Gospodarske stvari. Štajarski kopuni kot izvozno blago. II. Poglavitno vprašanje pri reji perutniue je: kakojej priskrbeti primerne hrane, ki j e d o b e r k u p ? To hočemo zdaj povedati. — Živad ima rajši meseno kakor pa žitno hrano, kar vsakdo ve, ki jo redi. Reja kuretine bi se torej siluo pospešila iu posebno blizo večjih mest in železnic lepega dobieka dala, ako bi živad redili s črvi, kakor se to v drugih deželah, posebno po Francoskem in Angleškein godi. Celo leto noter do trde zime, ko je žita za pitanje tieba, bi vsaka gospodinja stotine kokoši in kopunov s prav malhn trudom lehko redila, v tem ko se poleti navaduo strašanko veliko žita po nepotrebnem za perutnino potrati. — Od kod pa dobiti črvov za hrano potrebnih ? Tako-le: Crvi se n a 1 a š č redijo v jami, v ktero se dene gnoja mešanea (komposta) za nekoliko kubičnih čevljev. Vsak dan se od zgoraj živadi za hrano nekoliko zemlje, v kterej je vse poluo črvov, odgrne, iu zopet zagrne ter pridene nekoliko zmlačene rženice, konjskega gnoja, smeti in prsti ali črne zemlje. Tako gre po vrsti v grabi razgrebati in zagrebati, da se ob 9tih dneh sopet pride do mesta, na kterem se je najprej odgrnolo bilo. — Porabiti se zamore t;idi meso od vsake druge živali, ki je konec vzela ali se zaklati, ubiti morala, če le kužna ni bila. Ali ne vidite, kako se živad piplje, če kako črev6 najde? To je znamnje, kako silno ji mesene reči dišč. Zares škoda je, da se toliko, za ljudi neporabnega mesa, v zemljo zakoplje, da imajo črvi gostijo! Ce so se meščanje privadili konjskega mesa, ki se po večih mestih prodaja, moia tudi kmetovalcc — vsaj pri reji perutnine — popustiti prazne predsodke. Ugovarjati se nam utegne, da pri tem načinu reje mes6 perutaine tako okusno več ne bo, kakor če jo redimo s žitom, da po tem takera tudi naši kopuni na svoji ceni zgube. Tega se nikakor ni bati. Omenjeni način reje je dober kup, kar je poglavitno; držimo se ga pa le do pitanja, za ktero se rabi kakor do sedaj žito, kruh, mleko itd., kar dela mes6 okusno in mebko. Vsaj vemo, da n. pr. tudi ribje meso zoperno diši, ako so ribe v stoječih, smradljivih ribnikih bile. Če se pa le za kakih 10—14 dni v črstvo, tekočo vodo spustijo, se ocistijo vse žleze, in mes6 postane krhko in okusno. Pri reji kuretine sploh ne smejo gospodinje prenatančne biti. Živad, ki bolj prosto živi, si najde hrane, kjer si bodi: stika po mrčesih, črvih in raznih odpadkih na dvoriščih in pred bišo. — Kadar se pa pita,^ dobi kaj boljšega iu tečnejega ter se odebeli. — Ce pa dosedanje navade, po triin večkrat na dan živadi žita posuti, ne opustimo, se tudi reja kuretine zdatno povzdignila ne bo; kajti minister vnenjih opravil, bišni gospodar, Tselej mrmra, če se živadi žito poklada, in gospodinja, kakti minister notranjih opravil, se vednega godrnjanja naveliča in — rajše manj živadi redi. Začnite torej po omenjenem načinu domačo živad rediti in pridobili si boste lepega dobička, ker se pitana živad v domovini lehko speča. Pieden pa posebno kopuni postanejo izvozno blago, treba se kaj več. Dozdaj se je raeso na Italijansko in Francosko le v zimskem času izvažati zamoglo. Da se tudi v poletnem času to goditi zamore, je tieba umetnih ledenic na železnicah in parobrodih, na kar umni Amerikanci že zdavno mislijo. Če se ta misel izvede, potem se bo dalo tudi po leti tržiti z mesom v velika mesta na Francoskem, Angleškem itd., kamor se zdaj meseni izlečki le v kositrenib, dobro zamašenib škatlah pošiljajo. Naj omenimo še to, da imamo priprostib, vrlib valivnic (Brutmascbiiien), v kterib se naenkrat mnogo razne živadi izvali, kterih toraj pogrešati ne more, kdor se boče s kuretinarstvom v veči meri pečati. Koliko dobička pa sploh reja kuretine da, se vidi iz kmetijskega koledarja leta 1871, v kterem poroča podpredsednik štajarske kmetijske družbe, g. Maks pl. Washington, da namreč graški^ kuretinar, g. Resch, samo v Polsu na nemškem Stajarskem na leto za 40.000 gold. kuretine pokupi. Koliko da je po dolenjem Štajarskem pokupi, ni navedeno; pa to je gotovo, da bi kmetijstvu obilni dohodki začeli pritekati, ko bi se kuretina v večji meri in po umnem načinu redila. In v ta namen srno to razglasili. V Celju 15. apr. 1873. J. M. Wokaun.