PROLETAREC Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze ŠTEV.—VOL. 710. CHICAGO, ILL., 21. aprila (April 21»t), 1921._LETO—VOL. XVI. Upravništvo (Office) S6S9 WEST 26th ST., CHICAGO, ILL.—Telephone Rockwell 2864. INTERNAC IONALA. V socialističnem svetu se ne govori o nobenem vprašanju toliko, kakor o vprašanju Internacionale. Kolone časopisja se napolnjujejo, vrše se shodi, debate, diskuzije, vprizorjajo se napadi in protinapadi, očitanja dežujejo od vseh strani in ustvarjajo se navidez nepremostljivi prepadi med strujami delavstva. Ko je zadobila v zadnji vojni socialistična Inter-nacionala udarec, so se našli ljudje, ki so jo polagali na vse načine v grob. Na tisoče in tisoče je »bilo pogrebcev. Prihajali so z različnimi obrazi. Nekateri so se znali premagati, drugi ne; prvi so pretakali solze — kakršne so navadno hinavske solze — drugi si niso mogli pomoči pa so se smehljali in režali. Eni so polagali vence iz rož, drugi vence iz kopriv na krsto. Vse je bilo prav, le — krsta je bila prazna.. Internacionala je zadobila med zadnjo vojno u-darec. Resnice ni treba prikrivati. ,AIi na žalost njenih sovražnikov ni bil smrten. Duh Internacionale živi v vrstah vsega razredno zavednega delavstva in išče pota, da se udihne v eno mogočno telo. Treba pa je še nekoliko jasnosti, zlasti sedaj, ko je še toliko oblakov in megel, da se vse mrači in je jasnost povsod večalimanj zatemnela. Predvsem se je treba spomniti, da sedanji svet še ni na enaki podlagi organizirana enota; na vseh koncih in krajih se bojujejo različni in nasprotni interesi. To ima svoje vplive tudi na Internacionalo. Prva. med vsemi je bila zlata, kapitalistična Internacionala. In nič ni treba misliti da je bila pokončana, ker se je tepel kapitalizem ene dežele s kapitalizmom druge dežele. Tudi patriotičen ni postal. Četudi vihti v vsakem kraju zastavo svoje dežele, prisega vendar na tihem na zastavo svojega profita. V svetu kapitalizma so pač razna nasprotja in razne konkurcnce. Stvar ni le taka, da tekmuje ameriški kapitalizem z angleškim kapitalizmom; saj konkurira tudi doma engleški kapitalizem z angleškim kapitalizmom, ameriški z ameriškim. Kdor more drugim odjesti kakšen profit, mu ga odje, ne da bi ga količkaj pekla, vest zaradi tega. Ali to ne odločuje. Tedenca po koncentraciji je v kapitalizmu najmočneša. Konkurenca izvira ravno iz te tedence. Močnejši hoče pohrustati sla-bejšega, večji manjšega. Če so pa. konkurenti tako močni, da se ne doseže uničenje enega ali dru- gega, se pobotajo na ta način, da se strnejo, da se združijo, pa gredo potem v kompaniji uničevat sla-bejše. Pri tem ne igrajo deželne meje in narodnostne razlike nobene odločilne vloge. Po svojih malih in srednjih predstavnikih se ne sme soditi kapitalizem, ampak po svojih največjih. Trusti ne vprašajo za nobeno domovino in nobeno narodnost, ampak se internacionalizirajo. Ameriški denar dela v Evropi, evropski v Ameriki, oboji v Aziji in Afriki. Čim večji profit je povsod njegov namen. Brez obzira, kako je končal vojna, se z njo ni razbila kapitalistična Internacionala. Bila je en čas razdražena, v boju med seboj, toda končno je vendarle pričela delati kompromise, ker ni bilo druge poti. Kapitali-zmi raznih dežel so pozabili na sovraštvo izza vojnega časa že zaradi tega, ker imajo neštete skupne interese in jih morajo braniti; skupni interesi pa so močnejši od vsakega nacionalizma. Tudi črna Internacionala, s katero je kapitalistična tako tesno spojena, kakor roka s telesom, mobilizira svoje sile na vseh koncih in krajih. Njeni pridigarji uce ljudstvo, da se je treba "vrniti k Bogu". Klerikalizem je aktiven, kakor že dolgo ne. Kakor zahtevajo naravni zakoni za kapitaliste, da se združujejo, ravno tako veljajo za delavstvo. Kajti socializem ni ideja, ki obstoja, če so nekatere glave tako organizirane, da se valja po njih. Socializem je posledica gospodarskih razmer. Ako bi bil svet tako lepo urejen, da bi bili vsi ljudje lahko zadovoljni v družbi, v katero jih je posadila božja previdnost, bi bil vsak Marx in Lafargue in Guesde in Plehanov in Lenin brezuspešen. Najženijalnejši pisatelj" in najsijajnejši govornik ne bi mogel iz opravičeno zadovoljnih ljudi napraviti nezadovoljnih socialistov. Socializem je naravna posledica kapitalizma. Kamor je prišel eden, se je porodil drugi. In če se internacionalizira kapitalizem, se mora internaciona.-liziratt tudi socializem; le, da mora biti internacionala slednjega popolnejša, ker ima za. cilj popolnejšo družbo. Zlata Internacionala spaja svoje vrste. Hočeš nočeš se bo zoper tlak moral pojaviti protitlak. Delavske mase se bodo morale krepkejše strniti. In kar je v razvoju po zakonih potrebno, se zgodi. Tudi ojačanje socialistične Internacionale se bo izvršilo, ker se mora. Danes so delavske vrste še razdvojene, toda vkljub temu vlada med njimi vera v potrebno združenja. Vojna., s svojimi posledicami in napakami, ki se jih je delalo na raznih straneh, so dale globoko zarezo solidarnosti mednarodnega delavstva. Ampak čut solidarnosti je tu; niso ga razmajale vihre, ki so pridrvele nre sklenejo trgovske pogodbe z velikimi industrialnimi državami, ne bo mogla uvažati toliko potrebščin, kolikor jih nujno rabi za svojo najpotrebnejšo rekonstrukcijo. Sedanji načrt mednarodnega kapitalizma je Rusijo polagoma gospodarsko izčrpati in širiti nezadovoljnost med ljudstvom. Ali pa naj postane pametna in< da kapitalistom krmilo države. To željo izreka Hughes in v nji gotovo ni osamljen. V prvi vrsti potrebuje Rusija tračnice, lokomotive in drug železniški materijal, da vspostavi svoj transportni sistem, ki je med vojno in po vojni največ trpeli radi katerega je tudi pomanjkanje živil v mestih. Kolikor bo Rusija v danih razmerah mogla, bo uvažala potrebščine iz inozemstva. V največji meri pa bo še za gotovo dobo navezana na samopomoč. Ker je prebolela vse dosedanje krize, bo v stanu premagati tudi te ovire, ki jih stavijo nasprotniki obnovitve trgovine z Rusijo. Skušala se bo asimilirati razmeram kalkršne so, pa izvabiti kapitaliste s koncesijami in z drugimi ugodnimi pogoji. Kapitalizmu je profit prvi. Ako čuti ,da se more na en ali drug način pridobiti miljone, ne pusti talke priložnosti kar tako mimo Morda se bodo v Washingtonu s časoma premislili, kajti tudi v Londonu so dajali podobne izjave v javnost, kakor Hughes. Koncem konca pa se je vendar sklenila trgovska pogodba .četudi velja sedaj še bolj na papirju, kakor pa v praksi. Tudi, če pride carizem jutri na krmilo, zato ruska industrija še ne bo oživela čez noč in tudi železniški sistem se ne bo izboljšal v štiriindvajsetih urah. Ravno narobe se bi dogodilo. Ampak prav gotovo bi priskočil Rusiji ves kapitalistični svet na pomoč, ako bi prišli na krmilo caristični ali kaki drugi elementi, ki bi dali kapitalizmu neomejeno pravico izkoriščati Rusijo. Pod carizmom Rusja gotovo ni bila vzor država, pa so jo kapitalistične države vseeno podpirale, seveda v svojo korist; francoski bankirji so posodili carju ogromne svote in radi teh dolgov je moralo pasti že na tisoče Rit- sov, Poljakov in drugih, ki so skušali vleči kostanj iz žerjavice za francoske in drUge bankirje. Finančniki niso bili zato ne lačni ne žejni, ampak se jim še vedno dobro godi. Resnico o Rusiji se da povedati na različne načine in Hughes jo je povedal na svoj način, mi pa si jo razlagamo po svoje. Po njegovem mnenju je v Rusiji vse narobe zato, ker je podružabila industrijo in naravna bogastva. Zakaj je slabo, ako ne še slabše, v drugih državah, ki niso boljševiške, tega. ne pove Hughešovo ipismo. jt O razvoju industrialnih kor-poraci j. Civilna vojna se lahko označi za tisto dobo, v kateri se je začela kapitalistična industrija najbolj uspešno širiti po Ameriki. Vojna med severom in jugom je bila gotovo neizogibna in tudi v interesu demokracije kljub svojim žrtvam koristna. Po stališču juga se suženjstvo ni moglo drugače odpraviti, kakor s to vojno. Toda suženjstvo ni bilo edino vprašanje to vojne. Dejansko je šlo za nadvlado južnega fevdalizma ali severnega industrijalizma. In s severom je zmagala industrija, z njo pa kapitalizem. V tisto dobo pada rojstvo kapitalističnega razvoja. Ta razvoj je bil začetkoma, do skrajnosti individualističen. Podjetja so imela, popolnoma oseben značaj; lahko bi se reklo: tovarna in tovarnar sta bila eno. Zedinjene države so bile t*daj na prvi stopnji individualistične dobe, namreč v času številnih majhnih in neodvisnih proizvajalcev, ki so bili vsi več ali manj uspešni radi še skoro nedotaknjenih bogatih naravnih virov dežele. V onem času smo imeli obširen in napredujoč srednji razred in malo zaprek je našel človek primerne inteligence in ambicije, da se je povspel do samostojnosti. To so bili oni zlati dnevi, katerih si žele nazaj naši individualisti, katere hočejo pričarati nazaj naše zakonodaje in vlade s pomočjo zakonodajnih ukrepov. Svet pa ne miruje, kajti mir pomeni smrt. V prostem tekmovanju je bolj uspešen proizvajalec uničil manj uspešnega. Porodile so se družbe in kor-poracije ter absorbirale ali uničile individualnega proizvajalca, dočim so večje korporacije premagale in pogoltnile manjše, in se združile s še večjimi. Po neizprosnih ekonomskih zakonih je napredovala na ta način učvrstitev industrij od številnih manjših organizacij do ustanovitve velikih korporacij, ki so postajale boljinbolj močne in brezobzirne. Višek pa se je dosegel koncem leta 1890. in to prav posebno v onih industrijah, ki so bile organizirane v velike korporacije. Potreba vzdržavanja tvor-nic ob vedno rastoči produkcijski zmožnosti preko normalne zahteve po produktih, je napravila tekmovanje tako silno in okrutno, da je pretilo s poginom premaganemu in zmagovalcu, vsled česar se je bilo bati splošnega industrijalnega poloma. Na ta način je morala priti kooperacija ali sodelovanje, kajti le na ta način je bilo mogoče preprečiti uničujoče posledice tekmovanja. Vsled tega je prišlo do kooperacijskih dogovorov med prej tekmujočimi korporacijami. Vse je kazalo, da je prišel konec individualistične dobe in namesto nje doba kooperacije ali sodelovanja. Osnovni princip industrijalne kooperacije na enakih ali sličnih poljih obsega kontrolo produkcije, kontrolo cen ter medsebojno izmenjavanje informacij. Kontrola produkcije pomeni: Odpravljanje stalno vračajočih se dob industrijalne depresije, kar je mogoče doseči z omejitvijo dodatne produkcije v časih stagnacije, s pospeševanjem konsuma s pomočjo dolgoročnih kreditov, s sprejemanjem blaga v plačilo in s finančno pomočjo, da se ustanove nova podjetja ter razširijo že obstoječa. Odpravljanje neomejenega tekmovanja se izvrši z delitvijo produkcije med korporacijami soglasno z individualnimi možnostmi vsakega podjetja, finančno silo ter značenjem posameznega podjetja. Kontrola cen pomeni: Dogovor glede enakih cen za enake produkte od strani vseh proizvajalcev v dotični stroki ter nadalje dogovore glede primernih dobičkov za podrobne prodajalce. Izmenjava informacij pomeni: Izemnjavo tehničnih informaciji ter izkušenj med proizvajalnimi in tehničnimi štabi, skupno uporabo patentnih pravic, trgovskih znamk itd., medsebojno posvetovanje glede administrativnih problemov ter finančnih vprašanj, medsebojno uporabo kapitala korporacij in drugo. Vse te potrebne pritikline varnega vodstva industrijalne prosperitete v tem prehodu iz tekmovalne dobe, ki je mrtva, v bodočo kooperativno dobo, pa je razveljavila in napravila nepostavne vlada. Posledica tega je, da je od pričetka tega stoletja naš industrijalni razvoj nazadoval in ne napredoval. Industrije so postale večje, korporacije glede financ bolj silne, a kot industrijalen narod smo šli nazaj in sicer z veliko naglico. Tekmovanje se ni več oživelo. Nobena politična postava namreč ne more spraviti zopet v življenje mrtveca in dočim je mogoče prepovedati kooperacijo zakonodaje, se ne more s postavo prisiliti narod ali korporacija, da bi izvršila samomor. Posledica tega. je bila vedno večja desorganiza-cija, vmešavanje, neuspešnost in trošenje, ki je bilo popolnoma nepotrebno za narodno blagostanje. Kakšni pa so bili zroki za to prisilno ustavlje-nje naravnega industrijalnega razvoja, ki ogroža blagostanje, če ne njegovo lastno eksistenco? Dočim je pri drugih narodih soglašal industrijalni razvoj po vsej deželi, je bil v Ameriki v iztočnih državah za nekako generacijo pred industrijal-nim razvojem srednjega Zapada in Zapada samega. Ko se je torej na Iztoku korporacijska organizacija približala stadiju kooperacije, je obstajal na Zapadu še vedno velik razred majhnih individualnih proizvajalcev, ki so čutili svojo eksistenco ogroženo vsled postanka korporirane industrijalne sile. Ti posamezni proizvajalci pa so bili pripravljeni na boj proti korporacijam z vsemi svojimi silami, političnimi in drugimi, s čimer so hoteli preprečiti to, kar je bilo neizbežno, namreč izločitev majhnih proizvajalcev od strani višje uspešnosti organizirane korpora-cijske produkcije. K temu je treba še dodati nemalo število neodvisnega srednjega razreda v iztočnih državah in vse one, ki so poskusili, a propadli ter raditega po naravi sovi ažijo one, ki so bili uspešni v organiziranju velike produkcije ter si v tem tudi pridobili veliko politično moč. Lahko se simpatizira z individualnim proizvajalcem, ki si hoče obraniti svojo industrijal-110 neodvisnost, a kljub temu je to gibanje nazadnjaško gibanje. Enako nevaren sovražnik v napredku proti kooperaciji ali sodelovanju obstaja v močnem individualističnem razpoloženju velike večine ameriških državljanov, posebno onih anglo-saškega pokolenja. Ti ljudje so rajši prvi v majhni prodajalni, kot pa drugi na prostranem oceanu. Rajši so predsedniki podjetja, ki predstavlja 10 tisoč dolarjev kapitala, kot pomožni tajniki podjetja, ki predstavlja kapital $1,000.000. Treba je tudi pomisliti, da so številni organizatorji in korporacijski voditelji individualnosti, ki ne razumejo, kam vodi pot, po kateri hodijo in kam vodijo pota ekonomskih postav. Vsled tega manjka tudi voditeljev v prehodu iz tekmovanja v kooperativni sistem in napredek je ustavljen. Nato pa se je tudi porodil antagonizem delavskih interesov. Delavske strokovne organizacije so ;;e bale večje sile organiziranega industrijalne ga kapitala ter podpirale vsled tega boj proti njim. V dnevih, ko se je porodilo to popularno sovražno razpoloženje proti korporiranemu industrijalne-mu ustroju, je bilo nekaj industrijalnih nasprotstev, s katerimi so končale korporacije. Zatirale so delavske organizacije, in sicer v obsegu, ki je bil malo v soglasju s socialno modrostjo in interesi bodočega industrijalnega sodelovanja ter tudi prijateljskega čustvovanja z masami naroda kar je seveda razumljivo, ker se od kapitala ne more pričakovati sentimentalnosti napram delavstvu ne napram malim podjetnikom. Eden glavnih vzrokov splošnega ljudskega razpoloženja proti korporacijam je bil značaj korpora-cij samih, posebno v prvih dneh njih obstanka, ko sta kraljevala okrutnost in neuspešnost. V Ameriki ni bilo nobene konstruktivne nad-zorovalne sile kakršno je predstavljala v Nemčiji centralna vlada. Naše vlade, od zvezne pa do občinske, niso organizirane, da bi konstruktivno delovale. Tarifna stena je izključevala oviro, ki jo je treba pri tekmovanju z drugimi narodi. Tako so se pogosto nadkapitalizirala podjetja, kar je resno oviralo gotove korporacije leta in leta, dokler ni obseg podjetja zrastel do kapitalizacije. Včasih je bilo to nadkapitaliziranje namenoma uprizorjeno. Še (bolj resen vzrok za ljudski odpor proti kor- poracijam pa je bilo izjalovljenje ene najbolj važnih funkcij korporacij, uamreč socialno razmerje do uslužbencev ter do občinstva v splošnem. V onih prvih dneh so voditelji in organizatorji absolutno mislili, da so korporacije njih privatna lastnina in vsled tega so bili tudi prepričani, da-je plačevanje takih plač, ki ravno zadostujejo, da se dobe dobri in .uspešni delavci, vse, kar naj določa razmerje med delodajalcem in delavcem. Končno pa so tudi mislili, da nimajo nikakršnih obveznosti napram javnosti. Dočim pa je mogel proti individualnemu majhnemu delodajalcu iz dni Lincolna uspešno nastopiti individualni uslužbenec, je postal slednji brez pomoči proti korporirani sili organizirane industrije. Prvič seje to jasno pokazalo občinstvu za časa velike stavke v antracitnih premogovnikih, kjer se premogarji in lastniki premogovnikov niso mogli sporazumeti. Posledica tega je bila, da je narod Nove Anglije trpel, da so umirali otroci vsled pomanjkanja, dokler ni končno posegla vmes zvezna vlada in sicer "v privatno razmerje" med delodajalcem in delavcem. Izpremembe, ki so se završile vsled korporacij-skega razvoja v razmerju sil med osebnim uslužbencem ali javnostjo ter".industrijalnim delodajalcem, nalagajo pač korporaciji dolžnost, da ustanovi uspešen ekvivalent za samopomoč posameznika. Toda kako izpolnjujejo korporacije to dolžnost, ve pač delavstvo iz žalostnih izkušenj. Iz vsega tega spoznamo, da ni sedanja splošna sovražnost proti korporacijam delo par neodgovornih demagogov, temveč posledica vzrokov, ki tiče globoko v narodnem in industrijalnem razvoju dežele. Ali načelno nasprotovanje proti koncentraciji industrije ostane nazadnjaško in nemore doseči uspeha.Kajti proti zakonu gospodarskega razvoja je vsaka agitacija in vsaka postavodaja brezuspešna- Kor-porcije moramo smatrati za nujni vrhunec privatno kapitalističnega gospodarstva; one predstavljajo najvišjo obliko industrijalne organizacije v sedanji družbi. In s tem napravljajo industrijo godno za prenos iz privatnega gospodarstva v splošno narodno. Delavstvo se mora. seveda braniti napadov korporacij na njegove pravice in se z organizirano močjo upirati organiziranemu izkoriščanju. Nikakor pa nima delavstvo naloge, da bi podpiralo kratkovidne zagovornike branjarskega sistema, ki silijo nazaj v nemogočo preteklost. Koncentracija industrije in trgovine je zadnja postaja privatno kapitalističnega gospodarstva. Žabjo pride socializem. Če hočemo priti do njega, moramo korakati naprej, ne nazaj. To se pravi: Korporacij nimamo odpravljati, ampak osvojiti jih mo- ramo. Deset ločenih posameznikov lahko pretepe en sam razgrajač. ,Ako je vseh deset skupaj v eni gruči, jih gotovo ne bo. g PROLE Pogoji tretje Internacionale. Sedaj, ko se bliža konvencija socialistične stranke, je prišlo zopet v ospredje vprašanje o pridruženju k III. Internacionali. Levo krilo ameriške socialistične stranke, kolikor ga je še ostalo v nji od razkola, je za brezpogojno pridruženje k moskovski Internacionali. "Centrumaši" so za pridruženje pod pogojem, da se stranki pusti avtonomijo v vseh notranjih zadevah, da bo sama določala taktiko, ki bo vodila k uspešnemu delu v ameriških razmerah. Drugi elementi so nazi-ranja, naj stranka za sedaj še ne išče stikov za nobeno pridruženje, pač pa naj deluje z vsemi silami nato, da se med vsemi prizadetimi socialističnimi strankami napravijo možnosti za organiziranje Internacionale, v kateri bodo zastopane vse stranke, ki so resnično socialistične in se bore za družabni preobrat. Diskusije o Internacionali obdržujejo tudi naši klubi in nekateri so izrekli željo, naj bi se v Prole-tarcu objavilo slovenski prevod pogojev, ki jih je izdal drugi kongres III. Internacionale. Mi smo o teh pogojih že večkrat poročali, dasiravno jih še nismo objavili v celoti. Svoje stališče o pogojih drugega kongresa smo deloma označili v 679. štev. Proletarca z dne 16. sept. 1920. Priobčili smo tudi nekaj drugih člankov, med njimi tudi dva od Morris Ilillquita, ki sta bila objavljena v 687. in 688. številki Proletarca. Tekst pogojev, ki jih je formuliral drugi kongres tretje Internacionale, smo povzeli iz newyor&kega lista "Nation," ki jih je prevel iz pariškega lista Bulletin Communiste, izdaja z dne 2. septembra, in iz berlinskega lista Freiheit z dne 25 avgusta. Pogoji III. Internacionale, izdani na njenem drugem kongresu meseca julija 1920 v Moskvi, strankam, ki se žele pridružiti tej Internacionali. "Prvi kongres komunistične Internacionale ni izdal definitivnih pogojev za pridruženje strankam, ki bi želele pristopiti k III. Internacionali. Do časa, ko se je vršil prvi kongres, so bile v večini deželah le komunistične frakcije ali pa male skupine. Drugi kongres se je zbral v drugačnih razmerah. V večina deželah so sedaj že komunistične stranke in organizacije. Stranke in skupine, ki so še do nedavnega časa spadale k II. Internacionali, se sedaj nagibajo k III. Internacionali, dasiravno še niso postale vseskozi komunistične. Druga Internacionala je zrušena. Srednje stranke in centristične skupine, zavedajoč se brezupnega položaja, se skušajo naslanjati na komunistično internacionalo, ki postaja jačja in jačja. Navzlic temu upajo obdržati dovoljno mero avtonomije, ki bi jim omogočila voditi tudi v nadalje oportunistično ali centralistično politiko. Komunistična Internacionala je postala nekaka moda. Želje vodilnih skupin cen-trumašev, da se ji pridružijo, je indirektni dokaz, da si je komunistična Internacionala pridobila simpatije velike večine zavednega delavstva po vsem svetu in postaja z vsakim dnem močnejša. Komunistična Internacionala bi se lahko postavila v nevarnost z invazijo nezanesljivih elementov, poznanih vsled svojiih polovičnih metod, ker se še niso oprostile ideologije druge Internacionale. Nadalje, v nekaterih velikih strankah (Italija, švedsko, Norveško, Jugoslavija itd.), ki imajo komunistične večine, so ostale še velike reformistične in pacifične skupine, ki samo čakajo ugodnega trenotka, da dvignejo svoje glave in prično s sabotažo proti revoluciji proletari-jata in s tem pomagajo buržvaziji in drugi Internacionali. Noben komunist ne sme pozabiti naukov, ki jih je dala ogrska sovjetska republika. Zedinjenje ogrskih komunistov z reformisti je moral ogrski proletarijat drago plačati. Raditega smatra drugi kongres komunistične Internacionale za potrebno, da precizno definira pogoje za pristop k III. Internacionali tistim strankam, ki bi se ji želele pridružiti v bodoče, in da direktive tistim strankam, ki so že pridružene III. Internacionali in jih navaja na dolžnosti, ki so jih prevzele nase. Drugi kongres komunistične Internacio- ' AREC nale je določil pogoje za včlanjenje h komunistični Internacionali, kakor sledi:— 1) Dnevna propaganda in agitacija mora imeti čisti komunistični značaj (in mora soglašati s programom in sklepi III. Internacionale). Strankino časopisje morajo urejevati odgovorni komunisti, ki so preis-kušeni v boju za proletarijat. Diktatura proletarijata ne sme biti predmet formalnim frazam, ampak propaganda zanjo mora biti taka, da bo iz faktov, ki govore zanjo, razvidno vsakemu delavcu, vojaku in kmetu, da je potrebna. V kolonah časopisja, na javnih shodih, v strokovnih unijah, v kooperativah in povsod, kjer imajo dostop pristaši tretje Internacionale, se mora buržvazijo in njene priveske, reformiste vseh baž neusmiljeno in sistematično bičati. 2) Organizacije, ki se žele pridružiti 111. Internacionali, morajo regularno in sistematično odvzemati odgovorna mesta v delavskem gibanju vsem refor-miistom in centrumašem, najsibodo ti uradi že večje ali manjše veljave (na pr., v strankinih organizacijah, v uredništvih, strokovnih organizacijah, parlamentarnih skupinah, kooperativah, v municipalnih administracijah itd.), ter jih nadomestiti z v boju pre-iskušenimi komunisti, ne da bi se pri tem obotavljali tudi v začetku, če je treba "sposobne in izkušene" oportuniste nadomestiti s člani iz vrst delavstva. 3) V deželah, kjer je proglašeno izjemno (obsedno) stanje ali. kjer so v veljavi izredni zakoni, da komunisti ne morejo vršiti svoje propagande legalnim potom, je absolutno potrebno vršiti legalno in nelegalno aktivnost. V skoro vseh deželah Evrope in Amerike prehaja razredni boj v stadij civilne vojne. V takih okolščinah se komunisti ne morejo zanašati v svojem delu na buržvazno legalnost. Njihova dolžnost vsepovsod je, da ustanove paralelno k legalnim tudi nelegalne organizacije, ki bodo v odločilnem momentu sposobne izvršiti njihovo dolžnost do revolucije. 4) Sistematična, energična propaganda se mora vršiti tudi v armadi. Komunistično jedro se mora formirati v vseh vojaških oddelkih. Večina tega dela je nelegalna, toda če se ga odkloni, je to izdajstvo napram revolucionarnim dolžnostim, in tisti, ki ga odklanjajo, nimajo mesta v 111. Internacionali. 5) Dobro premišljena, sistematična agitacija se mora voditi v okrajih po deželi. Delavski razred ne more triumfirati, ako nima na svoji strani vsaj del kmečkega delavstva (dninarje in male kmečke posestnike), in ako ne pridobi za nevtralnost vsaj del zaostalih kmečkih skupin. Komunistična aktivnost na deželi je ena najvažnejših. Voditi jo morajo v prvi vrsti mestni delavci, ki imajo stike z ljudstvom na deželi. Odkloniti to delo, ali pa ga pustiti nezanesljivim, napol reformističnim elementom, je ravno take. kakor odpovedati se proletarski revoluciji. 6) Dolžnost vsake stranke, ki hoče pripadati III. Internacionali, je pobijati ne samo patriotizem, ampak tudi nepošteni, hipokritični pacifizem ter sistematično dokazovati delavstvu, da se ne more brez revolucionarnega zrušenja kapitalizma preprečiti novih imperialističnih vojen z nobenimi mednarodnimi razsodišči, ne s propagando za razoroževanje in ne z "demokratično" reorganizacijo Lige narodov. 7) Dolžnost strank, ki žele pripadati komunistični Internacionali je priznati potrebo pretrgati vse stike s politiko reformistov in centrumašev in propagirati pretrganje teh stikov tudi med članstvom stranke. Brez tega je dosledna komunistična politika nemogoča. Komunistična Internacionala zahteva, da se nujno, brez ugovarjanja ti stiki pretrgajo v najkrajšem času. Komunistična Internacionala ne more pripustiti v svoje vrste take priznane oportuniste, kot so Tu rati, Kautskv, Hilferding, Hillquit, Longuet, Mac-Donald, Modigliami itd., da bi se imeli pravico naziva-ti člane III. Internacionale. To bi jo napravilo preveč podobno drugi Internacionali. 8) Posebno določno stališče z ozirom na kolonije in zatirane narodnosti morajo vzeti stranke tistih dežel, katerih buržvazija poseduje kolonije in zatira narodnosti. Stranke, spadajoče komunistični Internacionali, so dolžne brezobzirno razkrinkavati či- ne svojih imperialistov v kolonijah in pomagati vsakemu gibanju za emancipacijo v kolonijah, ne samo z besedami,"ampak z dejanji, da zahtevajo odstranjenje imperialistov iz kolonij, da propagirajo bratske čute med delavstvom svoje dežele do delavskega ljudstva v kolonijah in do ljudstva zatiranih narodnosti ter vršiti sistematično agitacijo med vojaštvom svojih dežel proti vsaki opresiji ljudstva v kolonijah. 9) Stranke, ki žele pripadati komunistični In-ternacionali, morajo vršiti sistematično, energično propagando v strokovnih unijah (delavski in tovarni-iki sveti), v kooperativah in v drugih organizacijah, kjer so združene mase delavcev. V notranjosti teh organizacij se morajo formirati komunistična jedra, katerih ustrajno delo bo pridobilo strokovne unije za komunizem. Njihova stalna naloga bo razkrivati izdajstva social-patrijotov in nestabilnost "centroma." Ta komunistična jedra morajo biti podrejena stranki kot celoti. 10) Dolžnost strank, spadajočih v komunistično Internacionalo, je, da so v energičnem in brezobzirnem boju proti rumeni amsterdamski Internacionali strokovnih organizacij. Na drugi strani morajo z vsemi močmi podpirati rdeče strokovne organizacije pridružene h komunistični Internacionali. 11) Dolžnost strank, ki žele pripadati tretji In-terrticionali, je. da revidirajo svoie parlamentarne skupine, da izključilo vse nezanesljive elemente, in da napravijo te skupine podložne strankini eksekutivi, ne samo v formi amnak taktično, z določbo, da mora vsak komunistični član parlamenta podrediti svoje delovanje resničnim interesom revolucionarne propagande in agitacije. 12) Periodično in ne,periodično časopisje in vsa strankina tiskarska podietia moraio biti pod popolno kontrolo strankine eksekutive, najsibo to legalno ali nelegalno. Pi'bliciiskim organom se ne sme pripustiti, da bi zlorabljali njihovo avtonomijo in sledili politiki, ki ni v popolnem soglasju s strankino politiko. 13) Stranke, spadaioče v komunistično Internacionalo, moraio biti organizirane na princiou demokratične ee'ntralizaciie. V sedanji perijodi civilne vojne more komunistična stranka vršiti svoje funkcij'* le, ako je na'ponolnHSe centralizirana, ako je v nji uvedena najstrožja disciplina in ako imajo njeni iz-vrševalni organi neograjeno avtoriteto in imajo zaupanje vsega članstva. 14) V deželah, kier delujejo komunistične stranke legalno, morajo od časa do časa trebiti iz svojih vrst malo huržvaziio in elemente posebnih interesov. 15) Stranke, ki žele pripadati komunistični Internacionali, moraio neomejeno podpirati vse sovjetske rwhlike v niihovem boiu nroti kontra-revoluciii. Nentrudiljivn morajo pronagirati med delavstvom, da odločno odk'oniio prevažali munici'o in drnTe potrebščine sovražnikom soviotskih republik: v5Ui morajo pronaenndo. bodisi legalnim ali nelojalnim ootom, med vojaštvom, poslanim nroti soviet ski m rpnublikani. lfil Stranke, ki so dosedai obdržale njihove stare social-demokratiske programe, so dolžne, da jih revidirajo brez odlasania in da izdelalo nov (program v duhu sklepov komunistično Intornac5onalo. pri lagoden posebnim razmeram niiibiovih deižel. Programi s-franV cmadniočih v komunistično Internacionalo. morajo biti notrjeni od kongresa komunistične Intorna-cionale ali na od njene ekspkutive. če strankinega programa eksnkutiva ne potrdi, ima stranka pravico apelirati nn koneres. 17) Vsi sklepi kongresa in eksekutive komunistične Internacionale so obvezni za vse stranke, ki so ji pridružene. V tej periodi akutne civilne vojne mora biti komunistična Internacionala mnoeo boli centralizirana kot na je bi'a druga. Komunistična Tnter-nacionala in njena eksekutiva mora vzeti v oVir razmere kakrSne so v raznih doželah in napraviti snloš-ne, obvezne sklepe v gotovih slučajih le, ako jih je mogoče izvesti. IS) Vse stranke .spadaioče h komunistični Internacionali. morajo premeniti svoia imena. Vsaka stranka, ki se želi pridružiti komunistični Internacio- nali, se mora imenovati "Komunistična stranka (se navede ime dežele), sekcija tretje Internacionale." Vprašanje imena ni samo stvar forme, ampak ima precejšnjo politično važnost. Komunistična Internacionala je napovedala vojno vsemu buržvaznenmi svetu in starim rmenim social-demokratskim strankam. Zelo važno je, da se delavstvu pojasni razliko med komunističnimi strankami in starimi "uradnimi" socialdemokratskimi ter socialističnimi strankami, ki so izdale prapor delavskega ljudstva. 19) Dolžnost vseh vodilnih listov komunističnih strank je objavljati vse važnejše sklepe in dokumente eksekutive komunistične Internacionale. 20) Vse stranke spadajoče h komunistični Internacionali in tiste, ki so vložile aplikacije za pristop, morajo kakor hitro mogoče, toda ne pozneje kot v teku štirih mesecev po kongresu komunistične Internacionale sklicati tzredne konvencije za pretresa-nje teh pogojev. Eksekutiva vsake stranke naj skrbi, da se njene lokalne organizacije seznani s sklepi drugega kongresa. 21) Stranke, ki žele pristopiti h komunistični Internacionali, pa niso še radikalno premenile svojih taktik, morajo aranžirati, da pred pridruženjem najmanj dve tretjine članov strankine eksekutive in ravno tako vsi drugi važnejši odbori izjavijo svoje so-glašanje in stremljenje za pristop k tretji Internacionali. Izjeme so dovoljene le v posebnih slučajih, ako vidi eksekutiva umestno, da se jih dovoli. 22) člani, ki v principu odklonijo te točke, predložene po komunistični Internacionali, se izključi iz stranke. To velja posebno še za delegate izredne strankine konvencije." ^ Troni v Evropi še niso iz mode. Listi poročajo, da se dve ameriški miljonarke, sedaj oiuožene prin-cenzinje, potegujeti za albanski prestol, lvontestan-tinji sta princezinja Anastazija, žena grškega princa, preje Mrs. William B. Leeds, in princenzinja Vlora, preje Helen Kellly, ki je bila svoječasno žena Franka J. Goulda. Ako ena ali druga v svojem prizadevanju uspe, bo to prva Američanska, ki bo dosegla "čast" kraljice. Bivša nemška cesarica Avgusta Viktorija je preminula po dolgotrajni bolezni. Časopisje je . o njeni smrti in pripravah za pogreb poročalo na dolgo in široko, poseibno ameriško. Nemško radikalno časopisje je smrt bivše cesarice omenilo le s par besedami, medtem, ko monarhistično časopisje izrablja ta slučaj za monarhistično propagando. Tudi nemška cesarica je bila namreč blaga mati svojemu ljudstvu, vsaj tako stoji zapisano v šolskih knjigah in v povestnih knjigah za mladino. Spoštujemo tudi bivše in sedanje vladarice, kot ženske in matere svojih otrok. Amipak kdor še v sedanjih časih skuša poveličevati žensko ali melškega, samo zato, ker je bil nekoč kralj ali kraljica, ne zasluži prav nobenega spoštovanja in nemški monarhisti ga prav gotovo ne zaslužijo. Nemško ljudstvo preveč trpi vsled ene "'blage" cesarice in "blagega" kajzerja in drugih nemških kraljičev. Cesarica najbrž ni kriva nesreče, ki je zadela nemško ljudstvo a zadnjo vojno. Ampak bila ie članica kaste, ki je nosila odgovornost za nemški militarizem, zato ni čudno, da jo nemško delavsko časopisje prezira celo ob hijeni Smrti. Če ni ljudstvo revolucionarno, je vse revolucionarno mišljenje voditeljev neplodno. ALIQUIPPA, PA.—Kakor povsod, kjer obstoje organizacije zavednega delavstva, tako bomo tudi v naši naselbini obhajali naš praznik, praznik prerojenja, prvi maj. Začetek slavnosti bo ob 2. popoldne. Imeli bomo med drugim predavanje o političnem položaju in diskuzijo. V teh časih izkoriščanja, boja in žrtev, ki jih mora prinašati proletarijat, ne bi smel biti noben delavec indiferenten. Sodelovanje vsakega je potrebno, kajti naše vrste potrebujejo ojačanja. Dati nam ga morete vi, delavci, ki še niste v organizaciji. Naš praznik prvi maj je naša Velika noč, ki bo enkrat tudi naše vstajenje. Družba ne bo vedno slq-nela na sistemu izkoriščanja, delavstvo ne bo vedno tako pohlevno, nezavedno trpelo, kakor trpi danes. Kaj pa ima delavec od vednega garanja? Muči se, kakor da bi vedno živel, sadove njegovega dela pa uživajo tisti, ki ne sejejo, pa vendarle žanjejo. Prvi maj je tudi praznik pomladi. Narava se prebudi in oživi. Vsa je v cvetju, polna energije, polna rasti. Kadar bo tak delavski razred, tedaj nastopi tudi proletarijatu resnična pomlad, pričetek novega življenja. Vsi smo enako ustvarjeni, po naravnih zakonih imamo vsi enako pravico do življenja; pa je vendarle nimamo, zakaj? Kaj bi bil svet brez delavskih rok? Kdo je zgradil palače, velika mesta, železnice, tovarne, kdo kaplje rude in premog, kdo gradi ladje, kdo jih vodi? Vse to vrše delavci, za odškodnino pa dobe plačo, toliko, kolikor je potrebno, da se za silo oblečejo in si kupijo hrane. Ce ne delajo, so izročeni pomanjkanju. Tisti pa, ki niso gradili vseh teh -stvari, so vendarle gospodarji, lastniki vsega bogastva. Kako dolgo bo še to trajalo? Vse dotlej, dokler bo delavstvo nezavedno. Ko bo dobilo več smisla za organizacijo, ko bo delavstvo polagalo več važnosti za socialistično izobrazbo, tedaj šele se bo pričel nagibati k zatonu kapitalistični dan. S hudičem in peklom strašijo delavce, po smrti jim obljubljajo nebesa, v katera pridejo le tisti, ki so v tej dolini solz potrpežljivi, in udano služijo svojim gospodarjem. Gospodarji in duhovniki pa se ne boje ne hudiča ne večnega pogubljenja, niti se ne brigajo za nebesa. Na zemlji si jih ustvarjajo, na račun delavcev, ki se pote pri težkih, napornih delih. Kdor ima razum, bi se moral vprašati, zakaj naj bodo samo reveži potrpežljivi, zakaj naj bodo samo reveži poslušni gospodarjem in zakaj naj velja božja beseda le tistim, ki se mučijo vse življenje za bori obstanek? Delavska armada, ki je že prišla do spoznanja, da je uredba današnje družbe krivična, je že velika. Njeno število postaja večje, kajti tudi delavec ima možgane zato, da misli, samo če hoče. Daleč je prišel človek v svojem razvoju. Tlačani nismo več niti telesni sužnji. Postali pa smo mezdni sužnji, ker moramo prodajati svojo moč tistim, ki posedujejo delovna sredstva. Tudi ta forma suženjstva mora izginiti. Samoodsebe se to ne zgodi. Kakor se je bilo treba boriti stoletja za odpravo telesne sužno-sti, kakor so morali padati kmetje v svojem boju za odpravo tlačanstva v fevdalnem sistemu, tako se morajo boriti današnji mezdni sužnji, da odpravijo zadnji suženjski sistem. Postojanke v tej borbi so socialistične organizacije. Tudi na Aliquippi jo imamo. Ko je bil ustanovl-ljen tukajšnji socialistični klub, je vanj pristopilo tudi nekaj takih, ki so mislili, da je to kak zabavni klub, kjer se bo dobila tudi pijača. Ker tega ni bilo, so odstopili, češ, kaj čem biti v taki organizaciji, če mi pa nič ne hasne, plačati pa je le treba vsaki mesec 35c. Jaz ne zamerim takim ljudem. Oni rabijo take argumente, ker se še ne zavedajo važnosti, ki jo ima organizacija. Kapitalisti se tega zavedajo, zato je ves sedanji sistem ena velikanska organizacija, katere namen je držati delavstvo k tlom. Proti organizaciji se more voditi boj le z organizacijo treznih ljudi s treznimi cilji. _ . Delavec, čitaj dober socialistični list. Postani Clan socialistične organizacije in bodi njen aktiven bojevnik, ne pa samo rezervist. Uči se, da boš sposoben u-čiti druge. - Apeliram, da se vsi, ki čutite z nami, pridružite praznovanju prvega maja, ki je praznik vsega zavednega delavstva v vseh deželah sveta. Bodimo ponosni, da"smo mi tisti, ki ustvarjamo, četudi sedaj še za druge, ki ne ustvarjajo, ampak le uživajo. Delajmo, da pride nekoč dan, ko bomo ustvarjali zase, za vse enako, da bomo res imeli vsi enake pravice do življenja in bogastva. Takrat bo prvi majnik praznik, ki se ga bo praznovalo vse drugače kakor sedaj; kajti na svetu bo le en razred, oziroma sploh ne bo razredov. Nič več ne bo provokaterjev, vojaštva in ječ, ne policajev, ki bi nabijali s svojimi količki po glavah delavcev. Prvi majnik je znamenje našega vstajenja! Jack Kotar, tajnik kluba št. 289 J. S. Z. GREENSBURG, PA.—Tu smo po svojih močeh pomagali akciji za oprostitev političnih jetnikov, med katerimi se še vedno nahaja tudi sodnig E. V. Debs. Svota, ki smo jo nabrali v ta fond, je bila poslana gl. stanu socialistične stranke v Chicago. Nabiralci so bili Florijan Avsec, (nabral $15.05) in Martin Jordan, (nabral $11.25). NA DELC ZA NABIRANJE NAROČNIKOV "PROLETARCU". Delavske razmere v Ameriki so slabe. Na sto in sto tisoče ljudi je brez zaslužka. V nekaterih slovenskih naselbinah so skoro vsi naši rojaki brez dela. V takih razmerah ni lahko agitirati za socialistične lisle, kajti vsakdo se izgovarja, "da je brez delaj' Kadar delajo, so pa dobri izgovori, "nimam časa za či-tanje," "imam že sedaj preveč listov," "morda pozne je, ko bom imel več časa" itd. Od kar imamo socialistično gibanje, se delavstvo poslužuje takih izgovorov — sebi v škodo. Kako vse drugače bi bila urejena družba, ako bi delavstvo naročalo socialistično časopisje v tolikem številu, kakor naroča sedaj kapitalistične liste. Iz njih se ne more nihče naučiti socialističnih navkov, zato tudi ne pozna vzrokov brezposelnosti, izkoriščanja in zatiranja. Imamo med nami celo delavce, ki z nekakim zadovoljstvom povdarjajo, da Proletarec ni tako razširjen, kakor so nekateri drugi slovenski listi. Krivda zato leži na delavstvu, ker ne agitira za ta list v tisti meri, kot bi moralo. V objavah števila poslanih naročnin za Proletarca opazite le majhno število aktivnih agitatorjev za nabiranje naročnikov Proletarcu. To šte-vilo se mora zvišati in to sodrugi, naj bo vaša naloga. Za zastopnika Proletarca sta se priglasila Josejih Koenig iz San Francisca, California, in Joseph Anton-čič iz Gilberta, Minnesota. Skoro v vsako naselbino prihaja po nekaj izvodov Proletarca. V nekatere bi ga lahko prihajalo mnogo več, ako bi se eden ali dragi naših somišljenikov zavzel, da bi pridobil Proletarcu nekaj novih naročnikov. Proletarec je revija, s kakršno se ne morejo ponašati niti sodrugi v Sloveniji, kajti za ta denar ne dobite nikjer tednika s tako izbranim gradivom, kot ga ima Proletarec. Ta list ni napolnjen s psovkami in članki, ki bi poneumnjevali ljudstvo. Proletarec je agitatoričen list za socialistično propagando in vzgojevalen ob enem. Uprava lista se bo potrudila, da ga v bodoče še bolj izboljša in po možnosti poveča. V tem letu snio za nekaj strani povečali že več izdaj, toda gradiva imamo toliko da bi morali list povečati še za precej več strani. To nam bo o-~n-iiVrio, če naši sodrugi in somišljeniki store svojo dolžnost i tem, da pridobe listu zadostno število novih naročnikov. Kakor je nam omogočeno izdati majsko izdajo v povečani obliki in ilustrirano vsled tega, ker ima veliko cirkulacijo in dosti oglasov, tako bi lahko izdali vsako številko Proletarca v enakem obsegu kot ga ima majska izdaja, ako bi imeli iste dohodke za vsako izdajo. Nekaj tisoč novih naročnikov bi pripomoglo, da bi imelo slovensko delavstvo revijo, na katero bi bilo lahko ponosno. To se da izvesti, samo ako hočemo delati. Sodrugi, na delo torej! Kooperi-rajmo drug z drugim, da postane tudi naše glasilo razširjen lik med vsem jugoslovanskim delavstvom v Ze-dinjenih državah.— Upravništvo. NESPORAZUMI MED ČLANI V KLUBIH. Mnogokrat se dogodi, da nastanejo med člani naših klubov nesporazumljenja, ki vodijo večkrat v o-sebno-sti. Potem so zamere in tem slede odstopi. Nihče ne more pričakovati, da bodo vsi ljudje ene organizacije vedno enakega mnenja v vprašanjih in zadevah, ki so na razpravi pri sejah. Diskuzije pa so lahko stvarne in tisti, ki se jih udeležujejo, bi morali v prvi vrsti paziti, da ne govore ničesar takega, kar bi bilo žaljivo za tiste, s katerimi se razpravlja, žal, da se mnogi ne morejo kontrolirati, pa postanejo osebni, kar pa ne ostane samo v klubovih sejah, ampak se mržnje prenaša izven sej na javne priredbe in druge lokale, kjer prizadeti iščejo prilike za nadaljne spore, ki izhajajo iz osebnosti. Dobili smo iz par krajev pritožbe, češ, "jaz ne morem biti več aktiven v klubu, ke me je ta in ta napadel, dasiravno sem za stvar več defloval nego on." Nekdo je celo odpovedal list, ker se mu je zaradi nam neznanega vzroka zamerilo število članov pri klubu, v katerega je pripadal. Intelegentni ljudje se na sejah tudi »porečejo in debate so mnogokrat burne. To pa še ne pomeni, da se morajo vsled gotovih nesoglašanj mnziti med seboj. Mi vsi smo ljudje in vsaka glava ima svoje misli. Kar nas je socialistov, smo socialisti zato, ker hočemo odpraviti sedanji družabni sistem in ga nadomestiti s socializmom. Kot taki moramo delati skupaj, zato moramo organizacijo. Kadar v kaki zadevi ne soglašamo, se moramo ali sporazumeti, ali pa se podvreči volji večine, ako smatramo, da ima poštene namene in da njeni sklepi ne bodo škodljivi organizaciji in socialističnemu delu. Osebnih prepirov se torej čisto lahko izognemo. Vsak klub potrebuje vse.»moči, ki so že v organizaciji in treba je delati, da sC pridobi tudi tiste, ki so še izven nje. Vsakemu sodrugu naj bo prva dolžnost služiti organizaciji in ji koristiti. Ako s tem ali onim ne soglaša, zato še ni treba izstopati iz kluba. Kje na svetu pa se imajo vsi ljudje radi? Če že ni med vsemi prijateljstva, s tem ni rečeno, da morajo biti mesto tega sovraštva. Kot sodrog lahko delam z vsakim sod ru go m, tudi če mi ta ali oni osebno ni simpatičen. Ako ni moj osebni prijatelj, ga tudi ne smatram, da je moj osebni sovražnik. Naj nihče ne daje povodov za osebne mržnje, pa bo več prijateljstva, kakor ga je. Pustimo kavsanje nezavednim delavcem, klerikalcem, ki ne znajo drugega, kakor opravljati, se prepirati ter tožiti drug drugega "fajmoštru" in bosom. PRVOMAJSKA SLAVNOST V CHICAGI. Okrajna socialistična organizacija v Chicagi je dobila od občinskih organov dovoljenje za prireditev velike slavno«t s pohodom na mednarodni delavski praznik 1. maja. čikaški sodrugi imajo pripravljalna dela v polnem teku, da organizirajo največji pohod delavstva, kar jih je še videlo to mesto. Ako bodo unije storile svoje, se bo slavnostnega pohoda udeležilo nad sto tisoč oseb. Točno ob eni se prične pohod, spremljan s šte-nimi godbami, z zbirališča na Blue Island Ave. in W. 12th St. (Roosevelt Rd.) Sprevod se bo pomikal vzhodno po Roosevelt Rd. do Wabash Ave. in potem po Wabash Ave. do Kolizejuma, kjer bo velikanski shod, na katerem nastopijo G. R. Kirkpatrick, Charney Vla- dek, upravnik židovskega socialističnega dnevnika v New Yorku in član mewyorSkega občinskega sveta, Daniel W. Iloan, soc. župan mesta Milwaukee, Oscar Ameringer, Seymour Stedman in drugi. V KoMzejumu je okoli 16,000 sedežev in je. največja zborovalna dvorana v Chicagi. Na programu bodo tudi .koncertne točke; nastopili bodo znameniti umetniki, kot Frances Pepperte, Richard Czerwonky in več drugih. Godbene točke pri koncertnem programu bo izvajal socialistični simfonični orkester. To je popoldanski program. Velikanska dvorana Kolizejuma pa je najeta tudi za zvečer. Pri večernem programu bo nastopil znameniti balet Elizabete Friedman, ki bo proizvajal majiske in pomladne plese, nadalje ruske, egipčanske in orientalske plese. Ta balet bo vpnizoril tudi živo sliko o prebuditvi življenja v spomladi. Nadalje bo na sporedu ples, pevske točke, igre itd. Čisti dobiČefe vse priredile je namenjen fondu za ustanovitev delavskega dnevnika v Chicagi. - članstvo slovenskega socialističnega kluba št. 1, J. S. Z., se korporativno udeleži te prvomajske slavno-sti. Naše zbirališče bo na Blue Island Ave. in W. Roosevelt Rd. ob 12:30 popoldne: Tu se pridružimo pohodu in odkorakamo v Kolizejum. Apeliramo na članstvo ostalih dveh čikaških klubov JSZ. (Pullman in North Side), da se udeleži te slavnosti. Ker pade letošnji 1. maj na nedeljo, je dana s; terška 5ikriear;;n razšla na konvpnciio. da bi slišala, kako bodo el. o-tbonv-ki da'ali "odfovor" radijiub kf>r.itarstva, in kako Wo "talali". Br. Dem«har iz Milwaukee m" je precej dobro poiasnil zadevo slabe strani /družitve -s Sv. Barbaro, in imam, da bo šp več Demshnriev. ki mu bodo dali pojasnila, kar se tiče pronada Zveze in urpostan-ka. ki ga bo dobil list ProMarec. ^ai bo a* »d p te«a le brpz skrbi: mogoče bo t"di za škrfcarilo Vai osta-lo?! Prepričan sem, da bi .bila v očph urednika G. N. SDPZ. najboljša islov. organizacija. ako hi ta šmenfani gl. odbor odobril vsak rač"n. ki ru-idp iz New Vorka za bivše glasilo, ki bi hotelo biti kralfpvsko plačano, ne oziraje sp na tozadevno rwodbo. Ča«i so minili, ko je imela škricama novsod glavno besp>do; bolje bi bilo za ni o, da se drži svoiega šifkartaškeffa bi?nisa, orVanizaciie pa naj pust! Pri mir" da «p razvjiain no volii članstva, ki je ,po mnogih letih prakse dovolj izkušeno, da jih zna voditi v mpjab zakona ;n v napredku. kot na ljudje, ki bi radi v kalnem ribarili za zasebni dobiček. Z bratskim nozdravom in na veselo svidenje dne 2. Maja 1921, v Johnstown, Pa. Andrew Vidrich, pom. gt. tajnik. LITTLE F\LLS. N. Y. •— Ker ie konvencija naSe dične iednote že nred d"rmi, ji želi t"di naša postaja nekoliko pomagati k bolišemu napredku. želia društva Združeni Slovenci, št. 121 je, da naša iednota ostane le oodoorna: vmešavanje v ver sko ali politično prepričanje naj izostane. Zelo dobro in koristno bi b;k>. če se zdmUme s kako večjo, toda le slovansko jednoto. V tem slučaju naj bi se vpoštevala le SNPJ. Glasilo naše jednote nai bo dnevnik. na katerega pa se moraio naročiti vsi člani in članice. Za pogrebne stroške naj se dovoli vpčia svota. kajti sedanja ne zadostuje. Isto velja za odškodnine v slučaiu operacijskih stroškov. članom otroškega oddelka naj se da možnost, ka dar doDol.nijo 18. leto. da lahko prestopilo v odrasli oddelfk brez zdravniške preiskave in se jih zavaruje za $500 posmrtnine. Izvoljen je bil tudi sledeči odbor, ki podaja po končanih diskuzijah sledeče nasvete: Pravila, stran 18: Naj ostane točka, ki določa, da se gl. odbornikom irt delegatom plačajo dnevnice in vožnji stroški iz Zvezine blagajne. Stran 20: "Drugi pomožni tajnik" naj se črta. Stran 22, točka 3: "Podpisuje zvezine šestmesečne in celoletne račune ter je za vse odgovoren." Stran 25: "Prvi pomožni tajnik prevzame mesto gl. tajnika v slučaju bolezni ali smrti ter ima iste b's veznosti in njegovo plačo." Stran 27: Pomožni blagajnik prevzame mesto glavnega v slučaju bolezni ali smrti; ima njegovo plačo in iste dolžnosti. Glasilo se more odstaviti le potom