36kritikada šele celovito branje zakona, umeščenega v celovit pravni red, in sicer bran- je z uporabo vseh uveljavljenih metod razlage. Ena izmed najpomembnejših metod razlage je razlaga po namenu (teleološka razlaga). Zasnova ZVKD-1 se prav takšnemu načinu branja tudi dobro prilega. Namen zakonodajalca običajno najbolje osvetljujejo pravna načela. ZVKD-1 nam tako že v 1. členu (katerega nadpis je: namen zakona) približa pojem dediščine. Ta pravi, da so dediščina dobrine iz preteklosti, ki jih državljani in državljanke opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vpli- vanja med ljudmi in prostorom skozi čas. Že zgolj ta abstrakten opis nam nazorno pokaže, da predmet varstva niso zgolj ozko pojmovani objekti, marveč so predmet varstva v resnici vrednote, ki jih takšno arhitekturno delo, umeščeno v konkreten prostor, odraža. Kaj to pomeni za obseg varstva, je odvisno od narave osrednjega spomenika. V mnogih primerih bo morda zadoščalo ozko varstvo (npr. umetniške skulpture, ki s prostorom ni povezana v tako bistveni meri, da bi posegi v okolico vplivali na srž njenega izraza). To je seveda odvisno od vsakega konkretnega primera. Vrednote spomenika, ki ga poznamo kot Plečnikove tržnice, presegajo pomen, ob katerem bi zadoščala zaščita, ki se konča tam, kjer se zaključijo Plečnikove kolonade. Gre za namensko arhitekturo, ki na prav specifičen način zaznamuje življenje na celotnem območju tržnice. Bistvo tega pros- tora in s tem obenem tudi bistvo vrednot, ki jih spomenik izraža, presega pomen gole blagovno tržne menjave, kakršna se vrši v številnih nakupoval- nih središčih. Prav to, kar osrednjo ljubljansko tržnico tako zelo razlikuje od ostalih množičnih nakupovališč, je tista vsebina, ki jo na abstraktni ravni opisuje prej citirani 1. člen ZVKD-1. To so vrednote starega mestnega jedra, vrhunske arhitekture umeščene vanj, pristnega tržnega nakupovanja, na katerega tradicijo se navezuje vsakodnevno (še posebej pa sobotno) tržno obredje. Skrb za navedene vrednote terja zaščito pred močjo globalizaci- jske in potrošniške unifikacije, katere plod ni le zunanji videz nakupovalnih središč, marveč tudi način njihovega obiskovanja. ZVKD-1 zato državi nalaga celostno varstvo dediščine. Se pravi varstvo vrednot, ki jih spomenik izraža, varstvo tistega, kar je vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom (3. alinea prvega odstavka 11. člena ZVKD-1). Zakon tudi večkrat izrecno govori o celostnem varstvu (najprej v uvodnem delu – drugi odstavek 2. člena ZVKD-1). Pojem celostnega ohranjanja tudi posebej opre- deli v 5. točki prvega odstavka 3. člena ZVKD-1. Celostno ohranjanje je sklop ukrepov, s katerimi se zagotavljajo nadaljnji obstoj in obogatitev dediščine, njeno vzdrževanje, obnova, prenova in oživljanje. V 13. členu predvideva, da mora akt o razglasitvi spomenika državnega pomena med drugim vsebo- vati opis vrednot, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik, varstveni režim spomenika in vplivno območje, kadar je to zaradi zagotavljanja prostorske celovitosti spomenika potrebno. Vplivno območje (44. točka 3. člena ZVKD- 1) pa je širša okolica nepremičnega spomenika ali dediščine, ki je določena z zgodovinskega, funkcionalnega, prostorskega, simbolnega in socialnega vidika in znotraj katere morajo biti posegi v prostor in dejavnost prilagojeni celostnemu ohranjanju dediščine. 3. Ob vsem povedanem, za odgovor, da so predmet zaščite vrednote, ki jih posamezen objekt odraža, ne pa zgolj objekt sam, celo pozitivističnega doje- manja prava ni treba preseči. Zadošča že zgolj to, da ta pravni pozitivizem ni vulgaren in interesno apologetski. Zaradi vrednot, ki jih izraža Plečnikova namenska arhitektura, zaradi izročila, ki nam ga živa dediščina na tem območju ponuja, zaradi mestne biti in življenja, ki se je tu ohranilo in nadalje stkalo, je potrebno kot kulturni spomenik državnega pomena zaščititi celotno območje ljubljanske tržnice. Iz istega razloga pa se garaž pod tem območjem ne bi smelo graditi, kajti na ta način bi bila v živo kulturno in etnološko izročilo zasejana logika na- kupovalnega središča. Opombe1 Uradni list RS, št 16/2008; v nadaljevanju ZVKD-1Opredelitev predmeta kulturnovarstvene zaščite - povzetekTemeljni nesporazum ob vprašanju gradnje garaže pod ljubljansko tržnico se kaže v vprašanju, kaj je predmet kulturnovarstvene zaščite. Pri tem se soočata vulgarno pozitivističen pravni koncept, ki gradi na predpostavki, da je predmet kulturnovarstvene zaščite zgolj arhitekturni objekt ter koncept, ki pravo vidi kot živ sistem, v katerem je treba vselej uporabiti celovit sistem uveljavljenih metod razlage pravnih besedil. Ena izmed temeljnih metod ra- zlage je razlaga po namenu (teleološka razlaga). Tam nam nazorno pokaže, da so v resnici predmet varstva vrednote, ki jih takšno arhitekturno delo, umeščeno v konkreten prostor, odraža. Od tega, kakšna je vsebina teh vred- not, je odvisno tudi, kakšna je potrebna narava zaščite.V vsakem primeru mora biti ta celostna. V konkretnem primeru (ljubljanska tržnica) te presega- jo pomen, ob katerem bi zadoščala zaščita, ki se konča tam, kjer se zaključijo Plečnikove kolonade. Gre za namensko arhitekturo, ki na prav specifičen način zaznamuje življenje na celotnem območju tržnice. Bistvo tega prostora in s tem obenem tudi bistvo vrednot, ki jih spomenik izraža, presega pomen gole blagovno tržne menjave, kakršna se vrši v številnih nakupovalnih središčih. Prav to, kar osrednjo ljubljansko tržnice tako zelo razlikuje od osta- lih množičnih nakupovališč, je tista vsebina, ki jo na abstraktni ravni opisuje 1. člen ZVKD-1. To so vrednote starega mestnega jedra, vrhunske arhitek- ture umeščene vanj, pristnega tržnega nakupovanja, na katerega tradicijo se navezuje vsakodnevno (še posebej pa sobotno) tržno obredje. Skrb za navedene vrednote terja zaščito pred močjo globalizacijske in potrošniške unifikacije, katere plod ni le zunanji videz nakupovalnih središč, marveč tudi način njihovega obiskovanja. primer tržnica gre naprej kot »živilski trg«? miha jazbinšekPričujoči prispevek služi predstavitvi, koliko političnih in strokovnih naporov se izgubi na stranpoteh ljubljanske urbanistike, tačas ko je potrebno tako malo znanja, časa in urbanističnega creda za njeno učinkovitost. Prispevek uporablja upravno terminologijo, ki je, seveda, bralcem AB poklicno zelo »domača«. Centralni ljubljanski živilski trg, ustaljena entiteta vredna varstva? Da je centralni ljubljanski živilski trg specifična dediščinska entiteta po sebi in je zato njeno varstvo v javno korist v skladu z njenim kulturnim, vzgojnim, 36kritikada šele celovito branje zakona, umeščenega v celovit pravni red, in sicer bran- je z uporabo vseh uveljavljenih metod razlage. Ena izmed najpomembnejših metod razlage je razlaga po namenu (teleološka razlaga). Zasnova ZVKD-1 se prav takšnemu načinu branja tudi dobro prilega. Namen zakonodajalca običajno najbolje osvetljujejo pravna načela. ZVKD-1 nam tako že v 1. členu (katerega nadpis je: namen zakona) približa pojem dediščine. Ta pravi, da so dediščina dobrine iz preteklosti, ki jih državljani in državljanke opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vpli- vanja med ljudmi in prostorom skozi čas. Že zgolj ta abstrakten opis nam nazorno pokaže, da predmet varstva niso zgolj ozko pojmovani objekti, marveč so predmet varstva v resnici vrednote, ki jih takšno arhitekturno delo, umeščeno v konkreten prostor, odraža. Kaj to pomeni za obseg varstva, je odvisno od narave osrednjega spomenika. V mnogih primerih bo morda zadoščalo ozko varstvo (npr. umetniške skulpture, ki s prostorom ni povezana v tako bistveni meri, da bi posegi v okolico vplivali na srž njenega izraza). To je seveda odvisno od vsakega konkretnega primera. Vrednote spomenika, ki ga poznamo kot Plečnikove tržnice, presegajo pomen, ob katerem bi zadoščala zaščita, ki se konča tam, kjer se zaključijo Plečnikove kolonade. Gre za namensko arhitekturo, ki na prav specifičen način zaznamuje življenje na celotnem območju tržnice. Bistvo tega pros- tora in s tem obenem tudi bistvo vrednot, ki jih spomenik izraža, presega pomen gole blagovno tržne menjave, kakršna se vrši v številnih nakupoval- nih središčih. Prav to, kar osrednjo ljubljansko tržnico tako zelo razlikuje od ostalih množičnih nakupovališč, je tista vsebina, ki jo na abstraktni ravni opisuje prej citirani 1. člen ZVKD-1. To so vrednote starega mestnega jedra, vrhunske arhitekture umeščene vanj, pristnega tržnega nakupovanja, na katerega tradicijo se navezuje vsakodnevno (še posebej pa sobotno) tržno obredje. Skrb za navedene vrednote terja zaščito pred močjo globalizaci- jske in potrošniške unifikacije, katere plod ni le zunanji videz nakupovalnih središč, marveč tudi način njihovega obiskovanja. ZVKD-1 zato državi nalaga celostno varstvo dediščine. Se pravi varstvo vrednot, ki jih spomenik izraža, varstvo tistega, kar je vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom (3. alinea prvega odstavka 11. člena ZVKD-1). Zakon tudi večkrat izrecno govori o celostnem varstvu (najprej v uvodnem delu – drugi odstavek 2. člena ZVKD-1). Pojem celostnega ohranjanja tudi posebej opre- deli v 5. točki prvega odstavka 3. člena ZVKD-1. Celostno ohranjanje je sklop ukrepov, s katerimi se zagotavljajo nadaljnji obstoj in obogatitev dediščine, njeno vzdrževanje, obnova, prenova in oživljanje. V 13. členu predvideva, da mora akt o razglasitvi spomenika državnega pomena med drugim vsebo- vati opis vrednot, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik, varstveni režim spomenika in vplivno območje, kadar je to zaradi zagotavljanja prostorske celovitosti spomenika potrebno. Vplivno območje (44. točka 3. člena ZVKD- 1) pa je širša okolica nepremičnega spomenika ali dediščine, ki je določena z zgodovinskega, funkcionalnega, prostorskega, simbolnega in socialnega vidika in znotraj katere morajo biti posegi v prostor in dejavnost prilagojeni celostnemu ohranjanju dediščine. 3. Ob vsem povedanem, za odgovor, da so predmet zaščite vrednote, ki jih posamezen objekt odraža, ne pa zgolj objekt sam, celo pozitivističnega doje- manja prava ni treba preseči. Zadošča že zgolj to, da ta pravni pozitivizem ni vulgaren in interesno apologetski. Zaradi vrednot, ki jih izraža Plečnikova namenska arhitektura, zaradi izročila, ki nam ga živa dediščina na tem območju ponuja, zaradi mestne biti in življenja, ki se je tu ohranilo in nadalje stkalo, je potrebno kot kulturni spomenik državnega pomena zaščititi celotno območje ljubljanske tržnice. Iz istega razloga pa se garaž pod tem območjem ne bi smelo graditi, kajti na ta način bi bila v živo kulturno in etnološko izročilo zasejana logika na- kupovalnega središča. Opombe1 Uradni list RS, št 16/2008; v nadaljevanju ZVKD-1Opredelitev predmeta kulturnovarstvene zaščite - povzetekTemeljni nesporazum ob vprašanju gradnje garaže pod ljubljansko tržnico se kaže v vprašanju, kaj je predmet kulturnovarstvene zaščite. Pri tem se soočata vulgarno pozitivističen pravni koncept, ki gradi na predpostavki, da je predmet kulturnovarstvene zaščite zgolj arhitekturni objekt ter koncept, ki pravo vidi kot živ sistem, v katerem je treba vselej uporabiti celovit sistem uveljavljenih metod razlage pravnih besedil. Ena izmed temeljnih metod ra- zlage je razlaga po namenu (teleološka razlaga). Tam nam nazorno pokaže, da so v resnici predmet varstva vrednote, ki jih takšno arhitekturno delo, umeščeno v konkreten prostor, odraža. Od tega, kakšna je vsebina teh vred- not, je odvisno tudi, kakšna je potrebna narava zaščite.V vsakem primeru mora biti ta celostna. V konkretnem primeru (ljubljanska tržnica) te presega- jo pomen, ob katerem bi zadoščala zaščita, ki se konča tam, kjer se zaključijo Plečnikove kolonade. Gre za namensko arhitekturo, ki na prav specifičen način zaznamuje življenje na celotnem območju tržnice. Bistvo tega prostora in s tem obenem tudi bistvo vrednot, ki jih spomenik izraža, presega pomen gole blagovno tržne menjave, kakršna se vrši v številnih nakupovalnih središčih. Prav to, kar osrednjo ljubljansko tržnice tako zelo razlikuje od osta- lih množičnih nakupovališč, je tista vsebina, ki jo na abstraktni ravni opisuje 1. člen ZVKD-1. To so vrednote starega mestnega jedra, vrhunske arhitek- ture umeščene vanj, pristnega tržnega nakupovanja, na katerega tradicijo se navezuje vsakodnevno (še posebej pa sobotno) tržno obredje. Skrb za navedene vrednote terja zaščito pred močjo globalizacijske in potrošniške unifikacije, katere plod ni le zunanji videz nakupovalnih središč, marveč tudi način njihovega obiskovanja. primer tržnica gre naprej kot »živilski trg«? miha jazbinšekPričujoči prispevek služi predstavitvi, koliko političnih in strokovnih naporov se izgubi na stranpoteh ljubljanske urbanistike, tačas ko je potrebno tako malo znanja, časa in urbanističnega creda za njeno učinkovitost. Prispevek uporablja upravno terminologijo, ki je, seveda, bralcem AB poklicno zelo »domača«. Centralni ljubljanski živilski trg, ustaljena entiteta vredna varstva? Da je centralni ljubljanski živilski trg specifična dediščinska entiteta po sebi in je zato njeno varstvo v javno korist v skladu z njenim kulturnim, vzgojnim, projekti tržnica projekti tržnica projekti tržnica 40kritikavozno in uporabno stanje« z asfaltiranjem celotne širine pločnika ali kolesar- ske steze in asfaltiranjem obeh voznih pasov v celotni širini«. Za nameček pa je županov mestni oddelek iz naslova upravnega sprenevedanja za v bodoče zagrozil tako Energetiki d.o.o. kot KPL, d.d. za primer neizvajanja določil in obveznosti tega dovoljenja z dodatnimi zagotovili in z neizdajo podobnih dovoljenj tudi na drugih lokacijah v MOL. Živi bili pa videli! Legalizacija prometne zapore in »prekopavanj« naj bi se opravila z gradbe- nim dovoljenjem (ki je predpogoj izdaje dovoljenja za prometno zaporo in prekop in ne obratno), le-to pa je bilo izdano s strani Upravne enote Ljublja- na, Izpostava Center, šele 21. 7. 2009, ki tudi samo predstavlja vrhunski pri- merek upravnega klientelizma. Gradbeno dovoljenje št. 351-1168/2009-19, ki na današnji dan še ni dokončno, pravnomočno in izvršljivo je bilo izdano investitorjem MOL, Elektru Ljubljana, Energetiki Ljubljana, JP Vo-Ki, Teleko- mu Slovenije za rekonstrukcijo komunalne infrastrukture na Ciril Metodo- vem trgu in Kopitarjevi ulici (tržnica 1. faza) skladno s PGD, ki ga sestavljajo vodilna mapa in načrti elektrokabelske kanalizacije, kanalizacije za odpadno vodo, kanalizacije za padavinsko vodo, vodovoda, javne razsvetljave, SN in NN električnih vodov, semaforizacije, plinovodnega omrežja, vročevodnega omrežja in telekomunikacij. Seveda gre za »rekonstrukcijo« infrastrukture (spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta, s katerimi se bistve- no ne spremeni velikost in zmogljivost) dejansko le kot posledico nove inve- sticije ločenih kanalizacijskih sistemov na premajhni površini obremenjeni z meteorskimi vodami in brez ločenega izteka, za nov potraten mikrolokacijski »koncept« na desnem bregu Ljubljanice, ki ga ni zaslediti v prostorskih aktih za to območje. Za nameček se gradbeno dovoljenje utemeljuje tudi z zgor- njo obvezno razlago, na Kopitarjevi in Ciril Metodovem trgu do Poljanske pa ni ne »podzemni javnih parkirišč« ne »cestnega mostu«. Gre za popolni fiasko z vidika etapnosti gradnje vezane na predhodne arhe- ološke raziskave. Ključnih različic gradnje meteorne kanalizacije na račun po- škodovanja arheoloških ostalin ni zaslediti ne v kulturnovarstvenih pogojih za PGD ne v kulturnovarstvenem soglasju k PGD ne v gradbenem dovoljenju, katerega sestavina je PGD. V funkcionalni enoti CT6/1 (Ciril Metodov trg) se kanalizacija ne gradi, arheološke ostaline pa so po 9. členu Odloka »sprošče- ne arheoloških spomeniško-varstvenih pogojev«, v enoti CT50/1 in CT 31/2 (Kopitarjeva ulica) se gradi nova globinska ločena kanalizacija, ostaline pa so na predmestnem območju ob robu vodnega jarka srednjeveškega me- stnega obzidja s potencialom posameznih starejših ostalin a le parcialnih, na vmesni potezi oz. enotah CT6/2 (Vodnikov trg) in CT6/3 (Krekov trg) pa se grobo gradi le lokalna ločena kanalizacija predvsem za prestrezanje pa- davinskih voda s Študentske ulice in Krekovega trga (kar je sicer že urejeno), arheološke ostaline pa imajo potencial za »visoko ovrednoteno arheološko dediščino – kontrolni blok v skladu s priporočili UNESCA«. Očitno gre za županovo predstavo o »etapnosti«, ki prehiteva potrebne raziskovalne korake in vrednotenja na škodo arheološke dediščine z orga- niziranim prekopavanjem na cestah v lasti občine pred izdajo gradbenega dovoljenja in z organiziranim poškodovanjem arheološkega spomenika na lokaciji Samostanskih vrat in Srednjeveškega obzidja v okviru gradbenega dovoljenja, vse v tej nesmiselni psihološki garažni vojni. Upravni »dogovorni« klientelizem, injiciran s strani P. U. Z. d.o.o., Podjetje za urejanje zemljišč, ima na lokaciji Vodnikovega in Ciril Metodovega trga začetni korak v kulturno- varstvenih pogojih z dne 31. 3. 2009, češ, »v primeru arheoloških najdb bo potrebno izvesti zaščitni arheološki poseg«, saj je neverjetno, da javni zavod nima vpogleda, kaj bo na lokaciji najdeno, in da se izogiba določitvi pred- hodne raziskave, temveč prepušča zaščito šele fazi, ko bodo gradbena dela že potekala. Drugi korak je na tej osnovi izdano bianco kulturnovarstveno soglasje z dne 5. 6. 2009, kjer se namesto izreka pogoja predhodnosti le obrazlaga, da »se izda soglasje k predvideni obnovi ob upoštevanju pogoja, da bo trasa predhodno arheološko raziskana«. Tega pogoja seveda nista upoštevala ne UEL ne izvajalec. To soglasje ima dimenzijo zlorabe uradnega položaja, saj ZVKDS ni izhajal tudi iz dne 8. 5. 2009 istemu investitorju za isto Določba, da se dopušča gradnjo nadzemnih parkirišč (seveda tudi podze- mnih, ha, ha?) in cestnih mostov (mar ne le modernih podrejenih peš brvi?) čez državno reko (površino primarne rabe!), ki so vsaka zase zahtevna inve- sticija po sebi, uvrščajo med »neobhodno komunalno opremo« (plačano iz čigavega že komunalnega prispevka?), je namenjena novi zlorabi finančne funkcije mestnih javnih podjetij, upravno-lastninske funkcije Agencije RS za okolje, upravne funkcije Zavoda za varstvo kulturne dediščine in upravne funkcije Upravne enote Ljubljana. Ali se namesto finančne kompenzacije z dopolnitvami Zakona o glavnem mestu Slovenije, ki se, logično, odmika, po posameznih resorjih, predvsem na Ministrstvu za okolje in Ministrstvu za kul- turo, za »županove projekte« dogovarja o uvedbi nadomestnega upravnega klientelizma? Oškodovanje javnega podjetja na lokaciji2. 7. 2009 je Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet Mestne občine Ljubljana izdal »Dovoljenje za popolno in delno zaporo ter prekop javnih prometnih površin v Ljubljani, št. 3711-251/2009«. Dovoljenje je izdano inve- stitorju Energetiki Ljubljana, d.o.o. oz. izvajalcu KPL za 3. faze: 1. faza, popolna zapora obeh uvozov v območju Tržnice se je iztekla 6. 7. 2009; 2. faza, popolna zapora Adamič Lundrovega nabrežja (za kar sploh ni bilo zaprošeno) se je iztekla 15. 7. 2009; 3. faza, zapore Kopitarjeve, Predora in Ciril Metodovega in Vodnikovega trga se je iztekla 31. 8. 2009. To zaporo je JP LPT zlorabil za to, da so v mesecu juliju porušili najprej na črno, a pozneje legalizirane parkiriščne objekte in naprave izpred dveh let. Kljub organizacijskim možnostim se ne opravlja več nobena od dve leti nazaj vzpostavljenih in propagiranih »propulzivnih« funkcij JP LTP na tem prostoru, vključno s parkiranjem čez vikend za oživitev mestnega jedra, tržnično funk- cijo pa se slabi. Na zaprosilo za informacijo javnega značaja, na osnovi katerih upravnih ali poslovodnih aktov MOL ali JP LPT se ne izvaja parkiranje na Ada- mič Lundrovem nabrežju, Mačkovi in Ciril Metodovem trgu se je izkazalo, da samo na podlagi citiranega dovoljenja za zaporo in prekopavanje. Dejansko pa se še naprej izvaja popolna zapora uvoza in Adamič Lundrovega nabrežja, Pogačarjevega trga, Mačkove in Stritarjeve ulice, ki ni bila nikoli do- voljena in ki ni nikomur in ničemur potrebna. Na tej potezi se ne rekonstruira infrastruktura in ne gradi (Mesarski most). Obenem gre tudi za izločitev Kre- kovega trga iz »pogona«. Očitno gre za županovo »etapnost« tudi povsem nepotrebnih zapor s ciljem protipravne opustitve poslovnega predmeta in s tem načrtovane izgube JP LPT, d.o.o. v nesmiselni psihološki vojni za garažo, ki je ne namerava in ne more graditi v tem mandatu. Škodljivo vodenje komunalne investicijeS ciljem protipravnega financiranja ureditev na širšem območju tržnice se zlorablja tudi upravni postopek v Mestni upravi MOL in državnih inštitucijah. Investitorju Energetiki Ljubljana, d.o.o. oz. izvajalcu KPL je izdano Dovoljenje tudi za prekopavanje in začasno zasipavanje za energetske potrebe, ostalo »priključevanje« se prepoveduje do odločbe UEL vključno s prepovedjo no- vih dovoznih priključkov do objektov, vidno pa se izvajajo predvsem druga dela, protipravno gradita dva kanalizacijska ločena sistema in že tudi arhe- ološka izkopavanja, ponekod do »sterilne« zemeljske plasti. Gradi se tudi mimo pogojev iz naravovarstvenega soglasja št. 35620-1648/2009-3 z dne 2. 6. 2009 glede odmaknitve od dreves na Krekovem trgu najmanj za razdaljo vertikalne projekcije krošnje dreves na tla, povečane za en meter. Gradi se tudi v nasprotju s pogoji iz kulturnovarstvenega soglasja št. 81/2007-BV z dne 5. 6. 2009 k predvideni obnovi ob upoštevanju pogoja, da bo trasa pred- hodno arheološko raziskana. Pa tudi ta dela se ne izvajajo »vse dni v roku dovoljenj«, kakor je določeno v 11. točki dovoljenja. Do 31. avgusta je inve- stitor (Energetika Ljubljana, d.o.o.) dolžan »zagotoviti finančna sredstva za dokončno obnovo začasno utrjenih prometnih površin po tem dovoljenju v 40kritikavozno in uporabno stanje« z asfaltiranjem celotne širine pločnika ali kolesar- ske steze in asfaltiranjem obeh voznih pasov v celotni širini«. Za nameček pa je županov mestni oddelek iz naslova upravnega sprenevedanja za v bodoče zagrozil tako Energetiki d.o.o. kot KPL, d.d. za primer neizvajanja določil in obveznosti tega dovoljenja z dodatnimi zagotovili in z neizdajo podobnih dovoljenj tudi na drugih lokacijah v MOL. Živi bili pa videli! Legalizacija prometne zapore in »prekopavanj« naj bi se opravila z gradbe- nim dovoljenjem (ki je predpogoj izdaje dovoljenja za prometno zaporo in prekop in ne obratno), le-to pa je bilo izdano s strani Upravne enote Ljublja- na, Izpostava Center, šele 21. 7. 2009, ki tudi samo predstavlja vrhunski pri- merek upravnega klientelizma. Gradbeno dovoljenje št. 351-1168/2009-19, ki na današnji dan še ni dokončno, pravnomočno in izvršljivo je bilo izdano investitorjem MOL, Elektru Ljubljana, Energetiki Ljubljana, JP Vo-Ki, Teleko- mu Slovenije za rekonstrukcijo komunalne infrastrukture na Ciril Metodo- vem trgu in Kopitarjevi ulici (tržnica 1. faza) skladno s PGD, ki ga sestavljajo vodilna mapa in načrti elektrokabelske kanalizacije, kanalizacije za odpadno vodo, kanalizacije za padavinsko vodo, vodovoda, javne razsvetljave, SN in NN električnih vodov, semaforizacije, plinovodnega omrežja, vročevodnega omrežja in telekomunikacij. Seveda gre za »rekonstrukcijo« infrastrukture (spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta, s katerimi se bistve- no ne spremeni velikost in zmogljivost) dejansko le kot posledico nove inve- sticije ločenih kanalizacijskih sistemov na premajhni površini obremenjeni z meteorskimi vodami in brez ločenega izteka, za nov potraten mikrolokacijski »koncept« na desnem bregu Ljubljanice, ki ga ni zaslediti v prostorskih aktih za to območje. Za nameček se gradbeno dovoljenje utemeljuje tudi z zgor- njo obvezno razlago, na Kopitarjevi in Ciril Metodovem trgu do Poljanske pa ni ne »podzemni javnih parkirišč« ne »cestnega mostu«. Gre za popolni fiasko z vidika etapnosti gradnje vezane na predhodne arhe- ološke raziskave. Ključnih različic gradnje meteorne kanalizacije na račun po- škodovanja arheoloških ostalin ni zaslediti ne v kulturnovarstvenih pogojih za PGD ne v kulturnovarstvenem soglasju k PGD ne v gradbenem dovoljenju, katerega sestavina je PGD. V funkcionalni enoti CT6/1 (Ciril Metodov trg) se kanalizacija ne gradi, arheološke ostaline pa so po 9. členu Odloka »sprošče- ne arheoloških spomeniško-varstvenih pogojev«, v enoti CT50/1 in CT 31/2 (Kopitarjeva ulica) se gradi nova globinska ločena kanalizacija, ostaline pa so na predmestnem območju ob robu vodnega jarka srednjeveškega me- stnega obzidja s potencialom posameznih starejših ostalin a le parcialnih, na vmesni potezi oz. enotah CT6/2 (Vodnikov trg) in CT6/3 (Krekov trg) pa se grobo gradi le lokalna ločena kanalizacija predvsem za prestrezanje pa- davinskih voda s Študentske ulice in Krekovega trga (kar je sicer že urejeno), arheološke ostaline pa imajo potencial za »visoko ovrednoteno arheološko dediščino – kontrolni blok v skladu s priporočili UNESCA«. Očitno gre za županovo predstavo o »etapnosti«, ki prehiteva potrebne raziskovalne korake in vrednotenja na škodo arheološke dediščine z orga- niziranim prekopavanjem na cestah v lasti občine pred izdajo gradbenega dovoljenja in z organiziranim poškodovanjem arheološkega spomenika na lokaciji Samostanskih vrat in Srednjeveškega obzidja v okviru gradbenega dovoljenja, vse v tej nesmiselni psihološki garažni vojni. Upravni »dogovorni« klientelizem, injiciran s strani P. U. Z. d.o.o., Podjetje za urejanje zemljišč, ima na lokaciji Vodnikovega in Ciril Metodovega trga začetni korak v kulturno- varstvenih pogojih z dne 31. 3. 2009, češ, »v primeru arheoloških najdb bo potrebno izvesti zaščitni arheološki poseg«, saj je neverjetno, da javni zavod nima vpogleda, kaj bo na lokaciji najdeno, in da se izogiba določitvi pred- hodne raziskave, temveč prepušča zaščito šele fazi, ko bodo gradbena dela že potekala. Drugi korak je na tej osnovi izdano bianco kulturnovarstveno soglasje z dne 5. 6. 2009, kjer se namesto izreka pogoja predhodnosti le obrazlaga, da »se izda soglasje k predvideni obnovi ob upoštevanju pogoja, da bo trasa predhodno arheološko raziskana«. Tega pogoja seveda nista upoštevala ne UEL ne izvajalec. To soglasje ima dimenzijo zlorabe uradnega položaja, saj ZVKDS ni izhajal tudi iz dne 8. 5. 2009 istemu investitorju za isto Določba, da se dopušča gradnjo nadzemnih parkirišč (seveda tudi podze- mnih, ha, ha?) in cestnih mostov (mar ne le modernih podrejenih peš brvi?) čez državno reko (površino primarne rabe!), ki so vsaka zase zahtevna inve- sticija po sebi, uvrščajo med »neobhodno komunalno opremo« (plačano iz čigavega že komunalnega prispevka?), je namenjena novi zlorabi finančne funkcije mestnih javnih podjetij, upravno-lastninske funkcije Agencije RS za okolje, upravne funkcije Zavoda za varstvo kulturne dediščine in upravne funkcije Upravne enote Ljubljana. Ali se namesto finančne kompenzacije z dopolnitvami Zakona o glavnem mestu Slovenije, ki se, logično, odmika, po posameznih resorjih, predvsem na Ministrstvu za okolje in Ministrstvu za kul- turo, za »županove projekte« dogovarja o uvedbi nadomestnega upravnega klientelizma? Oškodovanje javnega podjetja na lokaciji2. 7. 2009 je Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet Mestne občine Ljubljana izdal »Dovoljenje za popolno in delno zaporo ter prekop javnih prometnih površin v Ljubljani, št. 3711-251/2009«. Dovoljenje je izdano inve- stitorju Energetiki Ljubljana, d.o.o. oz. izvajalcu KPL za 3. faze: 1. faza, popolna zapora obeh uvozov v območju Tržnice se je iztekla 6. 7. 2009; 2. faza, popolna zapora Adamič Lundrovega nabrežja (za kar sploh ni bilo zaprošeno) se je iztekla 15. 7. 2009; 3. faza, zapore Kopitarjeve, Predora in Ciril Metodovega in Vodnikovega trga se je iztekla 31. 8. 2009. To zaporo je JP LPT zlorabil za to, da so v mesecu juliju porušili najprej na črno, a pozneje legalizirane parkiriščne objekte in naprave izpred dveh let. Kljub organizacijskim možnostim se ne opravlja več nobena od dve leti nazaj vzpostavljenih in propagiranih »propulzivnih« funkcij JP LTP na tem prostoru, vključno s parkiranjem čez vikend za oživitev mestnega jedra, tržnično funk- cijo pa se slabi. Na zaprosilo za informacijo javnega značaja, na osnovi katerih upravnih ali poslovodnih aktov MOL ali JP LPT se ne izvaja parkiranje na Ada- mič Lundrovem nabrežju, Mačkovi in Ciril Metodovem trgu se je izkazalo, da samo na podlagi citiranega dovoljenja za zaporo in prekopavanje. Dejansko pa se še naprej izvaja popolna zapora uvoza in Adamič Lundrovega nabrežja, Pogačarjevega trga, Mačkove in Stritarjeve ulice, ki ni bila nikoli do- voljena in ki ni nikomur in ničemur potrebna. Na tej potezi se ne rekonstruira infrastruktura in ne gradi (Mesarski most). Obenem gre tudi za izločitev Kre- kovega trga iz »pogona«. Očitno gre za županovo »etapnost« tudi povsem nepotrebnih zapor s ciljem protipravne opustitve poslovnega predmeta in s tem načrtovane izgube JP LPT, d.o.o. v nesmiselni psihološki vojni za garažo, ki je ne namerava in ne more graditi v tem mandatu. Škodljivo vodenje komunalne investicijeS ciljem protipravnega financiranja ureditev na širšem območju tržnice se zlorablja tudi upravni postopek v Mestni upravi MOL in državnih inštitucijah. Investitorju Energetiki Ljubljana, d.o.o. oz. izvajalcu KPL je izdano Dovoljenje tudi za prekopavanje in začasno zasipavanje za energetske potrebe, ostalo »priključevanje« se prepoveduje do odločbe UEL vključno s prepovedjo no- vih dovoznih priključkov do objektov, vidno pa se izvajajo predvsem druga dela, protipravno gradita dva kanalizacijska ločena sistema in že tudi arhe- ološka izkopavanja, ponekod do »sterilne« zemeljske plasti. Gradi se tudi mimo pogojev iz naravovarstvenega soglasja št. 35620-1648/2009-3 z dne 2. 6. 2009 glede odmaknitve od dreves na Krekovem trgu najmanj za razdaljo vertikalne projekcije krošnje dreves na tla, povečane za en meter. Gradi se tudi v nasprotju s pogoji iz kulturnovarstvenega soglasja št. 81/2007-BV z dne 5. 6. 2009 k predvideni obnovi ob upoštevanju pogoja, da bo trasa pred- hodno arheološko raziskana. Pa tudi ta dela se ne izvajajo »vse dni v roku dovoljenj«, kakor je določeno v 11. točki dovoljenja. Do 31. avgusta je inve- stitor (Energetika Ljubljana, d.o.o.) dolžan »zagotoviti finančna sredstva za dokončno obnovo začasno utrjenih prometnih površin po tem dovoljenju v projekti tržnica 42kritikaPobuda Upravni enoti Ljubljana, Izpostava Center, da zadrži izvrševanje gradbenega dovoljenja na tem segmentu trase in da v obnovi postopka po uradni dolžnosti najprej razreši predhodno vprašanje arheoloških raziskav in odloči o gradbenem dovoljenju šele na podlagi popravljenih in dopolnjenih projektov. Prispevek k profesionalnosti vodenja javnih infrastrukturnih investicij: Prijava Računskemu sodišču (vključno s kazensko prijavo) ter resorni nadzor Ministrstva za finance zaradi zlorabe javnih sredstev za investitorstvo »re- konstrukcije komunalne infrastrukture tržnica-1. faza«, tačas ko rekonstruk- cija presega potrebno komunalno opremo garaže pod tržnico, ko niti za 1. fazo ni investicijske odločitve Mestnega sveta MOL podprte s proračunskimi postavkami in investicijskih odločitev podpertih s postavkami v poslovnih načrtih raznih javnih podjetij in ko še ni utemeljeno in vzpostavljeno eventu- alno javno-zasebno partnerstvo za izgradnjo garaže; Prijava Računskemu sodišču (vključno s kazensko prijavo) ter resorni nad- zor Ministrstva za finance zaradi zlorabe javnih sredstev v in po postopku javnega naročila pod št. JN3882/2009, ko se kot »verižni« naročnik obnove komunalne infrastrukture dne 19. 5. 2009 deklarira JAVNI HOLDING Ljublja- na d.o.o., kot investitor dne 2. 6. 2009 ENERGETIKA LJUBLJANA d.o.o. in dne 21. 7. 2009 Mestna občina Ljubljana (et consortes mestnih in drugih javnih podjetij); Prijava Računskemu sodišču (vključno s kazensko prijavo) ter resorni nadzor Ministrstva za promet in Ministrstva za finance zaradi opustitve dejavnosti JP LPT d.o.o. brez potrebe na relaciji Adamič Lundrovo nabrežje, Pogačnikov trg, Mačkova ulica in Krekov trg; Kazenska prijava uradne osebe v Mestni upravi MOL (zloraba uradnih poo- blastil) za izdajo »Dovoljenja za popolno in delno zaporo ter prekop javnih prometnih površin v Ljubljani, št. 3711-251/2009«, kljub temu, da investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja za odobreni poseg in da za zaporo in pre- kop na relaciji Adamič Lundrovo nabrežje, Pogačnikov trg, Mačkova ulica, Krekov trg in tunel pod Gradom investitor ni zaprosil; Prijava disciplinskemu tožilcu Inženirske zbornice Slovenije za Prometni elaborat JP LPT, d.o.o., št. Z 06/180-09 z dne 30. 6. 2009 za prometno zaporo, za katero ni nihče zaprosil; Kazenska prijava uradne osebe v UEL, Izpostava Ljubljana (zloraba uradnih pooblastil) za protipravno izdajo gradbenega dovoljenja z vidika neresnično ugotovljenih dejstev in nerazrešitve predhodnega vprašanja; Prijava disciplinskemu tožilcu Inženirske zbornice Slovenije za PGD št. 200100/09, maj in julij 2009, projektant P.U.Z., d.o.o. zaradi navajanja neresničnih projektnih dejstev in neupoštevanja kulturnovarstvenih pogo- jev in soglasja; Prijava disciplinskemu tožilcu Inženirske zbornice Slovenije odgovornega vodjo projekta (IZS G-2773), odgovornega nadzornika (brez) in odgovornega vodjo del (IZS G-2669) za gradnjo infrastrukture brez dokončnega in/ali pravnomočnega gradbenega dovoljenja; Prijava Ministrstvu za kulturo izvajalca arheoloških izkopavanj Mestni muzej in galerije Ljubljana zaradi izkopavanj brez vsakršne upravne odločbe in z dimenzijo poškodovanja kulturnega spomenika Ljubljana - Arheološko naj- dišče Ljubljana (EŠD 329). kdor molči, soglašafedja koširKorenine stvari, o kateri bom govoril, so stare in zato razraščene v znatno širino in globino. Gre za vprašanje o urejanju individualnega avtomobilskega prometa v najožjem osredju Ljubljane. Ekipa, ki ta čas odloča o posegih v prostor slovenske prestolnice, ga namerava, kot kaže, razrešiti kar se da nerodno in nedomiselno. Več: za vitalni mestni utrip izrazito uničevalsko. Nekaterim je vrojeno klišejsko premišljevanje ... Prvo podzemno parkirišče v Ljubljani, umeščeno pod Trg, nekdaj Revolucije, danes Republike, so zgradili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v času, ko je veljalo garažiranje pod terenom za nekakšen fetiš. Najbrž se je tedaj med delom arhitektov kot kar se da trdovraten kliše zasidrala predstava, da so trgi v mestih samo zato, da jih spodkopljejo. Na omenjeni lokaciji je bila taka izvedba vsekakor upravičena, drugje je mogoče, če ne kar zaželeno, problem reševati drugače, denimo, s parkirnimi hišami, kar je verjetno celo cenejše. Tudi Ljubljana jih nekaj že ima, posledica banavzičnega klišejskega premišljevanja pa bo med drugim tudi ravnokar za nedoločen čas grdo za- plankani in s tem meščanom samovoljno odtujeni najstarejši ljubljanski javni park Zvezda. Prometna prekrvavljenost ljubljanskega srednjeveškega jedra je v resnici pereč, vendar ne enkrat za vselej nerazrešljiv problem. Biro Ambient pred- laga že v davnih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja upoštevanja vredno zamisel, da bi izvotlili v ljubljanskem grajskem griču tunelsko garažo, ki bi potekala paralelno z lokoma starega mesta in Ljubljanice. Gre za zamisel, ki jo je moč brez pretiravanja primerjati z razbremenilnim konceptom razrasti mestnega središča, kakršnega predlaga po potresu Fabiani. Fabiani stori to »navzven«, s trasami cest »sub divo« onstran Ljubljanice. Ambientov predlog, ki ga smemo imeti za derivat lucidnih idej profesorja Edvarda Ravnikarja, pa stori to v skladu z dosežki moderne tehnike »navznoter«: pod hribinami, ki niso tako problematične, kakor se zdi na približni prvi pogled. In vendar! V krogih, ki so tistikrat uradno zadolženi za mestni urbanizem, prevlada prav ta približnost. Kdo ve, čemu. Morebiti bi se lahko izgovorili na duh časa (genius aevi). V osemdesetih letih sta v slovenski arhitekturni stroki modna tradicionalizem in konservativnost, udobno prikrita pod plaščem rigorozne postmoderne. Vrhunec doseže ta usmeritev leta 1985. Ambientov načrt se zazdi nekomu premoderen, pa ga skuša devalorizirati z nekakšno al- ternativo. Za Vodnikov trg in garažo pod njim je tedaj razpisan javni natečaj, povezan s presojo uresničljivosti idejnega projekta mostu preko Ljubljanice, kakor si ga zamisli Plečnik (Architectura Perennis 1941, 71). Rezultat te kvazi relevantne preveritve mnenj je naslednji: most bodi izveden brez pomisle- kov po Plečniku, trg, pod katerim bi bile seveda tudi garaže, pa bi lahko na pol pozidali, češ da bo zaradi tega še za spoznanje bolj »baročen«. Zadevo poznam, ker sem sodeloval s sarkastično intoniranim predlogom: med drugim sem ga ilustriral z risbo antične komične maske in marionet, ki se med seboj dvobojujejo, kot da bi se borila Laert in Hamlet. Stvar je ob- javljena (Zbornik LŠA 1986, 87). Nakar vsa reč zamrzne tako korenito, da jo je mogoče opredeliti po vseh merilih zdravega razuma kot zastarelo, če ne kar odmrlo. Povedano v konvencionalnem arhivarskem žargonu: zadeva gre ad acta. ... včasih pa celo nedomiselno vizionarstvo! Ambientov projekt je dobro pretehtan, izdelan celo v več variantah. Leta 1991 pa predlaga tri nove različice znani gradbeni gigant SCT.Vse tri so bistveno slabše, a z njimi se začne, morda celo načrtna, zmeda. MOL se loti zadeve 42kritikaPobuda Upravni enoti Ljubljana, Izpostava Center, da zadrži izvrševanje gradbenega dovoljenja na tem segmentu trase in da v obnovi postopka po uradni dolžnosti najprej razreši predhodno vprašanje arheoloških raziskav in odloči o gradbenem dovoljenju šele na podlagi popravljenih in dopolnjenih projektov. Prispevek k profesionalnosti vodenja javnih infrastrukturnih investicij: Prijava Računskemu sodišču (vključno s kazensko prijavo) ter resorni nadzor Ministrstva za finance zaradi zlorabe javnih sredstev za investitorstvo »re- konstrukcije komunalne infrastrukture tržnica-1. faza«, tačas ko rekonstruk- cija presega potrebno komunalno opremo garaže pod tržnico, ko niti za 1. fazo ni investicijske odločitve Mestnega sveta MOL podprte s proračunskimi postavkami in investicijskih odločitev podpertih s postavkami v poslovnih načrtih raznih javnih podjetij in ko še ni utemeljeno in vzpostavljeno eventu- alno javno-zasebno partnerstvo za izgradnjo garaže; Prijava Računskemu sodišču (vključno s kazensko prijavo) ter resorni nad- zor Ministrstva za finance zaradi zlorabe javnih sredstev v in po postopku javnega naročila pod št. JN3882/2009, ko se kot »verižni« naročnik obnove komunalne infrastrukture dne 19. 5. 2009 deklarira JAVNI HOLDING Ljublja- na d.o.o., kot investitor dne 2. 6. 2009 ENERGETIKA LJUBLJANA d.o.o. in dne 21. 7. 2009 Mestna občina Ljubljana (et consortes mestnih in drugih javnih podjetij); Prijava Računskemu sodišču (vključno s kazensko prijavo) ter resorni nadzor Ministrstva za promet in Ministrstva za finance zaradi opustitve dejavnosti JP LPT d.o.o. brez potrebe na relaciji Adamič Lundrovo nabrežje, Pogačnikov trg, Mačkova ulica in Krekov trg; Kazenska prijava uradne osebe v Mestni upravi MOL (zloraba uradnih poo- blastil) za izdajo »Dovoljenja za popolno in delno zaporo ter prekop javnih prometnih površin v Ljubljani, št. 3711-251/2009«, kljub temu, da investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja za odobreni poseg in da za zaporo in pre- kop na relaciji Adamič Lundrovo nabrežje, Pogačnikov trg, Mačkova ulica, Krekov trg in tunel pod Gradom investitor ni zaprosil; Prijava disciplinskemu tožilcu Inženirske zbornice Slovenije za Prometni elaborat JP LPT, d.o.o., št. Z 06/180-09 z dne 30. 6. 2009 za prometno zaporo, za katero ni nihče zaprosil; Kazenska prijava uradne osebe v UEL, Izpostava Ljubljana (zloraba uradnih pooblastil) za protipravno izdajo gradbenega dovoljenja z vidika neresnično ugotovljenih dejstev in nerazrešitve predhodnega vprašanja; Prijava disciplinskemu tožilcu Inženirske zbornice Slovenije za PGD št. 200100/09, maj in julij 2009, projektant P.U.Z., d.o.o. zaradi navajanja neresničnih projektnih dejstev in neupoštevanja kulturnovarstvenih pogo- jev in soglasja; Prijava disciplinskemu tožilcu Inženirske zbornice Slovenije odgovornega vodjo projekta (IZS G-2773), odgovornega nadzornika (brez) in odgovornega vodjo del (IZS G-2669) za gradnjo infrastrukture brez dokončnega in/ali pravnomočnega gradbenega dovoljenja; Prijava Ministrstvu za kulturo izvajalca arheoloških izkopavanj Mestni muzej in galerije Ljubljana zaradi izkopavanj brez vsakršne upravne odločbe in z dimenzijo poškodovanja kulturnega spomenika Ljubljana - Arheološko naj- dišče Ljubljana (EŠD 329). kdor molči, soglašafedja koširKorenine stvari, o kateri bom govoril, so stare in zato razraščene v znatno širino in globino. Gre za vprašanje o urejanju individualnega avtomobilskega prometa v najožjem osredju Ljubljane. Ekipa, ki ta čas odloča o posegih v prostor slovenske prestolnice, ga namerava, kot kaže, razrešiti kar se da nerodno in nedomiselno. Več: za vitalni mestni utrip izrazito uničevalsko. Nekaterim je vrojeno klišejsko premišljevanje ... Prvo podzemno parkirišče v Ljubljani, umeščeno pod Trg, nekdaj Revolucije, danes Republike, so zgradili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v času, ko je veljalo garažiranje pod terenom za nekakšen fetiš. Najbrž se je tedaj med delom arhitektov kot kar se da trdovraten kliše zasidrala predstava, da so trgi v mestih samo zato, da jih spodkopljejo. Na omenjeni lokaciji je bila taka izvedba vsekakor upravičena, drugje je mogoče, če ne kar zaželeno, problem reševati drugače, denimo, s parkirnimi hišami, kar je verjetno celo cenejše. Tudi Ljubljana jih nekaj že ima, posledica banavzičnega klišejskega premišljevanja pa bo med drugim tudi ravnokar za nedoločen čas grdo za- plankani in s tem meščanom samovoljno odtujeni najstarejši ljubljanski javni park Zvezda. Prometna prekrvavljenost ljubljanskega srednjeveškega jedra je v resnici pereč, vendar ne enkrat za vselej nerazrešljiv problem. Biro Ambient pred- laga že v davnih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja upoštevanja vredno zamisel, da bi izvotlili v ljubljanskem grajskem griču tunelsko garažo, ki bi potekala paralelno z lokoma starega mesta in Ljubljanice. Gre za zamisel, ki jo je moč brez pretiravanja primerjati z razbremenilnim konceptom razrasti mestnega središča, kakršnega predlaga po potresu Fabiani. Fabiani stori to »navzven«, s trasami cest »sub divo« onstran Ljubljanice. Ambientov predlog, ki ga smemo imeti za derivat lucidnih idej profesorja Edvarda Ravnikarja, pa stori to v skladu z dosežki moderne tehnike »navznoter«: pod hribinami, ki niso tako problematične, kakor se zdi na približni prvi pogled. In vendar! V krogih, ki so tistikrat uradno zadolženi za mestni urbanizem, prevlada prav ta približnost. Kdo ve, čemu. Morebiti bi se lahko izgovorili na duh časa (genius aevi). V osemdesetih letih sta v slovenski arhitekturni stroki modna tradicionalizem in konservativnost, udobno prikrita pod plaščem rigorozne postmoderne. Vrhunec doseže ta usmeritev leta 1985. Ambientov načrt se zazdi nekomu premoderen, pa ga skuša devalorizirati z nekakšno al- ternativo. Za Vodnikov trg in garažo pod njim je tedaj razpisan javni natečaj, povezan s presojo uresničljivosti idejnega projekta mostu preko Ljubljanice, kakor si ga zamisli Plečnik (Architectura Perennis 1941, 71). Rezultat te kvazi relevantne preveritve mnenj je naslednji: most bodi izveden brez pomisle- kov po Plečniku, trg, pod katerim bi bile seveda tudi garaže, pa bi lahko na pol pozidali, češ da bo zaradi tega še za spoznanje bolj »baročen«. Zadevo poznam, ker sem sodeloval s sarkastično intoniranim predlogom: med drugim sem ga ilustriral z risbo antične komične maske in marionet, ki se med seboj dvobojujejo, kot da bi se borila Laert in Hamlet. Stvar je ob- javljena (Zbornik LŠA 1986, 87). Nakar vsa reč zamrzne tako korenito, da jo je mogoče opredeliti po vseh merilih zdravega razuma kot zastarelo, če ne kar odmrlo. Povedano v konvencionalnem arhivarskem žargonu: zadeva gre ad acta. ... včasih pa celo nedomiselno vizionarstvo! Ambientov projekt je dobro pretehtan, izdelan celo v več variantah. Leta 1991 pa predlaga tri nove različice znani gradbeni gigant SCT.Vse tri so bistveno slabše, a z njimi se začne, morda celo načrtna, zmeda. MOL se loti zadeve