IZ POLJSKE ŽENSKE LIRIKE SVOJEMU TELESU Maria Pawlikowska Ne bodi moj sovrag in samodržec jezni, ki muhast se upira tej veseli duši! Na rokah v svet me nesi, o telo ljubezni, spoštujva se med sabo. A ko vse se zruši, ko vse odide proč in upanje premine, se spomni moje prošnje, o prijatelj ljubi: umriva brez vseh misli, kot ovene resa, ta drobna zvezda cvetk — kot pesmi glas izgine in kot srce poklanja deklica, ki ljubi. O TETI, KI SE JE ZASTRUPILA Maria P a w 1 i k o w s k a Brez čarov čarodejk so tete se rodile, bile so resne žene, kisle in robate, brez skodranih trepalnic, nogavic iz svile in brez oči skrivnostnih, brez pričeske zlate. Bile so resne s cvetjem, sadjem in otroki, podjarmile može so, lišp zasovražile, pri mesecu so mirno zaspale v sen globoki, vse čvrste kot kokoši in polne drobne sile. Edino omahljiva, dišeča teta Lila bila je kot pariška lutka lepa v lica. Če dala je poljub, tenčico je odkrila in zmeraj je nosila perje kakor ptica. Nenadno pa so temne misli jo obdale in strele v njej se vžgale v vihri pomladanji.. A tete niso vedele, ko so žalovale, kako diši ljubezen ... in peče strup podganji. 622 DALJNI GROB Kazimiera Hlakowiezowna V neznani deželi ležiš... nič več tisti, katerega čakam! Tvoje roke so spleteni, suhi prsti mrtvaka. Obraz ni več takšen kot prej — široka guba pri gubi. To nisi več ti, moj ljubi! Kaj je bilo s to močjo? V kaj spremenila se strast je nekdanja? V križ kameniti zakleti stojita na grobu ob strani slave. Je vredno, da zanjo si raniš roke in pod križem se sklanjaš? O. slava! Kako si podobna neslavi! Zdaj v daljni deželi ležiš in na grobu po tuje ti piše . .. A tukaj nekoč te je vetrič hladil in lovil okrog hiše, zasopel si vračal se s polja in pes ti je skakal v naročje in pekle v očeh so te solze, že davne solze otročje ... Še zmeraj je kakor nekoč v tej naši trmasti hosti . .. Ti nisi izbiral. In nisi poznal skrivnosti. In nisi zavrgel ničesar. Vsemu si bil zvest kot zmeraj: enako nepisanim pravom kot trdi pravici papirja. Nihče te ne sme slaviti, \endar te nihče ne preklinja. A potok pozabe z imenom tvojim v daljavo izginja. V REKI HERAKLITA W i s I a w a Szymborska V reki Heraklita riba lovi ribe. riba mesari ribo z ostro ribo. riba gradi ribo, riba stanuje v ribi. riba beži iz oblegane ribe. V reki Heraklita riba ljubi ribo, tvoje oči so — pravi — svetle kot ribe na nebu, s tabo ob strani, c moja najlepša, rada bi splavala v najino morje. 623 V reki Heraklita riba iznašla je ribo nad ribami, riba pokleka pred ribo, riba prepeva i in prosi za srečo pri plavanju. V reki Heraklita jaz, riba samotna, drugačna od drugih (čeprav iz lesa in iz kamenja ribjega) si včasih v tej svoji srebrni lupini pišem prav majhne ribice, ki zmedejo noč, da strmi in mežika. V SPOMIN W i s l a w a Szymborska Ljubila sta se v hosti pod sonci rosnih kapljic, v lase nabrala listja, prsti in toplih sapic. Usmili njunih src se, o, lastovka nad njima. Nad jezerom sta listje kleče si izčesala in voda kot od zvezdic od rib se je bleščala. Usmili njunih src se, o, lastovka nad njima. Drevesa na gladini so kakor dim se vila. O, lastovka, ne pusti, da kdaj bi pozabila. O, lastovka, ti trnje neba in sidro v zraku, ti Ikarus dobrotni in vnebovzetje v fraku, 624 ti križemgled vesolja in lepopisec urni, ti zgodnjeptičji gotik, kazalec v večni uri, ti žalostno veselje in trnova tišina, svetniški sij ljubimcev, o, bodi dobra z njima. POGOVOR OČI Malgorzata Hillar Brezdomca s prepolnimi srci sredi brezčutnih miz in ljudi Zdaj revna še bolj ker je s klopce pod krošnjo prepodil ju mraz Zarečih oči govoriva stvari ki niso zavite v besede Potapljam se v bajanje tvojih oči kot čmrlj kosmati v vresje Čutim kako mi gre v ustnice kri in prsti izžejani iščejo drago roko čutim kako se mi vdaja telo in ne brani da tvoje oči mi slačijo krilo ki naju loči Golo privijaš me k sebi z zenicami Ne zaslanjaj oči me prosiš 625 40 Naša sodobnost A moje oči od ljubezni razvnete so kakor plameni Če jih ne bom zaslonila zažgo te brezčutne ljudi Takrat bodo videli da sem gola in da ko te gledam ti prsi kot jabolko k ustom podajam OTROŠKA ASTRONOMIJA Julia Hartwig Danes je vse tako strašno drobno na tem velikem nebu. Igrače neba so razsute pred hčerko. Ponoči je vzšel takšen drobceni mesec kot hčerkin odstriženi nohtek. Pozdravljen, ti meseček, lunin dojenček! Pozdravljen — prijatelj nam bodi! Potem čez nebo je šel Veliki voz. Pa kaj, tudi ta je bil majhen kot kakšen otroški voziček. Na krivih kolesih šantal je kot v snu in ves se bleščal je od zvezdic. In zdaj je naenkrat postalo nebo velikanska izložba igrač. Tu beli Medvedek, tam Ribici dve, pa Tehtnica, biserov polna. A vendar sta najbolj prisrčna bila dva Dvojčka na drobnem oblačku. Tesno ju je k sebi privijala Noč in pravkar ju srečna dojila. 626 Veselo in lakotno Dvojčka debela pri neusahljivem studencu sta pila. In kapljice bele so tiho drsele na mamino žametno krilo. O, Noč, moja sestra — mrmrala sem v snu, o, Noč — tu pri meni bodi. Poglej, moja hčerka smehljaje zdaj v snu po Rimski cesti hodi. Prevedel Lojze Kraka r 40 = 627