pogledi, komentarji BARBARA VERLIČ DEKLEVA* Slovenci, ekologija in politika Slovenija med preostalimi nekdanjimi socialističnimi državami ni izjema v stopnji ekološke ogroženosti okolja, ki je rezultat neselektivne. intenzivne »paleoindustrijske« paradigme povojnega razvoja (I. Rogič. 1986/88). Imela je le nekaj ugodnih okoliščin, namreč relativno razvito gospodarstvo ter omejene naravne vire, ki niso opravičevali novih, večjih naložb v njihovo izkoriščanje. To je nedvomno slaba tolažba za kraje, kjer se je to vendarle zgodilo (Jesenice, Žirovski Vrh, Trbovlje, Kidričevo. Ilirska Bistrica. Semič v Beli krajini itd.). Drugi škodljivi viri so sekundami in manj %'idljivi. njihove posledice pa prav tako uničujoče. Gre za naglo povečevanje prometa, uporabo slabih goriv, nenadzorovano izrabo vodnih virov v proizvodnji, zastarelo tehnologijo, uporabo strupenih snovi v proizvodnji (PBC v Semiču npr.) ter do osemdesetih let skoraj popolnoma odsotno ekološko sanacijo virov onesnaženja (filtri, čistilne naprave, varnost pri delu, odlaganje odpadkov). Učinki teh virov onesnaženja niso samo lokalni, ampak se širijo na »zdrava« območja, povečujejo oziroma nevtralizirajo pa jih lahko podnebne spremembe in lokalne posebnosti (inverzija, občutljivost rastlinstva in živalstva, npr. prisotnost gozdov, količina padavin, smer vetrov). Slovenija je nesorazmerno onesnažena glede na svojo stopnjo razvitosti v primerjavi z drugimi evropskimi državami, glede na število ter gostoto poselitve prebivalstva. Prizadeti so gozdovi, viri pitne vode ter stanje vodotokov in čezmerno je onesnažen zrak (Poročevalec RS, št. 5. 1990). Ta splošna ugotovitev pa je tudi edina točka soglasja med strokovnjaki, laično javnostjo ter politiko. Parlament je sprejel optimistično oceno o ustavljanju trendov propadanja naravnega okolja, strokovnjaki dajejo zelo različne ocene o vrsti onesnaženj in njihovem trajanju, prebivalci pa se počutijo vedno bolj ogrožene. Raziskava o ekoloških razmerah kakovosti življenja v bivalnem okolju Slovenije med letom 1984 ter letom 1991, raziskave javnega mnenja (FVD, tabela I) in (IDV, tabela 2) odpirata dileme in nasprotujoče si razlage o tem, kako globoka in če sploh je ekološka ozaveščenost prebivalcev. • Di Bjubai« Vcrlif tVkIcv». doccntka lu FDV 1267 Teoriiainpraksa.lci JO.» 11-12. MuW|M>a 199J Izbor podatkov iz raziskav Javnega mnenja Fakultete za družbene vede, Ljubljana med leti 1980 in 1990, ki so vsaj deloma primerljivi s podatki raziskave Kvaliteta življenja. Tukaj predstavljamo tile tabeli. Tabela 1 ALI VAS V VASEM ŽIVUENJSKEM IN DELOVNEM OKOUU MOTI. OGROŽA ONESNAŽENOST VODA. INDUSTRIJSKIM ODPLAK, KEMIKALIJ v % 1980 1986 1990 To ni problem v mojem okolju 31.9 33,(1 13.4 Tega ne občutim, me nc moti 17.0 18.2 7.6 Ne moti. a ni tako hudo 23.4 24.6 21.9 Mi škoduje, mc zelo moti 22,9 18.9 40.8 Življenjsko mc ogroža 3.8 3,9 15,5 Ne vem, neodločen 1,0 1,4 0,9 Viri podatkov iz Kvalitete življenja 1984-1991 Tabela 2 MNENJE ANKETIRANIHOEKOLOŠKEM STANJU BIVALNEGAOKOUA LETO 1984 1991 - Hrup ga nc moti ali ni izpostavljen hrupu 77.5% 58.8% - Jc izpostavljen hrupu in ga to moti 22,5% 41,2% - Slab zrak ga ne moti ali ni onesnažen 77.6% 31,5% - Moti ga slab zrak in jc onesnažen 22.4% 65.1% Eno možnih razlag odpiramo s tezo, da ima »ekološka« problematika v zadnjih letih večjo politično konotacijo. kot pa da bi bila izraz ekološke ozaveščenosti, saj izraža subjektivno percepcijo stanja, ki je nastala pod vplivom medijev, civilnih gibanj ter končno, politične organiziranosti v zelo specifičnem momentu družbenih sprememb. Poenostavljeno, ljudje se vedejo v soglasju s tem. kar oni sami sprejmejo kot resnico, ne glede na racionalne argumente, ki govore drugače. Zato ločimo subjektivno percipirane ekološke motnje ter občutek ogroženosti od strokovnih ocen o ekološkem stanju okolja, ki so rezultat meritev (Čorkalo, 1992: 63,71). Elementi, ki so osnova laičnega na eni ter strokovnega mnenja na drugi, so osvetljeni s civilno družbenimi in političnimi spremembami v Sloveniji. V tem okviru je podana tudi interpretacija empiričnih podatkov, ki izražajo stališča in mnenja, pogojena z obveščenostjo, ne pa še kazalniki trajne zavzete ekološke zavesti Slovencev. Ekološki ozaveščenosti javnosti ni uspelo prestopiti magične meje kot strokovno utemeljena akcija trajno delujočih skupin pritiska iz civilne družbe in za konkretno politično prakso. Le tako je moč razumeti uspeh politične zelene akcije in padec te pohtike v praksi prve slovenske vlade. Ce že razočarani nad zelenimi politiki, ljudje niso obnovili množičnega gibanja v civilni sferi. Tako se zdi. da ob vseh omejitvah primerjav prav družbene in politične spremembe pomenijo tisti interpretativni okvir, v katerem naši ekološki podatki dobe nekakšen konzistenten pomen. Ocena stanja in viri ekološke ozaveščenosti Zanimata nas dva problema: prvi je stanje o ekoloSki ogroženosti okolja in drugi ozaveščenost ljudi o tem. Povezanost med obema naj bi pojasnila stanje ekološke politike, ki je ali je bila prisotna v Sloveniji v zadnjih letih. V zasnovi te analize smo imeli ambicijo zbrati čim več objektivnih analiz in merjenj o stanju okolja v Sloveniji. Te podatke bi primerjali z rastjo ekološke ozaveščenosti ter poskušali ugotoviti (ne)skladja. Primerjave so zgolj pogojne, omejene, saj se je pokazalo, da so podatki tako raznovrstni in predvsem nepopolni, da ne omogočajo zanesljivega ovrednotenja stanja. Strokovne meritve so sicer natančne, vendar omejene le na nekatere sestavine in krajše obdobje. Skoraj nikoli ni kontrolnih vzorcev, ki bi omogočali primerjave. Prav tako dober rezultat posameznega merjenja še ne pomeni, da v istem okolju ni drugih motenj, ker jih pač nismo izmerili. Zato smo poskušali najti ocene, ki so jih pisali strokovnjaki, ali pa so bile osnova za skupščinske analize o ekološkem stanju v zadnjem času. Raziskave o ekološki onesnaženosti so torej predvsem nepopolne in metodološko neprimerljive s podatki raziskave življenjske kakovosti. Dolgoročnih podatkov je zelo malo in še ti so nepopolni. Vrednotenje okolja torej ni enostavno; v Sloveniji ni sistema ekoloških statistik, ni enotnih meril za presojo ogroženosti okolja, podatki niso zbirani dolgoročno in primerljivo (D. Vukovič. 1991). Že odsotnost podatkov in analiz kaže na stanje vsesplošne ekološke zavesti pri nas. Je posebno pri tisti sestavini, ki kaže na voljo po regulaciji razvoja, kot pravi Vukovič. Še največ je bilo storjeno pri nadzoru kakovosti zraka in stanju vodotokov. Še zanimivejše je. da si ocene strokovnjakov o ekološkem stanju nasprotujejo, največkrat tiste, ki so povezane s političnimi odločitvami. Čeprav podatki niso zadostni, je bila v letu 1990 sprejeta v Skupščini RS ocena, da so »trendi onesnaževanja ustavljeni«. Podatki, ki govore v prid tej oceni, so znižane vrednosti onesnaženja zraka. Vsi preostali podatki so s to oceno v nasprotju ali pa jih sploh ni. čeprav bi morali imeti pregled nad njimi ob sprejemanju omenjenega stališča. Drugi del strokovnjakov ni tako optimističen in opozarja, da v Sloveniji onesnažujemo v obsegu sedemkrat večjega števila prebivalcev (Vukovič. prav tam). Mera je nekoliko nerodna, ker kaže na osebno participacijo posameznika, s tem pa zamegli kolektivne odločitve, politično odgovornost in ne nazadnje, mnoge vire samega onesnaževanja. Ce ni na voljo ustreznejše tehnologije in energije, se ljudje težko postavljajo pred dilemo, da nehajo proizvajati, se voziti, ogrevati itd., ker ni na razpolago možnosti izbire, torej dostopnih alternativ. Vendar pa enak argument uporabljajo tudi druge vlade, ko se odločajo o spornih naložbah, lokacijah za ekološko nedorečene dejavnosti. Komu pripisati ekološke »izboljšave« stanja? V vsakem primeru sicer vemo. da so onesnaženja in ekološki problemi prisotni. odsotnost podatkov in primerljivih meril pa ne dovoljuje, da bi z gotovostjo opredelili stopnje onesnaženosti in še manj trende izboljševanja ali poslabšanja. Se najbolj so indikativne primerjave s preostalimi evropskimi državami. V teh ocenah se več avtorjev strinja, da je Slovenija kljub delnim izboljšavam še vedno ekološko problematična. Slovenija ne dosega zadovoljive kakovosti zraka, nima sistemskega varstva voda in virov pitne vode in končno, ni strategije omejevanja ekoloških posledic povečevanja prometa. Zakonodaja prav tako ni zadostna, če ni odmerjenih sredstev in čeprav so sprejeta nova. po sprejetju zakonov manjka izvedba. Kljub temu pa ostaja zanimivo vprašanje, ali določene delne in morda kratkotrajne spremembe (na bolje ali slabše) lahko pripišemo ekološko (ne)naravnani politiki, realiziranim akcijam lokalnih protestov ali pa širše usmerjenim pritiskom zelenih, strankam, gibanjem in društvom? Ali pa morda drugim, širšim naravnim spremembam v okolju? Predvolilno obdobje so zeleni uporabili za poudarke in zasluge, ki bi jim bili v prid. zato so njihovi argumenti vsaj. čeprav enostransko prikazani, zbrani. Največkrat se pri tem omenja izvoz odpadkov, očiščeni del vodotoka Save, izboljšave zraka ter nekaj delnih izboljšav pri onesnaževalcih. Vendar, podrobnejše tehtanje navedenih argumentov navaja, da gre predvsem za občasne akcije, da bistvenih sistemskih ekoloških rešitev ni bilo (npr. glede jedrske energije in odlagališč) in da so nekatere »naravne« in zunanje okoliščine pripomogle k boljšim rezultatom merjenj. Tako npr. vremenoslovci opozarjajo, da seje v zadnjih letih spremenila mikroklima. Na splošno imamo več sončnih dni. višje temperature in tudi več vetra. Razlike med letnimi sezonami so manjše kot pred dvajsetimi leti. To so nedvomno okoliščine, ki bistveno izboljšajo kakovost zraka. Kurilna sezona je krajša in stopnja ogrevanja nižja. Vetrovi očistijo zrak in preženejo meglo pogosteje kot sicer. Tako se škodljive snovi razpršijo oziroma se večdnevni, tedenski izpuhi ne akumulirajo, npr. v krajih, izpostavljenih večji inverziji zračnih plasti. Dodatno k temu smo zaradi zunanjih razmer in okoliščin zamenjali gorivo, in to za kakovostnejše. Izkop premoga pri nas ni rentabilen in je tudi omejen količinsko, dobave iz BiH ni več in oba vira sta dobavljala relativno nekakovostna goriva z višjo primesjo žveplenih snovi. Uvozna goriva so ekološko in energetsko kakovostnejša, ne pa vedno cenejša. Ambiciozno zastavljena plinifikacija je bila izvedena le v tako omejenem obsegu, da bi si težko kdo lastil zasluge za uspešno akcijo čistega zraka. Za boljšo kakovost zraka so torej v tako veliki meri zaslužne (kratkotrajne?) objektivne okoliščine, da težko govorimo o trendih, ki bodo obstali v daljšem času. Onesnaževalci so namreč še vedno prisotni in med njimi .so na prvem mestu kaotično naraščanje prometa ob vedno slabšem stanju cestne mreže, individualna gorišča ter toplarne in industrija. Zasluge za čistejše vodovje so še bolj vprašljive: izboljšanje v nekaterih lokacijah. ki so rezultat zapiranja posameznih tovarn, ni spreobrnilo linije onesnaževanja na splošno. Obratno, opozarja se na okrnjene vire pitne vode in napoveduje se kriza, ki bo primerljiva z energetsko v sedemdesetih. Prav tako ni jasno, ali so določene tovarne zaprte zaradi ekoloških ali pa povsem pragmatičnih razlogov nerentabilnosti. Seveda pa je prav tako težko trditi, da se ekološko stanje okolja bistveno poslabšuje. Lahko trdimo, da zaradi pomanjkanja naložb v novo proizvodnjo v zadnjih desetih letih to tudi ni ravno verjetno. Sklepne ugotovitve so torej lahko zelo splošne: ekološko stanje okolja v Sloveniji »ni zadovoljivo« (kaj to pomeni glede na evropska merila?), vendar pa se stanje ne poslabšuje bistveno, dosežene so nekatere delne izboljšave. V pripravi je nova zakonodaja o varstvu okolja ter nekatere sistemske rešitve za rešitev najbolj perečih problemov. Mnenje prebivalcev Glede na namen te analize pa ugotavljamo, da obstaja neskladje med tem, kar lahko povedo podatki, in tistim, kar izražajo mnenja prebivalstva. Kako si razložiti, da kljub izboljšavi zraka vedno več ljudi tarna, da jih moti slab zrak? Katerim dejavnikom pripisati vpliv za rastočo subjektivno percepcijo ekološke ogroženosti prebivalcev v Sloveniji, če ne moremo trditi, da se to stanje dejansko slabša, delno pa se celo izboljšuje? Očitno je, da je treba razlago iskati v povsem drugem okviru. Namreč, v spremenjenih socialnih in političnih okoliščinah ter vplivih, ki so bistveni za oblikovanje tako imenovanega laičnega stališča nasproti strokovnemu. Ko smo se vprašali, čemu pripisati porast deleža prebivalcev, ki jih vse bolj moti slaba kakovost okolja, bi morali tudi vedeti, kako se takšno mnenje oblikuje. V dejanskih spremembah za takšno povezanje ne najdemo argumentov z izjemo naraščanja prometa (KŽ 92). Obe raziskavi, namreč kakovost življenja in javno mnenje, za obdobje zadnjih sedem oziroma deset let zaznamujeta podobne trende: vsaj za dvakrat ali celo trikrat se povečuje delež prebivalcev Slovenije, ki jih v njihovem neposrednem okolju moti ali celo ogrožajo hrup, smrad od prometa in industrije ter slaba voda (IDV KŽ 1992). Narašča tudi občutek ogroženosti zaradi jedrske energije, premajhnega obsega sanacije virov onesnaževanja itd. Povečani obseg prometa je nedvomno eden hujših problemov in ni le ekološki, je tudi rezultat slabe organiziranosti prometa (zastoji, gneča), zaostajanja infrastrukture (preobremenjenost, iztro.šenost). kar vse moti prebivalce ter povečuje občutek ogroženosti. Raziskave, ki poskušajo odkriti glavne vplive obveščanja ter merila za oblikovanje ekoloških stališč, odkrivajo bolj smiselno razlago naših podatkov. Merila oblikovanja strokovnih ocen proti laičnim sitliičem Za strokovno mnenje so bistveni objektivno merljivi podatki, ki omogočajo racionalno sklepanje. Že zato so pogostoma nepopolni, omejeni in ne vključujejo elementov, ki izražajo kakovostne in socialne razsežnosti razmer bivanja. Tveganje se npr. izmeri s številom nesreč, bolezni ali smrtnih primerov, vendar šele ko je ugotovljena zveza z vzroki zanje. Ocena tveganja je odvisna od dostopnih statističnih obdelav (Čorkalo. 1992: 63). Laično mnenje pa se v nasprotju s strokovnim oblikuje na podlagi vrednot, preferenc in selektivno percipiranih virov obveščanja. Ljudje v tem vrednotenju izražajo občutke ogroženosti, ki niso nujno povezani z dejansko ogroženostjo v njihovem okolju ali pa imajo povsem druge vzroke. Če se dva dogodka odvijata v istem okolju, ju ljudje zaznavajo v medsetojni zvezi, strokovnjak pa želi to zvezo najprej dokazati. Prebivalci v svojem okolju poudarjajo kakovostne vidike (socialni mir, vzdrževanje stabilnosti okolja, dobri odnosi s sosedi, urejenost/čistoča okolja), ki jih strokovnjaki težko objektivno izmerijo ali drugače objektivizirajo (Čorkalo, 1992: 70). Ni neobh(xlno, da se teh vrednot ali tesnobe (posledica grožnje kata.strof) ljudje zavedajo do tiste mere, da jih izrazijo verbalno. Na vprašanje. kaj jih v okolju moti, se občutek ogroženosti prepleta z osebnim sprejemanjem stanja; oziroma se prepleta z osebnim prepričanjem, da se že ali se bodo v okolju pojavile določene ekološke motnje. Ljudje okolje sprejemajo kot celoto, zato že nekaj negativnih pojavov vpliva na splošno negativen odnos (Linch. B. Ro-tar, Marojevič). Strokovnjak pa celoto razdeli na analitične kategorije, jih izmeri in oceni. Temeljna razlika med laičnim in strokovnim stališčem so torej razlike v sprejetih merilih, ki jih nosilci uporabljajo za vrednotenje. Strokovnjaki se omeje na preverljive, čeprav pogosto nepopolne količinske kazalnike, zanemarjajo pa kakovostne vidike. Laična stališča se napajajo v etičnih vrednotah, morali, kakovosti bivanja. Poudarjajo se socialna varnost, mir in dobri odnosi, duhovne vrednote. Presoje tveganja so prav tako različne, pa tudi nezanesljive. Te razlike v merilih se ne ujemajo in v soočanju med skupinama povzročajo konflikte. Večina lokalnih ekoloških protestov ali nasprotovanj o uporabi, namembnosti prostora izvira iz tega temeljnega konflikta interesov in meril, ki jih uveljavljajo strokovne presoje nasproti prebivalcem ali investitorjem. Kadar se ti dve vrsti mnenj soočata, se uporabljajo povsem različne in neprimerljive razsežnosti kakovosti življenja. Zelo težko je namreč primerjati višje dohodke s s nevtralni ali celo optimistični. Študija poskuSa opredeliti pomen virov obveščanja, kot so časopisi in TV. strokovna literatura ter socialni stiki z izražanjem stališč o ekološki problematiki. Bistvena je ugotovitev kompleksno zastavljene analize, da na občutke ekološke ogroženosti najbolj vplivajo katastrofe. Posledice tehnoloških katastrof v primerjavi z naravnimi so težje, dolgotrajnejše in jih ljudje težje prenašajo. Gre za izgubo zaupanja, saj jo povzroča človek v procesu nadzorovanega, racionalnega ter strokovno vodenega postopka. Tehnološke katastrofe so po pravilu nepričakovane, so torej vsaj za širšo javnost popolno presenečenje (Corkalo, 1992:68). V obdobju 1985-1991 smo bili priče kar nekaj manjšim in večjim katastrofam: primer Černobil je odkril vrh ledene gore pri nuklearkah. bile so hujše zastrupitve v industriji, izgubljene so bile nevarne snovi, podmornice, izlivala se je nafta, bile so hujše nesreče z ekološkimi posledicami, goreli so naftni vrelci itd. Drugi pomemben vir javnosti so sredstva javnega komuniciranja, predvsem televizija ter časopisi. V redkokaterem obdobju so bile ekološke dileme tako pogosto obravnavane v medijih kot v zadnjih sedmih letih. Vloga strokovne literature ima pri ekološkem ozaveščanju presenetljivo majhno vlogo. To je deloma razumljivo, ker ni tako lahko dostopna in razumljiva, vendar očitno tudi ne popularizirana. Najmanjšo ali skoraj nobene vloge pri tem nimajo prijatelji, sosedje ali družina. Vsebina teh stikov je očitno selektivna, pogosto se giblje v sferi enako mislečih (Čulig, 1992). Ta spoznanja je treba dopolniti še z razlikami med skupinami, ki privzemajo laična ali pa strokovna merila pri vrednotenju ekološke ogroženosti okolja. Laiki in strokovnjaki povsem razilčno presojajo tveganje negativnih posledic dejavnosti, npr. verjetno hujših posledic za zdravje ljudi. »Predvidevanje tehnoloških katastrof je popolnoma izven naše moči.« ugotavlja Čorkalo (1992:66), saj se strokovnjaki naslanjajo na pretekle izkušnje in statistične podatke. Zgolj kot možnost sc predvidi neki »črni .scenario«, kjer gre za uporabo potencialno nevarne energije ali tehnologije v množične, civilne namene. Značilen zgled je vse pogostejše odkrivanje »utrujenosti« materiala, ki je strokovnjaki niso predvideli in je tudi ne znajo meriti, nadzirati in so nesreče, gledano strokovno, popolno presenečenje. Visoko tveganje strokovnjaki vidijo pri uporabi elektrike, v kirurgiji, plavanju in rentgenu, majhno pri jedrski energiji in planiranju, kajti tveganje se meri s smrtnostjo. Šele po analizah vseh posledic o Černobilu se bo strokovno mnenje morda spremenilo, laično pa je bilo najmočnejše neposredno po nesreči. Kajti pri laičnem stališču je prav obratno, sprejemanje tveganja se povečuje npr. s katastrofami, ker so nepričakovane, ker imajo te težje, nepredvidljive posledice, ki trajajo dalj časa. S tem se povečujeta psihični pritisk, strah in od tod občutek ogroženosti. Značilnost laičnih ocen je tudi velika prepričanost vanje, čeprav pogosto povsem neupravičena. Npr. že pogostost stikov s potencialno ogroževajočim objektom zmanjSuje percipirano tveganje povsem brez razumnega razloga, kot ugotavlja Festingerjeva (1957) teorija kognitivne diso-nance. Sprejemanje tveganja in uporaba meril sta torej hudo različni in ocene diametralno nasprotne (D.Corkalo. Rogič. Plut. 1992). Takšne ocene in stališča se tudi zelo počasi menjajo, vendar pa hitreje od vedenjskih vzorcev, zato se težko usklajujejo v povsem konkretnih prostorskih razmerah, kjer se srečujejo. Analiza virov obveščanja ter ekološke zavesti se pri opredeljevanju socialnih razsežnosti na žalost konča. Vendar drugi viri omenjajo pogoste povezave med izobrazbo, poklicnimi dejavnostmi ter stopnjo razvitosti okolja (regije, države) ter stopnjo ekološke ozaveščenosti (Kvaliteta življenja. 1990, Aceski. 1991). To se zdi konzistentno tudi s stališča tega, da so srednji socialni sloji dovzetnejši za sporočila javnih komunikacijskih sredstev. Če še enkrat povzamemo analizo prvih dveh elementov, lahko sklenemo: podatki o izredno visoki ekološki zavesti v Sloveniji so izraz laične, subjektivne percepcije tveganja ogroženosti okolja. Rast subjektivne percepcije je funkcija pogostih ekoloških katastrof, njihovega odkrivanja in prisotnost te teme v javnih občilih. Na povečano »ekološko zavest« v Sloveniji vpliva torej prodor laičnega mnenja o ekološki ogroženosti okolja, ne pa dejanska povečana ogroženost. Ta prodor je omogočila (ne pa povzročila!) medijska podpora merilom, ki poudarjajo kakovost bivanja, obenem pa odkrivajo nekonzistentnost med političnimi in strokovnimi odločitvami. Primerov je veliko in njihov pomen narašča ob kritičnem demistificiranju preteklega razvoja (kjer se eno deklarira, dela pa drugo!); konflikti med stališčema zato naraščajo tudi z večjo stopnjo demokracije ter pravic. Vendar je za oblikovanje laičnega mnenja pomemben vir v tudi kvazi splošno sprejetih resnicah, o katerih se veliko piše in med temi si katastrofe vzamejo veliko medijskega prostora. Značilno in zanimivo je, da se kasneje, ko so opravljene strokovne analize vzrokov zanje, medijska pozornost že močno zmanjša. Politična razsežnost ekološkega vprašanja Kaj se je torej zgodilo in dogajalo v Sloveniji v zadnjih sedmih letih, kar bi poleg naštetih razlogov radikalno povečevalo odnos do ekološke občutljivosti? Kolega OStrič (1992) govori o ekoloških gibanjih v smislu formirajoče se civilne družbe. Ekološka tema je zgolj posredno izražena kritika preteklega socialističnega sistema. Najzgodnejše izražanje te kritike se je namreč »obesilo« na relativno družbeno manj tvegano in navidezno politično »nevtralno« ekološko tematiko, ki je bila za nekdanjo oblast v socialističnih družbah sicer nezaželena, ni pa je neposredno in takoj zatrla. To se je kasneje zgodilo le v jugoslovanskih republikah, kjer je prevladalo enoumje nacionalne evforije ter sc nadaljujejo prenovljene (zastrašujoče) obhke totalitarizmov. V večini nekdanjih republik Jugoslavije ekološka gibanja niso prerasla v stranke, v organizirane in legalizirane oblike političnega pritiska (Oštrič, 1992). Obratno, njihov pomen se je razpršil, omejil na voluntaristične skupine slabo organiziranih zanesenjakov. Oštrič navaja, da so za to krive tudi slaba organizacija gibanj, premajhna podpora konkretnim akcijam in nezadostna medijska pokritost. Ob prvih reakcijah obla.sti so gibanja razpadla in se jim tudi z ekološko temo ni uspelo uveljaviti v opozicijskih strankah. Pri tem izvzema Slovenijo, ki ji je to krizo edini uspelo premagati. Slovenija je v tem procesu ekoloških gibanj poseben primer, vreden pozornosti. Začetek ekoloških gibanj datira sicer že v zgodnja sedemdeseta leta. vendar ni množično, je slabo organizirano, občasno v akcijah. Reanimacija se prične v zgodnjih osemdesetih in ta faza se ujema z začetkom slovenske »glasnosti«. Odkrivajo se ekološko ogrožena območja, afere, ki so ostale prikrite in to odkrivanje ni le podprto strokovno, ampak tudi medijsko. O tem se v osemdesetih letih veliko piše in razpravlja, vendar bolj v funkciji dcmistifikacijc razvojnih poti socializma kot pa o zasnovi pragmatičnega ekološkega programa. Podobno vlogo imajo odkrivanja povojnih pobojev in drugih krivic. Tudi v drugih delih nekdanje Jugoslavije je podobno, vendar le v Sloveniji gibanje preraste v stranko, in to na prvih volitvah eno najuspešnejših. Ce nekdo ni želel biti preveč politično in kritično izpostavljen, je bila ekološka opcija idealna. Tema žgoča, pozitivna s stališča kakovosti življenja, nihče ni do tega indiferenten in to je obenem gibanje v vzponu med razvitimi državami, posebno v Evropi! Biti ekologist v času komunizma in pomanjkanja človekovih pravic, je pomenilo vsaj dvoje: protest proti sistemu, ki pravic protesta ne priznava, ter biti obrnjen proti Evropi, demokraciji. Dodatno si javnost z medijsko organizacijo in podporo ekološke stranke ali skupine pritiska npr. s pismi bralcev, zagotovi izpostavo vladajočih sistematični kritiki, v politični igri pa ostri konkurenci. Ni nepomembno, da so pripadniki teh gibanj pogosto alternativci, mladi ali drugače nevtralni, stisnjeni v Sloveniji med opcijo krščanstva ter komunistov. Obe opciji sta obremenjeni s preteklostjo, vsaka na drug način. Ekološko gibanje je ideološko čisto, tradicionalno neobremenjeno in družbenosocialno nevtralno. Razvojno pa odpira pozitivno alternativo kakovosti življenja ljudi. Subverzivni liberalci in kulturniki, razumniki, to niso stranke za množično evforijo, čeprav nekatere njihove akcije privoščljivo podpirajo (akcija plakat in dan mladosti!). Obenem že s tem. da se ekologi pojavijo kot skupine sprejemljivo zakonitega pritiska v javnem in morda, pomembnejše, lokalnem življenju v vsakdanji rutini, v bistvu načenja in ruši ideološko enopomembnost vladajoče strukture. Za to prvo obdobje je značilno, da se predvsem medijsko (zanimivo, da strokovno polemično redkeje!) odkrivajo grehi preteklega načina razvoja, pa tudi argumenti in načini, kako je do odločitev prišlo. Soočala se strokovno mnenje in politični voluntarizem, odrinjenost prebivalcev, javnosti v odločanju. To argumentirata tudi Kos in Gantar (1989) v analizi vprašanja, zakaj je v določenem trenutku nemogoče postaviti navaden vodnjak na Prešernovem trgu v Ljubljani. Odkrivanje takšnih ekoloških in prostorskih afer. čeprav gre le za odkrivanje »grehov« preteklosti, je cenjena, osrednja medijska tema. Ta se ne omejuje na sporočanje »uradnega« mnenja, ampak prireja okrogle mize, javne razprave, v živo sodeluje pri lokalnih akcijah. Lokalni protesti so medijsko dostopni javnosti tako kot zalivska vojna. Potem sc zgodi še Černobil, akcija za rešitev reke Tare v zadnjem trenutku in nekaj »manjših« svetovnih katastrof (izlitje nafte v morje, izgubljene jedrske podmornice), med katerimi je medijsko dobro spremljana goreča grmada naftnih vrelcev v Kuvajtu. Vpliv zelenih nedvomno raste, kar se pokaže že v paradoksu, da v tem istem času »pade« zadnji samoprispevek, ki je deklariran kot ekološki. To je obenem eden prepričljivejših argumentov v prid tezi, da gre v Sloveniji v bistvu za politično gibanje in ne za pravo, aktivno ekološko ozaveščenost slovenske javnosti na sploš- no.5 S tem ne želim trditi, da med aktivisti gibanja ni pravih ekoloSko ozaveSCenih ljudi. Komunisti na vladi so namreč svojčas prav tako s poskusom ekološkega samoprispevka nasedli ideji, da ne gre za politični prevrat, ampak zgolj in samo za stvar samo-ekologijo. Nezaupanje do vladajoče strukture in pomanjkanje podpt)re ekološkega gibanja v prid referendumu pokaže, da stvar ni tako preprosta. Mediji v obilju spremljajo dvoboj argumentov med dvema silama, oblastjo ter gibanjem, ki ni še niti stranka. Referendum ne uspe niti na podeželju ali manjših mestih, opravka imamo z množično in splošno državljansko neposlušnostjo. Ce bi šlo resnično zgolj ter samo za problem očiščenih dimnikov, ali ne bi bilo v.seeno. da jih počisti kdor koli? V splošni demokratizaciji razrahljanega totalitarnega sistema se ekološko gibanje organizira v eno uspešnejših strank, kar pokažejo volitve in pet zelenih ministrov v vladi. Na višku tega procesa, spomladi 1991. je bila izvedena naša anketa. Visok delež ekološko ozaveščenih torej izraža kritiko siKialnega razvoja, občutek ogroženosti, če se ne bo kaj radikalno spremenilo, in podporo neki stranki, ki bo takšne spremembe izvedla. Za dokončno demokratizacijo in dvig javnega protesta imata nedvomno zasluge afera JBTZ in Odbor za človekove pravice, vendar to ni predmet te analize. Uspeh Zelenih v Sloveniji ni le izjemen v okviru nekdanje Jugoslavije, ampak tudi v Evropi. Od tu naprej, namreč od analize ekološke pih ptimcru ureditve Prcvc|f trpi. MRS. Ljubi]«« ZORAN OŠTRIf. IW2. F.koloJki pokrcti u Jujoslaviii - rii/d.*l|c IK7I-IWI. Soaialru ekolog.. St I. Zajrcb DUŠAN PLin . 1991. Entnipiivk» «nk». Didaki». R»di>vl|ica POROČEVALEC »kupSüiK RS. St 5 m 7. 199(1. Occna vtania ok«l|a tXlKUMENTACTJA minislnlva u varuvo okolja IVAN ROOlC. I9»