljala, Konjiče tri osedlala." Marjeta komaj čakala, 45 Da pride šentmarjetni dan. Naprav'la je vel'ke gosti, Je Turke vse vpijanila In oča svoj'ga starega. Potlej je vkradla ključe tri 50 In je speljala konj'če tri. Na en'ga djala je zlata, Zolfga zlata, beFga srebra; 60 65 70 Ta druga dva zasedeta Ino prehitro dirjata. Kedar že daleč prideta K en'mii kovaču staremu: „Ustan', ustan', stari kovač! Boš služil zdaj ti dober Ion, Boš služil Ion, sto celih kron. Pojd' nama konje prekovat: Naprej obrni krampeže, Nazaj obrni gladko kov." Na konje hitro sedeta, Do Donave brž dirjata. Tako je rekel kralj Matjaž: „Kaj bo pa zdaj, Marjetica, Ak' črez vodo ne moreva?" Zlat prstan vrgla je v vodo, Preplavala sta jo srečno. Za njim' hite Turki hudi: „Nazaj, nazaj, Marjetica, Turškega carja mlajša hči!" In Turki vprašajo: „Kako Preplavala sta Donavo?" Marjefca pravi, govori: „ Kamne na vrat privežite, Lahko vodo preplavate." Kamne si so privezali, Na vrat se vsi potopili. Prišla sta pred Matjažev grad. Njega gospa v oknu stoji: „Le sem, le sem, mladi Matjaž, Mladi Matjaž, preljub' moj svak! Drugo ženo Matjaž pelja; Trikrat je lepša, kakor jaz, Trikrat je mlajša, kakor jaz." Matjaža so sprejemali, Grdo Marjefco gledali. Marjefca pravi, govori: „Kaj hočem jaz, kak' hočem jaz ? Naprej ne vem, nazaj ne smem." „Le sem, le sem, mladi Matjaž, Preljubljeni ti bratec moj! Pripeljal sem ti l'po gospo, Turškega carja mlajšo hčer." ■— 95 Ta čas po patra pošljejo, Da ju koj tamkaj poroči. 75 80 85 90 58. Kralj-Matjaževa smrt. (Narodna pesen.) Stoji, stoji mesto belo, Celje lepo in veselo, V Celju lipica zelena. Tam je posflja narejena, 5 Mehke pernice zrahljane, Belo rjuhe so oprane, In blaziue in odeje So iz drage turške preje. Tam leži pri belem dnevi 10 Kralj Matjaž, bolnik kraljevi. V vas on k bobnarju je lazil, Dokler ga je bobnar spazil, Ga obodel mož srditi, Da ne bo več zdrav mor'biti. 15 Ves obvezan, ves krvavi Kralj Matjaž sestrici pravi: „Rane mi poglej skeleče, Al' so črne al' rudeče. Ak' rudeče so," jej reče, 20 „Naj kdo po zdravnika teče, Da mi grenko smrt odvrne! Ce so moje rane čme, Sestra! več ne bo mi bolje, Pošlji mi po sveto olje." 25 Te besede še ni 'zrekel, Pot mrtvaški je pritekel. Zazvoni po Celju celem, S petimi v zvoniku belem Pri Šentpetru so zvonili. 30 Bobnar bil jo pri kosili. Mlada bobnarca ga vpraša: „Kdo je vmrl, da se razglaša Glas zvonov po Celju celem, V Petrovem zvoniku belem 35 Da zvonov petero poje?" „Vem, kdo vmrl je, srce moje ! Predno prišla stara leta, Kralj Matjaž je šel iz sveta; T'mu pojo zvonovi naši." 40 Bobnarca tako se vstraši, Da jej žlica 'z roke pade. Bobnar vpraša žene mlade: „Kaj t' je padla 'z roke žlica? Al' je uj'c bil al' sin strica? Je mrlič bil žlahte tvoje?" 45 „Ni mrlič bil žlahte moje, Ni bil uj'c, ni sin bil strica; Mi je padla 'z roke žlica, Ker sva skupaj se učila, Ino v cerkev vkup hodila." Bobnarju se jeza vname, V roko oster nož uzame In zabode svojo ženo, Mlado ženo nepošteno. Ko je ženo svojo vmoril, Tako k hlapcu je govoril: „ Hitro, hitro hlapec zvesti! Delj ne smem ostati v mesti, Osedlaj brž dva konjiča Tako hitra, ko dva ptiča, En'ga za-te, en'ga za-me, Vrzi torbico črez rame, In beživa pri tej priči, Da me ne dobijo b'riči." Hlapec pravi ino reče: „To mi v glavo iti neče, Bežat' z doma zavoji' žene, Zavolj' žene nepoštene!" 50 55 60 59. Kralj Matjaž pred peklom. (Narodna pesen.) Stoji mi polje široko, Po polju steza vglajena. Po stezi pride kralj Matjaž No se močno hudo drži. 5 Njega pa sreča potnik star, Popotnik star, sam večni Bog. „Pa kaj je tebi, kralj Matjaž, Kaj se ti tak' hud6 držiš?" „Bog plati vam na pitanje ! 10 Kaj jaz se no b' hudo držal, Ki meni že za dolgo let Moja žena mrtva leži, Moja žena mrtva leži, In duša jej v peklu gori." 15 „0j nikaj, nikaj kralj Matjaž, Le idi ti na semenj lep, Si kupi žolte goslice Iuo pred peklom zaigraj. Gda boš igral minute tri, 20 Bo tebe pital satau vrag: „Cuješ ti igerc, kralj Matjaž, Kaj bom pa ti za plačo dal?" Ti pa mu tak odgovor daj, Da boš si plačo sam jemal." Kralj Matjaž gre na semenj lep, 25 Si kupi žolte goslice. Tedaj on ide pred pekel Ino pred peklom zaigra. Gda je igral minute tri, Njega je pital satan vrag: 30 „Čuješ ti igerc, kralj M'atjaž! Kaj bom pa ti za plačo dal?" „Čuješ satan, peklenski kralj! Jaz bom si plačo sam jemal." On prime ženo za roko, 35 Pelja jo 'z pekla ž'rečega. Kak' hitro jo pripelja ven, Tak' hitro žena pregolči: „Nesrečen bodi pekel ti, Da boš zdaj moral prazen bit'!" 40 Kak' hitro žena pregolči, Tak' hitro nazaj v pekel zleti: „Nesrečen bodi jezik ti, Da nisi mogel tiho bit'. Zdaj pa ua veke gorel boš, 45 Zdaj pa na veke trpel boš!" 60. Dve pripovedki o kralju Matjažu. a) Pred mnogo, mnogo sto leti bila je štajerska zemlja obrastena z gostimi lesi, in v njih so živele strašne, divje zveri. Tedaj je bil pri nas kralj, ki so ga zvali „kralj Matjaž". On je bil jako dober kralj, in kmetom ni bilo treba davkov plačevati. Enkrat je svojim vojakom zapovedal, naj sklestijo in posekajo šumo za šumo po vsej 5 štajerski deželi. Prišli so do Svete gore, da tudi njeno šumo poseko. Pod goro je bil studenec, in okoli njega gost les. Ondi se ustavijo vojaki, kajti nobeden si ni upal tli niti jednega drevesa posekati. Kralj Matjaž jih vpraša, zakaj ne sekajo drevja, in oni mu odgovore: „Na tej gori bivajo vile, in gorjž onemu, ki tu le jedno drevo 10 useka." Razuzdano se je nat6 kralj Matjaž zasmejal, izdrl vojaku sekiro in šel k studencu. Pri njem je rastla lepa tanka jelša. Kralj mahne s sekiro po njej. Hoteč sekiro izdreti, da še drugikrat vseka z njo, pa je ne more. Z gore pa se začuje strašna grmljavica, in 15 nekdo zakriči; „Joj tebi, kralj Matjaž!" V istem hipu zagrne Sveta gora kralja Matjaža in njegove vojake. Ubila jih ni; samo votlina se je naredila nad njimi, in v tisti spijo zdaj vsi, kralj Matjaž in njegova vojska. Vsakih sto let prifrči zlata ptica in leta okoli Svete gore. 20 Ravno tedaj se vzdrami kralj Matjaž ter posluša in posluša. Ali vse je tiho okoli njega, in on v drugo zaspi. Kedar bo največja sila na svetu, tedaj bode vstal. To pa bo takrat, ko Turek celi svet premaga. Tedaj prileti tudi tista zlata ptica in bode tako žalostno zapela, da se Sveta gora odpre. Kralj Matjaž se bode 25 tedaj vzbudil s svojimi vojaki. Zdaj bodo vile Matjažu zopet dobre in mu bodo pomagale. Blizu Svete gore pa nastane strašen boj med Turkom in kraljem Matjažem, da se bode zemlja tresla in nebo. Turek bi sicer zmagal, ali vile mu bodo vso vojsko zmotile ter blisk in grmljavico metale lia-nj. 30 b) Neki kmet je vozil z Ogerskega vino na Koroško. Na svojem potu dojde enkrat skozi veliko dobravo do visoke gore. Na gori zagleda kočico, ki je na pol v zemljo vzidana, tako da se jedva streha vidi iz nje. Pred vrati opazi vrlega junaka s sabljo opasa-nega. Ko se mu voznik z vozom približa, jame junak tako-le go-35 voriti: „Ti si, prijatelj, iz gornje naše strani. Povej mi, lazijo li še mravljice na sledeče tri vrhe: na vrh sv. Krištofa, sv. Magdalene in sv. Urha?" „Lazijo še sedaj, ali redkeje nego prej," odvrne voznik. Junak pa nadaljuje: „Reci domž,: Kedar bode vera na toliko oslabela, da ne bo nikdo več dohajal na one tri vrhe, tedaj 40 hočem jaz vstati ter priti s svojo črno vojsko." „Kdo pa si ti?" popraša ga kmet iznenadjen. „Jaz sem kralj Matjaž! Stopi bliže in pojdi z menoj v to kočo, da se sam na lastne oči prepričaš o tem." Voznik vstopi, a kralj Matjaž mu veli: „Ustavi se za moje ledje, pak poglej prek desnega ramena skozi t6-le okno." Kmet 45 stori to, in on zagleda ravno polje, široko in dolgo. Po celem polju prek in prek pa stoje sami oboroženi vojaki s svojimi konji. A vse je mirno in tiho. Nikdo se ne zmezi, kakor da spavajo konji in ljudje. „Evo ti črne vojske!" reče kralj Matjaž začudjenemu kmetu. „Poglej zopet skozi okno." Korošec pogleda, kralj pa prime po-50 lahno za svojo sabljo ter jo potegne malo iz nožnic. A v tem tre- uotku ti vsa vojska oživi. Vojaki privzdignejo glave, konjički pa začnejo kimati in hrzati in s kopiti udarjati. „Vidiš," opomni nato kralj Matjaž, „temu ne bode dolgo, in jaz vstanem ter potegnem sabljo iz nožnic. Topel veter bode vel tedaj in vsem ljudem jedno misel vdahnil. Moji vojaki poskačejo na konje, in črna vojska bode 55 stala v bran za sveto staro vero." Tedaj pa bode prijelo vse za orožje, kar moško glavo nosi. Bilo staro, bilo mlado, vse pohiti v vojsko, da brani staro vero. Nastane pa ondi taka sila, da še človek časa ne bode imel preobleči se, temveč vsak ide na vojsko v opravi, ktero baš nosi na sebi. A zbralo se bode toliko pravo- 60 vernega ljudstva, da še boj niti tako dolgo ne bode trajal, da bi mogel človek tri hlebe kruha pojesti. In ako pade tretji hleb komu iz rok, rekel mu bode sosed njegov: „Pusti ga, brate, naj leži; po boju bode dovolj hleba in vsega." Tako naglo bode se premagal sovražnik stare svete vere. 65 61. Kralj Matjaž v narodnih pesnih in pripovedkah. Pesni o kralju Matjažu so jako stare. Že frijulski zgodovinar Nicoletti piše v sredi šestnajstega stoletja o Tolmincih, da imajo navado, v svojem jeziku na različen način prepevati slavo božjo in svetnikov ter Matija kralja ogerskega, kakor tudi drugih slavnih junakov svojega naroda. Še bolj pa izpričuje starost omenjenih 5 pesnij to, da se nahajajo v njih bajeslovni spomini na solnčnega junaka (pomladanje solnce), ki prežene mrzlo, vlažno zimo ter reši mlado devico (pomladansko prirodo) iz sužnosti zmaja ali hudega duha (zimske otrpnelosti). Čeravno so pesni o Matjažu navdane že z zgodovinskimi življi, vendar se njih prvotni, bajeslovni značaj 10 še prav lahko spozna. Vse narodno slovstvo podleži večnim izpre-membam in preobraževanjem, kakor se izpreminjajo ljudstveni nazori in kakor se širi krog njegovih izkušenj, njegovega znanja. Počasi je ljudstvo pozabilo, da so njegovi bogovi poosebljene naravne prikazni. Pridelo jim je vedno več človeškega, približalo si je njih 15 dejanja vedno bolj ter prestavilo njih bitja v bliže ležečo dobo. Tako so se mythi preselili popolnoma na zemljo ter se zvezali in spojili z zgodovinskimi dogodki, z resničnimi osebnostmi. In iz tega je nastala junaška pripoved, v kteri so združeni stari 20 spomini in mythični nazori z novejšimi junaškimi čini. Jedro teh epičnih pesnij je skozi in skozi mythično, skoro neizpremenjeno, čeravno so različni uplivi izpremenili okolnosti in imena. Ves značaj pripovedovanja ostane, le na mesto mythičnih bitij stopijo zgodo-viuski junaki in na mesto zlih bogov sovražna ljudstva. Take izpre-25 membe se godijo vselej takrat, kedar živi ljudstvo v kaki zgodovinsko imenitni dobi, ki je važna in slavna za dotični narod. Tako so se razvijale tudi pesni o Matjažu ter se izpremenile iz mythičnih v zgodovinske, ohranivši pa jasno prvotni svoj značaj. O kralju Matjažu so znane štiri pesni slovenske. Prva pripove-30 d nje, kako se je Matjaž oženil in poročil z lepo mlado Alenčico, kraljico ljubo ogersko. Pa črez tri dni pokličejo ga že na vojsko in dočim se on s Turki bojuje, ugrabijo ti njegovo ženo ter jo odvedejo na Turško. Matjažu oznani ptica, kaj se je zgodilo. On se obleče po turško in zdirja na iskreni belcu v Turčijo. „Na sred' Turčije globoke 35 stoje tri lipe .zelene", in pod njimi rajajo Turki. Matjaž plača raj z rumenim zlatom, izbere si plesalko svojo Alenčico in ko v tretje nkrog zarajata, prot' konj'ču jo zavijeta". Zasedeta ga in spustita se v dir proti Donavi. Da bi pa Turki, ki so bili udrli za njima, izgubili sled, dal je Matjaž svojemu konju podkve na robe priko-40 vati. Tako sta srečno ušla turškim zalezovalcem. Pesen druga pripoveduje, da je Matjaž „trikrat že na vojski bil, četrtikrat je vlovljen bil". Ostal je v turški ječi leto in dan. Tedaj pa se ga usmili „mlada Marjetica, turškega carja mlajša hči". Obljubiti jej mora, da jo omoži s svojim mlajšim bratom. Marje-45 tica napravi o svoji godovini velike gosti, upijani Turke in ukrade ključe tri: „prvega od konjske štalice, drugega od svetle kamrice in tretjega od voze zle". Iz izbice vzame zlata in srebra ter prevede Matjaža srečno črez Donavo. Ta pa jej je bil hvaležen in izpolnil svojo obljubo. Tudi ta pesen je bajeslovne vsebine. Vsem arijskim 50 ljudstvom so znane pripovedke, v kterih rešuje devica mladenča iz oblasti pomorskega kralja, ali mladeneč (solnčni junak) devico iz oblasti zmaja, t. j. zimske otrpnelosti (primeri legendo o sv. Juriju iu sv. Marjeti). V narodni pesni: „Lambergarja ženitev in smrt" imenuje se Marjeta „huda copernica", ki je umorila mladega Lam-55 bergarja z lečnim korenom. Ko je Marjetica peljala Matjaža črez Donavo, vrgla je zlat prstan v4-njo, da sta jo laže preplavala. Tretja pesen nam kaže Matjaža, kako se pokori za svojo po-željivost, a zadnja nam pripoveduje, kako se je napotil pred pekel, da bi nazaj pripeljal svojo mrtvo ženico, kakor nekdaj traški pesnik Orfej svojo Evridiko. Posrečilo se mu je tudi, nazaj dobiti jo; ali 60 na potu mu je izpregovorila, česar bi ne bila smela, in zato je morala v pekel naz&j. Tudi poslednja pesen ne zatajuje svojega bajeslovnega značaja. če vse vkup vzamemo, kar pripovedujejo naše narodne pesni o Matjažu, kaj zvemo iz njih? Kaj je storil Matjaž slavnega, juua- 65 škega, za slovenski narod imenitnega? — Nič! Matjaž, kakor ga slikajo pesni naše, podoben je srednjeveškemu vitezu, kteri ne najde dom& svojega miru, nego se klati od grada do grada, išče nenavadnih čudnih dogodeb in se bojuje z vsakim, kogar sreča. Kar je Matjaž učinil, to bi bil lahko storil vsak drugi vitez; za to ni po- 70 treba ogerskega kralja Matija Korvina (1458 — 1490). Niti jedno dejanje našega Matjaža se ne ujema z značajem in življenjem omenjenega kralja, ki se je res nekoliko bojeval s Turki, ali tako bojevanje ga ni posebno mikalo. Ko si je turški car Mohamed 1. 1463. osvojil Bosno, skušal je Matija Korvin sovražniku 75 zopet iztrgati posedeno deželo. Udaril je v Bosno in sreča ga je spremljala. Premagal je močno trdnjavo Jajce ter osvobodil 15.000 ujetih kristjanov. Kmalu potem je prepustil bojevanje svojemu sorodniku Eme-riku Szekeli, ki se je hrabro držal in več manjših zmag dobil. Kralj 80 Matija se je bojeval s Turki pozneje le še 1. 1475., ko jim je odvzel trdnjavo Šabac ter oblegal Smederovo. Ob drugih priložnostih pošiljal je le svoje vojskovodje nad Turka. Sam pa se je rajši bojeval s češkim kraljem Jurijem Podebradom in njegovim naslednikom Vladislavom poljskim. Zastonj je opominjal Štefan Bathori 85 Matijo, naj opusti vse bojevanje proti kristjanom in naj obrne svoje orožje proti dednemu sovražniku kristjanstva. Turkov ni bilo tako lahko ugnati: kar si jim daies vzel, to so ti jutre zopet iztrgali. Češkemu kralju pa je Matija sčasoma odvzel celo Moravsko, Šlezijo in Lužice in zagotovil si svoje pravice do češke krone po Vladisla- 90 vovi smrti. Jednako je odvzel tudi cesarju Frideriku IV. dolenje Avstrijsko in premagal 1. 148.). Dunaj, kjer je potem navadno bival do svoje smrti (1490). Lepa Matjaževa nevesta je tudi bajeslovno bitje. Slovenci pripovedujejo, da je Alenčico rodila jutranja zora, da je bila nebeška 95 devica in da so jo rojenice zibale v zlati zibelki. Kakor Matjaž, ni tudi ona umrla, temveč vzdignila se je nazaj v svetle oblake. Alenčica je Slovencem jako priljubljeno ime. Krsnikova, Lamber-garjeva in Markova žena se je tudi tako imenovala. Krsnikovo 100 lepo ženo Alenčico ugrabila je v vurberškem gradu kačja kraljica. Sedem mesecev hodil je Krsnik, predno je našel v globoki gorski votlini Alenčico priklenjeno. Varovala jo je grda kačja pošast; to je zaklal in rešil ženico. Tudi „Ribniška Alenčica", ktero je vzel Turek njenemu ženinu, spominja nas v narodni pesni na Matjaževo 105 Alenčico. Kralj Matija je bil prvikrat oženjen s Podebradovo hčerjo Kunigundo. Ko mu je pozneje izpodletela ženitev na poljskem dvoru, poročil se je z neapolitansko kraljičino Beatrico. Nobena Ma-tijevih žen ni bila od Turkov ugrabljena. Le ko je Beatrica poto-110 vala skozi Dalmacijo na Ogersko, bala se je zelo, da bi je ne zasačili Turki, ki so bili takrat Dalmacijo oplenili in opustošili (1. 1475.). „Trepetaje je prenočila med razvalinami, iz kterih je puhtel dim od ognja in krvi, in ktere so bili požigalci malo ur popreje zapustili. Povsodi je držala njena pot črez ravnokar ubitih trupla. Še le ko 115 je prišla črez Dravo, trepetala je manj za svoje življenje." Ali težko, da bi bila ta dogodba pripomogla kaj k pripovedi o ropu Matjaževe Alenčice. Matija Korvin ni bil nikoli od Turkov ujet. Le po umoru celjskega grofa Ulrika II. dal ga je bil kralj Ladislav zapreti v 120 Pragi. Pač pa je bil Korviuov oče Ivan Hunyadi dvakrat v turški ječi ali prav za prav v oblasti turških zaveznikov. Ta Hunyadi je v hrvatskih narodnih pesnih dobro znan pod imenom Janko Si-binjanin (t. j. Erdeljec). Tudi Slovenci imajo narodno pesen o njem: „Ženitev Janka vojvoda", kjer se pripoveduje, kako je 125 snubil lepo Janjo iz Temešvara in kako je sin njegove sestre junak Se kol (Szekeli) pomagal mu dobiti jo. Ivan Hunyadi je bil velik junak in se je skoro ves čas svojega življenja bojeval zoper Turke. Že 1. 1440. prepodil je sovražnike kristjanstva iz okolice beligrajske in iz Erdeljskega. Pri Sibinju 13() (Hermannstadt) potolkel je 20.000 Turkov, sam pa je izgubil le 3000 mož. Pa še večjo slavo si je priboril Hunyadi v turških vojskah. Papež Evgen IV. je bil ukazal 1. 1443. pridigovati veliko križarsko vojsko zoper Osmane. Na Ogerskem so se zbrala kristjanska krdela, obstoječa iz Poljakov, Ogrov, Srbov in Romunov. Hunyadi pelje kri-135 žarje črez Donavo, podi Turke od mesta do mesta, odvzame jim vso Bolgarijo in prekorači v pozni jeseni celo balkanske soteske. V petih mesecih pokončal je nad 30.000 Turkov. Zmagonosen se je vrnil potem v Budo, kjer ga je ljudstvo sprejelo z neizrečenim navdušenjem. Papež in vse najmogočnejše države so mu častitale o tolikih uspehih. Že so kovali načrte, kako hi Turka za vselej 140 izpodili iz Evrope. Kristjanska vojska naj bi se vzdignila naravnost nad Carigrad in izvršila svojo veliko nalogo s pomočjo grškega cesarja. Druge vlade naj bi poslale svoje brodovje v egejsko morje. Pa vse to se je Hunyadu zdelo predrzno in on je sklenil spomladi 1. 1444. desetleten ugoden mir s Turki. 145 Ali ta mir ni trajal niti deset dnij, češ da z nevernikom sklenjeni mir nima nobene veljave. Hunyadu so obljubili bolgarsko kraljestvo, ako se Turki izpodč, in tako so se vzdignili kristjani nad mohamedaue in pri Varni se vname krvava bitka (1444). Toda prelomljena prisega se je strašno maščevala. Vsa kristjanska vojska 150 je bila pobita in razkropljena. H u n y a d a pa je na begu ujel valaški vojvoda Drakul, zaveznik sultana Murada. Čeravno je ogerski junak v kratkem času zadobil svobodo, vendar ni mogel pomiriti različnih strank v svoji domovini iu združiti jih proti Turkom. Pobitje pri Varni je bilo sicer Hunyadovo slavo nekoliko otenmilo, 155 ali on je bil jedini, ki se' je mogel z uspehom ustavljati turški sili. Zato so ga izbrali Ogri 1. 1446. za deželnega oskrbnika ali guber-natorja, dokler mladoletni Ladislav sam ne prevzame vlade. Hunyadi je skušal oprati svojo sramoto pri Varni ter zbral 25.000 mož zoper Turka. Med temi je bilo tudi mnogo Slovencev 160 iz dolenjega Štajerskega, bližnjega Ogerskega in Hrvatskega. Na Kosovem polju, kjer je bilo uničeno srbsko cesarstvo pred 59 leti, srečata se tudi 1. 1448. sovražnika. Šestkrat večja turška vojska se postavi Hunyadu nasproti. In res po tridnevnem klanju bila je vsa ogerska vojska pobita, ujeta in razkropljena, pa tudi 40.000 165 Turkov je obležalo na bojišču. Hunyada je takrat ujel turški zaveznik Juri Brankovič, ki je vladal staro Srbijo in Hercegovino pod turškim gospodstvom. Tri mesece je Hunyadi ostal v ječi. Brankovič ga je stoprav izpustil, ko se je ta zavezal, da oženi svojega sina Matija (Korvina) z Brankovičevo vnukinjo Elizabeto celjsko. Bran- 170 kovičeva hči Katarina je bila namreč žena zadnjega celjskega grofa Ulrika II., in njuna hči Elizabeta se je vzgojevala pri Brankoviču. Ta možitev s Korvinom se sicer ni izvršila, ali Elizabetina osoda je morda le kaj pripomagala, da je nastala pripoved o „ Marjetici, turškega carja mlajši hčeri", ki je rešila Matjaža iz turške voze. lis Tako smo prišli v dotiko s Celjani. Ta imenitna knežja rodo-vina na Slovenskem ima gotovo svoj delež v pripovedih o kralju Matjažu. Tretja pesen o njem pravi naravnost, da je bil kralj Matjaž celjski grof, in vse, kar pripoveduje ta pesen o kralju 180 Matjažu, ujema se popolnoma z značajem celjskih grofov. Celjski grofi segajo tako globoko v zgodovino slovenskega naroda, da ni čudo, ako se je ohranil spomin na nje v narodnih pesnih. Njih rodovina izvira od starih slovanskih plemičev, ki so bili našli milost frankovskih kraljev ter si znali obdržati svoja posestva 185 tudi potem, ko je bila fevdalna sistema darovala skoro vsa zemljišča slovenskih poljedelcev tujim grofom. Med temi tujci nahaja se tudi nekaj slovenskih plemičev, ki so se prikupili novi vladi ter dobili od nemško-frankovskih cesarjev svoja prejšnja in tudi druga posestva kot beneficije (fevde), t. j. za užitek. In v to vrsto spadali so tudi 190 plemiči sovneški. Njih rodovinski grad Sovnek (Savinek) je sedaj razvalina blizu Braslovč. Od početka dvanajstega stoletja naprej omenjajo se vedno češče v zgodovini. Pridobili so si počasi imetja po vsej savinjski dolini, sploh na dolenjem Štajerskem in cel6 na Kranjskem v porečju Krke. (Vsi ti kraji so se pod Karolingi 195 imenovali „marka Sovna".) Tako so si pridobili tudi mesto Celje in ko je cesar Ludovik bavarski povzdignil Sovneke v grofovski stan (1. 1341.), začeli so se imenovati: grofi celjski. Sto let pozneje (1. 1436.) sprejel jih je cesar Sigmund med kneze rimsko-nemške države, podelivši jim vse knežje pravice, na pr. višje in 200 nižje sodstvo, pravico mitnice staviti, colnino pobirati, denar kovati iz bakra, srebra in zlata itd. Nenavadno hitro povzdignila se je slava in mogočnost Celjanov. BiH so krepki, brezobzirni, delavni, podjetni in varčni knezi, iu s tem so si neizmerno pomnožili svoja posestva. Stopili so v 205 zvezo z najimenitnejšimi tedanjimi rodovinami. Že 1. 1392. umrli celjski grofViljem se je bil oženil s poljsko kraljičino Ano, in njegova hči jednakega imena je postala žena poljskemu kralju Vladislavu. Veliko imenitnejša pa je Barbara celjska, hči grofa Hermana II., Viljemovega bratranca, ki se je omožila 1. 1408. z ogerskim kraljem 210 in poznejšim nemškim cesarjem Sigmundom. Njena hči Elizabeta je bila žena česko-ogerskega in nemškega kralja Alberta II. avstrijskega, kteremu je rodila Ladislava Postuma. Razven tega bili so Celjani v rodovinski zvezi z bosenskimi kralji, z bavarskimi vojvodami, z goriškimi škofi iu z najmogočnejšimi ogerskimi magnati. 215 V ljudskem spominu ohranil se je najbolj Hermanov sin, Barbarin brat, grof Friderik II., ki je umrl 1. 1454. Oženjen je bil z Elizabeto, grofinjo Frangipan-Modruš, ktera mu je rodila Ulrika II. Pa kmalu se je spri z njo. Elizabeta je nanagloma (bržkone ostrup- ljena) umrla, in Friderik se je poročil z njeno dvornico, med Slovenci znano Veroniko Deseniško. Njegov oče Herman pa je bil 220 tako razžaljen, da ga je sam tožil pri cesarju kot morilca svoje žene. Cesar je prepustil očetu, naj sam kaznuje sina, in on ga je dal pripeljati kot jetnika v Celje, kjer se še dandanes pokazuje v razvalinah visoki „Friderikov stolp". Veroniko je postavil Herman pred sodnike. Ko pa je bila za nedolžno spoznana, dal jo je 225 v kopeli zadušiti. Vrhunec slave celjskih grofov dosegel je Friderikov sin, Ulrik II. Svoje politično delovanje je začel 1. 1438. kot namestnik kralja Alberta II. na Ceskem. Njegovi sovražniki so trdili, da hrepeni grof Ulrik po češki kroni, in zato ga je Albert poklical nazaj. Po 230 smrti tega kralja obračal je on vso pozornost na njegovega sina in svojega nečaka, Ladislava Postuma. Hotel mu je ustanoviti trdno vlado na Ogerskem in Češkem, seveda tudi iz sebičnih namenov, kajti želel je biti prvi za kraljem ter imeti vsa vladarska opravila v svojih rokah. 235 Hudo vojsko začel je Ulrik z avstrijskim vladarjem in nemškim kraljem Friderikom IV. (bratrancem Alberta II.). Temu je bila vdova Elizabeta izročila varstvo črez svojega sina Ladislava Postuma. Friderikov brat Albert pa je bil častilakomen ter je zahteval zd-se varstvo, kakor tudi avstrijsko vojvodstvo. Pridobil 240 si je mnogo zaveznikov in med njimi v prvi vrsti celjskega grofa Ulrika. Vsled tega je nastala krvava vojska, ki je razsajala vzlasti po slovenskih deželah. Ulrikov vojskovodja je bil Čeh Vitovec, ki je odvzel kralju Frideriku na Koroškem grad za gradom; le Šent Vid se ni hotel udati. Na Kranjskem se je bojeval Ulrik sam, pre- 245 magal Krško, Lože, Mokronog in začel oblegati Ljubljano. Ali mesto se mu ni hotelo udati. Tudi iz Kranja so se Celjani kmalu zapodili in jednako nesrečen je bil Ulrik pri Novem mestu. Zat6 sklene dne 16. avgusta 1. 1443. s Friderikom IV. mir v Dunajskem Novem mestu in se zaveže, dati mu vse pridobljene gradove nazaj. Ob 250 enem obljubi Ulrik, da pripadejo vsa celjska posestva avstrijskim vladarjem, kedar izumrje njegov rod. L. 1452. pristopil je Ulrik uporu avstrijskih stanov proti Frideriku IV. Ta upor je bil deloma opravičen; kajti Friderik je bil slab gospodar z denarjem in nedelaven nasproti svojim sovražnikom. Vzlasti 255 duhovski stanovi so bili zoper njega, in ne smemo se čuditi, da se je tudi Ulrik zavezal zoper Friderika. Vsi so upali takrat na mladega, mnogo obetajočega Ladislava in tega so hoteli stanovi iztr- gati iz Friderikovega varstva, da bi potčm sami vladali v njegovem 260 imenu. Oblegali so kralja v Dunajskem Novem mestu in ga prisilili, da jim je izročil Ladislava dne 4. septembra 1. 1452. Ulrik je dobil mladega kraljica v svoje varstvo ter vladal namesto njega. Od sedaj naprej pa si je prizadeval uničiti stanovski upliv nasproti vladi in ukrepiti Ladislavovo stranko na Češkem in Ogerskem. Tu 265 pa mu je bil nasproten slavni junak Hunyadi, ki je neomejeno vladal kot državni oskrbnik v svoji domovini. Ulrik ga je skušal uničiti, a izprevidevši, da to ne gre ne šiloma niti zvijačno, hotel ga je z lepa pridobiti na svojo stran. Ali Hunyadi je bil previden, in njegova stranka je začela sovražiti grofa. V začetku 1. 1456. pa 270 so napadli Turki zopet Ogersko. Samostanec Ivan Kapistran je navduševal s svojimi govori ljudstvo za boj proti Turku, in stari Hunyadi je osvetlil večer svojega življenja z lepo zarjo slavne zmage pri Belem gradu. Ali ne dolgo po tem umre za kužno boleznijo dne 11. avgusta 1. 1456. Bil je velik mož, in njegov narod ga 275 občuduje in se ponosno ozira nd-nj. Hunyadi je zapustil dva sina. Starejši Ladislav ni imel očetovih zmožnostij, in drugi Matija je bil še mlad. Zato izvolijo Ogri grofa Ulrika za državnega oskrbnika. To je bila čast, po kteri je Celjan že dolgo hrepenel. Da bi se pa Ogrom bolj prikupil, delal 280 je velike priprave za vojsko proti Turkom. Ali na vrhuncu slave in mogočnosti doletel je Ulrika nagel propad. Hunyadovci so črtili Celjana in mu zavidali ujegovo srečo. Podtikali so vsem njegovim dejanjem slabe namene ter sklenili iznebiti se ga, da bi zopet dosegli poprejšnjo oblast. Izvabili so ga torej v trdnjavo Beligrad, in po 285 kratkem prepiru ga je pobilo Ladislavovo spremstvo dne 8. novembra 1. 1456. Ulrik se je branil moško, toda brez uspeha. Bil je zadnji svojega rodii. Zgodovina Celjanov je zanimiva zaradi hitrosti, s ktero so dospeli na vrhunec svoje imenitnosti; dalje zaradi tragičnih dogod-290 kov v njih obitelji in zaradi naglega propada, ko so bili najviše vzleteli. Ni jim bilo dano, počasi zapustiti svojo pridobljeno visokost in polagoma ugasniti kakor sveča; končali so nepričakovano in šiloma, jednako goreči bakli, utaknjeni v krvavo mlako. Iz kratkega pregleda zgodovine zadnjih Celjanov smo se pričali, da je ta 295 mnogo zapletena in tesno zvezana z osodo slovenskega naroda. Njih posestva so bila raztresena po vseh slovenskih deželah. Na Kranjskem so imeli na pr. sedemindvajset gradov in mest, na Koroškem osemnajst! Ravno tako obširno je bilo njih imetje na Hrvatskem. Vse Zagorje, okolica varaždinska, zagrebška, kopriv-niška, svetojurska, kostanjiška itd. bila je celjska. Jednako so imeli 300 posestva med ogerskimi Slovenci in tudi dalje proti Donavi. Tako so Celjani po nekakem združevali vse Slovence, in pripoveduje se tudi, da so se bili začeli imenovati „vojvode vseh Slovencev". Vsekako pa so bili celjski grofi tisti, ki so posredovali zvezo med Slovenci in Ogri. Bili so navadno bani hrvatski in torej 305 ogerski dostojanstveniki. Vsled svojih posestev na Ogerskem postali so ogerski magnatje in kot taki so se lahko poganjali za najvišje službe v Budi. Tudi so bili Celjani vedno zvesti zavezniki ogerskih kraljev že od tega časa, ko je bojeviti grot Ulrik I. (umrl 1. 1368.) pomagal Ludoviku Velikemu v vojskah zoper Benečane. 310 Nekdaj so Slovenci veliko občevali z ogersko državo. Hodili so mnogo ne le po kupčiji, temveč tudi vsled političnih razmer v podonavje. V Turkih so imeli Slovenci skupnega sovražnika z Ogri, in naravno je, da so se mu skupno branili. Tako se je slovenski junak tudi na Ogerskem udomačil in nasprotno, ime ogerskega 315 junaka se je razglasilo tudi med Slovenci. In vendar bi se motili, ko bi menili, da mislijo slovenske narodne pesni v prvi vrsti na ogerskega kralja Matija Korvina ali na njegovega slavnega očeta Hunyada, kedar nam pripovedujejo o kralju Matjažu. Iz izrazov, ktere rabijo te pesni, spoznamo lahko, 320 da jim kralj Matjaž nijedna sama določena oseba. Ko bi se to ime rčs nanašalo le na Korvina, kako bi mogla narodna pesen peti: „Doma 'mam brata mlajšega, I on Matjaž je, kakor jaz, 325 'Ma lepo krono, kakor jaz. Tega Matjaža čem ti dat', Ak' hočeš ga Marjet'ca vzet'." Tak6 odgovarja kralj Matjaž Marjetici, ko se mu ona ponuja za ženo. Ko prideta z Marjetico pred Matjažev grad in ko „Matjaža 330 so sprejemali, grd6 Marjefčo gledali", zakliče kralj Matjaž: „Le som, le sem, mladi Matjaž, Preljubljeni ti bratec moj! Pripeljal sem ti l'po gospo, Turškega carja mlajšo hčer." 335 Iz tega se pač jasno vidi, da pomeni „kralj Matjaž" sploh imenitnega junaka ali mogočnega kralja. V vseh Hunyadovih bojih zoper Turke bojevali so se tudi pojedini Slovenci, navadno pod načelništvom celjskega grofa Her- 10 340 mana II. Ta je vodil že v bitvi pri Nikopolju L 1396. Slovence proti Turkom. Tudi Celjani so bili lahko v očeh Slovencev veliki junaki. Sorodnik Slovencem tako priljubljenega Krištofa Lainber-garja, namreč Friderik Lambergar, bil je velik prijatelj in vedni spremljevalec zadnjega celjskega grofa Ulrika II. Kakor pripisuje 345 ljudstvo dejanja vseh Lambergarjev le Krištofu, tako je združilo tudi okoli osebnosti kralja Matjaža mnogo slavnih činov, ktere so izvršili razni junaki. Celjani so bili preminili in Hunyadi je umrl; njih dejanja pa so ostala, teh ni moglo ljudstvo pozabiti. In ker niso živeli več njih izvršitelji, prenesel jih je narod na nji-350 hovega političnega naslednika, Matija Korvina. Junaške pesni spominjajo nas na zgodovinske dogodke, ker njih ne omejujeta čas niti prostor. One pripisujejo jednemu samemu junaku (kakor na pr. rimska povest Romulu ali pa Numi Pompiliju), kar so storili vsi njegovi vrstniki ali pa ves njegov čas. 355 Tak junak ni torej zgodovinska oseba, nego poosebljenje vseh junaških dogodkov njegove dobe ter izraz vseh teženj tistega časa. Poznejše junaške pesni pa pripisujejo že znanemu junaku sploh vse važne dogodke, naj so se zgodili pred ali za njim. Tako nazivlje tudi narod vse svoje sovražnike, naj se imenujejo kakor koli, 360 le z imenom najgrozovitejšega svojega neprijatelja. Da se je ogerski kralj Matjaž Slovencem tako zel6 prikupil, ima svoj uzrok v tedanjem političnem in gmotnem stanju našega naroda. V drugi polovici XV. stoletja godilo se je Slovencem neizrečeno slabo. Turki so obiskavali od 1. 1470. do 1484. vsako 365 leto našo domovino, plenili jo, uničevali njeno blagostanje in vodili v sužnost njeno mladino. Naslednja leta (1480—1487) razsajale so in ropale ogerske čete po Štajerskem in Koroškem. Pa tudi cesarski mezdniki, ki so imeli namen braniti gradove pred Ogri, niso divjali nič manje nad slovenskim kmetom. Razven tega obiskavale so 370 takrat (vzlasti 1. 1477. in 1478.) našo nesrečno domovino še požrešne kobilice, ki so prihajale v velikih rojili iz jugovzhodnih dežel ter uničevale vse zelenje na polju in vse listje po drevju. Vrhu vseh nesreč žulili so ubogo ljudstvo še neznosni davki, ki niso bili nikdar poprej tako veliki, kakor ravno za vlade cesarja Friderika IV., ki 375 je neprenehoma potreboval denarja za svoje brezštevilne vojne in razprtije. Ko je bilo potreba udušiti Baumkirchnerjev punt (1470) in plačati cesarske mezdnike, naložili so deželni stanovi izvenredui telesni davek, kterega so morali tudi najsiromašnejši ljudje, da še celo hlapci in dekle plačevati. In 1. 1475. naložili so zopet „tedenski vinar", kterega so pobirali od vsakega odrastlega človeka 380 skozi celo leto. — Ali je čudo, da je kmet pri takih razmerah obupal in sklenil si sam pomagati? Grajščake, ki so se zapirali v trdne gradove, smatral je. za svoje največje neprijatelje in kot zaveznike Turkov. Zat6 so se vzdignili 1. 1478. koroški kmetje (vzlasti orten-burški podložniki), žugaj6č pomoriti vse plemstvo. Sevčda so bili v 385 kratkem času užugani in strahovito kaznovani za svojo predrznost. Nasproti slovenskim kmetom živeli so takrat njih sosedje ogerski kmetje v najsrečnejšem miru. Njihov kralj Matija Korvin je bil najboljši kmetski prijatelj ter jih vedno branil, da jih niso plemiči in grajščaki preveč zatirali. Sam je šel v vinograd, zgrabil 390 za motiko in zahteval od spremljevalcev svojih, naj tudi oni z njim kopljejo, da skusijo, koliko mora trpeti ubogi kmet. Ta njegova dobrota se je razglasila tudi med slovenskimi kmeti, in njegovo ime se je razlegalo od ust do ust. Razven tega bil je Matija tudi hraber junak, ki je znal ubraniti Turkom, da niso plenili njegove države. 395 Od svojega očeta podedoval je blesk junaštva in slavo neužugljivega premagovalca Turkov. Mnogo Slovencev, vzlasti Kranjcev, služilo je v njegovi vojski, in Matija se je posebno zanimal za kranjsko deželo, ktero je namerjaval cel6 kupiti od cesarja Friderika. Zato je postal med vsemi Slovenci zelo popularen. Še bolj pa se je raznesla 400 njegova slava, ko je 1. 1485. cel6 „cesarski Dunaj" osvojil in začel v njem stolovati, kakor bi bil zakonit vladar avstrijskim deželam. Kako bi bilo mogoče, da bi se Slovenci ne spominjali takega mož& tudi v svojih narodnih pesnih ?! — Nekoliko drugačna pa se nam kaže osebnost kralja Matjaža 405 v slovenskih narodnih pripovedkah. Tem je Matjaž prvi narodni junak, ki je storil mnogo dobrega slovenskemu ljudstvu. V tem oziru je podobna njegova osebnost k ralj e viču M ar ku. Na dolenjem Koroškem pripovedujejo, da si ga je bilo ljudstvo samo za kralja izbralo na gosposvetskem polju in da je imel svojo 410 stolico na karnskem gradu. Noč in dan bila so odprta vrata njegovega gradil, in vsak siromak si je lahko izprosil milosti, vsak zatiranec je našel pravico in obrambo. Kralj je bil zelo dober in dajal je same zlate kovati. Takrat so bili zares zlati časi! Tu vidimo, da so koroški Slovenci združili z Matjaževo osebo 415 najstarejše svoje zgodovinske spomine še iz onih časov, ko so uživali narodno samostalnost ter si prosto volili svoje stare, rodne vojvode in jim izročali vladarsko oblast v ljudskem imenu. A ko so jim bile te pravice odvzete, takrat pa so se Korošci otožno spominjali boljših 10* 420 časov in pripovedovali svojim vnukom o dobrem kralju Matjažu, ki bode zopet prišel. Stvarili so si ideal dobrega in mogočnega vladarja, uaslanjaje sena stare junaške pripovedi. Korošci še imajo pregovor: „Kralj Matjaž, zlata doba naša!" in tem nazorom odgovarja tudi štajerska narodna pesen, ki poje: 425 „Kedar bo kralj Matjaž kraljeval Te bo kmetic lahko kmetoval." V narodnih pripovedkah ni torej nikakega sledil o Matjaževem tujstvu ali ogerstvu: on je pravi narodni junak slovenski! Tak idealen kralj in pravi narodni junak pa seveda ne more 430 umreti, in ljudstvo veruje, da Matjaž ni umrl. Če je kak zgodovinski dogodek pripomagal, daje postala ta vera, pripomogla je gotovo k temu smrt zadnjega celjskega grofa Ulrika II. Umoritev se je zgodila naglo, skrivnostno. Še cel6 izobraženi ljudje niso mogli zvedeti kaj natančnejšega o njej. Med priprostim ljudstvom pa so 435 morale nastati najrazličnejše pripovedi o tako nepričakovanem dogodku. Imenitna in uplivna osebnost Ulrikova, ki je vedno nasprotovala slabi vladi Friderika IV. in si prizadevala vajeti krepkejše napeti, ta osebnost ni smela izginiti tako brez sledu. Kralj Matjaž ni umrl, on le spi v neki gori na Ogerskem. 440 Tudi drugi narodi imajo jednako vero o svojih velikih možeh, na pr. Britanci o Artu, Danci o Holgerju. Nemci verujejo, da Karol Veliki spi v Untersbergu pri Solnem gradu in Friderik I. Barba-rossa v Kyffhiiuseru. Oba se bodeta zopet prebudila o določenem času. Tudi o Svetopolku se pripoveduje, da se bode zopet povrnil 445 na zemljo. O čudnem Matjaževem koncu pripovedujejo Slovenci različno. Dolenji Korošci trde, da so bili mogočnemu kralju zavidni vsi drugi zapadni vladarji in da so združili zoper njega veliko vojsko. Matjaža so popolnoma otepli in mu pobili vse vojake razven sto zvestih 450 junakov. S temi je pobegnil v neko votlino pod Pečicami (Petzen), ktera se mu je sama odprla iu ga skrila njegovim sovražnikom. — Na Dolenjskem pripovedujejo, da je hotel Matjaž ravno nad sovražnika iti s svojo vojsko, ko se dve gori strnete in vse zasujete. — Goriški Vipavci pa trdijo, da je bil postal kralj Matjaž 455 v svoji mogočnosti prevzeten. Napovedal je vojsko celo — Bogu! Ko je prišel določeni dan, zbral je Matjaž brezštevilno vojsko na jako veliki ravnini. Poln samosvesti zapove, naj začnejo vojaki streljati proti nebu. Bog pa ukaže svetemu Eliju, naj zbere grom in naj pošlje ognjene strele nad Matjaževo vojsko. Ta se je tako pre- strašila, da je omamljena in zmedena bežala na vse strani svetd. 460 Matjaž pa je bil tako osramočen, da je vzkliknil: „Vrlii, strnite se in pokrijte me!" Tako se je tudi zgodilo. Imenujejo se tudi različne gore, pod kterimi baje spi kralj Matjaž. Sploh misli ljudstvo, da je ta gora globoko na Ogerskem. Drugi pa trdijo, da spi Matjaž pod Triglavom, Korošci pod 465 Pečicami in Vipavci pod Čavnom. Globoko pod zemljo spi Matjaž s celo svojo vojsko. Ta podzemeljska dvorana je zelo velika in prostorna. Sredi uje stoji kainnata miza in za njo sedi Matjaž. Siva brada mu raste okoli mize. Od časa do časa se vzbudi in vpraša, ali še letajo po svetu tiste ptice, ki imajo belo in črno 470 perje (srake). Ako se mu pove, da še, odmaje žalostuo z glavo in zopet zaspi. Znamenja, kdaj bode Matjaž vstal, so zopet različna. Sploh se trdi, da se bode tedaj prebudil, kedar mu brada vzraste devetkrat okoli kamnate mize. Drugi trdijo, da bode Matjaž takrat 475 vstal, kedar pride antikrist na svet in bode začel denar sejati. Vipavci pripovedujejo, da visi izpod stropa Matjaževe dvorane velik meč in da od njega kaplja kri v velikansko skledo, ki je na tla postavljena. Kedar bode ta skleda polna, tedaj se prebudi Matjaž. (Primeri nemško pripoved o svetem gralu.) 480 Na Dolenjskem pripovedujejo, da visi v Matjaževi dvorani na steni velikanski meč v nožnicah. Kedar se rodi tak junak in pride v goro, da bode mogel izvleči meč iz nožnic, tedaj se vzbudi Matjaž in pridere na dan s svojo vojsko. Še lepše opisujejo Korošci Matjaževo prebujenje. Pred njegovo jamo bode božično noč vzrastla zelena 485 lipa. Od polnoči do jedne bode tako sladko cvetla, da napolni vso okolico s svojo prijetno dišavo. Cvetla bo pa samo jedno uro in potčm se posuši. Na to posušeno lipo bode obesil kralj Matjaž na dan sv. Jurija svoj ščit, in tedaj lipa z nova ozeleui. In to bode znamenje boljših časov, ali do tedaj je še silno dolgo. Kedar pa 490 pride kralj Matjaž s svojo vojsko na dan, premagal bode in zatrl vse sovražnike, pregnal bode vso krivico s sveta in ustanovil zlate čase! S. Butar. 62. R a v b a r. (Narodna pesen.) 1. To si voli turški paša, Ki se Turkom prav obnaša, Kak' bi vojsko skupaj spravil, Da bi Sisek pod se zgrabil. 2. Sem ter tja po hiši hodi, Misel se mu v glavi blodi; Pa jo znajde volčja glava, Meni, ta bo najbolj prava: 3. Svojo vojno skupaj zbrati, Jo pod Sisek celo gnati. Pa ni moč črez Kolpo priti; Vprašajo ga: „Kaj bo st'riti?" 4. Paša stopa ob potoci, Gromeč boben nosi v roci, Jezen trdo va-nj teleba, Da razlega se do neba. 5. Ves togoten rohni paša, Ki se Turkom prav obnaša: „Prek si vrvi potegnite, Kož po vrhu naložite." 6. So mu tako naredili, Preko Kolpe se spustili, Pa pod Sisek se nabrali, Tam se v rove zakopali. 7. Kaj stori pa turški paša, Ki se dobro jim obnaša? Na tla sede, list napiše, Pošlje poglavarju v hiše: 8. „Ala, Ala! moj Adame, Siska vrli poglavare! Al' se hočeš mi podati, Al' mi hočeš glavo dati?" 9. Mu odpisal je Adame, Siska vrli poglavare: „Nočem z lepa se podati, Nočem tudi glave dati; 10. Hočem rajši se braniti, Šiški poglavar še biti: Se mi bodete kesali, Kranjcev niste še poznali." 11. Kaj mi jame zdaj Adame, Siska vrli poglavare? Piše liste, da povelje, Nest' jih reče v tri dežele: 12. V Štajersko, Koroško, Kranjsko, V lepo zbornico ljubljansko, Da je prišel turški blisek, Da nam hoče vzeti Sisek. 13. Štajerci so list prebrali, Grenko, kislo se držali, Tresli vsi se, omag'vali, Ker Turčina so se bali. 14. List bel' tud' Korošci brali, Z enim glasom pa vsi djali: „S Turkom noč'mo se vojsk'vati, Kaše vrele ne pihati. 15. Turek ima vel'ke hlače, Dolge, dolge pa mustače; Bi vratove naše vgledal, Kdo ve, kaj bi nam povedal." 16. Beli list Ljubljanci brali, Med seboj so tako djali: „Iščimo si pomočnika, Zdaj je sila prevelika. 17. Tur'k če vzel nam Sisek bode, Nam na robe vse vse pojde, Mest' Ljubljana bo pokraj'na, Kranjska d'žela turška drajna. 18. Hitro si pomoč iščimo, Gospod Ravbarju pišimo, Ve in zna on vojsko vodit', Pred vojaki spredaj hodit'." 19. Beli list so napisali, Ga na Krumperk mu poslali. Tam prebiva jaki Ravbar, Nepremagan konjski glavar. 20. Ravbar zjutraj rano vstajal, Se po gradu je sprehajal, Line hodil si odpirat, Dol na zlato polje gledat. 21. Oziraje se okoli Zdaj zagleda v ravnein polji Mlad'ga poba urno teči, Beli list v roci nesti. 22. Ravbar si ob dlani poči, Hitro mu naproti skoči, Bele liste brž pregleda, Paši se na glas posmeja. 28. Stopi gori v svoje line Do gospoje Katarine: „Dve nedelji bodi zdrava, Da jo s pašem zaigrava." 24. Res da gospej Katarini Je plahota v taki sili, Za gospoda se je bala, K' mu je sabljo pripas'vala. 25. Glas gospodov hlapce kliče, Osemnajste svoje Čiče: „Zor je, vzdramši se vzdigajte, Brze konj'če napajajte, 26. Jih sedlajte, obrzdajte, Koj na vojsko napravljajte; Hod'mo v zidano Ljubljano, Trdno, v'soko iu prostrano." 27. Hlapci konje zasedlali, Pa vsi ročno zadirjali. Prej se konjiča ne vstavi, Še le pri zeleni Savi. 28. Ravbar kliče ti brodnike, Pod Črnučami voznike: „Le na noge, le vstanite, Nas prek Save predrožite!" 29. So brodniki še vsi spali, Zavolj' vod se vozit' bali, Save vePke preder6če, Crez bregove nastop'j6če. 30. Pravi Ravbarju Andreje: „Voda sega že črez brege, Mi ne moremo voziti, Vi v Ljubljano pa ne priti." 31. Ravbar še zakliče v drugo, Svetlih zlatov da obljubo; Si brodniki pomignili, Reko: „Še ga bomo pili." 32. Kmal' brodniki zakrmili, So Boga lepo prosili, Da b' jih zdrave še vozili, Turške jašpre seb' služili. 33. Zlate reče jim podati, Jaderno pa zadiijati Preko polja do Ljubljane, Trdne, v'soke in prostrane. 34. Gospod Ravbar dram' Ljubljance „0j Ljubljanci, oj zaspanci! Brž iz pernic ustajajte, Brž s' na vojsko napravljajte!" 35. Pa za Ravbarjem hodile So Ljubljanke, ga prosile, Srebra, zlata ponujale, Družeta si odkup'vale. 36. Ravbar: „Gospe, tih'! in mamke Potrpite malo, samke, Zdaj ni časa podkup'vati, Sila se je vojskovati. 37. Meji žuga turški blisek, Hoče nam požreti Sisek; Turek če vzel Sisek bode, Nam na robe vse ise pojde. 38. Vam Ljubljana bo pokraj'na, Stran dolenjska turška drajna." Boben zdaj mu zaropoče, Ga preslišat' ni mogoče. 39. Kavbar si vojakov zbere, Dol pod Sisek z njimi vdere. Tolk' je Turka na terišču, KoPkor mravelj ua mravljišču. 40. Naprej v dir je Kavbar tekel, Velk'mu hlapcu: „ Stopi," rekel, „Zlez' na to visoko drevce, Gledaj dobro na banderce: 41. So banderci videt' beli, Trdo mujo bomo 'meli, So banderci pa rudeči, Nič ne bodimo boječi. 42. Turka bomo pozobali, Kakor da bi črešnje brali; Prej miru ne bomo dali, Dokler ga ob tla ne djali." 43. Hlapec vidi vse rudeče, To st'ri Kranjce vse goreče; Tako v Turka se zagnali, Da so vsega posabljali. 63. Alenčica, sestra Gregčeva. (Narodna pesen.) 1. Leži, leži stezičica In ta pelja sred' Turškega, Kar vidi daleč mi oko, V Turčijo noter globoko. Po njej pritekel je enkrat Turškega carja sluga mlad. Bogme da! — da je ta, da velja. 2. Stoji na prag' Alenčica, Gregičeva sestričica: „No sluga mladi, kam pa greš? Al' meni kaj povedat' veš Kaj dobrega, kaj hudega Od moj'ga Gregca ljubega? Bogme da! — da je ta, da velja." 3. Odgovor tak jej sluga da, Mlad' sluga carja turškega: „0d Gregca nič mi znan'ga ni, Od njega se ne govori; Zagledal ga jaz nisem sam, Pa zdaj ga tudi ne poznam. Bogme da! — da je ta, da velja." 4. Tak' rekla je Alenčica, Sestrica svoj'ga Gregeca: „Brat moj je vsak'mu Turku kos, Do pet pa dolgo haljo nos', Obilno rož na njej se vid', Ino s svild je ves obvit. Bogme da! ■— da je ta, da velja. 5. Ko britva sabljo 'ma ostro In kakor solnce vso svetlo, Po sredi kača jej leži, Na koncu ogenj 'z nje gori, Je v kačjem strupu kaljena, Med Turke je namerjena. Bogme da! — da je ta, da velja. 6. Rudečo kapo 'ma na glav', Za kapo je tri pera djal, Žrjavove so pera te!" In sluga zdaj tak6 pove: „0d Turkov bil jednak je vbit, Tvoj Gregec znal bi tisti bit'! Bogme da! — da je ta, da velja." 7. Zdaj kaj stori Alenčica, Sestrica svoj'ga Gregeca? Brž teče gori v kamrico, Obleče dolgo lialjico, Je dolga, dolga do peta, Vsa taka, kakor Gregčeva. Bogme da! — da je ta, da velja. 8. In vzame sabljico ostro In kakor solnce tak' svetlo, Po sredi kača jej leži, Na koncn ogenj jej gori, Je v kačjem strupu kaljena, Na Turke je namerjena. Bogme da! — da je ta, da velja. 9. Rudečo kapo na-se de, Na kapi pera tri stoje, Zrjavova so pera to: Vse je, ko je pri Gregcu blo. In teče v štalico takrat Si brz'ga konj'ča osedlat'. Bogme da! — da je ta, da velja. 10. Na palce se naslonila, Na konj'ča brzno prhnila. Ko ptica daleč zdaj frči, Kjer šotor turški mi stoji, O Gregčeva sestričica, ■Junaškega si srčica! Bogme da! — da je ta, da velja. 11. V šotorje dirja, dirja v skok, Turčiue seka vse okrog, Da tol'ko jih za njo leži Ko snopja za ženjicami, Al' drobne trave spod kosa, Ko Bog nam dobro let'no da. Bogme da! — da je ta, da velja. 12. Pri oknu turški car stoji Ino tako-le govori: „Hudobe turške ve grde! Nič druz'ga ni vas ko laže. Vi prav'te: ,,Gregca vbili smo!" Sam vidim delat' ga strašn6. Bogme da! — da je ta, da velja. 13. V šotorje dirja, dirja v skok In Turke seka vse okrog, Da tol'ko jih za njim leži Ko snopja tamkaj za ženci, Al' drobne trave spod kosa, Ko Bog nam dobro let'no da. Bogme da! — da je ta, da velja." 14. Zdaj kaj stori Alenčica, Sestrica svoj'ga Gregeca? Junaško bliže carja gre, Pokaže črni kiti dve: ,,'Ma take tvoja carinja? 'Ma take tvoja carinja?" Bogme da! — da je ta, da velja. 64. Oblega dunajska. (Narodna pesen.) Tur'k je bil cesarju pisal, Da jo v goste bo pribrisal. Svetli cesar govori: „Pridi, kedar se ti zdi; 5 Jaz sem za-te se pripravil, Da se ti bom v bran postavil." V oljsko n'deljo res privije, Ravno solnce gor' prisije. Tur'k začne strašno streljati, 10 Dunaj silno pretresati, Kakor bi na vodi stal, Ali tresek ga majal. Svetli cesar se prestraši, Pri Mariji, mater' naši Išče pomoči, pred njo kleči, Ker pripravljen bil še ni. Dalje k papež' se obrne, Naj nadloge on odvrne, Šolcem naj ukazo da: „Vsak pomagaj, kakor zna." Papež pisal tja je v Celje, V Prago, nemške vse dežele, Da vsi hitro morajo prit', Turke strani odpodit', 15 25 Da naj delajo zvijače, Vere varvajo domače, -Da pokažejo srčnost, Dajo Dunaju prostost. Šolci v Pragi ino v Celji 30 Ino v nemški vsej deželi Zdaj tako v en glas reko: „Tur'k še le spoznal nas bo; Prej posekal nam bo buče, Predno ko dobil bo ključe 35 Naš'ga mesta Dunaja, Kjer naš cesar dom ima." Šolci v Pragi ino v Celji Ino v nemški vsej deželi Hitro skupaj vsi gredo, Da zvijače vsi počno. Šolci streljati začno, Turki orožje 'z rok dado; Komaj tja so primahali, Turki so se že podali. Paša je na pragu stajal K miru z belo ruto majal. . . . Mat' Marija oskrbi, Škode se nič ne zgodi. 65. L a v d o n. (Narodna pesen.) 1. Oj stojaj, stojaj Beligrad, Za gradom teče rudeča kri, Za gradom teče rudeča kri, Da b' gnala kamne mlinske tri. 2. Tam Lavdon, vojvoda stoji, Krvavi meč v rokah drži; On hoče 'meti Beligrad In turško vojsko pokoučat'. 3. Ošabni Tur'k se mu smeji In Lavdonu tak' govori: „Si prišel mene ti častit, Al' prišel zajcev si lovit?" 4. „Ne prišel zajcev sem lovit, Al' prišel tebe sem častit: S svinčen'mi kroglam' te škropil In s črnim prahom bom kadil." 5. Cesarske puške pokajo, Se turške gospe jokajo; Cesarski bombe mečejo, Se Turki z grada vlečejo. 6. Glej, tak' mogočni Lavdon je Premagal vse sovražnike; In dokler Beligrad stoji, Naj slava Lavdona slovi. 66. Kraljevič Marko v narodni pesni jugoslovanski. Narodom jugoslovanskim priljubil se je med vsemi junaki najbolj kraljevič Marko; njegovo ime slavi pesen od Triglava do Črnega morja pa do grškega zaliva. On je postal prav naroden junak, kterega je okrasila domišljija narodova z vsemi prednostmi, 5 kolikor si jih le more o svojem ljubljencu domisliti. Njemu se še dandanes pripisuje mnogo o tem, kar se je rešilo v poverju iz časov poganskih. Da je bil kraljevič Marko nekdaj Slovencem v isti meri znan, kakor še danes Srbom in Bolgarom, dokazujejo nam narodne pesni slovenske, ktere so se še ohranile med nami. V mnogem oziru pa 10 ga je izpodrinil drug junak, kterega se je oklenilo srce slovensko tem bolj, čim večjega pomena je postalo njegovo delovanje za naše pokrajine. Kralj Matjaž, o kterem narod pripoveduje, da so bili za njega pravi „zlati časi", vrinil se je na mesto njegovo; kajti ta je bil v srednjem veku večje važnosti za blagor naše domovine. 15 Srbi pa so verno ohranili spomin Markov, ker jim je bil za časa turške bede in tujega nasilstva vzvišen uzor boritelja za narod, za pravico, za resnico in vero. Kdor je le enkrat čul slepca tožnim glasom pevajočega o tem junaku, slišal je iz glasa njegovega vso žalost in vso bedo, ktera je trla srce nesrečnemu ljudstvu do naših 20 časov. On mu je bil tolažnik, on je hrabril mladino v boju proti sovražniku. Kedar je po gorah balkanskih v revni koči zadonela pesen o Marku, kako je tiral Turčina, kako je branil vdove in sirote, tedaj so se iskrile mladenču oči, trdneje se je handžara oklepala roka in marsikdo je prisegal o taki priliki, da bode postal in ostal 25 zvest branitelj narodu in veri. Kakor so nekdaj Spartanci popevali Tirtejeve pesni v boju za dom, tako so korakali Srbi, pevaj6či pesni o Marku, v boj za zlato svobodo. Marko, sin Vukašinov in Jevrosime, rodil se je v Skadru na Bojani. Pred rojstvom njegovim sanjalo se je materi, da je 30 rodila zmaja, kteri je sekal Turkom glave. Največji junaki srbski so se zbrali pri krstu njegovem in mu nadeli ime Marko. Jedva doraste mladeneč, pošlje ga že oče na pašo z živino, jedi mu pa ne da seboj, češ da bi se vadil zgodaj trpeti lakoto. Drugi pastirji so se rogali slabotnemu otroku; namesto njih moral je 35 vračati čredo, oni so se pa veselili; joj njemu, če se je kaj obotavljal, marsiktero gorko je pretrpel od svojih tovarišev. Trdosrčneži mu niso privoščili niti trde skorje kruha. Objokan in obupan zbeži torej od neusmiljenih drugov in tava po planini sem ter tja. Kar zapazi na trati, kamor je solnce najlfuje pripekalo, mlado dete speče 40 v vročini. Do srca se mu usmili revče; hitro steče v gozd, nalomi košatih vej in je potakne v zemljo okoli spečega dečka, da mu napravi hladne sence. Sam pa sede pod drevo ter premišljuje o hudobnih pastirjih in o svoji živini. Kar pride na trato vila s planine. Ko zapazi mati svoje dete speče v hladni senci, razveseli se in 45 pravi pri sebi: „Ko bi vedela, kdo je napravil senco mojemu sinku, dala bi mu, kar bi hotel!" Med tem zapazi Marka in zve od njega, da je 011 dobrotnik otrokov. „Kaj pa hočeš za to, da si napravil senco mojemu sinku ?" „Ej, sestra, kaj bi te prosil, saj mi ne 50 moreš dati, česar bi rad!" „No, kaj pa hočeš? Le povej mi!" Revež je mislil vedno le na pastirje, kteri so ga tepli tako neusmiljeno; zato reče, da bi bil rad tako močen, da bi ga pastirji ne mogli več strahovati. „Ako nočeš drugega, lahko ti pomorem," odgovori vila. Nato mu da piti mleka in pravi: „Poskusi, ali moreš 55 vzdigniti ta-le kamen." Blizu drevesa ležal je kamen težek dvanajst stotov. Marko zgrabi kamen, ali ne gane ga še. Vila mu (M torej v drugo mleka. Marko se napije in vzdigne kamen. Ali še v tretje mu (M vila mleka, in Marko vrže kamen tako daleč, da ni mogel videti več, kam je padel. Vesela njegove moči, d& mu hvaležna 60 mati še mleka za požirek. Nato ga pelje na vilinski dvor in mu reče, naj si izbere konja, kakoršnega si hoče. Marko pa ne vzame kar prvega, temveč si jih izbira. Prvega prime za rep in ga potegne iz hleva. Tako jih poskuša več. Naposled zagleda šarca, konja mršavega, pisanega. Poskusi tudi njega. Ali konj se upre 65 na noge in obstoji kakor priklenjen, še ganiti ga ne more mladeneč. Vesel vzklikne Marko: „Ta bo zd-me, tega mi daj!" Vila mu ga da, a potem ga še pelje v orožnico, podari mu popolno bojno opravo, sabljo damaščenko in dva bodala, pa reče: „Ako ti bo kdaj huda pela, le pokliči me, vilo iz planine, pomagala ti bodeni!" 70 Lepo se zahvali dečko, pa jaha domu. Oče in mati sta ga bila vesela, vendar pa je še moral po živino. Ko pride do pastirjev, začno ga zmerjati in ga hočejo biti; Marko pa zgrabi prvega, po-tolče z njim druge ter žene svojo čredo domu. Jedva je bil dvanajst let star, jase z bratom Andrejem na 75 Kunar planino. Tri dni se potikata okoli brez jedi in pijače, dokler ni mogel Andrej trpeti več lakote in žeje ter gre v krčmo, da si kupi jesti in piti. Tam ga pa upijani Roša harambaša in ga ubije. Marko čaka brata tri dni na planini. Ker ga pa le ni, gre v krčmo in pogubi liarambašo in šestdeset njegovih tovarišev. 80 Kasneje ga pošlje oče v Prizren na carjev dvor, da se izuči junaškega obnašanja. Bil je bistra glava, nauči se vsega, kar treba junaku. Junaštvom in razumom svojim prikupi se carju Dušanu, in ta si ga izbere pisarjem. Pisal je „knjige carostavne"; on je vedel za vse naredbe carjeve. 85 Dolgo je gospodoval car Dušan Silni. Ko pa zboli, pozove žena Vukašina in vso gospodo v Prizren, da zved6 zadnjo oporoko carjevo. Vladika Nedeljko izpove Dušana, in ta pokliče Vukašina k sebi in reče: „Tebi, Vukašin, priporočam narod in vojvode, tebi priporočam svojega sinka Uroša. Star je jedva štirideset dnij. Namesto njega vladaj ti, da doraste, po tem pa mu izroči carstvo!" 90 To so bile zadnje besede mogočnega carja. Vladal je tedaj Vukašin. Kmalu pa se ga loti želja, da bi sam car postal. Ko Uroš doraste, potegnejo se nekteri vojvode za-rij. Ali greh je prelivati kri; zat6 pripravijo Vukašina in brata njegova Gojka in Uglješo, ktera sta tudi carstvo terjala zd-se, in 95 Uroša, naj se zber6 na Kosovem polju, da se dogovore, čegavo je carstvo. Na določeni dan zbero se na Kosovem polju poleg cerkve Samodreže štirje taborji, Vukašinov, Gojkov, Uglješin iu Urošev. Ker se ne morejo pogoditi, dogovore se, da bodo poslali poslance v 100 Prizren po vladiko Nedeljka, kteri je izpovedal in obhajal umirajočega Dušana; on jim naj pov6, čegavo je carstvo. Nedeljko pa odgovori : „Carja nisem vprašal o carstvn, ampak le o grehih njegovih. Pojdite v grad Prilip k Marku; 011 je pisal knjige carostavne, on vč, čegavo je carstvo. On bo povedal resnico, ker se ne boji ni- 105 kogar razven Boga istiuitega." Pokličejo Marka. Pred odhodom opominja ga še mati: „Ne govori krivo, niti za očeta, niti za strica. Bolje ti je izgubiti glavo, nego ogrešiti dušo svojo!" Sin vzame knjige carostavne, sede na šarca in jaha na Kosovo. 110 Oče in strica mu obetata carstvo, ako bi govoril njim na ljubo; ali Marko ne pogleda nobenega, pak ide k Urošu. Drugo jutro se zbere gospoda k maši, po maši pa prečita Marko knjige in razsodi: „ Carstvo je Uroševo! Od očeta je ostalo sinu, njemu je car sporočil carstvo, ko je umiral." 115 Razkačen skoči Vukašin na te besede na noge, potegne handžar izza pasa in hoče posekati sina. Sinu pa se ne spodobi bojevati se z očetom, in Marko beži pred njim okoli cerkve. Trikrat priteče okoli, kar se čuje glas iz cerkve: „Beži v cerkev, da ne pogineš od očeta za pravico božjo!" Vrata se odpro sama in se zopet zapro za njim. 120 Vukašin pa mahne v svoji jezi po vratih, iu glej čudo, pocedi se kri. Prestrašen zavpije oče: „Joj, sina sem umoril!" Iz cerkve pa se čuje glas: „Marka nisi posekal, ampak angelja božjega." To razljuti Vukašina še bolj, 011 preklinja ljuto svojega siua: „Sin Marko, naj te Bog ubije, da ti ne da ni groba ni poroda, da 125 ne pustiš svoje duše, dokler ne postaneš sluga turškega carja!" Tako kolne oče, car Uroš ga pa blagoslavlja: „Marko, Bog ti pomogel! Naj ti bode lice svetlo med modrimi, naj seka v boju sablja tvoja, da na svetu ne bode boljšega junaka, da se bo spo-130 minjalo tvoje ime, dokler bo sijalo solnce in bode mesec svetil!" Tako je razsodil Marko, čegavo je carstvo. Nad njim pa se je izpolnila kletev očetova in Urošev blagoslov. Po strašnem dogodku pred cerkvijo razide se gospoda, Marko pa se vrne na svoj grad Prilip. Mati ga tolaži in se veseli, da se 135 je tako možato potegoval za pravico. Ali sina ne trpi dolgo domd. Kletev ga žene po svetu, kakor pripoveduje pesen narodna slovenska, d d si skovati sabljo, s ktero je presekal kovaču nakovalo, in bu-zdovan, težek dvanajst stotov, pa gre po svetu. Kmalu zasluje ime njegovo. Reveži so ga blagoslavljali, kajti 140 pomagal je rad, komur je le mogel; varoval in branil je vdove in sirote. Turki pa so se ga zbali, če so le culi njegovo ime, kajti on ni pustil zatirati nobenega. Izmed srbskih junakov priljubil se je bil najbolj Milošu Obiliču. Bila sta pobratima. Nekdaj jezdita črez Miroč planino. Marku se 145 je dremalo. Prosi tedaj Miloša, naj bi zapel. Ali pobratim se boji vile Ravijojle, ktera mu je zažugala, da ga usmrti, ako ga sliši pevati po planini. A Marko mu reče: „Pevaj, pobratime; dokler imam šarca in buzdovan, ne stori ti vila nič hudega!" Miloš zapoje o starih junakih, kako so junačili, kako so stavili samostane, za-150 dušbine za dušo svojo. Marku se omili pesen, nagne se na sedlo, pa zaspi. Vila čuje Miloša in jame odpevati. A Miloš ima lepše grlo od vile same. Zat6 se razljnti Ravijojla in vstreli Milošu puščico ravno v belo grlo. „Joj mi, pobratime!" vzklikne junak in pade s konja. Marko se vzbudi, vidi ranjenega junaka, šarca pa 155 vzpodbode za vilo. Po tri kopja na visoko, po štiri kopja daleč skakal je konj, kmalu sta bila blizu Ravijojle. Da bi se rešila, zleti pod oblake; ali Marko zavihti buzdovan in jo zadene ravno med pleča, da pade na zemljo. Reva začne junaka bratimiti (imenovati brata) in ga prositi, naj jo pusti živo; ona hoče nabrati 160 trave, da izleči Miloša. In res jedva položi Ravijojla ranjencu nabrane trave na rano, oživi Miloš; še lepše mu je grlo in še bolj zdravo mu je srce nego poprej. Od tega časa bila je vila Ravijojla Markova posestrima. Po svojih potih pride nekdaj Marko tudi na Arabsko. Ko 165 razpne šotor na ravnini, pribeži robinja k njemu, ktero so zarobili silneži. Ona se mu usmili, vzame jo v svoje varstvo. Dvanajst Arabcev prihruje nad njega, da bi oteli svoj plen; Marko pa seka tako močno po njih, da jih je kmalu vseh dvanajst črez pas pre-sekanih ležalo na tleh. Potčm pelje svojo posestrimo domu k materi in jo omoži v grad Rudnik v hišo Dizdaričevo. 170 Ni ga boljšega, ljubeznivejšega sina, kakor je bil Marko materi svoji; še tedaj jo uboga, ko vidi, da ga spravi ubogljivost v največjo nevarnost. Praznoval je nekdaj slavo (hišnega patrona) sv. Jurija. Zbranih je bilo na dvoru njegovem gostov brez števila. Marko in mati sta stregla pri mizi. Kar reče neki starec: „Hvala 175 ti, kraljevič Marko, vsega imaš dosti, ko bi le imel še rib iz Ohride!" To je žalilo Marka. Hitro pokliče svojega slugo, naj streže on namesto njega, sam pa gre v hlev, osedla šarca, da bi šel po ribe v Ohrido. Mati pa pride za njim in pravi: „Ne jemlji orožja seb6j; navadil si se krvi, še v praznik bi prelival kri!" Težko je bilo iho sinu iti brez orožja, še težje pa ne ubogati matere. Brez orožja sede na konja, pa jaše ravno proti Ohridi. Na mostu zagleda junaka na konju, ki je metal težki svoj topuz (buzdovan) pod oblake in ga lovil zopet v roko. Pozdravi Marka in ga vpraša, ali je Marko doma. Marko odgovori: „Bil sem zjutraj pri njem v Pri- 186 lipu; ravno slavi slavo, mnogo gostov je pij njem." „Dobro," odgovori neznani junak, „še danes bode tekla kri po mizi njegovi, njega pa obesim pred vrata prilipska, ker je pogubil mojega brata!" S temi besedami odjaše junak — bil je Gjemo Brdjanin — proti Prilipu. Marko pa postoji, misli in premišlja. Ako se mu da spo- 190 znati, pogubil bi ga Turek, ker nima orožja seboj; Če pa ga pusti v grad, pobil bi mu goste. Zavpije torej za Gjemom: „Jaz sem kraljevič Marko!" Gjemo se vrne in zdirja za Markom. Upal je kraljevič, da ga bode šareč odnesel, ali sovražnik zažene svoj topuz za njim ter ga zadene tako močno med pleča, da ga vrže raz konja. 195 Hitro priskoči Gjemo, zveže mu roki na hrbet, ga priveze za svojega konja, sam pa sede na šarca in jaše z jetnikom v Ohrido. Pred mestnimi vrati napravi vešala, da obesi svojega nasprotnika. Ali gospoda krščanska pride k Brdjaniuu in ga prosi: „Ne obesi Marka tu; vino in pšenica bi nam ne rodila. Damo ti za to tri 200 tovore blaga." Gjemu je bilo po volji, vzame tri tovore blaga, pa žene Marka pred Vučitrn, da bi ga obesil tam. Ali tudi tu d& mu gospoda krščanska tri tovore blaga, da ne obesi Marka pred mestom, ker bi sicer ne rodilo vino in pšenica. Ravno tako se zgodi tudi v Zvečanu. 205 Brdjanin vodi tedaj Marka in vse blago dalje. Pride na Jan-jino planino; žeja se ga loti. Vpraša torej svojega jetnika, ali ve tii za kak studenec ali za kako krčmo. Marko pa mu odgovori: „Žejni junaki zakoljejo konja, pa se napijejo krvi!" Gjemo potegne '210 sabljo in hoče zaklati kraljeviča, da bi se napil njegove krvi. V tej nevarnosti pa reče Marko : „Tu blizu ima svojo krčmo krčmarica Janja, ali osvetila se bo nad menoj, ker sem jej popil mnogo vina, a plačal ga nisem." Kmalu sta bila pred krčmo, Janja se preplaši, ko zagleda Marka, svojega pobratima, zvezanega, ali ta jej namigne 215 z očmi, ona ga razume hitro in reče: „Bože mili, hvala ti za vse, ker vidim Marka zvezanega. Pojila te bom, Gjemo Brdjanine, brez pare ni denara, če ti je drago cele tri dni." Konja spravi v hlev, junaku pa prinese vina. Gjemo pije in nazdravlja kraljeviču, piti pa mu ne daje. Ko se napije Brdjanin, prinese mu Janja vina 220 sedem let starega, kteremu je bila dodala trave omotične, da se zvali Gjemo kmalu brez zavesti na klop. Zdajci skoči Janja k po-bratimu, sname mu hitro železje iu Marko zveže spečega sovražnika. Kraljevič začne piti vino, pa sune Gjema in reče: „Vstani, da pijeva!" Revež se vzbudi iz spanja, ali vstati ne more, ker mu 225 železje ne dopušča. Sedaj pa je nazdravljal Marko Brdjaninu, a piti mu ni dajal. Ko si ugasi žejo, priveže Gjema za šarca, sam pa sede na konja njegovega in jezdi proti Vučitrnu. Tam mu pridejo kristjani nasproti in mu ponujajo tri tovore blaga, če obesi Brdjaniua. On jim pa vrne blago, ktero so dali Gjemu, in gre 230 proti Zvečanu iu potem proti Ohridi, kjer ga prosijo Srbi povsod, naj obesi sovraga. On pa vrne obema mestoma blago in obesi Gjema pred Ohrido. Nato nakupi rib iu se vrne domu. Mnogokrat prigovarjala mu je mati, naj se oženi in opusti junakovanje, ali kletev očetova mu ni dajala mini. Na svojih potih 235 pride enkrat zopet na Arabsko; pri studencu hoče napojiti šarca ter se razsvadi z arabskimi junaki. V boju se spodtakne šareč, nasprotniki skočijo nad kraljeviča, zvežejo ga in ga vržejo v temnico. Ali hči arabskega kralja ga osvobodi. Po jednakem naključju pride drugikrat Turkom v pest. Tri 240 leta je sedel v ječi, lasje so mu vzrastli tako dolgi, da so se vlačili po tleh za njim, nohtje pa toliki, da bi bil mogel z njimi orati. Kar se ušotori Musa kesedžija (tolovaj) na primorju in začne loviti sultanove uradnike, ki-so vozili davek v Carigrad. Pošljejo torej vezira s tisoč mož nad njega; ali Musa jih poseka vse. Na celem 245 Turškem ne najdejo junaka, kteri bi užugal tolovaja. Sultan pokliče torej sovet, in hodža Cuprilič reče, da bi mogel jedino Marko pogubiti Muso. Pripeljejo torej jetnika, obrijejo in oblečejo ga ter ga posadč v krčmo, naj se okrepča. Črez mesec dnij poskusi junak svojo moč. D£ si prinesti suhe drenovine sedem let stare, vzame jo v roko in jo stisne. Ali kolikor jo koli stiskuje, toliko je vendar 250 ne more stisniti, da bi se pokazala voda iz nje. Zatorej je in pije še mesec dnij. Ko pa stisne sedaj drenovino, stisne jo tako trdo, da se prikaže kaplja vode med prsti. „Zdaj je čas!" pravi junak. Kovač Novak mu skuje sabljo. Ko je bila sablja gotova, poskuša jo Marko, mahne po nakovalu z njo, preseka je ter vpraša kovača, 255 je li že kdaj skoval boljšo sabljo. „0j Boga mi, kraljevič Marko," odgovori Novak, „skoval sem sabljo boljšo boljšemu junaku. Ko se je odpravljal Musa v primorje, skoval sem sabljo, mahnil je po nakovalu, pa še klada ni ostala cela." Te besede razljutijo Marka. Ko mu pomoli kovač desnico, da bi dobil plačilo, odseka mu kra- 260 Ijevič roko, ali d d mu tudi denarja, da more kovač živeti do smrti brez dela. Nat6 se odpravi na šarcu proti Musi. Začne se ljut boj. Orožje je bilo kmalu potrto; skočita s konj in se začneta boriti. Metala sta se celi dan, ali drug drugemu nista mogla kaj. Na enkrat pa zavije Musa Marka, vrže ga na 265 zeleno travo in mu poklekne na prsi. V tej stiski zavpije kraljevič: „Kje si danes, posestrima vila?" Hitro se oglasi vila iz oblakov: „Ali ti nisem pravila, da se ogiblji boja v nedeljo. Sramota bi bila, ko bi se lotila dva jednega samega; saj imaš še svoje bodalo!" Musa vzdigne začudjen glavo in gleda, od kod govori vila. Marko 270 pa potegne bodalo izza pasa in razpara Muso od popka do grla. Ko ogleduje mrtvega nasprotnika, zapazi, da je imel troja rebra in troje srce. Jedno srce je bilo mrtvo, drugo je še trepetalo, na tretjem pa je spala kača. Zdajci se prebudi kača in mrtvo truplo začne skakati po travi, kača pa reče Marku : „Zahvali se Bogu, 275 kraljevič Marko, da se nisem prebudila, ko je bil Musa še živ; tedaj bi ti bila huda pela!" Mrtvecu odseka junak glavo, vrne se v Stambul, pa jo vrže sultanu pred noge. Od straha skoči car na noge, ko zagleda glavo, a Marko se vrne z bogatimi darovi k svoji materi v Prilip. 280 Mati ga zopet sili, naj se oženi. Uboga jo, snubi več deklet in se oženi z Jelico. Živel je srečno z njo. Nekdaj pa pozove turški car Marka na pomoč proti Arabom. Ko se je bojeval mož daleč od doma, prihrumi sovražnik Markov Mino s Kostura v Prilip, razdene grad in odvede Markovo ženo seb6j v sužnost. Ko zve 285 kraljevič žalostno novico, pridirja pred Kostur. Preoblečen za meniha gre v grad in pripoveduje Minu, da je Marko umrl. Mino se 11 veseli te novice, ker se je hotel oženiti z Jelico. On menih naj bi ga poročil z njo. Ali pri poroki ubije Marko svojega sovražnika in 290 reši Jelico. Ali še sedaj ni ostal dolgo dom&. Junačil je po svetu, občeval je z najboljšimi junaki srbskimi, marsikomu je pomogel v sili ter postal tako junak, o kterem seje uresničil blagoslov Urošev. Junačil je nad sto let, šareč mu je ostal vedno zvest, po-295 mogel mu je v marsikaki zadregi. Ko je čutil Marko, da mu bode kmalu konec dnij, napoti se na Urvino planino. Na potu se začne spodtikati šareč in točiti solze. Marko ga vpraša, kaj mu je. „Kaj bi se ne spodtikal, kaj bi ne točil solz, ker se morava kmalu ločiti." Jaše dalje. Na planini med dvema jelama je studenec; v njem 300 zagleda Marko svojo osodo, da mu je blizu konec posvetnega delovanja. S svojo sabljo zabode šarca, da bi ga ne dobili Turki v pest; sabljo zlomi, topuz pa zavihti in ga vrže s planine v morje rekoč: „Kedar pride moj topuz na suho, naj se rodi junak, kakoršen sem jaz." Nato napiše svojo oporoko: „Kdor bere ta list, naj zna, 305 da je mrtev Marko. Tri pasove zlata imam pri sebi; jeden naj bo za moj pogreb, drugi za cerkve, tretji za slepce, da bodo pevali slavo mojo!" List obesi na vejo, sleče dolamo, razgrne jo pod jelo, prekriža se, leže, potegne kalpak na oči in — umrje. Osem dnij je ležal, nikdo si ga ni upal buditi, kar pride po potu iguman Vaso 310 s Svete gore. Ta čita list, spravi Marka na Sveto goro in ga pokoplje v vilindarsM cerkvi, spomenika pa mu ne postavi, da bi ne oskrunili mrtveca sovražniki njegovi. Druga pesen pa pripoveduje o njem, da ni mrtev, ampak on spi v votlini in bode prišel nekdaj rešit svoj narod. Fr. Hubad. 67. Kralj Marko. (Narodna pesen.) 5 Sta zjutraj zgodaj vstajala, Veselo se sprehajala, Šla sta na hode visoke, Odpirat line široke. Stoji na skali beli grad, Notri se shaja Marko mlad, Ino mlada Alenčica, Prelepa turška d'vojčica. Tako Alenka govori: „Gosta megla po' polj' leži. No kaj je to ? Kak<5 je to ? Kaj, Marko, kol' iz tega bo?" Tako je rekel Marko mlad: „Tam ni nobene megle znat', Le turški konji tak' sopo, Ki k meni v goste zdaj gred6. 10 Ko Turki pridejo pod grad, Naproti pojdi jim do vrat; Ko pa po meni vprašajo, 20 Po turško se obnašajo, Odgovor jim t.ako-le daj: Doma ni mlad'ga Marka zdaj, Ne bo ga tudi drevi še In jutri večer javeljne." 25 Že so pred grad prijezdili, Samo odpirat' videli. Z desnico jih sprejemala, Z levico jih objemala : „No, dobro jutro, Turki vi, 30 Pri domu mlad'ga Marka ni. Ne bo ga drevi tudi še In jutri večer javeljne." K rumeni miz' jih posadi, Dovolj da vina in jedi; 35 Hiti orožje jim pobrat', Ga nese v hram sedemnajstkrat. Tam Turkom je napivala, Si v nedrije ga zlivala. Si sabljo brusi Marko mlad, 40 Da se potresa svetli grad. Tako en Turek govori: „Koga na vrhu tak' grmi? Gotovo Marko je doma, Na brusu svetlo sabljo 'ma." 45 Tako Alenka govori: „Zdaj mlad'ga Marka doma ni, Ne ho ga tudi drevi še In jutri večer javeljne. Tak6 le putice grebo, 50 Ko drobna jajčica neso." Turčine je vpijanila, Si v nedrije ga zlivala. Zdaj v hišo Marko prileti, Iz nožnic sablja zazvoni. 55 Turčine je posekal vse, En sam pod mizo skriva se. Turčin tako zdaj govori: „0j čakaj, čakaj, Marko ti, Oj čakaj, čakaj, Marko mlad, 60 Ob glavo me nikar ne djat'! Me pusti živ'ga, zdravega, Te prosim jaz junaškega. Od mene zvedel bode vsak, Kakov ti Marko je junak!" Tak6 je rekel Marko mlad: 65 „Usmiljenje ti čem skazat'. Jaz hočem živ'ga te pustit', Oj živ'mu, pa ne zdrav'mu bit'." Hiti ga zdaj spod mize 'zvleč', Po svoje hoče mu postreč'. 70 Polomil mu je vse kosti, Staknil mu potlej je oči. Na brz'ga konj'ča ga je djal, Bandero svoje v roke dal: Ga nesti carju turškemu. 75 Poročil pa je bil njemu: „Če se mu kaj do mene zdi, Naj pride k meni sam v gosti; Se bova skupaj skusila, Bo videl on, kaj Marko zna!" 80 Turčin se vzdigne in leti, V Turčijo daleč prihiti. Pri oknu turški car srčni5 Sklicuje k sebi carinjo: „Oj le sem, le sem carinja! 85 Vesela bo zdaj najina, Bandero Markovo neso, Gotovo vzad' ga peljejo." Turčin pod grad prijezdil bil, Se turški car je veselil, 90 Nevtegoma ga je spraš'val: „A1' si pri Marku se gosfval?" Tako mu Tur'k odgovori: „Te bile čudne so gosti! Bil, car, pri Marku sem v gosteh, 95 Bi zlodju raji bil v pesteh; Polomil mi je vse kosti, Staknil mi potlej je oči, Na brz'ga konj'ča me je djal, Bandero svoje v roke dal. 100 Poročil je, če se ti zdi, Da pojdi k njemu sam v gosti; Se bota skupaj skusila, Boš videl ti, kaj Marko zna." 68. Uroš in (N&rodna Sešli so se tabori četirje Na Kosovem, na prelepem polju, Poleg bele Samodreže cerkve: Prvo tabor Vukašina kralja, 5 Drugo tabor Uglješe despota, Tretje tabor vojvode je Gojka, A četrto carjevič-Uroša; Caijevi se pulijo za carstvo, Pomoriti se hote med sabo 10 In poklati z zlatimi se noži, Ne ved6 pa, komu ide carstvo. Kralj Vukašin pravi: „Meni ide;" DespotUglješ: „Nikdar,ampak meni;" Vojvod Gojko : „Nikdar, meni ide ;" 15 Tiho mladi carjevič je Uroš, Tiho j' dete, ničesar ne reče, Govoriti ne sme radi bratov, Kadi bratov, treh Mrljavčevičev. Pismo piše Vukašine kralje, 20 Pismo piše in pošilja sela, Ga pošilja k belem' Prizren-gradu Do Nedeljka, slavnega vladike, Da on dojde na Kosovo ravno In razpravi, komu ide carstvo; 25 On obhajal svetlega je carja, Ga obhajal in izpovedaval, In pri njem so knjige starodavne. Pismo piše Uglješa despote, Pismo piše in pošilja sela, 30 Ga pošilja k belem1 Prizren-gradu Do Nedeljka, slavnega vladike; Tretje pismo piše vojvod Gojko In pošilja sela ognjevit'ga; A četrto carjevič Uroše 35 Pismo piše in pošilja sela. Drobna pisma pišo vsi četirje, Pošiljajo ognjevite sele, Ali drug od drugega potajno. In sešli so seli so četirje 40 Vsi četirje v belem Prizren-gradu V belih dvorih vladike Nedeljka. A pri domu bilo ni vladike, Ampak bil je v cerkvi na j utre nji, Mrljavčeviči. pesen srbska.) Na jutrenji in na liturgiji. Ali silni so ognjeni seli, 45 Ali so ti silnejši od silnih! Odjahati niso konj hoteli, Ampak konje so nagnali v cerkev In pletene potegnili biče, Pak udrili vladiko Nedeljka: 50 „Brzo hodi, vladika Nedeljko, Brzo hodi na Kosovo ravno, Da razpraviš, komu ide carstvo; Ti obhajal svetlega si carja, Ga obhajal in izpovedaval, 55 Starodavne knjige so pri tebi; Al' je zdaj ti izgubiti glavo." Solze toči vladika Nedeljko, Solze toči, pak jim progovarja: „ Odstopite, silnejši od silnih, (10 Da mi v cerkvi službo dovršimo, Znalo bo se, komu ide carstvo." Odmaknili so takoj se oni. Kedar božjo so zvršili službo In pred belo izstopili cerkev, 65 Progovarja vladika Nedeljko: „Deca moja, vi četirje seli! Jaz obhajal svetlega sem carja, Ga obhajal in izpovedaval, Ali nisem vprašal ga o carstvu, 70 Vprašal sem ga, kaj se je zagrešil; Al' idite do Prilipa grada K belim dvorom kraljeviča Marka, Da do Marka, mojega učenca; Pisma se pri meni je naučil 75 In pri carju bil pisar je Marko, On vam knjige starodavne hrani, On razpravi, komu ide carstvo; Vi pozov'te na Kosovo Marka, Marko hoče pravo razložiti, 80 Ker se Marko ne boji nikogar Razven Boga, istine jedine." In četirje seli odpravili, Odpravili so se k Prilip-gradu K belim dvorom kraljeviča Marka. 85 Kedar došli so pred bele dvore In na vrata vdarili s tolkalcem, Cula to je Jevrosima majka, Pak pozivlje svoj'ga sina Marka: 90 „Siue Marko, moje dete drago, Kdo na vrata bije pač s tolkalcem, Kakor da so seli od očeta?" Marko vstane in odpira vrata; Seli Marku so se poklonili: 95 „Božjo pomoč, gospodare Marko!" Lepo Marko z roko je sprejema: „Dobro došli, moja draga deca; Ali zdravi vitezi so Srbi In častiti carjevi in kralji?" 100 Poklone se seli mu ponižno: „Gospodare, kraljeviče Marko! Vse je zdravo, ali ni pri miru: Težko se je svadila gospoda Na Kosovem, na širokem polju, 105 Poleg bele Samodreže cerkve; Oni zdaj se pulijo za carstvo, Pomoriti se hote med sabo In poklati z zlatimi se noži, Ne vedo pa, komu ide carstvo; 110 Tebe zovo na Kosovo ravno, Da jim rečeš, komu ide carstvo." Marko ide k svojim belim dvorom, Pa dozivlje Jevrosimo majko: „Jevrosima, moja mila majka! 115 Težko se je svadila gospoda Na Kosovem, na širokem polju, Poleg bele Samodreže cerkve; Oni zdaj se pulijo za carstvo, Pomoriti se hote med sabo 120 In poklati z zlatimi se noži, Ne vedo pa, komu ide carstvo; Mene z6vo na Kosovo ravno, Da jim rečem, komu ide carstvo." Kol'kor Marko je želeč pravice, 125 Tol'ko prosi Jevrosima majka: „Sine Marko, majkin ti jodinec! Moja hrana v kletev ti ne bodi! Boj se, sine, govoriti krivo, Bod' na ljubo stricema al' oči, 130 Ampak sodi po pravici božji; Boj se, sine, izgubiti dušo; Bolje ti je izgubiti glavo, Nego svojo ogrešiti dušo." Marko vzame knjige starodavne In opravi sebe in šarina, 135 Se šarinu vrže na ramena, Pak odide na Kosovo ravno. Ko sta bila kralju do šotora, Govori si Vukašine kralje: „ Blagor meni, blagor, mili Bože! 140 Glejte meni, moj'ga sina Marka, On poreče, meni ide carstvo; Od očeta preostane sinu." Marko sluša, ničesar ne reče, A na šotor ne okrene glave. 145 Ko ga vidi Uglješa vojvoda, Sam pri sebi Uglješa besedi: „Blagor meni, glejte mi sinovca, On poreče, meni ide carstvo; Eeci Marko, meni ide carstvo, 150 Bratski skupaj bova carovala." Marko j' tiho, ničesar ne reče, A na šotor ne okrene glave. Ko zagleda vojvoda ga Gojko, Prične Gojko sebi govoriti: 155 „Blagor meni, glejte mi sinovca, On poreče, meni ide carstvo; Ko je Marko bil še slabo dete, Jaz sem Marka vrlo si priljubil, Sem ga v nedra svilena zavijal 160 Kakor krasno jabolko od zlata ; Koder koli hodil sem na konju, Sem povsodi s sabo vodil Marka; Eeci Marko, meni ide carstvo, Ti caroval, Marko, bodeš prvi, 165 Jaz pa bodem tebi do kolena." Marko sluša, ničesar ne reče, A na šotor ne okrene glave. Gre naravnost k belemu šotoru, Da k šotoru mladega Uroša; 170 Vodi šarca carju do šotora, Tam razjahal Marko je raz šarca. Ko zagleda ga nejaki Uroš, Od blazine svilene poskoči, Lahko skoči, pak si progovarja: 175 „ Blagor meni, glejte moj'ga kuma, Glejte kuma, kraljeviča Marka; On poreče, komu ide carstvo." Razširila roke sta k objemu, Pak se v belo poljubila lice, 180 Za junaško vprašala se zdravje, Na blazine svilene se vsedla. Malo časa je tako preteklo, Dan preide, temna nočca pride. 185 Ko je v jutru zasvetilo jutro In zvonovi v cerkvi zazvonili, Na jutrenje dojde vsa gospoda. Božjo službo v cerkvi so zvršili In iz bele izstopili cerkve, 190 Sedli so pred cerkvijo v stolove In z rakijo vživali slaščice. Marko vzame knjige starodavne, Knjige gleda in govori Marko: „0j moj oče, Vukašine kralje! 195 Malo 1' ti je tvoje kraljevino? Malo 1' ti je ? Pusta ti ostala! Še za tuje pulite se carstvo. A ti striče, Uglješa despote! Malo 1' ti je tvojega despotstva? 200 Malo 1' ti je ? Pusto ti ostalo! Še za tuje pulite se carstvo. A vojvoda, Gojko, striče meni! Malo 1' ti je tvojega vojvodstva ? Malo 1' ti je ? Pusto ti ostalo ! 205 Še za tuje pulite se carstvo. Vidite li, da vas Bog ne vidi! Knjiga pravi: Uroša je carstvo,, Od očeta je ostalo sinu; Deteta je carstvo po rodbini. 210 Njemu carstvo je izročil care, Ko na smrti legel je k počitku." Ko to čuje Vukašine kralje, Kralj poskoči od zemlje na noge, Pak potegne pozlačeni handžar, 215 Da zabode svoj'ga sina Marka. A pobegne Marko pred očetom, Ker se njemu, brate, ne pristoja, Da se z lastnim bije roditeljem. Bega Marko okrog bele cerkve, 220 Okrog bele cerkve Samodreže, Bega Marko, kralj pa ga proganja, Da sta trikrat sestavila kolo Okrog bele Samodreže cerkve. Bil gotovo kralj bi ga dohitel, Al' iz cerkve nekaj pregovarja: 225 „Beži v cerkev, kraljeviče Marko ! Vidiš, danes ti je poginiti, Poginiti po očetu lastnem Za pravico in resnico božjo." So odprla se cerkvena vrata, 230 Marko v belo je pobegnil cerkev, In za njim so vrata se zaprla. Kralj doide na cerkvena vrata In po stebru s liandžarom udari; Iz stebra je krvca prikapljala! 235 Pokesal se kralj sedaj je jako in govoril žalostne besede: „Jaoh meni pri jedinem Bogu, Ker sem sina svojega pogubil!" Al' iz cerkve nekaj pregovarja: 240 „Ali čuješ, Vukašine kralje! Ti posekal nisi sina Marka, Božjega si angelja posekal." Vrlo žal je kralju radi Marka, Pak ga ljuto kolne in preklinja: &45 „Sine Marko, da te Bog ubije! Ti ne imaj groba, ne poroda! In da bi ti duša ne izpadla, Dokler turškemu nis' služil carju." Kralj ga kolne, car ga blagoslavlja: 250 „Kume Marko, da ti Bog pomore ! Da je svetlo tvoje lice v zboru! Da ti seka sablja na bojišču! Da junaka bilo ni nad tebe! Da spominja se ime povsod ti, 255 Dokler solnce je in dokler mesec!" Kar sta rekla, Marku se je steklo. I. Jenko. 69. Smrt kraljeviča Marka. (Narodna pesen srbska.) Rano Marko kraljevič napoti Kedar bil je Marko na Urvini, Se v nedeljo pred žarečim solncem Prične njemu šareč poklek'vati, 5 Pokraj moija v Urvino planino. Poklek'vati in solze točiti. To je Marku vrlo mučno bilo, Pak je šarcu pregovarjal Marko; „Aj ti, šareč, aj ti dobro moje! 10 Glej, sedaj je šestdeset iu sto let, Odkar jaz sem s tabo se seznanil; Še nikoli nisi mi poklekal, Ali danes si pričel poklekat', Mi poklekat' in solze točiti: 15 Vedi Bog, al' dobro biti noče, Naju komu ide za življenje, Ali meni ali morda tebi." Ni še Marko dobro izgovoril, Kliče vila z Urvine planine 20 Ter dozivlje kraljeviča Marka: „ Pobratim e, kraljeviče Marko ! Veš li, 'brate, kaj ti konj pokleka? Zal je šarcu tebe gospodarja, Ker se kmalu vama je ločiti." 25 Ali Marko vili pregovarja: „Bela vila, da boli te grlo ! Kako bi se jaz od šarca ločil, Ki prehodil zemljo sem in mesta In obhodil iztok do zapada, 30 Pa ni konja boljšega od šarca Nit' nad mano boljšega juuaka. Jaz ne mislim se ločiti s šarcem, Dokler mi je glava na ramenih." Al' mu bela odgovarja vila: 35 „Pobratime, kraljeviče Marko! Nikdo šarca ti odvzel ne bode, Niti moreš poginiti, Marko, Od junaka ali ostre sablje, Od topuza, bojnega al' kopja, 40 Ne bojiš na zemlji se junaka; Ali ti je bolnemu umreti, Da od Boga, starega krvnika. Ako pa mi verovati nočeš, Kedar bodeš kvišku na planini, 45 Od desnice se ozri na levo In zagledal boš dve tanki jeli; Vso ste goro z vrhoma nadrastli In z zelenim jo pokrili listjem, A med njima voda je studena; 50 Tamkaj, Marko, šarina okreni, Ga razjahaj, k jeli ga priveži In se skloni nad studeno vodo, Svoje notri boš zagledal lice, Videl bodeš, kdaj ti je umreti." Tako Marko je poslušal vilo; 55 Kedar bil je kvišku na planini, Od desnice se ozre na levo In opazil je dve tanki jeli; Vso ste goro z vrhoma nadrastli In z zelenim jo pokrili listjem; 60 Tam je Marko šarina okrenil, Z njega stopil, k jeli ga privezal In se sklonil nad studeno vodo, Svoje lice v vodi je ugledal; Kedar Marko je ogledal lice, 65 Vidi Marko, kdaj mu je umreti; Solze lije, pak si beseduje: „Svet lažnjivi, moje lepo cvetje! Pač si lep bil, a za kratek časek! Pač za malo, samo tri sto letin! 70 Prišla doba, da s teboj se ločim." Pak izdere kraljeviče Marko, Pak izdere sabljo od pojasa In pristopi do šarina konja, Pak odseka šarcu glavo s sabljo, 75 Da bi šareč ne zapadel Turkom, Bi ne delal Turkom sužnje tlake In ne nosil vode in vedrice; A ko Marko je posekal šarca, Šarca konja lepo je zakopal, 80 Bolje šarca, neg' Andreja brata. Bridko sabljo stere na čvetero, Da mu sablja ne zapade Turkom, Da ni dano Turkom se ponašat' S tem, kar njim po Marku je ostalo, 85 Da krščanstvo Marka ne proklinja. Ko razbil je Marko bridko sabljo, Bojno kopje zlomi na sedmero In zažene v jelkine ga veje; Vzame Marko buzdovau si perni, 90 Vzame njega si v desnico roko, Pa ga vrže z Urvine planine, Vrže v sinje in globoko morje ; A topuzu Marko beseduje: „ Kedar topuz moj iz morja pride, 95 Takrat rodi, kakor jaz, junak se." Ko razdrobil Marko je orožje, Od pojasa pismeno orodje In iz žepa vzame belo pismo; Pismo piše kraljeviče Marko: 100 „Kdor li dojde v Urvino planino Na studeno vodo in med jelki Ter junaka tamkaj najde Marka, Vsakdo vedi, da je Marko mrtev. 105 Tri pasove blaga je pri Marku, Vse blago je suho, žolto zlato. Prvi pas Bog njemu blagoslovi, Kdor zakoplje mrtvo moje telo; Z drugim pasom naj krase se cerkve, 110 Tretji pas je slepcem in hromakom, Da po svetu hodijo mi slepci, Da v njih pesnih Marko se spominja." Kedar Marko pismo je napisal, Vzame, vrže v jelkine ga veje, 115 Kjer iz pota lahko je zazreti, A pisalo vrže v hladno vodo; Suknjo Marko odloži zeleno, Jo pod jelko razprostrl po travi, Se prekriža in na suknjo sede, 120 Sobolovko na oči potegne, Doli leže, a ne vstane gori, Mrtev bil je Marko kraj vodice Od nedelje do nedelje druge. Kdor li hodi po široki cesti 125 Iu opazi kraljeviča Marka, Vsakdo misli, da tu Marko spava, In obrne daleč okrog njega, Ker boji se, da ga ne prebudi. Kjer je sreča, je nesreča tudi, 130 Kjer nesreča, tudi ni brez sreče: Ali dobra sreča je nanesla Igumana Svetogorca Vasa Od prebele cerkve Vilindara, Z njim učenca njega Izaijo. Ko opazil je iguman Marka, 135 Pak učenca z desno opozori: „Tiho sinko, da ga ne prebudiš, Slabe volje Marko je po spanju In oba bi mogel pogubiti." A gledaje, kako Marko spava, 140 List nad Markom je menili opazil In na tihem pismo je prečita!; Pismo pravi, da je Marko mrtev. Raz konjiča je menih razjahal In junaka se doteknil Marka, 145 Ali davno Marko se je ločil. Solze toči proiguman Vaso, Ker je njemu vrlo žal po Marku; Tri pasove blaga mu odpaše, Je odpaše, sebi je pripaše. ' 150 Misli, misli proiguman Vaso, Kje zakopal mrtvega bi Marka; Misli, misli, naglo si izmisli: Vrže Marka mrtvega na konja, Ga odnese k morju na bregove, 155 Z mrtvim Markom sede na brodove In odnese ga na Sveto goro, Pod Vilindar-cerkev ga donese In odnese ga v Vilindar-cerkev; Moli Marku, česar mrtvim treba, 160 Bilje poje mrtvemu na zemlji; Sredi bele Viliudara cerkve, Ondi starec Marka je pokopal; A spomina njemu ne postavi, Da o grobu Marku ne pozve se, 165 Da se dušman njemu ne osveti. I. J etiko. 70. Ljubušina sodba. (Zelenogorski rokopis.) Aj Veltava! kaj kališ si vodo, Kaj kališ si vodo srebropeno? Al' te huda je razrila buija. Vsuvši točo iz nebes širokih, Oplaknivši glave gor zelenih, Izplaknivši zlatopesko glino? MKak' bi si jaz vode ne kalila? Ker v razprtju sta rojena brata, Brata zavolj dedine očetne. Kruto se prepirata med sabo, 10 Ljuti Hrudoš ua Otavi krivi, Na Otavi krivi zlatonosni, Staglav hrabri na Radbuzi hladni, Oba brata, oba Klenoviča, Stare krvi Tetva-Pepelove, 15 Ki prišel je s Cehovimi polki V te dežele blage črez tri reke." Priletela družna lastovica, Priletela od Otave krive, Na okence sedla je odprto, 20 U Ljubušiu zlati dvor očetui, Dvor očetni, v svetem Višegradu, Žalovala in tožila milo. Ko to sliši uju rojena sestra, Sestra njuna v Ljubušinem dvoru, 25 Sprosi knežnjo, notri v Višegradu, Na razsodbo postaviti pravdo, Oba njena brata poklicati In soditi njima po zakonu. Reče knežnja razposlati posle: 30 K Svetoslavu od Ljubice bele, Taino, kjer so dobrovine mlade, K Ljutoboiju z Dobroslavskih liolmov, Tamo, Laba kjer Orlico pije, K Ratiborju od gor Krkonosov, 35 Kjer pogubil Trat je kačo hudo, K Radovanu od Kamena mosta, K Jarožirju, kjer so rečna brda, K Streziborju od Sasave lepe, K Samorodu z Meže srebronosne, 40 Po vse kmete, lehe in vladike, Po Hrudoša, po Staglava brata, Ki sta v vraštvu za dedino oč'no. Ko zbero se kmetje, lehi iu vladike Vsaki vstopi v Ljubušinem dvoru, 45 V Višegradu se po svojem rojstvu, Vstopi knežnja se v obleki beli Na očetni stol v slovečem zboru. Pristopite dve devici modri, Poučeni v viteških besedah. 50 Jedna ima deske pravdodatne, Druga meč, vso krivdo karajoči. Proti njima plamen pravoskazen In pod njima svetočudna voda. Začne knežnja v oč'nem, zlatem stolu: 55 „Moji kmetje, lehi in vladike! Bratoma zdaj razrešite pravdo, Ki razprla sta se za dedino, Za očetno dedino med sabo. 60 Po zakonu večnoživili bogov Bosta naj al' vkup oba vladala, Al' pa v ravni se delila meri. Moji kmetje, lehi in vladike! Presodite moje si izreke, 65 Ali bodo po razumu vašem. Če ne bodo po razumu vašem; Vstanovite njima novo sodbo, Ki bi huda umirila brata." Vklonijo se lehi in vladike TO In počnejo tiho govoriti, Govoriti tiho rnedi sabo In hvaliti z'lo izreke njene. Ljutobor od Dobroslavskih holmov Vstane, začue tako govoriti: 75 „ Slavna knežnja, v oč'nem zlatem stolu! Premislili smo izreke tvoje, Zberi glase po narodu svojem!" Brali devi sodnji ste glasove, Zbirali ste jih v posode svete, 80 Pa jih dali razglasiti lehom. Vstal Radovan je s Kamena mosta In začel je preštevati glase In večino razglašati v narod, V narod, v zbor na razsojenje sklican: 85 „Oba rodna brata Klenoviča, Stare krvi Tetva-Fepelove, Ki prišel je s Cehovimi polki V te dežele blage črez tri reke, Naj med sabo se tako vgodita, 90 Da oba vkup bodeta vladala!" Vstane Hrudoš od Otave krive, Žolč razlije mu po vsem se drobu, Tresejo se jeze mu vsi udje, Z roko mahne, ko mlad tur zarjove: 95 „Gorje ptencem, ko k njim kača zajde, Gorje možem, ko jim žena vlada! Možem vladat' možu je spodobno, Gre po pravdi dedina prvencu!" Vstane v stolu Ljubuša očetnem, 100 Reče: „Kmetje, lehi in vladike! Slišali ste sramočenje moje, Le sodite sami svoje pravde, Jaz ne morem sodit' vam prepirov. 'Zvolite si jednakega moža, Ki bo s krutim vam železom vladal; 105 Ženska roka je za vas preslaba!" — Fr. Levstik. 71. J a r o s 1 a v. (Kraljedvorski rokopis.) I. Oznanjujem vam povest preslavno O velikih bitvah, ljutih bojih; Stojte ino ves svoj um zbirajte, Stojte, čudo bo vam poslušati! V zemlji, tam kjer Olomuc vladuje, 5 Tamkaj stoji gora nevisoka, Nevisoka, Gostajnov ime jej, Na njej mati božja čuda dela. Dolgo zemlje nam so v miru bile, Dolgo blagor je cvetel med ljudstvom; 10 Al' od vzhoda v zemljah burja vstane, Vstane zavolj hčere Tatar-kama, Ki so jo za kamenje kristjanje, Za zlato, za bisere ubili. Kublajevna, lepa kakor luna, 15 Sliši, da so zemlje na zahodu, Da ljudij v teh zemljah živi dosti, Šeg pogledat tujih se odpravi. Skoči deset na noge junakov, Dve devici v njeno spremljevanje. 20 Brž zbero si, česar jim je treba, Vsi na ročne vsedejo se konje, Tja hitijo, kamor solnce teče. Kakor sije rana zora v jutra, Kedar vzide nad lesove mračne: 25 Tak' sijala hči je Kublaj-kama, Krasna z rojstva in v obleki krasni. Ograjena vsa je v zlato, Venčana je z biseri in kamni. Čudijo se Nemci tej lepoti, 30 Zavidajo z'lo bogastvo njeno. Strežejo na potih njene ceste; Glej, in na-njo padejo med drevjem, Umore jo, vzamejo bogastvo. II. 35 Ko to sliši Kublaj, kam tatarski, Kaj se z drago je zgodilo hčerjo, Zbira vojske iz vseh močnih zemelj, Teče z njimi, kamor solnce speje. Slišali so kralji na zahodu, 40 Da hiti kam nad njih ljudne zemlje: Zberejo se hitro jeden k drugu, Združijo si preveliko vojsko In nasproti mu gredo na polje, Polože se na ravnino širno, 45 Polože se, čakajo tam kama. Kublaj reče svojim čarodejem, Kozeluikom, vedežem, zvezdarjem, Da prihodnost naj bi mu odkrili, Kakšen kouec boj imel bi vzeti. 50 Zberejo se precej čarodeji, Kozelniki, vedeži, zvezdarji, V dve strani so kolo razstopili, Črni trst po dolgem položili In na dve ga poli razcepili; 55 Prvi poli ime Kublaj dali, Drugi poli ime kraljev dali In nad njima stare pesni peli. Začneta se trsta bojevati, Glej, in trst je Kublajev premogel. 60 Vzradova se množje vsega ljudstva, Vsaki teče ročno h konjem svojim, In vojske se stavijo brž v vrsto. Tega znali niso nič kristjanje, Drli so brez uma v red poganov, 65 Bili so na svojo moč prevzetni. Tu je prvi boj med njimi vdarjen, Strele deže, kakor toča z mrakov, Lom oščepov, kakor ropot groma, Blisket mečev, kakor ogenj buije. 70 Obe strani z nevstrah'vano silo Jedna dragi prestopiti brani. Že kristjanje gnali so pogane, Bili bi jih uže premagali, Al' prišli so čarodeji v novo 75 In prinesli razcepljena trsta. Tatarji se z'lo so razpalili. Na kristjane ljuto so planili, Tako strašno jih pred sabo gnali. Da ko plaho zver jih razkropijo. 80 Tu ščit leži, tu čelada draga, . .. Tu konj vlači vojvoda v stremenih, Tukaj teče ta zastonj v Tatarje, Oni prosi milosti od Boga. Tako zmogli so Tatarji ljuti In kristjanom naložili davek 85 In podvrgli so si dve kraljestvi, Stari Kijev, Novigrad prostrani. III. Brž raznese to gorje se v zemljah, Ljud začno po vseh deželah brati, Naberejo štiri krepke voje, 90 Obnovijo vraštvo s Tatarini. Tatarji se v pravo stran ognejo. Ko mrak črni, ki grozi posuti Z ledom svojim sade tolstih polij: Tako slišan bil je roj od daleč. 95 Hitro Ogri zbirajo se v trume, Brž se z njimi srečajo v orožju; Al' zastonj je srčnost in vsa hrabrost In zastonj njih drzno upiranje. V sredo vojske vdarijo Tatarji, 100 Razkropijo vse njih množne voje, Pobero vse, kar je v zemlji bilo. Up odstopi zdaj od vseh kristjanov, To gorje med vsemi je največje. In prosili žalostno so Boga, 105 Da odrešil bi jih zlih Tatarjev: „Vstani, Gospod! vstani v svojem srdu! Sprosti vragov nas preganjajočih, Potlačiti čejo dušo našo, Stiskajo nas, ko ovce volkovi; _ no Boj zgubljen nam prvi, zgubljen drugi!" Tatarji se v Poljski razložijo, Zmirom bliže ropajo po zemljah, Priderejo ljuto k Olomncu. Tužna vstane žalost po krajinah, 115 Nič ni bilo prosto pred pogani. IV. Bitva prvi, bitva dan je drugi, Ne nakloni se nikamor zmaga. Razmnoži se množica Tatarjev, Ko jesen se množi trna večerna. 120 In v povodnji teh Tatarjev ljutih Zibal se je trop kristjanov v sredi, Šiloma je rinil tja na hribec, Tja, kjer mati božja čuda dela. 125 „Kvišku, bratje! kvišku!" vpije Vueslav, Z mečem na ščit sreberni udari In zasuče prapor više glave. Vse se vzmoži, vse v Tatarje skoči, Zberejo se v jedno silo silno 130 In udar'jo, kakor ogenj 'z zemlje, Tjakaj v hribec iz premnož'ce vragov. Vkreber s hrbtom vračajo se v hribec, Na podhribu v šir se razložijo, Spodaj v ostro se zožijo brado, 135 V pravo, levo krijejo se s ščiti. Bistra kopja polože na rame, Drugi prvim, tako dragim tretji. Mraki strel tu z gore na Tatarje! V tem pa zemljo črna noč posuje, 140 Razvali se k zemlji in k oblakom In zapira oči, ki so vnete, Krščenikov, Tatarjev nasprotno. Vrh naspejo v gosti tmi kristjanje, Okrog vrha skopljejo nasipe. V. 145 Ko začenja se na vzhodu jutro, Ves povzdigne se sovražni tabor; Tabor strašni ta je okrog holma In v daljavo nedozirno daleč. Tu na ročnih konjih gomezijo, 150 Nosijo na kopjih nataknjene V šotor kama glave krščenikov. Zdaj se množje zbere v jedno silo, Merijo vsi proti jedni strani, Brž se gori pomičejo v hribec 155 In prestrašno zaženo kričanje, Da razlega se iz gor in dolov. Po nasipih so kristjanje stali, Mati božja hrabrost jim dajala. Napenjali brž so toge loke, 160 Silno z meči ostrimi mahali; Odstopiti morajo Tatarji! Eazhudi se ljut' tatarski narod, Razjezi se kam njih v krutem srdu. V tri vrste se ves razstopi tabor, 165 V trijeh vrstah se ženo na hribec. Vrgli dvajset so dreves kristjanje, Posekali vse, kar tam jih stalo, Privalili klade v kraj nasipa. Koj Tatarji zaženo se v nasip, Zarjovejo do oblakov strašno; 170 Razmetavat' že začn6 nasipe, Klade močne že vale z nasipov. Te mečkajo Tatarje ko črve In tero jih daleč še na ravnem. Bilo dolgo bojevano kruto, 175 Da je konec boju noč storila. Aj za Boga! glejte, slavni Vneslav, Vneslav vržen od strele z nasipa! Srca vsa zdaj huda žalost stisne Strašna žeja žge jim drob nemilo, 180 Rosno travo suhih grl ližejo. VI. Večer tih tu prejde in noč hladna, Noč pa v sivo spremeni se jutro; Vse je tiho v taboru Tatarjev. Dan na poldne že se razgoreva, 185 V hudi žeji padajo kristjanje, Odpirajo usta zapečena Hripavo pojoč na mater božjo, K njej očesa dvigajo zmedlena, Žalostno pa lomijo z rokami, 190 Tužno zrejo od zemlje v oblake. „Delj trpeti žeje ni mogoče, Ni mogoče v žeji bojevati; Komur zdravje, komur drag životek, Ta naj išče milosti v Tatarjih. 195 Huje vmret' za žejo ko pod mečem, V sužnosti bo vsaj vode zadosti!" Tako reče jeden, tako drugi. „Z mano, kdor tak' misli," vpije Vestonj, „Z mano, z mano, kogar žeja tare!" 200 Tu Vratislav ko tur mladi skoči, Vestonja za silne pazhe zgrabi, Reče: „Skrumba ti kristjanov večna! Vreči dobre češ ljudi v pogubo? V milost upat' je od Boga hvalno, 205 Ne v sužnosti od Tatarjev divjih. Ne hitite, bratje, mi v pogubo! Pretrpeli smo najhujše vedro, Bog podpiral nas je v žarnem poldnu, Bog pomoč nam pošlje upajočim. 210 Sram, možje! vas teh besed naj bode, Dokler čete se junaki zvati! Ak' umremo žeje na tem holmu, Ta smrt bo od Boga nam poslana; 215 Ce pa mečem se podamo vragov, Umorili bomo sami sebe. Pred Gospodom sužnost je gnusoba, Greh je voljno vrat podati v sužnost! Z mano pojte, možje! kdor tak' misli, 220 Tja, kjer stolec matere je božje!" Množ'ca gre za njim h kapeli sveti: „Vstani, Gospod, vstani v svojem srdu V zemljah vzdigni nas nad vrage naše Vsliši glase k tebi upijoče ! 225 Glej, zajeli so nas hudi vragi. Reši krutih nas vezij tatarskih In mokrote našemu daj drobu, Prinesemo dar ti glasonosni! Potri v zemljah naših neprijat'lje, 230 Zatri jih na vek in vekov veke!" Glej, na nebu na vznojenem mraček! Dahne veter, zabobni grom strašni, Zatemni se oblak po vsem nebu, Bliski tresk tresk! na tatarski tabor, 235 Dež obili oživi studence. VII. Mine burja. Vojska v red se zgrinja. Iz dežel vseh, iz vseh krajev zemlje K Olomucu vejejo prapori. Težki meči jim vise ob strani, 240 Polni tuli na plečih rožljajo, Svetle kape jim na bojnih glavah, Ročni konji skačejo pod njimi. Zabučijo glasi rogov lesnih, Zaženč se gromi bobnov silnih, 245 Zgrabite se hitro obe vojski. Povzdiguje se megla od praha, Bila bitva hujša od poslednje. Vstane hrest in brenket ostrih mečev In kaljenih strel strašno sičanje, 250 Lom oščepov, ropot kopij bistrih; Bilo klanje, bilo je mahanje, Žalovanje ino radovanje! Krv vali se ko deževnik bistri, Mrtvih leži kakor v lesu drevja: 255 Temu glava je razklana v dvoje. Temu obe odsekani roki, Zvrača ta črez drugega se s konja, Ta srdito svoje vrage mlati, Ko po skalah drevje huda burja; 260 Temu v srce meč sadi do roče, In le-temu Tatar uho striže. TJh, bil rik in žalostno zdih'vanje! In začeli bežati kristjanje, V budi stiski gnati je Tatarji! Jaroslav zdaj prileti ko orel: 265 Trdo jeklo na mogočnih prsih, In pod jeklom srčnost ino hrabrost, Pod čelado bistro, modro pamet, Srčnost mu gori 'z očij užganih. Gre razkačen, kakor lev razdražen, 270 Ako toplo kri je kje zagledal, Ak' ostreljen se za lovcem žene: Tak' vsrdi se in v Tatarje trči, Cehi vsi za njim ko neba toča. Plane kruto na Kublajeviča, 275 Bila to je silo huda bitev. Zgrabita se oba z oščepoma, Zlomita ju s prevelikim praškom. Jaroslav, ves v krvi s konjem zmočen, Mahne z mečem po Kublajeviču, 280 Od rame do stegna ga prekolje; Tako pade brezduh medi mrtve, Zaropoče nad njim tulec z lokom. Vstraši narod se Tatarjev hudih, Odmetavši sul'ce, sežnja dolge, 285 V beg je tekel, kdor je teči mogel, Tja, od koder solnce jasno vstaja: Bila Hana prosta je Tatarjev. Fr. Levstik. 72. Slovo o polku Igorjevem. (Staroruska junaška pesen.) I. Igor premaga Plavce. Začnimo povest od starega Vladimira do sedanjega Igorja, ki je s svojo krepostjo povzdignil um in ga poostril s hrabrostjo svojega srca ter je navzemši se bojnega duha, peljal svoje hrabre trume proti zemlji plavski za zemljo rusko. Tedaj je pogledal Igor na svetlo solnce in je videl, kako je 5 vso njegovo vojsko o svojem mrknjenju s temo prekrilo. In reče Igor svoji družini: „Bratje in družina! boljše je, da nas pobijejo, 12 kakor da bi nas ujeli. Sedimo torej, bratje, na svoje brze konje, da si pogledamo sinji Don." Strast knezu pamet izpodrine, in 10 hrepenenje, pokusiti veliki Don, vstopi se mu pred znamenje. „Kopje," reče, „ hoče m prelomiti konec polja plavskega z vami, sinovi ruski! Glavo hočem izgubiti, če se Dona ne napijem iz čelade." O Bojan, slavec starega časa! da bi ti te polkove slavil, skakaje kakor slavec po drevesu domišljije, letaje z umom pod 15 oblake, zjedinjaje obojno slavo tega časa, sleduj6č Trojana črez polja na gore. Pesen bi se morala peti Igorju, Olgovemu vnuku: „Burja je sokole zanesla črez široka polja, trume kavk beže k Donu velikemu." Ali bi se ne imelo tako peti, pesnik Bojan, vnuk Velesov? 20 Konji razgečejo za Sulo; doni slava v Kijevu; trobente poj6 v Novemgradu, stoje zastave v Putivlju. Igor čaka milega svojega brata Vsevlada. In reče mu silni tur Vsevlad: „ Jedini brat, jedina luč, svetli ti Igor, oba sva sina Svetoslavova. Sedlaj svoje brze konje, moji so gotovi; bili so prej pri Kurskem osedlani. In moji 25 Kurjani so ti izkušeni borci; bili so pod trobentami poviti, pod čeladami zibani, s koncem kopja izkrmljeni; oni ved6 za pote, jarki so jim znani; njihovi loki so napeti, tulice odkrite, sablje nabrušene; sami pa skačejo, kakor sivi volkovi po polju, iskaje sebi časti, knezu pa slave." 30 Nat6 stopi kuez Igor v zlati stremen in zdirja po čistem polju. Solnce mu je pot v temo zagriujalo; noč in stokanje je vzbujalo ptice njemu v grozo, in po stezah se je čulo tuljenje divjih zverij. Div kliče vrh drevesa in veleva poslušati zemlji neznani, Volgi in Pomorju in Posulju in Surožju in Korsunju in tebi, tmu-35 torokanski malik. Plavci pa po neugodnih potih hite k velikemu Donu; škripljejo vozovi o poluoči kakor labudje razpuščeni. Igor k Donu vojsko pelje; pa že prežč ptice na njegovo nesrečo; ravno tako razširjajo volkovi grozo po jarkih, orel kleketaje zveri na kosti zove, lisice lajajo na porudečene ščite. — O ruska zemlja, že si v 40 nevarnosti! — Dolgo se mračf; zarja je zagrnila dneva svit in megla je polja pokrila; pevanje slavčevo je zaspalo in kavčji grohot se je vzbudil. Kuski sinovi pa so velika polja z rudečimi ščiti pre-gradili, iskaje sebi časti, knezu pa slave. V petek rano poteptali so poganske trume Plavcev in se raz-45 suli kakor strele po polju ter zaplenili krasna dekleta plavska in z njimi zlato in dragoceno svilnato in žametno obleko; z zavoji pa in plašči in kožuhi in z vsakojakimi opravami plavskimi so začeli moste delati po blatnih in greznih krajih. Rudeče bandero, belo zastavo z rudečim trakom in sreberno sulico ima hrabri sin Svetosla-vov. — Na polju dremlje hrabro gnezdo Olgovo, — daleč je poletelo. 50 Pa ni bilo rojeno v sramočenje, ne sokolu ne jastrebu ne tebi, črni gavran, poganski Plavčin! — Gzak pa hiti kakor sivi volk, in Končak mu pot dela k Donu velikemu. II. Igor premagan od Plavcev. Drugi dan zelo rano krvava zarja dneva'svit napoveduje; črne megle se vlečejo od morja ter hočejo prekriti štiri solnca; v njih 55 pa sivi bliski švigajo. To bo hudo grmenje in strel bo deževalo od ' Dona velikega. Tu se bodo lomila kopja, tu se bodo sablje trle ob čeladah plavskih za reko Rajalo blizu Dona velikega. O ruska zemlja! že ti nevarnost preti. Glej! vetrovi, Stribogovi vnuki, strele vejejo z morja na hrabre trume Igorjeve. Zemlja bobni, reke kalno eo tek6, prah polja pokriva; zastave vihrajo, Plavci gredo od Dona in od morja in od vseh stranij. Obstopili so ruske trume. Vragovi sinovi so napolnili polja s svojim krikom, hrabri ruski sinovi pa so je pregradili z rudečimi ščiti. — Silni tur Vsevlad! stojiš v sprednji vojski, brizgaš s puščicami na vojsko, grmiš z jeklenimi meči ob 65 čeladah. — Kamor je tur poskakoval in posvetil s svojo zlato čelado, tam leži poganskih glav plavskih. S kaljenimi sabljami so razklane čelade oberske od tvoje roke, silni tur Vsevlad! — Kaka je to cesta ran, bratje, ki jo on hodi, pozabivši čast, življenje, grad Črnigov, zlati prestol očetov in na besede in običaje svoje mile žene, krasne 70 Glebovne! Bili so časi Trojanovi, minila so leta Jaroslavova; bile so vojske Olgove, Olga Svetoslaviča! Ta Oleg namreč je z mečem razprtije delal in puščice sejal po zemlji. — Stopal je v zlati stremen v gradu tmutorokanskem. Zvon je tudi slišal davni veliki Jaroslav, 75 sin Vsevladov; Vladimir pa si je vsako jutro ušesa zatikal v Črni-govu; Borisa pa, sina Večeslavovega, spravilo je slavohlepje pred božjo sodbo in mu postlalo na zelenotkanem mrtvaškem prtu, zavoljo krivice Olgove, hrabrega in mladega kneza. Od iste Kajale je dal Svetopolk očeta svojega sredi med ogerskimi jezdeci spraviti k 80 sv. Sofiji v Kijev. Tedaj, za Olga Gorislaviča, sejale so se in vzraščale so razprtije; ginilo je življenje Daždbogovega vnuka in v kneževskih razprtijah se je krajšal ljudem čas življenja. Tedaj so po ruski zemlji le redkokdaj vriskali oratarji; pa pogosto so ga- 12* 85 vrani grohotali razdeljuj6č si mrliče, in kavke so svoj pogovor imele, kedar so hotele odleteti na pojedino. Tako se je godilo oh času teh bojev in vojsk — ali o taki vojski se še ni slišalo. Od jutra do večera, od večera do svita letajo kaljene strele, grmč sablje ob čeladah, treskajo jeklena kopja po neznanem polju 90 sredi zemlje plavske. Črna zemlja je bila pod kopiti s kostmi posejana in s krvjo polita; kosti pa so žalost pognale po ruski zemlji. — Kaj mi šumi, kaj mi zvoni tako rano še pred zoro? — Igor svoje trume vrača v boj; zakaj žal muje svojega milega brata Vsevlada. Bili so se jeden dan, bili so se drugi dan: tretjega dne 95 opoldne pa so padla bandera Igorjeva. Tu sta se ločila brata na bregu bistre Kajale, tu je krvavega vina zmanjkalo, tu so dokončali gostijo hrabri sinovi ruski; svate so bili ponapojili, pa tudi sami polegli za zemljo rusko. Nagnjena je trava od žalosti, in drevje se je otožnosti k zemlji 100 uklonilo; zakaj, bratje, že je nastala nevesela doba, že je puščoba vojske cvet prekrila. Sramota je prišla nad silo Daždbogovega vnuka. Stopila je kakor devica na zemljo Trojanovo, zafrfotala z labudskimi perotmi za sinjim morjem, za Donom frfotaje je vzbudila razuzdane čase. Vojska proti poganom je ponehala; zakaj rekel 105 je brat bratu: „To je moje in ono je moje," in začeli so knezi za male reči velik hrup delati in sami proti sebi vojsko kovati; pogani pa so od vseh stranij zmagujoč prihajali na rusko zemljo. O daleč je zašel sokol, ptice goneč k morju; ali Igorjeve hrabre vojske ni mogoče več vzbuditi. — Za njim zakričita Karua 110 in Žlja, poskočita po ruski zemlji, požar razširjaje z ognjenim rogom. Zaplakale so ruske žene rekoč: „Ženam ni moči več, svojih milih mož ne z mislijo se zmisliti, ne s spominom jih pomniti, ne z očmi jih gledati, še manj pa z njihovim zlatom in srebrom po-brenketati." Zastokal je, bratje, tudi Kijev žalosti in Črnigov nadlog. 115 Strah se razliva po ruski zemlji, žalost obilno teče sredi zemlje ruske, in knezi sami med seboj razprtije delajo. Pogani pa, ki so zmagovito napadali rusko zemljo, pobirali so davek po beliču od hiše. III. Igor ubeži Plavcem. Skipelo je kvišku morje o polnoči. Vleče se deževje kakor megla. 120 Knezu Igorju Bog pot kaže iz zemlje plavske v zemljo rusko k očetovemu prestolu. Ugasnila je večerna zarja; Igor spi, Igor bedi, Igor v mislih polja meri od velikega Dona do malega Donca. Konj je pripravljen o polnoči. Ovlur zažvižga za reko, veleva knezu raz- umeti; knez Igor izgine! Krika je zabobnela zemlja; zašumela je trava; plavski šotori so se stresli; knez Igor pa skoči kakor 125 podlasica v trstje in kakor beli pandirek na vodo; vrže se na brzega konja in zopet skoči z njega kakor bosi volk in teče k logu ob Doncu in leti kakor sokol pod meglami, kedar si gosi in labude za zajutrek, obed in južino ubija. Ko je Igor kakor sokol letel, tekel je Ovlur kakor volk, otresaje s sebe mrzlo roso; razpodila sta 130 namreč bila svoja brza konja. Doneč reče: „Knez Igor! ne malo se moreš zdaj ti ponašati, Končak pa se jeziti in ruska zemlja se veseliti." Igor pa reče: „0 Doneč! ne malo se moreš ponašati s tem, da si zibal kneza na svojih valovih, da si mu zeleno travo stlal na svojih srebernih bregovih, da si ga odeval s toplimi meglami v 135 senci zelenega drevesa; čuval si me kakor pandirek na vodi, kakor pribe na strugah, kakor črne race po višinah." Tako ti ni tekla reka Stugna, ki je imela s prva neobilen tok; pa požrši tuje valove, razprostrla je svojo strugo nad grmovje. Mlademu knezu Eastislavu je zaprl Dnjepr temne bregove; joče se mati Eastisla- 140 vova po mladem knezu Rastislavu. Žaluj6č se je nagnilo cvetje, in drevje se je žalosti k zemlji uklonilo; pa srake niso grohotale. Za Igorjem jezdi Gzak s Končakom. Tedaj niso vrane grohotale, kavke so umolknile, srake niso razbotale, samo plezale so po vejah. Deteli s svojim pikanjem pot k reki kažejo, slavci z veselimi pes- 145 nimi dneva svit napovedujejo. Pravi Gzak Končaku: „Če že sokol h gnezdu leti, pa bova sokoliča razstreljala s svojimi pozlačenimi puščicami." Reče Končak Gzaku: „Če že sokol h gnezdu leti, pa bova sokoliču krasno devico za ženo dala." In pravi Gzak Končaku: „Ako mu krasno devico za ženo dava, ne bova imela ne sokoliča ne 150 krasne device, in ptice naju bodo začele biti na plavskem polju." Rekel je Bojan, oziraje se na Svetoslavovega pesnika stare dobe Jaroslavove in vladohlepnega Olga: „Težko je biti glavi brez pleč, zlo je telesu brez glave, tako tudi ruski zemlji brez Igorja." Solnce sveti na nebu; knez Igor je v ruski zemlji. Device poj6 ob 155 Dunaju; odmevajo glasovi črez morje do Kijeva. Igor jezdi po Bo-ričevem k sveti bogorodici Pirogoški; krajine se radujejo, mesta se vesele, pesen prepevaje starim knezom in potem mladim. Peti tudi mi moramo: Slava Igorju Svetoslaviču, silnemu turu Vsevladu, Vladimiru sinu Igorjevemu. Zdravi knezi in njihova družina, ki 160 se borijo za kristjane proti trumam poganskim! Slava knezom iu tovarišem. Amen. M. Pleteršnik. 78. Krst pri Savici. Uvod. Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi Že dolgo bije za krščansko vero, Z AvreTjem Droh se več mu v bran ne stavi Končano njuno je in marsiktero 5 Življenje, kri po Kranj i, Korotani Prelita napolnila bi jezero. Gnijo po polju v bojih pokončani Trum srčni vojvodi in njih vojščaki, Sam Črtomir se z majhnim tropom brani. 10 Bojuje se najmlajši med junaki Za vero staršev, lepo bog'njo Živo, Za Črte, za bogove nad oblaki. On z njimi, ki še trd'jo vero krivo, Beži tja v Bohinj, v bistriško dolino, 15 V trdnjavo, zidano na skalo sivo. Še dandanašnji vidiš razvalino, Ki ajdovski se gradeč imenuje, V njej gledaš Črtomirovo lastnino. Devetkrat večja množ'ca jih obsuje 20 In zveste straže krog in krog postavi, Odvzame up jim vse pomoči tuje; Visoke odre tamkaj si napravi, Zidovje podkopuje, vrata seka; Ne polasti se njih, ki so v trdnjavi. 25 Šest mescev moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata — Kak6 strašna slepota je človeka! Ko niso meč, sekira in lopata Jih mogle, lakota nepremagljiva 30 Preti odpreti grada trdna vrata. Delj Črtomir jim reve ne zakriva, Besede te tovaršem reče zbranim: „Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva. Le malo vam jedila, bratje! hranim; 35 Branili smo se dolgo brez podpore, Kdor hoče se podati, mu ne branim; Kdor hoče vas dočakat' temne zore, Neproste dni živet', nočem jednake, Ne branim mu, al' jutra čakat' more. 40 S seboj pa vabim druge vas junake, Vas, kterih rama se vkloniti noče; Temna je noč in stresa grom oblake; Sovražnik se podal bo v svoje koče, Le majhen prostor je tja do goščave; To noč nam jo doseči je mogoče. 45 Največ sveta otrokom sliši Slave, Tja bomo našli pot, kjer nje sinovi Si prosti vol'jo vero in postave. Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi, Manj strašna noč je v črne zemlje krili, 50 Ko so pod svetlim solncem sužni dno vi!" Ne zapusti nobeden ga v tej sili, Molče orožje svoje vsak si vzame, Strahljivca v celem ni imel števili. Al' komaj vrata so odprta, vname 55 Se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s celo jih močjo objame. Tud' on se je zanesel na njih spanje, Prelezti mislil je ozidje grada In ponevedoma planiti na-nje. 60 Ko svojo moč najbolj vihar razklada, Okrog vrat straža na pomoč zavpije In vstane šum, da mož za možem pada. Ko se neurnik o povodnji vlije Ter s hriba strmega v doline plane, 65 Z deročimi valovi vse ovije, Kar se mu zoperstavi, se ne vgane In ne počije prej, da jez omaga: Tak' vrže se Valjhun na nekristjane. Ne jenja prej, dokler ni zadnja sraga 70 Krvi prelita, dokler njih kdo sope, Ki jim bila je vera črez vse draga. Ko zor zašije na mrličev trope, Leže, k' ob ajde žetvi al' pšenice Po njivah tam leže snopovja kope. 75 Leži kristjanov več od polovice; Med njimi, ki so padli za malike, Valhun zastonj tam išče mlado lice Njega, ki kriv moritve je velike. — Krst 1. Mož in oblakov vojsko je obojno Končala temna noč, kar svetla zarja Zlati z rumen'mi žarki glavo trojno Snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja. Bohinjsko jezero stoji pokojno, Sledu ni več zvunanjega viharja; Al' somov vojska pod vodo ne mine In drugih roparjev v dnu globočine. 2. Al' jezero, ki na njega pokraj'ni Stojiš, ni, Črtomir! podoba tvoja? —• To noč je jenjal vojske šum zvunanji, Potihnil ti vihar ni v prsih boja; Le hujše se je vzbudil črv nekdanji, Ak' prav uči me v revah skušnja moja, Bolj grize, bolj po novi krvi vpije, Požrešnejše obupa so harpije. 3. Na tleh leže slovenstva stebri stari, V domačih šegah vtrjene postave; V deželi parski Tesel gospodari, Ječe pod težkim jarmom sini Slave, Le tujcem sreče svit se v Kranji žari, Ošabno nos'jo ti po koncu glave; Al' da te jenja ta skeleti rana, Ne boš posnel Katona Utičana! 4. Prenesla pričujoče ure teže Bi ne bila let poznih glava siva; V mladosti vendar trdnejše so mreže, Ki v njih drži nas upa moč golj'fiva. Kar, Črtomir! te na življenje veže, Iz tvojih prejšnjih dnij se mi odkriva, Ko te vodila ni le stara vera Tja na osredek blejskega jezera, 5. Tja na otok, z valovi ves obdani, V današnjih dnevih božjo pot Marije. V dnu zad stoje snežnikov velikani; Polja, ki spred se sprosti, lepotije Ti kaže blejski grad na levi strani; Na desni griček se za gričem krije. Dežela kranjska nima lepš'ga kraja, Ko je z okol'co ta, podoba raja. 6. Tam v časih Črtomira na otoki Podoba boginje je stala Žive, Ki so zročeni jej mladenčev stoki, Ki so jej, ve dekleta ljubeznive, Zročeni vaši smehi, vaši joki, Orožja, ki so nam nepremagljive. Tam bog'nje vežo Staroslav in lepa Njegova hči odpira in zaklepa. 7. Hči Bogomila, lepa ko devica Sloveča Hero je bila v Abidi; Nedolžnost vnema jej oči in lica, Lepote svoje sama le ne vidi; Priliznjena mladeučev govorica Je ne napihne, jej srca ne spridi. Spolnila komaj je Šestnajsto leto; Srce mlad<5 ni za noben'ga vneto. 8. Dari opravit bog'nji po navadi, Prinese Črtomira lahka ladja Od tega, kar raste pri njega gradi, Od črede, žita in novine sadja. Ko bliža z njimi se devici mladi, Zadene ga, ko se je najmanj nadja, Iz nje očij v srce ljubezni strela, Plamen neugasljiv je v njem unela. 9. O blagor, blagor Črtomir! ti vneta Je deklica od tvojega pogleda; Kak od zamaknjenja je vsa prevzeta, Kak gleda v tla, kak trese se beseda! Ko zarija, ki jasen dan obeta, Zarumeni podoba njena bleda, In v tvoji roki roka nje ostane, Zadržana jej od moči neznane. 10. Naj pevec drag vam srečo popisuje, Ki celo leto je cvetla obema: Kak Črtomir osredek obiskuje, Kak oče omladi med njima dvema, Ki ni ko meni mu veselje tuje, Ki srečna ga ljubezen v prsih vnema; Pijanost njuno, ki tak' hitro mine, Pregnana od ločitve bolečine. 11. Že, Črtomir! je treba se ločiti, Ne slišiš, kak glasno trobenta poje! Pripodil s sabo je Valjhun srditi, Požigat božje veže, divje roje; Povsod vzdigujejo se vere ščiti, Ki si prejel od matere jo svoje, Te vere, ki jej deklica ta služi, Ki zdaj te z njo ljubezen čista druži. 12. Kak težka, bridka ura je slovesa! Stoje po licih jima kaplje vroče, Objeta sta, ko bila bi telesa En'ga, spustiti ustna ustne noče; Si 'z lev'ga oče desnega očesa Jok briše, ki ga skriti ni mogoče, Ko vidi v tako žalost ju vtopljene In da tolažbe za-nje ni nobene. 13. Bi spomnil njima zmage večno slavo, Ak' bi, da jo doseči moč je, sodil; Al' preveliko trumo je črez Dravo Po Kokri doli v Kranj "Valjhun pripodil. Zdi možu se, da gre le v smrt krvavo, Ne da bi vero, brate osvobodil. — List pride, kak vasi in veže božje Gore; — čas, Črtomir! je vzet' orožje. 14. In šel je boj boj'vat brez upa zmage In skazal se je korenine prave. Kjer suče meč, na čelu smrtne srage Leže sovražnikov trupla krvave Mrtvih al' vzdihujočih duše drage; Vendar ne meč, ne moč gradu trdnjave Bogov ne more rešit' slavnih staršev In ne od smrti ohranit' tovaršev. 15. Premagan pri bohinjskem sam jezeri Stoji naslonjen na svoj meč krvavi; Z očmi val6v globoko brezdno meri, Strašne mu misli rojijo po glavi, Življenje misli vzet' si v slepi veri: Al' nekaj mu predrzno roko vstavi — Bila je lepa, Bogomila! tvoja Podoba, ki speljala ga je 'z boja. 16. Enkrat videt' želi podobo milo, Pozdravit' prejšnjega veselja mesto : Al' srečno je prestala časov silo, Al' njeno mu srce še bije zvesto, Al' inorebit' pod hladno spi gomilo, Al' premagalec mu je vzel nevesto, Al' živa al' mrtva je, zvedet' more, Ločiti prej se iz sveta ne more. 17. Znan ribič privesla od one strani, Opomni ga, kak sam sebe pozabi, Kako povsod ga iščejo kristjani, Kak z vjetimi Valjhun srditi rabi. Prijazno delj mu tam ostati brani, Stopiti k sebi ga v čolnič povabi, Da ga pripelje v varnejše zavetje. Vda Črtomir se v to, kar ribič svet'je. 18. In brž veslata v konec ta jezera, Kjer bistra v njega pribobni Savica. Ker srečen veter nju roke podpera, čolnič leti, ko v zraku urna ptica. Se ribič po sovražnikih ozera, Čoln vstavi, kjer je gosta senc temnica. Ker se mu zdi, da lakota ga grudi, Junaku, kar je v torbici, ponudi. 19. Želi dat' Črtomir mu povračilo, Al' v vojski d'narji so bili razdani. Da Staroslav, se spomni, z Bogomilo Mu v skrivnem kraju tovor zlata hrani; Nju poiskati da mu naročilo In da mu prstan, samo njima znani, Da bo pri njiju storil mu resnico; Prinesti zlata reče četrtnico. 20. Po Bogomili vprašat' mu ukaže: Al' gleda svetlo solnce, je še živa, Al' so obvar'vale jo mokre straže, Al' pred sovražniki drugje se skriva, In kod najvarnejši se pot pokaže Tja, kjer zdaj draga deklica prebiva? Pri slapu čakal jutri bo Savice Vesele ali žalostne novice. 21. Slap drugo jutro mu grmi v ušesa ; Junak premišlja, kak bolj spodaj lena Voda razgraja, kak bregove stresa, In kak pred njo se gore ziblje stena; Kak skale podkopuje in drevesa, Kak do nebes leti nje jeze pena! — Tak se zažene, se pozneje vstavi Mladeneč, Črtomir pri sebi pravi. 22. Vzbudi ga 'z mislij teh mož govorica, Ki bližajo se z blagom obloženi; Spozna koj ribiča poštena lica. Neznan mož pride po stezi zeleni; Talar in štola, znamenji poklica, Povesta mu, da služi Nazareni. Po meč bi desna se bila stegnila, V tej priči se prikaže Bogomila. 23. „0 sem na srce moje, Bogomila! Skrbi je konec, žalosti, nesreče; Se trese od veselja vsaka žila, Kar gledam spet v obličje ti cveteče; Naj brije 'zdaj okrog viharjev sila, Naj se nebo z oblaki preobleče: Ni meni mar, kar se godi na sveti, Ak' smejo srečne te roke objeti." 24. Iz njega rok izmakne se počasi In blizu se na prvi kamen vsede In v trdnem ali vendar milem glasi Mladenču vnet'mu reče to besede: „Ne združenja, ločitve zdaj so časi, Vsak sam naj šel bo skoz življenja zmede; Da b' enkrat se sklenile poti naju, Me tukaj vidiš zdaj v samotnem kraju. 25. Povedat' moram ti, da sem kristjana, Malikov zapustila vero krivo, Da je bežala ta, k' ob solncu slana, Da dal krstit' je oče glavo sivo. Soseska je, Marije službi vdana, V dnu jezera vtopila bog'njo Živo. Kako prišla k resnice sem pogledi, Moj Črtomir! v besedah kratkih zvedi. 26. Večkrat v otoka sem samotnem kraji, Ko ladja te odnesla je od mene, Si mislila, al' bo ljubezen naji Prešla ko val, ki veter ga zažene; Al' hrepenečih src želje najslaji Ugasil vse bo zemlje hlad zelene; Al' mesta ni nikjer, ni zvezde mile, Kjer bi ljubeča srca se sklenile. 27. Te misli, ko odšel si v hude boje, Miru mi niso dale več siroti. V nevarnosti življeuje vedet' tvoje, Zaprte vse do tebe videt' poti, Ni ved'lo kam se djati srce moje. Tolažbe nisem našla v taki zmoti, Obupala sem skoro takrat reva; Kak sem želela v noči tej svit dneva! 28. En dan sem vprašat šla po vojske sreči, Ali še zdaj se ni sklenila z vami; Učil ljudi je mož bogaboječi, Duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami: Kako nas stvaril vse je Bog največi, Kak greh prišel na svet je po Adami, Kak se je božji sin zato včlovečil, Da bi otel narode in osrečil. 29. Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, Da ljubi vse ljudi, svoje otroke: Da zemlja, kjer vijo viharji jezni, Je skušnje kraj; da so naš dom visoke Nebesa; da trpljenje in bolezni Z veseljem vred so dar njegove roke; Da čudno k sebi vod' otroke ljube, Da ne želi nobenega pogube. 30. Da stvaril je ljudi vse za nebesa, Kjer glor'ja njega sije brez oblaka; Ok<5 ni vid'lo, slišala ušesa Veselja, ki izvoljenih tam čaka; Da sproščenim bo vseh težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka; Da bodo tamkaj božji sklepi mili Te, ki se tukaj ljubijo, sklenili. 31. Ko šla domu sem, združbo naj'no v glavi, Me mož, ki je ta uk učil, doide; Prijazno v svoji šegi me pozdravi, Pov<3, da prej je štet bil med druide, Da preobrnil se je k veri pravi, Da v naše kraje ozna,n'vat jo pride. Ker so vasi mu bile krog neznane, Z men6j iti želi, ker noč postane. 32. Doma očetu, meni razodeva, Kar prorok'vali nekdaj so proroki; Kak, kar grešila sta Adam in Eva, Na križu opero krvi potoki; Popiše nama strah sodnjega dneva, Vse čudeže, ki vere so poroki; Kar vedet' treba, razloži po vrsti, Ker sva mu vse verjela, naju krsti. 33. Al' jedna skrb me je morila vedno, Da ti med njimi si, ki Bog jih črti; Večkrat sem v sanjah vid'la glavo čedno, Bled6 ležati na mrtvaškem prti; Za te sem trepetala uro slednjo, Da bi nebes ne zgrešil v bridki smrti. Mož božji mi bolno srce ozdravi, Ker, da zamore vse molitev, pravi. 34. Kolikokratov sem od tod v samoti Klečala, klicala pomoč Marije: „Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne hoti, Ker v zmoti žali te, ne 'z hudobije; Ne daj v oblast sovražni ga togoti, Pred njo naj milost tvoja ga zakrije!" In čudno te je tisto noč ohranil, Ko ni noben tovarš se smrti vbranil. 35. Iz spanja svoj'ga, Črtomir, se vzbudi, Slov6 daj svoji strašni, dolgi zmoti; Po potih so noči temne ne trudi, Ne stavi v bran delj božji se dobroti In njene milosti dnij ne zamudi, Da sklenete se enkrat naj'ni poti, Ljubezen brez ločitve da zaz6ri Po smrti nama tam v nebeškem dvori." Črtomir. 36. „Kak bom povrnil, Bogomila draga! Ljubezen, skrb, kar si trpela za-me? V veselju skoro mi srce omaga, Ki tvoja ga ljubezen v njem uname; Dokler krvi ne vteče zadnja sraga In groba temna noč me ne objame, Ti sužno moje bo življenje celo, Ti gospoduj črez vero, misli, delo. 37. Kako bi mogel tebi kaj odreči, Storiti tega ne, kar boš želela! Al' zmisli ran, ki jih Valjhuna meči So storili in pšic njegovih strela; Kaj videli krvi smo v Kranji teči, Kristjanov tvojih vsa prevdari dela In mi povej, al' ni Crt najbolj jezni Njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni ?" Duhovnik. 38. „Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi Tako so peli angeljcev glasovi V višavah pri Mesijesa prihodi; Da smo očeta jednega sinovi, Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, Da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi. Valjhun ravna po svoji slepi glavi, Po božji volji ne, duhovnik pravi." Črtomir. 39. „Ljubezni vere in miru in sprave, Ne branim se je vere Bogomile ! Vem, da malike in njih službo glave Služabnikov njih so na svet rodile; V njih le spošfval očetov sem postave, Al' zdaj ovrgle so jih vojske sile. Ak' sklene me s teboj krst, Bogomila! Kdaj bo zakona zveza me sklenila?" Bogomila. 40. ^Odločeni so roži kratki dnovi, Ki pride na-njo pomladanska slana Al' v cvetju jo zapadejo snegovi; Tak mladi deklici, ki zgodnja rana Srce jej gloda, vsmrti mir njegovi, Le kratka pot je skoz življenje dana. Al' se za majhen čas je združit' vredno, Da bi ločitve spet se bala vedno ? 41. Da bi od smrti rešil te nesrečne In tamkaj mili Bog v nebeškem raji Z men6j te, dragi, sklenil čase večne, Pustila v nemar sem želje najslaji, Pustila v nemar dni na svetu srečne, Sem odpovedala se zvezi naji. Bila je vslišana molitev moja, Ne smem postati jaz nevesta tvoja. 42. Bogu sem večno čistost obljubila In Jezusu in materi Mariji; Kar doživela let bom še števila, V želja bridkosti, v upa rajskem siji Nobena me ne bo premogla sila, Bila da svojemu, sveta Mesiji, Nebeškemu bi ženinu nezvesta, Nikdar ne morem tvoja bit' nevesta!" 43. Duhovnik reče med besede take: „ Zakona sreče ta vživat' ne more, Kdor dela mojim, tvojim je jednake Predrznil v časa se sejat' razore; Druid sem z zmoto jaz slepil rojake, Ak' bi ne bil dajal tvoj meč podpore, Kdaj vgasnila bila bi kriva vera, Bi vdova ne bila žen marsiktera! 44. Tvoj pot je v Oglej, da položil na-te Koke bo patrijarh, ak' duh te žene ; Ko si pogubljal jih, oteti brate, Duhovnika te storil bo, ko mene. V deželah jutra čakajo bogate Te žetve, ne zamudi je nobene; Le hitro v Oglej, tja do patrijarha, Da posveti te v mašnika, duš var'ha." Črtomir. 45. „Prav praviš, da ne smem jaz upat'sreče Ki vedno je in bo sovražna meni: Dosegel oče zmage ni sloveče, Končal življenje v vojski je zgubljeni; Odšla je mati komaj sponam ječe, Že davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit' hoče me ljubezen sladka, Al' kak sladkost bila je njena kratka ! 40. V deželi koj trobente glas zapoje, Od Bogomile drage mene loči; Junaško bili smo z Valjhunom boje, Vesele zmage dan nam ne napoči; Pomoril meč je vse tovarše moje, Beg je moj up, gozd je moj dom prič'joči Nespametna bila bi z mano zveza, Ki me preganja vedno sreče jeza." Bogomila. 47. „Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, Da jo vgasiti more sreče jeza; Gorela v čistem, v večnem bo plameni Zdaj in ko mi odpade trupla peza; V zakonu vendar brani sad mi njeni Vživati z Bogom trdnejša zaveza. Odkrila se bo tebi onstran groba Ljubezni moje čistost in zvestoba. 48. Da bodo znani božji jim obeti, Pojdi oznan'vat jih v slovenska mesta; Kar dnij odločenih mi bo na sveti, Bogu in tebi bom ostala zvesta; V nebesih čakala bom pri očeti Črez majhen čas deviška te nevesta. Dokler žalujejo po teb' oteta Krdela, prideš k meni v mesta sveta." — 49. Izmed oblakov solnce zdaj zašije, In mavrica na bledo Bogomilo Lepote svoje čisti svit izlije, Nebeški zor obda obličje milo. Jok, ki v oči mu sili, komaj skrije; Da ni nebo nad njim se odklenilo, Da je na svetu, komaj si veijame: Tak Črtomira ta pogled prevzame. ■ \ 50. Ko je minul, kar misli, da bo v sili Zlata mu treba, si od mož ga vzame; Dar rib'ču da, njim, ki so ga nosili; „Kar Staroslav zlata še hrani za-me, Daj ga sirotam," reče Bogomili, Se bliža jej, presrčno jo objame, Molčž poda desnico jej k slovesu, Solze stojijo v vsakem mu očesu. 51. „0 čakaj, prošnjo mi dopolni eno, Prej ko se loč'va," Bogomila pravi, „Da mi v skrbeh ne bo srce vtopljeno, Da laže se bridkosti v bran postavi; Prej ko greš v Oglej črez goro zeleno, Se vpričo mene odpovej zmotnjavi; Dokler te posveti krst, se zamudi, Voda je blizu in duhovnik tudi." 52. Molče v to prošnjo Črtomir dovoli, Z duhovnim bliža slapu se Savice ; Molitve svete mašnik, on z njim moli, V imenu krsti svete ga Trojice. So na kolenih, kar jih je okoli, Se od veselja svet' obraz device, Ki je bila podpora vere krive In opravljala službo bog'nje Žive. 53. Razlagajo, ko pride v Akvilejo, Mu sveta pisma, prosta zmote vsake; Postane mašnik, v prsih umrjejo Nekdanji upi; med svoje rojake Slovence gre in dalje črez njih mejo, Do smi-ti tam preganja zmot oblake. Domu je Bogomila šla k očetu, Nič več se nista videla na svetu. Fr. Prešeren. Povest i 11 roman. 74. Martin Krpan. T. V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, moč&u in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro 5 prepovedano. Pazili so ga inejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja z njim so se bali ravno tako, kakor pozneje Štem-piharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega. Bilo je po zimi, in sneg je ležal krog in krog. Držala je samo 10 ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest, kakor dandanes. V naših časih je to vse drugače, seveda; saj imamo, hvala Bogu, cesto do vsakega zelnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mn naproti prižvenketš, lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, 15 ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmetski človek, zato ga tudi poznal ni; pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se ; še odkriti se ni utegnil, temveč prime brž kobilico in tovor z njo, pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo ka-li? Bilo mu je, kakor komu drugemu stol prestaviti. 20 Cesar, to videč, veli kočijažu, naj konje ustavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: „Kdo pa si ti?" Ta mu d& odgovor: „Krpan mi pravijo; domd sem pa z Vrha od svete Trojice, dve uri hoda od tukaj." „1 kaj pa nosiš v tovoru?" cesar dalje vpraša. 25 Krpan se naglo izmisli in reče: „1 kaj? Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!" Nat6 se cesar začudi in pravi: „Ako so brusi, pokaj so pa v vrečah?" Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori, kakor vsak 30 človek, ki ve, kaj pravi: „Bojim se, da bi od mraza ne razpokali; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil." Cesar, ki mu je bil silui mož&k všeč, dalje pravi: „Anti včš, kako se taki reči streže? Kaj pa da si konjiča tako lahko prestavil? Res nima dosti mesd; pa ima vsaj kosti." Krpan se malo zareži in pravi: „Vem, da imajo vaši konji 35 več mesd; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod! upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še dalje, če je treba." Cesar si misli: „To veljd, da bi se zapomnilo" — in veli pognati. 40 Minilo je potčm leto in nekteri dan. Krpan je pa zmirom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil, kakor nekdanji Pegam, vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi ni imel tako boječih ljudij, da bi dejal: nihče si ni upal nadenj; toda 45 kdor se je skusil z njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsakega je umoril, kogar je obvladal. — To je cesarju začelo iti po glavi: „Lejte si no! kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je že vso najvišjo gospodo! Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi 50 tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred tolikim gospodom, iu pravi: „Cesarost! ali več ne morete pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizu Trsta?" Cesar vpraša nekoliko nevoljeu. — „Tisti Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg pre- 55 stavil, kakor bi nesel skledo na mizo? Ce ne bo Krpan Brdavsa premogel, drug tudi ne, tako vam povem." „Saj res," pravi cesar, „precej se mora poslati p6-nj." Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo: mejači so bili pa vse 60 čisto ovčdeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge z njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver pripelje nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse videl, 65 kar se je godilo, in naglo reče: „Zdaj pa že včm, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od svete Trojice, kaj ne ?" „Krpan sem," pravi ta; „z Vrha tudi, od svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvalo Bogu; samo 70 jednega se tudi ne bom." Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni o soli, reče nat6 : „Le urno zapri kobilo v konj&k, pa se hitro pražuje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja." 75 Ivrpau ga neverno pogleda in odgovori: „Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zvunaj, to sem slišal od starih ljudij; jaz ga pa menim s seb6j nositi, koder bom tovoril in dokler bom tovoril." Služabnik mu pravi: „ Nikar ti ne misli, da šale uganjam." „Saj bi tudi ne bilo zdravo," reče Krpan. 80 Nat6 zopet govori sel: „Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drug, včš!" Krpan se začudi in pravi: „Cesar? — Menda vendar ne?" „Cesar, cesar! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud 85 velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne ustrahuje. Dosti vojščakov iu gospode je že pobil; pa smo rekli: Če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo. Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta." Krpana je to s pridom utešilo. Jako dobro se mu je zdelo 90 do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: „Če ni drugega, kakor tisti Brdavs, poslušajte, kaj vam pravim! Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor vam kamen poriniti črez lužo, ki jo preskoči dete, sedem let staro; samo varujte se, da me ne boste vodili za nos!" To reče in brž dene sol s kobile, kobilo v kouj&k, 95 gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, priteče ven in sede v kočijo ter naglo zdričita proti Dunaju. II. Ko prideta na Dunaj, bilo je vse mesto črno pregrnjeno; ljudje so pa klaverno lazili, kakor mravlje, kedar se jim zapali 100 mravljišče. Krpan vpraša: „Kaj pa vam je, da vse žaluje?" „0 Brdavs! Brdavs!" vpije malo in veliko, možje in žene; „ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce peklu sramota, da bi ne imela krona junaka pod seboj, kteri bi se 105 ne bal velikana. Šel se je z njim skušat; ali kaj pomaga? Kakor drugim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ui vrnil iz boja." Krpan veli urno pognati, in tako prideta na cesarski dvor, ki pravijo, da je neki silo velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi, naj bo še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, kedar se pri- 110 pelje kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno že štirinajst dnij dan za dnevom, da se nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas, kedar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohtmi! Ko cesar sliši vpitje, precej ve, kdo je, in teče mu 115 naproti, pa ga pelje v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar ga vpraša: „Krpan z Vrha! ali me še poznaš?" „Kaj bi vas ne," odgovori on; „saj ni več ko dve leti, kar sva se videla. No vi ste še zmirom lepo zdravi, kakor se na 120 vašem licu vidi." Cesar pravi: „Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre! Saj si že slišal o velikanu ? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preongavi? Sina mi je ubil, lej!" Krpan odgovori: „Kaj bo drugega? Glavo mu bodemo vzeli, i25 pa je!" Cesar ga žalosten zavrne: „Menim da, ko bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod solncem junaka, da bi vzel Brdavsu glavo ?" „Zakaj ne? Slišal sem," pravi Krpan, „da vsi ljudje vse ved6; 130 na vs§m svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nad Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako peklensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje po Dunaju razsajati; če Bog d&, da je res!" Kdo bi bil cesarju bolj ustregel, kakor te besede! Le nekaj 135 ga je še skrbelo; zat6 pa tudi reče: „Da si močan, tega si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dnij; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še nisi videl nikoli drugje, kakor na križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?" 140 „Nič se ne bojte," pravi Krpan; „kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča ne sulice, ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi." Vse to je bilo cesarju po godu, in brž veli prinesti polič vina, 145 pa kruha in sira rekoč: „M, Krpan! pij pa jej; potlej pojdeva orožje izbirat." Krpanu seje vse to vele malo zdelo; polič vina takemu junaku ! pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj 150 menda je že slišal, da gospoda so vsi malojedni zat6, ker jedč, kedar hoče in kolikor hoče kteri, zgoli dobrih jedij. Ali kmetski človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi kvišku pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse videl in ker je bil premeten mož, tudi precej spoznal, da takemu truplu se 1110-155 rajo večji deleži meriti; zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaju, dve krači, dve četrti janca, tri kopirne, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci omešenih; vino je imel pa na pravici, kolikor ga je mogel. Ko prideta v orožnico, t. j. v tisto shrambo, kjer imajo orožje, 160 namreč sablje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade, in kakor se imenuje to in ono, Krpan izbira in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoro obide zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša: „No, boš kaj kmalu izbral?" „V čem si bom pa izbiral?" odgovori Krpan. „To je sama 165 igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi za-me ne. ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljšega?" Cesar se čudi in pravi: „Če to ne bode za-te, sam ne vem, kako bi? Večjega in boljšega nimamo." Nato reče oni: „Veste kaj? pokažite mi, kje je ktera ko-170 vačnica!" Pelje ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladvo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi, ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje 175 kladvo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtil; njemu je pa v jedni roki pelo, kakor bi koso klepal. „0j tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo ; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je 180 največ jednakosti z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in poseka mlado, košato lipo iznad kamenite mize, kamor je hodila gospoda po letu hladit se. Cesar, ki mu je bil zmirom za petami, brž priteče in zavpije: „Krpau! i kaj pa to delaš? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica raje d& vse konje od hiše, kakor to lipo od mize! 185 Pa si jo posekal? Kaj bo pa zdaj?" Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, ampak odgovori: „Kar je, to je ? Zakaj mi pa niste druge pokazali, če se vam tč tako smili; Kaj bo pa ? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les navlašč za svojo rabo, kakoršnega v boju potrebujem." Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča že 190 pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred cesarico. Krpan tedaj naredi najprvo toporišče mesarici, potem pa obseka pol sežnja dolg ter na jednem koncu jako debel kij, pa gre pred cesarja: »Orožje imam, ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasala?" 196 Cesar, zastran lipe še zmirom nekoliko nevšečen, pravi: „Pojdi, pa vzemi konja, kterega hočeš. Saj vem, da le širokoustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kedar boš ti zmogel velikana. Ce misliš, primi ga, pa mu odstrizi glavo, ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!" 200 Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče: „Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo iz grma zapodil vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamena. Koliko junakov pa imate, da bi si upali nadenj? Zapomnite si, cesarost! kar sem obljubil, storil bom, če prav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki 205 me mraze pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besed tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da Bog je velik, človek majhen. Zdaj pa le pojte, greva, da konja izbereva. Nočem takega, da bi pod mojo težo pred veli- 210 kanom počenil na vse štiri noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, vi pa rekli, poglejte ga, še konja mi je izpridil!" Cesar je kar obsteklel, poslušaje modrost Martinovih ust, in potčm gre z njim. Ko prideta v konjak, popraša: „Po čem bodeš 215 pa konja poznal, je-li dober ali ne?" Krpan odgovori: „Po tem, da se mi ne bo dal za rep črez prag potegniti." Cesar pravi: „Le skusi! Ali daravno si, prekanjeni tat, storil mi dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te, varuj se, da te kteri ne 220 ubije; konji so iskri." Martin Krpan pak izvleče prvega iu zadnjega in vse druge črez prag; še celo tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč o veliki noči pa o svetem telesu; to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan: „Tukaj ga 225 nimate za moje sedlo! Pojdiva k drugim!" Cesar odgovori čmeren: „Če niso ti zš-te, moraš se peš bojevati. Ti nisi pravdanski človek! Vem, da ga nimam v cesarstvu takega, da bi ga ti zagovednež ne izvlekel!" 230 „Ta je pa že prazna!" pravi Krpan. „Jaz imam do in d kobilico, ktere ne izvleče nobeden vaših junakov, stavim svojo glavo, če ni drugače, da ne poreko Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažem." „Pa ni tista," vpraša cesar, „ki si z njo plesal po snegu?" „Tista, tista!" zavrne on. 235 Cesar pa se razhudi, rekoč: „Zdaj pa že vidim, da si bebec ali pa mene delaš bebca! Varuj se me, Krpane! moja roka je dolga." Krpan mu v smehu odgovori: „0e je s tem dalja, pa vendar ne seže velikana še celo do pasa ne, nikar že do brade, da bi ga malo oskubla in zlasala. Ampak pustimo šale takim ljudem v 240 napotje, ki nimajo drugega dela, kakor da z njimi dražijo svojega bližnjega; meniva se rajši o Brdavsu, ki še zdaj nosi glavo. Pošljite mi hitro po kobilo; ali pa naj grem sam po njo. Toda potlej ne vem? — Ko bi mene več ne bilo nazaj?--Bogu je vse mogoče!" 245 Cesar, ko to sliši, urno pošlje na Vrh po Krpanovo kobilico. Ko jo pripeljejo na Dunaj, Krpan reče: „Zdaj pa le vkup dunajski junaki, kjer vas je še kaj! Moje kobilice, kakor je videti slaba, vendar nihče ne potegne do praga, nikar že črez prag!" Skušali so jahači in konjarji in vsi tisti, ki so učeni, kako 250 veljd v strah prijeti konja, bodi si hud ali pa krotek, pa kobilice nihče ni premaknil z mesta; vsakega je vrgla na gnojno gomilo. „Bes te lopi!" reče jeden in drugi, „majhno kljuse, velika moč!" III. Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svetega Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico, pa jezdi iz 255 mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati: njegova kobilica je bila majhna, noge je imel velike, tako da so se skoro po tleh za njim vlekle ; na glavi je pa nosil star klobuk širokih krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne: vendar se nobenega ni bal; cel6 sam cesar ga je rad poslušal, kedar je 260 kako prav žaltovo razdrl. Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, začne z gro-hotom smejati se in reče: „Ali je to tisti Krpan, ki so ga poklicali nad me tako daleč, tam a Vrha od svete Trojice? Mar bi raje bil ostal doma za pečj6, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo 265 še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred očij, da te videl ne bom, pa le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Če me zgrabi jeza, ležal boš ua zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!" Krpan mu odgovori: „Če nisi z Bogom še spravljen, urno skleni, kar imaš; moja misel ni dolgo čakati, mudi se mi domu 270 za peč. Tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel za-te, ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke: nikoli si jih nisva po- 275 prej, nikoli si jih ne bova pozneje ; ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodnji stol." Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da precej kri izza nohtov udari. 280 Brdavs malo zarezi, pa vendar nič ne pravi, ampak misli si: Ta je hud in močan: pa kaj bo — kmet je kmet; saj ne zna bojevati se, kakor gre junakom. Urno zasukneta vsak svojega konja iu zdirjata si od daleč zopet naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že o prvem od- 285 sekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in predno ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in reče: „No, zdaj pa le hitro izmoli jeden očenašek ali dva, in pa 290 svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domu za peč: znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri sveti Trojici." To izreče, pa vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu. 295 Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč gledali, pridero k njemu, tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame vpričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: „Krpau je nasotel! Hvala Krpanu, dokler bode Dunaj stal!" Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko čast, 300 in držal se je na svoji kobilici, kakor bi šel v gostje vabit. Saj se je tudi lahko; še tu med nami, če kdo kakega slepca ali belouško ubije, že ne ve, na kteri grm bi jo obesil, da bi jo videlo več ljudij. Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, izpregovori najprvo sam cesar in pravi: 305 „Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da Ibi dejal: ne dam ti je, če jo hočeš." — Nat6 pristopi minister Gregor, ki je imel ključe od cesarske 310 denarnice, ker taki imajo za vsako reč posebej služabnika. Minister se oglasi: „Cesarost! veste kaj ? Vaš norec Stehan je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, Bog mu daj nebeško luč! Stehan in Krpan, to si je nekam jako podobno. Kaj menite? Morda bi le-tš prevzel njegovo službo? Nič se ne ve. Zvitorepec je, debel je, 315 smešen tudi, jezičen ravno tako; vse krščanstvo ga nima takega!" Krpan odgovori: „Magister Gregor, veste kaj? Enkrat sem bil vaš bebec, dvakrat pa ne bom, Smejalo bi se malo in veliko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. — Zdaj pa dobro, da mi je prišlo na misel! Kmalu bi bil pozabil, kar imam že dolgo 320 na jeziku. Cesarost! nekdaj ste me bili srečali s kobilico v snegu, kaj ne?" Cesar: „Bilo je tako, bilo!" Krpan: „Kaj pa sem nesel na tovoru ?" Cesar: „Bruse pa kresilno gobo." 325 Krpan: „To je bilo tačas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem." Cesar: „Bosa je ta! V Trst sem šel; za Jeruzalem toliko vem, kolikor za svojo zadnjo uro." Krpan: „Jaz pa za bruse in kresilno gobo ravno toliko. Takrat, veste, nisem vam bil resnice povedal, kar mi je še zdaj žal. 330 Angleško sol sem prenašal. Saj se nisem bal prav za prav ne vas, ne vašega kočijaža. Pa taka je le: kedar se človek zasukue s pravega pota, naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo udari." Nato pravi minister Gregor: „Ali ne veš, daje prepovedano? 335 To je nevaren človek; državi dela škodo. Primite ga, zaprimo ga!" Krpan odgovori: „Kdo me bo? Morda vi dolgopetec, ki ste suhi, kakor raženj; ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj za polno pest ? Z jedno samo roko vas porinem črez svetega Štefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praznih besed ne razdirajte!" 340 Cesar pravi: „Le ti meni povej, če bi morda še kaj rad. Midva ne bova v sovraštvu ostala ne, če Bog da, da ne. Minister Gregor, ti ga pa le pusti! Že jaz vem, kako je!" Krpan odgovori: „Poslušajte me tedaj! Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo po-345 stavači še celo skladali pripovedke in pesni, da so bo govorilo, ko ne bo ne vas ne mene, kosti ne prsti, če ne bo magister Gregor dal drugače v bukve zapisati. Pa naj stori, kakor hoče; meni se ne bo s tem ne prikupil, ne odkupil. Ampak vendar je vsak delavec vreden svojega plačila, to sem v cerkvi slišal, če je vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo veljavno pred vsako du- 350 hovsko in deželsko gosposko; pa tudi svoj pečat morate udariti, da bom brez skrbi nosil angleško sol po svetu. Če mi to daste, naj bom ves malopridnež, kolikor me je pod klobukom, ako vam bom kaj opotikal, dokler bom tovoril!" Cesar je bil precej pri volji; minister Gregor pa nikakor ni 355 pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal, ampak še le dejal je: „Gregor, vzemi pero, pa zapiši, kakor je Martin rekel!" Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa le ni, kar so mu veleli; zakaj cesarja se vendar vsak boji. Kedar je bilo pismo narejeno in zapečačeno, pravi cesar Krpanu: „Martiu, ali prodaš 360 meni pogače in vino, pa kar je še drugih rečij, cesaričinih darov V Najlaže bo tako, glej! S cesarico bom že jaz govoril, da bo prav. Mošnjo cekinov ti dam; ti boš pa blago pustil. Kdo bo to prenašal z Dunaja do svete Trojice?" Krpan odgovori: „Poldrugo mošnjo, pa še kakošno krono po 365 vrhu, vem da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo no, pri vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz ne bom imel pri cesarici zavoljo tega nikakoršnih ohodkov; ne lazim rad okoli gosposke! Pa saj imam priče, da ste vi prevzeli vse sitnosti, ki bodo prišle prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte!" 370 Cesar mu de: „Nič se ne boj; to bom že poravnal sam brez tebe. Na mošnjo; tu je pa še pismo. Saj nocoj tako še ne pojdeš iz grada, če le misliš iti; priklonil se je že dan, in noč se bliža." Ali Krpan odgovori: „Lepa hvala vam bodi najpoprej za pis- 375 mice, da ga bom v zobe vrgel vsakemu, kdor me bo ustavljal na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj se ve, kaj zadene človeka v neznanju? Morda mi utegne še na hvalo priti. Vselej pravijo: bolje drži ga, kakor lovi ga! Pri vas pa ne bom ostajal črez noč, ako se vam ne zamerim skozi to. Že hudo me 380 ima, da bi zopet enkrat bil na Vrhu pri sveti Trojici. Samo še nekaj bi vas rad prosil, ko bi mi dali človeka, da bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je, kolikor jih nisem še videl, kar sol prenašam, akoravno sem že v Keki bil, tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolikih ulic ni nikjer. S kočijažem sva se 385 hitro vozila, in toliko vem, kod sem prišel, kakor bi bil imel oči zavezane; pa sem vendar gledal na levo in tudi na desno; ali to ni dano vsakemu človeku, da bi vselej vedel, kje je." Cesar mu je obljubil svojega služabnika, potlej mu je roko 390 podal, pa tudi Gregorju velel, naj mu jo poda. Minister se ni branil; ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen od jeze. Krpan zadene kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: „Ivo bi se zopet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri sveti Trojici. Zdravi 395 ostanite!" „Srečno hodi!" pravi cesar, minister Gregor pa nič. Fr. Levstik. 75. Prizor na kmetskem semnju. (Odlomek iz povesti nRosana".) Takega semnja niso pomnili najstarejši ljudje v Zalesju. Ne da bi se ne bilo še nikoli raztržilo toliko blaga in živine; mnogi kmetič je gnal pozno zvečer s potrtim srcem svojo kravico neprodano domu, in po cesti vrstil se je voz za vozom z blagom, 5 ki ni dobilo kupca. Vendar takega življenja, tako veselega gibanja ni bilo morebiti še nikdar prej na zaleškem semnju, kakor danes. Zadovoljni s kupčijo bili so posebno oni, ki so točili vino in drugo pijačo, prodajalci raznih sladkarij za nepokvarjena kmetska grla in drobnega blaga, ki se kupuje po nizki ceni za „odpustke". Sveta 10 se je bilo sešlo, vzlasti na večer toliko, da se je vse trlo. Potreb-nik, pošteni sluga deželske gosposke, kteremu je bila izročena skrb za red po semnju, ni sam vedel, kam bi se dejal; povsod ga je bilo treba, in povsod človek vendar ne more biti. Zalesje, kjer je vendar vedel za vsako hišno številko, da bi jo bil lahko našel z 15 zavezanimi očmi, kjer je poznal po imenu, po samem glasu vsakega človeka, ni se mu še nikoli zdelo tako neizmerno dolgo in široko; zdaj je bilo slišati hrup na tem koncu vasi, zdaj kričanje, prepir na drugem: ni čudo, da je bil stari mož skoro z uma; on sam je bil za vse odgovoren. Res, dobro oko je imel in uho, ali kaj to, 20 ker noge ne morejo biti tu in tam ob istem času, in posebno roke, kterih bi bilo morebiti najbolj potreba. Da bi bilo le že kdaj tega nesrečnega dneva konec! Kaj je bilo pač, kar je tako razburilo mirne Zaleščane, kar je prizadejalo toliko preglavice poštenemu Potrebniku ? O ko bi bilo šlo po njegovi volji, nikoli bi ne bilo te nadloge v vas; ali gospod „komisar" so delali po svoji glavi, 25 poslušali niso dobrih svetov izkušenega, sivoglavega služabnika. Že prej ta večer bila je prišla med drugimi semnjarji iz daljnih krajev čudna družba, kakoršne Zaleščanje še nikoli niso videli prej, ne mladi, ne stari, Bog vedi, od kod. Še najbolj podobni so bili ti ljudje ciganom, vendar cigani niso bili. Imeli so velik voz, ki je 30 bil skoro hišici podoben, vrata je imel in okna, še cel6 majhen dimnik v zadnjem koncu. Dobivši privoljenje od gosposke, krenejo z vozom s ceste v stran in ustavijo se na trati konec vasi. Voznik izpreže dvoje starih, suhih kljuset ter ju izpusti, pač brez posebnega privoljenja, na pašo; vrata se odpr6 in izvoza vsuje se kakor 35 skozi ulovo žrelo čudna druhal, moški in ženske, mlado in staro vse vprek. Zadnji med njimi izstopi mirno, ponosno pravi velikan, za glavo večji mimo ostalih, mož krepkih udov, širokih pleč. Lasje so mu bili vzadi dolgi, nad čelom kratko pristriženi; bistre, črne oči je imel, dolg, kljukast nos, skrbno obrita, nekoliko upala, bleda 40 lica. Kdor ga je videl, ni mu bilo treba popraševati, kdo je poveljnik tej družbi; saj tudi taki ljudje ne morejo biti brez poveljnika. Videti ni bilo tem ljudem, da se jim posebno dobro godi; rejenega, okrogloličnega človeka ni bilo med njimi; njih obleka je bila zanemarjena iu težko da kteremu po životu umerjena. Vendar 45 dobre volje so bili vsi. Jeden celo izmed njih se je, stopivši iz voza. takoj na glavo postavil, drugi je kozolce prevračal in tretji je kolo zatočil od konca do konca po trati, menda od samega veselja, da je konec dolgočasne vožnje. Ali strogi poveljnik jim ni dal mnogo odloga, vsak je moral na svoje delo. Začno se čudne priprave. Dva 50 krepka, visoka stebra zabijejo v tla, podkrepivši ju od vseh stranij; potčm potegnejo debelo vrv od kola do kola, tak6 da je bila najmanj za pet sežnjev od tal. Drugi postavljajo in pripravljajo druga skrivnostna orodja. Strahoma se približuje vaška mladina, med njo pač tudi odrastli 55 ljudje, neznani druhali; strmeč gledajo to nedoumno početje. Vsi vprek ugibljejo in ukrepljejo, kaj so neki ti ljudje, kaj bodo počeli, kaj pomeni to in ono orodje. Najumuejši izmed njih si je zastonj belil glavo. Ko je bilo delo dokončano, migne gospodar, vsi vro zopet nazaj v voz; črez nekaj časa se povrnejo čudovito izpreme- 60 njeni. To so bili čisto drugi ljudje, vsi so bili tako lepi! Vzlasti ženske so imele obličja kakor mleko in kri, stare ni bilo zdaj več med njimi, in vse so bile tako lepo oblečene! To je bila vse sama svila, in kdo v6, kako drago blago, vse zgoli bliščeče zlato in srebro, 65 to so morali biti vendar bogati ljudje! Približalo se je bilo že več vaških mladenčev; kako so gledali zale ženske; nikoli prej niso videli tako cvetočih lic, tako drobnih ročic in nožic! In kaj je bilo še videti! Imeli so pse, navadne živali, prej se ni nihče zmenil za nje, a zdaj so bili po človeško opravljeni, za moške in ženske, in 70 po koncu so hodili, nekoliko časa vsaj, potčm pa zopet po vseh štirih, kakor je psom spodobno. Ko so bili vsi pripravljeni, uvrsti jih glavar kakor procesijo in tako gred6 v vas; od spredi sta dva dečka bobnala in tretji je trobil. Kedar je utihnila godba, oglasi se jeden izmed družbe, po-75 sebno smešno opravljen, ter oznanja s krepkim, donečim glasom, kake nove, nezaslišane reči bodo Zaleščanje gledali jutri. Tako so prehodili vso vas po dolgem od konca do konca in potem zopet nazaj. Pač smemo reči, da ni bilo hiše v Zalesju, v kteri bi se ne bili pogovarjali pri večerji o novi prikazni. Poveljnik je imel izkušeno 80 ok6; v svesti si je bil, da se sme nadejati prihodnji dan obilega \ zaslužka, samo da bi bilo vreme ugodno. Veselo se je kadilo iz dimnika na vozu, ko se je vrnila družba. Naglo se preoblečejo, potem posedejo po travi. Ni ga bilo pač med njimi, da bi mu ne bila šla v slast skromna večerja. 85 Mine noč, napoči dan Zaleščanom na veselje, na preglavico ubogemu Potrebniku. Vreme je bilo lepo, mnogo ljudstva je privrelo od vseh stranij. Poveljnik družbe je bil zadovoljen; zjutraj že pričele so se predstave; stoli okoli igrališča so bili skoro posedeni, r6s da sedeži niso bili predragi. Največ občinstva seveda je stalo 90 bliže in dalje okoli. Ali tudi niso bili sami zastonjiki. Ženska s torilcem v roki je hodila okrog in tako prijazno je prosila in prigovarjala ljudem, da je vendar ta in oni, če tudi nerodno, posegel v mošnjo ter položil svoj dar v torilce: iu vsakemu se je tako ljubeznivo zahvalila, da je bilo že samo to nekaj vredno. 95 Ali tudi občinstvo zaleško je bilo lahko zadovoljno z vsem, kar je bilo videti, in razvajeni niso bili Zaleščanje. Zdaj se je jeden čudovito zvračal, vznak denar s tal z usti pobiral, po samih rokah hodil in druge take čudeže delal; zdaj je drug za njim goreče pre-divo požiral; potem nastopi sam glavar ter izkazuje strmečemu 100 občinstvu svojo silno moč. Vznak ležečemu položita dva na prsi velik kamen ter mu ga razdrobita s težkimi klad vi na drobne kosce. Z zobmi je držal železo, ki bi ga bil drug, krepek človek s težka privzdignil z obema rokama. Največ veselja pa je delal, vzlasti mladini, norčav človek, smešno opravljen z različnimi šalami in bur- kami, ki mu niso nikdar pošle. Na posebnem mestu sedela je starka, 105 ktera je vsakemu, kdor je hotel, prorokovala iz rok ter za malo denarja radodarno delila obilo sreče. Cel6 stari Jeleuko se je bil dal pregovoriti, da je stopil pred njo ter jej roko podal. Ali pri njem starka ni imela sreče. Menda ker je slišala, da mu pravijo oče, mislila je, da je mož oženjen, in prorokovala mu je, da bo 110 imel mnogo sreče z otroki. Ko se mož zarezi in vpraša, s čega-vimi otroki, tedaj še le prorokinja spozna, da ni na pravem sledu; sploh je bilo videti, da ni ženica prebrisanega moža nič prav vesela; pametnim ljudem je težko prerokovati! Ali vse to, kar je bilo videti do sedaj, dasi silno zanimivo, 115 ni bilo še senca proti temu, kar je še čakalo slavnega zaleškega občinstva. Kaj bode z vrvjo, ki je nategnjena od stebra do stebra tako visoko od tal? Nekoliko časa je bilo vse mirno; videti je bilo iz vsega, da sedaj pride kaj posebnega. Glavar sam se približa ter poskuša s krepko roko steber za stebrom, ali sta dovolj trdno zabita, 120 in nategne vrv, ki je bila nekoliko odjenjala. Nat6 pa se prikaže mlada deklica, nihče ni videl, od kod je prišla, kar stala je pred njimi; nihče se ni mogel spomniti, da bi jo bil videl poprej. Lepa je bila ta deklica, Zaleščanje niso še nikdar videli nič jednakega; kakor angelj se jim je zdela, samo brez perotij. Še to jih ni motilo, 125 da ni imela rudečih lic, brez česar si kmet sicer ne more misliti prave lepote ; orujavela je bila, kolikor je bilo videti šibkega životka. Lahka, tanka obleka brez rokavov jej je sezala samo do kolen. Goste črne lasč oklepal jej je zlat ali pozlačen obroček okoli glave. Ali nad vse lepe bile so njene velike, črne oči, ki so jej skrivnostno 130 žarile izpod temnih obrvij z dolgimi vejicami; te vejice so se jej čudno lesketale, kakor bilke v jutranji rosi. Z veseljem je gledalo lepo deklico vse občinstvo; ali to veselje ni bilo pravo, čisto veselje; mnogim gledalcem se je milo storilo o njenem pogledu; deklica ni bila vesela, otožna je bila videti, jako otožna! 135 Ko je tako stala nekoliko časa, stopi k njej poveljnik ter jej reče, kolikor mu je bilo moči, z mehkim, prijaznim glasom: „Ljudje čakajo, naprej, Rosana!" Urno kakor veverica spleže dekletce po lestvicah ob stebru kvišku, vrh stebra postoji, potem začne počasi stopati po vrvi. 140 Gledalcem je od strahii utripalo srce. Ko je prišla do srede, zopet nekoliko postoji, potčm pa steče urno do drugega konca. Ali to je bil samo začetek. Kar je počela nazaj grede, to je bilo že pregrešno. Zdaj je pokleknila na vrv, zdaj je skakala po jedni, potem 145 po drugi nogi; nato leže vznak, skoči kvišku; lovi se, kakor da bi padala, in zdaj — srce je zastalo gledalcem — zdaj je padla zares, ali ujame se z roko ob vrv — vsem je bil kamen od srca; da bi pa vedeli gledalci, da je vse to samo na videz, pade zopet na drugo stran in ujame se z drugo roko. 150 Dovršivši svoj posel, spleže zopet dol. Prikloni se na vse strani s posiljenim nasmehom, pot6m izgine. In kaj je bilo njeno plačilo ? Dobro-klici in ploskanje po navadi; neotesani Zaleščanje še tega niso znali. Uboga deklica! In tako so se vršile igre ves dan s kratkimi presledki, kolikor 155 je bilo treba, da so se nekoliko počili in okrepčali igralci, posebno pa, da se je zopet nabralo drugo občinstvo. Ravnatelj družbe je bil vesel, dolgo že ni imel tako dobre letine. Zadovoljen je bil s svojimi ljudmi, posebno z Rosano; že dolgo ni bil tako priljuden z njimi; Rosani je večkrat prijazno pogladil lice, kar pa ni bilo videti 160 deklici nič prav po volji. Vselej se je skoro nevoljno obrnila v stran iu še bolj je bila žalostna. Ali to ni moža nikakor motilo: vesela ali žalostna, da mu je le služila denar. Na večer cel6 bilo je vse polno ljudij na igrališču. Od vseh stranij prihajali so semnjarji, nekteri že dobre volje zaradi dobre 165 kupčije, ali pa ker so bili že pogledali v kozarec. Ravnatelj ni imel vsem prostora dovolj. Ali hitro si pomaga. Svojemu sinu, lepemu, krepkemu dečku, ki je bil podobeu očetu, kolikor je mogel s svojimi petnajstimi leti biti podoben že postarnemu možu, izroči nekoliko udov svoje družbe ter mu veli, naj gre z njimi na drugi 170 konec in si napravi tam svoje igrališče. Tako so imeli ta večer Zaleščanje, kakor velikomestjani, dvojno gledališče. Vse se je vršilo igralcem in gledalcem po volji. Mračilo se je že, ko pride zopet Rosana na vrsto. Sedemkrat je bila že na vrvi. Ko je bilo treba iti osmikrat na delo, ko je že stala poleg 175 stebra, obide jo slabost. Onemogla se zgrudi na tla; huda vročina in nenavadni trud sta bila premagala šibko dekletce. Ko je ravnatelj to videl, mislil je, da deklica noče, da se samo taji, ali pa ničesa ni mislil; pohlepnost ga je bila vsega oglušila in oslepila. Morebiti sicer ni bil tako hudoben človek, ali silno nagle jeze je bil, in gorje 180 mu, kdor se je ustavljal njegovemu povelju. Hud gospodar je bil, in mnogokteri njegovih podložnikov je že čutil težko roko njegovo. Razsrdi se; dva koraka, in stal je pred deklico, s kratkim bičem v roki, ki ga je imel za pse in sploh v znamenje svoje oblasti. „Ali boš, ali ne boš?" zagrozi se nad njo; ves zaripljen je bil v obrazn in strele so mu švigale iz temnih očij. 185 „Ne morem," vzdalme deklica. „Cakaj, videl bom, ali moreš ali ne moreš, ti nepridiprav!" „če me ubijete, ne morem!" „Pomagal ti bom, če ne moreš; po koncu!" Dekletce se ne gane. Surovež zavihti bič nad njo. 190 „Še enkrat, vstani!" Hrup nastane med gledalci, vse je kričalo; ali toliko poguma vendar ni imel nihče, da bi šel branit ubogo siroto. V tem hipu plane tuj mož pred srditega človeka. Z obema komolcema je bil razmetal kakor snope narazen množico pred sabo. 195 „Človek," zavpije stopivši med deklico in razkačenega glavarja, „ali te ni sram, tako ravnati z ubogim otrokom!" Mož pobesi nehote nekoliko zavihtjeni bič ter gleda svojega nasprotnika na pol srdito na pol zaničljivo; meri ga z očmi od nog do glave, bil mu je jedva do rame, kakor bi mu hotel reči: Ti 200 nisi, da bi mi branil. Tako je pač meril Golijat Davida pastirja. „Bič iz roke, in da se mi ne ganeš, če ne — — To je bilo glavarju preveč; take sramote ni smel trpeti pred svojim občinstvom. Bič zavihti nad njim. V tem trenotju potegne tujec kratko puško iz žepa, napne 205 petelin in pomeri v svojega nasprotnika, z očesom ni trenil. „Gani se, in izprožim," reče mu z mirnim glasom. Takega orožja ni se nadejal glavar; močen je bil za tri take, ali puška ga je prijela v strah; s takim orožjem ni da bi se norčeval, ne z možem, ki ga je imel v roki. Nehotoma stopi za korak 210 nazaj. Prej ni nič govoril, zdaj poskusi z besedo: „Kdo vam daje pravico, da mi branite kaznovati nepokornega otroka?" „Tako ! Ta je druga; ker govorite o pravici, izkažite mi najprej vi svojo pravico do tega dekleta. Ali si upate reči mi v lice, da 215 je ta deklica vaša hči? Saj poznamo take stvari!" Mož ne odgovori. Videti je bilo, da mu je to vprašanje silno neprijetno. „Poskusite, rad bi videl, kako daleč sega pogum takega klateža!" 220 Ta priimek je bil razžaljiv, ali te vrste ljudje niso preobčutni in tudi ne smejo biti. Mož je čutil, da se je prepir zasukal na stran, kjer se ni mogel nadejati dobrega uspeha. Pri cesarskem oblastvu 14 ni si upal iskati pravice. Poskusil je torej drugače, da bi izbil 225 kolikor mogoče dobička iz te neprijetne pravde. „Tega tudi nisem rekel," pravi mirno, „da je moja hči, ali služabnica moja je in več ko to." „Sužnja vaša je, kar naravnost govorite." „Vi ste videti pameten mož, gospod, z vami se d& govoriti. Vi 230 poznate svet in veste, kako se po njem godi. Vsak se preživlja, kakor se more. Od nekega tovariša sem jo dobil." „Kupil, recimo; koliko ste dali za njo, ne vprašam; sram me je govoriti o človeku, kakor o živali." „Iz zadrege sem mu pomagal." 235 „Ne govoriva dalje o tem. Od kod je dekle?" „Ne vem, kje jo je pobral; vprašal ga nisem, pri nas ni take navade." „In ko bi vam zdaj jaz, ki tukaj pred vami stojim, dejal: Taka sramotna kupčija ne veljd pred postavo; vi nimate nikake 240 pravice do tega otroka; deklica je prosta in lahko gre, kamor hoče; ko bi vam tako govoril, kaj bi rekli vi?" „Ne samo pameten, plemenit mož ste, gospod, kakor vidim; vaša volja ne more biti. da bi postal jaz nesrečen. Rosana je vse moje premoženje, ona me preživlja; brez nje bi bil z vso svojo ostalo 245 družbo berač. Pomislite, gospod!" Blagi branitelj ubogega otroka nič ne odgovori na to. Molče potegne listnico, vzame iz nje pest papirjev ter jih pomoli možu. „Menim, da bi smeli biti zadovoljni." Mož je bil rčs zadovoljen. 250 „Rosana je vaša, gospod; kar hočete, storite z njo," reče in spravi z veselim obrazom denar. „Ne moja, svoja, prosta je in lahko gre, kamor hoče — če more sirota!" Po teh besedah se obrne k deklici, ki je čepela ob stebru. 255 Ženske so jo bile obstopile ter jo okrepčale z mrzlo vodo, da se je zopet zavedela. Deklica je bila kakor v omotici, vendar je vedela, kaj se je godilo. Molče poda svojemu dobrotniku bledo ročico in hvaležno ga pogleda s svojimi lepimi, velikimi očmi. Mož je bil obilo poplačan. Za ta pogled bi bil morebiti dal polovico svojega 260 premoženja. Manj ga je veselila splošna pohvala zaleškega občinstva. Šum je bil po zbrani množici, čuli so se posamezni glasovi, ki so odobravali in hvalili njegovo početje. Nevoljen se obrne k njim, grdo jih pogleda ter se zagrozi nad njimi: „Srara vas bodi, dvakrat sram vas, ki hlače nosite, kar vas je, stari in mladi; mož vas ne morem imenovati. Šeme ste, ne možje! 265 Zijaje gledate te vrtoglave, vratolomne igre; da bi branili ubogo dekle surovega divjaka, toliko srca nimate vsi skupaj. Sramota!" Vse je molčalo; težko je bilo odgovarjati srditemu možu. Samo stari Jelenko, ki je blizu stal, imel je toliko poguma, da se mu počasi približa. Z glavo je majal, a to je bila njegova navada, glava 270 se mu je tresla od starosti. Poda mu roko ter pravi: „Lepo ste govorili, ali ravnali ste še lepše, gospod Skalar!" J. Stritar. 76. Lepa Vida. (Poglavje V., VII., IX. in XIII. iz romana „Lepa Vida".) I. Solnce je ravno pogledovalo izza skalnatega hribovja in sijalo na dolgo kamenito klop pred veliko hišo očeta Basnigoja. Bas-nigoj je bil siv starček, drobne postave, ali dasi že nad sedemdeset let star, še vedno čil in krep&k; in dasi so mu bili razven lepe Vide, Samorodove žene, vsi drugi otroci pomrli ali onesrečili se, 5 bil je zdaj na stara leta vendar vedno dobre volje in ni nadlegoval sveta in Boga z neugodnimi vzdihljeji ter sitnimi tožbami. Na prag pride sedaj postarna žena, Basnigojeva žena, kakih deset let mlajša od njega, nekoliko rudečelična in okrogla, ter zakliče: „0j mene, stari, ne sedi tu v hladn tako golorok, kašelj boš 10 dobil." „Ne vidiš solnca?" odgovori Basnigoj, žena pa gre k njemu in poleg njega sede rožljaje s ključi, ktere je imela na rudečem jermenčku privezane za pasom poleg nožička, ki je na sreberni be-nečanski verižici visel do tal. 15 „Vino iz srednjega velikega soda mora biti pretočeno, ali Jarnej ne utegne, da bi pomagal," reče starec. „Tedaj pretakaj jutre ali pojutranjem," tolaži ga starka. „Ni tako, glej jo!" odgovori moški starina in strese svoje dolge, na ramo viseče, čisto bele lase. „Vsako delo ima svoj dan, 20 to sama veš. Ne bode drugače, da pojdem pretakat sam, ker tudi Jarnej ima drugo delo." Zdaj pa mati gospodinja nevoljna še bolj s ključi zarožlja in pravi: 25 „Ne boš sam pretakal, ne, jaz ne pustim. Bolje je, da se vino nikoli ne učisti, ali da se zavrčlica iz vsega vina naredi, nikari le iz srednjega velikega soda, nego da bi se ti pri pretakanju ali prevzdignil ali kako drugače pohabil. Ni ti treba, ne! Hvala Bogu in svetemu Florijanu, toliko že imava, da kedar naju izve-30 ličar k sebi pokliče na oni svet, ne bode mogel Samorod govoriti, da bi bil kje drugje tod blizu več priženil, nego je pri Basnigojevih; toliko ostane, če vse delo pustiva. Zakaj bi potlej na stare dni toliko trpel, kakor ti trpiš z delom !" Ženi ok6 zarosi, on pa se nasmehlja in reče: 35 „Glej jo, glej! Ti sama začni, sama. Nisi li vedno na nogah in pri delu, tako da še umreti ne boš utegnila, kedar pride p6-te božja dekla, bela smrt?" In še ona se nasmehne ter pravi: „Beži mi, ne veš, da volka ni smeti klicati? Sicer pa vem, 40 da brez dela bi ti bilo dolgčas, vajena sva ga oM. Le preveč ne dej." „Kdo je pa tam?" vpraša starec in kaže v dolinico, kjer je nekdo oddaljen še za tri streljaje jezdil proti Basnigojevemu domovanju. „Anton je, tak6 se mi zdi," pravi starka in z roko nad čelom 45 braneč se solnca, ogleduje jezdeca, ki je v diru podil konja po slabem, od deža razjedenem in skalnatem potu. „Kaj bi rad ? Včeraj je bila Vida tukaj, a ni ničesa povedala, da hoče on danes priti ali da bi imel hoditi po kaj, posebno v delavnik," reče stari Basnigoj. 50 „Ali si kaj opazil, kako je Vida čudna zdaj? Bog moj in sveta mati, prav bojim se za njo. Vsa se je izpremenila. Poprej je bila vesela, poskočna, še bolj nego mi je bilo ljubo, a zdaj! Bog sam vedi, kaj ima," toži mati v srčni svoji skrbi. „J6je, kaj bi moglo biti hudega? Ne veš li več, kako si mi 55 6no leto, ko se je možila, odsvetovala in govorila, da ni prav; in zdaj vidiš, da jima gre dobro in da je vse po volji božji," tčši zopet oče. „Bog ga vedi in mati njegova, je-li vse prav, ali ni morda," govori žalostno mati. „Ne da bi Antonu rekla žal-besede. On je 60 dober človek, če je tudi včasi nagle jeze. Pa saj so skoro vsi ljudje, ki so nagle jeze, tudi dobrega srca ljudje; glej, ni li bila naša Vida, dokler je bila še tu domd, nagla kakor vihra, svojeglava in trmasta? On je dober, nič ne rečem. Ali ko sem jo videla včeraj, da je tako čudna, in sem jo vprašala: Vidka, kaj tipa je? in ni nič hotela povedati mi, veš, prišlo mi je na misel: morda pa 65 vendar ni bilo prav, da si jo dal temu Antonu tako brž." „Dal? Ali ga ni sama vzela?" zagovarja se starec. „Pst! Glej, že je tu." Res je bil jezdec Anton Samorod, zet naših dveh starih, že prijezdil v dvorišče in s konja skočil; prihajal je po trati k starcema. 70 „Kje je Vida?" vpraša Samorod. „Vida?" zavzameta se obadva roditelja in vstaneta prestrašena s klopi. „Ni je pri vas? Ni prišla danes na vse rano jutro?" vpraša Samorod hlastno. 75 „Ne!" vzklikne mati. „Kaj je to?" vpraša stari. Anton Samorod obledi kakor zid. „Morda sem se zmotil," pravi, obrne se, zasede konja in brez druge besede v najhitrejšem diru odjaha. 80 „ Jezus, kaj je to ?" jadikuje starka. „Kaj se je prigodilo ? Precej pojdi za njim gledat, ali pa idem jaz; ne, pojdi ti, ali pa Janeza pošlji; Janez! Janez!" „Tiho, tiho! Nič ne bode hudega. Čakaj! Jaz stopim sam dol in pogledam," pravi starec in z drobnimi, negotovimi, starimi 85 stopinjami koraka v hišo po palico in pokrivalo. II. Ko je stari Basnigoj prišel na Samorodino, bilo je vse v strahu in vse po koncu. Vide ni bilo nikjer. Pomorski razbojniki so jo davi ugrabili, ko je menda mislila 90 iti gor na Basnigojevino, na rojstni svoj dom k roditeljem. Tako je Samorodova družina pravila starcu na prva usta, in ubogi oče je moral brzo sesti, da se ni zgrudil na tla, ko je čul to strahovito novico. In takoj ko so mu povedali to groznost, ni se nihče več menil 95 za šibkostnega starca. Tekali so sem ter tja, drug drugemu ukazovali, popraševali se, mešali se in ne vedeli, kaj bi, ter so bili drug drugemu na potu. „Kje je Anton, za Boga svetega, Anton, Anton?" vprašuje oče Basnigoj in po doberšnem času zve, da je Anton tekel ali jezdil 100 na jug ob obali, njegov brat na sever iskat, popraševat, da je ribičem ukaze dajal, naj pozvedujejo in Bog ve kaj, vse za Vido, ki je od davi ni iu ki so jo gotovo odnesli razbojniki, o kterih se je že včeraj govorilo. 105 „Razbojniki? Ni mogoče, ni mogoče," jadikuje starec, a ne ve si pomoči, ne ve odločiti, kaj bi storil. Na zadnje mu pride na misel, da je morda ona, ki je iščejo, kje v hiši, a drugi je iščejo zvunaj; ali pa je morda na sprehodu kje ne daleč od tod. „Razbojniki, razbojniki, to ni mogoče! Do-110 stikrat se je že prigodilo, da smo iskali česa daleč proč, a bilo je nam blizu in ni bilo izgubljeno, ni ne, ne bode ne daleč." A neusmiljeni ljudje so povedali dedu, da je že od zore iščejo, da je vse preiskano, daleč okoli že, povsod se je klicalo ime go-spodinjino, a ni bilo ni glasii ni sledu. Glasu ne, ker ni klicev 115 slišala, sledil ne, ker ga je dež lahko izpral, ki je šel pred dnem in še potem po malem zopet padal. In starec se je tresel kakor mrzličen, kakor pribit na svojem sedežu ter je klical v polglasnih stokih Boga na pomaganje in svetce njegove. V svojem strahu se še domislil ni, da ima svoji 120 ženi takoj poročiti, kaj se je zgodilo. In ko mu je to na um prišlo, obvzel ga je z nova strah, kaj bode iz matere, ko bode čula, da je njen jedini otrok pomorskim razbojnikom, divjim, neusmiljenim ljudem prišel v roke. Pošiljati sicer na Basuigojevino poročila ni bilo treba, ker tudi 125 gori je družina brzo zvedela, da iščejo Vide in kaj sumijo, da se je zgodilo z njo. Došlo je tudi starki na ušesa in jo podrlo na tla v nesvest. Prvi, ki je jenjal iskati, bil je starejši Samorod, župnik, brat Antonov. „Tii je vse zastonj, treba je samo v božjo previdnost zaupati, 130 ki bode še vse prav izvedla," rekel je in ustregel vsem upehanim. Ko je prišel tudi Anton domu, ves zamolklo tih, s strašnim obrazom, truden in obupan, spustil se na stol ter obraz pokril z obema rokama, bližal se mu je brat ter je rekel z lahko modrostjo in tolažljlvostjo onega, kogar nesreča v prvi vrsti ne zadeva: 135 „Anton, v Boga zaupaj, še ni izgubljena." „Izgubljena!" reče veliki mož, roka mu opade, kakor otrpla ob životu. „Če so jo razbojniki ugrabili in vzeli seboj, poslali ti bodo gotovo poročilo, kam pridi z odkupnino po njo. Za odkupnino jim je, 140 denar, to je vse." »Misliš?" reče Anton in naglo vstane. „Gotovo, in nekaj še imamo." „Pot6m niso šli daleč, lopovi. Dohitel bi jih," reče Anton in premišlja. „Jaz idem na morje," reče potem naglo. „Poroči ti mojim 145 prijateljem v Trst, naj skrbe tudi oni od svoje strani. Bodi še nekaj dnij tu, če mene ne bode. Skrbi za dete. Če ti treba za kaj denarja, dala ti bosta oče in mati." „Dala, dala bova," prikima stari tast Basnigoj z ginjenim, na pol otročjim glasom. 150 ■ Anton korači iz sobe ven in ukazuje pripraviti ladijo. Povsod mu je brat na pomoč s svojo večjo hladnostjo, in stari tast l>i rad pomogel, rad svetoval, ali strašna, iznenadna novica ga je bila tako potrla, da ni mogel še govoriti, le zdaj pa zdaj je klical tiho Boga. „Ali, brate, tako prav gotovo pa tudi ni, da bi jo bili raz- 155 bojniki vzeli, morda jo je kaka druga nesreča zadela, morda..." „Ne, glej!" In Anton pokaže košček njene obleke, ki jo je bil našel na malem obsteznem kolcu. „Tam doli je hodila. In pozna se, da se je tam noc6j čoln izkrcal. Ribič je čul vjutro veslanje." Tedaj je bilo dokazano. 160 Anton je odplul rote se, da brez nje ne pride domu, in ko bi jo imel, imel iz globočine morja ali z onega konca sveta. Vest pa, da je tako čudovito izginila lepa Vida, razširila se je med ljudmi daleč po deželi. Nastale so pripovedke, v kterih se je na tanko povedalo, kako je prišel „črn zamorec prek sivega 165 morja, ladijo ustavil, ko je lepa Vida plenice prala", pa jo je zvabil in odpeljal v daljno deželo ter da jo mož išče ali kakor se še dandanes poje v pesni, ktero je zložil narod slovenski o lepi Vidi: „.....tvoj mož je šel od hiše, Se po morju vozi, tebe išče, 170 Tebe išče in se grozno joka, Od bridkosti njemu srce poka." Župnik, ki je bil tako ob nesrečnem dnevu prišel brata na domu obiskavat, moral je zdaj nekaj dnij tu ostati, ker ni bilo po odhodu Antonovem nobenega domačega pri hiši. 175 Prvo, kar je storil, bilo je to, da je premestil dete na Basni-gojevino, k babici Basnigojki, ki se je strastno oklenila malega vnučiča, ko hčere ni več imela. Drugo delo pa je bilo župniku, da je od kraja začel preiska-vati in popraševati zaradi Vide. Zvedel in videl je mnogoktero zna- 180 menje, ki ga v burnosti prej ne Anton, ne on ni bil zapazil. In po vsem tem je mož z glavo majal in — molčal. III. Ko je prišla sobota, moral je župnik zapustiti svojo rojstno hišo in prepustiti družini gospodarstvo. A opravivši v nedeljo svojo 185 cerkveno službo, šel je k starima Basnigojevima tolažit ju in jima je skrivnostno tako-le govoril: „Jutri za dne odidem tudi jaz iskat je. In če je božja volja, najdem jo jaz, ne moj brat Anton. In če hoče Bog moje delo blagosloviti, dovedem jo nazaj. A vidva molita za to, molita pa še 190 posebej, da bi jaz z njo prej prišel domii, nego Anton. Ne vpra-šajta, zakaj; molita." In mati Basnigojka je molila, da si je skoro srce in dušo iz telesa izmolila, noč in dan, skoro neprenehoma, še v sanjah, vse dni, kar je bil starejši Samorod odšel. Oče Basnigoj pa je hodil 195 skrben za ogel gledat, kdaj pride zopet kdo od župnije navzgor po stezi s kakim poročilom. Ob enem je pošiljal popraševat dol in v Samorodino, zjutraj pa je opazoval, da mu sivi lasje izpadajo, in mislil je: Zadnji las bi dal, vse bi dal, da bi jo le dobili. In ko je videl svojo ženo vso obupano, vedno jokajočo in molečo, cel6 200 kedar je z malim vnukom posel imela, moral se je v stran obrniti, da je solzo skril, in mislil si je: Bog, ti sam veš, s čim je zaslužila, da mora toliko trpeti, jaz bi dejal, da ni zaslužila in ni. Vrnil se je župnik res, a sam. Vrnil se je prej nego Anton, a brez Vide, in žalosten je z glavo majal in rekel starima: „Zmotil 205 sem se, zmotil sem se!" Več ni hotel povedati, ne kje je bil, ne o čem se je zmotil. Tolažil ju je z verskimi besedami, kakor je bila njegova dolžnost in navada, potem je odšel. Vrnil se je tudi Anton, tudi on sam. Vse njegovo prizadevanje je bilo zastonj. Ne duha, ne sluha, ne sledu, ne tiru o nje-210 govi ženi, celo o kakih morskih razbojnikih ob vsej drugi obali ni hotel nihče ničesa vedeti, kar je bilo neizrečeno čudno in nerazložno. Da so prekomorski lopovi prišli in niso ničesa in nikogar drugega zaplenili, nego samo Samorodovo ženo! Nekoliko "časa je bil Anton kakor top. Ni delal, ne mislil, ne 215 govoril. Sedeval je sam in glava mu je ob takih prilikah sama zlezla med roke, in oči so se zatisnile same; lasje pa so začeli si-veti in lice je postajalo še bolj podolgasto in nabrano. A le nekoliko časa. Hladnejši starejši brat njegov je premišljal, kako bi ga vzdramil, in kmalu je pravo našel: klin s klinom, 220 skrb s skrbjo izbiti, kar se mu je tudi posrečilo. Samorodovo dete, mali Tonček, jel je morda zaradi malega prehlada bolehati. Na to je župnik brata opozoril, in res je pravo zadel; kajti velika očetovska briga, da ne bi izgubil poslednjega, kar še fma, sinka, delovala je ugodno tolikanj, da se je Anton razživil; iu ko je otrok kmalu zopet dober bil, začel je Anton delati to in ono, delo pa je 225 najboljši razmišljevalec in prvi tešitelj. IV. Dve leti potem sedel je zimskega večera župnik Samorod za mizico, primaknjeno h gorki peči, izpil zadnji požir iz pred seboj stoječe čaše, nataknil velike naočnike pod visoko čelo in sivkaste redke lase, da bi bral iz velike knjige italijanske kratkočasile stvari, 230 ki bi samotarju nadomeščale večerno družbo. Njegov kaplan je bil z doma za več dnij, razven njega pa ni bilo žive duše, s komur bi se bil rad razgovarjal. V takih pričinah bila mu je knjiga ljuba tovaršica in jedina tolažnica ter odganjalka dolgega časa. Gorka peč mu je prijetno grela hrbet, noge pa je bil starec prešerno po 235 mehkem poleg stoječem drugem stolu razpoložil, kakor mož, ki ve, kako človek pripravno živi in si pomagati zna. Zvunaj je sneg na okna naletaval, da se je slišalo, kakor lahno žvenketanje na šipe, vzlasti kedar ga je burja z večjo silo uametavala. Veter je zapiskaval zdaj pa zdaj po oknih, da se je 240 slišalo to .stokanje narave, kakor da bi od daleč, daleč tam izza gore žalostno tulili mladiči sive volkulje. „Ubogi ljudje, ki morajo zdaj biti zvunaj," mislil je župnik in se stisnil ter nogo preložil. V tem hipu zazvoni doli pri tleh znani njegov zvonček pri 245 velikih vratih, veliki pes v veži dvakrat zalaje. „Hoj, pa vendar ne bolnik! Ne, nocoj pa ni mogoče nikamor hoditi, ne pojdem!" reče župnik in nevoljen vstane s stola ter se ob peči nasloni čakaje, da pride dekla Polona povedat, kaj je. Kmalu je bila tu, starka, huda, glasna in ne uljudna, rekoč: 250 „Nič ni hoditi! Za božjo in Kriščevo rano! Psa človek pred prag ne bi pustil iz usmiljenja in srca, pa bi starega človeka na daljni pot gonil? Bog tega ne terja, Bog ve, da ne, do jutri bode že živela, če ne, naj se pa tako izkesa; bolje je, da ona umrje, kot da bi se gospod župnik prehladili in umrli, o ti moj Bog!" 255 „In kdo pa je?" vpraša župnik. „Naj bode, kdor hoče, jaz ne pustim, da bi šli; posebno gor v to goro ne; saj še priti ne bode, pravim," huduje se stara Polona. „A kam? Kdo je zvonil?" 260 „Saj še doli čaka, Smučiper je, oglar z Goljvrha, tisti dolgi črni, grdi." „Pokliči ga, naj pride sem," reče župnik. Smučiper, oglar z Goljvrha, ki je stopil v snažno veliko žup-nikovo sobo, prinesel je na vsaki nogi velikansko obtovorjenega 265 snega, tako da ga je moral župnik brzo pred duri zavrniti, kjer ga je Polona oštevaje ga z metlo očedila. Ko je osnažen zopet smel stopiti v župnikovo sobo, hoče nekaj reči, pa ne ve, kako. „No kaj bi rad tako kasno in ob tem vremenu ?" 270 „1 grdo je grdo, ali ko sem siroto videl in mislim, da jutra ne dočaka, jaz nisem mogel drugače; dejal sem, kaj bode pa tebi, kedar te začne smrt tipati, in sem mislil, povem gospodu, kako je, naj store, kar hote, samo da ne poreče Bog: ti, Smučiper nisi vedel telesnih dobrih del, ali kako se jim pravi, saj gospod to bolje vedo, 275 kot jaz, ki le malo tako kaj poberem iz krščanskega nauka, kedar nimam kope užgane tudi v nedeljo popoldne." Po dolgem in širokem je potem s težavo povedal, presekovan z raznimi vpraševanji, ktera so zaradi jasnote stvari bila potrebna, da je danes ob mraku, ko je bil ravno sneg začel padati, na stezi, 280 ki vodi od one severne strani, pri tem in tem kamenu našel bolno žensko, na pol mrtvo, na tleh, da bi bila umrla tam na mestu, kakor kakova podlasica v meji, ko bi njega ne bilo. On jo je vzel seboj, nesti jo je moral domu v svojo hišo, ker ni mogla prav nič na noge stopiti, ne na levo, ne na desno, in vrat 285 se jej je šibil, kakor pozebli travulji. Le dobro, da ga ni mogel nihče videti, ker je bil že pomrak in ga srečal ni nihče; samo vrane so se pojale od smrečja dol do treh lesnik iu nazaj, ko je ono tujo žensko na rami domu nesel kakor kakovega otroka. No, pripovedoval je, težka ni bila, ali vendar je precej sloka, nesel bi 290 še dve taki, za to mi ravno ni bilo, da bi dejal; ali sitno bi mu vendar bilo, ko bi ga bil videl kdo. Zdaj pa v njegovi koči leži, sama za sebe govori, ne sliši nič, ne vidi dosti, kar umrla bode, in ker je Smučiper na samoti, ne bi rad, da bi brez Boga umrla pri njem, posebno ker se mu je celo blagoslovljena voda že 295 vsa posušila in ima ženska Bog ve kakove grehe na sebi, ne da bi jej ravno kaj očital, tega ne, ker če je Bog ne pozna bolj kot on, Smučiper, potem bosta težek obštev imela, kedar umrje, in če umrje v njegovi koči, česar ne bi rad, ali rad bi vsaj, da se prej z Bogom spravi, ker, dasi on do zdaj še ni videl duhov, ne bi rad, da bi potlej nazaj hodila z onega sveta. 300 Po nadaljnih vprašanjih je župnik zvedel, da je ta tuja ženska mladega lica, le upalega; da je drugače oblečena, kakor so v onem kraju ljudje, da se obleki pozn&, da je bila nekdaj lepa in mehka. Med seboj pa govori ona take reči, kterih' Smučiper razumel ni. 305 Torej je bila poleg možatega čutja poklicne dolžnosti morda tudi nekoliko zvedavost pri dobrosrčnem gospodu odločilna, da je mirno ukazal dekli Poloni, naj pošlje dečka po cerkovnika, naj mu pripravi plašč, kučmo, škornje, naj pokliče še hlapca, da pojde tudi on z njim, ker je gaz slaba, naj malo čutarico z vinom napolni, 310 cerkovniku pa v culo malo boljšega kruha priloži. Pol ure potem so štirje možje, prvi med njimi dolgi Smučiper, predzadnji stari župnik, v gosjem redu koračili prav počasi, kakor je gospod želel, po ozki sneženi gazi, ktero so si morali s samohojo delati po vedno naletavajočem snegu in ktero je brleča 315 cerkvena svetilnica le slabo osvetljevala. Tako so potrebovali v reber več nego uro hodd za pot, ki se je sicer v pol ure prehodil. Došedši na mesto in stopivši v samotno, temno kočo Smuči-perovo, ktera še železne ključavnice imela ni, najde župnik bolnico ležečo na slami, ki je bila sicer ležišče staremu oglarju. Ogrnjena 320 je liila s staro njegovo plahto, obrnjena v črno leseno steno. „Ženska!" zakliče Smučiper in prime z okorno pa krepko pestjo vse vkup in bolnico preloži, da je bil obraz obrnjen po mali izbi, razsvetljeni zdaj s cerkovnikovo svetilnico in velikansko leseno tresko, ktero je bil oglar užgal, da je visoko bakljala in obsevala 325 vsa kota. Ko je župnik zagledal obraz bolne ženske, obledi ter počasi in ne pogledavši od postelje z levo roko nazaj sebe mahne proti durim. Vsi trije možje so razumeli to znamenje tako, da se zdaj začne izpoved, ter so odšli v vežo. 330 Prve besede župnikove, ko je še enkrat, še dvakrat, trikrat pogledal raztrgani, suhi, razmršeni, a mladi bolni ženski v lice, bile so polglasno, s tresočim glasom in strahom izrečene: „Jezus, ona!" J. Jurčič. Lirsko pesništvo. Pesni. 77. Tri rožice. (Narodna pesen.) 10 Stoji tam vrtec ograjen, Se zlatim koljem obsajen, S srebernim protjem zapleten, Polhen je rožic nasajen. Notri rastejo rožice tri, Vse tri so rudeče kakor kri. Ta prva rožica je le-ta Prelepa rumena pšeničica; Pri vsaki maši jo rabijo Oj za presveto hostijo. Nobena maša brana ni. Brez te presvete hostije. Ta druga rožica je le-ta Preljuba vinska trtica; Pri vsaki maši jo rabijo, Oj za presveto rešnjo kri. Nobena maša se ne moli Brez te presvete rešnje krvi. Ta tretja rožica je le-ta Preljuba devica Marija ; Rodila nam je Jezusa, Oj kralja nam nebeškega. Stvaril je zemljo in nebo, Človeku dal dušo in telo. 15 20 78. Božična pesen. (Cerkvena narodna.) Eno petje sem slišal pod nebom nocoj, Kaj mora to biti, preljubi brat moj ? Angeljci pojejo nad hlevom lepo: Mir ljudem na zemlji in slava Bogu! Mesija je rojen tam v hlevu nocoj, 5 V jasli položen, vsak človek zdaj poj. Marija, svet' Jožef tam zraven kleči, Usmiljen'ga Jezusa v rokah drži. Poljubi ga v lice vesel'ga srca, Povzdigne ročice, zahvali Boga. 10 Oj vsmiljeni Jezus, te prosimo lepo, Blagoslovi nas z majhno ročico svojč. 79. Veseli hribček. (Narodna pesen.) 1. En hribček bom kupil, Bom trte sadil, Prijatlje povabil, Še sam ga bom pil. 2. Tam gori za hramom En trsek stoji, Je z grozdjem obložen, Da komaj drži. 3. Že čriček prepeva, Ne more več spat' V trgatev veleva, Spet pojdemo brat. 4. Konjički škrebljajo In voz'jo težk6, Ker vince peljajo, K' je močno sladko 5. Prelepo rumeno Kot čisto zlat6; Le pijmo pošteno Prežlahtno blagč 80. Z a g o r s k a. (Narodna pesen.) 1. Bom šel na planine, 2. Zagorski zvonovi Na strme gore, Premilo poj6, Bom slišal od daleč Nemara preljubo Zagorske zvone! K pogrebu neso. 3. Pa če jo nesejo, Lo naj jo neso; Saj delj je ne bodo, Da ne b' šel za njo. 4. Zvoniti bom rekel, Škropiti pa ne ; Škropile jo bodo Le moje solze. 5. Zagreble jo bodo Le moje roke; Krog groba sadil bom Cvetlice lepč. <;. Med lepe cvetlice Naj mene lože, Saj vem, da mi poči Na grobu srce. 81. Zvonikarjeva. 1, Ko dan se zaznava, Danica priplava, Se sliši zvonjenjo, C rez hribe, črez plan: Zvonovi, zvonite ! Na delo budite, Ker naše življenje Je kratek le dan. 3. Če delav'c se vpeha, Trpljenje mu neha, Ga delopust vabi, Večer ga hladi: Zvonovi, zvonite! Nedeljo znanite, Gospod ue pozabi, Plačilo deli. 2. Kdor hoče živeti In srečo imeti, Naj dela veselo, Pa moli naj vmes: Zvonovi, zvonite! K molitvi vabite, Ker prazno je delo Brez sreče 'z nebes. 4. Oh naglo nas mine Ves trud, bolečine; Utrujen se vleže Na pare trpin: Zvonovi, zvonite! Domu ga spremite; Gre z dela in teže Adamovi sin. B. Potočnih. 82. Na grobih. 1. Blagor mu, ki se spočije, V črni prsti v Bogu spi! Lepše solnce njemu sije, Lepša zarja rumeni. 2. Tiha zemlja ga ne drami, Strasti ne buči vihar; Bratoljubje vlada v jami, Greje prah ljubezni žar. 3. Bridke tuge, bolečine, Duhomorni trop skrbij, Žalovanje grenko mine, Potok solz se posuši. 4. Ne slepi rumeno zlato, Čast, ime, naslov in stan; Smrt pobrati pod lopato, Kar rodil je beli dan. 5. Žezla, palice beraške, Kdo med temi zbiral bo? Krone, krila siromaške, Komu mar je tam za to? G. Krije vse odeja ena, Reve in škrlatnike; Zgrinja travica zelena Vsem jednake prtiče. 7. Kar je črna zemlja dala, Vzame črna zemlja spet; Duša je iz ječe vstala, Spela se nad zvezdni svet. 8. Blagor mu, ki se spočije, V črni prsti v Bogu spi! Lepše solnce njemu sije, Lepša zarja rumeni. Fr. Cegnar. 88. 1. Kje so moje rožice, Pisane in bele? Moj'ga srca ljubice, Žlahtno so cvetele — Ah pomlad je šla od nas, Vzela jih je zima, mraz. 2. Kje so mojo ptičice, Kam so odletele? Oh nedolžne pevčice. Kak' so žvrgolele — Zanke b'le nastavljene, Ptice so se vjele vse. 3. Kje je hladni potok moj, Kjer sem se sprehajal, Ko skušnjav nevarni boj Mene je obdajal? — Suša velika bila, Zemlja je popila ga. mine. 4. Kje je moja utica Utica zelena ? Kje je hladna senčica 'Z lipice spletena? — Hud vihar podrl je njo, Ah zelena več ne bo! 5. Kje je tista deklica, V vrtu je sedela? Lepa kakor rožica Pesmice je pela — Hitro, hitro mine čas, Mine tudi lep obraz. ti. Kje je pevec zdaj vesel, Ki je to prepeval ? Naj bi enkrat še zapel, Kratek čas nam delal! — Hitro, hitro mine čas, Ah ne bo ga več pri nas! V. Orožen. 84. Veselja (lom. 1. Preljubo veselje, oj kje si doma, Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca? Po hribih, dolinah za tabo hitim, Te videti hočem, objeti želim. 2. Te iščem za mizo, kjer dobro jedo, Na plesu pri godcih, kjer sladko poj o; Al' prav'ga veselja na rajanju ni, Pijance, plesalce veselje beži. 3. Te iščem po polju, kjer rož'ce cveto, Po logu zelenem, kjer ptice pojo, Pa ptice vesele iu rožice vse Le 'majo veselje za mlado srce. 4. Poslednjič veselje še le zasledim, Na ravno ledinco pridirjam za njim; Glej tamkaj z otroki prijazno igra, Jim kratek čas dela, pri njih je doma. 5. Oh blažena leta nedolžnih otrok, Vi 'mate veselje brez težkih nadlog! Oh kako vas srčno nazaj si želim! Al' vi ste minula, zastonj se solzim. g. Le eno veselje še čaka na me, V presrečni deželi, kjer mlado je vse; Trpljenje v taisto deželo ne zna, Le tamkaj je pravo veselje doma. A. Slomšek. 85. Pomladnji (lan. Kako si vendar lep pomladnji dan ! Dolina, gora vsa zelena Blišči se v solncu pozlačena, In v vejah pevcev krilatih zbor glasan 5 Sladko prepeva, Da krog odmeva; Visoko se vije v sinje neb6 Drobni škrjanec, Stari moj znanec, 10 In gleda zemljo novo; Iz nje pa tisoč in tisoč rožic vstaja, Ki mehki dih pomladnji jih maja, Metulj vesel okoli njih raja; Iz cvetja duh sladak 15 Razširja se v čisti zrak; Ok6 nad lepoto strmi, Na uho petje doni, A jezik moj — molči. Pozabi, srce, 20 Zdaj svoje gorje In vživaj lepega dne! Fr. Cimperman. 86. Jesenska pesen. 1. Poglej, na polje slana pada, Raz drevja list rumen šumi; Tako iz prsij nadi nada Umika se in se temni. 2. Med cvetjem dokler se je vila Mladosti pot kot zlata nit, Tedaj le nam sta tu svetila Sreberna luna, solnca svit. 3. Po stezah vseh, v koraku slednjem Žaril je sreče rajski mlaj, V pogledu vsakem, v svitu vednem Obetal je brez konca raj. 4. A cvetje le si majnik zlati, Ospe te prve sape dih ; Obeti tvoji so bogati, A zrno tvoje — vihre pih. 5. Nazaj srce si zdaj obetov, Pomlad, v jeseni ne želi, Mladosti ne zavida cvetov, Ki slana prva jih vmori. A. Koder. 87. Ob žetvi. 1. Lepo doni črez mirne trate Mladeničev veselih spev, Radosti on in sreče zlate Slovesen je in čvrst odmev. 2. S polja domu po beli cesti Pomiče vrsta se vozov, Na njih ležeč lepo se blesti Nebes bogati blagoslov. 3. Skrbij je bilo neizmerno, Neskončen bil tožba je broj! A trud povrnjen je stoterno In plačan tisočerno znoj! 4. V prostore tihe, koče male Radost se naselila bo, Iu vas prijazna, polna hvale Srčno se veselila bo ! 5. Prekrasno to in pa lepo je, Ce ni zaman bil dela trud. A bolj sladko še kakor to je Dolžnosti izvršene čut! 6. Le doni spev črez mirne trate, Radost srčno izjavljaj ti In dobo milo sreče zlate Slovesno mi pozdravljaj ti! A. Funtek. 88. Prva pomladnja bučela. 1. Pozdravljena bodi, draga bučela! Pomladi tedaj si prvi klicar? Dviguje se v prsih mi duša vesela, Ko vgledal sem tebe, nedolžna stvar! 2. Al' vedi, vedi, uevarno da bvije Črez njivo in trato še veter hladan, Prijetno po brdih nam solnce ne sije, Za hribom se hrib dviguje snežan. 3. „Mehak si veter igra črez planine, Na griču počiva spet solnčice, Studenec brez leda se vije v ravnine, Vijole po vrtih razsipljejo se!" 4. Al' sever in burja se bosta vrnila, Vijolam samotnim umorila cvet, Ti žalostna bodeš polje popustila, Če bo prizanesel ti mraz in led. 5. „Pogledi nad sabo jasne višave, Pogledi solnca nebeškega plam, Pogledi brstja dreves in planjave! Al' ni vse vesele pomladi znam?" 6. Poslušaj, nedolžna bučelica, mene, Iz srca le tvoje sreče želim: Dokler so po gričih proge snežene, Za tvoje življenje se vedno bojim! 7. „Ko prva cvetlica zemlje bo kalila, Izsrebati moram sladki jej med, Da prva bo moja družina rojila, Jaz rožice prve okusila cvet." 8. To reče in dvigne se urno brenčaje, Pa jaderno veje črez ravno polje; Mladeneč, bučelo z očmi spremljaje, Govoril za njo besede je te: 9. Bučelica, ljuba hčerka pomladi! Med cvetom rojena, med cvetom živiš, V domovju obdajejo rajske te sladi, Ko zove pomlad, pa iz ula zletiš. 10. Ognejo naj tvojih perot se vetrovi, Da sever bi tebe nikdar ne moril! Prijazni vhajali naj bodo ti dnovi, Za mlajem naj mlaj se ti sladek rodil! Fr. Levstik. 89. P1 a li i n a r. 1. Visoko vrh planin stojim, V veselju rajskem tu živim; Tam dol' ljudje prebivajo, Veselje redko vživajo. Prid' vrh planin, Nižave sin! 2. Men' prvo solnce zablišči, Ko zajde, meni še svetli; Mrakovi dol' stanujejo In srca omrzujejo. Prid' vrh planin. Nižave sin! 3. Men' bistre sape zrak vedre, Mi jasnijo glav6, srce; Tam dol' megle se vlačijo, Duha more in tlačijo. Prid' vrh planin, Nižave siu! 4. Je poln čvrstih cvetlic moj stan, Stoje viharju, zimi v bran; Tam dol' mehkužne hirajo, Se razcvet6, že vmirajo. Prid' vrh planin, Nižave sin! 5. Studenci bistri mi teko, Poje mi čredo in travo; Tam dol' se reke zbirajo, Jezove, breg podirajo. Prid' vrh planin, Nižave sin! 6. Po jasnem meni solnce gre, Al' zvezde migljajo svetle; Tam doli strele švigajo, Med gromom hiše vžigajo. Prid' vrh planin, Nižave sin ! B. Potočnik. 90. Popotnik. 1. Popotnik pridem črez goro, Od doma vzamem še slovo, Iu kamor se ok6 ozre, Povsod se mi nov svet odpre. 2. Tud' tukaj solnce gre okrog, Dolino vidim, hrib in log; Pa naš hrib lepše zeleni, In solnce naše bolj blišči. 3. Tud' tii cvet6 cvetličice, Po njih šume bučelice; Pa naših rož je lepši cvet, Bučelic naših slajši med. 4. Skoz mesta hodim in vasi, Povsod drugač se govori; Jaz tuj'c nikogar ne poznam In sred' ljudij povsod sem sam. 5. Prijatlji se objemajo, Pojejo, si napivajo ; Jaz grem po potu tih meni' njih, Vse prazno v prsih je mojih. 6. Dežela ljuba, kje ležiš, Ki jezik moj mi govoriš, Kjer znanci moji še žive, Prijatlji moji v grobih spe. 7. Vzdihujem, prašam vedno: kje ? Prijatlji, k vam želi srce; Peroti imeti si želim, Da k vam domu ko ptič zletim. J. Strel. 91. Popotnik. 1. Živel sem dolgo časa z vami, Le zopet v roko, grčav les! Če imam torbico na rami, Ne briši, sestrica, očes; Ta ni možak, ta ni za rabo, Kdor videl tujih ni ljudij; Te hribe pustil bom za sabo, Mogoče mi ostati ni. 2. Kdor ima v pravem konca g lavo, On gre v Jeruzalem in Rim, Premaga solnce, dež, težavo, In dobra volja roma z njim; On skusi pač si kaj po sveti, Pretehta srečo vse zemlje, Navaja ga veselje peti, In žalost trdi mu srce. 3. Kjer sever goni jadra bela Na trg do zadnjih mej sveta, Kjer juga sapica vesela Nasproti petje mu pihlja, Kamor le priti je mogoče, Povsod doma popotnik je, Nikjer si ne sezida koče, Postelje si ne posteljce 4. Oblak nebeški ga odeva In posteljo mu zemlja da, Ko obudi se zora dneva, Solnce ga dalje popelja: Po kopni stezi peš koraka, Na mokrem sapi se 'zroči, Kaj novega mu ura vsaka Pred željne pripelja oči. 5. On ne sadi, nikdar ne seje, In njemu sad ne obrodi, Pri svoji peči se ne greje, Pri svoji mizi ne sedi; Veselja dosti vendar vžije, Sadi in seje mu ves svet, On vsake trte vino pije, On trga vsake rože cvet. (5. Neumen človek, ki razpenja Šotora varno streho si! Ko zemlja romati ne jenja, Ko morje mirno, solnce ni: Tak' se obrača romar vedno, Povsod poznan, nikjer doma; Kjer vleže uro se poslednjo, Tam smrt mu domovanje da. Fr. Levstik. 92. Domovina. 1. Beseda sladka, domoviua, Ne prideš več mi iz spomina; Kot iskra živa v srcu tliš, Ljubezen k sebi mi budiš. 2. Ko solnca žar na tebe sije, Srce veselo v meni bije; Al' žalost trga mi duha, Megla nesreč ak' te obda. 3. Obličje, ak' je jasno tvoje, Veselo moja struna poje: In če oko se ti solzi, V potokih moje se topi. 4. O sijaj, sijaj, solnce milo, Na ljube domovine krilo! Obličje jasni jej temn6 In krasi s cvetjem jo ljub6! Andr. Praprotmi, 98. Bled. 1. Bog sprimi, svetlo te jezero! Iz srca kličem ti vesel; Minulo leto je nektero, Kar sem slovo od tebe vzel! 2. Sveta obhodil sem ne malo In lepih videl sem jezer; Oči so jim dajale hvalo, Srce ostalo ni nikjer. 3. V spominu tebe je imelo, Želelo k tebi je nazaj; V najlepših krajih hrepenelo Enkrat te gledati še vsaj! 1. "Pozdravljam srčno te, jezero, Kako si lepo sinje spet! Kje tebi še jednako ktero Pokazati zamore svet? 2. In temni Javornik visoki Te vedno varuje zvesto, Pod kterim skriti so iztoki, Ki nikdar ti ne usehno. 4. Spolnile so se vroče želje, Spet zrejo srečne te oči; Pa kaj ni čisto mi veselje, Kaj bridka kaplja ga greni ? 5. Lepo si ko nekdanje čase, Lepo in vedno si mlado; Obličje tvoje še smehlja se Tako ko nekdaj mi ljubo. 6. Srce je moje bilo tako, Ko zadnjič sem pri tebi bil; Srce ni moje več jednako, Spoznanja grenki vir sem pil. J. Stritar. 3. Po svetu govori o tebi Široko se in vse strmi Nad čudom, ktero hraniš v sebi: Zdaj dno se polni, zdaj suši. 4. Jednako ti srce je moje : Zdaj polno si-eče je sladke, Zdaj prazno, kakor dno je tvoje, Kedar ti odteko vode! 7. Spolnile so se moje želje, Spet zrejo srečne te oči; Pa čisto moje ni veselje — Spomin ga bridki mi kali. 94. Cerkniško jezero. 5. Obhaja vendar me veselje, Ko zro oči te, ljubi kraj, Izpolnjene so vroče želje, Bog ve, te gledam še kedaj? — Fr. Cimperman. 95. K r a s. 1. Od planin, kjer dob in bukev, Smreka krije naša tla, Kras nagoten se prostiraš Do jadranskega morja. 2. Ko te Rimljan je premogel, Krasen, silovit si bil, In po sencah tvojih vrhov Boge je Slovan častil. 3. Tebi je zeleno krilo Vgrabil tržni Benečan, In sedaj si solnčnim žarkom, Vihram si v oblast podan. 4. Kjer neurniki deževni Niso sprali ti kostij, Tam te glojejo viharji, Burja pije tvojo kri. 5. Sreča sladka ni ti dana, Dan ti je trepet in strah! Sapa meče v morje pesek, Tebe pa osoda v prah. 6. Skale, tvoje gole hčerke, Dvigajo v nebo roke, Ino za odgovor z neba Smrt ti vihre rujove. 7. Rožice sem videl mile, Ki cvetele so ljubo; Ali solnce je palilo, Rože umirale so. 8. Po dolinah valovito Klasje tvoje šepeta; Z neba se utrga ploha, Smrt in groza z njo divja. 9. Sadje gledal sem na drevju, Že je zorel blagodar; Predno je vtonilo solnce, Vstal, pogubil je vihar. 10. Nikdar več ne upaj sreče, Več pokoja ti ne bo: Ali mene čaka pokoj, Ko zaspal bom pod tebo. M. Vilhar. 96. Adrijansko morje. 1. Buči, morje adrijansko! Bilo nekdaj si slovansko, Ko po tebi hrastov brod Vozil je slovanski rod; 2. Ko ob tebi mesta bela Naših dedov so cvetela, Ko so jadra njih vojske Še nosila njih ime. 3. Molči, morje! kam si djalo, Al' si ladje pokopalo, Jih razbilo ob peči, Da jih videti več ni? 4. Ni jih moije potopilo, Ni jih ob peči razbilo; Da jih videti ni več, Tega kriv je tuji meč. S. Jenko. 97. R o j a k o m. 1. Hej, rojaki! opasujmo uma svetle meče, Plemenita kri po krepkih naših žilah teče, Bog nam dal je dobro srce, um in pamet zdravo; Povzdignimo krepke glase domovini v slavo! 2. Iz pšenice, vrli bratje! ljul'ko populimo, Zdravo seme v brazde rojstne njive zaplodimo, Da se krepi ona od zaroda do zaroda, Da na zemlji diči se od vzhoda do zahoda. 3. Dovršujmo nam od zgoraj dano naročilo, Da ne bo nam solnce za gorami zatonilo, Da sijalo vedno lepše bo pred naša vrata; Hej, rojaki! kvišku, da nam pride doba zlata! 4. Populimo trnje, lemež naj ledino reže, Dokler temna noč na naše grobe se ne vleže; Vreme se zjasnjuje, ne bučijo več vetrovi, Taja se ledina, vzeli so slovo mrazovi. 5. Drami se prebela vila na zeleni gori, Sveti se jej lice in ok6 v rumeni zori; Hej, rojaki! kako poje, poje in prepeva, Da se gora trese, da nebeški strop odmeva! Fr. Gegnar. 98. Kdo je mar ? 1. Vse doseže, kar mu drago, Bodi slava, bodi blago, Vse doseže sosed moj. Dlan doma mu ne odreče, Gre na tuje, dobro steče, Njemu zlata kaplja znoj. Vidi tujče krasne čine, Se zavzame iz daljine: Kdo je mar? Mi zapojmo: Eodovine Je slovenski oratar. 2. čujte bor, vojaške roje! Krogla žvižga, boben poje, Grad vali se v sip in prah. Vragu peta se zabliska, En junak za njim pritiska, Udri, udri, mah na mah! Kjer zadene, iskra šine, Šest jih pade, kjer porine: Kdo je mar? Ta pogumni korenine Je slovenski oratar. B. Blaga polna trg in cesta, Barka plava v daljna mesta, VeFki kupec pošlje vse. Nam nanese mire, zlata, Njemu vsa odprta vrata, Zemlja skor' njegova je. Kupi polje, plavž, grajščine, D'narje meri na štrtine: Kdo je mar? Ta bogati korenine Je slovenski oratar. 4. V zbor učenih, vedi slava, Stopi moder, bistra glava, Vse jezike sveta zna. Če zapoje, vse pogleda. Na katedru grom beseda, Zvezde šteje, pravdo da. Svet posluša modrovine, Se začudi koncu tmine: Kdo je mar? Taka glava korenine Je slovenski oratar. 5. Nek' se trudi v sodni hiši, Kaste krepko viši, viši, Pravde čist, železen hram. Vse ga slavi, vsi so vneti, Zvezda se na prsih sveti, Cesar c'lo ga čisla sam. Kakor solnce iz višine On zašije, krivo 'zgine: Kdo je mar? Ta pravični korenine Je slovenski oratar. 6. Pusti svet opravke svoje, „Sursum corda" v domu poje Mož pobožen, rajski svat. Vse obrne v božjo slavo, Mitra kinči sveto glavo, Papež piše: „Ljubi brat!" Kedar grob nemilo zine, Angelj čist na svetu mine: Kdo je mar? Ta pobožni korenine Je slovenski oratar. 7. Bodi v tugi, bodi v šali, Zinir ponižno Boga hvali Ter ne zabi rojstva nit'; Skaz je njemu krasno lice, Uma, sprave, sle, pravice Zvezdojasen, čist osvit. Če zavist lizuna zvine, Da zamrdne sin krtine: Kdo je mar? Zagrmimo: čast očine, S'cer slovenski oratar! I. Koseski. 99. Pobratimija. 1. Naj čuje zemlja in nebo, Kar dan's pobratimi pojo! Naj se od ust do ust razlega, Kar tu med nami vsak prisega: Da srce zvesto, kakor zdaj, Ostalo bode vekomaj. 2. In ko ločitve pride čas, Na razne poti žene nas, Tu na! pobratim roko mojo, Ti mi podaj desnico svojo, Da srce zvesto, kakor zdaj, Ostalo bode vekomaj. 3. Beseda dana, vez velja, Ne zemlje moč, ne moč neba In ne pekla ognjena sila Vezi ne bode razrušila: Saj srca zvesta, kakor zdaj, Ostala bodo vekomaj. S. Jenko. 100. Junak in lastovka. 1. Srce ni miru mi dalo, Bojni sem zapustil grom; V kraj domači me je gnalo, Gledat zapuščeni dom. 2. Ali še stoji mi koča, Borna koča pod goro; Ali vojska, tod deroča, Je zrušila tudi njo? 3. Tu stojim na vrhu gore, Zvezd po nebu luč bledi; Polje v svitu zlate zore Mirno pod menoj leži. 4. A zastonj ok6 mi išče, Hišice ne najde ! glej: Žalostno je pogorišče, Kjer je hiša stala prej! 5. Oglja kupček in pepela Je samo na mestu še; Kar imel sem, vse je vzela Zlobna turška roka, vse! 6. Kaj v višavi milo toži? Glas domač se zdi mi ta; Ptič nad pogoriščem kroži, S krili plašno plapola. 7. Lastovica lahkokrila, Iz daljave črez morje K nam si zvesto se vrnila črez doline in gore. 8. Lepe videla si kraje, Srečne videla ljudi; Pozabila nisi Raje, Ki nadloga jo mori. 9. Oh, zakaj si priletela V žalostni nesrečni kraj ? Kjer si gnezdo prej imela, Tam je pogorišče zdaj! 10. Turška roka pokončala Z domom mojim dom je tvoj; Vendar kaj bi žalovala? Ptica ti, veselo poj! 11. Tja poleti onkraj gore, Sreča, mir je tam doma; Gostoljubne najdeš dvore, Vsak zavetje rad ti da. 12. Tebi treba ni skrbeti. Kdo se mene vsmilil bo? Hodil, prosil bom po sveti Z otročiči in ženo! J. Stritar. 101. Junak in dete. 1. „Oj ljubo dete, dete sladko, Ti ljubček mojega srca! Ko spet ti božam lice gladko, Solza v očesu mi igra. 2. Povsod sem vedno mislil na-te, Igral sem v sanjah se s tebčj; Zapustil vojsko sem in brate, Da spet te vidim, biser moj! 3. Gore preplezal sem visoke, Noge, roke mi krvave; Prebrodil reke sem široke, Po tebi, dete, hrepene. 4. Imam te zopet, hčerka moja! Pozabljeno je vse gorje; Oči poljubljam, lica tvoja, Na gorko stiskam te srce. 5. Očeta trdno se okleni Z ročicami okrog vratu; Jaz sem pri tebi, ti pri meni, Oj dete, bodi brez strahu. 6. Ne poprašuj me, kje je mama, Kedaj povrne se nazaj; Ostala sva na svetu sama, Ne vprašaj dete me, zakaj. 7. Ubog, nesrečen je tvoj oče, Sovražnik dom podrl je moj; Jaz nimam polja, nimam koče, Kjer mirno živel bi s teboj. 8. Otel sem te, odnesel v gore, Izročil dobrim te ljudem; Nikdo te najti tu ne more, Jaz sam zatišje tvoje vem. 9. Še enkrat daj si poljubiti Oči in lice, srček moj, Potem te moram zapustiti, Vrniti se v krvavi boj!" J. Stritar. 102. Vojaška. 1. Kaj bliska se v jasnem, kaj votlo doni Pred nami na levi, na pravi? Od sela do sela v okrogu vrši Kot jeka v zaprti dobravi. Orožje se sveti, vojaški je šum, Nabira se čudo okinčanih trum. Vitezi cenjeni! Kam ste namenjeni, Kaj vam zažiga v obrazu pogum? 2. Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj Za pravdo, za dom, za cesarja, Zakonu domačemu viteški roj, Protivnemu groza viharja. Obraze bojari nam hrabrosti blesk, Desnica, če vdari, razruši ko tresk. Ude trum ločimo, Grade naskočimo, Tabor pred nami drobi se ko pes'k. 3. Podravske, posavske planjave so nas Iz krepkega jedra rodile, Neplašba, svoboda, premaga tačas So tri rojenice nam bile. Železo nam prva je dihnila v dlan, Svoboda domovja naročila bran, Zmaga le gledala, Nekaj povedala, Slišali boste, če bliža se dan. 4. Naj bo ga ko listja sovražnika broj, Ko trave po gorah slovenskih; Srdito razkačen pripelji ga v boj Sam vojvoda brezdnov peklenskih: Ce trdega snopja skrbi te nasad, Mlatiče slovenske povabi na mlat; Radostno vrisnejo, Krepko pritisnejo, Udrijo srčno, ne štejejo klad. 5. Nabita je risan'ca, oster je meč, Obilno v kartušu je blaga, V junaškem je srcu poguma še več, Na vraga, o bratje, na vraga! Stoletni raztrgati v migljeju hrast, Nevihti je dana gotova oblast; Hujše mi planemo, Urnejše zmanemo, V prah jo spremenimo vražno pošast! I. Koseski. 103. Nuna in kanarček. Nuna. 1. Vesela pomlad se vzbudila je spet, Moj ptiček, preljubi kanarček! Ak' mika v zeleni te gozdek letet', Ne branim ti, okno ti hočem odpret'; Poišči si gnezdice, parček, Zapusti Ignao'je samoto In prostosti vživaj sladkoto. Kanarček. 2. Bi zletel iz celice ptiček vesel Na srečnih otokih kanarskih, Kjer rod se očetov je mojih začel, Kjer vedna pomlad je, ni groma, ue strel, Ne sliši šum sap se viharskih, Kjer slana, sneg, toča ne pada, Zalez'vati nas ni navada. 3. Premrzle so v gozdih mi vaše rose, Prehitro pomlad pri vas mine; Viharska poletja so, zime hude, In ptice kragulji, lisice more Leteče, lazeče zverine; Mladenči pri vas za njih glave Nastavljajo skrivne nastave. 4. Sem v ptičnici rojen in v cel'ci zrejen, Samote, pokoja navajen: Le tebe sem, deklica, ljubit' učen, Od sreče togotne bil nisem tepen, Od tvojih sem rok le bil glajen: Kak bi se navadil trpeti, Kak živel bi zvuuaj na sveti! Nuna. 5. Pač res je, kar poješ; pri meni tedaj V tej celici nunski ostani! Ti stregla in pela bom kakor do zdaj, Odpevaj mi, ljubček, krog mene skakljaj, Mi zlato dovoljnost ohrani; Le celico naj'no zapri va, Prostosti sveta ne želiva! Fr. Prešeren. 104. Ujetega ptiča tožba. 1. Oj, zemlja širna, zemlja lepa, Ti vsa si bila moja last; Zdaj ozka kletka me zaklepa, Ko vjel sem se v nesrečno past. 2. Ostrigli, oh, so mi peroti, Da ni mi moči v sinji zrak, Crez hrib in dol — gorje siroti! Ne nosi več me vzlet krepak. 3. Ne nosi več me v log košati, Kjer mnog prebiva zvest mi drug, Ni moči mi v jeseni z brati S teh velih trat na cvetni jug. 4. Z ognjenim jeklom umorili So mi nebeško luč očij, Da božjih čud v prirode krili Uživati mi moči ni. 5. Oko siroti oslepljeni, Oko jedino je — spomin, A on ni vir tolažbe meni, Spomin mi vir je bolečin. G. Za mano ure solnčne sreče, Pred mano groza temnih dnij, Krog mene stene večne ječe, — Pa naj spomin me veseli?! 7. Zdaj senčni gaj se v cvet odeva, Oj senčni gaj, moj rojstni raj; Glasno tam bratov zbor popeva, Tu moj izgublja se vzdihljaj. 8. Z družico drug tam prosto leta, Izbral si gosto je drevo, In drobno gnezdo skrbno spleta, Da spal bi nežni rod mehko. 9. A meni svet je ves ocvetel, Zaprt in slep sem samotar, Nikdar ne bodem gnezda pletel, Gojil mladičev nikedar. 10. Mrje mi v ječi srce vbogo, Brezcvetna gine mi mladost, Pač mnogo vzeli ste mi, mnogo, Ko zlato vzeli ste prostost. 11. A jednega mi vzeli niste. Pa mi ne vzamete nikdar: To pesni so sreberno-čiste, To je glasov nebeški dar. 12. Samotno v kletki bom popeval, Dokler ne poči to srcž; Vam dušo mrzlo bom ogreval In sebi bom hladil gorje! S. Gregorčič. 105. Roža med trnjem. 1. „Kaj pa ti sama tukaj stojiš, Cvetlica krasna, cvetlica mila! V trnju bodečem kvišku moliš Belo obličje, pisana krila? 2. Kedar te vidim, točim solze, Dete nesrečno, trikrat gorje ti! Pikalo trnje bo te v srce, Morala bodeš rano umreti. 3. Kdo ti mrtvaško postijo postlal, Kdo ti nasul bo hladno mogilo? Nikdo ne bode groba poznal, Bodlo še v njem te trnje nemilo. 4. Cvetlice druge lepo cveto V pisanih vrtih, rajski livadi, Pijejo roso, solnce gorko Sije jim milo, hčerkam pomladi. 5. Ti pa samica tukaj živiš, 9. Peklo bo solnce gole glave, Dražbi veseli lice zakrivaš, Mrle sirote bodo za žejo; V potu obraza krono rediš, Da bo rosila roso na me, V hiši mrazotni tujka prebivaš." — Bodem prosila trnjevo vejo. 6. „„M.ene ne, sestra, one miluj, V trnju rojena, v trnju ostanem! Srečna sem tukaj, meni veruj, V senci stanujem, ven se ne ganem! 10. Fadla bo mrzla slana na plan, Smrt na široko cvetke bo žela; Mene bo var'val senčnati stan, Še bom živela v trnju vesela. 7. Prišli vetrovi, prišel bo piš, Lomil cvetlicam krone cveteče, Padlo bo cvetje, vtemnil njih blišč, Mene branilo trnje bodeče. 11. Bala grabljivih rok se ne bom, Noge lomastne, slasti jezika: Trdna ograja var'je moj dom, Trnje ga pika, kdor se dotika. 8. Prišel bo kosec s koso ostro, S srpom jeklenim prišla bo žnjica: Roža za rožo padala bo, Jaz bom cvetela, roža samica. 12. Prišla bo zima, prišla bo smrt, Trnje mi bode jamo skopalo, Kril bo gomilo biserni prt, V sladkem počitku truplo ležalo. 13. Skopnel bo sneg in stajal se led, Tiha gomila bo se odprla, Krono škrlatno, biserni cvet Krasno bom zopet k nebu prostrla."" Fr. Cegnar. 106. Samostanski vratar. 1. Življenja valovje tam zvunaj hrumi, Tu vlada pa mir in tihota, Tam zvunaj vrvenje, drvenje ljudij, Tu notri je sveta samota. 2. Na pragu stoje jaz oziram se v svet, V ozidje se ozko oziram; U celici bivam nad petdeset let Ter duri odpiram, zapiram. 3. In bil samostanu prav veren ključar, O pozni, o rani sem uri, Utrujeni potnik in revež nikdar Zastonj ni potrkal ob duri. 4. Premnogi, ki dušo obup jim je tri, Tu našli so mir in tolažbo, Za mir sem tisočikrat duri odprl, Nikoli jih nisem za zdražbo. 5. Tako jaz obračal sem ključe vsekdar, Tako sem u službi osivel ; Ti tudi, predragi mi, bodi vratar, In modro in moško boš živel. 6. Telo ti je hiša: v njej um gospodar, A čut gospodinja ti bodi; Počutki so vrata, ti glej ko vratar, Kaj ven in kaj noter ti hodi. 7. Kar imaš zlata in pa srebra doma, Raztopi ga v peči ognjeni, Zlatar naj iz tega ti ključe skova, Pa v duri počutkov jih deni. 8. Odprto navadno uho in oko, A usta zaprta mi nosi, če treba, odpri pa še usta srču6, Nikjer dovolitve ne prosi. 9. Odprto srce in odprte roke Imej za trpečega brata; A trdno zapahni uho in srce, Ko trka sovraštvo na vrata. 10. Hinavstvu in podlosti v dušo ne daj, Ne krivdi, ne zlobi nobeni; Kreposti razmakni srce na stežaj, A skrbno ga strasti zakleni! 11. To bode jedino ti prava prostost, Če imaš poeutke v oblasti, To bode najvišja modrost in krepost: Brzdati in vladati strasti! S. Gregorčič. Ode i 11 li i 11111 e. 107. Na Vršacu. 1. Na Vršac stopivši sedi, Neznan svet se ti odpre; Glej, 'zmed sivih pleš u sredi Zarod žlahtnih rož cvete. 6. Tukaj bistra Sava 'zvira, Mati pevske umnosti, Jezer dvanajst vkup nabira, Šola zdrave treznosti. 2. Sklad na skladu se vzdiguje, Golih vrhov kamni zid, Večni mojster ukazuje: Prid' zidar se les učit. 7. Tja pogledaj na višave, Kjer Triglav kipi v neb6; Štej snežnikov goličave, Kar drži najdelj oko: 3. Divja koza prosto skače, 8. Tamkaj ravno Furlanijo, Od muh daleč je goved, Benečansko tu morje, Planšar z Mino po domače, Dol' globoko Hrvatijo, Po sneg' lovec išče sled. Švajca bele gor' glave. 4. Ak' vihar drvi valove, Boži v skale plašni trop, Stresa votli glas bregove, Grom maje nebeški strop. 5. Kmalu solnce čisto seje, Iz jezer stokrat blišči; Star mecesen redi veje, Vetru, zimi v bran stoji. it. Bliz' je polje Korotana, Orat' vidim Štajerca, Bližnji sosed mi Ljubljana. Ziljska, frolska planšar'ca. 10. Pod velikim tukaj Bogom Breztelesen bit' želim, Čiste sape sred' med krogom Menim, da na neb' živim. V. Vodnik. 108. Milanski (lom. 1. Izvil se vzklik mi je radosti. Ko prvič pred menoj je stal V neizrečeni velikosti Milanski krasni dom svetal! 2. Res, to je bilo velikansko Poslopje jasno in lepo; A glej, nad njim italijansko Razpenja sinje se nebo! 3. Boječa sem na prag stopila, Naprej si jedva upajoč, Ker bližo božjo sem čutila, V prostoru divnem njega moč. 4. Povsod se vzvišenost očita, V stebrovju, v stenah, v rudi tam, In v kupoli, ki zmagovita Ok6 vzdiguje kvišku nam. 5. Občutki v prsih nam rode se, Ki jih izreči moči ni; Občutki oni, ki bude se, Kjer blizu je uzor stvari. 6. In na zemljo sem pokleknila, V očeh igral pritok solza, A prav iz srca sem molila Iskreno, verno do Boga! 7. Nekdaj ob rani zlati uri, Ko zemlja mila v snu leži, Ko med ovoji na azuri Med rožnimi še zora spi: 8. Na strehi sem jaz cerkve stala V središču istega sveta, Ki ga umeteljnost zidala Pomiloščena od dulia. 9. Stolpčv sem zrla brez števila In čarnokrasnih znamenj broj; Podoba angeljev je mila Nasmihala sladak pokoj. 10. Hodnike, tine prevelike, Mogočne stolbe sem lepe Ogledovala jaz in slike Cvetlic, ki zvezdam se druže, 11. In vse, kar je tam gori zreti In česar se stoletij beg Dotaknil ni, kar d'nes se sveti Cisto in belo kakor sneg. 12. V daljavi se mi zdaj ozira Oko, v očesu duh željan, Ker pred menoj se razprostira — Lombardski rajski vrt cvetan! 13. Se senčnimi se kaže logi, Kjer svetle oljke zelene; S poljan bogatih, širnih krogi, Katere od plodov kipe. 14. P a v i j o gledam preslovečo In stolpov brojim njenih sto, Ter blizu nje na vek molčečo C r t o z o sreča mi oko. 15. Med južnim svetom bistro vije Mogočen se sreberen pas: Tičino v njem blesteč odkrije Valov šumečih večni kras. 16. Kraljevska rakev ponosita, Superga miga mi z višin, In v dalji gleda mrakovita Ter dolga vrsta A p e n i n. 17. A tam! — mamilna ti čaroba, Prizor najlepši in svetal, Tam švicarskih gora bliščoba Iz svobodnih se dviga tal! 18. Zdaj hipno vžiga vztok plamene, Da Ortler strmi zarudi, Snežene zažare mu stene, Stotero boj na njih blesti. 19. In zemljo v krogu mirno spečo Ljubezni vnema divni žar: Z močjo zmagalno in gorečo Prisije nebni gospodar! — 20. Nadzemeljske lepote sila Počutke moje vse poji; A sreča jim je preobila, Da omagujejo moči. 21. In doli v dom sem se vrnila, Hvaleč objemala oltar, Sem radost svojo izmolila In najbolj srečna bila stvar! L. Pesjakova. 109. Boginji petja. 1. Boginja preljubezniva! Ki budiš plamen duha, Da se v glasno pesen zliva Skrita misel iz srca; Tebi slava se spodobi, Tebi venci zelene, Ki so ti jih v vsaki dobi Ovijali krog glave. 2. Pevci so te spoštovali, Ovne tolste na oltar Nekdaj so ti pokladali, Zažigali ti jih v dar: Kaj pa boš od mene vzela? Mire nimam, ne zlata, Moja roka da vesela, Rada, kar zamore, da. 3. Ce ti všeč je morebiti, Kar od tebe v dar imam, To ti hočem pokloniti, To ti zopet v dar podam ; Srce si mi obudila, Dala si mi pesnij slast, Svet mi z njimi osladila, Naj donijo tebi v čast! Fr. Levstik 110. Nazaj! 1. Nazaj, nazaj, moj duh, v deželo sveto, V deželo mislij mojih in želja, Kjer vedno jasno je nebo razpeto, Kjer mir in pokoj, sreča je doma. Kraj rojstni moj je, prava domovina Dežela ta, to čutim zdaj, jedina! 2. Odkar zapustil tiho njeno krilo, Zašel sem v tuji mi viharni svet; Srce nikjer se ni upokojilo, Sadu noben mi ni obrodil cvet; Zaman okusil sem življenja slasti, Nič želj srca ni moglo mi napasti. 3. Vse ničevo, vse votlo, puhle pene, Le prazna paša srca in očij; Ce se trenotje ti smehlja, — premene, Nesreče boj se, ki poleg preži. Nesreča sama nam je zvesta, — sreča Na bilki rosa jutranja blesteča! 4. Blaga posvetnega me blesk ne mika, Naj noč in dan se trudijo za njim; "Vsi molijo naj zlatega malika, Od daleč jaz jih gledam in molčim. Človeku rado blešči se od zlata, Da več trpečega ne vidi brata. 5. Najboljših mož oči sijajna slava Obrača, vleče silno za sebo; Ponosno dviga venčana se glava, Ko druge vse se klanjajo pred njo; Vse to priklanjanje in praznovanje Otročje meni vidi se igranje. 6. V svetišče pribežim prijazne koče, Za mano hrup je tržni in prepir; Otroka lice zorno mi cvetoče Zašije, blagi me objame mir. A ko naj se radujein tihe sreče, V skrbeh in strahu srce mi trepeče. 7. Ko čujem smeh nedolžnega otroka In mislim: Bog mu zdravje, srečo daj! Na steno piše mi nevidna roka: Gorje ti, srečni! v sreči trepetaj! Kedor ima, on more izgubiti, — Kako se moreš sreče veseliti? — — 8. Kako sem sam! Na vsem širokem sveti Nihče, da moje bi umel srce; In jaz zastonj se silim nje umeti, Tuj mi jezik, ki ga govore; Po tuji zemlji kot prognanec tavam, Bridkostim vsem v oblasti in težavam! 9. Ko sam sedim zamišljen v tihi koči, Kaj poje, vabi, čuj! tako ljubo ? O jaz poznam ta glas! V božični noči Zvonovi mili vabijo tako. Ok6 se mi rosi, srce se taja, In domotožje sladko me obhaja. 10. Po domu zapuščenem se mi toži, Po njem nemirno hrepeni srce; Spominov broj se bolj in bolj mi množi, Podobe jasne dvigajo glave: S6 znanim glasom govorijo meni: Domu se vrni, brat nam izgubljeni! 11. In jaz se vračam. K vam, podobe vzorne, Resnice svete ve, moj duh hiti; K vam, kjer vse sile rade so pokorne Lepoti večni, meni se mudi: V deželo, kjer ljubezen je kraljica, Kjer solza bledega ne moči lica. 12. Že vidi jo ok6, deželo sveto, Deželo mislij mojih in želja, Kjer vedno jasno je nebo razpeto, Kjer mir in pokoj, sreča je doma. Moj duh peroti čile že razvija, Tvoj, tvoj sem zopet, sveta poezija! J. Stritar. Lil. Drev6, rastoče v vinskem bregu, Lepo zeleno v belem snegu, Oj drago oljkovo drevo, Pozdravljam te srčn6, srčno! 5 Ko travnat otok u puščavi Prijazno tukaj zeleniš; Vojak ponosen se mi zdiš Stoječ po bitvi na planjavi: Le njega bojni grom ni stri, 10 Tovariše je vse podrl. Cemu je tebi smrtna sila Življenja moč in kras pustila? Da živ nagroben spomenik Iz mrtvih tal štrliš navpik? 15 Nikakor! Marveč to zelenje Oznanja novo nam življenje, Ko spet se bo pomladil svet, Ko nov razvil se bo nam cvet. Na te iz golih tam grmičev 20 Zletava roj nam zvestih ptičev In glasno v vejah žvrgoli Meneč, da svet se že mladi. In oj, kako mudi rado Na tebi moje se oko! — 25 Prijazno oljkovo drevo, Pomnik nekdanjih dnij cvetočih, Prorok krasnejših dnij bodočih, Pozdravljam te, Proslavljam te! »ljki. Ti v rane vlivaš nam zdravila, 30 Svetostna nam rodiš mazila, Oživljaš nam telesno moč, Proganjaš z lučjo temno noč. — Proslavljam te! — Miru podoba ljuba ti 35 Ljudem si že iz davnih dnij. Naš rod se ves je bil pokvaril, In modri Bog se je kesal, Da je človeško bitje stvaril. Zat6 pa vse ljudi končal 40 V pregroznem, splošnem je potopu, Zanesel malemu le tropu. Ves rešeni človeški rod Tedaj en sam je nosil brod, Kdo ve, če ta vbeži pokopu? 45 Nad njim mračno, temno nebo, In krog in krog brezdanja voda, A rešnega nikjeri proda, — Strašno, strašnd! Kdaj ta brezbrežna voda splahne ? 50 Kdaj srd neba se vpokoji? Mar Bog na veke se jezi ? O ne! Dih božji toplo dahne, In voda gine, pada, sahne, Kakor pred solncem sneg kopni. 55 In glej, iz vode se sušeče Drevo priraste zeleneče, Golobček bel se na-nj spusti, Na drevu kljuva, kljuva, pika, 60 In ko z drevesa odleti, V rudečem kljunu zeleni Mu oljkova mladika. Kako je pač brodar vesel Goloba z vejico sprejel! 65 To vejo z oljčnega drevesa So do človeškega rodu Poslala blažena nebesa V poroštvo sprave in miru. — Miru simbol si tudi nam! 70 Glej, prišla oljčna je nedelja, In polne srčnega veselja Vrvijo trume v božji hram. Odrasle zreš in otročiče Nes6če oljkove snopiče, 75 če ne, mladike oljčne vsaj, Svetišče zdi se oljkov gaj. Skoz okna solnce božje lije V ta gaj svoj zlati žar z nebes, A bolj še sreče solnce sije 80 Otrokom z lic in iz očes Skoz senco oljkovih peres. Pristopi starček sivolas, In blagoslov nebeški kliče Njegov srčnomoleči glas 85 Na oljčne veje in snopiče, O naj te oljke, kjer bi bile, Bi blagoslov in mir delile ! Da, oljkove mladike te Mir bodo in blagost rodile, 90 Ko hiše, vrte in polje Blagoslavljaje pokrope. Glej po kropljenju njivo, trato, Kako razvija njih se kras! Kako se ziblje žito zlato, 95 Kako je poln pšenični klas! Pod srp že sili, sili v pas, — In drevje to — kako bogato! O srečni kmetje, srečna vas! Pa oh, — kaj se temni nebo? Pod njim se megle temnosive 100 Vale črez vrte, trate, njive Grmeč grozno, preteč strašno. Pred selsko kočico kleče Otroci, starčki in žene Z boječim solznatim očesom 105 K oblačnim, mračnim zro nebesom Glasno ihteč, K Bogu moleč. A hiše skrbni gospodar Mladike oljkove sežiga, 110 Da vmiril grozni bi vihar: In sveti dim se k nebu dviga, In glej, preteči prej oblak Na polja vlije dež krotak. — O da bi ti, mladika mila, 115 Nevihto tudi vtolažila, Ki burno hruje med ljudmi, Ki v srcu strastno nam besni, Da meni vsaj bi jo vmirila! Srce mi pravi, da jo boš, 120 če prej ne, ko me boš kropila! Pred duhom vidim nizko sobo, A v sobi bledo sveč svetlobo; Med svečami pa spava mož, Bled mož, ogrnjen s plaščem črnim, 125 Ki s trakom je našit srebernim; On trdno spi, nevzdramno spi, Strudila ga je težka hoja. Moža pa množica ljudij Z mladiko oljkovo kropi 130 Želeč mu večnega pokoja. Oj bratje, ko se to zgodi, Tedaj končana pot bo moja, In konec bo težav in boja, Tedaj potihne za vsekdar 135 Srca mi in sveta vihar! S. Gregorčič. 112. Pozdrav Njega Zapustil zlati si prestol In svetlo stolno mesto, Na savski svet si stopil dol Med ljudstvo svoje zvesto. 5 Pozdravljen sredi naših trat, Oj svetli car, oj mili car, Pozdravljen nam stotisočkrat, Naš oče in vladar! Pozdravlja stari Te Triglav, 10 Pozdravlja bistra Sava, On ded pravečen, čvrst in zdrav, In ona živa, zdrava. Pozdravlja Te, Proslavlja Te 15 Triglava siva glava In hči mu: bistra Sava. Pozdravljen sredi naših trat, Pozdravljen car stotisočkrat. Tvoj ded od nas zdaj šest sto let 20 Prejel je v last ta krasni svet; In te mogočne svete zveze Razdrle niso viher jeze, Razrahljal ni je časov tek, Le krepčal jo je vek na vek! 25 Pač mnog je ljut vihar divjal Po poljih naše domovine; A narod naš ni trepetal, Ni v vernosti omahoval Do carske rodovine. 30 Le vprašaj gore, dole, griče, Zvestobe naše vsi so priče; Glej mesto, grad in trg in vas, Povsod udanosti dokaz! Poglej na davna polja bojna, Veličanstvu cesarju. Viharna nekdaj, zdaj pokojna, 35 Na dnu krvavih teh grobov Krdela hrabra spe nebrojna, To čete Slave so sinov! Za dede Tvoje in očete So lile kri te hrabre čete! 40 Pač so zasuli dede v grobe, A njih krepost zamrla ni; Njih hrabrosti in njih zvestobe Ponosni dediči smo mi. Le glej bojišča naših dnij, 45 Tam za Te mi smo lili kri! Ta krasni svet, ta vrli rod Pač zlate vreden je osode; Od Tebe, carski naš gospod, Naš rod naj zlate dni dobode! 50 Zaupno kot na dede ded Na Te mi vpiramo pogled: Osreči, mili car, osreči Naš narod Te srčno ljubeči, Da srečen rod naš in naš svet 55 Slavil Te bo še poznih let. A mi zdaj prisegujemo, Da radi Ti žrtvujemo Blago in kri. Če vstane kje vihar srdit, 60 Le naj hrumi, le naj besni, Rešilen meč, branilen ščit Ti bomo mi. Srčno mi planemo na boj In zmanemo sovražni roj, 65 Pojoč sred bojnega viharja: Bog živi dom, Bog živi carja! S. Gregorčič. 113. Večerna molitev pesnikova. Vtrujen duh je moj, Vtrujeno srce: Zvesto vršil nalog svoj Sem do konca dne. Da kedaj požene kal, 5 Kar zaupljiv sem vsejal, Oče, gospodar svetovom, Svojim Ti pomozi blagoslovom! Ti premodri moj stvaritelj In dobrotni ohranitelj, 10 Kar je v srcu mojem pravega In veselega ter zdravega, Prosim Te ponižno, goji Ti, Da v izgled in prid človeštvu dozori! Ti resnice si izvor, 15 Vzvišen si, blagosti si uzor, Tvojih božjih svojstev naj odsvit V mojem delu je očit! V Te le moja duša upa, Ne v ljudij in v svoje ne kreposti; 20 Svet obetal meni je sladkosti, A dajal mi v zlati čaši strupa! — Tebi vdam, o Bog, se za življenja čas S srcem svojim, duhom jaz: Na-me Ti se milostljiv oziraj, 25 Ti me vodi in podpiraj! J. 114. Reši nas zlega. 1. Človek slabi, v roke dan viharjem, Plah se ziblje črez tepež valov, Zvija nagle se osode vdarjem, Ki oklop in ščit zdrobe njegov. Ko vriskanju duša se udaja, Nad glavo na lasu visi meč; Ko najslajša kupa nas napaja, Sodbo piše prst nam plameneč. 2. Tu v dolini senčni, v noči dvoma, Vsa modrost ne znade kdaj ni kam? Dokler duša v plašču smrtnem roma, Srce je igrača grenkih zmam! In srce človeško je brezdnina, Mere svoje samo si ne ve; Meri oceanom se globina, Meriti se želje ne dade. 3. Naj mi kopje zemljo premaguje, Moli naj me v sponah širni svet, Naj mi hribe zlata v krilo suje, Slavo naj dosežem večnih let, Naj vesoljnost z duhom vso objamem: Človek vendar bi nesit ostal, Iu slovo od solnea predno vzamem, Nično! jezik bi mi trepetal. 4. Vse je nično, Ti jedini večen, Ti začetnik, Ti hranitelj moj! Nikdo ni pod solncem Tvojim srečen, Kdor ne bega tepen v šotor Tvoj ; Nikdo ne dohrepeni počitka, Komur v sebi Ti miru ne daš; Kedar bije bojna ura bridka, Sam pomoč, sam zmago Ti imaš. 5. Kogar Tvoj v puščavi plamen vodi, Ni mu konjika ni pešca mar', Po modrasih ko po cvetju hodi, V sen ga ziblje potres in vihar. Svet naj gine, solnce, luna gasne, Zemljo naj zaliva hrup morja, Padajo grmeče zvezde jasne: Kdor v Te upa, ta ne drgeta. 6. In zato oziramo se k Tebi: Ko nas bode težki jarem tri, Izkušnjava nas vabila k sebi In tolažbe zadnji žarek mrl; Ko visela bode tma nad nami, Srce nam brezup vesti kljeval: Ti, Gospod, zaščiti nas z rokami, Da nas v brezdno ne potegne val! 7. In kedar se nagne dan telesni, Da rosil nam čelo mrzel pot, Srce stalo, gasnil blisk očesni, Duh popuščal bode kočo zmot, Puščal slast in strast življenja tega: Takrat, Oče, Ti pri meni stoj, Ti me brani, Ti me reši zlega, Ti me v rajski dom pokliči svoj! 115. Častite Gospoda. (Psalm 112.) 1. Vi mašniki božji, hvalite Gospoda, Hvalite Gospoda od roda do roda! Vsi hlapci Gospoda gospodnje ime Naj molijo, hvaPjo, častijo, glase. 2. Ceščeno, vzviš'vano in spevano bodi Gospodovo sveto ime med narodi: To danes, to jutri, to božji ves čas Na jutru, večeru, na jugu, pri nas! 3. Od solnčnega vzhoda do njega zahoda Vsa ljudstva častite, hvalite Gospoda; Jeziki vsi pesen mu pojte eno, Daritev darujte le eno samo! 4. Povzvišan Gospod je nad ljudska slovesa, Njegova vseslava presega nebesa: Kdo meril se z njim bo človeških otrok, Z njim, ki na visokem prebiva, — naš Bog? 5. On zre na ponižne v nebeški planjavi, On zre na ponižne v pozemski dobravi; Dobrotno nezmožnega dvigne s smetij, Ubožčeku v blato roko pomoli. 6. On ga posadi med najprve prvake, Med prve — med svojega ljudstva veljake. On neblagoslovljeno vseli v okrog Ko mater veselo obilnih otrok. L. Jeran. Elegije. 116. V spomin Andreja Smoleta. 1. Orne te zemlje pokriva odeja V grobu tihotnem, naš bratec Andrej! Vince zlato se v kozarcih nam smeja, V tvojo opombo pijemo ga zdaj. 2. Zbrani prijatlji v spomin ga pijemo Tvojih veselih in žalostnih dnij; Zraven si take zdravice pojemo, Da ni nesrečen, kdor v grobu leži. 3. Čedna postava bila ti je dana, Bister je um ti z bogastvom bil dan, Bolj'ga srca ni imela Ljubljana, Kak si za srečo človeštva bil vžgan. 4. Kratko sijale so zvezde prijazne, V sanjah prijetnih te zibal je up; Jezo si sreče občutil sovražne, Zgodaj okusil življenja si strup. — 5. Videl si Nemško, Francosko, Britansko, Videl si Švajca visoke gore, Videl si jasno nebo italjansko; Sreče ni ranjeno našlo srce. 6. Videl povsod si, kak iščejo d'narje, Kak se le vklanjajo zlat'mu bogu; Kje bratoljubja si videl oltarje? S srcem obupnim si prišel domu. 7. Mogla umreti ni stara Sibila, Da so prinesli jej z doma prsti; Jedna se tebi je želja spolnila: V zemlji domači da truplo leži, 8. V zemlji slovenski, v predragi deželi, Ki si jo ljubil presrčno ves čas, V kteri očetje so naši sloveli, Ktera zdaj ima grob komaj za nas. 9. Težka človeku ni zemlje odeja, Vzamejo v sebe ga njene moči; Trčimo, bratje, še vince se smeja, Dolgo Smoletov spomin naj živi! Fr. Prešeren. 117. Na Jenkovem grobu. Grob se za grobom vrsti, z visoko travo zarasten; Jeden med njimi še ni bilke zelene rodil. Ta je tvoj dom; srce, brat, v njem ti nemirno počiva, V grobu našlo je mir, konec je našlo želja. Grom naj bobni, viharja buči naj sila srdita, 5 Vojska, nemir nad zemljo — pokoj, tihota pod njo. Jasnega lica ti ni življenje kazalo, grenkosti Kupo polno si pil, sladkega malo si vžil. Dom, ki gorel si za-nj, goste so krile temine, Jasnega dneva ti ni zlati oznanjal še zor. 10 Solza mi sili v oko, pa solza naj zopet se skrije, Pokoj našel si ti, v boju se trudimo mi. Blag že sad si rodil, ko drugim še cvetje odpada, Sad, ki ga vživamo mi, vžival ga pozni bo rod. Tebi toči solze na grob Slovenija mati, 15 Točijo gorke solze bratje ti na-nj in sestre. V zemlji domači ležiš, v najlepši družbi počivaš, Poleg tebe leži pevčevo blago srce; Blažjega ni srca slovenska nam zemlja rodila, Ti po krvi si brat, brat si po duhu mu bil. 20 V zemlji domači ležiš, predragi zemlji slovenski, Ki si na tujem zvesto vedno jej hranil srce. Stražijo dom ti gorenjske gore ob meji koroški, Sava pod tabo šumi, bistre valove vali. Tam pa doli leži s predrago očetovo hišo 25 Eavno sorško polje, ki si ga ljubil tako! Nova ko pride pomlad, dom z mlado pokrije ti travo, Zvončke, vijolice na-nj z ljubo vsadi ti roko. In nad njim prijatelj bo tvoj, škrjanec, žvrgolel Pesen veselo z neba, svet bo vesoljni vesel. 30 Zorna pač skoro pomlad zašije deželi slovenski, Vroče tvoje tedaj spolnjene bodo želje! J. Stritar. 118. Dunajske elegije. i. Jablana moja! sadu obetala si mi obilo, Kedar mi pride jesen, zlate darove deleč. Oj kako si lepo mi cvela v veseli pomladi! Cvet tvoj belo-rudeč bil je veselje očem. 5 V senci se tvoji ljubo na mehki je travi ležalo, Ko prijazno je hlad s perjem se tvojim igral. Roj neutrudnih bučel po tvojem se cvetju pasočih Vabil je sladko brenčeč spanje na trudno oko. — Jablana moja! sadu sedaj ne vidim obilo, 10 In še ta se mi zdi, mnogo prerano zori. Krasno se zvunaj žari, a črv ga znotraj razjeda; Ta je že padel na tla, drug se že proži za njim. Predno ko jutranji dan prisije, vse sadje, bojim se, Bode ležalo na tleh, prazno mi stalo drevo. — 15 Žalost zaliva srce, solza oko mi zaliva, Ko se oziram skrbno po domovini okrog; Ko preštevam može, Slovenije zveste sinove, Ki sem na-nje svoj up stavil in vero vesel. Ko nam cvela je pomlad, lepo jih je gledati bilo; 20 Manj jih od dne je do dne, ta je in oni odpal. Srce se meni vselej, ko pade kateri, potrese; Padanju konca ni, ne umiri se srce. Oj samopašni ti črv, ti jim razjedaš osrčje, Ti sovražnik si naš, ti domovini si kvar. 25 Kar mi je od srca prijateljev palo nekdanjih, Njih ne štejem, naj bo, kaj-li na svetu sem jaz? Tebe milujem, moj dom, da so ti nezvesti sinovi; To mi je žalosti vir, ki ne usahne nikdar! II. Oj siromak, v srce se smiliš slovenski mi jezik, Kaj počnejo s teboj naši pisatelji vprek! Na Prokrustovo te razpenjajo posteljo kruto, Da ti udje, kosti pokajo, stokajo: joj! 5 Blago ubrane sladko žalujejo, jokajo gosli, Zdaj veselo pojo v rokah umetnikovih. Ali gorje! Uh6 te boli, srce se ti krči, Ako nevkretne roke drgnejo, praskajo jih. — Vsak rokodel učil se je mlad sukati orodje: 10 Kladivo, klešče kovač; sveder, sekiro tesar, Vsak rokodel se uči, uči se in vadi umetnik, Sam pisatelj, poet, bratje! bi se ne učil? — Gledalo ni oko, uh6 ni čulo posvetno, Kar je gledal in čul pesnik zamaknjen v nebo. Gleda sveta neizmerno gorje, jok čuje človeštva, Težko, prepolno srce poka mu, duška želi. Ali kak6 posvetnim ljudem nebeške podobe Razodevati, da svet vidi in čuti, kar on. Misel se brani in čut oklepa okorne besede, Mavra nebeška tak6 brani prstenih se boj. Vadi se, pesnik, torej, ueutrudno se Hči jezika, Da ti bode mehak, gibčen, pokoren, voljan. Kar zakladov ima, kar dragega kamenja hrani, Biserov in zlata, tebi odkrije naj vse; Kar kreposti je v njem, ti znaj in kar je sladkosti; Tebi doni in grmi, tebi naj joka sladko. — Blagi Prešeren, ki nov si jezik dobrotno nam stvaril, Sladko ubrane zlate gosli zapustil si nam; Srečen si ti; bivajoč v nadzemeljskih, mirnih višavah Ti ne čuješ, kar oh! čuti, trpeti je nam! J. Lirske pesni v stalnih oblikah. 119. Sonetje. i. O Vrba! srečna draga vas domača, Kjer hiša mojega stoji očeta; Da b' uka žeja me iz tvoj'ga sveta Speljala ue bila, goljfiva kača! Ne vedel bi, kak6 se v strup preobrača 5 Vse, kar srce si sladkega obeta; Mi ne bila bi vera v sebe vzeta, Ne bil viharjev notranjih b' igrača! 20 25 30 Stritar. Zvesto srce in delavno ročico 10 Za doto, ki je nima miljonarka, Bi bil dobil z izvoljeno devico; Mi mirno plavala bi moja barka, Od ognja dom, od toče mi pšenico Bi bližnji sosed varoval — svet' Marka. 2. Popotnik pride v Afrike puščavo, Steze mu zmanjka, noč na zemljo pade, Nobena luč se skoz oblak ne vkrade, Po mescu hrepeneč se vleže v travo. 5 Neb6 odpre se, luna da svečavo; Tam vidi gnezditi strupene gade, In tam brlog, kjer ima tigra mlade, Yzdig'vati vidi leva jezno glavo. Tak6 mladenča gledati je gnalo 10 Naključje zdanjih dnij, dokler na poti Prihodnosti je bilo zagrinjalo. Zvedrila se je noč, zija nasproti Življenja gnus, nadlog in stisk ne malo, Globoko brezdno brez vse rešne poti. 3. Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne, Ko toplo solnce pomladansko seje, Spet ozelenil sem ter tja bo veje, Na enkrat ne 'zgubi moči poprejšnje: 5 Al' vendar za-nj ni več pomoči rešne; Ko spet znebi se gozd snega odeje, Mladik le malo, al' nič več ne šteje, Leži tam rop trohljivosti požrešne: Tak siromak ti v bran, sovražna sreča! 10 Stoji, ki ga iz visokosti jasne Na tla telebi tvoja moč grmeča; Ak' hitre ne, je smrti svest počasne, Bolj dan na dan brli življenja sveča, Dokler jej reje zmanjka in ugasne. 4. Komur je sreče dar bila klofuta, Kdor je prišel, ko jaz, pri njej v zamero, Ak' bi imel Gigantov rok stotero, Ne spravi vkup darov potrebnih Pluta. Kjer hodi, pot mu s trnjem je posuta, Kjer si poišče dom, nadlog jezero Nabere se okrog in v eno mero S togotnimi valmi na stene buta. Okrog drvita skrb ga in potreba, Miru ne najde revež, ak' preišče Vse kraje, kar jih strop pokriva neba; Še le v pokoju tihem hladne hiše, Ki pelje va-njo temna pot pogreba, Počije, smrt mu čela pot obriše. 5. Življenje ječa, čas v njej rabelj hudi, Skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, Trpljenje in obup mu hlapca zvesta, In kes čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi. Prijazna smrt! predolgo se ne mudi: Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje nas iz bolečine mesta Tja, kjer trohljivost vse verige zgrudi; Tja, kamor moč preganjalcev ne seže,J Tja, kamor njih krivic ne bo za nami, Tja, kjer znebi se človek vsake teže, Tja v posteljo, postlano v črni jami, V kateri spi, kdor va-njo spat se vleže, Da glasni hrup nadlog ga ne predrami. 6. Crez tebe več ne bo, sovražna sreča! Iz mojih ust prišla beseda žala ; Navadil sem se, naj Bogu bo hvala, Trpljenja tvojega, življenja ječa! 5 Navadila so butare se pleča In grenkega se usta so bokala, Podplat je koža črez in črez postala, Ne straši več je trnjevka bodeča. Otrpnili so udje mi in sklepi, 10 In okamnelo je srce preživo, Duha so vkrotili nadlog oklepi; Strah zbežal je, z njim upanje goljfivo; Naprej me sreča gladi ali tepi, Me tnalo našla boš neobčutljivo. Fr. Prešeren. 7. Komur še vera v lastno moč ni vzeta, Komur še željnost djanja v prsih dije, Ta ne obupa, če krog njega brije Nesreče grozna piš — vse zlobe vneta; 5 Ne mami ga kar nič tetiv napeta, Ki na-njej se zavistna strela vije, Čakaje, da mu srca up razbije; In v mar mu ni vragov hudoba kleta. Junaško bije strastni boj življenja, 10 Ak' ravno s čela kane vroča sraga, Od znoja nezrekljivih nuj rojena. In premagalec stopi iz trpljenja, Znajoč, da ves težave hrup premaga Moč moža, z djanja-željnostjo združena. li. Ledinski. 8. Kako si se tak6 mi prikupila, Prisrčna moja, sladka domovina ! Da mi iz srca tvojega spomina Čas ne izbriše in ne druga sila. Po svetu ti iz varnega si krila 5 Poslala zgodaj zvestega si sina; Up v mladem srcu — to je last jediua, Ki si na daljno pot mi jo zročila. In vendar, glej! jaz vedno mislim na-te, Po tebi srce zvesto izdiliuje, 10 Prelilo rado gorko kri bi za-te. Moj duh te v tihi noči obiskuje Iu tvoje zveste sine, moje brate, Pozdravljat hodi iz dežele tuje. 9. Pozdrav moj čuješ, zlata domovina? Poslan iz daljne ti dežele tuje, Kjer sladki glas se tvoj nikdar ne čuje; —■ Atlantskega se morja tam širina, Tu Pikardije spenja se ravnina, 5 Srce, ok6 pa meni ne miruje. Obrača v stran se, kjer Triglav kraljuje, Krog njega nižjih, znanih gor družina. O zdrava bodi! na-te božja roka Izlije sreče mero naj obilo, 10 Pa kmalu s tabo združi naj otroka, Ki srčno ti pošilja pozdravilo, Ki koder hodi za teboj se joka Ko dete, ki je mater izgubilo. J. Stritar. 10. Življenja namen. Življenje naše, bratje ! je oranje : Začetek, ko se pameti zavemo, In konec, ko drev6 pustivši gremo Se vleč in nas obide smrtno spanje. 5 Življenje naše, bratje! je sejanje, Pri kterem se poleniti ne smemo, Ker čas po bliskovo hiti in vemo, Da kdor je len ob setvi, malo žanje. Poklic naš nam odločena je njiva, 10 Noči so brazde in razori dnevi, In zrna zabranana naša dela. Prst razdrobljena, ktera jih pokriva, Bo dala kal in rast tud' prazni plevi; Nje slama pa bo klas snetiv imela. Fr. Svetličič. 1. Ni bridkejše ure od take, Ko v nesreči se človeka Polasti obupnost neka, Svit mrje tolažbe vsake! Takrat glejmo nad oblake, Tam miru, pomoči iščimo, Vere, upa ne zgubimo ; Nas je zemlja zapustila, Še živi previdnost mila: Tjakaj gori se ozrimo! 2. Slednja tudi luč nam vgasni, Gor' miru in večne sreče Zvezda mila nam leskeče, Na neba višavi jasni! Dneva solnčni žari krasni, 120. Ozir v nebo. (Glosa.) Tjakaj gori se ozrimo, Kjer svetov ne zmer' oko: Jarma žulje pretrpimo, Tam verige se razspo. M. Kastelec. Svetlo nam noči nebo Up, tolaž v srce lijo: Da vtihnili bodo joki Na visokem gor' oboki, Kjer svetov ne zmer' o k 6. 3. Torej naj solza nam lije, Naj nas celi svet zapušča, Srčno trpi, draga duša, Saj v solzah veselje klije ! Sreče zor naj drugim sije; Temno mi stezo hodimo, V trudu bridkem se potimo, Enkrat bo se razjasnilo, Nam tud' se neb6 zvedrilo — Jarma žulje pretrpimo! 4. Po popotvi dokončani Gor' počili na zvezdišči V nagega očeta hiši, Mir vživali bomo zbrani. Stiski tukaj nam poslani, Skrb in reve, ki nas tro, Moč za vselej tam zgubč; Tu tesnoba, zdetev slepa Nam telč in duh oklepa: Tam verige se razspč! A. Oliban. 121. Gazela. i. Prevzvišeuo si čutje ti, ljubav do domovine. Z najčiščim plamenom gori ljubav do domovine. V otročjem srčecu, nebrižnem za trpljenje, Že nežni čut se ta kali: ljubav do domovine. 5 Ljubezni prve čar, cvetočih let omama V mladenča srcu ožlahtni ljubav do domovine. Obdan s skrbmi in truden borbe za življenje V tolažbo v prsih mož goji ljubav do domovine. V domači prsti starček si želi trohneti; 10 Iskreno željo to rodi ljubav do domovine. Napotjen v boj junak boji se smrtne krogle; Oplašen duh njegov hrabri ljubav do domovine. A tudi v ženskem srcu najde se prostorček, Kjer neizkaljena žari ljubav do domovine. 2. Ti, slovenska zemlja, si od nekdaj bila moj uzor; Ti, le ti si domovina moja mila, moj uzor. Brez preneha te ljubiti, žrtvovati Se, trpeti za-te, ko bila bi sila: moj uzor. 5 Zdaj trpim dovolj, a bolj ko prej te ljubim; Misel ta se mi je torej izpolnila, moj uzor. A predolgo že postaje mi ločenje ; Tebi rada bi v naročje se vrnila, moj uzor. V domovini, v domovini spet živeti, 10 Kamor misli vse hite mi in čutila: moj uzor. Pavlina Pajkov a. 122. Samota. (Kancona.) Ne mislite, da le med šumom sveta, V Londonu, Beču in še mestih takih Vijolice priljudne le klijejo; Samota tud' cvetlic ponuja vsakih, 5 Ki venec se iz njih dišeči spleta, Ki vžitek rajske radosti hlapejo. Kdo stavit' more mejo VeseFmu duha vedrega čutjenju? Ocveta srečnost prava in veselje, 10 Spolnjenje vsake želje V haharskih šeg slovečem le vedenju? Zakaj ukati mars'kdaj slišiš Ira, Jokati kneza in zmag'valca Cira? Filipa slavni sin, čegar državam 15 Ne skrije zlato solnce se nikoli, Se odpove kraljestvu in cesarstvu, Samoto tovaršico si izvoli, Odtegne žezla, hrupa se zmotnjavam, 'Zroči se sobe tesne zvesfmu varstvu. 20 Ne v sveta poglavarstvu, Prestolje le-tu najde zaželeno: Mir, pokoj srca, ki drago preplača, Kar v kugo svet preobrača, Ki odpeza kron cesarskih daleč ceno, 25 Osrečiti samo človeka more, In m brez tega trdne za-nj podpore. Od šuma daleč kdor živi v samoti, Kes kratkočasnost' mestnih ne okuša, Kak se igra v komed'ji, ni mu znano, 30 Evterpe glasov milih ne posluša, Hiš pojatiu ne čudi se brhkoti, Hoditi na rajišča ni mu dano: Pa drugo najde hrano Duha utrujenega okrepčati. 35 Njemu je Tal'je tempelj nebo jasno, Zelenje trate krasno; Steber korintski v gošči cer košati, Glas slavca, kosa najsladkejše strune, Bliščoba balov svit grebenu lune. 40 Razveseli ga biser rosni v travi, Večerne zarije škrlat rudeči, Prevzetnega snežnika bela glava, Potoka slap po peči dol dereči, Studenca beg po travnika širjavi Pijanega duha mu povzdigava. 45 Srce mu poskakava, Ak' menijo šeptaje se klasovi Pri mični sapici v poletni noči; Neznani čud' se moči, Ak' tuljo kot v Eoliji vetrovi. • 50 Kjer hodi, kjer stoji, kar gleda, išče, Natore celi dom mu je svetišče. — In zdaj pojdi, ostani, O pesen, zdrava! pojdi in oznani : Trditi on, ki pel me je, ne jenja, 55 Da z vojvodom ne menja, Ne s kraljem, ne z blagrenimi mestjani; Kar vredno po pravici je zavida, Na zadovoljnost se jedino zida. J. Žemlja. 128. Triolet. 1. Kedor za strune prav ne zna prijeti, Ta naj pri miru rajši jih pusti! Le neprijetne glase nam budi, Kedor za strune prav ne zna prijeti! Naj pomnili to pesniki bi vsi, Ki nam ponašajo se s trioleti: Kedor za strune prav ne zna prijeti, Ta naj pri miru rajši jih pusti! — 2. Ko vbranih strun sladkodoneči glasi, Tako doni naj vselej triolet; Zdaj burno in glasno, zdaj mimo spet, Ko vbranih strun sladkodoneči glasi! Veselje, radost nosi naj med svet, A žalost, tiho hrepenenje včasi — Ko vbranih strun sladkodoneči glasi, Tako doni naj vselej triolet! Fr. Zbašnik. Didaktično pesništvo. —•«•— Poučna pesen. 124. ZaniČevalcem pevcev. 1. „C'mu pevec poje? marsikdo vprašuje: Saj dandanašnji nam ni petja mar; Od vseh se pevec — godec zasmehuje; Njegova pesen je pač prazna stvar." 2. O vi, ki 'z ust vam ide neprevdarno Beseda taka, sem stopite zdaj In poslušajte skrbno me in varno; Vam na ušesa bom povedal kaj: 3. Vprašajte grlico, č'mu pokruljkuje Tak milo v znojni, trudapolni dan, Kdar solnčni žar'k le dela skrb kušuje In grlic glas je vsem neopaz'van? 4. Vprašajte slavca, č'mu tak sladko guči V samotnem kraju senc in hladnih loz, Kdar srebros'jajne, mirodarne luči Na cvetja sen razliva lunin voz? 5. Vprašajte rožo, č'mu tak blago dije, Naj njen že duh kdo vonja ali ne, Č'mu vse to troje svojo sladkost lije Tja v zrak — al' nam, al' sebi, kdo to ve ? 6. Pa le kruljkuje grlica, le poje Slaviček, le se lije rožic sla, In tak spolnjujejo dolžnosti svoje, I • 'Zročene seb' od milega neba. 7. Tak tudi poje in tak tudi sluje V dnu pevčevega srca petja don; Za pesni cilj in konec ne vprašuje In njen uspeli si v nemar pušča on. 8. Vsesilna moč nadzvezdnega vlivanja Objema pesmonosno mu sreč, In brez skrbi do tuj'ga poslušanja Mu pesen klije, raste, v cvetje gre. 9. Častite ga tedaj al' zaničujte Njegovo pesen kakor prazno stvar; Le tega nikdar mi ne pozabljujte, Da njega pesen je nebeški dar, 10. Da z njo spolnjuje on, poslanec roku, Kar srcema naročil mu je Bog; Da on v čutilih src, v radosti, v joku Le božjo slavo poje krog in krog. B. Ledinski. 125. „Novice" bralcem h koncu leta. 1. Z Bogom, bralci Novic, na potu prihodnjega leta! Blag nam ostani spomin, upanje vam za naprej. Kar govorile smo petkrat deseterno in trikrat, Bodi rečeno v korist rodu, domovju in vam, Bodi ko zrnja izmet, poženi obilno klasovja. 2. Rekle bi, zvesto da smo namembo dosegle tečaja, Toda služabnici molk, sodba spodobi se vam. Sodite! Sicer dovolite nam sledeče besede, Dobro prevdarite jih, vredne pomisleka so; Ce bi še manjkalo kaj, iz lastnega blaga dodajte. 3. Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smrti, Veri zaupa poklon, glasu zakona posluh, Starosti čast, mladenču pouk, otroku ljubezen, 2eni prijazno pomoč, bratu Slovencu objem, Vezi jedinstva krepost: —■ to so naše prve naročbe. 4. Marno poglejte potem na polje slovenskega djanja, Mnogo ledine je še, mnogo je križema rok. Ganite jih, otrebite mah domovini do jedra, Duhe zarotite v beg dvombe, nemarnosti, tmiu, Dvignite srčno zaklad slovenskega dlana in uma. 5. Svetu pokažite lik domače navade in misli, Biti slovenske krvi bodi Slovencu ponos. Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov, Cenite vrednosti scer roda sedanjega tud': Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. 6. Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj. Kinčite ga iz lastne moči, iz lastnega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu jednako donel, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodom. 7. Ees je začetek trud, okorna beseda detinstva, Tega ne strašite se, moč neizmerna je sklep. Volja poprav vas bodi in skrb, izida ni dvombe, Glejte, košati ta hrast hrastič očetu je bil, Zakon natore je tak, da iz malega raste veliko. 8. Nepomenljivo leži nevažna peška na grivi, Morda otroku iz rok padla nevedoma je; Kliti začne, naraste drevo, se kroži, se širi, Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stoji, Važno devet rodovin z obilnim sadjem previdva. 9. Mlada zavržena dva pobegneta v hrib aventinski, Reven osnujeta stan, jedva pastirju se vda. Dvigne se stan, premeni se v grad, se množi, se krepi, Zezlo prime držav, morja si skuje tiizob, Roma ponosna slovi, kraljici zemlja se vklanja. 10. Tako iz malega stvar naraste velika in slavna, Volja se vzbudi tedaj, truda ne strašite se. Krasno bo sad slovenske reči ob uri dozorel; Gani se, vrli ratar! sin bo veselo sejal, Cvetju se čudil unuk unuka unukove žetve. I. Koseski. 126. Poslanica o tragediji. ,,Kaj tragedija ni in kaj je tragedija, rad bi Cul, o prijatelj! Zato modrost daj svojo na znanje!" -— Vsedimo se v gledišča parter in tja na glumišče Zrimo ! (Glumišče je to, kar zovejo scena Latinci). Ob straneh glumišča na levo in desno stojite 5 Revni bajtici dve, pastirjev ubožni domovji, Bajtici en nature! Tako si je mojster izmislil, Mojster glumišča, batica prebrisana, polna zvijače. Iz teh bajtic stopita zdaj pastirja na svetlo, Prava pastirja dva, iz rovt poklicana v mesto, 10 A na sredino glumišča, lej, ovca 'zgubljena pribleje, (Revica se od sestric je svojih na paši 'zgubila). Zdaj kot risa za ovco se sprimeta divja pastirja; Strah gledalce vse preleti, kaj bode iz tega. — Desni pastir pastirja na levi premaga in 15 Tujo pograbi žival in k svoji odnese jo čredi. Ali zastonj! Radoval ni dolgo se svojega plena: Levemu pridejo drugi v pomoč. Glej, moški in ženske Vr6 na glumišče in jok in stok narašča kot vihra. Sila! — krivica! — pomoč! — prelest! — izdaja! — osveta! 20 Z jedne in druge glasi se strani, dokler se ne vsmili Zastor ter pastirje očem prikrije in igro.-- Al' je tragedija to, ne vem, al' klanje pastirsko. Ako je mojster hotel v natori posnemati pašo, Malo mu hvale jaz vem za les in bajti iz njega 25 In za pravih pastirjev priz6r, pozvanih iz hribov. Ako pa v boj je poslal pastirje, živeje da slika Nam dejanje okrutno in grešno hlepenje po tujem, Storil je mojster preveč, unetivši togoto v pastirjih, Da sta se ježila las gledalcu in koža života, 30 Ne bi li pravi se boj unel in igra nehala. Tudi me malo pastir zanima in ovca dobita, Malo pastirski prepir in malo zvijača pastirska, Malo, al' zmaga ovčar na desnem al' levem glumišču, Ako si ta ali oni ne zna srca pridobiti 35 Mojega niti ogreti mi dušo svojim trpljenjem Ter mi vrniti sočutje s čim, katero gojim mu. Da na kratko povem: dovolj ni, ako prirodo Samo posnema traged; umetnosti treba pred vsem je, Koja nam v sliki život predstavlja in njega dejanje. 40 Trdnih treba je mej, ki ločijo resnost in igro, Da v zrcalu tak6 rekoč zagledamo zgodbe, Ktere pred nami vrše se na šibkih deskah glumišča. Treba na dalje, da igre predmet nas živo zanima, 45 Da se vidimo v njem sami, da čutimo s temi, Ktere pošilja in spet odpošilja traged črez glumišče. Da! povišati um, oživiti dušo in prsi Mora slušalcem ta, ki vabi v gledišče je k igri, Da se od nje drugačni na dom povrnejo vsak svoj: 50 Obogačeni tak' z besedami krasnimi, kakor Misli kake visoke navdani, poboljšani v volji, Sladkih polni čutil, z osodo spravljeni svojo .... „Stoj, prijatelj! Dovolj! Modrost sem tragedije zvedel!" ■T. Fajk. 127. Zabavljica. Sonetov, praviš mi, ne poj nikari, Zdravice vodopivcem so preslane, Gazele ženskim vnemajo možgane, Sršenov mi ne draži, Bog obvari! 5 Romanc ne bodo poslušali stari, In zabavljice so le malo brane; Balada tvoja me kar nič ne gane, In glose — te so malovredni dari. Kaj zlodja moram peti, pa me uči, 10 Da bo prijetno tvoji umni buči, Junaške, elegije al' pravljice? Teh ne, ampak natanko mi popiši, Kak iz kleti preganjajo se miši, — In bodem djal, da modre si glavice. Fr. Svetličič. 128. Nova pisarija. Učenec. „Da zdaj, — ko že na Kranjskem vsak pisari, Že bukve vsak šušmar daje med ljudi, Ta v prozi, oni v verzih se slepari, — Jaz tudi v trop, ki se poti in trudi, 5 Ledino orje naše poezije, — Se vriniti želim, se mi ne čudi. Prijatelj ! uči mene pisarije : Kak6 in kaj ušeč se Kranjcem poje, Odkrij mi proze naše lepoti j o!" Pisar. „Ak' so pisar postati želje tvoje, 10 Moj zlati uk poslušaj in zastopi, Zapiši trdno ga v možgane svoje! Ak' hočeš kaj veljati v našem tropi, Besed se tujih boj, ko hud'ga vraga; Ak' kos si temu, koj na prste stopi. 15 Naj proza tvoja bo lepote naga, Minerve nič ne vprašaj, poj po sili, Pisarjem proza bo in pesen draga. Ceš biti v kranjskih klasikov števili, Debelo po gorjansko jo zarobi, 20 Vsi bomo tvojo čast na glas trobili; Ak' rovtarske vezati znaš otrobi, Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene, In pozni vnuk poroma k tvoj'mu grobi. Da kranjščina zaklad ti svoj odklene, 25 Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atene." Učenec. „A1' žlahtne kranjske tam cveto besede, Kjer govoriti dosti več ne znajo Pastirji samski, ko imena črede ?" 30 Pisar. „Tam, kjer po stari šegi še kramljajo, Kjer ne zmajejo dost' al' nič jezika, Besed nemšk'valcev grdih ne poznajo." TJčenec. „0 srečne rovte! v vas me iti mika: Al' se bojim pri rovtarju, pri kmeti, 35 Da bira besedij ne bo velika." Pisar. Pečena, ljubček! piščeta na sveti Nikomur niso v grlo priletele; Brez truda večno se ne da živeti. 40 Besede zraščene, besede zrele, Ne v rovtah, po planjavi ne kmetije, Nikjer ne bodo ti na nos visele. Poslušaj ga, kako jo on zavije, Jezika sol, lepota, da le zine, 45 In pravo ti vezanje se odkrije. Tam pul'jo besedij se korenine; K tem deni konce: ača, išče, uha, On, ovka, ovec —- druge pritikline, To trdno skupaj zvari; primaruha! 50 Lahko boš v kozji rog ugnal Slovence, In proti tebi bo Dobrovski — muha." Učenec. „0 zlati uk! adijo mestne sence! Apolon drugi bom jaz sred kožarjev Si v rovtah pletel nevmrjoče vence. — 55 Al' naše ljudstvo nekdaj ni oltarjev Minerve iu Apolona imelo, Od grških, od latinskih so pisarjev Dobili starši učenost v deželo In z njo besede tuje; — razodeni, 60 Al' vsaj se bode teh poslužit' smelo?" Pisar. „Bog tega varuj! po nobeni ceni Jezika naš'ga z njimi ne ognusi!" Učenec. „Saj tudi drugi to store Sloveni; Saj vemo, da turčuje Srb, da Rusi 65 Tatarijo, Poljak da francozuje, Da včasih vrli Ceh nemškvati musi." Pisar. „Lej, v knjigah njih je tol'kanj ljuPke tuje Med lepo, čisto slavšč'no zasejane, Da je noben purist več ne izruje; 70 Al' bukev naše kranjšč'ne spakedrane Peščičico denimo na ognjišče, Prerojen Fenis čist da 'z ognja vstane." Učenec. „Č'mu bo nam, vprašam, prazno pogorišče? Al' mutasti počakamo zijali, 75 Da 'z njega vzraste novo besedišče?" Pisar. „Slovensko ljul'ko bomo rešetali, Hranili dobro zrno in kar zmanjka, Iz svojih bomo to možgan dodali." Učenec. „Te čudne zmesi starega ostanka In iz novink Slovenec v Korotani, Ne bo razumel Štajerc, ne Ljubljanka." Pisar. „Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojem govore; in kaj za silo Nam v bukvah jezik svoj imeti brani?" Učenec. „Gorjačarsko, cigansko kaj berilo Bo čudno vam pisarjem pomagalo, Ak' bo se vse drugače govorilo; Sami svoj uk spoštujete premalo, Več tujk c'lo tebi, ne zameri, uide, Zakaj bi se jih moje ustno balo?" Pisar. „To govori se, kar na jezik pride, Pogovor, ko na všesa več ne bije, Ko zjutranja megla se v nič razide; Kar v bukvah je natisnjenega, vpije, To, bratec! med učene gre lingviste In priča od jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve čiste, Ak' nas ne hval'jo, naj me vzame zlodi! Cel' svet posnemal kranjske bo puriste. Kar noč'te vi umeti k svoji škodi, Kar ne dopade vaši slepi buči, Častili bodo pozni to narodi." Učenec. „Prižgal si, mojster! žar'k mi nove luči; Na delopust da sodnjega jaz dneva Slovim, še to, kaj pel bom, me pouči!" Pisar. „ Ho racij dulce et utile veleva, Kaj prida sliš'jo všesa naša rade; Nam utile je zrno, dulce pleva." Učenec. „Romance zdaj pojejo in balade, 110 Tragedija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mlade." Pisar. „0d mene pesen vsaka je prekleta, Ki nima prav slovenskega imena, Naj še tako prijetno bo zapeta. 115 Ljubezen poje pevcev teh Kamena, Jeziku dela ino srcu rane, V grdobe strela trešči naj ognjena! Balade po Čebelici izdane, Da bi se te med nami zamorile, 120 Tragedije ostale nam neznane ! Da bi Kranjice strupa 'z njih ne pile, Ljubezni sladke, ki srce zapelje, Bi z Romejevo Jul'jo ne čutile!" Učenec. „Res škoda bi bilo; zdaj od nedelje 125 Do druge šestkrat se srce uname, Je šega, da kdor pride prej, prej melje." Pisar. „ Balade pet' je mlatva prazne slame, Je reč pohujšljiva in zapeljiva; Lenoro bere naj, kdor ne verjame. 130 Romanca je s tragedijo škodljiva, Teh in sonetov in zdravic ne piši, Sovraži vse te muza sramežljiva. Poj rajši to, kar treba je pri hiši, Za hleve treba, treba je na polji, 135 Poj t6, kar kmet in meščan s pridom sliši." Učenec. „Bog ti zaplati uk, po tvoji volji Bom pel: gosen'ce kaj na repo var'je, Kak prideluje se krompir najbolji; Kako odpravljajo se ovcam garje, 140 Preganjajo ušivim glavam gnide, Loviti miš' učil bom gospodarje." Pisar. „0, zlati vek zdaj muzam kranjskim pride !" Fr. Prešeren. -— Basen, parabola, alegorija. 129. Kos in brezen. 1. Kos prepeva, gnezdo znaša, Lepo brezen gori gre, Smeje se in kosa vpraša: „Poješ tako zgodaj že?" 2. „„Kdo bo branil kosu peti? Ženil se je včeraj brat, Jutri mislim družico vzeti, Ravno vabim, bodi svat!"" 3. „Vse prezgodaj ti ropočeš, Veš, da še le gori grem?" „„Gor al' doli, kamor hočeš, Da se ženim, le to vem."" 4. Dobre volje uka, raja, Štirje godci mu pojč! „„Bom za vreme vprašal mlaja? Saj vijoPce že cveto!"" 5. Breznov ščip se ves prevrne, Goni megle, burjo da, Hrib, doline sneg pogrne, V mrazu vmira v'jolica. 6. Doli brezen mim' pridrzne: „Kaj t' je kos? ne poješ več?" „„Eh, kaj? — brat mi včeraj zmrzne, Danes pa je žena preč!"" 7. Kamor tvoja sla ti kaže, Preveč nagel ne smeš bit'! Stara prat'ka nam ne laže: Brezen ima rep zavit. V. Vodnih. 130. Ezopove basni. I. Kavka. Nekdo ujame kavko ter jej nit na nogo priveze in jo svojemu dečku v igračo da. To jej je težko dejalo, dasiravno je deček lepo z njo ravnal in jej skrbno stregel. Izmuzne se mu in vesela v hosto zleti. Na drevesu se jej pa nit v vejo zaplete; ne more si pomagati in zdaj vidi, da je bo tukaj vsega hudega konec. „0 moja neumna glava!" pravi zdaj in vzdihuje; „ljudem, ki so me bili veseli in mi stregli, sem ušla, da zdaj tukaj poginem." Kdor iz majhnih nadlog pobegne, v velike zajde. 2. Osel in koza. Nekdo je osla in kozo skupaj redil. Koza je bila pa oslu nevošljiva zavoljo njegove boljše klaje; zat6 mu pravi, da se bo z vsakdanjo vožnjo in nošo ves potrl, in mu svetuje, naj se obložen, kakor bi božjasten bil, navlašč ob tla meče; po tem takem bo potlej 5 brez dela živel. Oslasti osel je kozi verjel; kar v jamo telebi in se tako pobije, da na pol mrtev obleži. Gospodar hitro po zdravnika pošlje; ko bolnega osla ogleda, zapiše mu to zdravilo: Kozja pluča na drobno sesekajte ter jih oslu dajte užiti; to mu bo precej pomagalo. Zdaj gospodar kozo hitro zakolje, in osel se zgaji. 10 Kdor drugim jamo koplje, se sam v^-njo pogrezue. 3. Hrast in trst. Hrast se je bahal s svojo trdnostjo in stanovitnostjo in trstu očital njegovo slabost, da se pred vsakim vetrom trese in uklanja. Trst je pa zaničevanje pohlevno trpel in molčal. Kmalu potem pa vstane velik vihar; ker se hrast ne da ušibiti, prelomi ga vihar in 5 podere; trst se pa ponižno priklanja, pa hitro zopet vstane. Trdovratnost in svojeglavnost nima obstanka, ampak ponižnost in potrpežljivost. Fr. Metelko. 131. Kozel in zvonec. „Naj bi le zvonec na vratu nosil, bi pač veselo zvonil iu si kratek čas delal," dejal je kozel in ni mogel dočakati zvonca na vrat, ves žalosten in nevoljen. Ovčarju na misel pride, kozlu, ki je visoko glavo nosil, kravji zvonec na vrat privezati. Kozel zvoni 5 in klopoče, da ga ušesa bolijo; povsod mora prvi hoditi in čredo po nevarnih stezah voditi. Pogosto bi si rad v tihi senci počival; ali kakor hitro se vleže in zvonec utihne, hitro ga ovčar nažene, da čredi zvoni. Ead bi se zvonca iznebil in poslednji med drobnico bil, pa ni več mogel. 10 Tako si pogosto človek želi svojo nesrečo; in česar se največ veseli, mu žalost prinese. A. Slomšek. 132. Solnce in veter. Pravijo, da sta se solnce in veter svoje dni skušala, kteri bi bil močnejši. Pogodita se, naj tisti zmaga, kdor popotnika, ki je na stezi bil, prisili sleči svoj plašč. Veter jame prvi hudo pihati. Zdolec in krivec se stepeta ter dež in točo napravita, naj bi popotnika primorala, zavreči svoj plašč. 5 Popotnik ves moker od mraza trepeče, trdno za plašč drži in se vd-nj zavija, kolikor more, in pa svoj pot hiti. Veter potihne, vreme se zvedri, in zdaj pride solnce na vrsto. Prav lepo, prijazno začne sijati in svoje žarke popotniku v hrbet upirati. Toplota raste, sapa če dalje gorkejša postaja, in popotniku 10 če dalje bolj vroče prihaja, plašč mu je pretopel; z rame ga vrže in pogrne na tla ter se v senco vleže počivat. — Solnce se vetru posmeji, ker ga je tako lahko premoglo, rek6č: Kar se z grdim in s hudim ne stori, to se z dobroto lahko zgodi! A. Slomšek. 138. Slavec. 1. Tako je pri potoku Prepeval slavec v senci, Da ga sosednji ptiči Osipali so z venci. 5. Nastavile so tujki Očesa in ušesa, Vzdigavale hripavko Nad zvezde, nad nebesa. 2. Kjer koli se je glasil, Vsi tjakaj so hiteli; Pomladi dve zeleni Le njemu slavo peli. 6. Zboli pretužno slavče, Srce ga je bolelo; Pobegne, gre v samoto In tam ni več zapelo. 3. Pa tretje leto pride Papiga do potoka, Peroti razprostira In vsa liripava kroka. 7. Al' predno listje pada, Vse ptice so spoznale, Da so neumne preveč Papigi hvale dale. 4. In perje nje prelepo In petje nje pregrdo Omami pticam pamet Vsem, kar jih Ima brdo. 8. Iskat letijo slavca, Pa ga nikjer ni čuti; Raztresene dobile V grmovju so peruti. 9. „ Spomin mu naredimo ! Tako so zdaj sklenile; Spomladi pa so pevca Po svetu zapodile! M. Vilhar. 134. Cena. 1. Vse, kar plava in kar leze, Vse, kar hodi, kar leti, Zbere se v presojevanje, Pred-se kliče može tri. 2. Meč se prvi je oglasil: „ Jaz sem gospodar sveta; Kamor pridem, pot si vgladim, Vse pred mano trepeta!" 3. Govori p e r 6 modrostno: „T'mote ne trpim nikdar, TJm človeški razsvetljujem; Uk in znanje sta moj dar." 4. Zadnji pravi plug med njimi „Mirno rijem pod zemlj6; Pa sem svet že preobrazil, Tiha sreča je z meno." 5. Vse, kar plava in kar leze, Vse, kar hodi, kar leti, Zdaj okrog se pluga zbere, Plugu venec podeli. M. Vilhar. 135. Vijolica. 1. VijoFca je v dolini stala, Po polju žlahten duh dajala, Pa stan prenizek se jej zdi, Na više priti poželi. 2. VijoFca se je preselila, Na solnčni holmec posadila: „Po svetu bom zdaj gledala, Po š'rokem lahko dišala." 5. „Tam vid'la bom po celem sveti, Z nebes kokota čula peti —." Tak' pravi zdaj vijolica Ter se na dolgo pot poda. 6. Vrh gore težko prisopiha, Jo ostri sever hudo viha; Na skali nima posteljce, Ne najde žejna kapljice. 3. Na holmcu jej je zamrzelo: „Na hribu tam bo bolj veselo; Tam vidi se okol' povsod !" Tak' misli ino gre od tod. 4. Veselo tu jej solnce sije, Po licu zdrava sapa brije; Pa še zadost' visoko ni, Na goro tja jo veseli. 7. VijoFca se še ni zagrela, Jo huda zima že prijela; Od mraza s'rota se solzi, Iu v led se solza spremeui. 8. Nazaj v dolino je želela, Pa reva ni moči imela; Vsa bleda vsahne, obleti, Na gori s'rota omedli. 9. če našel dom si v nizkem stani, Le zadovoljnost si ohrani; V dolini si pred vetrom skrit, Visoko je nevarno bit'! A. Slomšek. 136. Prepirajoči trepetliki. Večerni mrak se vleže na jesenske gaje In zvabi me iz belih zidov pod drevesa; Po tihem logu gor in dol se sprehajajo, Zaslišim šepetati belkasta peresa Na dvojih trepetlikah, tankih in visokih. 5 Kaj more v tihem mraku to šumljanje biti, Da sliši se po logih temnih in širokih? Kaj more med peresi danes se goditi? Približam se, poslušam, vlečem na ušesa In slišim, da z drevesom se drevč prepira. 10 Na jedni trepetliki govore peresa : „ Soseda naša, naj te trešči ob tla sekira, Razcepi belo tvoje deblo na polena ! Razstelje burja perje na vse štir' vetrove, Do korenin naj skolje strela te ogujena ! 15 Da bomo me imele veselejše dnove, Da nam ne boš do poldna solnca zakrivala." Na drugi trepetliki perje je šumelo:' „Da bi te, sestra naša, vihra izruvala, Da deblo tvoje v črni prsti bi trohnelo! 20 Da bi pod gnilim deblom tvoje perje gnilo, Ne delalo nam sence od poldna do večera!" — Pustim v prepiru perje, ko se je stemnilo, Poslušat idem zjutraj, al' se še prepera. Al' padla je na log po noči bela slana: 25 Pod vejami na kupu perje je molčalo; In zopet tretje jutro idem v gaj za rana: Vihar je rjul, na deblu deblo je ležalo. Fr. Cegnar. 137. Popotniki na svetu. Burja na morju ladijo na otok zanese. Lepa zelena okrajina je bila, na kteri mornarji poprimejo. Večji del popotnikov se razide ladijo zapustivši, le nekoliko se jih z ladije ne gane. „Veter bi potegnil," dejali so, „ladija bi naglo odplavala, mi bi pa zaostali; ni varno po otoku hoditi." 5 Drugi se na suho podajo, pokusijo sadja in si lepega kraja ogledajo, pa se hitro povrnejo v ladijo, da bi je ne zamudili. „Ni varno popotnikom, predaleč od pota izgubiti se," dejali so. Tretji se po zelenem otoku dalje razidejo, sadje pobirajo in se veselo gostijo. Veter popihne, ladija se maje, mornarji zakličejo, in 10 oni jo vskoke vlijo v ladijo, pa slabejši prostor dobijo. Četrti popotniki se cel6 po širokem razkropijo, jedo in pijejo, cel6 zalo kamenje pobirajo. Trobenta z ladije zabuči, pa pravijo, da se še ne mudi. Trobenta v drugo zabuči; oni se še ne odpra-15 vijo, ker se jim po dobrotah in dragotah toži. Tromba tretjič zadoni in ladija odrine. Oni žalostno za njo uderejo; ali že je na globokem. V strahih planejo za njo, v veliki nevarščini plavajo in vsi mokri, na pol mrtvi ladijo dosežejo. Zadnje mesto se jim odkaže. 20 Petih popotnikov pa celo več na ladijo ni; po otoku se raz-idejo in v blago vsi izgubijo. Zima pride, drevje obleti, ne najdejo ne strehe ne živeža na otoku in vzamejo žalosten konec. Tako se vsem posvetnežem godi, ki pozabijo, da niso na tem svetu doma! A. Slomšek. 138. Morska roža. 1. Šumi nad brezdni sinje morje, Po morju se sivi otoki vrste, Po njili dežele so krasne, V njih gore visoke in jasne. 2. Ljub<5 tam morske ptice pojo, Lepo tam morske rože cvet6, Pulite iz njih rajske dišave, V zavetju obmorske dobrave. 6. ,. Mladeneč, ako te srce boli, Popusti zemljo, popusti ljudi, Odidi na morske otoke, Na gore jasne, visoke. 7. Poganja tamkaj čuden cvet, Drugje nikjer ne pozna ga svet, Zaceli bolečo ti rano, Navda te z radostjo neznano." 3. Na zemlji nekdaj mladeneč je bil, 8. Mladeneč odrine na morje, Ki ni se nikoli veselil, Na sive otoke, na jasne gore, Srce mu je žalost morila, Čim dalje plava od kraja, Nikdar se ni duša zvedrila. Tem bolj mu otožnost odhaja. 4. Obhodil je veliko sveta, Da našel bil bi mir srca, Bil6 ni pomoči nobene, Zastonj je nadlegal učene. 5. Ko nekoč hodi ob kraju morja, Prikaže se morska mu deklica, Pokaže mu sive otoke, Veli mu na gore visoke: 9. Na vrhu zelenem sredi morja Cvete ljubezniva rožica, Ki vsakoršne rane celi, Al' skrita je v morski deželi. 10. In priti do nje je silno težkd, Zato premnogim je srcem hudo ; Premnogi na zemlji trpijo, Ker rože le-te ne dobijo. A. Umek. 139. Sreča, Poezija in Prešeren. Pomlad je prišla, nebeška deva, Po zemlji trosi svoje dari: Vse klije, cvete in zeleni, Škrjanec pod jasnim nebom prepeva! 5 Iz trave zelene, glavice mlade Vijole, zlatice, kresnice mole; Po njih se trudi vesela, Medu nabira bučela, In pisane ziblje metulj peruti. 10 Ledenih spon se prostega čuti, Po polju hiti šepetaje vir. Na pašniku poleg črede svoje Veselo piska in vriska in poje, Pomladi raduje se pastir. 15 Preko polja po stezici Glej, mladeneč sam prihaja; Pomlad zorna ga obdaja, Pčmlad sije mu na lici; Zarno svetijo oči se mu, 20 V prsih roj glasan budi se mu, Misli, čutov roj ubran, Ki želi na dan. Smeje se mu zemlja mlada, Smeje zapeljivo nada; 25 Ves odprt je njemu svet: Sladka sreča mladih let! Vse življenje mu obeta, Ves njegov je, kar je sveta, Kar voliti hoče, sme: 30 Poezija tu, tam sreča Miga mu, sladk6 vabeča, Kam naj krene, sam ne ve. 35 Pot mu vstavi gozda rob, Tu na skalno sede klop, Ki zeleni mah jo krije; Izpod nje glasan Vir kipi in vre na dan, Mirno se po loki vije. A mladeneč nem sedi, Celo se mu omrači; Glavo nasloni na roko In zamisli se globoko. Čudo glej! Ko tako sloni, Kakor v sanjah — z leve strani Jasna prikazen se približava: Krasna žena! tanka oprava Polne, cvetoče lepote ne skriva, Ude mehko jej objema kipeče. Krasna žena, zapeljiva! Biseri v zlatih blišče jej laseh, Mokra jej luč iz očij trepeče; Sladek na ustnih se ziblje jej smeh, Smeh, ki obilost obeta slasti, V srcu želje, hrepenenje budi. Osupnjen mladeneč gleda podobo, Od nje obrniti ne more očij; Nasmehne se ona mu z rajsko milobo, Z medenim mu glasom tako govori: Zelje tvoje nerazvite, Ki ti v prsih spijo skrite, Hrepenenje tvoje znam: Hrepenenju tolažila, Bolečinam vsem zdravila Jaz, mladeneč, tebi dam! Glej, okoli vsa narava, Kar živi, v veselju plava, Sam vesel ne bodeš ti? Glej, življenje,je vživanje, Pusti vse neplodne sanje; Samo enkrat se živi. Na-se misli, pusti brata, Sama ta beseda zlata V sebi vso modrost ima. Kaj človeštvo, domovina? Zemlja cvetna je dolina Njemu, ki živeti zna! Blagor mu, ki meni služi, Z blagom se blago mu druži; Bodi moj in pusti dom. Meni v krilo se izroči, Po ravnini te cvetoči Rahlo jaz vodila bom. Čast, zlat6 in bele dvore, Kar srce želeti more, 50 .55 60 65 70 75 80 90 Dam ti, Sreča; bodi moj! Ljubil bodeš bela lica, Tvoja vsaka bo cvetiea: Vstani in potuj z menoj. Tak6 govori in mehko roko 95 Okoli vratu mu ovije ljubč, Da sladka groza ga spreleti. Gorje! V tem hipu z desne strani Prikazen draga pred njim stoji. 100 Pred njo izkušnjava pobegne plaho, Prikazen v sanjah izgine tako, Ko jutranji solnca zadene jo žar; Mladeneč je več ni videl nikdar! Zavzet podobo gleda plah, 105 Neznan obhaja, svet ga strah, In vendar va-njo mora zreti. Kraljeva žena! njena rast Človeška ni; ponos in čast Z visokega se čela sveti. 110 A izpod temnih obrvij Iz milo modrih jej očij Prijazna sije luč, jednaka Ko lune svit izza oblaka. Fo lepih ustih čudovita 115 Otožnost mehka je razlita; V levici strune jej slone, Dih skozi nje pomladnji dije, Budi jim rahle melodije. Mladeniču srce kipi, 120 Zamaknjen vpira v njo oči ; Tak<5 mu ona govori: Cula skrivne želje tvoje, Hude videla sem boje, Dvome tvojega srca. 125 Za resnično, lepo, sveto, Srce mlado ti je vneto, Pota pravega ne zna. Zemska te ne vteši sreča, Duša tvoja hrepeneča V njej ne zadobi miru. 130 Kogar jaz sem izvolila, Sreča ga ne bo zvabila; Ti si mojega rodu! Cvetna niso pota moja, Težko breme, težka hoja, 135 In počitka ni nikdar! Sebe mora pozabiti, Vse sveta gorje nositi, Kogar moj zadene žar. Bridka tvoja bo osoda: 140 Žrtva svojega naroda, Pevec boš in mučenik. Domovine svoje nada, Branil bodeš jo propada, Bratom svojim rešenik ! 145 Kar ima osoda zlobe, Kar v ljubezni je grenkobe, Ti do dna jo boš izpil. Sladke pesni bolečine Porode ti, v domovine 150 Čast boš večni venec vil. Bodi moj, udaj se meni, Tvoj naj lovor bo zeleni, In spomin bo večni tvoj. Vstani, vzemi strune zlate, 155 Z njimi teši svoje brate, Pesni jim nesmrtne poj! In nagne se na-nj, poljubi mu čelo, Potem se kvišku dvigne po časi. On prime strune, in sladki glasi 160 Done in bude slovensko deželo. Kar dolgo je prej brez upa želela: Slovenija zdaj je pevca imela. J. Stritar. Epigrami, reki, uganke. 140. Nadpisi za mesece. 1. Svečan. d. Božni cvet. Bolj ko bo pridna Lepoto da zemlji Po zimi predica, Toplo let', Delj bo rožljala Nedolžnost mladenčem Pod palcem petica. Pravi cvet. 2. Mali traven. 5. Veliki srpan. Jablane, hruške Obirajo ajdo In druge cepe Nedolžne tatice, Cepi v mladosti Čbelarjem pa nosijo Za stare zobe. Debele mošnjice. 3. Veliki traven. 6. Kimovec. Natora jeseui Terice pogačo, Pretrudna zaspi; Potico jedč: Zato se spomladi Lanovi Slovencem Vesela vzbudi. Cekine nesč. V. Vodnik. 141. Muhe. 1. Trnje in cvetlice. Cas res trnje in cvetlice 2. Smrt. Pokosi; Al' občje koj mladice Ponovi! 3. Starim, mladim klepljem koso, 'Z koč v poslopja se valim, V svilo skrite, z revo boso Proti večnosti podim. 4. Vsakteremu, naj bo kdor koli hoče, Kdor zasluži s potom kosec kruha, Dan zadnji, sreča zadnja priropoče. Marcipan ne pita mu trebuha. 5. Prevzetnešem. Naj bogatin, naj knez se košatita tukaj na zemlji; Smrt odpihne zlato, zglodajo črvi žlahtnost. M. Kastelec. 142. Spoznanje. 1. 2. Prijatelje spoznati Dokler sreča ti cveti, Nesreča te uči, Boš prijatljev dosti štel, Ker v sreči ne znaš brati, Ce pa sreča te pusti, Kaj v dražniku tiči. Boš se sam pri peči grel. U. Jarnik. 143. Puščice. 1. Mladosti. 2. Prijatelj lizun. Tebi svet vse obeta, Po dimnikih gleda, Kar srce si poželi; Kje bolj se kadi, Varuj brez sadu se cveta, Lizuna vab' skleda, Sad osreči, cvet slepi! Soseska črti. 3. čid v nič, delavec-kruhovec. Bil čiček premožen, Zdaj vinarja ni; Bil delavec vbožen, Zdaj v zlatih tiči. J. Zupan. 144. Zabavljivi napisi. 1. Predgovor in zagovor. Naj misli, kogar bi puščice te zadele, Da na visoki vrh lete iz neba strele. 2. TJzrok nezlatega veka. Prišli bi že bili Slovencem zlati časi, Ak' klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi. 3. Puščičarjem. Ko vsaka ni žival lisica, Tak6 ni vsak napis puščica. 4. Sestomercem. Ak' kdo v heksametru namest' spondeja Al' daktila posluži se troheja, Ne ve, kam se cezure dejo, On vprega Pegaza v galejo. 5. Pevcem letnih časov. Kdor govoriti kaj ne ve, On vreme h v al' al' toži; Kdor pevcev peti kaj ne ve, O letnih časih kroži. Fr. Prešeren. 145. Zlate resnice. 1. 3. Kdor svojih želj ne premaguje, Kdor z navkom norce brije, Sam sebi smrtno sul'co kuje. Sam sebi vrat zavije. 2. 4. Joj vsak'mu, ki jeze tolažit' ne zna, Kdor se pridnega dela 'zuči, V neznano nesrečo ga brž zapelja. Lahko si slamo v seno spremeni. 6. Mladine najlepša lepota je ta: Nedolžnost, ponižnost pa žlahtnost srca. A. Slomšek. 146. Razli 1. Um. Um je kormilo tvojega življenja, Preluke svetla luč na morskem bregu, Ki kaže barki v nočnem burnem begu Rešilna pota, pota pogubljenja. 2. Vest. Vest je na srcu olj kina mladika, Če po pravice blagem potu hodiš; Če pa v slepote kužni mlaki blodiš, Je pisan gad, ki te brez mira pika. Sne misli. 3. Spomin. Spomin je zrcalo, je ogledalo, Ki v njem obličje lastno ogleduješ, Preteklih časov dela opazuješ; Za grobom še ti bo pred dušo stalo. 4. Posvetni tip. Up je v močvirju veša migljajoča, Hitiš za njo, pred tabo ona bega; Ko že po njej se tvoja roka stega, Se vdere tebi noga stopajoča. Fr. Cegnar. 147. Lesnike. i. Življenje človeško podobno je vodi, Ki vsaka po svoji strugi bodi. 2. Vse reke in vode v morje teko, Človeka vsakega v zemljo nes6. 3. V nesreči samo še današnji dan, Dobrotljivi Bog! ti bodi mi v bran, A jutri se mislim paziti sam! — Tako človeški zarod moli, A vendar ne pazi sam se nikoli. 4. Ti sam si kriv, da veja zadene te v <5či, A vendar glasno iz neba kličeš pom<5či. 5. Mi kličemo vsak dan v molitvi: reši nas zlega! A tiho si mislimo: mahni tega in tega! 6. Podobno si je nedolžno otročje in pevčje srce, Sam6 si ustvari, česar ne najde vrhu zemlje. 7. če je ne prestvariš, v pesen svojo ne jemlji Najlepše, najsvetlejše stvari na zemlji. 8. Resnica je bila pred nebom in zemljo, Resnica ostane, ko zemlja, nebesa min<5. 9. Verjami svojim besedam, a druge tudi premisli; Ne bodi tujega lačen, a svoje imej v čisli. 10. Če meniš, da na-te katera je zabavljica, Ne zabi, da nimaš sam neumitega lica! Fr. Levstik. 148. Iveri. 1. Ko zebe te v zimi, zapiraj duri, Ce imaš kuriva, peč si zakuri, A za panjače skrbi v leti, Da bode moči v mrazu se greti. 2. Kjer niso ljudje te v družbo pozvali, Ne upaj, da bi ti čast dajali; A kjer si dobro sprejet bil, vedi, Predolgo tudi nikdar ne sedi. 3. Dejanje vsegdar nam plemenito In vsemu svetu bodi očito, Ogibljimo se ovinkov povsodi, Poštenost po cesti plani hodi. 4. Prijatelj, življenja se modro veseli, Samo od sveta premnogo ne želi; Dokler ti sijejo dnevi mladosti, Telesne in dušne vadi kreposti; Kedar nezgoda krog tebe vihari, Obupu v oblast ne daj se nikari, Pozorno uke poslušaj modrakov, A skrbno se čuvaj lisic in lisjakov, Služabnik nevstrašen bodi resnici Ter klanjaj se brez upora pravici: V srce si zapiši te svete moje, In lahko sem porok ti sreče tvoje! 5. Podpiraj, sreča, strasti slabost, In brž ti ukaže: nad mirno vodico Položi korakom v pospeh brvico, Potegni črez vzburjeni čcean mčst, Razmakni gore mi Ter vgladi steze mi, Ce hitro na mesto želja ne dospem, Od koprnenja umrem! 6. In ako smoter dosegla sv6j, Nikoli bi strast si ne rekla: stoj! Vihralka nasičenja ne pozna, Naj slugi neb6 in zemljo ima. 7. Nikoli strast ne ostavi človeka: Pristopi, ko mu življenje zazori, In spremlja ga, dokler si v groba prostdri Počije, truden zemskega teka. 8. A kedar jezdve strast prodere, Oglasi nezgode se „miserere". J. Cimperman. 149. Misli. i. Mnogo premišljaj, a malo govori! Ne prorokuj v razumnikov zbori, Marveč poslušaj in v srce si vcepi, Kaki nauki so, kaki njih sklepi. Vselej dostojno ponižen bodi, Modrim možakom po sledu hodi! 2. Zmernost povsodi naj bode ti geslo, To ti koristi največ bo prineslo! Srednje in glavne mi drži se poti, Stranska naj steza te nikdar ne zmoti. Z glavne če ceste jo kreneš, nemara Da te v zastranju ukani prevara. 3. Vsakdo pač le sebe ima v čisli, Pametnega se le sebe misli; To ti ona je slabost človeška, Da ne vidi svojega pregreška, Tujo nepopolnost koj opazi, Ali da (kot pismo se izrazi) V tujem 6ku išče vsak pezdira, V svojem pa še bruna ne izdira. 4. Kedar se ti strast razvname, Ravnodušja pazi; Kdor nasprotovati jame, V valovje nasprotij zagazi; Kdor jezik si zaveže, Desetim se odreže! 5. Kdor pravi resnici navlašč nasprotuje, Njej sami kaj malo al' nič ne škoduje, A pač sovremenskemu rodu škodi Ce v temi zmotnjav in laži ga vodi. 6. 7. Snaga in red Ce trnja si sam si na pot nastlal, Vzdržuje svet, Nikar ne pohajaj bosonog; Nered in nemir Po svoji nespameti revež postal, Je pogube vir. Ne toži pač svojih nadlog! Slab gospodar, ki le pazi božjaka, Večje pa svote brezskrbno raztaka. 9. Ne gledaj med svet poželjivo, Čakaj e pač sreče — a roke navzkriž; Na delo! pripravljaj gradivo, Da sreče si dom s svojo roko zgradiš. 10. Crez sreče nestalnost se ne pritožuj! Da vedno obrača se — jej je navada. Ni v zvezi se srečo, le to mi veruj, Ne vrednost življenja, ne njega nagrada. Življenja prijetnost, življenja grenkoba Te spremlja jedino do tihega groba. Naj kratka, naj dolga je doba življenja, S tem vrednost ne raste, ne pada, ne menja. Pomisli: delj časa poslopje stoji, Delj časa kot stavbar poslopja živi. Ceščenja ne išči minljive si sence, A slave nesmrtne povijaj si vence! L. Pintar. 150. Kitica slovenskih pregovorov. 1. Dokler imam repar svoj, vsak mi pravi: bratec moj. 2. Zlato orožje, gotova zmaga. 3. Cvenk večkrat pravico prevpije. — 4. Kdor hoče visoko priti, mora trden v glavi biti. 5. Potrpljenje železne duri prebije. 6. Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni. 7. Senca visokih dreves se daleč razteguje. — 8. Brez muke ni moke. 9. Blago se po niti nabira, po vrvi zapravlja. 10. Pridna gospodinja mora za pero črez plot skočiti. 11. Za pridnega za vsakim grmom kos kruha, pod vsakim kamenom krajcar. 12. Pitni bratje v mladosti, siromaštva svatje v starosti. 13. Kdor se na tujo pomoč zanaša, v situ vodo prenaša. 14. Kdor si vedno izbira, izbirek dobi. 15. Kdor za tuje prime, ob svoje pride. 16. Marsiktera bukev k svojemu koncu toporišče da. 17. Slaba sekira še nikoli ni bila s tnala ukradena. 18. Kraj suhega drevesa gori tudi surovo. 19. če Bog roke ne stegne, vsi svetniki ne prikoledujejo. — 20. Hiša razdeljena razpada kakor zapuščena. 21. Boljše je žlica soka v miru, ko polna miza jedij v prepiru. 22. Dvema pastirjema volk laže ovco ukrade kot jednemu. — 23. Človek je trji od kamena, slabši od jajca. 24. Jezik ni iz jekla, ne iz kosti, pa je vendar v stanu v srce vbosti. 25. Česar ok6 ne zagleda, srcu ne preseda. 26. Strastna navada, težka klada. 27. Kdor je vseh del mojster, je vseh rev gospodar. 28. V kupi se jih je več utopilo, ko v morju potonilo. 29. Bodi v družbi, bodi sam, bodi sramnega te sram. 30. Ti očeta do praga, otroci tebe črez prag. 31. Kdor dobroto skaže, k svoji sreči kola maže. — 32. Vsaka ptica rada tja leti, kjer se je izvalila. 33. Kdor na vso moč z doma sili, ta se na tujem v blato vsede. 34. Več je vredna domača gruda, ko na tujem zlata ruda. — 35. Za staro vero, stare ljudi in star denar naj ti bo vselej mar. 36. Stare vrane ne pobirajo črvov blizu brane. 37. Kdor koprivo pozna, nagec skrije. 38. Kogar je kača pičila, boji se zvite vrvi. 39. Varuj se tistih maček, ki spredaj ližejo, vzadi pa praskajo. 40. Če golob med orle zajde, gotovo smrt najde. 41. Na hudi grči se slab klin skrči. — 42. Človek se med ljudmi obrusi, kakor kamen po svetu. 43. Kolikor krajev, toliko običajev. — 44. Suščev prah gre z zlatom na vago. 45. O kresi se dan obesi. 46. Bodi sv. Katarina ali kres, kedar je mrzlo, le neti les. — 47. Ogenj in voda dobro služita, slabo gospodarita. 48. Da se resnica prav spozna, treba je čuti dva zvoni — 49. V pregovorih leži zaklad modrosti priprostega moža. 50. Izkušnja je pregovore rodila, potrdila in ohranila. lol. Uganka. i. Šestero črk je zvezanih tak6, Da, če zapdred jedna odleti, Vendar ostanek prazen glas ne bo, Ampak pomembo drugo zadobi. Beseda laška z vsemi je šestemi In tako tudi s črkami petemi; Latinska s štirimi je, kranjska stremi, In z dvema črkama je spet kranjica, Pri vseh narodih je doma samica. 2. Kraj je beseda s črkami šestemi, V kateri hodi marsikdo s petemi, Ki ga spoznal boš po napeti štuli In da le svojo, to neumno tuli; Ako nadlego meni dela, z njim, Kar s štirimi črkami povem, storim; Kar šest jih ne bode storilo z ljudmi, Lahk6 store v sintaksi črke tri; Priganjam z dvema te; ak' še se trudi Z uganko glava, samka se ti čudi. Fr. Prešeren. Dramatsko pesništvo. 152. C (Orest plane iz kraljevega dvora s krvavim mečem.) Ubit je vrag, zaklan, v krvi leži, Ko gad s pet6 na poti poteptan! Nemirni duh očetov! hiti zdaj, Pij, srebaj, liži gorko kri 5 Sovragovo! Dovolj ti bo krvi! Preveč! — Nikar! kri materna je vmes, Kri materna, ki jo prelil je sin! (Meč mu pade iz roke.) Oj, oj! Ne poči, glava! mi nikar, Možgani vroči! ne zavrite mi 10 Tak6 le dolgo, da si preslepim Z zvijačami srce, da prav sem storil. Očeta mi je umorila mati — Jaz sem umoril mater, kri za kri! Nedolžen sem, ne čujete, sodniki? 15 Kaj stresate glave, kaj v stran oči Obračate, kaj groza zdriza vas? Strah vas je sina, ki je mater vbil. Gorje mi! zakon večni sem podrl, Natori z mečem sem srce presunil, 20 Da ostra spreleti jo bolečina! In vendar moglo ni drugače biti. Zakaj si mati mi storila to? Otročje bi ljubezni bil izgled Orest ljudem, po pesnih in pravljicah 25 Slavljen od ust do ust; sedaj pa gnus Odrastlim bom, otrokom strah; sinu Z imenom mojim mati klela bo. — Kako sem, mati! jaz zaslužil to? V nedolžnosti sem živel kakor drug 30 Otrok, pod tujo streho, pa vesel In srečen, v srcu z jedno le želj6: r e s t. Da gledal materi obličje bi Enkrat! — Po noči v sanjah sem igral V naročju njej, z roko jej božal lice. Čistejša ko deviška luč Dijane 35 Sijala materna mi je podoba; Zakaj, o sestra! odgrnila si Strašno skrivnost z nemilo mi roko ? Tedaj pa morala si vmreti, mati! Preveč te, mati! ljubil je Orest! 40 O svet, o svet! česa naj se držim, Kaj sveto naj mi bo, kam naj oko Obračam vemo, ko mi črn oblak Zakriva svetlo materno ime? O da bi ga ne bila vsaj branila, 45 Ko sem zavihtil na-nj pravični meč, Ko ležal v krvi je na tleh! Kdo ve ? Morda bi srečno ti ubežal bil S čisto roko? — Tak6 pa si zastonj Klečala pred men6j, zastonj me zvala 50 Prisrčno dete, oh! zastonj z roko Kazala prsi: prizanesi jim ! Tu si počival sin, tu se redil! Zastonj! zvrti se svet mi pred očmi! In oh! iz prsij tok krvav se vlije! 55 Hu! hu! strašan pogled! (Elektri, ki ga tolaži:) Nazaj pošast, Ne sestra ti! Ti si vodila mi Roko naravnost materi v srce. Peklenska ti erinija! Glej! glej! Zija pekel, iz njega se vali 60 Debela, črna trna, za njo — pošast Se plazi, pazi, voha sled — šejedna! Cel roj iz žrela vre ! — Strašne žene! Krog glav — grozni lasje! — se gadi jim 65 Vijo, ploto, z jeziki sikajo! Iz kač spleten jim v rokah žvižga bič ! V me lačne vpirajo oči — in zad — Gorje, gorje! stoji krvava mati, Ko gladne pse jih ščuje v me! Črn se mi dela svet — moj meč! 70 moj meč! (Omedlevši zgruzi se Piladu v naročje.) J. Stritar. 158. Regulovo slovo. M. Atilij Regul; Valerija, njegova mati; Virginija, njegova žena; Regul. Ne dalje, mati! sinu že preveč časti si izkazala; vrni se, Da hlad ne žali dalje jutranji Častite sivolase ti glave, 5 Z žen6, ki meni s tihimi solzami Srce meči. Tolaži jo doma! A preduo greš, položi mi roke Na glavo; materin naj blagoslov Najslajše brašno sinu bo na pot. Valerija. 10 Oj sin, večerna zvezda mojih dnij, — Tolažba sladka moja, moj ponos! Na zadnjem potu sem spremila te, Saj vem, da se ne vrneš več nazaj. Zdaj idem; prošnje stare matere 15 Pri tebi, vidim, nimajo moči — Zdaj prvič, vedno bil si dober sin. In vendar grajati ne morem te; Premagal vse si, osramotil nas. Kako stojimo majhni pred teb6j! 20 Ponosen ti v neb6 se dvigaš hrast, Pohlevne sapice so vzdihljeji In prošnje, ki mu peije zibljejo, A krepke mu ne omaj6 glave. — Ponosno čul strmeč bo pozni rod: 25 Rimljan je bil, ki zvest besedi dani V nemar pustivši prošnje matere, Žene, solze otrok, prijateljev V gotovo smrt k sovražniku je šel, Imenu rimskemu na čast — izgled 30 Sijajen kot na nebu meteor, Lucij, njegov sin; K. Manlij Vulzon, njegov prijatelj; Rimsko ljudstvo. Posneman, a dosežen nikedar! Torej le idi svojim slavnim potem, Junaški sin! ne morem te držati. Glej, kar najdalje seza mi oko, Rimljanov četa, z glavo tik glave, 35 Sprevod sijajen daje konzulu. Bogov te milost spremlja naj povsod, Kakor te moje spremljajo želje. Virginija. Jaz nimam, kakor mati tvoja, mož! Junaškega srca; glej, tu klečim 40 Pred tabo v prahu ter kolena ti Objemam, ne zapusti nas sirot! Upali lici glej, o glej oči, Ki solz jim potok je ugasil žar; V naročju mojem dete glej sladko! 45 Sirota, kaj godi se tu, ne zna; Z nasmehom ti obe moli ročici, Da ga v naročje vzameš, prosi te. Okleni trdno se okrog vratu Očeta, dete ! da ne gre od nas; 50 Morda ga sladki smeh tvoj omeči, Ker moje ga ne morejo solze. — In ti, moj sin! kaj tu molče stojiš ? Poklekni pred očeta, roke k njemu Povzdigni, ti si ljubček bil njegov; 55 Saj vidiš, ne posluša matere! Lucij. Ne, mati! pravi Rimljan ne kleči! In ko bi se mi omečiti dal, — Kako bi mogel ga prositi jaz, 60 Ker dela sam, kar mene je učil: „Beseda daua sveta naj ti bo; Ne oprosti ga več nobena moč, Kedor se je enkrat zavezal sam." Tako si me učil, tako počenjaš. 65 Ce kaj te, oče moj! prositi smem: S seboj me vzemi, nisem več otrok, Da zvest tovariš bodem ti povsod, Da vse nevarnosti, če treba smrt, Da slavo, večno čast delim s tebčj. Begul. 70 Tako, moj vrli sin! Ti si zares Rimljan, ti pravi sin si Regulov! Vendar z menoj ne smeš; ostani tu V tolažbo in podporo materi, Sestrici, ki na prsih jej leži, 75 In stari ženi, ki si ljubček njen. Očetov nauk u srcu hrani, sin! Izgled njegov ti bodi pred očmi, In dika domovini boš enkrat! Manlij. Ko niso prošnje sive matere, 80 Genile niso žene te solze Ni deteta nedolžnega pogled, Kako oduren, grčav star vojak Omajati bi upal trdni sklep, Ki zna rabiti meč, jezika ne ! 85 Res! — imenuješ me prijatelja, Tovariš bil sem tvoj od mladih nog; Orožja skupaj sva se vadila, Pod jednim skupaj spala sva šotorom In v boju stala sva pri možu mož. — 90 A kaj ti to naštevam ? Ni mi bil Namen, da trkam možu na srce ; Dolžnost jedina vodi naj moža. ■—■ Atilij Regule! — Ne govori Tu Vulzon, — domovina, ljudstvo tu stoji, 95 Ki s tabo mi najvišjo je oblast In za državo izročilo skrb. Poslušal nisi svoje matere, — A domovine moraš slušati, Ki to iz mojih ust ti govori: 100 „Jaz jednega imam le Regula, Ti vzeti mi ga češ, odsekati Desnico krepko hočeš meni zdaj, Ko za življenje svoje so borim !" — Kaj boš na to jej odgovarjal ti ? — Blag, vem, te goni, plemenit nagib, 105 In večna slava pojde za teboj. Sovražniku si vjet besedo dal, Da v ječo se povrneš sam nazaj, Ce Rima ne pregovoriš, da mir S Kartago sklene — Ti z ognjeno si 110 Besedo prigovarjal starostam, Navdušal ljudstvo zbrano si na boj! Zdaj vračaš se sovražniku v oblast. V gotovo ideš, muke polno smrt. Zakaj ? — Ker prelomiti se ne sme 115 Beseda dana. — Prav ! — Daruješ se Za čast. — Lep6! — A domovini kaj Koristiš s tem ? Govori! — Vse se sme Za domovino ! Vse je blago, pravo, Lepo, kar domovini je na prid. 120 Dejanja vsega možu mera naj Jedina domovine bo korist! Čast sama mora se vmakniti njej. Nič več! Zdaj stori, kar se prav ti zdi; Govoril, — storil svojo sem dolžnost. 125 Begul. O Manlij, moj izkušeni tovariš! Poslušal vedno sem tvoj modri svet; Zdaj ga ne morem. Kar si mi dejal, Premislil vse sem že pri sebi sam, Veruj mi to savno: za svojo ne, 130 Za domovine delam čast tako. Ceš, da v velikodušnosti Rimljau Kartažanu se premagati da V sramoto večno rimskemu imenu ? Vse domovina bodi nam! — Gotovo ! 135 Kar ima Rim sinov, nobenemu Jaz v domoljubju ne umikam se; A ta je misel, ta je vera moja: Svetč služimo sveti domovini! Nečista morebiti nekaj časa, 140 A stalno ne pomaga jej pomoč! Iz slabega se slabo le rodi. Gorje narodu, ako neomajni Zakoni večni ne stoje mu več, 145 Igrače so nesmrtne mu resnice! Ako beseda več, jeklena vez, Možem, narodom dana ne velja, Kaj stalno je? Česa se je držati? Oj rimsko ljudstvo, ti ki v četah me 150 Na zadnjem potu spremljaš, konzula! Poslušaj Regulovo opor6ko: Ne kreni s prave poti nikedar, Resnica naj nad vse ti sveta bo; Z lažj6 nikdar se ne sprijazni ti, Nevarna je, pogubna zveza njena, 155 Krep6st, moštv6 Rimljanu naj velja ; Pravica vodi te, in svet bo tvoj! Oj Rim, ki v žaru jutranjem žariš, Na svojem potu solnce naj nikdar Ne gleda nič na zemlji lepšega! 160 Pozdravljen, Rim, mi bodi zadnjikrat ! J. Stritar. 154. T u g o m e r. Četrto dejanje. V Braniboru, prostor pred Tugomerovim domom. P r v i prizor. Dva starca (orožena, gresta mimo). Prvi starec. Uj, grozodejstvo! Drugi starec. Seča iz prevare! Jaz pametujem osemdeset let, A tega slišal nisem še nikoli, Ni v pesnih uiti v pripovedkah starih, 5 I bogom dedov naših je neznano. Prvi starec. Kdor koli more gibati z mezincem, Ta lok in strele, meč in kopje zgrabi! Drugi starec. Voditeljev, voditeljev premalo! Najboljše so može poklali nam. Prvi starec. 10 Kam sreče, da i Tugomera niso! Samo še njega ima vojska naša, Ker Mestislav je tudi se postaral. Drugi starec. Bogov mi, sreča res. On ve mladino Razžigati, kakor nikdar nobeden. 15 Ta nas utegnil zdaj bi še oteti In maščevati bratov za uboj. Prvi starec. Povrnil li nijeden z njim se ni? Drugi starec. Bojan in on. Ostale so posekli Na kose, kakor se v mesnici seče, Z jedjo in pitjem pogostivši jih. Prvi starec. Bogovi sveti, krivdo karajoči! Res možno li je delo to človekom, Držečim na ramah po koncu glavo. Drugi starec. Jaz bi do zdaj ne bil nikdar verjel! Drugi prizor. Spitignev. Prejšnja. Spitignev. Moža, novice slišimo krvave! Drugi starec. Krvave, grozonosne vsem Slovenom! Spitignev. In kdo je kriv, da se je to godilo? Prvi starec. Nesreča naša. Drugi starec. Od bogov poslana. 20 25 Spitignev. Neumni smo, a ne nesrečni, brata! 30 Cemu imamo li, poslušamo Voditelje, ki narod varajo, Ki smelo nas zagrezajo v pogubo, Obetajo koristi, govore Lep6, a prazno ter neumno vse! 3f> Ničesar ne store, ker ne umejo, Ne čute v sebi volje ni moči. Ti, ti so krivi vse nezgode naše ! Kdo ima klanje to na svoji duši ? Kdo Frankom je pod ostri meč poslal 40 Dve izpod trideset slovenskih glav? Da kdo? Prvi starec. Drugi starec. Sami so šli, pozvani bili, Prevčč so upali sovražniku ! Spitignev. Otrokom oznanjuj to pluhko basen, Ne meni, ki imam oči odprte 45 In gledam z njimi, vidim, slišim tudi; Zat6 natanko znam, kako, zakaj ? Z menoj li hčeta iti v zborovanje, Tam krivca razodenoin vsemu svetu, Obličim izdajnika po imenu! 50 Izdajnika? Drugi starec. Spitignev. Tako velim. Prvi starec. Nemožuo! Spitignev. Z men6j hitita v narodno zborišče, Tam zvesta vse, o kom je mojasumnja; Dokaze imam, kakor jasni dan, Ne more obraniti se! Četrti prizor. Tugomer. Zorislava. Eastko. Bojan. Pastko. Kam pojdeš, oče? 55 Tugomer. V zbor. Pastko. Da grem s tebdj. Tugomer. Premlad si zdaj in prešibak še, Eastko, Pri materi ostani. Pastko. Ne, s teboj! Pri materi ni zbora. Tugomer. Ne hodi tja! Možje so tam kosmati, starci sivi, Ki izpod čela strmo gledajo, 60 Srditi govore besede jezne; Ti bi se jokal. Pastko. Ne pri tebi, oče! Tugomer. A kaj bi v zboru delal? Pastko. Eoko vzdignil, Kedar bi ti jo vzdignil in Bojan, Da vojno z vragi grdimi začnimo. 65 Tugomer. Od kod nedolžno dete zlatoglavo Už& je zvedelo, kar govori? Prvi starec. Gorje! Zorislava. Od babice, ki z njim se razgovarja O vojnah, zborih in zakonih naših. — Povej mi, kam si zdaj uže namenjen? 70 Prezgodaj je. — Tugomer, ti druže moje! Bojim o tebi se, če prag prestopiš, (Odido.) Bojim se, ako te ne vidim sama; Trepečem izgubiti večno te! 75 Oh skoro pridite mi, blagi časi, Da bi doma ostajal ti, ne hodil Po takih smelili potih, kakor zdaj! A paziti se hočeš, Tugomer, Izreči to besedo 1 Tugomer. Mirna bodi 80 Ter nepotrebnih si strahdv ne delaj! Ne vidiš li, da ima Tugomer Posebno svojo srečo od Peruna? Nadvlada! sem dozdaj nezgodam vsem, Zatorej upam i bodočnosti. — 85 Ti z materjo se vrni, Eastko moj, In priden bodi; ko vrha dorasteš V junaka vrlega, s seboj te vzamem Na rat in zbor. Zorislava. Poslušaj, Tugomer! Ne delajte ničesar, kar bi vas 90 V pogubo vrglo zopet in v opasnost. Bojan, i tebe prosim, da smotrivo Nam si pazite dragega života! Bojan. Kar mogli_ bodemo. Tugomer. Tega dovolj! Odidi, Zorislava! Govoriti 95 Z Bojanom slovo zdaj želim na samem. (Zorislava odide s sinom v dom.) Peti prizor. Tugomer. Bojan. Tugomer. Jaz idem k Mestislavu staremu, A ti poišči Batoga taktij. Poprej se treba je dogovoriti, Da složni krepko stopimo pred narod, 100 Ker obča rat samo uam, v jednem polku Pošteno zbrana vsa na Franke vrage, Dobiti more še pobedo slavno. Ti znaš, da z Batogom in Mesti-slavom Povsod si nismo ravnohotni bili; A to je treba, da se zdaj popravi. 105 Dokler sovražni tujci nam prete S pogubo in zatorom, bila bi gre- hota, Ruvati med seb6j se o prvenstvu In sebi samemu ne odoleti. Preveriti jaz upam Mestislava, 110 Ti Batoga izkusi prekloniti. Bojan. Povem mu vse, kar govoriš mi zdaj; To možu je veglasnemu razumno. Tugomer. Govori, kar ti srce da na jezik, In s tem ne moreš govoriti krivo! 115 Težave bode stalo v zbora nas, Razplameniti duše v ogenj živi, V kreposti bojne prebuditi narod Preplašeni, brezupni, vrtoglavi Od groze in strahu krvnikov vražnih. 120 Bojan. Govori jim besedo gromonosno! Tugomer. Jezikov če mi sto dade bogovi, Presilen glas, razlegajčč se širno Po očevini od poljan v lesove, Z gore v dolino do zadruge zadnje: 125 Slovenom v kri ne mogel bi preliti Kipečega sovraštva, ki mi vre Na Franke, divjo zver v človeškem licu! Požara maščevalnega sam6 Nekoliko, Perun! iz mojih žil 130 Pritoči drugim tudi v lene žile, Jedini polovici mož slovenskih — In slavna trizna bode bratom našim S krvjo in ognjem, a no s pitjem mednim Za njih uboj; — nikoli strave take 135 Ni gledalo še Daždbog - solnce jarko, Po nebu prestopaje nad zemljami. Bojan. Raduje se mi duša, Tugomer! Ko slišim tako glagolanje hrabro 140 Iz ustnic tvojih, miroljubnih vedno. O da si ti poprej tako govoril, Ne poslušaje zmaja tujega, Ki se je bil slovenski preoblekel — Okajani, prekleti Gripo vražji! 145 Svaril sem te zaman, o cesto, često ! Tugomer. Od tebe je ta govor oster nož Prijatelju v srce. Ti, brate mili! Ki vselej znal si misel mojo vsako, Da konči ti ne oponašaj bridko, 150 Kar me mori po dnevu in po noči; Ne budi mi brezplodnega kesanja, Ki mi razjeda kakor črv otrobo, A vendar dejstva dovršenega Z vrhu zemlje izbrisati ne more. 155 O zdi se mi, kakor bi videl včasi Na licu braniborskih dečkov mladih, V obrazu strhlem starcev tresonogih, Da svet je moj, da jaz sem kriv jedini, Da jih poklanih dvajset je in osem; 160 Tedaj gnev prime samega me na-se, Da vsako misel bi proklel, gojeno O miru in zlokobnem shodu frank- skem. Zakaj v otrov beseda vsaka blaga Uže ni prestvorila se mi v grlu, 165 Ko sem govoril slepec jo o Frankih In vas slepil! — Bojan, to me boli! ,ledina kri potokoma in spas Očine drage od sovražnikov Izpere madež ta mi iz spomina. Bojan (prime ga za roko). 170 Ne sodi krivo, dragi Tugomer! Jaz nisem oponašal greha tebi In tega nikdo ti nikdar ne drzne. O jaz te znam in zna te narod ves. Popraviti je vse, in od krvi 175 Ubitih bratov očeviui vzraste In nam svoboda trdnejša od prve, Nesreča preloži se v blagoslov. Tugomer. 0 da bi ti prerokoval resnico! Pokojna vest me v skrivnem srcu teši; Sved6čiti dolžan je ves mi narod, 180 Da bilo mi do njega je blaginje, A ne do svoje. Ako sam o sebi Kedaj sem koli mislil, bil mi tudi Tedaj le narod prva skrb je vedno. Pomote take ter njih kazni bridke 185 Uče modrosti nas v bodoča leta. A idi zdaj, Bojan, dovrši dobro. (Bojan odide.) Šesti prizor. Tugomer. 1 on uže me kara, da sem storil Jaz sam! Kar drugim vidim na obrazih, Kar neprijateljska zavist mi sika Poniglavo na uho, to zdaj slišim Iz mislij dragega prijatelja! I on dolži me: ti si kriv jedini, Da nosi črno rizo t61iko Nevest in deklic, žen, roditeljev Ter sester solznih, žalostivih bratov, če mogla je v njegovo dušo mehko Sumljiva misel vjesti se o meni, To kaj poreče mnogoglava čreda, Ki grohota vesela se, ko vlije Skrivaj klevetnega otrova v čašo Možu, ki jej le hotel je medu — Nesramna jata, ki gotova vselej Metati z blatom ga in kamenjem, Kdor svoje vse je za-njo dati želel, 205 Život in trud in zdravje in veselje? A veruje mladina brzosodna In topa starost sumni vedno rada. No stojte, vi klevetniki nečisti! Jaz gibljem še ter kite krepke nosim 210 In duh močan, kakor poprej nikoli! Kar trideset junakov jedva more, To morem sam in ravno voljo imam. Če kriv sem res, izdajstvu tujemu Obvisel v mreži, neusmiljen nauk 215 To meni bodi in nar6du vsemu, 190 195 200 A tebi kazen sramotljiva, Frank! Sloveni prvič vidimo nad tabo Sovražnikom, da vsako pospešilo 220 Svobodno je, ko borba smrtna teče O narodnem korenu, o gospodstvu. Učil si ti me sam zakonu temu, Ki duša moja se grozi o njem, Iz pekla si prinesel ga na zemljo; Sedaj gorje i tebi, gad plazivi! 225 Zaklal li nam si drobno četo naših, Slovenov diha mnogo še na svetu, Med njimi diha Tugomer vam strašni! (Odide.) Peto ;Pri gozdu pred Braniborom. Po Prvi prizor. Slovenski vojniki, prvi in drugi Brani-boreo gredo prek odra; nekteri hodeče ranjence podpirajo. Prvi Braniborec. Zakaj li zbiramo se za ozidjem? 230 Podoba, kakor bi plahi bežali. A vendar nismo izgubili bitve. Drugi Braniborec. Pri nas sta vojevodovala Batog In Mestislav, zato smo krepko stali; A v levem krilu, kjer je Domostroj 235 Bil povelitelj, pešali so naši, Lastuna in Hotebora želeči. Prvi Braniborec. Zat6 li zdaj bežimo v Branibor? Drugi Braniborec. Stopiva brže, drugi so uže Pred nama vsi do malega. Prvi Braniborec. Hitiva! 240 Ko v mraku bi se vragi zmislili Udariti za nami in goniti: Neumna smrt je kopje ostro v plečih. Drugi Braniborec. Krvav je bil ta dan. Prvi Braniborec. A kaj še bode? litvi. Mrači se; kasneje mesečina. Drugi Braniborec. Ne boj se mi. Tak6 mi Rujevita! Pognati hčemo vrage veličave, 245 Da skokonogi poteko domu. (Odideta na desno.) Drugi prizor. Mestislav od leve, Batog od desne strani. Mestislav. Vse dobro li? Batog. Vse. V redu se pomiče V ozidje vojska naša; tam jedila Za mnogo časa imamo obilo. Lahk6 počakamo, da naši sli 250 Na rat Bodriške brate razvnemo, Ter družno zapodimo vrage naglo. Mestislav. Pokazal je ta dan, kaj vrhu vsega Nesrečja moremo. — O truden sem ! Počivati je treba spet; počakaj 255 Trenotje me; matora kost ni ratna. Batog. Počij. Mestislav. Nocoj mrtvih ne morem Pokopati ni ranjenih pobrati Vseh; jutri hočemo. Batog. Ne skrbi sam O vsem ; čemu smo drugi še na svetu. 260 Mestislav. Ti si, da, Batog, ali kje so oni, Ki so skrbeti vedeli, Volkan, Lastuu, Hotebor, kje? Tretji prizor. Bojan (naglo od desne strani). Prejšnja. Bojan. Kje je Tugomer? Batog. Utegne biti že doma. Bojan. Ni ga! Mestislav. 265 Poročal nikdo ni, da mrtev je, Med ranjenci nikjer ga niso našli. Kak6 li to, da sta ločila se? Ti v boju bil si na njegovi strani. Bojan. Do polu dne sem bil ter videl čuda, 270 Katerih do sedaj o Tugomeru Junaškem še nikdar. Kot prost vojnik, Če tudi vajen glava biti vojski, Razsednivši, odgnavši konja daleč, Med prvoborce stopil z mečem v roki, 275 Koženi ščit drže z levico pred-se, Kosil je vrage kakor travo poljsko S krvjo obročen po jeklenih prsih, Po ščitu, šlemu, po obličju groznem; A kdor je koli v boju trčil va-nj, 280 Zagrmel ga na tla je v krv obilo, Ki v rekah tekla je okoli njega, Gomile mrtvih je plavila dalje, — Nad njimi on kot smrtni Rujevit, In Tres pred njim je lomil ude vragom ! 285 A kedar v boju strahonosnem spazi V sovražni četi Gripa izdajuika, Tedaj ga zvije srd in maščevanje, Ter kakor lev, ki ležal je v brlogu, A še danes ni gonil ni boril se, 290 Tako i on, ves pozabivši trud, S krepostjo udov čilih prerojeno Zdivja naprej, zavpije: „Evo Gripa!" In trčili za njim smo vsa družina, A v stiski jaz tedaj sem ga izgubil, Ves dan ga potlej nisem najti mogel. 295 Po boju sem iskal ga tu ter tam, Dobil ga nisem; zdaj se vrnem zopet, Če kje globoko iz mrtvih ga izkop- ljem. (Odide.) Četrti prizor. Mestislav. Batog. Mestislav. Perun ne daj, da bi resnica bilo, Česar se jaz bojim z Bojanom vred. 300 Batog. O Tugomeru? Mestislav. Da. To zopet nova Nesreča bode: Tugomera smrt Po izgubljenem boju tega dneva. Batog. Sedaj vojnika vsakega je treba. 3Iestislav. Najprvo Tugomera, ker danes 305 Vam vsem, ki ste ga drzni obsojali, Okrivljali zle volje in izdajstva, Kar bila je nesreča naša sama In zmota, ako tudi pogubljiva, Pokazal je pred svetom, kaj on more, 310 Ko z mečem stati je na strašnem mestu. Kričavi narod je razumel v boju, Da Tugomer je njega desna roka. Batog. Slovenom vsem uže je slavno znano, Da Tugomer se danes je boril 315 Kot divji tur, najhrabrejši med nami. Mestislav. A pomniš, da je mene stalo truda Velikega in mnogih besedij, Ko sem ga branil v zboru narodnem Razburjenim tolpam, ki va-nj režale 320 Vpijoč izdajstvo mu v goreče lice. Danes pokazal Tugomer je blagi, Da razžalitev pozabit' umeje, Kedar očina potrebuje sinov. 325 Na misli bila mu opasnost obča, A ne oseba svoja in ime. Boril se je i on, ter kakor veste, Njegov danes je venec prve slave; Jaz s6vraž sem mu bil, a zdaj ga hvalim. Batog. 330 A Tugomer z nesrečnim svojim svetom Slovenom dal je tuge mero polno, Ker on je kriv, da v Frankih so poklane Najboljše naše glave. To ve narod, Zato ga je obsojeval. Mestislav. Ni vselej 335 Večine hrupne brzoustna sodba Jedino prava Boljšim, umnejšim Možem dolžnost ljudem je svetovati. Na priliko, zdaj ti veljavo imaš, Ne meniš li, da bili odoleli 340 Danes bi Frankom, da je Tugomer Na levi strani povelitelj vojski, Kakor mu pristoji? Batog. Vse to je možno; A narod bil je ljuto na-nj razkačen. Mestislav. Sedaj stoje jim dejstva pred očmi, 345 Ter mogli razumeti so na novo, Da Tugomerov je Slovenom treba. Te misli ne mozimo pozabiti; Popravimo, kar v vihri smo grešili, On zopet bodi vojevoda nam. 350 Komu koristiti mogč osebe, Katere brez moči so med narodom ? Borimo zdaj za rod in dom se s Franki, Svoboda na pogibelji je naša, Lovi nas smrt s krvavim mečem v roki, 355 Vlastem se dednim konec prorokuje : In v taki bedi ne bi pozabili Storjene krivde in sovraštva li? Batog. Kak6 bi jaz pomogel, sam ne vem. Mestislav. Už& som rekel ti, da se potrudi, Prijatelje pregovoriti svoje, 360 Da izročimo Tugomeru zopet Vrhovno vojevodstvo. To storiva, Če složna bodeva si, ti in jaz. Batog. Nikoli mu prijatelj nisem bil, A rad se tvoji pokorim besedi, 365 Če meniš, da nam pridovati more —■ Sam6, če je še živ ? — Odidiva Domu sedaj, skrbe uže o tebi Ter noč je. Blizu je sovražnik kleti. Mestislav. Bojan ne vrne se. 370 Batog. Našel ga ni. (Odideta na desno.) Sedmi prizor. Tugomer smrtno ranjen, naslanjaje se o Bojana počasnim korakom. Tugomer. Ne morem! Tu položi me, Bojan. Bojan. Odnesem te. Tugomer. Ostavi! Sesti hočem. Oj malo, malo še moči mi dajte, Bogovi, toliko, da videl bodem Poslednjič dete še in ženo drago, 375 Samo še toliko! Bojan. Spet krvaviš. Ponesem te. Tugomer. Uže ne morem vstati! Potrpi malo, skoro mi odleže, A potlej pojdeva domu, Bojan, 380 In jutri, kedar vzide solnce jarko, Posije v mrtvo lice mi. Bojan. Poskusi, Oprimem te; ne brani! Tugomer. Ko zved6, Da Tugomer se je prestavil v ranah, Vsi oni, ki ime so in poštenje 385 Oskrunjevali mu, ti reci jim, Da izdajica Tugomer ni bil, Da izdajnika sem danes posekal Na jasnem jaz. v junaškem boju. Bojan. Gripa! Tugomer. O ne spominjaj kletega imena, 390 Tožnika moje lahkovernosti, Izvora vsej nesreči zemlje naše In smrti moji. — Tega sem iztrebil! Huj, kakšna moč mi je po žilah vrela, Ko tri sem glavo zmiji, odgojeni 395 Na svojih prsih gorkih. (Zapre mu sapo.) Bojan. Ne govori! Krvi ne pali! Tugomer. Skoro bolje bode. Bojan. Zakaj te ne bi nesel ? — Daleč sva. Tugomer. Tema je pred menoj in glava trudna. Bojan, jaz v Branibor ne pridem živ. \ 400 Poslušaj me! Predrago ženo mojo ... Osmi prizor. Prejšnja. Zorislava. Zorislava (ki se je že poprej bližala izza grmovja, priskoči ter pade pred Tugomerom na koleni). Ta glas? Moj Tugomer? — Moj Tugomer! Ti govoriš in živ sediš pred mano ! Spet našla sem te, mož preljubljeni, Ter našla sem s teb6j vso srečo svojo! Tugomer (oklene jej roko okoli vratu). Oj Zorislava ? Ti li ? — Pri bojišču ? 405 Kako je to? Kaj delaš tukaj sama? Bojan, uže li mrak na zemljo pada? Povej mi ti, Bojan, tvoj glas umejem : Al' res je, ali sanje v boju smrtnem, Da svojo Zorislavo drago slišim ? 410 Zorislava. O res je, res! Pri tebi sem ter z mano Domu se vrneš. •— Mahoma, Bojan, Odidimo ! — Krvav li, ranjen je ! Od tod! Domu! Tugomer. Umiram. Zorislava. O ne, ne! Tako mi ne govori, Tugomer! 415 Ti ne poslušaj ga, Morena mila! Už6 umreti ? Zdaj še ne! Ne zdaj! Komu ostaviš dete, komu ženo, Sama na svetu, vsem neljubljena? Kam pojdeta, kedar ne bode tebe ? 420 Tugomer. Kedar uleže spet se vihra burna, Ki zdaj buči po naši očevini; Kedar zavrnete črez mejo vraga, Ter krotki mir in radost nad Sloveni Razpneta zopet krili blagodejni, 425 In od bogov nadejam se jaz temu: Tedaj, Bojan, ti Zorislavin bratec, Zaščitnik njene bodi nemoči! Z Grozdano blago čaka tebe sreča, 430 In v sreči tihi vajine ljubezni I Zorislava bode spominjala Molče ter milo se nekdanjih dnij, Ki nama zorno so mladost sladili. Zorislava. O Tugomer, ne trgaj srca v meni! Tugomer. 435 A Zorislava, dete moje Eastko — O zadnjič bi ga zdaj še rad poljubil! — Jedinca naju Tugomeroviča Gojite dobro ter pazite skrbno! Doraste li vrha, tedaj o meni, 440 O smrti moji s sinom govorite; Pripovedujte mu junaštva stara Pradedov močnih in pobede mnoge, Ki nam so prej darili jih bogovi, Da vname se ljubezen v srcu mladem 445 K jeziku svojemu in zemlji sveti, K narčdu slavnemu očine dedne; Da bode Rastko Tugomerovič V mladeničih, kar bistri orel v ptičih, In bojnokopljanik, — Slovenom čast; 450 Da ga ne splaši otčeva nezgoda Ni mrzka nezahvalnost čete slepe, Ki tudi meni je ime pošteno Črnila zadnje dni. A moja smrt Vam kaže, da krivično govorili 455 Klevetniki so lahkovercem glupim. Jaz rad umrem, a zvedeti bi želel, Al' zmote moje svet so izučile, Kak6 naprej se je paziti treba, Kak6 sovražniku se ustavljati, 460 Ki je nameril na pogubo našo. Moj sin, reci mu često, Zorislava, Da bi slovenske mehkosrdnosti In pregovorljivih besed laskavih Nikdar, nikdar poslušati ne hotel, 465 Nikdar obetom verovati tujim! Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, Kedar braniti je časti in pravde Narodu in jeziku svojemu! Ne varaj sam se, varati ne daj se Sovražnikom..................470 (Naglo prestane.) Bojan. Udarila ti spet je kri. Zorislava. Gorje! Bojan. Da rano ti prevežem. Tugomer. Vse zaman! Uže Morena spat me deva. Čutim. Poljubi zadnjikrat me, Zorislava! Oh, tvoje mehko lice je krvavo, 475 Od mene si se ti okrvavila. Obriši lice, žena moja draga! Peruna mi, ti nisi zaslužila, Da onečisti se obličje tvoje, Ki vedno mi je v srečo in veselje 480 Na zemlji bilo; nisi zaslužila, Da skrunim jaz telo ti plemenito, Stvarjeno v radost, v razveseljevanje, A ne v bolest, ki te je izpremljala, Kar vez je s Tugomerom te družila. 485 Zahvalo dolžno o ljubezni tvoji Vseh prejšnjih dnij ter hipov zadnjih tu Beseda zadnja moja govori. Zorislava. O Tugomer, ne zadnja! Zaduja ne! Tugomer. Prijatelj mi jedini! otri solzo, 490 Ki leze ti po licu ogorelem; Ne pristoji junaku solza ženska. Podaj v razhod mi, brate, roko verno ; Povej Slovenom naročilo moje, 495 Da krepko se bore do zadnje kaplje Od tod hitiva? Blizu so uže Ter da nikdar ne udade se Pran- Sovražniki. kom; Ce udade se, to dade se smrti ! Podpri me, Zorislava ! Dete moje . .. (Umrje. (Vzdigne jo ter jo skuša odvesti.) Zorislava. Od njega jaz ne morem! Mrtev je! Bojan. Zorislava. O, moj Tugomer mrtev! (Kratek odmor.) Bojan. 500 Čuj! Kdo li sem prihaja v mraku nočnem ? Bojan. Po-nj pčšljemo. Zorislava. Ne pojdem! Bojan. Pomni dete! (Odvede jo pol ouesvestno.) J. Jurčič. Proza. Pripoved. 155. Posuto mesto Pompeji. Ves nekoliko bolj učeni svet pozna ognjeno goro Vezuv, ki se kako poltretjo uro od mesta Neapola proti jugoiztoku k nebu vzdiguje. Stoji sredi krasne in silno rodovitne kampanske ravnine in je kakih 1200 metrov visoka. Dobro do polovice svoje visočine 5 je gora porastena, a proti vrhu gola, in gost dim se neprenehoma vali iz njenega žrela. Ali gora ni vedno tako mirna in nedolžna. Pridejo časi, ko začne bobneti in tuliti v njenem osrčju, ko puha iz žrela goste megle dima in pepela, da izpremenč dan v temno noč. Pridejo časi, ko meče Vezuv med silnimi potresi iz sebe ogenj in 10 težko, razbeljeno kamenje do 1000 metrov visoko in više ter lije gorečo lavo v mogočnih potokih iz žrela jo v dolino valeč, ki v svojem teku vse požiga in pokončava, kar doseza. Tako hujše ali milejše bljuvanje se je pripetilo od leta 1500. do danes že petdesetkrat! Rime i za Kristusovega rojstva niso strašne moči Vezuvove po-15 znali; prištevali so ga mrtvim vulkanom in so mirno pasli po njega porastenih bregovih svoje črede. A leta 63. po Kr. nastane ne-nadejano okrog te gore strašen potres, ki je napravil po vsej okolici brezkončno nesrečo in razdejanje. Stanovniki lepe okrajine se zavzem6, ali ker se potres ne ponovi, je strah skoro pozabljen 20 in škoda popravljena. Kar pride leto 79. po Kr., mesec avgust, iu do sedaj tako tihi, pohlevni in mirni Vezuv začne razsajati, da je človeka groza, ko bere stare popise. Potres na potres maje zemljo; tu jo visoko vzdigne, tam se delajo brezdna, ki požirajo cčle vasi. Gora na površju poči, napravi se strahovito žrelo, iz kte-25 rega se vzdignjejo črni oblaki, ki jih trgajo plameni kakor veliki bliski. Razbeljena lava se vali dalje in dalje kakor voda; med strašnim bobnenjem se cele težke skale visoko vzdigujejo k nebu, gost dim in pepel zakriva solnce in preminja dan v noč. Gneča begočega ljudstva napolnjuje vse ceste in pota. Yse vpije, kriči, vzdihuje. Nihče ne pričakuje več rešitve; vse misli, da je napočila 30 zadnja noč, večna noč! ---In kaj je bil konec strahoviti do- godbi? Iio se zopet zdani, ni bilo več videti drugega, nego razdejanje — vsa lepa rodovitna okolica je izpremenjena — cele vasi so izginile — tudi mest Herkulana, Štabi j in Pompeja ni več! Vse je razdejano, vse posuto z vulkanskimi izmečki, posuto 35 tako, da še poznati ni bilo, kje so stala ta mesta! Pompeji je bilo staro mesto blizu morja, sloveče vzlasti po svoji trgovini in svojem bogastvu. Imelo je kakih 20.000 stanov-nikov, bilo je z dvojnim močnim zidovjem obzidano in je imelo pet mestnih vrat. Ob strašnem bljuvanju ga je ognjenik 6 do 7 metrov 40 na debelo zasul s pepelom, z lavo in s kamenjem. Več nego 16 stoletij ostalo je zasuto, pozabljeno, neznano. Stoprav leta 1748. prišli so v nekem vinogradu nesrečnemu mestu na sled, in od takrat se je začelo izkopavanje, tako da je do danes nekako polovica mesta razkrita. Ogledal sem si leta 1875. izkopljine in razvaline nesreč- 45 nega Pompeja, in marsikomu bode morebiti ljubo, ako na kratko popišem, kar sem tam našel in videl. Bilo je prekrasno jutro dne 30. septembra, ko zapustim Neapol. Brzo piha železni konj proti jugu vedno ob morju. Na desni mirno, lepo višnjevo morje, po kterem se ziblje mnogo ribi- 50 ških čolničev z razpetimi malimi jadri, a na levi se vrste najlepši in najrodovitnejši kraji vse južne Italije: sloveči Portici, Re-sina, Torre del Greco. Človeku res pohajajo besede, ako hoče popisavati krasno lego ali rodovitno južno rast tega obrežja. Pesnik Sannazaro imenuje to okolico neapolitansko „kos nebes, ki je padel 55 na zemljo". — Tii stoji košato figovo drevo tako polno, da se mu veje šibe od teže sadu — poleg njega log pomarančinih dreves in limon, ki se ti že po prijetni vonjavi svojega cveta razodevajo. Tam zopet oleandri, visoki in košati, kakor naša drevesa; ob vrtih in vinogradih seči velikih bodečih kaktov. Nekoliko više štrle mo- 60 gočne pinije ponosno v nebo — a doli stoje vrste murbinih dreves, ki imajo od debla do debla speljan vinski trs, od kterega vise mogočni črni grozdi! V mali uri smo na četrti postaji, in „Pompeji, Pompeji!" zakliče kondukter. 65 Jaz se ozrem na desno, levo — ali omenjenega mesta ni nikjer. Blizu postaje je neka gostilna. Od nje, pravijo, naj greva, dragi čitatelj, na desno roko kvišku in skoro bodeva tam, kamor sva namenjena. Prideva do nekega poslopja, kjer morava plačati vsak 70 dva franka; a zato dobiva uuiformovanega spremljevalca, ki nama prijazno obljubi, da hoče razkazati vse imenitnosti. „Ali kje je Pompeji," vprašam ga, „sledu ne vidim o nesrečnem mestu." „Smo kar precej v njem," bil je odgovor. In res, še nekaj stopinj navzgor, in prideva do mogočnih kamenitih vrat, vstopiva — in zdaj 75 sva na ulicah posutega Pompeja! Prvi pogled je silno žalosten. Zdi se človeku, da stoji sredi velikanskega pogorišča. Hiše na desno, hiše na levo roko, ulice sem, ulice tja — a vse prazno, vse brez streh; golo zidovje kvišku moli. 80 Izpregovorimo najprej o razvalinah in izkopljinah pompejskih sploh. Kamenita vrata, skozi ktera sva prišla, so starodavna mestna vrata „Porta Marina". Pred nama stezajo se dolge ravne ulice, obdane od hiš ali bolje rečeno od hišnih razvalin, ker je silna 85 teža vulkanskega kamenja in pepela utrla strehe, podrla gornja nadstropja, polomila stebrovje, in kar je bilo lesenega, požgal je goreči izmeček ognjenikov. Od vseh do sedaj izkopanih poslopij stoje zategadel največ le še spodnji močnejši prostori. Ali tudi to, kar še stoji, je silno zanimivo, ker nam živo predočuje podobo mesta 90 grško - italijanskega, kakoršno je bilo skoro po Kristu. Da si le bolj znamenita poslopja po vsem mestu nekoliko ogledaš, potrebuješ kake tri ure; a povestničar in starinoslovec ali slikar imeli bi tu dovolj dela za mnogo mesecev. Vse mestne ulice imajo Čeden tlak, vložene so s kamenitimi 95 pločami razne oblike in velikosti. Ob hišah so povsod nekoliko vzvišena hodišča (Trottoirs), kakor so dandanes navadna. Ceste in ulice, široke po 4 do 7 metrov, so največ lepo ravno speljane, in na mnogih krajih, vzlasti ob oglih, so črez ulice od jednega hodišča do drugega speljani kameni, iz uličinega tlaka kvišku moleči. Menda 100 so po teh kamenih stopaje hodili pešci ob dežu in blatu črez ulice, da si niso zmočili nog. V tlaku se dobro poznajo kolovozi, ki so jih po mnogi vožnji vrezala kolesa v rahli kamen. Le dober meter široke so te kolovoznice, in iz njih spoznavamo, da so Rimci imeli ozke vozove. Tudi sled konjskih podkev je najti. Kjer se križajo 105 ulice, stoje na mnogih krajih javni vodnjaki, ozaljšani največkrat s cflo podobo ali samo z glavo kakega božanstva. Na poslopjih vidiš še sem ter tja napise ali imena gospodarjev, narejena skoro samo z rudečo bojo. Po mnogih krajih ste na steni naslikani po jedna ali dve veliki kači; pravijo, da so podoba hišnih božanstev ali larov. Dokaj je videti tudi malih čečkarij po zidovju, kakor jih dandanes 110 otroci napravljajo po stenah. Hiše pompejske nimajo skoro nikjer oken na ulice, in kjer je t ktero, zadelano je z gostim omrežjem; kajti svetloba je. dohajala rimskim hišam z dvorišča, ki je bilo sredi poslopja. Pri raznih hišah videti so znotraj ali zvunaj stopnice, kar nam spričuje, da so 115 poslopja imela še višja nadstropja, kterih pa je vendar kaj malo najti v izkopanem delu mesta; kajti ognjena lava in vulkansko kamenje sta ob strašni uri razdejanja vlomila in v tla pomandrala vse višje in tanše zidovje. Stopaj6ča po praznih ulicah, spoznava tudi brž, da je Pompeji 120 bilo trgovsko mesto. Nenavadno mnogo večjih ali manjših proda-jalnic je videti. Vse so odprte na ulice; imajo velika vrata in obširna okna in vzadi po jedno ali po dve sobi. V teh prodajal-nicah je najti mnogo kamenitih miz in vzidanih velikih prstenih vrčev za olje in drugo sličuo blago. Včasih jih je po več jeden 125 poleg drugega vdelanih in kaj dobro ohranjenih. Tudi tehtnic in različnih mer so našli po prodajalnicah pri izkopavanju. Zasebne hiše so največ vse po jednem slogu zidane. Skozi malo vežo pride se na dvorišče, ki ga okrog in okrog obdaje pokrit mostovž. Sredi dvorišča je v tleh okrogla globina, v ktero se je 130 stekala dežnica. Z dvorišča se pride v notranje hišne prostore in sobe, ki so skoro vse prav ozke in majhne; kajti vsa dela in opravila so se vršila za dne po večjem na dvorišču. Večje hiše imajo tudi še drugo dvorišče z malim vrtom na sredi, po kterem so razpostavljene sem ter tja mramorne podobe božanstev. 135 Nekaj posebnega v tem posutem mestu je tudi, da so vzlasti po zasebnih hišah vsi notranji prostori barvani in vse stene prevlečene s slikami na presno, ktere kaž6 cvetlice, živali, prizore iz prirode, a največ iz basnoslovja rimskega ali grškega, ali tudi reči iz povestnice. Slike so po večjem tako dobro ohranjene, kakor bi 140 bile izgotovljene še le pred nekterimi leti. Boje so prav žive in goreče; največ je žolte in rudeče. Kar se tiče umetniške vrednosti, so nektere slike po stenah pravi umotvori, toda slikani predmeti razodevajo pogostoma mehkužno in razkošno življenje pogan- 145 skih stanovnikov. Nektere so takošne, da bi jih sramežljivo ok6 kristjanovo ne moglo trpeti na steni. Kaj lepe in velike vrednosti so po mnogih poslopjih tudi tla, sestavljena iz različno pisanih mramornih koscev, tako imenovani mozaiki. "Vendar je opomniti, da so se, kar je bilo do sedaj 150 izkopanih slik na stenah ali mozaikov, če so bili posebne lepote in vrednosti, prenesli v Neapol, kjer so na ogled razpostavljeni v velikanskem in slovečem muzeju Nationale ali Museo Borbo-nico. In res umno in modro ravnajo, da prenašajo tja dragocenejši reči; kajti tukaj, kjer zdaj hudi žarki južnega solnca gole 155 stene žgo, zdaj nalivi deža razkrite podrtine izpirajo, ne ohranile bi se dolgo, ako bi jim tudi prizanašale tatinske roke. Toliko zapaziva sploh, stopajoča po ulicah nesrečnega Pompeja. Ali hočeva si še nektere znamenitnejše stvari in poslopja posamezno ogledavati. 160 Blizu starodavnih mestnih vrat, skozi ktera se v Pompeji pride od železnične strani, napravili so zadnja leta nekak muzej, kjer so razpostavljene nektere izkopane znamenitosti. Tu vidiš vrata, kolesa, vrče, razno kuhinjsko posodje, mnogovrstna orodja, raznih sadežev, izkopanih kostij živalskih in človeških. A kar je mene 165 tukaj najbolj zanimalo, je osem pod steklom shranjenih, v mavcu (gipsu) posnetih človeških trupel, ravno tako ležečih, kakor je nesrečneže pred 1800 leti zasačila smrt. Ob strašnem razdejanju je namreč Vezuv mnogo Pompejcev na debelo posul z vulkanskim pepelom ter jih črez in črez obdal in zadušil. Vroči pepel se je strdil 170 okrog trupel in zgostil, ali v sredi je trohnelo meso in razpadlo. Tako se je počasi sredi pepela naredila votlina, in nje stene so jed-nake truplu zadušenega človeka. Ko so zopet leta 1863. zadeli na taka trupla sredi strjenega pepela, skušali so prav rahlo in varno iz votline pobrati kosti in potem so v votlino počasi vlivali mavca. 175 Posrečilo se jim je. Ko se je strdil mavec, kruščili so prav varno od njega po vseh straneh strjeni pepel in tako so dobili mavčasto človeško podobo, ki kaže zadušenega nesrečneža v ravno tisti legi, v kteri ga je zadela silna smrt. Največ leže trupla na obrazu ali tudi vznak, in po legi rok je poznati, kako so v zadnjih hipih 180 obupno zbijali okrog sebe. Obleke ni zapaziti na truplih, menda jim jo je posmodil vulkanski pepel, ki jih je posul. Neki deklici se vidi prstan na roki. V srečo so mestni stanovniki ob strašnem razdejanju menda po večini ubežali; zakaj do sedaj so izkopali samo kakih 600 človeških trupel ali bolje rečeno ogrodij. A ta pompejski muzej hrani le prav malo tega, kar so našli 185 do sedaj. Vse, kar ima večjo vrednost, prepeljejo v Neapol, kjer sem si po obširnih prostorih muzejskih ogledal dragocenejše starine posutih krajev. Tukaj je za mnoge dni dovolj ogledovati le samo pompejskih izkopljin, ako jih hočeš nekoliko pazljivejše pregledati. Dolga vrsta sob obsega freske, mozaike, mramornate, bronaste in 190 prstene podobe, izmed kterih so nekoje pravi umotvori. Po teh sobah je vedno najti slikarjev, slikajočih izkopane dragocenosti. V bližnji dvorani proučavajo zgodovinarji zanimive pompejske napise. Dalje so razpostavljene po omarah izkopane dragotine, zlate in sre-berne: nauhvice, prstani, verižice in jednako blago. V drugih pro- 195 storili vidiš zopet različnih posod; vmes je jedna, ki je še polna olja. Tudi različno orožje, stoli, kuhinjsko orodje, mnogi sadeži itd. vidijo se tu, vse izkopano v poslopjih posutih mest. Res nad vse zanimiva je ta zbirka in silno imenitna, ker iz vseh teh rečij spoznavamo šege, navade in življenje nekdanjih Pompejcev, kakor tudi 200 njih stopinjo naobraženosti in umeteljnosti. A sedaj še stopiva nekoliko po ulicah izkopanega Pompeja, da si malo natančneje ogledava le nekoliko imenitnejših poslopij. Tu nama vodnik najprej pokaže tempelj Venerin. Velik je in precej dobro ohranjen z oltarjem vred, na kterem so tej bo- 205 ginji zažigali poljskih pridelkov. Blizu tam zagledava veliki trg ali veliko sodišče, forum civile, ki je videti, da je nekako sredi mesta. Od treh stranij obdaje ga dvojna vrsta precej dobro ohranjenega lepega mramor-natega stebrovja. To stebrovje obsega prostor, ki je 157 metrov 210 dolg in 33 metrov širok. Šest cest je speljanih na ta trg, ali kjer se steka cesta na sodišče, tam jo zapirajo precej visoki stebriči, menda zat<5, da nihče z vozom ni mogel na forum. Po raznih krajih notranjega prostora je 22 stebrov, in soditi po napisih, ki jih beremo na njih, nosili so ti stebri podobe imenitnih rimskih mož. 215 Sodišču nasproti stoji svetišče Merkurijevo z lepim oltarjem na sredi, ki ima ob straneh podobe zalega vzbuknjenega dela. Temu poslopju ravno nasproti je tempelj Jupitrov; osemnajst močnih stopnic drži do stebrovja na spodnji strani. Zidovje je 30 metrov dolgo in njega notranje stene so vse polne slik. 220 Nekoliko v strani so javna kopališča ali toplice. Kaj zanimivo poslopje je to in veliko, izkopano še le leta 1824. Meri na dolgost 53 in na širokost 49 metrov. Dolga vrsta sob je pred nami. Tli je sobana, kjer so ljudje kopajoči se shranjevali oblačila, poleg nje 20 2-25 prostor za kopel v mrzli vodi. Dalje nahajamo toplice za gorko vodo, blizu tam sobano za potenje (sudatorium). Stenam so vzidane cevi Videti je, da je iz jedne peči dohajala gorkota vsem toplicam, kakor je tudi voda bila napeljana po vsem poslopju iz jednega vodnjaka. V vseh prostorih se kaže nekdanja krasota. Vsa tla so vložena z 230 dragocenim raznobojnim mramorjem, vmes podobe v mozaiku. Po stenah so lepe stukature in slike na presno. Toplicam ravno nasproti je hiša, v kteri so našli pri izkopavanju mnogo dragocenostij in zlatega lišpa. Moralo je biti to poslopje last pravega bogatina, kteremu se je bilo bati tatov, ker je 235 na hišnem pragu narejen pes v mozaiku z napisom: „Cave canem". Nahajajo se tudi po raznih drugih pompejskih zasebnih hišah napisi v tleh blizu praga ; največkrat se ber6 iz malih kamenčkov sestavljene besede: „Salve" ali „Have!" Na zapadni strani pompejski steza se od predmestja do ve-240 likih herkulanskih vrat tako imenovana Via Domitiana ali cesta grobov; kajti ob njej stojč na desni in levi roki grobni spomeniki, nekteri prav lepi in velikanski. V mnogih so našli dokaj pepelnic ali zalih vrčev z ostanki sežganih mrtvecev. Ob tej cesti stoji tudi tako imenovana Villa Suburbana 245 ali palača Arija D io med a. To je jedno največjih in najlepših do sedaj izkopanih zasebnih poslopij. Imelo je tri nadstropja, a gornje je podrto. Pravi mogočnež je moral biti gospodar tej palači; imel je v hiši svoje toplice in vrt 33 metrov dolg in ravno toliko širok, v kterem so izkopali mnogo prelepih stojal (stativ). Pod hišo 250 je klet, kjer so našli 17 človeških trupel, večjidel otroke in ženske. Poleg njih bilo je tudi precej živeža. Pri durih so ležale moške ogrodi s ključem v roki iu blizu njih drugo truplo s posodico polno dragocenostij. Spoznati je iz vsega tega, da so reveži ob strašnem razdejanju v prvi naglici zgrabili nekoliko hrane in najlepših dra-255 gotin ter bežali pod hišo v klet, da si ohranijo vsaj življenje, ali drobni vulkanski pepel jim je zadelal okna pri kleti in jih zadušil. Zanimiva je tudi neka izkopana prodajalnica zaradi napisa na pragu, ki slove: „Salve lucrum" — in na steni predhišja se bero besede: „Otiosis locus hic non est, discede morator." 260 Izmed mnogih do sedaj najdenih javnih poslopij imenujem še veliko gledišče. Prav lepa zidava je to. Prostor za igre, tako imenovana „scena" in „orchestra" ste pokriti in imate mramorna tla. Za kakih 5000 gledalcev je bilo prostora v poslopju, in kjer so stali ali sedeli, ni strehe. Prav ob koncu mesta na južnozapadni strani izkopali so po- 265 slopje, vredno, da si ga ogledamo. To je amfiteater pompejski. Od zvunaj so# ga pustili zasutega, znotraj je očejeno. Poslopje je podolgasto - okroglo. Daljši njega premernik ima 130 metrov, lcračji 102 metra. Od vseh stranij se od arene kvišku vzdigujejo kame-niti sedeži; 85 vrst jih je in prostora so dajali 20.000 gledalcem. 270 Naj zadostuje; ustaviva se. Južno solnce med golim zidovjem pripeka silno in poleg tega prihaja mislečemu človeku tako milo, milo pri srcu. Hodiš po ulicah gor, po ulicah dol — vse je mrtvo in tiho. Oziraš se po hišah - a vse prazno, ni ga sledu o življenju! Gledaš svetišča, visoke bazilike, obračaš se na mogočno sodišče in 275 kličeš: kje ste, ki ste se tukaj zbirali k modremu posvetovanju? •— ali nihče se ne oglasi; še ptičice so zbežale izmed golih, vročih razvalin! Ni ga cvetočega vrta, ne košatega drevesa, ne oveseli ti pisana cvetka očesa--vse je prazno, golo, podrto, mrtvo, kakor v kraljestvu smrti! In če kvišku pogledaš proti severu, stopi ti 280 pred oči bližnji Vezuv, oblastno pihajoč iz orjaškega kotla vulkanskih močij svoje črne oblake, kakor bi ti hotel reči: Glej, vse to je moje delo! A. Zupančič. 156. Akvileja. I. Akvileja ali Oglej je dandanašnji majhno mestice v južno-zahodnem oglu poknežene grofije goriške blizu italijanske meje in ne daleč od morske obali. Akvileja ne šteje sedaj več nego 120 hiš in 940 prebivalcev in ker leži v strani od velike kupčijske ceste, nima nikake važnosti več izven za starinoslovce. Prebivalci (Fur- 5 lani) se žive večinoma o ribarstvu in nekoliko tudi o poljedelstvu. Siromašni Akvilejčani iščejo svoj zaslužek tudi s tem, da kopljejo in prodajejo starine, obdelano kamenje in kosti. Vse te stvari nahajajo mnogo kupcev, in čestokrat vidiš po cele ladije samih kostij odhajati od akvilejske obali. Ljudstvo koplje tem rajši in rije prav 10 po krtovo pod zemljo, ker misli, da so na mnogih mestih silni zakladi zakopani. Vzlasti se veruje na zaklad v „zlatem vodnjaku", kterega je baje Atila sam zakopal. Za starine nahaja se v Akvileji državni muzej (od 1. 1882.), s kterim so združene tudi nektere zasebne zbirke. Na dan sv. Mohorja, patrona goriške nadškofije (12. ju- 15 lija), obhaja se vsako leto v Akvileji velik semenj za čebulo, kte- 20* rega obiskujejo prebivalci furlanske nižine r velikem številu s te in one strani avstrijsko-italijanske meje. Yse polje okoli Akvileje je prepolno raznovrstnih starin, če-20 ravno se že skozi stoletja po vsem svetu raznašajo ti ostanki stare akvilejske slave. Na ravno tistem polju, po kterem so nekdaj žvenketala kopita hunskih, gotskih in madjarskih konj, nahajajo se še dandanašnji lepi kipi s prekrasnimi glavami, živo pisani mozaiki, relievi in basrelievi; kipiči od medi, mavca, ilovice in jantara; lepe 25 skledice od steklene paste, steklene in medene igle za lase ter raznovrstne, okusno napravljene stekleničice za dišeče olje in mazila; kamnate, ilnate in steklene žare in ravno taki vrči različne velikosti in oblike; oljnate svetilnice od medi in ilovice; zlati in medeni prstani, uhani, ključi, denarji, zapone in drugo lepotičje; žličice, 30 kocke, igrače in razne igle za šivanje, kakor tudi klinčki za pisanje na povoščene tablice, vse od medi ali pa od slonove kosti; slednjič vse polno dragih kamenov z udolbenimi ali pa izrezanimi podobami iz staroklasične mythologije, kteri so bili nekdaj v železne prstane vkovani ter služili namesto pečatov ali pa amuletov, ki so imeli 35 braniti lastnika vsake nesreče. Vzlasti pa se nahaja po okolici akvilejski toliko lepotičja od jantara, kakor na nobenih drugih razvalinah ne. Na jednem mestu lahko opažaš, kako polovica starega stebra podpira trtno lopo in kako se vinske mladike ovijajo korint-skega kapitela; drugod pa vidiš, kako moli izmed črepinj posutega 40 zidovja gizdavi bok Venerinega kipa ali pa žilasta roka Bog si ga vedi kterega junaka. A po razvalinah, nagomiljenih okoli akvilej-skega zvonika, kteri se kot kazalec stare slave veličastno vzdiguje izmed furlanske nižine na 70 metrov visoko, posedajo mršave iu zagorele deklice, ki plet6 in raztrgano obleko krpajo; ali pa uma-45 zani in brezposelni ribiči, ki ne poprašujejo po starinah in nekdanji slavi akvilejski, nego po ugodnem vetru za ribji lov ali pa po gosti megli, v kteri bodo mogli tihotapiti in finančne stražnike varati. Po mestu pa se igrajo bosopeti in bosoglavi otroci, da bi pozabili na svoj glad, z mramornimi ploskami in skriljicami, ki so se 50 odkrhnile od kakega kipa ali stebra. Kmetovalci pa, ki redijo kak par volov, napajajo jih zvečer v lepo izdolbenem koritu, na kterem se čita nadpis, da je nekdaj v njem počivalo truplo mogočnega patricija. Taka je današnja Akvileja in taki so njeni prebivalci. Poglejmo pa sedaj, kako je bilo to v starih časih. 55 Ko so slavni Rimljani dve sto let pred Kr. namerjavali razširiti svojo oblast tudi izvžn Italije in podjarmiti vse narode, ki so prebivali po naših planinskih zemljah tja gor do Donave, sklenili so utemeljiti v Akvileji močno trdnjavo, iz ktere bi lahko izvrševali ta svoj namen in ob enem tudi strahovali podvržene narode, ako bi jim kdaj prišlo na misel, spuntati se proti mogočnemu Rimu. 60 V ta namen odloči senat celo legijo vojakov (t. j. 3000 pešcev in 300 konjikov), ktero so od ljudstva izbrani trimožje za uteme-Ijenje naselbine („tresviri coloniae deducendae") 1. 181. pred Kr. v vojaškem redu in z vihrajočimi zastavami na določeno mesto odvedli. Prišedši na desni breg stare Natise (sedaj male rečice), določijo 65 najpoprej prostor za vojaški tabor, na kterem je malo po malem postalo mesto Akvileja. Po stari etruščanski navadi izkopljejo najpoprej veliko jamo (,,groma") sredi tabora in pomečejo va-njo prsti in plodov, ktere so iz svoje domovine prinesli seboj. Potem zasujejo to jamo in postavijo nad njo žrtvenik domačim bogovom. 70 Pri tej priliki so pazili njih prorokovalci („augures"), na ktero stran letijo ptice, da bi zvedeli voljo bogov, in opazivši mnogo orlov, dali so novi naselbini ime Akvileja (t. j. „Postojna"). Nato vprežejo vojaki pred plug na desno stran bika, na levo pa kravo ter potegnejo okoli in okoli tabora veliko brazdo, ki je zaznamovala ob enem 75 tudi mejo poznejšega mesta. Le kjer so imela biti vrata, privzdignili so in prenesli plug (zat6 „porta"). Na zadnje še zaznamvajo dve glavni ulici, ki ste se križali sredi tabora pri žrtveniku. Prvo so potegnili od severa k jugu („cardo maiimus"), drugo pa od vzhoda k zapadli („decumanus maximus"). Vzporedno s tema potegnili so 80 pozneje še več drugih ulic, kolikor jih je bilo namreč potrebno za občevanje med pojedinimi oddelki legije. Tako je bila Akvileja utemeljena. Taborišče (in poznejše mesto) je obsegalo od začetka le majhen prostor, t. j. 3T8 hektarov, kar je namreč zadostovalo za 3300 mož in njih konje. Okoli tabo- 85 rišča razprostiralo se je naselbinsko zemljišče, ktero so dobili vojniki v last (vsak po 50 rimskih oralov, njih stotniki po 100, konjiki pa po 140). Posebni zemljemerci („agrimensores") so razdelili naselbinsko zemljišče na pojedine kose. Posamezne kose so potem izžrebali in kob je določila vsakemu svoj delež. Istosmerno in vzporedno 90 z glavnimi ulicami v taboru potegnili so tudi izven njega vožnje ceste („cardines" in „decumani limites") ter tako razdelili okraj na mnogo večjih in manjših čveterokotov. Po prihodu v Akvilejo udomačili in uredili so se vojaki na novi zemlji, kakor so vedeli in znali. Vsak je imel seboj svojo dru- 95 žino in svoje robe, po 6—7 glav na vsakega vojaka. Bilo je torej potrebno, da so si zidali namesto šotorov stalne hiše, sprva le iz opeke, pozneje pa tudi iz kamenja, ktero so dovažali iz kraških kamnolomov pri Devinu in Nabrežini. Tudi svoj tabor so morali 100 obdati z zidom, da so bili vsaj pred prvim napadom varni in da so mogli zadostovati svoji vojaški nalogi v smislu rimske republike. Ali ti zidovi so bili še deset let pozneje le šibki in nedostatni proti sovražnim navalom sosednih Is t rov. Tudi legija sama je bila prešibka za obrambo tako važnega mesta, in zatč je poslal senat 105 1. 169. pred Kr. zopet 1500 vojakov z njih družinami vred v Akvi-lejo. Tudi ti novi prišleei so dobili svoja selišca v okviru prvotnega tabora. Odslej se je moglo ne le vojaško, nego tudi mestjansko življenje bolje in krepkeje razvijati. Po zgledu rimskega mesta imeli so tudi Akvilejčani svoj „kapitol" in sezidali so si hrame, 110 kopališča, gledišča itd. Mestjani so bili ob enem vojaki in poljedelci, kakor v naših časih graničarji. Po dokončanih vojskah naselilo se je mnogo veteranov v Akvileji, in tako se je njeno prebivalstvo počasi namnožilo. K temu je pripomogla tudi nje naravna lega, ki je za trgovino kakor navlašč stvarjena. Ves promet med 115 Italijo ter Panonijo in Ilirikom šel je skozi Akvilejo. Bližnji narodi so prodajali semkaj živino, kože, jeklo, železo in robove, a kupovali za to južno sadje, vino, olje, medeno posodo in lepotičje. Zato se je v kratkem času naselilo ondi mnogo trgovcev, ki so si sezidali svoje hiše in prodajalnice na severni strani tabora. Še bolj pa se je povečala Akvileja ob času cesarja Avgusta. Za dolgotrajnih svojih vojsk z ilirskimi narodi stanoval je on navadno s svojo družino v Akvileji, in tako je postala začasna prestolnica rimske države. Avgust je dal na severni strani trgovsko mesto obzidati, in tedaj se je Akvileja še za polovico povečala. Celo 125 mesto je bilo obdano z dvojnim močnim zidom iz vlite malte, med ktero so zamešali kockasto opeko. Med obema vzporednima zidoma držal je dva metra širok hodnik in pred obzidjem bil je ravno tako globok jarek, lepo potlakan in z vodo napolnjen. Ali ko so bili Rimljani meje svoji državi cel6 do Donave razmaknili ter dosegli 130 vrhunec svoje moči, niso več mislili na utrjevanje mest, in zat6 so tudi akvilejske zidine počasi razpadle. Ko so pa začeli severnovzhodni „barbari" vznemirjati meje rimski državi in ko so se tudi razpori med proticesarji pojavljali, tedaj je zopet rimski senat spoznal važnost Akvileje in zaukazal, naj se prav hitro popravijo in ponovijo stare 135 razpadle zidine (1. 238. po Kr.). Pri tej priliki so zopet razmaknili mesto za mali čveterokot na severnovzhodni strani in pridodali tudi stolpe, naslonivši jih na mestno obzidje. Oddaljenost teh stolpov jednega od drugega ni povsod jednaka; po temelju in po obliki so različni (čveterokotni in ostri) in njih gradivo se je vzelo od razpadlih poslopij in zrušenih stebrov. Iz vsega se vidi, da so bili ti 140 stolpi v veliki naglici sezidani, ker je sovražnik pretil Akvileji. Pa tudi izven obzidja in jarka razširilo se je bilo mesto. Trgovci so postavili svoja skladišča in svoje prodajalnice na južuovzhodni strani ob kanalu Anfori, od koder je držala široka cesta dol do morske obali. Ob tej cesti je bilo vse polno letovišč in palač imovitejših 145 Akvilejčanov in ravno tako tudi ob cesti na vzhodno strau. Bojno polje („Campus Martius") je ležalo baje na severnovzhodni strani, robovi in ubožnejši ljudje pa so stanovali v severnozapadnem delu mesta. Ob cestah izven mesta bila so pokopališča („necropolis"), kjer so stali v dolgih vrstah veliki kameniti sarkofagi. 150 O sijajtiosti in mogočnosti Akvileje sliši se od starih pisateljev samo jeden glas. Imenujejo jo „za Rimom največje, najmogočnejše, najbogatejše in najživahnejše mesto v Evropi, ktero se posebno odlikuje po krasoti javnih in zasebnih poslopij". Za cesarja Avgusta štela je neki Akvileja že 130.000 prebivalcev. Vrhunec svoje sijaj- 155 nosti in mogočnosti pa je dosegla v mirnih časih drugega stoletja. Takrat je štelo mesto blizu pol milijona ljudij, med kte-rimi pa je bilo seveda tudi mnogo tujcev in „barbarov", tako da so se videle v Akvileji najrazličnejše noše. Razven teh stanovalo je v mestu tudi mnogo osvobojenih „libertinov", ki so oskrbljevali 160 posestva svojim gospodarjem, ali pa so izdelovali posodo, orožje in obleko ter se prav gizdavo nosili, posnemajoč v šegi akvilejske patricije. Zavoljo ugodne lege, zdravega zraka in veličastnosti mesta stanovali so rimski cesarji in njih družine kaj radi v Akvileji. Cesarica L i vi j a, žena Avgustova, bila se je stalno naselila v Akvi- 165 leji in trdila, da njenemu zdravju najbolj ugaja akvilejski zrak in črno kraško vino („refošk"). Neki Restutus je bil navlašč iz Afrike došel, da bi videl Akvilejo, in spoznavši njeno veličastnost, sklenil je tukaj počakati konec svojega življenja. Za olepšanje Akvileje skrbela sta vzlasti cesarja Hadrijan in 170 Septimius Severus. Osobito poslednji je bil mestu zelo naklonjen ter mu podelil častni naslov „colonia". On je dal v Akvileji sezidati velik „circus" (arena), ki je bil državno poslopje, v kterem so se obhajale slovesne igre, „ludi circenses", ob navzočnosti cesarjevi, ob njegovem godu in pa ob drugih dvornih svečanostih. Razven 175 tega imela je Akvileja v razveseljevanje mestjanov še več drugih gledišč in tudi amfiteater, kjer so se gladiatori borili med seboj. Izmed akvilejskih svetišč bilo je najimenitnejše Bele novo ali Beli 110vo, t. j. karnijskega boga solnca, ki je imel tudi izven 180 mestnega obzidja več hramov. Poleg njega imeli so v mestu svetišča tudi vsi ostali rimski bogovi, vzlasti Solnee („Sol"), Dobra božiča („Bona dea") in perzijski Mithras, čegar kult so bili rimski vojaki po vsem prostranem cesarstvu razširili. Spoštovali so ga kot „odrešenika sveta" in postavljali mu svetišča vzlasti na vhodu 185 špilj in podzemskih jam, kakor se sledovi o njem po Slovenskem še dandanašnji opažajo. Razven gledišč in svetišč pa je bilo v Akvileji še vse polno javnih poslopij. Tu je stalo na pr. veliko skladišče za žito („hor-reum imperii Romani"); tvornica za vojaške in mornarske obleke; 190 državna tvornica za orožje, v kteri se je kovalo noriško jeklo; središčna vojaška blagajnica za Italijo, ktero je upravljal „praepositus thesaurorum"; z njo je bila združena kovalnica denarjev pod vodstvom „procuratoris monetae"; in slednjič je morala biti blizu mesta tudi bojarnica za baržun, ker se v nadpisih pogostoma ome-195 njajo njeni delavci „purpurarii". Na južni strani mesta ob morski obali, ktero je po noči visoka umetna svetilka razsvetljevala, stala je ladijedelnica in arzenal za orožje, ladijsko opravo in za popravljanje poškodovanih ladij. Vrhu tega bile so še tovarnice za različno lončeno posodo in za rezanje dragega kamenja. Akvilejski 200 izdelki te vrste so bili v starih časih zelo na glasu in razprodajali so se daleč okoli, vzlasti po Noriku in Panoniji, rezano kamenje pa tudi po Dalmaciji. Po bližnji in daljni okolici akvilejski bilo je mnogo žgalnic za opeko, ki se je izdelovala v različni velikosti in obliki. Tudi napravljanje mozaika je moralo biti zel6 razširjeno, 205 kajti po vsej okolici akvilejski nahajamo premnogo njegovih ostankov. Originalni načrti in umetno sestavljene ter okusno izvedene slike teh mozaikov pričajo nam jasno, da se je bila ta umetnost v Akvileji povzdignila na vrhunec svoje popolnosti. Obrtniki akvilejski so imeli svoja društva in svoje cehe, ktere 210 je nadziral poseben „praefectus" ali „capitolarius". Vseh cehov je bilo petintrideset in najvažnejši med njimi so bili cehi mizarjev, sodarjev, drvarjev, kamnosekov ali klesarjev, tkalcev, kolarjev, zidarjev, barvarjev, strojarjev, ribičev itd. Poleg obrtnosti je cvelo v akvilejski okolici posebno še poljedelstvo. Cel6 največji dosto-215 janstveniki in vojskovodje so se pečali s poljedelstvom in znali so jednako spretno vihteti srp, kakor meč. Akvilejsko žito, vino in olje je bilo na dobrem glasu po vseh sosednih deželah. Vzlasti vina se je premnogo spečalo v Panonijo, kjer še ni bila takrat vinska trta udomačena. Tudi živinoreja je bila znatna v akvilejski okolici. Venetski konji so bili posebne pasme, ne sicer veliki, ali 220 hitri, tako da so dobro služili pri vseh dirkah in igrah. II. Ali toliko slavnemu mestu ni bilo dolgo življenje dosojeno. Čim bolj so se množili državljanski prepiri med cesarji in proticesarji, in čim predrznejši so postajali „barbarski" narodi ob severno-vzhoduih mejah rimske države, tem večja nevarnost grozila 225 je tudi naši Akvileji. Že 1. 238. po Kr. oblegal je cesar Maxi-minus Thrax skozi 22 dnij Akvilejo, ali brez uspeha, ker se je njegova lastna vojska proti njemu spuntala in ga ubila pod obzidjem akvilejskim. Drugo obsedanje je prebila Akvileja 1. 351., ko se je bil Julianus Odpadnik uprl pravemu cesarju Konstantiju. 230 Julijanova vojska je zvezala na reki Natisi po tri in tri ladije vkup ter postavila na njih velikanske lesene stolpe, ki so bili tako visoki, da so presegali višino mestnega obzidja. S temi stolpi približali so se oblegovalci popolnoma mestu ter streljali iz njih na brani-telje in še celo v mesto samo. Ali tudi to ni upognilo hrabrosti 235 in neustrašenosti Akvilejčanov, in Julijanova vojska bi bila zastonj obsedala mesto, ako bi ne bil med tem cesar Konstantij umrl. Tedaj pa je bilo brezuspešno vsako daljno bojevanje, in tako so Akvilejčani odprli vrata Julijanovemu vojskovodji, ki je priznavši hrabrost prebivalcev skoro vsem blagodušno odpustil. 240 Še hujši časi pa so postali za Akvilejo, ko so začeli gotski in hunski narodi rimsko državo napadati in celo v Italijo siliti. Sedaj ni bilo več mogoče izogniti se sovražnim navalom, kajti pot v Italijo drži ravno mimo Akvileje. V teh strahovitih časih se je pač jasno pokazalo, kako velike važnosti je bila Akvileja za obrambo 245 Eirna, in zatorej se ni zastonj imenovala „ključ Italije". Že koncem 1. 400. po Kr. potolče zapadno - gotski kralj Al arih rimsko vojsko ob staroklasični reki Ti m a vi (blizu sv. Ivana pri Devinu) in začne oblegati Akvilejo, ali brez uspeha, ker ni drugega učinil, nego da je popolnoma oplenil in opustošil okolico akvilejsko. 250 Ali pol stoletja pozneje prihrumi mnogo hujši sovražnik nad Akvilejo. L. 452. privali namreč kralj Hunov, grozoviti Atila, brezštevilne tolpe svojega grdega, čokastega naroda iz Panonije mimo Emone (Ljubljane), ktero je popolnoma razdejal, potem črez 255 H r ušico in skozi vipavsko dolino v nižino furlansko. Strah in groza sta oznanjala ta „bič božji"; razrušena mesta, goreča sela, razdejana polja in pa grdo razmesarjena trupla ubitih prebivalcev kazala so sled o vojski njegovi. Atila je razsajal tako grozovito, da se naš narod še dandanes s strahom in grozo spominja imena 260 njegovega, pripisujoč vse podrtine in razvaline grozovitosti „ kralja Atule". Atila začne četrto obleganje Akvileje. Njen hrabri branitelj Gaius Menapius zbere v naglici vojakov in živeža, oboroži mestno obzidje in pripravi vse, kar je potrebno za dolgotrajno obse-265 danje. Vojakov je bilo v Akvileji zadosti, ker je premnogo ljudij z dežele od strahu pred Atilom pridrlo v mesto; drugi pa so se rajši umaknili na primorske otoke, vzlasti na Grad pod Akvilejo. Ali ravno premnogo ljudstva v mestu bi bilo oviralo uspešno hrambo in prezgodaj použilo branilcem potrebno hrano. Zato je poslal Me-270 napius vso duhovščino z njih svetinjami, vse za bojevanje nesposobne može, ženske in otroke na otok Grad. Tako je bilo vse pripravljeno za trajno hrambo, in Huni, ki niso razumevali bojne umetnosti, vzlasti ne, kako se ima trdnjava oblegati, zaganjali so se brezuspešno v akvilejske zidine. Ker se mesto ni hotelo predati, 275 morali so si Huni po okolici iskati živeža in vsak dan bolj daleč hoditi po-nj. Tako so v kratkem času vso okolico opustošili in razdejali. Tri mesece so Huni zastonj oblegali Akvilejo; vsak dan jim je bolj ginilo upanje, da se bode mesto kdaj predalo. Vročina je 280 že hudo pritiskala, iz močvirnega zemljišča vzdigavala se je nezdrava para, bolezen je žugala in živeža ni bilo najti daleč okoli. Zat6 so začeli Huni mrmrati in od Atile zahtevati, naj jih odpelje naprej v solnčno Italijo. S težkim srcem odločil se je kralj privoliti v to zahtevo, ker je sam izprevidel, da niso Huni zmožni vzeti utrjenega 285 mesta, a na izstradanje ni bilo misliti ne. Ali ljudska vraža je prišla nenadoma Atili in njegovim Hunom na pomoč. Ko jezdi namreč Atila nekega jutra po svoji navadi okoli mesta, zapazi ptico čapljo, kako prenaša svoje mladiče z nekega stolpa pri obzidju. Brž skliče svoje vojskovodje, pokaže jim, kaj 290 dela ptica, in jim reče: „Glejte, ptiči slutijo bližnjo nevarnost, ki preti mestu, in zat6 se sele. Udarimo še enkrat krepko na tisti stolp in videli boste, da se zruši in vrata se nam odpro v mesto!" In res, vojskovodje so bili prepričani ter so oznanili četam to čudežno znamenje. Vsa vojska se zdaj vzdigne, zbere in uredi ter udari z vso silo na omeujeni stolp. Napad je bil tako hud, da se je kmalu 295 na tistem mestu začelo zidovje rušiti. Huni so to v velikem veselju opazili in toliko časa tisto stran naskakovali, dokler niso prebili zidu in napravili dosti širok vhod. Skozi to odprtino drla je vsa ogromna vojska v mesto. Zastonj je bila zdaj vsa obramba: Akvilejčani so morali položiti orožje in priporočiti se milosti sovraž- 300 nikov. Ali te niso Huni poznali. Začeli so mesto pleniti in ropati, pa tudi po nepotrebnem rušiti in zažigati. Poklavši več tisoč hrabrih boriteljev, zajahali so zopet svoje male ali iskre konjiče ter zleteli dalje po venetski nižini proti Ivonkordiji in Pataviju. Toda Huni še niso mogli zadati smrtnega udarca tolikemu 305 mestu, kakoršna je bila Akvileja. Tisti mestjani, ki so bili ušli morilnemu orožju in uničujočemu ognju, zbrali so se zopet, poklicali begunce z Grada nazaj, očistili trge in ulice, popravili poškodovane hiše in se zopet nastanili v starih svojih prostorih, kakor so vedeli in znali. Ali javna poslopja, svetišča in kipi so ostali sevMa 310 zrušeni in razdejani. Ali na to bilo je prebivalstvo že navajeno, ker so kristjani že takrat mnogo poganskih hramov in kipov potrli, ko je bil cesar Teodozij (f 395) strogo zabranil malikovalstvo. S kratka Akvileja si je zopet opomogla in čeravno se v svojem popolnem blišču ni nikdar več vzdignila, vendar je še nad sto let slula 315 kot mogočno trgovsko mesto. Leta 569. po Kr. pa pridrvijo črez vzhodne planine germanski Langobardi, posedejo vso gorenjo Italijo in napadejo tudi Akvilejo. Mesto ni imelo sedaj več svojega obzidja ter se ni moglo braniti. Zat6 se vzdigne patrijarh Pavlini, z vso svojo duhovščino ter prenese vse svetinje in cerkvene zaklade 320 lia Grad, kjer se stalno naseli in nove cerkve sezida. Langobardi so po Akvileji tako hudo razsajali, da se je Pavlinov naslednik, patrijarh Helija, 1. 579. gradskeinu cerkvenemu zboru pritoževal, kako stara Akvileja „ne more več prenašati biča brezbožnih Lan-gobardov". Zat6 je duhovščina in ljudstvo sklenilo, ne vrniti se 325 več v Akvilejo, temveč ostati na varnejših primorskih otokih, vzlasti na Gradu in E i al tu (današnje Benetke). Zat6 so prenesli tudi ime na Grad, imenujčč ga od iste dobe naprej „Novo Akvilejo". Poleg teh zvunanjih uzrokov imamo pa še nekoliko notranjih, zakaj je Akvileja tako popolnoma propadla. V šestem stoletju ni 330 bila ona več središče cvetočih dežel in živahni kupčiji. Okoli in okoli so jo obdajali divji, plenaželjni narodi, kterim se ni mogla braniti. Od vzhoda so pritiskali Hunom podobni Obri in malo za njimi tudi Slovenci, ki so se bili do 1. 600. že do italijanske meje 335 pomaknili. Zato si zastonj iskal mirti in varnosti v akvilejskem ozidju. Prebivalci so se rajši umikali na varnejše otoke, in zapuščeno mesto je začelo hitro razpadati. Vrhu vsega tega. začel se je še svet ob morju vedno bolj zniževati in voda je silila zmirom dalje v deželo. Kjer so bila poprej rodovitna polja, naredilo se je 340 počasi močvirje, zrak se je okužil in ljudje so zbežali iz teh nesrečnih krajev. Kar ni mogla divja sila doseči, to se je posrečilo mrzlici, in Akvileja je postala v srednjem veku to, kar je še dandanašnji. Vendar s pogansko Akvilejo ni propadla ob enem tudi krist-345 janska. Sveta vera, ktero sta sv. evangelist Marko in njegov naslednik sv. Mohor, prvi akvilejski škof (obglavljen okoli 1. 68.), oznanjala in utrdila, razširila se je bila in ukoreninila po bližnji in daljni okolici stare Akvileje, tako da je njena cerkev postala za Rimom najimenitnejša in da so se njeni pastirji začeli imenovati nadškofe 350 in malo pozneje cel6 patrijarhe. Akvilejski patrijarhi so spreobrnili tudi večino Slovencev k sveti veri in njih cerkvena oblast je obsegala vse slovenske zemlje na južni strani reke Drave. A tudi posvetni knezi postali so akvilejski patrijarhi, in sicer najpoprej na zemljiščih, ki so pripadala cerkvi akvilejski, po 1. 1077. 355 pa sploh po vsem Furlanskem in Goriškem ter v Istri in na Kranjskem. To svojo posvetno oblast so patrijarhi izgubili 1. 1418., ali cerkveno višje pastirstvo so izvrševali po slovenskih zemljah še do 1. 1751. Tega leta prekliče papež akvilejski patrijarhat in namesto njega ustanovi dve nadškofiji (v Gorici in Vidmu i. Tako je črez 1933 360 let po utemeljenju Akvileje utihnilo za vselej to ime v svetski zgodovini in še v domači, krajni povestnici se le redkokdaj več imenuje ! S. Butar. 157. Narodna bramba za časa turških bojev. Najslavnejšim dobam slovenske preteklosti smemo brez ugovora prištevati one žalostne čase, ko se je Slovenec skoro 300 let bojeval z okrutnim Turčinom. Res burna, grozepolna bila so ona stoletja, a zavest, narodni ponos in hrabrost naših pradedov se je 5 takrat kazala v svitu, v kterem bi se morali odlikovati tudi mi, njih potomci. Neprestano stoječ na braniku za vero in domovino, po večjem brez državne ali celo inostranske pomoči, branili so Slovenci sebe in domači hram sami. Polagoma so urejevali narodno hrambo, da je turške napade ovirala in slednjič ustavila. Seveda to poslednjo 10 svrho dosegli so stoprav po dolgih bridkih izkušnjah, po ogromnih žrtvah ljudij in premoženja tekom mnogih, dolgih let. Najprej je šlo za to, da se hitro zve po deželi, kedar je prestopil neprijatelj mejo slovensko. Izkušnje so namreč učile, da se je po navadnem načinu sovražni napad prepozno naznanjeval, da so 15 se brambovci zbirali, ko je Turek že dovolj naropal in požgal, in kedar so hoteli udariti nd-nj, popihnil je že skoro vselej črez mejo. Izmislijo si torej leta 1469. brzojav, kakoršen bi dandanes pač ne zadostoval. Napravljali so namreč ob turški meji vrh naših najvišjih gord velikanske grmade iz suhih, s slamo kritih drv. Poleg 20 grmad stali so močni možnarji in straže. Kedar se je prikazal Turčin, vstrelili so na najbližjem hribu trikrat ter zapalili grmado. Prav tako so delali na drugih vrhovih bliže in bliže glavnega mesta, in v kratkem so vedeli v Ljubljani, da je sovražnik v deželi. Kedar je bredel črez Kolpo, dajali so z gorečim brzojavom s 25 Plešivice pri Adlešicah ali pa z Vinice znamenje na Prelibl pri Poljanah, odtod na Zdihovo nad Kostelom, na Pridrikstein nad kočevskim mestom, potem na sv. Ane goro pri Ribnici, na Ortenek, k sv. Ahaciju pri Turjaku, na Ig in slednjič na grad ljubljanski. Ako je prihrul sovražnik pri Kostanjevici ali Metliki, poročali so 30 žalostno vest z visokega mehovskega gradu blizu Novega mesta proti Hmelniku, k sv. Petru pri Žužemberku, na Primskovo v litijskem okraju, zatem na Višnjo goro, k sv. Magdaleni nad Šmarijo in v Ljubljano. Če je pa nastopil slovensko zemljo na Krasu v Istri, pokali so možnarji na Učki gori, Grobniku, Klani, Šilertaboru 35 pri Zagorju, v Vipavi, Senožečah, na postojnskem gradu; z loškega gradu so dali glas Logatčanom, Vrhničanom in Ljubljančanom. Le-ti so turški prihod naznanjevali Gorenjcem. Na Šmarni gori, nad Kamnikom, pri sv. Marjeti pri Kranju, pri podružnici sv. Petra nad Begunjami, na blejskem gradu, Jesenicah in Belipeči gorele so 40 grmade in sosedom Korošcem z žarečimi pismenkami naznanjale strašno gorjč, ki preti slovenskim pokrajinam. Pogosto je Turek pohodil tudi lepo Štajersko; zakaj proti prepovedi svojega proroka zahlepel je včasih po žlahtni vinski kapljici. Tu so mu posvetili na Borlu, na Rogačkem hribu, na Črni gori pri Ptuju, v Ptuju, Rad- 45 goni in po drugod. Poglavitna straža na Kranjskem je bila v Metliki. Hrvatskim banom je bil nalog, sleherno sovražno pomikanje nemudoma spo- ročiti na Kranjsko in Štajersko. Pozneje so obstavili Donavo in 50 Dravo, kar je stajalo silno veliko novcev. Podložniki so stražili, grmade delali in zažigali v sili. Nosili so na dalje pisma sem ter tja, v kterih je bilo zaznamovano, koliko je sovražnikov, kje se prikazujejo, kam se pomikajo itd. Strel, goreče grmade in zvonjenje je deželjane opominjalo pre-55 teče nevarnosti. Kranjsko plemstvo se je združilo v vojno krdelo, vselej pripravljeno udariti na neprijatelja. Plemenitaši, samostani moški in ženski, mesta in trgi, dajali so po premoženju ali številu kmetov po jednega ali več v orožju vajenih hlapcev jezdačev. Kdor ni mogel sam priti, poslal je namestnika. Navadno je bila 60 ta četa razdeljena v dva oddelka po deželnih barvah z višnjevim iu rumenim pasom, v sili pa še v tretji in četrti z višnjevo - belim in rumeno-belim pasom. Po potrebi bila je ta vojska različnega števila. Zapovedovali so jej po jeden stotnik, dva poročnika in dva zastavnika. Nosili so ovratnike iz losove kože, ki je takrat slovela 65 kot kroglam neprodrljiva, čelade s peresom in široke pase v deželnih barvah. Razven samokresov in mečev nosili so tudi kratke puške, karabinkam podobne. Vsak konjik stalne vojne je na leto prejemal iz deželne blagajuice po 50 gld. Mesta so varovali in branili posebni stražniki, najemniki in mestjani sami, ki so morali imeti svoje 70 orožje shranjeno v orožnicah. Zadnja omenjenih čet je bila, kakor je lahko razvidno, jako slaba, kedar je Turčin prirohnel v množnem številu. O takih prilikah dvignil se je ves narod: črna vojska. O potrebi je namreč deželni glavar poklical na boj vsakega SOtega, 30tega, 20tega, v 75 najhujši sili celo vsakega lOtega moža, ki je znal sukati meč in dobro meriti. Deželui glavar je imel po sklepu inšprukskega zbora 1. 1518. pet poštenih, zvedenih mož poleg sebe, s kterimi se je posvetoval, kaj in kako storiti v pojedinih slučajih. Ako se dežela sama ni mogla uspešno braniti navalu, prihitele so sosedne na 80 pomoč. Tudi Benečanje so po prvem turškem napadu na Furlanijo uredili deželno brambo za mesta in okolice. Poslednja je morala dajati po 20.000 mož, država jih je preskrbljevala s potrebnim orožjem. Beneško mesto je bilo razdeljeno na šest okrajev, izmed kterih je sleherni imel po dva predstojnika, ki sta sestavljala imenike oro-85 žencev za svoj okraj. Šest oskrbnikov je čuvalo, da je bila vojska vselej pripravna na boj. Sicer je bila deželna vojska le za brambo domačije, toda mnogokrat so jo pošiljali tudi v vnanje dežele, kar pa je bilo skoro vselej škodljivo; kajti Turčin se je le prerad takrat prikradel v naše pokrajine, kedar so se njih junaki bojevali drugod. In če so bili 90 tudi domd, kaj je premoglo primerno malo njih število proti divjaku, kterega je bilo včasih kakor listja in trave! Kako okorui so bili taki oklepniki proti čilim Turčinom, ki so na lahkih konjičih vihrali po deželi kakor hudourniki! Predno se je zbrala črna vojska, koliko so v tem že naropali, podavili in požgali; saj je dokazano, da 95 je nevernik kakor besen premeril v treh dneh vso Kranjsko! Tako zvana stalna vojska je bila po večjem razkropljena po vladarskih gradovih. Bili so pogostoma razuzdani najemniki iz raznih vetrov, njih poveljniki tujci, ki so le skrbeli, kako ohranijo posestva gospodarju svojemu, ali ki so se cel6 med seboj prepirali ali napa- 100 dali. O takih okoliščinah niso se mnogokrat zmenili za gorjč, ki je stiskalo deželjane. Slovenci so se tedaj navadno branili sami. Na ravnem polju pa se niso mogli vselej pomeriti z dobro oboroženimi, urnimi in številnimi Azijati; zato so se umikali v naravno zavarovane kraje, na pr. visoke planine, podzemeljske jame, temne, 105 goste šume ali za trdno zidovje. Najpripravnejše so bile pred vsemi cerkve, stoječe navadno na visokih strminah; močno obzidane dajale so pobožnim pradedom našim posebno zavetje. Bili so v božjih rokah, tako rek6č v hramu, kterega si je izvolil Bog v bivališče med človeškimi otroki. Ta misel jih je navdajala z višjim pogumom, 110 večjo srčnostjo; zakaj ako je Bog z njimi, kdo je zoper nje! Cerkvice so bile pa sploh pretesne za vse, ki so iskali zavetja v njih. Poleg tega se nikakor ni strinjalo z božjo častjo, v njegovo hišo tirati živino, nositi živeža in drugih potrebščin. Treba je bilo okoli cerkve posebnega, močnega zidovja, po več stolpov, hramov 115 za hrano, hlevov za prignano živino, orožnic, itd. Tako obzidane in utrjene cerkve imenujemo tabore. Brez pretiranja rečemo: tabori so prav narodne trdnjave. Narodne sile so jih zidale, narodni um jih je urejeval, narodna hrabrost branila. Oglejmo si jih nekoliko! 120 Trdno cerkev s pokopališčem vred obdaje mogočno, visoko obzidje. Vsaj pri vhodu stoji trden stolp, kakor v Osilnici na Kolpi; pogostoma jih je po več. Razdeljeni so v nadstropja. Pri tleh so bili hrami za vino, hrano, žito in hlevi za živino, ob zidovju pa mostovži ali galerije in line, skozi ktere so streljali. V dobro ure- 125 jenih orožnicah večjih taborov imeli so ogromno smodnika, žvepla, svinca, topov na podstavkih ali kolesih in drugega jednakega mo-rilnega orodja. Pogrešali niso vsakojakih pušek, sabelj, mečev, sulic, bandaljerov (jermenov, na kterih so visele lesene s strelivom 130 nabasane pušice), bobnov, piščalij, kijev, kos itd. Življenje v taborih je bilo jako živahno. Možje, kterih soseske so zidale tabor, shajali so se vsako leto, pregledovali taborsko premoženje, omišljevali si potrebnih stvarij in volili gvardijana in nekoliko kapitanov. Prvi je hranil ključe taborske ter bil odgo-135 voren za vse premoženje in orodje njegovo. Izmed kapitanov izde-laval je najimenitnejši račune, ostali so mu donašali kazenske in darovane novce, s kterimi so popravljali tabor in ga z živežem oskrb-ljevali. Grradjanski sodnik nap6sled, ki je bil navadno kak bližnji plemenitaš, imel je denarje v varstvu in nadzoroval stanje trdnjavino. 140 Takih taborov je bilo po Slovenskem mnogo. Ostanke zata-borjenih cerkev nahajamo iia Kranjskem med drugimi pri sv. Egi-diju v Repnjah, v Cerkljah, Dobu, na Krtini z dvema štiri - oglatima stolpoma in mostom, na Goričici s čvetero - ogelnim stolpom, v Komendi, Preddvoru, pri podružnici sv. Kunigunde v ihanski duhov-145 niji še dandanes imenovani Tabor; v Cešnjicah, nad velesovskim samostanom, v Podbrezju na Gorenjskem. Na dalje so bili utabor-jeni Poljanski cerkvi nasprotni hrib z imenom Tabor, Primskovo, tabor Zagradec v šmarski dekaniji, Pletrije, Mirnapeč, sv. Miklavž pri Turjaku, Gotenice, Starilog, Morelj, Moravice, Koprivnik na 150 Kočevskem, sv. Janez pa tabor pri Čomošnjicah, Osilnice ob Kolpi, Semiška cerkev z okroglim stolpom, Zaklanec v horjulski duhov-niji, sv. Križ pa Tabor pri Logatcu, Studeno, Begunje, Šilertabor pri Zagorju postavljen 1. 1471., Košana, Slavina in drugi. Na Štajerskem so bili razven že omenjenih krajev, kjer so 155 stale straže, Žavec, Bistrica, Zajcklošter, sv. Lambert; na Koroškem cerkev sv. Štefana in Kozme na Grobniškem polju, samostan sv. Jurja; na Goriškem: Bovec, Črnica, Gradiška, Foljana in dolga vrsta okopov od Sočinega izliva blizu Ogleja do Gorice. Ako povzamemo k tem taborom še vse utrjene, močno z okopi, 160 rovi, nasipi, jarki, visokim zidovjem zavarovane samostane, gradove, trge, mesta in navlašč za obrambo postavljena poslopja, vidimo z duševnimi očmi na slovenski zemlji le jeden velikanski tabor, jedno trdnjavo prepolno topovja in orožja. Njeni prebivalci so bili vedno opasani in noč in dan pripravljeni, da zgrabijo kletega sovražnika, 165 ki jim je hotel vzeti vero in svobodo. Kako so se vedli taborjani o priliki turškega napada? Prizor je pretresljiv, vreden, da si ga naslikamo. Kedar so goreče grmade na visočinah, streli iz možnarjev, rudeči petelin zapaljenih vasij, plat zvon& iz bližnjih zvonikov ali urni sli naznanili grozno novico, da je Turčin v deželi, gnali so seljaki ljubo živinico v tabor in 170 znesli tja, kar se je dalo, ako niso rajši svojega blaga poskrili v duplinah in jamah. Možaki, po priliki dobro oboroženi, stopijo na mostovže okoli zidovja, v line nastavijo nabite možnarje in puške. Ženske obstopijo nakopičene groblje in kuhajo smolo; stari ljudje, otroci in za boj nesposobni pa se poskrijejo po hramih in kleteh, 175 ali pa hite v svetišče klicat Bogd na pomoč. Ako so sovražne čete naskočile tabor, niso taborjani rok križem držali: obsipali so jih s kroglami, in ženske so valile velikanske skale v nižavo. Goreče smole, vrele vode, neugašeno apno je kar deževalo na nevernika. Ivakošno pehanje, kolika gneča med ljudmi in živino v tesnem 180 taboru! Najpogumnejši, pogostoma domači duhovnik, vnemal je z zgovorno besedo in dejanjem omagujoče malo krdelce kristjanskih junakov k srčnosti, da so do poslednjega moža odbijali besne naskoke krutega napadovalca, in mnogokrat so slavno odpodili nešte-vilne trume sovražne. Cel6 iz trdnjave spuščali so se marsikteri- 185 krat za begočimi Turčini! Turške glave na drogih, nevernim krempljem odvzeti plen, kakor ženske, živina, cerkvene in druge dragocenosti, pričali so mnogokrat, da ni bilo njih junaštvo brez uspeha. Toda gorjč, trikrat gorje pokrajini, ki jo je preobvladal ljuti osmanlij! Kri in razdejanje je bilo njen delež. Neusmi- 190 ljeno je barbar posekal borne starce, oskrunjal poštene slovenske žene in deklice, možake, mladenče, otroke pa gnal z živino vred v sužnost, da so razširjali kot janičarji slavo turškega polmeseca! Kar ni mogel vzeti seb6j, ugonobil je požrešni plamen. Kdo more opisati bridkosti, šteti solze, ki so jih o takih priložnostih učinjali 195 neverniki našim dedom! Kjer je malo poprej donela vesela pesmica, kjer sta kraljevala mir in sreča, razsajal je bojni hrup, tužno je odmevalo ječanje ranjenih, vpitje odpeljanih, jok ostalih! Zgodovinarji čestokrat na dolgo in široko opisujejo, kaj je dovršil ta ali oni vladar, ta ali oni imenitni mož: o bridkih solzah, 200 ki so jih točili naši očetje, o junaških delih, ki so jih oni doprinašali v taborih, na teh nemih gomilah svojih pradedov, molči povestnica, in junake pokriva zemlja, ktero je močila njih dična kri slovenska. Le iz ponižne pripovedke, iz junaške pesni doni še njih slava in bode donela na veke! J. Parapat. 205 7i i v o t o p i s. 158. Ivan Kacijanar. Jedva je bilo preteklo sto let, odkar so se naše dežele mirno razvijale pod mogočnim žezlom habsburškim, in že jim zapreti najhujši sovražnik kristjanske vere in evropske omike, divji Turek. Osmanski Turki so bili 1. 1356. prebrodili na splavih morsko ožino 5 med Azijo in Evropo ter postavili (1. 1363.) svojo prestolnico v Drino polu. Od tod niso žugali samo Carigradu, nego udarjali so s tako nezaslišano silo na srbsko in bolgarsko državo, da so ju po krvavi bitki na Kosovem polju (na sv. Vida dani. 1389.) popolnoma spravili v svojo oblast. Tako so se približali meji ogerske 10 države in v bitki pri Nikopolu ob dolenji Donavi (1. 1396.) po-tolčejo ogerskega kralja Sigismunda in njegove pomočnike iz zapadue Evrope (Francoze). V tej bitki so se tudi Slovenci pod vodstvom celjskega grofa Hermana II. prvikrat merili s Turki. Tri dni po tej bitki razlili so se Turki kakor silna povodenj po vsej Ogerski 15 gor do Bude, poplavili Srem, in jedna tolpa je pridrla ob Dravi navzgor celti pred mesto Ptuj. Pri tej priložnosti stopili so torej Turki prvikrat na zemljo slovensko. Od takrat začeli so se redni turški napadi na Ogersko iu na Slovenijo. Čeravno ste med tema in med turško državo stali še 20 kraljevini Bosna in Hrvatska, vendar niste imeli zadosti moči, turško silo odbijati ali jo ustavljati na svojih mejah. Ponosna Bosna je morala kmalu upogniti svoj tilnik pod turški jarem (1. 1462.), in turška meja se je pomaknila do Save in Une. Iz Bosne ponavljali so Turki v zvezi s tistimi Bošnjaki, ki so bili iz koristolovja spre-25 jeli Mohamedovo vero, svoje navale na slovenske dežele. Njih navadna pot je peljala iz Sarajeva črez Travnik, Jajce, Bihač, Modruš in Ogulin do Vrbovskega. Tu so se obrnili ali proti Ljubljani črez Kostel, Kočevje, Ribnico in Turjak, ali pa proti Goriškemu in Furlanskemu črez Reko ter dalje po Istri in Krasu do 30 Gorice. S Kranjskega in Goriškega drli so Turki mnogokrat tudi na Koroško; na Štajersko pa so prihajali navadno iz Slavonije in ogerske nižine. Doba najhujših turških navalov na ogerske in slovenske dežele začela je 1. 1520., ko je nastopil vlado najslavnejši sultan turški Solejman II. (1520—1566). L. 1521. premaga on Beligrad, 35 ključ do Ogerske, 1. 1526. potolče ogerskega kralja Ljudevita II. pri Mohaču, osvoji Srem, velik del Slavonije, Liko, Krbavo in vso celinsko Dalmacijo ter pridrvi 1. 1529. cel6 pred Dunaj, ali ni ga mogel vzeti. Tako so razširili Turki svojo oblast cel6 do praga zemlje slovenske: kaj čuda, ako so začele te dežele misliti na resno 40 obrambo svojih mej! Stanovi tako imenovane „Notranje Avstrije" zahtevali so neprenehoma na vseh deželnih zborih od cesarja Ferdinanda, naj utrdi hrvatsko mejo in tako zavaruje svoje podedovane dežele turških napadov. In res nahajamo že 1. 1522. po gradovih ob hrvatski meji stalne posadke, ktere so dobivale orožje in 45 strelivo od cesarja, za njih hrano in plačilo pa so morali skrbeti jedino le stanovi slovenskih dežel. Tako je bil postavljen temelj vojaški krajini. Za stražnike prijemali so navadno „uskoke" (begunce pred turškim nasilstvom) in dajali jim za užitek zemljišča ali pa stalno plačo. Toda morali so se obvezati, da bodo vedno 50 čuvali turško mejo in da bodo zmirom pripravljeni, z orožjem odbijati turške napade, ali ko bi to ne bilo mogoče, pa vsaj po brzih poslih, kresovih in drugih znamenjih sosednim deželam naznanjati bližujočo se nevarnost. Prvi vrhovni zapovednik vojaške krajine bil je grof Nikolaj Salm, drugi Nikolaj Jurišic, tretji pa naš slavni junak 55 Ivan Kacij anar. Kacijanar je bil ud tiste plemenite rodovine, ki je imela že v XIII. stoletju svoja posestva okoli Gornjega grada na Štajerskem in ki je prijela bržkone svoj priimek od gradu Kazenstein ob Paki blizu Šoštanja. Od 1. 133*. nahajamo več Kazensteinov kot 60 vazale Gornjegradčanov. Ali v prvi polovici XV. stoletja poprodali so Kacijanarji svoja posestva v savinjski dolini in pri Šoštanju Celjanom ter se preselili na Gorenjsko v okolico radovljiško. L. 1476. beremo prvikrat o Kacijauarskih posestvih v Begunjah. Oče našega junaka bil je Lenart Kacijanar in mati Uršula, 65 sestra imenitnega državnika Žige Herbersteina iz Vipave. O Ivanovi mladosti nam ni nič znanega. V javno življenje stopil je prvikrat 1. 1525., ko so ga bili kranjski stanovi poslali k zboru notranje - avstrijskih odbornikov v Wolfsberg. To kaže, da je moral biti v deželi obče priljubljen in spoštovan mož. Tudi v orožju in 70 vojskovanju bil je dobro izurjen, ker ga odbor še istega leta pošlje kot stotnika in Jurišicevega namestnika v vojaško krajino s 60 gld. 21* mesečnine. Z Jurišicem vred bil je Kacijanar imenovan tudi cesarskim poverjenikom, ko so imeli Ferdinanda voliti za kralja hrvat-75 skega. Kot tak otvori na novega leta dan 1. 1527. hrvatski volilni shod na gradu Geti na (blizu Slujiua) ter predloži zbranim veli-kašem Ferdinandova obečanja, kako misli skrbeti za obrambo Hrvatske in Kranjske. Na Kranjskem bil je Kacijanar stotnik deželnih brambovcev. S temi je šel po letu 1527 na Ogersko v 80 pomoč kralju Ferdinandu in se je odlikoval v več bitkah na gorenjem Ogerskem. L. 1529. bil je imenovan za splošnega vojaškega poveljnika v Notranji Avstriji in kot tak dobil je tudi vrhovno zapo-vedništvo v vojaški krajini. Spomina vredno je, da ga ogerski zgodovinar Jovius imenuje „po rodu Hrvata", bržkone ker je poleg 85 slovenskega tudi hrvatski govoril. Pod Kacijanarjevim vodstvom stalo je 1. 1529. ob turški meji 2000 pešcev, 500 konjikov in nekoliko topničarjev. L. 1530. poviša cesar Ferdinand Kacijanarju plačo. Poleg navadnih 500 goldinarjev na leto dal mu je še po 1000 gld. vsak 90 mesec ob času vojne. Njemu so bili podredjem jeden poročnik, jeden vojni tajnik, vojaški kaplan na konju, jeden trobec, 12 rano-celnikov, 10 lahkih konjikov, 8 trabantov in jeden voz. Stroške za vse to morala je plačevati kranjska dežela. Za drugo posadko pa ste doprinašali Štajerska in Koroška. Tako vidimo, da so v XVI. 95 stoletju vse slovenske dežele složno postopale v obrambi svojih mej in skupno nosile vse stroške. V odborniški skupščini zastopnikov iz omenjenih slovenskih dežel, ki se je bila 1. 1530. zbrala v Slovenjem gradeu, določilo se je natanko, kako se ima turška meja utrditi in za bran pripraviti. Izvršitev teh sklepov izročili so 100 Kacijanarju, in cesar mu je vrhu tega še naročil, naj skrbi za ute-meljenje „bojnega brodovja", ker so imeli Turki svojo mornarico že na ustju reke Zrmanje. L. 1531. nadaljevali so poslanci v Spodnjem Dravbergu posvetovanja o brambi kranjske in štajerske meje. Določbe teh dveh zborov so dolgo veljale kot pravilo in 105 vodilo vsej mejni brambi. L. 1532. moral je Kacijanar s Hrvatskega na Štajersko, da je opazoval od te strani Solejmanovo vojsko, ki se je približevala K i s e g u. Ko pa je bila ta koncem avgusta primorana, vrniti se nazaj na Turško, spustil se je Kacijauar za njo, dotekel jo pri IlOFernici ter jej potolkel okoli 8000 mož. Pri Mariboru pa je odbil Sigismund Višnjegorski tri turške napade, in sovražnik se je moral umakniti črez viniške prehode nazaj v Slavonijo, kjer se je bil ob tistem času že popolnoma udomačil. Tja mu Kacijanar ni mogel več slediti, ker mu je pomanjkovalo denarja iu vojakov. Pač pa se je obrnil s kranjskim konjištvom in deželnimi brambovci 115 proti Bosni ter je moreč in pleneč pridrl naglo pod turško trdnjavo Ud b ino, kojo so takrat smatrali glavnim zbirališčem vseh turških napadov in za ključ do kranjske meje. Kacijanar se je torej pripravljal, da bi si to trdnjavo pridobil in tako odstranil nevarnost turške sile. Ali na njegovo veliko žalost sklenil je cesar mir s 120 Turki, in Kacijanar je moral dne 21. prosinca 1. 1533. ustaviti tako srečno započeto bojevanje. Cesar Ferdinand je odmenil sedaj našemu slavnemu junaku drugo bojišče. Hotel je namreč konečno poračunati s svojim proti-kraljem na Ogerskem, z Ivanom Z a p olj s ki m. Zato je zahteval 125 1. 1536. od svojih dednih dežel „splošno pošiljatev vojakov". In slovenske dežele so mu dovolile v ta namen 2200 pešcev, 800 težkih in 2000 lahkih kotijikov, ne glede na osebno udeležitev plemstva. In glavnim zapovednikom tej vojski bil je imenovan dne 10. junija L 1537. naš Kacijanar. On je vodil osebno Kranjce in Goričane, pod njim 13C pa so služili poveljniki drugih oddelkov, na pr. vodja Štajercev deželni glavar Ivan Ungnad, vodja Korošcev E r a z e m Mayer, poveljnik Čehov grof Albrecht Schlick itd. Vsa vojska je štela 24.000 mož. Vojsko je vodil Kacijanar po letu 1537 ob Dravi navzdol proti 135 Oseku, da bi to trdnjavo Turkom izpulil ter jih oviral Zapoljskemu priti na pomoč. Ali ta vojna je končala nesrečno za Kacijanarja in je bila uzrok njegovi prezgodnji smrti. Že hitro s početka pokazala se je nesloga med posameznimi tolpami, vzlasti med Čehi in Štajerci. Češki vodja ni maral za Kacijanarjeva povelja, nego delal 140 je na svojo roko. Kmalu se pokaže tudi pomanjkanje hrane, za ktero ni zadosti skrbel zagrebški škof, kakor je bil obvezan za to. K vsemu temu pridružile so se še dolgotrajne nevihte in večdnevno deževje, tako da so konji do trebuha stali v vodi in da se je v Kacijanarjevi vojski porodila bolezen, za ktero je v kratkem času 145 pomrlo 800 pešcev. Kljubu tem nezgodam pride Kacijanar pod Osek, utabori se na vzhodni strani mesta in sili Turke na odločilen boj. Ali turški paša je znal, da nima Kacijanar hrane, in zatč je ostal miren v svojem taboru, samo z nasipov in ozidja streljal je na Kacijanarjevo 150 vojsko. Vrhu tega dal je še razširiti novico, da se bližajo nove turške čete Oseku na pomoč. Tako je postalo stanje kristjanske vojske neznosno, in vsi vodje sklenejo jednoglasno, prepustiti sovražniku vse vozove in topove ter se umakniti (9. oktobra) nazaj proti Valpo-155 vemu. Ali jedva so se začeli umikati, bil jim je že paša za petami in pritiskal z vso silo na nje. Vsled tega prešine velik strah Kaci-janarjevo vojsko, nikdo se ne zmeni več za njegove zapovedi in vsak le misli na svojo rešitev. Nekteri vojvode zapustijo Kacijanarja po noči in še predno je dal s trobento znamenje, razpršila in izgu-160 bila se je njegova vojska na vse strani. Samo Tirolci, Avstrijanci, Korošci in nekaj Kranjcev ostalo je še. Ali ti so se zastonj branili turške premoči in bili so skoro do zadnjega moža posekani. Novica o izgubah pri Oseku je zel6 nemilo dirnila kolikor dvor, toliko vse avstrijske dežele. Nevolja črez plašljive vojskovodje bila 165 je splošna in razdraženost toliko večja, ker se je zastonj žrtvovalo toliko nadepolnih življenj. Zat6 so začeli povsod skladati porogljive pesni o Kacijanarjevem begu. A ta je sestavil obširen zagovor in ga poslal cesarju, vrhu tega pa se je podal še osebno v Krems, potem ko mu je bil cesar zagotovil varno potovanje skozi tri mesece. Ali 170 vsa opravičevanja niso mogla prepričati njegovih sodnikov, in dali so ga zapreti. Dne 31. prosinca 1538 pa pobegne iz svoje temnice in pribeži na Hrvatsko, kjer mu grofa Nikolaj in Ivan Zrinjski izročita svoji trdnjavi Kostanjico in Dubico. Hrvatski plemiči so mislili porabiti Kacijanarja proti cesarju Ferdinandu, ker so vedeli, 175 da se ne more več sprijazniti z njim. Zato so ga napeljali, da se je začel dogovarjati z Zapoljskim in celo s Turki. Prigovarjali so mu, da postane lahko na Hrvatskem najuplivnejša oseba in tedaj bode mogel on cel6 Ferdinandu samemu staviti pogoje. Kacijanar je šel na te limanice ter sklenil s plemiči pravo zvezo proti Ferdi-180 nandu. Ali cesar napravi nenadoma mir z Ivanom Zapoljskim, in to je kakor strela z jasnega neba osupnilo zarotnike. Vsak se je hotel na lepem izvleči iz te spletke in se zopet sprijazniti s Ferdinandom. Ali Kacijanarju ni bilo to več mogoče. Pot nazaj mu je bila zaprta; zat6 je moral naprej, kakor kamen, ki se po bregu zatrklja 185 in ne ustavi poprej, dokler ne pride v dolino in se tam ob debelejših skalah ne razbije. Ko je bil Kacijanar od cesarja za izdajalca in sovražnika razglašen, od svojih prijateljev zapuščen in vseh svojih posestev oropan, udal se je popolnoma Turkom. S tem pa je bila sklenjena njegova osoda. Nikolaj Zrinjski se je bal, da bi 190 Kacijanar ne izdal njegov grad Kostanjico Turkom, in zato ga prebode dne 25. oktobra 1. 1538., ravno ko sta se med kosilom prijazno pogovarjala. Njegov brat Jakob se je potrudil, da je dobil od Zrinjskih Kacijanarjevo truplo, in dal ga je zakopati v samostanski cerkvi v Gornjem gradu. Na grobni ploči je izdolbena podoba pravljice o lisici, ki je bila čapljo povabila na kosilo, ali jej potčm 195 zavila vrat in jo pojedla. Kacijanarjevi sinovi so mladoletni pomrli, njegovi hčeri Školastiki pa je blagodušno plačal cesar sam njeno doto. S. Rutar. 159. Žiga Herberstein. Žiga Herberstein, naslavnejši avstrijski državnik v prvi polovici XVI. veka, rodil se je na kranjski zemlji, v lepi vipavski dolini dne 24. avgusta 1. 1486. Med najstarejše domače plemenitaške rodbine pa niso Herbersteini spadali; pravi dom jim je bil grad tega imena na gorenjem Štajerskem poleg Bistrice. A že začetkom 5 XV. veka bila se je betva tega rodu preselila na Kranjsko in Primorsko. Andrej Herberstein (f 144-') je postal glavar postojnski in kraški in lastnik nekterim grajščinam v teh krajih. Njegovo dostojanstvo in imetje je podedoval sin Lenart (f 1511), kteremu je bil 10 cesar za mnoge zasluge podelil grad vipavski. V tem prekrasnem kraju, čegar italijansko podnebje so slavili mnogi pesniki, rodila se mu je lepa kopica otrok in med njimi kot tretji sin naš Žiga. Najbolj znana sestra Žige Herbersteina je Uršula; postala je soproga gorenjsko - kranjskega viteza Lenarta Kacijanarja in bila mati 15 znamenitega vojskovodje Ivana Kacijanarja, čegar častno življenje je šiloma roka bratov Zrinjskih pretrgala; imeli so ga na sumu, da hoče Hrvatsko Turkom izdati. Izmed bratov Žigovih odlikoval še je najbolj Juri kot poveljnik cesarskih čet v kmetskih puntih oso-bito na južnem Štajerskem. 20 Boditelji Žigovi so bili dolgo časa v velikih skrbeh za življenje dečkovo; kajti bil je silno šibek in bolehen. Zaraditega ga je poslala bogoljubna mati na slavno božjo pot v Loreto na Laškem, da bi ondi izprosila zdravja za svojega ljubljenega sinčeka. Prvi pouk je prejel sedemletni deček v Vipavi; naučil se je ondi dveh 25 jezikov, nemškega, ki so ga govorili v domači hiši in v olikanih krogih, in pa slovenskega, ki ga je govoril narod tam okoli. Dasi je moral Žiga, ker se je marljivo učil slovenščine, marsiktero grenko čuti iz ust svojih ošabnih vrstnikov, učil se je vendar tako pridno tega jezika, da ga ni pozabil niti v moških letih, ko je, rano osta- 30 vivši svoj rojstni kraj, le redkokrat še bival na slovenskih tleh. Kot siv starček oziral se je s ponosom na prva leta svojega šolanja; kajti znanje slovenščine mu je bil ključ, ki mu je odprl vrata do temeljitega spoznavanja iztočnega slovanstva; jako dobro mu je ta 35 jezik tudi služil povodom diplomatskega poslovanja v Poljakih, Rusih, da celo v šotoru Solejmanovem. Nekaj časa bival je potem naš Žiga na Koroškem in 1. 1497. so ga poslali na Dunaj, v slovečo in živahno cesarjevo prestolnico, kjer so bile znamenite šole humanistov in kjer je cvetelo duševno 40 življenje deloma vsled podpore cesarja Maksimilijana samega. Ondi je najprej dovršil nekake srednje šole in nat6 prestopil na vseučilišče. Zaradi odlične marljivosti so ga tudi na Dunaju pikali labko-umni vrstniki z „doktorjem", ali ta pritikljej nikakor ni žalil Žige; odrezal se je posmehovalcem prav možato, češ da je tem več vre-45 den od puhlih svojih vrstnikov, čim bolj jih presega glede vede in znanja. Že v tako mladih letih zaničeval je torej Žiga prazne predsodke svojega stanu, in to svedoči, da se mu je že tedaj utrdil duh v treznem in resnem mišljenju. Kar se mu je videlo ničemurno 50 in podlo, ni imelo za-nj niti najmanjše vrednosti. Plemenita duša njegova pa se kaže tudi v dosmrtni hvaležnosti, s ktero se je spominjal svojih učiteljev; točno je živel po nasvetih onega učitelja, ki mu je pri slovesu naročal, naj nikdar ne neha nadaljevati izobra-ženja svojega duha in naj vsaj po jedno uro na dan vedi posveti. 55 Držeč se stare prislovice, ki veli, „da biva v zdravem životu tudi zdrava duša", in glede na šego one dobe in posebno plemiškega stanii, učil se je Žiga tudi v orožju in vseh viteških vajah. Na ta način si je izuril svoje telesne sile in utrdil zdravje. Dovr-šivši v osemnajstem letu šole, bilo je duševno in telesno njegovo 60 izobraženje v najlepšem soglasju. Ker pa je bil tudi vešč raznih jezikov, bil je bogato nadarjeni mladeneč pripraven za težavne in mnogovrstne naloge v javnem življenju; kar mu je še nedostajalo glede dvorjanske olike in okretnosti, to si je prisvojil na dvoru Maksimilijana I. (1493 — 1519). Dve leti je prebil v obližju ce-65 sarjevem in z vedno potujočim dvorom prehodil je marsiktero deželo. Ker je bistro vladarjevo oko kmalu spoznalo neobičajno nadarjenost viteškega dvorjana, potegnila ga je za vselej milost cesarjeva v dvorsko službo, in zdaj se je bistril potujočega Žige um, širil se mu duševni obzor, in on je jel spoznavati ljudi in dežele, zasebne in 70 javne razmere. Hitro je bilo Žigi prekoračiti prag med brezskrbno mladostjo in resno dobo moškega življenja in delovanja. A to življenje je bilo zct-nj dosledno nadaljevanje one dobe, ko se je marljivo učeč se pripravljal za dejansko ulogo. Vestni šolar se je izpre-menil v vestnega, neumorno delujočega moža. Tudi odsihdob bil 75 je živ, vnemajoč zgled človeka strogo vse dolžnosti izpolnjujočega. Takih mož pa je bilo tedaj Avstriji tudi sila potrebno. Kdor je torej čutil v sebi sposobnost in nagon, tega je kmalu burno življenje potegnilo v peneče svoje valove. Ona doba je bila za Avstrijo neizmerno važna. Takrat so 80 zjedinili Habsburžani s svojimi dednimi deželami kraljestvo češko in ogersko in iz navadne nemške kneževine so napravili mogočno vele-vlast. Pa kakošni viharji so motili in glede Ogerske v istini deloma tudi zabranili izvršitev tega svetsko - zgodovinskega razvoja! Kolikor sosedov, skoro toliko sovražnikov je obdajalo državo ; najhujši 85 nasprotniki so bili Francozi, Benečanje, Turki in Ivan Zapoljski, ki je hrepenel po kroni sv. Štefana. Vernih zaveznikov, pravih prijateljev pa iščeš skoro zaman v onih osodepolnih letih. Prispodab-Ijati se smejo naši dedje onega veka tistim Izraelcem, ki so si opasali meč, ko so gradili prvo ozidje svetemu mestu, a morali 90 biti pripravljeni, takoj braniti dom proti navalu sovražnih sosedov. Tudi naš Žiga je moral iti v boj proti Turkom in Benečanom; priboril si je v benečanski vojski viteštvo. Bojišče so bile slovenske pokrajine notranje-avstrijske. Bogata ljudovlada beneška je namer-javala utrditi podlago svojega obstanka z osvojenjem vseh primor- 95 skih dežel, med njimi tudi Goriške, Trsta, Istre in notranje Kranjske. Hoteli so odriniti Avstrijo od morja, zapreti jej trgovino po južnih krajih ter zadati smrten udarec našemu obrtu in blagostanju. Uničiti te nakane velevala je udanost do vladarja in dinastije, pa tudi lastna korist istih dežel. Krepko so se postavili Benečanom v bran 100 sinovi goratih pokrajin; poslušni ljubljenemu Maksimilijanu oteli so domovino pretečega jej sramotnega pogina. Štajerci so poslali nekaj čet na Kras in z njimi je šel v boj tudi Žiga Herberstein in se tako odlikoval, da so ga na glas hvalili poveljniki in cesarju priporočali. 105 Običajne surovosti razuzdanih vojakov za one dobe pa Žiga ni poznaval; moško njegovo vedenje je primoralo podložne vojake brzdati nagon za nečloveške čine. Blizu Labinja v Istri so prestrašeni prebivalci zbežali v cerkev, da bi rešili življenje, in znesli so va-njo nekaj svojega imetja. Žigovi vojaki so hoteli cerkev naskočiti, po- 110 moriti ljudi iu polastiti se plena; ali Žiga jim je to prepovedal, in pokorili so se mu. Mnogo nevarnejši od Benečanov pa so bili iztočni sovražniki Avstrije in vse kristjanske Evrope —■ Turki. Skoro sleherno leto 115 so pridivjali k nam, pustošili dežele, morili ljudi, ki jim niso bili za rabo, cvet naše mladine pa so tirali sebčj. Celo na krasnem hramu sv. Štefana na Dunaju hoteli so dušmani sv. križ zameniti s polmesecem. V neprestanih bojih zoper te silovite nasprotnike krvaveli so tudi naši pradedje; med njimi se je odlikoval nečak Žige 120 Herbersteina, Ivan Kacijanar, s kterim je 1. 1532. hitel z Dunaja na Štajersko, da bi zabranili Turku osvojiti si Gradec. Z njim se je vrnil nato Žiga prek Semeringa na planoto pri Dunajskem Novem mestu, kjer je Kacijanar potolkel turško krdelo. O tej priliki je spoznal Žiga na svoje oči vrlega vojskovodjo, ki si je bil zaupanje 125 cesarjevo že pridobil v bojih na Ogerskem. Ko je bil nekaj let za tem slavni kranjski vitez potolčen pri Oseku ter bil za vselej bojno slavo potopil v močvirjih slavonskih, zagovarjal je Žiga iskreno svojega sorodnika, osvedočen, da Kacijanar iii bil izdajica, kakor je to trdilo javno mnenje. 130 Položaj Avstrije je bil ondaj tem nevarnejši, ker so se vneli tudi domači razpori in zanetili celo krvave boje. Nastal je siloviti punt kmetski. Kmet je bil tedaj nevoljnik; zemljišče ni bilo njegovo, nego grajščakovo iu kakor v gmotnem, bil je kmet od gospoda zavisen i v osebnem oziru. Ker mu je bila odvzeta osebna svo-135 boda in prosto kretanje, moral se je čeloma ravnati po volji gospodovi. Od poljskih pridelkov mu je moral dajati desetino; na polju, v šumi, na cesti, pri lovu itd. imel mu je delati trdo tlako, ne da bi smel niti najmanjšega plačila zahtevati. Da bi gospodu bil lov prijetna zabava in mu dajal mnogo plena, ni smel kmet pobijati div-140 jačiue, dasi mu je pokončavala žito, sadno drevje in drngih pridelkov. Prekomerna krutost nekterih gospodov upihala je slednjič iz iskre, dolgo že tleče, uničevalni požar nečloveške osvete. A pre-stopivši zakoniti red, zapadli so kmetje neusmiljenemu maščevanju, ko so podlegli oboroženim in boja vajenim vitezom. Dočim se je 145 bojev na gorenjem Štajerskem udeleževal Ivan Kacijanar, ukrotil je spodnje Štajerce Žigov brat Juri. O istem času bili so premagani tudi kranjski kmetje na Dolenjskem, Gorenjskem iu v Bohinju. Cesar Maksimilijan se je zaman trudil, da bi napotil grajščake do pravičnega ravnanja s kmeti, ki so zahtevali „staro pravdo". Trdo-150 vratno držeč se svojih pravic, niso hoteli gospodje podati roke pod- jarmljenim kmetom in so se branili po potu spravljivosti odstraniti uzroke nesrečnim domačim bojem. S to šibo sočasna je bila še kuga, kije pomorila mnogo ljudij, in potresi so ugonobili dokaj stanovalcev pod hišnimi razvalinami. Naposled pa je še v naše dežele prišla verska novotarija. Nemški 155 reformatorji so našli i pri nas mnogo vnetih učencev, kteri so z veliko gorečnostjo širili novo evangelije. Nastali so verski boji, in ti so slabili državno moč v boju proti Turkom. Tepli so se domačini med seb6j, a imeli so z združenimi silami braniti domovino proti vnanjim sovražnikom. 160 Y tem burnem času zavzemal je Žiga Herberstein jako važno mesto. Njegovo pošteno srce, pa tudi hladni in bistri razum sta ga ohranila v nekaljeni vernosti vladarju; v pridu dinastije videl je poosebljene koristi svoje domovine; posvetiti vladarju vse svoje sile, bila mu je naravna dolžnost slehernega državljana, v prvi vrsti pa 165 plemenitaša. Odkar je bil stopil v cesarsko službo, zmagali so v vsakem protislovju zasebnih in občnih koristij oziri na zadnje; dinastičnemu interesu je podredil stanovske, celokupnim pa dežel-ske. A ni se hotel samo greti o žarkih vladarjeve milosti, temveč vodilo v dvorski službi mu je bilo načelo, da je možu delo in trud 170 dolžnost in da le izpolnjevanje te dolžnosti dela življenje dostojno in vredno. Dobro je poznaval davno prošlost pradedov svojih, in v tej svoji skromnosti in poštenosti je rad pripovedoval, kako siromašni so bili nekdaj Herbersteini; ali vedel je tudi dobro, da so se kmetski pradedje zgoli z neumornim trudom povzdignili nad druge 175 rodovine, in v živahni besedi je potomcem veleval, naj nikdar te poti ne zapusto. Zlata vreden je izrek Žigov, ki slove: „Treba je živeti tako, da bode mogel sleherni dati račun o svojem dejanju in da se bode moglo reči o njem, da je živel kdaj." Kdor je imel take nazore o življenju, sme se sam staviti po- 180 tomcem v zgled; ako naslika svoje bitje v knjigah, poda drugim verno podobo svojo, a samo zato, da se uče iz nje. Tako je opisal in narisal tudi Žiga Herberstein svoje življenje in plodonosno delovanje v službi cesarski. Ali njemu ni gola prevzetnost, niče-murna častilakomiiost in slavohlepnost vodila peresa; kajti nesmrten 185 je postal Žiga že po činih svojih in po slavi, ktero so mu v obilni meri pevali najboljši pesniki njegove dobe. Ker je s pravim merilom vedel tehtati svoje zasluge, branil se je odločno, ako so mu hoteli večjih pripisovati; po lažnjivi slavi ni mu hlepelo srce. 190 Skoro vse življenje najdemo Žigo v službi vladarjev Maksimilijana I., Ferdinanda I. in Maksimilijana II. Oni so mu poverili vedno višjih častnih stopinj, a naložili mu z njimi tudi vedno rastoče breme težkih in važnih poslov; pri finančnih, sodnijskih in upravnih uradih imel je Žiga veljavno besedo. A to poslovanje je smatrati 195 vendar le nekako postranskim; svojo slavo si je pridobil na polju diplomacije in ob enem kot potovalec in opisovatelj dotlej jako malo poznatih dežel. Zastopaj6č politične koristi svoje domovine, nabiral je gradiva za prospeh znanstvenega opisovanja tujih narodov in dežel. V njem vidimo v lepem soglasju združenega državnika '200 in učenjaka: najlepši dokaz vsestranske njegove nadarjenosti in izobraženosti. C6Iih dolgih sedemintrideset let je Žiga skoro vedno potoval. Prehodil je križem sveti vso Evropo od Moskve in Novega grada (Novgoroda) do južne Španske, od Belta dol do južne Italije. 205 Vseh potovanj naštejemo petdeset; dvakrat je šel v Moskvo, večkrat na Poljsko; potem na Dansko, Špansko, Ogersko, in še k raznim knezom nemškim. Kot petinšestdesetleten starček potoval je zadnjikrat na Poljsko; kajti še le v sedemdesetem letu svoje starosti odpovedal se je težavni službi avstrijskega poslanstva 210 (f 28. marca 1560). Prav ceniti moremo pa to stran Žigovega poslovanja stoprav tedaj, ako uvažujemo, kako težavno, nevarno in dolgotrajno je bilo potovanje za njegove dobe. Peljaje se črez srednjezemsko morje proti Španiji bil je jedva utekel morskim roparjem; a še težavuejše bilo je priti v daljno 215 Rusijo, o kteri so celo najbolj učeni možje imeli jako napačne pojme, prištevajoč jo k Aziji. Promet z Rusijo je bil jako omejen; že skozi Poljsko bila je pot sitna in dolga, malo da ne zaprta pa o priliki bojev med Poljsko in Rusko. A vendar so Poljsko še precej dobro poznavali in jo prištevali Evropi. Zapadni poslanci, trgovci, 220 pustolovci in drugi ljudje prišli so le redkokdaj v notranje kraje ruske; istotako so se pa tudi le malokdaj prikazali Rusi takraj Poljskega ; najrajši so prihajali v zapadno Evropo po morju. Kdor je hodil po kopnem, pogodil jo je najboljše, ako je šel tja po zimi, ko se je na saneh podričal prek neizmernih planjav črez široke reke 225 in skozi goste šume. A moral se je preskrbeti s kožuhovino, ako ni hotel konec storiti v grozovitem mrazu, vsled kterega je mnogo živalij vsako leto poginilo, ljudem pa često nos ali roke ozeble. Mnogo krajev je bilo po vojskah opustošenih; daleč okoli ni dobil popotnik podstrešja, nego moral je prenočevati pod milim nebom. Cesto je pa tudi pritegnil jug, sneg se je tajal, reke so narastle, otresle ledeno 230 odejo in poplavile ravan. Potčm je bilo treba bresti po vodi, iskati pota, delati brod črez reko, kajti mostov ni bilo navadno nikjer; brod pa je bil dostikrat slabo stesan, nagnil se je v vodo in spravil ljudi v smrtno nevarnost. Kdor je po letu hodil skozi Litvo v Rusijo, prebil je mnogo 235 nezgode vsled hude vročine in žeje. Da so nezaupljivi Rusi kolikor toliko ovirali potovanje, poslanca vohunom smatrajoč, bil je slučaj in običaj, ki je tudi Žigi čestokrat zagrenil pot. Za taka diplomatska potovanja je bilo treba trdnega zdravja in neustrašljivega poguma. Te lastnosti je imel malokdo v tako 240 obilni meri kakor Žiga Herberstein. Kljubu tolikim potovanjem po tako različnih deželah ohranil si je zdravo telo; prekosil pa je tudi glede ua pogum druge diplomate, ki so se kaj radi odtegovali nevarnemu poslu. Znameniti Krištof Ravbar se je tako dolgo obotavljal nastopiti pot na Rusko, da so ta nalog dali Žigi. 245 Žiga je bil jako spreten in okreten diplomat; v jezo se ni dal spraviti, nego ostal je miren, hladen, naj so se vneli nasprotni diplomatje še tako hudo. Od doma gredoč dobil je od vladarja določeno naročilo in po tem se je strogo ravnal. Pred tuje vladarje stopil je pogumno in govoril z njimi prosto in možato, kakor 250 mož, ki si je v svesti, kako važen je posel njegov. Krutemu kralju danskemu povedal je naravnost, da je njegovo ravnanje s soprogo iii narodom „nerodno, nepošteno in nečastno". O njegovem govoru pred carjem Vasilijem čitamo, da se je odlikoval po „ognjevitosti, umetnosti in sijajnosti" ter svedočil o izurjenem govorniku, globo- 255 kem mislecu. Dasi ni sicer prisojal malenkostim nobene važnosti in je zaničeval predsodke svojega časa, vendar ni preziral povodom diplomatskega poslovanja nobene niti najmanjše prilike, da bi varoval čast svojega gospoda. Ravno na Ruskem se ni udal zahtevi pristava, naj skoči on raz konja ali stopi iz sanij, ko se je bližal 260 carjev poslanec. Tega pa zat6 ni storil, da bi ne skazal carju več časti, nego carjev poslanec njemu kot zastopniku avstrijskega vladarja. Protivil se je takim zahtevam v Moskvi sami; vpričo Rusov jezdil je trdo do tistega vhoda v carjevo palačo, kjer je smel samo car skočiti raz konja. Pri obedu pri carju morali so vsi navzoči 265 vstati, kedar je kdo govoril napitnico; ko je pa Žiga zapazil, da obsedita sorodnika carjeva pri napitnici njemu veljajoči, vzdignil se tudi on ni več, ako je kdo napil knezoma, češ da ne more skazovati onemu časti, ki ne časti njegovega gospoda. Car sam se je smejal 270 začuvši razlog o vedenju Žigovem. Nam so to malenkosti, ali takrat so imele silno znamenitost v krogih dvorjanskih in so čestokrat odločilno uplivale na mednarodne odnošaje. Zvali smo Žigo tudi učenjaka, znanstvenega potnika. Za njegove dobe odprl se je bil človeštvu neizmerno velik nov kos zem-275 Ijine površine : razkrili so Ameriko, a razkrivati so jeli i iztočno Evropo in severno Azijo. Po svojem delovanju v tem smislu nabral si je tudi Žiga zaslug, ki so jednake njegovim diplomatskim. Ferdinand I. mu je dal nalog, nabirati na Ruskem gradiva za zanesljivo popisovanje te ondaj skoro neznane dežele; posebno se je Ferdinand 280 zanimal za cerkvene in verske razmere v Rusiji. Žiga je proučil vse spise zapadnikov, bivših pred njim v Rusiji. Potuj6č pa je bistrim očesom opazoval prirodo in podnebje ter proučaval narod v političnem, verskem in kulturnem oziru. Kar je ostalo drugim nerazumljivo, razmotril je bolj ali manj srečno Žigov misleči, povsod po 285 uzrokih iskajoči duh. Prispodabljaj6č lastna opazovanja z izvestjo drugih, prišel je mnogim krivim poročilom na sled, celo takih učenjakov, ki so od nekdaj sloveli kot jedini izvirniki glede na zgodovino in zemljepis vzhodne Evrope. Tem potem postal je Žiga za Rusijo tako znamenit, kakor rimski zgodovinar Tacit za popisovanje Ger-290 manije. Kakor so nekdaj Rimljani strme čitali Tacitove vesti, isto-tako se je tudi vrstnikom Žigovim odprl nov svet. Tu v knjigah njegovih našli so imena rek, dežel, mest itd., ki jih do Žige ni bil še nikdo popisal; povedal je Žiga, kako daleč je od tega mesta do onega, ktere ribe žive v rekah, ktere živali v neizmernih šumah 295 ruskih, kako love Rusi zajce, ture, medvede; kje živč tiste živali, kterih kože ceni vsa Evropa za najboljše krzne. Opisal je Žiga, kaj pridela kmet ruski, kakšno je njegovo življenje, kako žive boljarji in car. Cesar Maksimilijan I. se ni naveličal poslušati Žige, ki mu je z živo besedo slikal, kar je videl in čul. Ko pa je Žiga 300 1. 1557. poslal med svet svojo „Moskovijo", doživela je kmalu več natisov in preložili so jo brzo na druge jezike. Zaradi te zasluge nadeli so Žigi naslov „drugega raz kri te lj a" Rusije, o kteri je bil deloma tudi razkritelj v zgodovinskem oziru; kajti seznanil je zapadni svet z rusko kroniko starega Nestorja, iz ktere so odslej 305 zgodovinarji zajemali vesti o minolosti Rusije. J. Apili. 160. Juri Vega. Juri Vega se je rodil 1. 1754. dne 24. sušca v Zagorici, majhni vasi moravške župnije na Kranjskem. Stariši so mu bili Jernej in Helena Veha. Pod tem imenom je zapisan v moravški krstni knjigi, in to je torej njegovo pravo ime. Brata ni imel nobenega, le tri sestre. S trinajstimi leti stopil je v latinske šole ljubljanske. Ker 5 mu stariši, borni kmetovalci, niso imeli dosti zalagati, prebil je svoje študije večinoma ob podpori dobrih ljudij. Kot dijak je po svoji nadarjenosti in točni marljivosti kmalu obrnil nš-se pozornost svojih učiteljev; posebno se je zanimal zd-nj učitelj matematike, duhovnik Josip plem. Maffei, ki mu je postal pravi oče, podpirajčč 10 ga ne le gmotno, ampak tudi navdušujoč ga za duševno izobraženje. Ta blagi učitelj je odločilno uplival na vso Jurijevo bodočnost. L. 1775. dovršil je Juri Veha ljubljanski licej kot prvi od-ličnik. Zaradi izvenrednih matematičnih znanostij dobil je takoj, jedenindvajset let star, službo c. kr. navigacijskega inženirja v No- 15 tranji Avstriji; ali njej se je — menda ker ni delokrog njegovim zmožnostim zadostoval — prostovoljno odpovedal ter je 1. 1780. dne 7. malega travna vstopil kot prost topničar pri drugem topničarskem polku, iu sicer kakor sam pravi, iz odločnega veselja do vojaškega stanu. V tem času izpremenil je svoje ime v Vega in tako se 20 odslej vedno piše. Vstop v vojake je začetek njegove neminljive slave na vojaškem in učenjaškem polju. Kako vestno in bistroumno seje tukaj vedel, temu je prvi dokaz to, da je v jednem letu postal podporočnikom v topničarskem okrožju dunajske garnizone. V kratkem so 25 ga premestili nazaj k drugemu topničarskemu polku, a od tod je prišel za učitelja matematike v topničarsko šolo na Dunaju. Še istega leta 1782. postavil si je prvi spomenik na polju učenosti, izdavši knjigo: „Matematična predavanja". Kako pa je bilo to Vegi mogoče, ko ni vendar nikoli pohajal 30 višjih šol? Odgovor je kratek: Vega je bil samouk. Izstopivši iz ljubljanskih šol, izobraževal se je samostalno dalje; ali njegova nadarjenost ni bila jedini uzrok njegovim plodom, temveč z njo je bila združena vztrajna delavnost in čudovita natančnost — sijajen zgled učeči se mladini. 35 Stopivši v vojake je takoj bistroumno presodil pomanjkljivost takratnih matematičnih knjig v šolah vojaških; uvidel pa je tudi neizmerno važnost matematike za topničarsko stroko v obče. Poln energije lotil se je sam dela, po kterem je postal preosnovateljem 40 avstrijskih topničarskih šol; kajti on je prvi v te šole uvedel višjo matematiko. Priznanje, ktero je doletelo njegovo prvo knjigo, vzpodbujalo ga je tako, da je jedno leto pozneje na svetlo dal drugo znamenito knjigo : „ Logaritemsko - trigonometriške tabule" v dveh delih v nem-45 škem in latinskem jeziku. Prihodnje leto 1784. postal je nadporočnikom ter izdal drugi del »matematičnih predavanj": geometrijo in višjo matematiko. Da se povzdigne avstrijsko topničarstvo na višjo stopinjo, osnovala je vlada poseben topničarski oddelek (Bombardiercorps — 50 cohors artis pyrotechnicae) na Dunaju. Vego je zadela čast, da so ga imenovali profesorjem „matheseos" v tej šoli, ob enem pa je postal tudi stotnik (1. 1787.). V tem letu je na svetlo dal praktični navod, kako se mečejo bombe", in že sledeče leto tudi tretji del „matematičnih predavanj": mehaniko. 55 Od zdaj mu je boj pisateljevanje nekoliko oviral, a preprečil pa ne. Želčč praktično izkusiti vrednost svojih teoretičnih naukov, šel je 1. 1789. prostovoljno z generalom Lavdonoin proti Turkom. Pred Belim gradom pokazal je prvikrat svojo junaško hrabrost ter je s svojim izvrstnim streljanjem pošteno pripomogel, da se je udala 60 trdnjava. Vrnivši se na Dunaj, ni se tam dolgo mudil, kajti že dne 10. julija 1. 1790. nahajamo ga v Lipniku na Moravskem proti Prusom, ki so žugali z vojsko. Tam je prebil črez dve leti. Na vojski ni samo točno opravljal vojaške službe, temveč v prostih 65 trenotkih pečal se je — čudovit zgled vztrajne delavnosti — z matematično vedo. Že pred Belim gradom našli so stotnika Vego vpričo turških bomb za nekim okopom zamišljenega v svoje logaritemske račune. Tako je delal blizu deset let, ki jih je z malimi prenehljaji prebil na bojišču. Le njegovi občudovanja vredni vztraj-70 nosti je prištevati tolika množina duševnih proizvodov, ki jih je kljubu bojnim viharjem spravil na dan. V Lipniku je dovršil dodatek k tretjemu delu „matematičnih predavanj" in pri tej priliki je izumil teorijo kolesja (Kaderwerk), ki se je do takrat zdelo nemogoče. 75 Vegovo ime je zdaj tako slovelo, da ga je kraljeva veliko-britanska družba znanostij že ta čas imenovala svojim dopisujoči m članom. Meseca oktobra 1. 1792. prišel je za kratek čas na Dunaj, kjer je kmalu potem postal major bombardirske čete. Ko pa je 1. 1793. napočila vojska proti Francozom, šel je 80 major Vega zopet vsled lastne prošnje k cesarskim četam ob reko Een in ondi je sam zapovedoval oblegovalnemu topništvu, dočim je bil poveljnik celi armadi alzaški državni grof Wurmser. Predno so Avstrijanci začeli napadati utrjene francoske črte okoli Weissenburga in Lauterburga, dovršil je major Vega dne 85 1. oktobra 1. 1793. v Frankenfeldu v Alzaciji novo logaritemsko ročno knjigo, in sicer tisti logaritmovnik na sedem decimalk, ki se še sedaj rabi po naših srednjih šolah. Takoj potem prišli pa so za majorja Vego vroči dnevi. Dne 13. oktobra užugal je s svojo neustrašenostjo trdnjavo Lauterburg. 90 Spravil je dve diviziji konjiče v varno zavetje blizu Lauterburga, potem pa je cel6 sam jezdil do mesta ter z lepimi besedami, a odločno zahteval, naj se mesto ud4 in most odpre. Ko se je to res zgodilo, šel je z obema divizijama v mesto ter je štirinajst ur neprenehoma z mečem v roki sam vodil patrole, da je napravil red. 95 Še bolj slaven pa je bil njegov čin pri obleganju razvpite trdnjavice „Fort Louis", ki so jo, stoječo na otoku sredi Rena, Francozje smatrali za nepremagljivo. Počenši 10. novembra še istega leta streljali so Avstrijanci, pod poveljništvom generalmajorja Lauer-ja, zaradi slabega vremena že tretji dan brez vsega uspeha na trdnjavo, 100 in 12. novembra se je majorju Vegi pri obedu vpričo vseh gostov očitalo, da bode le on kriv, ako morajo opustiti obleganje. Teh grenkih besed se ni ustrašil major Vega, ker si jih ni bil zaslužil, temveč on je dejal, da si upa v 24 urah zmagati trdnjavo, ako sme s topništvom razpolagati po svoji volji. Nato mu dd javno general- 105 major Lauer besedo, da ga hoče cesarju predlagati za viteški red Marije Terezije, ako to obljubo izvrši. Major Vega skoči od mize — in urno na delo. Še isti večer začne staviti z velikim trudom majhno baterijo iz treh desetfuntnih topov (Haubitzen) na desnem krilu. Delal je 110 tako, kakor mora delati mož, ki hoče kaj doseči. Ne le da je dajal točna povelja, tudi s svojimi rokami je prijel za delo. Vsled tega je bila baterija tri četrt ure pred polnočjo gotova, in takoj so začele granate frčati v mesto. Pri tej priliki pokazal je naš korenjak svojo genijaluost še na drug način. Ker je bilo mesto jako 115 oddaljeno, niso ga dosegali tedanji topovi, in to tem manj, ker se je streljalo do takrat z možnarji in havbicami le „na visoko" (elevacija 22 50° in črez). Da pa bi mesto vendar dosegal, dal je topove dosti močneje phati in streljati „na nizko" (elevacija 15°— 16°). Med tem 120 je ukazal tudi ostalim baterijam, naj primejo mesto, niže trdnjave ležeče, od druge strani. Tako je spravil mesto v navzkrižni ogenj. Drugi dan 13. nov. je na več krajih gorelo, in opoldne je že prosila posadka premirja, kteremu je sledila nepričakovana kapitulacija. Vsled tega slavnega in za avstrijsko vojno jako važnega čina 125 nasvetoval je generalmajor Lauer majorja Vego za vojaški red Marije Terezije. Redovni zbor mu ga je jednoglasno priznal, ali Vega ni bil viteškega križa takrat dobil — slučaj, o kojem se nič natančnega ne vč. A to ni našega junaka nikakor ne motilo. Zvest svojemu 130 vladarju, izpolnjeval je strogo svoje dolžnosti kot vojak, pa tudi z navdušenjem služil vedam kot učenjak. Ivljubu burnim časom dovršil je pri vojski ob gorenjem Renu dne 1. oktobra 1. 1794. delo, ktero samo bi zadostovalo, da postane njegovo ime nepozabljeno. To je njegov tretji ali veliki logaritmovnik v latinskem in nem-135 škem jeziku. Da Vegova logaritemska dela laže ocenimo, pogledati nam je v zgodovino te stroke. Prva sta iznašla prirodni logaritemski sistem 1. 1614. škotski lord Napier (beri: Nčper) in Švicar Jobst Biirgi. Po smrti Napierjevi 1. 1617. je to delo nadaljeval 140 londonski profesor Brigg, preračunivši ves sistem na osnovno število 10. Dovršitev logaritmov pa je jako pospeševal holandski učeni bukvar Adriaan Vlaeq, ki je izdal med 1. 1628—1633. velikanski logaritmovnik na deset decimalk v dveh folijantih. Iz te knjige so zajemali do Vege vsi evropski matematiki, ki so izdajali 145 logaritmovnike v manjši obliki za ročno rabo. Za Vege bili so Vlaeqovi folijanti prav redki, vrh tega pa tudi ne brez pogreškov, tedaj računanje z njimi nezanesljivo. To je uzrok, da se je Vega lotil tega dela. Preračunil je sam, deloma tudi njegovi učenci, skoro vse logaritme ter je zaporedoma izdal tri logaritmovnike; 150 prvega v dveh delih na sedem decimalk za izučene matematike (srednji logaritmovnik), drugega kot ročno knjigo za učence na sedem decimalk (mali logaritmovnik) in tretjega za najnatančnejše račune profesorjem, zvezdoslovcem, mornarjem itd. na deset decimalk (veliki logaritmovnik). O tem zadnjem trdijo učenjaki, da je še zdaj 155 najboljši deseterodecimalnik. A vrnimo se zopet na bojišče. Meseca decembra 1. 1794. nahajal se je major Vega v hudih bojih okoli Mannheima, kjer so cesarski branili okope ob levem renskem bregu. Ko so se ti-le, ravno o božičnih dneh, morali umakniti presilnemu pritisku, proslavil se je Vega z nova po svoji neustrašeuosti in izvrstnem po- 160 veljevanju; kajti iz lastnega nagiba rešil je vse avstrijske topove s strelivom vred sovražnikovih rok, prepeljavši je črez na pol zamrznjeno reko na desni breg. Kakšno zaupanje so imeli takrat v njegovo bistroumnost, spričuje nam to, da je dobil povelje, presnovati avstrijsko topništvo 165 s tem, da ustroji novih boljših možuarjev za bombe. To nalogo je častno rešil naš rojak spomladi L 1795. v Mannheimu, ko je po svojem matematično utemeljenem načrtu ustrojil dva devetcolska možuarja za bombe, ktera sta lučala nad tri kilometre, prejšnji pa jedva v polovico te daljave. Ti možnarji imajo v zgodovini top- 170 ništva ime: „Vega's weittreibende Bombenmorser." Vrednost te izumbe se je še tisto leto izvrstno obnesla proti Francozom, ki so se bili med tem polastili Mannheima. Da si naši pribore to mesto, treba je bilo pravilnega obleganja. Začelo se je dne 13. septembra. Vega si je za svoja dva možnarja izbral izvrstno 175 stališče ter je štiri dni neprenehoma metal bombe v trdnjavo, kamor nobeden drug možnar ni segal. S tem je obleganje tako pospešil, da so se naši v osmih dneh zopet polastili tega važnega mesta. Glede na ta slavni čin bil je major Vega drugič predlagan za viteški red Marije Terezije in takrat ga je tudi rčs dobil (1796); 180 a v posebno zaslugo štela se mu je izumba izvrstnih novih možnarjev. To in prihodnje leto udeleževal se je vitez major s sijajnimi topničarskimi manžvri bojev med Moguncijo in Strassburgom. Po sklenjenem miru (v Campo-Formiju 1. 1797.) pa je spravil vso cesarsko vojno orožje domu v Avstrijo, kjer je svojo skrb zopet 185 posvetil topničarski šoli, povrh pa nadaljeval svoje znanstveno delovanje, čegar novi plod je bil zraven drugih izdaj nekterih prejšnjih del in več drobnih spisov četrti in poslednji del „matematičnih predavanj" : hidrodinainika 1. 1800. Kako daleč je slovelo takrat ime učenjaka Vege, spričuje nam 190 izvenredna čast, ki so mu jo skazovala društva učenjakov. L. 1797. bil je izvoljen članom matematično-fizikalnega društva v Erfurtu, L 1799. članom akademije koristnih znanostij v Mogunciji, 1. 1800. pa udom kraljeve češke družbe znanostij v Pragi in kraljeve pruske akademije znanostij v Berolinu. 195 A tudi Avstrija, kteri je bil, stopivši pred dvajsetimi leti v vojake, posvetil svoje najboljše moči, dičila je zvestega sina. Za 22* plačilo njegovim zaslugam, ktere si je bil v dvajsetletnem vojaškem službovanju po modrosti, izvrstni hrabrosti in sploh po uzornem ve-200 denju pridobil, povzdignil ga je milostljivi vladar cesar Franc II. (I.) dne 22. avgusta 1. 1800. med barone avstrijskih dednih držav. L. 1802. bil je baron Vega povišan v podpolkovnika pri četrtem topničarskem polku, ali te časti ni dolgo užival; kajti moža, ki je tolikokrat brez strahu stal pred smrtonosnimi žreli sovražnih pušk 205 in topov, zadela je — zdravega na duhu in telesu — roka morilčeva. O tem strašnem hudodelstvu se poroča, da je baron Vega nekega dne izginil. Deveti dan, dne 26. septembra 1.1802., našli so njegovo mrtvo truplo v reki Donavi blizu Nussdorfa s tanko vrvjo k stebru privezano. O zločinu se je marsikaj sumilo, pa nič goto-210 vega. Najbolj verjetno je zdaj t6-le: Kakih sedem let pozneje zapazil je neki častnik v topničarski šoli na Dunaju v rokah nekega topničarja bakren kotomer, na kterem je bilo vrezano ime: Vega. Poprašan dejal je topničar, da mu je kotomer posodil mlinar, pri kterem stanuje. Nat6 je bil ta mlinar zaprt ter je na zadnje izpo-215 vedal, da je imel jako lepega konja. Podpolkovnik baron Vega, hoteč imeti ga, ponujal mu je večkrat velike svote, na zadnje toliko, da sta se pogodila zd-nj, in Vega mu je takoj naštel denar. Ko je isti večer prišel po konja, morala sta v hlev po brvi, ki je držala črez mlinsko strugo. Tii se je polastila mlinarja peklenska želja, 220 obdržati denar in konja — in tedaj je sunil barona Vego raz brv v vodo. — Na to izpoved storil je mlinar smrt na vislicah. Ko se je zvedela Vegova smrt, žaloval je ves Dunaj in z njim gotovo tudi vsa Avstrija; kajti izgubila je jednega najboljših svojih sinov, junaka - učenjaka. Gotovo žaluje tudi vsak rodoljub 225 slovenski, kedar se spomni na žalostni konec slavnega rojaka. In dolžnost je naša, prav pogostoma spominjati se tega velikana; zakaj spomin na njega nam je zrcalo nenavadnih krepostij. Njega slavo oznanjajo njegova tiskana dela, med kterimi so se matematična predavanja v avstrijskih topničarskih šolah rabila 230 črez 70 let (I. del, 7. natis 1850; II. del, 8. natis 1848; III. del, 5. natis 1839; IV. del, 2. natis 1819); mali logaritmovnik pa je doživel nepoznano število natisov (1. 1886. 70. natis) ter je bil prestavljen na francoski, angleški, italijanski, ruski, holaudski, švedski in danski jezik. 235 Vega se je odlikoval kot avstrijski rodoljub v besede najlepšem pomenu. To nam pričajo njegova dejanja in raznovrstni izreki v predgovorih različnim knjigam njegovim, kjer izrazuje najgorkejše želje, koristiti občnemu blagru. In res koristil je svojim učencem kot izvrsten in skrben učitelj, avstrijskemu topničarstvu kot utemeljitelj njegove znanstvene podlage in kot preosnovatelj topniške teb- 240 nike; koristil je dalje občinstvu sploh, uspešno si prizadevaj6č razširjati matematične znanosti in s tem, da je obelodanil knjižico o časoslovju in spisal knjigo o novi meterski meri; koristil je slavi Avstrije po svojih učenih delih in junaških činih. Mož, ki je tako vsestranski deloval v prid avstrijski domovini, sme se brezdvomno 245 zvati iskrenim nje domoljubom. A vsa izvenredna slava, ki ga je dičila, ni mu zmotila blagega značaja niti njegove uzorne skromnosti in hvaležnosti. Še kot plemenitaš ni se sramoval, očitno spominjati se tistih hiš v Ljubljani, kjer je nekdaj kot ubog dijak užival telesne podpore. Svojemu nekdanjemu učitelju, plem. Maffeiju, 250 posvetil je hvaležnega srca in z laskavimi besedami drugi natis malega logaritmovnika (1. 1800); ljubezen do ožje svoje domovine, kjer mu je tekla zibel, izrazil pa je v pismu, s kojim je, drugi dan po povišanju v baronski stan, posvetil četrti del matematičnih predavanj stanovom vojvodine kranjske, ter jim poslal po jeden iztis 255 vseh svojih tiskanih del, petnajst po številu. Nato so ga počastili tudi stanovi kranjski, sprejemši ga brezplačno med svoje članove. Vega je bil za svoje dobe jeden največjih učenjakov; priznavali so mu to učenjaki sami z jako divnimi besedami, primerjaj6č ga — Arhimedu in Eulerju. Do te slave pa se je povzdignil po svoji 260 neumorni delavnosti. Zanimal se je za vse, kar se je količkaj tikalo njegove stroke; vešč je bil tujim jezikom, francoskemu, italijanskemu in angleškemu ter je temeljito poznaval znanstveno literaturo svojega časa, nemško in inostransko. Vsak prosti trenotek brigal se je ne za igro in prazno zabavo, temveč za — knjige in pero. 265 Iz teh kratkih črtic razvidimo že, da se je naš Vega svetil kot zvezda prve vrste na obzorju svojega časa. Naj ta zvezda sveti tudi nam, da ga vedno posnemamo kot uzor vztrajnosti, učenosti in vseh osebnih krepostij, osobito pa kot uzor nesebične ljubezni — do dela. Fr. Hauptmann. Opis i n oris. 161. Družne rastline. Skoro vse zemeljsko površje je obrasteno z raznovrstnimi rastlinami. Je pa tudi ni v naravi prikazni, ki bi na človeštvo silnejše uplivala, nego množina rastlinskih oblik. Ni čuda, da so že narodi starodavnih dob spoznavali to istino; rastlinstvo zemlje so zvali 5 obleko, češ ono opasuje jednako pestri preprogi njeno skalnato telo, ublažuje zvunanjega lica togost in oživlja dežele. Pa vendar ono ni odeja samo skalnati zemlji, temveč je jako umno razdeljeno skoro po vsem površju. Tej razdelitvi pridružuje se še raznovrstnost rastlinskih podob. Obe svojstvi pa delate stoprav isti plašč, ki daje 10 okrajem, da cel6 deželam nekaj mikavnega, posebnega. Naravno je, da bi bila naša zemlja strašno jednolična, ako bi rodila rastline zgoli jedne vrste. Popotnik bi videval povsod na pr. bukovje, smrečje, pšenico, mahove itd. in bi ne nahajal nikjer dobrodejne premembe svojim oččm. V istini pa nam je oskrbela 15 mati zemlja veliko število različnih rastlin, ki so večinoma primerno razdeljene po njej. Na navedeni način nastajajo večje ali manjše skupine, pretežno sestoječe iz te ali one rastline. Družnost je na dalje ona lastnost, na kteri se osniva vse organsko življenje; brez nje bi zemlja tudi za človeka bila nepripravna. Brez zjedinjenja 20 pretila bi vsaki pojedini rastlini nevarnost; a z zjedinjenimi močmi pomaga druga drugi ter se varuje vremenskih nezgod, nastalih po vzdušninah, kakor tudi žgočih solnčnih žarkov. Tedaj se tudi rastline, kakor razne živali in človek sam, družijo z namenom uspešnejše braniti se vsem neprilikam. 25 Največje družbe delajo gozdje, ki so povsod najbolj razprostranjeni in ki imajo toliko moč do zemlje gospodarja, da jim pristaja gotovo prvo mesto. Ne bilo bi vse razumno in jasno, ako bi se preziral zasad mladega gozda in uzajemnost med kaljiviini zrni in raznimi zelišči. S temi se tla najprej preprežejo in tako varujejo 30 razvijajoče se semenje. Solnčni žarki, ki jim pošiljajo svetlobo, ne morejo neposredno do njih; potrebna vlaga se vzdržava v tleh in redi majhna drevesca, vršički pa skrbe za dostatno senco, da ne zven6. Tako vzrastejo mogočna drevesa, in v njihovi senci ohranijo tla potrebno vlago, brez ktere bi manjše rastline ne mogle živeti. V zmernih in mrzlejših krajih usposobijo gozdje tla, da se 35 preraste z raznimi nižjimi rastlinami, vzlasti z mahovi. Ti najbolj vlago vzdržujejo ter jo oddajejo deloma drugim, deloma pa jo spuščajo polagoma v tla in jo zbirajo v niže ležečih shrambah bregov in strmin. O dežu prisvaja si vsak listič kolikor toliko kapljic, upogne se, če treba, in zdaj padajo od lista do lista, od veje na 40 vejo in naposled na mahovita tla, ki se do dobra napijo. Nekoliko te mokrote porabijo rastline zž-se, ostala pa se spušča polagoma navzdol in ako je zemeljsko skladovje sposobno, zbira se v podzemne toke in prišumi ob porobju izpod zelenega plašča v podobi oživljajočega vrelca na dan. Studenci se spajajo v potoke, potoki 45 v reke, ki srebernim pasovom jednake iz dežele v deželo morju v naročje hit6. Eeke so naravne črte, po kterih se seznanjajo narodi; one je vežejo v večjo skupino ter jim donašajo blagostanje in zado-voljnost, močeče jim njive in senožeti. Tudi gonilna sila, ribštvo itd. daje človeku koristi. 50 V studence pa se ne steka vsa zračna voda, ampak samo majhna tretjina; druga tretjina odteka po površju iu ostala izhla-piva v zrak. Vodna para se ne vzdiguje samo iz vsakega drevesa, iz vsakega lista, ampak tudi iz vlažnih gozdnih tal. K temu pa treba toplote nahajajoče se v zraku. Ker se pa ta zaradi zelene 55 drevesne strehe ne more od solnca nikoli toliko ugreti, kakor na kaki goljavi, in še po izparivanju znaten del svoje toplote izgubi, je v gozdu hladnejše nego izven gozda na planem. Nad gozdi kakor v njih je torej zrak bolj hladen ter si skuša izjednačiti svojo toploto s toplejšim zvunanjim. Zavoljo tega teče v višini toplejši 60 zrak v hladnejši prostor, spodaj pa nasprotno. Tla na planem izven gozda se po dnevu bolj ugrejejo in po noči bolj ohlade, nego je to možno v gozdu; zato veje na večer hladen veter proti gozdu, zjutraj pa pihljd iz njega. Tako ublažuje gozd poletno vročino in hladi zrak in ovirajčč prehitro izmeno zračne toplote, prija mnogim sade- 65 žem, kterim vzlasti spomladi in jeseni mraz in slana preti. Izpara se vrši po vesoljnem svetu, osobito pa v vročih krajih; ondi se vzdigujejo vodne pare v zrak, in vetrovi je razpode na vse strani. V obližju gozdov pa se vsled hladnejšega zraka zgoste in oplodijo kot dež okolico ter hudo vročino prijetno lajšajo. V toplejših 70 krajih so zmerni lesovi tudi v tem oziru velika dobrota, v zmernejših pa pomanjšujejo toploto ter pouzročujejo mraz. M težko dokazati, da je bilo naše podnebje zaradi prostranih gozdov v minolih časih mrzlejše, nego je sedaj. Omenimo samo nekterih zverin, 75 na pr. grdogledega volka, kosmatina medveda, krvoločnega risa itd., ki so se, preje v teh gozdih živeči, napredujoči omiki umaknili v gore ali pa na sever. Istotako nektere ptice, kakor divji petelin, črna žolna in dr., ki najrajši po tihih, velikih gozdih samujejo. Ravno tako očitni svedoki so nam razne rastline, na pr. vinska trta, 80 ktere ni poprej naša domovina poznala; kajti snežnate zime s hudim mrazom jej niso prijale. čim bolj pa so se posekavali in pustošili gozdje, tembolj so pojemale hude zime, tem gorkejše je postajalo naše podnebje. Ali vse ima svoje skrajue meje! Ako sega človek vsled objesti ali neumnosti preko njih, more prej rodovitno zemljo 85 pretvoriti v nerodovitno, da celo v stepo ali pa v gola, skalnata rebra. Znana je prikazen, da vetrovi nimajo v lesu take moči nego na planem. Povsod, kjer so po gorah porazili gozde, dobivajo vetrovi po dolinah večjo moč; one postajajo hladnejše in tudi manj rodovitne; vzlasti sadno drevje po mrazu veliko trpi in spomladi 90 tudi često pozebe. Kdo bi se temu čudil uvažuj6č, da se po takih krajih izmena jako hitro vrši! Lahko tedaj vsak razume, da so gore one meje, kterih ne sme človek prekoračiti. Še enkrat poglejmo gozdnato goro in gotovo pritegnemo, da vzdržava ona po koreninah svojih dreves in po gostih 95 mahovih živo zemljo po strminah ter jo veže v celoto. No pa po-sekajmo les in pohodimo črez nekoliko let znani nam prej rajski kraj, strašen pogled! Namesto veselega življenja okrožava nas od vseh stranij nemo skalovje, vsiljujoč nam prežalostno svojo zgodovino. Od kod ta izprememba? Dokler je stal še gozd, razbijale 100 so se plohe ob drevju iu listju ter padale v kapljah na tla. Suho listje in zelena mahovita tla so se vode napila in nasrkala do sitega, a odtekalo je je slednjič le malo, in še ta je curljala počasi. Vode dolinskega naliva že davno ni, ko prihiti ta raz gorovja. Po opustošenju pa usahnejo studenci, mahovi in druge rastline izginejo. 105 Deža nič ne zadržava, in on tolče kot strašna ploha ob tla. Za malo časa je tudi živa zemlja izginila, in gola, kamenita tla se pokažejo. Silni hudourniki, preobloženi s peskom in kamenjem, der6 navzdol in prišum6 s strašansko silo v ravnino, kjer razdirajo jezove in stanovanja zalivajo. Pa še več! Tii trgajo zemljo in jo 110 odnašajo na druga mesta, kjer jo spuščajo onemogli na dno. Njive in seuožeti poplavljajo in nasuvši nd-nje peska in proda, pretvarjajo cvetoča polja v nezdrava močvirja. Iz močvirij pa se navadno vzdigujejo opasni plini, in ti prisilijo človeka izseliti se ali pa v bedi in siromaštvu za rana umreti. Le poglejmo pontinsko barje na zapadni strani apeninskega pogorja. Te gore so sedaj posekane 115 do golega ter delajo na opazovalca utis strašne razvaline, ktero po-vodnji premnogokrat še bolj opustošijo. Neki nenavaden plin — malaria — razvija se iz močvirnih tal, kjer gnijo vsakovrstne organske tvarine. Prebivalci bolujejo na mnogih boleznih ter se sele navadno za najboljše dobe v večnost. Pa tudi v tej strašni 120 pustinji bilo je nekdaj srečno življenje, in zakaj? Zat6 ker je bila obrastena z gozdovi! Človek je strašno grešil zoper ravnotežje v naravi, in strašni so temu nasledki. Kaj čuda tedaj, da je okužena večnega mesta okolica, in kdor le premore, zapusti jo ob poletni vročini. Še v začetku 18. stoletja bilo je to drugače. Mogočen 125 gozd lepih pinij je odvračal vse nezgode od mestjanov, a sčasoma se je posekal, in malaria je jela razsajati. Slični pojavi nahajajo se tudi po drugod, in žitnice nekdanjim narodom so se tem potem preobrazile v smrtonosna barja ali pa v inače nerodovitna tla. Tudi slovensko ozemlje čuti že stoletja sem 130 nasledke razgozdjenja po takozvanem „kraškem svetu", ki se razprostira med Postojno, Gorico, Trstom in Eeko ter pošilja daleč tja v Dalmacijo svoja pusta in nerodovitna pogorja. Pa tudi to raztrgano skalovje pokrivali so nekdaj zeleni gozdje, a nemila sekira je ugonobila hribom zeleni kinč in zemlji zavetje ter grozoviti burji 135 odprla pot. Burja je rodovitno zemljo malo po malo odnesla, da je sedaj kraški svet skoro ves gol in pust. Le tu pa tam nahajajo se obdelane dolinice, po kterih teko potoki in reke, dokler se ne izgubč v podzemeljske jame. Kaj bi dali sicer ubogi Kraševci, ko bi bilo možno hkratu popraviti škodo, ktero so pouzročili lakomni 140 Benečanje, odkar so gospoduj6či napominanemu ozemlju jeli pustošiti Kras ter debla zabijati v zemljo Benetkam v podstavo. Že precej dolgo delajo se poskusi in raznovrstne priprave za zopetno pogozdjenje, a vse napreduje jako počasi, kajti mnogovrstne ovire prečijo blagi namen. Bog dal, da doživi potomci tiste čase, ko 145 bode burja neznatna ter zametje in podobne prikazni skoro nepoznane. Vsakdo, ki je navezan bolj na sobo, ve, kako ugodno ga oživlja v prostih urah zrak na planem, osobito v solnčnem gozdu. Mest-janje, ako le morejo, zapuste za poletne vročine mesto, da uživajo 150 zdravi zrak na kmetih. Zdravniki pošiljajo bolnike v toplice in kopeli, a ne toliko zaradi vode, kolikor zavoljo zdravega in čistega zraka. Vse to nam je takoj jasno, ako se natančneje poučimo o hranitbi rastlin. Glavna sestavina rastlinjega telesa je ogljik, kte-155 rega si pripravljajo iz ogljikovega dvokisa, dobivajčč ga nekaj skozi listje iz zraka, nekaj pa raztopljenega v vodi po koreninah iz zemlje. S solnčnim uplivom razkrajajo ga v ogljik in kisik. Iz ogljika sestavljajo polagoma svoje telo, kisik pa izdihavajo zopet skozi listje in druge zelene dele. Eaztvorba traja neprenehoma in nam čisti zrak. 160 Tudi letni časi so se vsled uničevanja gozdov po malem skoro predrugačili. Vsi so postali nestanovitni ter se tem bolj mešajo, čim bolj se obdeluje zemlja. Seveda pustošenje ne pouzročuje množenja srednje letne toplote, ampak nje nejednako razdelitev na posamezne mesece. 165 Pametni in razumni gorjani čuvajo svoje gozde tudi zategadel, ker jim branijo selišča sneženih plazov in gorskih usadov. Ondi pa, kjer so je posekali, so po zimi vedno v nevarnosti, da bi jih ne zasuli plazovi. O južnem vremenu udira se namreč sneg s strmin in golih vrhov, čim niže prihaja, tem bolj narašča sprva mala 170 gruča, ob gozdu se razbije in skopni brez posebnih nasledkov. Drugače sevčda tam, kjer ni gozdne obrambe. S strašansko silo prilomasti v dolino, razruši hiše in staje ter pokoplje pod seb6j ljudi in živino. Spomladi pa tudi žive v večnem strahu pred gorskimi usadi, ki se dogajajo vzlasti po takih krajih, kjer so zemeljske 175 plasti več ali manj vzporedne s strmim površjem. Tudi te ustavlja gozd ob vznožju. Posamezni človek se navadno premalo ozira na vesoljuost, a v svoji priprostosti tudi zlih nasledkov ne sluti. Bolj k srcu vzrastel mu je gozd zaradi neposredne koristi, kajti do dobra je prepričan, 180 da ni v obče brez njega umno kmetijsko gospodarstvo mogoče, O mahovih združenih z gozdi smo že prilično slišali. Ali tudi z&-se in osobito v sosedstvu lišajev so znamenitega pomena v pri-rodi. Kjer koli se nahajajo, povsod so zavetje majhnim živalicam, ki poginivši zapustč zemlji ravno isti dušik, kakor velike. Torej 185 deluje mahovje na senožeti in v lesovju liki gnojna tovarna, in to tem bolj, ker vsako leto navzdol segnije in živalske snovi primernejše razdeli, nego bi mogel to človek z najumetnejšim orodjem storiti. Ni z lahka dobiti senčnatega mesta, kjer bi se mahovi ne nastanili, a najljubši so jim vendar mrzlotui kraji. Tu pokrivajo iste moč- virnate planjave kraj gozdnega pasu, ki se nazivljejo „tundra", in 190 so prava domovina severnim jelenom in drugim zanimivim živalim. Kar so nam gozdje v velikem, to so nam trave v malem. Pod njihovim varstvom vzrastč brezštevilne nežne cvetlice, ki bi v lesu zaradi pomanjkujoče svetlobe poginile. Po razrastenih korenikah iu senci vzdržujejo tla vlažna, napajajo zemljo in rodijo hladilne stu- 195 dence, vzlasti z gozdi skupaj. Sreberne pasove žuborečih potokov obkoljujejo ob strančh razne trave; z njimi gredč na višave in ondi se razprostirajo v planinske pašnike. Istotako spremljajo potoke iu reke v nižave in dobivajo, čim vlažnejša je zemlja, drugo zvu-uanjo obliko, da jih ni skoro poznati od sorodnic, ter delujejo na 200 svoj način. Spojene z močvirnimi mahovi in razboritim človekom pretvarjajo prevlažna tla v rodovitno zemljo in zboljšujejo okuženi zrak. A to navadno samo pod zmernim podnebjem; vročih krajev stepe, prerije itd. pa se odlikuj6 po posebnih travah, ki vsled vlaknatih korenik ne delajo ruš in trat, temveč samo posamezne, druga 205 od druge osebljene skupine. Po letu žareče solnce večinoma vso pašo sežge in v prah zdrobi; po suši pa začne deževati in hkratu je vsa planjava zopet zelena. Toda za visokimi biliini skriva se pogostoma kaka opasna zver, prežeč na mirno v velikanskih jatah pasočč se divje konje, goveda in druge nenevarne živali. 210 Za vročo Afriko, za jednolične žalostne goljave v severni Nemčiji in za druge kraje so velike važnosti razne vresnice, ki se odlikujejo po tej sposobnosti, da morejo izhajati tudi na najuerodo-vitnejših tleh ter oživljati in dičiti zemeljsko površje tudi tam, kjer bi se inače razprostirale peščenine. Pod njihovimi krili nastanijo 215 se razne, vzlasti sorodne rastline, na pr. borovnice, brusnice; tudi grmičaste vrbe, toge trave in šaši pridruži se jim radi. Po krajih pa, kjer poplavlja voda vresišča tak6, da sicer ne tvarja jezer, a vendar ne more odtekati, dela se ropa, ki je v novejšem času postala jako važna. Akoravno slabo gorivo, daje v zvezi s čpavcem 220 najboljši gnoj. Na dalje se sesedajo v njej razne raztopljene želez-nate rude v blatno rudo železovko, ki služi, ker železo iz' nje proizvajam) ni kovno, različnim ukrasom. Že pri mahovih smo opazovali, da zahtevajo na prvem mestu vlago in senco, a v vodi prav za prav ne živ6. Krivo bi vendar 225 sodil, kdor bi mislil, da voda nima svojih rastlinskih prebivalcev. Da, ima jih iu to v toliko večjem številu, čim manjši so. Nekoliko je prav majhnih, prištevajo se najnižjim rastlinam ter mejijo na skrajni stopinji živeče prirode rastlinstvo od živalstva. Dostikrat 230 sestavlja njih telo jedna stanica; posebnih organov ni videti na njem, temveč vsebina izvršuje vsa opravila. Ona sprejema hranitbi služeče snovi ter izloča neporabne skozi vnanjo mrenico. Včasih je nanizanih več podolgovatih stanic v trakasto palčico, včasih predstavljajo zopet popolnejšim nekako slična telesca, ki so navadno 235 sklopljena v bledo-zelen povlak stoječih in počasi tekočih voda z blatnim dnom. Vse te nežne rastlinice imenujejo se alge. V zjedinjenju kažejo ne samo velika, temveč najnežnejša bitja svojo moč. Glede nekterih jednostaničnih alg je velevažno omeniti, da izločajo iz sprejetih snovij kremenico, ki se seseda v oklop. Ta 210 je trpežen in preostaja, kedar se rastlinica ugonobi. Ako še pa tudi zvemo, da je razmhožitev čudovito nagla, kajti vsaka rastlinica lahko za jednega dne zaplodi milijon potomcev, kterih vsak zopet okre-meni in dokončavši življenje na dnu vode vedno rastočo plast zemlje tvarja: tedaj nam je lahko razumevati veliko važnost tako malih 245 telesec. Druge sladkovodne alge, vzlasti okraki, služijo deloma brezštevilnim majhnim živalicam v prebivališče in živež, deloma pa vzvišujejo zemeljske plasti. Kakor druge, jemljejo i one hranitbi pripravne snovi nahajajoče se v vodi vd-se ter razkrajajo razne soli. 250 Tako na pr. razkrajajo vodni svečniki žveplene soli in izločujejo žveplo v podobi vodikovega žvepleca ter narejajo žveplene studence in kopeli; na drugi strani pa izločajo ogljikokislo apno, ki se na dnu seseda polagoma plast za plastjo tvarjajčč. Litavski apnenec, ki se na spodnjem Štajerju, posebno med Savinjo in Sotlo v velikih 255 skupinah nahaja, zgradjen je po predpotopnih algah. Povodne jednokaličnice se združujejo z algami čestokrat v taki množini, da stavijo prometu velike ovire. Ker narejajo včasih skupaj se držeče velike povlake, zabranjujejo vzduhu pot do nižjih plastij ter spravijo živalske prebivalce v nevarnost. Ta odeja se 260 potaplja vsako leto na dno in se osebi od vzduhovega kisika, brez kterega ne more popolnoma segniti. Vedno višje postajajo plasti teh trhlih tvarin in na zadnje dosp6 do vodne površine. Ropni mahovi so prvi, kterim so nastala nova tla in novo pozorišče. Pa tudi ni niti jedne rastline, ki bi bila za ta posel sposobnejša. Imajo 265 namreč v vseh svojih delih med navadnimi tudi nenavadno velike stanice, ki liki posodice delujejo. One vsrkavajo po staničnih prodorih vodo ter vzdržujejo tla vedno vlažna in močvirnim rastlinam pripravna. Višje se jim pridružijo in umrši povikšujejo že nastale ropne plasti. Tudi morje ima svoje rastlinske prebivalce, in sicer toliko in 270 tako različnih, da se potniki ne morejo dosti načuditi njih lepoti in pestrim bojam. Oni so zavetje raznim majhnim, pa tudi večjim živalim, kterim je tu miza pogrnjena. Osobito zanimive so nektere haluge, ki pri razmerno jako nežnem in šibkem telesu vendar zastran visokosti nadkriljujejo največje velikane v rastlinstvu na kopnem. Se- 275 veda tako slabo telo je le v vodi možno, iz nje vzeto pa se zgrudi na kupček. Imajo namreč z vzduhom napolnjene mehurčke, ki je vzdržavajo v ravnotežju. Jagodata haluga na pr. tvarja med drugimi v atlantskem morju takozvano „sargasovo morje", ktero občudujejo potniki vozeč se iz Evrope v Ameriko ali nazaj. Že Kolum- 280 bovi pomorščaki so se ondi ustavljali ter zahtevali v stari svet. In zarčs tak „plavaj6č gozd" je videti iz daljave trden dovolj, da bi se hodilo po njem. človek sega na različne načine precej globoko v gospodarstvo prirode. Ne samo da uporablja za mnogovrstne potrebe pozemelj- 285 skega življenja ponujajoče se mu darove ter s tem pretvarja površje — dostikrat seveda sebi in svojim potomcem v škodo, temveč na pripravnem mestu si sezida stanovanje in se združi s sovrstniki svojimi v večjo družbo, ki navadno daleč na okrog upliva na razvoj rastlinske rasti. Da, kaj bi pa tudi dom brez sadnega vrta! Kaj kmet 290 brez raznega žita, sočivja, detelje, lanu, kouopelj itd.! Od kod bi dobivali barve, olja in stotero prepotrebnih rečij! Že v starodav-nosti se je človek izučil z rastlinstvom tako ravnati, da mu je do-našalo kolikor možno dobička. Da bi pa rastline laže uspevale, sejal in sadil jih je zdržema in tako je stvaril umetne družbe, s 295 kterimi je vse človeštvo v najožji zvezi. M. Cilenšek. 162. O pojavu prirodnih nagonov pri živalih. „Kdo po cvetju kaže pot bučeli? Kdo postrvi da plavute bistre ? Kdo ubral je slavcu mile strune ? Kdo jelenu dal je brze noge?" M. Vilhar. Lep pomladanski dan je; gorkejši solnčni žarki so že vzbudili tu in tam kako cvetlico iz zimskega spanja; lahkodušni metuljček frfoli v pisani obleki brezskrbno od cvetlice do cvetlice, kakor da se mu ni bati ponočnih mrazov; murni cvrčč po polju in marljiva 5 bučela nabira neumorno sladkega živeža. Glej, ravnokar ima košek poln cvetnega prahu in želodček si je nabasala s sladko tvarino; kako urno hiti sedaj proti domu, da odloži plod svojeda truda! Stopiva za njo, dragi čitatelj, da si ogledava njen stan! Komu pa ni znana Čudapolna uredba bučelnega panja, vzlasti odkar nam je 10 vsled bistroumne iznajdbe župnika Dzierzona možno, ponavljati vsak poletni dan prezauimiva ta opazovanja? Vidiš-li, tam na solnčnati trati ti stoji ulnjak! Kmalu sva tam. Kako življenje pred majhnimi vhodi v panje! Te-le bučelice priletavajo, 6ue-le odletavajo brez pokoja in odmora; in poglediva v 15 panj! Tisoč in tisoč majhnih nožic giblje se, tisoč in tisoč živalic, vzdramivši se iz neprijetnega zimskega dremanja, začenja novo življenje. Vsaka ima svoj posel: Tii je treba osnažiti stami, tam umrlih tovarišev iz stana spravljati; tii se ima preveč zgoščeni med z vodo izredčiti, tam satje popravljati in nove celice staviti; te-le 20 prinašajo živeža in polnijo prazne lončke, 6ue-le se pripravljajo na pot p6-nj. Vse to se godi brez spodtikanja, brez prepira, vse v najlepšem redu in to — brez povelja. In kako ti stavijo svoje celice! Več tisoč šestero-oglatih lončkov stoji v dveh skladih, tako da se s svojimi dnišči dotikajo; vsak lonček 10 mm globok ima 25 5 mm v premeru. Ko bi si hotel narediti kaj takega sam, koliko poskusov, koliko bi bilo treba izmeriti, in vendar je še dvojiti, da bi li spravil s svojima neokretnima rokama tako mično in jedin-stveno delo na dan. Matematiki so izračunili, da so bučele praktično rešile pretežaven problem, izdelavši svoje lončke v obliki, ki 30 drži kar je največ mogoče medu, potrosivši kolikor možno najmanj dragocene snovi — voska. Pa to še ni vse; knjiga bi se napolnila s tem, kar nam zanimivega kaže bučelni panj. „Vse skupaj," pravi neki pisatelj, „dela utis, kakor da je predložil temu zboru nevidni, najvišji stavbar črtež 35 celine, v glavo utisnivši ga vsakemu pojedincu; kakor da se je naučila na pamet vsaka vrst delavcev svoje določeno opravilo, mesto in število, po kterem se naj vrste itd." Po pravici se vprašamo s pesnikom: „Kdo po cvetju kaže pot bučeli?" 40 Kdo je priučil neznatno živalico tako lepemu redu, spravlji-vosti in umetnosti ? Nemara se uče mladiči od starišev ? Na to ni misliti. Mlada bučela dela, samo da je jedva porodila se, takisto spretno in urno, kakor starejše. — Slično opazujemo pri drugih živalih spretnosti in umetnosti, kojih se nikakor niso mogle naučiti; na pr. v godivnicah izvaljena piščeta brskajo in razgrebajo svojo 45 pičo istotako iz zemlje, kakor druga, koja je izvalila kokoš; od kokoši izvaljene račice silijo v vodo navzlic svareuju svoje rejnice, dočim se izogibljejo vode piščeta od rac izvaljena. Ce prav so taka dejanja včasih čudovito primerna svojemu smotru, itak si ne moremo misliti, da je izvršujoča žival v svesti 50 si tega smotra, temveč ne da bi poznala zvezo med dejanjem in smotrom, ravnd tako, da bi po svojem razumu ne mogla boljše. Takošnim dejanjem pravimo, da izvirajo iz prirodnega nagona ali instinkta. Prirodni nagon zadene vselej, ne da poznava žival namen, pravo pot, da ga doseže. Instinktivna dejanja so prirojena in pre- 55 hajajo od roditeljev na njih zarod. Od druge strani dalo bi se navajati dovolj primerov uveru-jočih nas, da ravnajo višje živali čestokrat v polni zavesti po svojem razumu. Izmed preobilnih primerov evo jih samo nekoliko. Zopet nam služi visoko obdarjena bučela za primer. Znameniti opazo- 60 valeč Huber pravi, da se je sredi zime v nekem panju jeden sat pogreznil vsled prevelike teže, samo spodnji sat ga je še držal nekoliko. To je bil cel6 nenavaden položaj, kteremu ni bilo pomoči v prirodnem nagibu, ali bučele si itak ved6 pomagati. Takoj se lotijo dela, in kmalu je bil sat podprt z malimi stebrički od neke 65 smolnate tvari, takozvanega loterija (Stopfwachs), ki ga po letu bučele znašajo; stebrički so se upirali na stranske stene pletenice. Da bi se ne pripetila drugič taka nezgoda, vzgradile so razumne živalice podporne stebre, trame, bruna itd., ktere uredbe se ne nahajajo običajno v njihovih stavbah. — Drugi primer posnamemo po 70 Darwinu. „Ko sem nekoč," pripoveduje ta izsledovatelj, „na jednem Galopaških otokov na zemlji ležal, pride oponašalec (Turdus poly-glottus) ter se mi vsede na kraj vedra iz želvine črepine izdelanega, ki sem ga z roko držal, pa začne mirno vode piti; pustil mi je od tal privzdigniti vedro, na njem sedeč." Cowley pripoveduje, da so se 75 prej na tistih otokih grlice ljudem cel6 na klobuke iu na rame vsedale, da so jih z rokami lovili. Niso se tedaj bale ljudij, dokler niso nekteri iz družbe n4-nje streljali, kar jih je splašilo. Tedaj so stoprav spoznale neuke ptice, kaka opasnost jim preti od novih prišlecev, kar že naše evropske živali zdavna ved6; zatorej je divja- 80 čina v gozdih, v kojih se čestokrat lovi, jako plašljiva. Pa saj nam ni treba iskati v daljavi dokazov za to, da imajo živali razum ; najboljši dokaz nam je istina, da se dado upitomiti kolikor toliko malo da ne vse živali in nektere se priuče raznovrstnim izurjenostim, 85 koje po pravici občudujemo, kakor na pr. konj, pes in dr. Take živali razumevajo tedaj človeške pomisli in se ravnajo po njih. Ne da bi zanikavali globoki prepad, ki loči duh človeški od istega na najvišji stopinji stoječih živalij, sme se vendar trditi, da se nahajajo i pri živalih početni pogoji duševnega in srčnega življenja. 90 Mnoge živali imajo razumnost in pomnjivost, stvarjajo si pomisli, sodijo in sklepajo, kažejo naklonjenost in ljubezen do svojih dobrotnikov, odklonjenost, srd in jezo proti sovražnikom itd. Razumu v zavesti dejstvujočemu stavimo tedaj nasproti pri-rodni nagon, ki ne pozuavaj6č namena, tako svoja dejanja urav-95 nava, da se doseže nemotljivo pravi smoter. Pretežavno je često-krat razsoditi, izvira-li kako dejanje iz instinkta, ali pa mu je razum izvor; težavost se ne malo poveča s tem, da ne poznamo načina, kako živali svoje misli razodevajo; manjka nam tedaj pravega merila v presojo duševnih sposobnostij živalskih; moramo jih torej 100 primerjati s človeškimi odnošaji, ktere jedino razumemo. Motili pa se ne bodemo, če vzamemo, da se ravnajo višje živali večjidel, nižje pa nemara izključljivo po priroduem nagonu. Raznovrstni načini, kako javljajo živali prirodne nagone, dad6 se zvajati na nekoliko glavnih oblik, za ktere hočemo tukaj nekaj 105 primerov navesti. Divno se kaže prirodni nagon v načinu, kako si stavijo ne-ktere živali svoj stan. Kaj pa da, mnogo potepuhov prav nič ne skrbi za stanovanje, ampak brez doma se potikajo po svetu, iskaje si prenočišča in zavetja, kjer se ravno najde; obilo pa jih porabi 110 mnogo truda in časa, da pripravijo sebi ali pa svoji zalegi mirno in prijazno pribežališče. K njim spada poleg mnogih drugih čle-narjev že omenjena bučela, ta uzor marljivosti in redoljubnosti; semkaj spadajo poimenoma ptice, kojih gnezda so vzbujala vselej opravičeno občudovanje. Malo ne vse ptice znašajo kolikor toliko 115 umeteljna gnezda; načini skladanja pa so vrlo različni, in prav prikladno so primerjali nektere ptice glede njih izdelkov obrtnikom. Najbolj poznani ptičji „ zidarji" so lastovice, ki si zidajo od blata znana lična gnezda; „lončar" (Furnarius rufus) stavi pečnici podobna, do 4 kg težka gnezda na drevesne veje; žolne in deteli 120 spadajo k družbi „tesarjev", izdletuj6č si prav spretno s svojim krepkim rtastim kljunom gnezda v trhla drevesa. Največ družnikov štejejo med veselo perotnino „tkalci" ; toda niso vsi jednako spretni v svoji umetnosti. Drozgi, srakoperi, penice in drugi majhni pevci izdelujejo ne preumeteljne pletenine, nastiljajoč koritice z mehkejšim gradivom; kobilar ali pirol (Oriolus galbula) obeša svoje skledici 125 podobno gnezdo med vejna razrastka: za podlago mu služijo volnene niti, ktere ovijata samec in samica ob razrastka, ki imata zibel nositi; učvrstivši te niti s treskami in ličjem, uglobita raven most s svojo težo ter ga navzdol z navzkriž pretkanimi nitimi povečata. Tako stlačita vedno globokejšo jamo, ki se nap6sled z mehkimi 130 bilkami obloži. — Trstne penice obešajo globokim čašam podobna gnezda ob trstje, da se samica kakor v viseči plahti guga v njej. Najspretnejši tkalci pa so v vzhodni Indiji, Avstraliji in posebno v Afriki živeče ptice, ki so dobile baš zaradi svoje ročnosti im6 tkalcev (Ploceidae). Njih gnezda so mošnjasta, zdolaj z odporom, vodečim 135 najprej v cevast vhodni kanal; pravo vališče je v razširjenem prostoru, ločenem čestokrat s pretinom od vhodnega kanala. Družbenih tkalcev (Philetaerus socius) sklada osem sto do tisoč parov svoja gnezda pod skupno streho, slamnati hišni strehi podobno. Pod isto je neštevilno vhodov, vodečih k posameznim gnezdom, koja si 140 stavi vsak par zd-se ter je prekrije; ker pa stavijo tikoma gnezdo do gnezda, vidi se, kakor da je vse skupaj samo jeden stan. Tkalcem najbliže stoje „klobučinarji"; to družbo zastopata plašica ali remec (Parus pendulinus), ki svojo mošnjasto, na vrbovo nad vodo visečo vejo pripeto gnezdo iz rastlinske volne z vmes vpletenimi 145 vlakni poklobučini, in mlinarček ali repata senica (Mecistura cau-data). Tudi „krojača" ne manjka urnim prhutarjem ; takim se sme južno-azijatski pevec (Orthomus Benettii) zaznamovati: ta ptica zvija s pomočjo kljuna in nožic list tako, da je kraj nad krajem; potčm ju prevrta s kljunom in napeljavši v luknjice nit, ki si jo je 150 sama zasukala, sešije zavitek, v kojega si zlaga gnezdice. Običajno so ptičja gnezda vališča ali zibeli mlademu zarodu in se rabijo tedaj samo kratek čas; redkoma služijo zakonskima razven tedaj, ko valita, v stanovališče ali pa godnim mladičem v prenočišča. O plašici pravijo, da si dela samec gnezdo na svojo 155 radost, ne da bi služilo kdaj isto kot zibel za zarod; našemu domačemu vrabcu pa je gnezdo stanovalnica in spalnica, kjer si išče zaslombe proti mrzloti in mokroti po zimi in po letu. Običajno je gnezdo izpolnilo svoj smoter, kedar so se izgodnjali mladiči; nat6 se zapušča in razpada. Je pa tudi takih ptic, ki vsako leto 160 svoje lansko gnezdo poiščejo in zopet popravijo, kakor na pr. štrki, kterim radi kolo nad slemenom gnezdu v podlago pričvrščajo, lastovice itd. Žal, da moramo sedaj prezanimivo ptičje delovanje zapustiti, 165 a treba je pogledati tudi drugam. Sesalcev stanuje mnogo v duplih, koja so si sami izkopali; nekteri pa si delajo tudi umetna stanova-lišča. Krt stanuje pod zemljo v kotličku, okoli kterega gresta dva rova drug nad drugim; od njiju so na daleč razpeljani lovski rovi. Mnogo se občudujejo bobrove trdnjave, v kterih po več rodoviu 170 skupaj živi. Take trdnjave se nahajajo ob rekah in jezerih in so proti deroči vodi zavarovane s čvrstimi jezi. Gradivo za zidanje so jim drevesa kakor rama debela, pa tudi taka, ki imajo 50 cm v premeru in ktere s svojimi ostrimi zobi čudno urno preglodajo. Praznine med debli napolnjujejo z blatom, kamenjem in protjem. 175 V stavbi je kamrica pečnici podobna, ki ima 30 cm debelo zidovje in je prikrita s čvrsto streho; v kamrico pelje samo jeden vhod pod vodo. Čestokrat se nahaja več kamric, druga poleg druge; vsaka ima svoj vhod. Veverice, polhi, podleski in dr. delajo stanovanja na drevesih 180 iz šibja, listja in skorje. Oblasto, gnezdu trstnih penic podobno stanovanje pritlične miši (Mus minutus) visi ob žitnih bilkah itd. Vredno je, da se omeni, da delajo tudi nektere topoglave ribe gnezda ; mali zet (Gasterosteus aculeatus) na pr. spleta si gnezda med povodnimi rastlinami viseča. 185 Ogledimo si sedaj, kako si pomagajo živali do živeža! Nektere zveri, ujede in druge mesojedne živali si pridobivajo svoj plen v očitni borbi z jačjim svojim orožjem; druge živali skušajo po zvijači priti do hrane. Nekteri pajki nastavljajo preumetno spletene mreže iz pretankih nitij in preže blizu njih, dokler se v skoro ne-190 vidne niti ne zaplete majhna žuželka, koje se potem takoj polaste. Volkčeva ličinka (Myrmecoleon formicarius) izkoplje v peščeno zemljo lijaku podobno jamico; na dnu iste čaka, da se jej zvali inimo-hodeča žuželka v past, ali pa še s peskom po njej poškropi, da strmoglavi v jamico ter jej pride v oblast. Som in druge z brki 195 ali z drugimi telesnimi priveski obdarjene ribe skrivajo se v globini vodd in igrajoče z brki privabljajo majhne ribice k svojemu žrelu. Osobito vredno je še omeniti jednega slučaja, kako se javlja prirodni nagon glede hranitbe pri mravljah, ker je nemara jedin tak v vsem živalstvu. Ti majhni kožokrilci ljubijo posebno slad-200 kosti; zatorej obiskujejo radi sladke plodove, pa tudi rastlinske ušice so jim iz istega uzroka dobrodošle tovaršice. Rastlinske ušice imajo namreč na zadku dve cevici, iz kojih se cedi neki sladek sok; „medeno roso" spuščajo osobito tedaj, če je mravlja s tipalnicami pošegeče. Vsakdo je že nemara opazil, da mravlje rade obiskujejo rožne liste, na kojih živč take ušice. Nektere mravlje obdajejo z 205 zidom vejice, na kojih je mnogo ušic, ali pa zanašajo celo ušna jajca v svoj stan, kjer jim strežejo črez zimo, da se jim izvale „molzne kravice". Nič manj občudovanja vredne, kakor napomi-nane mravlje imajoče domačo živino, niso iste, ki „polje obdelujejo". Takošno („Pogonomyrmex barbatus") našli so najprej v Tek- 210 sasu; ona si zlaga gričasto mravljišče ter si ugladi okoli istega tla, kakor da so potar&cana. Na tem golem, krogu podobnem polju zatr6 vse rastline izvzemši travo, ki rodi zrnje, takozvani mravlji riž (neka vrst „Aristida"), ki se zrelo pobira in spravlja. Zopet drugače skrbe za živež mravlje, kojirn so dali ime „ mravlje mede- 215 niče" (Honigameisen). Poleg navadnih mravelj nahaja se med njimi takih, kterim je zadek silno, poloblasto otečen; izreden obseg imajo od tega, da jim je sprednji želodec s sladkim medom prenapolnjen. Ti okorni trebušnjaki vise niz stropa posebnih stanic in služijo kot živi lonci za med; kajti v svojem sprednjem želodcu imajo shranjen 220 med, kterega potrebnim tovaršicam oddajejo. Nasproti marljivosti večine mravelj ved6 si nektere, takozvane „razbojue mravlje" prav priležno uravnati svoje življenje. Iste imajo namreč v svojih mravljiščih pojedince drugih vrstij mravelj, ki jim morajo služiti kot sužnji. Taka je navadna rujava mravlja (Formica rufa); pa dočim so pri 225 teh delavke tudi pri delu, žive v južni Evropi „mravlje amazonke" (Polyergus rufescens), ki se tako boje dela, da bi morale gladil poginiti, če bi jih ne krmili sužnji. Ko so trideset takih mravelj brez sužnjev zajeli ter jim dali obilno najljubše jim hrane, poginila je sleherna od gladu. To čudno ravnanje se umeje, ako se ve, da 230 imajo te mravlje čeljusti brez zob in jim tedaj manjka k delu potrebnega orodja. Dalje nego pri mravljah sega skrb za hrano pri takih živalih, ki si zalagajo živež za zimo, kar pa ne storč mravlje nikoli. V jeseni polni lončki bučelnega satja naj bi nas opominjali, kako je 235 treba v času obilnosti skrbeti za težavne dni nedostatka. Hrček ima v svojih podzemeljskih stanovanjih posebne žitnice, ki je napolni med letom; ali človeku ne dopada njegovo umno gospodarstvo, in v srednji Evropi so malo ne popolnoma pokončali tega tatu. Toda ni jih preveliko število previdnih gospodarjev v žival- 240 stvu, in zatorej se včasih rčs prav hudo neskrbnežem godi. Si ga li videl vrabca, kako ti berači ob zimi okoli hiše za kako drobtinico? Pa on se še itak preživi; drugim lahkoživcem godi se še 23* hujše in ne preostaja jim drugega nego prespavati dolgo, hudo 245 zimo. Mnogo črvov, mehkužcev, pajkovcev, žužkov, plezalcev in sesalcev spada semkaj. Druge živali, vzlasti ki so urnih nog ali brzih kril, pomagajo si inače. Z Bogom, domovina! pa moraš po svetu za kruhom daleč tja proti jugu, kjer milejše solnce sije. Toda ne ostanejo ti tam, temveč ljubezen do domovine sili jih vrniti 250 se tja, kjer jim je tekla zibel, samo da smejo upati, da bode tam zopet prigrizniti kaj. Takih selcev nahaja se med sesalci, med po-vodnjimi živalimi in vzlasti med lahkokrilatimi prebivalci v zraku. Selitev ptic se prišteva k najzanimivejšim pojavom prirodnega nagona. Vsaka ptičja vrst vč dobro, kdaj je prišel čas, da bode treba 255 misliti na potovanje. Najprej, začetkom avgusta, odpravljajo se brizge (Ojpselus apus), njim sledijo kukavice, kobilarji, srakoperi in prepelice; meseca septembra selijo se večjidel pevci (slavček, penica, lastovica), race in ujede; oktobra meseca pa nas ostavljajo pastaričica, tašica, škrjanee, drozg, skobec, kanja, sluka, črna liska 260 in gos. Mnoge ptice, na pr. lastovice, štrki, divje gosi in dr., selijo se v velikih tropih, ali predno odleti, zbirajo se in urijo v letanju visoko v zraku. Žrjavi letijo v podobi klina, kakor da ved6, da jim je tako najlaže premagati zračni upor; na prvem mestu jim leti najkrepkejši samec, ki ima največji upor premagati, slabci in 265 starci pa so na koncu. Malo selivk potuje pojedince, na pr. sluke, nektere paroma. Proti koncu zime vračajo se zopet v obratnem redu. Koje so odpotovale poslednje, so prve zopet tii, in istotako, kakor je vsaka selivka našla svoje zimišče, najde i vsaka svojo domovino in svoje vališče; nektere si poiščejo cel6 vnovič svoja prejšnja 270 gnezda. Pridobivanje živeža je čestokrat s hudimi borbami spojeno; splošen zakon prirode je ta, da je vse, kar živi, zapleteno v večno borbo z drugimi bitji. To borbo imenujemo borbo za obstanek. Iz borbe za obstanek sledi neogibna potreba, da imajo živali nekaka 275 orožja, kojih se poslužujejo pri napadu proti slabejšim ali v obrambo proti jačjim bitjem. Istina, da ima vsaka žival kolikor toliko zdatno orožje. Tiger obvlada z ostrim zobovjem svoj plen, orel napada z močnim kljunom srne, zajce, jagnjeta itd.; govedo se z rogovi postavlja v bran in konj kaže kopita. Slabejše živali, ki se nimajo 280 zanašati na tako silna branila, poslužujejo se včasih tem opasnej-šega, goljufivega orožja. Prav majhna ranica zadostuje nasprotniku, samo da se vlije vd-njo kapljica nekega soka, in pomnil je bode neznatne živalice, če mu nemara ne pride celo do življenja. Taki strupeni soki se izlivajo včasih v grizala, na pr. pri komarjih; silno zloglasen je golubaški komar, ki se včasih na spodnji Donavi v 285 gostih rojih prikaže. Komarji poiščejo na živinčetu mehke gole dele, vsedajo se okoli očij, na gobec, v nosnice ter lazijo cel6 v ušesa, v golt in sapnik. Vsak vbod tega komarja pouzročuje pekoč srbež in trd boleč ot6k; mnogo vbodov tudi živino umori, in vsako leto pogine veliko konj, goved in prascev od tega komarja. Do- 290 godilo se je tudi, da so komarji majhne otroke pod milim nebom umorili. Pri medičarjih (bučelah, osah in dr.) izliva se strup v otlo želo, pri škorpijonih v bodalast organ na koncu zadka, pri otroviiih kačah v strupene zobe. Kaj posebno orožje podarila pa je priroda nekterim ribam z 295 električnim organom. To so živčna orodja, ki se dad6 primerjati v razporedbi delov Voltinemu stebru; v razdražbi razvijajo elektriko, ki proizvaja električne udarce, če se spojijo nasprotni skrajniki. Z električnimi udarci omamljajo električne ribe svoj plen, pa tudi v obrambo poslužujejo se istega orožja. Električna jegulja omami 300 celo konja s svojimi udarci. Prečudna branila imajo nektere živali v nekih izločilih, ktera svojevoljno izpuščajo. Navadna črnica (Sepia officinalis) in nektere druge pomorske živali brizgnejo, če jih kdo preganja ali draži, kakor tinta črn sok od sebe. Z njim skalijo vodo okoli sebe, tako da 305 potem lahko pobegnejo. Muren in kobilica spuščata od sebe smrdljiv sok, če se ju dotakneš; puškar (Brachinus crepitans) prskne proti sovražniku jedek sok; severni strakoš (Procellaria glacialis) bruhne ti ribje masti, če se ga dotakneš, in smrdljivec (Mephitis) brizgne neznosno smrdeče tvarine zatiralcu pod nos. 310 Zajec in mnogo drugih živalij jo ubriše v grm, če jim preti najmanjša nevarnost; kjer pa ni druge pomoči, pomagaj zvijača! Več živalij se potaji v opasnosti, kakor da so mrtve, na pr. navadni prašiček (Oniscus murarius); trdoglavec (Anobium pertinas) se ti ne gane, ako se je potajil, če ga prav na iglo nabodeš. Tudi ne- 315 ktere ptice (prepelica, snežna jerebica, sluka in dr.) delajo se mrtve v opasnosti. Do sedaj popisani nagoni služijo v lastno blagouspešnost; drugim nagonom je smoter, da se ohrani pleme. K t6m-le spada vzgoja mladičev, družljivost, posneinavost in nagon k občevanju. 320 V skrbi za mladiče polagajo roditelji jajca na pripravna mesta. Žužki skrbe, da najde ličinka, izvalivši se iz jajca, potrebnega živeža. Šiškarice (Cynipidae) na pr. vsajajo jajca s tankim bodalcem pod kožo določenih rastlin; vsled rane nastane neki izrastek, šiška, ki 325 služi ličinki v stan in živež. Najezdniki (Ichneumonidae) spuščajo jajca v život drugim žuželkam; iz njih izlezle ličinke se razvijajo v svojih hraniteljih, kojih organe pozauživajo ter naposled pokončajo. Vredno je opomniti, da se lotijo ličinke najprej malovažnih organov, a važnejših še le na zadnje, da jim ne poginejo hranitelji, predno 330 so dorastli sami. Bučela, čmerlj, osa, mravlja in dr. donašajo svojim ličinkam rastlinske hrane in je krmijo; mravlje nosijo pogosto svoje bube na solnce in zopet nazaj v mravljišče. Ose rovnice (Fossoria) izrujejo hodnike v pesek z razširjenim vališčem na koncu; tjakaj ležejo jajca ter nosijo ličinkam mesene hrane (kobilice, murne itd.), 335 ali pa napolnijo ves prostor z žužki, da se hranijo ličinke z njimi ; v poslednjem slučaju ne umorijo plena, temveč ga le ohromijo, vbodši ga v trebušni ganglij, da ne more odlaziti. Pri ribah javlja se skrb za mladiče včasih v selitbah v daljne kraje, da si poiščejo pripravnih mest za drstenje. Sledi ali slaniki 340 na pr. zapuščajo morske globine ter se prikažejo v strašanskih množinah na morskem površju, potujoč proti bregovom in plitčinam med Norveškim, Angleškim in Francoskim. Tam odlagajo ikre ter se vrnejo potčm zopet v globino. Losos (Trutta salar) potuje iz vzhodnega in severnega morja v reke ter pride, preskočivši slapove, 315 jezove in druge zapreke, cel6 v majhne potoke, kjer se drstijo na zavarovanih in z živežem obloženih krajih. Narobe potuje jegulja ob času drstenja iz rek v morje, iz kterega se vrača prihodnjo spomlad na milijarde mladega zaroda ob rečnih izlivih v sladko vodovje. Sesalci si sicer običajno ne skladajo gnezd, tem sijajnejša pa 350 je ljubezen, s ktero doji samica svoje mladiče ter je prezirajoč lastno življenje brani proti vsakemu napadu in vsaki opasnosti. Vzgoja mladičev pa ne obstaja vselej jedino v priskrbljevanju prostora razvitku primernega; pri mnogih višjih živalih opazuje se tudi, da roditelji mladiče nekako poučujejo. Plavutonožci na pr. in 355 pomorske ptice vabijo plašljive mladiče v vodo; ptice pevke vzpodbujajo svojo družino k vzletu in k lovu na žužke, orli in sokoli uče mladiče letati in se spuščati na plen. Nagon k družljivosti preseneti nas brez dvombe najbolj v podobi, v kakoršni ga opazujemo pri nekterih ravno- in kožokrilcih 360 (bele mravlje, ose, bučele, mravlje in dr.). Veliko število takošnih živalij združi se v skupno delovanje, v takozvane „živalske države", v kterih so opravila strogo razdeljena. Jedna ali nekoliko „samic" („matice") leže jajca in skrbi tedaj za pomnoženje države; prirejanje iii obramba stanu ter priskrbljevanje živeža je opravilo „delavk" ; v nekterih družbah je obramba domovja posel posebne vrsti stanov- 365 nikov, takozvanih „vojakov", odlikujočih se po krepkejših čeljustih — njih orožju. „Samcev" je le malo v državi, pa še te pomori delavke ali vojaki črez nekaj časa, ker niso k nikakemu pridu, ko ne delajo nič in se samo zastonj hranijo. Poglejmo si še družbe pri drugih živalih. Tti najdemo takih pri mnogih ribah, krkonih in 370 plazalcih; toda ker nimajo te tružbe nikakega občestva med seboj (kar jih druži, to so jedino le jeduaki pogoji življenja, koje na istem prostoru nahajajo), zatorej nimajo nič zanimivega za nas. Tudi veseli prebivalci v zraku so večinoma jako družljivi in nekteri gnezdijo cel6 skupaj, kakor smo že o družbenih tkalcih omenili. Čudno je, da se 375 nektere ptice družijo s pticami od drugih plemen; mokoži (Rallus) se selijo s prepelicami in pelikani lovijo zajedno s črnimi pomorskimi vrani (Carbo cormoranus). Prečudno družljivost so opazovali pri nekterih avstralskih pticah, ki si gradijo posebna igrišča, na kterih se shajajo ter skakaje in igraje naganjajo po njih. Od neke takošne ptice 380 (Ptilorhynchus holosericeus) popisuje angleški potovalec Gould „lope" tak6-le: Običajno napravljajo svoje lope pod previsečimi vejami v najsamotnejšem delu gozda in to vselej na zemlji. Od gosto prepletenega protja naredi se podlaga, ob straneh pa se gradi prava lopa iz tanšega in šibkejšega šibja in vejic. Gradivo je tako nastavljeno, 385 da se gori zjedinijo konci iii rogovile. Poseben kinč dobivajo lope po tem, da se z živobojnimi rečmi vsake vrste olepšajo. Tii najdeš pisana peresa iz repa različnih papig, školjčine in polževe lupine, kamenčke, obeljene kosti itd. Peresa se utikajo med veje, kosti in lupine polože med vhod. Domači ljudje poznajo strast ptičev, ki 390 radi bliščeče reči kradejo, in zatorej iščejo, če se je kaj izgubilo, v rečenih lopah po njih. Tudi sesalcev živi mnogo v družbah, v kterih prevzamejo čestokrat najstarejši ali najmočnejši skrb vodstva in obrambe. Divja goveda, bivoli in svinje branijo se zajedno pri napadu; konji stopijo 395 v krog, če se jih loti kaka zver. Opice ropajo v velikih tropih zasade, postavljajčč se v redu, da si lučajo druga drugi odtrgaue plodove. Če je treba ubrisati jo, sledi cela druhal svojemu vodji, ki spleže sem ter tja na visoko drevo, da bi videl, od kod preti sovražnik. Na paši postavljajo straže opice, morski psi, divje koze, 400 jeleni in dr., da jim naznanijo, če se bliža opasnost. Nagon k posnemanju se javlja v posnemanju glasa, kretanja in dejanja. Če zalaja v tihi noči kak pes, takoj mu odgovarja tovariš pri sosedovih in kmalu se razširja lajanje po celi vasi; ali 405 če se zglasi samo jedna žaba s svojim klasičnim fior/.e-z.e xo«£, takoj jo spremlja ves zbor po močvirju. Nektere ptice pevke posnemajo glasove drugih ptic; papige, krokarji in škorci se priučč celo izgovarjati nekoliko besed. Posnemanje dejanj se opazuje pri pticah selivkah, kojim je 410 običajno jedna na čelu; slično potujejo druge potujoče živali ter posnemajo svojega voditelja. V družbi izpremeni včasih povsem kaka žival svoj značaj; krotek konj postane trmast v družbi nepokor-nega tovariša, in konji izgube plašljivost v družbi, kar se čestokrat pri vojaških konjih opazuje. 415 Nagon k občevanju je posledica družbenega življenja; kajti da se združijo živali k skupnemu delovanju, treba je, da občujejo med seboj. Nekako občevanje se že opazuje pri mravljah in bučelah, ki se potipljejo v izrednih položajih s tipalnicami. Da si s tem naznanjajo svoje misli in namene, lahko sklepamo videč, da si po-420 magajo druga drugi, če se tako naprosijo. Nektere mravlje se vojskujejo z mravljami drugih vrstij; v lepo urejenih oddelkih stopajo proti sovražniku, vzpodbujajo se k hrabrosti in žrtvujejo življenje skupnosti v prid. Namen takim vojskam je, pridobiti si sužnjev, o kterih smo že govorili. O nekakem „govoru" smemo seveda le pri 425 višjih živalih govoriti; da živali razumevajo glas svojih tovarišev, posnemamo iz tega, da si odgovarjajo na vabeče glasove. Najbolj opazujemo to pri pticah in sesalcih. Ptičji glas je nekako izrazilo različnih občutkov; osobito so to majhne ptice z neznatnim perjem, ki se odlikujejo kot „pevke" ne samo po obsegu in prijetnem, 430 polnem zvoku svojega glasu, ampak one ubirajo tudi glasove v pravilne kitice in lepo doneče napeve. „Kdo ubral je slavcu mile strune?" Vselej pak ostaja govor živalski izraz čutjenju in poželenju; tako povzdignejo svoj glas v radosti in boli, v jezi in bojazni, če 435 so lačne in žejne in o sličnih drugih priložnostih. Po njih se izpreminja tudi glas, po kterem samem lahko vselej posnamemo i stanje naših domačih živalij. H. Schreiner. 163. Na piramidah. „Jutri rano greva na piramide in v puščavo," pravi mi na cvetno nedeljo zvečer moj tovariš, avstrijski geolog, ko sva se bila nahodila po ulicah in ovinkih cesarske Kaire. „Morava se zgodaj napraviti na pot, ako nočeva, da naju solnce ne pari na potu; hodi se črez tri ure." 5 Solnce je ravno vzhajalo in sušilo roso po ravnem polju na obalih svetega Nila, ko drugo jutro zasedemo pripravljene osle, ki nas brzih nog poneso iz sredine stare Kaire mimo mestnega vrta „Ezbekijeh" skozi novo predmestje Izmailfjo na zahod proti širokemu Nilu. Onkraj mostu krene pot ob reki gor proti jugu med 10 vrtovi in nasadi do kolodvora, od koder pelje železnica na gornji Egipet. Tu se zavije cesta in vodi po širokem polju vedno pod drevoredom temno - zelenih akacij med cvetočim sočivjem in zrelo pšenico tja do zadnjega prekopa, ki loči lepo obdelano, rodovitno Nilovo dolino od široke, gole puščave. Visoki senčnati palmovi 15 gozdiči na obeh straneh ravne ceste hlade male vasice na nizkih holmih ter nam zakrivajo pogled v daljavo. A ko se prekorači zadnji most, je svet kakor izpremenjen: kamor ne sežejo Nilovi valovi ob času povodnji, tam je vse suho in pusto. 20 Gola, mrtva leži pred nami planjava tja do visokega roba, kjer se začenja „libijska puščava". Stopivši izpod drevoreda, zagledamo ne daleč pred seboj piramide, pa pot do njih je še visoka in strma. Tii-sem torej na mejo prijetnega življenja in tihe smrti postavili so si mogočni faraoni spomin svoje nekdanje moči in slave. 25 Mora se reči, znali so si izbirati kraj za svoje grobove. Stopimo bliže. Pot rčs da ni več dolga, pa strma je in z drobnim, rujavim peskom na debelo posuta, ki ga je veter nanesel sem iz vroče Sahare. Vrh brega dospemo na malo plan in stojimo v podnožju „Kufu-jeve" piramide, ki se strmo in veličastno dviga 30 pred nami in kipi v sinje nebo. Pojdimo okoli nje, da si jo bolje ogledamo! Štirioglatemu hribu podobna, sezidana je piramida iz samega rezanega kamenja, tako da se razprostirajo njene štiri jednako dolge strani na štiri vetrove. Vsaka stran meri tri sto korakov ali nad dve sto sedem- 35 indvajset metrov; ravno toliko tudi rob, ki seže od spodnjega ogla do vrha. Obstransko površje je torej iz štirih trioglov z jednakimi strani mi. Površina je morala biti nekdaj gladka in svetla, kakor še sedaj gornji del „Kefren-ove" piramide, ki jo zagledamo od južno - vzhod- 40 nega ogla Kufu-jeve, prehodivši njeno vzhodno stran. Ali sedaj ni videti drugega ko velikanski skladi lečastega apnenca, ki so stopnicam jednako naloženi drug na drugem. Gladka apnena površna skorja in vse malo kamenje je razpadlo tekom 45 dolgih let in se posulo v visoko grobljo, ki nam zakriva podnožje piramidino ter nam brani stopiti blizu nje. Ona druga, ki jo je Kefren sezidal, malo nižja od prve, ohranila si je nepokvarjen ostri vrh in v gornjem delu tudi prav gladke strani, tako da je težko priplezati na-njo. 50 Orez pol ure hod& dospemo zopet na severno stran, kjer je v sredi temen vhod do grobov. Od tod se tudi gre na piramido. Pa kaka bode pot po teh stopnicah, ki so bolj strme nego naše strehe! Nekako boječe merimo te stopnice, ki se brez konca kopičijo pred nami druga na drugo, vsaka skoro jeden meter visoka, spodnje pa 55 imajo črez dober meter visočine. Skoro nam je obupati, da prile-zemo kdaj do vrha. Pa suhi Beduin stori mnogokaj za dober „bakšiš" (dar). Že prej nam slede ves čas korak za korakom, kaž6č to in ono; sedaj nas opominjajo s slabo svojo francoščino na veliko „s fin k s o" ne daleč od tod, sedaj zopet na grobove v kata-60 kombah okoli piramid in nam nadležno ponujajo zarujaveli denar in druge starine. Ko pa vidijo, da mislimo iti na piramido, ni se jih moči odkrižati; skoro bi se stepli med seboj, kdo nas popelje gor. Saj pa tudi ni od več njih pomoč. Dva naju primeta vsak za jedno roko in peljeta varno od vhoda sredi severne strani črez nektere 65 stopnice in potem tja vprek na severno - vzhodni ogel in ob robu gor po znanih stopnicah, ki sta jih že od mladih nog vajena. Spreten dečko pa nese hladne vode za nami v mokri „alkaraci", v slabo žgani lončeni posodi, v kteri se voda vedno mrzla ohrani, če le malo veter pihlja, kakor navlašč za one vroče kraje. Dečko 70 pomaga tudi popotniku na težavnejših krajih ter se že za mladih let vadi težavnemu potu, koder bo odrastel tudi sam tujce vodil, kakor zdaj njegov oče. Kaj dobro de človeku, ko Beduin malo nad sredo pota obstane v senčni votlini med kameni, da se malo oddahnemo in poživimo iz 75 mokre „alkarace". Kakor palčeki videti so popotniki in njih arabski spremljevalci, ki lezejo ob piramidi in se trudijo doli na prvih stopnicah za nami. Toda ni časa ozirati se. Beduin poprime zopet za roko in potegne nas više. Še bode treba mnogokrat dvigniti nogo in se speti 80 kvišku na skalo. Sto in dvainštirideset metrov ni mala višina; prišel bi že do pol „Šmarne gore" in še više. Pot lije s čela, kolena začno boleti; ali bomo skoro na vrhu? Sapa nam pojema, ali Beduin ne peša. Vidi se že vrhovni rob, še malo korakov in — na piramidi smo ! No, to so jo pa uganili Arabi, da so vrh piramidin razdrli in 85 prostora naredili vsaj za stotino ljudij, ako treba. Sedimo na oni kamen na sredi, ki so ga še pustili za klop, da se na njej odpoči-jemo, in ozrimo se okoli sebe. Tu se razprostira pred nami bogati Egipet, lepa rodovitna dolina, ki se na jugu kakor zelen pas kaže izza strmih bregov, ki jo 90 na obeh straneh obdajejo iu ločijo od puščave, ktera se na desno in levo razteza brez konca in kraja. Proti severu se širi dolina, in kakor zeleno morje izginja ravnina na daljnem obzorju; po sredi pa se veličastno vije sveta reka Nil in izliva rumene svoje valove po neštevilnih tokih in prekopih, po kterih je umna iu pridna roka 95 Felahova napeljala vodo, da mu namaka zelene njive in senčnate gozdiče. Kamor sežejo Nilove vode ob času velike povodnji iu puste gnojno črno prst za seb6j, tam je zemlja kakor raj cvetoča in rodovitna ter daje obilo sadu. Korak više je že puščava, ker peščena tla, kterih nikoli hladni dež ne zmoči, niti bilke ne požen6; le kaka 100 osamela palma životari še nekoliko oddaljena od zelene ruše in priča, da je še tudi tu v globočini, kamor je pognala korenike, malo mokrote. Po pravici se torej Egipet imenuje „Nilov dar", kakor so svečeniki že Herodotu pripovedovali. Zapustivši tesno dolino, deli se glavna struga Nilova v dva 105 vodotoka, ki objemata rodovitno „delto", žitnico starega sveta. Med delto in gornjim Egiptom leži nam nasproti onstran reke v vznožju strmega in divjega „Mokatama" glavno mesto egiptovsko, „Kaira", nekdaj sedež zmagovitih kalifov. Mesto je nastalo poleg razvalin starega „Memfisa" in se širilo ob reki okoli 110 gradu na malem griču. Sedaj je jako prostorno ter šteje do pol milijona prebivalcev in ima v novih predmestjih „Bulaku" in „Izmailiji" kaj lepe, visoke prostorne hiše brez streh ter krasne palače egiptovskih velikašev in tujih bogatih kupcev. Izmed brezštevilnih hiš dvigajo se premnogi tanki „minareti" poleg veli- 115 častnih kupol na mošejah. Visoko nad vsemi pa moli utrjeni grad „citadela" in kaže daleč črez ravnino dva šibka, pa silno visoka minareta, ki ju je Ali-paša, prvi egiptovski podkralj, sezidal pri svoji mošeji. Tam za gradom že izven mestnega ozidja vidi se na Mokatamu stara mošeja, ki kakor na skalo prilepljena čepi med 120 pečevjem. Dalje ni več videti človeškega bivališča; visoka planjava se razteza pusta in prazna tja do rudečega morja. Ravno taka je puščava na tej strani doline. Valoviti svet je črez in črez pokrit z drobnim peskom in rujavim kamenjem. Po 125 plitvih dolinah med širokimi holmi pa se vije steza, ki jo je v pesku zaznamoval težko obloženi velblod, „ladija v puščavi", ko je po več tednov trajajoči poti donašal datelje in drugih pridelkov, ki so jih rodili zeleni otoki „oaze" tam za peščenim morjem. Glej, ■ravno tam koraka dolga vrsta teh krivovratih živalij; Beduin v dolgi 130 beli suknji pelje za vrv prvega velbloda, drugi pa mu slede kakor gosi. Sedaj jo krenejo po stezi črez breg v dolino in puste za seb6j na pol razrušene piramide pri vasi „Abusir". Više gori proti jugu videti je še drugih piramid, ki so bolje ohranjene, kolikor se more iz daljine razločiti. Vseh skupaj vidimo jih od tod štiriindvajset, pa 135 to še niso vse. Koliko truda je pač stalo, koliko potu so si obrisali revni delavci pri trdem delu na pekočem solncu, da so postavili tako velikanske grobne spomenike svojim kraljem. Iz sive starodavnosti pričajo oni, skoro neizpremenjeni v teku tisočletij, o nekdanji moči 140 in slavi egiptovskih kraljev ter vzbujajo občutke nepristranskega občudovanja, ki ga gotovo zasluži neomejeni trud iii tudi umetnost staviteljev v tej stroki. J. Karlin. 164. Atene. Dne 3. novembra plavali smo že zopet po sinjem morju; prijetna sapica od jugovzhoda nam je širila mogočna jadra, da je ladija kakor puščica urno in tiho delila belopeneče valove. Kmalu nam izgine mala Azija izpred očij in pred nami se dvigujejo pola-5 goma iz morja otoki Anar, Tin in Naks, na desni pa se vidijo obrisi podolgastega Negroponta in daleč gori na severozahodu kipi v višnjevo meglenem obnebju mogočno domovje staroveških bogov, visoki Olimp, kažoč na daleč okoli svojo snežnobelo glavo. Pohlevni južnovzhodni vetrič se prevrne kmalu v viharju po-10 doben jug, in treba je bilo paziti, da se ladija varuje škode ter brez zamude poišče najbližjega pristanišča. Krenemo jo torej proti otoku Sira in v kratkem smo bili obvarovani vse nezgode v krasnem pristanišču jednega najbogatejših in najlepših mest grškega kraljestva. Sira, najvažnejše trgovsko mesto vse Levante in glavna postaja avstro-ogerskega lojda, zidana je v podobi polmesečni večjidel 15 po strmem bregu v okrožju krasnega pristanišča. Staro mesto, prava Sira, nima za tujca nič vabljivega, nego morebiti neštevilno mlinov na veter, kteri sučejo noč in dan, kakor Don Quixotov velikan, svoja nemirna motovila. Spodnji del mesta, v razliko od gornjega Her-mapolis imenovan, zidan je na planem prav po smislu naših mest, 20 in tu se nahajajo nakopičena bogastva, ktera nanašajo semkaj marljivi trgovci od vzhoda in zahoda. Pristanišče je vedno polno bogato obloženih ladij, in v bazarih po tesnih ulicah imamo priliko čuditi se jutrovski obrtniji in živahnemu življenju vedno veselega in zgovornega grškega prodajalca. 25 Otok Sira je imel pred grškim vstankom leta 1829. jedva 4 — 5000 stanovnikov, a zdaj jih šteje blizu 50.000. Trdi se, da so si takrat ljudje iz vseh po vstanku pokončanih krajev grškega kraljestva na tem neutralnem otoku iskali zavetja, kjer so našli prijateljski sprejem, in na ta način se je zjedinila tukaj vsa tedanja 30 grška obrtnija in bogastvo. Drugi pa mislijo — in menda ne brez uzroka — da si je Sira pridobila svoj sedanji pomen in svoje sedanje bogastvo po nepošteni poti; bila je namreč glavno pribežališče strahovitim korzarom, koji so vznemirjali vse Egejsko morje in zaplenili silno veliko kupčijskih ladij ter jih odvedli v imenovano pri- 35 stanišče. Po dvadnevnem bivanju v sirskem pristanišču odjadramo zopet proti jugu ter dospemo dne 9. novembra v Sudo, najlepše in največje pristanišče na Kandiji in pravo luko glavnega obrtnega mesta Kanea. Našli smo tukaj srediijemorsko turško eskadro, obstoječo iz 40 petero mogočnih oklopnic, treh vitkih fregat in več manjših ladij. Kakor je navada v takih slučajih, bobneli so topovi na obeh straneh v vojaški pozdrav, da se je razlegalo po strmih, skalnatih pečinah, koje obdajejo to krasno, a večjidel malo obiskovano pristanišče. Po teh strmih pečinah — gor do veličastnega hriba Ida — skrivajo se 45 kandijski ustaši, kedar jim zavre vroča kri v srdu zoper turške zatiralce ; in trdili so nam, da imajo vedno skritega orožja in streliva za celo armado po nedosegljivih, v skalo izdolbenih shrambah, da je porabijo, kedar bije ura zaželene osvete. Skozi romantičen, temnozelen oljčni log jahamo drugi dan v 50 Kaneo, pogledat si to mesto, dobro vedoč, da najdemo malo zanimivega ; a lepa priložnost in radovednost ne daje človeku mirovati, in tako se pridružim tudi jaz odhajajoči tolpi, ogledat si od blizu kraje, kjer je nekdaj zidal Dajdal svoj čudapolui labirint. 55 „Je-li vam znano," obrnem se nekaj dnij pozneje do častnika na straži, ko smo že zopet plavali počasno in mirno med malimi in velikimi otoki proti severu, — „je-li vam znano v kake neznane kraje nas bo zanesla ta ugodna sapica?" „Bog zna," odgovori mi on, „in pa admiral. Govori se sicer 60 na skrivnem, da bomo črez nekaj dnij pohajkovali po širokih ulicah grške stolice; a človek ne more verjeti, dokler se ne uresniči govorica. Pred tremi leti smo plavali od Sicilije gor proti Neapolu; proti večeru, bil je krasen dan, zazremo veličastno mesto v vsej svoji bliščobi večernega solnca in že smo si v duhu risali načrte 65 in šteli slastno veselje, ktero nas čaka v tem krasnem pristanišču, — kar čujemo poveljnikov ukaz, kreniti jo v kolobaru tik mesta skozi ves zaliv nazaj proti jugu, in nekoliko ur pozneje plavali smo zopet v temni noči po širokem Tirenskem morju. Tako lahko tudi zdaj najina nada, — toda oprostite, tam-le me že zopet potrebujejo," 70 in odšel je po svojem poslu, prepustivši meni daljno premišljevanje, naj si sam rešim uganko in končam stavek, kojega ni mogel on izvršiti. To pot se nam je želja izpolnila, iu drugo jutro prebudivši se zapazimo na levici iz staroveške zgodovine znani otok Salamis, na 75 desni pa strdonosno gorovje Himet, in ravno pred nami odpira se nam krasen razgled na slavni pristanišči Pirej in Faler, a v daljavi na veličastne razvaline slavitega mesta boginje Atene. Koliko bi bil dal človek tisti čas mladeniške navdušenosti, ko nam je še razodeval učitelj skrivnosti starogrške zgodovine, da 80 bi mu bilo vsaj za trenotek možno zreti s svojim očesom čarobna čudesa srečne Periklejeve dobe ali vsaj ostanke njihove in kraje, kjer se dvigujejo še zmirom krasna svetišča starogrških bogov! Lahko je tedaj umeti, da sem z nekakim svetim strahom in s trepetajočim srcem pričakoval, da pade maček v pirejskem pristanišču 85 in me odpelje v te klasične kraje malo pristujoča železnica gor do toliko občudovanih staroveških svetišč. Saj mi je še vedno ostalo nekdanje navdušenje. Skozi ozek vhod priplavimo tedaj v glavno grško pristanišče Pirej, kjer so ležale zasidrane tudi tri grške vojne ladije, ter obču-90 dujemo tamošnje brodnike, ki znajo s čudovito spretnostjo vesti čolniče na jadra. Usuli so se kar na tujo „Lisso" in vabili nas, da bi nas odvedli na kopno. Za prvi vlak odpravi se nas trojica na suho in železnica nas odpelje po krasni dolini slavnoznanega Kefisa med vinogradi iu oljčnimi gozdiči proti Atenam. Zapustivši vagon, gremo si najprej 95 ogledovat novogrško stolico, ležečo med strmo pečino Akropole in visokim holmom Likabella; mesto je zidano prav po zahodnem smislu; križajo ga lepe in ravne ulice ter dičijo krasna državna in zasebna poslopja. Med prvimi je najlepše kraljev grad s krasnim nasadom, koji je vedno odprt občinstvu v porabo in kratek čas; 100 tukaj se zbira lepi svet grškega glavnega mesta pri poskočnicah kraljeve godbe. A nižjega ljudstva nimamo tukaj prilike gledati; kdor hoče opazovati te ponosne in pogumne potomce slavitega Te-mistokleja in njegovih junakov, kdor hoče pasti svoj pogled na krasnih grških postavah v pisanih narodnih nošah: poiskati bi si jih 105 moral pri njihovih narodnih plesih in igrah v okolici cvetodišečega Himeta, pred svetiščem Tezejevim, na obalih klasičnega Kefisa ali pa v senci pod veličastnim svetiščem olimpskega Zena. Iz kraljevih nasadov gremo po Hermejevi ulici proti jugozahodu mimo Tezejevega, zvunaj še dobro ohranjenega svetišča navzgor, 110 ogledovat si najvažnejša in najkrasnejša starinstva na nekdanji atenski Akropoli. Starogrški zgodovinar Pavzanija, koji je obiskal Atene in njihova krasna svetišča za njihove srečne dobe, zapustil nam je natančen popis tega nekdaj tako cvetočega mesta. Ako primerjamo 115 njegov popis z današnjimi Atenami, srce nam mora zaplakati in živo moramo pomilovati nesrečno mesto, koje je moralo prebiti toliko nezgode od toliko in tako krutih sovražnikov. Eevne koče stojč zdaj ondi, kjer so se dvigala nekdaj krasna svetišča; mramo-rovi in drugi dragoceni kipi, kojih se je nahajalo brezštevilno po 120 svetiščih, izginili so popolnoma in ostale so le gole stene nekdaj toliko občudovanih zidališč, — a še te vse poškodovane in v poznejših dobah tako prenarejene, da se jedva tu pa tam nahajajo še mali ostanki prave grške umetnosti. Vstopivši tedaj med veličastnimi stebri skozi krasne propileje, 125 ktere so pa, kakor navadno, kruti Turki onečastili in vš-nje baterije vzidali, — zapazimo na planjavi takoj na desni svetišče boginje Nike, kjer se še vedno hrani njen že močno poškodovani, a vendar še čudapolni basreliev na kamenitni plošči. Od tukaj je krasen razgled na saronski zaliv. Dalje proti vzhodu dviguje se veličastno 130 svetišče, krasni Partenon, kjer se je hranil znameniti in dragoceni, iz zlata in slonove kosti izdelani kip boginje Atene. Kip je sicer izginil, a svetišče še vendar stoji, čeprav so mu Benečanje 1. 1687. pokončali streho in Angleži skoro vse basrelieve poplenili iz njega; 135 njegova prvotna podoba in krasni stebri iz belega mramorja so mu ostali še vedno, nam poznim narodom v znamenje njegove nekdanje krasote. Ogledamo si še svetišče Erehtejevo z znamenitimi, krasnimi kariatidami in drage kolikor toliko popolne ostanke nekdaj bogato 140 ozaljšanih zidališč ter obrnemo svoj pogled črez strmo steno proti severu, kjer se nam pokažejo nove Atene v vsej svoji krasoti. Proti vzbodu v nižavi nahajajo se še ostanki znamenitega svetišča olimp-skega Zena, koje je nekdaj dičil še večji in dragocenejši kip, kakor je bil oni v svetišču Palade Atene; na jugu v bregu pa, kjer so se 145 razprostirale nekdanje Atene, zapazimo obris velikanskega gledišča Dionizijevega, v kterem so stari Grki praznovali svoje narodne igre in plese. V lepi dolini dalje proti jugu kaže se neka otlina, o kteri se govori, da je pil Sokrat v njej otrovno kupo; blizu tam se vidijo ostanki znamenitega učilišča Zenonovega, Stoa poikile, kakor tudi 150 razvaline starogrške Akademije, kjer je Platon učil svojo filozofijo. Od nekdanjih mogočnih zidov, koji so vezali starogrško stolico z njenimi tremi pristanišči, ne nahaja se več sledu, in holm Areopag na zahodu kaže nam tudi samo še po svojem imenu, da je stalo nekdaj ondi znamenito starogrško sodišče. Na severnozahodni strani 155 občudujemo še slavno maratonsko trofejo, krasno Tezejevo svetišče in zali Andronikov stolp, na kterem so čudokrasno izdolbene alegorije štirih vetrov; imenujejo ga zategadel tudi v obče Eolovo svetišče. Nismo imeli časa in priložnosti, da bi si ogledali vse druge znamenite starinoslovske ostanke, kterih se nahaja brezštevilno po 160 zasebnih in očitnih poslopjih, po cerkvah in okoli vodnjakov; pa saj je tudi to, kar smo imeli priliko občudovati, napravilo na nas tako mogočen utis, da je bilo bolje oddahniti se nekoliko ter privoliti duhu potrebni čas, da uredi sprejete utise. Pod mogočno platano postrežemo si še s čašo izvrstne pijače, 165 ktera nam kaj prijetno poplakne suho iu zaprašeno grlo, zvečer pa se snidemo v gledišču pri italijanski operi, in o pozni uri odpelje nas vlak nazaj v Pirej, kjer je stala naša ladija. Drugi dan počasti oklopnico s svojim pohodom grška kraljeva obitelj, Georgios I. s kraljico Olgo, lepo in ljubeznivo rusko prin-170 cesiujo. Topovi so grmeli, da se je razlegalo gor proti zelenemu Himetu; vmes pa je donela zdaj poskočna grška, zdaj mogočna avstrijska himna: — tako zahtevajo vojaški običaji. V lahkih in lepih čolničih odpelje se popoldne kraljeva družina; v slov6 jej doni gro-movit pozdrav iz stotero grl krepkih pomorščakov, koji so bili po jadernikih, ranjah in lestvicah razpostavljeni. 175 Prihodnje dneve smo porabili z izleti po bližnjih klasičnih krajih. Blizu vhoda v luko pirejsko kazali so nam skalo, na kteri je sedel perzijanski kralj Kserks, opazujoč in vladujč svoje ladije med znamenito bitko pri otoku Salamini. Razume se samo po sebi, da nismo med tem časom Aten zanemarjali; kajti nikdo si ni bil 180 v svesti, da bi mu bila še kdaj prilika, obiskati te znamenite in slavne kraje. A. Ukmar. 165. Pobrati m s t v o. V različnem obsegu in številu podelilo je božanstvo Zemljanom mnogovrstne svoje dari. Zato ni lahko najti človeku vrstnika, ki bi se z njim v vsakem oziru strinjal; še brat je rodnemu bratu le podoben, nikdar jednak. Kakor se pa po raznih lastnostih odnaša človek od človeka, tako ga ni naroda na svetu, da bi se ne 5 razločeval od svojih sosedov po kakem znamljivem svojstvu, ki ga diči ali pa kazi. Tudi inuogovejno pleme slovansko, ktero nam najstarejši pisatelji opisujejo kot miroljubno, pošteno, blago, ohranilo si je do današnjega dne dokaj lepih posebnostij, akopram je pritok čim dalje bolj prodirajoče zapadne omike že marsikaj pristno slo- 10 vanskega odplavil. Komu na pr. še ni srca ogrela raznih zgodovinarjev jednoglasna hvala o prastari gostoljubnosti slovanski? Kdo ni imel prilike z lastnimi očmi opazovati našega naroda vernost in otroško nabožnost? Kdo še ni slišal preslavljati jugoslovanskega prijateljstva in z njim združenega običaja, kterega se še dan- 15 danes z nenavadno gorečnostjo držč vzlasti Srbi in Bolgari, nazivaj6č ga pobrati m stvo? Izniknivši iz poganskih časov vzrastel je ta običaj tako trdno z značajem in bitjem naroda jugoslovanskega, da ga niti krščanstvo ni moglo iztrebiti, marveč ga je še cel6 nekako posvetilo. 20 Ako si dva človeka za trdno obljubita, da si bodeta svoje žive dni bratovski prijatelja, imenuje se taka zaveza sklenjena med možema — pobrati m stvo (pobratinstvo, kračje tudi bratstvo), med ženama pa posestrimstvo (posestrinstvo ali sploh sestrinstvo). Pobratimstvo se sklepa med starimi in mladimi ljudmi istega ali 25 različnega spola. Moška imenujeta drug drugega p obrat i m a, 24 ženska si izvoli po sestri m o; ako sta sklenila pobratimstvo mož in žena, veli on njej posestrima, ona pa njemu pobratim; skupno ime je p ob race niči. Koga ali kojo na pobratimstvo, 30 oziroma posestrimstvo pozvati, pravi se: pobrati m iti — pobratiti ali posestrimiti — posestriti. Tudi z rodbino po-bratimovo druži pobratima nekaka rodbinska vez: oče pobratimov mu je poočim, mati pomajka ali pomati, sestre so mu posest rime, on sam pa je pobratimovim starišem posinovljenec. 35 Ker zapričavajo take zaveze sklepajoč tudi Boga, zove se tako prijateljstvo „Bogom" ali „po Bogu" potrjeno. („Potvrdimo Bogom pobratimstvo," poje narodna pesen.) Zat6 pa čislajo pobratimstvo bolj nego krvno sorodstvo; saj pravijo, da so si bratje le po krvi, pobratimi pa po Bogu, in „brača če se rodjena svaditi, a pobra-40 timi ne če". Raditega je bilo do najnovejših časov pobratimu strogo zabranjeno, stopiti v zakon s svojo posestrimo, pač pa so pobratimi uzajemno svoje otroke že v zibelkah zaročali, da si prijateljsko vez tem bolj utrde. Akopram se le dobri ljudje v tako prijateljstvo zavezujejo, 45 sme si vendar vsakdo, tudi zločinec, za pobratima ali posestrimo izbrati, kogar hoče; v tem oziru ga ne moti niti verska različnost. V sili, vzlasti v boju, lahko pobratimiš prvega človeka, ki ti ga sreča nanese in naj si je smrtni sovražnik tvoj. Ako ga nagovoriš z besedami: „Kumim te Bogom i svetim Jovanom, pomozi! Da si mi 50 po Bogu brat!" ne sme ti odreči svoje pomoči; kajti prišel bi ob čast in poštenje, kdor bi se v takem slučaju branil sprejeti pobratimstvo. Kedar se bratita kristjan in mohamedan, zadostuje, da si oba slovesno obljubita, „da če biti po Bogu brača na obadva sveta". 55 Ako se pobratimita srbska kristjana, podata se po nekod v cerkev, da potrdita dano si obljubo pred Bogom, svečenikom in nekoliko pričami; kleče pred žrtvenikom vprašata namreč drug drugega trikrat: „Primaš li Boga i svetoga Jovana?" Odgovor je vselej: „Primam". Nat6 se poljubita v lice, rekoč: „0d danas da smo do 60 veka brača!" S pobratimstvom pa se lahko zaveže tudi več oseb na enkrat. Storivši tako prijateljsko zavezo napotijo se bosenski pobratimi k svojemu duhovniku ter mu naznanijo sklep svoj. Obredno oblečen sprejme jih ta pred žrtvenikom ter je opomni težkih dolžnostij, ki 65 vežejo pobratime med seboj: da si imajo v vsaki sili in nevarnosti biti drug drugemu na pošteno pomoč, da morajo brez obotavljanja, ako treba, darovati kri in življenje za svoje pobratime, nasproti pa se tudi za vsako pregreštvo ostro sami med seb6j kazniti. Spre-jemši dotično obljubo, nareka jim slovesno prisego, ktero novi po-bratimi za njim izgovarjajo. Ko je to storjeno, prinese cerkovnik 70 kupo dobrega vina, in sleherni pobratim si rani desno roko, da pri-kaplje nekoliko krvi. Te kapljice pomešajo z vinom v kupi in v potrditev svoje zaveze jih popijo. S tem je pobratimstvo sklenjeno in potrjeno. Duhovnik jih konečno blagoslovi po obredu svoje cerkve; odslej ni nobeden več sam svoj, temveč vsi so jedna duša 75 v več telesih. V katoliški Dalmaciji bratijo se navadno ob sejmskih dnevih ali velikih praznikih. Ako se hočeta moža pobratimiti, po-iščeta si mašnika ter plačata, naznanivši mu svoj namen, tri gold. za mašo in sveče. Določenega dne, kedar se ima naročena služba 80 božja opravljati, podata se pobratima s svojimi sorodniki praznično oblečena in popolnem oborožena v cerkev. Pred cerkvijo odložita orožje, stopita v božji hram in poklekneta drug poleg drugega. Vsak ima veliko svečo v roki, za njima pa stoji župan, držeč prižgani sveči. Med mašo ali pa po njej stopi župnik h klečečima 85 ter ju vpraša, iz kakega nagiba se želita pobratiti; starejši odgovori: „Iz srčnega". Mašnik jima razloži dolžnosti bodoče zaveze ter ju blagoslovi obljubivša, da hočeta vsegdar zvesto izpolnjevati, kar koli jima nalaga pobratimstvo. Po maši se poljubita nova pobratima pred zbrano množico, gresta s prijatelji in sorodniki v hišo 90 onega pobratima, ki stanuje bliže cerkve, in potrdita zavezo z obilno pojedino. Prihodnji dan nadaljuje se pirovanje na domu drugega pobratima. Skoro jednako vrši se ta obred v Črnigori. Pobratima pijeta skupno trikrat vino iz čaše, ktero jima ponudi svečenik, po- 95 ljubita križ, evangelij in podobe svetnikov, ki so po cerkvi razpostavljene, ter se konečno trikrat v lice poljubita in potem odpravita. Tisti, ki je drugega na pobratimstvo pozval, plača pojedino ter obdari svojega pobratima s kako dragoceno rečjo. Ko se pije vino, brez kterega Črnogorec nikdar tega obreda ne obhaja, slišijo se po- 100 gostokrat prav lepe napitnice. Sicer pa je pobratimstvo tudi brez teh svečanostij veljavno. Na Srbskem na pr. sklepajo take cerkvene zaveze dandanes večjidel le ženske. Kedar kaka žena ali devojka zboli, naprosi mladega znanca, da jo popelje v bližnjo cerkev ali samostan. Ondi 105 položi mladeneč ženski križ na glavo in ga jej z robcem oveže. 24* Potem čita župnik ali menih molitev, in ako ženska pozneje ozdravi, imenuje svojega spremljevalca brata, on pa njo sestro. Prijateljske zaveze pa se sklepajo tudi v sanjah. Takim 110 pobratimstvom pripisujejo posebno važnost, menčč, da božja previdnost človeka v sanjah napotuje, kako se izogniti pretečim nepri-likam. Ako se človek sanjajoč nahaja v veliki nevarnosti ali zadregi, na pr. ako ga napade divja zver, ugrizne kača, ako se potaplja ali ga preti ognjena sila ugonobiti, takoj v sanjah tistega pobratimi, 115 kojega najprej vidi. Vzbudivši se, poišče osebo, s ktero se je bil v sanjah pobratil, in jej razodene svoj sen. Pobratima si sežeta v roke, poljubita se srčno in v znamenje sklenjenega pobratiinstva tudi drug drugega obdarita. Odslej sta si bratovski udana. Ako pa kdo sanjajočemu odreče zahtevano pomoč, potem se ve, la se 120 ne pobratita, pač pa se češče med njima vname smrtno sovraštvo ; kajti hujše ne moreš Jugoslovana žaliti, kakor če ga v zadregi na cedilu pustiš. Ako pa nesrečnež v zlih sanjah nobenega človeka ne vidi, pobratimi (v Banatu) sv. Ivana ter mu odsihdob kot svojemu pobratimu skrbno doprinaša posebne darf. 125 Da se je pobratimstvo ravno v Jugoslovanih tako trdno uko-reninilo, temu se ne bode čudil, kdor pomisli, da so naši bratje na jugu več stoletij ječali pod neznosnim turškim jarmom, na milost in nemilost izročeni samovoljnosti svojih gospodarjev. Ker ni tedaj uboge „raje" nobena državna oblast branila krutega nasilstva, bil 130 je posameznik prisiljen, tem tesneje okleniti se svojega bližnjega. Vrh tega so jugoslovanska selišča v mnogih pokrajinah zel6 raztresena in čestokrat moraš po več ur skozi odljudne, radi lopov in divjih zverin nevarne kraje hoditi, predno prideš iz sela v selo. Kaj čuda, da si ua tako pot marsikdo rad vzame seb<5j spremljevalca 135 pobratima, v sili pomočnika, vzlasti slabotna ženska! Mladi ljudje sklepajo radi tudi le začasna pobratimstva in sicer (tu pa tam na pokopališču) drugi pondeljek po veliki noči. To je doba, ko se priroda iz smrtnega zimskega spanja probuja ter vsled tega sama veselejša in prijaznejša postaja, pa tudi človeštvu 140 srce z živahno radostjo napolnjuje. Omenjeni pondeljek se slovesno spominjajo umrlih, spominjajo pa se tudi živih, ukrepljajoč stara in sklepajoč nova prijateljstva. Ta dan imenujejo „družičalo" (ker se takrat družijo ali „družičajo"), pa tudi pobusani ali pobu-šeni ponedeonik t. j. pondeljek obnavljajoče se ruše; kajti tedaj 145 obnavljajo rušo na grobih. V nekterih okrajih zber6 se popoldne vaški mladenči in dekleta na določenem kraju (v Sremu vselej na pokopališču), da se pobratijo. Pri tej zabavi izvoli si vsak nilaj-deneč jedno devojko za družico. Iz vrbovih šibic si spletajo vence ter se skozi nje poljubljajo, obdaruj6č se s pisanimi ali samo ru-deče barvanimi jajci. Nap6sled zamenjavajo vence, polagajoč si je 150 jeden drugemu na glavo. Nato prisegajo mladenči po dva in dva, da si hočejo biti do prihodnjega leta v zvesti ljubezni udani po-bratimi, deklice pa druge, ali kakor vele Vlahinje, kuinače. In res celo leto so si v sili in šali prijateljski na roko ter se ljubijo med seb6j kakor bratje in sestre. Ob prihodnjem družičalu se 155 nektere teh zavez ponove, nektere pa tudi opuste. Sveto pa je pobratimstvo Jugoslovanu tako, da je vedno pripravljen za svojega pobratima nemudoma žrtvovati vse, tudi kri in življenje. Zgledi pobratimske nezvestobe so silno redki; saj pa tudi glavo zapade, kdor se svojemu pobratiinu izneveri. To nam potrjuje 160 naslednja dogodba : V Crmgori bil se je pobratimil kristjanski Cevijanec s Turkom iz Onogošta. Kmalu potem odide prvi s svojim krdelom na četo-vanje. Šest dnij zapored skitali so se, ne da bi se jim bilo posrečilo upleniti kaj. Sedmo jutro naleti četobaša (glavar čete) na 165 svojega pobratima Husejna in njegovo tolpo, gonečo pred seboj čredo ovac. Veselja zablisnejo kristjanu oči; saj se je nadejal, da mu Turek podari skopca, s kojim bi mogel sebe in svojo četo nasititi. Prijazno ga pozdravi rekoč: „ Dobro jutro, Husejn pobratim!" A Turek se zareži nad njim: „Kaj pobratim! bratimi se še danes z mrtvo 170 glavo!" Z nova poudarja četobaša med njima sklenjeno pobratimstvo rekoč: „Ne šali se, brate, o nepriliki! jaz nisem nihče drug, nego tvoj pobratim! Pri najini ljubezni in zvestobi, daj nam skopca, da si lakoto utolažimo! Šest dnij je tega, kar tičimo v tej soteski; kruh v torbi nam je že davno pošel in plen je ziodej vzel!" Nato 175 odvrne Turek: „Nič ne dam, prav nič; tudi mi je tvoje pobratimstvo deveta briga, dokler nosim to-le puško na ramenu." V tretje ga roti Čevljanec: „Bodi pameten, Husejn! daj mi skopca, da se tukaj ne pokoljemo za ranega jutra; kajti če se spopademo, je čreda naša, pri moji veri!" Takoj dene Turek Črnogorce na muho, ob 180 enem pa zakliče četobaša svoji četi: „ Nuj te, Črnogorci! Vaša čast ostane neomadeževana. Hajdite, ako se turška para ne zmeni niti za Boga niti za človeško bedo!" Ko bi trenil, planejo možaki na Turke, pobijejo je in jim vzamejo čredo. To se je zgodilo pred kakimi dvajsetimi leti. 185 Temu nasproti pa se pripoveduje na stotino giuljivih povestij iz starejših in novejših časov, ki pričajo o vestnem izpolnjevanju pobratimskih dolžnostij. Ker je ženska nrav dokaj rahločutnejša od moške, je tudi po-190 sestrimsko razmerje še nežnejše od pobratimskega. Posestrime tiče skoro vedno skupaj. Ob praznikih umivajo si lice z isto vodo, češejo se z istim glavnikom, spletajo si lase v jednake kite; one tko jed-nako platno, šivljejo in vezejo jednaka oblačila, jednake otirače, plet6 jednake nogavice, oblačijo in lepotičijo se jednako in kupujejo 195 le jednake sreberne uhane. V cerkev in iz cerkve grede vodijo se za roke, v božjem hramu kleče na jednakih pregrinjalih. Neraz-ločljive ko rodne sestre drže se druga druge pri igri, na plesišču, v prejnici, ter se kličejo z medenimi besedami: Sestrica, moje zlato, moja srnica! Skrivnosti ni med njimi. Skupno pojo, skupno se 200 smejejo — skupno jokajo, skupno žalujejo. Nadlogo, ki je jedno zadela, nosijo skupno ter si tako olajšujejo breme. V togi se posvetujejo in tolažijo. V kteri stroki je koja spretnejša umeteljnica, v oni poučuje svoje posestrime. Ima li ktera lepo cvetlico, ne diči se z njo, ako ne more z jednako tudi svoje posestrime ozaljšati. 205 Vsako jabelko, vsak grižljej deli s svojo prijateljico. V teku let gine jim sicer telesna lepota: lasje se pobelijo, zobje izpadejo, obraz se jim zgubanči, ali ljubezen v srcu se jim ne postara; ona zeleni, cvete — do groba! Fr. Wiesthaler. Opombe. 1. 0 važnosti tradicij onalnega slovstva. Vrsta 40: Ferdo Kočevar, r. 1834 v Žavcu na Štajerskem, zato Žavčanin imenovan, računski pregledovalec v Zagrebu, u. 1878 v Gradcu. Jedino njegovo samostalno delo je povest „Mlinarjev Janez", v slov.-hrv. mešanici pisana. Kočevar je bil marljiv dopisovatelj „No-vicam" v Ljubljani, »Slovenskemu Gospodarju" v Mariboru in „Slov. Glasniku". Osobito se je pa zanimal za narodno naše slovstvo in vzpodbujal rojake svoje, naj ga pridno nabirajo. — V. 63 : Stanko Vraz, r. 1810 v Cerovcu blizu Ljutomera ; šolal se je v Mariboru in Gradcu. Bil je tajnik „Matice ilirske"; u. 1851 v Zagrebu. Najprej je zlagal slovenske pesni, potem pa postal znamenit pesnik ilirski, t. j. hrvatski. „Matica hrvatska" je izdala v peterih knjigah Vrazova dela (1863 —1877). Posebno marljivo pa je nabiral narodno blago. L. 1839. izdal je: „Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Ko-ruškoj i zapadnoj strani Ugarske". I. del. Drugo po njem nabrano nar. blago je ostalo v rokopisu, kterega hrani „ Matica slovenska". — V. 82: Herder, t. 1744 v mestiou „Mohrungen" na vzhodnem Pruskem, u. 1803. — V. 85: Ossian je slaven, v pravljici živeč keltski pesnik, „barde" imenovan, v 3. stol. po Kr. V lirsko - epskih pesnih je opeval čine svojega očeta Pingal-a. Te pesni so živele v ustnem sporočilu škotskih planinskih prebivalcev; zbral jih je Anglež Macplierson ter je 1.1762. izdal v angleškem prevodu. V nemščino jih je 1. 1769. v heksametrih preložil avstrijski pesnik Mihael Denis (Sined der Barde, 1729 — 1800). Za Klopstockove dobe (r. 1724 u. 1803) so se Ossianove pesni više cenile nego Homerjeve. — V. 86: Goethe, r. 1749 v Frankfurtu ob Majnu, u. 1832 v VVeiinaru, največji pesnik nemški. — V. 89: Italijanski opat Alberto Fortis je potoval kot naravoslovec po dalmatinskih in sosednih okrajih ter prvi odkril Evropi zaklad srbske narodne poezije; on jo imenuje „morlakisch". V knjigi „Viaggio in Dalmazia 1774" objavil je pesen o plemeniti Asan Aginici z italijanskim prevodom. V nemščino se je njegovo potovanje po Dalmaciji že 1. 1775. preložilo. — V. 90: Jakob Grimm, (1785—-1863), znameniti starino- in jezikoslovec, in njegov brat Viljem Grimm (1786 —1859) sta zbirala nemške pravljice in pripovedke ter razkrila v obče notranjo vrednost tradicij onalnega slovstva. Skupno sta izdala: „Kinder- u. Hausmarchen" (1812 —13, 3 deli; 17. izdaja 1881), „Deutsche Sagen", „Irische Elfenmarchen" itd. — V. 99: Franc Ladislav Čelakovshj (1799 —1852), znamenit češki pesnik, zanimal se je za slovansko nar. blago. On je izdal: „Slovanske narodni pisne" v 3 delih 1. 1822—27; med njimi pa je le malo slovenskih. On je vzpodbujal Slovence (St. Vraza), naj pobirajo nar. blago, ter uplival kot pesnik slovanski na svojega prijatelja, našega Pr. Prešerna. — V. 100: Pavel Jož. Šafafik (1795 — 1861), po rodu Slovak, jeden najznamenitejših preiskovalcev slovanskih starožitnostij in slovstev. — V. 100: Vencel Hanka (1791 — 1861), pesnik na glasu, prevajal je narodne srbske in poljske pesni; prevel je starorusko epsko pesen: „Slovo o polku Igor-jevem" ter izdal: „Kraljedvorski rokopis" in „Ljubušino sodbo". — V. 114: Vuk Štefanovič Karadžii, r. 1787 v Tržiču ob Drini iz hercegovske rodbine, f 1864 na Dunaju, ustanovitelj novosrbskega slovstva, zbral je ogromno narodno blago srbsko ter je začel 1. 1814. izdajati: „Narodne srbske pjesme" I—V.; Život i običaji naroda srpskoga; Srpske narodne pjesme iz Hercegovine (ženske); Srpske narodne posloviee; Srpske narodne pripovijetke; Srpski rječnik. Naš učenjak Jernej Kopitar (1780—1844) je uplival na njegovo delovanje. — V. 115: Vuk Vrčevič, f 1882 v 72. letu svoje starosti v Dubrovniku, bil je vreden naslednik Vuku Štef. Karadžiču v nabiranju narodnih svetinj. — V. 124: Anastasius Griln (Anton Aleks. grof Auersperg), r. 1806 v Ljubljani, f 1876 v Gradcu. Učitelj mu je bil nekaj časa na Dunaju naš pesnik Prešeren. Prevel je 48 daljših, a to najlepših, in nekaj kračjih nar. pesnij slovenskih. Svoji izdaji na čelu podal je tudi uvod, ki govori o slov. nar. pesništvu. V. 138: Važnejši naMratelji slovenskega narodnega blaga. Kot prvi nabiratelj nar. pesnij imenuje se v spisu patra Marka Pohlina (1735 —1801): „Bibliotheca Carnioliae" avguštinec Dismas Zakotnih (f 1793). O njem se poroča: Collegit ruri in plebe antiquissimas carniolicas cantilenas a) od „Pegama", quam Lienhart (1758 —1795) in germanicum atque in suum lib. Blumen aus Krain transtulit (v šestomerih); b) od „Jut'ja Kobile"; c) od „kralja Matjaža"; d) od „lipe na starem trgu"; e) od „lepe Vide" itd. Rokopis teh pesnij se je izgubil. „Lepo Vido" je kasneje ogladil Pr. Prešeren, in o „lipi na starem trgu" je zložil sam 1. 1830. krasno balado: „Pocodnji mož". Valentin Vodnik (1758 —1819), prvi pesnik slovenski, nabiral je marljivo nar. blago; med drugim tudi nar. pesni, kakor Pegam in Lambergar (glej v tekstu štev. 55), Ravbar (štev. 62), Kralj Matjaž in Alenčica (štev. 56) itd. L. 1807. izšla je pesen o Pegamu z nemškim prevodom: „Das Turnier zwisehen den beiden Rittern Lamberg und Pegam, ein kraiuerisches Volkslied," prevedena od prof. J. A. Zupančiča po Vodnikovem originalu. Navduševanje Celakovskega, naj Slovenci nabirajo nar. pesni, našlo je mnogo uspeha. Več rodoljubov je začelo poslušati narodovo petje in tudi pesni njegove zapisavati, ali sprva brez prave razumnosti. Pesni so popravljali, vzlasti pobožne ponarejali ter jih potem prodajali za narodno blago. Tako je izdal Peter Bajnko (1787—1873), blizu Radgone na Štajerskem doma, 1. 1827. „Posvetne pesni med slovenskim narodom na Štajerskem". Med vsemi pesnimi pa je le jedna narodna: „Nesrečni turški snoboki," ali še ta je pokvarjena. Pač pa je dodal svoji zbirki 200 večjidel nar. ugank. — V Celovcu sta izdala 1. 1833. Anton Slomšek (1800 — 1862) in Matija Ahacelj (1779 — 1845): „Pesni po Koroškem in Štajerskem znane, nekoliko popravljene in na novo zložene". Največ jih je na novo zloženih po Mihaelu Andreašu, tkalcu v Rožni dolini na Koroškem (1762—1821) in Slomšeku. Nekaj jih je tudi narodnih, med njimi dve štaj.: „Lavdon pri Belem gradu" (štev. 65) in „Veseli hribček" (štev. 79). Vse naše priznanje in hvalo pa zaslužuje Prešernov prijatelj Andrej Smole (1800-—1840), ki je marljivo nabiral po Kranjskem nar. pesni ter drago plačeval navlašč za to najete ljudi. Nekoliko jih je bilo iz Smoletove zbirke natisnjenih v »Kranjski Čbelici", ki je doživela pet zvezkov, 1830—33 in 1848. Veliko važnejši nabiratelj nar. pesnij iste dobe pa je Poljak Emil Koritko (r. 1813 v Lvovu, živel od 1. 1837. iz političnih uzrokov internovan v Ljubljani, f 1839). Na njegov poziv izročilo mu je več rodoljubov svoje zbirke narodnih pesnij, kakor Andrej Smole, grajščak A. Budež, pesnik Fr. Prešeren, knjižničar M. Kastelec in župnik Matevž Ravnikar - Poženčan (1802 —1864). Po Koritkovi smrti sta vso zbirko, ktero je prevzel tiskar J. Blaznik v Ljubljani, uredovala M. Kastelec (r. 1796, f 1868, knjižničar v Ljubljani) in Juri Kosmač (1799—1872, skriptor v ljubljanski knjižnici). Od 1. 1839 — 1844. došle so na svetlo: „Slovenske pesni kranjskega naroda" I — V. Ali ta zbirka ni uzorna, ker je v njej mnogo popravljenih in predelanih pesnij; vzlasti se nahajajo v merilu velike nepravilnosti. Najvažnejši nabiratelj slov. nar. pesnij pa je brez dvombe Stanko Vraz (glej op. 63). Prepotoval je vse slovenske dežele in zbiral nar. pesni z napevi vred. L. 1839. izdal je v Zagrebu 114 nabranih pesnij v gajici (to je prva v gajici (sedanjem črkopisu) tiskana knjiga slovenska) pod naslovom: Narodne pesni ilirske itd. Str. XXVI + 204. Knjigo je posvetil nabiratelju srbskih nar. pesnij, V. Stef. Karadžiču. Izmed vseh do sedaj izdanih zbirk slov. nar. pesnij je ta knjiga najvernejša in najbolj kritična. Anton Žakelj (Rodoljub Ledinski, r. 1816 v Ledinah pri Idriji, župnik, t 1868), sam pesnik zapisal je iz ust lastne matere nekaj prav lepih epskih pesnij. Objavil jih je v Kranjski Čbelici V. 1848., med drugimi tudi baladi: Mlada Zora (štev. 47) in Mlada Breda. Zadnjo pesen je dal še bolj oglajeno 1. 1856 v Bleiweisovem Koledarčku na svetlo (štev. 48). Matija Majar (r. 1809 v Ziljski dolini, župnik, sedaj v Pragi) nabiral je prav marljivo nar. blago, osobito po Koroškem. Izdal je 1. 1846. v Celovcu „Pesmarico cerkveno ali svete pesni, ki jih pojo ilirski Sloveni na Štajerskem, Koroškem, Goriškem in Benetskem". Pozneje je objavljal nar. blago in pisal o običajih koroških Slovencev v „Slov. Bčeli" v Celovcu (1850 — 1853). Anton Janežič (1828 —1869) je izdal v Celovcu 1. 1852. „Cvetje slovanskega naroda". I. knjižica: Slovenske narodne pesni, prislovice in zastavice. Matija Valjavec, profesor v Zagrebu, nabral je premnogo nar. blaga, pesnij in pravljic, v svojem rojstnem kraju na Gorenjskem in okoli Varaždina in Zagreba. Izdal je že 1. 1858. v Varaždinu: „Narodne pripovjedke, skupio u i oko Varaždina Matija Kračmanov Valjavec". Pozneje je objavljal nar. blago v Bleivveisovih „Novicah" (1843 do sedaj), v Janežičevem »Slovenskem Glasniku" (1858 — 1868), v Pajkovi „Zori" (1872 — 1878), v „Slovenskem Narodu" in sedaj v „Kresu" v Celovcu. L. 1875. izdal je v varaždinskein gimn. programu 21 „narodnih pripovestij" iz sosedne štajerske dežele. Prof. Valjavec objavlja pesni in pravljice točno v dotičnem narečju pisane. Njegove zbirke imajo veliko vrednost v jezikovnem in bajeslovnem oziru. Davorin Trstenjak, nadžupnik v Starem trgu pri Slovenjem gradcu, nabiral je tudi narodno blago ter ob enem. pokazal, kolike vrednosti so naše pravljice v bajeslovnem smislu. Svoje razprave je objavljal v „Novicah" in „Slo-venskem Glasniku". Dr. Jože Pajek je zbral v knjigi: „Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev" 1884 mnogo narodnega blaga, ki nam kaže duševno življenje našega ljudstva. Razven v imenovanih glavnih zbirkah pa se mnogo nar. blaga nahaja še raztresenega po raznih listih (Novice, Slov. Glasnik, Kres, Ljublj. Zvon, Popotnik, Vrtec itd) in v rokopisih, ktero bi, zbrano v jedno celoto, jasno pričalo o vrednosti našega nar. slovstva. 3. Dečko nadvlada tri pozoje. V. 62: Ta pravljica obstoji iz treh delov. Prvi (v. 1 — 62) kaže, kako so trije bratje junaki (strelonosni gromovnik) osvobodili kraljičine (svetlobo) pred petero-, devetero- in dvanajsteroglavim po-zojem (nevihto). Konj in pes sta vsled svoje hitrosti simbol bliska. Kot nadnaravna bitja kažejo se mladenči, konj in pes vsled zlate ribe, ki je pouzročila njih porod. Pozojeva voda pomenja blagodejni dež, baba pa je zimski demon (zima). — V. 100: Drugi del (v. 63 — 100") je nravno - ethiškega značaja. Cigan je tip goljufije in laži. Hoče se okoristiti, ali mu izpodleti. Mladeneč, imajoč na prsih solnce, mesec in zvezde, konj, pes in roža so zlati, kar svedoči blisk, svetlobo. — V. 135: Tretji del predočuje, kako baba (zimski demon) s pomočjo treh šib junaka, psa in konja okameni (t. j. solnčno svetlobo premaga), a tretji brat reši vse s posebnim zeliščem in uniči babo (t. j. spomladnje solnce prežene zimo). Prim. štev. 2, 1. 4. 4. Zločesta vila. Nemška pravljica: „Domr6schen" je slična naši pravljici. Tukaj so stopile vile na mesto rojenic ali sojenic, ktere jedine človeško osodo določujejo. Zločesta vila je zimski demon. Drugo glej štev. 2, 4. 5. Človek osvobodi zakleto devojko. Ta pravljica se razlaga kakor predstoječa; na mesto zločeste vile stopila je baba, ki ima oblast črez zaklete devojke. Stoprav tretjemu bratu se je posrečilo, rešiti s pomočjo mravelj, bučel in rac zakleto devojko, t. j. solnce oživi celo naravo in izbavi Vesno (spomlad) iz zimskih spon. Zlati ključ je simbol svetlobe, bliska. 6. Začarani kraljic. Namesto mladenča junaka je v tej pesni deklica rešilno bitje, ki pretvori s tremi drobnimi, leto dnij starimi šibicami kačo v kraljica. V slični nar. pesni iz Cerovca, rojstnega kraja Vrazovega, svetuje Vidi mlad študentič: „Vtrgaj si ti drobno šibo, Ki za leto dnij je vzrastla." Razlago glej štev. 2, 4. 7. Deček in vila. Glede treh bratov prim. štev. 2, 5. str. 19. V tej pravljici se kažeta mesec in solnce kot poosebljeni bitji. Celo naravno je, da je vila pri solncu; kajti le solnce hrani v sebi isto moč, da nam pošlje spomlad (Vesno) na zemljo. Sreberne hruške so znak svetlobe, vila pa spomladi. 8. Jug in pastork. Prvi del (v. 1—50) je popolnoma sličen „Zločesti vili" štev. 4. in odgovarja nemški pravljici: Dornroschen. Mačeha je hudobno bitje (baba, zimski demon), ki hoče ugonobiti pastorka (junaka, spomladnje solnce). Ali njena moč je preslaba, in dečko (solnčni junak) reši zamrto kraljičino, izdrši jej ostro bodalce iz prsij (oživi otrpnelo naravo). — V drugem delu so vetrovi poosebljena moška bitja. Le Jug pomore kraljiču (solnčnemu junaku) zopet na drugi, po njem rešeni svet (oživljeno naravo); kajti solnce more uspešno prav za prav le z jugom otaliti otrpnelo, zmrznjeno zemljo. 9. Mačeha in pastorka. Prvotni bajeslovni pomen je zelo otemuel iu pravljica je postala nravno-ethiškega značaja. Ona obstoji iz treh delov. Prvi (v. 1 — 27) kaže, da pomaga vila, nadnaravno bitje, zatirani pastorki, da uide nakanam hndobne mačehe. — Drugi (v. 28 — 56) nam predočuje mesece kot poosebljena bitja, ki ponižno pastorko pred mačeho rešijo. — Tretji del pa je najvažnejši; kajti ta nam pove, da je konečno rešil bogat gospod ubožno pastorko čeloma iz rok zlobne mačehe. — Vsa snov kaže na to, da je mačeha poosebljeni zimski demon (baba, zima), ki ne pusti pomladanski naravi na dan (mačeha zatira pastorko). Vesni pa pomagajo iz zimskih spon oblaki in južni vetrovi (vila, sušeč, jug), ali popolnoma more jo le rešiti in jo tudi reši solnce (solnčni junak, bogat gospod). 10. O osodnih božanstvih slovenskih. V. 14: Dloloa, boginja, ki človeku osodo deli; uinoa (kor. iteo, in/onuai) pomeni: del, prideljeno osodo. — V. 15: Homer navaja moire v množini le v Ilijadi 24, 49: rlrjcov yi(o Dloioia &vuw &£oav dvdofmrnatv, in v Odiseji 7, 197, kjer jih pesnik KhoSeg, predice, imenuje. — V. 15: Heziod je grški epski pesnik v 8. stol. pred Kr. iz Askre v Beotiji. Spisal je theogonijo, kjer nam v sistemu razvija sorodstvo grških bogov ter opisuje postanek sveta po grških pravljicah, in didaktičen epos „Dela in dnevi". V tem se nahaja prva živalska basen v grškem slovstvu: „Kanja in slavuljZ njo dokazuje Heziod, da gre moč nad pravico. Razvidna je torej velika starost živalskih basni j. — V. 125: V nekterih krajih, na pr. na Koroškem, prevzele so vile ali žalik-žene ulogo sojenic ali rojenic. O osodnih božanstvih nahajamo med Slovenci še veliko pravljic. Nabranih in objavljenih jih je mnogo po „Novicah", „Slov. Glasniku" in v Valjavčevih Nar. pripovedkah. 13. O vilah. V. 24: Vila je poosebljena megla. Po svoji dobri, beli strani je rodovitna, vlago- in dežonosna megla, po svoji črni strani pa burna, blisko- in gromonosna megla. Po teh dveh straneh ločijo se tudi njene lastnosti kot dobre in hude. Pluskajoči dež in doneči grom (kot govor) v megli posreduje nam nagled, da je vila tudi boginja prerokovanja, modrosti, zgovornosti itd. Vilam kot boginjam megle odgovarjajo popolnoma njih bivališča. — V. 48: Kraljevič Marico je glavni junak v srbskih narodnih pesnih. On je sin Vukašina, ki je bil za srbskega carja Štefana Dušana (f 1355) njegov namestnik v Macedoniji okoli Prilipa. Prim. življenje kraljeviča Marka v štev. 66. — V. 48: Hunyadi, oče Korvinov (kralja Matjaža), r. 1387 v Hunyadu na Sedmo-graškem, u. 1456 v Semlinu. Prim. štev. 61. v. 118 si. — V. 74: Kolo, jugoslovanski narodni ples. 14. Nebeška kola Dobroradova. Kakor drugi narodi, imajo tudi Slovenci mnogo pravljic, kako so razna sozvezdja in zvezde nastale. Obče pa je mnenje, da ima vsak človek svojo zvezdo. Kedar se človek narodi, užge Bog novo luč na nebu; kedar pa umrje, utrne se zvezda in ugasne. — V. 69: Nebeška kola Dobroradova je sozvezdje na severni polutki, obstoječe iz sedmero zvezd. Imenuje se voz (kola); 4 zvezde značijo kolesa, ostale 3 pa oje. Rimljani so je imenovali: septentriones, t. j. sedem volov, kako žito mlatijo in proso menejo; Nemec je nazivlje: der grosse Bar, Slovenci pa: veliki voz, koroški ali Martinov voz, voznik, kola Dobroradova. — Pretvoritev Dobrorada v zvezdo spominja nas na slične Ovidijeve pravljice v Metamorfozah. Ta priča je že legend-nega značaja, pripovedujoča o Bogu, da je hodil po svetu in učil ljudi, kako morajo živeti. Vile so božje služabnice, ki imajo nalogo, dobrim ljudem pomagati, hudobne pa na dobro pot napeljavati. Kažejo se kot nadnaravna bitja v službi najvišjemu bitju. 16. Voda In njena moč v domišljiji prostega naroda. V. 31: Morske deklice: vile, bele žene, vodne žene, boginje nebeške vlage, rodovitnega deževja. Njim lahko primerjamo nemške „Schwanenjungfrauen1'. — V. 33: O lepi Vidi glej nar. pesen štev. 45. — V. 37: Zlata gora je v slov. pravljicah to, kar nemški: „Glasberg". Pod zlato ali stekleno (svetlo) goro razumeva se — svetlo nebo. Zlati ključ je simbol bliska, ki otvori svetlo nebo, in zlatu utva je podoba bele žene, vile, boginje vlagonosne megle. — V. 39: O rajskem jezeru pripovedujejo Slovenci, da leži na njegovem dnu zlati ključ do nebeških vrat, do kterega le zlata utva more. Svoje dni ulovil je kmetic zlato utvo, prišedši do rajskega jezera skozi visoko goro, kamor so ga palečnjaki peljali. Utvo je hotel ubiti, ali ker mu je obljubila, iz dna jezera prinesti zlati ključ do nebeških vrat, ni jej storil nič zalega. Nazaj je moral kmet črez visoko goro. Na vrhu gore vzame zlati ključ, meneč, da utegne seči do nebes in vrata nebeška odpreti. Ali na enkrat, ko ga proti nebu vzdigne, jelo je bliskati in grmeti. Silen vihar ga unese, in hipoma je bil na trati pred svojim domom. Nič se mu ni zgodilo; zlata utva ga je na hrbtu zanesla skozi grom in blisk in postavivši ga na trato, hitro odletela (Dav. Trstenjak v Slov. Glas. 1863). — V. 65: Deveta dežela je mythiška dežela; imenuje se tudi „dežela Indija". Nar. pesen poje o njej: „Na svetu lepše ni dežele, Ko je dežela Indija; Nikoli zemlje ne kopajo, Tudi je ne orjejo; Ali vendar slednje leto, Po trikrat žanjejo." Sploh je v njej vse bogastvo in sreča doma. Prim. nemški: „Scblaraffenland". 17. Pravljica o po vod njem možu. V. 5: V nar. pravljicah so nektere številke jako priljubljene, osobito tri, sedem, devet. Sprva so imele bajesloven pomen in so bila v poganskem povelju sveta čisla. Tako je na pr. številka sedem v zvezi z ono prirodno prikaznijo, da je imel zimski demon (baba, zima) sedem let (t. j. sedem zimskih mesecev) zakleto devico (spomlad) v zaporu, dokler je ni rešil junak (solnce). Tudi v tej pravljici je deklica sedem let v oblasti povodnjega moža. Baš tako je s čislom devet. Od jeseni do Jurjevega je blizu devet mesecev. — V. 23: Povodnji mož je poosebljenje vodne moči in njene lastnosti. Žalostno izkušnjo, da je marsikdo izginil na veke v vodi, razlagal si je človeški duh tako, da ga je povodnji mož odvedel v svoje kristalno-čisto domovje. 19. Slovenske pripovedi o jezerih. V. 9: Vineta : Wendenst.adt, slavno kupčijsko mesto starih polabskih Slovanov na obali pomeranski. V 5. stol. največje mesto severne Evrope, ktero se je neki v 12. stol. po potresu ali morskem navalu pogreznilo v morje. Narod priča, da se še sedaj sliši iz morja glas zvonov. — V. 18: Tacitus (54—117 po Kr.) poroča v Germaniji cap. 40: „Mox vehiculum et vestes et, si credere veliš, numen ipsum (Nerthus, Terra mater) secreto lacu abhutur". — V. 25: Rusalke: vile, glej op. 16. v. 31 in 37. — V. 48: Šmarje za Bočem: Ljudstvo še zdaj pripoveduje, da je cerkev na jezeru postavljena, in daleč na okrog je znana ta božja pot pod imenom : Marija na jezeru. Ali davno se že okoli cerkve razprostira vas in trg. — V. 77: V egipčanskih hramih viselo je pod stropom „svetovno jajce"; kajti Egipčanje so verovali, da je bil svet s početka podoben jajcu, a potem se je razdelil na dve polovici: gorenja je nebo, dolenja —• zemlja. Te dve polovici imenovali so Pe in Anuke ter ju častili kot posebni božanstvi. — V. 94: Ljudska domišljija sliši v harmoničnem šumenju in pluskanju jezera — glas zvonov. — V. 103: To pripovedko je lepo obdelal v pesniški obliki kot legendo S. Gregorčič v Besedniku 1871. str. 164. — V. 127: To pripovedko je porabil Dav. Trstenjak za novelico „Slo-venski Leander" v „Novicah" 1860. 20. Malik. Malik, škrat, škratec je lesni, gozdni duh, ki odgovarja po svojih lastnostih rimskim gozdnim duhovom: Faunus, Silvanus. Tudi ta dva kričita in grohočeta kakor naš škratec. Nemci poznajo slična mythiška bitja. Staronem. scrat in scrato, srednjenem. schrat in schrate, schretel (slov. škratel): vvilder, zottiger, struppiger Waldgeist. V staronordiškem pomeni scratti: boser Geist, Unhold, Zauberer. V češčini: skret, skret, skritek. Reki, kakor: „škratec se ti iz breze smeji; grohoče kakor škratec," nemški: „lachen wie ein Kobold, laehen wie ein Hampelmann," znaeijo nagajivost gozdnega duha. Beseda malih pomenja na Gorenjskem: jek (Eeho) in škrat. 21. "Volkodlak. V. 84: Ovidij (43 pr. Kr. — 17 po Kr.) za rimskega cesarja Avgusta. — V. 87: Wodan (Wuotan), najvišji bog Germanov, bog svetlega neba kakor viharja in nevihte. On daruje vse dobro, vzlasti zmago nad sovražnikom. Njemu je bila sreda (Wodanstag) posvečena. — V. 117: Baron Janez Bajkart Valvazor (r. 1641 v Ljubljani, f 1693 v Krškem), znamenit historiograf, popisal je v topografskem, zgodovinskem in kulturnem oziru deželo kranjsko pod naslovom: „Die Ehre des Herzogthums Krain", v Ljubljani, 1689. Knjiga obsega štiri debele zvezke s 533 podobami; ona sodržuje neprecenljiv zaklad o zgodovini in življenju našega naroda. Zabeleženih je v njej mnogo navad, šeg, pravljic in običajev slovenskih. — Druga knjiga njegova je važna za koroško deželo: „Topographia Carinthiae", 1688. 22. Polifem v narodni tradiciji slovanski. V. 12: Oprtiv: part. perf. nam. oprtivši: na rame, hrbet vzemši. — V. 31: Odiseje IX. spev je v šesto-merih prevedel prof. V. Kermavner v programu celjske gimn. 1. 1870. — V. 76: Kropilo: loLfirj, Trankopfer. — V. 84: Velejagodno vino: O i vov toi OTacf vlov, grosstraubig. — V. 106: "F 6rezsmrtniški noči: dufloooiog, stalen pridevnik noči, ktera kot dar božji vso naravo okrepča. — V. 111 : Kiklopje so umeli Ovil g za oviig ter si smisel odgovora tako-le razlagali: „Nikdo me ne ubija ne z zvijačo, ne s silo". — V. 154: štiri, ker imamo pri Rusih dve, veliko- in malo-rusko pričo; glej op. v. 264. — Y. 155: Karadžič, glej op. 1, 114. — Divljan: V srbščini pomeni div: der Riese, gigas. — V. 264: Z velikorusko pričo sklada se posebno na tanko maloruska pravljica: „0 kovaču in babi ljudojedki". Na kratko glasi se tako-le: Bil je neki kovač, ki ni poznal nadloge. Zapre kovačnico in odide iskat je. Ide dalje in dalje ter pride do neke koče. Stopivši v kočieo, leže na klop in zaspi. A v tej koči živela je jednooka baba ljudojedka. Ona pride v izbo, ugleda človeka in se začudi. „Zdrav, zdrav človek! človeškega mesa že davno nisem jedla." Ali kovač le spi. Baba ga potiplje za rebra, ali medel je, jako medel. Zatorej zakolje ovna in pogosti tujea prašaje ga: „Čemu ste tebi dve očesi?" „Znabiti," reče on, „bi rada tudi ti imela dve? Jaz sem kovač in ti lahko drugo oko ustavim." „Dobro, stori, kar praviš". „Lezi na klop; segrel bom dleto". Ona leže na klop, on pa segreje dleto, vzame sekiro in ko mahne, odskoči še ono oko, ktero je imela. Baba skoči s klopi, pa za njim, a on med ovne in se skrije. Ona hiti k vratom, zapre jih in čaka kovača, ali ne pričaka ga. „No, čas je, da ženem ovne na pašo". Vstopi se pred vrata in tiplje, da jej kovač med ovni ne uide. On obrne kožuh, obleče ga in se pomika po štirih proti njej. Prileze do nje. Ona ga potiplje po hrbtu, — „oven", pravi in ga spusti. On skoči skozi vrata in zavpije: „Ne tiplji dalje ne, sem že za vrati". Začuvši njegov glas, zgrabi baba srebemo sekiro, vrže jo za njim, pa v neko drevo, tako da se je ondi zasadila. Kovač ubeži hoteč vzeti sekiro, ali dotaknivši se je, obtiči mu roka na njej. Baba leti proti njemu škripaje z zobmi, on pa videč, kaj je nadloga, odreže si roko in uteče. — V. 293: Skopec: bravec, koštrun, Schops. — V. 324: Da se knežič na skopca obesi, to gotovo tej priči prvotno ni bilo lastno; kajti nahaja se v arjo-evropskih narodih samo v Homer-jevi povesti. - V. 408: Heziod: glej op. 10, 15,—V. 412: Evripid (Evqinidr^) slavni grški tragiški pesnik (480 — 407 pr. Kr.). Od njegovih 92 iger ohranilo se jih je 17, kakor Medeja, Orest, Ifigenija v Avlidi, Ifigenija v Tauridi itd. — V. 419: Stavbe-. To so kiklopske stavbe starih poročil, kakor na pr. znano ki-klopsko ozidje z levjimi vrati v Mikenah (Mvnfjvai). — V. 432: Sloj: Ablagerung, Schichte; glag. lijem, liti. — V. 435: Evliemerovsko se imenuje ono razlaganje starih mythov, ki smatra bogove in heroe le za zgodovinske, po duhu in telesni moči odlikujoee se ljudi, kterim so se po smrti božje časti skazovale. Te naglede je najbolj razvijal grški filozof Evhemeros (Evrjtegog) okoli 1. 300 pr. Kr. iz sicilske Mešane. Zatorej se imenuje ta sistem evhemerizem, razlaganje pa evliemerovsko. — V. 449: pesnik Vergilij (70—19 pr. Kr.). Dela njegova so: Eneida, junaški epos v 12 spevih; Georgika, poučna pesen o kmetijstvu v 4 knjigah; Ekloge, 10 bukolskih (idilskih) pesnij. — V. 454: Grški zgodovino- in zemljepisec Pau-sanias (ok. 180 po Kr.) poroča to o Zenu v svojem potopisu, imenujoč ga: Zev g Z^t6cp^aX/XOg, s tremi očmi. 23. O pesoglaveih ali pesjanih. V. 97: Koprivnica-, mesto v vara-ždinski županiji. — V. 109: Jaška: mesto v zagrebški županiji. V teh okrajih govori se takozvana kajkavska slovenščina. — V. 124: Jaz pridem iz druge dežele itd.: To govori služabnik, kterega je svetli gospodar poslal po svetu, da zve, kaj se po njem godi. Nar. pesen, 124 stihov obsegajočo, objavil je F. Kočevar (glej op. 1, 40.) iz rokopisne ostaline Stanka Vraza (glej op. 1, 63.) v „Slov. Glasniku" 1. 1868. pod naslovom: „Kaj se po svetu godi". Začenja se takole: Oj svetel, svetel grad stoji, Božič zvit prime v roke Pred gradom so lipe tri, In piska, — tresejo se gore. Pred gradom so lipe tri, Prvič zapiska, zaroži, Pod lipam' zbor častit sedi: Prvi služabnik tu stoji. V sredi svetli gospodar, „Kaj se, kaj se po svet' godi? V sredi svetli gospodar! Povej nam zdaj služabnik ti!" Zaporedoma dojdejo služabniki iz deveterih dežel, in vsak pove, kdo živi v njih. Drugi sluga govori besede v vrstah 124 — 129. Kot služabnik iz devete dežele prileti bela račiea, ki odloživši tri peresa, postane krasna deklica; ta pove, da kraljujejo ondi žene, ki več kot drugi ljudje vedo. Nato pa svetli gospodar tako odgovori: „Z ženskim' se ne bojujemo, Mirne pri miru pustimo; Pesoglavcev ne potrebujemo, In tako pri mir' ostanemo." (v. 130, 131). V. 141: Aleksander: slavni kralj makedonski (356 — 323). O njegovih bojih in vojskah nastale so tekom stoletij različne, čudne pripovedke pri vseh narodih zahodne Evrope, in tako tudi pri Rusih in Jugoslovanih. Življenje Aleksandra Velikega se je okrasilo s čudovitimi dogodbami ter dajalo v srednjem veku snovi za epske proizvode. — V. 149: Aristoteles: slavni filozof grški (384 — 322), učenec Platonov. — V. 160: 'Inn0Y.evxa.VQ0i: Beseda je sestavljena iz !'iitnog, konj, in Kšvzavgog. Kentavri so bili pre neko divje pleme tesalsko, v poznejših bajkah pa divja bitja, na pol konj in človek. — V. 167: Brezglavce pozna tudi arabska zbirka pravljic: 1001 noč. Srednji vek je bil sploh poln takih in jednakih čudnih bitij, in mnogo takega se nam je sporočilo v srednjeveški literaturi. — V. 176: Bajeslovno zlato : Tako pomenja svetli grad — svetlo nebo. Zbor častiti so bogovi nebesnih prikaznij, svetlobe, groma itd. Ta zbor stoluje nad deveterimi deželami; tedaj so si stari Slovani devet nebeških prostorov mislili. Svetli gospodar (vladar nebeškega sveta) zapiska v rožic. Bog ni samo simbol obilnosti, temveč tudi glasilo groma; zatorej se tresejo gore. Svetli gospodar je tedaj vladar nad gromom in bliskom. 24. Pesen o Hildebrandu in njene sestre slovanske. V. 2: Dietrich bemski je v zgodovini Teodorik Veliki, kralj vzhodnih Gotov (493 — 526). On je premagal Odoakerja (enkrat pri Veroni [Bern], zatorej bernski) in ustanovil v Italiji kraljestvo vzhodnih Gotov 1. 493. — V. 3: Atila, kralj hunski, vladal (od 1. 433) nad Hunei in mnogimi podjarmljenimi rodovi od Volge noter do Rena. L. 452. je uničil mesto Oglej (Akvilejo), a hoteč prodreti na Laško, vrne se na priprošnjo rimskega škofa Leona I. v Panonijo, kjer 1. 453. umre. On živi v nemških pravljicah kot „Etzel" ali „šiba božja", in njegovo ime je tudi znano med Slovenci (glej štev. 156, v. 251 si.). — V. 16 : Karol Veliki (768 — 814), kralj Frankov in rimski cesar. On si je podvrgel Bavarsko in tudi naše slovenske pokrajine. Od njegovega imena (staronem. Charal) izvira naš kralj. — V. 18: Evgamon-. jeden tako imenovanih grških kiklikov (ok. 570 pr. Kr.), t. j. epskih pesnikov, ki so po Homerjevem načinu razne dogodke iz bojev trojanskih opevali v ozki zvezi z Iliado in Odisejo. On je nadaljeval Odisejo, opisujoč nam v Tele-goniji osodo Odisejevo in njegovega sina Telegona. — V. 24: Teiresias: slavni grški prorok v Tebah, ki je po svoji smrti v spodnjem svetu prorokoval Odiseju, kako bi mogel priti domu. — V. 27: Na svoji vožnji došel je Odisej do čarovnice Kirke, ki mu je vse tovariše v svinje izpremenila, a na njega prošnjo zopet počlovečila. — V. 37: Hajduk: tolovaj; ali pri Jugoslovanih ne v slabem pomenu, temveč blizu toliko kot junak, ki skrivši iz zasede Turke napada in tako narod turške sile obvaruje. Beseda je turška: hajdud. — V. 59: Harambaša: starešina, vodja hajduški. Bes. arabska: barami, tolovaj, tat. — V. 125: Pud: ruska utež, a 16 38 kg. 25. O živalskih pravljicah in basnih. V. 96: J. Grimm: gl. op. 1, 90. — V. 103: Ruski učenjak Afanasjev je izdal 8 zvezkov ruskih nar. pravljic: Na-rodnyja russkija skazki", v Moskvi, 1. 1863. Na dalje je važno tega učenjaka delo: „Poetičeskija vozzrenija Slavjan na prirodu". — V. 129: Ezop: glej Uvod § 18. — V. 188: Valvazor: glej op. 21, 117. — V. 190 — 193: Babrius je grški basno-pisec ok. 1. 100 po Kr. On je zbiral ezopske basni ter jih po svoje preobražal. — Pliaedrus, rimski basnopisec za cesarja Avgusta in Tiberija: „Phaedri Augusti liberti fabulae". — Lessing, znamenit pesnik in prvi nemški kritik (1729 —1781). Spisal je mnogo izvirnih basnij in znamenito „razpravo o basni" (1759). — Jean de Lafontaine (r. 1621, f 1695 v Parizu), znamenit francoski pesnik in basnopisec: „Fables". — Ivan Andrejevic Krijlov (r. 1768 v Moskvi, f 1844), prvi ruski basnopisec, s kterim se glede izvirnosti morebiti izvrstni basnopisci drugih narodov še meriti ne morejo. Krylov je spisal 268 izvirnih basnij, 56 jih je pa preložil. Mnogo njegovih basnij je v francoski, italijanski in nemški jezik prevedenih. — Volkmer (r. 1741 v Ljutomeru, f 1816) je spisal dokaj (nad 60) deloma izvirnih, deloma po drugih basnopiscih (vzlasti Gleimu, Gellertu, Lessingu) posnetih basnij. — Valentin Vodnik, glej op. 1, 138. — Anton M| '"-imhek (1800 —1862) je spisal mnogo krepkih izvirnih basnij v Lessingovem duhu in krotkih parabol v Herderjeveni (op. 1, 82) smislu. S pesnimi vred sta jih dva zvezka: I. in II. zv. »Zbranih spisov", izdal M. Lendovšek. — Prane Metelko (1789—'1860), znamenit slovničar (1825, po njem metelčica), poslovenil je več Ezopovih basnij. 31. Solnce in Nasta. S slovensko bajko se kolikor mogoče strinja nar. bolgarska pesen: „iSolnčeva ženitev z lepo Grozdankou, samo da ima zadnja starejše liee. Pesen nain pripoveduje, da je solnce tri dni in tri noči trepetalo in ne zahajalo, očarano o lepoti krasne Grozdanke. Solnce se zakolne, da noče več razgrevati zemlje. Na prošnjo solnčne matere dovoli nebesni vladar venčanje ter določi, kako se ima Grozdanka vzdigniti z zemlje na nebo. Ravno na Jur-jevo (23. apr.) spuste zlato zibel na zemljo. Va-njo se vsede Grozdanka in ziblje. Mahoma spuste tudi meglo na zemljo, in ta potegne zibelko kvišku. Mati Slavka vzdihuje rekoč: „Devet let sem te redila, Grozdanka, devet let ne smeš govoriti niti s tastom niti s taščo niti z ženinom." In res Grozdanka ni devet let govorila z nikomur. Solnce pa, videč, da je Grozdanka nema, izbere si drugo nevesto ter določi, da pri venčanju Grozdanka kumuje. Pri tej priliki je svetila in zamišljena užge vel nevestin. Ta pa jo kolne slepico in nemico, a zdaj izpre-govori Grozdanka, in to je solnce tako razveselilo, da se od nove neveste poslovi in venča z Grozdanko. — Obe pravljici ste za slovansko starinoslovje imenitni, kajti bajeslovna snov je v obeh jako plastično izražena. Obe bajki segate v ono rano dobo, ko se je jel prvotni fizični nazor mythov izpreminjati v nagled, ki si je mislil prirodne prikazni v človeški in živalski podobi. Tu se govori sicer o poosebljenem solncu, a priča ga imenuje le še solnce, a ne Svarožič, Daždbog, ali z imenom kakega junaka slovanskih nar. pesnij. Solnce, ktero so si Slovani kot moško bitje mislili, snubi Nasto (pomladansko zemljo). Zlata nihalka (oblak) se spusti po deklico. K teti Mori (viharni megli, Gewitterwolke) pošlje se po sito (dež), češ da jo ona uniči, t. j. setev in plod pomladanske zemlje pokonča. Nesrečnega konca pa jo reši miška (simbol švigajočega bliska). Tudi češelj .'n upletnik značita v tej zvezi blisk, suma pa deževni oblak, iz kterega se vlije, če švigne blisk, plodovita ploha, ki reši mlado zemljo pred pretečo pogubo. Nasta se imenuje deklica v popolnem soglasju s pomladansko prirodo, ki je na novo nastala ali ustala iz zimskega spanja k novemu življenju. Dalje pa je tudi razumno, zakaj se izpremeni v lastovico, kajti tudi ta je simbol pomladanske prirode. 32. Marjetica in Trdoglav. Ta pesen je odlomek stare bajke in njena vsebina se da razvezati v sledeče prirodne prikazni: Bog viharja (Trdoglav) ujame boginjo nebeške svetlobe (Marjetico) in jo zapre v svoj črni grad (temno oblakovje), dokler je ne reši iz sužnosti mlad kraljevič (mladoletno solnce). — V. 1 — 10: Črni ali pusti grad je simbol viharnih oblakov. Marjetica je tudi v nemških pravljicah bajeslovno ime. Njen opis kaže boginjo svetlobe. — V. 12: Španski tron: Poznejši dodatek, ki se ne nahaja v starejši sličnici Vrazove zbirke nar. pesnij od 1.' 1839. Odkar so si Habsburžanje s Karolom V. 1. 1516. pridobili špansko deželo, prišel je tudi marsikteri Slovenec kot vojak, kupec ali romar na Špansko. Na to dobo nas spominja izraz: »španski tron", ki znači tu visokost in oblast kraljevičevo. — V. 16: Krščeno: Ta izraz kakor mnogi drugi v tej pesni kažejo kristjanski upliv, ki je utisnil tej bajki poznejši legendni značaj. — V. 25: Križem pot: križpotja, razpotja so še dandanes ona mesta, kjer se po ljudskem nagledu copernice shajajo, ter so jako nevarna. Najbrže so križpotja simbol križajočih se bliskov, ki so predhodniki viharjev. — V. 45: Trdoglav, bog viharja, je čuvaj nad prisegami. — V. 46 — 52: To so zgoli krist- janska sredstva; ali v Vrazovi nar. pesni so poleg teh tudi poganska, kajti ondi beremo: „Prinesi oljkove križe tri, K' so cvetno nedeljo žegnane. • K' so cvetno nedeljo v cerkvi b'li; Z vsako trikrat vdaril boš, Tri leskove šibice, Potlej Marjeto rešil boš." K' so vse en'ga leta vzrastene, Oljka je v grškem mythu znak vremenskega drevesa (Wetterbaum) in leskova šiba še velja dandanes kot bajalna šibica (Wiinschelruthe). Prim. št. 6. Začarani kraljič. — V. 59 — 64: V starejši pesni se glasi: „Vzel je oljkove križe tri . . . Potlej Marjeto rešil je. Vzel je tri leskove šibice . . . Marjeta se doli spusti Z vsako trikrat vdaril je, Po drobni zlati ketini." Zlata ketina = solnčni žarki. —■ V. (56: V deveto deželo, glej op. 16, 65. Prejšnji izraz: v Ogersko, na Ogersko, ima tukaj isti mythiški pomen kakor deveta dežela. — V. 106: Zlato in pridevniki: zlat so znaki nebesne svetlobe. — V. 118: Mnihi — posvetili'. Konec se je po kristjanskem uplivu zasukal. 33. Obredna narodna pesen. V. 6: Šiba Perunova: strela, blisk; Perun, bog groma. — V. 43: Svarog, najvišji bog poganskih Slovanov. — V. 47: Tako molijo Busi po Afanasjevem sporočilu. — V. 64: Cicero (106 — 43), prvi rimski govornik. — V. 65: Salii: rimski svečeniki plesalci (salire), ktere je bil pre že Numa Pompilij ustanovil. Meseca marca so oboroženi in pevaje plesali na čast bojnemu bogu Martu. — V. 88: Prim. pravljici štev. 4. in 8. — V. 92: Sarafan, široka, brezrokavna gornja obleka ruskih kmetic. Kokošnik, ruska nar. noša kot naglavni kinč za ženske. Telega, kmetski voz, gare. — V. 93: Jahala itd.: Vozila se koleda (solnčno božanstvo) v majhnem vozičku, na črnem konjičku. — V. 101: Badnjak, sirova cerova glavnja, ki se na sveti večer pri Jugoslovanih položi na ogenj. —V. 112: Ocoliko goveda itd.: Toliko goved itd. kot prši isker z gorečega badnjaka. — V. 116: Ovočno, sadno; starosl. ovoštije: sadje. — V. 128: Okupam: okopljem (abbaden) malega boga in božiča. — V. 133: Batati, tolči, trkati. — V. 151: Sijaj, bog in božič, našemu (ime domačina). — V. 169: Tiha nedelja je pred cvetno, ta pa pred veliko nočjo. —V. 191: Veselo: v rožan-skem narečju nam. vesele. —V. 202: Srb. kukuruz : kuruza. — V. 206: Pokisnu, pokisnejo; pokisnuti, beregnet werden. — V. 218: Triput itd.: Trikrat od straha postane. 34. Kolednica. Kit. 3. Starosl. stado, gen. stada: čreda. 35. Zmladletek. Kit. 1.: Prevnoža se nam: mrzi nam, schwer ankom-men, lastig sein. 30. Tri device kresnice. V. 3: Dro: dobro. Kraljič mlad: solnčni junak, solnce. — V. 6: Deveta dežela, glej op. 16, 65. 37. Sveta Marjeta. Pravljice o pozoju, zmaju, lintveru (nemški Lind-wurm, Wasserschlange) so med vsemi Slovenci zelo razširjene. V vsaki kmetski hiši visi na steni podoba sv. Jurja, kako z dolgo sulico zabada ostudnega lint-vera, ki je hotel lepo devico, sv. Marjeto, požreti. Ta dogodek opevajo čestokrat nar. pesni. Mi vemo, da dandanašnji ne živi nobena taka žival, kakoršno si je ljudska domišljija v pravljicah naslikala ter zmaj ali lintver imenovala. Naše priče o pozoju imajo tedaj gotovo bajesloven pomen. Pozoj je v vseh starih bajeslovjih simbol pogubonosuega vodovja in kužnega izhlapanja. Vzlasti po-lnenja mračnost, zimsko meglevje, nezdravo paro, ki zrak okuži in ljudi mori. Pozoja premaga in ubije bog soluea in svetlobe (solnčui junak, pri Slovencih sv. Juri). Pri Grkih ubije solnčni junak Heraklej lernajiško hidro. — Veliko število slovenskih pravljic o pozoju da nam sklepati, da je bila nekdaj naša domovina veliko bolj močvirnata in tudi nezdrava. — Dobro znana je priča o celovškem zmaju. V močvirnati okolici celovški živel je ostuden zmaj z velikimi perotnicami in ostrimi kremplji. Zrak je okuževal in vsako stvar, ki mu je prišla blizu, požrl. Knez obljubi velik kos zemlje onemu, M ugonobi zverino. Kraj močvirja sezidajo trden stolp in iz njega spustijo vola priklenjenega na verigo z železno kljuko. Zmaj hlastne po volu in se ujame. Na mestu, kjer je stal stolp, postalo je mesto Celovec. — L. 1590. postavili so Celovčanje ka-menitega zmaja nad vodnjakom na Novem trgu. — V. 9: Sv. Marjeta iz Antioliije je postala za cesarja Dioklecijana (234 — 305) kristjanka. Rimski pre-fekt Oljbrius, kteremu je odrekla ljubezen, vrgel jo je v ječo, kjer so jo obgla-vili. Nje dan je 20. julij. — V. 15: Pasica, pas (pojas), Giirtel. — V. 19: Sv. Juri, po legendi knežič iz Kapadocije, umrl kot mučenik za ces. Dioklecijana. Njega dan 23. april. — V. 47: P. Hicinger (Podlipski, Znojemski), r. 1812 v Tržiču, dekan v Postojni, f 1867. Nabiral je nar. blago; vzlasti pesni poučnega ali pobožnega zapopadka so mu dopadale. Dajal jim je rad boljšo obliko (prim. to pesen z narodnima v Vrazovi in Koritkovi zbirki) in tudi sam je zlagal pesni v nar. duhu. Bil je i marljiv zgodovinar. 38. Kurent. Med Slovenci vzlasti na Štajerskem je še navada, da hodijo tri dni pred pustom orači po vaseh. Ovetero zalo oblečenih fantov vleče plug, za plužno orožje drži mlad dečko, lepo oblečen in nakinčan. Pred hišami postajajo smešne pesni pojoč. Vaščanje obdarujejo orače z jedili in vinom. Darove pobira smešno našeinani fantič, ki ima kožuh narobe oblečen, na klobuku roge nastavljene, mecl nogama zvonec, v roki čakar (Hackenstock) in na hrbtu koš. Ta vriska, skače in burke uganja. Temu šaljivcu pravijo Kurent ali Mastnjak. To so še ostanki iz poganskega poverja, spomin na agrarsko - solnčne praznike v mladoletju. V zvezi s tem je navada, da na mali pust „babo žagajo", t. j. iz slame narejeno podobo razrežejo in v vodo pomečejo. Baba je simbol zime, ktere vladarstvo sedaj neha. Glej štev. 33, v. 156. Kurent je slovanski Priapus, bog razuzdanosti, rodovitnosti. To potrjuje tudi naša priča. 39. Školastika. Ta nar. pesen kaže očito, kako je naše ljudstvo legendo o sv. Školastiki po svoje preobrazilo. Sv. Školastika je sestra sv. Benedikta (480 — 543) iz Nurzije v Umbriji. Obljubila je večno devištvo ter postala nuna. Časti se kot ustanoviteljica ženskih benediktinskih samostanov, f 542. Nje dan 10. febr. 41. Pripovedka o Edipu v slovanski obleki. V. 1: Edip (Oidinovg). sin tebanskega kralja Laja in Epikaste, ubil je nevede svojega očeta in se zaročil z materjo, srečno rešivši Sfinksine zastavice. Ko je prišla ta pregreha na dan, umori se Epikasta, Edip pa vlada nesrečno v Tebah do svoje smrti. Tako poroča Homer v Odiseji XI. 271 si. in v Iliadi XXIII. 679. — Po tragiškili pesnikih pa si je Edip iztaknil oči in bežal v Atiko spremljevan od svojih hčerij Antigone in Izmene. — Največji grški tragik, Sofoklej (497 — 406), porabil je Edipovo pravljico kot snov za svoje tragedije: Antigona, kralj Edip, Edip kolo-nejski. — V. 44: Jakob a Voragine, nadškof genueški (1230—1298). Zbiratelj sv. legend. Njegove „Legendae Sanctorum" (zavoljo svoje imenitnosti: Legenda aurea) so se skoro v vse jezike prestavljale. — V. 48: Nikolaj Ivanovič Kosto-marov, glasovit ruski zgodovinar in pisatelj (1817 —1885). — V. 49: Sv. Gregor na Kamnu je nemška legendarna oseba: St. Gregorius auf dem Steine. — V. 50: Pavel iz Cezareje je samo legendarna oseba. — Sv. Alban: prvi mu-čenik britanski, umorjen za cesarja Dioklecijana 1. 286. — V. 53: Vuk-. glej op. 1, 114. — Janja: mestiee na levem bregu reke Drine (mejna reka med Bosnijo in Srbijo). — V. 54: Negovati, pflegen, curare; nežen, zart. — V. 55: Košulja, srajca, plur. perilo. — V. 56: Vilindar, samostan na Sveti gori (Chi-lendar). — V. 60 — 66: Ko je bilo dete (čedo, starosl. čedo, Kind) jedno leto staro, bilo je toliko, kakor so druga deteta v treh letih. —Iguman (fjyov(.lEvog), načelnik v samostanu. — V. 67: Do dobrega konja in svetlega orožja. 42. Narodna pesen — zrcalo narodnega života. V. 42: Mora ali Morena: boginja smrti, simbol zime. — Kurent: gl. op. 38. — V. 70: Glej štev. 36 in 56. — V. 71: Nam. Jerice imajo nektere nar. pesni tudi ime: „Alen-čica", Korit.ko I. 127. — V. 75: Iz Ogleja po laških, iz Solnega grada po nemških duhovnikih osobito v YII. in VIII. stol. — V. 86: Nar. pesen pripoveduje, kako je Jezus razpošiljal svoje učence. Med njimi je sv. Tomaža postavil v deželo Indijo. Ta pa se protivi rekoč: „Kaj si mene sem postavil, Men' dežela znana ni." Jezus mu odgovarja, da je to najlepša dežela, kjer nič ne delajo, pa trikrat žanjejo; ali tam tudi ni hudobnega srca, temveč ko se duh od telesa loči, gre takoj v sveto nebo. Korit.ko I. 69. — V. 89: Ker se Otokar II., češki kralj in jeden najmočnejših vladarjev tedanjega časa, ni hotel odpovedati državnih fevdov: Avstrijske, Štajerske, Koroške, Kranjske in Istre ter prositi za novo podelitev Češke in Moravske, začel je nemški kralj Rudolf (1273—1291) vojsko z njim. Premagavši ga pri Suhih Krutih na Moravskem polju 1. 1278., podelil je v Augsburgu dne 27. dec. 1. 1282. z dovoljenjem izbornih knezov Avstrijsko, Štajersko, Koroško in Kranjsko svojima sinoma Albrehtu I. (1282—1308) in Rudolfu (f 1290). — V. 116: Matija Korvin (Corvinus): r. 1443, kralj ogerski 1458—1490. — V. 133: Lavdon, slavni avstrijski vojskovodja, r. 1716 v Li-voniji (Livland), najprej v ruski, od 1. 1742. v avstrijski vojni službi. Proslavil se je že v sedemletni vojski (1756—63), vzlasti pa kot poveljnik na Hrvatskem proti Turkom 1. 1788. in 1789., ko jim je Beligrad vzel ter vojsko slavno dokončal. Umrl je leta 1790. — V. 139: Od 1. 1476. začenjali so že majhni kmetski upori, ne le v nemških deželah, temveč tudi v slovenskih okrajih, na pr. na Koroškem. Velik kmetski upor je bil na Štajerskem 1. 1515. (v Brežicah so se posvetovali, kako bi dognali staro pravdo); 1. 1573. bil je upor štajerskih in hrvatskih kmetov. — V 140: Glej op. 32, 12. — V. 144: Slovenci so od nekdaj radi potovali in romali. Kakor so romali v Trevir (Trier) in Kolin (Koln), tako k sv. Jakobu Komposteljskemu v španski Galiciji. Tega svetnika so tako častili, da so mu sezidali dve cerkvi v svoji domovini: „Sv. Jakob v Galiciji" nad Celjem in v Junski dolini na Koroškem. — V. 146: Maksimilijan (1493 do 1519): Vzemši Blanko Sforzo, hčer milanskega vojvode (Galeazzo Sforza) za ženo, zapletel se je v laške zadeve ter se je trudil, cesarsko oblast nad Italijo zopet pridobiti. Zatorej se je pridružil 1. 1508. ligi kambraijski (Cambrai) proti Benetkam. — V. 150: Napoleon 1. je bil dežele, ktere mu je Avstrija prepustila, združil 1. 1809. v ilirsko, od Francozov odvisno kraljevino. K njej so pripadale med drugimi gornja Koroška, Kranjska, Goriška, Trst, avstrijska Istra in zahodna Hrvatska to stran Save. — V 158: Iiadecky: slavni vojskovodja (r. 1766 na Češkem, f 1858.) Znamenite so zmage njegove pri Custozzi dne 25. jul. 1848 in pri Novari, dne 23. marca 1849. — V. 224: Primeri pravljici štev. 8. in 9. 43. Desetnica. Glej št. 42. v. 212. — Na ljudske nazore o desetem bratu opira se snov v Jurčičevem romanu: „Deseti brat". — V. 26: Povančica: gubanica, potica, pogača. — V. 47: Zatne: zatnem, zateti = zajeti, dohiteti. — V. 50: V nar. pesnih in pravljicah ne govore samo žive stvari, kakor ptice in druge živali, temveč tudi nežive, kakor drevje, cvetlice itd. Ljudska domišljija vse z življenjem navdihne. 45. Lepa Vida. Slovenci so vedno blizu morja prebivali. Brez dvombe so se tudi vozili po njem ter vsestranski občutili mogočni upliv, ki ga dela morje na dušo človeško. Ta utis izražali so Slovenci kakor tudi drugi narodi v svojih pesnih in pripovedkah. Spomin na morje se je ohranil pri Slovencih vzlasti še v dveh krasnih nar. pesuih: Lepa Vida in Mornar. — Pripoved o lepi Vidi spominja nekoliko na nemško pravljico o Gudruni, a še bolj pa je naša Vida podobna grški Heleni, ktero je bil Pariš odvedel v Trojo. V jednakem smislu je J. Jurčič porabil to nar. snov v romanu „Lepa Vida". Glej štev. 76. — V prvotnem, bajeslovnem pomenu je lepa Vida boginja meseca, boginja mokrote in rodovitnosti, podobna grški Artemidi. Potovanje lepe Vide v Španijo bi ne bilo tedaj nič drugega, nego potovanje lune iz jedne nebesne polkrogle v drugo. Španska dežela pa bi pomenjala sploh le oddaljeno neznano deželo (prim. nemški: ein spanisches Dorf). — V. 22: Kraljica španska. Glej op. 32, 12. in štev. 42. v. 140. — V. 35: Naboglen: bolehav, bolan; prim. ubog, nabore. 46. Mornar. V. 39—42: Nekterim rastlinam, zeliščem in duhtečim rožam pripisuje ljudstvo posebno čarobno moč. V štev. 47. v. 38. omenja se koren lečen, ki človeka na videz mrtvega stori. Vsled dišečih rož zadremlje mornar in zaspi t. j. umre. Smrt, pouzročena od prevelike ljubezni, žalosti ali zvestobe, omenja se čestokrat v nar. pesnih. Ta smrt je vselej naravna in se prav nežno opisuje; na pr. Mati na tla pade, omedli, Pri tej priči dušico spusti. Glej št. 43, v. 89; št. 47, v. 32; št. 48, v. 225. Nikdar pa ne nahajamo samomora v naših nar. pesnih vsled kakega morilnega orodja ali strupa. — V. 132: V tej pesni izraža se čudodelna vabljivost vode na človeka in vera, da prihajajo mrtveci nazaj po to, kar se jim je v življenju obljubilo. 47. Mlada Zora. V tej pesni nahajamo več spominov na romantične čase srednjega veka. Vitez odpelje skrivši grajsko gospico, kakor je bila navada v srednjem veku. Spremstvo je obstajalo iz dvornih gospa (mojškra, Naherin, Kammerzofe) iu pažev. Pavove veternice so delale hlad in senco. Grajski norec (Hofnarr) je kratkočasil s svojimi burkami gospodo. 48. Mlada Breda. V. 51: Šlarast, schleierartig; šlar (avstr. nem. Schlar nam. Schleier), eine Art feine Leinwand. — V. 90: Rebulja: Na desnem bregu reke Soče, osobito v furlanskih goricah, pravijo neki vrsti belega grozdja in iz njega pridelanemu vinu: ribolla (rebulla). — V. 123: Jaro-. srdito, zlobno, tobend, ergrimmt. 49. Asan - Aginica. Glej op. 1, 89. — V. 6: A ga: gospod, plemenitaš v turškem jeziku. Naslov turških uradnikov, toliko kakor : vodja, Chef. — V. 9 : Od stida: od sramežljivosti; žena se je sramovala, da bi šla v šotor in srečala moško glavo. To je znak sramežljivosti turškega ženstva, da ne vidijo moškega. — V. 22: Beže: voc. nam. nom. beg. Beg, turška beseda: knez, gospod; naslov višjih vojaških dostojanstvenikov. — Y. 45: Imoski kadija: Kadija, turška bes.: sodnik. Imoski: trg v Dalmaciji. Fortis pristavlja: „Imoski, 1' Emota dei bassi geografi greci, luogo forte, tolto a' turchi nell' ultima guerra". — V. 87: Kedar neče vsmiliti se vaju: ker se ne bode usmilila vaju; srb. kad se neče smilovati na vas. 50. Mutec osojski. Osoje, Ossiach, kraj ob osojskem jezeru, od mesta Beljaka proti severo-vzhodu. Tam je bil nekdaj benediktinski samostan, ustanovljen od starišev oglejskega patrijarha Poppa ok. L 1026. — Kit. 11: Bole-slava II., kralja poljskega, izobčil je škof Stanislav krakovski zavoljo lahkomiselnega življenja iz cerkvene občine. Drzni kralj umori škofa pred oltarjem. Za ta svoj greh gre se pokorjavat v Rim in v osojskem samostanu delal je pokoro do svoje smrti 1. 1099. — Spomin na to dogodbo še živi v pravljici med ljudstvom v osojski okolici. 51. Svetopolkova oporoka. V. 1: Svetopolk (Svatopluk II.) je ustanovil velikomoravsko kraljestvo, združivši pod žezlom moravskim deželo češko in one panonske pokrajine, ki so bile poprej Frankom podvržene. Cesar Arnulf (887 — 899), vojvoda koroški, začne 1. 892. vojsko proti Moravski, ali Svetopolk se mu srečno ustavlja, če so tudi Ogri (Arpadi se imenujejo po svojem junaku Arpadu, ustanovitelju ogerske dinastije) pustošili po njegovem kraljestvu. Pred svojo smrtjo (894) razdelil je kraljestvo med svoje tri sine. Med brati nastane boj, in velikomoravsko kraljestvo je kmalu razpadlo. — V. 74: Samo je premagal Avaro ter ustanovil veliko samostojno kraljestvo 1. 623., ktero pa je le 35 let trajalo do Samove smrti. Sredotočje mu je bilo Cesko ter se razprostiralo proti jugu do Karnskih planin in daleč proti vzhodu in severu. 52. Smrt carja Samuela. Samuel, sin Šišmana I., bil je car zapadne bolgarske države (976—1014). Hude boje je imel s cesarjem bizantinskim, Ba-zilijem II. L. 1014. napadli so Grki Bolgare ob gori Belasici ter jih potolkli. 15.000 jih je bilo ujetih, in z njimi je Bazilij nečloveško ravnal. Vsled te nesreče je Samuel še tisto leto umrl. 53. .Jeftejeva prisega. Jefte iz Gileada: Izraelci, onkraj Jordana v gorati deželi Gilead, stokali so 18 let pod težkim jarmom Amonitov, semitskega plemena v severni Arabiji. V tej nadlogi obrnejo se starešine do pregnanega Jefteja, proseč ga, naj jih reši amonitskega jarma. Jefte stori obljubo, žrtvovati to, kar mu pride prvo iz njegovega doma naproti, ako se vrne z zmago venčau donui. Ob reki Arnonu premaga sovražnika in potem je žrtvoval — svojo hčer. 55. Pegam in Lambergar. Plemenita' rodovina Lambergarjev da se do začetka 14. stol. in sicer do Viljema (okoli 1330) nepretrgano zasledovati. Ona je jedna najstarejših ter za državo in cesarja najbolj zaslužnih domačih ple-menitaških rodovin, ki je imela mnogo posestev na Kranjskem. Nar. pesen pozna le Krištofa Lambergarja in njemu pripisuje dejanje vseh Lambergarjev. — Krištof L. je živel koncem 15. in začetkom 16. stol. Bil je ljubljenec in sovetnik nadvojvode, poznejšega cesarja Maksimilijana I., ter se je udeleževal za Friderika IV. mirovnih obravnav z Matijem Korvinom. — V. 26: Kamen: Lambergarjev grad pri Begunjah na Gorenjskem (sedaj se še vidijo razvaline). — V. 44: Zlod nam. zlodej. — V. 62: Rebuljica-, Glej op. 48, 90. — V. 99: Širokemu: V nar. pesnih nahaja se večkrat dajalnikova oblika nam. mestnikove. Prim. št. 59, kit. 27: Po zlatu rumenemu, — belemu. — V. 140: Ta pesen je jedna najstarejših naših nar. pesnij. Na prvi pogled hrani nam ona ljudske spomine na srednjeveške turnirje. Ali pravljice, ki nam pripovedujejo o boju med kristjanskim junakom in poganskim velikanom, segajo v ono dobo, ko so se borili kristjani z nevernimi, iz Azije došlimi ljudstvi. Ni pa dvomiti, da so se tudi te pravljice izcimile iz bajeslovnega zrna. Na to nas spominja nadnaravna posebnost, da ima velikan Pegam dva hudiča in tri glave. — Valvazor (op. 21, 117.) nam poroča, da se je za njegove dobe nahajala na steni Lambergar-jevega gradu Kamena na Gorenjskem podoba, predočujoča dejanje naše nar. pesni, ter pristavlja: „Wie solche Geschichte noch taglich ron den Bauern in einem krainerisch gemachten Liede abgesungen und auf die Nachkommen fortgepfianzt wird". Lambergarji so ljubili turnirje ter se često odlikovali v tedanjih viteških bojih. — Prim. s to pesnijo povest o Martinu Krpanu, št. 74. 56. Kralj Matjaž in Alenčiea. Kit. 13: Na zlatem jab'ku: na zlati kroglici na šotoru. Turški šotori so se odlikovali po svoji krasoti. — Kit. 20: Meniško: Prim. št. 66, v. 281 — 290. — Kit. 22: Voza, Band; prim. vože, Seil. — Kit. 23: Nam. so beri: se kadi. — Kit. 27: Paša (bes. tur. baš, glava): Naslov visokih civilnih in vojaških dostojanstvenikov (guvernerjev, generalov). — Kit. 41: Nam. sperotami beri: s perotami. — Kit. 50: Razlago o tej pesni kakor o sledečih treh glej štev. 61. 57. Kralj Matjaž v turški vozi. V. 68: Iz tega se nam kaže ljudski nagled, da so si naši pradedje z darili skušali pridobiti nadnaravna povodnja bitja. Tudi Kserks je vrgel v morje zlato torilce, ko je vodil svoje čete prek Helesponfa. 60. Dve pripovedki o kralju Matjažu. V. 36: Imenovane tri gore stoje na severnovzhodni strani celovški. Tja hodijo Korošci radi na božjo pot. Bil je običaj, vse tri cerkve na jeden dan oblaziti, kar pa je bilo silno mučno. —V. 56: Za sveto staro vero t. j. za katoliško vero bode stala vojska v bran proti novi veri Lutrovi. Imamo tedaj spomin na dobo reformacije, ki si je bila tudi na Koroškem pridobila mnogo pristašev. 61. Kralj Matjaž v narodnih pesnih in pripovedkah. V. 5; Nicoletti piše: „Usano essi cantare in vera ne' varii modi della loro lingua le lodi di Christo e de' Beati, nonche di Mattia re d' Ungheria e di altri celebri personaggi di quella Nazione". — V. 6: Prim. št, 2, 3. —V. 60: Orfej, grški pesnik mythiške dobe, svečenik in prorok. S svojim petjem očaroval je divje zveri, skalovje in drevje; z njim je rešil Evridiko, ženo svojo, iz spodnjega sveta, ali ko se mu na potu obrne nazaj, izgubi jo na veke. Tej pravljici je slična, seveda po legendarnem smislu zasukana nar. pesen: Kralj Matjaž pred peklom, št. 59.—V. 84: Podebrad (Podiebrad), od stanov 1. 1458. za češkega kralja proglašen; Matija Korvina je 1. 1469. k miru prisilil; f 1471. Njegov naslednik je bil Vladislav II., ki je po Korvinovi smrti 1. 1490. postal tudi kralj ogerski; f 1516. — V. 85: Štefan Bd-thori: stara plemenitaška, pozneje kneževska rodbina na Erdeljskem. V 16. stol. je zasedla vsled volitve poljski prestol (1574). — V. 91: Friderik IV. (III.) 1440 — 1493. — V. 100: Vurberški grad: Nad levim bregom reke Drave, tri ure niže Maribora, je grad Wurmberg. Listine iz 11. stol. imenujejo ga Wurben, kar v stari nemščini „pozoja" pomenja. Po nar. pravljici živel je v gradu Krsnik (bog svetlobe, solnca). O tem gradu se nahaja mnogo pravljic. Glej Pajkove „0rtice" str. 77 — 82. — V. 119: Ulrik II. f 8. nov. 1. 1456. — Ladislav Postumus I., kralj češki in ogerski, 1453 — 1457. — V. 152: Murad II. (1421—51) je podjarmil Valaško, Srbijo in Morejo (Peloponez). — V. 158: Pri Varni (1444) padel je na bojišču poljski kralj Vladislav, ki je bil od 1. 1439. tudi kralj ogerski. Po njegovi smrti izvolili so petletnega Ladislava Postuma za kralja ogerskega in Hunyada za deželnega oskrbnika. — V.'210: Sigmund, 1387 — 1437. Njemu je sledil njegov zet Albert II. (1438 — 39), oče Ladislavov. — V. 220: „ Veroniko Deseniško" je v XV spevih epično opeval J. Frankolski. — V. 310: Ludovik Veliki (1342—82) je priraoral Benečane, da so n;u Dalmacijo odstopili. — V. 342: Lambergar: glej op. 55. — V. 376: Andrej Baumkirchner, rodom Kranjec iz Vipave, bil je v službi cesarja Friderika IV. Kot poveljnik si je pridobil za cesarja veliko zaslug. Ogerski kralj Matija Korvin se mu je začel tedaj priku-povati in ga od cesarja odvračati. Ko mu pa ta vojsknih stroškov ni plačal, zgrabil je naposled za orožje proti njemu. Zato je storil smrt v Gradcu leta 1471. __ v. 444: Svetopolk: glej op. 51, 1. — V. 430: Sveti gral je po srednjeveški pravljici skleda od smaragda, iz ktere je Kristus pri zadnji večerji jedel in v ktero je tekla njegova kri. Ta skleda ima čudovite moči. 62. Ravbar. Plemenita rodovina Ravbarjev je med Slovenci jako slovela. Njen rod se izvaja od tiste rodovine na Koroškem, ki je imela pravico ropati, med tem ko so novega vojvodo ustanavljali. To šego je bil pre že slovenski vojvoda Ingo proti koncu osmega stoletja uvedel (okoli 1. 798.). Od tod se je razširil Ravbarjev rod na Kranjsko. L. 1433. prejeli so grad Kravjek od grofa celjskega Hermana II. Na Gorenjskem so kupili Krumpersko grajščino in v Gradcu so imeli tako imenovani „Ravbarjev dvor"; od tod še zdaj ime ulici: „Rauber-gasse". Osobito so se v vojaških službah odlikovali. Poseben spomin si je med našim narodom ohranil Adam Bavbar, glavar težkih konjikov; ali naša narodna pesen o Ravbarju nima samo v mislih Adama B., nego sploh junake iz te rodovine. Med drugimi so vzlasti sloveli Krištof B., ljubljanski škof (1497—1536), ki se je udeleževal prve beneške vojske v letih 1509 — 1511, in močni Andrej B. (1507 —1575), ki je bil znan po svoji dolgi, skoro do tal segajoči bradi in po telesni moči; nekega plemenitega Španjca spravil je v dvoboju v vrečo ter prejel za to od cesarja Maksimilijana II. drago nevesto. - L. 1593. oblegal je paša Hasan, o kterem se pripoveduje, da je bil nekdaj menih, mesto Sisek ob Kolpi s 30.000 mož. Trdnjavo sta branila dva hrvatska duhovnika, Jurak in Fintič. Andrej Turjaški (Auersperg), žlahtnik iz stare kranjske rodovine, general na Hrvatskem, zbral je kristjanske vojščake in hitel Sisku na pomoč. Med njimi je bilo mnogo Slovencev. Adam Bavbar je vodil kot konjiški glavar 200 kranjskih arkebuzirjev (strelcev). Koroških konjikov bilo je 100, štajerskih konjikov in pešcev pa 400. Vseh skupaj pa ne črez 4000 mož. V treh oddelkih (srednji pod Andrejem Turjaškim) prijeli so sovražnika in ga tako pobili, da se je neki le 300 Turkov rešilo. Večina se je potopila. Andrej Turjaški sam poroča, da so se Kranjci, Korošci, Štajerci ljuto bojevali. Zabavljica na štajerske in koroške deželjane v nar. pesni je tedaj neopravičena in je le osebnemu humorju nar. (kranjskega) pesnika pripisovati. Saj se sploh cela ta pesen po svojem ljudskem humorju odlikuje od dragih. V spomin te zmage obhaja se vsako leto na dan sv. Ahacija (22. jun. je zmage dan) ob 10. uri predpoldnem v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani maša, ktero streže duhovnik v mašnem plašču, narejenem od obleke Hasan-paše, ki je bil padel na bojišču. — Kit. 1: Paša: glej op. 56, 27. — Kit. 8: Ala je medmet , kakor ga tudi v srbskih nar. pesnih vsled turškega upliva nahajamo. — Oblike, kakor Adame, poglavare, so zvalniki, ki stoje nam. imenov. — Siškega poglavarja imenuje pesen Adame po imenu nar. junaka Adama Rav-barja; in tako se naslanja menda tudi v kit. 30. Andreje na Andreja Turjaškega ali Andreja Ravbarja. — Kit. 17: Drajna, Tummelplatz; prim. ital. traino, Zug, Tross. •— Kit. 25: Ciči: Ravberjevi hlapci se zato tako imenujejo, ker so bili „ Vlahi", t. j. iz Bosne in Dalmacije pribegli kmetje. Dandanes nazivljemo Ciče posebej ono siromašno ljudstvo, ki stanuje v severnem delu Istre; šteje okoli 10.000 duš na blizu 520 km2. Po narodnosti so Slovenci, Hrvatje in Rumuni (Vlahi). Pridevnik: osemnajste Ciče ne da se iz zgodovinskih uzrokov tolmačiti in je najbrže pomota narodnega pevca. — Kit. 28: Predrožiti, prepeljati z drogom (Stange). — Kit. 32: Jašpre: beli (sreberni) denar; serb. jaspra, gršk. lla-7rQ0g, bel, in ('(Jirgct, denar. 64. Oblega dunajska. V nar. pesnih slovenskih živi najbrže le spomin na drugo obleganje dunajsko 1. 1683., a ne na prvo od 1. 1529. V pesni: „ Turki pred Dunajem" (Vraz str. 41) pove se naravnost, da je prišel „poljski kralj" s svojo vojsko na pomoč/;— Tudi pričujoča pesen nas more le na 1. 1683. spominjati. Za Leopolda I. (1658—1705) uprli so se Ogri proti cesarju, njim na čelu grof Emerik Tokoly. Ta je prosil Sultana pomoči, in res on pošlje velikega vezirja Karo Mustafo z več nego 250.000 vojaki proti Dunaju. Od 16. jul. do 12. sept. oblegali so Turki mesto dunajsko, dokler ne pride poljski kralj Ivan Sobieski (t 1696) z nemško-poljskimi mezdniki na pomoč ter sovražnika potolče. — V. 7: Na oljsko (cvetno) nedeljo bilo je že gotovo med ljudstvom znano, da pridejo Turki nad glavno mesto, kajti priprave za to vojsko so se že delale dolgo poprej. — V. 17: Papež: Znano je, da so se vsi papeži ne le z besedami, temveč tudi dejanstveno zoperstavljali Turkom kot največjim sovražnikom kristjanstva. Med drugimi odlikuje se v prvi vrsti Inocent XI. (1676 — 1689), ki je za dunajskega obleganja gmotno podpiral kristjansko vojsko ter sam mezdnike (šolce == Soldner) plačeval. On je tudi vzpodbujal nemške kneze in poljskega kralja, naj hitijo Dunaju na pomoč. V spomin na slavno zmago kristjansko pred Dunajem uvedel je praznik Marijinega imena (12. sept.) po vsej katoliški cerkvi. Tako je i le-gendni značaj te pesni (v. 14 in 47 si.) zgodovinsko opravičen. 65. Lavdon. Glej op. 42, 133. in Juri Vega štev. 160. v. 55 — 71. 6ft. Kraljevič Marko v narodni pesni jugoslovanski. V. 27: Tirtej (Tyrtaios), grški pesnik iz Atike, okoli 684 pr. Kr., zlagal je politiško-bojne elegije. Z njimi so se Spartanci navduševali v zmagonosnem boju proti Mesenom. — V. 29: Vukašin, gl. v. 85. — V. 33 — 60: Tudi Slovenci pripovedujejo to pravljico o kr. Marku. Ona ima bajesloven pomen: Solnčni junak (Marko) je sprva slaboten, še le kedar solnce mokroto (oblačno božanstvo, vilo) izsesa in posuši, dobi moč ter premaga zimski mraz in vetrove. —V. 83: Knjige carostavne, od carja sestavljene, t. j. knjige, v ktere je dajal car svoje naredbe vpisavati. V srbski pesni se bere: „knjige starostavne", altverfasste Bucber, libri antiqui; morda nam. carostavne. — V. 85 —132: Štefan Dušan Silni (1336 —1355) se je slavno vojskoval proti Grkom, pridobil si Macedonijo in Albanijo do Soluna ter na-merjaval podvreči si cesarstvo bizantinsko. Svojo državo je razdelil v osem voj-vodin ter si pridejal naslov: car srbski. Umrši dne 24. dec. 1355, prepustil je 18letnemu sinu Urošu svojo državo. L. 1366. nastopil je v Srbiji zraven Uroša kralj Vukašin (Volchassinus), vzel mu oblast in vsa sredstva po mnogih bojih. V bitki proti Turkom na desnem bregu Marice bil je Vukašin premagan in usmrtjen (1371). Uroš gaje za malo mesecev preživel (t 4. dec. 1371). Prim. št. 68. — V. 137: Buzdovan-. v bolgarski, srbski in druge jezike došla je ta beseda iz turškega: bozdogan, Keule, Streitkolben, bat. — V. 217: Para, majhen turški denar. — V. 244: Vezir, naslov visokih dostojanstvenikov, vzlasti prvih ministrov. — V. 246: Hodža, turški duhovnik; prvotno perz.: starec, gospod, učitelj. — V. 281 — 290: Vsebina nar. pesni srbske, ki opeva to dogodbo iz Markovega življenja, služi v podlago naši nar. pesni: Kralj Matjaž in Alenčica (štev. 56). — V. 303: Topuz (bes. turška), buzdovan, Streit.kolben, Keule, bat. — V. 307: Šolama: srbska dolga obleka, prek ktere se priveze pas; bes. turška (Ceremonien-kleid der Janitscharen). — V. 308: Kalpak, tur. bes., die mit Pelz verbramte Mlitze, sobolovka. Na to besedo se naslanja i stara izposojenka : klobuk v vseh slovanskih jezikih. — V. 309: Iguman, gl. op. 41, v. 66. — Prim. štev. 69. 68. Uroš in Mrljavčeviči. Prim. op. 66, 85. — V. 19: Vukašine kralje: zvalnik nam. imen. — V. 27: Starodavne, gl. op. 66, 83. — V. 44: Jutrenje: juterna služba božja. — Liturgija: pravoslavna maša. 69. Smrt kraljeviča Marka. V. 90: Verni buzdovan (topuz): mit Bu-ekeln (pera, grbi) versehene Keule. — V. 132 —133: Iguman in Vilindar, gl. op. 41, 56 in 66. — V. 166: Dušman: neprijatelj, iz turš., prvotno perzijskega jezika: dušman. Grško dvouevrfc je le sorodno. 70. ljubušina sodba. K najstarejšim spomenikom češkega jezika so prištevati štirje listi iz pergamena, ki so se našli 1. 1817. na starodavnem gradu: Zelena gora (Griinberg) blizu Nepomuka ter se poslali češkemu muzeju, kjer se še sedaj hranijo. Tekst se deli na dvoje. Najprej stoji konec (le 9 stihov) neke pesni, kteri je služilo v predmet posvetovanje o rodnem pravu. Potem sledi spev (obstoječ iz 112 stihov), ki nam podaje začetek o sodbi češke kneginje Ljubuše v rodbinskem prepiru dveh bratov, Hrudoša in Staglava. Ta spomenik, zeleno-gorski rokopis imenovan, pripisuje se 10., da celo 9. stoletju. — Ljubuša je po čeških pripovedkah ustanovila Prago (okoli 700). Bila je najmlajša hči Krokova, ki je po njegovi smrti prevzela češko kraljestvo. Zaročila se je s Premyslom in tako postala pramati dinastije Pfemyslov, ki je do 1. 1306. vladala nad deželo češko. — V. 32: Bobrovina: češki: dubravina, dobov les, Eichenwald; prim. dob, dobrava. Zatorej prav za prav: dobravina. — V. 41: Kmetje, lehi in vladike: Razven prej imenovanih županov došli so i rodni starešine, žlahtniki in vitezi, na razsodbo. — V. 53: Pravoskazen: č. pravdozvesten, wahrkundend. — V. 54: Svetočuden: č. svatociudny t. j. svatočistny, heiligsuhnend, Reinigungs-; prim. č. čuda, Reinigungsgericht, čuditi, reinigen. Slov.: svetočistna, svetočisrilna voda. —V. 95: Ptenec: bes. č. ptiček. — V. 104: Jednakega moža: samim sebi jednakega, jednakopravnega. 71. Jaroslav. Iz večje zbirke staronarodnih čeških pesnij1, zapisanih koncem 13. stoletja, ohranilo se je dvanajst celih pergamenovih listov, ktere je bil dne 16. sept. 1817 našel V. Hanka (gl. op. 1, 100) v stari shrambi pod cerkvenim zvonikom v Kraljevem dvoru (Koniginhof); zatorej imenujejo ta spomenik kraljedvorski rokopis. Celi ostanek sodržuje 14 pesnij, in sicer 6 epskih, 6 lir-skih in 2 lirsko-epski. Po dobi, v kteri so bili epski spevi prvotno zloženi, dado se tako-le razvrstiti: 1. Pesen „Zaboj in Slavoj" je najstarejša in nam opisuje v 259 stihih boj, kterega so bili poganski Cehi s Karolom Velikim 1. 805. Ime Karola glasi se v tej pesni: Kral, iz ktere oblike je nastalo pozuamenovanje: kralj. — 2. Pesen „Čestmir in Vlaslav" opisuje v 232 stihih poboj kneza Vlasti-slava v prvi polovici 9. stol. — 3. Odlomek (61 stih.) „01drih in Boleslav" slavi pobitje poljskega kralja, Boleslava Hrabrega (992 — 1025) in rešitev Čehov od poljskega vladarstva v Pragi 1. 1004. — 4. Kratka pesen: „Beneš Hermanov", v rokopisu z naslovom „0 poboju Saksoncev", nanaša se na zgodovinsko znani dogodek od 1. 1203. — 5. Največji spev v celem kraljedvorskem rokopisu pa je pesen z naslovom: „0 velikih bojih kristjanov s Tatari". Nanaša se na svetovno-znani prihod Tatarov v Evropo in opisuje slavno zmago Jaroslavovo (Jaroslav von Sternberg, zatorej je tej pesni tudi naslov: „Jaroslav") nad Tatari pri Olo-mucu 1. 1241. za kralja Vencela 1. (1230—1253). S to zmago so Moravsko rešili vlade tatarske. — V teh pesnih se kaže češka narodna poezija na vrhuncu svojega razvitka in se da z epskimi pesnimi jugoslovanskimi primerjati. —V. 12: Tatar-kama: tatarskega kama; kam (cham) ali kan (chan): knez, vladar (naslov mongolskih vladarjev). — V. 67: Mrak: č. mrak, Dunkel, Wolke. — V. 68: Oščep: č. ošččp, oštčp, oštip, Spiess, Lanze, Speer; slov. ščip, Pfeil, Spitze. — V. 90: Voj: č. voj, Kriegsheer. — V. 92: Ognejo se: sieh bewegen, marschieren; prirn. češki original: „se hnuchu" od hnouti se, sieh bewegen; ne: ausweichen, kar navadno ogniti, ogibati se pomenja. — V. 142: Nasprotno: krščenikov in Tatar-jev nasproti si stoječih; prim. češki original: „1 zaprčti zraky zapolena I kresfan i Tatar protiv sobe". — V. 143: Vrh naspejo: vrh nasipljejo. — V. 208: Najhujše vedro: č. najliutčjiej vedro; vedro, Hitze, Schwiile. — V. 220: Stolec: č. stolee, Thron. — V. 231: Na nebu na vznojenem: na razpaljenem, razgretem nebu; prim. o. na vznojenem nebi mraček. — V. 248: Hrest: č. ehrest, Gerausch. ■— V. 284: Narod (ljud) Tatarjev hudih: Tatarji hudi se ustrašijo. — V. 288: Hana (rodovitna okrajina na Moravskem): Moravsko. 72. Slovo o polku Igorjevein. Grof Musin-Puškin, višji prokurator sv. sinode na Ruskem, ki je marljivo zbiral starinske spise, kupil je 1. 1795. od Ioilja, arhimandrita spaso-jaroslavskega samostana, z roko pisan zbornik, v kterem je bilo 8 spisov različne vsebine; petemu izmed njih bilo je nadpisano: „Slovo o pltku Igoreve, Igorja Svjatislavlja vnuka Olbgova". — L. 1800. je grof Musin-Puškin s pomočjo dveh učenih mož na svetlo dal „Slovo" natisnjeno, v sedanjo ruščino preloženo in z nekterimi opombami razjasnjeno. To izdanje nam zdaj nadomešča rokopis; kajti ta je 1. 1812. zgorel v Moskvi, ko so bili Rusi o vojski s Francozi to mesto sami zažgali. Učenjaki, kteri so videli zbornik, trdili so, da je utegnil biti pisan koncem 14. ali v začetku 15. stoletja. Pesnika ne poznamo po imenu, ali toliko lahko iz vsebine „Slova" presodimo, da ni bil duhovnik; kajti v pesni ni najti ne jednega reka iz sv. pisma, sicer pa jih je vse polno po duhovniških spisih one dobe. Pesnik je bil vsekako vrstnik Igorjev, morda celo član njegove „ družine". Gotovo je tudi, da je bil kristjan, dasi je v pesni veliko tega, kar poganstva spominja. Toda temu se nam ni čuditi; na Ruskem so se še v 14. stoletju tu pa tam nekterih poganskih šeg držali. — „Slovo" opeva nesrečno vojsko Igorjevo s Plavci, ali pogostoma se ozira tudi v prejšnje čase ter se spominja vzlasti razporov in svaj med ruskimi knezi. Tedaj je namreč ruska zemlja bila v mnoge kneževine razdeljena, po več knezov pa je bilo združenih pod „velikim knezom". Taka velika kneza sta bila konec 12. stoletja dva, jeden v Kijevu, drugi v Vladimiru. Ob Donu in Črnem morju pa so bivali Plavci (rus. Polovci), bolj znani pod imenom Kumani, divji turški narod, ki je od 1. 1061. pogostoma napadal zemljo rusko. Veliki knez kijevski, Svetoslav III., Vsevladovič iz rodu Olgovega, vojskoval se je večkrat srečno z njimi. Slava v teh vojskah pridobljena ni dajala miru Igorju, knezu severnega Novega grada (Novgoroda). Natihoma se vzdigne 1. 1185. z bratom Vsevladom, knezom trubečkim in kurskim in drugimi na Plavce. Prva krdela plavska, ktera so srečali onstran Donca, premagali so srečno in v beg zapodili. Ali drugi dan so se Plavci vrnili, in hud hoj se začne ob reki Kitjali. Hrabro so se bili Rusi, toda naposled so zmagali Plavci; skoro vso rusko vojsko so pobili, kneze pa ujeli. Hudo so razsajali Plavci po tej zmagi po ruski zemlji. Črez nekaj časa se je pa posrečilo Igorju Plavcem uiti in se srečno vrniti v svoj Novi grad. „Slovo" ni zloženo v stihih po inetričnih pravilih, veudar pa je nekak ritem na mnogih mestih spoznati in tudi rime se nahajajo tu in tam ob koncu zaporednih stavkov, tako da se da ta pesen najbolje primerjati ukrajinskim »dumam", t. j. onim epskim, glede oblike istotako svobodno zloženim pesnim, ki jih še dandanašnji na južnem Ruskem starci, brenkaje na „kobze" ali „ban-dure" (gitaram podobna glasbila) o junaštvu kozaškem popevajo. Tudi krasna poezija, ktera se bujno razširja po vsem „Slovu", nekaj spominja južnoruskih narodnih pesnij in dum, nekaj pa je izvira iz pesniške genijaluosti neznanega nam pesnika, o kteri pričajo občudovanja vredne prispodobe, metafore in hiper-bole, ki jih je vse polno po pesni. Tu je nekako polovica cele pesni natisnjena. Izpuščen je uvod in neki oddelki med II. in III. V uvodnih besedah omenja pesnik, da hoče peti o Igor-jevi vojski po istinitih dogodkih, ne pa po bujni domišljivosti slavnega pesnika Bojana (kteri je brž ko ne v drugi polovici 11. ali v začetku 12. stoletja opeval junake svoje dobe). V. 1: Stari Vladimir je gotovo veliki kuez Vladimir Veliki (981 —1015), ki je vso takratno Rusijo združil pod svojim vladarstvom ter se dal s svojim narodom krstiti; pred smrtjo pa je državo razdelil med svoje dvanajstere sinove. Igor, knez severnega Novega grada (Novgoroda), bil je rojen 1. 1151. in je umrl 1. 1202. Bil je sin Svetoslava II., kneza črnigovskega, in vnuk tistega Olga, ki je iz političnih namenov Plavce poklical na rusko zemljo. — V. 7: Družina-. Bila je tedaj navada, da so knezi do 400 najhrabrejših junakov okoli sebe na svojih dvorih imeli in te so imenovali svojo »družino". — V. 10: Igor vidi znamenje (solnčno mrknjenje), ki mu z nesrečo preti; toda ne da se mu preplašiti ter odvrniti od namena: pokusiti veliki Don, t. j. priti do Dona prenia-gavši Plavce. — V. 15: Obojno slavo: opevajoč slavo Vladimira Velikega in Igorjevo. — Trojana imenuje morda pesnik Vladimira, primerjajoč ga rimskemu cesarju Trajanu, ker je bila Ruska za njega tako srečna, kakor i imsko cesarstvo za Trajana (98 — 117). — V. 17: Sokoli: Rusi; kavke: Plavci. (To mesto ni natančno po izvirnih besedah preloženo, ki niso povsem jasne.) — V. 19: Veles je bil starim Rusom bog domače živine; ker je bila živinoreja imeniten posel v njihovem življenju, častili so zelo Velesa ter mu vsakojaka svojstva pripisovali. Tako je bog pastirjev tudi lahko postal bog pevcev in pesnikov; zato pesnik tukaj Bojana imenuje vnuka Velesovega. — V. 20: Sula je pritok Dneprov na levem bregu. „Slava": namreč velikega kneza Svetoslava, premagavšega Plavce. — V. 21: Putivlj bilo je mesto Vladimira, sina Igorjevega. Tu in v Novem gradu se odpravljajo na Plavce, med tem ko v Kijevu praznujejo zmago nad Plavci. — V. 22 Vsevlad je bil knez trubečki in kurski, zelo slaven junak svoje dobe; zato je imel pridevek „silni tur". Igor ga je čakal za Doncem ob reki Oskoli. — V. 33: JDiv je hudobni „črni bog", ki, sovražen Rusom, neznani zemlji, t. j. Plavcem naznanja prihod Rusov. — V. 34 — 35: Pomorje je zemlja ob Črnem morju; Posulje — zemlja ob reki Suli, za ktero so Plavci bivali; Surož je bilo staro ime Azovskega morja (beri: Surožu nam. Surožju); Korsunj je mesto Herson blizu Sebastopola, in Tmutorokan je Taman pri vhodu v Azovsko morje; to mesto je bilo tedaj pod plavsko oblastjo. Tmutorokanski malik stoji za Tmutorokan, v kterem je imel neki poganski malik slavno svetišče. — V. 44: V petek 3. maja 1185 premagali so Rusi krdelo Plavcev. — V. 48—49: Igorju so se izročila znamenja zmage, trofeji. — V. 50; Olgovo gnezdo, t. j. Olgova vnuka Igor in Vsevlad, Igorjev sili Vladimir, knez putivljski, in nečak Svetoslav, knez riljski, glavne osebe v ruski vojski. — V. 52—53: Gzak in Končak, dva plavska kneza (bana). V. 55: Štiri soliica: to kar Olgovo gnezdo, v. 50. — V. 59: Stribog je bog vetrov. Strele so deževne kaplje ali deževni curki. — V. 68: Oberske imenuje čelade, ker so jih morda od kakega oberskega (avarskega) plemena dobivali; v kozaških pesnih imenujejo se navadno čerkaske. — V. 72: Pesnik je pustil Vsevlada v boju s Plavci ter se v duhu ozira v pretekle čase. — časi Trojanovi so časi Vladimira Velikega (gl. op. 1.), ki pa niso dolgo trajali; že za njegovega sina Jaroslava začeli so se domači razpori, vzlasti pa za vnuka Jaroslavovega, Olga, ki je, prognan iz Vladimira od velikega kneza Izeslava, ubežal k Romanu Krasnemu, knezu tmutorokanskemu, ter je od ondot skušal s silo si zopet pridobiti svojo kneževino. — V. 75: Izvirni tekst je tu gotovo pokvarjen, ker besede niso jasne. Morda bi moralo stati: Jaroslavov sin, Vsevlad. Potem bi besede imele ta-le pomen: Tudi stari Vsevlad, knez črnigovski, udeleževal se je rad razporov (poslušal zvon na vojno vabeči), toda njegov sin Vladimir Monomah je bil miroljuben knez, zato se ni hotel udeležiti domače vojske. V. 77: Z Borisom, sinom svojega strica Večeslava, in s Plavci je šel Oleg 1. 1078. nad Vsevlada, kneza črnigovskega; v prvi bitvi je zmagal, v drugi pa je padel Boris, ob enem pa tudi na nasprotni strani veliki knez kijevski Izeslav, ki je svojemu bratu Vsevladu pomagal. — V. 78: „Zelenotkani mrtvaški prt": travnato bojišče. — V. 79: Ime reke Kajale stoji tukaj gotovo po kaki zmoti; kajti bitva ni bila ob Kajali. Svetopolkov oče je gori omenjeni Izeslav. — V. 80: Nam. „jezdeci" čitaj?„inohodei" (Zelter, Passganger) t. j. konji, ki v teku obe 'nogi jedne strani ob enem premikajo. Že v 10. stoletju so si Rusi konje z Ogerskega naročali. — V. 81: Gorislaviča imenuje pesnik Olga, ker je pouzročil *gorje" ruski zemlji. — V 82: Daždbog je solnčni bog, in Ruse zove pesnik njegove vnuke. Narodi izvajajo radi svoj rod od bogov. — V. 87: S poslednjimi besedami te vrste vrača se pesnik zopet k bitvi ob reki Kajali. — V. 93: Neko krdelo ruske vojske je začelo bežati, in Igor je je vračal nazaj v bitvo, toda zastonj. — V. 95: Igor in Vsevlad sta se morala ločiti, ker sta bila ujeta vsak od drugega krdela Plavcev. — V. 102: Zemlja Trojanova: ruska zemlja. — V. 108: Sokol: Igor. — V. 109—110: Karna in Žlja, plavska hana. — Ognjeni rog je neko strelno orožje, iz kterega so z živim ognjem streljali. — V. 117: Po „beliču": V izvirnem tekstu stoječa beseda „bela" znači tudi veverico; mogoče je tedaj, da so „veverice" pobirali v davek. — V. 121: Vsebina tukaj izpuščenim delom pesni je ta-le: Svetoslav ima čudne sanje, ktere mu bojarji s takimi besedami iztolinačijo, da lahko iz njih ugane usodo svojih sinov, Igorja in Vsevlada, ter začne žalovati po njih. Pesnik pa jame zdaj klicati ruski zemlji na pomoč vse sočasne slavne kneze. Nato se spominja severnih kneževin, vzlasti polotskih knezov, ki so tudi s svojimi razpori v nesrečo spravljali rusko zemljo. Naposled se obrne v mesto Putivlj k Jaroslavni, ženi Igorjevi, in popisuje, kako žaluje po svojem možu. — V. 123: Ovlur, neki Plaveč, ki je Igorju pomogel, da je utekel. — V. 140: Rastislav, sin Vsevlada I., utonil je 1. 1093., bežeč pred Plavci, v reki Stugni, predno je mogel priti do Dnepra. — V. 151: Ptice: Rusi. Vladimir, sin Igorjev (sokolič), ki je bil še jetnik pri Plavcih, oženil se je pozneje res s hčerjo Končakovo. — V. 154: Naj se popravi tako-le: . . . glave." Tako tudi ruski zemlji brez Igorja! Te poslednje besede niso več Bojanove. — V. 156: V narodnih pesnih ruskih se včasi Dunaj imenuje morje. — V. 156 —157: Boričev, pobočje hriba pri Kijevu. Pirogoška bogorodica, slavna slika matere božje, baje po nekem kupcu Pirogošču, ki jo je prinesel, tako imenovana. 73. Krst pri Saviei. V prvi polovici VIII. stol. vladal je vojvoda Borut po Koroškem (stara Karantanija je obsegala za Karola Velikega sedanjo Koroško, Kranjsko, Štajersko razven vzhodnega roba, Pustersko dolino na Tirolskem in južnovzhodni del Avstrijskega). Ker so Obri nadlegovali Slovence, prosil je njih vojvoda Bavarce pomoči. Zadnji so pomagali pregnati Obre iz dežele, a zato so morali Slovenci pripoznati bavarsko vrhovno oblast. V poroštvo poslal jim je Borut svojega sina Gorazda in stričnika Hotimira z drugimi moži vred. Po Borutovi smrti bil je z dovoljenjem Frankov (Bavarci so že bili od 1. 743. pod frankovsko oblastjo) vojvoda Gorazd in za njim Hotimir, kterega je Pipin (751 — 768) kralj Frankov potrdil. Gorazd in Hotimir sta z gorečnostjo širila krist-janstvo med Slovenci. Pod Hotimirom vnel se je dvakrat upor proti novi veri in tujcem, ki so prihajali v deželo. Po njegovi smrti (f 769) uprli so se poganski Slovenci v tretje, in sicer tako, da je vojska tri leta trajala. Katoliški duhovniki so morali zdaj deželo zapustiti in krščeni Slovenci so iskali pomoči pri Bavarcih. Njih vojvoda Tasilo II. je pomagal tedaj Hotimirovemu nasledniku Valjhunu (Valhunus, Valdungus, Waltunc dux), da je zatrl moč poganskih Slovencev 1. 772. ter stalno uvedel med njimi vero kristjansko. L. 788. izgubil je Tasilo (Tesel) svoje vojvodstvo in Karol Veliki je prevzel Bavarsko in Koroško popolnoma pod svojo oblast. — V. 1: Kajtimar (Chetimarus), oče Valjhunov, poganjal se je tudi jako za krščanstvo po Koroškem in Kranjskem. — V. 3: Avrelij (Aurelius) in Droh (Drohus) sta bila vodja poganskih Slovencev. — V. 11: Živa, boginja ljubezni, slovenska Venera. Namesto tega imena nahajamo navadno pri Slovanih ime: Deva, Devana, boginja spomladi in rodovitnosti. — V. 12: Črt ali Orni bog je bog vsega hudega. „ Matu m deum (Sclavi) sna lingua Diabol sive Zcernoboch, id est, nigrum deum, appellant," poroča o Slovanih latinski kronist Helmold (v 12. stol.) v svoji kroniki slovanski. — V. 39: More nam. mora. Tako tudi v v. 7. kit. 16. — Kit. 2: Harpije, v grškem baje-slovju boginje ljute nevihte, boginje kazni. Mislili so jih kot ptice z deviškim obličjem, jako plenaželjne in neskončno požrešne. — Kit. 3: Katon-. Marcus Porcius Ca to Uticensis, navdušen republikanec, ni mogel preživeti rimske republike ter se je po Cezarjevi zmagi pri Tapsu dne 8. apr. 1. 46. pr. Kr. sam usmrtil. — Kit. 7: Abydus, grško mesto ob Helespontu v Mali Aziji. Tam se je dogodilo, kar pripoveduje grška pravljica o svečenici Heri in Leandru. Prim. št. 19, v. 116 si. — Kit. 31: Združbo najino v glavi: o najini združbi premišljujoč. — Druid: ime keltskega svečenika v stari Galiji. — Kit. 47: Pesa, Last, Biirde; sicer Folter, Qual. Prim. ital. peso, Last, Biirde, Gewicht; pesa, Wage; pesare, wagen. 74. Martin Krpan. V. 44: Pegam: Prim. nar. pesen štev. 55 in opombe. — V. 104: Nam. peklM beri: pekla. 100. Junak in lastovka in 101. Junak in dete. Kristjanski prebivalci v Bosni in Hercegovini (Turki je imenujejo raja t. j. čreda) so ječali pod neznosnim turškim gospodstvoin. L. 1875. vzdignili so se kristjani proti svojim zatiralcem, ali moč in sila je bila v rokah turških begov. Kdor se ni hotel pokoriti, temu so odvzeli vse ter ga iztirali z doma. Nad dve sto tisoč kristjanov je zapustilo svoje ognjišče ter si iskalo na gostoljubnih avstrijskih tleh novega domovja. Tem nesrečnežem dajala je naša država skozi tri leta podpore, da so mogli živeti, in je za-nje črez deset milijonov gld. potrosila. Na to nesrečno dobo nanašata se pričujoča dva prizora »Junak in lastovka" in »Junak in dete". Neznosnemu položaju kristjanskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini storila je Avstrija konec s tem, da je deželi zasedla 1. 1878. ter ondi red in pravico uvedla. 105. Roža med trnjem. Kit, 3: Mogila, nam. sedaj navadnega: gomila (zaradi rimanja); staroslov. mogyla je prvotna oblika. 107. Na Vršacu. Vršac, po Triglavu najvišji snežnik med Bohinjem in Sočo. — Kit. 2: Les: le-sein. — Kit. 0: Savica se neki iz dvanajsterih jezer steka, predno pribobni iz pečine na svetlo delajoča krasni slap, kterega opeva pesnik v »Krstu pri Savici". 108. Milanski dom. Veličastna je stolna cerkev v Milanu. Njena lepota omami človeka, da se mu zdi, kakor bi gledal čaroben tvor kake pravljice. Stoječemu na ravni strehi čini se mu, kakor da stoji v sredi mramornatega gozda. Nad 6000 sohic, slopov in stolpov štrli navpično okoli tebe v nebo. Dom se je začel zidati 1. 1386. ter se je črez štiri stoletja nadaljeval. Stavbina se ne more čisto-italijanski gotiki prištevati, kajti nemški umetniki so sodelovali pri tem delu. Zatorej se stikata pri tem domu germanski in romanski značaj gotike. Stolnica je iz belega mramorja , glavna ladija je 148 m dolga, poprečna 88 m; kupola je 73 m, zvonik pa 105 m visok. — Kit. 10: Stolb: stolp, Saule. — Kit, 14: Certosa, velikanski kartuzijanski (zato molčeča) samostan pri Paviji.— Kit. 16: Superga, gora blizu Turina ob reki Padu s krasnim razgledom. Na vrhu stoji krasna cerkev s kraljevo rakvijo. 112. Pozdrav Njega Veličanstvu cesarju. Njega Veličanstvo, presvetli naš cesar je obiskal slovenske dežele 1. 1883. V Ljubljano je došel dne 11. jul. ter se ondi tri dni mudil. Za to svečanost zložil je pesnik »Pozdrav", kterega sta uglasbila Fr. S. Vilhar in Fr. Grbec. Vilharjeva skladba se je pela pri bakljadi dne 11. jul., Grbčeva pa pri slavnostni glediščni predstavi 12. jul. 116. V spomin Andreja Smoleta. Andrej Smole, glej op. 1, 158. — Kit. 4: Vsa njegova nesreča izvira po pesnikovem mnenju iz nezveste ljubezni. Da si uteši srce, zapustil je A. Smole »v obupu kranjski svet" ter šel na pot v tuje dežele. — Kit. 7: Sibile so pri Grkih in Rimljanih prerokujoče žene. Najbolj slovi kumejska (Cumae) Sibila, od ktere so baje sibilinske bukve, ktere je kupil kralj Tarkvinij in ki so jih Rimljani v kapitolskem svetišču shranjevali. Ta Sibila velja za tisto, kakor je eritrejska (Erythrae), kteri je Apolon toliko dnij življenja podaril, kot je peska na obrežju njene domovine, ali s tem pogojem, da zapusti rodno zemljo in se nikdar več ne vrne. V Kumah v Kampaniji živela je tako dolgo, da si je naposled sama želela smrti. Našla jo je po pismu, ki je bilo s prstjo iz njene domovine zapečačeno. 117. Na Jenkovem grobu. Simon Jenko, pesnik slavnega »Napreja", je rojen dne 27. oktob. 1. 1835. na sorškem polju na Gorenjskem. Šolal se je v Rudolfovem in v Ljubljani, pravoslovja pa se učil na Dunaju. Že na gimnaziji zlagal je pesni (med temi »Adrijansko morje" štev. 96. in »Pobratimija" št. 99.). L. 1856. došel je na vseučilišče, kjer je marsikaj grenkega užil. L. 1865. prišle so njegove pesni na svetlo. Umrl je dne 18. okt. 1869. v Kranju ter počiva zraven prvega našega pesnika, Fr. Prešerna (1800 —1849). 118. Dunajske elegije. II. — V. 3: Prokrustes, priimek razbojnika Damasta v Atiki, ki je vse potnike, ktere je ujel, v postelj položil in po njej njih telo ali skrajšal ali raztegnil (od tod njega ime: raztegovalec). 11!>. Sonetje. 9. — Pesnik pošilja v domovino pozdrav svoj iz dežele francoske, in sicer iz morskega mesta „Boulogne sur Mer" v depart. Pas de Calais. 122. Samota. V. 12 — 13: Irus, ime berača v Odisejevi hiši; v prislovici sploh: ubog človek. Zatorej poje Ovid. trist. 3, 7, 42: Irus est subito, qui modo Croesus erat". Nam. Kreza primerja pesnik slavnega kralja Cira (559 — 529). — V. 14: Filipa I. slavni sin je Karol V., vnuk Maksimilijana I., kralj španski od 1. 1516., nemški kralj (od 1. 1519) in cesar. Od svojih prastarišev je med drugim podedoval Kastilijo z amerikanskimi kolonijami vred; zatorej izrek, da njegovim deželam nikdar solnce ne zaide. L. 1556. odpove se vladar-stvu in gre v samostan „San Yusteu pri Plasenciji, kjer je dne 21. sept. 1558. preminil. — V. 24: Odpeza: ubervviegen, iibertreffen; gl. op. 73, kit. 47. — V. 30: Evterpe, muza lirskega pesništva (godbe). — V. 31: Pojatina: palača (palatium). — V. 59: Ta kancona obstoji iz pet kitic. Izmed prvih 4 ima vsaka po 13 vrst ter si po rimi jedna drugi odgovarjajo. 125. „Novice" bralcem li koncu leta. „ Novice" so začele pod imenom »Kmetijske in rokodelske Novice" izhajati 1. 1843. v Ljubljani pod uredništvom dr. Janeza Bleimeisa (f 1881). V zadnji številki tretjega tečaja (1. 1845) prinesejo one svojim čitateljem ob enem kot vošilo za novo leto pričujočo pesen pod naslovom: „Bralcem h koncu leta v spomin". Za geslo služijo besede iz Mark. IX. 49: „Habete sal in vobis et pacem inter vos". - V. 6: Ruja: rija, rja, Rost. 126. Poslanica o tragediji. V. 8: Batiea: butica, glavica. 128. Nova pisarija. Nova pisarija, ktero je prvič objavila „Kranjska Čbelica" v II. zv. 1. 1831., je najboljša in najduhovitejša zabavljica v naši literaturi. V njej igra ulogo „učenca" Prešeren sam, a „pisar" zastopa tedanjo stranko Prešernovih nasprotovalcev, ki so imeli popolnoma krive nazore o jeziku našem in o pesništvu v obče. Po duhovitih mislih, ki se izražajo o našem jeziku in o poeziji, kakor tudi po svoji sestavi in obliki odlikuje se ta satira. Uspeh te zabavljice je bil velik, kajti Prešernovi nazori so obveljali pri njegovih potomcih. — V. 22: Bovtarski, gorjanski; rovtarski jezik: jezik, kakor se v rovtah govori. Rovte, Gereut, kraj v gorah, ki je vsej omiki in prometu odročen. Staronem. rot, riuti; novonem. Reute. Prim. slov. rot, rut, Bergwiese. — V. 51: Dobrovski (1753 —1829) slaven jezikoslovec češki, ki si je za staroslovenski jezik in slovstvo veliko zaslug pridobil. Bil je prijatelj in svetovalec našemu rojaku, slavnemu jezikoslovcu Jerneju Kopitarju (1780—1844). Najvažnejše delo Dobrov-skega so: „Institutiones linguae slavicae dialecti veteris" (1822). V svoji knjigi: „Lehrgebaude der bohmischen Sprache" (1809) razvrstil je slovanski glagol v 6 vrst. — V. 66: Musi: Za besedo miissen rabijo Čehi nemško izposojenko: „musiti" : miissen. — V. 106: Horatius, največji lirski pesnik latinski (65 — 8 pr. Kr.). V svoji epistuli ad Pisones (de arte poetica) podaje pravila o poeziji. O smotru pesništva piše tako-le: „Aut prodesse volunt aut delectare poetae, Aut simul et iucunda et idonea dicere vitae" . . . „Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci, Lectorem delectando pariterque monendo." — V. 109 — 111: Prva dva zvezka »Kr. Čbelice" kažeta, da se je začelo z njo živahno življenje v našem pesništvu. Balade, romance in sonete plfcili so »čbeličarji", med njimi v prvi vrsti Prešeren sam, ki je celo obetal spisati slovensko tragedijo. — V. 123: Bomejeva Julija-. „Romeo in Julija" imenuje se jedna najboljših tragedij angleškega dramatika Viljema Shakespeareja (1564 — 1616). — V. 129: Lenora: V I. zv. „Kr. Čbelice" 1. 1830. prišla je Burgerjeva Leonora (zložena 1. 1774.) v izvrstnem prevodu Prešernovem na svetlo. 129. Kos in brezen. Brezen, Marž, od breza. Češki: brezen, Marz. — Kit. 7: Nar. pregovor pravi: „Kar v breznu vzraste, april pobrije". 139. Sreča, Poezija in Preščren. Doktor France Prešeren, prvi pesnik slovenski, je rojen v Vrbi na Gorenjskem dne 3. dec. 1800. Šolal se je v Ljubljani in na Dunaju. L. 1828. je prišel v Ljubljano in od tod kot odvetnik v Kranj 1. 1847., kjer je kmalu umrl dne 8. febr. 1849. Svoje pesni je objavljal v »Kranjski Čbelici", skupno pa jih je izdal 1. 1847. v Ljubljani pod naslovom: »Poezije doktorja Franceta Pešerna". 141. Muhe. 4. — Marcipan, pecivo, iz sladkorja in zmencanih mandljev (Mandeln) napravljeno. Ital. marzapane, prvotno menda »Marci panis", Markov kruh. 152. Orest. Orest ('(joioirg), jedini sin Agamemnona in Klitemnestre, brat Elektre in Ifigenije, preživel je po umoru svojega očeta mlada leta v Fociji pri kralju Strofiju, očetu Piladovem. Odrastel vrne se na svoj dom, da maščuje očeta, ter ubije Ajgista in tudi svojo — mater. Izvršivši ta zločin, plane iz kraljevega dvora na oder, kjer govori pričujoči monolog. Njegov duh se zmrači, in materine erinije ga preganjajo, dokler ga areopag in boginja Atena ne očistita storjene pregrehe. To snov je porabil največji grški tragik Sofoklej (497 — 406 pr. Kr.) za svojo tragedijo »Elektra" in Evripid (480—407) za »Oresta". 153. Regulovo slovo. Pripoveduje se (kar pa ni zgodovinski dokazano), da so Kartažani v prvi kartaSki vojski (264—241 pr. Kr.) ujetega vojskovodja, prokonzula Regula, poslali v Rim z naročilom, naj pregovori svoje rojake, da se pomirijo s Kartago. Ali Regul jih je nasprotno le na vojsko navduševal ter se vrnil kljubu vsem prošnjam, zvest zastavljeni besedi, nazaj med sovražnike v gotovo smrt. 154. Tugomer. V Tugomeru, tragediji v petih dejanjih, predstavlja se nam boj polabskih Slovenov proti prodirajočemu frankovsko - nemškemu vladar-stvu. Že Karol Veliki je začel uspešno razširjati vero kristjansko med poganskimi zapadnimi Sloveni. Pri polabskih Slovenih sta to delo nadaljevala vzlasti Henrik I. (919 — 936) in Oton I. Veliki (936 — 973). Ali s sv. križem prišel je tudi meč, z duhovnikom vojaki v deželo, ki so podjarmili pokristjanjena ljudstva. V polabski okrajini spravil je hrabri mejni grof Geron Slovene pod frankovsko oblast. Dejanje naše tragedije se vrši 1. 940. po Kr. v mestu Braniboru (Brandenburg), pred mestom in v Geronovem ostrogu. — Prvo dejanje nam slika notranje odnošaje in razmere polabskih Slovenov te»- nakane frankovske vojske. V dragem pregovori Gripo, frankovski naseljenec med Sloveni, Tugo-mera, najveljavnejšega zastopnika med njimi, naj stopijo z Geronom v dogovor o miru in njega pogojih. Temu nasvetu se Tugomer lahkoverno uda ter prisili svoje rojake, da pošljejo 30 znamenitih mož iz svoje srede v ostrog Geronov, a ta jim pošlje v poroštvo po dva tala (Geisel) za vsakega Slovena. Tretje dejanje se vrši v Geronovem ostrogo. Gripo izdajalec reši frankovske tale in jih privede h Geronu, zastopniki polabskih Slovenov pa se zavratno umore. Le Tugomer in njegov prijatelj Bojan uideta smrti. Temu lokavemu činu sledi pričujoče četrto dejanje, ki kaže nasledke tega umora med Sloveni. V petem dejanju borijo se Polabi v zadnjem ljutem boju proti Geronu, in Tugomer očisti s svojo junaško smrtjo ua bojišču nezasluženo sumnjo, da je izdal svoje rojake. _ Izmed velmož in vojvod nastopijo v 4. in 5. dejanju razven Tugomera in Bojana še Spitignev, 3Iestislav in Batog. Druge osebe so: Zorislava, Tugo-merova žena, in Rosiko, Tugomerov sinek. V. 54: Tretji prizor: Bojan obljubi Grozdani, Zorislavini sestri, večno zvestobo in zakon po srečno dokončanem boju. —V. 82: Perun, bog nebeškega ognja in bliska, strelonosni gromovnik. — V. 113: Veglasen: veleglasen, na velikem (dobrem) glasu. — V. 133 in 135: Trizna, borba mrtvecu na čast, Kampfspiel. — Strdva, gostovanje mrtvecu na čast, ktero se je čestokrat godilo po trizni. — V. 136: Daždbog, solnčni bog slovanski. — V. 139: Glagoldnje: govorjenje; glagol, verbum. — V. 144: OMjani, verruchtprim. kajati: grajati, vituperare. — V. 152: Otroba, Gedarme, Eingevveide. — V. 167: Spas: rešitev, Befreiung. — V. 194: Biza: obleka. — V. 228: Sledita še 7. in 8. prizor, kjer odvede Spitignev v narodovem imenu Tugomera v zbor, da se opraviči, ker ga izdajstva dolže. — V. 244: Bujevit, vojni bog severnih Slovenov. — V. 251: Bodriski bratje: Polabski Sloveni so bili v več glavnih plemen razdeljeni. Tako pleme bili so i Bodrici v sedanjem Meklenburškem in Holsteinu. — V. 277: Obročiti, roth farben; na pr. jajca bročiti; broč, Farberrothe. —V. 284: Tres, bog treska; tres ali tresk, Donner, Krach, Donnerkeil. — V. 370: V 5. prizoru nastopi stara Vrza, Tugomerova babica; zblaznela huduje se nad bogovi, da niso dali zmage Slovenom. V 6. prizoru prideta dva vojnika, bežeča pred bližajočim zmagonosnim sovražnikom. Na begu srečata Zorislavo, ki išče Tugomera; ali ona jima ne sledi, temveč se skrije, začuvši moški glas, za grmovje. — Y. 416: Morena, boginja smrti. — V. 449: Bojnokopljanik, Schlaehtenlanzen-schwinger. —V. 503: V zadnjem (9.) prizoru prikaže se še enkrat Vrza, kasneje pa Geron in njegovi vojniki. Predno se Vrza mrtva zgrudi na tla, izreče kletev nad sovražnikom v pričo Gerona, a ta konča celo dejanje z besedami: „A ti spasitelj naš, na križ razpeti, Odvrni kletvo njenih ust otrovnih". 155. Posuto mesto Pompeji. V. 55: Sannazaro Jacopo, pesnik italijanski , r. 1458. v Neapolu, f 1530. Glavno delo njegovo je idila „Arkadija"; izvrstne so tudi latinske elegije njegove. 158. Ivan Kacijanar. V. 38: Celinska Dalmacija, t. j. kopna D., das Festland Dalmatien, nasproti primorski ali otočni D. — V. 83: „ Ogerski" zgodovinar Jovius ni točno, temveč imelo bi se reči: italijanski zgod. J., kajti Jovius je le polatinjeno ime Pavla Giovio, ki je bil spočetka zdravnik v Rimu in pozneje škof v Nuceriji, f 1552. Spisal je „Historiarum libri XLV" t. j. občno zgodovino od 1. 1494 — 1546. in „Illustrium virorum vitae" I. — V. 112: Vi-niški prehodi: Trg Vinica blizu štajerske meje med Borelom in Varaždinom. Turki so se takrat umaknili črez Haloze v nižino ob Dravi in potem ob tej reki naprej proti Oseku. 159. Žiga Herberstein. V. 1: Beri wcy'slavnejši nam. nasl&v. — V. 183: Poglavitne knjige Herbersteinove so te-le: 1. Rerum moscoviticarum commentarii, Basel. 1547. Fol. Nemški prestavi je naslov: Moscouia der Hauptstat in Eeissen durch Herrn Sigmunden Freyherrn zu Herberstain, Neyperg vnd Guetenhag etc Wienn 1567. Fol. Izšla je ta knjiga tudi v francoskem, laškem, ruskem, češkem in drugih jezikih. 2. S. Fh. zu Herberstain den gegenwartige vnd nachkommende Freyherrn zw Herberstain Seines thunns, Dienste vnd Baisens mit trewer ver-mannung sich zw tugenden vnd gueten wesen schicken. Wienn Fol. 3. Gratae posteritati Sigismundus liber baro in Herberstain. 1558. Fol. 4. Sigismunds Freyherrns zw Herberstain Diennst. Wienn. 1564. Fol. 5. Beschutzung der vnrecbt besc-huldigten vnd sein selbst fursehung. Wien. 1560. 6. Baittung vnd Antzaigen meines lebens vnd wesens (izšlo tiskano 1853). 7. Familienbuch. — V. 244: Krištof Rauber se je rodil 1. 1466. iz staroslavne rodovine na Kranjskem, prim. op. 62. L. 1497. je postal škof ljubljanski, a služil je skoro neprenehoma cesarju Maksimilijanu I., čegar najodličnejši državnik je bil. Poveril mu je Maks. in po njegovi smrti Ferdinand I. najvažnejša opravila. Bojeval se je pa tudi 1. 1509 —1511. kot poveljnik oddelku avstrijske vojske proti Benečanom in tudi na bojišču ni zatajil viteške krvi svojega rodu. Bil je mnogo let deželni glavar za notranjo Avstrijo v Gradcu ter se nahaja med onimi moži, ki so si prizadevali, da se obdelujejo idrijski rudniki. Umrl je na Dunaju 1. 1537. -— V. 251 Danski (pa tudi švedski in norveški) kralj Kristijan II. (1513 — 1523) bil je poročen z vnukinjo Maksimilijana I.; a ravnal je z njo jako surovo in jo imel skoro v zaporu. Brezuspešno je bilo potovanje Herbersteinovo na Dansko; nesramni trinog se ni zmenil za opominjevanje sivega cesarja. Na Švedskem se je dal venčati, a takoj potem je ukazal pomoriti naj velja vnejše prvake 1. 1520 („štokliolmska moritev"), pa tudi drugod je na njegovo povelje našlo mnogo ljudij grozno smrt. Vsled tega se je spuntala vsa Skandinavska in mu odrekla pokorščino. Iztirali so ga pa kmalu tudi Danci, ko je hotel tja uvesti reformacijo. V svoji nesreči je iskal seveda zaman pomoči pri katoliških vladarjih in Habsburžanih; udaril je na Norveško; da bi si jo osvojil, a prišel je sovražnikom v pest in živel do smrti (1559) v hudi ječi na otoku Alsen. — V. 254: Vasilij II. Ivanovič, s kterim je občeval Herberstein, vladal je od 1. 1505 —1533. — V. 289: Tacit, najslavnejši rimski zgodovinar (54 —117). Tu se misli njega delo: „De vita, moribus et populiš Germamae". — V. 304: Nestor, prvi ruski kronist, r. ok. 1066 v Kievu, kjer je živel kot menih in umrl okoli 1. 1116. Bazven životopisov nekterih opatov in menihov svojega samostana spisal je v ruskem jeziku kroniko (do 1113), ki je važna za staro slovansko zgodovino. 160. Juri Vega. V. 29: Naslov se glasi: Vorlesungen uber die Mathe-matik sowohl iiberhaupt zu mehrerer Verbreitung mathematischer Kenntnisse in den k. k. Staaten, als auch insbesondere zum Gebrauche des k. k. Artillerie-corps. — Von Unterlieutenant Georg Vega. Erster Band. Die Bechenkunst und Algebra enthaltend. Wien. Trattner. 1782." — V. 44: „Tabulae logarithmico-trigonometricae, cum diversis aliis in matheseos usum constructis tabulis et formulis", 1783. — V. 73: Po računanju je Vega tako osnovo urnega kolesja dognal, da je mogoče, ure ki bijejo brez uteži (Stockuhren mit Schlag-.verk) tako natančno ustrojiti, da kažejo zanesljivo kakor astronomske ure z nihali. — V. 86: Logarithmisch trigonometrisches Handbuch." — V. 106: Viteški red Marije Terezije (1740 — 1780) je najvišji vojaški red v Avstriji, kterega je leta 1757. ustanovila Marija Terezija za hrabre bojne čine (zato z napisom „Fortitudini"). Z redom so spojeni letni denarni doneski in diplom avstrijskega baronstva. — V. 185: Latinski naslov je ta-le: „Thesaurus Logarithmorum completus ex arithinetica logarithmica et ex trigonoinetrija artiflcijali Adriani Vlaeci collectus, plurimis erroribus purgatus, in novum ordinem redactus ... a Georgio Vega, supremo vigiliarum praefeoto et professore in caes. reg. artis pyrotechnicae cohorte, et societatis regiae seientiarura Goettingensis sodali correspond. . . . Lipsiae. In libraria Weidmannia. 1794." —■ V. 221: To poročilo podaje O. Terquem v francoskem časopisu „Nouvelles Annales de Mathematiques" v Parizu, meseca aprila 1855., str. 50., kar je posnel „Grunert's Archiv filr Mathematik und Physik", 25. del 1855, str. 123.—V. 243: „Anleitung zur Zeitkunde« 1.1801.; in „Natiirliehes Mass-, Gewichts- und Miinz-Systein", izšlo po Vegovi smrti 1. 1803. — V. 260: Ar-kimed, najslavnejši matematik starega veka (287—212), ki je branil mesto Sirakuze pred oblegajočimi Rimljani z lastno iznajdenimi metalnimi stroji 1.212.—Euler Leo-nard, jeden najslavnejših matematikov in prirodoslovcev, r. vBaselu 1.1707., profesor v Petrogradu, kjer je umrl 1783 kot ravnatelj na akademiji matematičnega oddela. 161. Družne rastline. V. 216; Brusnica, Preiselbeere ali rothe Heidel-beere. — V. 217: Saš, Riedgras. — V. 219: Ropa, šota, Torf. — V. 220: Gpavec, Ammoniak. — V. 250: Vodni svečniki, Characeae, Armleuchter. — V. 253: Litavski apnenec, Leithakalk, apnenec posebne geološke tvorbe, ki je v litavskem gorovju (Leithagebirge) najbolj razvit. — V. 274: Haluge, Meertang. — V. 279: Sargasovo morje: Ostro mehnrjasta jagodna haluga (Sargassum bacciferum) stvarja z mnogimi drugimi njej podobnimi halugami skupine, prosto plavajoče v posameznih oddelkih, lii so nekako otokom podobni. Osobito velikanska skiipina, ki se razprostira med Azorskimi otoki in Ameriko, nosi ime sargasovo morje (Pucusmeer, Tangwiesen). 162. 0 pojavu prirodnih nagonov pri živalih. V. 10: Dzierzon Ivan, znamenit bučelar, r. 1811. v Lovkovicu na gornjem Šleskem. Kot župnik v Karlsmarktu poleg Briega ustanovil je le tam veliko bučelarstvo ter isto praktično in teoretično vrlo pospeševal. Izumil je bučelna stanovanja s premakljivim satovjem, ki je sedaj obče razširjeno. Ono se da vsak čas iz panja in v panj deti. — V. 70: Darivin Charles Robert (1809 — 1882), prvi prirodoslovec našega stoletja. Prepotoval je velik kos južne Amerike in otoke Tihega morja; potem je živel večjidel na svojem posestvu „Down" poleg Bromley-a v Kentu na Angleškem. Vsled po Darwinu ustanovljene teorije o „izrodu vrstij" (Descendenz-theorie) ločijo se danes naravoslovci v dva taborja, v darviniste in protidarviniste. — V. 71: Galopaški otoki v Tihem morju ob polutniku, 890 km od obrežja ekuadorskega (Ekuador). —V. 179: Podlesek: Muscardinus avellanarius, Hasel-maus. — V. 183: Zet: Stichling. — V. 210: Teksas, severno - amerikanska svobodna država ob meksikanskem zalivu. — V. 285: Golubaški komar: Golubac (Golumbacz), srbska vas blizu Pošarfevaca ob desnem bregu reke Donave. Ondi so dupline in pečne votline, iz kterih se dvigajo v mesecih april, maj, junij grozne tmine „golubaških komarjev", ki so prava kuga ljudem in živalim. — V. 297: Volta Aleksander grof, znamenit fizik (1745—1827) profesor na vseučilišču v Paviji v Italiji. Mimo drugih iznajdeb sta po njem imenovana Voltin steber inVoltina baterija na polju elektrike posebno znana. — V. 303: Crnica, neka vrst muhe; Anthrax moriš, Hummelfliege. — V. 376: Mokož, "VVasserahle, Rallus aquaticus. — V. 381: Gould John, angleški zoolog (1804 —1881). Bavil se je osobito z ornithologijo in v to svrho je prepotoval velik del Avstralije. 163. Na piramidah. V. 30: Kufu (Keops), kralj egiptovski okoli 3000 pr. Kr., ki je dal najvišjo sedaj ohranjenih piramid sezidati. — V. 40: Kefren (Šafra), naslednik kralja Kufu-a, odlikuje se tudi po svojih monumentalnih stavbah. — V. 59: Sfinksa, kameni ta pošast, predstavljajoča leva z glavo človečjo, do vratu v pesek pogreznjena. Sfinksa meri 42 m v dolžini in je 18 m visoka. — V. 81: Šmarna gara, na levem bregu reke Save severno od Ljubljane, znamenita božja pot. — V. 96: Felah se imenuje ono prebivalstvo v Egiptu, ki se peča s poljedelstvom, nasproti Beduinom. —V. 104: Herodot, najstarejši grški zgodovinar (484—424). Na svojem potovanju prišel je tudi v Egipet iu občudoval na lastne oči deželo in njene mogočne stavbe. V drugi knjigi svoje zgodovine opisuje nam Egipet in njegove prebivalce z vero in običaji vred. 164. Atene. V. 15: Avstro -ogerski lojd je zavod ali družba zastopajoča kupčijske interese na morju. Ustanovljen 1. 1833. ima v Trstu velikanski arzenal za ladije in stroje. — V. 18: Don Quixot (španski: Don Quijote, izgov. Don Kišot), junak v slavnem španskem romanu od Cervantes-a (1547 —1616). V romanu, po svojem junaku „Don Quixot" imenovanem, smeši se tedanje viteštvo. — V. 54: Dajdal, grški umetnik iz mythiške dobe, ki je kralju Mino-u (Minos) sezidal slavnoznani kretiški labirint; v njem je bivala pošast »Minotauros", kteremu so morali Atenčanje mladenče v živež pošiljati. Tezej ga je usmrtil s pomočjo device Ariadne. — V. 113: Pavzanija, glej op. 22 , 454. — V. 138: Erehtej (Erechtheus), grški heros, ki je kot kralj v Atenah boginji Ateni na Akropoli sezidal svetišče, po njem Erechtheion imenovano. — V. 139: Kariatida, ženski kip, ki nosi namesto stebra ogredje (Gebalk). — V. 148: Sokrat, slavni grški modrijan (470 — 399), bil je zatožen, da zaničuje bogove in mladino zapeljuje. Znamenita njegova učenca sta Platon (429 — 347) in Ksenofont (445— 355). — V. 149: Zenon, grški filozof, ustanovitelj stoiške filozofije (ok. 340 — 260), učil je v Atenah v pestri steberski dvorani, takozvani „Stoa poikile". Od tod tudi ime njegovi filozofiji. — V. 156: Andronikov stolp (ali stolp vetrov, Thurm der Winde), ker ga je sezidal Andronicus Cyrrhestes. 165. Pobratimstvo. V. 39: Bračo če se itd.: Rodni bratje se bodo svadili (prepirali), a pobratimi se ne bodo. — V. 49: Kumiti koga, einen zum Gevatter bitten, einen bei dem Namen Gevatter (kum) rufen; bitten. Kumim te Bogom: Prosim (rotim) te pri Bogu. — V. 143: Pobusan: pobusati, pobusiti, mit Rasen (bus) bedecken. — V. 153: Vlahinje: Srbkinje grškega veroizpovedanja. — V. 208: Tudi med Slovenci živelo je nekdaj pobratimstvo in posestrimstvo, kakor se ono med drugimi Jugoslovani še dandanes nahaja. Besede: pobratim in posestrima, glagoli: pobratiti in posestriti nahajajo se še sedaj rned narodom. Glede koroških Slovencev je zanimivo, kar nam poroča M. Majar v »Slov. Bčeli" 1. 1851.: »Koroški Slovenci se tudi pobratijo in Slovenke se posestrijo in tedaj se zovejo bratje in sestre. Pobratjeni Slovenci se imajo za žlahto ter si pomagajo v potrebah. O semnju, cerkvenem shodu itd. vabijo se na obed. Ako se hočeta pri Žili dva pobratiti, napijeta si na zdravje, rekoč: „Bodiva si brata? Pomozi ti Bog!" Ako se v Rožu hočete dve ženski posestriti, greste k duhovniku, daste za sv. mašo ter si obljubite, da hoče ona izmed njiju, ki hode dalje živela, dati za drugo, rajno, zopet sv. mašo brati. Pri Žili pa se drugače posestrijo: Vsaka vzame čašo vina, rani se malo na srednjem prstu in pusti v vino tri kaplje krvi kaniti in potem nazdravi svoji prihodnji sestri." Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu založila je in ima na prodaj uaslednje šolske knjige: 1. Dr. J. Shet: Slovenisches Spraeh- umi Uehimgsbucli, nebst Chrestomathie tind slov.-deutscheni und deutsch-slov. W6rterverzeiehnis. III. Aufl. Preis 1 fl. 30 kr. 2. J. Šuman: Slovenska slovnica za srednje Šole. Cena 1 gld. B. A. Jancgič: Cvetnik, berilo za slov. mladino. Prvi del, IV. natis, oskrbel dr. J. Sket. Cena 70 kr. 4. A. Janezi č■: Cvetni k, berilo za slov. mladino. Drugi del, II. natis. Cena 70 kr. 5. Anton Jancšič: Slovensko - nemški slovar, pomnožil J. pl. Kleinmayr. II. natis. Mehko vezan 2 gld. 20 kr., trdo vezan 2 gld. 50 kr.