Lov na ,,hifa snuii". Mlad kitolovec Bernard Lind je pripovedoval ta-le lovski doživljaj na »kita smrti«: »Ko smo pripluli do Rigne otoka v Severnem morju, smo se pripravili in opremili z vsem potrebnim na kitji lov. Naložili smo ogromne zaloge drv in nato smo se odpeljali dalje. Poveljnik lovilnega čolna je imel glede izsleditve kitov zelo dober nos. Lahko rečem, da je navohal od daleč kita. Po cele ure je presedel na jamboru, odkoder je opazoval kite, ki so izbrizgavali vodo visoko v zrak. Navadno ni trpelo dolgo in že je začel klicati z opazovalnice: »Kit!... Kit!... Kit!« Kakor blisk je deloval ta klic name in sploh na vse, ki smo bili glede kitolova novinci. Koj nato smo spustili z glavne ladje čoln in šlo je napr.ej v bližino plcna. Nepopisen doživljaj zame je bil prvi kit. Žival je bila nekaj ogromnega. Visok vodni curek se je dvigal neprenehoma iz orjaškega trupa. Kit niti slutil ni, da je držal poveljnik čolna pripravljono harpuno, ki se mu je zabodla fr.oboko v mast. Po zadetku so povzročile plavuti orjaka velike vrtince. Ako bi bili z našim čolnom v bližini plavuti, bi bilo gotovo po naš. Ko se je kit potopil, se je odvila z nepopisno naglico vrv, na katero je bila pritrjena barpuna. Čez nekaj časa se je prikazal orjak zopet na površju in se je pognal naprej po morju z brzino krogle, potegnivši naš čoln za seboj. Po cele ure je trajal smrtni boj ogromne živali, dokler niso postali vodni izbrizgi krvavi. Rdeče barvana voda je bila za nas znamenje. Smrtno onemoglega kita smo lahko vlekli proti ladji, ga dvignili na krov ter razdelali. Tako je šlo dan za dnem in naše shrambe za kitovo mast so se polnile. Čas je hitel. Ko sem lepega dne opazoval z jambora, sem zapazil daleč pred seboj mogočne izbrizge vode. Že sem tudi jaz pozval tovariše z radostnim: »Kit!... Kit!... Kit!« Lovci so poskakali v čoln in se bližali smrti zapisanemu plenu. Nismo še bili daleč proč od ladje, že je zavpil poveljnik čolna: »Obrnite, za božjo voljo, obrnite, lopovi! Kit smrti — kit smrti, bežimo!« Poveljnik se je drl, kakor bi bil obseden. Nazadnje je le še jeCal in se je onemogel zgrudil. Niti sanjalo se nam ni, kaj da je tolikanj preplašilo sicer neustrašenega moža. Bil je že vendar osivel pri lovu na kite. Zakaj nefci se je tako prestrašil pri pogledu na baš tega kita? Kmalu smo prejeii odgovor na naša molčeča Vprašanja. V bližini čolna smo čuli mogočno šumenje valov. Ko smo pogledali po morju, nam je skoraj zastala kri po žilah. Ogromen kit je bil, na kakršnega še nismo naleteli v tej lovski dobi. Kakor mogočen hrib se je zagnala žival s hitrostjo brzovlaka proti našemu čolnu. Kit ni izbrizgaval iz svoje notranjosti navadnih vodnih curkov, ampak oblake pare. Kakor ostrmeli smo zrli v žival, ki nas je hotela pogubiti. Pogin je bil neizogiben. Kar naenkrat pa se je naša usoda preokrenila. Med tem se nam je bil približal naš drugi čoln. Kit se je obrnil kakor bi trenil proč od nas in jo ubral v smeri proti novemu sovražniku. Zopet se nam je vrnil po gum. Patrik, liki fižolovka dolgi Irec, je porinil onesveščenega poveljnika čolna na stran in je pripravil dve harpuni. »Naprej, mladci,« je kriknil, »lotimo se črnega satana, pokažite, da ste junaki in ne bojazljive šleve!« Zaveslali smo na vso moč in res je bil že skrajni čas. Kit je bil napadel naš drugi čoln, a je že bil tudi zadet od dobro namerjene harpune. Žival je imela preveč opravka s tem čolnom in nas niti zapazila ni. Patrik je zagrabil harpuno z goljatsko roko in jo zasadil kitu v bok s tako silovitostjo, da bi se bil skoraj pfekucnil čoln. Koj za prvo harpuno ga je zadela še druga. Kit se je potopil globoko in odvil z bliskavico vrv. Ako bi se ne bil koj zopet prikazal na površju, bi bili izgubljeni. Tri harpune so tičale orjaku v telesu. Kit se je potapljal in plav&l zopet na gladino morja ter vlekel pri teli rešilnih poskusih oba čolna za scboj. Cele ure je trajala igra potapljanja in dviganja, dokler ni omagal. Še enkrat se je zagnal proti nam, a njegov odpor je bil zlomljen. Morje se je pordečilo. Zmagali smo. Ko smo privlekli plen k ladji, nam je razložil kapitan, zakaj se je bil tako prestrašil poveljnik čolna. Kit, katerega smo ujeli, je bil splošno znan pod imenom »kit smrti«. Že celo vrsto let je veljal za nepremagljivega in je imel marsikatero življenje na vesti. Čolne je prometaval z enem udarcem z repom. Vsi kitolovci so imeli nepopisen strah pred smrtonosno živaljo. Srečen slučaj jc bil, da smo ga ujeli, a nikoli ne bom pozabil strahu in napora pri pogonu na črnobarvanega in največjega ikita, kar sem jih videl v življenju.«