Sestavil Josip Wester. Cena vezani knjigi 17 dinarjev (68 kron). V Ljubljani, 1921. _ ^ Založila Jugoslovanska knjigarna. Natis lila Jugoslovanska tiskarna Slovenska čitanka za drugi razred srednjih šol. K. ,. . ' Sestavil Josip Wester. Cena vezani knjigi 17 dinarjev (68 kron). V Ljubljani, 1921. Založila Jugoslovanska knjigarna. Natisnila., Jugoslovanska tiskarna. ( • jjrtjo \ 115810 Seznam beril zaporedoma. 3. r 4. > 5. G. 7 . 8 . 9. 10 . 11 . 12 . 13. 14. 15 . 16. 17 . 18. 19. 20 . 21 . 22 . 23. 24. 25. 26. Trije popotniki . . . . Velikani. Siromak črevljar in njegova goska Drobnice . Kako sva z Levstikom krompir pekla. Živopisec in Marija . . Mladost v pregovoru. Spomin na Frana Levstika . . Zdravilno jabolko. (Nar. pravljica) Kmetiška. .. Divljan. (Srbska nar. pravljica) Košu'a in vinska trta. Sveti kelih . Basen . Lisjak .. Lovska pesem . Spomin o Cerkniškem jezeru . . Ribičev strah . Berač Andraž v risu. Naša kavka. Kmet v risu . . . . ■. . . Zlatorog. i Arion . Tigran in Tal a. Ptica Zlatoper. Zlatolasa carična. Anton Aškerc Janez Trdina . Ivan Navratil Josip Stritar . Josip Stritar . Fran Levstik . 27. T r e p e 11 i k a . . .' . . 28. Dober spomin. 29. Edip in Sfinga ..... 30. U g a n k e. 81. Človek v pregovorih . . . 82. O beli kači. (Nar. pravljica) 33. Kristus in kača 34. U g a n k a . . 35. Helij in F&eton Josip Debevec. Josip Freuensfeld. Leopold Turšič ...... Gregorij Krek. France Metelko. Anton Medved. Anton Debeljak. Ivan Cankar . ., .. Po Jarosl. Vrchlickem — Oton Župančič. Hinko Dolenc. Anton Aškerc. Rado Murnik. Josip Stritar. Matija Valjavec. Po Karlu Dežmanu — Anton Funtek. Pavel Strmšek. Anton Medved , .... Janez Trdina. Po L. N. Tolstem — Josip Wester. Lujiza Pesjakova. Iz »Mentorja«. Josip Wester. Josip Stritar. Iz »Vrtca«. L Josip Jurčič — II. Josip Novak — III. Janko Barle . Janez Trdina. Fran Levstik .. Josip Wester. 1 1 3 5 5 7 8 9 11 14 14 16 16 17 18 21 21 24 24 28 29 29 32 33 34 35 37 37 38 39 40 40 43 43 44 IV 36. 37. 38. 39. h 40. 41. 42. 43. :> } / 44. 45. 46. 47. 48. 08 - 50. 51. 52. 53. n 54 55. Lž§- 57. 58. 59. 60. /. 61. . 62. 63. 64. 65. F ^ 66 . 67. , 68 . ‘'69. 70. 71. 72. / 3 . 74 . 75. 76. lil 78. 79. v SO. Fran Erjavec. 81. Na Jurijevo. (Belokranjski običaj). 82. Emona in Ljubljana. 83. Štempihar. * . . 84. Sirota Jerica. (Nar. pesem) ii 85. Kdaj me je bilo res strah . . . 86. V g o z d !. 87. V bukovem gozdu. I) 88. Drevo v pregovorih. 89. Stari hrast. . 90. Učitelj Martin Ivanetič . . . . 91. Ptica pivka .. 92. Cvetnik. 93. Orel in vrana . . ;. 94. U g a n k e. /T 95. Lipa oblagodarjena. ^96. Človeška ribica ali močeril . . 97. Divje deklice . 98. Na Kapitolu. 99. Žive plamenice . 100. Izlet na Vezuvij in Pompeje . . 101. Vezuviju . 102. Prvikrat v Ljubljani. 103. Sejavec. . . . . . . . . 104. Ob slovesu iz Gorice . . . . /. 105. Rada . 106. Spomin na otroška leta . . . . fj 107. Nočni napad. 108. Deseti brat . 109. V kraljestvu desetega brata . . 110. Krjavelj in deseti brat. (Dram. predstava) . .. vlil. Dražba . . . . — . Tl2. V mislih na vrhu Triglava . . 113. Naša ožja domovina za Rimljanov 114. Ilirska tragedija. . . . Frančišek Levec.144 Oton Župančič.153 Anton Koder.154 Matija Valjavec ...... 156 Matija Valjavec .;.... 158 Rado Murnik.159 Vida Jerajeva.162 Ferdinand Seidl.162 .164 Josip Stritar.165 Josip Stritar.165 Matija Valjavec.168 Janez Trdifta . . . . . > . 169 Dragotin Kette.171 Oton Župančič.172 Janez Trdina.172 Pavel Grošelj.173 Anton Hribar.. . 175 Fran S. Finžgar.178 An on Funtek.182 Josip Tominšek.183 Anton Aškerc.186 Rado Murnik.187 Cvetko Golar.194 Alojzij Res.195 Josip Pagliaruzzi-Krilan . . . 196 Ivan Tavčar.197 France Pengov ...... 198 Anton Hribar.201 Ivan Lah.202 Fran Govekar.205 Simon Gregorčič.209 Janez Mencinger.212 Jdsip Apih.215 Anton Aškerc.218 » / Srbohrvatsko štivo. I. a) Poslovice I. b) » II. Pitalice. Srpske narodne III. Slijepac i mlijeko . . . IV. Junačke igre. V. Marko kraljevič i soko. narodna . VI. Karadorde na Tičaru . . Srpska Iz Milan Ševič, Srp. čitanka . 220 Iz čitanke Mih. Joviča . . . 220 Vuk S. Vrčevič.220 L. Tolstoj — M. Divkovič . . 221 Čedomil M. Todorovič . . . 221 V. St. Karadžič.221 Milan D. Miličevič ..... 222 Berila po imenih pisateljev. Apih Josip: 44. Vzgoja pri Atencih in Špar- tancih .63 113. Naša ožja domovina za Rim¬ ljanov . 215 Aškerc Anton: 1. Trije popotniki .... 1 18. Ribičev strah.24 70. Pod palmami.124 73. Brodnik .131 101. Vezuviju. . 186 114. Ilirska tragedija .... 218 Itarle Janko: 32. O beli kači. III. Nar. prav- 1 ica.42 Bezenšek Anton: 48. Slava« pri Srbih .... 74 Cankar Ivan: 15. Lisjak . 18 Debeljak Anton: 14 Basen .17 Debevec Josip: 8. Spomin na Frana Levstika 8 Dolenc Hinko: 17. Spomin o Cerkniškem je¬ zeru .21 Erjavec Fran: 62. Žaba.105 67. Mravlja.113 79 Pravda o rakovih nogah . 141 Finžgar Fran S.: 76. Iz kronike gospoda Urbana 137 98. Na Kapitolu.178 Freuensleld Josip: 9. Zdravilno jabolko. Narodna pravljica .11 Funtek Anton: 22 Zlatorog. Po Karlu Dežma¬ nu .29 99. Žive plamenice.182 Gangl Engelbcrt: 75. Junak in zmaj.136 Golar Cvetko: 103. Sejavec.194 Govekar Fran: 110. Krjavelj in deseti brat. (Dra- matski prizor) .... 205 Gregorčič Simon: 49. Rabeljsko jezero .... 77 56. Vojaci na potu.92 77. Lastovkam .140 111. Dražba.209 Grošelj Pavel: 96. Človeška ribica ali iyočeril 173 Gruden Josip: 74. Iz življenja naših pradedov 132 Hribar Anton: 97. Divje deklice .175 108. Deseti brat.201 Jenko Simon: 42. Zimski večer.62 Jerajeva Vida: 37. Zimska pesem.52 86. V gozd!.162 Jurčič Josip: 32. O beli kači. I. Nar. prav¬ ljica .40 36. Kozlovska sodba v Višnji gori.46 58. Prerokovanje o kralju Mat¬ jažu ........ 96 VII Navratil Ivan: 3. Siromak črevljar in njegova 'goska.3 Novak Josip: 32. O beli kači. Tl. 11 Opeka Mihael: 59. Brata Filena.. 99 Oražen Ivan: 47. Junaški sin, junaški oče . ;. 73 Pagliaruzzi Josip-Krilan: 51. Novo leto na Tolminskem . 82 105. Rada.196 Pengov France: 107. Nočni napad . i . . . . 198 Pesjakova Lujiza: 27. Trepetlika.37 Pleteršnik Maks: 53. Olimpijske igre.85 Pregelj Ivan: 71. Legenda o murnih in o go¬ bah .124 Pugelj Milan: 57. Kraljevič Marko in kralj Matjaž .92 Puškin Aleksander Sergejevič: 46. Bajka o ribiču in ribici. (Iz ruščine Anton Aškerc) . 67 Res Alojzij: 104. Ob slovesu iz Gorice .„ . . 195 Samsa Ivan: 45. Starogrški študent .... 65 .Seidl Ferdinand: 87. V bukovem gozdu .... 162 Stritar Josip: 4. Drobnice. 5 5. Kako sva z Levstikom krom¬ pir pekla. 5 20. Naša kavka.28 30. Uganke.36 52. Skopuh. 84 v VIII 66. Turki na Slevici . . . . . 110 89. Stari hrast.165 90. Učitelj Martin Ivanetič . . 165 Strmšek Pavel: 23. Arion ..32 šašelj Ivan: 65. Belokranjski pregovori . . 110 Tavčar Ivan: 106. Spomin na otroška leta . . 197 Tolstoj Lev Nikolajevič: 26. Zlatolasa carična .... 35 43 Slepec in mleko. Iz ruščine Josip Wester.62 Tominšek Josip: 100. Izlet na Vezuvij in v Pom- peje.183 Tonejec Matej-Samostal: 72. Modras.126 Trdina Janez: 2. Velikani . 1 25. Ptica Zlatoper.34 33 Kristus in kača.43 92. Cvetnik.169 95. Lipa oblagodarjena , . . 172 Turgen ev Ivan Sergejevič: ( 78. Gostovanje pri najvišjem bitju. Iz ruščine. Aleks. Hudovernik.141 * Turšič Leopold:' 10. Kmetiška.14 Tušek Ivan: 55. Krokar na zagrebški realki 89 Valjavec Matija: 21. Kmet v risu.29 83 Štempihar.156 84. Sirota Jerica. Narodna pesem 158 91. Ptica pivka.168 Vošnjak Bogomil: 69. Velika noč v Jeruzalemu , 121 Vrchlicky Jaroslav: 16. Lovska pesem. Iz češčine. Oton Župančič .... 21 Vrtovec Matija: 38. Grške šege in navade . . 53 AVester Josip: 29. Edip in Sfinga ..... 88 35. Helij in Faeton.44 Župančič Oton: 68. Zarja.121 81. Na Jurijevo. Belokranjski običaj.153 94. Uganke.172 / 1. Trije popotniki. 1. Gredo mi popotniki mladi trije, po cesti čez ravno gredo polje. 2. Obiskala vila je Vesna naš svet, pri cvetu zasajala pisan je cvet. 3. »Dežela prekrasna!« jo prvi slavi, »kje tebi enaka na svetu leži?« 4. De drugi: »Preljub mi domači si kraj, ti dom naš slovenski, naš zemeljski raj! 5. Še dražji ko zemlja pa tvoj mi je rod, moj narod, moj narod, ki biva tod!« 6. In tretji — molči. A zakaj se solzi? Bol ali'veselje te solze rodi? — Anton Aškerc. 2. Velikani. Podgorec je šel polhe lovit. Prenočišča si je poiskal vrh Gorjancev, iz torbe je vzel večerjo, in ko je odvečerjal, se je ulegel in zaspal. Ni dolgo spal, kar ga prebude debeli • glasovi neznanih mož. Čudni glasovi so bobneli, kakor če trkaš na prazen sod. Možje so bili štirje enake velikosti kakor najvišje 5 smreke. Svetil je mesec in tako se je moglo vse videti, kakovi so in kaj delajo. Velikani sedejo na trato in vele: »Kamenč- kajmo se, da se zabavamo NPobrali so mlinske kamene in so se z njimi kamenčkali. Naveličavši se igre, vele: »Napolnimo si pipe in kadimo!« Iz žepov privlečejo pipe, velike za zeljno kad, 10 in jih napolnijo s tobakom. Zdaj se pa domislijo, da nimajo ognja. Eden pravi: »Skla¬ timo si ga z neba!« Velikani skočijo na noge in začno metati proti nebu mlinske kamene. Vsak si sklati zvezdo. Z zvezdami si prižgo tobak in zdajci zapuhajo z dimom vse Gorjance, kakor 15 da bi jih bil pokril črn oblak. Ko pokade, pravi eden: »Čas je, da si pripravimo večerjo.« Velikani se dvignejo in skočijo v globok prepad. Iz prepada privale štiri sode vina. Vsak sod je Wester, Čitanka II. 1 2 jemal deset veder, še rajši kak bokal več. Iz prepada si priženo 20 tudi svojo večerjo — čredo srditih volkov. Volkov je bilo osem in dvajset, na vsakega sedem. Velikani narede velik ogenj, na¬ taknejo volkove na velike ražnje in jih peko. Obenem so pa tulili nekako pesem, kakor da se razlega grom, in poskakovali okrog ognja, da se je kar zemlja tresla. 25 Podgorec, ki je te strahote gledal in poslušal, je priporočil svojo dušo Bogu in vsem svetnikom v neskončnem strahu, da ga pošasti ne bi zavohale in dejale na raženj morda tudi njega. Stisnil se je v klobčič kakor jež in se komaj drznil dihati. Poleg njega je stala čutara vina, ki jo je bil s seboj prinesel. 30 Podgorec se domisli, da daje vino srčnost, in začne vleči. Brž se je preveril, da je v takih zadregah vino res najboljši tolažnik in pomočnik. Bokal ga je bil zvrnil že za večerjo. Ali taka ma¬ lenkost Podgorca ne ojunači; zato se je velikanov še vedno bal in se tresel pred njimi. Drugi obilni požirek pa mu je srce pri- 35 dvignil in razvnel, da bi se šel metat s samim peklenskim ro- gatcem, kaj ne s takimi nerodnimi rogovilami, kakor so bili ti velikani. Zdeli se mu niso več tako grozoviti kakor od konca; jel se je skoraj sramovati, da se jih je bil ustrašil. Predrzno jim je grozil za grmom s pestjo in jim kazal osle. 40 Ko so pa volkove spekli in se usedli k večerji, je za¬ godrnjal skoraj na glas: »Vidi se pač, da ste zarobljeni hribovci, ki me še na volčjo pečenko ne povabite.« Velikani so volkove raztrgali in pohrustali, težke založke pa so zamakali z ogrom¬ nimi požirki vina. Ali njihovo vino je moralo biti precej cvič- 45 kasto, kajti držali so se strašno kislo in čemerno. Eden 'izmed njih veli: »Bratci, treba bo udariti zopet v kak hram in si na¬ polniti posodo s sladko človeško kapljico. Te naše čobodre sem tako sit, da sam ne vem, kaj bi dal tistemu, ki bi mi prinesel par dobrih požirkov starega šentjemejčana.« Podgorec, to za- 50 čuvši, plane kvišku, ponudi velikanu čutaro in veli: »Bokal ga je še notri. Nuj ga izpiti! Bog ti ga blagoslovi!« Komaj je pa 'izustil božje ime, se je zaslišal udar, kakor da je kje blizu treščilo. Tisti hip je ugasnil tudi ogenj, pri katerem so velikani sedeli, in vse obližje je pokril najgostejši dim, da se dolgo časa 55 ni moglo nič razločiti. Ko se je pa dim zopet razkadil in razšel, ni videl Podgorec nikjer več ne mlinskih kamenov ne žerjavice ne ražnjev in vinskih sodov, pa tudi velikanov ne. Noč in gora jih je dala, noč in gora jih je vzela. Janez Trdina. 3 3. Siromak črevljar in njegova goska. V majhnem mestu blizu hrvatske meje je živel nekdaj — tako mi je pravil moj pokojni ded — ubog star črevljar, ki je imel razen druge perotnine tudi gosko. Ker siromak ni imel dosti zrnja, je ni mogel pitati; pa ko bi jo tudi mogel, saj revež ni utegnil. Vdovec je bil brez ženske v hiši. S počasnim šivanjem in krpanjem si je prislužil s težko muko toliko, da se je slabo hranil in od svoje koče jako težko plačeval davke, nikar da bi si bil najemal deklo ali postrežnico. Lahko si tedaj mislite, da goska našega črevljarja ni bila debela, ampak suha kakor trska. Tudi za pokojne njegove žene niso imeli pri tej hiši pre¬ debelih gosk, ali ona jih je vsaj skrbno pulila in izpodrezovala perje; zakaj slišala je praviti, da se je že večkrat primerilo, ko so domače, nepitane goske zaslišale jeseni izpod neba gaganje divjih gosi, ki letajo ondaj 'iz mrzlih severnih krajev v toplejše, da so se na naglem zagnale od tal kvišku, se pridružile divjim sestricam ter jo potegnile z njimi sam Bog ve kam, če se jim ni poprej izpodrezalo ali izpulilo perje iz perotnic. Tudi pri domačih živalih velja pregovor, ki pravi: Kri ni voda. Če pride domači konj do hoste, v kateri se pase krdelo divjih konj, pa sliši, kako veselo mu rezgetajo svobodni bratci pod milim nebom, ga prešine kakor strela neka čudna moč Kakor vrtavke mu plešejo ušesa, preveselo rezgetaje jo udere in popiha za divjimi brati ter se jim pridruži, če le more. Med njimi zopet zdivja; nikdar več se ne vrne k svojemu gospodarju. Tako se godi v Ameriki, kjer je še mnogo divjih konj. Ravno tista čudna moč vleče kvišku tudi domače gosi, kadar zaslišijo divje sestrice pod milim nebom. In če so suhe in košatih perotnic, se spuste k njim v višave, se jim pridružijo, zopet zdivjajo in se nikdar več ne vrnejo. Če so pa pitane, tedaj pretežke, ali če suhim gospodinja poprej perje 'izpodreže ali izpuli, ne morejo zleteti visoko od tal; poskušajo pa to vselej, posebno če so na kakem visokem kraju. Tako se je pasla jesenskega dne mršava goska siromaka črevljarja na visokem hribu blizu domače hiše ravno tedaj, ko so zagagale nad njo divje gosi, ki so se selile zaradi zime v toplejše kraje. Ko zasliši otožna samica sestrski glas izpod neba, prešine in oživi — rekel bi — tudi njo tista čudna rodovinska 5 10 15 20 25 30 35 4 moč. Ko bi trenil, zavije svoj dolgi vrat, pogleda po strani 40 navzgor, zažene od prevelikega veselja tudi svoj glas, razpne peroti in zleti s hriba. Sosedje so jo videli, kako' se je zaganjala čim dalje više, čim dalje više, dokler ni priletela do drobne dolge verige, ki je bila podobna rimski kljuki za petko. Kako se je praskal ubogi naš črevljar za ušesi, ko je 45 zvedel, kaj se mu je zgodilo! Sosedje so se mu pa smejali; zakaj preprost človek je že tak, da se o manjših in nenavadnih nesrečah rajši smeje kakor joče. Nobeden mu ni rekel: »Smiliš se mi, dragi moj sosed, da si izgubil tako iznenada edino svojo gosko.« Še pikali so siromaka. »Zakaj pa nisi izpodrezoval ali 50 pulil perja iz perotnic?« ga vpraša stara soseda. »Preveč skrbi imam, pa sem pozabil,« se ji odreže črevljar s kislim obrazom. »Vem, ljubi moj Martin« (tako je bilo črevljarju ime), reče sosed, ki se je zmeraj rad šalil in uganjal burke, »vem, da si se že zdavnaj veselil gosje pečenke; pa ne žaluj preveč, saj je 55 ni bilo drugega nego kost in koža. Naj le gre rakom žvižgat!« Tem besedam so se vsi na glas zagrohotali. Celo ubogi črevljar se je namuzal in izginil z vežnega praga v hišo, rekoč: »Naj bo, Bog le ne daj večje nesreče! To že pretrpim.« Še nekoliko časa potem so pikali sosedje siromaka črev- 60 ljarja, vprašujoč ga, kdaj jih misli povabiti na pečeno gosko. Toda za pet ali šest tednov pozneje ni mislila živa duša več na črevljarjevo gosko, tudi njen gospodar ne. — — Minilo je leto in dan. Vrne so zopet jesen. Naš črevljar sedi sam v svoji stanici na trinogatem stolcu in krpa luknjate 65 škornje. Kar nekaj zasumi na odprti veži kakor vršelo ptic. »Kaj je to?« reče siromak s seboj, vrže krparijo v stran, skoči pokonci, pa brž na vežo. Tu ti vidi vse polno gosk. Mahoma zapre vežna vrata. Zdaj prime za naočnike, ki mu malo da niso bili v naglici padli z 70 nosa, ter jame goske ogledovati; in glej, največja med njimi je res jako podobna njegovi goski. Črevljar jo ujame, pogleda kožico med krempeljci in vidi, da je prebita prav tako z dvema luknjicama, kakor so imeli pri njegovi hiši še za pokojne žene navado, prebijati goskam mreno med krempeljci za znamenje, 75 da so to črevljarjeve goske. , Glejte si čuda! Stara npzvesta goska se je za leto in dan vrnila in privedla za obresti ali nameček še deset drugih mlajših divjih gosk s seboj. Spomnila se je, ko je to leto ondod potovala 5 iz severnih v toplejše kraje, nekdanjega svojega doma in se spustila morda od prevelike lakote z druščino vred na vežo, 80 na kateri je tolikokrat zobala, dasi se ni bila nazobala ondi nikdar do sitega. Lahko si mislite, kako vesel je bil siromak črevljar te prečudne druščine, ki jo je brž pogostil z vsem zrnjem, kolikor ga je imel pri hiši. Nato je staro in mlade goske prodal ter 85 izkupil za nje lepe denarce. »Glejte si ga no! Menda zna čarati,« tako so zdaj sosedje dejali, pa ga niso več pikali. Ivan Navratil. 1. Kadar si vprašan, takrat se oglasi, misli hitro, govori počasi! 2. Tudi v sili, v šali se ne laži; kakršen si, takega se kaži! 3. Misli poprej, potem govori; dvakrat premisli, enkrat stori! 4. Šest dni poštenega dela, potem bo nedelja vesela. Josip Stritar. 5. Kako sva z Levstikom krompir pekla. Učen mož je bil Levstik, pa pisati je znal in pesmi zlagati, da je bil za zgled vsem svojim sovrstnikom. Pa še nekaj je znal, kar sicer ni tako imenitno, ali dobro je, namreč krompir peči. Tu pa gotovo poreče zaničljivo ta in oni: »To je pa že kaj pravega: krompir peči! To zna pri nas vsak pastir, jaz tudi.« 5 Jaz mu pa mirno odgovarjam na to: »Le počasi, prijatelj moj dragi, kakor bi rekel Levstik; verjamem, da znaš, kakor praviš. Ali krompir peči in krompir peči, to ti je dvoje, prijatelj, ne zameri!« Tako, kakor ga je znal Levstik in kakor ga znam zdaj jaz, ki sem se naučil od njega, težko da bi ga znal ti ali pa 10 kak pastir. Seveda je zdaj moja dolžnost, natanko povedati in razložiti, kako se je to godilo, da se tudi kdo drug nauči te umetnosti. To je bilo skoraj vselej nekako tako-le: Popoldne proti večeru sem se napotil iz Lašč v bližnje Retje na Levstikov 15 4. Drobnice. 6 dom. Tu je prebival v leseni izbi nad hlevom. Ko sem vstopil, je sedel za mizo in pisal. Ko sedem, mi pokaže molče kakega pol hleba črnega kruha pa nož na mizi, češ, naj si ga urežem. Ko se mu je zdelo, da je dela dovolj za ta dan, je odložil pisanje 20 in vstal. Nato sva šla v vežo, kjer si je izbral in nabral v košek krompirja, pripravnega za peko. To je prva. Ni vsak krompir — ostanimo pri tem starem, poštenem, das!i ne čisto slovenskem imenu — ni vsak krompir, pravim, kakor bi mislil nevešč človek, dober za peko. Biti mora neke posebne vrste: srednje 25 velikosti, ne predebel, ne predroben, lepo okrogel in kolikor moči gladek, brez bunk in jamic. Če ne najdeš takega, pa pusti rajši vso stvar pri miru! To je bil prvi pouk mojega učitelja, ki je bil nekaj malega starejši od mene. Nato sva koračila v bližnji gozd na pripravno mesto. Tu 30 je bilo treba najprej nabrati in nanesti suhih drv za ogenj. To je drugo, kar je imenitno. Vsaka drva niso za to rabo, da so le suha. Suha seveda morajo biti, drugače bodo dala več dima ko ognja; pa ne predrobna in ne predebela. Najboljšo žerjavico dado korenine in grče; in dobre, hude žerjavice je treba. 35 Ko je bilo suhljadi nanesene in nakopičene za potrebo, mi je odkazal Levstik sedež na bližnjem parobku. Nato je začel ogenj delati. Ali kako? Ne morebiti z vžigalicami in papirjem. Stari Slovenci in Slovani niso poznali kaj takega, seveda krom¬ pirja tudi niso pekli. Imel je za to nalašč pripravljen kamen, 40 kresilo in gobo, pa je začel kresati. Ko je goba ujela iskro in začela tleti, jo je zavil v kepo dobro suhega mahu, pa je začel kepo v krogu vihteti in jo je vihtel, da se je vnela. Gorečo je potaknil pod droben les, zato pripravljen; ko je ta začel goreti, je naložil debelejšega. Če pa je začel ogenj pojemati, je zgrabil 45 svoj širokokrajni klobuk, pa mu je začel mahaje dajati sape z njim, kakor je sploh pastirska navada. Zdaj je vzel iz koška krompir in ga je lepo položil k ognju, da se je ogreval in izpuhteval vlažnost, ki mora popolnoma iz njega, če hoče biti dober; drugače je bolj kuhan kakor pečen 50 in nima tistega prijetnega duha in okusa. Ko je bilo že dovolj žerjavice, je položil nanjo posamezni sadež, pa. tako, da se niso dotikali drug drugega. Nato je vzel v roke palico, nalašč za to pripravljeno, in ga je vedno prevračal z njo, da se je okrog in okrog polagoma opekel, pa ne preveč, in tako dobil lepo skorjo, 55 kar je posebno imenitno. 7 »Ko je bil lepo opečen, ga je pa zagrebel v prhavico in pustil, da je bil pečen.« — Ne tako, prijatelj! Ne porečem sicer, da se ne sme tako; ali boljše je pustiti ga nepokritega do konca, da izpuhti iz njega, če je morebiti ostalo še kaj vode v njem. Ko se mu je zdelo, da bi utegnil biti že dober, je s tisto 60 palico, ki je, na parobku sedeč, tako moško in oblastno vladal z njo, dregnil enega, ki se mu je videl najbolj goden, iz žerja¬ vice. Vzet. ga je v roko, stisnil ga ter tako poskusil, ali je že dovolj pečen. Če poči, je dober; če ne, ga položi zopet nazaj na žerjavico, pa poskusi drugega. Ko najde dobrega, ga ostrže 65 lepo z nožičem, da se pokaže lepa rumena skorja okrog in okrog in ga pomoli meni. Jaz ga starem, pa mi zadiši prijetno kakor pečen kostanj. Tudi okus ima tak kakor pečen kostanj, če ne boljšega. Drugega si je privoščil sam. Ko je bilo vse lepo pospravljeno, sva ostala še nekoliko 70 časa sede pri ognju, da je vse pogorelo. Oj kako je bilo to lepo! Solnce je zahajalo za naše ljube domače gorice. In ko je bilo vse tako tiho in mirno, se je oglasil v bližnjem 'grmu kos s svojim sladkim večernim petjem. Midva sva pa poslušala in mirno pila vso to nebeško lepoto. Oj lepi spomin! Milo se mi 75 stori, kadar se zdaj spomnim tistega blaženega, srečnega časa. Josip Stritar. 6. Živopisec in Marija. V Rovih cerkev so zidali, da Mariji bi jo dali, ki rodila nam Boga v odkup vsega je sveta. 5 Mnogo let je teklo delo, preden streho je imelo. Kadar bilo je pokrito, dvigalo se ponosito, v Rove šel je kamenar 10 skladat v cerkev nov oltar, dolben ’z kosa celega mramora prebelega. Še je drugi mož prišel, velik je klobuk imel, 15 mlad je bil, kodravih las, širopleč, tenak črez pas. Tudi ta je rabil tam, " pisat hodil novi hram ter na odru prelepo v strop obrazil to in to; 20 zjutraj se je zgodaj trudil in do mraka tih pomudil. Stal na odru je nekdaj, okončaval sveti raj: otca, sina in duha 25 v blišču svetlega neba. Kadar to je dokončal, počivaje ni prestal; vzel iz hrambe nov je kist, gibek ves, tenak in čist, 30 ter nebeški je kraljici z njim obsolnčil devski lici, bogozarnost njima dal, da sijala bi do tal z vrha tam, kjer njo klečečo, 35 8 roki sklenjeni držečo, sredi blaženih družin venčal oteč je in sin. Kadar to je svit imelo, 40 kakor da bi vse živelo, zdaj svetnice in svetnike, sivobrade, mladolike, dodelaval je okrog, gledal na cerkveni lok. 45 Zdelal je i to povsod; kista ni položil v kot, da praznovat bi odšel, ker je posla še imel: zbore angelcev perutnih,. 50 goloplečih, dolgoskutnih; tod je celil, tam vršil, dokler ni dovoljen bil. Pot si vroč je zdaj otrl in po stropu se ozrl. 55 Dokončal je. — Ves obraz svetil se mu je ta čas, ker gotovo malo ne v cerkvi se bleščalo je, kar je mislil narediti 60 in po stropu razdeliti; le Marijin še rokav nekaj hotel je poprav. Kadar tudi to stori, tih na lestvi posloni. 65 Zahrešči pod njim deska in prelomi se prhka; z odra pade ropotaje, oder se za njo zamaje. Les je grmel, hram bobnel, 70 živopisec obledel. Lestva se je z njim zibala, v cerkev izpod nog zdrčala. -i'- 7. 3Iladost Jedva se je sam ujel, z desno kljuke oprijel, ki železna in podvita 75 v strop cerkveni je zabita, da svetilnik pozlačen v kljun prijemlje zakrivljen. Tam je visel kakor v grob, milo se ozrl na strop, 80 kjer devica je klečala, •venčana se priklanjala. Pregloboko je vzdihnil, glasovito k njej zavpil: »Mati, vselej sem na sveti 85 želel tebi v čast živeti; oh, iztegni zdaj roko, drži me pokonci z njo!« Kaj zavpil je, kaj dejal, razumela ni drhal, 90 ki strahoma blizu vrat gledala je v cerkvi zad. Razumela deva mila, roko mu je pomolila ter med nebom in zemljo 95 ga držala kvišku z njo, da pritekli so ljudje, ga spustili na deske. Ni minilo osem dni, v cerkvi oder nov stoji. 100 Živopisec na deskah zopet ima kist v rokah, piše devi z njim na čast, kako visel je v propast, z nje pomočjo bil otet, 105 iznad brezna smrti vzet. To v zahvalo in spomin, v vednost poznih rodovin del na zid je v levo stran, kjer je še današnji dan. HO Fran Levstik. v pregovoru. Človek kaže v mladosti, kaj hoče biti v starosti. — Česar se Janezek navadi, se Janez ne odvadi. — Mladost svobodna malokdaj dobra. — Pitni bratje v mladosti siromaštva svatje v starosti. — Mlad lažnik dorasel tat. — Če hočeš star se 9 odpočiti, moraš mlad se potruditi. — Kdor za mladih dni ne 5 skrbi, v starosti trpi. — Komur je leskovec teknil v mladosti, se bo potegnil zanj v starosti. — Dokler je drevo mlado, lahko ga pripogneš, kamor hočeš. — Mladina brez rdečih lic, pomlad brez cvetic. — Mladost je norost; črez jarek skače, kjer je most. — Mladina novi svet preveč čisla, starega pa zanemarja. 10 / 8. Spomin na Frana Levstika. Ljubi oče! Dne 13. sušca 1880. Že dalj časa sem Vam na dolgu z odgovorom na Vaše poslednje pismo. Nocoj je sobota večer, brez skrbi sem torej za jutri. Kaj delam ob sredah in sobotah popoldne, ko ni šole, vpra- 5 šujete. Ljubi oče, teh dveh popoldnevov se najbolj veselim. Tedaj nas hodi več, najmanj kakih petnajst prvo- in drugo¬ šolcev v licealno knjižnico, kjer dobimo knjige v bralni sobi. Knjižnica je v gimnaziji, in sicer v drugem nadstropju. O poli ene smo navadno že vsi zbrani pred velikimi vrati gimnazije, 10 a čakati moramo, da se odpro. Tisti čas imamo posvetovanje, katero knjigo naj kdo vzame. Vsak hvali tisto, kar je sam bral. Nekateri so pa tudi taki med nami, ki so že prebrali skoraj vse, kar se dobi v bralni sobi, vse »Glasnike«, vse »Zore« in »Be¬ sednike« in kar je povesti. 15 Ob.tri četrt na eno odpre hišnik vrata. Kakor povodenj jo uderemo preko dvorišča. Skoraj vselej se huduje nad nami, ker tako dirjamo. Enkrat bi ga bili skoraj podrli. Vsak hoče biti namreč prvi v bralni sobi, da bi mu kdo drug ne vzel pred nosom knjige, katero si je namenil. Toda, kadar prisopihamo 20 v drugo nadstropje, tedaj gremo po prstih proti bralni sobi. Gorje nam, ako bi ropotali! Povem Vam, zakaj. V bralni sobi je za skriptorja gospod Levstik. Vi ne veste, ljubi oče, kako se bojimo gospoda Levstika. Ako prav tiho ne pridemo do vrat, prikoraka ves srdit, odpre vrata ter nas požene: »Poberite se, 25 danes ne dobite nič!« Nobeden si skoraj dihati ne upa, kadar čakamo pred vrati, da udari ura eno; tedaj se oglasi namreč gospod Levstik z grmečim glasom: »Naprej!« Pa sam ne vem, jaz se tega glasu vselej tako ustrašim, da bi včasi rajši kar nazaj šel. O, kaj se je bilo zgodilo danes štirinajst dni! Čakali 30 10 r smo po navadi pred bralno sobo. Neki dijak je bil pa poreden ter se je igral s kljuko. Gospod Levstik zavpije odznotraj: »Mir!« Kar zganil sem se. Nekaj časa je bilo vse tiho. A oni dijak pritisne — morda nevede — še enkrat na kljuko. A 35 sedaj! V sobi so zaškripali Levstikovi čevlji, dva, trije koraki, vrata se naglo odpro in vse je zbežalo. Ves teden ni šel nobeden izmed nas v bralno sobo. In kadar vstopimo, hej, kako nas pomeri od nog do glave! Kdor bi se rinil naprej, gotovo ne bi dobil ničesar. Kadar gre 40 k policam po knjigo, se tla kar šibe pod njim, s tako močjo stopa. Saj je pa tudi močan kakor tisti Martin Krpan z Vrha pri Sv. Trojici, ki ga je popisal in smo ga še v četrtem razredu brali v šolskem berilu. Drži se pokonci kakor sveča. A ne da nam vsake knjige, za katero prosimo. Enkrat sem prosil, 45 da bi mi dal »Doktorja Zobra«, ker mi je bil neki tovariš nasve¬ toval, da je lepa povest. A zavrnil me je osorno: »To ni zate! Kaj drugega, če hočeš!« Brž sem prosil »Glasnika« prvi letnik, v katerem je prav šaljiv Erjavčev spis. Sedaj to prebiram pa »Potovanje iz Litije do Čateža«. Včasi kateri ne dobi nobene 50 knjige, če ne pove pravega naslova ali pa, če se šele izmišlja tam v bralni sobi. Tako so bili zadnjič enega naplahtali, ki je šele začel prihajati čitat, pa ni vedel, kaj bi vzel, in je druge izpraševal, pa so mu rekli: »Veš kaj vzami? Telečjo pečenko! Ta se lepo bere.« Ko pridemo v sobo in dobimo vsak svojo 55 knjigo, pride slednjič tudi na onega novinca vrsta, da bi po¬ vedal, kaj želi. Moško se odreže: »Telečjo pečenko.« Drugi so že vedeli, kaj bo sedaj, in so se na tihem muzali. Gospod Levstik je fanta res kar zapodil, češ: »Telečje pečenke nimamo pri nas; v gostilno pojdi ponjo!« in šel je z dolgim nosom. Prositi bi 60 bil moral »Listke«, v katerih je več povesti, med njimi tudi Jurčičeva »Telečja pečenka«. Tisti čas, ko čakamo, da prinese gospod Levstik ali pa služabnik, ki notri piše, knjige, ogledujem velikansko sobo, ki je polna knjig... Gospod Levstik mora biti silno učen. 65 Pravijo, (da slovenščine nihče ne zna tako kakor on. Samo to se mi čudno zdi, zakaj je tako hud. Ali so vsi učeni ljudje taki? Vi ne veste, ljubi oče, kako mora biti vse tiho v bralni sobi. Sedimo kakor pribiti. Nobeden si ne upa črhniti. Še dihati si komaj upamo. Zadnjič je nekdo poleg mene premetaval 70 liste, ker je menda česa iskal; pa je gospod Levstik prišel in 11 mu knjigo vzel, fanta pa pognal. Bog varuj, da bi kdo kaj za¬ šepetal ali s stolom zaropotal! Včasi gospod kar vstane s svo¬ jega sedeža ter začne hoditi po sobi sem in tja, roki držeč zadaj sklenjeni. Večkrat jo kateri izkupi tudi s tem, če prehitro vstane in gre. Takega si gospod skriptor zapomni, pa mu ne da nobene knjige več. Vas prisrčno pozdravlja Vaš hvaležni sin Ivan. Josip Debevec. 9. Zdravilno jabolko. Svoje dni je živel kralj, ki je imel tri sine. Doživel je šestdeset let in moči so ga jele zapuščati. Nekega dne naglo zboli. Poklicali so najboljše zdravnike vsega kraljestva, da bi vrnili kralju zdravje, vendar zaman. Odkritosrčno so mu rekli, da se mu bliža konec življenja. Kralj se je vdal v voljo božjo in se pripravljal na daljno zadnjo pot. Ko ravno nikogar ni bilo v sobi, se odpro duri in v sobo stopi prosjak. Nejevolja se je. pokazala kralju na licu. Prosjak to opazi in reče: »Kralj, nikar ne bodi nejevoljen! Nisem prišel k tebi prosjačit, nego povedal bi ti rad nekaj važnega, če me hočeš poslušati.« »Hitro mi povej! Saj vidiš, da se mi bliža zadnja ura,« odgovori kralj s slabotnim glasom. »Ni še prišla smrtna ura, o kralj! Eno zdravilo je še na svetu, ki ti more ljubo zdravje vrniti.« »Tega skoraj ne morem verjeti,« pravi bridko kralj. »Povej pa vendar!« »Predobro vem, da boš neverjetno majal z glavo; toda kar ti povem, to je gola resnica tako gotovo, kakor stojim sedaj pred teboj. Tebe ozdravi samo zdravilno jabolko. Ko ga po- užiješ, boš zdrav kakor riba v vodi. Pošlji tedaj svoje tri sine po svetu, da ti prineso zdravilno jabolko. Enemu se bo gotovo posrečilo. Ako ne storiš po mojih besedah, ti je odbila zadnja ura. Zbogom, kralj!« Po teh besedah zapusti prosjak sobo. Kralj ga pokliče nazaj, ker bi rad vedel, kje je tisti vrt, na katerem raste zdra¬ vilno jabolko. Na njegov klic pride služabnik in temu reče, naj takoj pokliče prosjaka, ki .je ravnokar odšel. Začuden pravi 75 5 10 15 20 25 12 30 služabnik, da ni videl nikogar iti iz sobe, akoravno je stal blizu kraljevih duri. Kralj se zamisli. Črez nekoliko časa pokliče svoje sine in jim reče: »Sinovi, moje življenje še ni končano. Ozdraviti pa me more samo zdravilno jabolko. Odpravite se torej na 35 pot po svetu! Kateri izmed vas mi ga prinese, mi bo naslednik v kraljestvu.« Starejšima sinoma to ni bilo po volji, kajti potovanja nista bila vajena; rajši sta se zabavala brez dela na veselicah. Najmlajši sin pa se je razveselil, začuvši, da mu še ne umre 40 preljubi oče. Vsi se odpravijo istega dne na pot, vsak na drugo stran. Minilo je več tednov, ko je najstarejši sin prišel v deželo, kjer ni videl niti ene žive duše. Gledal je s hriba okrog, pa nobene hiše, nobene vasi ni zazrl. Ko hodi tako po beli cesti, 45 vidi, da mu prihaja kruljav človek naproti. Bil je prosjak. Kraljev sin hoče prevzetno mimo njega, a ta ga lepo poprosi: -Ponižno prosim, milostljivi gospod, malega daru.« Nato mu vrže kraljevič desetico. Hromeč pa še prosi: »Košček kruha, milostljivi gospod; lačen sem, da ginem.« Napuh kraljeviču ni 50 dopuščal, da bi še dalje stal pri revnem možu. Ničesar mu ne odgovori, ampak odide ponosno dalje. Zdajci se ustavi in se ozre, rekoč: »No, prosjak, desetico si dobil od mene. Ali mi znaš povedati, na katerem vrtu raste zdravilno jabolko?« »Le idi po tej cesti; kmalu prideš do tistega čudnega 55 mesta. Urno utrgaj jabolko in odidi z vrta!« »Že prav, že prav!« reče kraljevič in se smeje nasvetu, ki mu ga je dal prosjak. Cesta je bila zelo dolga. Naposled pride do velikih vrat, jih odpre in stopi na vrt. Dreves ni bilo videti nobenih, samo sredi vrta je zelenela samcata jablan. 60 Gredica se je vrstila za gredico in na njih je raslo na tisoče najmilejših cvetlic. Čarobna vonjava se je razširjala po vrtu. Počasi je stopal kraljev sin po poti, ki je držala k drevesu. Ondi na zeleni tratici je stala jablan. Sadja ni bilo na njej, samo na eni nizko k tlom pripognjeni veji je viselo lepo rdeče 65 jabolko. S hitrim korakom gre kraljevič tja in utrga prečudno jabolko. Radoveden ga ogleduje od vseh strani, a bilo je kakor navadno jabolko. Jedva stoji nekoliko trenutkov pod drevesom, že ga obide težka utrujenost. Leže pod drevo na zeleno trato in zaspi. 13 Ni dolgo ležal, kar se mu približa človek. Kraljeviču se 70 je zdelo, da gleda skoz gosto mrežo. Sedaj spozna neznanca; bil je tisti prosjak. Ta se je pripognil k ležečemu mladeniču in mu vzel iz roke jabolko. Dotaknil se je z njim veje, na kateri je poprej viselo, in jabolko je bilo zopet na drevesu. Nato je utrgal majhno vejico in se z njo dotaknil kraljeviča, 75 šepetaje: »Ti nisi vreden, da bi prinesel očetu zdravilno jabolko. Zakaj me nisi ubogal? Tako dolgo bodi vran, črn vran, dokler ne pride rešilni dan!« In res, pretvorjen je bil v črnega vrana in je zletel kvišku. Tri dni pozneje je šel po isti cesti drugi sin in temu se 80 je isto pripetilo, kar prvemu. Zopet tri dni pozneje vidimo na isti cesti najmlajšega sina. Naproti piu pride prosjak, ki ga pa ni utegnil poprositi milo¬ ščine; zakaj kraljevič mu je bil že prej vrgel rumen zlat v klobuk, rekoč: »Gotovo si lačen, revni mož. Na ta kos kruha! 85 Nato hoče iti dalje, a prosjak se mu lepo zahvali in mu de: »Kraljevič, jaz vem, kam greš. Ta pot je prava pot. Urno odtrgaj jabolko in odidi z vrta! Danes je zadnji dan. Preden bo mesec vzhajal, mora imeti tvoj oče zdravilno jabolko, sicer je prepozno. Gorje tebi in bratoma, ako ne ubogaš!« 90 Te besede so d*ale kraljeviču novo moč. Kmalu dospe do vrta in stopi vanj. Cvetlice so mu mamljivo dehtele naproti. Pogumno je hitel k jablani. Ko utrga rdeče jabolko, hoče takoj oditi, kakor mu je zapovedal prosjak. A glava mu je težka in noge utrujene. Že hoče leči pod drevo, kar nad njim nekaj 95 zašumi. Ozre se kvišku in vidi dva vrana. Grozna slutnja se ga polasti. »Kaj, ko bi bila to moja brata?« mu šine v glavo. Telo se mu strese in mine ga vsa utrujenost. »Moj oče!« vzklikne glasno ter hiti z jabolkom z vrta; zunaj pa mu pride naproti prosjak, rekoč: 100 »Blagor ti, kraljevič! Trepetal sem že zate. Sedi semkaj na zeleno trato ter se odpočij!« Nekoliko trenutkov je prosjak molčal, potem pa je izpregovoril: »Na to vejico, vzemi jo s seboj! V tistem hipu, ko vstane oče zdrav s postelje, idi iz grada na piano! Priletela bosta dva vrana in sedla pred tebe 105 na zemljo. Hitro se njiju dotakni s to vejico!« In zopet se je kraljeviča polotila utrujenost. Ni se ji mogel ubraniti. Zaprl je trudne oči. Zdelo se mu je pa, da ga je prosjak prijel okrog pasu in zletel z njim kvišku. 14 110 Siv mrak je ležal po zemlji, ko se kraljevič prebudi. Pred seboj zagleda grad svojega očeta. Sprva je mislil, da je samo sanjal o zdravilnem jabolku, a ko ga zazre v roki, spozna, da je bila resnica. Ko je kralj jabolko zaužil, je bil zdrav. Čvrst in krepek 115 je skočil iz postelje. Kraljevič pa je odhitel iz sobe. Ko pride na piano, mu res priletita naproti dva vrana in sedeta predenj na zemljo. Glej čudo! Jedva se je njiju dotaknil z vejico, ki mu jo je bil dal prosjak, že sta stala pred njim njegova brata. Mislite si veselje, ki je bilo v gradu! Le starejša kraljeviča 120 sta bila pobita, ker je njiju mlajši brat postal očetov naslednik. Nar. pravlj. — Josip Freuensfeld. 10. Kmetiška. 1. Pride pomlad in kmet se ji čudi: Gozdi šumijo pesem mogočno, zemlja ogrinja si haljo poročno — »Daj, zaželeni mi, njivica moja!« 2. Pride poletje, upanje raste: Kakor nevesta v blažene čase v zlatem nakitu njiva smehlja se — , »Oh, le smehljaj se, njivica moja!« 3. Pride jesen, vsa težka bogastva: Zlati nakit svoj njiva vračuje upniku kmetu, kmet se raduje — »Lezi k počitku, njivica moja!« 4. Zima potrka, dobro je kmetu: V biserih streha žari mu domača, z mize ga vabi bela pogača — »Hvala ti, hvala, njivica moja!« Leopold Turšič. 11. Divljan. Duhovnik in dijak sta potovala črez veliko planino, kar ju noč prehiti. Videč, da ne moreta dospeti ta dan, kamor bi rada, se začneta ozirati sem ter tja po planini, kje bi jima bilo pripravno prenočiti, kar ugledata v daljavi ogenj v neki 5 pečini. Blizu pečine prišedši, zapazita v njej divjega človeka z očesom na čelu. Vprašata ga: »Ali naju hočeš pustiti v kočo?« 15 On jima odgovori, da hoče. Ali k vratom pečine je bila pri¬ valjena velika plošča, katere bi ne moglo sto ljudi odmakniti. Divljan vstane, dvigne ploščo, ju pusti noter, ploščo pa zopet k vratom privali; potem uneti velik ogenj, oba sedeta poleg njega in se grejeta. Ko se malo ogrejeta ju začne divljan tipati za vratom, hoteč se prepričati, kateri je debelejši, da ga zakolje. Duhovnika otiplje bolj rejenega; popade ga torej in ubije, natakne na raženj in vrže kraj ognja, da se peče. Dijak pre¬ plašen vse to gleda, ali iz pečine uteči mu ni mogoče. Ko je bil tovariš pečen, pozove divljan dijaka, da naj je z njim, ali nesrečnež noče tega, izgovarjaje se, da ni lačen. Ako nočeš zlepa, boš pa zgrda,« reče divljan. Dijak hočeš nočeš sede tedaj k njemu. Divljan je in tudi dijak devlje v usta, ali meče zopet v stran. »Jej,« vpije divljan, »zakaj jutri pojem tudi tebe.« Ko se divjak naje, leže kraj ognja, a dijak začne ostriti mali šiljak (malo leseno šilo). Poprašan, čemu to dela, odvrne dijak, da se je, brezposeln sedeč pri ovcah, tega navadil. Divljan zatisne oko in zaspi; dijak pa, videč, da utegne drugo jutro tudi njemu seči nožič pod grlo, se hitro domisli, porine leseno šilo divljanu v oko in ga oslepi. Razjarjen skoči oslepljeni velikan kvišku in reče dijaku: »Naj bode! Vzel si mi ti edino moje oko, ker nisem umel jaz tebi vzeti obeh; utekel pa mi ne boš.« Ko se zazori, otiplje divljan vrata. In ko jih najde zaprta, začne po pečini sem in tja iskati, da bi zgrabil dijaka; ali nikjer ga ne more najti. Imel pa je divljan v pečini mnogo drobnice. Dijak se domisli, odere ovna, obleče njegovo kožo in hajdi med ovce. Divljan stopi k vratom in, odmaknivši jih na enem kraju, začne drobnico vabiti ter posamezno izpuščati iz pečine. Dijak v ovnovi koži se bliža z drugimi ovcami div¬ ljanu, in ko do njega dospe, ga ober zgrabi in vrže na piano med druge. »Ne išči me več,« zavpije dijak, »sem že vnč.« Divljan odpre vrata na stežaj in ponudi dijaku palico, rekoč: »Ker si mi že utekel, na to palico, da boš gonil čredo; zakaj brez nje niti ene ovce ne spraviš z mesta.« Nesrečnež se da pregovoriti in seže po palici; ali kakor se je dotakne, že se je prime prst. Videč, da je izgubljen, jame okoli velikana skakati, da bi ga ta ne zgrabil. V tej nezgodi pa mu pride na misel nožič, ki ga je nosil s seboj; hitro seže ponj, odreže na palico prilepljeni prst in uteče. 10 15 20 25 30 35 40 45 16 Zdaj se prične divljanu rogati in smejati, goneč čredo pred seboj. Daši slep, leti velikan za njim in ga pripodi do velike reke. Sluteč, da bi bilo mogoče utopiti divljana, začne dijak 50 okoli njega žvižgati in se mu rogati. Velikan se mu bolj in bolj približuje, hoteč ga zgrabiti, a ko se vodi docela približa, mu skoči dijak za hrbet in ga potisne v vodo, kjer divljan utone. Zdaj dijak mirno odžene čredo in se vrne zdrav domov, ali brez svojega tovariša. Srbska nar. pravljica. — Gregorij Krek. 12. Košuta in vinska trta. Košuta se je bila lovcem za vinsko trto skrila in potuhnila. Lovci mimogrede je ne vidijo in odidejo. Zdaj meni, da se ji ni nič več bati; začne se po trti spenjati in mladice objedati. Šum in lomast pa lovci zaslišijo in se vrnejo; za trto žival 5 zagledajo ter jo ustrele. »Prav mi je,« reče košuta umiraje, »ker sem se nehvaležno pregrešila nad svojo zavetnico.« France Metelko. 13. Sveti kelih. 1. Na Muro temna noč je pala, 5. »0 bratje, vriskajmo veseli, objel je griče rose hlad. obilen je današnji plen. V temo štrli nad reko skala, Vi v cerkvi ste nakitje sneli, v temo kipi na skali grad. jaz kelih vzel sem dragocen. 2. Dvorane grajske razsvetljene 6. iz reke dna žare nocoj, krog mize težko obložene pa vitezov piruje roj. 'Tut 3. V steklenih čašah žarko vino, 7. dovtip na ustnih, strast v očeh. V noči temino in tišino odseva luč, odmeva smeh. Iz njega rešnja kri se pije?... Kaznuj me Bog, če res je to! Kdorkoli vina vanj nalije, ko jaz bo vino pil samo.« Obide družbo čut bojazni, vsi zadrhte od nemiru, a vitez Završčan izprazni peneči kelih brez strahu. 4. Pred vrsto gostov onemelih 8. Tema zagrne mu poglede, postavi Završčan tedaj mrtvaški vikne zunaj ptič; na mizo z varno roko kelih, telo se vitezu sesede, zamaknjen ves v zlata sijaj. na tleh ne gane se — mrlič. , 9. Raz stolp brni polnočna ura, v dvoranah vlada noč in mir, šumi pod gradom kalna Mura, na oknu vika v noč skovir. Anton Medved. 17 14. Basen. Ko da se košček odtrgal od raja in splaval po reki dolgo- teki v neznano bi morje, tako se usidral v zelenih, Svilenih je gubah valovja, čumel neobljudeni otok Ostrovo. Bivali gori so ptiči. Mirno največji je živel ob palčku. Priba ni se plašila kragulja. Postava je bila: Vrstnika ne kolji! Žito je plenjalo, sreča klasila, ujeda se ni oglasila. Rajčica rada je rajala z jastrebom, lišček po listju brez straha gostolel, krilati drobiž je mrgolel, žvrgolel drzno s sokolom in sovo. Sredi sipine, na Duni peščeni, so stolovale štorkelj družine. Nekoč pa se Štrk žabogoltec odloči: Ne pojdem iz gnezda na daljne močvirne livade po golo gomazen glist, mrgolazen gosenčjo, za mlade. Skrivši posegel dolgokljunec je v gnezdo vrabulje, raz¬ kosal negodne goliče: umor se je vprvo izvršil med ptiči, kršil se zakon tedaj na Ostrovem. Prelen, da bi brodil po lužah, blodil v mlakužah za črvov golaznijo gabno, stika svoj vrat za strnadi, starko pozoblje in mlade. Dolgo tako se je hranil. Zagnali so joj in upoj operjenci bedni. A nihče ne upa si plahih perotnikov iti na štorklje. Veliki perotarji ždijo molče. Tačas pa se Orel žarko razljuti, buti na Štrka, golt mu prekljune, izpljune. Osvetnika v zboru veličajo — le kos črnožoltež, od nekdaj zbadljivec, se roga — soglasno častijo junaka: slavec mu slavo na vek prorokuje; vodomec, modri vedomec, nesmrtnost obeta; dleski mu tleskajo v koru; vrabec pa čivka in Živka: živživživ, živi nam Orel! Nedaleč je plaval v zelenih otokih otočec Globarija. Manja je bila njegova krilata rodbina, ista postava in zakon. Nekoč priklopoče na Duno žabogolta Roda k štorklji, nerodi lastnega roda. Dobila še toplih je kosov mesa in lačne skomine. Doma jih je skrivaj davila: sinice, ščinklje, pastirice, penice. Sita še pitala z njimi je svoje drobljance. Žalost je vzklila v Globanji. Tožno donela je tožba krilata na zboru: Kje, maščevalec, kje si, rešitelj? Veliki perotarji tiho Wester, Čitanka II, 2 5 10 15 20 25 30 35 18 čumeli in niso šumeli. Slabotni sokoli, orliči so bali se dolgega kljuna. Fej, fuj, fej, fuj so se grozile sinice; žavžav, žavžav 40 žalovali so vrabci na zboru; zemlja, Globanja, rodila orliče si, nisi nam Orla! Anton Debeljak. 15. Lisjak. Imeli smo mladega lisjaka; živel pa je priklenjen samo par dni. V bližini njegove kletke je ležal velik prazen sod. Nekega jutra sem prišel pogledat; žival je visela na svoji verigi preko soda, mrtva in trda. Ponoči se je bila vzpela na sod, 5 spustila na drugo stran ter obvisela. Rekli so, da je bila to ' gola nezgoda. Jaz pa sem prepričan še zmeraj, da si je 'bila žival radovoljno končala življenje; kajti odprte oči, dvoje svetlih opalov, niso razodevale prav nič strahu ali bolečine, temveč samo divje sovraštvo. Žalovali smo dolgo in odkritosrčno. Zdi 10 pa se mi čudno, da se niti v meni niti v drugih ni zganilo ničesar takega, kar bi bilo podobno sramu ali kesanju. Kmalu nato smo kupili drugega lisjaka, še mlajšega — komaj par tednov mu je bilo. Mlad fant ga je prinesel v naročju. Živalca je bila nemirna in sila plaha; pogled svetlorumenih 15 oči je bil poln začudenja; ali kadar je bliskoma švignil iz globokih jam ter se za pol hipa uprl v obraz človeku, se mi je zazdelo, da se je že budilo v njem poleg začudenja še vse nekaj drugega, globljega. Za prvo noč smo spravili lisjaka v prazno kamrico poleg 20 moje izbe. Stisnil se je v kot; njegove oči so žarko, čisto po mačje sijale iz teme. Ponoči me je vzdramil rezek, srdit, pre¬ sekan glas: kef, kef, kef — kef, kef, kef... V prvem trenutku se mi je zdelo, da laja žival prav tik moje postelje, da se je bila vzpela s sprednjima nogama na odejo. In to ni bil lisjak, 25 temveč je bila vsa druga, mnogo večja žival, napol smešna, napol odurna, kakor strašijo človeka, v sanjah. Spreletelo me je temno: »Pojdi, kamor ti je pot... Ali sem te jaz ohromil? ...« Zalajalo je vdrugič, močneje in rezkeje, in zavzdihnil sem potolažen: »Saj je samo lisjak!«... Vstal sem, stopil k durim 30 ter jih odpahnil natihoma. Vse je bilo tiho in mirno; iz kota se je bleščalo dvoje rumenih luči. Drugi dan smo postavili lisjaku prostorno bajtico kraj vrtne ograje. Priklenili smo ga na dolgo verigo, tako, da bi se lahko sprehajal. Toda sprehajal se ni. Včasi je pogledal 19 skozi vratca koničasti, nežni gobček, pa se je skril nemudoma, če se je prikazal človek. Šele kasno pod večer sem ga zalotil zunaj ob ograji; veriga je zarožljala, izginil je ter se stisnil v najgloblji kot svoje kajbe. Videl sem, da je bil razgrebel prst kraj plota. Zjutraj sem mu nesel kruha, v mleko nadrobljenega, lisjaka pa ni bilo od nikoder. »Hej, lisec, lisjaček!«... Veriga je bila močno napeta, pod globoko izpodkopanim plotom je držala naravnost na vrt. Zgrabil sem za verigo, ali tedaj se je napela še močneje, tako da se je premaknila in zazibala kajba, kolikor je bila težka. Ko sem potegnil z vso silo, se je prikazal izpod plota koničasti gobček. Držal se je po strani, dlaka krog vratnika je bila vsa namršena, oči so buljile nekam motno, morda v otopeli grozi ali v otopelem srdu. Izpustil sem verigo ter sem šel pogledat na vrt. Onstran plota si je bil lisjak čez noč izkopal tako pro¬ storno jamo, da bi se lahko ves skril vanjo. Bilo je, mislim, naporno delo. Kmalu smo ga začeli pitati s svežim krvavim mesom. Kadar sem mu ga prinesel, se ni več skrival v kajbo, temveč prišel mi je naproti ter se trgal na verigi. Zgrabil je najprej en sam kos, pobegnil v kolibo, na pragu pa se še ozrl, če gle¬ dam za njim. Tisti pogled ni bil prijazen, kaj šele hvaležen; prav nič pasjega ni bilo v njem. Nato se je vrnil še po drugi in tretji kos ter pobegnil z vsakim posebej. Jemal je pač iz roke, toda hlastno, plaho in drzno hkrati — zver, ki si jemlje sama in ne mara darov. Dekla je imela koklje in piščance natanko preštete. Ne¬ kega jutra, ko jih je pitala, je pogrešila najlepšo grahasto puto. Izginila je brez sledu. Dekla je prikričala v vežo, nato smo se napotili k lisjakovi kolibi. Stal je na pragu ves miren, gledal je nedolžno kakor nikoli, zdelo se mi je celo, da narahlo po- mežikava, kakor da bi se mu bleščalo. Preiskali smo dodobra ves kolobar krog kolibe, pa nismo našli kurjega perjiča niti najmanjšega. Kar scela je vendar ni pogoltnil... s kljunom in perjem! Ali sum je ostal in iz suma se je porodila nezaupljivost. Pre¬ selili smo lisjaka v samoten kraj, kamor kokoši po navadi niso zahajale. Tam blizu je bila lesena koliba, kjer smo imeli kunce. Nekoč sem stopil iz veže na prag, da bi pogledal zaradi vremena. Nekaj je potrkavalo v enakomernih presledkih, kakor da bi kje | 2 * 35 40 45 50 55 60 65 70 20 75 tam daleč tolklo kladivo ob duri ali ob plot. Lisjak je bil z vso divjo močjo privlekel svojo težko kolibo do kolibe kuncev. Ko je bil premeril in preudaril, kje je les najtanjši, počenil je, se vzpel s prednjim delom života ter se zagnal v tanke duri na¬ ravnost z gobcem; zagnal se je vdrugič, vtretjič. Vratca so počila, 80 odprla se je ozka špranja. »Hej, lisjaček!« Komaj da se je malo po strani ozrl, ne¬ prijazno kakor človek, ki ga nadležen tujec moti ob važnem opravilu; in zaganjal se je dalje enakomerno z neugnano silo'. Da bi se vrata na vse zadnje le ne udrla ter da bi se res 85 ne lotil kuncev, smo ga zopet preselili za vrtni plot, verigo pa smo mu za polovico prikrajšali. Občutil je, da je obsojen v tes¬ nejšo ječo, zato je bil njegov pogled še bolj sovražen in odljuden. Posebno čudno se mi je zdelo, da ni več lajal; molčal je trdo¬ vratno kakor tisti po nedolžnem obsojeni, ki so bili spoznali, 90 da bi jim kričanje nič ne pomagalo. Sčasoma nam je bil skoro popolnoma tuj, tudi meni; zdelo se mi je, da živi v drugem svetu, ki ga ne poznam ... Sedel je kraj plota ves miren, košati rep je bil v krasnem loku položil na tla. Skozi široko špranjo, ki si jo je bil sam 95 izkopal in izglodal, je strmel doli na vrt, na zelene loke pod njim, na daljne gozdove, ki so bili čudežno prežeti po jutranjih solnčnih žarkih. Blizu lisjaka in njegove kolibe so brskale kokoši po pesku. Ni se zmenil zanje, niti trenil ni; vse je kazalo, da jih v svoji zamaknjenosti ni opazil. Lep, dolgokrak piščanec 100 se je bil pribrskal in prizobal tik do njega. Lisjak se je raz- gledaval po vrtu, po lokah in gozdovih. Ali bliskoma, hitreje od misli, je planil lisjak ter zgrabil. Niti videti nisem mogel, kako se je bilo to zgodilo; perje je frčalo po zraku; piščanec ni imel časa ne prilike, da bi kriknil... 105 Malo dni pozneje sem se napotil zdoma. Ko sem se vrnil, ni bilo lisjaka več v kolibi, samo dišalo je še po njem. Pred mojo izbo je ležala na preprogi nabasana žival, lisjaku podobna. Dlaka je bila zmršena, trdo štrleča, mrtva; steklene oči so buljile topo in neumno. Ubile so ga bile ženske. 110 Med obedom sem vprašal: »Zakaj ste to storile? ... Kako ste mogle to storiti?« , »Če pa je piščance kradel!« Takrat smo obedovali ocvrte piščance. — Ivan Cankar. 21 16 . Lovska pesem. Vse po poljanah, mračnih goščavah, gorah, dolinah, divjih tokavah plaši zverino vrisk naših trum. 5 Z burjo se skuša strela frčeča, smrt nosi s sabo; lovska nam sreča vrača težave vse, plača pogum. ]0 Kdo nas ustavi, kadar vihramo? Kar je na poti, vse poteptamo. Kaj nam strmine, goščave so šum! 15 Pest in sekira, strela frčeča grabi, podira, rani medveda; lovska nam sreča 20 vrača težave vse, plača pogum. Po Jaroslavu Vrchlickem — Oton Župančič. 17 . Spomin o Cerkniškem jezeru. Jasno jutro — bila je nedelja — me je zvabilo, da sem puško na ramo obesil, psii zažvižgal, pa hajd proti jezeru. Z Grebena se pregleda jezero. Ni bilo zalito, Osredek je bil iz vode. Vedel sem, da s puško ne bo danes dosti opravka, vendar me je mikalo do vode, kjer je viharna noč dosti živali 5 ustavila. Nisem se motil. Nikoli več, ne prej ne pozneje, nisem videl toliko ptic skupaj kakor ta dan. Gosi, rac, malih in velikih, največ pa žvižgavk in škorcev, vsega tega je bilo na vodi in ob kraju neizmerno dosti, posebno pa okoli Osredka in na njem je kar glava pri glavi tičala. Ko sem se vodi približeval, 10 so se vnanje trope odmikale, sicer pa je bila vsa ta žival mirna, videlo se ji je, da ji po hudi noči mir in solnčni žarki dobro dejo. 22 Sedel sem na kamen pod jezerskimi njivami, gledal in se zamislil. Bog ve, kod povsod so romale misli tam po južnih ! 15 krajih, kjer so bile čez zimo te ptice. Oj blagor vam, ptice! Ve imate prostost in kreljuti, letite, kamor se vam zdi, in vidite morje in ladje na njem in rajske kraje, polne sladkega sadja in čudnih živali in črnih zamorcev. Mene pa bodo potisnili med štiri puste zidove vsak dan po štiri dolge ure in po šoli ne 20 bodem smel, kamor bi hotel, ampak doma bom moral biti. Nikdar te ne pozabim, lepa mladost, ali tudi vas ptic nikdar ne, f, l ki me niste nikoli vzele s seboj... | *' Bog ve, koliko časa bi bil še sanjaril, da se mi ni zazdelo, • da od Cerknice proti meni še druge trope ptic priletavajo. In ~ 25 res se je to dogodilo, ali komaj so posedle, že se zopet dvigajo in druge priletavajo za njimi. Kar jih je na suhem sedelo in so bolj za vodo ustvarjene, so se pomaknile na vodo. Nisem dolgo ugibal, kaj je bilo temu vzrok; pravo sem zadel, ko sem kragulja obdolžil, da lepi mir kali. Ugledal sem ga, ko se je mirno vozil 30 po zraku nad jezerom, kakor bi mu vse to življenje prav nič mar ne bilo, ampak preden je prišel prav do kraja, zavil je zopet nazaj in se jel nekoliko više prepeljavati. Na race je prežal. To so škorci in drugi ptiči takoj opazili in so se le nekoliko odmak¬ nili, race pa so odletavale proti dolenjemu jezeru in kragulj je 35 res zavil za njimi kakor skrben pastir. Komaj so bile zadnje trope v dolenji kraj odletele, že sem ugledal druge, ki so se zopet proti meni pomikale. Kar ugledam tudi kragulja kakor piko visoko v zraku, ali obenem tudi že celega, ko je kakor blisk šinil med race. Najbližje tej nesreči so se, kakor jim je 40 navada, potopile, in ko se kragulj zopet privzdigne, je bilo prazno pod njim. Bolj oddaljene so pa zletele, na vse strani so hitele in šele kasneje se v trope zbir&le. Iz vode pa je kar vrelo rac in kakor se je vsaka pokazala, je odletela ali pa obstala in gledala, kaj bo zdaj storiti. Ali tudi kragulj se je bolj oživil, ker 45 je že pokazal, da je res ropar in da se ne prepeljuje samo za kratek čas po zraku. Gotovo ga je tudi jezilo, da mu je prvikrat pri toliki množici vendarle izpodletelo. Kragulju je šlo za to, da pride nad race, vendar zopet ne previsoko, kajti, ako je on pre¬ visoko, so race, kadar se vrže na nje, prej na vodi in pod vodo, 50 kakor on katero doseže. Race torej vedno pazijo in se umičejo, da so ali na strani od sovražnika ali pa toliko nizko pod njim, da so prej v vodi kakor on med njimi. 23 Dozdaj je bilo vendar še varnosti, zdaj v gorenjem, zdaj v dolenjem koncu jezera. Daši vidim kragulja še pred seboj, vendar race ob krajih gori in proti meni letijo in — kaj pa je to? Resnično! Še eden je prišel na kosilo. Dvema pa se je že teže braniti. Nagnala sta jih skoro vse proti meni, tudi prav nad menoj so se vrtele. Šumelo je nad menoj, žvižgavke so piskale; kar naenkrat od leve strani zašumi nad menoj in okoli mene rac na tisoče. Gledam, kje bi bil kragulj, zagledam ga, ali predaleč; ubranil je raci rešiti se proti vodi in kakih tristo korakov od mene v hribu sta planila do tal. Kesal sem se, da nisem pomeril vsaj na kako raco, ko je bilo vse živo okoli mene; mikalo me je iti v strmi hrib do mesta, kamor sta kragulj in raca izginila, kar zaslišim od gozda sem nenavaden šum. Opazim škorcev več nego tisoč vse v eni tropi skupaj. Letijo tja proti Otoku, za njimi pa skobec. Tam se vržejo naglo v stran in proti gozdu, skobec za njimi; vrnejo se zopet proti jezeru, skobec pride nad nje; zdaj šine med nje, ali kakor bi trenil, vseh tisoč in Bog ve koliko jih je bilo, je naenkrat pod vodo. Nikdar prej nisem slišal, še manj pa videl, da bi se tudi škorci pred skobcem potapljali, zdaj sem se pa o tem prepričal. In s kako silo padejo v vodo! Skobec se je umaknil in škorci so kakor čebele iz uljnjaka švigali zdaj iz vode in se zbirali zopet v posamezne trope. Skobec je jel zopet stražiti, pa le tako, da bi mu kaka tropa ne ušla na široko jezero. Ni dolgo trajalo, da se je zopet zapodil med nje, in planili so vsi obenem v vodo in to komaj sto in petdeset korakov od mene. Skobcu je zopet izpodletelo, ali s tako silo se je zagnal za škorci, da ga je vzdignilo gotovo deset sežnjev nad vodo, ko je zavil, da bi tudi on v vodo ne padel. Od vseh strani je mrgolelo zopet iz vode in vsak potopljenec je le nizko pri vodi letel, dokler ni bil zopet daleč od »straha«, ki je zopet krožil v zraku. Kakor bi obupal, da bo danes kaj nad vodo dobiti, odleti proti suhemu in proti meni. Stisnem se še bolj in ko je bil skoro nad menoj, pomerim iz plotu nanj in — vsaj ta ni nikdar več škorcev strašil. Drugi kragulj si je v tem času najbrž tudi prisvojil svoj košček mesa ali pa se je naveličal. Ni ga bilo več videti. Vse polno rac in ptičev je zopet mirno počivalo okoli Osredka in na njem, kakor bi ne bilo nikdar drugače. Hinko Dolenec. 55 60 65 70 75 80 85 90 24 18. Ribičev strah. 1. >Pa kaj, moj mož, ti je nocoj? Kako obraz bled, plah je tvoj! 2 . Pa praviš, da se ne bojiš nikdar strahu, kadar loviš 3. na morju ribe ... In nocoj kar treseš se. Sam nisi svoj!« 4. »»Res je, da ne poznam strahu in ne bojim se ne mraku, 5. ne burje ljute. Kaj mi mar nevihta morska, kaj vihar! 6. Nocoj pa me je bilo strah in prvikrat trepečem plah ... 7. Leži ti mirno morska plan ... Vse tiho ... Baš ugaša dan. 8. Dokončal sem obilno lov in s polnim čolnom grem domov. 14. A tik za mano gre pošast, hlasta po čolnu hlast, hlast, hlast! 15. Veslam, da ves se že potim, v golt mečem ribe mu, bežim. 16. Bežim, letim naprej, naprej... Kje portič naš še tam je, ej! 17. Pošast za mano!... Na! Žri, žri! In rib nič več v čolniču ni. 18. Bežim in vržem mu še sak ... Še nisi sit, požrešni vrag? 19. Ne! Hujši je še glad njegov. Pomalja se izmed valov, 20. pa plava vštric in se reži ko satan z ostrimi zobmi. 21. Vem, vem, da bi požrl me/rad in potolažil svoj si glad. 22. Zato ti na!... Požri še to! Pa vržem z zadnjo mu močjo 23. v goltanec desko ... Dober tek! Saj pred menoj leži že breg. 24. Dospel sem... Spremljevalec moj ne upa v portič si z menoj.«« 25. »In kdo je bil ta grozni spak? Kaj ne da, sam peklenski vrag!« 26. »Ne!... V morju zgine črn in dolg edini strah moj — morski volk.«« Anton Aškerc. 19. Berač Andraž v risu. Berač Andraž Hudopisk je privlekel iz žepa okajeno rdečo pipico, izrezljano iz brezove grče in okrašeno s stolpastim po- krovcem in svetlimi bunčicami. Iz malhe je potegnil umazan' rumenkast mehur in jel mašiti tobaka v čedro. Nato je zapalil . 5 in puhal dim na vse duške, da so bežale muhe rojema od mize. Tudi Matajev Matija se je najedel; poveznil je klobuk s krivčki na glavo, segel po uro in računil, koliko kaže. Rimske številke ob robu so mu prizadevale poseben trud in težavo. 9. Sedim na krnu in veslam ... Kaj zašumi tik čolna tam? 10. Iz morja dviga črn mi spak veliko, strašno glavo!... Vrag? 11. In gleda z majhnimi očmi, reži se z groznimi zobmi, 12. pa kaže grdi gobec svoj in plava naglo za menoj. 13. Pa vržem rib mu in veslam, kar v rokah le moči imam. 25 Izmed vseh dvanajstih je poznal dobro le enojko, dvojko in trojko, da je vedel precej na prvi pogled, koliko veljajo. Od 10 štirice dalje pa so mu delale dokaj preglavice ... »Povej mi zdaj, kako je bilo v risu!« naprosi Matija Hudo- piska, potrese svojo uro, jo nastavi na uho in shrani v žep. Berač potlači s kazalcem tobak v čedri, da bi bolje tlelo, se odhrka in pokima radovednežu: »V risu je bilo pa takole, 15 Matija! Vse ti povem, saj sva sama. — Najprej sem si preskrbel vsega, kar je potrebno za to stvar. Bog ne daj, da bi bil kaj pozabil ali naredil kaj narobe! Le poslušaj, Matija! Črnega mačka kost je treba za ris. Brez take kosti ni nič! Ampak — obljubi ml, da do sodnega dne ne poveš nikomur tega, kar ti 20 bom pravil tukajle tajno!« »Zlomek naj me, če kaj izdam!« je obetal Matajev Matija in se primaknil bliže k pripovedovalcu. 'Takih reči ni treba trositi okoli, Matic! Če pridejo v • > zvedi, je hudo narobe. Pa kaj sem že dejal? Je že res — tako 25 črn mora biti muc, da ni na njem nobene rjave, rumene, sive ali celo bele dlake, nikjer, tudi na repu ne! Vidiš, takega mačka sem si ujel in šel na sveti večer gori na Telebanovske hribe. Tam je nekje pod globokim breznom votlina, ki je še ni nikdar obsijalo božje solnce. Tjakaj tudi ne seže glas blagoslovljenih 30 zvonov od nikoder. Ondukaj sem zanetil ogenj in od enajstih do polnoči kuhal tisto črno živalco. Ko je bila vsa razkuhana, sem si izbral kost za ris. S sabo sem bil vzel tudi troje leskovih A šib. Urezal sem jih bil že jeseni pred solnčnim vzhodom na križempotu z novim pipcem, ki ga še nisem rabil do takrat 35 nikoli. Presneto sem pazil, da se jih nisem več dotaknil z golo roko. Prijemal sem jih le z belim robcem, ovitim okoli levice. Vse to sem vzel na sveti večer s sabo in sem hitel na razpotje, tja nad Golo jamo. Saj menda veš, Matija, kje je to?« »Kaj ne bi vedel!« je vzkliknil Matajev Matija in naglo 40 vprašal: »In kaj se je zgodilo tam, Andraž?« -z, »Ondi sem potegnil s kostjo in palicami kolikor mogoče širok ris okoli sebe,. Čim večji je, tem boljši, ker preko njega ne more do človeka nič, tudi hudoba ne! Razumeš? Potem sem pa stopil v ris, poklical vraga in se nisem ganil ...« 45 »Pa te je bilo kaj hudo strah?« je šepetal Matija in ne¬ premično gledal Hudopiska. 26 V*-' 70 75 m 7 « M 80 85 »O nič!« odvrne Andraž. »Kmalu so pričele grozne stvari siliti vame. Nad sabo sem zagledal žarečo brano, potem pa se je prikazal goreč voz sena. Pa se le nisem umaknil iz risa in nič ni padlo name. Zdaj so pridivjale strašne pošasti: velikanski medved, ognjen bik, oh, zveri vsake vrste so se zaletavale proti meni. Najhujša pa je bila dolga kača z gorečim gobcem. Kakor bi trenil, so privršele divje babe z dolgimi lasmi, potem pa še vešče, ki se zbirajo na razkrižjih. Vse so tiščale proti meni, ali jaz se nisem ganil iz risa, sicer bi me bile zdrobile v solnčni prah...« »Pa se nisi nič bal, res ne?« je iznova povpraševal Matajev Matija in občudovaje motril hrabrega berača. »Nič. Nikar me ne moti, Matija! Ko je izginilo vse to, se je pridrevila tolpa velikanskih psov. Za njimi je lomastil njihov šepavi gospodar, mož brez glave, velik pa tako, da bi mogel prestopati kar gore. Vpil je nad psi in jim žvižgal, da mi je letelo skozi ušesa.« Kako neki je vpil in žvižgal, če ni imel glave?« se je predrznil podvomiti Matija. »Lej ga, kaj mi čenčaš vmes?« ga je pokaral Hudopisk ozlovoljen. »Da mi ne moreš molčati! Duh lahko kriči in žvižga tudi brez ust! Zato je pa duh. Še tega ne veš? Molil sem na- tihoma, dokler niso odhrumeli vsi od prvega do zadnjega. Bog ne zadeni, da bi bil zakričal ali se komu po robu postavljal! Kar raztrgali bi me bili psi ali pa bi me bil posekal divji mož s svojo sekiro! Veš, Matija, to je bil duh lovca, ki je za svojih dni ob nedeljah in praznikih streljal divjačino in mora zdaj po cele noči loviti za pokoro. Uh, kako je cvililo, lajalo, tulilo,; pokalo, grmelo, bobnelo po temnem gozdu! Mraz je bilo, da je vse škripalo, a vendar sem se potil, da je kapalo od mene. Kaj bi tajil! Toda bal se nisem nič!« »No, dobro si izonegavil te kočljive reči,« je priznal Matija in naglo dostavil: »Kaj pa že hudič, hudič?« »Le potrpi, Matiče, le potrpi malo!« je zagodel Andraž. »Zdaj se moram malo pokrepčati. Lej, čedra mi je tudi ugasnila.« ■ »Le pij, Andraž, le, da boš laglje govoril!« -»"'»Toliko sem videl strašnega, da se mi je skoro zvrtelo v glavi,« je nadaljeval berač Hudopisk. »Zdajci pa je zavihralo po zraku in zasmrdelo po žveplu. Nekaj cepne pred ris. In kaj zagledam?« v % V- - Kaj neki?« je hlastno vprašal Mataj in iztegnil vrat. Tistega, ki križe delamo pred njim!« »Bes te lopi, ali res?« se je zavzel iMatajev Matija in po- 90 skočil raz klop. ^‘p W ' »Veš, da se ne lažem nikdar,« ga je osorno zavrnil Hudo- pisk. »Rajši molčim! Kaj bedačiš?« »Saj ne bom več, ne zameri mi, ljubi Andraž!« je pohlevno prosil Mataj in je zopet počasi sedel za mizo. »Kakšen pa je 95 že bil?« »Uh — grd kakor sam rogač! Na vsem svetu je bil tak kakor kozel s kravjim repom. Velik je bil pa, lahko rečem, tako, da bi lahko jedel z mlinarjeve strehe. Režal se mi je tako ogavno in se grobotal tako peklensko, da nikoli takega! In za- 100 zijal je strašno široko, da bi me zdaj zdaj požrl kar celega, pa me ni!« :>Pa se ti niso nič hlače tresle?« mu je Matajev Matija zopet prestrigel besedo. »Nič, prav nič, še manj kakor zdajle! Zgaga me peci vse 105 žive dni do smrtne ure, če ni res! Na vse pretege je poizkušal gadni dušegubec, da bi me prestrašil in izvabil iz varnega risa. Jaz pa le nisem odnehal in on ni smel preko risa, ki sem ga naredil tako dobro. Uganjal je pa že take, da me je zdaj kuhala vročina, zdaj spet tresla mrzlica. Matija, ti bi bil kar iz kože no skočil, kaj? No — doslej sem opravil vse dobro. In lej hudirja, ravno proti koncu sem napravil nekaj, kar ni bilo prav! Molil sem očenaš in se zmotil iz navade, pa sem rekel: Amen! To je bilo napak.« »O jej!«'je vzdihnil sočutni Matija. 115 »Potem pa ni bilo nič!« je jezno zaropotal Andraž. Srdito je puhal zrak iz ugasle cedre in pisano pogledaval izpod jakih obrvi. , j?, . »Nič? Zavoljo ene besedice?« je žaloval Mataj in zmajeval s težko glavo od rame do rame. pi . vw 120 »Nič, nič,« je žalostno odkimal berač. »Drugače bi mi bila morala hudoba dati denarja, kolikor bi ga mogel nesti!« Oj e j! Škoda!« — Mataja je trla odkritosrčna žalost, Hudo- pisk pa je skomizgnil z ramo in si zopet zapalil vivček. Rado Murni k. 28 20. Naša kavka. Ko je bil neki mlad Slovenec pri nas na Dunaju, je bilo eno njegovih prvih vprašanj po naši Piki, ki jo je poznal iz moje povesti »Janko Bože«. Stara je že naša Pika in s starostjo je postala nekako 5 modra in mirna. Ko je bila še mlajša, je bila strašno raz¬ posajena in poredna. Vedno ji je šlo po glavi, kako bi kje napravila kako nerednost, kako bi komu malo ponagajala. Imeli smo črnoglavčka v kletki. Ta ji ni dal miru; po vsej sili je hotela do njega. In res se ji je to posrečilo. S kljunom odpre 10 durce, gre noter, pokusi hrano čmoglavčkovo, češ, to bo že kaj posebno dobrega, in nato prevrne posodico iz same hudobije. Ravno tako stori z vodo. Nato stopa ponosno iz kletke in kriči od -samega veselja. Ptičku samemu pa, to moram reči, ni storila nič. 15 Meni, sam ne vem, zakaj, je nagajala posebno rada, kjer je le mogla. Vedela je, kdaj pridem iz šole domov in na vrt. Čakala me je na drevesu. Ko me zagleda, plane z drevesa nad me, zgrabi mojo kapo, jo odnese na drevo in kriči na vse grlo. Črez nekaj časa pa jo spusti zopet doli na tla, tako 20 da ni bilo nikoli škode. Nekdaj, ko sem sedel na vrtu in pisal, prileti k meni na mizo pa gleda, kaj bi se dalo storiti. Ne dolgo, pa odpre kljun in prevrne z njim črnilnik; odleti in kriči, češ: Zdaj pa imaš! In res imel sem — črno mizo in črno pisanje. Vedel nisem, ali 25 bi se jezil ali smejal. Poskrbeti sem pa hotel, da se mi ne bode več zgodilo kaj takega. Precej drugi dan sem zopet sedel na tistem mestu in pisal; ali črnilnik sem bil tako pritrdil, da ga ni bilo moči prevrniti. Nisem se motil, ker sem poznal nj$no navado. Kmalu prileti in se spravi zopet nad črnilnik. Poskuša 30 in poskuša, vse zastonj. Jaz pa sem jo gledal in pero sem držal v svoji desni. Kar zgrabi pero in odleti z njim na drevo, pa je kričala od veselja, kakor še nikdar poprej. Kaj se bo človek z živaljo! Če ni mogla drugega, hotela mi je po vsej sili čepeti na rami, kar pa mi ni bilo nikakor po volji. Če sem jo odgnal, 35 se ti je pa strašno srdila. Tako sva živela v vednem prepiru. Znano je, da nekateri ptiči radi kradejo: srake, krokarji, vrane in kavke, posebno kaj svetlega. Ali take tatice menda ni med pticami, kakor je naša kavka. Posebno denarja ne more videti, da bi ga hitro ne pograbila in kam ne skrila. 29 ' Pa še eno lastnost ima, ki menda ni navadna med ptiči. 40 Če se naš psiček približa gospodinji in ga ona prijazno pogladi po glavi, se začne Pika strašno šopiriti in kričati od jeze, češ: Saj imaš mene; kaj se dobrikaš tistemu nebodigatreba! Zdaj pa dovolj, dasi bi se dalo še mnogokaj zanimivega povedati o naši Piki. Josip Stritar. 45 21. Kmet v risu. 1. Noč, pravijo, ima svojo moč in taka noč je čudna; a temna noč je strašna noč, je grozna, nepriljudna. 2. A večja je bogastva moč, ta moč je še bolj čudna; te ne ustraši temna noč, če še tak nepriljudna. 3. Glej, kmet hiti tja gor, leti, kjer križata se poti; zaklad tam zakopan leži... Naprej!... Noč nič ne moti. 4. Tri letne šibe leskovke vijalne nese s sabo, pred Vidjim solncem urezane, ker so le te za rabo. 3. Ko pride tja, na sredi se, na sredi pota vstavi in ris okrog in krog sebe tri šibe dolg napravi. ‘6- Načrta ga in stopi vanj, enajste pričakuje; se s turna zvon, ki kladvo nanj udai^lo je, začuje. Na glavi mu začno lasje se kvišku dvigovati, kakor se v jezi grebene živalim zlim na vrati. 8. Že misli: sto in sto pošast bo zdaj in zdaj prihrulo, jih kdo ve kaj, ki njih oblast pekel je, ga obsulo. 9. Vnaprej že sveti križ stori in rožni venec moli; prav sredi risa postoji, sam daleč na okoli. 10. Se zdajci razsvetli nebo, ko solnce bi sijalo, in bliže, bliže to svetlo je k njemu prihajalo. 11. Približa se mladenič mu ves v svetlem oblačilu, dol z neba je poslan prišel po božjem naročilu. 12. In stopi k njemu, da novo oplužje mu v darilo, orodje drugo vse tako za kmetsko opravilo. 13. Podajal mu je to molče, izginil je podavši; in kmet domov s podanim gre, pomen daril spoznavši. 14. In kakšen mar je to pomen? Povem ga vsem in tebi: Kdor priden je in pa pošten, ima bogastvo v sebi. l 1 Matija Valjavec. 22. Zlatorog. Planina Jezerca in skalovita Komna sta bili njega dni pla¬ ninski raj. Tam so prebivale bele žene, bitja milega, usmiljenega ■srca, ki se jih ljudstvo hvaležno spominja še dandanes. Po- .gostoma so zahajale v dolino, da so pomagale siromakom v sili. 30 5 Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči posameznih zelišč. Na golih gorskih pečinah je po njih volji klila čvrsta trava, da so koze siromašnih ljudi lahko dobivale hrano. Ljudske zahvale niso marale, in če se je kdo drznil v bližino njih planine, so mu grozile in pretile z rokami, naj ne hodi dalje. Če je kdo zašel 10 ali se drznil v bližino njih bivališča, so ga z gosto kamenito točo, z močnimi nalivi in viharji, ki so se usuli iz gora, nagnale nazaj. Na gorskem grebenu, čigar stene vise strmo v Soško dolino, so se pasle njih lepe bele koze in stražile dohod. Če se je kdo 15 približal nepozvan, so te koze neutegoma lomile skale z gor¬ skega robu. Vodil jih je postaven kozel z zlatimi rogmi, Zlatorog po imenu. Bele žene so ga bile začarale zoper vsako poškodbo. Najsi ga je bila zadela strelčeva krogla — kamor je kanila samo ena kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeni sneg, 20 tam je zdajci priklila iz nje zel čudovito zdravilne moči, triglav¬ ska roža. Ko je Zlatorog použil list te zeli, je takoj ozdravel, najsi bi ga bila krogla zadela v srce. Še večji je bil čar njegovih zlatih rogov. Komur bi se posrečilo ubiti Zlatoroga in zaseči enega nje- 25 govih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki jih mnogoglava kača straži v gori Bogatinu ... Benečan, ki je iztikal po zlatu, je prežal ob vhodu Boga¬ tinove jame. Videl je, kako se je Zlatorog s svojim rogom do¬ taknil kače; brž je bila krotka kakor jagnje ter mu je pustila, 30 da si je v zlatem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata rogova. Benečan je kasneje dobil iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlato¬ rog obdrgnil ob skali. Z njo je lahko dvignil vse zaklade sveta; vse žive dni je potem nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško. Tako srečen kakor ta Benečan pa ni bil lovec iz Trente; 35 nehvaležnost in pohlepnost ljudi je dolino belih žen izpremenila v kamenito puščavo. To se je zgodilo takole: Takrat na bovških tleh še ni bilo cest; samo gorska steza je držala iz Kobarida preko Bovca v Trbiž. Tam so mule laških tovornikov prenašale bogato benečansko blago na Nemško. Kjer 40 se izliva Koritnica v Sočo, je stala krčma, ki so tovorniki radi ostajali v njej. Izborna krčmarica je bila visoko v časteh; z dobro jedjo in rujnim vinom je vedela slajšati počitek. Njena hčerka je bila krepostna in najlepša deklica v vsej dolini. Imela je mno¬ go snubačev, toda izbrala si je mladeniča iz Trente, ki je slovel i 31 daleč na okrog za najboljšega lovca; imenovali so ga trentskega 45 lovca. To je bil sin slepe vdove in je na njena stara leta skrbel za njo z zvesto otroško ljubeznijo; tudi so sploh govorili, da je v varstvu belih žen. Poznal je vse steze po gorah; lahko je hodil na najvišje vrhove, pa se mu ni bilo treba bati kamenite toče. Marsikaterega tolstega kozla, marsikaterega divjega petelina in 50 dosti krasnih cvetičnih šopkov je prinesel v tovorniško krčmo ter si tako pridobil naklonjenost deklice. Toda kakor zlato in lišp marsikomu zmoti glavo, tako se je tudi z dobrikanjem laških kramarjev deklici naselil napuh v srce. Neko nedeljo, ko je bilo že skoro pozimi, so prišli laški 55 trgovci z bogatimi tovori iz Benetk v krčmo. Eden izmed njih, bogat, mlad gospod, je poskušal z zlatom preslepiti deklico. Na¬ taknil ji je zlate obročke na prste ter ji obesil niz biserov okoli vratu; gostom je plačeval ognjevito laško vino in velel godcem, da so igrali na ples. 60 Zdajci je prišel tudi trentski lovec v družbo. Ko je deklico pozval na ples, se je kujala in mu dejala zasmehoma, da so Lahi prikupni gospodje, dosti prikupnejši od njega, ki vendar pozna vse zaklade v gorah, pa ji doslej še triglavske rože ni prinesel. Mladenič je občutil v srcu želo teh besed. Na zasmeh 55 ošabnega dekleta je odgovoril z enakimi besedami: »Vem tudi,« je dejal, »kje se najde ključ do Bogatina, in če ga dobim, bom kralj proti tvojemu laškemu kramarju; ti pa mu lahko ostaneš za točajko.« Globoko užaljen je odšel iz krčme. Na poti ga je srečal 70 oduren nepridiprav, »zeleni lovec«, ki so vobče govorili o njem, da je že marsikaterega vrlega fanta spravil v večnost. Ta mu je vedel mnogo pripovedovati o zakladih v Bogatinu. Še ponoči sta krenila v gbre, da bi zatela Zlatoroga; saj je trentski lovec vedel za njegovo najljubše bivališče. Zalotila sta ga že dopoldne. 75 Strelčeva krogla je zadela Zlatoroga; težko ranjen se je splazil na ozko polico, ki se je končavala ob neprestopni skalnati steni. »Za menoj!« je zaklical zeleni lovec, »ključi do Bogatina so na¬ jini!« Zdajci je ugledal mladenič na nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože in med njimi tudi očnico. To je pogostoma 80 trgal v mladih letih, da je iz nje kuhal materi vodo za oči. Spo¬ min na mater in njegov angel varuh sta mu zaklicala: »Nikar dalje, naj ti bodo dovolj triglavske rože! Osramočena te bo prosila tvoja nevesta, da ji odpustil, ker se ti je rogala.« Zeleni 32 85 lovec pa je vzkliknil: »Še je čas, da ukrotiva Zlatoroga, preden se naužije rože čudotvome. Osrči se; bogatejši boš od vseh kra¬ marjev, ki se oglašajo pri tvoji nevesti!« Tedaj je zmagal glas zla. Po sledu krvavečega kozla, za¬ znamovanem z rožami, sta plezala lovca po stezi med življenjem 90 in smrtjo. Toda Zlatorog se je okrepil s čudotvorno rožo; na novo oživljen se je pognal proti svojima preganjalcema po ozki stezi. Rogova sta se mu bleščala v solncu krasneje nego kdaj prej; omamljen od bleska je pogledal trentski lovec v brezdanjo globel; že se je opotekel. Zdajci še en skok Zlatorogov, pa je 95 izgubil tla pod seboj in se zvrnil v brezno. Zeleni lovec pa se je zagrohotal za njim: »Srečno pot na Laško!« V tem je deklica strahoma čakala, kdaj se vrne lovec. Šele ko so se vrnile lastovice in je Soča narasla od raztopljenega snega v gorah, je priplavalo po reki truplo trentskega lovca. V 100 rokah je držal šopek triglavskih rož. Ko so pozno poleti pastirji prišli na Jezersko planino, so ugledali pusto skalnato krajino. Bele žene so se bile za vselej ločile od tega kraja in z njimi tudi bele koze; o nekdanjem pla¬ ninskem raju ni ostal niti najmanjši sled. Zlatorog je bil raz- 105 kačen razril lepe travnate pašnike; še dandanes se vidijo v skalnatih tleh vtiski njegovih zlatih rogov. Po Karlu Dežmanu — Anton Funte k. 23. Arion. x Arion, slavni grški pevec in glasbenik, se je nekoč vozil iz Italije po morju proti Korintu. S seboj je imel mnogo drago¬ cenosti, ki so bodle pohlepne mornarje v oči. Zato sklenejo Ariona umoriti. Arion jih prosi, naj mu puste vsaj življenje, za- 5 klade pa naj si razdele. Mornarji so se zbali, da bi jih utegnil Arion pri kralju vendarle zatožiti; zato mu vele: »Skoči sam v morje/ali te pa umorimo mi!« Arion, uverjen, da se mu bliža smrt, zaprosi mornarje, naj mu vsaj dovolijo, da pred smrtjo še enkrat zapoje 10 in zabrenka na citre. Mornarji mu to dovolijo, saj so tudi sami radi poslušali imenitnega glasbenika. Arion se ustopi v prekrasni opravi na krov ter zapoje in zabrenka — kakor je mislil — svojo zadnjo pesem; nato skoči v morje. Toda, glej čudo! Ne utone, temveč morski delfin, ki je 33 bil cul krasno petje, ga vzame iz hvaležnosti na svoj hrbet in 15 ga odnese na korintsko obrežje. V Korintu pove Arion Periandru, korintskemu vladarju, svojo čudežno rešitev. Ko priplove ista ladja v Korint, pokliče Periander mornarje predse in jih vpraša, kje je Arion. Ti mu odgovore, da je ostal v Italiji. Mislili so namreč, da je utonil 20 v morju. V tem stopi iz stranske sobe Arion v isti opravi, kakor je bil skočil v morje. Sedaj mornarji svojega zločina niso mogli tajiti in Periander jih je dal pribiti na križ. Na morskem bregu pa so postavili kip v spomin, kako, je 25 delfin rešil umetniku življenje. Pavel Strmšek. 24. Tigran in Tala. 1. Armenskega kralja Tigrana premagala Kir sta in voj njegov, v železne verige vkovana privedla kraljico in kralja domov. 2. Ob Kiru, perzijskem kralju, stojita soproga Tala, Tigran, oči povešata v žalju, saj svobode jima ugasnil je dan. 3. Zmagalec kraljevo dvojico sočutno pogleda in stopi pred njo: »Kaj daš mi, Tigran, da družico okov oprostim z dobrotno roko?« 4. Tigranu se lice zasveti, mogočnemu kralju ponižno de: »Ko mogel kraljestvo bi vzeti, odkupil s kraljestvom prostost bi nje. 5. A ker je kraljestvo moje obvladal in vzel krvavi tvoj meč, rad dam ti življenje svoje — in dal bi ti za njo še mnogo več.« 6. Zaplaka ujeta kraljica, Tigran se ljubeče nanjo ozre; obriše si solzo z lica in Kir obema verige odpne. Anton Medvel. Wester, Čitanka II, 3 34 25. Ptica Zlatoper. Na Gorjancih je rasla mogočna bukev, kateri je bila strela odbila vrhovje. Namesto vrhovja je narasla iz debla tanka, pre¬ visoka breza. Vrha ji ni videl nihče, ker so ga pokrivali oblaki. Na brezi je gnezdila in prepevala ptica Zlatoper. Zlatoper se je 5 zvala, ker je nosila v glavi zlato pero, predragoceno pero. Kdor bi bil pisal s tem peresom, bi se mu bile uslišale tri prošnje, naj jih pošlje tudi cesarju ali pa papežu. Veliko ljudi je posku¬ silo zlesti na brezo in izpukati ptici pero, ali nobeden ni mogel priplezati do ptice. Vsi so popadali z breze in se pobili. H) To je čul Podgorec Mikec in je dejal: »Bedakom se godi prav. Srečo poskusi naj tisti, ki zna plezati kakor jaz. Ptica bo moja, preden preteče štiri in dvajset ur. Če mi spodrkne, nimam strahu. Pokosil bom senožet, nametal okoli bukve sena; če pa¬ dem z breze, padel bom na mehko, ubil se ne bom.« Mikec gre ] 5 na Gorjance, pokosi senožet, nameče okoli bukve sena in šine na bukev, z bukve na brezo. Sedemkrat je plezal kvišku, sedemkrat se mu je spodrknilo, da je padel v seno. Mikec misli, kaj bi storil, in se domisli, da je treba vsako delo pričeti z Bogom. Pokleknivši se priporoči sv. Miklavžu, sv. Jederti in sv. Eliji. 20 Brez truda pripleza do breze in po brezi do oblakov in do gnezda ptice Zlatoperja. Ptica ga je počakala in si dala izpukniti zlato pero, kajti vedeln je, da Mikec ptice ljubi in se ji ni bati nič žalega. Mikec vzame pero in gre domov. Precej se usede in napiše z 25 zlatim peresom prvo prošnjo do cesarja, naj mu da v zakon svojo hčer. Cesar se začudi, pokliče hčer in veli, da mora biti Mikčeva. Cesarična se hudo razjezi in pravi: »Mikec se bo kesal.« Pokorna očetovi volji pride v Podgorje in vzame Mikca. Bila je grda kakor strah, nagajiva kakor škrat, obenem pa revna kakor 30 beračica in vendar poželjiva vseh dobrot in užitkov. Mikec je bil dobil po očetu dve kmetiji. Eno je zaženil cesarični, ali ta jo je kmalu pognala in je začela delati dolg tudi na njegovo. Mikec sede, prime zlato pero in napiše cesarju drugo proš¬ njo: naj da hčeri tudi cesarsko doto, da bo mogla živeti po ce- 35 sarsko ob svojem. Cesar je prošnjo uslišal in poslal hčeri silno bogato balo, več voz zlata in srebra in najlepše obleke toliko, da se je lahko vsak dan preoblekla v drugo. Cesarična je plačala dolgove, ali Mikcu ni dala ne vinarja. Zasmehovala ga je kar 35 očitno. Ona se je vozila v kočiji, on pa je moral capljati za njo peš. Včasi je moral teči pred kočijo, ona pa je vpila: »Možje in lantje, odkrivajte se! Ali ne vidite, da gre pred mano moj mož, imenitni Mikec, ki se je oženil s cesarjevo hčerjo?« Ta sramota je Mikca grozno pekla. Zopet je sedel, prijel zlato pero in napisal cesarju tretjo prošnjo: naj si vzame svojo hčer nazaj; on ne želi nikoli več videti ne nje ne njene hale. Cesar se je zasmejal in uslišal Mikcu tudi tretjo prošnjo. Mikec je hudo žaloval po zapravljeni kmetiji, še bolj pa se je veselil, da se je iznebil grde in objestne cesarične. Našel si je med domačimi dekleti drugo ženo, s katero je živel mirno in srečno. Ker so mu sosedje neprenehoma zabavljali radi cesarične, je za¬ pustil Podgorje in se preselil med Bele Kranjce. Zlato pero je skrbno varoval. Pokazal in dal ga je sinu šele takrat, ko mu je izročil gospodarstvo. Rekel je: »Sin, tu ti dajem tvojo srečo ali nesrečo, čast ali sramoto, kakor si boš sam izvolil. Meni je pero prineslo nesrečo in sramoto; bodi pamet¬ nejši od mene, da se ti ne prigodi isto! Če hočeš poslušati moj svet, napiši prošnjo do papeža, naj bi bral zate sveto mašo, da te Bog razsvetli v vseh rečeh, da ti podeli dar modrosti, s ka¬ terim si boš mogel pridobiti časno blagostanje in večno zve¬ ličanje.« Sin je res poslušal starega očeta in je napisal prošnjo do papeža. Ta mu je uslišal prošnjo in bral zanj mašo, Bog pa ga je obdaril s toliko pametjo in modrostjo, da si je prigospodaril veliko premoženje. Tudi njegovi otroci in vnuki so sloveli radi nenavadne poštenosti in bistroumnosti. Čudodelno zlato pero se nahaja še zdaj na Belokranjskem. Marsikatera starka je zatrdila, da so prejeli Beli Kranjci svojo veliko razumnost in spretnost po blagodatni moči Zlatoperjevega peresa. Janez Trdina. 26. Zlatolasa carična. / V daljni Indiji je živela carična z zlatimi lasmi. Imela pa je hudobno mačeho. Ta je črtila zlatolaso pastorko in je prego¬ varjala čarja, da naj jo odpošlje v puščavo. In res so zlatolasko odvedli v pustinjo in jo tam samo pustili. Peti dan pa se vrne carična, sedeč na mogočnem levu, nazaj k svojemu očetu. O * 40 45 50 55 60 65 5 36 Nato pregovori zlobna mačeha carja, da je odposlal zlato¬ laso pastorko v divje gore, kjer so živeli sami požrešni jastrebi. A jastrebi prineso carično četrti dan nazaj. 10 Zdaj pošlje mačeha zlatolaso deklico na samoten otok sredi morja, češ da bo tam od lakote poginila. A ribiči opazijo lepo carično in jo šesti dan privedejo nazaj k carju Nato ukaže mačeha izkopati na vrtu globok vodnjak. Vanj vrže zlatolasko in jo zasuje s črno zemljo. Čez šest dni pa se 15 zasveti iznad tistega mesta, kjer so bili carično zagrebli, luč. In ko je car velel odkopati zemljo, najdejo na dnu vodnjaka zlato¬ lasko še živo in čvrsto. Hudobna mačeha še ni imela miru. Zato ukaže izdolbsti klado iz murvovega drevesa, zapre vanjo carično in jo izpusti 20 na morje. Osem dni je plavala klada s carično po morju, deveti dan pa jo vržejo valovi na obalo Japonske dežele. Japonci pri- hite, odpro klado in rešijo iz nje zlatolaso deklico, ki je bila še vedno živa. Pa komaj stopi na trdna tla, kar se zgrudi in umre. Iz nje pa se razvije sviloprejka. 25 Sviloprejni črvič zleze na murvovo drevo, ki je raslo na bregu, in začne objedati murvovo listje. Ko je dorasel, otrpne; nič več ni ne jedel ne se ganil. Peti dan pa, prav po tolikem času, kakor je bil lev prinesel carično iz puščave, črviček oživi in zopet začne uživati murvovo 30 listje. Ko zopet malo odraste, iznova otrpne. Četrti dan pa, baš v tistem času, kakor so bili jastrebi prinesli zlatolasko z gora, zopet oživi in se redi dalje ob murvovem listju. Nato zopet otrpne in čez tisti čas, kakor se je bila carična vrnila v čolničku s samotnega otoka, na novič oživi. Kmalu otrpne 35 včetrtič in oživi šesti dan nato, kakor so bili carično izkopali iz globokega vodnjaka. Končno še enkrat umre, bilo je to zadnjikrat. Deveti dan pa, baš v času, kakor je bila carična priplula na Japonsko, se prebudi v zlatosvilenem mešičku. Mešiček se odpre in iz njega 40 izfrči metulj, ki zanese tisoče jajčec. Iz teh pa se izvale črviči in se razplodijo po vsem Japonskem. In kakor njihova prababica tudi ti črviči po petkrat zaspe in se zopet petkrat predramijo. Tako se je na Japonskem udomačila sviloprejka. Japonci goje še dandanes največ sviloprejk in pridelujejo najboljšo svilo. 37 Prvo spanje sviloprejnih gosenic imenujejo — spanje leva, drugo 45 — spanje jastreba, tretje — spanje čolnička, četrto — spanje dvora, peto pa — spanje klade. Po L. N. Tolstem Josip W ester. 27. Trepetlika. Po trati hodila je sveta devica, nebeška edina in večna kraljica. Cveteli so gozdi, livada in log, cvetela priroda je krog in okrog. Cvetela je pomlad ko nikdar popred, veselje poživljal in mir je pogled. Vijole dihljajo Mariji naprot’, ponižno jo spremljajo rože povsod. Metulji in hrošči, čebelice vse priklanjajo nežno ji svoje glave. Škrjanci in slavčki ji hvalo pojo in rib’cam se bliska od sreče oko. Rastlinje in klasje in trava in les se klanja globoko le hčeri nebes. In tis se upogne in jelka in bor in javor in smreka in hrastov tam štor. Dreves eno samo prevzetno stoji, dreves eno samo se nagnilo ni; , ošabno drevo — trepetlika je bila in le trepetlika se ni upognila. 20 Po njej se ozira Marija devica, po njej se ozira nebeška kraljica; in mirno jo gledajo rajske oči, pred kterimi solnce na nebu bledi. Strepeče drevo — in trepeče še slej 25 in bo trepetalo brez konca naprej. L u j i z a Pesjakova. 28. Dober spomin. Dober spomin je velik dar božji. Nekateri ga imajo že po naravi, nekateri pa si ga izurijo z vajo. Izvrsten spomin po naravi je imel Temistoklej, ki je poznal vse atenske meščane po imenu, in bilo jih je takrat okoli dvajset tisoč. Ravno tako .je tudi Cezar poznal vse svoje 5 10 15 38 .M vojake. Kralj Mitriad je znal tri in dvajset, kardinal Mezzofanti pa osem in petdeset jezikov. Pravi čudež s svojim spominom je bil Hamburžan Caharija Daše. Če je bilo napisano na tabli tudi petsto števil, si jih je 10 zapomnil, četudi jih je le enkrat pogledal. In z vsemi temi števili je na pamet sešteval, odšteval, množil, delil in kvadriral tako hitro, da se je mnogim izmed navzočnih začelo kar v glavi vrteti. Tako jih je izmučilo njegovo bliskovito naglo računanje; sam pa ni čutil pri tem nikake utrujenosti. 15 Zgodovinar Jožef Hormayr je imel tudi tak čudovit spo¬ min. Že kot otrok je znal povedati pet do šest strani dolgo pesem, ako jo je le enkrat slišal. Imena devet tisoč portretov iz očetove zbirke bakrorezov, ki so bili postavljeni v eno vrsto, je znal vsa povedati, ne da bi bil katerega zgrešil. Deklamirati 20 deset do dvanajst tisoč verzov iz klasikov vseh narodnosti je bilo njemu lahkota. Čudno pa je bilo pri njem to, da je znal le slabo take sestavke, katere si je s trudom vbil v spomin. Kdor si hoče dobro izvežbati spomin, naj pazi zlasti na tole: 25 Deluj duševno po določenem redu! Ne smeš v kratkem času študirati vsega vprek, pa ničesar do konca, ampak vsako stvar zase in temeljito do konca. Potem prični šele z drugo! Najhujša nevarnost za spomin je neredno učenje. Če se hočeš prepričati, ali si kako stvar dobro predelal, jo poskusi zapisati 30 v kratkih, jedrnatih besedah. Če ti le čas dopušča, si vedno delaj zapiske iz prebrane tvarine. To jako krepi spomin. Pri napenjanju spomina pa trpi telo, zlasti život. Zato moraš skrbeti tudi za telesno zdravje in odmor živcev. Čist zrak, gibanje na prostem, primerna zabava, to krepi živčevje 35 in s tem tudi spomin. Iz »Mentorja«. 29. Edip in Sfinga. Edip je bil sin tebanskega kralja Laja (grš. Laios). Temu je Apolonovo svetišče v Delfih prorokovalo, da mu preti od sina • smrtna nevarnost. Da bi kralj tako strašno usodo od sebe od¬ vrnil, ukaže svojim slugam, da so dečku prebodli gležnje in 5 mu nogi tesno zvezali; nato so ga izpostavili v pustem gorovju, da bi ga ondi požrle divje zveri. A dečka najde neki pastir. Ta se ga usmili in ga izroči korintskemu kralju v odgojo. Kralj 39 da dečku ime Edip (grš. Oidipus, t. j. Oteklonog) ter ga vzgoji kakor lastnega sina. Ko je Edip dorastel, se napoti po svetu; pot ga privede tudi v bližino tebanskega mesta. Takrat so Tebanci živeli v strahu in grozi pred čudno pošastjo Sfingo, ki se je bila naselila blizu mesta. Glava in prsi so ji bile človečke, ostalo telo pa je bilo levje. To grozno bitje je čepelo na strmi pečini pred mest¬ nim vhodom in dajalo vsakemu popotniku, ki je mimo prišel, zastavico v rešitev. Kdor uganke ni pogodil, ga je pošast pah¬ nila v globok prepad, odkoder ni bilo več rešitve. Uganka pa se je glasila: »Katero bitje hodi zjutraj po štirih, opoldne po dveh, na večer pa po treh? In kadar hodi po največ nogah, ima najmanj moči in hitrosti.« Tudi Edipu zastavi to vprašanje. Ta se pa ne pomišlja dolgo, ampak hitro odgovori: »To je,človek. V jutru svoje mla¬ dosti. se plazi po vseh štirih, v moški dobi stoji trdno na dveh nogah, na večer svojega življenja pa se kot starček opira na palico; to mu je tretja noga.« Sfinga, začuvši pravi odgovor, se požene v brezno, kjer tudi pogine. Nič več ni bilo treba Tebancem trepetati pred hudo nad¬ logo, ki je zahtevala toliko človeških žrtev. V zmagoslavju sprej¬ mejo Edipa ter ga odvedejo v mesto. Kreon, brat ovdovele kraljice Jokaste, je bil obljubil tistemu, ki Sfingo ubije, kraljico v zakon. Z njo je prejel Edip kraljevo krono, ki mu je šla itak že po rojstvu. Tako je kot kralj zavladal svojemu rojstnemu mestu. Josip Wester. 30. Uganke. 1. Škarje imam, pa nisem krojač; ponočnjak sem, pa ne zapravljač. Drugi pravijo: »Le naprej k Jaz: »Le nazaj!« Kdo sem, povej! 2. Iz samih lukenj narejeno, držim ti vendar, kar se da; če mi iz srede vzameš eno, . razpadem ti na dva kosa. 3. Kaj težaven je moj stan, nič pokoja noč in dan. 10 15 20 25 30 40 Ko vse spi, jaz moram čuti, ne zaspati dve minuti; iti moram brez noge, prav kazati brez roke, glasno biti zdaj pa zdaj. ^ Malo se oddahnem naj, že vse v hiši godrnja, nihče mi miru ne da. 4. Okroglo je prvo, da se vrti, glave se tvoje drugo drži; oboje se suče venomer, posebno pridno zimski večer. 5. Z a podgane lovim in miši, z e otroku pretim, ki ne sliši, z o sem gost v siromakovi hiši, z u pa norčavosti čas zapiši! Jpsip Stritar. 31. Človek v pregovorih. Človek obrača, Bog obrne. — Človek dela pratiko, Bog pa vreme. — Človek ne more pogrešati človeka. — Vsi ljudje so si bratje. — Človek se ne meri na vatel. — Česar v človeku ni, se iz njega ne dobi. — Človeku je mogoče pogledati v oko, 5 ne pa v srce. — Zunaj človek, znotraj volk. — Dva človeka sta nenasitna: lakomni in vedoželjni. — Kar človeka veseli, to tudi lahko stori. — Dva človeka obžalujeta ob smrti svoje življenje: modri, kateri ni nič koristil, in bogati, kateri ni nič dajal. Iz »V r t c as. 32. 0 beli kači. I. Bela kača je mati in kraljica vseh drugih kač. Šele v visoki starosti postane bela. Glava ji je debela in je ppdobna mačkini. Vrh glave nosi krono in v njej dragoceni kamen de- mant, ki se v temi tako sveti, da lahko šivajo štirje krojači pri 5 njem brez druge svečave. Kdor dobi demant iz njene krone, je srečen za vse življenje; toliko je vreden. Zato so pa belo kačo že od nekdaj zelo zalezovali. Ali ta kamen je težko dobiti; zakaj bela kača je silno huda in je poveljnica vseh kač; ne stanuje I 41 nikoli sama, ampak v večjih kačjih gnezdih, iz katerih pride malokdaj na dan. • 10 Bil je kačji lovec, ki je gadom mast pobiral. Našel je v skalovju med bukovjem veliko kačje gnezdo in je hotel tudi tukaj gade poloviti, da bi od njih masti dobil. Vzame s seboj tovariša, da bi mu pomagal; zakaj dozdevalo se mu je, da bo ondi več kač kakor drugod. Ko sta prišla na skalovje, odbere 15 primeren kraj, odlomi leskovo šibico, ki je bila zrasla v enem letu, načrta s to šibico ris, se ustopi v sredo, pripravi svoje orodje in vzame piščal v roke, da bi kače sklical. Tovariš pa se je zbal bele kače in si ni upal pri risu ostati. Zleze torej rta deveto bukev od risa. In ko je oni v risu jel na piščalko 20 piskati, je ta videl, kako so lezle proti risu od vseh strani kače, rjave, pisane, grebenaste in druge. Vsaka je položila glavo na ris. Kar pride bela kača, tudi položi glavo na ris in udari z repom po tleh. V tem trenutku pa puhnejo vse kače na lovca v risu in ga opikajo, da je umrl pri priči. Ko bi njegov tovariš 25 ne bil na deveti bukvi, bi se bila tudi njemu slaba godila. Nar. pravlj. — Josip Jurčič. II. Bila je kmetica, ki je imela majhne otroke. Hodila je na polje delat ter puščala otroke same doma in jim dajala v skledo mleka, da niso bili med tem lačni. Vsak pot so vse pojedli, zato jih je hvalila, da so pridni. Otroci pa pravijo: »Saj ne jemo sami; k nam hodi tudi lepa živalca jest.« Mati si misli, da prihaja kaka 5 mačka in je z otroki. Vendar se ji čudno zdi, da pripovedujejo otroci o lepi beli živalci. Prepričati se hoče, kaj je. Skrije se tedaj v hišo in postavi mleko otrokom v vežo kakor po navadi. Kmalu se privije bela kača z lepo krono izpod mize in se zvije najmlajšemu otroku v naročje. Mati je bila od strahu vsa trda; 10 otroci pa so božali in gladili lepo živalco. Ko se kača naje, strese lepo kronico z glave in se izgubi v luknjo. Brž ko se je kača skrila, je spravila mati otroke in krono v kraj. Krono je dela v skrinjo, kjer so imeli prejo. Ded je pozimi prejo vil. Vso zimo je vil, pa je ni mogel poviti. Žena 15 si misli, kaj neki mora to biti; menda ima krona tako moč. Dene krono proč in kmalu je bila preja povita. Nato denejo krono v žito; merili in merili so žito, pa ni pošlo. Tako so devali kro¬ nico tudi k drugim pridelkom. Ob kratkem si je hiša opomogla, 42 20 da je bila najpremožnejša v vasi. Imeli so kronico tako dolgo, dokler je bil tisti rod pri hiši, ki je tako prijazno in lepo ravnal Z belo kačo. Nar. pravlj. — Josip Novak. III. Svoje dni je hodil majhen deček v gozd po drva. Nekega dne je stopal mimo globoke jame, osmuknilo se mu je in padel je v jamo. V jami je bilo mnogo kač, a prva med njimi je bila kača kraljica, velika, bela kača z bleščečim demantom 5 na glavi. Deček se je bal kač, vendar mu niso nič hudega storile. Brzo se jim je privadil, le lačen je bil. Videl je pa, kako ližejo kače neki kamen, pa ga je počel tudi on lizati in ni bil več gladen. Tako je preživel v luknji med kačami sedem dolgih let. 10 Ko je sedmo leto minilo, mu je rekla kačja kraljica: »Sinko, ti bi šel rad domov, ali ne?«' — »Seveda bi rad šel domov!« je odgovoril dečko, »samo ne vem, kako.« — »Ne skrbi za to!« mu odvrne kačja kraljica, »ali gorje ti, ako nas izdaš!« — Deček je prisegel beli kači, da je ne izda, potem ji 15 je sedel na rep, a ona ga je vrgla iz jame. Vesel je šel deček domov. Začudili so se mu vsi domači, ker so mislili, da je že zdavnaj mrtev. Na vse načine so ga prosili in silili, da naj jim pove, kje je bil toliko časa. Deček se je branil, dolgo časa branil, a ko oni le niso mirovali, jim 20 pove, da je bil v jami pri kačji kraljici. Sedaj zopet niso prej mirovali, dokler ni obljubil, da jim pokaže jamo kačje kraljice. Šli so k jami. Deček je splezal od jame na deseto bukev in glasno zažvižgal. Zažvižgal je prvič — nič; zažvižgal je drugič — zopet nič; zažvižgal je tretjič — in prikazala se je iz jame 25 kačja kraljica, bela kača z demantom na glavi, in je izpregovo- rila žalostno: »Sinko, sinko, zakaj si mi prisegel, da nas ne izdaš?« Nato se še enkrat obrne, ali ko se je obrnila, je podrla devetero bukev, le desete ni mogla, na kateri je čepel deček. Sreča njegova je bila, da je bil splezal na deseto bukev, ker 30 drugače bi bilo po njem. Ljudje so potem belo kačo ubili, ji vzeli demant in ga drago prodali. Belokranjska narodna. — Janko Barle. 43 38. Kristus in kača. m Ko je šel Kristus v puščavo, se je nameril na zmrzlo kačo. Kača se mu je zasmilila, pa jo je vzdignil, ugrel in oživil. Hu¬ dobna kača pa se je zavila Kristusu okoli roke in ga pičila. Ker je znal vsak strup zagovoriti, mu ni mogla škoditi, ali ne¬ hvaležnost ga je tako unejevoljila, da je kačo preklel in obsodil, 5 da ne bo nikdar več nobene gorkote občutila v svojem truplu. Ta sodba se izvršuje še dandanašnji. Kače se ne prime noben žarek poletnega solnca. Kdor jo potipa, se lahko uveri, da ostane mrzla tudi v najhujši vročini. Janez Trdina. 34. Uganka. V zaporu do smrti privezan prebivam, četudi svobodo največjo uživam; iz ječe ne pridem ne v zimi, ne v letu, a velik, oblasten gospod sem na svetu. Pridani so v tesno mi stražo vojaki, 5 ob lakoti nagli in trdni možaki; nikogar med njimi se jaz ne bojim in dobrega, hudega mnogo storim. Naj snide se v družbo vesela mladina, ne prošen, ne voljen sem nje starešina. 10 Naj toži, vzdihava hromota čemerna, kriči in zabavlja drhal nejeverna; zbero naj v pogovor se stare ženice, zlete za kozarček naj vinske mušice; naj trudijo z delom se kmetove žile, 15 z iglico igrajo naj roke se čile, s poštenim trguje naj možem slepar: brez mene vse to ne godi se nikdar. Mogočniki tudi so z mano si znani: vladika in župnik in mladi kaplani. 20 Župane jaz branim ter vladam razpravam, vojskam ukazujem in mir utrjavam, posebno glasno z učenostjo se družim, cesarju in kralju in papežu služim. Povej mi brez mene, če moreš kedaj, 25 kako imenuje slovenski me kraj. „ France Levstik.' 44 85. Helij in Faeton. Helij (grš. Helios, lat. Sol) je bil Grkom bog solnčne svet¬ lobe. Pesniki ga opisujejo kot zalega mladeniča žarečih oči; na glavi, ki jo obdajajo svetli kodri, nosi zlat šlem, znak božjega solnca. Njegov posel je, da prinaša bogovom in ljudem sleherni 5 dan solnčno luč. Zgodaj zjutraj se dvigne daleč tam na vzhodu v svojem solnčnem vozu, ki ga peljejo štirje iskri belci po ne¬ beškem svodu, na večer pa zatone na zahodu v oceanu, v vele- morju, ki obkroža zemljo. Helijev sin je bil Faeton. Stari pesniki pripovedujejo o 10 njem pomembno bajko. Nekoč se je med vrstniki ponašal s svojim visokim rodom, a tovariši mu tega niso hoteli verjeti, temveč so ga zasmehovali, češ, da se neumno baha. Faeton užaljen sklene, da jim hoče svoje božansko pokolenje izpričati. Napoti se na daljni vzhod v indijsko deželo, da bi tam 15 našel svojega očeta. Že od daleč se mu zasveti solnčna palača v ognjenem svitu; streha ji je krita z bleščečo slonovo kostjo, vrata se svetlikajo v srebrnem lesku. Bog Hefajst sam je bil zgradil to krasno poslopje. Faeton vstopi in uzre svojega očeta, sedečega na smaragdnem prestolu, odetega s škrlatnim plaščem; 20 obličje mu žari ko solnčna luč, tako da mu sin ne more zreti v obličje; preveč se mu blešči od žarne svetlobe. Ko vsevidni bog opazi mladeniča pred seboj, ga vpraša, čemu je prišel; in Faeton mu potoži: »Ljudje na zemlji dvomijo, da si ti moj oče. Prosim te, daj mi znak, da jim dokažem svoj 25 pravi rod!« — »Pomiri se,« mu odvrne oče, »ti si moj sin, vreden svojega očeta. Karkoli želiš, ti 1 izpolnim. To ti prisegam pri podzemskih bogovih.« Zdaj zaprosi Faeton očeta, naj mu dovoli en dan voditi solnčni voz, prek nebesnega oboka. Helij se pri tej priči skesa svoje prisege in roti sina, da naj odneha od ne- 30 premišljene prošnje, češ, da se spušča v usodepolno nevarnost. Zakaj nihče drug ne zna ravnati ognjenega voza, celo Zevs ne, vsemogočni vladar nebes in zemlje. Strma je pot na višino neba, da komaj spejo po njej težko sopeči konji. Še nevarnejša pa je vožnja navzdol; voz bi se razsul in voznik bi se strmoglavil v 35 neizmerno globino pod seboj. A zaman so očetove grožnje in prošnje; sin ostane trdovratno pri svoji želji. 45 Zdaj stopi neizkušeni Faeton k solnčnemu vozu. Oje in os in platišča koles so iz čistega zlata, srebrne so špice, v drago¬ ceni voz in jarem pa so vdelani vsakovrstni dragulji. Zdaj odpre boginja jutranje zore, Irida, vrata na vzhodu, in Lucifer, ne¬ beški stražnik, prepodi z neba vse zvezde; naposled sb tudi sam umakne. Brzonoge Hore privedejo ognjenosopeče belce, nasi¬ čene z nebeško ambrozijo, in jim nadenejo bleščečo opravo. Nato pomaže Helij drznemu mladeniču obraz s svetim mazilom, da bi ga pripeka ne ožgala; na glavo pa mu dene žarkovito krono in mu skrbno naroči, da naj se vedno drži prave poti. Samo¬ zavestno skoči drzni Faeton na voz, pogumno zahrzajo krilati konji in zdirjajo navzgor v jutranje megle. A kmalu začutijo, da jih ne vodi varna roka božjega voz¬ nika. Kakor lahek čoln se ziblje in opoteka voz po oblakih. Neukročeni konji kmalu zapuste pravo pot. Mladenič se pre¬ straši, prepozno se skesa svoje nepremišljene prošnje. Kolena se mu začno šibiti in v glavi se mu zvrti. Konji pa dirjajo kakor besni dalje mimo pošastnih nebesnih prikazov. Že iztega škor¬ pijon svoje škarje po njem, da bi ga zgrabil. Faeton, ves pre¬ plašen, popusti vajeti in divji konji brze v nevzdržnem diru zdaj više, zdaj niže po nebu. Oblaki prično razhlapevati, višine na zemlji goreti. Drevje in zelišča se opalijo, setve na poljih vzplamte, mesta in sela se izpremene v prah in pepel; reke in studenci pa usahnejo. Zemlja razpoka, da uhajajo solnčni žarki celo v podzemlje, kamor še nikoli prej ni posijala solnčna luč. Tudi morje prične usihati. Trikrat pomoli Pozejdon svoj mrki obraz izpod morske gladine, a vsakikrat se hitro umakne, omamljen vsled neznosne pripeke. Končno se usmili Zevs izmučene in ožgane zemlje. V Faetona zaluči ognjeno strelo in pahne nesrečnika z žarečega voza v globino. Daleč tam na zapadu trešči mrtev v brezmejno morje. Morske vile so zagreble razdrobljeno telo drznega mla¬ deniča. Bolestno je oplakoval Helij smrt nesrečnega sina. En dan se je od same žalosti skrival v svoji palači; in ta dan je ostala zemlja brez blagodejne solnčne svetlobe. 40 45 50 55 60 65 70 Josip W ester. 5 10 15 20 25 30 35 46 36. Kozlovska sodba v Višnji gori. I. Povedati vam hočem, kako je tekla v starem času slo¬ veča pravda zavoljo kozla Lukeža Drenulje in nepopasenega vrta Andraša Slamorezca. Lukež Drenulja, višnjanski meščan, ni sicer pil svojega mleka, zakaj v tistem starodavnem času, ko je živel on, je bilo še manj kravjih repov v Višnji gori nego današnji dan. A imel je ta Lukež Drenulja svojo hišo sredi mesta. Res "ni bila velika, pa bila je gostoljubna, kajti vežna vrata so stala noč in dan na stežaj odprta. In naš Lukež, postaren, suh in kljukonos mož, ki je od pomnenja že služil za ponočnega ču¬ vaja, je bil jako bogaboječ in potrpljiv. Drugi pa hočejo bolje vedeti in pravijo, da je imel čuvaj Drenulja na sebi nekaj tistega ponosa, ki se vsem višnjanskim meščanom baje od roda do roda deduje in zapušča, da se namreč ne menijo mnogo, kaj in kako delajo »kmečki ljudje« okrog njih. Več kakor gospodar Drenulja pa se je brigal za nepo¬ klicane goste, ki so prihajali v hišno vežo, njegov kozel Lisec, ki je bil zavoljo tega, ker ni imel boljšega hleva, privezan v veži. Kadarkoli se je kak pes oglasil v vežo, je trgal Lisec neusmiljeno svoj motvoz, nastavljal roge in se pripravljal na trk. Iz tega je dostikrat prišlo, da se je več psov zbralo okrog njlega in brez pretrganja lajalo, da so vsi višnjanski otroci vreli vkup in ubogega Lisca kamenjali. Kdo pameten se bo torej čudil, če se je nesrečni kozel Lisec nekega popoldne, ko je Drenulja baš kradoma v hosti zanj smukal zelenje, iztrgal in meketaje na ves dir po višnjan- skem mestu bežal pred psi in otroki? Ko se stori hlad, se Liščevi sovragi naveličajo ubogega bradača dreviti. Lisec se oddahne prav tam za kamenjem, kjer se je nekdaj porodil tisti glasoviti polž, katerega so Višnjani po božje častili, če se prav sliši in bere. Tam torej kozel Lisec sede, pomoli roge kvišku in z brado maje žveka poklajo ter premišlja, kam bi šel. Pozabi vse reve in nadloge in obide ga neko sladko čuvstvo prostosti, ko zagleda pod seboj zeleni vrt mestnega svetovalca Andraša Slamorezca. Kdo in kakov je bil ta Andraš Slamorezec? Da je bil mestni svetovalec, to sem vedel poprej. Stari zapiski pa še 47 pristavljajo, da je bil človek na kratkih nogah, širok črez trebuh, da je rad jedel slanino in čebulo in, kar je morda še ime- nitnejše, da je bil strupen sovražnik nočnega čuvaja, Liščevega gospodarja Lukeža Drenulje. Slamorezec je trdil, da je Drenulja obiralec, širokoustnež, potepuh in slepar. Pri neki seji mestnih očetov je nasvetoval, naj se mu vzame ponočno stražarstvo. Vendar tudi Drenulja je imel prijatelje in Slamorežčev nasvet je padel z vsemi zoper tri glasove. Od tiste dobe je bil Dre¬ nulja Andrašu trn v peti; gledal in pazil je dan na dan, kako bi ga pogubil. Toda vrnimo se h kozlu Liscu! Ta je, kakor smo povedali, s kamenja poželjivo ogledoval zeleni vrt mestnega svetovalca. »Kaj, ko bi kozel prišel do glavnatega zelja, vabljive solate, lepe detelje in druge zele¬ njave,« si je mislil naš Lisec. In ni dolgo preudarjal, temveč je s svojo kozjo brado pokimal, se vzdignil in peketal proti vrtu Andraša Slamorezca. Ali vrt je bil ograjen okrog in okrog z lesenim plotom, pet pedi in tri palce visokim. Pomerjal je kozel Lisec na •vse načine, kako bi prišel noter, ali ni se dalo. Vzpne se s prednjima nogama vrh plota ter gleda s pre¬ grešnim veseljem in veliko poželjivostjo na vrt, ob enem pre¬ mišljujoč, kako bi se dal plot podreti, preskočiti ali kar si bodi. A kaj se zgodi? Prav v tem grehotnem stanu ga zagleda gospod Andraš Slamorezec. Pravkar je bil nekoliko kislega mleka posrebal za popoldnevno kosilo in nekaj premišljal, sam Bog vedi kaj, kar zapazi Drenuljevega kozla ob plotu in uvidi hudobno njegovo namembo. Razkačen popade, ne vem, ali burkle ali štokalo in zdirja na piano s trdnim namenom, da bi hudob¬ nega Drenuljevega kozla potolkel do gotove smrti. Lisec, ne¬ dolžni kozel, nič hudega vajen od starejših ljudi, prijazno mekeče in meni: »Ta mi bode odprl plot in jaz pojdem na vrt.« Ko dojde Slamorezec bliže, zamahne in ob tisti uri bi bil ubo¬ gega Lisca potolkel na žive in na mrtve, da ni zdajci sam samcat Lukež Drenulja, ki je Lisca s strahom in skrbjo iskal, priskočil, Slamorezca za roko zgrabil in tako govoril: »Stojte, mirujte, prizanesite, zlega ne„ delajte, oj, Slamorezec! Kozel moj nedolžni nič hudega ne misli, nikar ga ne pobijajte!« 40 45 50 55 60 65 70 75 48 Pafe bi bil očanec Slamorezec v tisti minuti potepel Cre- nuljo, da ni bil ta močnejši. Tako pak se mu je bridko zagrozil in dejal: »Molči, Drenulja in kozel tvoj hudobni! Jaz te bodem 80 tožil na veliko pravdo pri mestnem sodišču.« »Ni vam krivice; kar hočete, storite!« pravi Drenulja, prime kozla Lisca za brado in ga trikrat pripali z gorjačo. »Hudobna volja je v svetem pismu prepovedana kakor hudobno dejanje. Pomnita to, ti in tvoj kozel!« reče Slamo- 85 rezec. II. Tako se je iztekla reč. In šest dni in šest noči potem so sedeli zbrani mestni očetje, župan iz Višnje gore, svetovalci, vsi starešine in vsi veljaki. Imeli so sodbo pred seboj, veliko pravdo kozlovsko. 5 Tožnik je bil Andraš Slamorezec; kot. toženec je bil na- vzočen: prvič, Lukežev kozel Lisec s svojo brado; drugič, gospodar njegov in advokat, Lukež Drenulja sam. In mnogo, premnogo množice Višnjanov je bilo zbrane, modrih možakov in pametnih ženic, ki so prišli poslušat, kako bo tekla ime- 10 nitna kozlovska pravda. In vstal je v tem sodnem zboru višnjanskih modrijarhov, starešin in sodnikov Pavle Zaropotaj, prvi sodnik in župan tega starega mesta. In svetlo je sodnik Zaropotaj pogledal po zbrani množici, trikrat zacmakal z usti in povzdignil glas 15 nekako takole: v »Čemu smo se zbrali danes? To vprašam vas, stari Višnjani, Zaslomba in podpora slavnemu našemu mestu, in tudi vas, ki odpirate usta in nastavljate ušesa po vsej spošt¬ ljivosti, da bi zaslišali, kaj je pravica. Morebiti se nismo zbrali 20 zavoljo Drenuljevega kozla Lisca in zakadi Slamorežčevega vrta? Ta hudobna kozlovska zver je namreč, zapeljana po svoji meseni poželjivosti, po pregrešni lakoti in požrešnosti, dalje po lenobi in nemarljivosti svojega gospodarja Lukeža Drenulje, bila namenjena, da bi vse zelje, vso peso, korenje, česen in 25 čebulo na Andraša Slamorezca vrtu posmukala, pojedla, potrla in požrla. Kaj ne, Višnjani, da smo mi od nekdaj bogaboječi in pravični?« »Smo, smo,« odgovarja višnjansko ljudstvo. I 49 »Če smo bogaboječi, poslušajmo, kar veleva Bog. Deveta in deseta zapoved veleva, da ne smemo ničesar poželeti, kar ni naše, ampak je našega bližnjega. On prepoveduje vse hu¬ dobne misli. Če jaz mislim komu snesti zelje ali buče, velja pri Bogu toliko, kakor bi jih bil res snedel. Drenuljev kozel je pa poželel svojega bližnjega blago, on je pregrešno gledal črez plot, torej ga obsodimo na smrt!« In vse ljudstvo zagrmi: »Obesimo ga!« »Lukež Drenulja pak,« govori višji sodnik dalje, »ni nič kriv tega. Njega ni bilo doma in, kar je še več, on je dober ponočni čuvaj. Dajmo mu samo pet gorkih palic po podplatih, pa nič več!« »Pet palic!« kriče Višnjani. Ko se poleže vihar, višji sodnik Zaropotaj sede, vstane pa sivobradi starešina Žužnjal in govori tako: »Ko sem jaz še v sami srajci in brez hlač tekal okoli, tačas je bilo v Višnji gori drugače. Kaj sem hotel reči? — Tačas še nismo imeli studenca z deskami kritega in solnce je gorkeje sijalo kakor zdaj. Tačas smo imelj hitrejše noge, boljše oči in vse živote boljše kakor zdaj. Pa kaj sem hotel reči? — Res, Lukež Drenulja ni nič boljši od kozla svojega. Le ubijmo ga; bode vsaj drugo pot vedel kozla dobro prive¬ zati doma, da ne bo mogel poskušati, kako bi se delala kvara.« Andraš Slamorezec je poskočil od veselja in zavriskal, ko je zaslišal te modre besede sivega starešine Žužnjala. Ali gospodar Gobeželj, drugi starešina, sovražnik Žužnjalov, tri¬ krat zmaje z glavo, včetrtič pa srdito vstane in reče: »Kakove so te besede, ki sem jih zaslišal? To niso prave besede. Bo¬ dimo, Višnjani moji, pošteni z ljudmi, da bo Bog z nami pošten; milost izkažimo in pravico, da nam Bog milost izkaže in pra¬ vico; ne srdimo se, da se ne bo on srdil. Saj veste, da imamo svojega polža v veliki časti, kar je lepo in prav. Od njega, od polža svojega se učimo kreposti! On je pohleven, toliko hišo ima, da jo nosi lahko s seboj; roge ima, pa ne bode; noge ima, pa ne kolovrati naglo, ampak lepo in počasi leze, kar je prav, ' skratka, nikomur ne stori nič žalega. Bodimo še mi takšni! Glejte, Višnjani moji, ko bi kdo izmed nas — česar nas Bog obvaruj! — hotel našega polža dražiti, drezati in bezati, kaj bi pač storil? V hišo svojo bi,se tiho pomaknil in sam v sebi miroljubivo dejal: »Bog jim odpusti grehe; saj ne vedo, kaj 30 35 40 45 50 55 60 65 Wester, Čitanka II. 4 50 delajo.« Posnemajmo svojega starega polža, da se nam bo dobro 70 godilo in nam bo. dobro na onem svetu. Odpustimo Lukežu Drenulji ne le smrt, temveč tudi tistih pet palic po podplatih. Kozlu Liscu tudi odpustimo; on je neumen, ne ve, kaj je pravo in kaj grešno. In če to storimo, Višnjani, bode današnje in vse bodoče dni Bog vesel, da je ustvaril Višnjo goro.« 75 Vse Višnjanke s svojimi otroki vred se skoro spuste v jok, ko zaslišijo ta govor o polževih krepostih. Kakor bi mignil, je bilo veliko število veljavnih mož za Gobežlja in pOmiloščenje Drenuljevega Lisca. S strahom je tožnik Slamorezec videl to izpremembo misli pri mestnih sodnikih in tekal okrog, da bi 80 jih pridobil zopet vsaj polovico nazaj na svojo stran. In res vstane vdrugič starešina Žužnjal ter v dolgem govoru glasuje za kozlovo in Drenuljevo smrt baje tako izvrstno, da so se zdajci Višnjani razpolovili na dve stranki: ena za milost, druga, manjša za smrt kozlovo. 85 Govorili so še sodniki in meščanje: Jurček Griža, Bošte Krevs, Peter Štrama, Marko Črmaž, Miha Kisovar, Jožman Kravopasec in še več zaznamenovanih slovečih možakov, eni z Gobežljem, drugi z Žužnjalom. Ne morejo se združiti, zmešnjava je velika, srde se in 90 nekateri stiskajo pesti. Višji sodnik in župan Zaropotaj, ki je bil prestopil h Gobežljevi večini, boječ se, da bi bodoče leto ne bil zopet izvoljen, je imel mnogo preglavice in križev, da je ohranil primeren red. In ker je videl, da se pričkajo in p,lilijo zlasti 95 zavoljo tega, ali ima kozel Lisec um in pamet, se zmisli v modri glavi svoji in reče: >Možje, stojte, poslušajte! Kaj bi bilo, ko bi mi po kozla Lisca poslali ter bi ga preiskali in pretipali in uvideli, ali ima pamet, ali je nima?« III. S tem predlogom sta bili zadovoljni obe stranki. Lukež Drenulja je z meščani Kašopiharjem, Lasačem in Črmažem dirjal domov, da bi kozla privedel pred visoko in častito sodišče. V tem so se višnjanski možje malo oddahnili in obrisali 5 pot z vročega čela, vendar so željno pričakovali, ali se bo kozel izkazal pametnega ali ne. 51 Drenulja doma s solznim očesom Lisca omotvozi in ga vleče za seboj ter opominja Črmaža, naj ga poganja, toda le prav zlepa. Liscu pak žalosten reče: »Oj, ko bi se dalo, da bi midva, jaz in ti, mogla zdajle menjati koži in glavi tako, da bi bil jaz kozel, ti pa gospodar moj Drenulja! Kajti, če se ne boš dobro nosil, te bodo obesili in še meni ne bo dobro. Oj, da bi vendar ti danes toliko pameten bil, da bi se delal vsaj tako neumnega, kakor si bil neumen takrat, ko si šel črez plot Slamorežčevo zelje gledat in si sebi in meni storil hudo.« Pravijo, da kozel na to ni ničesar odgovoril žalosti polnemu svojemu gospodarju Lukežu Drenulji. Prišedši med sodni zbor, se zmeni kozel malo za vse sodnike in starešine, temveč meni nič tebi nič leže in se z zadnjo nogo popraska za vratom. »Kozel je neumen, ne ve, kaj bi storil, ničesar se ne boji,« ukrepa iz tega Gobeželj. »Ni neumen,« vpijejo nasprotniki. Glejte čudesa: kozel Lisec sam odmaje z brado. »Ali ste videli?« kriče nasprotniki. »Muho si je odganjal,« vpije Drenulja in srdit, da se Lisec nosi tako slabo, zamahne z batino nanj. Kozel se ustraši, iztrga iz njegovih rok, in kakor bi imel devet naglavnih grehov na sebi, zdirja po trgu naravnost domov. »To je slaba kozlova vest,« izpregovore Žužnjal in privrženci njegovi. In oj, gorje! Drenulja vidi, da se število prijateljev zopet manjša. Pristopi k starešini Gobežlju in mu de skrivaj: »Oj, oče Gobeželj, tri jare kokoši vam prinesem do prve nedelje, samo rešite me iz teh rev in težav!« Toda ni bilo treba jarih kokoši, zakaj v tistem hipu pride sloveči berač in vedež višnjegorski, Flere Krivostegno. Ta je obhodil mnogo sveta, imel je od Boga po višnjanski veri poseben dar modrosti ter je znal čarati, da so zdravi ljudje obolevali, bolni umirali. »Flere Krivostegno naj sodi za vso Višnjo goro!« opomni neka modrostna ženska in zdajci je Flere sedel na Zaropo- tajevem stolu, vzdignil svojo berglo ob sebi in jel pozvedavati, kaj je in kako je. Obe stranki sta ga bili veseli, ker je tako hitro prišla združnost v ljubo mesto višnjansko; celo Lukež Drenulja se je obveselil, ker 'je z drugimi meščani vred mnogo stavil na pravičnost in posebne božje darove Krivostegnove. 10 15 20 25 30 35 40 45 4 * 50 55 60 65 70 75 52 Dolgo naslanja vedež Flere kosmato brado na berglo in misli. »Višnjani, tukaj je težko soditi,« izpregovori naposled Flere Krivostegno; »kajti greh je storjen in ni storjen. Ko bi bil kozel zelje požrl, bi ga bili tepli s palicami, da bi bil čutil. In Andraš Slamorezec bi zelja ne imel. Zdaj pa kozel zelja ni pojedel, Slamorezcu ni nič kvare. Greh poželjivosti pa ima vendar kozel na sebi, zato je vreden kazni. Hm, hm, to je težko soditi.« In zopet nasloni kosmato brado in misli. In glejte! Proti poldne je bilo; kar vstane vedež Krivo¬ stegno, počasi dene tri prste na čelo in pogleda svetlo in veselo po višnjanski množici. »Duh božji ga je razsvetlil, poslušajmo!« šepetajo starci in mladci. Krivostegno pak govori in razsodi takole: »Ker se kozel z zeljem ni gostil, pa bi se bil rad gostil, ker je črez plot gledal, pa ni mogel črez plot, zato bodi po svoji senci tepen z devetimi udarci! Gospodar njegov Drenulja pak ta tepež gledaj z zavezanimi očmi, ker je kozla slabo privezal. In zato, ker mu je ušel, bomo pol ure s pali¬ cami zamahovali nanj.« »To je višnjanski Salomon!« vpije krdelo. Trikrat je še solnce stalo nad Višnjo goro; in ko je prišlo včetrtič, so gnali kozla Lisca in Lukeža Drenuljo iz mesta venkaj na hrib Peščenjak. In tam, kjer so svoje dni na hribcu stala slavna višnjanska vešala, tam je bil kozel Lisec vpričo višnjanske množice po senci tepen. Drenulja je to tepen je gledal z zavezanimi očmi in pol ure so. s palicami zamahovali nanj. Josip Jurčič. 87. Zimska pesem. 1. Kraguljčki veseli so pesem zapeli: Snežinke, snežinke, ej, vi metuljčki beli, le urno zaplešite, na zemljici počijte! 2. Pod zemljo, pod rušo pa spavajo cvetice in zebe jih v male, v bose jih nožiče; le urno priskočite, v kožušek jih zavijte! 53 3. A solnce, če solnce iz sanj bi se zbudilo, snežinke, snežinke, vas vse bi polovilo. Kako se že bojite! Hitite brž, hitite! Vida Jerajeva. \ 38. Grške šege in navade. Ob času največje slave so bile sledeče šege pri Atencih navadne: Ob petelinovem petju so prihajali ljudje v tropih s kmetov v mesto, stare pesmi prepevajoč; malo potem so se prodajal- nice z velikim hrupom odprle. Ljudje so tekali na vse kraje; 5 ti so šli gledat na svoja zemljišča in svojim oskrbnikom kaj naročevat, drugi so šli v sodnije. Največ se jih je sešlo na trgu; zakaj tu so bili javni zbori, vsa občna poslopja in sodišča. Okoli in okoli so bile prodajalnice mnogovrstnega blaga; tu so bili zlatarji, šrebrarji, brivci itd. Okoli teh je bilo vedno 10 dosti radovednih in blebetavih postopačev, katerim je bila vsak¬ danja skrb, novice iz vseh grških držav pozvedovati in jih dalje prenašati. Po ulicah je bil večkrat tak krik in taka gneča, da se ljudje dostikrat niso mogli zmestiti. Gospoda se je rada izprehajala okoli mesta, kjer je bilo v zdravem zraku lahko 15 dihati in prav prijetno se razgledovati; popoldne pa je malo pospančkala. Sleherni dan so se vsi kopali, bogatini doma, pre¬ prosto ljudstvo pa v občnih kopališčih. Atenec je nosil kratko suknjico brez rokavov in čisto bel plašč iz tanke volne. Umeli so plašč ponosno vreči okoli sebe. 20 Tako je Plutarh pohvalil Perikleja, češ, da ga ni bilo v Atenah, ki bi ga bil umel lepše od njega nositi. Imenitniki so radi nosili škrlatno ali vijoličasto barvana oblačila; rožnata so bila pri¬ hranjena bogovom, igralcem v gledališčih in nepoštenjakom. Ženske so nosile platnene srajce brez šiva in rokavov, dolge 25 do členkov, pripete z gumbi na eni rami in prepasane s širokim povojem pod prsmi, črez srajco pa kratko jopico brez rokavov. Kadar so šle iz hiše, so vrgle plašček črez ramo in zagrinjalo črez glavo; lase so si spletale različno. Moški so se na kratko strigli in brili, o slovesnih priložnostih si pa tudi cvetlice vple- 30 tali v lase. Imenitne in visoko zaslužne može so večkrat iz hvaležnosti v tak namen obdarovali z lahkimi zlatimi venci. Pri ženitninah, gostijah, darovanjih in drugih svečanostih so se ma- 35 40 45 50 55 60 65 70 54 zilili z dragimi dišavami, bogate gospe in potratniki pa sleherni dan. Biseri, zlate ušesnice, prstani z demanti in drugimi dragimi kameni so bili sploh v navadi. Moški so stanovali pri tleh, ženske pa v nadhišju, kjer so jim stregli sužnji in kamor moškemu ni bilo pripuščeno stopiti. Ženske so bile pri Grkih sploh premalo v čislih. Malo¬ kdaj so s svojimi moži živele zaupno; njih čast in veljava ni bila pripoznana, zatorej je bila tudi njih omika zanemarjena. Posebej so jedle, pri gostijah niso bile nikoli navzočne. Le za gospodinjstvo in izrejo majhnih otrok jim je moralo biti skrb. V atenskem mestu je bilo okoli deset tisoč hiš, vsaka s ploščato streho in le z enim nadstropjem za ženske. Za hišo je bil dostikrat vrtec, pa tudi pred hišo zagrajen nasad. Sčasoma so si dali imenitniki zidati velika poslopja z lopami na krasnih stebrih pred velikimi vrati. Kolikor bolj so bogateli, tem dražje je bilo tudi njih pohišje, umetno narejeno iz žlahtnega lesa, slonove kosti, iz srebra in zlata, večkrat vdelano z dragimi kameni. Preprosti Atenci so živeli zmerno, mnogi bogatini pa so veliko potratili in zapravili. Od marsikatere živali ali divja¬ čine so jedli le glavo ali prsi ali jetra; vse drugo je prišlo sužnjem. Saldele, v olju ocvrte, so jim bile posebno ljuba jed, večjidel so belili vse z oljem. Iz mnogih daljnih dežel so jim vozili po morju žlahtnega živeža in pijače za visoko ceno. Pri kosilu, ki je bilo pred solnčnim zahodom, Grki niso sedeli, ampak, po trije na enem blazinjaku ležeč in z roko si glavo podpirajoč, so jedli pri nizki mizi. Vsak gost je imel vzadi sužnja za postrežbo. Marsikateri bogatin je imel po pet¬ deset in še več sužnjev v svoji hiši. Sleherni je opravljal svojo službo; eden je na trgu kupoval, kar je bilo potrebno, drugi nosil domov; ta je podtikal ogenj ali prinašal drva ali kuhal, oni pa je pogrinjal mizo, nosil ali nalival vino itd. — Na svojih zemljiščih so jih imeli pa še več; nekateri so bili po¬ stavljeni za nadzornike črez druge, največ pa je bilo takih, ki so obdelovali zemljo, pasli in oskrbovali živino. Sužnji so bo¬ gatinom tudi učili otroke do neke dobe ali jih vodili v šolo, kjer so se vadili v telesnih ročnostih; tako šolo so imenovali gimnazija (gymnasion). Novorojeno dete so najprej položili očetu k nogam. Ako ga je pobral, je bilo to znamenje, da ga hoče vzrediti. Ako ga ni vzdignil, je bilo na ulice položeno ali umorjeno, kar se 55 je pa pri omikanih Atencih primerilo le malokdaj. Na sedmi ali deseti dan je oče žrtvoval bogovom ter napravil sorodnikom 75 in prijateljem gosti, pri katerih je dal otroku ime kakega ime¬ nitnega pradeda. Priimkov Grki niso imeli; pristavljali so pa navadno očetovo ime, tako n. pr. Kimon, Miltiadov sin. Sužnji so učili fantiče doma čitati, pisati, godbo in druge potrebne reči; vodili ali spremljali so jih v gimnazijo, kjer so se vadili 80 v telesnih ročnostih, kakor tekati, skakati, vzdigovati, boriti in metati se, tudi jezditi, plavati in plesati. Odrasle mladeniče so pošiljali k modrijanom, ki so jim za drago plačilo razlagali višje vede. Osemnajst let star je bil atenski mladenič zapisan v vojaščino; po dvajsetem letu pa mu je bilo pripuščeno, hoditi 85 v občni zbor in se oglasiti za kako državno službo. MatijaVrtovec. i 39. Sveti večer starega Marka. K polnočnici je zvon zazvonil, a sivi Marko ga ni slišal. Ob dlan si glavo je naslonil in v kot zagledal se je gori. Iz kota jasli so blestele: 5 tako se sveti v zlati zori zeleni holmec nad vasjo. In sivi Marko pol je dremal, napol se v mislih je razvnemal tako mehko, tako gorko: 10 »O, tudi jaz sem hlev imel, še lepši kot ve, moje jasli; o, tudi meni so pastirji na griču solnčnem ovce pasli; in kakor vam le-tam na robu 15 košatil se je dob pri -dobu. In hišo z vrtom sem ogradil, na vrtu drevja sem zasadil tako lepo, tako gosto. No, pisani pastirji v jaslih, 20 zakaj se smejete, zakaj? Seve, nocoj je lepa noč; in kdo bi skrival nasmehljaj, 56 ko se še sivi Marko smeje? 25 A čakajte, končam naj preje!« ... In pol čebljal je, pol je sanjal: »Ej, vse na svetu se vrti in vse se kmalu izneveri. Zdaj moja je le ped prsti, 30 ki sproti noga jo premeri. Umrlo mi je solnce žarko in ljudstvo si če: »Sivi Marko pokopal si je srečo sam« ... Jaz sam? He, he, če to ni laž! 35 A vi, pastirji, z belo čredo gotovo greste v Betlehem? Počakajte, da z vami grem! Samo nobene nimam ovce in brez ovčice bi ne smel? 40 Pa če je treba, mili Bože, ta kožuh dam iz ovčje kože, saj ni še preveč začmel ... Pri jaslih lučca je brlela in lučci plamen je pojemal, .45 a skoro mirno je zadremal, zadremal kakor Marko sam. * Alojzij Merhar-Sardenko. 40. Škratov gozd. Med Grintovci in Storžičem visoko gori v planinah sredi skalnatih pustinj se širi štirioglat temno zarasel gozd. Vzdiguje se sredi sivih pečin iznad globokih prepadov, kamor le malo¬ kdaj zaide človek. Ni ga od nobene strani vhoda k čudnemu 5 gozdu, zakaj na vseh krajih mole navpik rtaste skale, katerih ne more preplezati živ krst. Le divje koze lazijo tam po pečevju ter se hodijo past po tratah, ki se širijo krog tega gozda, a meje, ki deli ta gozd od drugega sveta, si ne upajo prestopiti. Tudi neumne živali vedo, da tu notri gospodari sam škrat. 10 Ondotni planinski pastirji so že mnogokrat videli sivega dedca z rdečo kapico, ki je podil čez brezna in prepade čedo divjih koz, ki so imele zlate parkeljce. Z dolgim bičem je ne- 57 usmiljeno udrihal po ubogih živalcah ter pri tem tako strašno pokal, da se je razlegalo po gorah in mogočno odmevalo ob skalnatih stenah. Večkrat je že prežal kak divji lovec na te živali, a vselej zaman. Žival se mu ni dosti približala; ako pa je imel srečo, videti jo od blizu, ga je vselej omotil odsev zlato se bleščečih parkeljcev, da se mu je stresla roka in ni mogel pogoditi živali. V globokih prepadih pod Škratovim gozdom se nahajajo studenci zlate rude, kjer se pretaka čisto zlato. Vse to strašno bogastvo varujejo škratje, bitja otročje velikosti, s sivo brado, zelenimi hlačami, višnjevo jopico in rdečo kapico na glavi. Nekdaj so živeli ti možici po vseh večjih gozdih. Strašna nad¬ loga so bili pravičnim ljudem, kajti vedno so jih izkušali in zapeljevali v greh. Pa tudi hudobnim so povzročevali mnogo škode. Kdor je kako reč preklel, rekši: »Škrat te vzemi!« ali »Da bi te škrat pocincal!« je takoj prišel škrat po tisto reč in jo odnesel v svoj brlog. Ljudje so v goreči molitvi prosili Boga, da bi jih rešil te nadloge. Tedaj je bil v Rimu postavljen za papeža zelo svet mož; tudi on je čul o zleh, ki tlačijo ubogo ljudstvo. V globoki molitvi mu je bilo razodeto, kako naj za¬ govori vse zaklete reči ter užene škrate. S svojo blagoslovljeno besedo je res zagovoril vse uklete reči in s sveto besedo je ugnal tudi gorenjske škrate z lepih ravnin v visoke hribe, kamor ne zaide človeška stopinja. In še sedaj gospodarijo škratje v onih krajih, glavni tabor pa imajo v Škratovem gozdu. Nikdar še ni pela v tem gozdu sekira, zato cepa drevje od starosti samo na tla. Vse navzkriž leže tam med mlado, lepo rastočo hosto stara, gnila debla, na pol izrvane hoje se naslanjajo na mlado drevje in vmes po tleh raste trnje, da nikomur ni možno prelaziti ta zapuščeni kraj. Sove, čuki in krokarji gnezdijo tu, a druge živali si ne upajo semkaj. Ta gozd pa ni stal vedno na istem mestu kot sedaj. Še v tistih letih, ko so bili škratje samooblastni, gospodarji po lepih gorenjskih ravninah, sta živela v cerkljanski župniji dva imovita ,kmeta. Živela sta v lepi slogi in edinosti med seboj, saj sta si bila soseda. Škrate je to silno jezilo; zato so sklenili, da to prijateljstvo izpodkopljejo in spravijo oba kmeta v nesrečo. • Kmeta sta imela nedaleč od svojega doma lep skupen gozd. Oba sta sekala v njem, kolikor je kateri hotel, zakaj, da 15 20 25 30 35 40 45 50 58 bi kateri sleparil ali skrivaj prodajal debla iz gozda, na to še mislila nista. 55 Neki dan, ko se ni nihče nadejal, se vžge poslopje .enega kmeta in pogori do tal. Hudo je zadela ta nesreča oba soseda. Prvi je tarnal, ker je izgubil vse imetje, in drugemu se je v srce smilil pogoreli revež. Obljubil je le-ta sosed toliko časa pomagati pogorelcu, dokler ne postavita poslopja na prej- 60 šnjem mestu. Jela sta v gozdu sekati debla in jih voziti na po¬ goreli dom. Pa kolikor sta nasekala hoj in jih zvozila čez dan domov, so izginile ponoči, ne da bi vedela, kam in kako Ko se je tako godilo vsako noč, sta se pričela na tihem drug dru¬ gega sumničiti. Takrat se je vnelo sovraštvo med njima. Nič 65 več si nista pomagala, pač pa si pri vsaki priliki nasprotovala. Sklenila sta, da si odmerita gozd v dva enaka dela. Jela sta meriti in deliti. Od konca jima je šlo še dosti gladko, dokler je škrat vso zadevo mirno gledal. Ko pa se je tega naveličal, jima je začel nagajati. Prežal je izza grmovja in kakor hitro sta po- 70 tegnila srobot mimo njega, ga je pretrgal in morala sta pričeti iznova. Tako sta merila več mesecev, pa nista mogla ničesar dognati. Sovraštvo je raslo od dne do dne, naposled sta se jela toževati in pravdati. Gospoda je jedla in pila za njiju de¬ narje, a ona sta bila primorana prodajati svoje imetje., Pravda 75 je iztekla tako, da jima ostane od vsega imetja edino le gozd, ki naj si ga razdelita v dva enaka dela. Zdaj sta si ga lahko razdelila, škrat jima ni več nagajal. Eden izmed njiju je uvidel, da jima je vso to nesrečo povzročil škrat, ter jame bridko tožiti in vzdihovati, drugi pa pravi: »Ker si že vse to storil, ti pe- 80 klenski škrat, vzemi še ostali del gozda in ga nesi na vrh GrintovcevJ:: Zdajci se zmaje drevje in krog gozda zamrgoli samih škratov z rdečimi kapicami. Naredi se tema. Škratje pograbijo gozd na svoje rame in ga odneso visoko v hribe. Bodisi, da so 85 bili preslabi, ali da jih je bilo premalo, gozda niso mogli pre¬ nesti pred jutranjo zarjo vrh Grintovcev. Po cerkvah so ozna¬ njali zvonovi mladi dan. Tedaj so bili ob moč vsi škratje, tako da gozda niso prinesli vrh Grintovcev, vendar visoko v gore so ga, kamor ne dospe nikdar človeško bitje. 90 Ko je kmet drugi dan opazil visoko v hribih svoj gozd, je bil strašno užaljen; obupal je in se obesil. Drugi kmet pa 59 je začel dobro gospodariti in ostali del gozda, ki so mu ga škratje pustili, je še sedaj last njegovih naslednikov. Tam gori v Škratovem gozdu pa imajo škratje še vedno svoje zavetje, tam gori belijo tudi »lanene štrene«. Neka gospodinja je prala lanene štrene ter jih priprav¬ ljala za tkalca, da bi ji natkal lepega pražnjega platna. A štrene se niso dale dovolj belo oprati. Nezadovoljna gospodinja je vzkliknila: »Škrat vas vzemi in pobeli, peklenske štrene!« Še preden se je zavedela, kaj je govorila, je stal pred njo možic v rdeči kapici, je pograbil štrene in jih odnesel. Še dan¬ danes jih vsako pomlad presuša na solncu, da bi jih obelil. Ako potuješ po cesti od Kamnika proti Kranju, opaziš na Zaplati, gori med Storžičem in Grintovci, Škratov gozd, v spod¬ njem delu gozda pa tiste »uklete štrene«, ki jih škrat še sedaj beli vsako pomlad. Gorenjska pripovedka. — Andrej Mejač. 41. Narobe svet. 0 Kitajcih ste bržkone že marsikaj čuli in brali, a verjeli morda niste vsega natanko. Tudi meni se je včasi tako godilo. Toda zanesel me je veter na Kitajsko in zdaj opazujem na svoje oči to ljudstvo »nebeškega kraljestva«, njegovo življenje in stremljenje, pa vidim, kako je marsikaj drugače kakor pri nas 5 v Evropi. Te kitajske šege in običaji! Menda jih ni nikjer na svetu več takih. Naj vam jih ob kratkem nekaj opišem! Kitajec ne pozna naših pozdravov »dobro jutro«, »dober dan« i. t. d. Njegov pozdrav je vprašanje: »Ali se ti dobro godi?« 10 — »Ali si zdrav?« — »Ali si že kosil?« Na to vprašanje Kitajec vselej odgovori, da se je najedel dosita, četudi mu pajki še tako predejo po želodcu. Kadar se s Kitajcem vprvič snideš, se zanima za tvojo »visoko starost«, za tvoje »lepe dohodke«; običajno je tudi 15 vprašanje: »Koliko žen imaš?« — pač same šege, kakršnih naša evropska kultura ne pozna. Ako se hočemo pri nas komu pri¬ kupiti, cenimo njegovo starost vsaj za nekaj let manj, kakor si jo v resnici mislimo. Pri Kitajcu pa bi s takim dobrohotnim mnenjem slabo naletel. Prisoditi mu moraš vsaj deset do pet- 20 najst let več, kakor jih ima v resnici. 95 100 105 25 30 35 40 45 50 55 60 60 Desna stran ima pri nas prednost pred levico. Na desno posadimo svojega gosta. Ne tako Kitajec. Dobro bi si te za¬ pomnil mandarin, ako bi mu odkazal sedež na desnici. Pri nas doma se moški v znamenje spoštovanja odkri¬ vamo, Kitajec bi smatral to za zaničevanje. Zlasti bi ti ne od¬ pustil zlepa, ako bi ga razoglav sprejel v svojem stanovanju. S palico v roki, v družbi svoje boljše polovice, gre v Evropi oženjen gospod na sprehod. Kitajec palice na sprehodu ne rabi, zato pa je njena važnost in veljava tem večja pri sodišču. V družbi žene se Kitajec nikdar ne prikaže na ulici. Družbo na sprehodu mu dela ptiček y kletki, ki jo nosi s seboj. Izletov v naravo na Kitajskem ne cenijo. Kdor hoče biti na Kitajskem gosposki, ta si pusti rasti na vseh prstih dolge nohte v znamenje, da se mu ni treba ukvar¬ jati s težkim ročnim delom: on je učenjak ali uradnik ali pa bogatin. Praznično oblečenega Kitajca, zlasti gosposkega, ne vidiš nikdar v hlačah, ampak le v dolgi halji. Kitajke pa, narobe, ne nosijo kril, temveč hlače. Zanimivo je, da si moški spletajo lase v kito, dočim ženskam to ni dovoljeno. Zvijajo si lase le v nekak vozel. Nam se gabi piti vode iz posode, ki ni pomita, Kitajec pa je ponosen na vrče in skledice, katerih se drži debela skorja čaja, bolje rečeno, nesnage. Teh posod namreč ne pomivajo, češ, da je čaj v njih okusnejši. 0 posebnih veselicah in ime¬ nitnim gostom se postavi pri nas več let stara kapljica na mizo. Tudi Kitajec ima za odlične goste nekaj posebnega. Kaj pač? Smrdljiva, več let stara, v trdo kuhana jajca, v katerih beljak več ni vreden svojega imena, ker je — črn kakor oglje. Ne morem pomagati, ako ne verjamete, a tudi mene so že počastili s tako izborno slaščico, pa je nisem mogel. Kadar te muči v vročem poletju žgoča žeja, kako pohlepno izpiješ kozarec hladne studenčnice! No, Boga zahvali, da nisi na Kitajskem. Tu bi moral piti v najhujši vročini tak krop, da bi se ti mehurji izpuščali, če ne bi bil previden. In v jutro potem, ko si se vso noč potil, ti prinese Kitajec zopet gorke vode, da se z njo umiješ. Začuden ga pogledaš. Ne veš, ali imaš človeka z zdravo pametjo pred seboj. Ko pa zahtevaš mrzle vode, te Kitajec še bolj čudno pogleda, ker si ne more misliti, da se more kdo umivati z mrzlo vodo. 61 Ako hočeš Kitajca priklicati, mu nikakor ne smeš namig¬ niti »k sebi«. Tako ti bo šel gotovo svojo pot naprej, ne meneč se za tvoj klic. Da pride k tebi, moraš narediti z roko ravno nasprotno znamenje. Tudi štirih strani sveta Kitajec ne raz- 65 ločuje tako kakor mi. On n. pr. ne pravi: Ta reka teče proti severovzhodu, oblaki se vzdigujejo na jugozapadu. marveč: Reka teče proti vzhodu-severu, in: Oblaki se vzdigujejo na za- hodu-jugu. Kompasova igla kaže, kakor znano, proti severu, Kitajec pa imenuje kompas »iglo, ki kaže proti jugu«. Ako stojiš 70 na križpotu in ne veš, po kateri poti bi šel dalje, ti Kitajec, ki ga vprašaš po pravi poti, ne bo rekel: »Kreni na desno« — ali: »Pojdi na levo!« temveč ti poreče: »Idi proti severu, zavij proti jugu!« Kitajec žaluje v beli obleki, dočim se oblačimo pri nas v 75 znak žalosti v črno. Dolžnost nočnih čuvajev vsepovsod je varovati speče pre¬ bivalce pred tatovi. Kitajski čuvaji pa te važne dolžnosti — vsaj mislil bi človek tako — nimajo. Oni sicer krožijo vso noč po mestu, morda vestneje kakor marsikateri njih evropski tova- 80 riš, toda rie zalezujejo nepoklicanih nočnih gostov po tihem, ampak s hrupnim razbijanjem po bambusovem trsu. Tako se tat prav lahko ogiblje čuvaja in tem previdneje opravlja svoj nočni posel. Kaj pa kitajska šola? V učnem redu stoji poleg branja, 85 pisanja in drugih predmetov tudi — kričanje. Ker se otroci ne uče doma, morajo se učiti v šoli. Kitajec pa se tiho učiti ne more, zato pri učenju kriči ali pa poje. Čim glasneje vpije, tem, hitreje se nauči. Razum pri takem učenju ne pride prav nič v poštev, zato se uči le na pamet. Povedati s svojimi besedami, 90 česar se je naučil iz knjige, Kitajec ni zmožen. — Kadar torej veli učitelj, učiti se na pamet, zavpije: »Kričanje!; in začne se vpitje, da je strah. »Ubogi kitajski učitelj!« bi si utegnil kdo misliti. Toda pomilovanja kitajski učitelj ne zasluži. Zna si namreč pomagati: učencem določi, kaj se je učiti, ter gre. Kadar 95 se mu zljubi, pride pogledat, ali že kdo dotično tvarino zna. Pri izpraševanju učencu ni treba gledati v strogi učiteljev obraz, ampak obrne mu hrbet in gleda svobodno po šolski sobi nazaj. Menda ga ni omikanega naroda, ki bi imel za ubrano petje in lepo godbo manj smisla kakor kitajski. In čudno! Ravno 100 kitajski kristjani vse molitve v cerkvi pojo: rožni venec, križev 62 pot, da, celo — katekizem. Kakšno pa je to petje, tega ne vpra¬ šaj ! Vesel bodi, da ti ga ni treba poslušati... Tako torej sem ti podal par črtic o kitajskih šegah in 105 navadah. Če si jih pazljivo čital, si moral pač tu in tam z menoj vred reči: »To Kitajsko, to vam je pravi narobe svetle Veselko Kovač. 42. Zimski večer. 1. Pojdi, Minka, zapri duri, peč s panjači mi zakuri! 2. Luč mi v leščerbi napravi, stol moj k peči sem postavi! 3. Semkaj, hčerka, k meni sedi in kolovrat svoj zaženi! 4. Pravi mi o bratu svojem, o edinem sinu mojem, 5. kak nam je roko podajal, ko od doma je odhajal. 6. Ti si solzna vzdihovala, mati je na glas jokala.- 7. Šel od nas je v kraje tuje, koder vojska, smrt gostuje. 8. Dokaj je minilo časa, da o njem ni bilo glasa. 9. Tretje leto list poslani nam njegovo smrt oznani. 10. Od tedaj je tvoja mati bila nehala jokati. 11. Legla je, pa ni več vstala, v Bogu osmi dan zaspala. Simon Jenko. 43. Slepec in mleko. \ Človek, ki je bil že od rojstva slep, je vprašal videčega: Kake barve je mleko?« Videči mu odgovori: »Mleko je tako belo kakor bel papir. < Slepec vpraša: »Kako to? Ali tudi tako šumi pod rokami 5 kakor papir?« Videči mu odvrne: »Nikakor ne; saj mleko je belo kakor bela moka.« Slepec: »Tako! Torej je tudi tako mehko in sipljivo kakor moka?« 10 Videči nadaljuje: »To ne, ampak belo je kakor snežni zajec belec.« Slepec: »Ali je torej tudi tako voljno in dlakasto kakor zajec?« Videči: »To pač ne. Ampak mleko je tako belo kakor sneg. < 15 Slepec: »Torej je tudi tako mrzlo kakor sneg?« In kolikor primerov mu je videči povedal, slepec vendar ni mogel pojmiti, kakšna je bela barva mleka. Po L. N. Tolstem Josip W e s t e r. 63 44. Vzgoja pri Atencih in Spartancih. I. Modri Solon je bil Atencem določil, kako je vzgajati in učiti mladino in kako je živeti meščanom. Roditelji so imeli skrbeti za to, da so se deklice naučile potrebnih domačih del, najbolj pa za to, da so se dečki izučili bodi si v rokodelstvu ali v kmetijstvu; kajti Solon ni dopuščal, dajbi živeli v Atenah postopači. Roditelji, ki so bili zanemarili to dolžnost, niso smeli zahtevati od svojih sinov, da bi le-ti skrbeli zanje v starosti. V šolah so se učili dečki čitati in pisati z železnim pisalom na tablico, ki je bila prevlečena z voskom. Čitali so pesmi o slovečih junakih in bogovih; učili so se jih na pamet ter jih ponavljali s spremljevanjem godbe. Zahajali so v telovadnice (gimnazije in palestre), kjer so se zbirali modri možje; tu so poslušali njih govore ter se naučili marsikaj lepega in korist¬ nega. — A Solon je tudi ukazal, da si mora mladina krepiti in utrjevati telo in si tako buditi pogum. Zato so dečki in mla¬ deniči v tistih gimnazijah in palestrah telovadili, in sicer slečeni, namazani z oljem in potreseni s svižem. Tekali so za stavo po stadiju, dolgem šeststo grških čevljev (185 m). Vadili so se me¬ tati kopje in težko bronasto ali leseno ploščo (diskos). Prijela sta se tudi po dva in dva ter se metala. Po takih vajah so postali Atenci krepki, gibčni in pogumni. V osemnajstem letu so stopili mladeniči med dorasle meščane, potem ko so izvršili meščansko prisego. Atenci so pa bili tudi omikani in duhoviti. Iz njih srede so se rodili najmodrejši možje, ki so učili svoje rojake, n. pr. modri Sokrat, pa tudi najspretnejši umetniki, ki so klesali iz marmorja in vlivali iz brona take krasne podobe, da se jim še dandanes divi ves svet. Postavljali so jih po trgih in ulicah in po prelepih atenskih svetiščih. Zlasti imenitna je bila podoba najvišjega boga Zevsa, ki je bil narejen tako živo, da so Grki, stoječ pred kipom, mislili, da stoje pred samim bogom. To soho je bil ustvaril kipar Fidija. Isti umetnik je zgradil v Atenah in na atenskem gradu Akropoli mnogo krasnih svetišč in palač iz marmorja, 'ki je bil polikan in prelepo po¬ slikan. Bogato mesto je dajalo mnogo zaslužka umetnikom, zato so se ti najrajši zbirali v Atenah. Shajali so se pa tukaj tudi 5 10 15 20 25 30 35 40 45 5 10 15 20 25 64 trgovci in obrtniki; Atene so postale najimenitnejše in najbolj obljudeno trgovsko in obrtno mesto cele Grške. Preslavne pa so bile Atene tudi po bojnih činih; žilavi, gibčni in pogumni atenski vojaki — zgolj meščani — so premagali skoro sami nebrojne vojske Perzov, ki so hoteli podjarmiti Grško. Tako so si priborili nesmrtno slavo Miltiad, Temistoklej, Aristid in drugi. Poleg hrabrosti pa je Atencem mnogo pomagala tudi zvijača, s katero so se često rešili iz zadrege. II. t Celo drugačni so bili Spartanci. Sparta je bilo mesto brez obzidja; hrabrost meščanov naj bi bila edina bramba mestu in domovini. Pravih Spartancev ni bilo mnogo, zato pa so vzga¬ jali deco tako, da bi jim junaški zarod nadomestil to, kar jim je nedostajalo števila. Kralj Likurg je v ta namen uredil zakone in vzgojo. Vladala sta po dva kralja hkrati. Svetovalci so jima bili starešine; a kadar je šlo za najvažnejše stvari, n. pr. za napoved ali dovršitev vojne, za izpremembo zakonov itd., tedaj se je vselej zbral ves narod ter je mrmraje potrdil ali zavrgel, kar sta mu nasvetovala kralja; govoriti ni smel nihče. Sploh je bila med prvimi dolžnostmi in vrlinami Spartancev molčečnost; odgovarjali so kar najbolj kratko — lakonski, ker se je njih dežela imenovala Lakonija. Mladeniči vpričo starcev sploh niso smeli govoriti. Otrok niso vzgajali starši, ampak so jih morali oddati v dobi šestega leta v državno vzgojevalnico, kjer so bili dečki pod jako strogim nadzorstvom. Učili se niso skoro nič, marveč so porabili ves čas za to, da si utrdijo telo. Spali so na golih tleh ali kvečjemu na bičju; odeje niso imeli ne pozimi ne poleti. Njih obleka je bila uborna in vse leto ista; pokrivala in obuvala pa niso imeli nič.* Da bi se še bolj okrepili, so morali hoditi daleč na okrog po kamenju in skoz trnje. Hrane so dobivali le toliko, da niso umrli od gladu; dečke je često tako trla lakota, da so si morali živež krasti. Taka tatvina ni bila prepovedana; še pohvalili so tatiča, če je kaj prav spretno ukradel. A gorje mu, če so ga zasačili; neusmiljeno so ga pretepli. Bičali so pa dečke tudi vsako leto na god boginje Artemide pri njenem žrtveniku tako kruto, da so bili vsi krvavi; toda nobeden ni smel črhniti, * 65 sicer je bil še huje tepen in je žel še grajo in posmehovanje. 30 Tako so vadili dečke trpeti tudi rane in bolečine. Ko so dečki dorasli v mladeniče, so se še dalje urili v telesnih vajah, pa tudi v orožju ter so hodili stražit po mestni okolici, pobijat zverjad, in če je bilo treba, tudi tiste siromake, ki so obdelovali kot sužnji (helotje) Spartancem polje, a se jim 35 je godilo huje nego domači živini. Ko je Spartanec dopolnil trideseto leto, je stopil med me¬ ščane ter je užival vse njih pravice, a moral je tudi izpolnjevati njih dolžnosti. Prost docela ni bil niti sedaj; ni smel n. pr. obedovati doma, nego obedovali so vsi možje skupno. Navadna 40 njih jed je bila tista glasovita črna juha in pa včasi nekaj divjačine, če je kateri tovariš kaj ubil. Tako meščanom ni bilo možno, uživati doma predobrih in preobilil? jedil, in ostali so zvesti stari zmernosti in treznosti. Orožne vaje, telovadba, lov in boj so bila edina opravila Spartancem. Zaničevali so roko- 45 delstvo in poljedelstvo; te posle so morali zanje izvrševati ubogi helotje. Najbolj so pa Spartanci cenili boj; zanj so se lišpali kakor na svatbo in pirovanje. Gorje mu, kdor je zbežal iz boja; zani¬ čevali in zasramovali so ga celo dečki; rešil je svojo čast le, 50 če se je vrnil v boj ter ondi umrl, hrabro se boreč. Tako so postali po Likurgovih zakonih Spartanci sicer sirov, a junaški narod; dolgo jim ni bil kos noben sosed. Pod¬ jarmili so si male države naokrog in se smatrali za gospodarje skoro cele Grške. Josip Apih. 55 45. Starogrški študent. V tistih časih se je laže študentovalo kakor dandanes. Res, da so bile gimnazije že v času čudaka Sokrata in modri¬ jana Platona in domoljuba Demostena, a so bile drugačne kakor naše. Tedaj še ni bilo osem razredov ne toliko predmetov, tudi ne toliko in tako strogih profesorjev. Takrat še ni bilo izpri- 5 čeval ne šolnine ne klasifikacije in nikoli se ni za red izpra¬ ševalo. Disciplinarni red, ukor in druge take naprave so bile »terra incognita«. Bila je »zlata doba« za grškega študenta. Lahko tebi, he¬ lenski sinko! Starega pevca Homerja si umel kakor naš peto- 10 šolec prvošolsko čitanko, druge učne knjige pa imel nisi. Homer Wester, Čitanka II. 5 66 ti je bil abecednik in katekizem, slovnica in berilo, zgodovina in prirodoslovje. Srečni Homerovič!... Pravijo, da še nihče ni padel učen z nebes, in učenjaki 15 trdijo, da je duša mladega zemljana »tabula rasa«, nepopisana deščica, sprejemljiva za vse. Tako je bilo tudi pri Grkih. Pet, sedem ali celo deset dni po rojstvu je bil mali kričač brez imena. Peti dan po rojstvu je bil praznik »okolitekanja«: dojilja je v teku nosila otroka okoli ognjišča kot središča domače hiše in 20 družine. Nad vrati je bil pritrjen oljčen venec, če se je rodil deček, volnen trak, če je bila deklica. Tako je bil novorojenec sprejet med družinske ude in priporočen domačim bogovom. Svečanost se je zaključila s po¬ jedino, h kateri so bili povabljeni hišni prijatelji in znanci. 25 Sedmi ali deseti dan po rojstvu pa je bil »krst«, to se pravi, otrok je dobil ime pri daritvi, ki ji je zopet sledil svečan obed. Strici in strine, tete in botri so obdarovali tega najmlajšega sorodnika. Oče se za vzgojo svojega sinka ni utegnil dosti brigati. Zve- 30 čer šele se je plemeniti Atenec vrnil iz svojega urada, s trga ali sodišča, kjer je ves dan živel samo »rei publicae«, reševal državne posle, sodil, sklepal o miru in vojni. Ves dan je žrtvoval državi, tako je prišel šele zvečer domov, se oglasil pri ženi v ženski sobi in tedaj šele je dobil oče časa za svojega malčka. 35 Polagoma se je učil grški Janezek ločiti med desno in levo. Učili so ga, naj smokvo nese v usta z desno roko, ki je »lepa«, leva pa je »grda«, »nesrečna«. Čas hiti. Malemu Grčku postaja suknjiča vedno krajša, že zna govoriti. Ko pride oče donnjv, ga deček pozdravlja: 40 »pappa«; »mamma« ima vedno na jeziku, kadar je lačen. Tako se je dečko v veselju in žalosti razvijal in likal do svojega šestega leta, ko je nastopil »pot v šolo«. Zdaj je dobil pedagoga, ki ga je vedno nadziral, spremljal v borilnico, kjer se je mali Atenec učil boriti, in v šolo, kjer ga je učitelj abe- 45 cedar učil branja in pisanja. Pedagogi in učitelji so bili na¬ vadno sužnji, daleč, daleč pod družabnim stališčem današnjih učiteljev. Sinovi odličnih očetov so imeli seveda izobražene pe¬ dagoge. Macedonski kralj Filip je svojemu sinu Aleksandru pridobil velikega modrijana Aristotela za vzgojitelja... 67 Ko je znal grški učenček svoj abecednik, ga je vzel v 50 roko profesor (grammatikos), ki ga je vpeljal v slovstvo, zlasti v Homerja. Homer je bil Grku začetek in konec višjega pouka. Z osemnajstim letom je postal grški mladenič polnoleten (ephebos). Sprejeli so ga v listino meščanov in zdaj se je pričel zanj bistveni del grške vzgoje: telovadba ali gimnastika. Vršila 55 se je v posebnih poslopjih (gymnasion), po katerih imajo naše gimnazije svoje ime. Grška gimnazija je bila dvorišče v obsegu kakih štiri sto metrov; obdajali so ga stebri, proti izhodu v dvojni vrsti. V tem dvorišču se je nahajala telovadnica in kopa¬ lišče; okrog so bile lope in hodišča, ob stenah pa so bile 60 kamenite klopi. Tukaj so učili in postopali sofisti, filozofi in govorniki; tudi Sokrat je najrajši zahajal semkaj, kjer je bilo vedno dovolj mladih ljudi, ki so si hodili sem vedrit glave in bistrit pojme. V teh vežbališčih se je urila grška mladina v spretnosti in gibčnosti, tu si je množila telesno moč in se vežbala 65 tudi duševno po pravilu: Mens sana in corpore sano — zdrava duša v zdravem telesu. Tukaj so se urili junaki, ki so se, za¬ upajoč v svojo moč, postavili velikanskim množicam perzijskega kralja nasproti — v bran za domovino. Tukaj so se pripravljali slavni zmagovalci pri Termopilah, pri Maratonu in pri Salamini. 70 Ivan Samsa. 46. Bajka o ribiču in ribici. Živel je starček s staro svojo ženo na bregu kraj sinjega morja. Živela tam v stari sta bajti baš tri in trideset že let. Na ribjo lov je starček hodil z mrežo, 5 a starka prela je prejo svojo. Pa vrže tja v morje neki dan sak, a sak mu zajme le samega blata; ko drugič spusti v globočino sak, glej, sak mu zajme le trave morske, 10 ko tretjič spusti v globočino sak, glej, sak zdaj mu zajme — ribico zlato, da, ribico zlato, ne vsakdanjo. Čim ribica zlata prikaže se, čuj, z glasom človečjim spregovori: 15 , »Izpusti me, starček, v morje nazaj! 5 * 68 l Predrag ti za sebe jaz dam odkup; odkupim se, s čimerkoli želiš. Začudi se starček, prestraši se. Ribaril že tri in trideset je let — 20 nikoli še rib govoriti ni slišal. In izpusti on ribko zlato v morje in laskavo starček ribici reče: »Bog s tabo, ti ribica zlata! Odkupa mi tvojega treba ni. 25 Le pojdi, le pojdi spet v sinje morje; tam plavaj mi srečna po svoji volji! Povrne se starec tja k ženi, pove ji o čudu velikem: »Dnes ribko zajel bil sem v morju, 30 čuj, ribico zlato, nenavadno; po naše ta ribka golčala je, domov ti je v morje spet iti prosila in s ceno se drago odkupovala,- karkoli bi bil od nje zahteval. 35 Jaz upal pa nisem si vzeti odkupa; tako sem jo pustil spet v sinje morje.« Pokregala starca zato je starka: »Durak ti, prismoda neumna, da nisi znal vzeti odkupa od ribe! 40 Pa naj si bi želel od ribe korito, saj vidiš, da nama se že je razklalo.« Pa gre mož spet k sinjemu morju. Glej, rahlo valovje se giblje. On začne klicati ribico zlato. 45 Priplava mu ribica in ga vpraša: »Česa pa rad- bi, o starček?« Poklanja ji starček se, pravi: »Usmili se me, gospa ribka! Okregala mene je žena moja, 50 ne daje mi starcu pokoja. Korito imeti če novo, ker staro je čisto razklano.« Odgovarja mu ribica zlata: 55 69 »Ne žaluj, samo hodi mi *z Bogom! Dobita mi novo korito!« Povrne se starček spet k ženi. Ima že res novo korito. Še huje se krega zdaj starka: »Durak ti, prismoda neumna, izprosil si tole korito! 60 Pač prava reč tako korito. Povrni se, glupec, tja k ribki, pokloni se, prosi vsaj hiše!« Pa gre on spet k sinjemu morju, skalilo se sinje je morje. 65 On začne jo klicati, ribko. Priplava mu ribica, vpraša: »Česa pa rad bi, o starček?« Poklanja se starček ji, pravi: »Usmili se me, gospa ribka!« 70 Še grje reglja name starka. Ne daje mi starcu pokoja, zdaj hišo svadljiva če babka.« Odgovarja mu ribica zlata: »Ne teri si glave — z Bogom! 75 Zgodi se. Še hiško dobita!« Gre ribič, gre k bajtici svoji — o bajti nikjer več sledu ni. Pred njim stoji hišica kmetska, oj hišica s sobico čedno, 80 z opekovim dimnikom belim, a z vrati iz hrastovih desek. Pri okencu starka sedi tam, ugleda moža pa ga zmerja: »Durak, o ti prava prismoda! 85 Izprosil si, glupec, to kočo! Brž pojdi, pokloni se ribki: Ne maram jaz biti kmetica, čem biti gospa plemenita, gospa plemenita, svobodna, 90 imeti čem gradič gosposki.« Gre starec tja k sinjemu morju, nemirno to sinje je morje. On kliče tam ribico zlato. 95 Priplava mu ribka, ga vpraša: »Česa pa rad bi, o starček?« S poklonom ji starček potoži: »Usmili se me, gospa ribka! Še huje ko prej divja starka, 100 ne daje mi starcu pokoja. Kmetica že noče več biti, če biti gospa zdaj svobodna, gospa iz prastarega plemstva; imeti če gradič gosposki.« 105 Odgovarja mu ribica zlata: »Ne jezi se, hodi mi z Bogom!« Povrne se starček na dom svoj. Kaj vidi? Glej gradič tu visok! Na stolbah tam žena stoji že 110 v soboljem kožuhu dragem. Na glavo si dela je lišp od zlata in z biseri vrat si ovila je svoj; na rokah vsak prst ima prstan zlat; obula prekrasne je čreveljčke. 115 Pred njo cela vrsta je skrbnih slug. »Zdravstvuj, milostiva gospa plemenita! Zdaj pač zadovoljno je srčece tvoje?« Zadere nad možem se starka, v konjušnico služit nažene ga. 120 Preteče pa teden, pretečeta dva, a starka še huje nagaja, kljubuje; spet k ribici zlati pošilja moža: »He, pojdi, pokloni se ribki! Gospa plemenita jaz nočem več biti, 125 čem biti svobodna carica.« Prestraši se starček in reče ji: »Kaj, starka, ali se meša ti?! Ne stopati, ne govoriti ne znaš; osmešiš nam celo cesarstvo.« 130 Razkači nato se starka zelo: 71 »Ti, kmet, se prepirati upaš z menoj, z menoj, gospo plemenito? Pošiljam te k morju. Pri moji veri! Če ne pojdeš, poženem te s silo.« Odpravi se starček spet k morju, 135 počrnelo je sinje morje. On začne jo klicati, ribico zlato. Priplavala ribica, vprašala ga: »Česa pa rad bi, o starček?« Poklanja se starček ji, reče: 140 »Spet‘starka doma rogovili. Ne mara več biti dvorjanka, če biti svobodna carica.« Odgovarja mu ribica zlata: »Ne skrbi, povrni se z Bogom domov! 145 Že dobro. Carica bo žena tvoja. Povrne se starček spet k ženi. Kaj? — Carska palača stoji pred njim! V palači pa vidi jo, ženo svojo; < carica že ona za mizo sedi, 150 bojarji, dvorjani pa strežejo ji, nalivajo dragih ji vin zamorskih; s kolačem jo pitajo sladkim ko med. Okoli nje straža jo straži grozna, na ramah sekire držeča. 155 Uzrši jo starec — prestraši se. Pred noge tja pade ji, ženi svoji, rekoč: »Zdravstvuj mi, carica grozna! No, zdaj zadovoljno je srčece tvoje?« A starka se niti ne ozre nanj. 160 Izpred oči ga odgnati ukaže. Bojarji, dvorjani planejo nanj, iz dvorane podijo ga starčka; pri vratih pa straža se vanj zakadi, s sekirami skoro da ga pobije. 165 A ljudstvo mu zunaj se roga na glas; Prav, prav ti je, stari nerodnež! Pa drugikrat pomni pregovor: Ne sedaj na tuje sani!« 72 170 Preteče pa teden, pretečeta dva, še huje razsaja ošabna starka, dvorjane za možem pošilja. Ko najdejo starčka, ga k njej privedo, govori zdaj starčku žena: 175 Čuj, pojdi, pokloni se ribki! Ne maram več biti svobodna carica, čem biti jaz morska kraljica; živeti v velikem čem morju, tam v morju, oj, tam v oceanu, 180 da služi mi ribica zlata, da streže mi, kamor jo pošljem.« Ustavljati starček ne upa se, ne drzne se ni ugovarjati ji. Pa res gre tja k sinjemu morju. 185 Na morju je črna nevihta. Valovi srditi zdaj vzpenjajo se, zdaj vrb, sedaj tulijo z burjo. Pa začne on zvati jo, ribico zlato. Priplava mu ribica, vpraša ga: 190 Česa pa rad bi, o starček ?;< Poklanja se starček ji, pravi: Usmili se me, gospa ribka! Kaj počnem naj z zločesto starko? Carica ne mara že biti več, 195 če biti zdaj morska kraljica; živeti v velikem če morju, tam v morju, oj, tam v oceanu, da ti bi ji služila sama in stregla ji, kamor te pošlje. . 200 Ničesar ne reče mu ribka; kar z repkom zamahne po vodi — utone v morju globokem ... Pri morju še dolgo je ribič stal, čakaje odgovora željno. 205 Dočakal ni, vrne se k starki. Glej, spet pred njim stara je bajta, na pragu sedi mu žena. Pred njo je — razbito korito. Po Aleks. Serg. Puškinu — Anton Ašker 73 47. Junaški sin, junaški oče. Prišel je transport od Odrina. Pripeljal nam je mnogo ra¬ njencev, še več pa bolnikov. Vojaki so morali pred Odrinom ležati po več dni v mokrih jarkih in so zato oboleli na raznih boleznih. Kako so se reveži oddahnili, ko so mogli po toliko tednih zopet leči v posteljo in se odpočiti. Med ranjenci je bil tudi mlad vojak, ranjen na desni roki. Pripovedoval nam je, da je bil on pri diviziji, ki se je bila prva odpeljala v pomoč Bolgarom pred Odrin. Ves navdušen je pravil, kako bratski so jih sprejemali Bolgari, jim donašali jedi in tudi cvetja. Najbolj ga je veselilo, da so jih nazivali povsod »naši bratje Srbi«. Hodili so večinoma le ponoči, da so laglje pri¬ krivali svoje manevriranje napram sovražni trdnjavi. Vgnezdili so se v prekopih in tam se je začelo bridko življenje. Nekaj časa je deževalo noč in dan, da so se jarki napolnili z vodo. Za hrano so dobivali le kruh in sir. Mirno so morali ležati v pre¬ kopih, zakaj ako je kdo le vzdignil glavo iz jarka, že je za¬ žvižgala mimo njega turška krogla. »Ali si videl pasti mnogo srbskih vojakov?« »Strahota božja! Mnogo, brate, mnogo jih je tam obležalo. In znaš, kaj sem moral videti? Bil sem priča, ko so ubili mojega dragega brata, ki je ležal z menoj v istem jarku. Siromak se je malo previsoko vzdignil in že ga je zadela krogla in mu pre¬ strelila prsi. Na mestu je obležal mrtev.« »Velika nesreča te je zadela, brate! Bilo ti je gotovo hudo za brata?« »O, pa da! Kako ne! Tako sva se razumela in ljubila. Znaš, najrajši bi bil umrl namesto njega!« Govoril je tiho in glas se mu je tresel. »Srbine, čuješ, strašne in velike so žrtve, ki jih morate doprinašati. Smilite se nam.« Tedaj nas je pogledal s svojimi krasnimi očmi, še trenutek je pomolčal, nato nam pa rekel z odločnim glasom: »Mi moramo, da umiramo, ker smo šli, da osvobodimo domovino in brate. To pa ne gre brez smrti!« Z občudovanjem in ponosom smo gledali mladega junaka, ki je bil pripravljen, vse žrtvovati za svojo domovino. Čez nekoliko dni ga je obiskal v bolnišnici njegov oče. Prišel je od daleč in je presedel ves dan pri svojem še edinem 5 10 15 20 25 30 35 74 sinu. Jadnik, koliko je moralo trpeti tvoje očetovsko srce, ko 40 si izvedel od ranjenega sina, da ti leži drugi sin mrtev pred Odrinom! Enega so ti ubili, drugega ranili. Pa smo šli zvečer v sobo, kjer sta bila oče in sin, da se z njima malo pogovorimo in potolažimo očeta. Oče je stal pri sinovi postelji in je držal sina za neranjeno roko. Bila sta za- 45 dovoljna, da sta se zopet enkrat videla, iz očetovskih oči je sijala velika ljubezen in objemala še živega sina. Priporočal nam je ranjenca in pripovedoval, kako dober sin je. »Ne boj se, oče! Vse bomo storili, da dobiš sina nepo- habljenega domov. Dovolj ti je nesreče, da si izgubil starejšega. 50 Težko boš prenašal izgubo ...« »E, težko, težko... A znaš, duša je trda, jaka, ona lahko mnogo pretrpi!« Strme smo zrli na očeta - junaka. Ti pa, srbski narod, ne boj se za svojo bodočnost, dokler 55 imaš take očete in take sinove! Ivan O ra že n. 48. »Slava« pri Srbih. Najvažnejši in čisto srbski praznik je »slava«. Vsaka srb¬ ska rodbina ima namreč posebnega svetnika kot svoje domače krstno ime. Njega časte vsi udje iste rodbine, njemu se pripo¬ ročajo za priprošnjo pred vsemogočnim Bogom. Ta svetnik 5 ostane njihov hišni patron od roda do roda in vsi tisti, ki ča¬ stijo istega patrona, se imajo med seboj za krvne sorodnike, četudi žive daleč narazen. Posebno se časte kot patroni: sv. Ni¬ kola, sv. Jovan, sv. Arhangel, sv. Jurij in sv. Sava. Takemu prazniku pravijo sploh »slava«. 10 Na dan slave mora biti tudi v najubožnejši hiši vsega v izobilju pri ognjišču in na mizi. K praznovanju povabijo tudi goste iz sosedstva, kateri nimajo doma iste slave. Praznuje se ves dan z največjo častjo in pravo pobožnostjo. Vsi rodbinski udje in vsi domači z gosti vred opravljajo molitve za žive in 15 mrtve sorodnike. Po stari šegi pripravijo svetniku »žrtvo«, ob¬ stoječo iz sveče, kolača, kuhane pšenice, kadila, jesiha in vina. Sredi glavne sobe postavijo dolgo mizo, narejeno iz novih desek. Nanjo polože vse jedi in vino. Noža na mizi ni, ker ga nosi vsak Srb pri sebi za pasom. Vilice so tudi redke, jedi se 75 jemljejo s prsti, kakor je navada tudi pri drugih narodih v jutrovih deželah. Na sredi mize leži velik »krstni kolač« iz pše¬ nične moke, na njem je vtisnjeno znamenje sv. križa. Ko je vse pripravljeno, povabijo duhovnika, da pride blagoslovit. Vsi domači in gostje se zbero okoli mize. Sredi kolača vtaknejo voščeno svečo, a na obeh straneh prilepijo zraven nje dve manjši sveči, navzkriž stoječi. Vse tri prižgo kot znamenje sv. Trojice. Poleg kolača stoji čaša vina. Duhovnik dene na sebe štolo in začne moliti. Poleg njega na levi se postavi hišni starešina, zraven tega najstarejši sin, potem mlajši in tako po redu vsi moški v rodbini. Na desni strani duhovnikovi stoje kumovi, bližnji sorodniki in povabljeni gostje, zadaj pa ženske. Pop blagoslovi najprej kolač, potem moli k Bogu, da bi dal hiši in rodbini svoj blagoslov, in priporoči družino posebnemu var¬ stvu domačega patrona. Vsi navzočni molijo za duhovnikom, ki tudi pokadi po hiši s kadilnico. Ves obred je jako ganljiv in predstavlja srečo, kakršna se nahaja v pobožni in složni rodbini. Po končanih molitvah vzame starešina blagoslovljeni kolač in odlepi od njega sveče, potem zasučeta obenem z duhovnikom kolač kakor okoli osi in ga prelomita na dve polovici ter polijeta z vinom. Nazadnje ga razdelita na kose, od katerih dobi vsak navzočni svojega. Tako se konča cerkveno rodbinski obred. Po¬ tem sede pop z vsem društvom za mizo k obedu. Najprej prineso na mizo »kiselo čorbo«, ki je jako priljubljena jed. Nato jedo ribe, pečeno jagnje ali prase, sir, sadje itd. Med obedom vstane najprej duhovnik in izpregovori nekaj besed v božjo slavo. Za njim vstane hišni gospodar (domačin ali gazda) in napije zdra¬ vico gostom, ki so ga razveselili na današnji veliki in vsakemu Srbu mili praznik s svojo navzočnostjo. Nato zapojo vsi staro slovansko pesem »Mnogaja leta«. Potem se vrste še razne druge zdravice, kakor pač beseda nanese. Za primer naj navedem dve zdravici, ki sta pri Srbih prav udomačeni, a jih poznajo tudi Slovenci in drugi Jugoslovani: »Tri ptice so priletele preko planin, vsaka je prinesla v kljunčku nekaj dobrega: ena pšenični klas, druga vinski trs, tretja pa veselje in zdravje. Tista, ki je nosila pšenični klas, se je spustila dol na Bačko polje; druga, ki je nosila vinski trs, je sedla na Fruško goro; a tretja, ki nosi zdravje in veselje, naj se spusti na našo mizo, da bomo vsi zdravi in veseli. Na tvoje zdravje, brate gazda!« 20 25 30 35 40 45 50 55 60 65 70 75 80 85 90 95 76 Druga običajna zdravica se glasi takole: »Z božjo pomočjo in v božjem imenu smo se zbrali pri tebi, da povečamo tvojo slavo. Zato ti Bog daj pšenice nad pše¬ nico, zrna nad zrno; da malo seješ, mnogo da žanješ! Bog daj, da bi se zbrali k letu zopet na tem mestu in da bi okusili plodov tvojih njiv in vrtov! Bog daj, da bi nikdar ne pozabil za božjo slavo povabiti svoje prijatelje!« Kakor ima vsaka srbska hiša svojo slavo, tako jo ima tudi vsaka vas, vsaka občina. Vaško slavo praznujejo pod kakim drevesom, imenovanim »zapis«. Na drevesu je vrezan v skorjo velik križ. To drevo je sveto vsakemu vaščanu; greh bi bilo plezati nanje, greh, klatiti sadje z njega, a posekati ga bi bilo hudodelstvo. Kadar napoči dan vaške slave ali zavetine«, se zbero vsi vaščani pod tem drevesom, pokličejo popa, da blagoslovi tam vodo, potem pa gredo v sprevodu iz vasi na polje. Med tem prepevajo, stopajoč pobožno za križem, in molijo za dobro letino. Po sprevodu se vrnejo k »zapisu« ter izrežejo iz križa na dre¬ vesni skorji ono kožico, ki je tam zrasla od lanskega leta. Pop prečita nekatere molitve in potem se začne veselica pod milim nebom. Tudi vsaka cerkev ima svojega patrona kakor pri katoli¬ čanih. Pri takih cerkvenih slavah se zbere tam mnogo naroda. Taki zbori so bili za turških časov zelo pomembni, ker so služili v prebujo narodne zavesti. Pri takih prilikah so se mogli ljudje, ki so se zbrali iz bližnjih in daljnih krajev tam na dvoru tihega planinskega samostana, posvetovati o tužni usodi svoje domo¬ vine. Tu so si delali načrte za osvoboditev in se tolažili z upanjem na boljšo prihodnost. Takšni zbori so Srbom približno to, kar so bile olimpijske igre starim Grkom. Na zborih se igra kolo, mladeniči se po¬ skušajo, kdo je močnejši, skačejo v dolžino in na višino, merijo se v naglem tekanju i. t. d. Srbi, kakor tudi sedaj z njimi ujedinjeni Hrvatje in Slo¬ venci, imajo tudi občne narodne praznike, katere slavi ves narod. Anton Bezenšek. 49. Rabeljsko jezero. 1. Glej, jezero temno sred gorskih vrhov, glej burne jezerske valove in čuj med hrumenjem, šumenjem valov te votlo zveneče glasove! Odkod se to votlo zvonjenje glasi, ko sapa viharna valove vali? Odkod, glej, ta hiša na prodi z valovi obdana povsodi? 2. Kjer jezero danes zeleno leži in temne valove preliva, vasica tam stala nekdanje je dni, vasica in trata in njiva. In bister potoček, šumljaje na glas, ovijal to vas je kot srebrni pas; zalival cvetoče je polje, da gnalo, rodilo je bolje. 3. Lepo, oj lepo je to selo bilo in čedno zares in premožno, a ljudstvo, oh, ljudstvo je bilo trdo, brezčutno, hudobno, brezbožno. Zastonj mu na vrata je vbogi trpin, zastonj je potrkal otrok bolečin, hladila, zdravila za boli, za toge ni našel nikoli! — 4. Za gore vtonilo je solnce zlato in noč se že dela iz mraka; po ozki stezici še stopa nekdo, počasi k vasici koraka. Neznano ženico, sam Bog ve odkod, prinesle stopinje so trudne dotod in ženi otrok po otročje privija se v mehko naročje. 5. Ta mati je videti bornih ljudi, a lepa in v cvetu života; nedolžnost iz jasnih ji seva oči, z obličja dobrota, milota. In detece nežno, oj dete mlado, kako je to bilo ljubo in lepo, oj ljubo tako. in pa zalo, kot da bi nebo ga poslalo! 6. »Prijatelji božji, daj oče dobrot še dolgo vam srečno živeti; usmilite naju se vbogih sirot, ki sama vsa, sama na sveti! Tema je že zunaj in veter in mraz, počijeva naj se nocoj tu pri vas: kdor sprejme pod streho berača, nebo ga obilno poplača.« 7. Od praga do praga s solzami v očeh za nočno se vklanja ležišče; a tukaj pri teh neobčutnih ljudeh zastonj si usmiljenja išče. »Nič niste na boljšem, pojdite drugam, obojnim rii dosti prostoren ta hram!« S tem vsak jo od hiše odpravlja in mnogi še psovke pristavlja. 8. Že zunaj vasi, že na polju stoji, na mrazu, v temini, brez hiše — pretresa ji sapa ledena kosti in revica k nebu gor vzdiše: »Oh, oče na nebu, ti oče sirot, skrij naju pod svojo mogočno perot; ljubezen s sveta je zbežala, ljudje so brezčutni ko skala. 9. Jaz morda zaslužim, tožiti ne smem, da ven me podijo iz stanja; a dete, kaj ti si storilo, ne vem, da ljudstvo tako te preganja! Saj ti si nedolžna, si angelska stvar, žalilo ti nisi nikogar nikdar; in vendar, sirotica, tebe so tudi pahnili od sebe. 10. Kje najdem ti gnezdece, ptiček ti moj, kje hočem ti mehko postlati? 79 Pa, srček preljubi, nikar se ne boj, saj čuya ljubeča te mati! Zibala v naročju te bodem lepo in grela te bodem z dihanjem skrbno, da mraza obranim le tebe, a mene naj potlej le zebe!« 11. Besede vzdihljaj zaduši ji globok, srce se ji žalosti vtaplja, črez lice se solzni ji vlije potok, a ne le za kapljico kaplja. Solze siromakov pač težke solze — gorje ti, nevsmiljeno ljudstvo, gorje! Solza, ki sirota jo lije, do neba za kazen upi je. 12. Že hoče se vleči na zemljo, pa — glej! Kaj sveti se ondi v bližavi? Tam hiša samotna je, mati se k njej i v upu i v strahu napravi. Kdo ondi prebiva? Li upati sme, da ondi človeški živijo ljudje? Če hiša še ta jo odžene, potem ni več nade nobene. 13. Potrka. Siv starček odklene ji hram, ki luč ga brleča obseva; otroci na slami počivajo tam, uboštvo tu vlada in reva. »Zavetja ne najdem sirota nikjer, podijo povsodi ko divjo me zver, o dajte, vsaj vi ne pehajte od svoje pohlevne me bajte!« 14. »Le noter, le noter i mati i sin vstopita, počijta se z nami; pri hiši ni pernic ne mehkih blazin, počivajta z nami na slami!« K družinici dobri se vležeta zdaj, nad njimi pa plava nebeški čuvaj in hišo, kjer tujka počiva, pod svoje peroti zakriva. — / 80 15. Čuj, zunaj pa divje razsaja vihar, od neba lijo se povodnji, žar šviga na žar in udar na udar, približal mar dan se je sodni? In zdajci, o groza, drobeči potres! Hrumenje, rohnenje do strmih nebes grozno in strašno se razlega — kaj bode, kaj bode iz tega? 16. Potihnil vihar je in dela se dan in kočico starček odklepa; izginila tujka pred zorom je v stran, a kje je vasica prelepa? Ne hiše ne stolpa ne cerkvice ni, kjer vas je ležala, jezero leži; edino le hišica mala na suhem je produ ostala. 17. Še danes ta hiša na produ stoji, od strašnega priča večera; vse drugo ko v grobu globokem leži mrtvo pod valovjem jezera. Le včasi, ko veter valove vali, ječe utopljeni se zvon oglasi... Solza, ki sirota jo lila, od neba je kazen sprosila. Simon Gregorčič. 50. Vrbsko jezero. Največji kras vsaki pokrajini je gotovo lepo jezero. V tem oziru se pač lahko ponaša Koroška dežela s svojimi mnogimi jezeri. Največje in najlepše med njimi pa je Vrbsko jezero, komaj eno uro oddaljeno od glavnega mesta Celovca. 5 Vrbsko jezero se razteza od vzhoda proti zahodu nekaj nad 16 kilometrov daleč in je mestoma do 1600 metrov in še čez široko; najglobočje mesto pa je 85 metrov. Severno obrežje, po katerem biva mnogo pridnega ljudstva, je zelo dobro obdelano, ob južnem pa rasto zeleni gozdovi. Sploh pa je obrežje gosto 10 naseljeno. Za Celovec je Vrbsko jezero naj večji zaklad. Ker ga skoro krog in krog obdajajo gore srednje visokosti, mu nedostaja 81 velikanskih prirodnih prizorov. Pač se vleče daleč na jugu vrsta visokih Karavank z Ojstrcem ali Obirjem na vzhodnem ter z Jepo na zahodnem koncu. Jezero samo je polno dražestne miline po členovitem obrežju, kjer se belijo lepa selišča in se vrste krasne vile. Prebivalci krog jezera so Slovenci, dasi so se kmetije vsled tujih naselbin pomaknile precej nazaj od obrežja, kjer stoje sedaj večjidel elegantni hoteli in krasne vile, ki nudijo leto¬ viščarjem potrebnih udobnosti. Tuji, večinoma nemški in ži¬ dovski živelj, odriva prvotno slovensko prebivalstvo od jezera. V poletnem času je tod živahno življenje. Vile in hoteli so polni bogatega občinstva, ki se rado izprehaja po lepih nasadih, se koplje v jezeru ali se vozi v čolnih in ladjah po njem. Parniki plovejo križem po jezeru od brega do brega ter prevažajo vesele letoviščarje. Po 5 kilometrov dolgem prekopu je Celovec zvezan z Vrbskim jezerom. Ob severnem bregu držita iz Celovca v Beljak državna cesta in železnica, a tudi ob južnem bregu se vije lepa cesta. Ob jezeru so večje naselbine: na najzahodnejšem koncu Vrba, po kateri je dobilo jezero svoje ime, Poreče, letovišče prve vrste, zbirališče bogatih Židov, dalje Kriva Vrba, Marija na Otoku in Ribnica. Obče znana je pripovedka, kako je nastalo Vrbsko jezero. Tam, kjer se nahaja sedaj jezero, so v davnih časih bivali po lepih vaseh bogati, toda ošabni in brezbožni ljudje. Neko leto so na veliko soboto napravili v vaški gostilnici veselico, na ka¬ teri so se gostili, godli in plesali. Po noči pride majhen, star in suh mož s sivimi lasmi med goste in jih opomni, naj nehajo razsajati; a veseljaki se mu posmehujejo. Malo pred polnočjo pride isti možiček s sodčkom pod pazduho in zakliče rajajočim gostom: »Še enkrat vas opominjam: nehajte, preden vam ura odbije polnoči! Spokorite se! Glejte ta sodec! Gorje vam, če me prisilite, da mu odprem čep!« Vsi se mu krohočejo in rogajo. In starec jim zapreti kakor s sodnim glasom: »Svaril sem vas, a me niste hoteli poslušati. Zato ste izgubljeni, izgubljeni!« Naglo se umakne in izgine. Komaj pa je odbila ura polnoči, nastane strašen vihar. Luči ugasnejo in črna noč objame trumo plesalcev. Blisk šviga, grom hrumi, kakor bi se svet podiral. Udere se huda ploha. Studenci in potoki se razlijo, voda raste, vre skozi okna in vrata v hiše Wester, Čitanka II. '6 15 20 25 30 35 40 45 50 55 5 10 15 20 25 30 82 in se vedno više dviga. Veseljaki beže prestrašeni na strehe, a valovi jih dosežejo. Vsi so žalostno poginili. Voda pa ni več odtekla. Ostala je do današnjega dne in to je — Vrbsko jezero. Fran Kocbek. 51. Novo leto na Tolminskem. Nikoli se še ni zdela jutrnja služba božja vaški mladini tako dolga kakor danes; nikoli še niso otroci tako težko kle¬ čali kakor danes; nikoli niso molili tako malo. Ko je molil duhovnik po evangeliju nekoliko očenašev za one, ki so umrli v starem letu, in za srečno novo leto, so se pregibale tudi otrokom ustnice. Ali ko bi bil poprašal kakega paglavca, kaj in za koga je molil, gotovo bi bil sramežljivo pogledal v tla, odgovoril pa ne bi bil nič, ker tudi res ni vedel, kaj je molil; saj so bile njegove misli danes zunaj cerkve, kamor bi bil že najrajši šel tudi on. Služba božja je končana. Še enkrat pokleknejo, duhovnik blagoslovi svojo čredo, potem pa zagrme po cerkvi otročji črevlji in vaška mladež se usuje iz cerkve. Glasno in živo po¬ menkovanje se začne, otroci se razdele v majhne čete in hajdi »konja kovat«! Najprej seveda lete v župnišče. Župnikovi kuharici ta ropot ni posebno všeč; zato jezno ukazuje otrokom, naj se pobero iz veže. Ali danes ne opravi nič. Kakor bi bili k tlom prirasli, stoje otroci ter mimo gledajo jezečo se hišno. Vedno nove čete prihajajo, da jih je polna že vsa veža. Tiho šepetanje se začne, vprašanja in odgovori se čujejo; ali kar umolkne vse in klobuki izginejo z glav, zakaj ravnokar je vstopil v vežo duhovni gospod, vrnivši se iz cerkve. »Voščim veselo riovo leto! — Bog vam daj vse dobro! — Da bi bili še danes leto zdravi in veseli!.. .« Tako se glasi od vseh strani in otroci se rijejo okrog gospoda, moleč mu z desnico jabolko, krompir ali tudi oblico. In gospod, ki je dobra duša, stopi v svojo izbo ter prinese polno skledico novcev, celo kaka desetica se blešči med njimi. Potem vzame iz iztegnjenih rok jabolko za jabolkom ter potisne novec vanje, temu tudi dva in onemu svetlo de¬ setico. Kako bistro gledajo mali voščilci na gospodove prste, kaj vpiči v jabolko, kako zagrabi vsak svoje! In »Bog povrni!« mrmraje, hite ven, kjer jih že čakajo tovariši. »Kaj ti je dal? \ 83 Koliko imaš ti?« kličejo prišlecu in se gnetejo okrog njega, da i bi mu pomagali šteti, četudi sta samo dva ali štirje vinarji; 35 potem pa hitro dalje k temu ali onemu sorodniku. Po poti grede pa vsak še enkrat pregleda svoje jabolko, prešteva, koliko »žrebljev« že ima njegov konj, ter potisne vinarje glo¬ boko v sredo, da se komaj vidijo. Kaj danes mar otrokom mraz, sneg in led! Če se komu po poti zdrsne, ker ne pazi, kam 40 stopi, in če telebi v sneg, kaj to, samo da ni padel vinar iz jabolka. Kar ima vas otrok, vsi so danes zunaj, dečki in deklice, veliki in mali. Če le more hoditi, že ga vleče starejši brat ali sestra za roko s seboj ter ga poučuje po poti, kako mora voščiti in prositi, da mu podkujejo konjiča, ki ga drži v premrzli roki. 45 Bolj mali in plašljivi hodijo v velikih krdelih, da imajo več poguma; odrasli pa stopajo po trije ali štirje vkup ter nočejo sprejeti novih v družbo; zakaj če jih je več, dobi vsak manj. Proti deseti, enajsti uri je vsa vas obrana; pri vsakem stricu in ujcu, pri vsakem svaku in vsaki teti so že bili, in 50 dasi skrbno premišljajo, ali so koga pozabili, ni nobenega več. Tedaj vstopijo v kako vežo ali pod kako streho ter štejejo svoj dobitek, ne enkrat ali dvakrat, tudi več ko desetkrat vedno z istim veseljem. Največ pa jih stoji doli pred Kovačičem, ki pro¬ daja sladčice. Mož si je te dni priskrbel novih in zdaj so raz- 55 postavljene v njegovem oknu v prozornih steklenih loncih. »Hej, to mora biti dobro! — Slišiš, jaz bi rad to kupil. — Ne, ne, to je bolje, jaz sem že to pokusil,« se pomenkujejo med seboj, željno zroč v okno, za katerim se smeje zviti prodajalec. He, ko bi se moglo to zastonj dobiti! Ali Kovačič hoče imeti novce, 60 zastonj ne da nič. »No, pa saj imam dovolj novcev; če enega oddam, se še poznalo ne bo,« mrmra otrok ter obrača jabolko in premišlja, katerega bi najprej nesel v prodajalnico. »Eh, ta je tako grd, naj bo!« In potegne ga počasi iz jabolka in s težkim srcem'ga nese noter za sladčice. Ali kamor je šel eden, gre 65 tudi drugi; prvi je prebil led in ugladil pot in tako izgineva novec za novcem iz jabolka. O joj, zdaj je v jabolku že več praznih luknjic nego novcev! Tisti presneti Kovačič ga je zmotil. »Ako ne bi bil šel k njemu, bi imel še vse,« se kesa otrok, vzame ostale vinarje iz jabolka, jih očedi in odrgne, da 70 se svetle kakor novi, ter jih shrani za semenj v stari mošnjici, ki si jo je izprosil od matere. Tako jo čuva, kakor bi bila polna samih svetlih rumenjakov, in ponoči jo skriva pod zglavjem, 6 * 84 da se mu sanja o samih novcih, katere pobira s tal in gati v 75 mošnjico; ali ko zjutraj prešteva svoje premoženje, nima niti enega več nego prejšnji dan. Ne samo otroci, tudi stare, pripognjene ženice se vesele že dalje časa novega leta. Takoj po maši prileze starka v kako premožnejšo hišo, stopi za ognjišče ter pričakuje gospodinje. 80 hi kadar pride ta v kuhinjo, tedaj ti začne voščiti, da te ušesa bole: »Bog obvaruj vas in vaše otročiče vsega hudega, Bog vam daj ljubo zdravje, Bog daj, da bi se živina lepo redila; sveti Andrej brani krave nesreče in sveti Štefan pazi, da se ne bi poškodoval konj; Bog daj rajnkim mir božji! Bog vam vse po- 85 vrni, kar ste mi dobrega storili! Bog in devica Marija daj otro¬ čičem pravo pamet, da bi postali kakor njih mati, tako pobožni in tako dobrih rok! Sveti Florijan ohrani hišo ognja in druge nesreče in vsi svetniki naj prosijo Boga za dobro letino!« Tako beseduje brez konca in kraja ženica za ognjem in vsakega svet- 90 nika. ki ji pride na um, prosi, naj hrani to ali ono pri hiši, kar ji prej ni prišlo na misel. In gospodinja, ki pa zelo malo sliši, kaj vse ji vošči starka, ji nalije skledico kave. Hej, kako ji to diši! To je njena najljubša jed; prav zaradi nje je prišla danes tako zgodaj. Pri odhodu ji pade tudi kak novčič v dlan 95 in potem se začne zopet voščilo s kraja. Možje so od nekdaj sovražniki predolgih govorov. Ako vidi sosed soseda, znanec znanca na cesti ali tam na oglu, stopi k njemu, mu poda roko, govoreč: »Bog daj, da bi se še danes leto videla zdrava in vesela!« in konec je. Zato pa se 100 zbirajo možje na ta dan bolj ko navadno v gostilni pri dobrem vinu ter si napivajo s pravo moško pijačo. In kdo bi jim to zameril? Saj je' danes prva dan novega leta, ki ga je treba dobro začeti po starem pregovoru: Dober začetek, dober konec. Josip Pagliaruzzi-Krilan. 52. Skopuh. Vse, kar ima, nekdaj skopuh proda in kupi težko kepo si zlata. Zakoplje v skrivnem kraju svoj zaklad, z njim dušo svojo, vse, kar ima rad; 5 tu vse so njega misli in želje. Vsak dan zaklad svoj ogledavat gre. To videl tat je skrit. Ponoči pride, 85 čez nekaj časa tiho spet odide. Ta strah! Ko starec pride, ni zlata; lase si ruje, kolne in divja. 10 Sosedu svojemu nesrečo toži. »E kaj!« ga ta tolaži, »ne žaluj! Kjer je zaklad bil, kamen tja položi in jamo, kakor prej, lepo zasuj! Korist, ki si imel jo od zlata, 15 navaden kamen vsak ti tudi da.« Josip Stritar. 53. Olimpijske igre. Sveti mesec se je začel; grške države in državice, ki so se le prerade prepirale med seboj, pretrgajo za nekoliko časa sovraštvo. Po vsem grškem svetu je zakraljeval mir. Vsaka štiri leta so se Grki vendar enkrat spomnili, da so en narod, in na stran pustivši vse, kar jih je ločilo, so obrnili svoje misli tja v sveto deželo Elido, ki je o velikih praznikih olimpijskega Zevsa edinila ves grški svet. Kadar se je bližal čas petdnevnega praznovanja v Olimpiji, so prihajale okrašene ladje z otokov, iz Azije, iz Kirene, iz Velike Grecije, in po glavnih cestah, ki so držale v Olimpijo, je bilo vse živo potnikov. Videle so se manjše trume največ peš potujočih, tu in tam tudi na čilih konjih jezdečih Grkov s širokokrajnimi rjavimi in sivimi klobuki, ki so jih nekoliko branili pripekajočih žarkov poletnega solnca, za njimi pa od vročine zevajoči sužnji, otovorjeni s popotno pratežjo svojih gospodarjev. Le redkokje se je pokazal kak voz, na katerem je sedel mehkužnik. Videla so se tudi velika krdela, pridruživša se slovesnim poslanstvom, ki so jih vse imenitnejše grške države pošiljale v Olimpijo, da bi tam v njih imenu opravila daritve olimpijskemu Zevsu. Te države so prav tekmovale med seboj, katera bi se v večji sijajnosti pokazala pred vsem grškim svetom. Poslanci so bili ovenčani in oblečeni v prekrasne dragocene obleke; vozili so se na vozovih, ki so bili raznotero pobarvani, pozlačeni z venci in pregrnjeni s pisanimi preprogami. Vozili so s seboj krasne šatore in dragoceneTlarilne posode, gnali so izbrano lepo darilno živino in spremljala jih je razen obilice sužnjev velika množica sodržavljanov. Za načelnika poslanstvu je bil navadno 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 55 60 65 86 eden iz najbogatejših državljanov dotične države; tak mož je iz domoljubja temu, kar je plačala država, rad dodal še kaj iz svo¬ jega, samo da se je poslanstvo odlikovalo pred zbranim narodom. Ko so se prazniki začeli, tedaj so se vrstile daritve z igrami. Darovali so poslanci raznih držav in tudi zasebniki, ki so prišli ali kot boritelji ali kot gledalci udeleževat se slovesnosti. Naj¬ imenitnejša pa je bila daritev, ki so jo Elejci, osnovalci sloves¬ nosti, darovali na velikem žrtveniku olimpijskemu Zevsu. Sprva so bila ta bogočastna opravila poglavitni del slo¬ vesnosti; sčasoma pa so začele igre pridobivati zmeraj večjo imenitnost. Začele so se igre s tekanjem v tekališču (stadion), po katerem so se lesketali marmorni stebri, kipi in oltarji. Že ponoči so gledalci zasedli vrste kamenitih sedežev, ki so se okoli podolgastega prostora vzdigovale druga više za drugo. Tu so čakali do jutra, ko so »helanodiki«, reditelji in razsojevalci pri igrah, v škrlat oblečeni in z lavorom ovenčani, privedli borilce. Trobenta zadoni in imena vseh borilcev, ki so se oglasili, se dado zbrani množici na znanje. Potem jih klicarji še pred¬ stavijo, posamez jih vodeč po stadiju in poprašujoč, ali bi kdo vedel katerega izmed njih obdolžiti nesvobodnega rodu, slabega imena ali storjene pregrehe. Če se je kdo oglasil, so helanodiki precej razsodili, ali se sme obdolženec pripustiti k igram ali ne. Potem so srečkali, kateri bodo tekli skupaj. Po štirje na enkrat se po -danem znamenju spuste v tek, z glasnim krikom sami sebe osrčujoč in ravno tako tudi po množici izpodbujani. Tisti, ki so zmagali v posameznih skupinah, so se morali še med seboj po¬ skusiti; in kdor je vse premagal, je dobil od helanodika palmovo vejico in naročeno mu je bilo, naj pride o svojem času k raz¬ delitvi daril. Po raznih vrstah tekanja je prišla na vrsto borba, boj s pestmi in pa obe vaji združeni (pankration). Pri teh vajah Sta se merila zmeraj po dva in zmagalci zopet med seboj po dva, dokler hi ostal eden zmagalec. Če je bilo število neravno, pre¬ ostal je eden in čakal, dokler se ni zmagalec nad vsemi tudi še z njim izkusil in ga premagal in pa bil od njega premagan. Borilci so se morali natanko držati pravil, sicer so jih helanodiki kaznovali; vendar se je pogostoma pripetila nesreča,i da se je kdo poškodoval na telesu in da ga je celo smrt zadela pri borbi. 87 Pri izkušanju v vseh peterih poglavitnih vajah (pentathlon), t. j. v skoku, v teku, v metanju kopja in diska ter v borbi, so se ravnali tekmeci tako, da so se vsake naslednje vaje udeležili le 70 tisti, ki so se najbolj izkazali v prejšnji tekmi. Kdor je tedaj pri poslednji vaji, pri borbi zmagal, je bil zmagalec v pentatlu. Poskušanje v tekališcu se je navadno končalo s tekom v orožju. Najsijajnejše pa je bilo vozno tekmovanje v posebnem dir¬ kališču, v hipodromu. Tu so se najbogatejši in najimenitnejši 75 Grki, največ vladarji in plemenitniki, merili med seboj v krasoti oprave in v izvrstnosti konj. Na zapadnem koncu prostornega hipodroma so, zemljo teptaje, nepotrpežljivo čakali čili konjiči, v četver vpreženi pred dvokolesnimi vozovi, na katerih so stali vozniki. Trobenta zapoje, bronasti orel na bližnjem oltarju se 80 vzdigne, poleg njega pa se spusti delfinova podoba na tla. Vrvi, pred vpregami pretegnjene, se odvzamejo in ob kriku voznikov in gledalcev zdirjajo konji po tiru, zavijajoč se v ogromno meglo prahu. Dvanajstkrat so morali ves prostor predirjati, skrbno se izogibajoč stebrov, okoli katerih so morali obračati ob koncih 85 dirkališča. Tu je bilo pač težko kdaj brez nesreče; kajti želeč drug drugega prehiteti, so se začeli vozovi zadevati in prevračati, da je bilo strašno gledati gruče ležečih konj, razdrtih voz in v vajeti zapletenih voznikov. Namesto po štiri so začeli pozneje le po dva konja vpregati. 90 Od triintridesete olimpijade, t. j. od leta 647. pred Kr. počenši, so se tudi jezdeci poskušali med seboj. Gledalstvo, ne meneč se za vročino in prah, je bilo vse za¬ maknjeno v igre in se je z južnozemsko živahnostjo udeleževalo borbe človeške in živalske telesne izvrstnosti ter je po igrah 95 vrelo izven ograje pod šatore, krepčat in razveseljevat se razno¬ tero. Pri veselih gostijah so se obnavljale stare gostinske zveze in sklepale nove. Obenem je bil tu, kakor je pri vseh narodih ob enakih prilikah navada, velik semenj in trgovci od vseh krajev so imeli najlepšo priložnost, sklepati tudi kupčijske zveze. 100 Tu v Olimpiji je mogel grški narod spoznavati svoje najimenit¬ nejše državnike in vojskovodje, tu so nastopali govorniki s sijaj¬ nimi govori, tu so pisatelji čitali svoja dela zbranemu ljudstvu, kakor je n. pr. Herodot navdušil rojake s svojo zgodovino perzij¬ skih vojsk; tu so se oglašali sofisti, tu so pesniki deklamovali 105 svoje pesmi, tu so kiparji in slikarji razstavljali svoje umotvore, 88 učenjaki pa kazali svoje iznajdbe; skratka, v Olimpiji se je zbiralo vse, kar je rodilo grško življenje lepega in veličastnega. Najsrečnejši med vsemi v Olimpiji zbranimi ljudmi pa so 110 bili zmagalci, zakaj dosegli so za Grke najvišjo stopinjo človeške sreče. V Zevsovem svetišču pred velikim kipom so bili na pozlačeni slonokosteni mizi razstavljeni slavovenci, spleteni iz. vejic, ki jih je bil deček iz plemenite elejske rodovine porezal s »krasnovenčne oljke«. Zadnji praznik se snidejo pred bogom, 115 delečim zmago, v krogu sorodnikov, rojakov in prijateljev ter v spremstvu neštevilne množice, katere se je vse trlo po pro¬ stornem svetišču. Klicar okliče vsakaterega zmagalca ime in domovino; eden helanodikov mu ovije okoli glave posvečeni volneni trak, na trak dene slavovenec, med tem ko okoli stoječi 120 pojo svete himne. Ovenčani se odpravijo srečni zmagalci k oltarjem darovat bogovom, pevski zbori pa poveličujejo to bogočastno opravilo s slavospevi, nalašč za to zloženimi. Vso olimpijsko slavnost je sklenila sijajna gostija, ki so jo napravili Elejci zmagalcem na čast v pritaneju. Kakor v pritaneju, se je 125 pa tudi zunaj ograje pozno v noč o lepi mesečini razlegalo veselo pevanje in napivanje. Kdor je bil zmagalec pri igrah, je smel svoj prsni kip dati postaviti v sveti ograji; in kdor je bil že tretjič tako srečen, je smel dati postaviti svojo podobo v naravni velikosti. Takih 130 podob je bilo brez števila postavljenih po ograjnem zidovju in po svetem logu. Še večja slava je čakala zmagalca v domovini, ki je bila sodeležnica zmage. V škrlatni obleki, na vozu, v katerega so bili vpreženi štirje beli konji, v spremstvu sorodnikov in prijateljev, 135 se je pripeljal v mesto, kjer so mu navadno pri vratih podrli kos obzidja, da se je mogel prav ugodno peljati vanje, češ, da mestu, ki ima takih mož, ni treba obzidja. Izprevod je šel h glavnemu mestnemu svetišču, kjer je zmagalec obesil svoj venec kot darilo. Tu v svetišču in potem pri slovesni gostiji so se 140 glasile zmagoslavne pesmi in še veliko drugih časti so izkazo¬ vali svojemu sodržavljanu, ki ni samo sebe, ampak tudi vso domovino oslavil pred grštvom, to je pred izobraženim, nebarbar- skim svetom. Maks Pleteršnik. 89 54. Damoklejev meč. Neki prilizovalec, po imenu Damoklej, opomni nekega dne tirana Dionizija njegovega bogastva, velike obilnosti v vseh rečeh, veličanstva v gospostvu, krasote in lepote kraljevih poslopij ter pravi, da ni bilo od postanka sveta bolj srečnega človeka od njega. »Ali bi ti,« mu veli samosilnik, »ker te moje življenje tako veseli, rad užival in poskusil mojo srečo?« Damo¬ klej mu odgovori, da bi bil rad tako srečen. Kralj ga nato ukaže položiti na zlat blazinjak, pokrit s krasno odejo, pisano z uve¬ zenim zlatom in dragimi rečmi, ki jih je mogla le največja umetnost izmisliti. V sobi so se lesketale jedilne mizice, okrašene s slikami, izdelanimi iz zlata in srebra. Potem zapove, naj bodo zali dečki vedno pripravljeni, na vsak migljaj mu postreči; zmeraj mu naj prižigajo dišave in nosijo najbolj izbrane jedi na mizo. Damoklej se je imel za silno srečnega. Sredi te priprave pa so na kraljevi povelje obesili oster meč na žimi izpod stropa ravno nad glavo Damoklejevo. Ko je blaženec opazil meč, ni več gledal ne lepih mladeničev ne umetno izdelanih zlatih in srebrnih podob; jedi mu niso več dišale, še rok si ni upal polo¬ žiti na mizo. Nazadnje zaprosi kralja, naj mu dovoli oditi, ker noče več srečen biti. Tako je Dionizij bistroumno dokazal, da nikakor ni srečen, kdor neprestano v strahu živi. Jurij Kobe. t 55. Krokar na zagrebški realki. Ako pomislimo na bistri pogled, tanki sluh, silno moč, veliki pogum in neusmiljeno srce gavranovo, se nam mora do¬ zdevati, da imamo pred seboj ptico roparico; a vendar ni dru¬ gega kakor član vranjega rodu. Seveda je največji izmed vseh sorodnikov; dolg je 65 centimetrov in razpet meri poldrugi meter. On doživi med vsemi vranovi največjo starost in ima v največji meri vse dobre in slabe lastnosti, prirojene temu zlo¬ glasnemu ptičjemu rodu. Njegovo črno perje, neprijetno kro¬ kanje in velika požrešnost, njegova moč, pogum in neusmiljenost šo vzrok, da so ga imeli ljudje od nekdaj za bitje, obsedeno po kakem hudem duhu. Pripisovali so mu posebne moči in videli v njem napovednika smrti. Kakor je gavran v prostosti vedno le bolj ali manj divja, neprijetna prikazen, tako je privajen smešno priljuden drug, zabavljivo prijazen malopridnež. Pa 5 10 15 20 5 10 90 15 privadi ga, izrejaj ga, kakor hočeš, vendar ti ostane prekanjen cigan, kar je bil zunaj v samoti. Prepiral, trgal in rval se bo z vsakim in ukradel, kar bo videl. — Pred dvema letoma sem imel priložnost, da sem se pre¬ pričal sam o vseh teh gavranovih lastnostih. Neki župnik nam 20 je bil poslal za zagrebško realko privajenega gavrana, ki ga je moral dati od hiše, ker ni bila nobena stvar več vama pred njim. Zdaj je namenil svojo hudobijo ali na piščanca ali na mačko ali na kakega dečka. Neokretno je coklal za njimi, pa nenadoma kakor strela jim je tičal v mesu ostri kljun. Nihče n6 25 bi bil sumničil tega kislina, če bi ga ne bilo izdajalo hudobno bliskajoče se oko. Samo če je napravil kako posebno zanikrnost, tedaj se je posmehljivo na vse grlo grohotal. Prav tako je počenjal pri nas na šolskem dvorišču. Kdo bi mu zameril, da se v človeški družbi navzame tudi človeških 30 slabosti! On je trmast, zdaj je dobre, zdaj slabe'volje; tega dečka ima rad, za onega ne mara, tretjega pa celo sovraži. Gospodariti pa hoče nad vsem, kar je živega pri hiši. Še lisici, na dvorišču priklenjeni, se je ustavljal, z razprostrtimi perotnicami vanjo krokotaje. Videl sem tudi, kako je zavrnil enkrat na ozki poti 35 precej velikega psa. Pes je izkušal zdaj tu, zdaj tam pri strani uiti mimo njega, pa povsod mu je režal naproti odprti gavranov kljun. Ko je pes po dolgem trudu izprevidel, da ni mogoče naprej, se je obrnil in šel nazaj, odkoder je prišel, gnan po zmagalcu gavranu. 40 Kmalu se je bil seznanil skoro z vsem Zagrebom. Povsod je bil znan in rad sprejet »realčni bedak«. Imel je navado, da je zjutraj zgodaj odletel iz mesta v Tuškanec k Švabici, kjer se je gospodi, pri zajutrku sedeči, že od daleč napovedal z žvenke- tanjem zvončka, ki ga je nosil na vratu. Tu je dobil bele pogače 45 in sladkorja. Mašil je vse skupaj v kljun in grlo, dokler je bilo prostora. Ko ni šlo več noter, pa je šel, da bi zakopal, kar je dobil. Če se mu je trkalo s prstom na zemljo in reklo: »Tu koplji luknjo, bedak!« je položil vse kose in kosce iz grla na to mesto, izkopal luknjo, položil vanjo kruh in sladkor ter pri- 50 nesel papirčkov in kamenčkov, da je z njimi zakril svoj zaklad. Pred začetkom šole ob osmih je bil že zopet na šolskem dvorišču, kjer so ga pričakovale radodarne roke učencev. Kate¬ rega je posebno rad imel, temu je skočil na ramo, na glavo; če je bil prav dobre volje, je jel kramljati z njim, včasi ga je tudi 91 iz šale uščipnil s kljunom v nos ali uho, kar mu je bilo pač bolj 55 pri redi. Gospoda ga je rada hodila gledat. Pri nekem gospodu zagleda enkrat, da mu mole smotke iz stranskega žepa v suknji. Precej mu je bil na rami, ukrade smotko in hajdi z njo na streho lisičje kolibe, kjer jo je mesaril in trgal, da so leteli kosci na vse strani. Če se mu je položila roka ali palica na tla 60 in se mu je reklo: »Bedak, tu sem hodi!« je priletel, sedel na položeno stvar in se dal vzdigniti kvišku. Ko so učenci odšli po svojih razredih, se je 'napotil krokar k mesarjem v dolenje mesto, kjer je imel posebno mnogo veselja. Pozneje ga je bilo videti kje v kaki ulici, kako je hitel, 65 da bi še dopoldne raztrgal pobrani papir ali krpo. Ko se je poldne približevalo, je šel na bližnji gostilniški vrt, kjer je dobival od gospodarja mesa; zato pa mu je raztrgal kake novine, če jih je ravno našel na mizi. Opoldne pa je hitel k šoli, da se je še nekoliko pozabavljal z učenci, ki so baš o tem času hodili 70 iz nje. Potem je še popil nekoliko vode, se stisnil v kako senco in mislil: »Dolce far niente« po tolikem trudu v toliki vročini! Ko se je približal večer, je šel zopet na svoja zanikrna dela. Kar se je svetilo, mu ni dalo, da bi pustil na miru, ampak odnesti je moral in zakopati. Prikradel se je bil nekoč skoz okno 75 v ravnateljsko pisarno in znosil vse, kar je bilo na mizi: pečatni vosek, nož, peresa, škarje, svinčnike, papir itd., na kup v kot v sobi. Ravno se je maličil, kako bi prijel tintnik in ga odnesel, kar ga zateče ravnatelj in mu delo zabrani. Gavran se srdito postavi in krokotaje zagotavlja, da ga ni volja se umakniti, dokler 80 ga ravnatelj ne pograbi in iztira skozi okno. Šel je, ker je moral, a za plačilo je svojega sovražnika pošteno v roko uščipnil. Volja, vsako tujo stvar v red spravljati, če se je pa svetila, jo ukrasti, mu je bila vzrok prezgodnjega in žalostnega pogina. Hudobni jeziki so govorili, da je priletel o šolskih praznikih 85 skoz okno v tuj stan in odnesel uro z mize. Ali je to hudodelstvo res storil ali ne, tega ne vem; morebiti je bil nedolžen in je šolski sluga, ki mu je malopridnež prizadeval mnogo jeze, le vzroka iskal, da ga odpravi. Pa naj bo, kakor hoče; sodba je bila izrečena: »Bedak, od hiše moraš!« Vzel ga je k sebi lastnik 90 nekega kopališča in mu — pristrigel peroti. To je bilo zanj veliko ponižanje. Potem pa tudi: pri nas v šoli je imel mesa, sladkorja in drugih dobrih jedil obilo, tu pa so mu metali le repne olupke; v šoli je imel dovolj zabave, tukaj pa ga je tri le 92 95 dolg čas. »To naj kdo drug prenaša!« si je mislil mnogokrat in tudi dejanski izkušal, da pobegne nazaj k nam v šolo. Pa kaj češ, s pristriženimi perotnicami se je le počasi hodilo po uglajeni cesti; torej so ga vselej lahko ujeli in nazaj prinesli. Da bi pa ne uhajal več, so ga priklenili z železno verižico k 100 hišnemu oglu. To vse si je pa tako vzel k srcu, da mu je v kratkem počilo od žalosti in sramote zaradi nezasluženega po¬ nižanja. Ivan Tušek. 56. Vojaci na poti. 1. Pomladnji cvet odeva svet, 5. tako evetemo mi; pod nebom ptičev trop neštet, po cesti gremo mi. 2. A ptički skozi jasni zrak lahko, živo lete; legak je tudi nam korak, a težko je srce. 3. Saj ptičji rod se vrača zdaj domov, glasno žgoleč; mi sveta tla domača zdaj pustili smo trpeč. 4. Mi nismo ptičev trop legak, ki sam si pot voli; begoten smo neba oblak, ki veter ga podi. Lepo žari meglica se, pod solncem plavajoč, ozira v njo cvetica se, hladila čakajoč. 6. A črn oblak bo neki dan, iz njega blisk in tresk; in točo vsuje na ravan, uniči up sosesk. 7. Zdaj ne boji nihče se nas, mi ne grozimo tod; pozdravlja mnog nas lep obraz, gredoče mimo tod. 8. Koj bomo pa oblak strašan ob uri hudi mi; sovražni roj bo pač končan, z njim morda — tudi mi. Simon Gregorčič. 57. Kraljevič Marko in kralj Matjaž. V vojaški bolnici smo. V dolgi sobi z belimi stenami, kjer je bila prej šola, stoje v dveh vrstah železne postelje. Bolniki leže tako, da so jim glave pri stenah. Ležišča se vrste vzporedno. Med eno in drugo posteljo je toliko prostora, da se vmes prosto 5 giblje zdravnik ali strežnica. Tiho je, skoz okno sije zimsko solnce. Nekateri bolniki spe in mirno dihajo, drugi gledajo predse in mislijo. V gorenjem kotu ob oknu dviga s silo glavo bolnik, šepeče in kliče soseda: »Kranjec, ti, Kranjec, povej mi, kako si zašel 10 tudi ti na bojno polje!« »E, veš,« sem rekel, »jesen je, dela ne bo čez zimo, a tam doli na Srbskem ga imajo dovolj: vojska je, tepo se s 93 Turki. No, dobro! Mi, kar nas je na jugu, smo vsi eno. Hrvat, Kranjec, Srb, eno in isto. Razumemo se po jeziku, ki nas ga je učila mati. Kaj hočeš več? Ih če se oni spodaj bijejo, zakaj 15 bi mi držali roke križem? Tako sem se vprašal.« »Pa kaj delaš?« »Krovec sem. Strehe pokrivam — poletje je čas za naše delo.« »A jaz sem kmet. Imam očeta doma, starca.« 20 »Pa kako boš še kmetil? Ali te zelo boli rana?« »Veš, čutim, kakor bi mi kdo grizel palec na nogi. Noč in dan bi mu ga vlekel izmed ostrih zob, a on drži, drži.« »Saj nimaš več palca.« »Vidiš, to je ravno! Do kolena so mi odrezali nogo. — 25 O, da bi ti videl naše polje! Ravno, prostrano, takole poleti, ko zori pšenica! Solnce sije iz njega!« »Boleti te mora jako. Saj še mene, ko mi nikjer nič ne manjka. V jarku sem ležal, na desno in levo so pokale puške mojih prijateljev, a za mojim hrbtom so bobneli kanoni. Bilo 30 je veličastno kakor v cerkvi, kadar grme orgle na ves glas. Vse je bučalo in se kresalo, a jaz sem vmes pel, vlagal v puško vedno nove naboje in prožil in prožil.« »Vi Kranjci imate pesmi kakor slavci. Pri nas pojemo turobno in težko, a pri vas kakor škrjanci: milo, sladko in 35 veselo!« »A kako se moreš o tem meniti, ko praviš, da te boli? »Kako pa, boli me. Ali to nič ne pomaga. Naj govorim ali molčim, vse eno je.« »,Lepših fantov na svetu ni’ — to sem pel na ves glas in 40 prožil in prožil. Takrat me je ožgalo po glavi kakor z železno lopato. Lop! Bil je kos šrapnela. Znašel sem se naenkrat tu v bolnici.« »Ali veš, zakaj smo mi zmagali?« »Zato, ker smo za kaj!« 45 »Seveda, pa še nekaj drugega je. Kaj misliš, kdo se je vojskoval z nami? »No, vsi dobri duhovi, sveti Jurij in Bog in njegov sin! »Kraljevič Marko! »Beži!« 50 »Da, kraljevič Marko! Isti, ki je oral nekdaj spomladi polje. Zgodaj zjutraj je bilo, a on, zatopljen v delo, ni gledal, 55 60 65 70 75 80 85 90 94 kod reže plug brazdo, pa je preoral sultanovo cesto, belo, široko in gladko, ki se je vila skoz slovansko deželo. Prijahajo janičarji pa se obregnejo ob Marka. A Marko nanje. Oprime in dvigne plug z volmi vred, zašumi z njim po zraku, kakor bi zarenčal bas, in sesuje vse na kup. Ne spredaj ne zadaj se nihče več ne oglasi. To, vidiš, je kraljevič Marko!« »Da, tisti, ki spi v gori kakor naš kralj Matjaž! Tudi naš kralj Matjaž je močen in silno bradat. Gleda junaško, da je strahota, a njegova kraljica Alenčica je lepa in mila, da je mi- lota. Eni pravijo, da spi kralj Matjaž v Učki gori; pa to ni res. Pod Krimom spi, blizu Ljubljane. Zato so Kranjci tako močni in se drže kakor hrastje. »Vidiš, jaz sem ga videl na tele oči!« »Kraljeviča Marka?« »Da, njega! Ko 'je bilo grmenje topov najhujše, kakor bi se podiral pekel, in ko je divjal junaški krik bojevnikov do neba, takrat sem ga zagledal. Njegov Šarec je planil pred nas, rezgetal je in otepaval s košatim repom. Kraljevič Marko pa je sedel na njem kakor prikovan, mrk, srep, s strašnimi brki. Držal je Šarca za gosto grivo pa ga obrnil proti nam. Razšopirili so se mu strašni brki, zasvetili zobje in zabliskale oči kakor kragulju. ,Hej, dečki!’ je zakričal med nas. ,Hej, dečki, zavihtite se nad vraga! Kosovo je naše!’ Veš, ta beseda ,Kosovo’, to je strahota! Ko jo slišiš, se ti zdi, kakor bi te sunil in stisnil kdo od obeh strani z ostrogami kakor konja. Kosovo, Kosovo! Ti skočiš, planeš, podivjaš! A sam kraljevič Marko zasuče tam pred našimi nosovi Šarca in jaha, jaha, jaha z zlatimi podkvami po turških glavah. Tolci, tolči, tolci! Kako se premetava Šarec, kako meče kvišku široka bedra, kako zvenče po njem svetli okovi! A njegova kopita treskajo po glavah. Planili smo iz jarkov, ne bi nas bila udržala gora ne voda! Planili smo in mahali!« ' »Pa si ga ti res videl?« »Pa da! Pozna se ti, da si Kranjec. Zvit si, niti bratu ne verjameš na besedo. Pa da, ako ti pravim! In tudi govoril sem z njim.« »Beži!« »Govoril sem! Ko sem ležal ponoči na polju, je prijahal mimo. Gledal je srepo, a govoril resno in trdo. ,Pa kako tebi?’ je vprašal. ,No,’ sem rekel, ,nič posebnega, gospodar! Nogo 95 imam spodaj zdrobljeno, pa ne morem za drugimi.’ — ,Prelivati kri za svobodo, to je čast!’ pravi on in drži Šarca za grivo. ,Čast,’ pritrdim jaz, ,čast je, gospodar!’ Oprem se na puško in stojim 95 na eni nogi, da bi poljubil vsaj slavnega Šarca. A Marko odhiti po bojnem polju naprej in se pogovarja z ranjenci, a Šarec jim liže rane.«" »He,« pravi Kranjec, »tudi mi imamo kralja Matjaža, ki spi v gori. Silen junak je in ko poteče čas in se prebudi, pride 100 na dan s svojo vojsko in nam pribori svobodo. Ej, takrat se zlijemo vsi v en narod... In če ti hočem reči po duši, naš kralj Matjaž ne spi več. Ko je ponoči vse tiho, stopi on iz podzemelj¬ skega grada, gre na goro, gleda proti severu, proti vzhodu, proti jugu in zapadu in kliče: ,Hoj, hoj, hoj!’ da gre po vsej 105 zemlji in se razlega nad vsemi domovi. Ljudje pravijo: ,Ptice selivke lete, žerjavi so, divje gosi!’ Ne, brate, ni res! Kralj Matjaž stoji na gori in budi in kliče svoj narod. Njegova vojska stoji v vrstah in orožje je svetlo in nabrušeno. In ko se bliža pomlad, hodi pod zemljo z bobnečimi koraki. Ljudje pravijo: 110 ,Glejte, potres je!’ A ni resnica. Tako bobne koraki kralja Matjaža. Rože, ki pricveto iz njegovih krajev, drevje, katerega korenine srebajo njegovo silo, hrasti in stoletne lipe, ki pijo njegovo moč, izdihavajo pod nebo duha svobode, vetrovi ga raznašajo. In mi vsi smo se ga napili kakor veseljaki vina. Ne 115 bojimo se več, v bodočnost gledamo veselo in jasno.« »Da bi se ta dva združila!« pravi bolnik. »Katera dva?« »Kraljevič Marko in kralj Matjaž!« »E, brate, to bi grmeli na kup sovražni tabori!« 120 »Grmeli bi! A mi bi rasli kakor bori in smreke.« Solnce zahaja. Zunaj je vse tiho, a v kotu ob vratih hrope bolnik. Kmalu utihne. Pridejo ženske in ga odneso. »Kdo je umrl?« vpraša Kranjec in dvigne glavo. »Kuzmič, desetnik!« se odzove glas iz postelje ob notranji 125 steni. i • »Daj mu, Bože, vse dobro!« zaprosi nekdo. Srb ob oknu premišlja, gleda v sosednjo posteljo in reče: »Vidiš, nič pi, če eden umrje. Dovolj jih je za nami, dovolj. Vedno se rode dečki in rastejo v junake!« Milan Pugelj. 130 / 96 58. Prerokovanje o kralju 3Iatjažu. Kadar so se v nedeljo popoldne kmetski očaki zbrali pred vaško podružno cerkvijo, vselej je nanesla govorica na čudno, okrogličasto in potlačeno podkev, ki se nahaja na županji njivi še od turških časov sem. Ker se veliko ljudi o tem živi, da 5 svetu novice kujejo in o prihodnosti kvasijo, kdo bi zameril našim kmetom, ako tudi politikujejo, kadar so v irhastih hlačah? Prišlo je med njimi namreč vprašanje na dan: Ali Turki še kdaj pridejo ali nikdar več? Eni so trdili, da Turek še pride, drugi pa, da ga ne bo nikdar več. 10 Ded so sedeli na nizkem obzidju napol razvaljenega po¬ kopališča in upirali komolce na kolena. Prvi glas so imeli v vaškem zboru; pri tako imenitnem vprašanju torej niso mogli molčati. Ali bili so prebrisane glave in menili: »Če rečem, da Turka ne bo več, ne bo prav, zakaj ni ga hujšega vraga od 15 Turka; če pa rečem, da še pride, pa zopet zablodim. Morda ga res ne bo, ko ga že tako dolgo ni več bilo.« Tako so po¬ mislili in rekli: »Veste kaj, sosedje, pletar krompirja pa grem še vedno stavit, da Turka ne bo več; dveh pletar jev pa že ne stavim.« / 20 »Kako je pa to,« pravi drugi, »da so v šembiljskem pre¬ rokovanju še tako hude vojske oznanjene? S kom pa bo vojska, če ne s Turkom?« »Kaj pa, da so; pa še hujše v Križmanovem prerokovanju,«, odgovore ded in kinknejo z glavo; zakaj nič se jim ni ustreglo, 25 ako se je hotel kdo pričkati z njimi. »Križman je res hude vojske napovedal, da nas Bog vari; pa nikoli ni rekel, da še pride Turek, ampak dejal je, da bo vstal kralj Matjaž in Turkom in vsem našim sovražnikom koščice potrl. »Kako je pa vendar ta Križman in kralj Matjaž?« vpraša 30 tretji sosed; »vi to dobro veste, povejte nam!« »Kako?« jamejo ded pripoved; »Križman je bil pisar pri neki graščini kakor le-ta suhopetec iz grada, ki puli pri nas desetino iz kozolca; samo tak križemgledec menda ni bil. Nekdaj sta se šla on in njegov gospod — ne vem, ali je 35 bil grof ali kaj drugega — izprehajat po hosti tako daleč, da že nista vedela, kje sta. Križman je bil radoveden in je rad hodil po neznanih potih. 97 ,Pojdiva, bova le videla, kam se tod pride; jaz nisem še nikoli hodil po tem potu in nisem vedel zanj,’ je rekel Križ¬ man gospodu. Gospod pa je dejal: ,Križman, jaz si ne upam dalje, pojdiva nazaj! Glej, pot sva že zgrešila; kaj bo, ako popol¬ noma zaideva?’ ,1 kaj neki bo? Nič hudega ne,’ odgovori Križman. ,Nekam že drži ta steza; saj je dobro uhojena in gladka. Jaz se ne vrnem, čeprav se vi.’ Gospod se vrne, Križman pa si ureže v meji grčavko in praska srečno dalje. Hodil in hodil je, tako da so se mu noge udajale pod koleni. Pota je bilo čim dalje več, kakor da bi ga bil kdo vzadi odrezaval, pa mu spredaj dokladah Solnce je bilo že nizko. Križman se je kesal, da se ni vrnil prej; kar zagleda, da ni pota nikamor več kakor samo nazaj. Izgubljal se je pod veliko skalo, okoli in okoli pa je bilo vse gosto zaraslo. ,Glejte kleka,’ je rekel, ,mar bi bil šel z gospodom nazaj; zdaj bom pa moral tako dalje sam krevsati.’ Sede na skalo in zagleda napis, ki je bil z mahom zarasel. Gleda in gleda, pa ne more razmotati, kaj se bere; toliko pa se mu je zdelo, da je nekaj o kralju Matjažu. Kar se odpro vrata v skalo ondukaj, kjer se je steza izgubljala, in na dan pride star mož, tak kakor menih. ,Kaj gledaš?’ vpraša Križmana. ,Tule se nekaj bere o kralju Matjažu, pa ne morem vedeti, kaj je,’ pravi Križman. ,Ali bi rad kaj več vedel?’ vpraša menih. ,To je res, da bi,’ odgovori Križman. ,No, z menoj pojdi!’ Rekši ga odvede globoko pod zemljo. Prideta do silno velike cerkve in gresta noter. Ravno se je brala sveta maša; pa vsi pričujoči so dremali, še mašnik je kimal z glavo pri oltarju. Menih sede v stol, Križmanu pa migne, naj sede tik njega. Nekaj časa molita, potlej pa ga pelje od okna do okna. Križman je pogledal skoz vsako okno. Pri enem je yidel krdelo mrtvih ljudi, ležečih na kopici. ,Kaj je to?’ vpraša meniha. ,To je kuga,’ je rekel menih in mu pravil vse, kdaj bo. Potlej je videl pri drugih oknih vojske, potrese, lakoto, sušo in druge nadloge. Skoz zadnje okno pa se je videlo, kako sta dve gori priveznjeni druga k drugi. Med njima je velika vojska na konjih in peš. V sredi sedi pri lepo pogrnjeni mizi kralj sam, lepo v zlatu napravljen, in kriva sablja mu visi ob boku. Wester, Čitanka II. 7 m. 40 45 50 55 60 65 70 75 98 Vsi vojaki dremljejo; eni kimajo z glavo Črez sedlo, drugim pa je že zlezla glava med kolena. Celo kralj sloni na mizi in spi. 80 ,Kdo je to?’ vpraša Križman. ,To ti je kralj Matjaž in njegova vojska,’ odgovori menih. ,Ravno je hotel z vsemi temi vojaki iti na sovražnika, kar sta se zgrnili te dve gori vrh vse vojske. Že veliko let spi tukaj. Včasi se zbudi in vpraša, ali še letajo po svetu tiste ptice, ki 85 imajo belo pa črno perjo na perotih, namreč srake. Ako se mu pove, da še, žalostno z glavo odmaja in zopet zaspi. Ali kadar se prebudi on in vsa njegova vojska, prodre venkaj in premaga vse naše sovražnike. Hude vojske bodo nastale tačas po svetu. Ljudstvo se bo vojskovalo z ljudstvom. Kralj Matjaž bo vse 90 druge premagal in zadrevil; in potlej bo na svetu tako dobro, kakor se čita iz svetega evangelija, da bo en hlev in en pastir.’ ,Kdaj bo pa vse to? Kdaj ne bo več srak na svetu?’ vpraša Križman. »Poskusi ti onole veliko sabljo, ki visi na steni, izvleči 95 iz nožnic!’ pravi menih. Križman prime za ročo in vleče; pa nič več ko za en palec je ni izvlekel, precej mu je zlezla nazaj v nožnice. In vselej, kadar se je prikazalo sablje kaj gole, so dvigali vojaki in kralj Matjaž sam glave in odpirali oči; ko mu je pa sablja zlezla nazaj, so vojaki in kralj Matjaž zopet zadremali. 100 ,Glej, zdaj še ni pravega časa. Kadar se porodi tak junak, da pride v goro in potegne to veliko sabljo iz nožnic, takrat ne bo nobene take ptice več; tačas se bo zbudil kralj Matjaž in z vso vojsko planil na svet.’ »Kdaj se pa porodi tak junak?’ vpraša Križman. Menih 105 ga udari za uho in ga hudo pogleda; tega mu ni hotel povedati.« »Kje pa je zdaj tisto Križmanovo prerokovanje?« vprašajo sosedje deda, ko je končal povest. »I, Bog ve! Svoje dni so ga baje imeli kmetje, ki so znali čitati, kar je pisano z roko in s peresom, a ne tako, kakor se 110 vidi v knjigah. Gospoda, zdi se meni, ne vedo nič o tem. Dan¬ danes se pa ljudje čim dalje manj pečajo s takimi rečmi in menda se je že izgubilo pisanje. Nekateri še veliko vedo na pamet, kaj prerokuje no to in ono leto; jaz le še po vrhu po- klatim. Samo to še vem o kralju Matjažu, kakor so nekdaj pri- 115 povedovali o njem.« Josip Jurčič. 99 59. Brata 1. »Dovolj smo Kirenejci bili s Kartage sini bojev mi; zdaj čas, da meče odložili in mirovno bi razsodili, za kar doslej je tekla kri. 2. Junaka dva izberi vsaka, izberi naša, vaša stran; razsodi spor naj hoja jaka! Na noge tu in tam junaka, potem praznuj se sprave dan! 3. Ko v jutro tretje zor napoči, zajedno naj hite iz mest; kjer v pušči srečajo se vroči, tam naj deželi meja loči — a vsak pogodbi bodi zvest!« 4. »»Veljaj!«« In ljudstvi bojeviti v prisego dvigneta roke; želeči pravdo razsoditi, junaki štirje ponositi pred bojne stopijo vrste. 5. Po nebu solnce žarno plava, usodni svita se že dan. Govori, Afrike puščava, komu pripade večja slava, kje tod bo meja, širna plan? Filena. 6. Ko veter iz Kartage mesta za sabo puščata zahod Filena brata, domu zvesta; gori pod njima v pušči cesta, gori nad njima nebni svod. 7. A Kirenejca tam v daljavi zaman korak spešita svoj... Zdaj hoje boj končan v puščavi, korake štiri hip ustavi — mejnik tu deželama stoj! 8. »Ne! Izdajalca prisodila Kartagi nista slavnih mej. Da več sta zemlje prehodila, pogodbo našo prelomila: odšla sta iz Kartage prej! 9. A če izdaje nista kriva, pogodba druga skleni mir: Le-tu na mestu, kjer stojiva, zagrebeva naj vaju živa — potem končan je naš prepir.« 10. »»Kopljita urno grob lažnika; zavisti v vaju tli gorest. Za dom ljubezen je velika: kopljita urno grob, vojnika — Filenoma je čista vest!«« 11. Na grobu trajnega spomina stoletja stal je spomenik; na njem: »Filena, vrla sina, le-tu proslavlja domovina, dve zvezdi kartaginskih dik.« Mihael Opeka. 60. K piramidam in Sfingu. I. Lepega dne v začetku meseca sušca se napotim peš proti piramidam, ki stoje od Kaire dve uri daleč proti večerni strani ali Libijski puščavi. Za spremljevalca sem imel prav ljubez¬ nivega, napol črnega mladeniča. Ta je govoril laški čisto lahko in spretno in je kazal lepe duševne lastnosti. Treba je, da s 5 takimi omikanimi črnci in sploh z Afričani le nekoliko občuješ in se pogovarjaš po domače, pa se preveriš, da so tako na¬ darjeni in duhoviti kakor mi Evropci ali pa še bolj. T 100 Lepa cesta z visokimi drevesi na obeh straneh naju vodi 10 skoro naravnost naprej; zlasti pozorna sva, ko prideva do ve¬ like muzejske palače v Gizeh. Tu se zavije cesta na zapad in gre kar naravnost do piramid. Cesta je res lepa; ne samo, da je ravna kakor črta, ampak tudi obsajena je na obeh straneh z visokimi drevesi. 15 Ko sem zavil na to ravno pot, sem zagledal v daljavi piramide, ki se vidijo jako majhne, svetle in gladke. Čim bolj se jim bližava s tovarišem, tem večje so te stavbe. Zares lep razgled imava s ceste. Planjava se razprostira daleč proti jugu, proti zapadu pa je nizek rob — začetek puščave. Majhen griček 20 je še tamle pred piramidami in majhno selo je na njem. V mesecu sušcu je vse suho, le ozek prekop dovaja vodo do plitve lokve onega sela. Vse drugače pa je meseca velikega srpana, kimavca in vinotoka; tedaj stoji po planjavah voda in tudi ob tej cesti nastopi daleč tja proti piramidam. Takrat se vse žari 25 in blešči; južno solnce odseva v velikanski vodni površini, iz katere moli le puščava in kako malo selo. Piramide so skoro pred nama. Gredočima bliže so nama rasle pred očmi. Prej na videz gladka površina se kaže sedaj vsa razdrapana. Čudno, nepopisno resno stoje trije velikani — 30 rekel bi — kot uganka pred nama. Kaj so, čemu so? Tukaj vrh brega, odkoder se razprostira proti zapadu puščava, sedaj niže, sedaj više, kakor bi bili velikanski peščeni valovi, se vrste tri piramide v ravni črti od severovzhoda proti jugo- zapadu. Lahko je umeti, zakaj so jih postavili tja. Semkaj ne •35 sega več Nilova voda; tu so bile na suhi, trdni podlagi, v suhem ozračju, res narejene — dejal bi — za večnost. Cesta se zavije na levo in drži od severa naravnost k prvi in največji piramidi. A treba je iti navkreber. Res ele¬ gantno je vrezana cesta v trdi in skalnati svet; greš med dvema 40 stenama po gladki poti tako varno in lahko kakor po ulici velikega mesta. Lepo in okusno je vse prirejeno. Kajpada zanaša močni veter tudi črez zid pesek na cesto in tedaj imajo delavci prav take težave, kakor pri nas pozimi s snežnimi zameti. Prišla sva na vrh brda. Razgled se nama odpre nazaj po 45 lepi egiptovski planjavi, a pred vsem se ozirajo oči na prvo in največjo piramido, ki je ravno pred nama. Težko je reči, s kako primero bi se dala najbolje opisati. Vendar si jo mislite najlaže in najbolje kot dokaj strm, na štirih straneh obsekan in obdelan grič, visok 137 m, spodaj pa na vseh straneh širok po 230 m. Okrog leže veliki obdelani kameni, po meter visoki, različno dolgi in široki. To so kameni iz piramide; odlomila jih je človeška roka ali pa jih je odkrušil zob časa. Prav zraven piramide je polno odkrušenega skalovja in peska, ki se je na¬ drobil iz malte. Tu postoji človek in gleda moč človeških rok, ki je nakopičila skalo na skalo, pa tudi vsako skalo z drugo zvezala z dobrim apnom. Kajpada sem tudi jaz radovedno in pozorno ogledoval obliko piramide in odpadlo kamenje. Vsaka Skala, ki so jo deli v piramido, je obdelana natančno, kakor obdelujejo dandanes kamenarji večje in manjše skale, da jim dado razne oblike. Malta je narejena tako kakor naša; prav močna in gosta je. Blizu velike piramide ob robu brda je sezidal neki Anglež lepo gostišče, ki sicer ni veliko, pač pa krasno urejeno in opravljeno. Tako stoji tudi ta stavba v puščavi in to mika bo¬ gatine, da ostanejo v njej. Mnogo ljudi vidiš tukaj, tujcev in domačinov Arabcev, ki se ponujajo za vodnike. Med piramido in gostiščem sem se naprej napotil, da obhodim te človeške »krtine« in jih vidim od vseh strani. Po¬ vsod mnogo zdrobljenega skalovja in drobnega peska. Na levi se dviga majhen griček, neki »kiosk«, nato je več grobov. Sedla sva s tovarišem na kamen v prijazno senco in ogledovala veli¬ kane prav zložno,in mirno. Po peščenih, ne ravnih, pa tudi ne težavnih tleh sva šla naprej na južni strani in se bližala srednji piramidi. Ta se mi je zdela nekam divja, menda zato, ker je bolj v puščavo potisnjena. Od tretje piramide naprej je še nekaj malih, pa neznatnih, da se mi ni zdelo vredno jih ogledovati. Rajši sem nadaljeval pot okrog velike piramide in videl, da je na zapadu manj poškodovana kakor na vzhodu in severu. I II. Kdo ne bi premišljal tukaj, čemu so vendar zidali ljudje tako velike griče? Kakšen namen so imeli, kakšne pomočke so rabili, da so spravljali velikanske skale v tako višavo? Dandanes nihče več ne dvomi, da so piramide velikanski kraljevi grobovi. Zato je prav nepotrebno razkladati, kaj so različni učenjaki o piramidah mislili in pisali. Stari Egipčani so imeli veliko skrb za mrliče; umno so jih mazilili in shra- 50 55 60 65 70 75 5 102 njevali tako previdno, da so se mnoga taka trupla — mumije — ohranila do današnjega dne. Pri starih Egipčanih so imeli 10 kralji vso oblast, pa tudi skoro božanstveno čast. Ni čudno, da so jo hoteli imeti tudi po smrti, vsaj nekateri; hoteli so biti nedotakljivi in nepremagljivi. Zato so zidali take grobove, ki jih zares niso premagala štiri tisočletja. One tri piramide, pri katerih se mudimo sedaj, so naj- 15 večje, pa tudi najstarejše. Zidali so jih trije kralji: prvo — največjo — kralj Hufu ali Heops, drugo Hafra, tretjo kralj Menkera. Živeli so v davnih časih; o Heopsu n. pr. pišejo, da je vladal okoli leta 8700. pred Kr. Zanimivo je, kar piše stari pisatelj Herodot o piramidah. Ta pravi, da je sezidal 20 največjo piramido Heops, ki je bil silovit in hudoben kralj. Dal je zapreti vsa svetišča, nihče ni smel darovati bogovom; a naložil je ljudstvu zidanje piramide. Veliko število ljudi je mo¬ ralo lomiti kamen v arabskem gorovju, drugi so ga obdelovali, nekateri vozili do Nila, potem črez Nil do Libijske puščave. 25 Deset let so potrebovali, da so naredili cesto za prevažanje. Za delo je bilo treba sto tisoč ljudi, ki so se menjavali vsake tri mesece; piramido so gradili dvajset let. Kdor si ogleda te zidane orjake, se .prav nič ne čudi temu poročilu. Umeva pa tudi lahko, da je bilo ljudstvo nad takim kraljem nejevoljno in 30 ga je preklinjalo. Da je velika piramida znotraj nekoliko votla, to so vedeli že/stari in tudi Herodot piše o tem. A polagoma so bili po¬ zabili, kje je pravi vhod. Ni treba posebej omenjati, da so vhod zadelali, ko je bila piramida dovršena. Toda že stari zrna- 35 govalci so se lotili teh čudnih spomenikov in so skoro gotovo upali, da dobe v njih zakladov, n. pr. Perzijani in pozneje Arabci. V dveh večjih piramidah so bile rakve že odprte, ko so evropski preiskovalci prišli do njih. Herodot omenja, da ima velika piramida notranje prostore prazne, pravi pa, da takih 40 nimata srednja in mala. A preiskovanje je pokazalo, da imajo vse tri vhode in notranje praznine. Pri manjših dveh so prodrli v notranjščino z veliko težavo, pa le v najmanjši so našli rakev z ostanki kralja Menkere. Ni lahko priti v notranjščino velike piramide. Sprva se 45 gre po nizkem rovu nekoliko navzdol, potem pa dolgo časa navkreber. Zlasti je ta pot težavna v začetku, kjer se gre v i stran od prvotne in prave poti po ovinku. Prvotno pot do kra- i 103 Ijeve rakve so namreč zidarji zadelali z močnim kamenjem; zato so naredili preiskovalci drugo pot, po kateri se pride do mo¬ gočnega hodišča in potem do prave grobne votline, zidane iz granita. Ta votlina ni ravno sredi piramide in je nad 10 m dolga, nad 5 m široka in visoka. Ob zapadni steni stoji granitna rakev brez lepotičja. Tu je počivalo truplo mogočnega kralja Hufuja. Sedaj o njem ni sledu. Pod to dvorano je druga dvo¬ rana, v kateri je bila kraljičina mumija. Do nje je treba iti po nižjem tesnem hodniku. Umeva se samo ob sebi, da ne moreš iti v te votline brez vodnika in luči. Oboje preskrbe krepki domači Beduini, katerih je tod na izbiro. Potnika jako mika, da gre tudi na piramido. Videl sem moške in ženske, ki so jih vlekli Beduini za obe roki od ka¬ mena do kamena. Treba se je tem ljudem čisto prepustiti; zakaj sam pač ne moreš plezati kvišku, še manj pa skakati, ker so posamezni kameni po meter visoki. Površina piramid je dandanes razdrapana in razdrta; nekdaj je bila popolnoma gladka. Piramide so bile krite z ogla- jenim granitom. Dandanes je ta gladka površina ostala samo še na drugi piramidi ob vrhu. Kakor poroča Herodot, je bilo na piramidi zapisano, koliko so stale razne potrebščine. Tudi znotraj so se našli napisi, lci so naznanjali ime kralja, začet¬ nika stavbe. III. Nič manj imeniten kakor piramide je drug star spomenik, ki stoji tu ob robu puščave: Sfing. Beseda »Sfinks« pomeni v grškem bajeslovju bitje, ki ima levje telo in človeško glavo. Znana je zlasti Sfinga v Edipovi zgodovini. Bilo je pošastno bitje, ki je dajalo vsakemu zastavico. Kdor je ni uganil, tega je uničilo. V grškem bajeslovju se nam kaže to bitje z ženskim obrazom in prsmi; a velikanska podoba, ki je blizu piramid, ima moško lice in je imela nekdaj brado, ki je sedaj odbita. Od piramid krenemo proti jugu in prekoračimo peščene gričke, gremo mimo treh majhnih piramid in pridemo kmalu do nižave. Precej nizko pod nami je ta nenavadni spomenik, velikanska polživalska podoba. Zavijemo proti vzhodu, da pri¬ demo na prednjo stran, zakaj podoba gleda proti jutru. Tu stojimo pred orjaškim polživalskim in polčloveškim kipom, ki 50 55 60 65 70 5 10 104 15 se dviga sredi peščene globine 20 m visoko. Veter je nanesel peska okrog in okrog; zato se ne vidi lahko vsa podoba, zlasti ne od zadaj. Vendar se razločijo prav dobro spredaj noge, ki jih ima pred seboj kakor sedeč lev. Nad nogami se dviga orjaški trup, na katerem je človeška glava. Pozna se obraz z nosom, 20 ušesi in usti prav dobro, dasi je tudi že jako poškodovan; nos je skoro ves odkrušen, ker so nekdaj vojaki vanj streljali za vajo. Ta orjak meri od repa do prednjega konca nog 50 m. Obraz je širok 4 m, samo uho je dolgo 1-37 m. Ne morem po¬ vedati, kako čudno mi je delo, ko sem ogledoval ta spomenik, 25 ki je res kakor velika uganka med puščavo in rodovitno dolino. Sfing je starejši kakor piramide. Kakor te, tako je tudi on vekovit pomnik staroegipčanske vere. Sfing gleda proti jutru, proti vzhajajočemu solncu, proti svetlobi; tako pozdravlja dan, vir našega življenja in veselja. Veličastni grobovi — piramide, 30 poleg njih pa podoba Sfinga, ki oznanjuje svetlobo in vstajenje: to je prelepa misel, izražena s tako velikanskimi spomeniki. Zares, veličastna je starodavnost in veličastne so resnice, ki jih oznanjuje Ham, poznim potomcem. Frančišek Lampe. 61. Zakaj ima februar najmanj dni. Vsakemu izobraženemu človeku je znano, zakaj ima vsako četrto, tako imenovano prestopno leto 366 dni, torej en dan več kakor navadna leta. Ni pa vsakemu znano, zakaj je ravno mesec februar za toliko prikrajšan, da ima ob navadnih letih le 28, 5 ob prestopnih pa 29 dni, dočim jih imajo njegovi bratje po 30 ali celo 31 dni. Stvar je dokaj preprosta. Leta 46. pr. Kr. je Julij Cezar po tedanjih astronomičnih računih določil, da naj šteje držav¬ ljansko leto vedno 365 dni. V tisti dobi so začenjali leto z me- 10 sečem marcem, tako da je bil februar zadnji mesec v letu. Ker so ostali meseci obsegali kakor dandanes po 30 ali 31 dni, zato je ostal zadnjemu le prikrajšan delež, namreč samo 28 dni. Ko pa se je po natančnejših računih pokazalo, da ima leto več kakor samo 365 dni, namreč šest ur povrh, je papež 15 Gregor XIII. leta 1582. uveljavil popravo koledarja. Vsakemu četrtemu letu se je odkazal še en dan kot produkt iz 4 X 6 ur, ki so se prihranile iz prejšnjih navadnih let. To pa zato, da ne zaostanemo za tekom pravega časa, kakor se to godi Grkom, 105 Rusom in sploh vsem pravoslavnim, ki se še vedno drže julijan¬ skega koledarja s B65 dnevi in so zato zaostali v pravem štetju 20 za 13 dni. Ker je bil ravno februar kakor pastorek med meseci pri¬ krajšan, so mu ob prestopnem letu prepustili en dan več. Iz »M e n t o r j a«. 62. Žaba. Stanovali smo zunaj mesta. Pri hiši je bil vrt, na njem so rasle jablane, hruške, češplje in tudi črešnja. V gornjem koncu so bile pa gredice, na katerih so vse poletje noter do pozne jeseni cvetele cvetlice, modre, rdeče, rumene in pisane. Moj oče so imeli z njimi posebno veselje, in če le niso imeli 5 boljšega opravila, gotovo so bili na vrtu. Mati pa so bili bolj gospodarni; po strani so gledali lepe rože, in če je prišla go¬ vorica na vrt, so vedno godrnjali, češ, Bog ve, čemu stoji ta lepi prostor brez vsakega dobička na vrtu. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse, so se vdali naposled materinim žefjam. In K) neke pomladi — jaz sem se jel ravno učiti abc — so vrgli mati z vrta vse rože in vse korenike, ki so jih bili oče še prejšnjo jesen zavarovali s slamo proti mrazu. Iz gredic je postala njiva in namesto tulipanov in narcisov, namesto bal- zamin in georgin so posadili mati drago ameriško zelišče — 15 krompir. Le pri ograji so pustili očetu majhen prostor in sem so oče presadili tiste cvetlice, ki so jim najbolj prirasle k srcu; zakaj materi bi se bili na tihem vendar smilili, ko bi jih bili pripravili ob vse veselje. Ali ljubša kakor cvetlice in krompir,i ljubša kakor jabolka in črešnje, dasi sem jih nerad 20 zabil, mi je bila velika mlaka konec vrta, ki tudi v najhujši suši ni usahnila. To je bilo moje morje, po njem so se vozile moje ladje v daljna mesta, na niti sem jih peljal celo v Ame¬ riko. Tja sem vozil pesek, nazaj sem pa naložil črešnjevih peška. In če se mi je po nesreči potopila ladja, nisem dolgo 25 žaloval; naredil sem si drugo — iz papirja. Moje morje je bilo tudi živo. Žabe vsake velikosti so gospodovale v njem, vodni močeradi so kakor somi plavali sem ter tja, široki vodni hrošči v črnih frakih so se potapljali, vodni ščipalec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad 30 vodo. Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljal živali, ki so tu notri živele ' in trpele. Še ponoči v sanjah sem 106 bil pri njih in o pomladnih večerih, ko sem ležal že v postelji, mi je bila najslajša godba regljanje mojih žab, ki sem vse 35 poznal od najmlajše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa imela tri rumene proge. Najprvo je jel debel moški bas poskušati žalostne glasove; odgovarjal mu je tanek glas — zdelo se mi je, da ga poznam. Nekaj časa sta si odgovarjala v zateglih akordih, potem vse potihne, ali v hipu zagrmi ves kor 40 in regljanje se je razlegalo daleč okoli v moje neizrečno veselje, a v veliko nejevoljo moje matere. In tudi pozimi, ko je moja regljajoča »banda« spala pod ledeno skorjo, sem imel na morju nepopisno veselje. Bilo je mraz, da je vse pokalo, s sosedovim Andrejčkom sva se pa drsala po vrtu, da se je kresalo izpod 45 podkovanih peta — kadar ni bilo matere doma. Nikoli te ne bom pozabil, mlaka na vrtu! Dnevi, ki sem jih preživel kraj tebe, so bili najsrečnejši. * * * V isti hiši je stanoval mož samec, ki so mu sploh rekali: gospod profesor. Učil je otroke v velikih mestnih šolah. Moja 50 mati so se mu smejali, ker je lovil hrošče in gosenice in drug mrčes. Midva sva bila pa velika prijatelja, in če sem le mogel, sem se zmuzal v njegovo stanovanje. V velikih štirioglatih škatljah je imel vse te živali nabodene na iglah. Kakor vojaki so stali v vrstah, da jih je bilo lepo gledati. Tu sem videl 55 velikega kleščmana rogača, zlato minico, malo pikasto polonico, zeleno kobilico s sabljo, kratko rekoč, vse živalce, kar sem jih kdaj videl na našem vrtu ali zunaj na izprehodih. Tudi z očetom sta si bila prijatelja in večkrat sta sedela na vrtu v prijaznem pogovoru. 60 Nekega dne, bilo je poleti, sedim na vrtu kraj morja in gledam sluznate kepe, ki so plavale po vodi. Spomnim se, da sem jih videl tudi lani ob tem času; ali kaj to pomeni, nisem vedel. Ker je ravno prišel profesor po vrtu, ga povprašam, kaj je to. 65 »Pojdi k materi, naj ti dado skledico!« »Bojim se, da je ne bodo hoteli dati.« »Čakaj, prinesem jo pa jaz.« In res pride kmalu s skledico in zajme tako kepo z vodo vred. Zdaj sem videl, da so v kepi rumenkaste kroglice gra- 70 hove velikosti s črnkastim zrnom v sredi. 107 »To postavi na okno in vsak dan poglej, ali se bo kaj izpremenilo ali ne. Če boš videl kakšno izpremembo, pa mi povej!« Že drugi dan sem videl, da so jajca bolj nabuhnjena, in profesor mi je dal okroglo steklo, ki se je skoznje vse mnogo 75 večje videlo, nego je bilo res. Kocinice na moji roki so se videle kakor prašičje ščetine, da sem se moral smejati. Ko sem skoz to steklo pogledal kroglico, se mi je zdelo, kakor bi notri zvita ležala živalca, ali nisem je mogel prav razločiti. Ne enkrat, Bog ve, kolikokrat sem hodil gledat vsak dan sluzne 80 kroglice v skledi. Šesti dan sem že težko pričakoval, da je prišel profesor domov, ker se je bilo nekoliko kroglic odprlo, a to, kar je poprej kot čmkasta pika ležalo v njih, je plavalo zdaj okoli po vodi kakor majhna ribica. Imelo je rep, glavo in na vratu z vsake strani majhno resico. Na pragu sem pričakoval 85 profesorja, in ko pride, mu povem, kaj sem videl. »Vidiš,« me pouči, »to, kar sva zadnjič vzela iz mlake, to je bila kepa žabjih jajec ali žabji krak. Vsaka kroglica je eno jajce in iz vsake postane žaba. To, kar si danes videl po vodi plavati, to so mlade žabice.« 90 »Ali to so ribice, ne žabice!« »Le počakaj še malo in gledaj jih vsak dan! Ali vidiš tale jajček? Ravno zdaj bo živalca pregrizla sluznato lupino. Z glavo je že zunaj, zdaj se bo vsa izmotala — no, zdaj pa že plava okoli. To, kar ima na vratu, to so njene dihalke ali 95 škrge; z njimi živalca diha, ker brez dihanja ne more živeti, kakor tudi ti ne; samo da imaš ti pljuča, mlada žabica ima pa škrge ali dihalke.« »Zakaj jih pa one žabe v mlaki nimajo?« »To boš že pozneje videl, zakaj ne. Le potrpi! Ali vidiš 100 tole tukaj? Ta je šla zopet nazaj v svojo lupino in jo je. Dokler so žabice mlade, jedo svojo sluznato lupino, pozneje pa jim boš dajal krušnih drobtinic.« Živalce so bile vse izven jajec, rasle so, in ko so vso sluz pojedle, sem jim dajal kruha. Zdaj sem se spomnil, da sem 105 lani tudi v mlaki videl ravno take živalce, ki sem o njih mislil, da so ribice; rekli smo jim pupki. Imele so ravno tako debelo glavo, tak repek in škrge .pa strani. Pozneje so pa izginile iz mlake. i 110 115 120 125 130 135 140 145 108 Dvajseti dan sem zapazil, da so dihalke vedno manjše in da se počasi izgubljajo; zdaj so se na zadnjem koncu blizu repa pokazali majhni izrastki. Profesor mi je povedal, da so to zadnje noge, ker žabe dobe zadnje noge prej kakor prednje; in res sem drugi dan videl, da so bile popolne žabje nožiče. S steklom sem videl tudi prednje, pa so bile še pod kožo skrite. Tako so ostale prav dolgo. Ko je šel drugi mesec h koncu, jim je jela na glavi pokati koža in popolne žabice so se jele motati iz kože. Ozka usta z roženim kljunčkom na koncu so odpadla, usta so se zdaj široko odprla, zdaj so imele tudi štiri noge, škrge so se skrčile in poznala se je le še poklina, ki se pa sčasoma tudi zaraste, in repek se tudi izgublja. Zdaj so žabice splavale na vrh in so molile glave iz vode. Mehovi, ki so poprej tičale v njih, so pa plavali kot žabje srajce po vodi. »Vidiš,« mi je rekel profesor, »zdaj je žabica popolna; zdaj ima štiri noge, široka usta, izgubila je rep, izgubila škrge, zdaj diha s pljuči, torej je prišla vrh vode; prej pa, dokler je imela škrge, je bila vedno pod vodo kakor riba, ki vse svoje življenje diha s škrgami. Žabica zdaj ne bo več jedla kruha, ampak druge majhne živalce, kakor muhe, črve, polže itd.; tedaj je najboljše, da jih neseš zopet v mlako, kjer se bodo redile same.« Gospod profesor mi je še veliko pravil o žabah. Rekel je, da se leve mlade žabice vsakih osem dni, da še le v štirih ali petih letih popolnoma dorastejo, in pravijo, da dožive šestnajst let. Žabje oči so zlato obrobljene, imajo trepalnice in pod njimi še kožico, ki jo lahko potegnejo črez oko. Na tistem kraju, kjer je bil dihalni poč, ostane tanka kožica, ki se pri kvakanju napne kakor mehur in daje glasu posebno moč; kvakajo pa samo moški, samice ne. Jezik žabji ni od vzadi prirasel kakor navadno pri drugih živalih, ampak spredaj; in če hoče z lepkim jezikom uloviti kako muho, ga mora zavihati ven. Žaba ima prav trdno življenje. Če ji tudi glavo odrežeš in ji iztrebiš drob, vendar se še več ur premika. Pozimi se žabe zarijejo v grez in blato in prespe vso zimo; šele konec malega travna se navadno prebude, mladiči pa malo poprej. Žaba se greje rada na solncu in sedi kakor pes na zadnjih nogah in gleda z neko neumno ošabnostjo okoli sebe. Srce ji pa precej pade v hlače; če le kak list zašumi, puhne v vodo. Največ žab je menda na bregovih reke Volge: 109 spomladi se sliši njih regljanje v tihih nočeh po več ur daleč. 150 V Luizijani ob Meksikanskem zalivu v Ameriki pa živi žaba V 3 m dolga, ki rjove kakor vol. Turkom je žaba sveta žival, češ, da poje hvalo Allahu. Zeleno vodno žabo pri nas jedo. Love jih z rokami po¬ noči ob baklah in tudi s trnki, na katerih so napičeni črvi ali 155 kosci škrlata. Pečene in kuhane žabe so prav dobra in lahka jed, posebno za bolnike. Žabe jedo črve, hrošče, polže, muhe in drug mrčes, tedaj so koristne. Njih največji sovražniki so ščuke, štorklje in nekatere druge vodne ptice. Fran Erjavec. 63. Želva. Vsaja hlebe v peč kmetica, mali sin jih z mize nosi. Kar se siromak približa, z velo roko se prekriža, 5 z milim glasom jo zaprosi: »Dobra žena, daj mi kruha! Star sem, tare me naduha, delati ne morem več.« Zarohni nad njim kmetica: 10 »Ako nisi sam za delo, v delu.drugih vsaj ne moti! Kruh je zdaj šele na poti. Pridi potlej, ko se speče.« Gre berač in nič ne reče, 15 solzo le otare z lic. Jemlje iz peči kmetica hlebe, sinek ji pomaga. Spet se siromak približa. Da se žena ga odkriža, sinku naroči: »Povedi, da sem k bolni šla sosedi. Jaz pa skrijem se pod koš.« In otrok berača sprejme, kot je naročila mati: »Drugi ti pomagaj v bedi! Sam ne smem ti kruha dati, mati pak je šla k sosedi. Kdaj se vrne, sam ne vem.« »Lažeš,« resno mož 'zakliče, »ni šla zdoma tvoja mati, tam čepi pod pletenico, . v njej bo morala ostati. Za lažnivo govorico kaznovana bo nosila trdi jarem in lazila trudoma po svetu ž njim.« In takoj v koščeno skorjo premeni se pletenica, v želvo pa pod njo kmetica. Sin sirota se zajoče. 40 Brž odpravi se iz koče siromak — Zveličar sam. A a t o n Medved. 20 25 30 35 64. Kaj je boljše? Boljši je dober glas ko srebrn pas. — Boljše je pri¬ hranjeno jajce ko sneden vol. — Boljša bobova slama kakor prazne jasli. — Boljši danes kos kakor jutri gos. — Boljša pamet ko žamet. — Boljše je dati volno kakor živo ovco. — 110 5 Boljše drži ga ko lovi ga. — Boljše je lačnemu zaspati ko dolžnemu vstati. — Boljša je žlica soka v miru kakor polna miza v prepiru. — Boljši je novčič pravičen kakor zlat kri¬ vičen. — Boljše je s pametnim jokati kakor z bedakom peti. — Boljše pošteno umreti kakor sramotno živeti. 65. Belokranjski pregovori. Ako kokot ne zoblje, i ne peva. — Brod ne stoji samo za enega. — Bruna na svoji glavi ne vidiš, a muho vidiš na mojem nosu. — Čistemu obrazu malo vode treba. — Domača gora najbolj zelena. — Gladna vrana ne pita site. — I brojeno 5 ovco volk odnese. — Kadar je hruška zrela, ji ni treba vetra. — Kakor se koscu streže, tako mu kosa reže. — Kar kdo Bogu daruje, se mu odeveteri. — Kar mačka leže, rado mišim streže. — Kdor s psi spi, z bolhami vstane. — Kdor ni grada videl, se svinjaku čudi. — Lahko je z drugo roko kače loviti. — Nad 10 medveda se ne gre s šilom. — Ne daj volku koze pasti! — Petkrat meri, enkrat reži! — Sto ljudi sto čudi. — Še božjega groba noče nikdo zabadava čuvati. — V mošnji ni brata ne sestre. — Vsak cigan svojega konja hvali. — Volka krsti ali ne krsti, vseeno bo ovce klal. — Žaba ni za lešnike. — Dober 15 glas gre čez deveto vas, grd pa čez deveto deželo. — Dolg in greh, to raste zmeraj. — Nikdar ni noč tako dolga, da bi ne došel dan za njo. — Težko je staremu iti pamet iskat; ako jo je mlad izgubil. — Nihče ne vpraša: Kdo je molčal? nego Kdo je govoril? Zapisal Ivan Sašelj. 66. Turki na Slevici. 1. »Grmade po gorah gore, v nebo njih plamen šviga. Privrel je Turek; koder gre, rohni, mori, požiga. Pred njim je jok, za njim je stok, pomagaj zdaj nam večni Bog! Če on se nas ne usmili, ni nam pomoči v sili. 2. Kakor črez polje vodni val divja ob hudi uri, rohneča se drevi drhal, 111 I' ne branijo ji duri. Krvi pijani vriskajo, bridke se sablje bliskajo; zdaj, zdaj bo truma cela v vasico prihrumela.« 3. Križ starček je raž steno snel, podobo smrti božje: »Kaj boš s sekiro sin začel? Križ nam je zdaj orožje. Le urno, urno za meno k Mariji gori na goro; tam bo devica mila v nadlogi nas branila.« 4. Otroka, ki v zibeli spi, v naročje jemlje mati; kako se, glej, na smeh drži, a zdaj ni časa spati. In hčerko prime za roko, sin krila se drži plaho, mož pa očeta vzame na mlade, krepke rame. 5. Iz smrečja temnega blešči zvonik s cerkvico belo; Marija milost tam deli med romarjev krdelo. V oltarju venčana stoji, v naročju Jezusa drži; pozdravljena, kraljica, kristjanom pomočnica! 6. Že begajočih je ljudi vsa polna Slevska gora; a cerkvica velika ni, ne bode vsem prostora. Otroci, starčki in žene v hram božji plahi se dreve, pred vrata se cerkvena mož trdna ustavi stena. 7. Tako se stiskajo ovce, ko gladni volk jih straši; tako golobje koprne, kadar jih jastreb plaši. »V oltarju, mati, tu stojiš, v naročju Jezusa držiš; o, sliši nas uboge ter reši nas nadloge!« 8. »Čuj, bliže se drevi drhal, po krvi naši vriska; kdo nam bo zdaj pomoči dal? Na vrata že pritiska.« Sekire s sabljami zvenče, že omagujejo možje, razbiti so zapahi, gorje zdaj trumi plahi! 9. Črez prag na konju prirohni, gorje, sam turški paša, krvavi v roki meč vihti, zdaj bije ura vaša. A — čudo čudovito glej! Konj ne premakne se naprej, ne gane ga ostroga, pribita mu je noga. 10. Marija — kdo se stavi v bran! — grozečo roko dviga; glej, iz oči — pogled strašan — ognjen plamen ji šviga. Plašan spusti se paša v beg, za njim neverniki vsi vprek. Oteti so kristjani — Marija svoje brani. ' I 11. Še dandanašnji priča vam to zgodbo čudovito za pragom v kamen konjsko tam vpodobljeno kopito. 113 V oltarju mati tam stoji, v naročju Jezusa drži; češčena, ti kraljica, kristjanom pomočnica! Josip Stritar. 67. Mravlja. I. Pomladansko solnce pripeka in pregreva mravljišče na kraju smrekovega gozda, s katerega je sneg večjidel že zbežal pred solnčnimi žapki; vendar je mravljišče še mrtvo, kakor bi bila kuga pomorila njegove prebivalce. Niti ene mravlje ni videti; vse še spe v gorkem stanu, kjer se skrčene tišče druga druge. Kakor silna vojska kralja Matjaža v votlem hribu, tako čakajo tudi one povelja od zgoraj. Pa solnce pripeka bolj in bolj in en zaspanec se prebudi, vzdigne glavo iz črne trume in pregleduje z zaspanim očesom okrog sebe — vse še spi. Ali se je zmotil? Ali še ni čas, se vzdigniti z ležišča? Pa saj vendar čuti, kako puhti gorkota od zgoraj. Iztegne torej nožiče, si pomane oči in še napol zaspan se napravi iti gledat, ali je že čas, zapustiti gorko postelj, v kateri je tičal štiri mesece. Gre po veliki cesti, pa ne more dalje; trdne pregraje, ki jih je pomagal sam jeseni napravljati, mu jezijo zdaj pot. Nekaj časa hodi okoli male trdnjave in išče špranje, da bi se splazil skoz njo, pa je ni dobiti. Jezen zgrabi bruno in si ga prizadeva izdreti, vleče in vleče, pa nič ne opravi; popade drugo, tretje, pa vse njegovo prizadevanje je zaman. Vse je umno in trdno sezidano. Nejevoljen gre tedaj nazaj ih zgrabi s čeljustmi prvega za- spaneta, na katerega po sreči naleti, za vrat in ga strese. Zaspanec se prebudi in debelo gleda, kakor bi hotel reči,: »Da bi te! Kaj mi hočeš?« Ta pa ga začne s tipalnicami tipati in božati in zaspane je predramljen in ve v trenutku, kaj mu je početi. Oba gresta drugih budit. Kmalu jih je deset na nogah in vsi gredo nad pregraje, ki se ne morejo več ustavljati združeni moči desetih korenjakov. Pridejo ven. Solncč jih iz konca blešči, pa se mu kmalu privadijo in želodec, ki je črez in črez preprežen z de¬ belimi pajčevinami, se oglaša tudi močno. Da bi ga utolažile, poiščejo kake sladkarije; zraven se od veselja postavljajo na gla- 5 10 15 20 25 30 Wester, Čitanka II. 8 114 vo, se cukajo in uganjajo druge burke. Potem gredo domov in tu je kmalu vse na nogah. Kakor hudournik vro ven pri vseh 35 ^vratih in na mravljišču se vse giblje in mrgoli kakor voda, ki vre in kipi v kotlu. II. Ko so se vsi prepričali, da se je pomlad že vrnila, in ko so se popolnoma ogreli na solncu, jih gre nekoliko na dno stanišča. Tu leži v dobro zavarovanem kraju kupček drobnih belih zrnec, drobnejših od prosa. To so jajčeca, ki so jih izlegle 5 babice preteklo jesen. Matere so kmalu pomrle, delavci so pa spravili jajčeca na varen kraj in zdaj o gorkem vremenu hite z njimi na mravljišče, da jih gorko solnce ogreje in obudi k življenju. Poleti nahajamo v vsakem mravljišču po troje živalic. 10 Prve so moške mravlje, ki se le po perotnicah ločijo od na¬ vadnih mravelj; potem najdemo babice, ki so večje kakor moški in tudi krilate; zadnjič so navadne mravlje, ki nikoli nimajo perotnic. Teh je največ in te tudi navadno le mravlje imenujemo; zakaj moški in babice sploh ne hodijo iz mrav- 15 ljišča, ampak so le doma. Navadne mravlje jim strežejo, do- našajo jed, zidajo dudi pohištvo itd., skratka? one skrbe za vso naselbino. To so delavci, ki nimajo nobenega spola. Navadno meseca velikega srpana zlete moški in babice iz mravljišča in se dvignejo v zrak, kjer se sem ter tja švigaje 20 ženijo. Ko so nekoliko časa, veselja pijani, letali okoli, popadajo na tla. Moški, ki niso zdaj za nobeno rabo več, kmalu poginejo, babic pa že čakajo delavci; br£ ko katero zagledajo, jo zgrabijo, ji polomijo perotnice in jo tirajo slovesno v stan. Nekateri delavci ostanejo za stražo vedno pri babicah, jih pridno pitajo 25 in jim strežejo na vso moč; zakaj one so zdaj upanje vse na¬ selbine, brez njih bi rod pomrl. Ko začno babice jajčeca leči, so že pripravljeni delavci, ki nosijo jajčeca v nalašč za to odmenjen kraj in jih lepo ure¬ dijo. Babice potem tudi kmalu umro, le malokatera dočaka 30 zime ali celo pomladi. Spomladi je prva skrb delavcev, nositi jajčeca na solnce. Če je solnce prevroče, hite z njimi v mravljišče v prvi nižji predel, potem v drugi itd.; proti večeru pa, ko solnce že medli, t 115 jih nosijo zopet kvišku in nazadnje, ko se je solnce že skrilo, jih nesejo v dno na odmenjeno mesto, zapahnejo duri, posta¬ vijo k vsakim vratom stražo in trudna družina gre k pokoju. III. Noč je minila. Tudi v mravljišču se je jelo gibati; straža odpahne duri in pokuka ven, pa gosta megla pokriva zemljo, vreme je neprijazno in kmalu začne deževati. Straža zapahne duri, zadela vse špranje in gre v stan. S tipalnicami ošvrka vsakega, kogar sreča; ta se precej obme in oba gresta na¬ znanjat vremena. Tipalnice švigajo od kraja do kraja in kmalu ve vsa družina, da dežuje in da bo treba ostati doma. Pa pridna mravlja nikoli rok križem ne drži. Čeravno dež ovira zunanja dela, vendar je treba doma to ali drugo reč popraviti. Tu se je podrl steber, ki je doslej podpiral strop, treba ga je na novo postaviti; pot, ki pelje do malih vrat v drugem nadstropju, ta se je tu in tam zasula po zimi, treba bi jo bilo otrebiti; in v gornjem nadstropju bi bilo tudi še druge nove poprave potreba. Vse to mora biti še ta dan storjeno. Pridno se lotijo dela, postopača ni videti med njimi. V tem kotu koplje eden s čeljustmi in rahlja zemljo, drugi jo odnaša; tam postavlja zopet tretji trden zid in včasi pride tudi polir pogledat, kako gre delo od rok. Če kaj ni dosti trdno, morajo stavbo podreti in jo znova začeti. Pa po trdem delu je tudi dobro počivati. To vsak dobro ve in nihče ne bo mravlji zameril, če se malo oddahne od dela in privošči svojemu želodcu kaj boljšega. Vsako mravljišče ima tudi nekaj majhnih živalic v svojem stanu. Imenujemo jih zeliščne uši, ker so res podobne ušem; vsakdo jili je že videl laziti po bezgu ali po kaki vrbi. Tem živalcam so mravlje posebno dobre; nosijo jih na solnce, ne¬ gujejo jih in jim strežejo, kakor le morejo; tudi hrane jim donašajo in rajši same stradajo, da le njih živinica ne trpi gladu. Te uši so res domača živina vsega mravljišča, od katere dobivajo sladek užitek. Te živalce imajo namreč na hrbtu dvoje cevi in v teh se nabira neka sladčica, po kateri mravlje po¬ sebno hrepene. Ko pride, mravlja do uši, se ji začne prilizovati, jo boža in gladi s tipalnicami toliko časa, da izpusti uš po vsaki 8 * 35 5 10 15 20 25 30 116 35 cevi kapljico sladčice, katero mravlja željno posrka. Tako gre mravlja od uši do uši, da ima dosti. Uši so pa tudi rade pri mravljah, saj se jim nič hudega ne zgodi; mravlje zanje lepo skrbe kakor kmet za molzno živino, in res, kar je kmetu krava ali ovca, to so mravlji te uši. IV. Topli pomladanski dnevi, ki se zdaj vrste, so zbudili življenje v jajčecih, ki so doslej ležala pri miru na mestu, kamor so jih bili spravili delavci. Začno se gibati in iz vsa¬ kega jajčeca zleze črvič ali gosenica. Pridnim in skrbnim 5 mravljam daje to posebno veliko opraviti, ker se je družina hudo pomnožila, novorojenci pa imajo vedno lačne trebuhe in le gledajo, kje bo kaj ugrizniti. Ker si sami še ne morejo po¬ iskati potrebnega vsakdanjega kruhka, jim ga pridno donašajo mravlje od jutra do hladnega večera. Doma je vedno sto in 10 sto ust odprtih, ki željno pričakujejo svojih strežnic. Mravlja prinese hrano v čeljustih in črvič Odpre usta na široko in zija kakor lačni srakoper v gnezdu. Mravlja ga pita po malem s prinesenim jedilom, ki kar bliskoma izgine po požrešnem žrelu. Ko bi trpelo to dolgo, bi moralo vseh mravelj konec biti. To 15 je še njih sreča, da trpi to pitanje le nekoliko dni; zakaj potem se leni trebušniki zapredejo v tanko kožico in iz gosenic po¬ stanejo bube, kakor se zapredejo svilodi v kokone. Mravljam je kaj zelo povšeči, da so ti požeruhi upokojeni, ker zdaj se morejo oddahniti in tudi bolj zase poskrbeti; po- 20 sebno pogostoma hodijo zdaj k ušem v vas, vse je zopet veselo in zadovoljno. Pa to prijetno življenje trpi le nekoliko dni, zakaj potem / še začno bube zopet premikati in iz tanke kožice prikobacajo mlade mravlje. Torej se zdaj mravlje drže zopet bolj doma 25 in pazijo na bube. Ko mislijo, da je prišel čas, pretrgajo lahno s čeljustmi tanko kožico na onem koncu, kjer ima mlada mravlja glavo. S pomočjo strežnic se izmotajo mlade mravlje iz tesnih stanic, pa so še slabe in neokretne. Po vsem životu se jih drži ozka srajčica iz tanke bele mrenice in starejše mravlje jim 30 slačijo to srajčico počasi in skrbno, da bi ne ranile mehkih udov. Ko so te zadnje vezi odpravljene, jim dado precej kaj dobrega jesti; potem ko so se okrepčale, jih vodijo po mrav- r / 117 ljiščai in jim razkazujejo vse kote in pota; zakaj zdaj bodo morale same zase in tudi za druge skrbeti. Iz jajčec namreč so se izvalile razen navadnih mravelj tudi moške mravlje in babice, ki nikoli ne gredo iz mravljišča; torej jim morajo de¬ lavci donašati potrebnega živeža. Novinci kmalu spoznajo svoje dolžnosti in se privadijo službi; vsa družina živi veselo in srečno. V. Ali komu se vedno smehlja sreča? Velikokrat pride ne¬ sreča, ko se je ni nadejal nobeden. Neko jutro, ko so mravlje jedva vstale in so še napol zaspane lazile po mravljišču, pri¬ lomasti ena, ki je zgodaj vstala in je že bila na ogledih, na mravljišče. Veselje se ji bere na obrazu; hitro ošvrka nekoliko sester in kmalu je vse na nogah. Več kakor tretjina družine se urno odpravi proti kolovozu, ki drži skoz gozdič. Mravlja, ki je prinesla prijetno novico, jim kaže pot. Zdaj pridejo na pot in hitro obsujejo poljsko miš, ki leži mrtva sredi pota. To je bil obed, kakršnega še ni bilo, odkar so slekle belo srajčico. Ali kjer je sreča, tam je tudi nesreča. Noreča je prišla za mravlje zdaj v podobi kolesa na samotežnem vozičku, ki ga je, s plevelom naloženega, peljal star mož pred seboj. Levo kolo gre ravno črez miš, in kjer je bilo pred trenutkom še vse živo, tam je zdaj ostudno mrtvišče. Skoro vse mravlje je potrlo kolo, ki ga je nemila usoda pripeljala ravno zdaj mimo. Le malo jih je odneslo pete in te beže zdaj od nesrečnega kraja. V sredi peljejo tudi kakega ranjenca, katerega je kolo po sreči zgrabilo le za bedro in mu vsaj še glavo pustilo celo. To je bila velika izguba za našo družino. Kdo bo zdaj stregel babicam in redil moške, ker je premajhna peščica srečnih, ki so ušle splošni uimi, da bi mogle vsa dela oprav¬ ljati? Del in opravil je na kupe, delavcev pa malo. Preplašene pribeže na vso sapo domov in naznanijo sestram strašno prigodbo. Velika žalost obide družice; pobitega srca obžalujejo svoje sestrice, katere jim je tako zgodaj vzela nemila usoda. Pa mravlja tudi v žalosti ne izgubi poguma in si ve iz vsake stiske pomagati. Ko drugo jutro zarja prepne nebo, so naše mravlje že vse na nogah. Nekaj posebnega snujejo danes, zakaj nemirno tekajo sem ter tja in se pogostoma ližejo s tipalnicami. Ena, 35 5 10 15 20 25 30 35 40 5 10 15 20 25 118 ki je tudi nekoliko večja mimo drugih, ima posebno veliko opraviti; vedno šviga od mravlje do mravlje in jih pregleduje kakor poveljnik svoje vojake, preden jih pelje v ogenj. Zdaj se vzdigne črna truma, straže odpro vrata na široko in kakor hudournik se usuje četa po mravljišču. Le malo, kar jih je pri babicah za postrežbo in pri vratih za stražo ne- obhodno potrebnih, jih je ostalo jloma, druge so se vse vzdignile. Zunaj zleze ona velika mravlja na bilko in od ondod pregleda še enkrat svojo vojno, a potem jo pelje navzdol v gozdič. VI. V tem gozdiču, ne daleč od našega mravljišča, je stano¬ vala druga manjša družina mravelj, ki so se od naših črnih ločile le po barvi; bile so namreč rjave. Mirno je živel rod za rodom že mnoga leta; bile so ravno tako pridne in delavne kakor črne; takisto so skrbele za svoje potomstvo. Ker so se pa naselile v bolj senčnem kraju gozda pod košato jelko, jih je solnce manj obsevalo kakor druge; torej so se njih mladiči izlegli navadna nekaj dni pozneje kakor pri črnih mravljah. Solnce je že precej visoko stalo in pregrevalo tudi skrito mravljišče. Skrbno nosijo rjave mravlje svoje bube z dna proti vrhu in se že naprej vesele časa, kadar se izleže mladina. Ali kdo ve, kaj pride jutri? Črne mravlje, ki so bile odšle hitro zjutraj zdoma, so prišle zdaj blizu omenjenega mravljišča. Nekatere gredo bliže in bliže, pridejo do mravljišča, vse ogledajo in potem se vrnejo hitro k svoji vojni. Precej nato se zakadi vsa vojna na mrav¬ ljišče, obležejo vsa vrata, pokoljejo vratarje in planejo z zdru¬ ženo močjo v stan. Rjave mravlje se precej ne zavedo in ne razumejo, kaj to pomeni; osuple gledajo, kaj se godi z njimi. Roparji pa, tako smemo imenovati črne mravlje, udarijo na bube; vsak zgrabi eno in pobegne z njo. Ko domače mravlje vidijo, kaj se godi, da jim hočejo roparji vzeti njih mladino, se vržejo srdito na sovražnika; ali ne morejo se ustavljati sili. Med tem ko se rujejo z enimi, so drugi že odnesli bube. Črni roparji hite s svojim plenom domov, kjer jih ze željno pričakujejo tovariši. Ko pridejo premagalci, jih obsujejo straže in doma ostali delavci, jim vzamejo bube in jih spravijo v varen kraj. Kakor da bi bila to domača zalega, jo negujejo 119 črne mravlje, in ko začno drugi dan lesti iz bub, jim pomagajo tudi belo srajčico sleči ravno tako, kakor bi bile njih rodu. Rjave mravlje dobijo precej jesti in se kmalu sprijaznijo s črnimi. Reve ne vedo, da so sužnje. Roparjem v čast pa mo¬ ramo reči, da usmiljeno ravnajo s svojimi sužniki in si priza¬ devajo njih usodo, kolikor moči, zlajšati. Delati morajo kakor druge, pa tudi pri jedi niso ločene; le ko gredo ven opravljat kako delo, gre ena izmed črnih kot birič z njimi, in če se obotav¬ ljajo, jih priganja k delu, česar pa večjidel ni treba. Dan preide za dnevom, sužnji so .zadovoljni, ker ne poznajo boljšega, prostega življenja, in pridno opravljajo dela svoji gospodi. Neki dan prinese črna mravlja novico, da pojema rejen hrošč v gozdu, ne daleč od hiše. Pod vodstvom treh črnih biričev se odpravi oddelek rjavih mravelj, da mastnega hrošča pritira v hišo. Ko pridejo do plena, se biriči prestrašijo, ker je že krdelo rjavih mravelj obleglo hrošča. Hitro se mislijo umakni ti, pa je že prepozno; že so jih obsule rjave mravlje in strastno objemajo svoje rejence, ki so jim bili vzeti, preden so zagledali luč belega dneva. Sužnji tudi kmalt^ spoznajo svoje rojake in združeni se vržejo zdaj na črne trinoge. Eden jim jedva uide, ostala dva pa raztrgajo na drobne kosce; zakaj tudi mirna mravlja divja, kadar brani svoj rod divjih napadov. VIL V stanišču rjavih mravelj je vse dobre volje. Naglo na pravijo veliko gostovanje, pri mastnih hroščevih kračah obhajajo rešitev svojih ljubih iz sužnosti. Veselje se vidi na vsakem obrazu, zdaj jim ničesar ne manjka; le spomin na nesrečne sestrice, ki še stokajo pod tujim jarmom, jim teži srce in greni sleherni grižljaj. Enoglasno sklenejo drugi dan rešiti še ostale sužnje, naj velja, kar hoče. Pri črnih mravljah je pa vse drugače. Neka pobitost in žalost se je polastila vseh. Na sužnje še bolj pazijo in jih ne puste iz mravljišča. Med seboj se vedno posvetujejo, kaj bi bilo početi. To je gotovo, da zdaj ne moreta več oba roda sosedno skupaj živeti; preveč sta se že spoznala. Drug je drugemu na poti, sovraštva in bojev bi ne bilo nikoli konec. Drugi dan bo razsodil, kateri rod obvelja. 30 35 40 45 50 5 10 15 120 V obeh taboriščih se pripravljajo na boj. Črnci so stirali svoje rjave sužnje v najgloblji stan in postavili straže, da jim nihče ne uide. Potem se vzdignejo vsi delavci; vse, kar se le more gibati, gre v vojsko, strašljivca ni med njimi. 20 Na majhni trati v gozdu se srečata krdeli. Kakor bi trenil, se zakadita drugo proti drugemu in boj se prične. Navadno se jih sprime po več od obeh strank. Grizejo in koljejo se nekoliko časa; in ko se nato razmota klobčič, jih leži od obeh strank nekoliko mrtvih na tleh. Tudi po dve mravlji se spri- 25 jemata in izkušata, katera bo zmagala. S čeljustmi izkuša vsaka svojega sovražnika raniti, in ko mu je vsekala rano, izpusti vanjo kapljico skeleče kisline, ki umori ranjenega sovražnika. Ta strup si napravlja mravlja v posebni žlezi; imenujemo ga mravljinjo kislino. Ko je zmagala enega sovražnika, se vrže 30 na drugega in tako gre naprej toliko časa, da je ali sama zmagana, ali pa da je sovražnik popolnoma uničen. Čeravno je že sama ranjena, vendar ne odneha, dokler je moč popolnoma ne zapusti. Še potem, ko leži s predrtimi prsi na tleh in se že več gibati ne more, zgrabi sovražnika, ka- 35 terega more doseči. Celo ko je že mrtva, se ji ne odpro čeljusti, ki jih je v smrtni borbi zasadila v sovražnika. V svoji goreč¬ nosti napade tudi kakega prijatelja; pa kmalu spozna svojo zmoto, ga poboža s tipalnicami, kakor bi ga hotela prositi od- puščenja, in potem se toliko bolj srdito vrže na svoje sovražnike. 40 Tako so se borile naše mravlje: kolikor bojevalcev, to¬ liko junakov. Bojišče se je kadilo od strupene kisline. Tu neseta dva vojaka ranjenega tovariša v varen kraj, da si odpočije; tam hite drugi še neutrujeni na bojišče: nov boj, nova junaštva. A zmaga se še ni nagnila na nobeno stran, akoravno je bojišče 45 že pokrito s padlimi junaki. Le majhna tropa se še bori, pa utrujena po dolgem boju omaguje; kar privrši iz zatišja četa čvrstih, izpočitih rjavih vojakov in zopet »vname se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje«. Kar jih je bilo črnega rodu, vsi so padli pod čeljustmi 50 neusmiljenih zmagalcev. Ves junaški rod je poginil, boreč se za svoje domovje. Ošabni in veselja pijani zmagalci dero zdaj na dom zma¬ ganih sovražnikov, kjer so bili še zaprti rjavi sužnji. Kakor bi trenil, leže črne straže na tleh. Oproščeni sužnji se zedinijo 121 / x s svojim oprostiteljem, razdero poslopje in potem se vrnejo v 55 prosti dom. Večerna zarja rumeni gozdna drevesa in obseva razvaline mravljišča, v katerem je prebival hrabri rod v sreči in blago¬ stanju. Pa kdo se bliža mravljišču? Črna mravlja, z globo¬ kimi ranami pokrita, se plazi po strtih nogah do razdejanega 60 doma. Rjavi razuzdani sovražniki so jo zgrešili, in akoravno že napol mrtva, vendar se še plazi do kraja, kjer je gospo¬ doval njen rod. Zadnja svojega rodu premišlja pretekle čase; solza se ji utrne in moči domača tla, ki so jih oskrunili tujci. Fran Erjavec. 68. Zarja. 1. Zarja spava za gorami, 3. V nočni temi že si liste drobne ptičke jo bude: nežne razklenile so, Daj, predrami se, predrami z biseri jih rose čiste in osvetli nam polje! lepo okrasile so.« 2. Cvetke nas poslale pote daleč s temnih so poljan, čakajo tako željno te, da privedeš beli dan. 4. Odpre zarja lahna vrata, svetli žarki venkaj vro, lije se svetloba zlata črez nebo in črez zemljo 5. Dobro jutro, cvetke moje! zarja jim v pozdrav hiti. Dobro jutro, dobro jutro!« njej zveni od vseh strani. Oton Zupančič. 69. Velika noč v Jeruzalemu. Na svetu menda ni mesta, ki bi bilo od pamtiveka svoj prvotni arhitektonski značaj bolj ohranilo kakor Jeruzalem. Skoro gotovo je, da je hodil Krist s svojimi učenci po ulicah, ki se niso prav nič razlikovale od današnjih zakrivljenih, ozkih in zakotnih jeruzalemskih ulic. Dognano je, da se je dvigala že 5 ob Kristovem času nad vsako hišo kupola in da se stavbeni načrt jeruzalemske hiše od onega časa do danes ni spremenil. Jeruzalem je bil bojda kakor Rim sezidan na sedmerih gričih. Ti griči so kakor ob Tiberi tudi tu nerazločni; oko le opazi, da Jeruzalem ni zgrajen na ravni planjavi, temveč da 10 se dviga tja proti gori Sionu. Prvi dan mojega bivanja v Jeruzalemu je bil krasno bister in jasen, kupole so se čudovito ostro odbijale od ažurnega juž- 122 nega neba. Stopil sem na razsežno teraso gostišča, ki je obenem 15 njegova streha, in odtod sem zagledal prvič ves Jeruzalem. Vse se mi je dozdevalo tako silno blizu krog mene. Nekoliko stre- ljajev daleč sem videl čmkasto kupolo, cerkev sv. groba na Golgoti. Na nasprotni strani je druga kupola, na njenem vrhu se blesti polmesec. Nekoliko minaretov, tu in tam kak obok 20 ali kaka palma oživlja vso sliko. Čudil sem se, ko sem videl tako blizu Oljsko goro s skupinami oljk sredi kamenja, s cer¬ kvijo in stolpom na vrhu. Dopoldne sem zapustil gostišče. Hodil sem po »via dolo- rosa« do vrat sv. Štefana. Obstal sem pod svodom, ki se vzpenja 25 nad ulico. To je oni svod, kjer je zaklical Poncij Pilat, poka- zavši Krista ljudstvu: »Ecce homo!« Razbrzdana množica pa se ni dala pomiriti niti, ko je videla Krista s trnjevo krono na krvavi glavi. Trdosrčni Rimljan je bil ginjen, vedel je, da se godi mlademu Galilejcu največja krivica, ali prebojazljiv je bil, 30 da bi ga rešil. Po tej poti je hodil najplemenitejši in največji človek izmed vseh, ki so kdaj živeli. Ali Krist ni bil samo človek, ampak tudi Bog, in radi tega je ta zemlja posvečena. Ko sem stal zamaknjen tam pod svodom, so hodile mimo mene turške bule, kmetje so 35 gonili svoje osle in poleg svoda je imel Arabec prodajalnico raznih jestvin, slJfcič in semen. Bil je petek in ob petkih je običajno, da molijo franči¬ škani križev pot. Prva postaja, kjer je bil Jezus po krivici ob¬ sojen, to je tam, kjer je bilo rimsko sodišče, se nahaja sedaj 40 znotraj turška vojašnica. Molitev se hitro opravi kar pred vrati vojašnice. Tudi po drugih postajah odmolijo frančiškani silno brzo svoje molitve in dirjajo naprej, da jim je skoro težko slediti. Ta hitrica je sicer upravičena, ker se je bati izgredov, ako bi bil dalj časa v teh ozkih ulicah ustavljen promet. Turški 45 stražarji korakajo ob strani sprevoda in poženo vsakega Arabca ali bulo, ki bi hotela ob tem času preko ulice. Pot do cerkve sv. groba ni bogve kako prijetna. Ozke, strme, smrdljive ulice, potem nizka vrata — in stal sem na trgu, polnem ljudi, fes ob fesu. Kordon vojakov je postavljen pred 50 cerkvijo, katere pročelje je silno zanemarjeno. Čudno je člo¬ veku pri srcu, ko stopi v to svetišče. Cerkev je bila polna ruskih mužikov. Okoli groba gore neštevilne luči. Vse se pri¬ pravlja na pravoslavno veliko noč. 123 Drugi dan, v soboto, je bila moja prva pot k cerkvi svetega groba. Naravnost izključeno je, da bi si mogel cerkev natančneje ogledati, dokler trajajo prazniki. Treba je čakati, dokler se romarji ne razidejo. Tem bolj pa me mika hoditi po cerkvi in opazovati te gruče raznih vernikov, kajti ni cerkve na svetu, kjer bi bilo zbranih pod eno kupolo toliko raznovrstnih konfesij kakor tu v cerkvi božjega groba. Dobro rejeni Bavarci in protestantje zastopajo evropski zapad in njegovo kulturo. V manjšini so in kazijo s svojimi enoličnimi oblekami to pestro sliko. Obilo orientalskih pisanih noš je videti. Manj slikovito so oblečeni Kopti, visoki, tanki ljudje, ozkih prsi, povsem zagorelega lica in podolgaste glave. Zaviti so v bele plašče. Velika noč je napočila in v Jeruzalemu biva več tisoč mu- žikov, ki v trumah postopajo po ozkih ulicah, da se nam skoro dozdeva, kakor da je Jeruzalem rusko gubernijsko mesto. Pro¬ dajalci kruha, sadja in drugi trgovci hočejo šiloma govoriti po rusko, včasi se čuje po bazarju le ruski jezik. Rusi dajajo ba¬ zarju poseben značaj. Molki vseh oblik*, svete podobice v pre¬ prostem bizantinskem slogu, palice za pope iz cedrovega lesa, mrtvaški prtiči, vse to je tam naprodaj. Sredi gneče pa se gnetejo turške bule, Židinje, Beduinke in mrki Beduini korakajo samozavestno in molče, ne da bi se ozirali ne na levo ne na desno. Od daleč se začuje ropot težkega predmeta, ki udarja enakomerno na tla. Prikažeta se dva kavasa, v roki imata dolgi palici, spodaj in na vrhu s srebrom okovani; oblastno stopata in bijeta s težkima palicama ob tla. Za njima pridejo armenski duhovniki temne polti, z dolgimi črnimi bradami, njim sledi armenski patriarh. Vsi gredo v cerkev. \ Naposled je prikorakal bataljon razcapanih in umazanih turških vojakov, ki je prav po vojaško zasedel ves trg. Pred vhodom v cerkev je stal turški policijski uradnik, ki je segel vsaki po orientalsko oblečeni osebi, preden je stopila v cerkev, v žepe in jo otipal po obleki, ali nima morebiti orožja pri sebi. Pri mazilnem kamenu je stalo več koptskih duhovnikov na levi in več ruskih popov na desni in delilo prihajajočo množico v dva tabora: kopti so morali stopiti v cerkev na levi, mužiki pa na desni strani. Turški vojaki pa so morali skrbeti za red ob grobu kneza mijru ... 55 60 65 70 75 80 85 90 124 Vstajenje! Po cerkvi je odmevalo petje mužikov, sto in sto luči je gorelo, zlato, srebro in biseri so se svetili in lesketali 95 v svitu vseh nebrojnih sveč, dijakoni so škropili na ljudstvo z blagoslovljeno vodo in iz kadilnice se je širil opojni vonj mire in timijana. Bila je polnoč. Vsak je držal v roki svečo, zvonovi so zazvonili in zavihrale so cerkvene zastave. Nastal je tajinstven molk. Odrešilna beseda se začuje: »Krist voskrese!« Bil je to 100 nepozaben trenutek. Muziki okoli mene so se poljubovali. Vse je odpuščeno, pozabljeno, ker je On v istini vstal od mrtvih. Bogumil V o š n j a k. 70. Pod palmami. 1. Na trati kakor Beduin počivam v senci sred pustinje pod palmami, pod palmami... Nebo nad mano jasnosinje. 2. Pod palmami, pod palmami, pod solncem afrikanskim žgočim; pod palmami, pod vitkimi, pod solncem južnim in pekočim. / 3. Kako vse tihe Krog in krog!... Zelene palme le šumijo z vršiči v vetru med seboj mi vztočno svojo melodijo. Anton Aškerc. 71. Legenda o murnih in o gobah. Kristus in Peter sta potovala po slovenski zemlji. V deželi pa je bilo tiste čase veliko bede. Tudi Kristus in Peter sta bila uboga in sta prosila vbogajme. Poletnega dne sta šla po cesti in trudna sta bila in žejna 5 in .lačna. Tako sta prišla v vas. Konec vasi je stala na desni premožna kmetiška hiša in na levi revna bajtarska koča. Peter reče: »Gospod, ti ljubiš ubožnejše ljudi, daj, poprosi v bajti, jaz bom potrkal pri gruntarjuk »Bodi tako! odvrne Kristus in se nasmehne. Potrpel je s svojim sivim apostolom, čigar človeške 10 slabosti je spregledoval, ker je poznal njegovo dobro srce in živo vero. 125 Peter je poprosil pri kmetu, pa so ga ošteti, češ, da ga le ni sram beračiti. Peter je opozoril na svoje sive lase in je menil, da je od daleč. »Mi imamo domačih beračev dovolj,« so mu rekli, »bomo mar redili vse siromake in rokomavhe celega 15 sveta?« Sveti Peter je odšel žalosten in hud in je tarnal. »Ubogi Gospod! Kako neki so ga sprejeli šele v bajti? 0, prav gotovo so ga celo pretepli in s silo na cesto vrgli.« Toda glej! V tem hipu je stopil Kristus iz bajte in rekel: »Glej dobre ljudi! Mleka so mi dali piti, ki ga še niso posneli, 20 in kos pogače so mi ulomili.« Šla sta naprej po cesti in Kristus je v svoji duši molil za vse dobre in šibke, Peter pa je na tihem godrnjal in se hudoval nad prevzetniki in trdosrčneži. Največ pa je mislil na pogačo, ki mu jo je dal spraviti Gospod. Dolgo sta hodila, ko se je 25 Kristus utrudil in sedel na mehki mah kraj ceste v prijaznem borovem gozdičku. Solnce je bilo pravkar zašlo in čudovito lepo je ležala zarja nad Triglavskim pogorjem in s polj je brnelo sto tisoč srebrnih glasov. Mali murenčki so peli. Tedaj so bili še beli. 30 Gospod pa je razmišljal ljubezen Očetovo v nebesih, a glas murenčkov ga je motil, da je postal nejevoljen in rekel: »Hu¬ dički mali, mar smo v Kani Galilejski, da pojete?« To je bila bolj šala nego jeza. Toda od tistih dob so murenčki črni, lepi mali črni hudički, ki pojo slavo Gospodu vsak večer. 35 Peter pa je bil lačen, a se je sramoval očitno pred Go¬ spodom jesti od bajtarske pogače, kajti zatajil je bil prej pred Gospodom trdosrčnost gruntarskih ljudi. To pa zato, ker je ljubil Slovence in jih ni rad tožil Bogu. Zato je začel sedaj skrivaj lomiti od pogače. Ko pa je del prvi grižljaj v usta, se 40 je razvnel Gospod v svojem premišljevanju in vprašal: »Vidiš zarjo, Peter? Lepa je! Toda kaj je lepota zarje v primeri z lepoto obličja Očetovega! Peter hitro vzame grižljaj iz ust, ga položi ob sebi v mah in odgovori raztreseno: »Pogača, učenik!« Gospod pa se 45 zasmeje od srca. Peter se je sramoval, toda ko je videl Go¬ spoda dobre volje, se je začel smejati še sam. In je segel po grižljaj v mah in ugriznil v prvo gobo, pljunil je in jo vrgel v stran. Drugo jutro je prišla tam mimo uboga bajtarska mati 50 nabirat suhljadi. In je videla vse temnorjavo prečudnih sadov. / <* 126 In bajtarska mati je razgrnila predpasnik, natrgala jedrih in krhkih gob in šla domov. In jih je skuhala in položila na mizo. In sedem otrok je zajelo in sedem glasov je zarajalo: :>Oh, 55 mati, meso!« Šel pa je mimo bajte bogati gruntar in je videl, kaj in kako jedo, in je pljunil: Fej, takale bajtarska pogača!« Ivan Pregelj. 72. Modras. ' I. Bilo je prav okoli poldanske ure in zelo vroče. Imel sem delo v sobi pod streho. Kar me pokličejo, naj grem gledat modrasa, ki ga je prinesel Matija, ali kakor je bilo že temu človeku ime. Matija ni bil iz domače župnije, zato je bil meni 5 tudi neznan. Toda ker je vedel, da se dobi za tako žival pri meni kak vinar, je primahal s kačo celo uro daleč. Takega še nimate, gospod, pravi Matija, »in prav nič ni ranjen; le poglejte ga, kako čist je, kako pisan in kakšne zobe pokaže, če mu le s prstom pomigate pred očmi! Brez 10 precepa sem ga ujel; kar steklenico sem mu nastavil, pa je zlezel v njo; jaz pa sem jo zataknil in šla sva. Tu ga imate; dajte mi štiri groše, pa je vse vkup vaše.« Tako je bila kupčija opravljena. Prav lep modras je bil to, eden največjih, kar smo jih 15 imeli. Ker so bili gledalci radovedni, smo si ga ogledali na¬ tanko, najprej strupene zobe, in potem se je vnel tudi govor o življenju te živali sploh. Modras meri na dolgost okoli 64 centimetrov, popolnoma dorasel pa navadno nekaj črez. Modras, ki bi meril meter, 20 se pri nas zelo redko nahaja. Naš tukaj meri 77 centimetrov. Na nosu ima kratek, mehek rožiček, na glavi je luskav; glava je vzadi široka, vrat tanek; usta odpira jako široko, kadar za¬ zija. Luskine, kakršne so na glavi, krijejo ves život. Naravnane so v enindvajsetih vrstah (včasih jih je tri in dvajset) po životu 25 od glave naprej po dolgem. Barva se jako izpreminja; največkrat je rumenorjavkasta, pri nekaterih lepo rdečkasta. Po hrbtu od glave do konca repa se vleče črn, na obeh straneh široko na- zobljan pas. Ob straneh je pas s temnimi črtami zarobljen, tako da se prav živo meji od druge barve. Na* spodnji strani je 30 život pokrit z rumenkastimi luskinami, ki imajo čmkaste pikice. 127 O barvi se mora reči, da je zelo različna; mogoče je, da se ravna tudi po tleh. Kolikor sem jaz imel modrasov ujetih, so bili vsi bolj svetle nego temne barve, nekateri prav lepo sivi. Pri Blejskem jezeru na Straži sem videl enkrat zelo veli¬ kega, ki je bil temne barve. Mogoče je, da vpliva starost na barvo. Enega, ki je bil precej temen, sem dejal v špirit. Črez nekaj časa sem ga vzel iz steklenice in tedaj sem zapazil, da mu je koža odstopila in šla vsa z njega. Spodaj je bila druga, prav lepe sive barve. Zato mislim, da dobi takrat bolj svetlo barvo, ko se levi. Strupena zoba štrlita iz zgornje čeljusti, sta nekoliko nazaj zakrivljena ter tanka in ostra kakor igla, pa votlaL V zvezi sta s strupnim mehurčkom, ki leži nekoliko vzadi v glavi. Zgornja čeljust je prav majhna koščica in se lahko naprej ali nazaj pomakne. Ako kača zazija, se postavita zoba pokonci in sta pripravljena ugrizniti; čeljust se je pomaknila naprej. Kadar se žrelo zapre, stopi koščica nazaj in zoba se skrijeta v kožnato gubo, ki visi ob njih. Ako hoče modras ugrizniti, široko zazija in vseka z zoboma po stvari, ki jo hoče raniti; zoba pritisneta na strupeno žlezo in strup se vlije skoz zobno votlino v rano. Ker je zob jako krhek, se lahko odlomi; toda precej priraste drugi, in če se tudi ta zdrobi, pride tretji, ki je bil še skrit pod kožo. Kolikor se je doslej opazovalo, se družijo modrasi zgodaj, precej, ko izgine sneg. Tedaj se nahajata skupaj po dva in dva. Pozneje živijo po samem, in če se jih tudi nahaja po več v kakem kraju, ni to družinsko življenje; temveč so skupaj zato, ker jim je tam prostor za lov in življenje sploh ugoden in pripraven. Meseca velikega srpana izležejo mladiče. Stare samice jih imajo deset do štirinajst, mlajše pa samo po pet do šest Jedva je jajce izleženo, že izleze iz njega mladič, ki precej pokaže, da je gadove krvi. Še moker je spak, pa že sika in piha, ako se ga dotakneš. Ko začno novoizleženci laziti okrog, se jamejo precej vaditi v svojem rokodelstvu. Jedva je modras, ko je zagledal svetlobo, kakih 20 do 23 centimetrov dolg, že odpira žrelo in kaže zobe. Kar prvo uro, ko pride na svet, se jame učiti, česar mu bo treba, ako se bo hotel prav po gadovsko preživiti. Crez nekoliko ur sleče tudi obleko, ki jo je prinesel s seboj, in vrže lev s sebe, prav kakor pozneje, ko postane 35 40 45 50 55 60 65 70 12S starejši. Dostikrat se precej oblevi, še preden je uro star. Starši se ne brigajo za svojo družino prav nič, pa tudi brat za brata ne; nobeden se ne zmeni za drugega, vsak gre svojo pot. Strup in ostre zobe so dobili mladiči po starših in vse gadje lastnosti; 75 s temi gredo že prvo uro po svetu, kamor vsak hoče. / II. Bilo je spomladi neko nedeljo zvečer, ko sem prvikrat slišal, da modras male živali zgrabi in požre. Tačas sem bil še otrok. Neki kmet je šel na rovte gledat, da bi ne bil tu ali tam plot podrt in bi mu živina ne uhajala v travo. Prinesel je 5 zvečer kratko palico s seboj in skrivnostno pravil svojemu pri¬ jatelju, da je s to palico umiril boj med modrasom in ptičem. Čul sem ravno tedaj, da ima palica, s katero se je udušil boj med kako živaljo in modrasom, posebno moč, to namreč, da človek s tako palico vsak pretep in vsak boj lahko zaduši. 10 Pozneje nisem imel več prilike, slišati to vražo. Ljudje se ne¬ kako sramujejo, ali pa tudi zato nočejo teh skrivnosti pripo¬ vedovati, da njim samim in njih sorodnikom ali boljšim pri¬ jateljem ostanejo. Čudno je,. da me ni nobeden mojih kačarjev ali sploh 15 ljudi, ki sicer radi kaj zvedo, vprašal, kaj modras žre. Morebiti zavoljo tega ne, ker jim je to znano. Dostikrat pa sem slišal praviti, da pride modras ponoči v hlev in sesa krave ali koze. To pripovedujejo ljudje posebno zaradi tega, ker se res včasi primeri, da je živina, kadar je v planini ali na rovtah, črez noč 20 v vime pičena. Tudi pravijo, da se modras kravi ali kozi ovije po nogi, jo sesa in da le piči, če ga pritisneš. Toda modras je ropna žival in tudi nima tako ustvarjenih ust, da bi smeli trditi, da hodi živino sesat, ker se strupna zoba, ako odpre žrelo, postavita pokonci in sta pripravljena raniti. Zanesljivi 25 opazovalci poročajo, da žre miši, ptiče in druge male živalce. Miši so mu menda najljubše, a male ptice mu tudi dobro tek¬ nejo. Kakor kače sploh, požre modras žival celo, ne raztrga, ne razgrize je poprej. Pa kako tudi? Saj nima priprave za to. To, kar požre, prej oslini, ker ima žrelo tako, da je popolnoma 30 prevlečeno s slinami. Razen gorkokrvnih živali se loti tudi guščerice in jo pogoltne. Ko ptica v grmu veselo prepeva, ne vede, da ji preti smrtna nevarnost, se iztegne strupena kača 129 po njej in ostri zob zadene pevca, ki se zvrne in pogine. Žalostno začivka, ko mu je segel sovražnik po nedolžnem življenju, in ni ga več glasu. Modrasov strup je manjšim živalim smrt. Miši, male ptice, guščerice poginejo v štirih do šestih minutah; večje živali, kakor podgane, že ne tako naglo, vendar tudi njim ni več rešitve. Koza ali ovca, pa tudi krava boleha dolgo Časa, vendar krava laže preboli od prvih dveh. Ako je pičil kako majhno živalco, otrpne in postane precej trda. Rjavi kači, belouški in drugim našim nestrupenim kačam strup ne škoduje. Tudi krastačam ali krotam ni škodljiv; ako je krota pičena, boleha sicer nekoliko dni, se posti, toda kmalu začne zopet jesti in je popolnoma zdrava. Da strup ježu ni škodljiv in nevaren, pa je itak znano. V družbi z drugimi kačami je modras mirna žival in se sploh dosti ne briga za svojo okolico, samo da ima mir. Toda miši in male ptice so vselej v smrtni nevarnosti v njegovi družbi, čeprav ga ne dražijo. Sicer je pa modras podnevi prava lenoba, toda mišim in pticam pevkam ne more prizanašati. Poseben sovražnik je tudi psu. Ako ga občuti, se pripravi na boj, čaka, da mu pride pes blizu, in useka po njem, ako je prilično. Pa tudi pes ga sovraži kakor največjega nasprotnika. Sicer ne vem, ali so v tem oziru vsi psi enaki; menda ne. Toda tiste male gosposke živalce, ki jih imajo nekateri pasji prijatelji in prijateljice po mestih v boljšem stanju in lepši postrežbi, kakor vidiš dostikrat bolnega reveža opravljenega — tiste gosposke živalce bi se najbrž ne spustile z modrasom v boj. Ovčarski pes pa mu ne prizanese rad, ako ga naleti. ' III. V živalstvu imamo nekatere živali, ki so prav koristne zaradi tega, ker strežejo strupenim kačam po življenju. Omenim tu dehorja. Tega smrduha zelo preganjamo, ker se rad loti kuretine in jajec. A pozabiti bi ne smeli, da tudi marsikaj do¬ brega stori, ker dosti strupenih kač poje. Pozimi, ko so modrasi in gadje v trdem spanju z gnezdih, da skoro kakor otrpli leže, pride dehor in jih pohrusta od prvega do zadnjega. Jazbec, kuna (ta posebno pozimi), podlasica, ki se, čeravno tako majhna živalca, vendar loti strupene kače in jo dostikrat premaga, včasi pa tudi sama v boju z njo življenje izgubi, in pa jež so pogla¬ vitni kačji sovražniki med sesavci. Wester, Čitanka II. 9 35 40 45 50 55 5 10 130 Največji junak proti strupenim kačam je gotovo jež. Njemu strup ne škoduje. Nemški naravoslovec Otmar Lenz pripoveduje,, da je imel ježa ujetega, mu dajal različne hrane in ga poskusil 15 na gada. Brez vsega strahu je vohal strupeno kačo, ki že dalje- časa ni pičila, od repa do glave in celo v žrelo. Gad je pihal in udarjal po ježevem rilčku z ostrima zoboma; toda jež se ni zmenil za to, le z jezičkom se je obliznil. A tudi v jezik mu je gad zasadil zoba, pa kaj, ježu se strup ni poznal. Gad se je ranil 20 v žrelu ob ježeve bodice, da mu je tekla kri, vendar ježu ni mogel storiti nič hudega. Ni trpelo dolgo, kar zgrabi jež gada za glavo, zdrobi mu jo in pohrusta s strupom in s strupenimi zobmi vred brez vse škode. Čeravno je pojedel več gadov s strupom, kostmi in kožo vred, vendar se je dobro počutil pri: 25 tej hrani. Še oteklo mu ni, kamor ga je pičil gad. Ako kdo ježa in njegove dobre lastnosti pozna, gotovo ga ne bo preganjal, žalostno bi pa bilo, ko bi ga. Prositi pa moramo, naj se tudi ne pozabi, kar kune, dehorji, podlasice in jazbeci človeku koristijo in dobrega storijo, ko mu pomagajo- 30 pokončevati nevarno kačjo zalego. Zatorej jih ne preganjajmo? Tudi med pticami nam je treba nekatere imenovati, in sicer sokole, vrane, sove in šoje. A tudi nekateri psi se uspešno vojskujejo s kačami. Da človek strupeni kači, ako naleti nanjo in se je preveč 35 ne ustraši, ne prizanese, je naravno in vsakemu znano. Opomniti je vendar, da je treba previdnosti. Nekateri kačarji se modrasa ali gada tudi kar z golo roko lotijo. Sam poznam moža, ki pravi, da modraša kar hitro za vratom zgrabi in ga trdno drži ter ga tako lahko premaga. Vendar bi tega ne svetoval nikomur 40 in tudi njemu sem pravil, naj se nikar tako ne loti ne modrasa ne gada. Še tedaj, če grdobi glavo od života odsekaš, se je bati, da te piči, ako bi prišel s prstom ali z roko preblizu nje. Drobna leskova ali kaka druga šiba zadostuje, da gada ubiješ, ako ga udariš po hrbtu z njo, čeprav ima sicer trdno življenje. 45 Pri lovu je treba škorenj, ki segajo vsaj do kolena. V črevljih ni varno hoditi po prostorih, kjer se grejejo gadje, ker se more ta žival toliko vzpeti pokonci, da seže više, kakor črevelj visok. Matej Tonejec-Samostai. 73. Brodnik. 1. Med skalami Sava šumi, valove mogočne vali, v naročaj jih Dunavu tira. Čoln ziblje ob bregu se tam, a ribič mi v njem sedi sam, na veslo se truden opira. 2. »Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan, pa hitro na drugo tam stran črez šumno prepelji nas Savo! Čuj, turško rumeno zlato « plačilo bogato ti bo. Če nočeš — ti vzamemo glavo. 3. Molčita že polje in log, tam onkraj krščanski ostrog v neskrbnem že spanju počiva. Zaviti v plašč temne noči, ogledat poslani smo mi, kod zdaj naš sovražnik se skriva.« 4. »»Ne maram za vaše zlato. Čemu mi pač ribiču bo? Zastonj vas črez reko prepeljem. Res, sivo že glavo imam, a vam je nocoj še ne dam. Rad vašim ustrezam poveljem.«« 5. Že čolnič od brega leti in nese oglednike tri. Veslaje pa ribič ozira srepo se v vrtenje voda, ki rado se s čolni igra in slastno na dno jih požira. 6. »Pač hrabro srce ti imaš, izvrsten prevoznik si naš, ni takega blizu okoli. A nas tam pohvali glavar, prekrasen pač čaka nas dar, krasnejši nas ni še nikoli.« 132 7. »»Na mestu!«« de ribič krepko, a veslo zažene v vodo: »»Tu vaše in moje plačilo!«« »Bes, djaur!« še krik iz valov, iz mokrih je Save grobov — potem pa vse tiho je bilo. Anton Aškerc. 74. Iz življenja naših pradedov. Značaj narodov je odvisen od zemlje, na kateri živi, in od dela, s katerim se peča. Slovenci so bili kakor drugi Slovani že od nekdaj poljedelci. Poljedelec pa ne zapušča lahko svo¬ jega zemljišča, da bi šel osvajat tujo zemljo, plenit in ropat, 5 temveč se trdno drži lastne grude. S tem se strinjajo nastarejša poročila, ki opisujejo Slovene kot delavno, miroljubno ljudstvo. Vendar je sila časa potisnila tudi Slovencem meč v roko in niso kar nič zaostajali za svojimi bojevitimi zavezniki Obri. Iz vsega, kar nam poročajo zgodovinski viri o mnogih vojnih pohodih 10 Slovenov v šestem in sedmem stoletju, moramo sklepati, da sta naše pradede tedaj živila v prvi vrsti vojna in plen, ne pa mirno kmetiško delo. A to je bila prehodna doba, ki je minila, ko se je ljudstvo stalno naselilo v svoji novi domovini in so se povrnili mirnejši časi. 15 Kmetovanje starih Slovencev je bilo zelo preprosto. Na položnih, prisojnih krajih so iztrebili gozd s sekiro ali pa s požiganjem in tamkaj postavili svoje selišče. Za oranje jim je namesto železnega pluga služilo »drevo«, to je močna lesena kljuka ali kolenčasta drevesna veja, s katero so zrahljali zemljo. 20 Hiše so bile vse lesene. Zidana poslopja staviti so učili Slovence šele tujci. Poleg obdelanega polja je dajala živinoreja glavni vir dohodkov. Po goratih krajih, n. pr. na Tolminskem, je bilo skoro izključno le pastirstvo in planinarstvo udomačeno. In tolminski pastirji so gonili svoje črede pozimi globoko doli v 25 Furlansko nižavo. Stara kakor slovenski narod sam je tudi slovenska č e b e 1 o r e j a. Slovenci so jo poznali gotovo že v svoji prvotni domovini na južnem Ruskem, kjer so bili obsežni lipovi gozdi zanjo zelo pripravni. Tudi v novih alpskih pokrajinah so f se 30 pričeli marljivo pečati s čebelarstvom. Ker so imeli zemlje toliko, kolikor so je mogli iztrebiti, zato so posekali na prisojnih 133 krajih cele gorske obronke in pustili, da so se prerasli z vres jem. Tu so imele čebele bujno pašo. Pri marsikateri slovenski kmetiji je bil pridelek na medu in vosku veliko več vreden kakor pa na žitu ali mladih živalih. Tudi obrt Slovencem ni bila neznana. Platno za potrebno obleko se je izdelovalo doma; tudi lončarstvo je bilo zelo raz¬ širjeno. Polagoma se je obrt razvila tako, da so vsi prebivalci istega kraja izdelovali blago ene vrste, kakršno so se bili naučili od svojih pradedov, in ga potem zamenjavali med seboj. Tako so bili v enem kraju sami kolarji, rešetarji, lončarji, kožarji ali tkalci. Frankovski in beneški trgovci so prinesli razne tuje iz¬ delke v deželo, okraske iz zlata in srebra ali druge kovine, steklene kupice, umetno kovano orožje, in so jih zamenjevali za platno, kože in volno. Na rudarstvo spominjajo nekatera stara krajevna imena: n. pr. Železno, Rudnik. Družabno življenje starih Slovencev je bilo osnovano na zadrugi. Zadruga je bila družba sorodnikov, ki so skupaj bivali v eni hiši in skupno obdelovali nedeljivo posestvo. Ako je namreč zakonski par imel odrasle otroke, si ti niso ustvarili svojega lastnega gospodarstva, ampak so tudi po ženitvi ali možitvi s svojimi starši skupaj živeli in gospodarili. V zadrugi so bile torej združene poleg dedov tudi družine bratov, sester, vnukov in pravnukov. Nihče izmed njih ni imel osebne lastnine, ampak vsa zemljišča in poslopja, živina in vse hišno in gospo¬ darsko orodje je bila skupna last vseh zadružnikov. Kar je posameznik pridobil, je prišlo v korist celi zadrugi, enako pa je morala tudi vso škodo trpeti. Kadar je bila hiša pretesna, so postavili poleg nje drugo, tretjo in mnogokrat se je zadruga tako pomnožila, da je nastala cela vas, kjer je sto do tri sto -orodovincev bivalo skupaj. Vsaka zadruga je imela svojega poglavarja, ki so ga nazivali: starešina, gospodar ali (pri Hrvatih) domačin. ■ V začetku je bil najstarejši mož (ded) za starešino, pozneje so ga polnoletni člani zadruge volili izmed sebe, in sicer tistega, ki se jim je zdel najmodrejši in najizkuše¬ nejši. Po nekod, n. pr. pri beneških Slovencih, pa je navadno starešina sam pred svojo smrtjo priporočil tistega, ki ga je sma¬ tral vrednega, da mu je naslednik. Starešina je vodil vse hišne in gospodarske zadeve zadruge. Razdeljeval je delo, sprejemal do¬ hodke, skrbel za vse potrebe posameznih članov in razsojeval prepire med njimi. Dokler so bili Slovenci še pogani, je bil 35 40 45 50 55 60 65 70 I 134 starešina tudi duhovnik zadruge, ki je imel skrbeti za običajne daritve. Vsi zadrugarji so morali biti starešinam pokorni in jih spoštovati. Umrlim so vedno ohranili blag spomin, jih celo 75 pboževali in častili kakor hišne varuhe. Po prvem poglavarju so se imenovali tudi vsi člani zadruge. Ako mu je bilo ime Marko, so se zvali njegovi zadružniki Markoviči, če je bil Rado, so se zvali Radovljani, če Pribina, Pribinci. Zadružno življenje je donašalo mnogotere koristi. Vplivalo 80 je ne le na družinsko življenje, temveč tudi na narodno gospo¬ darstvo in ves družabni red. Zadruge so preprečile razkosavanje posestev in pospeševale umno obdelovanje zemlje. Rodbinska vez, ki je družila bližnje in daljne sorodnike, je bila močna opora proti uboštvu. Vsaka zadruga je morala sama skrbeti za 85 svoje onemogle in bolne člane. Dedščine niso poznali, ker je vse premoženje za vse čase ostalo nedeljivo, in smrt posameznika v razmerah zadruge ni nič izpremenila. Sledovi nekdanjih zadrug so se še marsikje ohranili do današnjega dne. Pri beneških Slovencih žive včasih tri do štiri 90 družine v eni hiši. Tisti sin, ki ga je umirajoči oče blagoslovil, pa vodi celp gospodarstvo. Drugi morajo delati in gospodarja ubogati. V Beli Krajini imena mnogih vasi izpričujejo, da so bile nekdaj tam zadruge, n. pr. Adlešiči, Pribinci. Semtertja se nahaja tudi še skupno premoženje, katero opravlja eden v imenu 95 vseh bratov. Iz zadrug so nastale vse druge politične skupine naših pra¬ dedov. Zvezo več zadrug v okrožju so nazivali župo. Njej je načeloval župan, ki je imel zdaj večje, zdaj manjše okrožje pod seboj. Središče župe je bil grad (gradišče), s plotom, rovi in 100 okopi utrjen prostor na strmih brdih, sredi vode ali močvirja, kamor so shranjevali dragocenosti in se o vojnem času zatekali žene in otroci, ki se niso mogli sami braniti proti sovražnikom. Vojvoda ali knez je bil narodu izprva poveljnik pri skupnih bojnih podjetjih in oblast, ki jo je imel, je bila le začasna. 105 Pa tudi potem, ko so knezi stalno vladali v deželi, so prejeli svojo oblast vsled proste volitve, prav tako kakor je moški član zadruge postal njen gospodar, ker je bil za to službo izvoljen. Umeščenje novega kneza na knežji stol se je vršilo s po¬ sebno slovesnostjo. Ohranil se nam je obred, s katerim so se 110 umeščavali v prednjem veku nemški koroški vojvode. Ni dvoma, da izvira ta obred, če odštejemo male poznejše izpremembe, še 135 iz dobe slovenske samostojnosti, ko si je ljudstvo samo izbiralo in postavljajo svoje vladarje. Hkrati se v njem prav jasno izraža razmere, kakršno je vladalo med knezom in ljudstvom pri starih Slovencih. Zgodopisci nam ta obred tako-le opisujejo: Proti severu od Celovca se razprostira ozka ravnina, Gosposvetsko polje. Na zahodni strani te ravnine, ob znožju Šenturške gore, pa stoji vas Krnski grad, kjer se še poznajo sledovi starodavnega gradu koroških vojvod. V bližini tega gradu je cerkev sv. Petra. Za njo je stal nekdaj napol v zemlji zgornji del rimskega stebra, ki so ga imenovali knežji stolec ali knežji kamen. Tisti dan, ko je imel vojvoda biti umeščen, je sedel na ta kamen svoboden kmet. Njega pa so obdajale neštete množice ljudstva, pričakujoč novega vojvoda. Ta se je približal s sijajnim spremstvom, slavnostno napravljen, a preden je prišel h knežjemu kamnu, je moral odložiti pražnjo obleko in nadeti kmetiško nošo: suknjo, hlače in plašč iz sivega suknja, trde kmetiške črevlje in siv klobuk. V levo roko je vzel palico, z desno pa je vodil na vrvci dvoje živali, lisastega vola in lisasto kobilo, ki se še nista rabila za vprego. Tako opravljen se je bližal kamnu. Ko je kmet zagledal bližajočega se vojvoda, je zaklical v slovenskem jeziku: »Kdo je tisti, ki se tamkaj približuje?« Ljudstvo mu odgovori: »Deželni knez je.« Dalje vpraša kmet: »Ali je pravičen sodnik? Ali mu je mar blagor domovine? Je li svobodnega stanu? Je li častilec in varuh prave vere?« »Je in bode vedno!< mu odgovori ljudstvo. Zopet povzame kmet: »Pa s kakšno pravico me more pregnati s tega sedeža?« Ljudstvo odgovori: »Odkupil ti ga bode s šestdesetimi vinarji, z lisastima živalima in z obleko, ki jo ima, in tvojo hišo bode oprostil vseh davkov.« Nato je kmet kneza lahko udaril na lice, vzel vola in kobilo in se umaknil s kamna. Knez je sedel nanj, mahnil z mečem proti vsem štirim stranem sveta in je obljubil, da hoče biti ljudstvu pravičen sodnik. Potem je še izpil iz kmečkega klobuka požirek vode v znamenje treznosti in zadovoljnosti s tem, kar mu daje domača zemlja. Pozneje, ko so bili Slovenci že kristjani, je šel knez z vsem spremstvom vred črez polje v gosposvetsko cerkev k slovesni sv. maši. Šele po tej cerkveni slovesnosti je knez slekel kme¬ tiško obleko, se opravil po knežje in sedel k obedu. Popoldne pa je šel na polje, kjer stoji, še dandanes iz kamenitih nagrobnih plošč sestavljen »vojvodski prestol« z dvema sedežema. Na enega 115 120 125 130 135 140 145 150 / 'I 136 je sedel knez, sprejel poklon gospode in naroda, delil milosti* potrjeval stare pravice in svoboščine, poslušal prošnje in pri¬ tožbe in razsojeval prepire. Med vso slovesnostjo sta smela dva 155 kmeta, Patovšcan in Gradekar, travo kositi, žeti, celo požigati in pokončavati, koder se jima je ljubilo. Na ta način se je hotelo narodu pokazati, kako bi se mu godilo, ako bi ne imel vladarja-, ki mu varuje svobodo, življenje in imetje. Iz tega obreda povzamemo sledeče: Knez je bil pri Slo- 160 vencih le prvi med starešinami in je prejel svojo oblast iz rok preprostega ljudstva, čigar zastopnik je bil kmet na knežjem kamnu. Kmečka noša, živali, požirek vode iz klobuka ga spo¬ minja, da je iz ljudstva izšel in ga tudi knežje dostojanstvo od njega ne loči. Drugi deli obreda predstavljajo njegovo oblast: 165 knez je voditelj v vojski in branitelj domovine, najvišji sodnik in zaščitnik pravice, najvišji duhovnik, pozneje v krščanski dobi varuh prave vere. Slovenski jezik, ki se je rabil pri obredu, izpričuje, da izvira še iz tiste dobe, ko je edini Slovenec gospo¬ doval V Korotanu. Josip Gruden. 75. Junak in zmaj. 1. Tam daleč za tremi vodami, za tretjo zeleno goro klic ljudstvo prestrašeno vzdrami: >Vstanite, dospelo je zlo! Naselil se zmaj je med nami, potoki krvavi teko.« In narod vzdihuje in joče: Pomagaj nebeški nam oče!« 2. In žalost je težka dospela in hrib je odela in plan in solnčna je luč zatemnela, odbegnil veseli je dan. Le zarja krvavo gorela in narod je begal plašan: Nikjer ni med nam? junaka! Vse smrt nas, pregrozna smrt čaka.« 3. In žrtve so zmaju volili, da jeza se mu vpokoji, a v srcih so žalostni bili, 137 ko tekla nedolžna je kri; mladenke so v plen mu nosili, mladeniče solznih oči. M, pridi rešitelj nam blagi, Bog vedi k sijajni te zmagi!« 4. Dospel je ... V opravi kovani, veselih in mladih oči prijezdil junak je neznani na belcu v deželo noči. Meč visel mu brušen ob strani, pogum mu je stiskal pesti, a v žilah mu čvrsta moč plala, burno mu je kri zaigrala. 5. Pod goro se k zmaju odpravi, srce se mu dvigne v nebo, a ljudstvo obupnost ostavi in mladi in stari dospo, da vsakdo junaka pozdravi, ko zmaj mu ukloni glavo. Res, Jurij kar z mečem zamahne, da zmaj pod udarcem izdahne. 6. In rože so mlade vzcvetele in radost prešine ves svet in ptičice so zažgolele, odmeva od gor spev razvnet: »Kar duše so naše želele, dal Jurij junak si nam spet; stvari vse te bodo slavile, • zmagalec sovražne ti sile!« Engelbert Gangl. 76. Iz kronike gospoda Urbana. 10. avgusta. — Danes so prihrumeli konjiki v vas. To so prve patrole. Ves hlev so mi zasedli. Junčkom in teličkom smo zagradili pri kozolcu. Konjiki so še drugače ošabni kakor pešci. Vse gre z njimi: seno s svisli, detelja s polja, ječmen iz kozolca. Dolgopeti seržant cvenklja z ostrogami po vasi in 5 kriči z visokim glasom, kot bi se vozili nad vasjo žvižgajoči 138 jastrebi in prežali na kokoši. K meni je prijokala Mlinarica in je vila z rokami. Pobrali so ji skoro vse seno in deteljo. Martinčič je pa zvit. Od same lenobe se mu ni ljubilo kidati 10 hleva. Zato je z gnojem spravil živino pod strop. Postavili so tudi k njemu konje. Ali konji so trkali z glavami v tramove. Jezni so jih odvezali in šli. Martinčič pa pije in se nam smeji. 25. avgusta. — Več dni nisem utegnil nič zapisati. Moj Bog, pri nas je Babilon! Krog Medvod je vse belo šatorov. Generala 15 Belottija čete korakajo od Ljubljane gori. Kot mravlje gomaze vsepovsodi. Vse dere v Medvode in zija, posebno ženske, na¬ mesto da bi mlatile. Vendar po pravici zapisano: vse niso take. Mnogo jih joka in moli. Včeraj sem bil v Medvodah. Sedaj vem, kaj je vojska. Narobe so postavili božjo besedo: »Stori 20 dobro, varuj se hudega!« in so sklenili: »Delajmo hudo in varujmo se dobrega!« Videl sem jih, da so poleg poti hodili po travi in jezdili skozi proso. Staremu Tosniku je šlo na jok, ko je gledal. Polegli so po vrtu v najlepšo travo. Ko so ugle¬ dali napol zrelo jablano, je splezal nekdo nanjo. Pa ni potresel. 25 S sabljo je sekal in klatil, da so pojedli za tri leta ves sad. Nato so se pripravili kuhat večerjo. Nekaj jih je planilo v skla- dalnico drv, drugim se ni ljubilo do hiš. Stopili so k ograji, vsak je zagrabil svoj kol in svojo planko, parkrat je zahreščalo in plotu ni bilo več. Starega Tosnika sem tolažil. Pa sem ga 30 slabo znal, ko me je tako srce bolelo. Domov grede sem videl pod Presko prihod vozatajev. Velike, težke mrhe imajo, po šest v enem vozu. Ne posestniki — ti se od bolečine nismo mogli — ampak zemlja je zajokala pod kopiti in kolesi. De¬ telja, oves, ajda, otava — vse je izginilo in pokazale so se 35 črne lise. Kako bomo živeli? In še vedno vleče burja, ni je meglice, ki bi nam obetala dežja. Torej vojska in huda letina! 26. avgusta. — Uklenjena žena! Miholka je sama v bajti in z njo mož, dve leti hrom na postelji. Dva majhna otročiča ima in dve kravi. Pred hišo vodnjak. Pred vodnjakom šatorijo 40 vojaki. Zajemajo in zajemajo vodo prvi dan in polivajo. Miholka gleda in jo skrbi. Ko je zvečer zajela sama, je vedrce že podrsnilo po tleh. »Ob vodo bom v tej suši!« je vzdihovala Drugi dan zajemajo vojaki dalje. Miholka prosi in kaže na stu¬ denec dve sto korakov pod klancem. Vojaki se ji reže. Voda 45 je že vsa kalna. Kravi nista hoteli več piti. Ponoči bi jima šla iskat, pa si ne upa skozi šatore. Tretji dan začno vojaki / 139 vnovič. Miholka se ujezi, z rokami zamahuje, kaže na bolnika v hiši, na otročiča, na hlev. Vojaki dvigajo vodo dalje. Ponoči obesi Miholka žabico na vrata od vodnjaka in ga zaklene. Zjutraj pridejo vojaki. Bunkate, bunkate! Žabica odleti. Miholka priteče iz hiše in kriči: »Sram vas bodi! Fej te bodi! Roparji! Sama sem, vas je ko listja in trave. Ves dan ležite, jaz delam kot živina. V perišču bi si nanosili vode od studenca!« Na njen krik se prikaže iz šatora eden teh višjih. Gleda, gleda, pa naglo da povelje. Vojaki jo zgrabijo, povežejo in odženo. Ali ni to zatiranje ubožcev — in če ne vpije to do neba za maščevanje? Župan je rešil siroto. 8. septembra. — Šele sedaj smo za gotovo zvedeli, da so pred petimi dnevi vzeli Kranj Francozi. Zato je tako pokalo. Danes zvečer so že druge novice. Od Kamnika se je čulo ves dan grmenje topov. Naši ljudje so drli kot nori proti Smled¬ niku vojno gledat. Prečudni podivjani svet! Morijo hodijo gledat tri ure daleč, priti Boga molit jim je pol ure preveč. Jutri zvem vse ... 9. septembra. — Novic preveč! Nocoj je zaropotal boben opolnoči. Vojaki so izginili, kot bi jih vzela slana. Bog jih odnesi! Ali sami so tudi odnesli, kar se je dalo. Pri Jermenčku je izginil prašiček, pri Kobilarju dve jagnjeti, kokoši pri vsaki hiši nekaj, pri Kumerdaju rjuhe s postelje itd. To je bilo za slovo. Sam general Belotti je bil ubit pri Boštjanovem ko¬ zolcu ... 10. septembra. — Snoči sem moral k Jeperici z obhajilom. — Kaj sem vse videl in zvedel! Za Savo doli po obeh plateh gre vse polno vojakov. Večina vozataji, ki peljejo za vojsko pratež in krogle. Pa tudi konjikov je dosti in pešcev. Ljudje pravijo, da so izpod Prajza, ki da je poslal našim pomoč. Kakor povodenj so preplavili vse vasi za Savo. Jeperica mi je trdila., da so sila grobi ljudje. Vse jemljejo in nič ne plačajo. Kot kobilice da so. Kamor sedejo, ostane za njimi samo pusto stmišče... Trda noč je že bila, ko sem se vračal. Vsepovsod so goreli veliki ognji. Kurili so tik hiš in streh, da je moral sam sveti Florijan stati vso noč na preži z golido, sicer bi bilo vse pogorelo. Tu sem slišal, kako se sesedajo skladalnice drv, tam so hreščali koli pri plotovih,, drugod so vekale ženske in pulile vojakom butaro iz rok, ko niso .imele več toliko, da bi drugi 50 55 60 65 70 75 80 85 140 dan podkurile. Po ajdah so se pasli konji. Pri vseh svinjakih sem videl čudne sence. Strah se me je loteval. Srečaval sem vojake, ki so gledali mrko izpod čela, vsi polni napuha. Pri 90 enem svinjaku — prav tik poti — se vendar ustavim. Po¬ zdravim senco in voščim dober večer. Stari Matjaž je bil. »Kaj pa delate, oče?« Stražimo, stražimo. Pujske^.gospod, pujske!« Mož je postavil sekiro z rame na tla. V tem je že prišlo 95 par drugih senc izza vogalov, ko so slišale moj glas. Vse so bile oborožene z vilami, cepini, koli. »Bog se vas usmili, kot tolovaji ste. Groza me je. Čemu to?« »Vse gre z njimi, vse, vse: koštrun, koza, tele, prašeč, kokoš, žito, srajce, platno... Moramo stražiti, sicer bomo 100 ob vse.« Kar stopi k nam kajžar Janez Katrink. »Dober večer, gospod Urban! Ali jih vidite? Ha-ha-ha! Jaz pa nič ne stražim.« »No, nimaš kaj!« ga je zavrnil Matjaž. 105 Imam, lepega pujska imam. Kar trese se, kot bi bil iz masla. Pa sem drugače ukrenil. Sem rekel Maruški: Veš kaj, ženska, ti ga ne boš stražila, ki si za nič, jaz tudi ne, ko sem take,vere, da je noč za počitek. Pa sem sklenil: Zvečer pujska v hišo — in konec je skrbi. Zdaj pa gre po Marijah Maruška 110 ponj: »Puj-puj-puj!« in pujsek prištorklja v hišo — leže pod mizo — ženska na peč, jaz pa na klop. Ali ni modro tako, gospod Urban?« »E, Janez, ti si zvit huncvet! Prav imaš!« sem mu rekel in šel —- 115 Tako preneha kronika gospoda Urbana. Fran S. Finžgar. 77. Lastovkam. Lastovke, o Bog vas sprimi, ko po dolgi, ostri zimi priletele ste nazaj • v mirni naš planinski raj. 5 Ve pomladi ste znanilke, dobre sreče ste nosilke: kjer svoj dom postavite, blagor tja pripravite. Gostoljuben strop je moj; gnezda svoja nanj primite, 10 tu valite, tu gojite srečenosni zarod svoj! Skrbno jaz vam branil bom nežni rod in mali dom; tu nikdo se vas ne takne 15 , in mladičev vam nikdo z roko kruto ne izmakne, čuval jaz jih bom zvesto. Simon Gregorčič. 141 78. Gostovanje pri najvišjem bitju. Nekdaj je najvišje bitje sklenilo, da napravi veliko gosto¬ vanje v svojih sinjih dvoranah. Vse čednosti so bile povabljene na to gostovanje. Čednosti same! Moški niso bili povabljeni, samo gospe. Zbralo se jih je prav mnogo, velikih in majhnih. Majhne čednosti so bile bolj prijazne in ljubeznive ko velike; vse pa so se kazale zadovoljne. Dvorljivo so se zabavale med seboj, kakor se spodobi bližnjim sorodnicam in znankam. Najvišje bitje pa je zapazilo dvoje prekrasnih dam, ki nista bili, kakor se je videlo, znani druga drugi. Gospodar prime eno od teh gospa za roko in jo pelje k drugi. »Dobrotljivost!« pra*d in pokaže na prvo. »Hvaležnost!« pristavi in pokaže na drugo. Obe čednosti sta se neizrečeno začudili; zakaj, kar svet stoji — in tega je že dolgo — sta se srečali prvič. Po Ivanu S. Turgenjevu — Aleks. Hudovernik. 79. Pravda o rakovih nogah. Napotili ,smo se k učenjaku prirodopiscu ter ga naprosili, naj nam razloži, koliko nog ima rak. Na naše vprašanje mož nekoliko pomisli, potem nas po¬ meri od nog do glave, kakor bi premišljal, kako naj bi pri¬ krojil svoj odgovor, da bi nam bil kolikor mogoče jasen in umeven. Mi smo ta pogled razumeli in se zbali, da bi nas ne odpravil s kakim površnim odgovorom. Zato se drznemo opomniti, da pričakujemo korenitega odgovora, češ, da bi se le s takšnim mogli zadovoljiti. Mož se na to opomnjo malo nasmehne in začne razlagati: »Rak ima šestnajst parov nog in...« »»Kaj ste rekli? Šestnajst parov! Menda se vam je zareklo, bržčas ste hoteli reči: šestnajst nog.«« »Kakor sem rekel; rak ima dva in trideset nog. Te noge pa so precej raznolike, kar se dostaja njih velikosti in njih vnanje podobe. Služijo namreč raznim namenom, a vsaka je priličena svojemu namenu in mu ustreza popolnoma. »Da vam bode to jasno, je treba malo dalje posegniti ter si ustroj rakovega telesa nekoliko natančneje ogledati. 5 10 15 5 10 15 142 20 >V nepreglednih vrstah nižjega živalstva zbujajo našo po¬ zornost posebno tiste živalce, ki jih imenujemo č 1 e n a r j e. To ime smo jim nadeli vsled tega, ker je na njih vse členko- vito. Telo jim je namreč zloženo iz več ali manj členov, ki so kakor obročki drug do drugega nanizani. Ti obročki so med 25 seboj staknjeni in sklenjeni ter so več ali manj trdi in skorjasti,, a vsi nežnejši organi so zaprti v notranjo telesno duplino. Ime členarji jim pristoji tudi zato, ker so njihova gibala členasta. Pomislite na rogača ali kleščarja, na ščipavca, na stonogo!, »Pri stonogi so si vsi členi jako podobni. Prvi je glava, 30' vsi ostali sestavljajo truplo, na katerem pa ni moči nič dalje razločati. Ne more se reči: Tukaj se konča oprsje in tukaj se pričenja trebuh. Enakost in enoličnost pa znači zmeraj nepopol¬ nost in nedovršenost, kakor je z druge strani raznoličnost znak večje dovršenosti in večje zmožnosti. Človek n. pr. ima na roki 35 pet prstov, a niti dva si nista povsem enaka; zato pa je roka najspretnejši in najsposobnejši ud, ki si ga moremo misliti. »Ščipavec, tudi škorpijon mu pravimo, stoji glede teles¬ nega razvitka nekoliko više od stonoge. Že na prvi pogled opazimo v členih neko razliko. Glava sicer ni prosta, temveč 40 je zrasla z oprsjem, na katerem se gibljejo štirje pari enakih nog. Oprsja se drži še precej dolg zadek, ki je tudi prav raz¬ ločno členkovit, samo da si ti zadkovi členi niso podobni. Prva polovica je namreč široka kakor oprsje, druga pa je mnogo ožja in nosi na zadnjem členu znano otrovno želo. Ta ožja 45 polovica je v očeh neukega sveta ščipavčev rep, toda to ime ni upravičeno, ker se ščipavčev zadek ne sme primerjati repu višjih živali. »Poglejmo še hitro rogača! Glava je prosta in gibka, takisto tudi oprsja prvi člen, ki nosi zgoraj širok in trd ovratnik. 50 Drugi in tretji oprsni člen sta zrasla, na zadku pa lahko štejemo devet obročkov. Izmed oprsnih členov nosi vsak na spodnji strani en par nog, torej ima rogač šest nog in razen tega na zgornji plati tudi krila, s katerimi se dviga v zrak. Ta krila stavijo rogača in sploh vse žuželke visoko nad ostale členarje,. 55 katerim je sojeno laziti in kobacati po prahu in blatu. »Pa vrnimo se zopet k našemu junaku! Tudi rak spada v členarsko krdelo. Da je pravi členar, mu je videti jasno na zadku, ki je očividno zložen iz sedem obročkov. Na oprsju to res ni tako očitno, kajti ne samo da glava ni prosta, temveč je 143 docela zrasla z oprsjem; tudi oprsni členi so med seboj tako staknjeni, rekel bi zliti, da ni moči ničesar razločiti. Ves ta prednji del rakovega telesa — recimo mu glavoprsje — pokriva trda lupina, ki sega kakor nekak oklop ob straneh do nog in je spredaj zašiljen v oster trn. Temu oklopu pravimo na¬ vadno koš in zategadelj imenujemo rake in vse njihove sorod¬ nike košarje. Kakor ščipavčev velja tudi rakov zadek navadno za rep, kar pa je napačno in neosnovano... Torej, kakpr sem rekel, glava in prsni obročki so na raku zliti v enotno celoto. Ali vendar nismo daleč od resnice, ako trdimo, da je rakovo glavoprsje, ta dozdevna celota, zloženo iz štirinajst obročkov. To sklepamo iz tega, ker na njem štejemo štirinajst parov udov. Ti udje so si prav malo podobni. Ustrojeni so vsak za svoje opravilo: Kakršna služba, takšna suknja. Prvi in drugi par sta prestvarjena v tipalnice, tretji par je prestrojen v oči.« »»Oči! Tedaj pri vas mečete oči in noge v en koš?«« »Temu se ne bodete toliko čudili, ako si to oko malo bliže ogledate. Da je zloženo iz velike množine predrobnih očesec, to ni nič posebnega; tudi žuželke imajo take oči. Ali nenavadno je to, da je rakovo oko nasajeno na gibkem držalu, ki se lahko obrača sedaj sem, sedaj tja, kadar pa miruje, se stisne v žle- bičasto jamico.« »»Zato raku strče oči tako čudno iz glave, da bi mu jih, kakor pravimo, lahko s palico odbili.«« »Četrti par je preobražen v čeljusti. To so krepka in na¬ zobčana grizala ter so s strani oborožena s tročlenastim tipalom. Ostalih deset parov moremo uvrstiti med noge, četudi v hojo in sploh za gibanje služi samo zadnjih pet. Prvih pet parov je namreč primaknjenih k ustom. Te noge imajo nalogo posezati po hrani, jo prevračati in pretipavati ter jo podajati čeljustim. V ta namen je tudi vsaki pridano neko pipalo. Prva dva para tik ust sta čeljustim še močno podobna in v mnogih knjigah jih označujejo kot prve in druge spodnje čeljusti... Tretji in četrti par stoji glede vnanje oblike nekako v sredi med če¬ ljustmi in nogami, peti par pa je že ves nogi podoben. Vsi ti udje, katerih smo našteli pet parov, strežejo ustom, zato jim po vsej pravici pravimo ustne ali čeljustne nožiče. »Sedaj so na vrsti prave noge. Te so tako velike in očitne, da nam vsak otrok, četudi še do deset šteti ne zna, hitro pove, da jih je toliko, kolikor ima on prstov na obeh rokah. Prvi 60 65 70 75 80 85 90 95 144 800 par je jako velik in širok ter je preobražen v krepke klešče. Vsak, kdor je kedaj s svojo roko rake lovil, je gotovo izkusil moč rakovih klešč, ki jih tudi škarje ali ščipalke imenujemo. Tudi rakoljubom so dobro znane zaradi lepega kosa mesa, ki ga izluščijo iz njih. Ostale noge so drobne in precej enake. 105 Drugi in tretji par se končujeta tudi v majhne kleščice, četrti in peti par pa sta brez njih.« »»No, smo vendar enkrat pri kraju z nogami! Ali ne za merite, teh je tudi po vašem samo deset parov, a ne šestnajst, kakor ste sami sprva rekli, da jih ima.«« 110 »Počasi po kamenju! veli pregovor. Kdo pravi, da smo pri kraju? Kaj pa zadek? Rekli smo, da je v njem nanizanih sedem razločnih obročkov in razen zadnjega ima vsak svoj par udov, torej" je prejšnjemu številu treba pridati še šest parov. Ti udje so tudi nožiče, nekako po istem črtežu ustvarjene kakor če- 115 ljustne nožiče. Raku so v pomoč pri plavanju, zlasti velja to o zadnjem paru, ki je širok in ploščat, ker je vsaka nitka izpre- menjena v široko krpo. Po službi, ki jo zadkove nožiče navadno opravljajo, smo jim nadeli ime: plavutne nožiče. Pri samici imajo nekaj časa še drugo opravilo, med njimi namreč nosi tako dolgo 120 jajca okoli, da iz njih izležejo mladiči. — No, ali sedaj veste, koliko nog ima rak?« »»Vemo, vemo. Dva in trideset jih je, resničnih in pra¬ vičnih, in sicer deset čeljustnih, deset pravih hodilk in dvanajst plavutnih. In s tem bi bila, hvala Bogu, pravda o rakovih nogah 125 končana.«« Fran Erjavec. 80. Fran Erjavec. L j fr")- Fran Erjavec je bil rojen dne 9. septembra 1834. leta v Ljubljani v hiši Bernarda Klobovsa na Poljanah pod štev. 26. nasproti Marijanišča. Zdaj je ta hiša že podrta. Oče njegov, Mihael Erjavec, je bil dolenjske krvi. Doma 5 v Kriški vasi pri Višnji gori, je zvršil nekoliko gimnazijskih razredov v Karlovcu; pozneje je bil vojak, kjer je dospel do časti narednika, potem pa je služil pri zakupništvu užitnin- skega davka ter bil naposled paznik ali preglednik v mestni klavnici ljubljanski. 145 Mati Erjavčeva je bila Ljubljančanka. Nje roditelji so imeli malo kramarijo in trafiko v zgoraj omenjeni hiši na Poljanski cesti. Eliza Bezljajeva, tako je bilo njej ime, je slo¬ vela v mladosti zaradi izredne lepote. Ko je bil leta 1821. v Ljubljani zgodovinsko imenitni vladarski shod, se prigodi ne¬ kega dne, da je Eliza Bezljajeva prala perilo ob Ljubljanici in si po zvršenem delu umivala obraz, kar pride mimo ruski car Aleksander I. s svojim pribočnikom. Ko car ugleda cvetočo perico, se ustavi, potegne iz žepa rdeč svilen robec ter ga smehljaje pomoli lepi deklici, da si obriše z njim mokri obrazek. Iz zakona Mihaela Erjavca z Elizo Bezljajevo se je po¬ rodilo četvero otrok, izmed katerih je bil naš Fran predzadnji. Življenje v domači hiši nam Erjavec sam, to seveda pesniški olepšano, opisuje v svojem spisu »Žaba«. A kmalu je bilo konec lepe idile, ker zgodaj že je iz¬ gubil Erjavec svojega očeta. V šoli se mu sprva ni dobro godilo. V prvem razredu mu je za silo še šlo, v drugem razredu je pa popolnoma omagal, j. Razen v branju in računstvu je prinašal domov same nepovoljne V. rede, zato je moral ponavljati že drugi razred. Kot repetentu se mu je potem dobro godilo. Tretji razred je moral tudi po¬ navljati, in tedaj so se mu, kakor je sam pravil, odmašila ušesa in razvezal jezik, da jo je znal po nemško rezati. Iz tretjega razreda je stopil jeseni leta 1847. na gimnazijo; zvršil jo je leta 1855. Tista leta je živel v Šiški pri Ljubljani znani prirodopisee Ferdinand Schmidt. Za ogromne svoje prirodopisne zbirke je potreboval pomočnika in dobra sreča je privedla Erjavca že v drugi šoli v Schmidtovo hišo. Vse proste dni je odslej pomagal Schmidtu urejati njegove zbirke, ali pa je staremu možu pre¬ biral prirodopisne knjige. Ondukaj se je Erjavec seznanil tudi z mnogimi drugimi kranjskimi prirodopisci, tako z Dežmanom, Hauffenom in Hofmannom. V njih družbi je oblazil velik del kranjske dežele ter pretaknil, iščoč redkih žuželk in polžev, marsikatero podzemeljsko jamo in votlino. Po zvršeni maturi leta 1855. se odloči Erjavec za uči¬ teljski stan in odide na Dunaj študirat kemijo in prirodopis. Tukaj je pridnemu dijaku učna uprava naklonila izdatno pod¬ poro s tem, da mu je podelila državno ustanovo, znašajočo 600 K, pod tem pogojem, da se Erjavec pripravi za učitelja 10 15 20 25 30 35 40 45 Wester Čitanka II. 10 50 55 60 65 70 5 10 146 na realkah, ki so jih takrat začeli snovati po Avstriji. Že junija meseca 1859. leta se oglasi Erjavec za preizkušnjo in leto pozneje je bil imenovan za pravega učitelja na zagrebški realki. Tu je prebil Erjavec enajst jako srečnih let. Hrvatje so Erjavca visoko čislali zaradi njegovega kore¬ nitega strokovnjaškega znanja in tudi zategadelj, ker je bil izboren in vesten učitelj, ljubezniv prijatelj in tovariš ter redek, pošten značaj. Bil je na Hrvatskem kakor doma; govoril je izvrstno hrvatski in kmalu se je privadil tudi hrvatskim dru¬ štvenim običajem. Hrvatsko zemljo je kmalu bolje poznal nego marsikateri Hrvat; obhodil je vso od konca do kraja. Prepotoval je največ peš tudi Slavonijo; krenil je celo črez državno granico v Banjaluko ter obiskal Srem in Beo¬ grad. Bil je tudi na Češkem, kjer je obiskal zlato Prago. Leta 1867. je bil v Parizu. Tja se je vozil črez Dunaj, Salzburg, Strafiburg. V Parizu se je mudil trinajst dni in se potem vrnil črez Genevo, Lausanne, Bazel, Kostnico, Lindau, Monakovo, črez Tirolsko, Verono in Trst v domovino. Leta 1872. je obiskal tudi Benetke. Sicer pa je počitnice prebil v prijateljski družbi ali v Ljubljani, v Železnikih, v Škofji Loki, na Bledu ali v Kamniku. Zakaj dasi udomačen v Hrvatski, srce je vedno ohranil svoji slovenski deželi. Zato je poprosil učiteljske službe na realki v Gorici, kamor je bil res tudi imenovan leta 1871. II. Gorica je solnčno in prijazno mesto z lepo, vinorodno okolico. Vendar se je tu jelo Erjavcu kmalu močno tožiti po veselem* živahnem Zagrebu. V Gorici takrat ni bilo nobene vesele prijateljske družbe, nobene znane rodbine, nobenega jav¬ nega slovenskega življenja. Umevno, da se je Erjavec čutil jako zapuščenega. Večkrat je meni, ki sem z njim vred prišel v Gorico, rekel naravnost, kako mu je žal, da je odšel iz Hrvatske. A ker ni našel v Gorici nobenega dušnega užitka, se je zatekel v naročaj večno lepe prirode. Ni ga bilo prostega dne, da bi Erjavec ne obesil popotne torbe črez rame, pa hajdi na kršni Kras, v Trnovski gozd, v ravno Furlanijo, v solnčna Brda ali proti vinorodni Vipavi. Včasi je odšel tudi kar za več dni na snežene vrhove Julijskih alp, na Krn, Prestreljenik, Matajur ali v Triglavsko pogorje. 147 Ker sem čestokrat spremljal Erjavca na teh izletih, mi je bila prilika, natančneje opazovati in spoznavati vse mnogo¬ vrstne vrline tega izbornega moža. Vsak izprehod, vsaka pot mu je imela znanstven namen. Hotel je spoznati vse Primorje v geološkem, zemljepisnem in prirodoznanskem oziru. Prebrskal je vsak grmič, zdaj pobral drobnega polžS, zdaj ujel brzonogega hrošča, zdaj odkrušil kos kamena, zdaj utrgal neznatno bilko. A vse to nabiranje ni kar nič motilo prijateljskega razgovora. Mož obširnega stro¬ kovnega znanja, je bil nadarjen s prirojenim tankim okusom in je poznal tudi leposlovne proizvode raznih velikih slovstev; slovenske pesnike pa je znal do malega ,vse na pamet, znana mu je bila vsaka povest, vsaka še tako nedolžna domača raz¬ pravica. 0 sebi in o svojih spisih ni rad govoril; ako pa sem jaz zasukal govorico na njegovo slovstveno delovanje, i se je rad pomudil pri takem razgovoru; toda samo zategadelj, da mi je našteval oblikovne napake in tehnične nedostatke svojih povesti in znanstvenih razprav. Še najbolj so mu ugajali njegovi pri- rodoznanski spisi. »Mravlje« se je rad spominjal in tudi na Domače in tuje živali« je bil nekako ponosen. ( In kakor sebi, tako je bil tudi drugim pisateljem jako oster, toda' pravičen kritik. Večkrat je grajal kakor hvalil, a graja njegova ni bolela; kajti Erjavec je imel na razpolaganje obilo tiste čudovite lastnosti, ki je tolikrat pogrešamo tudi pri omikanih ljudeh in ki jo imenujemo takt. Morebiti nikoli v svojem življenju ni razžalil nobenega človeka, dasi je kaj rad ugovarjal trditvam, s katerimi se ni ujemal, ter trdovratno branil svoje mnenje, ki ga je modro izrekel. Mnogo sem v svojem življenju srečal omikanih ljudi, ali malo poznam takšnih, da bi bila njih družba prijetnejša od njegove. In ako sva po daljšem potovanju zvečer posedla okoli ognjišča med vesele Vipavce ali glasne Kraševce ter se krepčala s sladko rebuljo ali kraškim teranom, je oživel Erjavčev humor in v veselem razgovoru nam je potekel večer. Pri vsem tem pa je Erjavec vlekel na uho vsak glas, vsak rek in besedo; velikokrat me je dregnil z nogo, rekoč: »Ali ste čuli?« In reči moram, da več¬ krat nisem čul ničesar, dasi je bila slovenščina moj učni predmet. Erjavec pa je molče potegnil dnevnik iz žepa ter zapisal nov rek, nov izraz iz narodovih ust. In tako je nabral tisto neprecenljivo jezikovno gradivo, ki ga je več let priobčeval 10 * 15 20 25 30 35 40 45 50 55 v Matičinem Letopisu »Iz potne torbe« in s katerim je tako lepo obogatil slovenski slovar in zbirko slovenskih rečenic ali fraz. »Na takem potovanju,« kakor piše Simon Gregorčič, »se je pripetila Erjavcu marsikatera smešna. Gospod Matija Sila 60 je popisal v goriški »Soči«, kako ga je star kraški ovčar imel za nekakega uradnika od davkarije. Erjavec je stopil k pastirju in dejal prijazno: »No, očka, povejte, kako se pravi vašim ovcam!« A pastir je le omecaval in na ponovljeno vprašanje rekel, da ne ve, češ, da ovce niso njegove; naj gre gospod 65 vprašat gospodarja doli v vas. Bal se je možiček, da mu gospod ovce popiše in da mu bode vsled tega več šteti za davke.« V njegovih beležkah pa sem naletel na to (pisano je hrvatsko): V B. sem bil v gostilni z Židovi. Dobro so bili rejeni in potni. Jedli so bržole s česnom, brisali si z malinii prtiči 70 ne samo ust, ampak ves obraz in čelo. — Bog zna, ali je moje vedenje ali moja oseba taka, vsi so mislili, da sem trgovec ter so me potegnili v svoj pogovor. Strašno hudo jih je imelo, ko nikakor niso mogli izpipati iz mene, s čim tržim. Vsi so me od strani gledali, vsak je videl v meni — konkurenta Vprašali so, 75 ali kupčujem z lesom ali z ježicami ali s cunjami ali z zajčjimi kožami itd. Naposled sem se jim razodel. Niso mogli verjeti, da bi polže pobiral. Gotovo, da jih dobro prodajam; ali je kako društvo za tako kupčijo ali kali. Naposled niso vedeli, ali bi mi verovali ali ne. Tedaj gre eden njih ven in prinese vejico 80 neke rastline: ali jo poznam in čemu je dobra. Smejoč se povem nekaj. Sedaj pa vsi v me: »Gospod doktor, moje dete ima grižo, mojo punčko lomi krč, mene po ušesih trga — katera bilka pomaga za to?« Eden me povpraša: Ali botanik, ali tak človek mora znati tudi kaj kemije?« 85 »Zna, kolikor toliko!« Nato me hitro povpraša, kaj pomaga proti plesnivemu duhu v vinu, ali pa kadar vino cikne. Tako tedaj so imeli ti Židje Erjavca najprej za trgovca, potem pa za univerzalnega »dohtarja«. 90 A huje se mu je godilo blizu Cepovana na Goriškem. Tamošnji vikar Grča piše o tem Gregorčiču: »O šolskih počit nicah, menda je bilo 1. 1875., grem nekega dne po kosilu pod milo nebo. Ko korakam mimo znane Močilarjeve hiše, vidim skoz odprto okno prijazen slovenski obraz tujega gospoda. To / 149 ali kaj mi je ustavilo izprehod in me vleklo v hišo. Z ne- 95 znanim tujim gospodom se pozdraviva. Potem gospod mene samemu sebi predstavi, sebe pa meni, to je, nagovori me po imenu in pove, da on je profesor Erjavec. Sedel sem za mizo, vesel, da sem v družbi po vsem Slovenskem znanega učenjaka. Danes sem bil ,ravbar’«, začne gospod profesor; »no, kaj ta- 100 kega se mi pa še ni pripetilo.« »Kako to?« vprašam začuden. In profesor mi pripoveduje, da je zjutraj na Laznah, v bližnji vasi konec Trnovskega gozda, nabiral rastlin in živalic. Laznarji pri svojem delu na polju so ga opazovali skrbno po 105 strani. Ko pridejo bliže, hitro skočijo štirje možje k njemu, rekoč: Kaj delaš tu?« »Menim, da nič hudega in nič prepovedanega,« jim od¬ govori. A oni ga primejo, rekoč: »Kaj praviš! Ti si ,ravbar’, iz 110 Gradiške si ušel, mi že vemo!« Do sedaj sem bil profesor v Gorici in za roparja me ni še nihče imel.« »Ti — profesor?« mu odvrnejo nejeverno. In pogovor se je še nekoliko nadaljeval precej osorno. Končno postane pro- 115 fesor že nejevoljen in vpraša: »Kaj pa mi hočete?« »Z nami pojdeš.« »Kam pa?« »V Čepovan.« 120 »Dobro! V Čepovan sem že itak namenjen — spremite me doli! Tam me poznajo; se boste vsaj prepričali, kdo sem. Še vsakemu po eno desetico vam plačam, ker me boste varovali, da me še kdo drugi ne napade tako sirovo kakor zdaj vi.« 125 To je pomagalo. »Če greš v Čepovan, pa pojdi! Če nisi pošten, te bodo prijeli že Čepovanci,« reko omečeni Laznarji ter izpuste profesorja iz svojih pesti. Povdd temu napadu je dalo naznanilo županstva, da je iz Gradiške pred nekoliko dnevi ubežalo šest jetniko", na 130 katere je glavarstvo naročilo paziti. Sploh se pa more feči, da je bil povsod prijazno sprejet od duhovnikov, učiteljev in drugih zavednih narodnjakov. Vsi l N I \ 150 so se radi okoli njega zbirali in so bili veseli njegove dražbe. 135 Tako si je tudi na potovanju pridobil mnogo prijateljev in spoštovalcev.« i. III. Na glasu učenjak, je bil dne 13. novembra leta 1875. imenovan za rednega vseučiliščnega profesorja v Zagrebu. Erjavec je bil sprva voljen prevzeti podeljeno mu prirodopisno stolico ter je tudi v Zagrebu že kot vseučiliščni profesor pri- 5 segel; toda vmivši se iz Zagreba, se je odpovedal iz raznih vzrokov podeljeni mu profesuri, kar so mu Hrvatje po pravici zamerili. Delal je, kakor sam pravi v neki listini leta 1886., na šolskem polju skoz sedemnajst let z veseljem in z ljubeznijo 10 in si je vedno prizadeval strogo izpolnjevati svoje dolžnosti. »Ne boječ se, da bi me mogel kdo obdolžiti prevelike samo¬ hvale, lahko rečem, da sem si kot učitelj s svojo metodo, svojim vedenjem v šoli in zunaj šole pridobil naklonjenost učencev, spoštovanje tovarišev in priznanje načelnikov.« 15 Drago leto svojega bivanja v Gorici se Erjavec oženi dne 23. oktobra 1872. leta z lepo, ljubeznivo gospodično Marijo Frfilovo. A veseli dnevi njegovega zakona so bili kratki. Mlada žena nevarno zboli in ni še dobro okrevala, se zgodi Erjavcu druga nesreča. Dne 23. avgusta leta 1873. ponoči je razgrajala 20 silna nevihta; strela udari v Erjavčevo stanovanje in ubila bi bila brez dvojbe oba, Erjavca in njegovo gospo, da ni bil na veliko srečo k posteljama napeljan zvonec, po čigar jekleni žici je odskočila smrtonosna električna iskra. Strah, ki ga je Erjavčeva gospa prebila tisto noč, je imel za njo hude nasledke; 25 poprej vesela in živahna, je trpela odslej na razdraženih živcih. Iz tega zakona je dobil Erjavec troje otrok: Ljudmilo, Milutina in Mileno. Z vso očetovsko ljubeznijo se je oklenil svojih otrok, zlasti živahnega dečka Milutina, ki je razveseljeval vso hišo. 30 A tudi v to srečo je nemila usoda posegla z neusmiljeno roko. Duševno in telesno lepo razviti in bogato nadarjeni Milutin umrje po kratki bolezni v sedmem letu svoje dobe. Tega udarca globoko čuteči Erjavec ni mogel preboleti, zlasti ker je bil nesrečni mož prisiljen, ločiti se tudi od svojih dveh hčera ter 151 jih iz domače hiše poslati v Škofjo Loko tujim ljudem v vzgojo. — V svetovni zgodovini kakor v vsakdanjem človeškem živ¬ ljenju velikokrat opazujemo rodbine, ki jih od rodu do rodu preganja usodna nesreča, dokler z neusmiljeno močjo ne uniči zadnjega bitja. In takim nesrečnim rodbinam bi jaz prišteval Erjavčevo. Očeta so mu ubili ljubljanski potepuhi; mati se mu je ubila sama; v mladosti še je izgubil svoja dva brata; smrt mu je vzela iskreno ljubljeno sestro. Zapuščena sirota je ostal sam na svetu. In ko si hoče ustanoviti domače ognjišče, zopet poseže vmes tista žalostna usoda; razdere mu srečo, ugrabi mu dra¬ gega sina, odvede ljubljeni hčerki; a te nesreče ni še dovolj — tudi on sam mora priti na vrsto! Zdravi in krepki mož neprevidoma po enourni bolezni izdihne ob polnoči dne 12. ja¬ nuarja leta 1887. sVojo plemenito dušo! Simon Gregorčič opisuje njegove poslednje trenutke takole: »Bolehati je bil začel naš slavni pisatelj že prej. Že več časa je hiral. Med zadnjim njegovim bivanjem v Vipavi ga je preiskal dr. Kenda in našel pljuča nakažena. Odpovedal mp je pa tudi želodec svojo službo. Pri vsem tem smo pri¬ jatelji glede na njegovo krepko postavo upali, da bode vse zopet dobro. A Bog je sklenil drugače. Bilo je dne 12. januarja leta 1887. Erjavec je ves dan delal, zvečer bil nenavadno vesel in je po večerji pisal za Pleteršnikov slovenski slovar še do Vali- ure, potem je šel počivat. A kmalu ga začne daviti kašelj. Dvigne se v postelji in, ko nič ne pomaga, vstane. Soproga mu izkuša pomagati z domačimi zdravili — ,brez uspeha. Po¬ kličejo dr. Antona Gregorčiča, ki je opravil v duhovskem oziru, kar je bilo v takih razmerah mogoče. Erjavec se potem zgrudi in po kratkem smrtnem boju zaspi k večnemu počitku.« Novica o smrti tega veljaka je pretresla vse Slovence. Vsi so bili pobiti, mnogi niso hoteli niti verovati te nepri¬ čakovane izgube. Od vseh strani domovine so prihajali po¬ milovalni listi in brzojavi, od vseh strani Slovenije so prišli mrliča kropit in ga spremljat na poslednji žalostni poti. Izpre- vod je bil velikanski in veličasten; pogreb je pokazal, kako čislan in priljubljen je bil pokojnik povsod. Nad štirideset krasnih vencev od njegovih častilcev je krasilo krsto. Vsi 35 40 45 50 55 60 65 70 152 75 stanovi in skoro vsi kraji na Goriškem in deloma tudi na Kranjskem so bili pri pogrebu zastopani. In resnična žalost, kar se vidi v mestu redkoma, se je brala spremljevalcem na obrazu. Vsak človek ima dvojen obraz, znotranji in zunanji, du¬ ševni in telesni. Že zunanjost človekova je zanimiva in' lahko jo je popisati; mnogo zanimivejša je pa znotranjost, zlasti pri omikanem, duhovitem človeku, pa tudi težavno je podati 5 natančno nje sliko. Oglejmo si na kratko oboje pri našem Erjavcu! Bil je naš Fran nad srednjo moško velikost, krepke po¬ stave, lepo vzraslih udov, močnih prsi, širokih pleč. Glava mu je bila obilna, a ne čezpravilno, obraz lep, miren, obrobljen 10 s črno brado in črnikastimi lasmi, ki so mu bili v poznejših letih s sivimi pretkani; oči je imel svetlorjave, mirne, krotke, a duhovite. Bil je lep mož, ki se je že po zunanji prikazni na prvi pogled prikupil človeku. Znotranjost človekovo pa sodimo po njega govorili, po 15 vedenju in po delih. Izkušal bom vsaj nekoliko pogoditi sliko Erjavčevega duha in srca. Najprej naj omenim Erjavčevo učenost. Učenjaka se je izkazal v šoli in zunaj šole. Učenjaka ga kažejo zlasti njegovi spisi. A bil je posebno odličen poznavatelj mehkužcev. 20 Drugič nam je poudarjati Erjavčevo narodno mišljenje, odločno, stalno in čisto kakca,' zlato. Za narod je gorel in delal od mladih nog do poslednjega trenutka. Bil je pa rodoljub ne le v besedah, ampak tudi v delih. Komu je posvetil vse svoje spise, če ne Slovencem? Za koga je delal, če ne za nas? Res. 25 da je kot učenjak služil vedi sploh, a sad svoje učenosti, svojih preiskav je poklonil večinoma nam. In pokojnik je bil narodnjak ne le na shodih, le v društvih, le v javnosti, bil je narodnjak tudi v svoji družini. Značaj Erjavčev je bil jeklen, neomajen, a zraven čist 30 kakor zlato. Ni ga upognila nobena sila, a dal se ni tudi za¬ peljati z nadami in obeti. Stal je trdno na poti, ki jo je spoznal za pravo, ni krenil ne na desno ne na levo. Bil je cel mož. Tudi ko so prišle nanj nesreče in bridkosti, katere je silovito čutil v duši svoji, je ostal mož in jih je prenašal brez tožbe. 153 Bil je pa tudi poštenjak v vsakem oziru. Nikomur ni želel 35 ne storil najmanjše krivice. Pošten v narodnem oziru, je bil pošten in pravičen proti drugim narodnostim. A bil je tudi vesten in pošten v navadnetn pomenu besede. Nekdaj ga je nagovarjal hišni gospodar, naj bi zaradi zmanjšanja prihodnin- skega davka izrekel, da ne plačuje toliko od stanovanja, kakor 40 je v resnici odrajtoval; a ta zahteva ga je silno razkačila, češ, kaj on da bi lagal, on naj bi sleparil in sicer kot državni uradnik državo! Pokojnik je bil tih, miren človek, dobrega srca. A bil je tudi silno skromen. Nikdar se ni silil in porival naprej, nikdar 45 ni prosil iz svojega nagiba za višjo službo. Kot oče je bil ljubezniv in skrben. Že od prve dobe je skrbel za lepo odgojo otrok; sam jih je učil in, ko so začeli hoditi v šolo, je učitelje vsestransko podpiral. Doma je naloge pregledoval, otroke izpraševal, sploh vse storil, da bi mu deoa 50 lepo napredovala. In ko sta šli deklici v samostansko šolo v Škofjo Loko, kako ljubezniva in skrbna pisma jima je pisal! Naročal jima je v listih tudi najmanjše stvari, ki bi mogle vplivati na telesni in duševni razvoj. Šp eno naj opomnim! Pri vsej učenosti je ostal dober 55 kristjan. To je pokazal sam posebno pri odgoji otrok. Otroci so morali zjutraj in zvečer, pred obedom in po njem na glas moliti. Frančišek Levec. 81. Na Jurijevo. . 1. Od hiše do hiše hodimo, zelenega Jurija vodimo; on pomlad v deželo prinesel je, vso zemljo z zelenjem potresel je. Zima, zima, hajd za peč celo leto leč! 2. To šibo za streho shranite, da z njo se požara branite; strahuje poredno vam dečico in vabi k hiši vam srečico. Sreča, sreča, pridi k vam, glej, odprt je hram! 5 10 15 20 154 3. Ker take darove vam nosimo, od vas jih v zameno prosimo: Imate kaj bele pogačice? Ne branimo tudi se kračice. Bodi jajce, bodi hleb, v naš izgine žep. 4. Bogato gorica obrodi vam, bogato se polje oplodi vam; podeli Bog kruha vam belega, vsi lica bodite veselega! Mi zdaj moramo drugam — hvala, hvala vam! Belokranjski običaj. — Oton Zupančič. I 82. Emona in Ljubljana. Ko je slavni Jazon, vračajoč se z Argonavti preko naših krajev, ob bregu sedanje Ljubljanice hotel zidati mesto, se mu je ponudil za težaka star, suh možiček, Škrat po imenu. Jazon ga osorno odkloni, češ/da ima dovolj svojih junakov in da ne potrebuje tujih delavcev. Užaljeni starec se odurno nasmeje, odide v gore in od tam v treh dneh za pasom toliko skal k bregu nanosi, da naraste iz njih sredi Jazonovega zidanja cela gora. Zopet v treh dneh sezida sam na tej višini trden grad in zasmehuje iznad zidovja poteče se Jazonove junake. Le-ti ga pozovejo na dvoboj, a slednjega zadavi Škrat v malo trenutkih. Jazon se je ustrašil take nenavadne moči suhega mo- žička, se je z njim sprijaznil in mu potem izročil mestno zidanje. Škrat je bil s tem zadovoljen, a za plačo si je izgovoril, da si sme on izbrati ime bodočega mesta. Jazon mu to slovesno obljubi. V malo tednih dovrši pritlikovec svoje delo. Na čast slavnemu mojstru naj bi se praznovala velika slovesnost, pri kateri naj bi se novo mesto tudi krstilo. Svečanost se je vršila na lepo okrašenih čolnih. Jazon je pripeljal s seboj tudi svojo krasno hčerko Emono.,, Ko prikipi veselje do vrha, povzdigne Jazon čašo in napije gostom: »Vse 155 moje veselje in moja sreča je moja Emona. Da ji zagotovim neumrjočnost v zgodovini, imenujem to novo mesto za vse čase E m o n o.« Glasno zazvene čaše pri tej napitnici, vse čestita mladi junakinji. Mojster Škrat pa se oglasi z drugo napitnico: »Naznanjam vam, slavni junaki, da se poročim jutri z mlado Emono. Slo¬ vesno ste mi obljubili, da si smem izbrati za plačilo ime novega mesta. Emona naj živi!« To rekši, objame svojo nevesto, jo posadi v najlepši čoln in odplove kakor blisk po Ljubljanici navzgor. Junaki se spogledajo, Jazon prebledi in se stoprv zdaj zave svoje nepremišljene obljube^: Srdit zbere vse svoje junake in odvesla za odvedeno Emono. Brez nje bi mu ne bilo več živeti. A kako se začudijo, priveslavši do sedanje Vrhnike, ko izgine voda nenadoma pod zemljo. Nihče drugi ko Škrat, ki je bil pravi čarovnik, jo je očaral. Atvse to ni zadržalo Jazona: popusti čolne, zbere svojo voj¬ sko in pohiti peš za roparjem ljubljene Emone. Po dolgem trudu jo dohiti. A glej, zopet se pretrga voda, katere sled je našel, in bežečemu paru se odpre gora kakor silen grad in se zopet zapre, da Jazonova vojska ne more za njim. Deset dolgih let so oblegali Jazonovi junaki goro in čakali na odvedeno nevesto, a zaman. Le semtertja se v viharni noči čuje v gori jok in klicanje na pomoč izpod zemeljske ječe. Več stoletij ni bilo čuti več o nesrečni Emoni. Vsi Jazo¬ novi junaki so pomrli ali padli v bojih z Rimljani, ki so si pozneje priborili slovenske dežele. Stoprv ob Kristusovi smrti, ko so- se na božje povelje grobovi in gore odpirale, je bila Emona iz gorske ječe rešena. Bil je to prekrasno opravljen grad, ki je bil odslej odprt vsemu svetu. To je sedanja Postojnska jama. Emona je pohitela v svoje nekdanje mesto nazaj. Meščani so ga v znamenje veselja in iz strahu, da bi Škrat več ne zahteval ljubljene Emone nazaj, prekrstili v belo Ljubljano. •• A n t o n K o d e r. 25 30 35 40 45 50 55 156 83. Štempihar. Po vsem Gorenjskem in sploh po vsej kranjski deželi: je znan pregovor: Močen je ko Štempihar. Odkod pa ta rek izvira, bi utegnilo marsikateremu neznano biti. Bil je Štem¬ pihar v Olševku na Gorenjskem doma; silno močen človek je 5 bil, pravi kranjski Herkul. Naj povem, kar sem večkrat čul o njem pripovedovati. V vasi, kjer sem doma, je mož, ki ima že osemdeset let in črez; ta mi je vedel največ o Štempiharju povedati. Kar je meni pravil, naj tukaj vnovič pove po domače: 10 Bil sem še mlad in sem pasel neko jutro ovce na paš¬ niku pri cesti, ki drži iz Kokre. Sedel sem na skali in sem kosil žgance in kislo zelje, kar so mi bili zdoma prinesli. Zdaj pride sem po cesti iz Kokre ne ravno velik, toda životen mož. Približa se mi, stopi predme ter me vpraša: »Dečko, 15 poznaš Štempiharja? : Pravim, da ne. Kar iztegne svojo medvedovi nogi enako roko, me prime za lase, dvigne kvišku ter me strese trikrat kaj lahko kakor mačka miško; postavi me zopet na tla in reče smeje: »Sedaj ga bodeš pa že poznal!« ter odide. »Da, da,« si mislim, »tebe pa že ne pozabim.« In 20 res, da sem ga le od daleč ugledal, sem zbežal in tekel, kar so me noge nesle, da bi mu več ne prišel v pest. Silno silen je bil in močen, da ne kmalu kaj takega. Njemu za južino štiri bokale vina izpiti, dva hleba kruha ali dva funta mesa snesti ni bilo nič. Imel je jako širok nos. 25 Zato so ga tudi dražili: Štempihar ima velik nos, junaku vsakemu je kos. t. Njega pa je to jezilo in lučal je za nagajivci kamenje, kakršnega vsak drugi še ne privzdigne. Nekoč je Štempihar nesel skrivaj s Hrvatskega tobak. Kar ga zaleze šest mejačev. Velijo mu, naj se vda, ali on dene 30 culo na tla, potegne enemu mejaču puško iz rok, našeška z njo vseh šestero in gre svojo pot dalje. — Zopet drugikrat je nesel tobak; dva stota ga je bilo. Že je bil blizu doma, ali na poti je bilo mnogo krčem. Štempihar si ga je neizrečeno rad pri¬ voščil, torej je tudi težko katero zgrešil. Skoro v vsako je stopil 35 in šel ga je tudi sedaj pit; navlekel se ga je, da je zadremal in zaspal na klopi za mizo. Culo pa je pustil v veži. 157 Med tem pa pride bližnji graščak do krčme. Ko opazi v veži culo, povpraša gospodarja, kaj je v njej in čigav je tobak. Krčmar pa mu reče, da je last Štempiharja, ki v hiši spi. Graščak ne reče ne bele ne črne, temveč gre molče domov. A kmalu prideta dva njegovih hlapcev pred hišo z vozom, naložita culo tobaka in jo odpeljeta v grad. Imel pa je graščak tako klet, da se je vanjo po stopnicah hodilo. V to zavalita hlapca culo, kakor jima je bilo rečeno. Graščak si je namreč mislil, da bo Štempihar tako neumen, da bo sam šel v klet po culo; jaotem bi se s pomočjo hlapcev železne kletne duri zaprle, zaklenile in tako bi se junak ujel v nastavljeno past. Kdor pa bi bil Štempiharja ujel, bi bil pre veliko zanj potegnil. In tudi graščak, denarja lakomen, je mislil kaj plačila zanj dobiti. Ali ko se korenjak črez nekoliko časa zbudi in ne vidi več tobaka v veži, vpraša zanj krčmarja, ki mu pove, kaj in kako. Kar naravnost hajd nad graščaka! Pride in reče: »Hej, gospod žlah,tnj, dajte mi tobak nazaj, prosim k — »V kleti tamle, glej, leži/: odvrne graščak; pojdi sam ponj! Štempihar pa odgovori: »Vi že pravite, gospod, ali to ni tako; to je vse drugače. Kdor je tobak v klet dejal, naj ga še ven spravi! Graščak se ga je zbal; torej veli hlapcema spraviti tobak iz kleti. Hlapca gresta tedaj v klet in valita po stopnicah culo tobaka navzgor. Ko jo privalita blizu vrha, se pripogne Štem¬ pihar, prime za culo ter si jo vrže črez ramo, se obrne h graščaku in mu reče: »No, gospod, Bog vam plati, da ste mi tobak tako dobro shranili.« Nato odide. Ujeli so ga bili in odgnali menda na Dunaj. Tam pa so mu rekli: »Štempihar, izpustimo te, če medveda vržeš.« Nato jim odgovori: »Upam ga vreči, ali drugače se ne mečem, razen če se dene medvedu torba na gobec.« Zgrabita se, dolgo se dajeta, rujeta in sujeta. Nazadnje pa se vendar medved na tla zvali. Res so izpustili Štempiharja; ali odkar se je z medvedom metal, ni bil več zdrav; zmeraj je po malem bolehal. Vendar so se ga še vsi bali, posebno fantje ponočnjaki. Teh je po svislih, odrih in kjer so imeli ležišča, po noči iskal. Katerega je našel, ga je zvalil na tla in ni ittu bilo mar, če mu je rebro ali kaj drugega zlomil. Pretepel in nagnal jih je, kadar jih je le videl. 40 45 50 55 60 65 70 75 5 10 15 20 25 30 35 158 Štempihar je umrl v srednji starosti na veliko veselje kmetskim fantom, ki so bili nanj (jezni, ker je z njimi tako grdo ravnal. Matija Valjavec. 84. Sirota Jerica. Vstani, vstani, Jerica, vstani, ženi vole past tjakaj v reber zeleno!« .»Čakajte, oj mati vi, da danove odzvoni, petelinčki odpojo!«« Vstani, vstani, Jerica, vstani, ženi vole past tjakaj v reber zeleno!« Jerica res vstala je, past voličke gnala je tjakaj v reber zeleno. Pasite, volički t se, da grem k svoji materi tja na britof žegnani, kjer so grobje velbani. Črna zemlja, odpri se, črna zemlja, materin grob, da vam potožila bom, vam srce odkrila bom!« Zemlja se odprla je, črna zemlja,■" materin grob. Jerica tožila je, tako govorila je: Mati, mati, mamica, pač 'mam hudo mačeho; preden še dani zvoni, petelinčki odpojo, me pokliče, me zbudi, moram gnati vole past tjakaj v reber zeleno. Pri vas pa ležala sem, da sijalo solnčece je na mehko posteljco. Mati, mati, mamica, pač 'mam hudo mačeho; peče mi 'z pepela kruh, z drobnim peskom ga soli, in kadar mi reže ga, ureže mi tak tankega, 40' da se vidi skoz njega; zraven vselej krega me. Vi ste pekli belega, rezali debelo ga, z maslom ste ga mazali, 45 zraven se mi smejali. Mati, mati, mamica, pač 'mam hudo mačeho; kadar ona češe me, tak z grebeni strže me, 50’ da mi teče črna kri; ko ste vi česali me, gladko ste česali me, milo božali ste me. Mati, mati, mamica, 55 pač 'mam hudo mačeho; postelj imam tak trdo, nikdar ne postelje je, devlje v zglavje trnje mi, devlje v znožje pesek mi. 60 Vi ste mehko dali mi, vsak ste dan postlali mi, vsak ste dan zrahljali mi. Mati, mati, mamica, biti mi ni več doma.« 65 Mati govorila je: Pojdi, Jerica, domu, priporoči se Bogu!« »Mati, mati, mamica, biti mi ni več doma; 70 tu pri vas ostala bom, tu pri vas ležala bom.«« Leže Jer’ca k materi in tako še govori: »Boljši mati so mrtva 75 kakor živa mačeha.« Komaj to izgovori, svojo dušico pusti. Nar. pesem. — Matija Valjavec. 159 85. Kdaj me je bilo res strah. O pasjih dneh leta 1915. smo prebivali med obema fron¬ tama precej visoko nad Sočo, nad to prekrasno slovensko reko. Naš strelni jarek ni bil daleč od italijanskega. Vzeli smo ga bili Lahom, ki so v naglici pozabili tam vse živo človekoljubnih lazic. Zato smo mu izbrali ponosno ime — hotel Ušperna. 0 lepem vremenu smo videli na morje, do Benetk in še dalje. Od kamenov našega jarka je puhtela prav res peklenska vročina. Oh, in v hotelu Ušperni je bilo tako malo pijače! Ali muh! Koliko je bilo tam muh, tistih črnih, velikih, ostudnih! Bil je »miren« dan; vsako minuto sta počila komaj po dva šrapnelčka. Včeraj pa so oddali samo naši topničarji iz več nego sto topov v eni uri petnajst tisoč strelov le na eno sleme. Med umazanimi pletenicami in vrečami, napolnjenimi s peskom, in za oklopnimi pločami so opazovale naše straže Italijana z napetim petelinom. Drugi vojaki pa so v predelih pod prso- branom pisali pisma, brali, krpali, jedli, preganjali uši ali pa spali na gramozu, ^a deskah, na kamenih. V mraku je javila straža, da se pomika med obema frontama naš vojak, obvezan, onemogel. »Kdo gre ponj? je vprašal nadporočnik. Oglasili smo se vsi. Izbral je mene. Drevi, kadar bo bolj tema!« mi je velel. Bodite oprezni! Potrebujem vas!« Spodaj je šumela Soča v ohlajenem večernem mraku. Nočilo se je. Dobili smo tople menaže. Ko se je stemnilo, sem bil kmalu zunaj pred našo žično oviro in sem previdno po tre¬ buhu lezel dalje. Sam med obema frontama — kakšni občutki! Priznati moram, nič kaj prijetno mi ni bilo pri srcu ... Iznad italijan¬ skega jarka zaplameni rdeče. Poči. Prijazno! Fi-i-i-ju! zažvižga mi nad ušesi. Zopet poči ostro, kratko, dvakrat zaporedoma. Penk! Penk! Bije, grize v kamenje. Iz navade se priklonim še niže, dasi sem že zdavnaj za skalo.— Ali vendar — kako varno in prijetno se mi zdi tam zadaj pri tovariših v hotelu Ušperni! Kaj pa, če me Italijani ujamejo? V linah razpokanih oblakov gore redke zvezde. Počasi se pomikam za skalami, med robidovjem in bodičjem, v senci dreves, razklanih po granatah, plazim se po tleh, razjedenih po tisoč in tisoč strelih, lezem po lijakastih jamah, ki so jih 5 10 15 20 25 30 35 160 izkopale granate. Močno zagrmi. V gorah odmeva nad globokimi 40 prepadi. Dolgo, .dolgo buči, prituli prav blizu nad mano. Poči. Zemlja se potrese. Zrak se zaziblje. Železo šumi po listju, lomi debla, trga veje, lušči skalovje. Oškropi me hladna prst. Proti nebu se vali gost črn dim. Drobci lete na vse strani. Ako bi bil nekaj korakov bolj zadaj, bi bil zdaj mrtev. Po ušesih mi 45 šumi in zveni. Granata je zablodila ... Oprezno se plazim po trebuhu dalje. Ondukaj je bila pred kratkim sovražna baterija. Tla so razrili in razkopali nešteti izstrelki. Nobeno drevo ni več celo, noben grm. Težak hrast, izruvan skoreninoma, leži nad mrtvim konjem. 50 Luna sije izza počenih oblakov. Medpotoma vidim obilo raznoterih stvari: osmojen oprtnik, laški patronjak, ročne gra¬ nate, gamašne ovoje, krvav robec, zarjavel bajonet, beležnico, naramne našive, prazne tulce za patrone, razdrobljen daljno¬ gled, še cele šrapnele; jeklen šlem, krinko proti plinu... 55 Pod nizko pečino leži do trideset mrtvih Italijanov. Bog ve, kolikokrat so jih že premetale granate! Tukaj niti mrliči nimajo miru. Izpod kamenja in prsti moli tu in tam glava, noga. Mastni beli črvi se leno zvijajo po zevajočih ranah, po oglodanih udih, po gnijočih obrazih. Ako bi to videle njih 60 matere! Ako bi to videle njih žene, neveste, sestre, otroci! Ustavim se pri prvem. Kodrolasi, krepkoudni mož leži vznak. Odprte oči, suhe, osteklenele, udrte gledajo iz globoke sence obtožujoče proti nebu. Levica mu počiva na prsih, desnica drži majhno žepno bodalo. Višnjevo-očrnela usta so otvorjena, 65 kakor bi hotela zakričati. Sredi čela rdi drobna okrogla rana. Od rane se vleče tanka rdeče-rjava maroga po čelu in licu proti levim brkom, polnim strjene krvi. Na ovratniku se medlo sveti peteroogelna ploščnata zvezda, znak italijanskega pod¬ častnika. 70 Požurim se mimo razmesarjenih sovražnikov in dospem do naših. Pet jih je. Vsekako so zablodili mnogo pozneje sem, kakor so obležali Italijani. Prvi je enoletni prostovoljec, četo- vodja. Leži na strani, z levico pod glavo kakor bi spal, zamak¬ njen v lepe sanje. Obraz mu je še tako mlad, tako nežen, 75 tako prikupen! Oh — kako ga je škoda! Kaj poreče njegova mati? Kaj njegova sestra? Njegova nevesta? Eden naših umira. Ta mora biti tisti, ki ga je zapazila naša straža. Izpod obveze pri pasu kaplja počasi rubin za 161 rubinom, lije po suknji, curi v kamenje. Iz napol odprtih ust težko hrope in grgra sapa. V krču navzgor zaobrnjene oči so 80 motne, kalne. Močim mu čelo, obraz, usta. Ne gane se. Ne zaveda se več. Desnica stiska pismo. Umirajoč je pisal domov, se poslovil od svojih dragih. Zadnja beseda naslova se glasi: Notranjsko. Še enkrat premakne glavo, zaškriplje z zobmi, grgra pojemaje. Zatrepeta. Izdihne. Pokrižam ga, molim za 85 njegovo dušo, molim za vse, tudi za onih trideset... Vzamem mrliču pismo iz roke in ga shranim v žep. Zdaj pa nazaj! Priplazim se zopet do onega kodrolasega Italijana. Kar se zganem : — mrlič se premika! Vroče me izpreleti, zatrepetam po vsem životu. Kaj je 90 to? Kaj je to? Sapa mi zastaja, duši me. Srce me zaboli, kakor bi ga zgrabila ledena pest. Počasi mi gomezi mraz po laseh, po hrbtu, po mozgu. Pogledam natančneje — premika se rokav one roke, ki drži bodalce! Kakor okamenel strmim V prikazen. Mrzel pot mi obliva 95 vse telo, kaplja mi z obličja na kamenje. Jezus Kristus — mrliču se premika bluza, kakor bi se hotela sama odpeti... Ubija me strah, grozen, blazen strah! Usta se mi odpro, suhi goltanec požira, zobje mi šklopotajo. Ne morem več jasno misliti, zastonj si poskušam trezno, hladno razložiti’ strahotni 100 pojav. Kača! Glej ga, zlodeja! — Izpod Italijanove bluze prileze gad. Razklani črni jeziček izteza kar more daleč, naglo striže z njim okoli sebe in zvije dolgo telo v kolobar. Razločno vidim ploščato glavico, spredaj ozko, zadaj široko, vidim črne, križu 105 podobne lise na temenu, tanki stisnjeni vrat, kratki rep s šilastim koncem, na sivorjavem hrbtu pa črn križkražasti trak. Le malo se ganem, pa sproži strupeni spak z glavo, se jezno napihne, žyižga in puha, odpira žrelo, postavlja strupene zobe, besno grize v zrak. Od divje jeze se žare okrogle steklene HO zlobne oči. Bral sem, da gad le podnevi piči človeka, ponoči pa rajši uide. No, ta ni bil tako prijazen! Prejkone je bil razburjen in razkačen po strelih; to ga je izgnalo iz zavetja pod mahom ali v grmovju ali iz mišine. 115 Moje oči iščejo naokdli. Nič več me ni strah, zdaj, ko vem, kaj je. Globoko se oddahnem. Blizu mojega desnega komolca Wester, Čitanka II. 11 162 leži velik kos šrapnela. Oprezno se mu bliža moja desnica, počasi, počasneje- od polža. Prsti se oklenejo železa. 120 A gorje meni, če ne zadenem dobro! Zdaj pa le v božjem imenu! Kdor bo hitrejši! Dvignem, udarim. Meril nisem nič. Še danes se mi zdi, da mi je neznana moč ravnala roko. Udar je razmlel glavico. Ali gad ima devet hudičev v repu, veste. Ovijal se mi je okoli roke, pa ne dolgo. Razburjenost je izginila. 125 Čutil sem se čudovito olajšanega. Mesec je zatonil. Srečno sem prilezel v hotel Ušperno. Oddal sem pismo in javil poročniku, kaj sem videl. Sanitejci so prinesli vse naše mrliče izpred fronte in jih pokopali zadaj v dolinici, kjer je bilo že več lesenih križev. 130 Tisto noč me je bilo res strah in še danes me prime čudno tesnobno okoli srca, kadar se spomnim kodrolasega mrliča. Rado Murnik. 86. V gozd! 1. Na vse zgodaj prišlo sotnčece je k meni, reklo: »Pojdi z mano, greva v gozd zeleni!« 2. : Ljubo zlato solnce, kdo pa čaka name?«« »Čakajo te rdeče jagodice same!« 3. :»>Kdo ponudi v senci hladen mi prostorček? » Na zelenem mahu gostoljubni korček!« 4. »»Kdo se razgovarjal bo z menoj veselo?«« »Ej, živ, živ studenček ure pol in celo!« 5. »Kdo zapoje z mano pesemco, povej mi!«« Cicifuj in kuku, ki žive sred vej mi!« 6. ;>»Pa če pride škratec v jopici zeleni in če strah me najde, kdo bo še pri meni?«« 7. Sam nebeški Bogec te zaziblje v sanje, da strahov ne vidiš, da ne misliš nanje.« 8. In sva šla po rožah v gozd in na vse zgodaj. Klanjale se jelke: »Dobro jutro Bog daj!« Vida Jerajeva. 87. V bukovem gozdu. Bukev je najlepše listnato drevo naših gozdov. Star bukov gozd je orjaško stebrovje, prekrito z zelenim, živim krovom — pravo prirodno svetišče. Gladka, srebrnosiva debla se šele visoko gori delijo v veje in vejice. Sočno zeleni listi v krošnjah, 5 tresoči se v lahnem vetriču, se strinjajo v gosto streho. Pod njo 163 vlada hladna, vlažna senca v mirnem somraku, ki ga le tu in tam prekinja pramen solnčnih žarkov ... Košati bukovi vrhovi prestrezajo svetlobo tem bolje, čim tesneje se strinjajo. Zatorej se pod njimi ne more naseliti kaj prida drugega rastlinja. Le v zgodnji spomladi, dokler so bukve še gole, sijejo solnčni žarki neovirani do kopnih tal. To ugodno priliko izkoriščajo nekatere pritalne rastline, da brž pricveto. Zato so nam dobrodošle kot prve oznanjevalke pomladi. Seveda so se v ta namen opremile s potrebnimi previdnostnimi ured¬ bami. Med zgodnjimi cvetlicami se morejo pojaviti le take, ki so izredno utrjene zoper mraz. Vsaka teh zgodnjih cvetlic ima ali v gomolju ali v čebulici ali v koreniki zalogo hrane. Žurijo se, da že ob prvem dihu pomladi ožive in nas iznenadijo s prvim cvetjem. Takrat ima bukov gozd krasen pomladni nakit. Iz tal pririje najprej nežni beli zvonček. Zvonček ima po dva ozka zelena listka. Le-ta spretno vzameta cvet med sebe, da je varen, ko prodirata z njim izpod zemlje skozi dostikrat še zamrzla tla. Za ta posel sta lista na koncu prisiljena in žuljavo otrdela. Opazili so, da morejo zvončki zdržati mraz do dvanajst stopinj pod lediščem brez škode, dočim je cvetje našega sadnega drevja na mah uničeno, če le v eni noči pade toplina pod ledišče. Kmalu potem se pojavijo v gostih rojih rumene pritalne trobentice po prostorih, ki so jih imele osvojene že v lanskem letu, nadalje razprostre dvolistni 'čebulček svoje jasno-modre cvete, na bolj redilni zemlji se prikaže pljučnik, vmes pa skromno brstita gozdna in dišeča vijolica. Jasno-modre zvezdice jetrnika, nasajene na dolge peclje, prihrepenijo proti svetlobi in med njimi pricvete na stotine belih in rumenih ve- ternic, ki ob viharju in dežju zapirajo cvet in ga povešajo proti tlom, in še razne cvetke se javljajo druga za drugo. Vse hitijo, da si zasnujejo plod še o pravem času, to je, preden po¬ vezne gozd nad nje košato senco, njim nevšečno. Kadar začenja bukov gozd zeleneti, je ves nakit pritalnega cvetja že pri kraju. Dolgo so brsti na bukovih vejah še vitki kakor pozimi in čvrste luske jih pokrivajo, da jih varujejo nemile burje. Me¬ seca aprila ali maja se pobudi življenje po vsem drevesu. Ta¬ krat prihaja vigred na svojem žarovitem pohodu, povsod kliče k vstajenju in preporodu in otvarja novo življensko snovanje. Pomladno solnce ogreje izpočito zemljo in korenine začenjajo delovati. Brsti na bukovju se napno in zleknejo in pokažejo se 10 15 20 25 30 35 40 45 11 * 164 mladi listi. Skrbno so zloženi v goste male gube, da jemljejo v brstu cim manj prostora, in odeti so v srebrno belo volno, da jih osorni vetrovi umikajoče se zime ne sušijo. Polagoma listi čvrstijo. Kmalu ne potrebujejo več varstvenih naprav. Krovne 50 luske in dlaka odpadejo, listi se razgrnejo in izravnajo. Izprva se kažejo v prijazni, svetli, rumeno-zeleni barvi, kasneje otemne. Hkratu so bolj in bolj godni za svoj posel. Kmalu se odpro še cveti, ki so dotlej ždeli sključeni ob dnu listnih pecljev. Pomladni veter vzdigne cvetni prah in oskrbi oprašitev. 55 Kadar je bukov gozd popolnoma ozelenel, tedaj vabi gosta senca pod stikajočimi se krošnjami človeka, da uživa prijetni hlad, cvetne rastline pa odganja. Le prav malo jih je, ki so se zatekle v notranjščino gozda. Ob robu gozda pač rastejo razno¬ vrstne cvetlice tako na gosto, da se težko dobi še nezaseden 60 prostorček. V bukovem gozdu je sicer dovolj prostora, ampak premalo svetlobe. Le tiste rastline je utegnejo dovolj ujeti v gozdnem somraku, ki so se mu posebej prilagodile. Tja spadajo posebno nežni, tenki listi, da jih svetloba, četudi šibka, sla¬ botna, lahko proseva, in da izdatneje izhlapajo. Take senco lju- 65 beč^ rastline so: zajčja deteljica, ki se odlikuje s posebno lu- čalno napravo, da z njo seme luča od sebe in ga tako razseva; nadalje preprosta, pa zelo zala dišeča perla in šmarnica. Te se čutijo prav v hostni senci najbolje in hitro uvenejo, če jih pre¬ sadimo na solnčen kraj. 70 Poleg bukovih gozdov se prostirajo po nižavah in gorovjih še hrastovi, smrekovi, borovi in mešani gozdovi. Vsak gozd je ogromno prizorišče životvornega snovanja, neizčrpen blagoslov človeku, dragocen prirodni zaklad lepe naše jugoslovanske domovine. Ferdinand Seidl. 88. Drevo v pregovorih. Kakršno drevo, tak sad. — Slabo drevo ne more obroditi dobrega sadu. — Z enim mahljajem ne posekaš drevesa. — Če dolgo sekaš, pade tudi najmočnejši hrast. — Sila hraste ruje. — Dokler lipa cvpte, ji ne manjka čebel. — Visokim smrekam 5 vihar vrhe lomi. — Marsikatera bukev k svojemu koncu topo- rišče da. — Kadar stari hrast pade, zruši dostikrat mlade. — Drevo, na katerem čast raste, vsak rad trese. — Senca visokih dreves se daleč razteguje. — Stara drevesa se težko presajajo. — Jabolko ne pade daleč od jablane. 165 * 89. Stari hrast. Slava ti in čast, korenjaški hrast! Sam stojiš tu poleg poti, visok, debel in krepak, 5 . drevju gozdnemu očak, lep, ponosen na samoti. Leto ali zima bodi, mraz, vročina ti ne škodi; naj vihar buči, razgraja, 10 korenin ti ne omaja. Pticam daješ ti zavetje; gnezda svoja tu pleto, izmed gostih vej ljubo se glasi njih drobno petje. Pod teboj se rad ustavi 15 potnik, mimo tod gredoč; sedež v senci si pripravi, pot si s čela briše vroč. Odpočivši se, odtod gre hvaležen svojo pot. — 20 Ko tako te gledam, hrast, tvojo moč in lepo rast, o kako se človek jaz majhen zdim si! Bil je čas: jaz se nisem še rodil, 25 ti si velik, močen bil; jaz slovo bom svetu dal, ti ko zdaj boš krepko stal. Josip Stritar. 90. Učitelj Martin Ivanetič. Dober učitelj je poseben dar božji. Z veseljem in hva¬ ležnostjo se ga spominja, kdor ga je imel, še v poznih letih. Jaz sem imel s svojimi učitelji posebno srečo; ali pa tudi oni z menoj, ne vem. Med njimi so pa eni, ki jih hranim res v hva¬ ležnem spominu. Izmed teh eden je bil moj učitelj v četrtem 5 razredu ljudske šole v Ljubljani. Iz tega razreda se je šlo naravnost v latinsko šolo ali gimnazijo. Bil je mož doma tam doli od hrvatske meje, iz Bele Krajine. Ime mu je bilo Martin Ivanetič. To ime ima še sedaj zame nekak posebno prijeten glas. kar je dobro znamenje za moža, ki že zdavnaj počiva v 10 hladni zemlji. Ko pravim dober učitelj, pa ne mislim takega, kakršnega si misli in želi navadno deček, ki s svojo torbico stopica prvič v šolo, boječ in plašen kakor mlada srna, in kakršnega ši misli in želi sinku marsikatera skrbna, mehkosrčna mamica: takega 15 namreč, ki je z otrokom vedno slacfek kakor med, ki vedno lepo govori z njim ter ga prijazno z mehko roko gladi in boža po licu; ki nikoli ne graja, vedno le hvali; ki nikoli nima hude besede ali ne pozna kazni. Tak dober mož ni bil- naš Ivanetič; skoro bi rekel, narobe tak je bil. Že njegova postaja ni bila 20 taka, da bi se z njo o prvem pogledu otroku prikupil. Bil je velik, tršat mož, ne kaj prijaznega obraza; tudi njegov glas ni bil meden. Bil je prej osoren ko prijazen. Pa nagel je bil mož, 166 včasi malo prenagel; potrpežljivost ni bila njegova glavna 25 čednost. Ustvarjen je bil videti prav za strah porednim otrokom; ali tudi pridni se ga je moral bati. V desni pesti — in kaka pest je bila to! — če je ni potreboval za kaj drugega, je držal vedno, kakor kralj svoje žezlo, palico ali recimo paličico, kakci' jo imajo posebno po mestih, da iztepavajo z njo prah iz obleke. 30 V tistih časih sd rabili šibo tudi v šoli, da so z njo izte- pavali trmo, porednost, lenobo in druge napake iz otrok. Mislilo se je sploh, da učitelj ne more izhajati drugače. Naš gospod Ivanetič jo je pridno rabil in vihtel. In vendar dober učitelj? ... Da, dober učitelj in dober človek. — Dober človek, ko se ga 35 je vse balo? ... Da, bali smo se ga, pa radi smo ga imeli vsi. Otrok, če ni čisto pokvarjen in popačen, precej ve, kdo ga ima rad, bodi še tako oster z njim, in kdo si prizadeva, mu koristiti in kaj dobrega napraviti iz njega. Pa še nekaj drugega je mož umel, kar je pri učitelju 40 posebno imenitno in pa težko. S svojimi učenci ni ravnal z vsemi enako, po enem kopitu; vedel je, kako je treba prijeti tega, kako onega. Grajati je znal, kjer je bilo treba, prav na debelo. Pošlji osla križem svet, nazaj ti pride uhat ko pred! ali pa: »Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba,, to mu je šlo 45 kar tako samo iz ust. Ali znal je tudi pohvaliti in povzdigniti mladega človeka in ga osrčiti, kjer je videl boječnost in dobro voljo. To je pokazal tudi pri meni in za to sem mu še zdaj iz srca hvaležen. To je bilo takole: V tistem času je v ljudskih šolah po mestih pri nas gospo- 50 dovala nemščina. Po nemško se je poučevalo, po nemško izpra¬ ševalo in odgovarjalo. V naši domači šoli v Laščah smo se tudi učili nemščine; učili smo se je, ali naučili malo. Lahko si torej mislite, da mi je bilo tesno pri srcu, ko sem v mestni šoli, prvič poklican, moral vstati iz klopi ter iti na sodbo, ostro sodbo. 55 Kako sem se odrezal, ne vem; to pa vem, da sem se nekako osrčil, precej ko sem začel govoriti, tako da se mi niso hlačice preveč tresle. Tu se je pa zgodilo nekaj čudovitega. Ko sem bil pri kraju s svojo učenostjo, me prime moj ostri sodnik s svojima krepkima rokama, me postavi na oder kakor skledo na 60 mizo, me obrne proti učencem ter zagrmi: »Poglejte tegale fanta, ki je prišel s kmetov; pa kako zna! Vi pa —.< In nato jih začne zmerjati in oštevati, kakor je znal samo on; prava toča se je usula nad uboge poslušalčke. Mene pa potreplje s 167 tisto svojo težko roko po glavi, rekoč: »Majhen fant, pa velik mož.« 65 Videl je namreč mož mojo dobro voljo in mojo pridnost. Precej je spoznal: Tegale je treba malo povždigniti in osrčiti, pa bo šlo. Blagovoljno mi je izpregledal moje napake, katerih je bilo gotovo mnogo, pa pohvalil, kar je bilo dobrega. Tako je bil začetek srečen; dobro potegniti je treba, potem že gre. 70 To je bilo eno, ali potem se je zgodilo nekaj drugega, za kar sem mu prav tako, če ne še bolj hvaležen. Mož je posebno ostro pazil na to, da je bilo v šoli vse mirno in tiho kakor v cerkvi. Prepovedano je bilo celo »zvoniti z nogami«, kar radi delajo posebno živi otroci, ki jim je sitno, vedno mirno in modro 75 sedeti. Tisti, ki je sedel prvi v klopi, je bil nekak čuvaj in je moral paziti na to, da je bilo vse mirno in redno v njegovi klopi. Taki mladi čuvaji in pazniki pa se radi prevzemo, da po¬ stanejo oblastni in nadležni ter radi prenatančno in preostro izpolnjujejo svoje dolžnosti. To je človeška slabost, s katero 80 imamo radi potrpljenje. Ali grdo je, ako ima človek, bodisi mlad ali odrasel, pravo veselje, če more koga ovaditi in zatožiti. Da je bil tak moj čuvaj ali nadzornik, ali kako bi ga imenoval, tega ne rečem; Bog ne daj, da bi mu delal krivico, dasi sodim še zdaj, da me je zatožil prav po nepotrebnem. Ker sem bil 85 majhen deček ter nisem do tal segal z nogami, sem res enkrat malo »pozvonil«, pa me je hitro zatožil. Kdor pa je bil zatožen, je moral vstati ter iti iz klopi pred sodnika. Vedel je precej, kaj ga čaka. Desnico je bilo treba iztegniti ter čakati, da pade na njo ena ali dve, če ne več pri posebno hudem hudodelstvu. 90 Tako se je zgodilo zdaj tudi meni, ubogemu grešniku. Pot iz klopi do sodnega stola ni bila dolga, ali hoja mi je bila težka kakor malokatera pozneje. Ne da bi se bil bal tiste telesne bolečine, ki me je čakala; tako mehkužen nisem bil ne tedaj in ne pozneje. Ali sramota, sramota! Vsaj meni se je zdelo kaj 95 sramotno tepenemu biti. Dotlej se te ni dotaknila ne doma ne v šoli šiba ali palica, tudi ne srdita, trda roka; ih sedaj! Take misli so mi šle po glavi, ko sem se bližal svojemu sodniku. Pisal je ravno, zraven njega na desni strani pa je ležala tista strahovita paličica, ki jo bom zdaj okusil tudi jaz. Ko pridem 100 do njega, stisnem zobe vkup, pa krepko iztegnem in mu po¬ molim desno roko, mož pa piše dalje ter se ne zmeni zame. Nekaj časa čakam tako; ko se pa nič ne gane, ko ne pravi ne bev ne mev, sem si mislil: : Storil si svojo dolžnost; ne bodi 105 nadležen in pojdi mirno, odkoder si prišel! Še malo postojim — roko sem bil že prej potegnil nazaj — nato se obrnem in grem v klop na svoje mesto. Moji sošolci pa so debelo gledali, češ, kaj takega še ni bile. Povedati ne morem, kako hvaležen sem. bil možu, da je 110 tako ravnal z menoj. Videl me je prav dobro; ali vedel je tudi, da tu ne velja palica. Vse ni za vsakega. Kar enemu koristi, to morebiti drugemu škoduje. Meni bi bila palica gotovo škodila; storila bi me bila trdovratnega in trmastega. Šiba novo mašo poje, pravi slovenski pregovor; ali s tem ni 'rečeno: Le pridno 115 pretepaj otroka, da bode kaj iz njega. Šiba je neumna, pa¬ metna pa bodi roka, ki jo drži. Martin Ivanetič je bil učitelj, da malo takih. Njegovi nauki so se krepko ukoreninili v mladih glavah in srcih ter so ostali tudi še v poznih letih. 120 Tako kakor jaz so sodili in še sodijo, kolikor jih je še ostalo, tudi drugi njegovi nekdanji učenci. Prigovarjali so mi večkrat, ta in oni, naj postavim možu v svojih spisih nekak spomenik, češ, da je to moja dolžnost. Te dolžnosti sem si bil vedno v svesti; naj bodo torej te vrstice nepozabnemu učitelju 125 majhno znamenje moje velike hvaležnosti! Josip Stritar. 91. Ptica pivka. Z zemlje voda je splahnila, v malo morij je stopila, z gor, ni voda več curljala, grozna suša je nastala. 5 Vsi ljudje in vse živali žeje konec so jemali. A njih klice Bog začuje: Slišal vaše že sem nuje; gora vode bo> dajala 10 in studenec trda skala; toda pretoke sklopljite, jih do morja dovedite!« In ljudje so in živali prihiteli brž s kopali. 15 Moški z rovnico, z lopato prst prekapajo robato; ženske s pridnostjo veliko ročno sučejo motiko; s kolči rujejo otroci, prst odnašajo kar v roči. 20 Dela vprežena živina, tudi divja vsa zverina; junci, krave in pa voli so zemljo z rogovi boli, konj teptal je tak togotno, 25 da vso polt imel je potno. Pes in mačka vkup sta stala in sta s šapami kopala; krt s podgano in pa z miško ril je prst od spod nakviško. 30 Medved, tacar kosmatinec, volk ovčar in vsak divjinee, lev mogočni, tiger hudi so bili kopači tudi. 169 35 S kremplji brskale so kure, s kljuni race, goske, pure, vrabci, orli, vrane, sove, vse, vse delalo je rove. Ena sama, sama pivka 40 tam na strani lena čivka in jih gleda, zaničuje, iz delavcev se norčuje. Vodotoči so skopani in do morja pripeljani. 45 Tak je prav! ?, Gospod zdaj reče, polno rek da z gor priteče. Vsi gase si silo žeje, samo pivka le ne sme je. Bog jo vklel je, da od zemlje vode nikdar si ne jemlje; 50 sam edini dež sme piti, kar ga more v kljun vloviti. A kadar jo žeja stiska, piv, piv!« proti nebu vriska. Bog jo čuje, kadar joče, 55 kmalu da dežja ji moče. Ti pa, ki jo slišiš vpiti, v kupe, kosec, z mrvo hiti! Sploh pa, ki jo čuješ pivko, le imej jo za znanivko, 60 da pri Bogu ni prekane, da dolžan nič ne ostane. Matija Valjavec. 92, Cvetnik. Nekje visoko gori na Gorjancih kipi črno-pečevje. Med pečevjem pa se širi cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln naj¬ lepših in najblagodušnejših rožic. To pečevje se težko najde, še teže pa se pride čreznje v čudoviti vrtec. In to je dobro. Kdorkoli je še zablodil v cvetnik, zamaknila in prevzela ga je 5 krasota in dišava rožic tako neskončno, da je nehal misliti na jed in pijačo, na spanje in tudi na povratek in je poginil, ne čuteč nobene boli, od predolgega bedenja in stradanja. Blagor pa tistemu, ki pridobi po sreči ali naključju kak cvet teh ple¬ menitih rožic. Kdor nosi tak cvet s seboj, ga ne obhaja nobena 10 ježa in nobena žalost, ne premaga ga noben sovražnik, ne predere nobena krogla. Zdaj pa čujmo kratko povest o tem gorjanskem cvetniku, ki mu ne najdemo vrste pod božjim solncem! yiah Ilija je bil jako pošten in bogoslužen mož. Ko je 15 sinove pooženil, hčere poomožil, dolgove poplačal in vse zamere poravnal, je pustil domačijo in se preselil na Gorjance, da bi brez zmotnjave Boga častil in se pripravljal na srečno smrt. Med črnim pečevjem sredi trnja, osata in kopriv si je postavil hišico, ki je imela ravno dosti prostora zanj in za prijazno kozo, ki jo 20 je vzel s seboj za tovarišijo in da ga je hranila z mlekom. Razen mleka je užival zdrave gorjanske zeli in korenine, žejo si je pa gasil z mrzlo studenčnico, izvirajočo izpod pečevja. Ob tej hrani in pijači je živel puščavnik veliko let v vednem zdravju 170 25 in veselju. V samoti ga ni nihče motil. Kraj ni mogel človeka mikati; bil je tako odljuden, gol in pust, da se ga je potnik že od daleč ustrašil. Pa niti Iliji se ni po ljudeh nič tožilo. Trikrat v letu: pred božičem, pred veliko nočjo in pred sv. Elijem je prišel k njemu sin in mu prinesel čutaro sladkega vinca. Razen 30 njega ni .videl nikoli žive duše ; pozabil je svet, kakor je svet pozabil njega. V viharni noči, ko se je pravkar ulegel, sta potrkala na vrata dva popotnika, dva bolna romarja. Ilija jima je odprl in ju peljal v tesno kočico. Prelepo sta ga prosila, da bi jima dal 35 prenočišče in tudi, če mu je moči, kako dobro jed in pijačo, da ne pogineta od glada, truda in bolezni. Mlajši popotnik še veli z otožnim glasom: »Romarjem se godi dandanašnji slabo. Pri¬ hajava iz svete dežele iz Nazareta in sva zdaj na potu v Marijino Celje. Ali moči naju zapuščajo; morala bova tukaj umreti r ako 40 se naju ne usmilita Bog in ti, častiti starec!« Pobožnemu Iliju se udero solze, ko sliši toliko bridkost in revščino. Postregel je popotnikoma bolje kakor samemu sebi o največjih praznikih. Spekel jima je svojo preljubo kozo in po¬ stavil pred njiju tudi čutaro sladkega vinca, ki jo je bil komaj 45 načel. Romarja sta jedla in pila. Ko sta se okrepčala, sta za¬ hvalila prelepo svojega dobrotnika in sladko zaspala v njegovi postelji. Tudi puščavnik je spal sladko in dolgo na trdih tleli kakor še nikoli ne, odkar je prebival na Gorjancih. V sanjali sta se mu prikazala sam Bog Jezus Kristus in njegov premili 50 učenec sv. Peter. Kristus ga je prijel za roko in mu rekel: »Pogostil si svojega stvarnika in odrešenika in z njim velikega apostola sv. Petra. Za to dobroto ti ne bodeva dala denarjev, ki jih niti ne želiš niti ne potrebuješ. Dajeva ti boljše povračilo; za ta svet svoj blagoslov, za oni svet pa nebeški raj.« 55 Ko se Ilija prebudi, sta bila popotnika že odšla, puslivši mu ves svoj blagoslov. Zdaj se ni čutil več starega in slabega; bil je zopet mlad in krepak kakor kak štiriindvajsetleten mla¬ denič. Grda kočica je izginila in se izpremenila v prijazno belo kapelico. Puščavniku ni bilo treba žalovati ne po kozi ne po 60 vinu. Ko je izpil svojo skledico mleka, se mu je napolnila precej z drugim, mnogo slajšim mlekom, kakor mu ga je dajala koza. In tako je živel odslej brez truda in brige, kako bi se prehranil v svoji nerodovitni puščavi. Ko je privzdignil čutaro, je bila polna; in kakor v skledi ne mleka, tudi v njej nikdar ni zmanjkalo 171 vina. Okoli žalostne kolibe so se poprej gonili grabljivi kra¬ gulji in jastrebi, zdaj so pa prepevali okoli vesele kapelice neznani ptički s tako milim glasom, da se jih Ilija ni mogel naslušati. Trnje, osat in koprive so se nekam izgubile iz obližja puščavnikovega doma. Mesto njih je narasel po noči cvetnik, kakršnega noben grad ni imel, ves obsajen z nebeškimi roži¬ cami, da takega čuda še nobeno človeško oko ni videlo. V stu¬ dencu pod pečevjem je tekla bistra voda kakor prej; ali zdaj so mrgolele in se igrale po njej zlate ribice, ki so pozdravljale puščavnika z radostnim pljuskanjem in celo s človeškim glasom. V tem prekrasnem zemeljskem raju jje živel pomlajen Vlah Ilija v sveti molitvi in radosti še celih sto let. Nadlegovala ga ni nikoli več ne bolezen ne starost. Umrl je lahko in sladko, ker je vedel, da ga čaka na onem svetu še veliko večje veselje, nego ga je užival po Kristusovem blagoslovu že na zemlji, ki ni bila zanj kakor za druge dolina solz. Bela kapelica, ki je toliko let v njej prebival in Bogu služil, se je zdavnaj porušila; tudi neznane ptice in zlate ribice so brez sledu izginile. Edini cvetnik je ostal in izpričuje še dandanašnji božje povračilo, ki pride dobremu človeku včasi že na tem svetu, gotovo pa onkraj groba. Janez Trdina. 93. Orel in srna. Na visoki skali je stala skočna srna. Ko jo ugleda po zresni orel, prileti k njej in ji pravi takole: »Pač je res, da si skočna, oj srna; vendar ne bi hotel zamenjati svojih peroti za tvoje noge. Jaz pa svojih nog ne za tvoje peroti,< se mu odreže srna ponosno. Hm,« de nato orel zaničljivo; »pa skoči črez tale prepad, ko se tako hvališ s svojimi nogami! Bodemo videli, kdo bo prej črezenj, ti ali jaz. Smo ujeze te besede. Hitro se požene in zaleti črez prepad. Toda ta je bil preširok in srna trešči vanj tako nesrečno, da pri tej priči mrtva obleži. Orel se pa veselo spusti nizdolu in si odnese svoj plen brez truda v gnezdo. Da, da,« še pravi, ogledujoč mrtvo žival, »kaj bi vas sam ugonabljal, ko vas pogubljata častihlepnost in jeza! Dragotin Kette. 65 70 75 80 5 10 15 172 94. Uganke. 1. Pet sinov iz ene hiše, pa se vsak drugače piše. 2. Mladinka — planinka, ženka — dolinka, starka — primorka. 8. En zlatnik, en Srebrnjak, a drobiža polovnjak. 4. Pod nebom sika, svišče, po zemlji igle išče, na strehi iglo najde, po v niti v zemljo zajde. 5. Brez ključka je zaklenjeno, čez goro je namenjeno; vsak lahko ve, komu in kam,, kako in kaj, pa eden sam. 6. Vije, vije, Kraševce brije, Trst pometa, morje premeta. 7.. Z glavo puha, s srcem kuha, z nogami melje, v Ljubljano nas pelje. S. Mavrica na tri pramence — Bog poživi vse Slovence! Oton Župančič. 95. Lipa oblagodarjena. Sv. Jožef, Marija in Jezušček so počivali na potu v Egipei enkrat pod lipo, enkrat pod gabrom in enkrat pod brinovim grmom. Bog je blagoslovil ta drevesa, da nikoli v nobeno njih ne bo treščilo. In res se tudi še nikoli ni slišalo, da bi bila 5 udarila strela kdaj v gaber ali brinov grm. V lipo pa je tre¬ ščilo že dostikrat zato, ker je sama Boga prosila, da bi ji pre¬ klical svoj blagoslov. Rekla mu je: »Mene sade najrajši k cerkvam. Kadar bo namenjeno, da bi moralo treščiti v cerkev, naj zadene strela rajše mene, da se ne zgodi kaka nečast sve- 10 temu Rešnjemu telesu v oltarju. Bog je lipi lepo prošnjo uslišal, ali zato ji je podelil druge, mnogo več vredne darove in časti kakor gabru in brinovemu grmu. Postavil jo je, kakor je želela, za varuhinjo svojih cerkva in pobožnih kristjanov, ki se v njih shajajo. Dal ji je mehek in 15 gladek les, da delajo iz njega podobarji svetnike in svetnice, ki stoje v oltarjih. Dal ji je blagodišeče cvetje, na katerem nabirajo čebele najslajši med za ljudi in najboljši vosek za blagoslovljene sveče, ki gore pri maši in sploh pri službi božji. Dal ji je lepo rast, ravno deblo, košate veje in svetlo perje, da se je obveseli 20 vsak človek, že ko jo od daleč zagleda. Podaril ji je zdravilno moč za mnogotere bolezni in nje senci tako prijeten hlad, da trudni popotnik pod nobenim drugim drevesom tako povoljno in v slast ne počiva. Daši je mehka in nežna, ima vendar ta po- 173 sebni blagoslov, da tudi v najhujši zimi ne pozebe. Okoli nje pokajo od mraza najmočnejši hrasti, bukve in gabri, ona pa ostane zmeraj zdrava in cela, kakor da raste kje tam doli na gorkem Italijanskem, ne pa v naši mrzli deželi. In če vanjo tudi trešči, se še nikoli ni primerilo, da bi se od tega razčesnila in posušila. Strela ji odbije vrh ali kako vejo in deblo nekoliko osmodi in ogrebe, črez malo let pa se rane zopet zacelijo in drevo tako zabrsti in zagosti, da se mu malokje še kak kvar pozna. Janez Trdina. 98. Človeška ribica ali močeril. Človeška ribica je prebivalec podzemeljskega kraškega sveta. Okoli petdeset nahajališč nam je do danes znanih po tem »ozemlju. A dasi so odkrili poedina tudi po Primorju, v Dalmaciji in Hercegovini, je vendar notranjski Kras njeno pravo domovje-. Močeril, ki spada vsled svoje tako omejene geografske razširjenosti med največje prirodne redkosti, je postal spričo svoje zanimivosti malone najbolj poznana žival v znanstvenem svetu. Tudi vsakemu omikancu je dober znanec. Kdo izmed nas še ni videl tega četveronogega. slepca plavati po akvariju? Vse značilne posebnosti človeške ribice izvirajo iz vpliva njene temne domovine. Telo ji je bele barve. V mračnem pod¬ zemskem kraljestvu je njena koža izgubila vsa ona pisana barvila, ki dičijo v svetlobi živeče protejeve sorodnice, dvoživke. Barvna lepota telesa bi ji bila v večni temi prazna potrata. Tanka prosojna kožica ji odeva truplo, da razločiš v notranjščini dele drobovja. Prosevajoča barva rdečih krvnih telesc podarja koži rožnat dih. Odtod ima »človeška ribica po barvi človeške polti svoje slovensko ime. Rumenkaste, sivkaste in rdečkaste pike in pege izstopajo komaj vidne iz svetle osnovne barve. Toda le pod zaščito teme ji ostane belkasta suknjiča ne omadeževana. Svetlobni žarki rišejo vanjo temne barvne oblačke. Po telesu se pojavljajo rjavi, sivi, modrikasti madeži, rastejo in se strinjajo v temne pege. Ako gojimo živalco v ujetništvu skozi leta in leta na svetlobi, otemni po celem telesu, edino gobček in konci prstov ji ostanejo svetli. Kvečjemu 30 cm dolgo telo je vitko in prožno. Spretno se vije z njim po vodovju kakor jegulja in utriplje s širokim ve- 25 30 5 10 15 20 25 174 slastim repom, ki ga zgoraj in spodaj obroblja gibka plavna 30 kožica. Kot ščuki je proteju stisnjena glava, da se končuje v ploščat, klinast gobček. Štiri drobne, na široko razkoračene nožiče vise ob truplu, kakor da so zastale v rasti in bi morale vsak čas odpasti. Niti pri plavanju niti pri hoji na dnu vode mu ne služijo onemogle okončine. Tankih prstkov ne veže 35 plavna kožica niti niso opremljeni s kremplji. Vse življenje prebije človeška ribica v vodi. Tudi ko je popolnoma dorasla, ne zapusti mokre zibeli, kakor je običaj skoro pri vseh njenih sorodnicah dvoživkah, ki prebivajo v vodovju samo v mladosti kot nerazvite ličinke. Kaj naj jo tudi 40 mika v temini, da bi ostavila vodno zavetje in splezala na ne¬ plodne, polžke skale? Ob vsaki strani vratu se ji razrašča troje košatih škrg, ki sijejo v živi koralnordeči barvi. Ker pa je po pokolenju pristna dvoživka, ji pristajajo tudi pravcata pljuča. V dva ozka pljučna mehurja se ji razširja sapnik. V tisočletnem 45 podvodnem življenju se jih je odvadila rabiti. Če jo vržeš na kopno, ti v par urah brezdvomno pogine. V brezupnem naporu sicer požira zrak in ga sikaje brizga skozi škržne špranje, a ker je pozabila umetnost dihanja s pljuči, se slednjič zaduši, ko ji zmanjka kisika. 50 Pravo kraljestvo človeške ribice pa vendarle ni brezdanje vodovje. Ni ji najvišja slast, v smelih lokih rezati valove ali kot izstreljena puščica švigati za plenom. Blatno dno podzemelj skih mlak in jezerc je njeno bivališče. Tamkaj se uveljavljajo do popolnosti vse njene telesne lastnosti: oblika trupa in glave. 55 način gibanja in uporaba pokrnelih nožič. In če bi je ne bil zasačil še nihče v tem njenem elementu, njeno telo nosi ne¬ izbrisne spomine iz blatne dežele. Ker ji je bilo oko tisoče in tisoče let brez vsega opravka, ji je odpovedalo službo in nehalo gledati. Telesna koža je čez 60 in čez zagrnila kraj, kjer je bilo nekoč odprto očesno okence. Kot nerazvit, komaj viden ostanek se skriva v globini pokrnelo očesce. Človeška ribica je v večni temi podzemeljskih jam oslepela. Uboga živalca, ki jo je nepriljudno domovje oropalo naj- 65 plemenitejšega čuta! Vsako sočutje s kraškim slepcem pa bi bilo odveč. Človeška ribica je oslepela »načeloma«, ona »iz dna srca sovraži svetlobo in se je skrbno ogiblje. Če jo gojiš doma v akvariju, leži nepremično na dnu, dokler jo hraniš v popolni 175 temini. Kakor hitro pa jo obsine svetloba, postane nemirna, bega preplašena po posodi in si poišče senčnat kotiček. Torej 70 vendarle čuti svetlobo? Da, in sicer po celem telesu, kakor zaznavava ti ali jaz bolečino. Dubois, ki ji je s črno masko zastri glavo in podkožni očesci, nam je dokazal to na prvi pogled neumevno nasprotstvo. Celih enajst sekund preteče povprečno, preden živalca dozna sovražno svetlobo in pobegne. Oko se je 75 naveličalo brezuspešno gledati v noč, izpregledala pa je zato cela koža od repa do glave! Kje temelji ta nedoslednost pri¬ rode? — Sama v sebi! — Ker je človeška ribica oslepela, je postala nezmožna za življenje pod solncem. Kako bi mogla uspevati v svetlobi, kjer so vsa bitja okoli nje, sovražniki in 80 žrtve, obdarjena z zdravim očesom? Zato jo je posvarila pri¬ roda: »Ne hodi mi, slepec, iz teme v deželo svetlobe!« Kot bolečino ji je dala zaznavati luč, ki je človeku vir vse lepote in sreče. Za odškodnino pa jo je obdarila z izredno popolnostjo 85 okusa in tipa. Če ji vržeš v posodo košček hrane, zasluti bli¬ skoma njeno prisotnost. Z nezmotljivo gotovostjo šine proti plenu in ga pogodi. Daši je slepa, zasledi z ostrimi čuti zadostno množino drobnih mehkužcev, račkov in črvičev, ki jih pohrusta s številnimi ostrimi zobčki. 90 V jetništvu je močeril jako skromna žival. Leta in leta ti zdrži brez hrane, ki jo često dosledno odklanja. Če ga pri¬ merno gojiš, učaka visoko starost, 10 do 13 let. Če jih združiš večje število v isti posodi, si ostanejo popolnoma tuji. Na pre¬ tesnem prostoru se vnamejo med njimi celo sovražnosti, ki jih 95 poplača ta ali oni z odgriznjeno nogo. Telesne poškodbe se jim celijo hitro; če izgube škrge, noge ali rep, jim vzkale v kratkem času novi organi. 'Pavel Grošelj. 97. Divje deklice. Na polju pšeničnem je rasti začel in žito zatiral bahati plevel. Ko v jutranjem svitu se ptice bude, na njivo plevice tri mlade hite. V goščavi 6"b polju pa peva nekdo 5 in mladim plevicam veleva tako: ' \ 176 ;0 deklice zale, pač škoda je vas, da solnce bi žgalo vam nežni obraz. Pustite nam plevke na polju črez noč, 10 prispeti vam hočemo malo v pomoč. Ko solnce zatone, noč zvezde prižge, ko spet jih ugasi, opleto bo vse. Zato pa naj mati doma nam speko pšenično pogačo in sem prineso! 15 In mlade plevice podirjajo v vas: »Brž, mati^ brž, mati, postavite kvas! Mesite pogačo iz moke lepe, nesite pečeno na ravno polje,- kjer v mladi pšenici je rasti začel 20 in žito zatira bahati plevel; nam deklice divje ga pojdejo plet, ko luna svoj svit bo izlila črez svet. Omesijo mati, pogačo speko, pečeno pa k mladi pšenici neso. 25 Ko solnce .zatone za sinje gore, že divja dekleta na njivo hite. Pogačo pojedle, poplele plevel, še preden petelin je peti začel. Ko zraste pšenica, že klas rumeni, 30 kmetica s pogačo na njivo hiti. Ko mrak se razgrne in zvezde prižge, pa deklice divje požanjejo vse.- Hodile pšenico te deklice plet in žet so hodile še sedem jo let. 35 Dekleta domača pod lipo sede in šivajo krila, pleto si lase. , Nobena več pleti in žeti ne zna, saj v hiši domači dovolj je blaga. Čim bolj se množi jim, kopiči blago, tem bolj gospodari se v hiši skopo. Pa pride za zimo spet mila pomlad, v pšenici pokaže se slak in osat. Opleti bo treba iz žita plevel, dušiti že mlado pšenico je jel. Pa pravijo mati: »Roj divjih deklet oplel za pogačo pšenico bo spet. Pogače pšenične pa več jim ne dam, saj še za pogače se prejšnje kesam. Divjakinjam takim kruh dober prosen ječmenov predober, najboljši ovsen.« Ovseno pogačo jim mati speko, na njivo dekletom jo divjim neso. Ko vgasnil svit lune in zvezdic je žar, pa pride na žitno polje gospodar. Pogača je cela, v pšenici plevel, nihče ni še pletve na njivi pričel. Pogačo pšenično brž mati speko, zvečer je na njivo dekletom neso. Ko pridejo zjutraj na žitno polje, pogačo in njivo v plevelu dobe. In dojdejo, dojdejo deklice tri nad mlado pšenico iz bližnje vasi. In plevejo tiho, povešajb vrat, ker v nežne ročice jih zbada osat. Ko solnce pripeka v obraz jim gorko, pa kliče plevicam iz gošče nekdo: »Naj zbada, naj zbada vas ostri osat, naj solnce obžiga vam lica in vrat! Ste bale za kruh se iz moke lepe — pa plevite mlado pšenico same! Anton 178 98. Na Kapitolu. I. S srepim, mogočnim in kraljevim pogledom sta me po¬ zdravila egiptovska leva iz črnega granita. »Pomni, kam greš!« Tako je govoril ta pogled. »Na Kapitol staviš nogo. Na stoletja staro glavo davnega Rima greš, na glavo, pred katero so po- 5 klekali narodi vesoljnega sveta, na glavo, katere povelja so donela prek Alp do Britanije, prek morja do Libijske puščave in do egiptovskih piramid.« Človeka izpreleta nekaka groza, ko se pri vsakem koraku po zložnih stopnicah poraja nova, veličastna, mnoga grozna slika mrtve Rome. Živa volkulja me 10 pogleda ob levi; nezadovoljno in vrtoglavo se šeta po kletki ter zdeha v vročini robstva po zlati svobodi. Jetnica mora buditi žalostne spomine na prošji narod. Njen ustanovnik je sesal volčje mleko in je z njim presadil in prelil v žile mogočnega na¬ roda neukročeno bojevitost, vladohlepje in veselje ob krvavih 15 prizorih. Na vrhu stopnic! Skoro zastane noga in ne bi si skoro upal prekoračiti vhoda na ravnico vrh Kapitola. Kolika gigantska moč odseva z leve in desne, s soh Kastorja in Poluksa in njunih mogočnih divjih žrebcev, ki sta pripravljena v besnem skoku 20 pomendrati in streti vse, kar bi se protivilo rimski kohorti! Sredi terase me pozdravi s konja Mark Avrelij. Pogled na krasno delo, ves izraz pravega Rimljana, njegova zapovedujoče dvignjena desnica — vse to te prisili, da ne vidiš modernih stavb, ki obkrožajo najsvetejše in nedotakljivo mesto nekdanjega 25 Rima. Kjer jaha ponosno Mark Avrelij bojnega konja, tam je bil nekdaj hrastov log, od pamtiveka najvarnejše zatočišče Rim¬ ljanov, obdano krog in krog s kiklopskim zidovjem, obkroženo s templji, kjer se je dvigalo kadilo k bogovom. In človeku se zdi. da se ob levi dviga grad olimpskega kralja, prvaka bogov. 30 Svetijo se stebri iz najboljšega marmorja, blešči se pozlačeno zidovje, tlak se izpreminja v mozaiku dragih kamenov. Sredi svetišča pa sedi on, brezčuten, z zlato krono venčan, ogrnjen v škrlatno togo, v levi sulico, v desni blisk. In njegovo kamenito oko gleda po oblokih in marmornih stebrenikih, po katerih 35 vise zmagoslavna znamenja mogočnih Rimljanov — uplenjeno orožje premaganih vojev raznih narodov. 179 Tu so galske čelade in sekire, razsekani ščiti, skrhani meči, konci kartaginskih ladij, ligurski buzdovani, medvedje kože Germanov. Ti spomini so me šiloma tirali proč <£d modernega Kapitola in poiskal sem dokaj zvito in skrito pot na Tarpejsko pečino. Vrh nje je majhen vrtiček. Nikogar ni bilo na vrtu. Samota ugaja človeku, samote zahteva duh, kadar hoče misliti, če se mu zbudi želja, da se nasloni ob deblo in razveže peroti spo¬ minu in domišljiji. II. Rupes Tarpeia! Še dandanes si strma in precej visoka. Ali stoletja so zakrila tvojo grozoto, navali narodov, razvaline požarov in vojsk so nasitili tvoje brezno in potisnili Tibero od tebe proč. Neznatne hiše so posejane po tem brdu; v njih biva bedno ljudstvo, ki se niti izdaleka ne zaveda, da spi nad prepadom, ki je oškropljen s krvjo mnogih vrlih junakov, ki jih ni strmoglavila v prepad lastna grehota, marveč zelena zavist in podlo kovarstvo. Sedel sem na klop. Hladna senca oleandrov in duh citron sta mi objela živce. Gledal sem pod seboj prostorno, dokaj umazano dvorišče, koder so se preganjali bosopeti, raztrgani otročaji. Sedel sem 1 nemo in mirno. A njih črne oči so me zapazile; zakričali so in dvigali suhe roke kvišku ter prosjačili: Un soldo, un soldo!« Imel sem slučajno poln žep težkega la¬ škega drobiža, ki za potnika nima druge vrednosti, kakor da se z njim otepa sitnih beračev in pocestnih postopačev. Začel sem metati težke bakrene desetice — solde — s pečine na dvorišče. Mislil sem, da bom storil dobro delo, a povzročil sem pravcati pretep. Skoz razna vrata so prišli odrasli ljudje, uma¬ zani, razmršeni. Matere so odložile dojenčke in se spustile v živi svitek, ki je kričal, se lasal, pretepal in valjal po tleh ter pulil drug drugemu iz roke ujeti denar. Skoro mi je bilo žal. Ali sodil sem napačno. Ko ni več priletel noben soldo med nje, so se razšli smeje in vriskaje z ujetimi novci na trg kupovat karkoli. Komedija! Krik in vik, jok, boj, kletvina — vse sama komedija! Panem et circenses! Kruha in komedije hoče to ljud¬ stvo. Tako je danes, kakor je bilo nekdaj. 40 45 5 10 15 20 25 12 * 180 Ta divji krik in ta gneča sta mi privabila v spomin ob 30 pogledu na razvaline Fora valovanje in življenje na tem sve¬ tovnem trgu, ki je igral stoletja odločilno vlogo in sodil usodo narodom. Forum Romanum! Zagledal sem se v razvaline. Oživele so. V polsnu sem 35 zrl pod sabo pestre slike, ki so se dvigale ko sence mrličev iz grobišč. , Tempelj ob templju, krog in krog vrste stebrov, krasne bazilike, sohe najumetnejšega dleta, po tleh marmor in mozaik, govorniški oder, komicij in miliarium aureum«, bel steber z 40 zlato kroglo na vrhu, od katerega vodijo ceste s Fora na vse strani sveta, po katerih korakajo čete Rimljanov podjarmljat mirne narode in po katerih zmagoslavno dovajajo v verige oko¬ vane kneze in kralje. Forum Romanum — srce vsega sveta, in ceste s trga — same žile dovodnice, dovodnice zlata, bogastva, 45 plena in zasužnjenih narodov! III. Solnce je precej visoko. Z vseh strani mesta se zliva na Forum ljudstvo. Svetijo se kakor sneg bele toge, na tej in oni zardi okrasek škrlata. S Fora se dviga omamni duh najfinejših iztočnih dišav. Dragocene nosilnice se rahlo zibljejo, kakor bi 5 plule po zraku komaj črevelj od zemlje. Pod stebriščem krog Fora se šetajo trume elegantnih bogatašev. Praška ni na togi, lice je čisto obrito, kakor bi nikdar še ne bila' pognala na njem dlačica, lasje kratko ostriženi in objlno maziljeni. Za njimi gre previdno, samozavestno zbor veljakov: patriciji in senatorji. 10 Vsakdo ima doma celo vrsto soh v peristilu — samih starih pradedov. Na licih imajo brazde, čelo zgubano, mnogim gleda izpod tunike na prsih dolga brazgotina, ki jo celo nalašč kažejo kot častno svetinjo, privojevano daleč kje med barbari. Možje govore o politiki. Bližajoča se vojna je njih predmet. Hvalijo 15 vrline vojskovodja, rešetajo njegove napake in sklepajo o uspehih. Na stopnicah bazilike Opimia sedi sivobrad starec — Grk filozof. Ob njegovih nogah je zbrano precejšnje število mla¬ deničev. Vsi si podpirajo glave in gledajo z živimi očmi v starca, 20 ki jim navdušeno tolmači Platona, grškega modrijana. Sredi 181 »bazilike Aemilia se je utaboril žid Ahasver. Zlate zapestnice, lasnice, koralde, zrcalca iz jekla* amuleti, slonokostene igle, razne zaponke in lišp za ženske, posodice iz najfinejšega stekla in jantarja za dišave in mazila — vse to vabi gruče mladih gledalcev, ki si ogledujejo in kupujejo blago. Kar nastane večja živahnost na trgu. Ljudstvo se pozorno ozira proti kraju, kjer stoji »curia Iulia in pred njo »rostrum«. Mlad govornik je nastopil — danes prvič. Vse hiti krog rostra; zvonka beseda, fino gibanje, kipeča mimika, dovršen jezik, retorične oblike — vse to ljudstvo navdušuje, vleče. Kakor vihar se dvigne plosk po dovršenem goVoru in retor se ponosen vrača mimo senatorskega poslopja, odkoder mu blagohotno ki¬ majo ponosite glave starešin. »Hic est, hic est! Tako zašumi med množico. V tesno- zaviti togi, z nekoliko povešeno glavo prihaja po Sveti cesti (via sacra) slavni pesnik. Ljudstvo ga ogleduje z velikim spošto¬ vanjem, preroka ga nazivajo, lavorike mečejo za njim, mladi pesniki ga pozdravljajo, kosajo se za prijazno besedo, prosijo ga nasvetov, po sili mu čitajo najnovejše verze — on pa gre mirno dalje, dokler ne sreča tovariša, s katerim se prijazno po¬ zdravita in, ne meneč se za množico, izgubita v daljavi. Da, to je bil vsakdanji, delavniški Forum Romanum. Toda bili so prazniki, bile mogočne slovesnosti, ko je bučalo od vzklikov, šumelo in se gnetlo od vojakov, ko so se vila v ne¬ popisnem navdušenju, v pijanem zmagoslavju krdela vojsk v gromkem triumfu prek Fora na Kapitolslco cesto. lo, triumplie! je kričalo vsako grlo, ,konji so rezgetali, cvetje in palme so deževale na pot, venci palm so leteli na voz zmagovalčev. Sleme, oščepe, sulice, meče, loke in tulce so nosili pred vozom trium- fatorja, fanfare so trobile, plamenice so širile vonj kadila in timijana — zadaj so pa rožljale verige zmaganih knezov in solze ujetnikov so škropile rože na cesti. Že so prekoračili Forum s trudno, krvavo nogo. Tedaj so pristopili rablji — odklenili so od voz in konj kneze in voje — dospeli so do Kapitolske ceste (clivus Capitolinus), ki vodi na Kapitol; a tega ni smela oskruniti noga barbarova. Izprevod se je pomikal dalje, ponosne kneze, vrle vojvode so pa pehali proti Tarpejski pečini, jih tam porinili črez mali mostič in slednjič pahnili v globoko Mamertinsko ječo in iz te jih spustili v še nižjo — robur Tulfianum . Tam so jim strgali obleko z života, po- 25 30 35 40 45 50 55 60 182 čenjali z njimi grozodejstva, potem pa jih ročno podavili ter naznanili na Kapitol: Actum est! — Ni jih več! To je bila usoda — sojena na rimskem Foru — usoda mož, ki so branili pravico in svobodo svojega naroda. Njih krivda je 65 bila, da niso hoteli biti hlapci, da so rajši dali kri ko pedenj zemlje krivičnemu nasilniku ... Pač zato je morala zapisati roka večne pravice nad vse te stavbe: »Actum estk Prišel je galilejski ribič, z njim čednost in krepost. Zatrli so sejavca, bičali so ga na Foru, v Mamertinsko 70 ječo so ga vrgli — a seme kreposti Kristove je vzklilo in do- neslo tisočeren sad. Fran S. Finžgar. 99. Žive plamenice. 1. Na zlatem prestolu sedi car Neron plamtečih^; po vrtu cesarskem,'gori sto jasnih plamenic. 2. Tam doli razgrinja se mrak po večnem mestu, pokoj nad Rimom leži mehak; tu bliska se carju soj. 3. Na ustnih leži mu smeh, ko gleda tolik žar; po plamenicah teh ozira se radostno car. 4. Karkoli tam sveč gori, to živi so ljudje: kristjani sred temne noči vladarju na čast gore. 5. Bil vsak je s smolo oblit, da svetil bi tem bolj... Jeli, car Neron, ta svit i tebi je jasen dovolj? 6. In čuj! Ko dim težak vali se iz plamenic, pa k njemu, pozdrav sladak, zveni kristjanov klic. 7. »Na slavo naših bpgov, na večni moj spomin zveni ta klic njihov, ta pesem bolečin! 8. Zasmeje se car vesel in sluša in sluša zvesto ... Le pojte, dokler se v pepel ne zgrudi ožgano telo!« 9. Vse tiho. In temno vse, ugasnil je žar plamenic. Srdito se Neron vzpne, ozira plamtečih se lic. 10. Kaj to? Izdajstvo! — Kdo sem priplazil se je na vrt?« »Jaz! — »Kdo?« — Iz nočni h tem zamolklo mu jekne: »Smrt!« 11. Srce mu zastane in kri — a ondi iz teme strašan trinogu klic zazveni: sOsvete se bliža dan! 12. Brezmejen je tvoj zločin, od njega trepeče svet... Na veke je tvoj spomin preklet, preklet, preklet! 13. Trpljenje sem žrtev teh končala Smrt sama jaz. Gorje ti, da legel smeh ob njem je na tvo'j obraz. 14. Teh žrtev gorečih klic po zemlji je vsej zazvenel. In živih je plamenic po svetu svit zablestel. 183 . * 15. In niti klic niti svit 16. Brezmejen je tvoj zločin, ne mine nikoli več: od njega trepeče svet.. . Smrt robstvu!« to klic gromovit; Na veke je tvoj spomin Za Krista!« to svit blesteč. preklet, preklet, preklet!« 17. Na zlatem prestolu sedi car Neron upadlih lic. Svobode, krščanstva gori po zemlji tisoč plamenic. Anton F u n t e k. 100. Izlet na Vezuvij in v Pompeje. (* Največja privlačna sila Neapolja morda ni v mestu samem, dasi ima prekrasno lego in nebroj zgodovinskih in umetniških spomenikov, ampak v njega bližnji in daljnji okolici. Res zre tujec z vedno svežim zanimanjem na pestro življenje v ulicah tega veselega južnega mesta, res poseda rad pod palmami blizu <5 obrežja Santa Lucia in gleda proti jugu v sinjo daljavo črez lesketajoče se morje; a vendar mu tajna sila obrača pogled proti vzhodu. Tam — eno uro zunaj mesta — zapira obzorje ogromna, skoro 1300 m visoka kopa: živa gora Vezuvij, vidna z vseh odprtih in vzvišenih prostorov neapoljskih. Ob vsakem 10 r- pogledu nanj nam srce nehote zatriplje; mirno stoji orjaški sklad s svojimi gladkimi pobočji pred našimi očmi, zjutraj odet v črno senco, zvečer jasno se svetlikajoč v zahajajočem solncu. okrogla meglena plast, ki mu vrha nikdar ne zapusti, in ognjeni odsev, ki mu v jasnih nočeh čarobno krije teme, ta 15 izpričujeta, kakšna moč živi v njem! In tam, med njim in med morjem — to vemo — je ohranjena priča uničujočih sil te lepe gore; zakaj tam je ležalo v tisočletnem spanju zasuto mesto Pompeji. Kdor torej pride v Neapolj, ne najde prej miru, dokler 20 ni obiskal Vezuvija in Pompejev. Tako se je godilo tudi meni. Jaz sem se iz Neapolja peljal z obvezuvijsko železnico do Resine. Nekaj minut odtod, v Puglianu, sem prestopil na Cook¬ ovo vezuvijsko električno železnico, ki je osem kilometrov dolga in izpeljana od zapadne strani na zadnjo teraso pod glavnim 25 stožcem gore. Cookovi vlaki odhajajo po potrebi nekako vsake pol ure. Krasot te tričetrturne vožnje, pač najlepše v Evropi, ni moči popisati. Vlak se dviga počasi kvišku, na večjih strminah po zobčasti progi. Krasota okolice kar raste pred našimi očmi in se širi in širi proti Neapolju in morju in onstran njega ter 30 35 40 45 50 55 60 65 70 184 daleč po Kampanji. Naš voz, katerega stene so skoro vse eno edino okno, nam odpira razgled na vse strani tem laže, ker je vzvišen nad bližnjo okolico. Sicer nas pogled na bližino mika še bolj nego v daljavo. Vozimo se po vinogradih, kjer raste slavna kapljica dacrimae Christk; neprodirni vrtovi samega plemenitega sadja nas spremljajo na obeh straneh; smokve, debele kakor buče, vise tik ob progi. Vendar oko nam sili kvišku. Kmalu nas zapuščajo vrtovi, okolica postaja mrtva, peljemo se po goli strjeni lavi, različno barvani, kakor je pač stara; visoke škarpe so zgrajene na raznih mestih, da branijo spodaj ležeče rajske vrtove proti bodočim izbruhom. In — mimo observatorija — prihajamo bliže dimu, ki se vali gori proti nebu. Kmalu dospemo do končišča železnice na precej obsežni te¬ rasi, pokriti le z vulkanskim kamenjem. Do velikega izbruha v 1. 1906. je odtod privedla tujca še železnica vzpenjača narav¬ nost po strmini v nekaj minutah tik pod rob žrela. Omenjenega leta pa je lava vzpenjačo čisto razdrla; zato je treba ta zadnji kos, dobre pol ure, premagati peš ali jež. — Res! Še nismo prav stopili iz železniškega voza, že nas obsujejo razni ponudniki: ta nam vsiljuje konja, drugi osla, tretji nosilnico, četrti — samega sebe. — Odtod je najboljše iti peš; pobočje se dviguje sicer kaj strmo naravnost do vrha, a pot je izpeljana v lepih serpentinah in brez vsake nevarnosti. Tu in tam puhti iz kake razpoke živ ogenj še neugasle lave; a mi bi morda šli kar mimo* ko bi nam vodnik ne pokazal s prstom tja. Vodnik? Da! Na¬ ravnost — predpisano je, da moramo od postaje vzeti vodnika s seboj (za 5 lir), četudi ga ne potrebujemo prav nič, ker pota zgrešiti ni mogoče in pomoči ni treba nobene. Taka pot se pač ne pozabi nikoli. Pihal je prav hladen veter — bilo je zjutraj — in bredel sem nekaj časa po pepelu strte lave. Potem sem stopal rajši malo ob stezi po nerazbiti lavi ,' a sem moral paziti, da mi ostri robovi tega pod sto¬ pinjami škrtajočega kamenja niso strgali črevljev. Zrak je bil čist, včasih pa je prinesel veter žveplen dim. Razgled me ni več mikal — le hitro naprej!... Tik pod žrelom stojim, pot pelje zelo strmo kar naravnost do roba- Naprej! In stal sem ob žrelu. Gledal sem doli v globočino, odkoder sunkoma prhuta dim in para, kjer se premetava plamteče kamenje, bobni grgrajoče grmenje. Kadar je veter pobrisal dim, sem videl na ono stran žrela; človek je tam ) 185 videti kakor majhna živalca. Strašna širina in globina! Ob robu drži steza, neopasna, da smo le količkaj previdni. Od zadnjega izbruha se je žrelo razširilo, vrh pa znižal za blizu sto metrov, tako da Vezuvij zdaj ni več 1300 m visok. Gori na vrhu se toči v kolibici pristno »domače« vino. Pokusil sem lacrimae Christi«, stoječ ob žrelu in obrnjen doli proti morju. Zlatorumena, sladka, težka kapljica, pre¬ močna za te vroče kraje, a vendar v soglasju z njimi!... Zdaj pa doli! Odločil sem se, da se ne vrnem po istem potu, ampak da jo uberem po južnem pobočju naravnost v Pompeje. Pogled navzdol na to stran je bil precej grozeč: vsa gora, kolikor je je, torej kakih 1200 m, se skoro v nepre¬ trgani strmini spušča doli v obmorsko ravnino. Navpičnih sten sicer ni, a če mi spodleti', se bom kotalil ne vem kam. Saj je vse to pobočje jedva leto prej ogladila lava, ki.se je valila zlasti na to stran in je uničila vse nasade. Mikalo me je, drsati se po tej sveži lavi. Dal sem se pregovoriti vodniku in brez odloga smo smuknili navzdol. Prasketali smo po ostri strjeni lavi, smučali po vročem pepelu strmih drč, kakor bi bilo šlo za stavo. Planinska kri mi je zavrela v tej vročini in prehitro, prej ko v eni uri, smo bili spodaj v žalostni puščavi. Postali smo v prvi gostilni, kjer smo dobili zopet tistega dragocenega vina in dobrega prekajenega mesa in — pa le profi plačilu — vode, da smo se umili. Zakaj sivi, vroči pepel, ki smo ga mestoma bredli do kolena, se je bil ujedel v obleko in kožo. II. Po preteku dobre četrt ure sem stal v mestu, kakor je bilo pred skoro 2000 leti, v izkopanih Pompejih. Hodil sem po ulicah, koder so se do 24. avgusta leta 79. po Kr. mirno srečavali meščani, stopajoč ob hišah po pločniku, zelo vzvišenem nad voziščem. Po tem so drdrali vozovi s tistimi visokimi kolesi in kratko osjo, kakor jih vidimo še dandanes po Kampaniji. Ulice so bile vse tlakane s kamenitimi ploščami in tir je v nje globoko zarezan. Omenjenega dne je prišla kata¬ strofa! Večina prebivalstva — vseh je bilo kakih 25.000 — je pobegnila in odnesla imetje, kolikor ga je mogla; na stotine pa jih je bilo zasačenih."— In pepel je zakrival mesto, strehe so bile podrte, višje zidovje je molelo v zrak. 75 80 85 90 95 5 10 15 20 25 30 35 40 186 Tekom poznejših let in stoletij so sosedje izkopali, kar so dosegli in kar se jim je zdelo kaj vredno. Potem je izginjal spomin na mesto. Kralj Karol III. je leta 1748. pričel nekaj izkopavati, a sestavno se je lotil odkrivanja mesta še le Fiorelli leta 1860. Zdaj so odkrili važnejši del mesta s /oliko popol¬ nostjo, da se nam nudi slika o onem starem življenju, kakršne ne dobimo nikjer na svetu. Ulica se vrsti za ulico, ob obeh straneh še stoji hiša ob hiši. Zasebna poslopja so proti ulici precej enostavna, ker se je domače življenje Rimljana razvijalo, kakor še zdaj pri orientalcih, le v ozadju hiše; ta sestoji zato iz več delov, ki slede drug za drugim tja do vrta. Hiše so bile večinoma pritlične. Pri dvo- in trinadstropnih so gornja nad¬ stropja vsa podrta; le pri eni hiši se je posrečilo vse ohraniti. Zelo dobro ohranjene pa so pritlične obokane sobe, posebno kopeli, z živobarvnimi slikami; mnogo so jih pač odnesli v muzej v Neapolj. Ohranjene so seveda najrazličnejše nlšne priprave (kuhinje, vodovodi itd.) ter oprave. Sploh si ni težko slikati vsega življenja v tem prpvincijalnem, v obče premožnem mestu. Slikamo si ga tem laže, ker kmalu spoznamo, da so bili ti stari prebivalci v svojem življenju in bivanju vendar zelo podobni nam in zlasti prav tako krvavi za kožo kakor mi. Pošteno truden in lačen sem bil, ko sem zvečer moral zapustiti to od mrtvih vstalo mesto; zvečer se namreč zapro vsi vhodi in mesto zopet omrtvi... Z vezuvijsko železnico sem se vrnil v Neapolj. Morska sapa me je po dnevni vročini posvežila in vtiskov mi je toliko vršalo po glavi, da sem se v mestnem vrvenju čutil prav nemoteno samega. Kaj je to vrvenje napram grmenju v Vezuvijevem žrelu! In zdaj sem lahko zapuščal nebeško lepi Neapolj. Josip Tominšek. 101. Vezuviju. Buona sera, o Vezuvij,- , buona sera, stari plešec! Ej, še zmeraj ti kadiš mi iz velike pipe svoje 5 in še vedno dim vali se, črn oblak iz nje se vije ves razžarjen proti nebu. 187 O, le puši, lazzarone, iz sloveče pipe svoje! Samo preveč mi ne vleci 10 in pa preveč je ne tlači in s prehudim ne tobakom! Ne s tobakom takim, starček, kakor takrat — saj še pomniš — ko s pepelom si iz pipe 15 bil podsul tri mesta krasna pod nogami tamle, vidiš? Kaj si mislil, ti brezsrčni, hudomušni lazzarone! Glej, ko draga je preproga, 20 kamor ozreš se krog sebe, vrt pogrnjen zelen, pisan! In po vrtu tem velikem so posuta mesta bela, so posute hiše bele 25 pa gradovi in svetišča ko bleščeči biseri. Čuvaj vrt ta in dragulje, slavni plešec, ti Vezuvij! Anton Aškerc. 102. Prvikrat v Ljubljani. I. Zadovoljen in vesel je zadel Matajev Matija svoj ljubi dežnik pa culo na ramo in je veslaril s palico počasi iz kolo¬ dvorskega poslopja. Prostor pred njim je bil že skoro prazen; ponehalo je tisto živahno vrvenje, ki se pojavlja običajno o prihodu vsakega vlaka. Hotelski omnibusi in drugi vozovi so 5 se bili že odpeljali in ljudje so se razkropili na vse strani. Na desni je zagledal Matajev Matija žoltordeč voz elek¬ trične železnice, malo spredaj pa drugega, enakega, ki se je bližal kolodvoru. »Da te vendar!« je vzkliknil polglasno. »Kako gladko 10 drči po cesti! Konji pa so vpreženi menda zadaj? To je pa že narobe.« 15 20 25 30 35 40 45 50 188 Čudil pa se je še bolj, ko je videl, da ni nikjer nobene priprege niti nobenega dimečega se stroja kakor pri vlaku. Sedaj je mož v belosivi obleki, s črno torbo in svetlo tro¬ bento, potegnil na prvem vozu zadaj za jermen. Pozvonilo je; voznik spredaj je odvil močno rumeno kljuko in pisani voz je odhitel po tiru. Ti spak ti, kako jo reže kar sam po sebi!« se je čudil Matajev Matija. »Kaj takega pa spet nek Pred sabo je ugledal nekoliko zakasnelih deželjanov s cekarji in košarami. Mahnil jo je po senčnatem drevoredu za njimi, oziraje se zdaj na levo, zdaj na pravo. Zdajci je smuknil mimo njega kolesar. Prestrašeni Matija je na vso moč odskočil proti cestnemu jarku. Pri tej priči se mu je snela cula raz dežnik in padla na tla; jabolčni krhlji so se usuli iz rute na vse strani. Matajev Matija pa je obstal, zapičil palico v pesek in debelo gledal za motorjem. Oho, ta pa jezdari celo kolovrat! se je čudil, si mel oči in se krepko počil po stegnu. Lej, lej, kje je že! Ti kajon, ti onegavi! Kolesi ima pa naviti tako, da mu tečeta kar sami. , Kdo mi kaj verjame doma na Telebanovem, če jim bom pravil o takih čudežih!« Sklonil se je in začel pobirati svoje krhljp v qu1o. Hahaha, odkod ste se pa vzeli vi, ki uganjate take čudeže? se mu je smejal mlad železničar, ki je prišel mimo. Kakšne čudeže? je_ vprašal osupli Matija. Jabolka pobirati tukaj pod lipami, kostanji in javori, hahaha! se je krohotal oni. Pa ste res čuden človek!« »Vi Ljubljančani ste čudni, vi, ne pa jaz!« mu je odvrnil! Matija. »Kolovrate jahate, brez vprežne' živine vozite in Bog ve, kaj počenjate še vse. Pa brez zamere!« Z Bogom, prijatelj, dober tek!« mu je zaklical mladi mož in odhitel. Matajev Matija se je odpravil dalje in kmalu dospel do Dunajske ceste. Pri cestni prečnici ga je ustavil mož s črno kapo. Kaj imate v culi? : ga je vprašal hitro. Ali ste pa radovedni !< se mu je Matajev Matija smejal široko. Kaj pravite, kaj bo nekaj tukaj notri? Če ste ptič, pa uganite sami!« Kaj klobasate! Pokažite, kaj imate, če ne, bo narobe!« ga je osorno zavrnil pusti mitničar. 189 /No, no, vam pa pokažem; saj sami menda ne bi uga¬ nili, ga je tolažil Matajev Matija prijazno. »Vidite, malo ajdovca, domačega sira in krhljev sem vzel s sabo. Mitničar je nekaj zagodrnjal in pokazal potniku hrbet. Matajev Matija je počasi mahal dalje. Z radovedno spoštlji¬ vostjo, nagubanim čelom in siroma odprtimi očmi je občudoval visoke pisane hiše, lične balkone, okrašene z bujnimi žarno- barvnimi cvetlicami, stolpke na strehah, raznobojne lepake, reklamne deske in izveske, plinove svetilnice in električne žarnice, zlasti pa vabljivo blesteče izložbe vsakovrstnega blaga za velikanskimi okni. Na cesti, tlakovani s kameni, so vozovi še huje ropotali- »Komaj bi bilo, da bi imel oči spredaj in zadaj, je mrmral sam zase. »Kakšne hiše! Nekatere so višje kakor naš domači zvonik in večje kakor naša graščina, ki se mi je zdela do zdaj največja zgradba na svetu. Pa koliko debele in tanke drete imajo razpete prek ceste po teh kolih in celo po strehah! Menda suše perilo na njej ali pa nastavljajo ptičem limanice, ali kaj?« Sprva je hodil po obstranskem tlaku. Ker se je pa zadel zdaj ob tega, zdaj ob onega, se je rajši ognil neprilikam in je krevsal lepo po sredi ceste. Pozdravljal je vsakega gospoda, ki se mu je zdel količkaj imeniten. II. Uglobljen v svoje misli se je Matajev Matija komaj še o pravem času umaknil avtomobilu. Bistro je pogledal gospoda v sivem plašču z debelimi očali in gospo s tančico na obrazu ter je obadva pozdravi! prav spoštljivo. »Kako sta onegavak se je oveselil. »Kako lepo se vozita brez konj in volov! Kakor sveti Elija v nebesa. In trobita si za kratek čas, pa ne posebno lepo; zmeraj gonita eno kakor kukavica.« Na Aleksandrovi cesti je zagledal v senci celo vrsto fiakarjev. »Svatujejo, živio!« se je nasmehnil Matija. »Bog daj srečo ženinu in nevesti in vsem skupaj, pa še meni!« Pred Zvezdo je zopet zagledal vrsto voznikov. »Ej, to mi je všeč,« je kimal radostno. »Veseli ljudje so Ljubljančani in radi se imajo tako, da imajo ženitovanje skoro v vsaki ulici. 55 60 65 70 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 55 190 Počasi je korakal skoz Zvezdo; tu pa je jel grajalno majati glavo. »Lejte vendar, kako je tukaj spet vse narobe!« je umoval sam pri sebi- »Nikjer nobene jablane, nikjer nobene hruške ali češpljice. Zanikrni kostanji delajo le senco, da komaj raste malo trave in malo rož. Nikjer pa ni nobene poštene gredice, nikjer nobenega krompirčka. In nikjer se ne pase nobena kravica, noben teliček. Pa še to revščino so ogradili okrog in okrog z nerodno črno ograjo, da ne more noter ne pastir ne žival... Lej, večja polovica prostora tja do hiš je celo prazna in tako razhojena in razvožena, da zlepa ne bo več mogla pognati nobena travica. Dimka, slaba bi ti predla tukaj v Ljubljani, koder je tako malo paše. Le vesela bodi, da si na kmetih doma! Vsega zlomka si izmišljajo hudikova gospoda; prebrisani so res v marsičem, toda kmetovati znajo presneto slabo.« Zamišljeno se je prijel za nos, se obrnil dvakrat na okoli in se oziral na vse kraje. »Zdaj pa vedi, kod pojdi!« je vzdihnil v zadregi. Zdaj jo pa išči, sestro Špeluzo!« Kar je zagledal na Kongresnem trgu redarja. Ta je pa ptič!« si je mislil Mataj. »Lej, lej, kakšno lepo kapo ima na glavi!« Njegove bele rokavice in bele hlače tudi niso napačne. Njegova bridka sablja in piščalka na rdečem motvozu mi je tudi prav povšeči; najbolj pa svetla luna pod vratom. Bog ve, ali je srebrna ali samo jeklena. Precej je ta soldat podoben onim, ki sem jih videl pri naboru v naši Zaplani. Prejkone je general in nagovorim ga tako. Če ni, mi gotovo ne zameri; če bi mu pa rekel samo kaprol, bi mu bilo morebiti premalo in še hud bi bil nemara name. Zdaj ga pa pobaram, kod pridem do sestre.« Počasi je snel klobuk z glave, ga stisnil pod levo pazduho, si pogladil rdeče lase z nizkega čela in se približal stražniku. Dober dan vam Bog daj, gospod general!« ga je po¬ zdravi! ponižno. »Nisem general, ga je zavrnil varuh javnega miru in premeril Mataja od nog do glave. I, če še niste, pa boste, če Bog da,« je dejal Matija, da bi se prikupil možu. »Le potrpite, saj ste še mladi in zdravi tudi, gospod kaprol!« 191 »Ali se hočete norčevati?« je vprašal redar rezko. »Bog ne daj! je vzkliknil Mataj in mu odkritosrčno pogledal v oči. Rajši bi dal dušo iz šebe. Toda okoli Zaplane se potepa špehomalh Andraž Hudopisk, ki je svoje dni užival visoko čast kaprolsko pri Soldatih; do generala pa se le ni pririnil, kolikor je tudi vedež navihan.« »Pojdite se solit! Kaj pa je vse to meni mar?« Le čakajte, stojte, ne zamerite! Tisti Andraž Hudopisk, veste, me je poučil doma takole: Kadar v Ljubljani ne boš vedel, kam bi se obrnil, pa pobaraj katerega izmed možakov, ki jim sablja binglja ob bedru in se jim srp sveti pod brado.« Kdo pa ste in kaj bi prav za prav radi?« >1, Matajev Matija sem s Telebanovega. K sestri sem prišel malo vasovat, k Špeli, ki ima ljubljanskega škrica za moža. Piše se za Krajana in prodaja vsake bere kramo; in denarja ima menda več ko ciganska družina grehov. Kaj ne, da ga poznate vsi, ki ste iz Ljubljane, ali ne?« »Ljuba duša!« mu je odvrnil stražnik, »Ljubljana je velika in ima toliko prebivalcev, da ne poznamo vsi drug drugega. Pojdite v mestno hišo; tam vprašajte, kje stanuje trgovec Krajan!« »Kje pa je tista hiša?« »Na sredi mesta, tam pod Gradom.« Hvala lepa, da ste mi povedali. Če pridete vi k nam na Telebanovo, pa vam pokažem jaz, kar boste hoteli videti. Zdaj pa z Bogom! Le zdravi ostanite, pa brez zamere!« III. Matajev Matija je nekaj časa gledal na sivi grad, potem se je napotil dalje. V ozki ulici je za velikim oknom zapazil slamnike in klobuke. Stopil je v prodajalnico. »Dober dan, oče! ga je prijazno pozdravila prodajalka. »Kaj bo dobrega?« »Nov klobuk bi rad.« Dolgo je izbiral in se še dalje pogajal za ceno, preden je plačal. Gospodična ga je vabila, naj se kmalu zopet oglasi; Mataj pa je poveznil novi klobuk na starega in se poslovil od klobučarkfe. Moško je stopal po" ulicah, vzdigal gorjačo in jo zasajal daleč pred se; postajal je vsak trenutek, se obračal na vse 60 65 70 75 80 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 192 strani in udarjal s težkimi škornji ob tla, da so se kresale iskre izpod močno podkovanih peta. Izvirni možak z dolgo palico in debelim rdečim dežnikom, s pisano pikasto culo in dvema klobukoma je povsod zbujal veselo pozornost Ljub¬ ljančanov. Zdaj mu je naproti pridrevila vesela dečad z lesenimi obroči in drugimi igračami. Vriskaje so jeli poskakovati okrog tujca. Mož, mož, kaj pa imate v culi? so vpili okoli njega. I, kaj neki? Krhljev pa sira in kruha.« »Čemu pa imate tako strašno marelo?« so mu nagajali. Mož, čemu pa nosite kar dva klobuka? »Čemu, čemu? I, lej jih no, mrgolinov škrbastih! Poba¬ rajte me še, zakaj imam nos sredi obraza!« Mož, ali lovite slepe miši po Ljubljani? so kričali raz¬ posajeni dečki in se mu spakovali na vse načine. »O zanikrne strigalice mestne!« se je ugrel Matajev Matija. Komaj znate glavo držati pokonci, shodili ste komaj, pa hočete že zabavljati pametnim, odraslim ljudem. Če bi bil jaz vaš oče, bi vas že naučil kozjih molitvic in krščanske ponižnosti s tole tukaj, zgage mlade, malopridne! Izza ogla se je pokazal mož z luno in maliči so se raz¬ kropili na vse strani. Matajev Matija pa je blodil dalje po ulicah in povsod videl kaj novega, zanimivega. Kmalu je bil Matija zopet sredi mesta. Vse se meša in vre kakor na sodni dan, je premišljal in si brisal potno čelo. Vse polno sveta je povsod, vse skoro sama gospoda, škric do škrica, kakor bi jih nasejal. Vidiš, vse živo jih je po vseh kotih in krajih; pa tudi iz oken gleda dosti glav. Bog ve, koliko jih je še za zidovi. Le odkod se je steplo toliko ljudi? Četrtek je danes, delavnik. Nemara pa praznujejo cerkveni god? Toliko jih je okoli mene, pa se čutim tako samega kakor božji volek ... Ej, ti Ljubljančani so res pravi čudaki. Po lepi cesti so pripeljali trije možje brizgalnico na dveh kolesih. Prvi je zavrtal pipo v tla, drugi je vlekel dvokolnico, tretji pa držal dolgo cev in škropil po prašnih tleh. »Človek bi mislil, da je v deveti deželi, ne pa v Ljubljani,« si je dejal Matajev Matija. »Tako premeteni so ti možje kakor 193 Mojzes, ki je s čudodelno palico izonegavil Izraelcem vodo iz skale.« Mimo njega je švignilo mnogo urnih kolesarjev in kole- saric. Videl je tudi dva dečka, ki sta se vozila skupaj; prvi je sedel in poganjal kolo, drugi pa je moško stal za njim in se opiral na njegove rame. Najbolj pa mu je ugajal gospod, ki je peljal na svojem stroju spredaj fantka. Matajev Matija je dospel do lesenega mostu. Ljubljanica je bila plitva. Obrežna trava, drevje in hiše so se zrcalile v zaspano tekoči vodi. Bila je izredno čista, tako da je mogel videti na dnu struge vse črepinje, pisane in bele. Pridne perice so klečale na stopnicah ali v priklenjenih čolnih in prale perilo. Kričavi otroci so stali blizu brega v vodi in lučali tanke ploščate kamene tako v reko, da so po površini odskakovali kakor žabe. Mrgoljava po mestu je prihajala čim dalje večja; srečaval je delavce, delavke, pohajkujoče, leseno se držeče vojake in vesele dijake. IV. Ves motoglav, malone omamljen po toliko novih vtisih, jo je primahal mimo gostilniškega vrta in takoj občutil hudo žejo. Pod košatimi kostanji je sedelo nekaj gostov. Matajev Matija je veselo pospešil korake po hreščečem, belem pesku in stopil k pogrnjeni mizi. Svoj ljubi dežnik in palico je naslonil ob drevo, položil pisano culo na mizo in sedel moško in široko na stol. Priletel je bled, skrbno počesan fantič, ves črno oblečen, v suknjiči na škrice, in je vihtel belo brisalko. »Polič najboljšega!« je naročil Matija in imenitno pogledal po drugih gostih. »Skoro bi bil pozabil jesti in piti.« Dečko je prinesel pijače in okroglih žemelj; Mataj pa je iztrebil kos sira iz cule in pipec iz žepa. Tako je Matija obsedel in mimo užival vino, sir in žem¬ ljice. Ko je izpraznil svoj polič, je zahteval drugega. Na odru blizu njega so se pokazali godci z velikimi in majhnimi piščalkami, trobentami in drugimi čudnimi svirali, kakršnih Matajev Matija ni bil še videl nikdar. Sedli so na stole; pred sabo je imel vsak svoj kos počečkanega papirja na stojalcu. »Slabo znajo,« jih je obsodil Mataj, ko so uglašali in po¬ skušali svoja glasbila. »Vsak brlizga in šušmari, piskal in tro- Wester, Čitanka II. 13 55 60 65 5 10 15 20 194 buzlja tja v en dan, kakor se mu pač ljubi.,To ali pa nič. Sram jih bodi! Znajo pač zaplanski godci vse bolje.« Zdajci je stopil gospod s črno paličko med nje in potrkal '25 na svoje stojalo. /Dobro jih je ugnal mož,« se je oveselil Mataj. »Tako so se zbali njegove šibe, da so vsi umolknili.« Začeli so svirati, sprva rahlo in počasi, potem pa zmeraj glasneje. 30 Zdaj pa že, zdaj,« je kimal Matajev Matija odobravaje, »Dobro jo žagajo. Kaj vse naredi šiba, dobrodelna mati! Lej, lej, kako jim mojster miga in žuga z njo in jih kroti, sicer bi mu razbili nemarni divjaki rene in boben in vse.« Prijazno je kimal ter po taktu bobnal s kitnato roko 35 na mizo. Ko je godba utihnila, je jelo občinstvo burno ploskati; Matajev Matija pa je nalil svoj kozarec do vrha, nataknil kos sira na pipec in šel oboje ponujat kapelniku. »Dobro ste jih krotili,« ga je pohvalil. »Nate, okrepčajte 40 se malo, prijatelj!« Občinstvo je vstajalo s sedežev, se smejalo vse vprek in jelo ploskati znova. Ako ste preveč pili, pojdite spat!« je velel gostilničar, ki je prihitel k Mataju. 45 »Od dveh poličev ne bom pijan,« se je smejal Matija. Pre¬ sneto malo me poznate. Ali je kaj tako hudega, če ponudim svojemu bližnjemu kozarček vina?« »Plačajte in izgubite se!« »Dobrota je sirota, je vzdihnil Matajev Matija, plačal, po- 50 bral svoje reči, prijazno pokimal kapelniku in odkorakal z vrta. Občinstvu pa je bilo žal. da je bilo tako kmalu konec nenavadne zabave. Še nekaj časa je kolovratil Matija po mestu, dokler ni končno našel svoje ljube sestre Špeluze. Rado Murnik. 103. Sejavec. 1. Svetel znoj sejavcu kmetu v izorane brazde pada; v zemlji se rodi, zaklije zlato klasje, zlata nada. 2. Znoj na čelu — sveta rosa: kamor na zemljico kane, ko bi Bog jo blagoslovil, tam življenje novo vstane. C v etko Golar. 195 104. Ob slovesu iz Gorice. Gorica, dne 26. novembra 1915. V maju je bilo. Hodil sem po naših Brdih, v solncu se smejočih. Črešnje so zorele in akacije so dehtele ob potu. Sence so še spale v dolinah, ko so na gričih zamolili jutranjo pesem zvonovi belih cerkva, da so zapela vsa Brda v jutranjem solncu. >In s pesmijo v srcu in z vriskom na ustnih, da vse je kipelo po mojem telesu, sem gledal trpeče, vesele obraze, poslušal njih tajnosti kakor o kresu ...« A tisto jutro je zagorel južni rob naše domovine in nena¬ doma je planilo v to lepoto naše zemlje vse ono strašno, brez¬ mejno gorje vojne, ki smo ga prej le slutili, ker je bilo tako daleč, daleč od nas. Zdaj nas je udarilo nenadoma v vsej ne¬ pojmljivi grozoti, ki je bila v svoji nepojmljivosti še groznejša, da so ustne le onemoglo zajecljale, ko je zavpilo v duši. Kakor jastreb s krvoločnimi kremplji je planilo med nas in nas raz- bičalo na vse strani. In žena ne ve za moža, mati ne za otroka, otrok ne za mater, brat ne za brata, sestra ne za sestro. In videl sem jih, pregnance, brez doma, brez strehe. Ob cestah so ležali, starci in starke, žene in dekleta, matere z do¬ jenčki in otroci. Ljubezen do rodne grude, ki je prej le tiho tlela pod težo vsakdanjih skrbi, se je razplamtela ob uri slovesa, da so usahnile od presilne bolesti solze v očeh, ki so se z zadnjim, dolgim pogledom vsesale v domove na solnčnoprepo- jenih gričih, z bujnimi njivami, z zelenimi vinogradi prepletenih. In mater sem videl: bežala je mimo ljudi naprej, naprej, kot blazna. V naročju je imela otroka in kri mu je curljala preko cvetočega obraza iz globoke rane na glavi, črna kri, preko oči, preko lic, preko ust. Nepremično je zrla nanj mati in v njenih brezsolznih očeh je bila groza in v njeni duši je grizla bolest. Ali si to ti, domoviha — mati? In naša polja sem videl: rodovitna, blagoslovljena polja. V bohotnem zlatu je valovilo žito med venci temnozelenih trt, ki so se šibile od prevelike teže. Veter je zavel čez bogato turščico, da je zašumela težko in šklepetajoče. V solncu so ležala ta polja in čakala našega kmeta, da bi mu stotero poplačala trud in znoj. A prišlo je čez noc in pomandralo vse in poteptalo vse, da nisem vedel več, kje se konča pot, kje se začne njiva. 5 10 15 20 25 30 35 13 * 40 45 50 55 60 i 196 In naše domove sem videl, kako so se rušili; od vrha do tal je treščilo, razrušilo, razbilo in uničilo vse. Groblje mi reži naproti, raz visečih razvalin se mi rogajo gola okna kot votla očesa lobanje. In videl sem, kako so gorela naša svetišča, kako so padali zvoniki, da so zaplakali zvonovi. In videl sem goreče vasi in požgane gozdove. Videl sem z gorko človeško krvjo oškropljeno kraško skalovje in mlake krvi na ohribju ob Soči. Videl sem Smrt, kako se je raztegnila pošastno, da je zarila noge v kraške čeri Doberdobske planote in naslonila režečo lobanjo na Krnsko pogorje. Slišal sem njen krohot, da me je pretreslo do mozga. Z mrzlimi, ledenimi rokami me je objelo tedaj trpljenje in smeh je zamrl na ustnah in ugasnila je radost v mojih očeh. Prej nisem videl tvoje lepote, domovina. Šel sem mimo nje in nisem je opazil. Zdaj, ko so uničena tvoja polja in so porušeni domovi, zdaj, ko je prišel tat in te hoče odtrgati od gorkega, življenjaželjnega slovenskega telesa, zdaj šele vem, kaj si mi: »S silo neznano si segla mi do duše globin: d ozd a j- nisem vedel, kako sem tvoj sin, kako te ljubim globoko.. .c Alojzij Res. 105. Rada. 5. Dneve tri že hlapci zvesti vragom stavijo se v bran, mnog že drug več ni na mesti, padel v boju je srčan. 6. V gradu na postelji svoji bled in nem leži graščak, naglo v divjem, besnem boji smrtni ga objel je mrak. 7. Zraven njega hčerka mlada, oj, sirota zdaj, kleči, stoka v divji boli Rada, a solze na lice ni. 8. Čuj, ob grajskem rovu doli raste hrup in divji šum. »Allah, Allahk vre okoli kakor krik peklenskih trum. 1. Solnce že za goro pada, krog se vlega mrak hladan; gori ob ozidju grada divji boj še ni končan. 2. »Allah, Allah! okrog rova Turki divji rjove, »Allah, Allah !< vedno znova divje vžiga jim srce. 3. Kaj za to, če pod nakopi Turek ljut se zvrne v prah? Na njegovo mesto stopi vragov ljučjih pet na mah. 4. Za ozidjem četa mala kristijanskih mož stoji, srca niso jim upala, toda pešajo moči. 197 9. Rada se bolestno zgane, iz omame se povzpne, od očeta k oknu plane, srepo se na dvor ozre. 10. Oj gorje! Črez zide grada turška se vali zverjad, zdaj gorje ti, deva mlada, zdaj gorje ti, sivi grad! 11. Brž na čelo da visoko hči poljub očetu vroč, luč gorečo prime v roko, steče od postelje proč. 12. Temen hodnik za hodnikom, stopnic dolg preteče broj, zanjo, nadnjo z divjim krikom dere v grad Turčinov roj. 13. V kleti temni in globoki Rada mlada obstoji, tu v molitev sklene roki, Bogu dušo izroči. 14. V kotu tam kleti prostorne sod odprt stoji navpik, k sodu hrabra Rada plane, srčno vrže luč — v smodnik. 15. Čuj, zmaje se hrib mogočni, kakor da je sodni dan, s hriba bukne v pokoj nočni hrup in šum, polom strašan. 16. Ko z neba spet mesec sine, glej, na griču ni zidu, samo grozne razvaline so ostale od gradu. 17. Pokopana pod zidovjem hrabra Rada spi trdo, z njo leži pod tem skalovjem divjih Turkov sto in sto. Josip Pagliaruzzi-Krilan. 106. Spomin na otroška leta. Jelovo brdo! Prav pod Blegošem tiči ta mala vasica sredi rodovitne ravnine, kjer pridelujejo prebivalci svoje živ- Ijenske potrebščine. Črešnja je glavno drevo in spomladi je pokrajina povita z belimi venci. Tudi oreh je tu domačin in sad njegov slovi po vsem pogorju. 5 V tem pogorju sem preživel svoja otroška leta, kakor živi mlada ptica v gnezdu. Živeli smo kakor kos narave in še obleke nismo imeli. V tisti dobi je v našem pogorju še cvetela navada, da otročaj, dokler ga niso poklicali v šolo, ni dobil hlačic. Nosili smo dolge, do peta segajoče srajce, in kjer smo se igrali, je 10 bilo videti iz dalje, kakor bi se na kupu valjale umazane vreče. Če je sneg zapadel, so se valjale te vreče bose po snegu in tu in tam podrgnile s krvavo kožo po ledu. Ko je prišla rahla po¬ mlad, staknili smo vsako ribo v vodi in v gozdu ga skoraj ni bilo gnezda, da bi ga ne zasačilo naše oko, bodisi na zemlji 15 pod grivo, bodisi visoko na veji ob deblu. Pisani pinož, rumeni strnad in zlata taščica — pri nas pravijo tej drobni živalci 198 »šmarnica: — nobeden ni mogel skriti svoje zakonske poste¬ ljice pred nami. Bili smo del narave in nehote smo občutili, da 20 pripadamo k tej zemlji, kakor pripada k tej zemlji jelka, ki zraste na pobočju Blegoša. Z naravo smo skupaj zrasli in eno smo se čutili z njo. Zatorej me sili vse nazaj, v rojstni svet in tja me bo sililo, dokler me bodo noge nosile. Kadar zopet pridem v rojstno krajino, me v hipu obdajo otroška leta. Niti 25 najmanjši pripetljaj ni pozabljen in spominjam se vsakega kraja, kamor je nosila ptica svoje gnezdo, kjer smo kurili krese, kjer smo lovili rake-koščake ali tolkli »kozo«! Vsi ti spomini ti mrgole pred dušo, telesu pa je, kakor bi se kopalo v bistri in okrepčevalni vodi. Ivan Tavčar. 107. Nočni napad. Solnce je že davno zatonilo tam doli za morjem. Polagoma so utihnili bregovi, utihnile loke in krasna rožna ajdovišča, umolknilo je na njih živahno brenčanje in gomzenje hroščekov, pisanih metuljčkov in raznih drugih krilatih živalic. Namesto 5 zlatih solnčnih žarkov je priplulo na milijone svetlih lučic na brezoblačni nebesni svod. Skoz veje jablan in skoz visoko bezgovo grmovje pa radovedno ogleduje srebrna luna mali uljnjak, ki obsega kakih deset srečnih državic v podobi desetih velikih panjev. Radovedna, ali že počivajo vse male delavke po 10 trudapolnem dnevu z bogato ajdovo pašo, poluka z bledim očesom skoz žrelce najpridnejšega ulja s podobo Daniela v levnjaku. V ravnih ulicah rumenkastega satovja spavajo tisoči malega ljudstva ter mirno sanjajo kakor vojska kralja Matjaža v gorski votlini. 15 Vse tiho; noč in mirna tišina je legla nad vso čebelno naselbino. Le vročekrvnež — mlad trot nikakor ne more za¬ tisniti oči. Seveda, ves dan je postopal brezdelno po polnem satovju in pokušal med najraznovrstnejših cvetlic. Bilo je pa vmes tudi nekaj takih, po katerih rada glava boli. In res je bil 20 to tudi vzrok, da je naš trotek rajši kolovratil okrog, kakor da bi bil stisnil svojo glavico v satno celico in zaspal. Pri glavnih vratih, pri žrelcu, ugleda senco; bila je straža. Nepremično kakor okamenela stoji, z ven obrnjeno glavico in gleda strmo v jesensko noč. Krilca se ji leskečejo v mesečnem 25 svitu. 199 Vesel, da dobi druščino v nočni samoti, pohiti gibčni trot proti vhodu. Čebelica stražnica se urno ozre. A temina v panju ji brani razločiti, kdo se ji bliža. Očividno pa ji ni mnogo do tega. Nekaj drugega obrača nase njeno pozornost. Zato se takoj zopet strmo zagleda v neko stvar. Le tiho še zakliče: »Huum-dzis-iis! Zdaj šele spozna tovariša in reče: »A — ti si, nepokojnež? Mladi trot, ki dobro pozna vrlo stražnico, se previdno ozre skoz žrelce v smeri, ki mu jo je delavka naznačila s tipalnicami. In res, o groza! Pred uljem poletava velika črna senca tiho in lahno, kakor kadar jastreb plove v krogih nad dolino. »Ali veš, kaj je to? vpraša stražnica z glasom, kakor bi slutila nesrečo. »Tega ne vem, zastoče nebrižni pustolovec. A brzo mu postane stvar jasna. Čuječa čebelica zabrlizgne med tem s stražno piščalko »ži-i-i-i! in že privrši črna senca na letalno deščico. Komaj je skočil preplašeni klatež v stran, že vdere v panj, grozno frfotajoč s krili, velika vešča. Ubogega trota izpre- letava mraz in vročina, da se trese kakor trepetlika, ko vidi v mesečnih žarkih ogromno, kosmato telo, dolgi, čmosivi prednji krili z rumenimi čirečarami, zadnji pa rumeni kakor ilovica, z dvema črnima pasovoma. Glava je črna, oči se v- temi leskečejo kakor dva žareča ogla, s tilnika doli pa gleda na okoli — velika mrtvaška glava. »Smrtoglavec! se razlegne v tem hipu po panju in takoj nastane ropot in vikanje in zmešnjava kakor v napadenem taboru. Nočni gost se za to nič ne zmeni. Naravnost hiti k nai- bližjemu satu, razkoplje z nožicami nekoliko medenih stanic in pogrezne vanje svoj dolgi sesalni jeziček. To se je posladkal! A gostija ni trajala dolgo. Komaj spoznajo čebelice roparja, se vržejo kakor stekle nanj in vbadajo z vso močjo svoja želca v veščino telo: Ali bridko so se revice zmotile. Vešča ima telo pokrito z gladkimi dlačicami, ki se tesno prilegajo, in vsaka čebela, ki se usede na široki hrbet smrtoglavčev, zdrsne hitro doli. Od trde kože pa, ki varuje celo telo, odletavajo nežna želca kakor bodalca ob jeklenem viteškem oklepu. Smrtoglavec poletava po ulju; en mahljaj silnih kril in m^Je sovražnice se valjajo po tleh. Med tem pa lušči nepre¬ nehoma pokrovce od medenih celic in jih prazni drugo za drugo. 30 35 40 45 50 55 60 65 200 Zastonj je bojni krik čebelic, zastonj brizgajo strup svojih žel proti sovražniku, da je vzduh v panju prenapolnjen z ostro mravljinjo kislino. Ogromna vešča se ne da motiti. Za kavno žličico s trudom nabranega medu je že izginilo v nenasitnem 70 trebuhu. Stražnica se je bila besno. Hudovala se je pri tem sama nase, da je pustila roparja tako poceni skoz žrelce in da ni prej zakričala. Jezila se je na ves panj, da ne more premoči sovraga, in zraven je sikala od skrajne razburjenosti. Slednjič 75 se ubožica tako utrudi, da še komaj premika noge ter se končno umakne z bojišča. A ko se stražnica spočita vrne znova v bojni hrušč, tedaj zakliče trot: »Stražnica, mi se bojujemo brez pravega vojnega načrta!« 80 »Prav za prav: bojujejo,« popravi zbadljivo delavka, »saj ti samo gledaš.« »To je res, pa zato toliko več vidim!« se odreže prebrisani trot. »Vidim, da je velikanska vešča ranljiva med trebušnimi obročki; na drugem mestu ne prodreš z želom smrtoglavčevega 85 telesa. Ali taka mladost! Vse polno sika in vika, pri tem pa nimate niti zrnca soli v glavi!« Z glasnim krikom se vrže nato čebela na orjaško truplo škodljivca, ob katerem so si doslej razbijale glave vedno nove 'in nove bojne trume. 90 Nenadoma plane kosmati orjak obupno pokonci in po vsem panju se razlega bolestni njegov pisk, podoben mišjemu glasu. Čebela mu je prebodla z želom kožo ravno tam, kjer se stikata trebušna obročka. Ranjeni smrtoglavec pomeče s krepkim mahljajem pritli- 95 kovske sovražnice na vse strani, a s tem povzroči grozen hrup. Ohrabrena vsled takega uspeha, napade vsa bojna četa s podvo¬ jeno srditostjo silovito veščo in ta si zaman prizadeva otresti se ljutih napadnic. Drobne bojevnice so se ji obesile na noge in krila, druge pa so si po stražničinem zgledu prizadevale 100 ubosti nasprotnika na najobčutljivejših mestih. Obupno piska smrtoglavec; že mu pojemajo moči. V telesu čuti žgočo bolečino, prizadeto od žele; krila ima vsa raztrgana, na njih pa vise kakor svinčene uteži grude bučečih čebel. Ropar umira, njegovo piskanje postaja slabše in slabše. 201 Kmalu nato potihne v panju bojni grom. Če črez pet 105 minut nastaviš uho k žrelcu, ne čuješ ničesar več. Le nekoliko ranjenih čebelic se še plazi po dnu panja. Njih želca so se bila zadrla globoko v trdo kožo smrtoglavčevo; zlomila so se in vrle čebelice umirajo tu na bojišču za domovje in njegovo obrambo. Po panju je razširjen ostri vonj mravljinje kisline. 110 Ko pa drugo jutro solnčece vzide in pošlje prvi žarek skoz žrelce svojim ljubljenkam v pozdrav, osupne vse in se čudi predmetu, ki ga je obsvetilo solnce z rdečkasto svojo zarjo. Bila je to čudna kopica v kotu pri zadnji steni. Kup dlačic, medu in smole — kup, podoben vsemu prej, samo smrtoglavcu ne. In 115 vendar je bil to smrtoglavec! Orjaški tatin leži tu na tleh kakor premagan turški paša; male zmagovalke so ga uklenile tako, da bi se niti ganiti ne mogel, tudi ko bi bil živ. Nožiče, tipalnice in sladkosnedni jeziček so mu odtrgale 120 in odnesle ven iz panja. Trebuh so mu razparale, ugrabljeni med očistile in znosile zopet nazaj v celice. Nato so strgale s satja nekoliko voska in mu razdrapana krila prilepile k tlom. Takoj zarana izletavajo iz panja na sadna drevesa in dišeče rastline po lep in smolo; in s to zmesjo zazidajo telesne ostanke 125 poraženega neprijatelja v kotu svoje palače kakor v grob. France Pengov. 108. Deseti brat. 20 25 30 Leži ravno polje, leži, kraj njega koča mi stoji; v njej stariši stanujejo, devet sinov vzgojujejo; 5 devet jih je, še vsi živi, deseti zdaj se jim rodi. Ta ima komaj sedem let, že mora iti v daljni svet: solzan koraka črez polje, 10 ostali se za njim solze. Ko šestkrat sedem let mini, kraj polja hiš devet stoji. — Po zemlji se prostira mrak, berač namerja v vas korak; 15 strmeč obstane pred vasjo in gleda in maje z glavo. Pa pride mimo kmet s polja in brž berač povpraša ga: »Tako vas vprašam, to vam dem, kaj toli hiš je v kraju tem?« In mož mu pravi, govori: »Glej, bratov tu devet živi; dovolj imajo vsi blaga, dovolj sinov, dovolj hčera; devet jih je obdaril Bog, deseti hodi pa okrog, zato ker je deseti bil, ko starišem se je rodil.« Berač pred prvo hišo gre in prosi, naj ga prenoče; pa gospodar mu govori, da ima sam dovolj ljudi. Berač pred drugo vežo gre in prosi, naj ga prenoče; 35 40 45 50 55 60 5 10 202 i i pa gospodar mu brž veli, da ne, ker zetje so prišli. Berač povpraša še drugod, pa kaj velijo mu povsod? Naj dalje do soseda gre, morda ga ondi prenoče. — Neskrben sen objema vas, v temo berač ječi na glas, pod milim nebom sam leži, nebeškim zvezdam govori: »Oj zvezde, ali katerikrat prenočil ni še brata brat? Nocoj pri svojcih sem doma, a nihče brata ne pozna; in kadar grem na daljno pot, nihče ne de: Ostani tod! Oj zvezde, ali katerikrat tako sprejel je brata brat?« Pa zvezdice nato molče, migljajo le in se bleste. Berač še toži, še ječi, pa sen ga zmaga in zaspi... Iz dalje plove črn oblak, razrašča se in širi v zrak in zdaj nad vas priplul je že — gorje ti, mirna vas, gorje! Glej, blisek švigne, zagrmi, v plamenu hipno vas stoji. Nastane vrišč in krik in hrup in jok in stok, povsod obup. Cuj, že zbobneva tram na tram 65 in že zgrmeva hram na hram; pomoči ni, rešitve ni, le ena hiša še stoji. Ob njej se vije dim plamteč in ogenj šviga v njem rdeč, 70 pred njo pa mati se ihti: Rešite dete! V hiši spi k Ko blisek skoči v dim nekdo, prinese dete ven živo in materi ga da v roke 75 pa govori besede te: »Le pomni, pomni, mali moj, desetnik je rešitelj tvoj; ni oče tvoj me v hišo vzel, izgnani stric sem te otel.« 80 Izrekši to, izgine v noč, ljudje strme, za tujcem zroč. In selo spet postavijo, Družinska vas« mu pravijo; a nikdar več se od takrat 85 povrnil ni deseti brat. Anton Hribar. 109. V kraljestvu desetega brata. I. Pozdravljene, dolenjske ceste! Kadar se spomni misel na vas, zahrepeni po vas srce. Pozdravljene ve in vaša sladka pesem! Gledal sem na vas iz daljave in čakal dneva, ko bom stopil na vas. In prišel je čas. Nekoč zjutraj je zapregel oče konja in mati me je posadila na voz, malega dečka. Zadrdral je voz po mladem jutru, na vzhodu se je svetilo megleno solnce. Bližali smo se dolenjskim cestam ... Ustavili smo se pred gostilno. Oče mi je izročil vajeti in odšel v gostilno. Ostal sem sam na vozu in sem gledal po beli cesti, ki je držala dalje do klanca in po klancu navzgor čez grič in od griča bogve kam dalje v svet. 203 Takrat se je pojavil prvič pred menoj deseti brat, kakor sem ga videl pozneje tolikokrat. Po klancu navzdol je prišel z enakomernimi koraki, s palico v roki, s čevlji na rami, z rožami na klobuku. Prah se je dvigal pri vsaki stopinji izpod bosih nog in je delal sled za njim. Toda on se ni oziral nazaj na svojim sledom. Na desno in levo je cvelo polje, travniki so zeleneli, gozdi so šumeli in za gozdi so se dvigali griči z gradovi in razvalinami. Tam ob polju pa leže vasi in koče in na križ- potjih krčme: to je njegov svet! Oziral se je po tem svetu in je nekako samozavestno za¬ stavljal svojo palico predse. Tako se je bližal. Kmalu se je razločno videl njegov obraz: nekoliko porasel in zanemarjen, z dolgimi lasmi in odprtim ovratnikom, da se je videl goli vrat, s kopitastim nosom in globokimi očmi, pkoli usten pa pol smeh, pol jok. Tako se je bližal gostilni in se niti malo ni pomišljal, ali bi zavil vanjo. Že deset korakov prej je zavil proti njej. Prišel je do gostilne, pogledal je na vozove in konje, ki so stali pred njo,' in je sedel na klop. Odložil je čevlje in kamižolo, naslonil glavo na palico in se zagledal v svet. Po¬ slušal je, o čem je govor v hiši in čigavi so glasovi, ki prihajajo skozi okno. Pogledal me je po strani in mi pokimal. Videl je, da se ga bojim, in je s čudnim nasmehom mahnil z roko. Pobral je svoje stvari in odšel v gostilno. Sprejeli so ga z velikim hrupom. Vsi so mu ponujali pijače in so ga nazivali z različnimi imeni in priimki. Potem pa so zopet nadaljevali svojo kupčijo. Kmalu je prišel ven, se ozrl z zadovoljnim obrazom na gostilno, mahnil s palico po zraku, zadel čevlje na ramo in odšel dalje po cesti. Vidiš, tak je deseti brat,« je dejal oče, ko sva se od¬ peljala po cesti naprej. II. Nekoč pod večer je prišel v vas človek z negotovimi koraki. Potekal se je po cesti, videlo se mu je, da je utrujen. Prišel je od dolenjske strani. Prosil je pri hišah prenočišča, toda povsod so se izgovarjali, da nimajo prostora. Nazadnje se ga je usmilil sosed Kumrat, kjer so navadno prenočevali vsi be¬ rači. Dal mu je ležišče v lopi za listje. 15 20 25 30 35 40 5 204 Otroci smo šli za njim in smo obstali pred lopo. Legel je, kakor je bil, in se ni zganil več, kakor da je zaspal. Bojazljivo in s strahom smo se mu bližali. Počasi se je zganil in nas po- 10 gledal. Hoteli smo pobegniti, toda posmejal se je s prijaznim obrazom in rekel: »Kako je, otroci moji, deca moja, kako je z vami? Imate starše, brate, sestro; hišo in dom imate, deseti brat pa nima ničesar. Zato gre od vasi do vasi njegova pot, od hiše do hiše. 15 Ali veste, kdo je deseti brat? Ha, ha, ha!« Zakrohotal se je in legel nazaj v listje. Prišel je sosed Kumrat in nas je razgnal: »Dajte mir popotnemu človeku! »Deseti brat je! je šepnil eden izmed otrok. 20 Saj zato,« je rekgl sosed z boječim glasom in je sedel na klop pred hišo, da bi varoval lopo otrok. Po vasi pa se je .raznesla vest, da je oni človek, ki se je primajal v vas z opotekajočimi se koraki, deseti brat. Zdaj je bilo vsem žal, da ga niso prenočili. 25 Ženske so radovedno gledale proti lopi, toda sosed Kumrat je sedel pred hišo in ni nikogar pustil blizu. »Vsaj jesti bi mu dali!« so govorile žene. Stari možje pa so menili, naj ga puste pri miru. Pod noč je sosed Kumrat sam začutil v sebi nepremagljivo 30 radovednost in je odšel v lopo. 'Ogovarjal je svojega neznanega gosta na vse načine, toda nobenega odgovora ni dobil. Mislil je, da spi. Odšel je v kočo in pričel moliti. Nenadno pa je nastal v gozdu za vasjo velik vihar. Vršelo je po lesovih, kakor da pada drevje na tla, tulilo je nad vrhovi, 35 kakor da vstajajo strahovi iz svojih dupel, v oblakih je šumelo in velika črna megla se je valila pod nebom. Kar se je znočilo in vsi vaščani so zbežali v hiše. Ženske gospodinje so se križale, možje gospodarji so škropili s cvetno oljko okoli pragov. Nič ni pomagalo. Nevihta se je raznesla nad vso po- 40 krajino in je divjala pozno v noč. Ljudje so se spomnili desetega brata. Kazen, da ga nismo sprejeli pod streho,« so mislili in so ga hoteli zbuditi, da bi mu dali dostojno posteljo. Toda ko so ga klicali, ni bilo nikakega glasu. 45 Poklicali so soseda Kumrata, da bi ga zbudil. Sosed je res prišel iz hiše in je šel pod lopo, toda ko je prijel neznanega \ . 205 gosta za roko, je videl, da je — mrtev. Stresel ga je z vso silo, a ni bilo več življenja v njem. Sedaj so vaščani razumeli, zakaj je divjal vihar. Drugi dan so ženske pri Kumratu položile mrliča na pare. 50 Znesle so skupaj sveče in prtove, dekleta so navila vencev. Tako je ležal deseti brat na parah. Sosed Kumrat je utrinjal sveče, ženske so šepetale na klopeh pri peči, otroci smo sedeli na stolih in gledali njegovo izmučeno lice. Obraz mu je bil tak, kakor v tistem trenutku, ko nam je govoril one besede pred 55 Kumratovo lopo. Drugi dan so ga pokopali na vaškem pokopališču. Ivan Lah. 110. Krjavelj in deseti brat. (Prizor iz ljudske igre »Deseti brat«, II. dejanje.) V gostilni pri županu Obršeaku. Po stenah vise ura, nekaj slik in velika tehtnica. V kotu so jaslice in križ z oljkovo vejico. Troje miz, na levi omara s kozarci in steklenicami. V kotu na desni velika peč, okoli klop, na peči se suši perilo. Za mizo na levi strani sedi spredaj D o 1 e f, Matevže k in Peharček, zadaj Dražarjev Francelj in Miha 5 izpod Gaja, za mizo bliže peči pa štirje kmetje. Obrščak streže gostom in pospravlja. Popoldne. — Martin, deseti brat, je vstopil. Preko rame ima obešene zvezane škornje. Bos. Prisede na konec mize k Dolefu. Naroči si vina zase. Drugi govore, kakor bi ga ne zapazili, mirno dalje. Martin prisluškuje ves čas. — 10 Zdaj vstopi Krjavelj. Nosi cekar, poln repe, korenja in kumar, pod pazduho pa v rdeč robec zavit hleb kruha. Martin (se vzpne izza mize, gleda divje in rohni) : Ti Miha izpod Gaja, ti nisi vreden, da sediš za to mizo. Ti si nesramen oderuh, ti si pijavka, ki piješ človeško kri! Tebe bomo dali 15 konjedercu v službo! Vrgli te bomo na smeti, če se brž, brž ne pobereš ven! — Ven! (Kaže na vrata.) Miha (pogleda Martina pol jezno, pol prestrašeno, a se ne gane): Norec! Martin: Ali slišiš? — Ven pojdi, pravim! 20 Miha: Pa zakaj bi hodil ven? Martin: Zato, ker smo tukaj sami pošteni ljudje, ti si pa pasja mrcina, oderuh. Ti pojdi k rabeljnom za pomoč¬ nika, ne pa med poštene ljudi za mizo. Obrščak: Kaj pa je? Vsi: Zakaj pa? 25 206 Martin: Poglejte, možje! Dolgo sem ju skrivaj poslušal, kaj imata med seboj. Za štiri tedne odloga prosi vaš sosed Francelj. Vsi veste, da Mihi, temu hudirju, ni treba denarja. 30 A Miha, ta oderuh, se ne da preprositi, četudi je Francelj jokal — le pod oči ga poglejte, da se je res! (Gostje gledajo Dra- žarja.) Domačijo mu hoče Miha prodati, da bo moral Francelj k vojakom ... Kaj počnemo s takim oderuhom? Ali ni prav, da ga vržemo ven? 35 Krjavelj: Aha, dobro govoriš, Martin! (Izpije skrivaj kupico vina.) Miha: Ven pojdem, ampak berači me ne bodo podili! Berači že ne! Martin (priskoči, zgrabi Miho za vrat in ga potegne zlahka izza 40 mize do vrat in ga porine venkaj): Ven, ven! Miha (kriči ves čas):' Pusti me! Ti potepuh ciganski! (Zmerja še zunaj in odide.) 0 b r š č a k : Prav si storil, saj ta skopuh tako ne da nič zaslužiti! 45 Martin: Sem pojdi, Francelj, pa nič se ne boj! Plačala bova tvoj dolg, hiša ti ne bo prodana in Franca bo tvoja žena! Jaz vem za zaklad; izkopala ga bova — kdaj, to že izveš. (Udari po mizi.) No, kaj ste umolknili? Le pijte, danes je moj dan! Vsi za mojo mizo! (Vsa družba prisede. Obrščak prinese dva 50 bokala vina.) Tako. Le pijmo (nataka v vse kupice) na Franceljnovo zdravje in na zdravje njegove neveste! Bog ju živi! (Trči s Fran¬ celjnom in drugimi.) Drugi vsi (trkajo): Na tvoje zdravje, Martin, — pa na tvoje! Živio! 55 Krjavelj: Le dajmo ga, saj nima kosti! (Pije.) Živio! — Bog ti daj srečo, Francelj, veliko denarja, pa nič skrbi! Na ženitnino me povabi, jaz ti pa prinesem hlebec najlepšega kozjega sira! Francelj: Le prinesi, Krjavelj, plačam ti ga! 60 Obrščak (nataka gostom v kozarce): Ti, Krjavelj, kaj pa je s tvojo kozo? Ali ti še kaj uhaja na mojo njivo? Krjavelj: O, nič več ne, zdaj sem jo že ozdravil. Matevžek: Kako si jo pa ozdravil? Krjavelj: I kako! Nož sem ji porinil med rebra in 65 hudobno kri sem ji izpustil, pa se je precej popravila. Matevžek: Glej ga zlomka! In koza ti ni poginila? 207 Krjavelj: Kaj še! Ko ji je odtekla tista pregrešna kri, je precej postala pridna in danes ni bolj pohlevnega živinčeta. Obrščak: Ti torej misliš, da je hudobija v krvi? 70 Krjavelj: Kajpada! Samo kri stori pri živalih in pri človeku, da se dela greh. Tam na barkah imajo take šivanke, da puščajo vsakomur, kdor je uporen, hudoben in pregrešen. Matevžek: Kolikokrat so pa tebi puščali? Krjavelj: Da bi te zgaga prekajenska! Kdaj sem se 75 pa jaz kaj pregrešil? Nikoli me še ni hudir premotil. Obrščak: Pač tvoja huda kri, ne pa hudič. Saj ga ni hudiča! Kdo pa je že kdaj videl hudiča? (Pomiga gostom, češ: zdaj poslušajte!) Krjavelj: 0, o, to pa to! Hudir je pa, hudir! (Se 80 iztegne po mizi, pomakne klobuk nazaj in z glavo pritrkovaje pravi): Saj sem ga jaz sam presekal. Matevžek, Peharček,Dražarjev, Obrščak : A, a, ni mogoče! Saj rfi res! Beži, beži, lažnivec! Krjavelj (odločno): Pa sem ga! O polnoči sem ga pre- 85 sekal na dva kosa! Obrščak (ga vleče): E, e! Povej no, kako pa je to bilo! Krjavelj : Takole: jaz stojim ob enajstih na barki za stražo. Obrščak: Prej si pa rekel, da je bilo o polnoči. (Se 90 mu smeje.) Krjavelj: Ob enajstih je bilo, dobro vem. Sam sem stal na vrhu barke, megla in tema je bila kakor v rogu. Zeblo me je, pa sabljo sem držal v roki. Dolgčas mi je postalo, a dremati nisem smel. Zato sem začel tjakaj po morju gledati. 95 Matevžek: Kako boš gledal, če je bila tema? i Krjavelj (malo v zadregi); I, i — naj bo tema! Saj sem imel kresilo in gobo in drva, pa sem zakuril. — Kar pravi tam gori v jamborih nekaj (posnema s tankim glasom): Vrr, vrr, vrr! Jaz gledam, gledam — nič! Spet začnem dremati. Kar se 100 barka zaguglje tri poti sem ter tja. Jaz gledam, gledam, po¬ slušam — nič! Naenkrat pa pride nekaj sem po morju in pravi z nogami: comp, comp, comp! Jaz gledam, kar vidim, da gre sam hudič! Peharček: Kako si pa vedel, da je hudič? 105 Krjavelj : Kaj bi ne vedel! Ali ni imel rdečih hlač, zelene kapice, kosmatih tačic in takih krempljev na prstih kot onile kavlji na vagi? Peharček: Ali te je bilo kaj strah? 110 Krjavelj: Kako me bo strah, ko sem bridko sabljo držal v rokah! Matevžek (napeto): Aha! Kaj pa potlej? Krjavelj : No, potlej je tista pošast ali tisti peklenski škrat splezal gori po barki prav na glas: škreb, škreb, škreb! 115 Kakor hitro je prišel na vrh, pa se mi postavi oči v oči. »Sveta mamka božja sedem križev in težav!« sem dejal pa zavzdignfl sabljo, zamahnil, ubral čez glavo in loputnil: lop! — pa sem ga presekal, samega hudiča sem presekal na dva kosa! Peharček: Kako pa veš, da si ga presekal? 120 Krjavelj: Kaj bi ne vedel! Saj je padlo dvakrat v morje: prvič je reklo: štrbunk! — drugič pa: štr-bonk! Matevžek (občudovalno) : Hentajte, res si ga presekal, res. Na, pij, ki si tako dobro delo storil. (Mu da kupico vina.) — Martinek, zdaj bi pa tebe rad nekaj vprašal. 125 Martin: Le migaj z jezikom, Matevžek! Matevžek: Glej, ljudje pravijo, da tebi sam hudič — Bog nas varuj in sv. križ božji — donaša denar in da se ti ga zato nikoli ne zmanjka. Martin : Ali res govore to? Ha, ha! Morda je resnica, 130 morda se pa motijo. Matevžek: Ali, Martin, glej, zakaj pa — — Martin, če mi ne boš zameril, da ti naravnost povem? — ko toliko denarja dobiš, ko vse veš, ko tako rad beračem pomagaš, a vendar takole ... 135 Martin: ... takole razcapan in onegav po svetu hodim, kaj ne? # Matevžek: I nu, res, da si še čevljev ne privoščiš, čeprav bi lahko nosil take, da bi ti bili gori do pregiba. Marti: Mar do pazduhe! Čakaj: povej, ali ne veš, 140 kaj je deseti brat? Matevžek: To je res, da vem, ali ti nisi tak, kot so drugi deseti bratje. Martin: Nič naj te ne skrbi; vsi pač nismo enaki. (Pije.) Peharček: Ali si že dolgo v tem kraju? Martin: Odkar so mi mati umrli. 145 209 Matevžek: Kje si pa doma? Kako to, da ne hodiš po svetu, ker praviš, da si deseti brat? Martin: Jaz sem tam doma, kjer so dobri ljudje in kjer po mojem jeziku govore. Nimam svojega zapečka, pa ne tožim zato. Če ne verjameš, da sem deseti brat, pa pusti! Matevžek: Verjamem! Vse verjamem. Ampak odkod jemlješ denar? Ali ti ga sam vrag bruha iz sebe ali ga pa znaš delati? Martin (vzame iz žepa Srebrnjak ter ga trešči na mizo) : Glej, čenča, taka podoba je vrezana na tej petici kakor na tvoji! Zato pij, hudirja! Ko bi tudi za vragov denar pil, kaj zato? ... (Pusti denar na mizi.) Matevžek: Ali ti, Martin, ker sva danes pri poliču in vidim, da nič ne zameriš, vprašal te bom še eno. Ali sta res vidva z gospodom s Poleska, s tistim tihim, zaprtim člo¬ vekom, prijatelja? Pravijo, da je on tudi vragu zapisan... (Krjavelj ga beza pod mizo in suje s komolcem, češ, naj molči.) Ali Sta morda vidva... kako bi dejal... Martin (vstane, vtakne pipo v usta, vrže prevezane čevlje preko rame in hitro odide.) (Obrščak, Krjavelj in ostali kmetje gledajo nekaj hipov molče in strme za Martinkom. Nato plane Krjavelj sila togoten pokonci in udari s pestjo po mizi, da poskočijo kozarci): Ali nisi mogel molčati, ti čenča, žlobudra, jezik jezikasti? Ali si moral blebevsati o gospodu s Poleska? Kaj res ne veš, da se z desetim bratom ne sme vsega govoriti, kar je človeku na mari? Matevžek (jako poparjen) : Pri moji veri, tega nisem vedel. Fran Govekar. 111. Dražba. 1. Kaj danes hrumi razburjena vas? Kaj votlo, mrtvaško boben ropoče? In čuj, skoz hrum in ropot ta glas, glas dece, ki milo se joče! 2. Pred hišo na selu sodnik sedi, na mizi usadhih pisem snopiči, ob strani birič in on stoji, ki hujši je nego biriči. 150 155 160 165 170 Wester, Čitanka II. 14 3. Sodnike, biriče je semkaj pozval nevsmiljenik trdi in grozoviti, sirotam negodnim vse bo prodal, da divjo pohlepnost nasiti. 4. Ropoče boben in kliče birič, ljuclje hrume in plačo otroci; a sivca brez čuta ne gane nič, ne hrum ne solza potoči. 5. Ropoče boben, vpije birič in kos za kosom glasno izklicuje; a nihče ne more rešiti nič, vse sam brezsrčnik kupuje. 6. Za kosom se kos od kmetije drobi med klikom in hrumom, ropotom in jokom, kot rezali ud bi na ud, se mi zdi, s telesa sirotnim otrokom. 7. Ah, hišo je že izklical klicar — zdaj deca nesrečna zajoka, zastoka, kot streho objemal bi divji požar in kot da tramovje že poka. 8. Že v drugo, že v tretje klicar se glasi, sirote trepečejo v grozi, v brezupi; ljud prosi solzeč, naj jim hišo pusti. Zastonj! Še hišo on kupi. 9. A zdajci se vzpne mož sivolas, visok in častit in z brado do pasa, z bliskovi v očeh zagrmi na glas ko prerok iz davnega časa: 10. »Gorje ti, gorje, brezdušni krvnik, ki solza sirot srca ti ne gane, pravičen nad tabo bedi plačnih, dolžan ti tega ne ostane. 11. Krivice si v brazde življenja sejal, sejal si nesrečo, sejal si kletev; te setve sad stoteren boš bral, % prekletstvo tvoja bo žetev. 12. Kot ti zdaj sirote iz doma podiš, za solze njih slep in gluh za njih stoke, nekdaj izženo iz tvojih hiš i tebe i tvoje otroke.« 13. Ljudje ostrme, odrtnik se zgrozi in stresa od straha se ko trepetlika, neznančeva grožnja mu v uhu šumi ko kletev strašna vsesodnika. 14. Ta kletev ko strela omami mu um, plašan, gologlav od družbe plane in skozi vrste strmečih trum beži iz vasi na poljane. 15. Beži od domu obupen ves, kot izpred Boga ubijalec prvi, preganja ga kes kot stekel pes in ranja srce mu do krvi. 16. Ogiblje ljudi se, njih sel in mest, po raznih krajih potiče se blazen, živi v spominu le kletve zavest in kazni preteče bojazen. 17. Okrog brez počitka blodi vsekdar, ne ve, kam pot ga bo tuja zanesla, kot čoln, ki ga zgrabil je ljuti vihar in strl mu brodarja in vesla. 18. Tako brez miru potuje skoz svet, usoda povsod preganja ga bridka, tako potuje že kdovekaj let, — ne bo li več našel počitka? 19. Krog zimska je noč! Mrzlo in temno! Polnočni zvon že v zvoniku vdarja, a on pod streho se splazi plaho neznanega mu gospodarja ... 20. Kako se naspal je! Kako je spočit! Spet prejšnja je moč mu po udih razlita, na posteljo solnčni poseva mu svit in tudi v možganih — mu svita. 212 21. A čuj! Kaj zunaj hrumi tako? Kaj votlo, mrtvaško boben ropoče? In čuj, skoz ropot in hrumenje to glasove bridko jokajoče! 22. Gospoda sodnijska tam zunaj sedi, prodaja se hiša ponosna ob cesti, popotnik okoli vrže oči, in hkratu je ves pri zavesti! 23. To ljudstvo mu znano je, znan ta kraj, ta krov mu je znan in znani zidovi, njegova je hiša na dražbi sedaj, plačo zdaj otroci njegovi. 24. Zarjove kot lev od lovca zadet, nanj ljudstvo ozre se, spozna ga, se čudi; — a njemu zvrti, zmrači se svet in mrtev na zemljo se zgrudi. Simon Gregorčič. 112. V mislih na vrhu Triglava. Bilo je v Bohinju meseca avgusta leta 1860. Deček mi prinese na moj dom list z vabilom, naj pridem takoj na Bistrico. V pol ure sem že stopil v znano gostilno na Bistrici ter segel v roke profesorjema Francu Erjavcu iz Zagreba in Matiji Krač- 5 manovemu Valjavcu iz Varaždina. Našel sem ondi tudi nekaj znanih dijakov, izbornih pevcev. Očetoval je med njimi učitelj Grm iz Srednje vasi. Zaorili so mogočni glasovi: »V gorenjsko oziram se skalnato stran; 10 Triglava blešče se vrhovi.« Ko se poleže za dovršenim petjem ploskanje, naprosim družbo, da stopimo na goričico v bližini. »Tam vidimo Triglava vrhove v večernem žaru in spodobi se, da se velikanu poklo¬ nimo, ponavljajoč to krasno pesem.« Skoro smo stali na vrhu 15 hriba. Večerno nebo je čisto, jasno. Triglav, odet z mladim snegom, in goli vršaci okoli njega se žare v bledi rdečici. Divni vrhovi se vidijo tako blizu in slikovito, da smo vsi zaželeli spla¬ vati na te nebotične višave. Pevci so zopet zapeli in jaz sem 213 obžaloval, da nisem pevec. Kako lahko bi v petju izrazil svoje čutenje in občudovanje, ko ga beseda ne more izreči! Tedaj me nekdo vpraša, ali sem že bil na Triglavu. Bil sem zamaknjen v Čarobni pogled in razvnet od milega petja. Jamem torej pripovedovati in z roko kazati, kod sem hodil, kje strmo plezal, kje počival in kje premagoval velike nevarnosti. Končal sem hojepis in zahvalil družbo, ki je so¬ glasno priznala mojo srčnost in podjetnost. Prijatelj Erjavec me je celo naprosil, naj mu bom drugi dan kažipot na Triglav. Odrekel sem mu to ljubav, češ, da sem se zaklel, da ne pojdem več na Triglav. Zdajci se oglasi za nama oče Grm: »Kažipot vam bom jaz, gospod profesor! A tudi ta vaš prijatelj pojde z nama. To mu bo jako koristilo, kadar zopet opisuje svojo hojo na Triglav.« Da je oče Grm govoril v čiribirščinli, bi ga bil razumel samo jaz in to bi bilo prav. A nesrečni človek je govoril domačo slovenščino in razumela sta ga Erjavec in Valjavec. Oba zakli¬ četa hkrati: »Torej še nisi bil na Triglavu?« Erjavec celo pri¬ stavi ogrdo: »Lenoba bohinjska!«, kar sicer ni bila njegova na¬ vada. Grm se je smejal in si mel roke, a jaz sem skesano izpregovoril, obrnivši se k profesorjema: »Res je, da nisem še lazil po strminah med Velim poljem in Malim Triglavom; a na Velikem Triglavu sem bil in nanj hodim, dokler me noge neso. Sedeval sem tam gori, kadar je jutranja zarja bročila veli¬ kanovo teme. Kadar so v mirni dolini opoldanji zvonovi opo¬ minjali pobožnika, naj se ozre k nebesom, tedaj sem že na tej jasni višavi koprneval od veselja, da tukaj bivam bliže nebes; in tisti žuboreči šumot, ki v strmih goličavah neprenehoma odmeva od skalnih sten in robov, mi je bil liki melodija nebnih krogov. Kadar se je zgrinjala noč črez dolino in je na vrhu Triglava v mladem snegu pojemal bledordeči odsev večernega solnca, takrat sem se tudi jaz poslavljal od očaka. Na njegovih grodih so počivali potujoči oblaki, jaz sem počival med njimi. Strele so švigale in kresale silne skale; jaz sem sedel na vrhnji skali 'in se radoval nad bliskom in treskom. Plazovi so se trgali, se zbirali in grmeč drevili v prepade; jaz sem se zibal na njih pršečem snegu. — Dve leti sem hodil v domačo šolo na Bi¬ strico, dočim so tale očo Grm šibovali v Srednji vasi. Dolina je zelenela okoli mene in cvetlice so obračale svoje glavice za toplim pomladnjim solncem. Tudi jaz sem se veselil pomladi 20 25 30 35 40 45 50 55 214 okrog sebe; kadar sem pa zazrl burjo v Triglavu, sem takoj 60 pozabil na cvetke, šolo, solnce in zbežal sem na ledene višave, da sem se tam gori izpreletaval v viharjih, ki od vršaca do vršaca nanašajo in odnašajo, vrtinčijo in kopičijo ogromne plasti ble¬ stečih snežink in tam zasipavajo štrleče robove, da so hkrati kakor gladke bele strehe. Cesto sem spričo take hoje na Triglav 65 šolo zamudil; a blagi učitelj Jakob Mencinger, ki je bil sam Bohinjec in Triglava občudovalec, me ni kaznoval, samo da sem mu povedal vzrok svoje zamude. Tako je bilo v detinskih letih. Dorasel sem zdaj, a še hodim tja gori s tistimi občutki kakor za otročjih dni. Kadar bivam na počitnicah, grem proti 70 Bistrici ali k jezeru; in ko zazrem Triglav, splavam k njemu po jasni modrini in z njega temena posetim vse sosednje veli¬ kane. Kadar se poslavljam od počitnic, me nese poslednja sto¬ pinja na Triglav, da v njegovih skalnih gubah shranim domače sanje in počitniške spomine. In kadar se iz tujine vračam 75 domov, se hkrati vračam na domači Triglav, da ondi pogledam, ali se mu je kaj izpremenilo častitljivo čelo za dolgih mesecev, odkar sem pogrešal njegovega pogleda. Nikdar se ni 'izpreme¬ nilo češčenje njegove veličave. Hodili so na Triglav znani rojaki, vabili so me s seboj in se postavljali s svojo bolj ali manj po- 80 polno hriboplezavsko opravo ter s svojo nemara samo ustno srčnostjo. Niso se mi uveljavili tisti, ki so se ravnali na pot, in niso me zmotili tisti, ki so se vračali raz Triglav ter mli pripo¬ vedovali gola čuda o slikovitih prizorih na potu in o divotnem razgledu na velikanovem vrhu. Niti na misel mi ni prišlo, da 85 naj poskusim takšno težakovsko potovanje. Živo se spominjam svojega deda, ki je že davno legel k večnemu počitku. Domoval je na Žlanu. To je nad ravnino nekoliko vzvišeno selo v južnem kotu spodnje doline, odkoder se odpira diven razgled na Triglav in na dolgo vrsto veli- 90 kanov okoli njega. Tam sem se nagledaval gora lin ded mi je ponavljal imena vseh slemen in čeri. Cesto mi je pripovedoval čudne bajke o podlesnem možu, o zmajih in gorskih škratih. A preden je začel pripovedovati, sem ga moral zelo prositi in mu trdno obljubiti, da nikoli ne pojdem na Triglav. Ko je videl, 95 da sem se že dosti načudil njegovim povestim, je pa dvignil prst in me svaril, naj ne gledam tako poželjivo na Triglav, da me ne ureko gorski škratje. Kadar bi hodil na Triglav, me te zelene pošasti izvabijo med strme skale in na rob prepadov, 215 da ne morem stopiti ne naprej ne nazaj. In potlej gorje: ali me strmoglavijo v globoki prepad ali pa me zapro v svoje podzemeljske jame, da več ne zagledam belega dne. V nobeno stvar se ne smemo zamakniti. Kdor se zagleda v Triglav, tega ugonobijo njegovi duhovi, ker nočejo, da bi nižavskl človek hrepenel po takšnih višavah... Tako me je svaril moj ded. Globok pomen tiči v njegovem svarilu. Pripoznavam, da sem se preveč zagledal v Triglav, da ga občudujem; ni mi zgolj gora, ki je slučajno višja mimo sosednjih velikanov, ampak veličasten mejnik med zemljo in nebom. Hočem slušati svojega deda: na Triglav ne bom hodil drugače nego prosto in vznosito na krilih nebeške fantazije. Kako sodiš o tem, Kračmanov Ma¬ tija, ki si pesnik? Ali nisi tudi ti takisto hodil na smelostrmeči Storžec in na zeleno Zaplato?« Matija Kračmanov je živo odobril način mojega triglav¬ skega potovanja. Naposled je odpustil tudi Erjavec moj greh, toda naložili so mi ostro pokoro: moral sem vestno obljubiti, da opišem svojo hojo na Triglav. Janez Mencinger. 113. Naša ožja domovina za Rimljanov. Rimljani so razdelili vse dežele v pokrajine. Ob morju je segala Italija za cesarja Avgusta še celo na Kranjsko. Severno od nje se je razprostirala gorata Karnija in potem Norik do Donave, obsegajoč današnjo Koroško, zapadni Štajer in južno Nižje Avstrijsko. Vzhodno od Norika pa se je daleč na Ogrsko raztezala Panonija, ravan, polna gostih šum in močvirij; tudi vzhodni rob Štajerske in Dolenjsko sta spadala pod Panonijo. V te pokrajine so pošiljali Rimljani oskrbnike, ki večinoma niso bili ^pastirji svojim čredam, nego volkovi«. Odirali so prebi¬ valce (provincijale) z visokimi davki od zemljišč, obrtov in dediščin; celo najubožnejši podložniki so morali plačevati davek od glave, za vojake in uradnike pa so morali dajati žito. Na mejah teh pokrajin so bile mitnice, na katerih so pobirali cest¬ nino od tovornega blaga, n. pr. v Ptuju, v Celju, na Trojanah, na meji med Norikom in Italijo, v Ljubljani In Pontebi. Na¬ predek pa je bil, da so Rimljani izmerili vsa zemljišča in jim določili meje. Sodstvo ni stalo mnogo; zakaj cesarjev namestnik je potoval po deželi, pozval pred se vsakega, kdor je imel kako pritožbo ali je bil sam tožen, in je na kratko, prav po vojaško 100 105 110 115 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 55 216 izrekel sodbo, ki se je takoj izvršila. Samo tisti so se smeli pri¬ tožiti pri cesarju, ki so bili rimski državljani; o življenju in blagu provincijalov pa je razsojal namestnik sam. Podložnike so učili častiti cesarja kot božje bitje; zato so prirejali narodne shode, na katerih so darovali rimskim bogovom in cesarju tei jim postavljali oltarje in kipe. Tako so širili med domačim la¬ tinski jezik, svoje šege, svojo omiko, svoje zakone in svojo vero. Kulturo so širili Rimljani tem laže, ker so ustanavljali na starih gradiščih in drugih primernih krajih nova mesta. Tako so na¬ stale naselbine: Emona (Ljubljana), Celje, Ptuj (»Na Hajdini«) na Štajerskem, Virunum na Gosposvetskem polju; ob morju so cvetela poleg Ogleja mesta Trst, Koper in Pulj; ob izlivu Kolpe v Savo je nastala Siscia (Sisek), ob gorenji Donavi pa Vindobona (Dunaj). Poleg utrjenih mest, obdanih večinoma z obzidjem in jarkom, so bile manjše naselbine, n. pr. Nauportus (Vrhnika), Neviodunum (Drnovo pri Krškem) i. dr. V teh mestih in trgih so Rimljani naselili deloma italske kmete in obrtnike, deloma vojake in domačine. Ti so obdelovali polja okrog mesta, pasli tod živino in sadili sadno drevje in trto. V mestu so izdelovali blago za obleko iz volne in lanu ter razno orodje iz lesa, železa, ilovice, usnja i. t. d. Izven mesta ob veliki cesti so pokopavali svoje mrliče, ki so jih sprva sežigali; pozneje pa so cela trupla devali v sarkofage. Na grobovih so postavljali spomenike ter praznovali obletnico, izražujoč s tem ljubezen do rajnih svojcev. Razvajeni Rimljani so si tudii v provincialnih mestih gra¬ dili hiše, kakršne so imeli v Rimu samem, si napeljavah po hišah vodo studenčnico in s5 napravljali kopališča s podtalno zračno kurjavo (hypocausta) za gorke kopeli. Rimljani so vzeli domačinom vso zemljo in jim pustili samo koče in malo sveta kot najemnikom, ki jih je smel gospodar vsak čas pognati; a gospodarji zemljiščem so bili rimski vojaki in drugi naseljenci. Med te pa so silili tudi mnogi domačini; stopili so pri Rimljanih v službo kot hlapci ali vojaki. Od njih so se naučili bolje obdelovati zemljo, zasajati vinsko trto, rediti živino, izdelovati razne obrtne izdelke ter z njimi tržiti. Naučili pa so se od Rimljanov tudi bojevanja, rimskega bogočastja i. t. d. Mnogi provincijali, ki so si na tak način prisvojili višjo rimsko prosveto, so potem oholo prezirali manj omikane doma- 217 čine; da, sijaj in razkošnost rimske kulture sta jih cesto tako omamila, da so celo pomagali Rimljanom zatirati svoje rojake. 60 Rimljani pa so tudi izkoriščali rudnike in fužine, ki so jih bili otvorili ali zgradili že domačini, n. pr. v Bitnjah v Bohinju. Fužine so ograjali celo z zidovjem, da bi jih branilo sovražnih napadov. Rimljani so zgradili po vseh podjarmljenih pokrajinah 65 tudi ceste; znali so jih tako izvrstno in trdno polagati, da je njih sledov še dandanes vse polno po naših krajih (»ajdovska cesta«), V prvi vrsti so bile te ceste namenjene seveda vojaškim svrham; po njih so se naglo pomikale rimske vojske iz kraja v kraj, kjerkoli je bilo treba udušiti kak upor ali odbiti sovražen 70 napad. Potem so pa pospeševale tudi trgovino — kajti Rimljani so bili tudi premeteni trgovci — ter so sploh služile prometu; po njih so poštni vozovi prevažali državne uradnike in druge odlične potnike. Izhodišče rimskim cestam po naših pokrajinah je bilo v 75 Ogleju. Oglej je bil glavni vojni tabor in obenem glavno tržišče. Odtod je bila izpeljana cesta na Koroško črez Križno goro (Plecken) in črez Predel po Ziljski dolinii na Beljak in prek Krive Vrbe v Virunum, odkoder je tekla dalje skoz Norejo (Neu- markt) v mesto Laureacum proti Donavi. Druga cesta, držeča 80 črez Hrušico in Logatec, je spajala Oglej z Emono, Celjem, Ptujem in je pri Karnuntu dosegala Donavo; iz Emone je držala cesta tudi prek Nevioduna v Sisek. Tretja glavna cesta je tekla iz Ogleja jugovzhodno proti Trstu, Trsatu, Sisku, dalje proti Carigradu in v Dalmacijo. 85 Ob cestah so bili miljniki, kažoči daljavo, in hiše za po¬ štarje in potnike. Na gorskih prehodih so stale trdnjave in krčme (taverne). Med večjimi mesti so bile še posebne okrajne (vicinalne) ceste. Rekli smo že, da izvrstne ceste niso samo pomagale Rim- 90* ljanom braniti državo, nego da so pospeševale tudi razširjanje njih omike, in sicer v najdaljnejše pokrajine. Trgovci, rimski in židovski, iz Recije in Dacije, Grki lin Sirci, so prevažali po njih zlato, baker, vino, lončeno posodo, sode, kože, vosek, sol, med, planinska zelišča (za zdravila in okusne pijače), železo 'in 95- jeklo ter železno in jekleno orožje, plašče, dragoceno kožuho¬ vino, nakrasniče i. t. d. Nasprotno pa je prihajal jantar od Balt- 218 skega morja. Samo orožja niso smeli trgovci izvažati med tuje narode in Germanom je bilo dovoljeno samo podnevi prestopiti 100 mejo, orožje pa so morali odložiti. Kakor so bili Rimljani sploh izvrstni stavitelji, tako so znali tudi mojstrski graditi mostove; črez Savo n. pr. so napra¬ vili most pri Črnučah ne daleč od Emone, drugega pri Zidanem mostu. Cesar Trajan pa je dal celo črez Donavo sezidati most, 105 ki je bil tako velikanski, da se še dandanes diviš njega razva¬ linam pri Ršavi (Orsova) na rumunski meji. Po večjih rekah ib po jezerih so Rimljani tudi plovili, n. pr. po Savi in Ljubljanici do Vrhnike. Ljubljanico so bili uravnalti in so po njej vozili kamenje iz loma pri Podpeči v 110 Emono. Za plovitev so jim rabili poleg izdolbenih dreves tudi veliki čolni ali plavi, napravljeni iz zvezanih sodov. Sicer pa je držala črez Ljubljansko barje tudi trdna cesta, katere sledovi so se ohranili do današnjega dne. Vsa ta kulturna dela so izvrševali vojaki, ki so bili na- 115 stanjeni po mestih. Pokončavali so divje zverine, osuševali barja, uravnavali rekam struge, kopali prekope, zasajali trte, izdelovali opeko i. t. d. V bližini vojaškega tabora so si postavljali trgovci kolibe in tržili med vojaki; obogateli trgovci pa so si sezidali tudi trdne hiše in tako so polagoma nastala okoli vo- 120 jaških taborov cela mesta. Josip Apih. 114. Ilirska tragedija. 1. »Tam od gorečih Libije puščav . do mrzlih host germanskih in dobrav, od Taga pa do Evfrata in Nila — tod orel rimski razprostira krila. 2. Vse naše — vse!... Andetrium samo vrh skale gnezdo sokolovo to — edlino ti nam ne bi se udalo? Kak dolgo še nam bodeš kljubovalo? k 3. Kak dolgo, Bato, smeli gorski voj, poslednji grad mi branil bodeš svoj? Bojim se, da pogine še od glada ilirska velikanska ti armada. 219 4. Avguste jasni, kaj si misliš ti, da sin Tiberij tvoj se tu mudi? In kaj porečeš, ko brez zmage, slave domov privedem legije stoglave?« ... 5. Na levjih kožah on sloni. Bedi. Po glavi misli roj se mu podi. Polnočna straža tiho, čuj, prihaja neznanca v šator nekega dovaja. 6. »Kdo?« — »»Bato!«« — »Mart, zaščitnik Rome sam privedel k meni v tabor te je k nam! Ža pest zlata ... za državljanstvo naše prodaješ — jeli — mi te gore vaše?« 7. »»Da, izdajica sem ti, o Rimljan! Izdat očino prišel v tvoj sem stan. Tako kričalo vse je gori name, ko borce svoje sem ostavljal same. 8. Na, pripogibam svojo ti glavo, odsekaj z mečem slavnim svojim jo! A narod, narod moj — ta prost naj bode; ne jemlji mu, ne jemlji mu svobode! 9. Kaj treba vam še več zemlje, sveta? Čemu dežela skalna vam bo ta? Bogovom za Ilirije svobodo poslednjega žrtvuj nje vojevodok« ... 10. »Ha-ha! Prečen, barbar, odkup je tvoj. Kaj počnem z mrtvoj tvojoj naj glavoj? Dežela ta in živa glava tvoja — to v Rimu bojna bode slava moja. 11. Naprej, Rimljani, na trdnjavo gor! Naš bo Andetrium, ko vstane zor.« ... Uklenjen Bato mirno mora zreti, ko vrag razdeva grad mu zadnji, sveti. 12. On vidi, kak za zidom pada zid... Kale oči se mu, kali se vid. V prah pade zadnji zid po borbi vroči — i Bato pade in srce mu poči. Anton Aškerc. Srbohrvatsko štivo. (Z naglaski in opombami opremil prof. dr. Rudolf Mol e.)‘ I. Poslovice. a. Kako poseješ, onako češ i požnjeti. — Zlo brzo dode, a polako pode. — Lako je reči, a teško steči. — Ko ne zna slu¬ žiti, ne zna ni zapovedati. — Dok se čovek sam ne osramoti,, ne može ga niko osramotiti. — Reci bobu: bob, a popu:pop! — U laži su kratke noge. — Kad jedan neče, dva se ne svade. — Konj se kr5z dlaku ne hvali nego krbz brzinu. — Ko se ne namuči, taj se ne nauči. — Radi, kao da češ sto godina živeti, a moli se Bogu, kao da češ sutra umreti. Iz Mil. Ševičevih Srpskih čitank. b. Ako nečeš brata za brata, ti češ dušmana za gospodara. — Bez muke nema nauke. — Prazno bure više žveči. — U radiše svega beše, u štediše još i više. — Celava je lako obri- jati. — Drvo se naslanja na drvo, a čovek na čoveka. — Ko* ne mari za rad, nek se ne tuži n;i glad. — Gvoždje se kuje, dok je vruče. Iz čitanke Mih. Joviča. II. Pitalice. Pitali Tiirčina: „Bojiš li se svete Trojice?“ — „Bojim i dvojice, pa da i nijesu sveti. “ Pitao Primorac Crnbgorca: „0d kakve bolesti vi najviše* umirete?“ — „0d puške i od duboke starosti." Pitao silan Turčin raju, kad je došao na konak: „D61aze- li vam vukovi u selo?" — „1 danas je došao jedan!" Pitao Turčin babu: „Imaš li, Vlahinjo, jednu kokoš na prodaju?" — „Imam i dvije na dar, samo mi ne ulazi u kuču!“' Srpske nar. pitalice. — Vuk S. Vrče vi č. 221 III. Slijepac i mlijeko. Jedan od poroda slijepi upita okatoga: „Kakove je boje mlijeko?" Okati reče: „Boja je mlijeka kao papir bijeta." Slijepac upita: „Ta boja dakle i šušti pod ritkama kao i papir?" 5 Okati reče: „Ne šušti, ta ono je bijelo kao i brašno što je bijelo." Slijepac upita: „Dakle je meko i sipko kao brašno?" Okati odgovori: „Nije tako, več je naprosto bijelo kao bijeli zec." 10 Slijepac upita: „Je li i rutavo i meko kao zec?" Okati reče: „Nije, bijeta je boja baš kao i snijeg." Slijepac upita: „Jamačno i tako hladno kao snijeg?" I koliko je god primjera okati navodio, slijepac nije ni- kako mogao pojmiti, kaka je bijela boja mlijeka. 15 Od Lava Tolstoja. Preveo: Miško Divkovič. IV. Janačke igre. U praznične dane, Srbi su se skupljali na jedno zajed- ničko mesto u selu. Tu su zametali junačke igre, ili igrali uz zvuke svirale ili gajde. Najčešče su bile ove junačke igre: hrvanje, igranje lopte, skakanje u vis, u dužinu i preko šanca, bacanje motke, bacanje kamena, plivanje, trčanje, dizanje tereta, 5 piizenje uz drvo, bacanje kopljem, gadanje strelom u nišan i jahanje. Ovim junačkim igrama, na svetlosti i čistome va- zduhu, snažili su svoje telo. Stoke su imali dosta, te su jeli jaku hranu: meso, sir, i skorup, i pšenični hleb. Zbog svega toga bili su zdravi, te su bili kadri stiči i uteči, i na strašnom 10 mestu postojati, i za golu sablju iihvatiti. Čedomil M. Todorovič. V. Marko kraljevič i soko. Razbolje se kraljeviču Marko Pokraj puta druma junačkoga, Više glave koplje udario, A za koplje Šarca privezao. S Još govori kraljeviču Marko: „Ko bi mene vode napojio, Ko li bi mi hladak načinio, Taj bi duši mjesto uhvatio." Tu dopade soko ptica siva, U kljunu mu vode donosio, 10 Pa je Marka vode napojio; Nad Markom je krila raskrilio, Pa je Marku hladak načinio. Još govori kraljeviču Marko: „0 sokole, siva ptico moja, 15 Kakvo sam ti dobro učinio, 20 5 10 15 20 25 30 222 Kad si mene vode napojio, I kad si mi hladak načinio ?“ Soko ptica odgdvara Marku: „Ne govori, kraljeviču Marko, Kad-no bjesmo na Kosovu bojnom, Teški bojak mi s Turci trpljesmo, Onda Turci mene uhvatiše, Oba moja krila odsjekoše, Ti si mene uhvatio, Marko, 25 Metnuo me na jelu zelenu, Da me turski konji ne sataru; Tu si meni dobro učinio." Srpske narodne pjesme. Skupio ih Vuk S. Karadžič. VI. Karadorde na Tičaru. Na polje Tičar ispod Ložnice pala je silna turska vojska, koja je opkolila Loznicu i držala je u čvrstoj opsadi dvanaest dana. Okolne vojvode nisu mogle nista učiniti Turcima, nego zamole Karadorda, ji on dode s vojskom gotovo iz cele Šuma- dije. Nekako u suton prispe k srpskom logoru. Prvu stražu na ko ju naidu, Vožd uzme za sebe, i tako nejavljen pride ka šatoru gde su nekolike starešine sedele i vino pile, a pred šatdrom je gorela velika vatra. Karadorde iz mraka na jedan mah ispadne, ščepa iigorak iz one vatre, i stavši šatoru na vrata zapita: „Kojekude, zar se toliko dana bijete, a Turci sve na jednom mestu?" Vojvode, prestravljene, poskaču, i na protivnoj strani ša- tora proderu vrata, i stignu u mrak. Vožd ih vrati. „K6liko se je viijvoda ranilo do sada?" upita Vožd. Sad tu odmah naredi' šta če koji činiti, kad sutra dan osvane. I doista, drugi dan, 6. oktobra 1810, otvori se krvav boj, koji je trajao osam sata. U tom boju Karadorde je, ziijedno s tobdžijama, vukao topove, i nameštao ih odakle če bolje tuči Turke. U tom boju budu ranjene gotovo sve srpske vojvode. Turci su pobedeni i preterani preko Drine. Tada je poginulo sto sedamnaest vojnika Srba, a ranilo se sto sedamdeset i osam. Posle te pobede dodu ispreko Drine nekoliki Turci da se razgovore o primirju, i kad pridu vojvodama, upitaju: „Ko je medu vama Črni Dorde?" — „Kojekude, ja sam," odgbvori Dorde, „nekom jesam crn, a nekom sam i beo!" Turci, videči njega u gunju i u opancima, a sve vojvode u Čohi, i nii njima se sija srebro i zlato, nisu mogli verovati, da je to on glavom. Zato, kad svrše posao radi koga su došli, praštajuči se oni reknu: „P6zdravite Karadorda od naše strane!" Milan D. Miličevič. Opombe. St 1. — Vesna, staroslovanska boginja pomladi. Št. 2. — Gorjanci so gorovje, ki se vleče deloma po nekdanji kranjsko-hrvatski meji od Save do Kolpe; prebivalci ob njih znožju na kranjski strani se zovejo Podgorci. Pokrajina onstran Gorjancev do Kolpe se imenuje Bela Krajina, nje prebivalci pa Belokranjci. — Šentjernejčan, vino iz šentjemejske okolice; Šentjernej je velika vas na Krškem polju na Dolenjskem. Št. 5. — Slovenska pesnika in pisatelja Fran Levstik (roj. 1831 v Spod. Retjah) in Josip Stritar (roj. 1836 v Podsmreki) sta si ožja rojaka, oba doma v velikolaški okolici na Dolenjskem. Levstik je umrl 1.1887 v Ljubljani kot uradnik licejske knjižnice; prim. ber. št. 8. Stritar živi kot vpokojen gimn. profesor v Aspangu blizu Dunaja. Št. 6. — Živopisec (po grš. zographos) je umetnik, ki živo piše ali riše = slikar. — K i s t = slikarski čopič. — Dolgoskuten= oblečen v dolg skut; skut (srbohrv.) = obleka, halja; torej: angelci v dolgih haljah. — Č e 1 i t i = poravnavati, gladiti. Št. 8. — Licealna knjižica, velika državna javna knjižnica v Ljubljani, pred potresom 1.1895. nastanjena v nekdanjem gimnazijskem poslopju na sed. Vodnikovem trgu. — Glasnik, Zora, Besednik in Z v o n so bili slovenski leposlovni listi v dobi od 1.1858—1880. »List¬ ki« so zbirka leposlovnih črtic; njih I. zvezek je izdal Jurčič 1.1872. »Doktor Zober« je roman, ki ga je spisal Josip Jurčič (1844—1881), eden izmed najboljših slovenskih pripovednikov. Št. 11. — Pripovedka o Divljanu je slična grški pripovedki o Polifemu in Odiseju. (Gl. Bučar, Zgod. starega veka, str. 56 in 57.) Št. 14. — Ta basen je zanimiva glede jezika: pisatelj se igra z bese¬ dami (soglasje osnovnih zlogov; soglasje začetnih soglasnikov; enakomerni stavkovni ritem). Basen ima tudi simbolično-politično ozadje: Ostrovo = = Avstrija, Š t r k = avstrijski minister Sturgkh; O r e 1 = poslanec Adler, A je Sturgkha usmrtil; Globanja = Ljubljana. Št. 16. — Jaroslav Vrchlicky, s pravim imenom Emil Frida, slaven češki pesnik (1853—1912). Št. 17. — Cerkniško jezero, presihajoče kraško jezero južno od Cerknice, trga na Notranjskem, blizu sed. meje Julijske Benečije. — Greben, višina vzhodno nad jezerom; Otok je vas na otoku v južnem koncu jezera. Osredek, kos suhe zemlje, ki ga jezerska voda najkasneje zalije. Št. 18. — Krn, zadnji del ladje ali čolna. — P o r t i č, majhen mor¬ ski pristan; beseda je nastala iz ital. porto (lat. portus) s slovensko konč¬ nico -ič. 224 Št. 19. — Cedra, mala pipica za pušenje tobaka, tudi: vivček. — Telebanovski hribi; Mata je v Matija je doma s Telebanovega, kraja z izmišljenim imenom. Prim. ber. št. 102. — Gadni dušegubec: strupeni pogubljavec človeških duš. Št. 21. — V i j a 1 n e šibe, ki se dado v trto zviti. — Pred V i d - jim solne e m = pred Vidovim dnem. Glede vsebine prim. ber. št. 19. Št. 22. — Planina Jezerca, visoko ležeče podolje v Julijskih Alpah, se vleče od Kanjavca, juž. od Triglava, proti Bohinjskemu jezeru; v njej se nahaja sedmorica Triglavskih jezer. Komna se zove ves planinski svet zah. od te doline. — Bogatin je gora na sed. jugosl.-italijanski meji v Bohinju (vis. 2008 m). — Trenta, divjeromantična dolina ob izviru in gornjem teku reke Soče. — Bovec in Kobarid, slovenska trga ob Soči. — Tovorniki, kupci, ki prevažajo blago v tovorih, nav. na konjih. Št. 24. — Kir, perzijski kralj, ustanovitelj perzijske države, v 6. sto¬ letju pr. Kr.; v o j = vojskovodja. Št. 25. — O Gorjancih, Podgorcih gl. opombe k ber. št. 2. Št. 26. — Lev Nikolajevič Tolstoj, znamenit ruski pisatelj (1828—1910). Št. 28. — M i t r i d a t, kralj v Pontu (Mala Azija) v 2. sil. pr. Kr. — Mezzofanti, sloveč italijanski jezikoznalec (1774 — 1849). — Caharija Daše (1824—1861), glasovit brzoračunar. — Jožef Hormayr, av¬ strijski zgodovinar (1782—1848). Št. 30. — Uganke rešene: 1. Rak. — 2. Veriga. — 3. Ura. — 4. Kolo-vrat. — 5. Past, pest, post, pust. Št. 34. — Rešitev: jezik. Št. 35. — Šle m = čelada (nem. Helm), — Hefajst, lat. Vulcanus, bog ognja in kovaške umetnosti; Ir id a (grš. Iris), boginja jutranje zarje in mavrice; Lucifer (lat.), zvezda jutranjka; Hore (grš.), boginje letnih časov, tudi strežnice bogovom v Olimpu. — Ambrozija (grš.) je jed nebeščanov, pijača pa jim je nektar. — Pozejdon, lat. Neptii- nus, bog morja in vodovja sploh. Št. 36. — Višnja gora, mestece na Dolenjskem ob veliki, Cesti Ljubljana—Novo mesto; severozah. od mesta drži ta cesta čez hrib in klanec Peščenjak. Št. 38. — Plutarh (grš. Plutarchos), grški zgodovinar v 1. sto¬ letju po Kr. Št. 40. — Grintovci se zovejo Kamniške ali Savinjske Alpe; njih najvišji vrh je Grintovec (vis. 2558 m); Storžič ali Storžec je vrh zah. od Grintovcev v Karavankah, sev. od mesta Kranja. Takozvani Škratov gozd ali Hudičev boršt se vidi daleč na južnem pobočju gore Zaplate. Prim. Valjavčevo pesem »Ovsen jak« v Cit. I., ber. 107. Št. 42. — P a n j a č = lesena klada, zglavnjak. — Leščerba, preprosta kmečka svetiljka (iz nem. Lichtscherbe). Št. 43. — Prim. zadaj berilo št. III. iz srbohrv. štiva. Št. 44. — F i d i j a (grš. Pheidias), najslavnejši grški kipar v 5. sto¬ letju pr. Kr. — Lakonski odgovor imenujemo še dandanes kratek, jedrnat odgovor. — Pirovanje = pir, gostovanje. 225 Št. 45. — Terra i n c o g'n i t a (lat.) = nepoznana dežela, v prenes. pomenu: neznana stvar. — Helenski sinko = grški sinko; Grki so se sami zvali Helene (Hellenes). — Živeti »r e i publicae« (lat.) == za državne posle, za javno blaginjo. — Pedagog (grš. paidagogos) = vo¬ ditelj mladine, vzgojitelj. Št. 46. — Durak (rus.) = neumnež, glupec. — Sobolji kožuh: sibirski sobol daje rjavkasto kožuhovino, ki velja za najdragocenejšo. — Bojar ali boljar = ruski plemenitnik, veleposestnik. — Aleksan¬ der Sergejevi? Puškin, odličen ruski pesnik (1799—1837), so¬ dobnik našega Prešerna. Št 47. — O d r i n, stari Adrianopel, mesto in trdnjava ob reki Marici. V balkanski vojni 1. 1912/13 se je najdalje držalo, oblegano po Bolgarih: šele spomladi 1. 1913 so ga s pomočjo Srbov zavzeli. Št. 48. — Sv. Sava, početnik srbskega slovstva ter ustanovnik samostojne srbske cerkve (v zač. 13. stl.); »Kisela čorba« == kisla juha. »Mnogaja leta«==Na mnogo let! (zdravica). — Glede zdravice o treh pticah« prim. belokranjsko narodno v Čitanki I, ber. št. 100 in srbsko narodno »Tri ptičice« v isti Čitanki. — Bačko polje ali krajše: Bačka, rodovitna žitorodna pokrajina v naši državi med Donavo in Tiso; P'ruška gora, vinorodno gričevje v Slavoniji, slovi tudi po pravo¬ slavnih samostanih. Št. 49. — Rabeljsko jezero, malo jezero na nekd. Koroškem, sed. v Julijski Benečiji, ob znožju prelaza Predela. Št. 51. — Tolminsko, pokrajina ob srednjem teku reke Soče; nje središče je trg Tolmin. Prebivalstvo je kakor povsod po gornjem in sred¬ njem Goriškem vseskoz slovensko. Št. 53. — Sveti mesec je bil starim Grkom okoli kresa, t. j. v drugi polovici junija ali v prvi julija. — Azija; tako so zvali Grki Malo Azijo. — K i r e n a, mesto in pokrajina v sev. Afriki med Veliko Sirto in Egiptom. Prim. ber. št. 59. — Velika Grecija (lat. Graecia Magna) so se zvale grške naselbine v južni Italiji. — E1 e j c i, prebivalci pelo¬ poneške pokrajine Elide (Elis), kjer je bilo tudi mesto Olimpija. — 01impijada = doba 4 let; Grki so šteli po olimpijadah, pričenši z 1. 776 pr. Kr. — Herodot, najstarejši grški zgodovinar, roj. konec 5. stl. pr. Kr., je opisal vojne s Perzijani. — Sofisti (grš. sophistes) so bili učitelji modroslovja, ki so poučevali često le za denar. — P r i t a n <š j (grš. prytšneion), skupna javna obednica. Št. 54. — Tiran (grš. tyrannos) je bil vladar, ki si je vladarsko oblast sam prisvojil = samosilnik. Tirani so bili vobče dobri vladarji, kakor n. pr. v Atenah Pizistrat (grš. Peisistratos); šele v poznejši dobi so bili nekateri tirani zatiralci, trinogi. Najslavnejši tiran v Sirakuzah na Siciliji je bil Dionizij Starejši (431 — 367 pr. Kr.). Št. 55. — T u š k a n e c , mestni park tik Zagreba. — Dolenje mesto je v nižini ležeči novi del Zagreba, dočim se širi staro mesto na brdu. — »Dolce far niente« (ital. reklo, izg. dolče far njente«) = »pri¬ jetno (je) nič delati«. — Ivan Tušek je bil, kakor tudi Fran Erjavec (gl. ber. št. 80), profesor na zagrebški realki. Wester, Čitanka II. 15 226 Št. 57. — V berilu se opisuje prizor v vojaški bolnici med svetovno vojno; razgovor med ranjencema Srbom in Slovencem. — Š r a p n e 1, topovska krogla, ki se izstreljena razleti na ostre drobce. — Učka gora ali Učka, gora v Istri nad Volosko (vis. 1396 m). — Kosovo polje v Stari Srbiji ob reki Sitnici, kjer so bili Srbi pod carjem Dušanom odločilno bitko s Turki na Vidov dan 1. 1389. Št. 58; — Šembiljsko prerokovanje = prerokba stare Šibile. Šibila je bila za rimskih kraljev bajna prerokinja, ki je prerokovala dogodbe rimskega naroda; pozneje so zvali neko zbirko prerokovanj — Sibilske knjige; odt. slovenska popačena beseda: šembiljski. — Dese¬ tina, deseti del vseh poljskih pridelkov, ki so ga morali do 1. 1848. kmetje oddajati graščakom. Št. 59. — Kirenejci, prebivalci mesta Kirene; gl. op. k ber. št. 53. — Mesto ob Veliki Sirti, kjer so postavili vrlima Filenoma spomenik, se je zvalo »Philaenorum arae«, t. j. oltar Filenov. Št. 60. — Kaira (arabsko Masr-el-Kahira), gl. mesto v Egiptu, ležeče ob Nilu. Nedaleč od mesta je vas Gizeh (izg. Gize) s slovečimi piramidami. — Kiosk (turška beseda) je na stebrih stoječa odprta lesena ali zidana lopa. — Herodot, gl. op. k št. 53. — Beduini, pastirski narod v Arabski in Libijski puščavi. — O grški Sfingi prim. ber. št. 29. Št. 61. — Julijanski koledar se zove časovno štetje, kakor ga je uveljavil Julij Cezar. Št. 62. — Volga, največja evropska reka, ki se izliva v Kaspijsko jezero. — Luizijana, ena izmed Združenih severoamerikanskih držav. — O mladostnih letih pisatelja Erjavca prim. ber. št. 80. Št. 65. — Kokota petelin. — B r o j e n = štet, od brojiti. — Ža¬ ba d a v a = zastonj. Št. 66. — Slevica, vas pri Velikih Laščah na Dolenjskem, v bližini Podsmreke, rojstne vasi Stritarjeve. Slevsko cerkev so Turki zažgali L 1528. Št. 67. — »Vname se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje« — Pre¬ šernov stih iz Uvoda k pesmi »Krst pri Savici«. Št. 69. — Arhitektonski z n a č a j = po slogu in vnanjosti stavb. — Kupola (lat.), pol6blast obok. — Terasa (ital.), ploščata streha; gl. tudi op. k št. 100. — Minaret = vitki stolp muslimanske mošeje ali džamije (molilnice). — B u 1 e = turške žene. — M u ž i k (rus.) = ruski kmet. — Kopti so krščanski potomci starih Egipčanov; žive skoro izključno le v mestih Gor. Egipta. — Bazar, v orientu trg s prodajalnimi lopami. — P o p = pravoslavni duhovnik. — Beduini, gl. op. k št. 60. — Kav as = turški stražnik (policist). — »Krist voskrese« (rus). = == Krist je vstal; srbohrv. Uskrs = Velika noč. Št. 72. — Straža, hrib na jugovzh. koncu Blejskega jezera. Št. 73. — D j a u r (izg. džavr) = pes, turška psovka nemohamedancu, zlasti kristjanu. Št. 74. — Tolminsko, gl. op. k št. 51. Št. 76. — K r o n i k a = zgodovinski zapiski po časovnem redu (grš. chronos = čhs). Finžgarjevi zapiski se nanašajo na dogodke v svetovni vojni (1914 — 1918), ko so se po Gorenjskem zbirali avstrijski, madžarski in nemški vojaki, namenjeni proti Lahom (v L 1916 — 1918). — Seržanl 227 (frc.), vojaški podčastnik, narednik. — Žabica, ključavnica, ki se da snemati. — Izpod Prajza = izpod pruskega kralja (nem. Preufie — = Prus). Št. 78. — Ivan Sergejevič Turgenjev, slaven ruski pisatelj (1818—1883). Št. 80. — Karlovec, mesto na Hrvatskem ob sovodju Kolpe in Korane; v prejšnjih časih je hodilo več Slovencev študirat v Karlovec. — Leta 1821. je bil v Ljubljani vladarski shod, takozvani ljubljanski kongres ; udeležil se ga je tudi ruski car Aleksander I. V spomin na ta zgodovinski dogodek se zove trg sredi Ljubljane Kongresni trg. — O učitelju Ivanetiču gl. ber. št. 90. — Državna granica: do 1. 1878. je tvorila Sava mejo proti Turški. — Banjaluka, mesto v Bosni ob reki Vrbasu. — G en e ve (izg. Ženev), Lausanne (izg. Ložan) in Basel so mesta v Švici. — Kostnica (nem. Konstanz) in L i n d a u sta mesti ob Bodenskem jezeru. — Verona, trdnjava v Gor. Italiji. — Trnovski gozd je visoka kraška planota na Goriškem, južno od Julij¬ skih Alp. — Krn, Prestreljenik, Matajur so visoke gore v slovenskem delu Goriške. — »Mravlja«, gl. ber. št. 67. — »Domače in tuje živali«, zbirka prirodopisnih knjig iz založbe Družbe sv. Mo¬ horja. — Rebulja je goriško belo Vino, rastoče na Brdih zah. od Gorice. — T e r a n je kraško črno vino. — »Iz potne torbe«, zbirka jezikoslovnih beležek, ki so izhajali v Letopisih Matice Slovenske v Ljubljani. — »S o č a« je bilo glasilo goriških Slovencev. — Gradiška, mesto ob dolenji Soči z veliko jetnišnico za moške hudodelce. Št. 81. — »Zeleni Jurij«, običaj na Belokranjskem, da hodi mladina na Jurijevo od hiše do hiše koledovat. Eden izmed njih je ves okičen s cvetjem in zelenjem; ta je »zeleni Jurij«. Št. 82. — Jazon, grški junak, ki < je, vračajoč se iz daljne Kolhide ob Črnem morju, plul na svoji ladji Argo navzgor po Donavi, Savi in Ljub¬ ljanici do nje izvira pri Nauportu (sed. Vrhnika). Gl. Bučar, Zgod. star. veka, str. 43 sld. — Emono so bili ustanovili Rimljani kot vojaško posto¬ janko; razvaline emonskega zidu se vidijo še dandanes v Ljubljani »na Mirju«. Št. 83. — 01 š e v e k in Kokra, vasi severovzh. od Kranja, zadnja v soteski reke Kokre. Št. 84. — Britof žegnani, iz nem. gesegneter Friedhof; grobje v e 1 b a n i, iz nem. gewolbt. V narodnih pesmih, ki so nastale v prejšnjih stoletjih, se nahaja dokaj tujih, zlasti nemških besed. št. 85. — To berilo je črtica, v kateri se slika vojni prizor na laški fronti v svetovni vojni. — Granate in šrapneli so topovski izstrelki; gl. op. k št. 57. — M e n a ž a (frc.) = jed, obed. — Baterija (frc), top- ničarski oddelek s 4 do 8 topovi. — Ročne granate, krinke proti plinu, jekleni šlemi spadajo k opremi napadalnih oddelkov. — Bluza (frc.) = vojaški jopič. — Sanitejci so vojaki bolničarskega oddelka, ki pobirajo ranjence in pokopavajo padle. Št. 86. — »C i c i f u j«!*= sinica; »k u k u« = kukavica; tako se dokaj ptic imenuje po njih naravnem glasu, n. pr. kokoš, prepelica, ščinkavec, krokar, pivka, pura. 15 * 228 Št. 90. — Učitelj Ivanetič je omenjen tudi v ber. št. 80. Bela Krajina, gl. op. k št. 2. t , Št. 92. — Gorjanci, gl. op. k št. 2. — Vlahi se zovejo v Beli Krajini staroverci, t. j. zedinjeni katoliki (unijati), ki imajo pri službi božji staroslovenski obredni jezik. — Marijino Celje, nem. Marizell, sloveča božja pot na Zg. Štajerskem. Št. 94. — Uganke rešene: 1. Prsti na roki. — 2. Reka. — 8. Solnce, luna, zvezde. — 4. Strela, strelovod. — 5. Pismo. — 6. Kraška burja. — 7. Vlak. — 8. Narodna trobojnica. •Št. 96. — Akvarij (lat. aquarium), posoda z vodo kot shramba za male podobne živalce, da v njej žive. — P r o t e j, lat. proteus anguineus, znanstveno ime za močerila. Št. 98. — K a p i t o 1 (lat. Capitolium, zdaj Campidoglio, izgov. Kam- pidojjo), rimski Grad, kjer so stala najimenitnejša svetišča in državna poslopja. — Kastor in Poluks, dvojčka, sina Jupitra in Lede, nav. zvana Bioskura. — Mark Avrelij (lat. Marcus Aurelius Antoninus), rimski cesar (161 — 180 po Kr.); kip Marka Avrelija na Kapitolu je delo slavnega italijanskega kiparja in slikarja Michelangela (Michelangelo, izg. Mikelandželo). — Kiklopsko zidovje = zid, zgrajen iz velikanskih, sirovo obdelanih skal, kakršne bi mogli le velikani, kakor so bili Kiklopi, dvigati. — M o z a i k = tlak ali podoba sestavljena iz obsekanih malih, raznobarvnih kamenčkov. — T o g a = rimska vrhnja halja. — R u p e s Tarpeia = Tarpejska pečina, odkoder so pehali hudodelce v prepad. — Un sold o! (ital.) = en sold; po naše: en vinar. — Panem et cir- censes! (lat.) = kruha in iger v cirku! Krik preprostega rimskega ljud¬ stva, ki je hotelo le dobro živeti in se zabavati. — Forum R o m a n u m —: Veliki trg v Rimu. — M i 1 i a r i u m (milliarium) aureura = zlati miljnik. Miljniki so bili do 2 m visoki valjasti kameni ob cestah, kažoči razdaljo 1 rimske milje (mille passus) = 8 stadijev = 1500 m. — Bazi¬ lika (grš. basilike), sprva: kraljeva palača; pri Rimljanih: tržnica in sodišče; pozneje: cerkev v slogu rimske bazilike. — Amulet (lat. amu- letum) = svetinjica kot varstvo proti nesrečam, boleznim, urokom itd. — Curia Iulia (izg. Kurija Julija) = zbornica rim. senata. — Rostrum, pravzaprav: rostra, govorniški oder, okrašen z rilci razbitih bojnih ladij (lat. rostrum = kljun, rilec). — Hic est! (lat., izg. hik est) = tale je! — Io, t r i u m p h e = Hoj, slava! (Klic pri slavnostnem izprbvodu). — Fanfare, dolgocevne trobente. — Timijan, dragocena dišava iz rastline timijana. — Actum est (lat.) = storjeno je, končano je. — Galilejski ribič, apostol sv. Peter. Št. 99. — N e r o n, rimski cesar (54—68 po Kr.), je hudo preganjal kristjane. Št 100. — Samta Luci a (ital., izg. Santa Lučija), neapolski mestni del, ležeč ob morski obali. — R e s i n a, mesto ob Neapolskem zalivu. — Pugliano (izg. Puljano), selo ob znožju Vezuvija. — Cook (angl. ime; izg. Kuk), angleško potovalno podjetništvo, ki ima svoje urade po vsej zemlji; tudi je dalo zgraditi železnico na Vezuvij. — Lacrimae C h r i s t i (lat. = solze Kristove) je ime zlatorumenemu vezuvijskemu vinu. — Observatorij (iz lat. observatorium) se imenuje znanstven zavod 229 za opazovanje raznih prirodnih pojavov. V Ljubljani n. pr. imamo potresno opazovalnico; na Obirju (Ojstrcu) na Koroškem vremensko (meteorološko) opazovalnico. — Terasa (ital.), ploščad nasute zemlje, često tlakana in ograjena, prim. op. k št. 69. — Lira, laška denarna enota; stoti del lire je centesimo (izg. čentezimo). — Pompeji je bilo bogato mesto, ki ga je z mestoma Herculaneum in Stabiae uničil izbruh Vezuvija 1. 79. po Kr. — Karol III. je bil kralj španski in obeh Sicilij (neapolskega kraljestva); umrl 1. 1788. — Fiorelli, italijanski starinoslovec, ki je vodil izkopavanja v Pompejih. — Orientalci, prebivalci orienta, t. j. dežel na vzhodu. Št. 101. — »Buona sera!« (ital. pozdrav) = dober večer! — Lazzarone (ital.) = postopač; zaničljivo ime za preprostega Neapoli- tanca. — O treh zasutih mestih, gl. op. k št 100. Št. 102. — Omnibus (iz lat. omnibus = vsem, za vse), velik krit voz z okni in sedeži. — Zvezda, drevored sredi Ljubljane na Kon¬ gresnem trgu (gl. op. k št. 80), kjer se pota na sredi križajo v obliki zvezde. — K a p r o 1, spačeno iz korporal, podčastnik z dvema zvez¬ dama; v naši armadi kaplar, slov. desetnik. — Srp pod brado: javni stražniki (policisti) so nosili prej okrog vratu obešen kovinski ščit v obliki polmeseca. — Š k r i c (zaničljivo) = človek v gosposki obleki. — Rene, medene plošče kot glasbeno orodje (činele). Št. 104. — Brda, vinske gorice zah. od Gorice v smeri proti Krminu, naseljene izključno po Slovencih (Bricih). — Doberdobska planota, kraška planota jugovzh. od Gorice, kjer so se vršili najhujši boji v 1. 1916—1917. — Krn, gora v Julijskih Alpah na Tolminskem (vis. 2245 m). Št. 106. — Blegoš ali Blegaš, gora v Loškem pogorju blizu sed. italijanske meje med Poljanščico in Selščico (vis. 1562 m). — Pinož ali pinoža, gorski ščinkavec. « Št. 107. — Kranjski panji so okrašeni na prednji končnici na¬ vadno s kako sliko. — Vojska kralja Matjaža, prim. ber. št. 58. — Mravljinja kislina je bistvena sestavina čebelnega strupa. Št. 108. — Preprosto ljudstvo je nekdaj mislilo, da mora otrok, rojen kot deseti v družini, iti med svet iskat si sreče, češ, da mu je doma usojena le nesreča. Tak nesrečnik se zove deseti brat. Opisani dogodek je posnel pesnik po pripovedki iz Dobrepolj na Dolenjskem. št. 109. — Čevlji do pregiba == z golenicami, do pod kolena segajočimi. št. 112. — Bohinj se zove Savska dolina od slapa Savice do Bleda. V Bohinju je več velikih vasi; središče je Bohinjska Bistrica z železniško postajo pred Bohinjskim predorom pod Črno prstjo; druge vasi so: Srednja val, Žlan, Bitnje, v hribih Gorjuše in Koprivnik, kjer je bil pesnik Valentin Vodnik prvi župnik. — Fran Erjavec (gl. ber. št. 80.) in Matija Valjavec, s pisateljskim imenom Kračmanov, sta oba bila pro¬ fesorja na Hrvatskem. — č i r i b i r š č i n a = spakedran jezik; tako se je imenovala pokvarjena govorica Rumuncev in Čičev v severovzh. Istri. — Storžec ali Storžič in Zaplata, gori v Karavankah, severozah. od vasi Preddvora, doma Valjavčevega; op. k št. 40. 230 Št- 113. — Trojane, vas na nekdanji kranjsko-štajerski meji ob veliki cesti; tu je stala rimska vojaška postaja A trans (Atrante). — Sarkofag (grš.), kamenita rakev, izklesana navadno iz enega kosa. — Bitnje, vas v Bohinju; gl. op. k št. 112. — Hrušica, kraška planota med Logatcem v Jugoslaviji in Vipavo v Jul. Benečiji. — Miljniki, gl. op. k št. 98. — Zidani most, vas ob izlivu Savinje v Savo, važna železniška postaja. Št 114. — Goreče puščave L i b i j e = vroče puščave v Libiji v sev. Afriki. — Od Taga — do Evfrata in N i 1 a = od skrajnega zahoda do vzhoda. Tag (lat. Tagus, Špan. Tajo, portug. Tejo), reka na Španskem, ki se izliva pri Lizboni v Atlantski ocean. — Orel rimski = = orel na rimskih bojnih znamenjih (zastavah) kot znak rimskega gospod- stva. — Andetrium, današnji Muč, mesto v Dalmaciji, sev. od Splita. Rimljani so ga oblegali 1.10 po Kr. — Legija (lat. legio), oddelek rimske vojske, slično kakor naš polk (puk); legija je imela 4000—6000 mož; deseti del legije je bila kohorta. — Mart (lat. Mars), rimski bojni bog. — Ilirija se je zvalo v rimski dobi ozemlje od Jadranskega morja prek Dalmacije, ‘Bosne in Slavonije do Donave. Slovarček k srbohrvatskemu štivu. I. a. — Poslovica, pregovor; d o d e, pride; polako, počasi, pode, preide, mine; 1 a k o , lahko; steči, pridobiti ;svaditi se, prepirati se; k r o z , skozi, po; r a d i t i, delati; moliti se Bogu, moliti Boga; sutra (sjutra), jutri. b . — Dušmanin, sovražnik; nauka, znanost; bure, -eta, sod; zvečati, žvečim, doneti; r a d i š a, delaven človek; š t e d i š a, človek, ki varčuje; još, še; više, več; čela v, plešast; drvo, drevo; rad, delo; nek (a), naj; gvoždje (gvožde), železo; vruč, vroč. II. — Pitalica, vprašanje; d u b o k, globok; raja, turški po¬ danik krščanske vere; konak, dvor; dolaziti, prihajati; na dar, za darilo; u 1 a z i t i, vstopiti. III. — Od poroda, od rojstva; okati, gledajoči; boja, barva; u p i t a t i , vprašati; d a k 1 e , torej; ta, temveč; b r a š n o . moka; zec, zajec; rut a v, kocinast; m ek, mehek; jamačnn, gotovo. IV. — Skupljati se, zbirati se; zajednički, skupen; igre t a m e t a t i, vprizarjati (igre; uz zvuke, ob zvokih; g a j d e , meh; (h) r vanj e, borenje; lo'pta, žoga; u vis, v višino; šanac, šanca, okop; bacanje, metanje; motka, drog, kol; frčanje, tekanje; dizanje te reta, dviganje bremena; puzenje uz drvo, plezanje na drevo; gadanje strelom u nišan, streljanje na cilj; v a z d u h . zrak; snažiti telo, krepiti telo; stoka, živina; s k o r u p , sme¬ tana; kadar, -ra, -ro, zmožen; stiči, dospeti; uhvatiti, za¬ grabiti. V. — D r u m , cesta; k 6 , kdor; d o p a d e, prileti; krilo, perut. VI. — O p sada, obseda; zamoliti, zaprositi; gotovo, skoraj; suton, mrak; logor, tabor; naiči, naleteti; vožd, vodja; vatra, ogenj; na jedan mah, naenkrat; ščepati, zagrabiti; ugoralt, ogorek; k o j e k u d e , beseda, ki jo je Karadorde pri govoru vedno rabil; zar, ali; prestravljen, prestrašen; stignuti, do¬ speti ; vratiti (se), vrniti (se); o d m a h, takoj; narediti, odrediti; sutradan, drugi dan; dan osvane, dan napoči; doista, zares; sat, ura; tobdžija, topničar; vuči, vleči; odakle, odkoder; pobeden, premagan; p obed a, zmaga; gunj, koc, plašč; čoha, sukno. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000522549 Nekaj tiskovnih pogreškov. Str. 1, ber. 2, v. 8: zabavamo!« ne: zabavamo! 15, v. 45, ne: 55 „ 16, v. 50, ne: 55 „ 38, ber. 28, v. 6: Mitridat, ne: Mitriad „ 43, ber. 34, med v. 10 in 11 nič presledka. „ 53, ber. 38, v. 25: šva, ne: šiva „ 121, ber. 68, podpis: Župančič, ne: Zupančič. „ 122, v. 36: sladčic, ne: slaščič „ 183, ber. 100, pod naslov se vrine: I.