MALA ANKETA OB DNEVU JLA
ZA DEŽJEM PRIDE
SONCE,
ZA,MIRINO'PA ,N A MESTU VOLJNO'
Šest vojakov iz šestih republik pripoveduje — Fantje v uniformah želijo Bežigrajčanom srečno novo leto
Pravzaprav jih sreCujemo vsaK ctan in posebno tisti, ki stanujemo blizu vojašnice Ljube Sercerja, smo se ze Kar navadili na-nje. Zasmiltjo se nam, ko v slabem vre-meou strumno korakajo, tuda nas zazebe, ko Jih sredi mrzle noči opazimo na straži, ko pa se z njimj srečujemo na ulicah jih skoraj ne opazimo. Seveda, lante v značil-nih »SMB« uniformah mislun, vojake, fci služijo vojaški rok v vojašnici Ljube šer-cerja ob Titovj cestl.
NekaJ dni pred njiiiovim praznikom, dnevom Jugoslovanske armade sem jih obiskal v vojašnici in starejši vodnik Jor-dan Momlfi mi je predstavll Sest tantav Iz Sestih jugoslovanskih republik
Kar hitro smo se zapletli v prijeten raz-govor, v katerem sem želel izvedeti čimveč o tem, kaj pomeni bitl — vojak. Pa sem dobil odgovor. da me bodo o tem najboije poučili čez nekaj let, ko bom sam oblekel vojaško suknjo.
Kljub temu pa so vojakl spregovorili o svojem rodnem kraju, o tem, kako se počutijo v Ljubljani, povedah so, kaj pri-čakujejo od navega leta In še in še ...
DRAGOSLAV PROTIČ (Andrijevica)
Dragoslav PROTIC je svoj rojstni kraj, Andrijevico, označij kot sroe lepote sever-ne Crne gore:
pa, da jo bodo še obogatill.
Kot vsak, si tudi jaz delam načrte ob pričakovanju Novega leta — načrte, fci jih bom začel lzpolnjevati avgusta, ko s« bom vrnil domov.«
HAMDIJA OMEROVIČ (Kalesije)
ZdaJ pa se preselimo v Bosno in Herce-govino, natanfineje v majhno vas Kalesije blizu Tuzle, odkoder Je doma .Hamdija OMEBOVIC:
»Kot vsak človek lmam tudi jaz rad svoj rodru kraj, Ceprav sem ga že kmalu zapustil Solo sem namreč Kančal na Reki, kjer sem se zaposlil kot voznik ln tudi pri-čakal pozdv k vojakom. V Ljubljano sem prvič priSel 27. oktobra 1972 in kljub temu, da sem moral ves 6as tu preživeti Kot vo-jak, mi bo Ljubljana ostala v lepem spo-minu. Dnevi _v vojaški suknji se mi izte-kajo — zadnji tečejo nekoliko bolj počasi. Cez nekaj dni bom namreč odšel domov in kljub temu, da mi tu ni bilo prehudo, bom takrat presre<5en. Tako bom tudi Novo leto pričakal doma — lani sem bil na Silvestrovo tu v voja&nici. Polnoč smo do-čakali vsi vojaki tn starešine skupaj, pill smo in Jedli, imeli smo tudi glasbo in mo-ram priznati, da so takrat res lepo poskrbe-li za nas. Sicer pa je to v tej vojašnici že lepa tradicija.
Seveda pa vsi vojaSM   dnevi   nlso   blll
Dragoslav Protlč
»Malo mesto, v katerem zlvtm (kot d-Tilist, seveda) se ponaša z zgodovinsko za-ninruvostjo, saj Je bilo prvo osvobojeno evropsko mesto v drugi svetovnl vojni.
V Ljubljano sem pn&el prvič, ko sem se moraJ zglasitl v tej vojaSmici. Takoj sem opazil edinstveno arhitekturo, ki me je prevzela bolj, kot arhitektura vseh osta-lih veCjih mest. ta sem Jlh obiskal. Ljub-ljana )e prekrasno mesto v katerem se nihče ne more dolgoCasiti. Ko dobim dovoljenje za lzhod iz vojašnice, največkrat s prijate-lji sedemo v kako kavamo ali pa se napo-tlmo v dvorano Tivoli.
K vojakom nisem priSei s psihološko obtežitvijo, ki je značilna za nekatere mlaj-še Ijudi. Razumel sem, da moram to obve-sso, ki Jo imam kot državljan SFRJ, pošteno in častno izpoliuti. Zato tudi nisem unel nobeni)i knz, kaj hitro sem se privadil na novo okolje tn si našel prijateljev.
Precej je seveda dela, kljub temu pa prostega časa ne zmanjka. Takrat na.iraje berecn, saj sem t Beogradu konča] filo-zofsko fakulteto — oddelek za srbskohrvat-sko knjiievnost. Ob tem moram pohvaliti naSo knjlžalco, v kateri so knjige, napisane v  jezikih  vseh  naSih  narodov, obljubljajo
Hamdija Omerovtt;
najbolj rožnatl. Predvsem težke so bile vaje — v slabem vremenu — deževalo Je, pa Se mraz je potem pritisnil, nikomur ni bllo lahko. Z nečim pa le nisem bU najbolj za-dovoljen — hrana sicer ni bila ravno slaba, le na bigieno bd bilo treba bolj popazlti pri pripravljanju ...«
ISMET TEFIKI (Trnovac)
Učitelj iz Trnovca pri Bujanovcih — za taste, ki zemljepisa ne obvladajo res odliS-no, naj povem, da je to v Srbiji — Ismet TEFIKI, se takole spominja dneva, ko je stopil v vojašnico Ljube Sercerja:
»Pri&el sem avgusta, ko Je zahajalo son-ce in ko sem oblekel vojaško uniformo, sem se kar dobro počutil. Ceprav sem tre-cej dalefi od doma, mi ni žal, da sem v Ljubljani. Tu sem že drugič: mesto mi je v globokem spominu ostalo še iz srednje-šolskih let, ko smo bili tu na izletu tn smo se navduševali nad vašiini zgodovinskimi tn druglmi znamenitostmi   ..
V vojašnici je kot drugače v življenju veliko lepih, pa tudd težkih dni. Najraje se bom spominja) sprehodov po mestu in zabave ob športnih igrah, težko pa mi je
bilo, ko sem bil v bolnfoi — sam, loden od enote, v kateri sem srečal preoej dobrih in lskrenih pnjateljev
Seveda bi si želel novoietno noč prebiti doma v krogu svojih najdražjih. No, lz te-ga ne bo nič ln zato upam, da tudi tu ne bom razočaran.«
MIROSLAV IVICA (Pulj)
V pogovoru z Mirosiavom IVICO, m se počuti kot pravi LjubljanCan, se najprej preselimo v sosednjo Hrvatsko:
»2iviin v Pulju m to je mesto, ki ga prav gotovo poznate. Kljub temu pa sem v Ljubljani preživel ze neKaj let — tu sem namreč študlrai elektrotetaiiko ui tako sem se poziva, na katerem je pisalo, da se mo-ram zglasiti v Ljubljani, kar razveselil Te-žav z jezikom nimam, saj razumem prav vse in tudi sam večkrat rad poskusim go-voriti slovensko. Tu lmam precej prijate-ljev še iz študentskih let in ko sem prost, se najbolj pogosto srečujemo v Sumiju .
Biti vojak - to je le majhna spremem-ba v člaveškem življenju, ki prav gotovo prinese tudi mnogo iepega m koristnega ,Najraje se bom spominjal prisege, kl je bila zame posebno doživetje. Z »obuko«. nlsem imel težav. Merum, da je bil to čas, ki sem ga preživei najbolj koristno in in-teinzivno, saj sem lzvedel mnogo stvari, ki mi bodo pozneje v življenju še koristile.
Ismet Tefikl
Doglčas mj je tu le tedaj, ko sem brez dela — zato skrbim, da sem stalno zapo-slen. Opravljam namreč pisamiško delo, preostali čas pa posvetlm Sportu.
Navo leto bom pričakal doma — dobU sem namreC nagradru dopust in tega do-godka se že zdaj veselim.
TIHOMIR TRAJKOVSKI (Skopje)
Najdlje od doma pa Je Tiihomir TRAJ-KOVSKI — v Ljubljano je prišel ia glav-nega mesta Makedonije, Skopja:
»Rad imam Ljubljano in ko sem dobil poziv, sem bil kar. zadovoljen, saj sein ve-del, da bom vojaški rok odslužil v našem najbolj čistem mestu. Sem sem priSei avgu-sta in prvl dnevi so bili, razumljivo, precej dolgl. Monotonijo vojaSkega življenja si krajšamo s športnimi igrami, ob šalah in kulturno zabavnem življenju pa nam dnevi tečejo vse hltreje. Seveda pa je do vrnitve
domov Se precej dnl. Kljub temu, da žl-vim zelo daiei od Ljubljane, pa se razdalje ne bojim, saj tne bo letaio kar hitro vsaj za nekaj dni popeljaio domov.
Novo teto bom pnčakaJ v družbi prija-teyev — mnogo sem jtb našel v enotl -* ia upam, da mi do iepo.
V prostem času se uKvarjam s športom, zelo rad pa tudi nodirn po Ljubljani — obiskai sem ie nekaj muzejev in vide] pre-cej kulturnib in drugih zanimlvosti. Moram reči. da sem nad Ljubljano navdušen.«
VLADO STOPAR (Maribor)
Najbolj redkobeseden je 011 Maribortan Vlado STOPAR, ki se bo od Ljubljane po slovil sredi januarja:
»Ljubljana je zelo lepo mesto, z nami, vojaki pa so zelo piijazni tudi Ijudje., Tu sem že štirinajst mesecev — prvih pet je šlo zelo počasi. Zlasti težko mj je bilo prl »obuki«, pozneje pa, ko sem prišel v vo-ja&ki klub, mi je življenje teklo precej hdtreje.
V klubu skrbimo za aktivnosti vojakov v prostem času in pripravljamo zabavne prireditve, organiziramo ogled filmov, po skrbimo za glasbo, športna tekmovanja, organiziramo predavanja — skratka, klub skrbi, da vojakom nikoli ni dolgfias. Skoraj nikoli. Kajti prav pn vsakem nastopijo tre-nutki, ko je osamljen, ko mu ie vsaj malce
Miroslav Ivlca
težko. Vendar ob dobrih prijateljih — in tu jih imam, prav vse mine in tako se ze veselim vrnitve domov. Preden sem obiekel vojaško suknjo sem delal kot natakar r Portorožu, zdaj pa bom odšet delat v tuji-no — boljši zaslvizek me vleCe tja ...
Sest vojakov iz šestih republik. V vo-jašnicd pa je še veliko mož, ki so prav tako kot vi, ponosnl na svojo nalogo m se je zavedajo. Pa kljub temu ti možje, ici se ne bojijo orožja, včasih zatrepetajo pred sa-moto in si zaželijo vmitve damov. Saj jih razumemo.
Ko sem se poslavljal od njiih, sem vjun zaželei čim krajše dneve, vsi pa so mi za-bičah, da moram ob koncu prispevka za-pisati še tole novoletno željo vojakov iz vo-jašnice Ljube šercerja: »Vsem Bež.grajča nom želimo v Novem letu veliko sreče in uspehov in — elektrike.«
Pogovore  zapisal: STANE  DROLJC