Tomislav Lipljin, Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora (Varaždin 2002)
Peter Weiss
IZVLEČEK: V predstavljeni knjigi amaterskega slovaropisca Tomi-slava Lipljina, ki so mu pomagali strokovnjaki, je prikazano hrvaško kajkavsko narečje v Varaždinu. Veliko število (tudi lastnoimenskih) iztočnic (okoli 33.000) z opaznim deležem najsodobnejšega besedja ter dobra usklajenost podatkov v geslih in med njimi uvršča to delo med najpomembnejše dosežke hrvaškega narečnega slovaropisja.
Tomislav Lipljin, Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora (Dictionary of the Kajkavian Speech in Varaždin) (Varaždin 2002)
ABSTRACT: The presented book by the amateur lexicographer Tomislav Lipljin was compiled with the help of expert lexicographers and describes the Croatian Kajkavian dialect of Varaždin. An impressive number of entries (about 33,000, including also proper names) and a remarkable share of most recent words, as well as the congruity of information within entries and among them, places this work among the most notable achievements of Croatian dialectal lexicography.
Hrvaško narečno slovaropisje je sorazmerno dobro razvito tudi zato, ker strokovnjaki pomagajo pri nastajanju narečnih slovarjev, kijih pišejo mnogi ljubitelji in prizadevni poznavalci posameznih govorov, čeprav marsikateri slovar nastane tudi brez pomoči dialektologov ali pa ti pred natisom napišejo samo bolj ali manj upoštevano recenzijo (prim. Weiss 2003, 52-54). Tolikšno število slovarskih del pomaga začetnikom pri sestavljanju slovarjev, saj lahko vzamejo v roke kaj primerljivega, hkrati pa spodbuja tudi čisto zdravo tekmovalnost v prikazovanju besedja. V zadnjih desetletjih so najobsežnejši in s podatki sorazmerno bogati in najbogatejši hrvaški narečni slovarji slovar govora otoka Vrgade (Jurišič 1966, 1973), čakavski leksikon (Hraste - Šimunovič 1979), slovar govora Visa (Roki 1997) in slovar govora Gole v spodnjem Podravju (Večenaj - Lončarič 1997). Vrsta se nadaljuje s slovarjem mestnega kajkavskega govora, kot se govori v Varaždinu; napisal gaje Tomislav Lipljin, izšel pa je leta 2002 (pri založbi Garestin v Varaždinu, VII+1284 str.).
V predgovoru (str. I—III) avtor govori o delu za varaždinski slovar (tule si ga ogledujem predvsem kot slovaropisni dosežek), katerega nastajanje je trajalo četrt
Peter Weiss: Tomislav Lipljin, Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora (Varaždin 2002)
^ stoletja. Opisane so za narečne slovarje značilne težave, ki so spremljale nastajanje, ^ recimo z računalnikom, ki ga sprva (seveda) ni bilo; avtorje vendarle dobil nekega N starega (na posodo!), ki pa je čez čas (seveda) dokončno odpovedal, in ko je od izdaj atelj a dobil novega, bolj šega, j e imel težave z novim programom in prekodiranj em ^ do tedaj vnesenega besedja. Glede na to, da se v predgovoru zahvaljuje varaždinskemu O knjigovezu Vladimirju Kaniškemu za listke, na katere je vsaj prvotno pisal slovar, in za karton za izdelavo škatel, si lahko mislimo, daje bil to za pisca slovarja sorazmerno velik prispevek. Narečni slovarji so marsikdaj narejeni s prav majhnimi materialnimi sredstvi, zato je že drobna pomoč lahko tudi neznansko velika moralna spodbuda.
Tomislav Lipljin, rojen leta 1937, je bil v času pisanja slovarja dramski igralec in jezikovni svetovalec (za kajkavščino) v Hrvaškem narodnem gledališču v ^    Varaždinu ter prevajalec dramskih besedil v kajkavščino, npr. Shakespearjevih dram Mnogo hrupa za nič in Hamlet ter Hoffmansthalovega Slehernika. Besedje svojega, N    varaždinskega govora je začel zbirati leta 1981, ko je bil kot govorec varaždinske >    kajkavščine (sam pravi, da se je hrvaškega standardnega jezika začel učiti šele v -s    prvem razredu osnovne šole kot tujega jezika) predviden za delo pri slovarju živih —    kajkavskih govorov, ki naj bi ga začela izdelovati JAZU kot projekt, vzporeden ^    slovarju knjižne kajkavščine. Z Lipljinom sta od začetka sodelovala dialektološko ^    in slovaropisno podkovana strokovnjaka Mijo Lončarič in Antun Šojat. Ker pa je bil začeti projekt prekinjen, je Lipljin v prostem času začel zbirati varaždinsko besedje, katerega obseg je čedalje bolj naraščal, na koncu pa so pri ureditvi gradiva ^    za knjižno izdajo poleg Mij a Lončariča pomagali še Vesna Zečevič, Ankica Čilaš, 9     Željko Jozič in Ivana Kurtovič. Njihovi posegi so očitni pri dobrih razlagah oz. s    ustreznicah v hrvaškem knjižnem jeziku, pa tudi nasploh pri ureditvi podatkov, ki se skladajo v posameznih geslih in med njimi. ^ V Varaždinu, ugotavlja avtor slovarja v predgovoru (str. I), se enakovredno
govorita dva tipa kajkavskega govora, in sicer starejši tip z manjšim vplivom knjižne hrvaščine in novejši tip z močnejšim vplivom standarda, kar da se dobro vidi v w sedanjiku glagola: glagol popevati (tule kajkavske oblike nasploh zapisujem poenostavljeno) ima starejši sedanj ik popevlem in novejšega popevam. Ob tem Lipljin pravi: »Odločil sem se [namreč pri zapisovanju v slovar - P. W] za starejši tip, ker je to tudi moj govor, medtem ko novejši tip zapisujem, vendar pa s pripisom, da je novejši.« Marsikdaj je pojasnilo novejše res uporabljeno, npr. v geslu lan (»novije za len«), vendar pa ga ravno v geslu popevati ni, ampak sta sedanjiški obliki ločeni s poševnico. V geslupluvati 'pljuvati' je zaporedje sedanjiških oblik plujem/pluvlem, v geslupopluvati 'popljuvati' papopluvlem/poplujem, tako da iz zaporedja v geslih ne moremo sklepati o starosti posameznih oblik - več nam pove izrecna Lipljinova izjava v predgovoru.
V delu slovarskega uvoda z naslovom Bogatstvo kajkavštine (str. IV-VI) je jezikoslovec Mijo Lončarič orisal obdelavo gesel in izgovor oz. zapis narečnega v slovarju. Zaradi napake, ki jo je povzročila nerodnost pri računalniškem vnosu (prva enota je zapisana in šteta trikrat), je navedenih sedem enot, ki sestavljajo posamezno geslo, čeprav jih je v resnici pet (oz. so vedno vsaj štiri, kot pravilno šteje Lončarič), in sicer tele: yj2 1.      iztočnica v osnovni, kanonični obliki,
Peter Weiss: Tomislav Lipljin, Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora (Varaždin 2002)
N
riakati, ri'acçm impf, revati. N'acçs k'ak m'agarçc.
n'çdra, n'çdçr f. novije za nadra; usp. p'r-sa. Domov'inu v n'çdrih n'osim.
n'çga, n'egah f. njega. P'oslali su ga na k'ucnu n'egu. ^
n'çga v. on. izr. vis ti n'çga tko bi se tome od njega nadao.
rï'çgof, -ova, -ovo; n'çgovoga proa, novije za j'çngof. N'çgova bi navçk morala b'iti zâdria. B'oga mu n'çgovoga!
N'emac, tf'emcof m. novije za N'çmçc. 'Ima d'osta N'emcof.
rï'emacki adj. novije za n'emSki, sv'ap-skl Küpi si ri'emackoga 'auta, plçh ti sç bu r'çspal ali motor bu d'elal.
ri'ezin proa. novije za j'ejni. Tô jç n'e-zino.
rï'ihof, -ova^ -ovo; n'ihovoga adj. njihov. N'ihof sin jç tô napr'avil. V n'ihovi h'izi smo b'ili.
ri'iva, ii'ivç, nif / isto što p'olç, z'çmla 3.
Na n'ivi jç. rï'okalica, n'okalic / nos, njnŠka; usp.
g'ubica. B'us d'obil po n'okalici. îîûh, nûha m. osječaj mirisa. Ima d'obçr
riûh.
ri'upalica, n'upalic / pej. lice čovjeka,
posebno usta i nos; usp. frn'okl. R'azbil
b'um ti n'upalicu! ri'upati, n'upam impf. šarg. jesti; usp. j'ç-
sti 'Imaš k'çj za n'upati? nup^ža, nupazç /. žarg. hrana, jelo; usp.
j'elo. Kâm pçmo na nupažu, k t'çbi
ili k m'çni? ri'usiti, ri'usim impf; usp. narVušiti, po-
n'usiti, šnofati i šnofati 1. osječati
njuhom. N'usiS k'ak smrdi?! 2. slututi,
naslučivati. N'usim da n'çkçj bû. ri'uska, ii'uskih / njuska, gubica; usp.
g'ubica. 'Imaš n'usku k'ak K'ulcarof
pçs.
2. slovnična določnica, tj. prva stranska slovarska oblika,
3. druge oblike (če je potrebno),
4. definicija (slovnična ali besedna),
5. primer rabe.
Temu je včasih v posebnem razdelku dodan še frazem (v hrvaščini frazeološki izraz), kot je npr. v geslu poldan »mladi kak rosa v poldan star, vremešan«, zveza (v hrvaščini sveža), kot je npr. »stati kak kip biti nepomičan« v geslu stati stojim (tudi iz teh dveh primerjalnih frazemov se vidi, da ni vedno jasno, kaj je eno in kaj drugo), ali prenesena raba (v hrvaščini figurativno), kot je npr. primer »Duša mu je skršena« v geslu s kršiti 'zlomiti, uničiti'. Učinkovito in gospodarno so predstavljene besedotvorne in oblikotvorne izpeljanke iz narečnih podstavnih besed: romane je »gl. im. [glagolska imenica, tj. glagolnik - R W.] od romati«, romarica je »f. [samostalnik ženskega spola - R W.] od romar«, ritica »dem. [deminutiv, manjšalnica - R W.] od rit«, ritanja »augm. [avgmentativ, večalnica - R W.] od rit« ipd.
Za zapisovanje izgovora je uporabljena fonološka transkripcija, ne fonetična: tako slovar piše v selo mztobom, kar se izgovarja [fselo, stobom], kar je najbrž eno od odstopanj od tradicionalne hrvaške dialektološke transkripcije, na katera je opozorjeno v Lončaričevem spremljevalnem besedilu (str. V). V resnici imamo v iztočnicah in seveda tudi v ponazarj alnih primerih zapisane oblike, kot sta f siliti ali ftopiti, medtem ko je v podobnem položaju predložni v zapisan kot v, npr. v tork, čeprav se mora to brati kot [f tork], kar piše v geslu v, kar je odvečno razlikovanje. Predloga v in z ter predponi v- in z- bi morali biti v tem pogledu vzporedni (namreč pred nezvenečimi soglasniki/in s), pa niso. - Predlog z pred orodniškimi oblikami
Peter Weiss: Tomislav Lipljin, Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora (Varaždin 2002)
osebnega zaimka za 3. osebo v vseh spolih (nim, nimi...) naj bi se pisal kot z in bral kot z (gl. geslo s predlogom z1, ki da ima fonetično različico z, in geslo s predlogom z, ki daje - ravno obratno - fonološka različica predloga z: »z him (žhim)« - gesla z v tem slovarju potemtakem sploh ne bi smelo biti ali pa bi namesto njega lahko bila zapisana kvečjemu kazalka); ta način je težaven za branje in očitno prenaporen tudi za zapisovanje, saj se v slovarju sicer piše z nimi (npr. v geslu on1), kar bi moralo biti izpeljano dosledno. Škoda, ker ta učeni jezikoslovni ekskurz otežuje rabo in relativizira zanesljivost zapisanega, hkrati pa zmede tudi morebitne nove zapisovalce sorodnih govorov.
Poleg občnih besedje v slovarju sorazmerno veliko imen, in sicer krajevnih in osebnih z izpeljankami vred, kot gesla pa (redko) najdemo tudi besedotvorne neprve sestavine, npr. -koze 'hlače' (v besedah lederhoze, pumphoze, rejthoze) ali -gut 'koli' (npr. v besedah kakovgut, kejgut, kogut, kulkogut). Tako bi, vsaj če sodim po besedah gvintmeser in hakmeser, lahko imeli v slovarju npr. tudi geslo -meser, ki pa ga ni.
Velika odlika obravnavanega slovarja so podatki, ki v posameznem geslu predstavljajo sopomenski oz. dvojnični niz ali pa nanj napotujejo, kar je v narečnih slovarjih redko, najbrž zato, ker je malo slovarskih del, ki bi težila k popolnosti, le v takih pa se da izpeljati sopomenske oz. dvojnične predstavitve. Ker je varaždinski slovar izšel v eni sami knjigi, so pri posameznem pomenu za okrajšavo usp. 'primerjaj' pri posameznih sopomenkah oz. dvojnicah lahko navedene tudi številke pomenov, kar je res pohvalno: v geslu protiviti se sta kot sopomenki navedena glagola buniti se (v pomenu 1 ) in suprotiviti se, v geslu Ruda 'Rudolf pa manjšalnica Rudi. Razlage so pod iztočnicami, ki se pojavljajo zapisane v sopomenskih ali dvojničnih nizih, lahkotno poenostavljene: gesli roleta in roletn sta »isto što roleti«.
Sicer elegantno sestavljeni slovar vsebuje ponazarjalne primere, ki so včasih nekoliko prisiljeni: večinoma je pripisan ravno po en primer pri vsakem pomenu besede. Vendar pa se včasih pri čem ne da povedati nič bistvenega, npr. v geslu kamgarn (»Varteksof kamgarn za ancuge«), kjer bi ponazarjalni primer lahko odpadel, ali pa je povedano premalo, npr. v geslih kamilica (»Kamilice sami beremo i sušimo«) ali gamilica 'kamilica' (»Čaj od gamilic mi dobro dene za želodec«) ali pa v geslih z nepolnopomenskimi besedami, kar je pomanjkljivost večine slovarjev. V varaždinskem slovarju so primeri pri posameznih pomenih zapisani v obliki povedi, medtem ko so frazemi in siceršnje besedne zveze zapisani v narečni slovarski obliki in potem razloženi: »zvezda mu se gasiprolazi mu slava; gašeno vapno vapno pripremljeno za pravljenje zbuke.« Sestavljalec slovarja je ob odlomkih iz besedil drugih (npr. otroška izštevanka v geslu rok. »Poš, moš, kaži roge van da ti hižu ne prodam, stari babi za duhan«) marsikdaj prispeval svoje izjave, kakršna je - tudi za prikaz slovaropišcevega garaštva zanimiva - v geslu navršiti: »Pedeset devetu sem navršil da sem ovoga rečnika počel vnašati v kompjuter, a ve sem vre šezdeset i tri i j oš nesem gotof.« Slovaropisec sme besedila za ponazorila v geslih seveda tudi zgoščevati in prirejati, saj vemo, da neposredno iz besedil vzeti primeri sobesedilno marsikdaj niso ustrezni. Kak podatek ali okoliščino zdaj brez škode pogrešamo, npr. v geslu garancija: »Novi je pa je još pod garancijom.« Upoštevati moramo, da je Tomislav Lipljin tudi poustvarjalec v kajkavskem narečju (v ponazarjalnih zgledih
Peter Weiss: Tomislav Lipljin, Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora (Varaždin 2002)
se najdejo izsečki iz njegovih prevodov in priredb) in gotovo je pri pisanju slovarja vanj vnesel marsikatero svoje ali njemu ljubo besedilo, čeprav to s strogega slovaropisnega stališča lahko pri kom porodi pomisleke. (Tako je pridevnik žoti 'rumen' ponazorjen z v tem geslu nepričakovanim vicem: »Dojde Megimurka v čakovečki seksišop i veli: - Dejte mi ovoga žotoga, ovoga plavoga i ovoga črlenoga vibratora! - A trgovec veli: - Žotoga i plavoga vam morem prodati, a črlenoga ne jer je to protupožarni aparat!« Le malenkost drugačen je ponazarjalni primer v geslu vibrator. Iz tega se vidi, daje avtor slovarja tudi vicmaher, kar mu je gotovo pomagalo vztrajati do dokončanja slovarja.)
Slovarje urejen zelo skrbno, tako daje v njem malo napak. V ponazarjalnih zgledih (v geslu fukati) sem našel en sam pomembnejši primer, ki bi moral biti uvrščen v slovar, in sicer je to beseda aa, ki očitno izraža zanikanje. - Oblike pregibnih besed so včasih predstavljene zelo shematično, tako kot npr. besedi kinin in gastritis, ki imata zapisano tudi vsaka svojo obliko v rodilniku množine, čeprav je v normalnem jeziku zlepa ne slišimo. - Mogoče bi bilo dobro v dve gesli ločiti z veliko in z malo pisane enakopisnice, ki so zdaj predstavljene v istih geslih, npr. Amerikankal amerikanka, iztočnicafišter 'pek', ki ima pripisano še obliko Fišter, ta pa je, kot izvemo iz pomenskega razdelka, priimek, ter »Gašpar / gašpar«, kar je zdaj ena sama iztočnica za osebno ime in za vrsto peči, medtem ko sta Francus in francus ustrezno dve gesli. (Še zanimiv prispevek k našemu pravopisnemu nihanju glede male in velike začetnice: v geslu Rus najdemo ponazarjalni primer »Ima jih kej Rusof«, čeprav je v slovarju takoj za tem tudi geslo rus s pomenom »smedi žohar, vrsta kučne gamadi«.)
Pri sicer pregledni grafični ureditvi slovarja še najbolj motita previsoko postavljena tilda in cirkumfleks za dolgi rastoči in padajoči naglas nad črko /, ki bi morala piko nadomeščati, sta pa zapisana visoko nad njo. -Nejezikoslovcu bi koristil podatek, kje v abecedi stojita črki 3 in rï.
Veliko število (tudi lastnoimenskih) iztočnic (okoli 33.000) z opaznim deležem najsodobnejšega besedja ter dobra usklajenost podatkov v geslih in med njimi uvršča Lipljinov slovar med največje dosežke hrvaškega narečnega slovaro-pisja. Za slovensko dialektologijo in narečno slovaropisje je zelo zanimiv in koristen, saj daje vpogled v besedje na sosednjem področju, kjer se govori slovenskemu naj sorodnejši jezik v različici, kije slovenskemu jeziku najbližje.
Navedenke
Hraste - Šimunovič 1979 = Mate Hraste - Petar Šimunovič, Čakavisch-deutsches
Lexikon I, sod. in ur. Reinhold Olesch, Köln - Wien, Böhlau Verlag, 1979. Jurišič 1966 = Blaž Jurišič, Rječnik govora otoka Vrgade usporeden s nekim
čakavskim i zapadnoštokavskim govorima 1: Uvod, Zagreb, JAZU, 1966
(Biblioteka Hrvatskog dijalektološkog zbornika l/I). Jurišič 1973 = Blaž Jurišič, Rječnik govora otoka Vrgade usporeden s nekim
čakavskim i zapadnoštokavskim govorima 2: Rječnik, Zagreb, JAZU, 1973
(Biblioteka Hrvatskog dijalektološkog zbornika l/II).
Peter Weiss: Tomislav Lipljin, Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora (Varaždin 2002)
Roki 1997 = Andro Roki, Libar viškiga jazika, ur. Tomislav Roki, Toronto, Libar Publishing, 1997.
Večenaj - Lončarič 1997 = Ivan Večenaj - Mijo Lončarič, Rječnik govora Gole: Spodnjopodravska kajkavština, Zagreb, Institut za hrvatski jezik i jezikoslovce, 1997.
Weiss 2003 = Peter Weiss, Uvod v (slovenski) narečni slovar, Jezikoslovni zapiski, Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 9, št. 1, str. 49-61.