ŠTEVILKA 2 LETNIK VI KRONIKA SLOVENSKIH MEST V LJUBLJANI, AVGUSTA 1939 RAZVOJ MARIBORA V L. 1918.-1938. FRANJO BAS V razvoju naroda, pokra jine ali mesta razumemo na eni strani razvoj, ki je povzročen po razvoju večje enote, v kateri posamezni narod, pokrajina ali mesto živi, na drugi strani pa raz voj, ki je avtonomen in ki ustvarja sam iniciative za razvoj večjim ali manjšim gospodarskim, kulturnim ali političnim edinicam. Prva stran razvoja je zna čilna za provinco in tako tudi za Maribor, druga pa za večja gospodarska to rišča in kulturna žarišča, ki se pri nas v Jugoslaviji šele ustvarjajo in porajajo. Pri tem se moramo zave dati, da vsebuje vsak raz voj življenje vstajajočega in umiranje preživelega ter da je vsak razvoj pozitiven samo z zgodovinsko kritič nega presojanja. Zato nam še manjka pri poizkusu ugotoviti gospodarsko in kulturno pot dvajsetih let jugoslovanskega Maribora zadostna časovna razdalja; zato pa nam ne sme manjkati zavest, da vsebuje vsak razvoj nujne pozitivne in negativne pojave in da baš negativni pojavi postavljajo v razvoju probleme za bodočnost, da jih reši ona, kakor rešuje tudi sedanjost v preteklosti rojena vprašanja. Zavedajoč se vsega tega poskušamo ugotoviti razvojna dejstva središča jugoslovanskega Poclravja in Pomurja s pozitivnih razvojnih vidikov, negativna pa poudariti samo tam, kjer so odvisna od avtonomnih mariborskih činiteljev, da jih uveljavijo za svoj program bodočnosti. Maribor je rasel pred 1. 1918. kot železniško križišče dveh primarnih avstro-ogrskih prog, ki sta vezali južno alpsko podolžnico s Srednjim Podonavjein V Restavriruno Marijino znamenje na Glavnem trgu paralelniški, ter Jadransko morje z gornjo Donavo po vzhodnem obrobju Alp v meridionalni smeri. Državni narodnopolitični sistem je osredotočil na to prometno križišče upravne ustanove, iz pokrajinskega značaja kultur mestnega zaledja pa je vzrastla trgovina z de želnimi pridelki kot temelj meščanskega gospodar stva. V kulturnem pogledu je živel Maribor pred 1918. — kakor večina Slovenije — pod vplivi cesarskega Dunaja, ki so se uveljavljali deloma neposredno, de loma pa s posredovanjem Gradca od urbanistike preko stanovanjske kulture vse tja do likovne in glasbene umetnosti. To je tudi odgovarjalo kultui-ni strukturi mariborskega meščanstva, ki je bilo 1910. v mestu radicirano z eno četrtino, medtem ko so ostale tri četrtine sestavljale kulturno med Dunajem in Trstom ter Primorskim in Podravino fluktuirajoči živelj, ka terega je cezarsko asimiliral Dunaj. Jugoslovanska doba je z razmejitvijo med Avstrijo in Jugoslavijo premaknila položaj Maribora z osredja države na periferijo z novo državno mejo, oddaljeno pri Sv. Juriju ob Pesnici ali pri št. Ilju v Slovenskih goricah circa 15 km od mesta Maribora. Z razmejitvijo med nasledstvenimi državami je paralelniška želez nica ob Dravi izgubila na svojem pomenu, ko se je prometna os Jugoslavije in jadranskega zaledja sploh preložila na savsko-jadransko in savsko-tursko progo. Mariboru je ostala meridionalna železnica, s katero je ohranil meridionalni prometni položaj kot obmejno mesto. Kulturno je povojni razmah novega kulturnega središča v Ljubljani obenem z afirmacijo narodne slovenske kulturne aktivnosti in zavestne kulturne emancipacije od Dunaja v zvezi z istočasnim soupo- števanjem izvendunajskih nemških kulturnih središč ter zahodnih evropskih in slovanskih kultur rodil novo generacijo izobraženstva, ki se je uveljavila zlasti v drugem jugoslovanskem desetletju. Ta nova generacija je navezala na politična stremljenja pred vojne dobe ter uporablja z zavestnim hotenjem in od ločno voljo dobrine svobodne države za kulturno osa mosvojitev v okviru uveljavljajoče se slovenske na- rodnokulturne skupnosti, da tako zadosti idealom iz dobe narodnostnih bojev. Vzporedno s tem je povojni politični razvoj v Avstriji vse do njene združitve z Nemčijo povzročil, da tudi nemška manjšina ni vzdr- 57 zevala predvojnih dunajskih kulturnih tradicij ter se vezala vse bolj na Nemčijo in končno z njo tudi zrastla. V splošnem je tako jugoslovanski obmejni Maribor izgubil svoj prometni položaj na smeri vzhod - zahod, ga obdržal na smeri sever-jug in začel z likvidacijo kulturne supremacije Dunaja, kar odgo varja tudi našemu historičnemu narodnopolitičnemu programu narodnokulturne emancipacije in osamo svojitve. Novemu položaju Maribora v pogledu na državno- politično tujino je pomagal novi položaj Maribora v mejah jugoslovanske države, kjer je postal poleg Su- botice druga, severozahodna vrata Jugoslavije v svet in narobe. Kot zahodna od obeh severnih jugoslovan skih prometnih vrat je Mariboru po njegovi geograf ski legi v Jugoslaviji pripadla naloga, da postane os, iz katere se bodo neposredno povezale Alpe po Dravi in Donavi s Podravino, Vojvodino in z Beogradom in s čimer bi zadobila v novi državni skupnosti prometna smer zahod - vzhod svojo novo, a prirodno izobliko v jugoslovanski dravski prometni črti Maribor—Va- raždin—Osijek—Beograd. Druga istotako prirodna prometnogeografska nujnost, katera je pripadla jugo slovanskemu Mariboru z novim položajem, je zveza z Zagrebom, medtem ko pripada zveza Ljubljane in Trsta s Srednjim Podonavjem Dravskemu polju z nje govim vzhodnim mostiščem, Ptuju. Kot severozahodna vrata Jugoslavije je prevzel Maribor nalogo vzdrževati zveze iz Vzhodnih Alp v severno nižinsko Jugoslavijo s smerjo Beograd in Zagreb ter sodelovati na zvezah Srednjega Podonavja s Severno Italijo. Navedena dejstva sestavljajo geopolitično izhodišče za razvoj Maribora v Jugoslaviji, geopolitično izho dišče, ki se mora tudi kulturno uveljaviti. Kulturni položaj Maribora so v tradiciji predvojne dobe uve ljavili tudi v povojni lavantinska škofija kot pro svetna in kulturna centrala n. pr. z bogoslovnim uči- liščem, pedagoški strokovni delavci s ciljem izobraziti najširše narodne plasti preko vzgoje vzgojiteljstva, za vest potrebe po pokrajinskem zgodovinskem prouče vanju in končno je dejstvo, da smo Slovenci na severo vzhodu karakterološka enota v svojem narodu rodilo iz predvojnih korenin povojne zgodovinske znanstve ne ustanove. K tem iz predvojne dobe izvirajočim kul turnim faktorjem moramo prišteti enake politične in Stari Glavni trg od zahoda proti vzhodu (do začetka XX. stoletja) prosvetne centrale in krajevne organizacije, ki so se na temelju državnih mej razširile po novih delovnih teritorijih. Pri tem je povojni duh socialnosti, ki je vsaj formalno postala v isti meri značilnost narod nosti, kakor je bil to v predvojni dobi jezik, razširil iz Maribora na Prekmurje in Mežiško dolino eksten zivno delo, ki pa je odpadlo v Posavju. To je v Zvezi z dokončno likvidacijo starih kronovinskih mej in kronovinskega regionalizma, katerega je na zunaj še kot zadnja vzdrževala Mariborska oblast, a je pri tem na jugu stare deželne meje likvidirala, in nakar je Maribor ostal prosvetno središče pokrajini na jug do severnih mej Posavja. Povojna značilnost podeželskega in sploh sloven skega kulturnega življenja je porast v kvantiteti in iskanje narodnostne samobitnosti. Iz tega so rastle potrebe po krajevnih kulturnih afirmacijah, s kate rimi so se začeli posamezni kraji kulturno osamosvo- jevati, n. pr. Murska Sobota, in organizirati kot pro svetna centrala tudi svoje zaledje, kakor vidimo to pri Celju v porečju Savinje. V večji meri kakor v razšir jenem krajevnem delu pa je vzrok po osamosvoje- vanju posameznih pokrajin od Maribora, da je Mari bor bil prešibek za kulturno organizacijo teritorija, kateri mu je n. pr. upravnopolitično z Mariborsko oblastjo pripadal in kateri teritorij je iz razlogov kul- turnopolitične tradicije, gospodarske, zlasti prometne moči in geografske lege gledal v prvih povojnih letih v Mariboru svojo prosvetno in kulturno centralo. Pri osredotočenju slovenskega kulturnega življenja v Ljubljani v senco nove univerze, je ostala prvenstvena kulturna sila jugoslovanskega Maribora v duhu pred vojnih tradicij časnikarstvo in njemu sorodna publi cistika. Poleg časnikarstva so narodnostne ambicije, zavest potrebe po kulturnem uveljavljenju Maribora, deloma pa kulturne ambicije vzrastle z lokalnim raz vojem ustvarile knjižne, umetniške in znanstvene ustanove, ki so postale s sporadičnimi publikacijami, umetniškimi razstavami in predstavami ter kulturno- prosvetnimi manifestacijami nova značilnost povoj nega Maribora. Druga značilnost jugoslovanskega Ma ribora pa je v kulturnem življenju poudarjanje in tudi uveljavljanje narodnobrambnih načel, ki kore- ninijo v predvojni narodnostni tradiciji in v povojnih stremljenjih po likvidaciji predvojnih narodnopoli- tičnih prilik. V kulturnem pogledu je jugoslovanski Maribor poudaril v predvojni dobi že ustaljeni položaj Mari bora kot političnega in kulturnega središča nemškega štajerskega, katero se je na jugu zmanjšalo za Po- savje, na zahodu in vzhodu pa razširilo na Mežiško dolino in Prekmurje. Gospodarski in kulturni razvoj Maribora kot celote ilustrira najbolje topografski razvoj mesta. Leta 1910. je štel Maribor 27.994 prebivalcev (brez vojaštva) s 1269 hišami, I. 1921. 30.739 prebivalcev s 1455 hišami in 1. 1931. 33.921 prebivalcev s 1834 hišami. Ker ne moremo zasledovati mariborskega prebivalstva do da nes in ga primerjati z istočasnim prebivalstvom Slo venije in Jugoslavije, ne moremo odgovoriti na vpra šanje, kako se je Maribor razvijal sorazmerno z drav- vsko banovino in Jugoslavijo. Zlasti še ne moremo postaviti tega sorazmerja, ker mesto Maribor ni ni- kaka organska seliščna enota ter je to šele skupno s predmestji Studenci, Radvanji, Teznem, Pobrez- 58 jem, južnimi Košaki in južno Krčevino. Ne bomo pa grešili, ako trdimo, da se je Maribor kot organska seliščna enota razvijal nekaj hitreje od razvoja pre bivalstva Slovenije in Jugoslavije. To na zunaj ugodno razvojno razmerje pa izgubi na svojem pozitivizmu, ako upoštevamo mariborsko mestno zaledje. Gozdna hribovita pokrajina na zahodu ne nudi kmetijstvu življenjskih možnosti in propadajoči kmet more v bistvu samo v Maribor; na vzhodu od Maribora pa leži izredno gosto obljudena agrarna pokrajina z ve liko nadprodukcijo prebivalstva. Po zakonih gravita cijskih skupnosti zemljepisnih enot bi moralo Po- dravje in Pomurje samo absorbirati vso nadproduk cijo prebivalstva; Podravje in Prekmurje pa tega ne storita, ker imata eno samo antropogeografsko absor pcijsko točko Maribor, čigar absorbcijska kapaciteta je za zaledje prešibka, pa četudi je v desetletju po sve tovni vojni absorbirala nad 12.000 deželanov. To sta nje ponazoruje nujnost povojne industrializacije Ma ribora, poleg tega pa tudi nujnost industrializacije mariborskega zaledja v bodočnosti. Absorbiranje po deželskega življa je kulturno za jugoslovanski Mari bor važno, ker daje meščanstvu z delavstvom svoje vrstni rustikalni kulturni značaj, ki je daleko moč nejši od predvojnega malomeščanskega z zanj značil nim intelektualiziranjem in izključnim varovanjem gmotnih interesov v političnem življenju. Meščanska rustikalnost je kulturna značilnost povojnega Mari bora ter se odraža v kulturnem oportunizmu s pre cenjevanjem tradicije, čustvenem dojemanju kultur nih vrednot, odklanjanju avtohtone iniciative ter pod- vrženosti tujini vplivom, zlasti kadar gre za videz posebnosti in svojevrstnosti. Sveža, a tako duhovno razklana generacija z dežele je prevzela vodstvo kul turnega jugoslovanskega Maribora, medtem ko ga je v predvojni dobi vodila tradicionalna birokracija. II. Smer rasti mariborskega mesta nam odkrije šte vilčni razvoj prebivalstva v posameznih mestnih okrajih. I. okraj (staro mesto) je štel 1910. 6531 in 1931. 6482 prebivalcev; II. graški okraj 1910. 5984 in 1931 6226; III. oreški okraj 1910. 2838 in 1931. 3046; IV. koroški okraj 1910. 3476 in 1931. 4525 ter V. mag- dalenski okraj 1910. 7272 in 1931. 12.196 prebivalcev. Razvoj je iz številk — pa čeprav moramo jemati v poštev leto 1910., s čimer upoštevamo dobo 1910. do 1914., katera pa razvojno zaostaja za dobo 1931. do 1938. — evidenten. Staro mesto je že izrazita city s poslovnimi lokali, ki so začeli v povojni dobi vse po gosteje nastajati tudi v južnem graškem okraju ter v Orešju, kjer jih je naselila povojna industrija. Pod goricami in proti Kamnici se razvijajo meščanska stanovanja, medtem ko se delavstvo nastanjuje v južnem Mariboru v smeri proti Radvanju itd. in kjer prehaja v okoliška predmestja. Vidimo, da povojni Maribor nadaljuje razvoj predvojnega razen na jugu od Drave, kjer postaja meščanski značaj mesta vedno očividnejši proti predvojnemu delavskemu. Delavski značaj pa stopa v ospredje v predmestjih, ki absor birajo glavni dotok z dežel in katera vse bolj izgub ljajo kmetski značaj. Očividni razvoj Maribora na jug od Drave daje povojnemu Mariboru dve novi razvojni značilnosti, ki ga ločijo od predvojnega: Maribor Hotel »Oreh pred 1929. severno od Drave postaja vse očividneje poslovno- meščansko, Maribor na jugu od Drave pa stanovanj sko meščansko mesto, na čemer tudi ne izpremenijo delavske kolonije iz povojne dobe, ki postajajo med Betnavsko cesto, Metelkovo in Radvanjsko ulico vsak dan bolj osamljeni otok, kakor so kolonije južne že leznice danes že pravo urbanistično tuje telo. že omenjeno pomanjkljivost v statistiki prebival stva po 1931. pa izpopolni statistika mestnega grad benega urada o zgradbah, izvršenih v Mariboru v letih 1919. do 1937. Maribor je štel 1910. 1269 hiš in pri dobitnih zgradb. 1919. do 1937. je bilo v Mariboru zgrajenih 852 zgradb, to se pravi, približno isto šte vilo kakor je bilo v Mariboru zgrajenih hišnih stavb od 1846., to je od otvoritve južne železnice pa do sve tovne vojne 1914. Največji mariborski gradbeni pod jetnik je bila mestna občina, ki je poleg svojih uprav nih in šolskih poslopij zgradila nad 500 stanovanj; vzporedno z mestno občino sta korakali industrija in obrt, ki sta skupaj zgradili 106 tovarn in delavnic. Tovarne in delavnice so nastale predvsem na levem bregu Drave, kjer je nastala tudi večina večnadstrop nih stanovanjskih zgradb, enonadstropne stanovanj ske hiše pa se razdelijo skoro enakomerno na levi in desni breg Drave, medtem ko se 254 novih pritličnih stanovanjskih hiš osredotoči predvsem na Maribor na jugu od Drave. Z novimi zgradbami se je zunanjost Maribora bi stveno izpremenila ter je postala v primeri s pred vojnim pestra. Redke povojne klasicistične in sece- sionistične stavbe ne morejo vzdrževati zveze z isto vrstnimi, za zunanjost odločilnimi zgradbami pred vojne dobe. V novih zgradbah so postali odločilni konstruktivistični vplivi Prage, Munchena, Plečnikove arhitektonske šole in ljubljanske srednje tehnike, zginil pa je vpliv Dunaja. Zazidava do svetovne vojne tipično nezazidanega mesta je napredovala in baš s tem gradbeno in kulturno raznolikost posameznih mestnih predelov poudarila zlasti še z novim grad benim materialom, betonom. Tradicionalno vrtno obe ležje Maribora z drevoredi in vrtovi se je razvijalo v povojni dobi naprej, pri čemer pa so predvojne divje kostanje v mnogem nadomestili jeseni, lipe, javorji itd. in so zopet prišli do veljave v predvojni dobi pre ganjani jagnedi. Kot urbanistična enota je jugoslovanski Maribor dosegel na severu Slovenske gorice, katere je v pred- 59 Prednica kavarne Astorije vojni dobi dosegel samo s tipalkami, na jugu pa rastel v predmestna selišča s tipično malo agrarno parcela cijo posesti. Kot posledica več desetletij trajajoče zazidave in stalnega poseljevanja agrarnih predmestij se povojna zazidava prilagojuje agrarnim predmest nim razmeram, ko sledi dravskim terasam in mejam posestnih parcel. Pri tem nastaja namesto paralel- ni.ško in meridionalno skoro v geografski projekciji že v avstrijski dobi izoblikovane mreže ulic v sever nem delu mesta v zračnem razvojnem prostoru juž nega Maribora vidni novi ciklični tip mesta z radialno in krožno koncentrično razpredeno mrežo ulic in cest, kakor jo kaže sicer prirodno nameščena, a razvoj mesta neupoštevajoča delavska kolonija mestne ob čine med Betnavsko in Magdalensko cesto. Očividno pa postaja z razvojem mesta radi razvoja cest in ulic po mejah parcel pomanjkanje trgov in s tem promet nih križišč, od katerih ima Marbor v bistvu samo eno, to je dravski most. Vzporedno s stavbenim razvojem jugoslovanskega Maribora je potekalo urejevanje za sodobno mesto najznačilnejšega mestnega atributa, cest. V celoti je imel predvojni Maribor cestno mrežo v dolžini 51.359 m s pripadajočo površino 357.000 in2. Jugoslovanski Ma ribor je izgradil na novo ceste in ulice v dolžini 6521 m, tako da znaša dolžina mariborske ulične mreže skoro 58.000 m s površino 404.000 m2. To po večanje ni sorazmerno z gradbenim razvojem jugo slovanskega Maribora, pač pa je sorazmerno s po rastom prebivalstva. Iz tega sledi, da je mestna občina mariborska sorazmerno z nastajajočimi novimi mest nimi naselji iste povezala s starejšimi, kar odkriva smotrno stremljenje mestne gradbene politike po za poredni zazidavi v kontinuiteti iz že obstoječih mest nih predelov. Na drugi strani kaže kvantitetni razvoj mariborskih cest 1918.—1938. dejstvo, da se je mno žina novih mariborskih stavb zgradila ob že obsto ječih, a nezazidanih cestah in ulicah, na periferiji pa se naslonila na glavne prometne arterije, kakor so Tomšičeva ulica, Vrbanska, Jerovškova, Betnavska ali Meljska cesta. V zunanji podobi današnjih mariborskih ulic je razmah dvajsetih jugoslovanskih let očividnejši. Za predvojni Maribor tako značilni tlak iz prodnikov je do danes skoro popolnoma izginil in — nekoliko manj — tudi druga značilnost predvojnih mariborskih ulic, neurejena cestišča. Maribor je imel 1918. 19 ti soč kvadratnih metrov tlakovanega, 284.000 m- maka damskega in 54.000 m2 neurejenega uličnega in cest nega vozišča; 1938. 59.000 m'2 (+ 30.000 m-) tlaka- nega, 325.000 m2 (+ 41.000 m2) makadamskega in 20.000 m2 (— 34.000 m2) neurejenega uličnega in cestnega vozišča. V celoti je tako jugoslovanski Mari bor uredil 105.000 m2 vozišča, kar predstavlja nad eno četrtino površine vseh današnjih ulic in cest. Ta izvršena cestna dela, h katerim je treba prišteti raz širitev pločnikov, pa nam z dejanskim stanjem mari borskih cest in ulic kažejo vse težave, s katerimi se mora Maribor boriti pri dvigu predvojnih provin- cialno-cestnih prilik na višino, katero zahteva mo derno evropsko mesto in novo sodobno prometno sred stvo, avtomobil, katerih ima Maribor 330 ali kjer ima vsak stoti Mariborčan svoj avto. Jugoslovanski Maribor je moral ceste in ulice za moderni promet obdelati ne samo površinsko, temveč vsestransko in to v bistvu samo s finančnimi sredstvi mesta Mari bora. Primer tega sodobnega dela na cestah in ulicah imamo v njih kanalizaciji. 1918. je imel Maribor 24.700 m dolgo mrežo kanalov, kar je znašalo 49 % od celotne in potrebne mreže. Jugoslovanski Maribor je dvignil mrežo kanalov za 17.300 m na 42.000 m, tako da imamo danes kanaliziranih 73 % cest in ulic ali jugoslovanski Maribor je izgradil v dvajsetih letih eno tretjino vseh mariborskih kanalov in pri čemer so bile kanalizirane tudi vse nove naselbine v koro škem in magdalenskem delu mesta. še v večji meri kakor gradbeni razvoj je preobliko vala jugoslovanski Maribor elektrika, ki je postala nov, zlasti gospodarsko razvojni element mesta. Te žave s premogom v medvojni in povojni dobi do 1922. so predvojno svetilno in pogonsko sredstvo plin na pravile nesigurnega; poleg tega je civilizacijska težnja časa z elektrifikacijo in bližnja v Fali, med svetovno vojno zgrajena električna hidrocentrala uresničila že predvojne namere Maribora, ko je bil 1920. elektri- ficiran. Plin se je moral umikati elektriki iz razsvet ljave in pogonov v gospodinjstvu, ki ga absorbira da nes 51 % napram obrti z 28 % in industriji z 21 % ce lotne produkcije, ki je znašala 1937. 955.660 m8. Ta mariborska produkcija plina se razdeli na 1704 od jemalce — torej manj kakor je število mariborskih hiš — ki so povezane z mestno plinarno po mreži, ki meri 1937. 40.960 m napram 30.705 m 1919. Primerno s tem gibanjem v konsumu plina se je razvijala elek- Nekdanji prehod iz Glavnega trga v Ulico kneza Koclja trifikacija Maribora, ki je dosegla od 1920. do 1938. naslednji razmah: Dolžina električnega omrežja je do 1938. narastla na 180 km, ki oskrbuje z elektriko mesto Maribor, predmestja Pobrežje, Brezje, Tezno, Razvanje, Rad- vanje, Studence, Košake, Krčevino — torej antropo- geografsko ves veliki Maribor - - in poleg teh pode želje s Kamnico in Bresternico ter v Slovenskih go ricah Svečino. V tem ozemlju je priključenih na elek trično strujo 85.250 žarnic s priključeno vrednostjo 2960 KW, 4290 motorjev z 10.700 KW in 4860 drugih aparatov s priključeno vrednostjo 2890 KVV. Mari borske ceste in ulice so razsvetljene s 1065 električ nimi svetiljkami s priključeno vrednostjo 190 KVV. Ker je daleko največji del teh v Mariboru, za katerim stoji v javni razsvetljavi okolica daleč v ozadju, mo remo napraviti poučno paralelo nazaj z Mariborom pred eno generacijo, ko je 1902. razsvetljevalo Mari bor namestu današnjih 1000 žarnic 281 plinskih sve- tiljk, ki so gorele do polnoči, 177 plinskih svetiljk, ki so gorele vso noč in poleg teh še 29 petrolejk pred polnočjo ter 6 petrolejk vso noč. Celotni mariborski in okoliški konsum je znašal 1937. 24,490.000 KVV-ur v primeri z 20,230.000 1935., 10,500.000 1930., 5,200.000 1925. in 2,650.000 KW-ur 1921., to je prvo leto po elektrifikaciji mariborskega mesta. Z elektrifikacijo Maribora in s konsumom elektrike, ki je, kakor splošno znano, relativno največji v Jugo slaviji baš v Mariboru, pa ni v zvezi samo povojni kulturni podvig mesta, kot se kaže n. pr, v kulturi stanovanj, pisarn ali obratov, temveč je z njima po nazorjena zlasti gospodarska struktura jugoslovan skega Maribora. Ko je začelo 1920. meseca oktobra obratovati mariborsko mestno elektriško podjetje, so nastopili kot konsumenti elektrike predvsem srednji sloji za razsvetljavo stanovanj, uradov, trgovskih in obrtnih lokalov, poleg teh pa samo štirje industrijski obrati: obe sodobni mlinarski industriji, pivovarna Gotz in mestni vodovod, ki so opustili plinski pogon. Tem industrijam so sledile kmalu kovinska na Tez- nem in opekarna v Košakih. Te kažejo skupaj z že lezniškimi delavnicami tudi sliko mariborske indu strije leta 1918. Predvojna industrializacija Maribora je izhajala iz centralnega položaja Maribora v avstro- ogrski monarhiji, v kateri je mariborska trgovina z deželnimi pridelki posredovala agrarno produkcijo mariborskega zaledja na gorati alpski zahod in indu strijski sever. Mariborska trgovina z deželnimi pri delki je kot taka dvignila tradicionalno mariborsko mlinarsko, usnjarsko, pivovarsko, opekarniško, me sarsko, milarsko in kovinsko obrt na položaj indu strije, poleg katerih je osrednji položaj Maribora v omrežju južne železnice ustvaril železniške delavnice na koroškem kolodvoru. 1922. pa se pojavijo v pri ključku na mariborsko električno podjetje prvi novi mariborski tekstilni tovarni, ki tako obnovita 50 let po izumrtju mariborskih tkalcev tekstilni obrat v in dustrijski obliki in katerim sledi z leti radi ugodne preskrbe z elektriko še 7 večjih in več manjših tek stilnih podjetij. Povojna tekstilna industrija je tudi po svojem nahajališču meja, kjer se je v neposredni povojni dobi mariborsko mesto končevalo in preha jalo v predmestja. Kakor je v početkih železniške dobe industrija vina in kavinih surogatov v Stross- maverjevi, usnja ob Dravi, in mlinska v Kopališki ulici ali pivovarna nasproti frančiškanski cerkvi na kazovala periferijo starega Maribora iz podeželske dobe, tako kaže obroč tekstilnih tovarn od Koroškega kolodvora, Jezdarske in Linhartove ulice ter do Orešja periferijo Maribora v času, ko je nad njim zavihrala jugoslovanska zastava. Obenem z nastajanjem tekstilnih podjetij so usta vile obrat, ga skrčile ali omejile mlinska, usnjarska, pivovarniška in vinska industrija in tekstilna indu strija je postala novi predstavitelj mariborskega go spodarstva. S tekstilno industrijo je za Maribor za ključena doba, v kateri je predstavljala mariborsko gospodarstvo trgovina z deželnimi pridelki, ki je bila tudi motor predvojne mariborske industrializacije. S povojno tekstilno industrijo je Maribor pridobil go spodarsko avtonomno industrijo z novim motorjem z elektriko ter je postal jugoslovanski Manchester. če računamo, da zaposluje mariborska tekstilna in dustrija sama 6000 uslužbencev, vidimo, da zaposluje več delavstva kakor vse ostale mariborske industrije skupaj vključno največji mariborski industrijski obrat železniške delavnice na Koroškem kolodvoru. Te pa so v predvojni dobi same zaposlovale več delav stva kakor vse ostale predvojne mariborske industrije skupaj. S tem nam postane jasna nova doba gospo darstva Maribora z njenim značajem in njeno po membnostjo. Nova gospodarska hrbtenica Maribora, tekstilna industrija, se je razvila v Mariboru baš kot na vratih iz Srednje Evrope, kjer obstoji zadostni progresivni kulturni in civilizacijski nivo, nadalje na podlagi Fale in končno na podlagi nove gospodarske orientacije vseh jugovzhodnih evropskih držav in tako tudi Jugoslavije s poudarjenim stremljenjem po in dustrializaciji. Geopolitični položaj jugoslovanskega Maribora je z industrijo pozitivno vplival na povojno mariborsko gospodarstvo ter ga je s tem izenačil s škodami, ki jih je povojna doba prinesla mariborski birokraciji in trgovini. Javne ustanove, ki so bile od temeljne raz vojne sile predvojnega Maribora, so se v Jugoslaviji začele umikati iz obmejnega mesta; Maribor so zapu stili finančno ravnateljstvo, kontrola dohodkov držav nih železnic, prenehala je vojaška realka in 1927. or ganizirana Mariborska oblast, s katero je postal Ma- Nekdanje križišče Tržaške in Pobreške ceste ter Taborske ulice 61 Na mestu tovarn Jugotekstil in Rosner v povojni dobi ribor drugo slovensko političnoupravno središče, je 1929. prenehala, ker je bila narodnopolitična težnja Slovencev po upravni enotnosti močnejša od krajevnih in pokrajinskih obzirov do Maribora. Namesto pre ostalih javnih ustanov je jugoslovanski Maribor dobil carinarnico prvega reda in kot važen narodno-gospo- darski faktor je ostal pomembni denarni zavod kot dediščina Mariborske oblasti Hranilnica dravske ba novine. Težje gospodarske posledice je prinesel Mariboru zastoj trgovine z deželnimi pridelki. Po prvih povojnih letih nastopivši zastoj označuje nazorno povojni raz voj mariborske klavnice, kjer je bilo 1919.—1925. za klanih povprečno na leto 23.722 svinj, 3224 volov in 7307 krav, 1926.—1937. pa samo 9322 svinj, 1660 vo lov in 2849 krav. Uveljavljeni agrarni protekcionizem srednjeevropskih držav je istočasno povzročil propast mariborske trgovine z deželnimi pridelki, ko je jugo slovanski industrijski protekcionizem v novih geopo litičnih razmerah omogočil moderno mariborsko tek stilno industrijo. Poleg teh geopolitičnih prilik pa leži na nazadovanju mariborske trgovine z deželnimi pri delki krivda tudi na Mariboru samem, ki se v vsej povojni dobi ni zavedel, da je dejansko središče agrar nega zaledja s skoro 400.000 prebivalci in da je nje gova prirodna funkcija v primeru, da hoče biti re snično središče svoje pokrajine, da upošteva in vodi njeno gospodarsko strukturo. Edino izjemo v tem pogledu tvori trgovina s perutnino, drastično pa po trjuje našo sodbo vloga Maribora v trgovini z lesom ali v trgovini s sadjem, kjer Maribor komaj nadkrili povprečno podeželsko tržišče. V veliki meri pa se je jugoslovanskemu Mariboru posrečilo prevzeti v Podravju namesto avstrijskega predvojnega Gradca vlogo trgovske centrale, ki pre skrbuje podeželsko trgovino s trgovskimi potrebšči nami. Poleg vina, železnine, kolonialij, papirja, ma- nufakture itd., s čimer zalaga Maribor podravsko po deželsko trgovino, je v jugoslovanski dobi zaigralo po sebno vlogo zadružništvo, ki je postalo glasnik novega gospodarstva tudi načelno, in kjer je doseglo visoko stopnjo javno nameščenstvo, katerega zalaga Maribor vse do Prekmurja in gornje Savinjske doline. Poleg položaja trgovske centrale si je znal povojni Maribor zasigurati in vodilno organizirati za Maribor istotako novo gospodarsko panogo tujski promet, ki se usmerja iz Maribora zlasti v organizacijskem pogledu v vsej se verovzhodni Sloveniji, vključno porečje Savinje. Po vojni mariborski tujski promet temelji v prvi vrsti na mariborski industriji, ki privabi v poslovnih zadevah vedno večje število tujcev v naše mesto, na drugi strani pa pokrajina s svojimi lastnostmi. Pokrajinske lastnosti mariborskega zaledja pa se zopet delijo v vrelce in zdravilišča s tujskoprometno tradicijo ter v planinska ozemlja zlasti na zahodu od Maribora, kjer je Maribor iz predvojnih začetkov organiziral v jugo slovanski dobi večino tujskoprometnih postojank na Pohorju in napravil začetek tega tudi na Kobanskem tako, da se je Maribor s tem delom uveljavil kot tuj- skoprometna centrala za srednjegorsko Podravje. Po leg tega je postala v jugoslovanski dobi zavest tuj skega prometa splošna, interesi tujskega prometa se uveljavljajo z dneva v dan v vse večji meri in pri hajajo do pozitivne kulturne veljave že danes v dobi niveliziranja javnega mnenja in tipiziranega estetske ga čustvovanja in doživljanja začenjajo iz tujskopro metnih razlogov uveljavljati to, kar je pred časom uveljavljal pokrajinski čut, umetnostna ambicija in estetska tradicija. Mesto Maribor samo je zlasti z zgradbo kopališča na Mariborskem otoku dokazalo svoje razumevanje za novo narodnogospodarsko pa nogo in nadalje z iniciativnim sodelovanjem pri cesti iz Maribora na Pohorje, organizirana mariborska jav nost pa z vsakoletnimi razstavami, manifestativnimi in propagandnimi prireditvami večjega in manjšega obsega. Novo stanje povojne mariborske industrije in trgo vine je naravno vplivalo tudi na mariborsko povojno obrt. Pozitivne in negativne vplive razvidimo evidentno iz statistike. 1919. je imel Maribor 25 brivcev in fri zerjev, 1935. pa 59; 1918. je bilo 6 elektrotehnikov in elektroinstalaterjev, 1935. 11; kovinarjev 1918. 48, 1935. 78; mesarjev in klobasičarjev 1919. 13, 1935. 66; mizarjev 1918. 34, 1935. 58; pekov 1918. 18, 1935. 30; slikarjev in pleskarjev 1918. 19, 1935. 29. Brivci, elek trotehniki, kovinarji, mesarji, mizarji, peki in slikarji sestavljajo razvijajoče se in napredujoče povojne ma riborske obrti, ki vsaj posredno izhajajo iz industria lizacije Maribora. Predvsem industrija je dvignila živ ljenjski standard, kakor ga razvidimo n. pr. iz porasta brivcev in frizerjev ali pa nova, šele po svetovni vojni v Mariboru razvita damska frizerska obrt. Povojna gradbena podjetnost je omogočila porast slikarjev, pleskarjev in kovinarjev; na povišani življenjski Pivovarna Union med Razlagovo in Maistrovo ulico se umika stanovanjskim hišam 62 standard in s tem na povečano potrošnjo mesa kaže večje število mesarjev, medtem ko izhaja porast elek trotehnikov iz elektrifikacije Maribora, številčni na predek mizarjev je posledica povojne gospodarske iz ločitve Gradca pa tudi Dunaja od opreme stanovanj in sploh notranjosti poslopij, kar vse je prevzelo v veliki meri — v manjši se je začelo uveljavljati tudi gorenjsko — domače mariborsko mizarstvo. V po dobni meri .in na podoben način se je razvilo tudi po vojno torbarstvo, knjigovezništvo in tiskarništvo. Ve lik razmah prevoznikov, od 27 v letu 1918. do 63 v letu 1935. pa je v največji meri zvezan z obmejnim carinskim položajem Maribora in za tem s sodelova njem prevozništva v posameznih gospodarskih pano gah, n. pr. v gradbeni, pa tudi v tekstilni industriji. Poleg napredujočih obrti pa imamo vrsto nazadujočih ali stagnirajočih obrti, kakor so čevljarji, katerih je bilo 1902. 102, 1935. pa 97, torej samo malo več od števila čevljarjev, ko je Maribor ustanovil zadrugo čevljarjev 1884., ko je po prebivalstvu polovico manjši štel 92 čevljarjev, čevljarjem sorodni so krojači (1920. 253, 1935. 210), tesarji (1910. 5, 1938. 3), zidarji (1918. 4, 1935. 4), pa tudi gostilničarji, katerih je bilo v Mariboru 1919. 161, 1935. pa 142. Do skrajnosti ra cionalizirana sodobna obutvena in konfekcijska indu strija je v veliki meri omejila razvoj čevljarske in krojaške obrti, ki se je zamogla proti temu vzdržati samo s popravili ali pa s kvalitetno in specialno pro dukcijo, katere mehanizirano in standardizirano delo doseči ne more. Tesarji, zidarji, pa tudi krovci so bili v povojni dobi vključeni v gradbeno industrijo ter so danes v Mariboru na tem, da sledijo usodi nekdanjih tkalcev ali lončarjev. Nazadovanje gostilniških obrti preseneča radi rastočega konsuma alkoholnih pijač 1922. in 1937., ko je Maribor porabil 1,087.362 1 in 1,386.883 1 vina obenem z 1,154.450 1 in 735.417 1 piva in 18.648 1 ter 36.524 1 žganih pijač. Padec gostilni- čarskih obrti je v zvezi z rastočimi zahtevami po hi gieni gostilničarskih obratov, kateri niso zamogli vsi ugoditi, nadalje s koncentracijo obiska na uveljav ljene gostilniške lokale in pa radi rastoče potrebe, zlasti pri poslovnih slojih, po ekonomično uporablje nem času v gostilni. Vse ostale obrti se gibljejo soraz merno z gibanjem prebivalstva, pri čemer se moramo zavedati, da številčni razvoj ne pomeni vedno gospo darske prosperitete in kvalitetnega napredovanja v produkciji, ampak mnogokrat tudi proletarizacijo. Proletarizacija mariborskega obrtništva se gotovo od raža iz številk o splošnem razvoju mariborskega obrt ništva, ko je živelo v Mariboru 1914. 472 obrtnikov mojstrov, 583 pomočnikov in 335 vajencev ali skupno 1390 v obrti zaposlenih delovnih sil. 1930., torej v ča su tik pred gospodarsko depresijo in preden so začeli obrtniki mojstri smotreno omejevati število pomočni kov in vajencev, pa smo imeli v Mariboru 1252 obrtni kov mojstrov s 1353 pomočniki in 1317 vajenci, tako da je bilo pri za eno šestino narastlem prebivalstvu zaposlenih v mariborski obrti 3922 oseb ali skoro točno trikratno število iz predvojne dobe. Res je, da od 1931. nazaduje število pomočnikov in vajencev, ali to je posledica smotrne skoro že cehovske borbe proti proletarizaciji obrtništva, ki se kaže skozi vso jugo slovansko dobo tudi v načelnem nastopanju proti obrtnim izdelkom moške kaznilnice v isti meri kakor v propagiranem delu za poudarjeno kvaliteto. Mlinska industrija v Kopališki ulici je prenehala Mariborsko in okoliško gospodarstvo finansirajo v vsej jugoslovanski dobi že pred vojno vpeljani trije zadružni denarni zavodi: Posojilnica v Narodnem do mu, Spodnještajerska ljudska posojilnica in Maribor ski kreditni zavod, stara mestna in nova banovinska hranilnica. Sicer pa Maribor tudi v povojni dobi ni mogel razviti lastnega bančnega življenja ter delujejo tozadevno enako predvojni dobi tudi po vojni podruž nice denarnih zavodov, katerih sedeži so v središčih državnega gospodarstva in katere podružnice odločilno sodelujejo zlasti z industrijo. V bančnem pogledu je tako Maribor tudi v povojni dobi ostal izrazito bančno podružniško mesto. Pač pa se je jugoslovanski Ma ribor uveljavil z novo ustanovljenimi zavarovalnicami za življenje. Največji gospodarski činitelj Maribora je v povojni dobi mestna občina, ki ima v 1932. ustanovljenih mestnih podjetjih z osnovno in obratno glavnico nad 100,000.000 din največji sodobni mariborski obrat. Avtonomni in preneseni posli mestne občine pa so ji naložili naloge regulatorja mariborskega gospodarstva zlasti v negativnih primerih, to je v socialnem skrb stvu, javnih delih in kulturi v daleko večji meri kot je bil to slučaj v predvojni dobi in kar najnazorneje kažejo mestni proračuni. Mestni mariborski proračuni so od 154.130 zlatih kron (1 zlata krona = 15 din) 1913. narastli 1937. na 16,868.080 dinarjev. Pri tem so potrebe mestne občine naraščale najhitreje v prvih povojnih letih 1920.—21. za 107,46 %, 1922.—23. za 74,09 % do 1929., ko padejo prvič v porastu pod 10 % 63 Križišče Belnavske ceste in Poljske ulice pred zgraditvijo jubilejne Aleksandrove šole v Žolgerjevi ulici na 9,07 % in do 1935.—36., ko padejo pod 1 % na 0,65 %. Maribor je tako v dvajsetih povojnih letih po lagoma stabiliziral v svetovni vojni omajano gospo darstvo ter ga prikrojil novim svojim potrebam in no vim svojim sposobnostim. Pri uravnovešenju povojne ga mariborskega gospodarstva je sodeloval posamezni Mariborčan z vplačilom na davščinah za 30,18 din (proti 5,39 zlatim kronam X 15 = 81,85 din) 1921., 430,87 din 1933. in 459,98 din 1936. Pri tem poveča nem proračunu in povečanih izdatkih je važno soraz merje med povojnimi in predvojnimi funkcijami Ma ribora, ki se z njimi odraža kot moderno progresivno mesto v Jugoslaviji proti konservativnemu, na sta novskih in individualnih interesih slonečemu avstrij skemu Mariboru. 1913. je izdal Maribor za ceste in ulice 23.508 zlatih kron, 1937. 4,410.000 din, za zna nost in kulturo 1913. 7807 zlatih kron, 1937. 283.000 din, za socialno skrbstvo 1913. 11.031 zlatih kron, 1937. 3,000.390 din. Gradbeni, kulturni in socialni Ma ribor je dejansko tako šele jugoslovanska tvorba. Naj bolj evidentno je to v socialnem skrbstvu, ki je na eni strani izraz moderne, iz socializma izvirajoče socialne politike, na drugi pa nujna posledica proletarizacije Maribora. Ako je 1913. šlo od celokupnega maribor skega mestnega proračuna 6,19 % za socialno skrb stvo in je za to prispeval posamezni Mariborčan 2,55 kron, znaša današnji odstotek mariborskega proračuna za socialno skrbstvo 16,54 % in prispeva danes posa mezni Mariborčan za mariborske socialne izdatke 95,75 din. Predvojni Maribor je poznal samo mladin sko in starostno skrbstvo, jugoslovanski Maribor je uvedel tudi delavsko in se socialni izdatki mariborske občine razdelijo 1937. s 26,53 % na mladinsko, s 39,65 % na starostno in s 33,82 % na delavsko skrb stvo. Mladinsko skrbstvo oskrbuje v tem letu 325 otrok, poleg tega podpira Maribor 229 otrok in v gene ralnem varuštvu ima Maribor 301 varovanca. V po vojni uvedenih in organiziranih počitniških kolonijah je skrbelo mariborsko mesto za 155, iz sredstev mestne občine pa je bilo obdarovanih za Božič 1937. 508 otrok. Starostno zavarovanje je skrbelo 1913. za 22 oskrbo vancev, 1937. za 198, starostne podpore je prejemalo 1913. 162 revežev, 1937. 709. Delavsko varstvo skrbi predvsem za brezposelne ter je bilo njegovo delo fi nančno ojačeno od 1931. s sredstvi pomožne akcije, od 1933. s pomočjo banovinskega bednostnega fonda, od 1937. pa z dohodki nove socialne davščine, število brezposelnih je rastlo od 1926., ko jih je bilo prvič smotreno registriranih 125, do 1935., ko deseže njih število 644, nakar polagoma zopet nazaduje, da doseže 1937. število 486, od katerih je bilo zaposlenih v jav nih delih 299, podpore v obliki hrane in drugih živ ljenjskih potrebščin pa jih je prejemalo 187. Poleg brezposelnih se je jugoslovanski Maribor brigal tudi za prehrano siromašnega prebivalstva, za kar se je preuredila vojna kuhinja, ki je skrbela med svetovno vojno za revne mariborske meščane, v ljudsko kuhi njo, ki je 1937. izdala dnevno povprečno 343 porcij hrane, v vsem letu 1937. pa 125.183 dnevnih porcij proti 25.703 dnevnim porcijam v letu 1925., ko je pre vzelo ljudsko kuhinjo mariborsko mesto. Poleg tega se je moralo mariborsko socialno skrbstvo baviti z novim povojnim problemom stanovanj, ki je sicer že trkal na vrata predvojnega Maribora, ki pa je postal pereč v posledicah svetovne vojne. Mesto Maribor je pomagalo pri reševanju stanovanjske krize s krediti ranjem privatne gradbenosti, z reguliranjem cen par celam, z gradnjami uradniških, delavskih in zasilnih stanovanj in končno Socialno skrbstvo mestne občine, kateri je pričela slediti v duhu predvojne južne železnice tudi indu strija, je v svoji vedno večji izmeri znak nastajajoče proletarizacije Maribora, poleg tega pa znak dobe in duha časa, ko se delokrog javnih činiteljev in poli tičnih edinic širi z reguliranjem vsega gospodarskega, kulturnega in socialnega življenja. Proračun mariborskega mesta pa je samo relativni dokaz razvoja in napredka Maribora v zadnjih 20 ih letih, kakor so istotako samo relativni dokaz maribor skega napredka v istem času podvig higiene z asani- ranimi stanovanji, delavske kolonije, uradniške hiše, število kopalnic, radio-aparatov, avtomobilov, motor nih koles ali pa dvokoles (5815). Za objektivni dokaz napredka je važno sorazmerje imetnikov teh dobrin do celotnega prebivalstva in do vseh rodbin, ki živijo v Mariboru. V objektivni dokaz resničnega napredo vanja življenjskega standarda v mestu Mariboru naj služi nekaj dopolnilnih številk. 1910. je živelo 27.994 Mariborčanov v 1269 hišah, ali v vsaki hiši je po vprečno prebivalo 22 meščanov; 1931. pa je živelo 33.921 Mariborčanov v 1834 hišah ali v posamezni hiši 18 meščanov ali 4 rodbine. Obratno od predvojnega Maribora je za povojni Maribor očividno umikanje pred stanovanjskimi kasarnami in težnja po manjših stanovanjskih hišah, ki so danes v isti meri značilnost individualne gradbene aktivnosti povojnega Maribora, kakor so pri naših sosedih n. pr. asfaltne ali betonske ceste znak javne državne gradbene aktivnosti. Za svoje prebivalstvo je razpolagal Maribor 1935. z 8358 sta novanji, v katerem so stanovale povprečno po 4 osebe. Kletnih stanovanj je imel Maribor 1935. 239, pod strešnih pa 581, h katerim so se računala tudi stano vanja v barakah na Danjkovi ulici, ki so ob dvajset letnici Jugoslavije 1938. izginile in s čimer se je sta novanjski standard Maribora ponovno izboljšal. S tem je tudi padlo število prenapolnjenih stanovanj, katere je 1927. poseljevalo 1118 oseb po 6—12 v vseh vrstah enosobnega stanovanja; teh prenapolnjenih stanovanj je imel Maribor 1927. 207, za poznejša leta pa nam žal manjkajo podatki, ki bi našo domnevo potrdili. V 64 splošnem pa je dvig stanovanjskega standarda v jugo slovanskem Mariboru dejstvo. S tem dejstvom je pri vladajočem svobodnem gospodarstvu razumljiv tudi dvig cen stanovanj, ki so se dvignila tudi v svoji hi gienski opremi in kjer so cene postale občutljive zlasti radi naraščajoče proletarizacije prebivalstva, zlasti državnega nameščenstva in delavstva. Dvig stanovanj skega standarda je gotovo tudi eden vzrokov za iz boljšanje higienskih prilik v povojnem Mariboru. Na vzlic napredujoči industrializaciji je bilo v povojni dobi v Mariboru ustavljeno napredovanje tuberkuloze v primeri s predvojno dobo in sta do danes rak in pljučnica kot vzrok smrti prekosila tuberkulozo, ki je pred vojno pobrala največ Mariborčanov, žal pa nam je nemogoče ugotoviti številke in sorazmerje v konsumu hranil in oblačil, ki bi morali pokazati ma- terialnokulturni standard Maribora v podobni meri ka kor bi morale pokazati istotako manjkajoče številke mariborski konsum knjig, slik, časopisov, obisk gle dališča, koncertov itd. istočasni duševnokulturni stan dard jugoslovanskega Maribora. Pač pa moremo pri merjalno statistično doumeti njegovo proletarizacijo, ta negativum mariborskega in evropskega življenja. V mestu Mariboru deluje okoli 14.000 delavcev vseh vrst, v predmestjih 2000, v obeh srezih pa okoli 4000. Danes prejemajo — izvzeti so pri tem poklici kakor n. pr. služkinje, katerih je okoli 1000 — povprečno dnevno plačo 24—25 dinarjev. Eksistenčni minimum je znašal n. pr. 1937. za samskega delavca din 21,94 (1914. 1,80 K), za štiričlansko delavsko rodbino pa v istem letu 55,98 din (1914. 4,75 K). Na podlagi po datkov za vso Slovenijo od 1929.—1937. je obstojala realna mezda, ki je znašala 1929. približno 85 %, 1937. pa približno 110 % za samskega delavca. Standard samskega delavca se je v jugoslovanski dobi izboljšal od negativne realne mezde do pozitivne. Ni pa to pri mer pri delavskih (štiričlanskih) rodbinah, kjer so se v toku zadnjih 20 let življenjske možnosti sicer dvig nile, a še niso dosegle 50 % realne mezde. V tem in v dohodkih nižjih javnih nameščencev je jedro povojne naše proletarizacije in tako tudi proletarizacije Mari bora, v tem pa je tudi življenjski vzrok za drugi po vojni mariborski socialni pojav, za dvojno zaslužkar- stvo, ko dosežeta z njim mož in žena bliz.u 100 % realne mezde. III. Če se sedaj po gospodarskem ogledu jugoslovanske ga Maribora ozremo na mariborski istočasni kulturni razvoj, moramo pri tem ugotoviti, da je gospodarstvo kozmopolitsko udejstvovanje in kot tako najožje po vezano z današnjo evropeizacijo zemeljskega planeta in da je duševna kultura sicer istotako povezana s splošnim duševnokulturnim razvojem zemlje ali, da v tem posamezna individualna narodnost s svojo sre dino, to je s svojim miljejem in tradicijo kulture po svoje tipizira. Radi tega moramo ugotoviti, kakšen Mariborčan predstavlja današnjega nosilca maribor ske kulturne akcije in kdo je bil to pred vojno. 1910. je izviralo 27.994 Mariborčanov iz sledečih zemelj: 7708 je bilo rojenih Mariborčanov, 3263 Avstrijcev pred marcem 1938., 1207 iz dežel krone sv. Vaclava, 13.242 iz Slovenije, ostali pa iz raznih zemelj, a ti radi malega števila za tip prevojnega Mariborčana ne pridejo v poštev. Od 33.921 Mariborčanov iz 1931. je Stanovanjske barake na Danjkoui ulici pred l. 1938. bilo rojenih v Mariboru 10.945 \+ 3237), 13.407 v Sloveniji (+ 165), 3540 v Avstriji pred marcem 1938. (+ 277), 563 v deželah krone sv. Vaclava (— 644), v Jugoslaviji izven dravske banovine 863 (?), v Italiji 3907 (?), na Madžarskem 264 (?), v Nemčiji 150 (?), ostali pa odpadejo na razne druge zemlje. Mariborčane iz stare Nemčije, Madžarske, Jugoslavije izven dravske banovine in razne težko primerjamo s predvojnimi, ker tvorijo ti, razen Hrvatov in Srbov v predvojni dobi, postavko tujcev s številom 1401. Po izvoru prebival stva je prišlek iz Slovenije po vojni v primeri z vsem prebivalstvom celo padel, vzdržalo se je razmerje v Avstriji rojenih Mariborčanov, pod polovico so padli Mariborčani iz šlezije, češkega in Moravskega, po- rastli so avtohtoni Mariborčani in kot nov činitelj ju goslovanskega kulturnega Maribora so nastopili Pri morci (v Italiji rojeni). Primorci dajejo jugoslovan skemu Mariboru nov antropogeografski poudarek, drugače pa je ostal sestav mariborskega prebivalstva v Jugoslaviji po svoji provenienčni strukturi v bistvu isti kot je bil v Avstriji. Ni tu mesto za sicer zanimivo razpravljanje o vzro kih tega, potrebno pa je poudariti, da je kontinuiteta mariborskega živi j a nujno povzročila kontinuiteto predvojnega kulturnega dela, ki se je v novih narodno- političnih jugoslovanskih prilikah nadaljevalo v kvan titativnem porastu in v polaganju temeljev za smotre- no organizirano delo na temelju močnega, deloma strokovno ali stanovsko utemeljenega, deloma pa za vestnega narodnostnega hotenja. V tem svojem kul turnem hotenju in delovanju je Maribor znal v vsej povojni dobi najti organsko sorazmerje med sloven stvom in jugoslovanstvom. Tozadevno ni Maribor nikdar postavljal borbenih vprašanj, temveč je afir miral slovenstvo kot narodnokulturni, jugoslovanstvo pa kot državnopolitični aksiom, ki se medsebojno iz popolnjujeta. Temelj povojnega kulturnega mariborskega življe nja je postalo dnevno časopisje, ki se je zlasti kvanti tativno razvilo na politični in strokovni orientaciji. Če je predvojni Mariborčan aktivno sodeloval pri reše vanju kulturnega vprašanja, je nastopil n. pr. na dru štvenem parlamentu, na občnem zboru posamezne or ganizacije, pasivno pa z udeležbo istega. Predvojni Mariborčan je govoril in poslušal, povojni piše in čita časnike. Poleg tega pa je tehnično izpopolnjevanje izraznih sredstev nastopilo svojo pot tudi v povojnem 65 Jadralno letalo, simbol povojnega letalskega športa v Mariboru Mariboru. Kakor je železnica stopila poleg voza z ži vinsko vprego, avto poleg železnice, aeroplan poleg avta, tako je poleg govornika in kozerja stopil časnik, časnika in klavirja radio ter gledališča kino. Posledica vplivov zlasti dnevnega časopisja je niveliziranje kul turnega horizonta, ojačeni interes za široka, zlasti svetovna vprašanja in zato pomanjkanje poglobitve in desinteresiranost na bistvu krajevnih vprašanj, v ko likor posameznika ne zadevajo osebno. Posledica tega je padec zanimanja za delo posameznih kulturnih or ganizacij, katere dejansko predstavljajo odbori, v ka terih se začenja pojavljati birokratizacija poslovanja. V tem je pristopila posameznim kulturnim organizaci jam v pomoč javna oblast na čelu z mestno občino mariborsko in dravsko banovino, ki v pomanjkanju individualnega sodelovanja prebivalstva usposablja s podporami organizacije za trajno in smotreno delo in pri čemer sledijo javnim oblastvom poedini posa mezniki. Vedno bolj temeljijo kulturne organizacije na subvencijah oblasti in privatnikov in vršijo v svo jem delokrogu delo v interesu krajevne ter narodne kulture, ki je v časovnem programu naše celotne na- rodnopolitične celine. Obenem s tem se vedno očivid- neje uvaja v kulturnem življenju mehanizacija dela, ki nato iz društvenih central kulturno delo tipizira po vsem podeželju Podravja in Pomorja, pri čemer postaja vedno bolj jasna povezanost kulture z gospo darstvom, narodnostjo in politiko. Predvojna družab na in osebnostna podlaga kulturnih organizacij iz ginja in za predvojni Maribor značilno individualno zavzemanje stališč in postavljanje problemov, kar je bilo utemeljeno v družabnem in gospodarskem polo žaju posameznika, in na mesto tega stopa težnja iz centrale dvigniti kulturni nivo celokupnosti. Iz dobe predvojnega individualizma v kulturi z njeno stanov sko poudarjenostjo meščanske, kmetske ali delavske kulture stopa povojni Maribor v dobo narodne kulture, katero usmerjajo h kmetu in delavcu kot predstav nikoma naroda kulturne centrale obenem z dnevnim časopisjem. S tem, iz kulturnih in organizacijskih central izha jajočim prosvetnim, kulturnim in športnim delom se je podal nov položaj Maribora za severne Slovence. Maribor je začel prevajati v svoje zaledje rezultate prosvetnega, kulturnega in političnega dela, katerega je ali izvršila ali pa načela Ljubljana kot kulturno središče Slovencev; brez vidnega učinka pa so ostali vplivi iz Zagreba ali pa iz novega državnega središča Beograda. Maribor se je v svojem povojnem kulturnem razvoju podredil slovenski kulturni skupnosti, v ka tero je uvedel samega sebe in v katero je uvajal svoje gravitacijsko zaledje, v kolikor ni to vršila deloma Ljubljana, deloma pa nova kulturna torišča, od ka terih smo že uvodoma omenili Celje in Mursko So boto. V kulturnem vplivanju je Maribor uspeval tam, kjer je upošteval dejanske pokrajinske prilike, n. pr. v gledaliških gostovanjih, literarnem odkrivanju Po horja in Koroškega, v razvoju dnevnega in deloma re vij alnega časopisja, znanstvenem prikazovanju pokra jinske preteklosti ali v političnem vodstvu zaledja, odpovedal pa je jugoslovanski Maribor tam, kjer je svoje moči precenjeval ali pa, kjer ni upošteval geo političnega položaja Maribora, kar je bil slučaj n. pr. s teoretičnimi poizkusi, regulirati emigracijo Sloven cev, uveljaviti iz Maribora revolucionarne narodno gospodarske teorije, predvsem pa v narodnoobramb- nem življenju in delu. Maribor se v vsej jugoslovanski dobi ni zavedel, da je narodnoobrambno delo sestavni del celokupnega narodnega življenja, strnjevanje vseh posameznikov iste krvi in jezika v eno kulturno enot nost in podrejevanje posameznika v interesno gospo darsko skupnost krvne in jezikovne enote. Posledica tega je bila, da se je pričel interes osebnosti identifi cirati z interesom narodnosti in države v večji meri kakor je bil to primer pred svetovno vojno, da je vse narodnoobrambno delo zadobilo agitacijski značaj pod gesli, ki so bila slučajno v gotovem trenutku na mod nem kulturnem trgu in da so menda vse kulturne or ganizacije v Mariboru postale v izpovedovanju svo jega programa narodnoobrambne. Rezultat tega ne upoštevanja polažaja Maribora in njegovega zaledja je v ogromnem času neekonomskega dela ter v ustva ritvi novega kulturnopolitičnega pojma narodne meje, ki je bil v predvojni dobi manj znan in še manj po pularen. Razvojno negativen rezultat narodnoobramb- nega življenja pa je v protivnosti od predvojne dobe pri poudarjanju absolutnosti gospodarskih činiteljev padec ljubezni do knjige in do čtiva ter zapostavljanje kulturnih problemov za gospodarskimi, namesto njih vzporejevanja enega z drugim. S svojimi delovnimi silami in s svojo miselnostjo ni mogel Maribor reše vati postavljenih si velikih problemov, ki bi ostali problem tudi za kulturno močnejša torišča. Negativne strani mariborske kulturne tvornosti so se pojavile tudi na mnogih razstavah, ki so v gotovih Južni vhod v Tyrševo ulico pred 1931. 66 Del povojne tekstilne industrije v Orešju delih sestojale v iz Ljubljane uvoženem razstavnem gradivu in kar na zunaj dokazuje stremljenje, ustvar jati v Mariboru isto, kar je ustvarila Ljubljana. Ta miselnost kulturne enakosti Maribora Ljubljani je bila otroška bolezen povojne mariborske kulturne aktivnosti, bolezen, o kateri moremo trditi, da jo je Maribor že preživel in da Maribor danes že smotreno išče v okviru Slovenije in Jugoslavije pripadajoče mu mesto. Kakor je Beograd narodno in državno, Ljub ljana narodno, tako je Maribor pokrajinsko kulturno središče. V tem pogledu je jugoslovanski Maribor ustvaril velike in trajne kulturne vrednote, ko je v kontinui teti predvojnega kulturnega dela izgradil trdna izho dišča za vsako bodočo kulturno akcijo. V protivnosti od predvojnega kulturnega Maribora, ki se je skoro letargično priznaval za provinco, se je jugoslovanski Maribor zavedel, da je središče pokrajine ter je kot tak reorganiziral in sistemiziral kulturno življenje, kakor ga vidimo v kontinuiteti predvojnih društev in iz društev nastalih in razvitih ustanov. Znanstveno, glasbeno, gledališko, izdajateljsko, umetniško, telo vadno, športsko, planinsko, karitativno, politično ali prosvetno delo povojnega Maribora se kot pozitivno kulturno delo uvršča v naš narodnokulturni razvoj in širi proti vsem težavam nove kulturne poglede iz Maribora v njegovo zaledje, katero je v predvojni dobi pripravila prosveta in politika. V tem delu obstoja in raste upravičena mariborska kulturna ambicija, da Maribor v Jugoslaviji preobrazi svoje zaledje kul turno in tako nadaljuje in vrši izročilo predvojne do be, ki je strnila severovzhodno Slovenijo z Mariborom narodViopolitično. Zato pa pomeni omalovaževanje kulturnega jugoslovanskega Maribora postopanje, ko n. pr. podaja perutninarska mariborska razstava kmet- sko sobo iz Bele Krajine z gradivom s Pohorja, Mi- slinjske in zahodne Dravske doline in kar je organi ziralo naše narodno in kulturno središče iz Ljubljane. Kulturno delo Maribora je bilo v predvojni dobi ve činoma narodno in politično probujevalno. V jugoslo vanski dobi je rastlo v globino s tem, ko je poleg narodnostnega poudarka zadobilo manifestativni kul turni značaj, s katerim je še močneje in kulturno pro- gramatično pritegnilo na sebe najširše narodne plasti. Glasbena, umetniška, sportska in druga kulturna stremljenja so se razvijala in izoblikovala v internem društvenem delu, da so podala vsaj vsako leto enkrat rezultate svojega dela celokupnosti na javnih nasto pih in javnih produkcijah in tako podala pregled čez tekoče delo. V zvezi s tem je šlo sistematiziranje kul turnega dela z organizacijo kulturnih delavcev deloma na enotnem programu, kakor jo vidimo n. pr. pri umetnikih, deloma pa v izoblikovanju kulturnih in stitucij, ki imajo značaj trajnosti. Najvišje v tem po gledu so se dvignile znanstvene organizacije, v prvi vrsti Studijska knjižnica in Pokrajinski muzej v Ma riboru, ki predstavljata največje kulturno delo, ka tero je Maribor v svoji zgodovini sploh izvršil. Kakor je mesto Maribor omogočilo tema dvema kulturnima tvorbama, da so se dvignile od položaja društvene knjižnice in društvenega muzeja na položaj javnih ustanov, tako je bilo mesto Maribor v vsej jugoslo vanski dobi tisti činitelj, ki je gmotno omogočal rast mariborske kulture; mestu Mariboru je sledila bivša Mariborska oblast, tej pa dravska banovina, medtem ko država pri kulturnem razvoju jugoslovanskega Maribora ni sodelovala toliko, da bi bil njen vpliv kjer koli očividen. Prvenstvena gmotna pomoč mari borske mestne občine in v drugi vrsti pomoč dravske banovine sta omogočili Mariboru, da je v jugoslovan ski dobi razvil vrsto kulturnih ustanov iz predvojnih ali iz začetnih društev ter da so te dvignile svoje de lovanje od prvotnega narodno buditeljskega in na rodno prosvetnega dela do izrazitega narodno kultur nega, ki ne zavzema samo mesta Maribora, temveč velik del mariborskega gravitacijskega zaledja, ter da Avtobusna postaja na Glavnem trgu se je predvojni pretežno politični aktivnosti Maribora v zaledju pridružila v jugoslovanski dobi nova kultur na aktivnost, izražena tako v prosvetnem in umetni škem, kakor v telovadnem ter športnem življenju. Zunanji rezultat tega povojnega mariborskega kul turnega življenja je očividen v pojemali ju rodoljubja, ki je bilo poudarjeno n. pr. še na prvih povojnih raz stavah in ki se je umaknilo znanstveno vedno bolj jasni dognanosti, umetniški dovršenosti in strokovni popolnosti; na drugi strani pa v poživljenih stikih mariborskega mesta s svojim zaledjem v kulturnem pogledu, ki so šli vzporedno z novimi prometnimi, zlasti avtobusnimi zvezami Maribora z okolico. Vrsta mariborskih knjižnih izdanj še sicer vzdržuje po svoji opremi kakor po svoji vsebini zvezo s predvojnimi iz- danji, ali poleg njih nastopajo že programatično nova izdanja s kulturno določeno vsebino in sodobno opre mo na podoben način kakor se odraža n. pr. gleda liško življenje poleg operete z dramo in opero v novi jugoslovanski kulturni razvojni smeri. Strokovno, umetniško in znanstveno poudarjeni nivo povojnega mariborskega kulturnega življenja kaže absolutni na predek, pri katerem pa je ostala odprta še ena oči- vidna slaba stran, to je pomanjkanje kritičnega obrav navanja mariborskih kulturnih pojavov. Druga značilnost mariborskega kulturnega življenja je v njegovem socialnem poudarku. Skrb za deco in mladino, socialno poudarjanje narodnostnega vpra šanja, počitniški značaj propagiranja našega morja kažejo novo dobo kulturnega življenja z njenim prak tičnim poudarkom v nasprotju s predvojno dobo, ki je v podobnih smereh delovala s knjigo in besedo. Dvigu nivoja in socialni usmerjenosti povojnega mariborskega kulturnega življenja se pridruži tretja značilnost v dvigu športnega življenja. To je zavzelo v primeri s predvojno dobo, katero sta v športu ozna čevala kolo in nogomet in v precejšnji oddaljenosti še planinstvo, najširše plasti in vse vrste športa od nogometa preko lahke atletike do planinstva in smu- čarstva razmah v širino tako, da je športno življenje zajelo najširše sloje, predvsem pa seveda mladino, pri kateri je nadomestilo predvojno zanimanje za lite raturo in filozofska razglabljanja. Literatura in filo zofska razglabljanja sta pa poleg tega stopila v ozadje za interesom za velike sodobne socialne in gospodar ske probleme, katerim posveča zlasti mladina teore tično vedno več in več pozornosti. Mariborsko kulturno življenje je v dvigu nivoja posledica razvoja njih nositeljev od društev do usta nov, v socialni poudarjenosti posledica nastopajočih socialnih in gospodarskih problemov, v športu pa izraz sodobnega higienskega gledanja na človeka. Prvi dve značilnosti pa sta zlasti še posledica duhovne in na rodnostne povezanosti človeka v Mariboru s človekom v mariborskem zaledju, kar je v predvojni dobi bil samo deloma slučaj in radi česar je marsikatera ma riborska akcija pogrešala kulturne opore v javnosti pokrajine, ker je bila omejena samo na kako stanov sko skupino v mestu. Poleg teh iz krajevnih, pokrajinskih in narodnostnih razvojnih prilik izvirajoči tok mariborskega kultur nega življenja pa so v jugoslovanski dobi postali po membni tudi kulturni vplivi, ki izhajajo iz splošnega toka političnih prilik v državi in v mednarodnem svetu. Kakor povsod jih uveljavljata tudi v Mariboru v prvi vrsti film in radio. Ti vplivi iz širokega evrop skega sveta vzdržujejo stike s širokim svetom in ni- velizirajo na sedimentih predvojne kulturnosti kra jevno in pokrajinsko povojno mariborsko kulturno smer in kjer nastaja za vsa jugoslovanska državna središča naloga bodočnosti, da se v tem pogledu uve ljavijo prvenstveno ona in da uveljavijo namesto kulturnega oportunizma in duhovne skepse, ki sta pogosto rezultat evropskega sodobnega kulturnega toka, duh jugoslovanske vere v lastno bodočnost. V to nas upravičuje 20 let gospodarskega in kultur nega mariborskega življenja v Jugoslaviji. V tem času je Maribor strnil svoje gospodarstvo z gospodarstvom Jugoslavije in strnil svoje kulturno življenje z življe njem Slovencev. 20 let gospodarskega in kulturnega življenja Maribora pomeni tekmo Maribora z ostalo Slovenijo in Jugoslavijo na poti gospodarskega in kul turnega razvoja. Bodoče življenje Maribora in njegov bodoči razvoj pa naj še močneje povežeta Slovenijo in Jugoslavijo z Mariborom, zlasti pa z njegovim zaled jem, kar izhaja iz geopolitičnega položaja Maribora in njegovega zaledja, brez katerega Slovencev v po menu naroda ni in brez katerega izgubi tudi Jugosla vija svoj pomen kot srednjeevropski politični faktor. V tem iz geopolitičnega položaja Maribora izhajajo čega dejstva izvira bodočnost njegova, garantirana po zavestnem in nujnem sodelovanju Maribora s Slove nijo in Jugoslavijo ter obratno. Kopališče na Mariborskem otoku 68